Štev 17.
Cena edne številke dinar 1.
Poštnina v gotovčini plačana.
26. aprila 1925. Leto XII.
Glasilo Slovenske Krajine
Prihaja vsako nedeljo.
„Vredništvo i upravništvo Novin Je v Črensovcih, Prekmurje“.
Vrednik: Klekl Jožef, vp. plebanoš v Črenšovcih.
Cena Novin na celo leto je: doma na sküpni naslov 25 D., na posameznoga 30 D., v Ameriko 100 D. Cena Marijinoga Lista na celo leto je: doma 10 D., v Ameriko 50 Din. Novine prihajajo vsaki tjeden. M. List vsaki mesec. Naročniki M. Lista i Amerikanci dobijo kalendar brezplačno, naročniki Novin pa za polovično ceno. Rokopisi se ne dajo nazaj. Rokopise i naročnino pošiljajte na uredništvo ali upravnišlvo Novin v Črensovce, Prekm.
Oglasi, (inserati) se tüdi sprejmajo. Cena ednoga kvadratnoga centimetra za ednok en dinar, za večkrat popiist. Cena malih oglasov je do dvajset reči 5 Din, više od vsake reči pol dinara. Med tekstom je cena oglasov cm2 dva dinara v „Poslanom“ tri dinare. Ki naroči 1|4, 1|2 ali celo stran, dobi 25% popüsta za edno objavo, za večkratno več. Takso za vse oglase plača upravništvo „NOVIN“.
Ruski bolševizem.
Gotovo so še vsakšemi v spomini dnevi, štere smo mogli preživeti pod strahovladov vogrskih komunistov. To je v istini bio čas grozote, gda je vsakši trepetao za svoje živlenje, ar nindri ne bilo varnosti.
A poročila, ki prihajajo iz Rusije, so še dosta žalostnejša i grozovitejša. Vogrski komunizem, ki je tüdi na jezere nedužnih žrtev zahtevao, se niti primerjati ne da ruskomi bolševizmi. V Rusiji so zavladali ljüdje, ki so vse drügo prle kak düševna, na boži kep stvorjena bitja, i tej vničüjejo vse, ka je protibolševiško. Proti bolševikom nihče ne sme povedati niti reči. Listi, ki bi obsojali nesmileno ravnanje političnih oblasti i državnih nameščencov, ne smejo izhajati. Samo bolševikom je opüščeno vse.
I kak delajo tej, kaže tüdi to, da je nad dve miljoni ruskih beguncov zapüstilo svojo domovino i se porazgübilo po celoj zemli. Na deset-jezere pa je takših, šteri neso bili tak srečni, da bi mogli vujti i zdaj vmerajo po ruskih vozaj. Kakša grozota vlada v teh, se niti dopovedati nemre. Za vse to pa se bolševiki ne brigajo. Ka jih hriga, če ljüdje vmerajo. Sam Ljenin je pravo, da naj pogine če tüdi 90 odstotkov Rusov, samo da ostalih 10 odstotkov doživi svetovno komunistično revolucijo.
Glavni boj pa so napovedali bolševiki veri. I ravno dühovniki morajo največ trpeti. Vsi katoličanski püšpecje ali so že poslali aldov, ali pa so pregnani. Vidi se, kak da bi v Rusiji nanovo napočila leta prvoga preganjanja kristjanov, gda je moglo na 100 jezere vernikov pretrpeti manternjško smrt pod vladov rimskih cesarov i po drügih krajaj sveta. Proti Cerkvi se bolševiki bojüjejo z geslom: „Proti Bogi, papi i vragi!“ Bojüjejo se pa samo proti Bogi i papi. Šatani pa celo slüžijo s svojim ravnanjom. Kak daleč jih je pripelalo sovraštvo do Boga, kaže to, da majo v velkoj časti Judeža i Kaina. Judeži so celo postavili spomenik v nekšem ruskom varaši. Papo so na smrt obsodili i bi svojo sodbo tüdi izvršili, če bi prišli do njega.
Vse to pa je le mali tao vsega, ka se v Rusiji godi. A pove zadosta, da človek začne misliti. Predvsem se vidi, kam pripela brezverstvo i da brez vere v Boga človeštvo nemre obstojati. Ravno pri bolševikaj se to vidi. Ar ka oni glasijo v svet ? Da napravijo nebesa na zemli, to se pravi, da odpravijo vse krivice, zateranja, vse nezadovolstvo i napravijo ljüdi srečne, blažene. Vse to obečavajo. Vsi bomo bratje z ednakimi pravicami i dužnostmi — pravijo. A ka se je od teh lepih oblüb spunilo. Niti edna reč. Dogaja se ravno nasprotno. Pobijanje, zateranje, mantranje je njüvo delo i vničüvanje vseh tistih, ki neščejo prisegati na njüv navuk. I Zakaj to? Ar odpravlajo vero v Boga, ar so napovedali Njemi, ki je pravi gospodar sveta, ki je plačnik i sodnik. Če človek zgübi strah
pred božov pravičnostjov, je pripravlen včinoti vse, tüdi najbole živalske hüdobije — ar človek brez vere v Boga je divja Zver, kak pravijo vnogi modrijani.
Ka nas teži?
Čüdno pitanje. Nanaša pa se na naše gospodarske razmere, na naš položaj v pitanji, štero je najtesnelše zdrütene z našim vsakdenešnjim živlenjom i od šteroga rešitve zavisi ves naš napredek ali propad — na položaj v gospodarskom pitanji.
Što te nekelko opazüje zdašnji razvoi, na prvi pogled lehko zapazi, da smo prišli do nekše mrtve točke, iz štere nemremo priti — da smo prišli do zastoja i se nemremo genoti naprej. Spozna, da stoji Prekmurje pred gospodarskov krizov, kakše še mogoče ne doživelo i štera nas lehko popolnoma vniči, če se na pravi način ne odpravi.
V čem pa obstoji ta kriza? — pred par meseci — po zimi se je vseširom čülo: „Nemamo drv. Zmrznemo, če se nam što ne smilüje“. — To je prvo breme, ki nas teli Prle smo meli vsega zadosta. Vsakši je dobo drva, gde je šteo i kelko je šteo. Zdaj je inači. Drv niti za drage peneze ne mogoče dobiti. Od ked naednok takše pomenkanje ? Glavna krivda je v tom, da so gozdarske razmere nevrejene.
Bliža se leto i vsakši se pita: Gde dobim eno? V Prekmurji ne, mogoče dobiti telko kak bi nücali. Zakaj pa je prle bilo? — Drügo
breme. Kak se odpraviti? Naj razmišlüjejo tisti,
ki majo v rokaj upravljanje tistih travnikov, ki so od negda davali našim kmetom krmo.
To dvoje pa niti niti naj hüše. Še bole silno je najmre pitanje; Kak preživim sebe, svoje drüžino? Gde naj vzemem sredstva, da zadostim svojim potrebščinam? To Pitanje se vsigdar bole širi i postaja vedno glasnejše i obüpnejše. Od rešitve je odvisna usoda skoro vseh prekmurskih drüžin, ar je takših, ki bi meli vsega zadosta za svoje potrebe, jako malo.
Zadnji čas se opazüje, da je nastopilo po celom Prekmurji splošno pomenkanje penez Sirmaki so bili med nami tüdi prle, ar tej so vsigdar i vseširom. A zdaj so osirimašili tüdi tisti, ki so prle bili trdni kmetje i so nalagali peneze tüdi v kasaj. To je minolo. Kase so se spraznile, penezi ponücali i tüdi tü nastane Pitanje: Ka pa zdaj? Gospodari, ki so meli vsega zadosta, se spitavlejo takoj se pritožüjejo, da njim je nemogoče živeli, če se ne obrne položaj na bolše. — Odkod naednok to pomenkanje penez i kam so šli prle prišparani penezi?
Na pitanje odgovorimo, če pogledamo, iz koj je dobivao Prekmurec pripomočke za vzdržavanje svoje drüžine.
Prekmurje je edna najbole gosto naseljenih pokrajin naše države. V tom pogledi stoji na drügom mesti i na kvadratni kilometer pride do 97 ljüdi. S tem je že dosta povedano. Najmre to, da je prenagosto naseljeno, onemognči da bi mogla zemla roditi telko, da bi bilo zadosta za vsakdanje potrebne. I tomi je istinsko tak. Zemle je za telko liüdi, kak jih je v Prekmurji. premalo, zato je Prekmurje pasiven kraj. To se pravi, da nemre telko pridelati, kak za sebe nüca. Iz polskih pridelkov tüdi nesmo mogli dobivati sredstev za svoje preživlanje, ar smo še morali te prižavati iz drügih krajov, da smo meli zadosta. Odkod smo teda dobivali peneze?
Polodelski narod smo. Takši narod pa ma posebno dve vretini, iz šterih zajema iz šterih vleče dohodke. To so polski pridelki i živinoreja. Kak smo v prejšnjem odstavki videli, od polskih pridelkov nesmo meli dohodkov — telko
ne, da bi zadostovalo za pokritje naših izdatkov. Ostane teda še druga vretina: Živinoreja. I istinsko je ta prinašala skoz ves pretekli čas najvekši del dohodkov i ona je bila tisto sredstvo, ki je slüžilo za vzdržavanje i za razvoj prekmurskoga gospodarstva. Što je mogeo na leto odati par glav — i zato se je pobrigao vsakši — je mirno gledao na Prihodnje dni, ar je meo zagotovleno telko, da se je mogeo skoz leto preživiti. Kak je pa to, da nas zdaj tüdi živinoreja nemre vzdržati, če tüdi je ravno telko — ali mogoče še več — živine kak prle? Krivo tomi je to, ar naša živina nema takše cene, kak je mela prle. V predvnjnom časi i tüdi med vojskov so nam bile meje na vse strani odprle in naša živina je šla na Vogrsko, v Austrijo, na Italianske i še v druge kraje. Od vseh strani so prihajali küpci i ar so živino potrebüvali, so jo dobro plačali. Zdaj je inači. Meje so zaprte i tihinskih küpcov nega, ar ne smejo prihajati i živine tüdi ne odvažati. Ostanejo samo domači küpci, tej pa delajo s kmetom, kak njim najbole paše. I da ne delajo nam na hasek, je razumlivo. Znajo, da je živine dosta, spitavanja po njoj pa malo. To pa pomeni za nje telko, da jo dobijo tüdi za falo ceno. Ar kmet, ki je od dneva do dneva v vekšoj stiski, nekaj mora odati, da lehko pokrije svoje izdatke, šterih je dosta. Ravno v tom leži tisto zlo (hüdo), ki nas najbole teži i nas tira vsigdar v vekšo krizo. Dohodkov je malo, izdatkov pa dosta. Živina, ki je glavni pridelek prekmurskoga kmeta, nema zadostne cene, vsi predmeti pa, ki jih mora kmet küpti-vati, — naj bodo to gospodarska orodja ali obleka ali drüge drobnarije — so predragi, cena živin pada, drüge pa še rastejo. Da se pri takših razmeraj položaj našega kmeta nemre zbolšati, nego postaja še obüpnejši, je očivestno.
K vsemi tomi pa pridejo še davki, šteri presegajo že vsakšo mejo. Teh je telko, da se človek niti ne spozna med njimi: zemliški davek. dohodninski —, obrtniški —, invalidski itd. Da davki morajo biti, pripozna vsakši, a biti morajo pravlični i njüva visokost mora biti v sorazmerji z gospodarskim stanjom, Toga pa pri nas ne. Dosta nepravilnosti se godi posebno pri dohodninskom davki. Vnogi ga morajo plačati več, kak majo dohodkov. Naj zadostüje eden vzgled. Ednomi trgovci z jajci — navadnomi „kupinari“ — so naložili za lansko leto 9000 dinarov Dohodninskoga davka. I te trgovec pravi, da niti polovico toga čistoga dobička nema.
Pri vsem tom pa nam v oči mečejo, da smo nezadovolneži. Što pa bo zadovolen, če nemre živeti pod slabimi razmerami? Tisti, ki majo v rokaj usodo Prekmurja i ki zavolo toga lehko pomagajo, naj preštuderajo naše razmere i naj delajo na to, da se naš položaj zbolša, kelko je to v denešnjoj nevrejenosti mogoče, i te bo tüdi Prekmurec zadovolen. Da smo prišli tak daleč, so v prvoj vrsti krivi tisti, ki majo vsigdar na jeziki narodnost, a niti s prstom neso genoli, da bi to narodnost na pravi način vzbüdili.	Fr. K.
Nikdar ne dovolimo!
Kak čüjemo praviti, je komisija za zmenšenje gimnazij v našoj državi nedavno sklenila v Belgradi, ka se tüdi pri nas v Murskoj Soboti v jesen stavita 5 i 6 razred. Vzrok je to, ka je praj malo dijakov v teli razredih. To bi pa trpelo samo dve leti potem bi znova začeli tüdi s 5 razredom. Naše slovensko zastopstvo je glasalo proti tomi. Našiva gospoda poslanca Klekl i Šiftar sta po Jugoslovanskom klubi vložila protest proti toj nameravanoj ukinitvi pri
2
N O V I N E
26. aprila 1925.
ministri za prosveto, za finance i pri celom ministrskom sveti. Vzrokov proti toj ukinitvi mamo telko, kak medna drüga prizadeta gimnazija nema.
Že pod mažarskov upravov smo se leta i leta borili za svojo gimnazijo v Soboti. Dobro Znamo, Zakaj so nam je ne dali. Kak smo se veselili, gda so se leta 1919. naše žele spunile. Vse je šlo lepo naprej, zmerom več dijakov. Zdaj pa kak strela z vedrine čüjemo. ka bi 5. i 6. razred mogla henjati | Ka bo z našimi petoi šestošolci že zdaj ? Ali naj bodo zaman vsi grozni stroški i trüd? Ešče dve leti, pa bi meli prve maturante! Kak težko čakamo te veseli den |
Ar je pa sklep omenjene komisije ešče ne dovršen i sta našiva poslanca merodajnim oblastem razložila velki pomen toga zavoda, vüpamo, ka se zabrani ukinitev. To se pa tem bole dosegne, či do vse občine zložne v tom, či vse prekmursko Prebivalstvo pokaže, ka žele gimnazijo, ka ma sveto pravico do nje, ar dosta milijonov dače plača vsakše leto.
NEDELA.
II, po Vüzmi. Evang. sv. Janoša X. 11 — 16,
„Jaz sem dober pastir“.
Po prvom grehi je Bog püsto človeški rod brez pravoga vodnika. Človeško je blodilo po šörki cesti zmot i zablod. Čarna megla poganslva se je vlekla jezero i jezero let po celom sveti. Le eden rod, židovski rod je vodo „žareči steber“, Bog sam, vse ostalo človeštvo pa je od dneva do dneva kapalo od zmote do zmote, se je oddaljevalo od Boga i se pogražalo na dno mlake grešnoga žlvlenja. Človeštvo je bilo brez vodnika, brez pastira; ali kak pravi sv. Peter: „Ar bili ste, kak blodeče ovce“. (Peter I. 3. 25.) Gda je vsa modrost i vučenost posvetnih modrijanov več ne mogla pomagati, gda je človeški rod spoznao svojo onemoglost v grehi; gda so celo poganska srca čakala rešenja le cd Boga; gda se je človeško za svoj greh gizdosti „i bodeta kak bogova“, (Mož. I. 3. 5) ponizilo pred Bogom, gda se je človeški rod v srci obrno nazaj k Bogi, te njemi je Bog poslao vodnika, Kristuša, — dobroga pastira.
Jezuš Kristuš je prišeo na svet k zablodjenomi i zasleplenomi človeškomi rodi, k blodečoj čredi brez oastira. Prišeo je, ne zavolo sehe, ne za svoj hasek, nego zavolo nas, iz lübavi do človeških düš. Vzdigniti človeštvo iz mlake greha, razgnati tmico zmot i zablod; človeški rod pomoči nazaj k Bogi, to je bio njegov namen, njegov cil. „Začeo je včiti i delati;“ pravi sv. Pismo. S svojim nebeškim navukom je povzdigno človeštvo iz suženstva, iz robstva strasti, grešnih nagnenj i navad, k slobodi srca, k jakostnomi živlenji „Vnožice so se čüdile nad
njegovim njegovim, ar je včio, kak što ma oblast, i ne kak njihovi pismoznanci i farizeji.“ (Mt. 7. 28 ) Kristuš pa ne samo včio, nego je tüdi delao, i to kaže ravno, da je v resnici dober pastir, da je pravi vučenik, dober voditeo. Svoj navuk je potrjavao s svojim živlenjom, s peldov jakostnoga živlenja. On sam pravi o sebi: „Ar peldo sem vam dao, da kak sem jaz činio z vami, tüdi vi činite“. (Jan. 13. 15.) Svoj navuk, svoje živlenje je potrdos smrtjov, smrtjov na križi. Zato pravi sam o sebi: „Jaz sem dober pastir. Dober pastir da svoje živlenje za svoje ovce!“ (Jan. X. 11.) Kristuš je dober pastir. Zablodjeni i zaslepleni človeški rod, bi dečo čredo je pripelao nazaj k Bogi. | Rešo je vganko človeškoga živlenja: odked, zakaj smo na sveti i kam bomo šli po smrti. Razkrio je skrivnost trplenja. Človeški rod ma vodnika, „ki je pot, resnica i živlenje“.
 Dnesden vstajajo novi preroki; ponüvlejo se novi vodniki človeštvi. Glasijo novi evangelij veselja, sreče na zemlji, evangelij vživanja, brez trplenja. Kristuš dober pastir, nas je tüdi na te antikristuše opomno: „Iz njüvih sadov spoznate nje. Jeli berejo s trnja grozdje ali s četolja fige? Tak vsako dobro drevo dober sad rodi, lagoje drevo pa lagoji sad rodi.“ (Mt. 7.16. 17.) Brezbožen je njüv navuk, ešče brezbožnejše pa je njüvo živlenje. Ne vcrüjte vsakomi korteši, ne lüdem, ki vam obečavajo srečo, veselja na zemli. Resnica je: Boj (trplenje) je človeško živlenje na zemli. (Job. 7. 1.) Tej proroki, tej vodniki slepijo človeštvo, njüv namen je človeštvo odtrgati od Boga i ga na novo pogroziti v živlenje strasti, pokvarjenosti, v grehoto vseh grehot.
Čüjte glas njega, ki je, „pot, resnica i živlenje“ : „Jaz sem dober pastir“.
Glasi.
Slovenska Krajina.
Misijoni. Kak se čüje, je dana odredba ka ešče letos morejo biti misijoni v vseh farah v Prekmurji. Istina v ništernih so bili lani i ovo leto, nego zvekšega pa že dugo ne. Zato s celim srcom pozdravlamo to odredbo. S tem bomo resan lepo obhajali sveto leto. Tüdi bi jako dobro bilo, či bi celo Prekmurje osnovalo evharistični kongres. Naj bi se vršo v kakšem vekšem kraji na pr. v Murskoj Soboti. Ona je središče i i glavno mesto Prekmurja, pa najlepše zvezana z železnicov. Za to leto je že skoro prekesno, nego pripravlalo bi se že zdaj za drügo leto. To bi melo neizmerni pomen za utrditev verskoga živlenja pri nas.
 Beltinci. Preminočo nedelo je dijaški pev-ski zbor iz Sobote, pod vodstvom g. vučitela Dujca, pnkazao svoje lepe uspehe. Več komadov so mogli po dvakrat celo po trikrat spevati. Vidilo se je pa, da naše lüdstvo ešče nema pravoga mišlenja za takše prireditve. Pa počasi tüdi to pride. Ravno naše dijaštvo je v prvoj vrsti pozvano, ka razširja med narodom pravo izobrazbo. Bila bi tedaj grozna krivica j neizmerna škoda, či bi se višji razredi ukinili (goristavili). S tem Prekmurci spadnemo nazaj kak smo bili pred šestimi leti i to na velko radost
vsem tistim, ki s čemeri gledajo na naše narodno i slovensko misleče dijaštvo. Tü moremo nastopiti vsi kak eden mož ne gledoč na stranke i glasno zakričati: Podpirajte našo gimnazijo, da se bo lejko naprej razvijala!
Prošnja. Mogoče kakša dobra düša ma harmonij. Šteroga ne nüca ali pa je malo pokvarjeni. Velko dobroto skaže Martinišči, či ga oda ali pa podari. Dijakom je potrebna muzika, ne za ples, nego da se včijo lepe cerkvene pa narodne pesmi.
Delavci na državno posestvo Belje so se v Soboto odpelali. Eden tao jih je šlo z navadnim vlakom, z vekšega pa kesnej s posebnim vlakom. Z veselim spevanjom, z muzikov i v lepom redi so se odpravili z domi. Vidili smo pa tüdi pijane dečke. Z vekšega so mladi, ledični šli doli. Daj Bog, da bi si kak največ zaslüžili. Naše prekmurske delavce majo vsešerom najraj.
Murska Sobota. V špitali je tolko betežnikov, ka že ne vejo kam ž njimi. Iz celoga Prekmurja pa ešče iz Štajarskoga pridejo. Kak dobro bi bilo, či bi se poslopje povekšalo. Prostora je dosta za novo zidanje. S tem bi se lüdem dosta dobrote včinolo i Sobota bi dobila lepše lice. Či bi samo deseti tao dače, štero plačamo Prekmurci, šlo za to, bi meli v ednom leti ednok vekši špitao. Zdaj pa te nesrečen centralizem nema dna. Vse vö. vse vö. nazaj pa nikaj!
Odloku Engleskih Vlasti o ovome leku proti v reumatizma. Na osnovu mišlenia nadležnih vlasti o ovome leku izdat je patent u ime engleskog Kralia Džordža V., asa pozdravom pronalazaču Dr. Ivanu Rahlejevu. U tome patentu je ovaj lek pohvaljen kao osobito koristan za lečenle reumatizma, te je zato dozvoljena prodaja ovog leka u celoj Engleskoj. Tim povodom dale su sve zakonske povlastice u korist pronalazača Dr. Ivana Rahlejeva i u samoj poveli izrično je naznačeno, da če svi pokušaji falsifikata ili podržavanja ovog leka biti strogo kažnjeni. Naročito je važno to što ovaj lek uvek izradjuje sam njegov pronalazač Dr. Ivan Rahlejev i to u svojoj labaratoriji, koja se nalazi u Beogradu u Kosovskoj ul. 43. Isto tako labaratorija prima i vrši brzo i tačno sve narudjbine ovnga leka i sama ih prema datoj adresi otpravlja. Uspeh do sada postignut u lečenju ovi lekom jeste vrh velik ,. jer su se mnogi reumatični bolesnici u našoj zemli izlečili ovim lekom posle u potrebe od dve do tri kante. Sem toga ovaj lek ne samo je patentovan u našoj, več je patentovan i u dvadeset i devet stranih država u kojima se takodjer prodaje.	
Murska Sobota jako nobil živemo mi Sobočanci. Dosta smo naprej kak v Ljubljani i v Maribori. Tam dajo za kilo govedine samo 15 Din, mi pa borme 19 Din. Istina, ka se vsaki tjeden na stotine debele živine odpela iz sobočke postaje, nego ka se trži v našli mesnicaj, je do-mača živina, za štero se ne plača na železnici. Pa dönok ta čudna razlika | Oblastva, zopet vas opozarjamo na to |
Podpirajte Novine!
Novi svet.
Spisao: I. Sziklai.
Iz vogrščine prestavo Fr. Kolenc.
5. Prvi obrat.
Elemér je po ednom tedni dobo prvo pismo iz marijadolskoga kloštra, od Trezike. Pár rendic je bilo celo. Podpisala ga je tüdi edna nüna. V osvedočenje, da odobrava to, ka je pisala. To pa je tüdi odobravala. Ar to je stalo v njem, da če tüdi prosto živejo, se njoj dobro godi i se je naskori vživela v novi položaj. Tak neje, kak doma, a tüdi nemre biti, pri Gohérovih je bilo še hüše. Čisto je vse; hrana prosta, a zadosta; poleg včenja ma zadosta zabave. Ma kakših dvajsti vrstnic. Vse jih lübi, vse se špilajo z njov. Toga neje mogla napisati, da vse to ne čüti za tak lepo dobro. Razvajeriomi deteti se še nikak ne mogeo videti ostri red, proste, bole pomenklivo živlenje, trdo vzgaianje. Samo napisati neje vüpala. Niti odposlali ne bi; a še kaštigo dobi, to je gotovo, če kaj takšega vüpa napisati.
Elemér je pogrüntao istinski pomen neodločno napisanih reči. A on je že pametnejši bio. Znao je zarazmiti, da se morata, ar jiva je usoda popolnoma iztrgala iz kroga staroga živlenja, privaditi novomi živlenje. Po tom si morata določiti prišestno pot Bogastvi je konec; s tem düševrtim terom, šteroga sta prinesla s seov iz očinske hiše, nemreta iti gor po strmoj, vozkoj, grüdnatoj i kamenoj poti sirmaštva. Zato ga morata lüčiti od sebe. Tak morata iti
naprej, kak če nigdar ne bi mela drüge obleke, kak to navadno zavodovo, kak či nigdar ne bi jela beloga krüha, pečenih picekov, nigdar ne čüla drügoga, kak karajoče reči.
To je sestri napisao v odgovori. Vžive naj se v svojo usodo. On se že niti ne zbriga za spremebo. Ka mora biti, ka telko drügih ljüdi drži na vüzdi; proti tomi nikaj ne pomaga jav-kanje. Dokeč ne bota samosvoja človeka, ki bota sama ravnala s svojim živlenjom, morata bogati, kak mali psički. 
— Pa meni se ne godi tak dobro, kak tebi — je pisao v pismi. Itak se moram vživeti. I sem se tüdi vživo. Ravnateo je jako neprijazen človek. Ne ve čteti v naših düšaj. To je še dobro, da se tak malo briga za nas, da ti lehko prosto napišem to pismo. Pri nas ga nihče ne pregleda. Če pa bi me slučajno zatožili, bi me kaštigao. Gladüvao bi, kak pri Goherci. Zato tüdi ne piši o tom, ka sem ti o njem i o zavodi pravo. Učiteli so tüdi vsi sirovi. A se tüdi k tomi navadim. Bar bom znao, gda bom velki, kak naj ne ravnam z ljüdmi, če ščem, da bi me lübili. Niti neščem, da bi njim hodo po voli. Navčim se, gorpovem, napravim, ka mi zapovejo, tak opravlam vsakše delo, kak da bi bio mašin za sečko rezati i bi morao vsakši den zrezati pred mene postavleno slamo. A oni tak ščejo. Ravno to se njim dopadne. Dobro se samo te počütimo, če lehko idemo v telovadnico špilat se. Istina, da ne trpi dugo. Ar je mrzlo. Ravnateo šoara z drvami, premogom; če skačemo, pravi, da se itak segrejemo. Vekša nevola je, da je tüdi spalnica mrzla. Na teden ednok kö-rijo v njoj. V Soboto večer, gda mamo velko
mujvanle i se preoblačimo. Te se tak süče celi šereg okoli peči, kak mravle, gda zasija prvo
protoletno sunce. Se še spominjaš, kak sva jih dostakrat gledala v našem ogradi? . . . Bolše je, se niti ne spominjati. Samo puža si postavini pred oči; ar tüdi jaz sem takši, kak v hišo zapreti puž.	
Po ednom meseci se sirmak toži v pismi, da močno kašla. Celo krč ga stiska, da njemi obraz bledi i želem, če ga napadne kašlanje. Prehlado se je v nezakörjenoj sobi. Tüdi drügi kašlajo ; a ništerni tak, kak on. Doktor je dao nekše vracvo, a nikaj ne pomaga. S tem jih batrivijo: mine samo od sebe, gda bo toplo. Mi ne ka pa. Gotovo mine. Če bi što vmro od toga; no tisti niti ne za te svet. Nema zadosta moči, da bi protistao. Ka išče takši slabotni sirmaček tü? Što se šče boriti s težavami brid koga živlenja: tisti naj ne bo betežen. Utrjüje se naj.	
Dugo neje bilo potom pisma v marijadolski klošter.
Trezika se je s tem troštala, da Elemér gotovo nema penez za štempline. Stric njemi ne pošle; tistih malo penez, štere njemi je dao iz herbije, je sfalilo.
Pa bi njemi mogoče dao kakši tovariš, ki še ma deset filerov.
Ali ga je mogoče dobo ravnateo, gda se je pritožüvao i njemi je za štrof prepovedao pisali?	
Gda se je že preveč nategno čas Elemérovoga mučanja, njemi je deklica pisala silno pismo.
Odgovor ne prišeo na nje,
20. aprila 1925.
N O V I N E
3
Kakšteč bi se rada ognola, itak je pisala Gohérovim: ali ne vejo kaj o Eleméri.
Nikaj ne vejo; to, so odgovorili. Ne nikše nevole, naj bo mirna. Če bi se njemi kaj zgodilo, bi njim ravnateo gotovo uradno naznano. Inači pa naj ne zapravla tistih par kraicarov za nepotrebno pisarjenje, štero meti njüv mir i udobnost. Ar penez njoj pred protlotjom nemrejo poslati, gda vzemejo iz kase intereš. Te pa neje velki; naj ne misli.
— Ali je bratova usoda samo deset felerov vredna ? Je začnola jokati sirmaška deklica.
Prednica je čüla jok.
— Ka te manta hčerka? ... Da ti tak sirovo odgovarjajo? Brezsrčni ljüdje. No bom že jaz pisala, naravnoč ravnateli. Meni ne odpove, da mi ne bi  poročao o brati. Zato ne skrbi; zakaj bi morao biti betežen ?
— Ar je zadnjič pisao, da jako kašla.
— Ej, ve ste tüdi kašlale. To še ne tak velka nevola. Zima je. A bom že pisala; mirna bodi i idi na svoje delo,
Predničino pismo je melo vpliv. Ravnateo se je odločo, ar prednica je ja njegova ravnatelska tovarišica, ali nekaj takšega, razložo je vzrok Elemérovoga mučanja.
Trezika je dobro mislila Elemér je jako betežen bio. Dosta dece kašla, a se njim nikaj ne zgodi; Elemér pa je, ne zaman da je razvajen, plüčnico dobo ,po njem. To pa je nevola; a ka morejo za to? Vsakšega kašlača nemrejo dati v betežniško sobo. Te bi celo zimo bila šola zaprta.
Zdaj pa je dečko že bolši. Prestao je velki beteg.		(Dale)
Par reči „Szabadsági“ na „Egy az Isten“.
Takše pripombe ali takšoga napada, kakšega je priobčo Szabadság je od zgoraj imenüvanim naslovom, razsoden, nepristranski, pravi novinar nigdar ne napiše. Pravi novinar, ar kakši brbrači nakvasijo vse v küp. Čüdno je, da šče Szabadság iz mühe napraviti elefanta, da nastopi, kak, da bi šlo najmenje za pri sveta.
A pustimo to i se podajmo k stvari. Tistomi, ki je napisao „Egy az Uten“, se pozna, da v javnom živlenji ne doma, da je tak, kak kakši mali šolarček, ki zna par reči prečteti i napisali, zato misli, da že vse zna i se štel s svojim znanjem pokazati.
Szabadsági neide v glavo, kak morejo Novine evaogeličance na ednoj strani vabiti, da volijo za Ijüdsko stranko, z drüge strani pa napadajo evangeličanski „Duševni list“, ki s svojim pisanom blati katol čanske verske navade. Zato pa Novine napada. S tem napadom pa je pokazao, da razsodnosti ne doma pri njem — ka smo mi te prle vgotovili — i je napravo d ve velkivi falingi s pogledom na javno živlenje.
Ne vem, kak se morejo spravlati pod eden koš verska i politična pitanja. Istina je, da igra vera v političnom živlenji velko vlogo, nikak pa se ne smejo verska i politična pitanja obravnavati pod istov strehov, ar nekaj drügoga je vera i nekaj drügoga politika; vera je nekaj najsvetejšega, ka ma Človek, o politiki pa že od negda pravijo, da je najbole grda stvar na sveti. To dvoje pa nikak nemre spadati vküper. Če Novine vabijo evangeličance da se naj borijo za svoje javne zadeve, za svoje pravice vküpno s katoličanei i to v stranki, štera je domača, ar je vkoreninjena v ljüdstvi, včinijo to samo zato, ar znajo, da je moč samo v sküpnom nastopi vseh brez pogleda na versko razliko. S tem pa še Novine nikak šle, tak daleč, da se ne bi smele oglasiti, če se dela katoličanskim navadam od strani evangeličancov krivica — če se smešijo naši sveti obredi. Zato pa je Szabadságovo mnenje: To pa ne lepo delo!, neupravičeno i je napačno. Tüdi nema Szabadság prav, da piše. da so pisale Novine pred volitvami: nali dragi evangeličanci! Gospodje naj pregledajo vse številke Novin od oktobra lanskoga leta naprej —v oktobri še niti mislili nesmo na volitve — i osvedočen sem, da niti na ednom mesti ne najdejo kaj takšega. Se zna če vse naopak čtejo — ka smo že tildi vgotovili — i nikaj ne mislijo, se to lehko zgodi, da bodo videli belo tam, gde je v istini čarno ali rdeče. Edino, ka so Novine dvakrat objavile pred volitvami, je: Evangeličanci, svoje vere poslanca, Šiftar Gezo, volite! Ka pa bo na to pravo Szabadság? Ali to potrjuje njegovo pisanje ? Mislim, da je ravno nasprotno tistomi, ka on spravla v svet. Ali se še spominja Szabadság, ka so zapisale Novine v 12, Štev. (22. marc. 1925)? „Sküpna pot pa tüdi ne tak žmetna, ar v kelko nas ločijo verska pitanja, v telko — ali še bole — nas družijo razmere, pod šterimi smo živeli prle i živemo še zdaj. Versko pitanje itak püst mo na strani, ar zdaj ide predvsem za naše gospodarsko Pitanje. Za rešavanje menših zadev, štere se tičejo samo
„katoličancov ali evangeličancov, bo tüdi te zadosta časa i takša pitalnja bo lehko reševala vsakša sküpina sama brez vmelavanja drüge“. Ali to nikaj ne pove, ka bi potrdilo, da so Szabadsagovi napadi pogrešeni?
Drüga falinga je v tom, da Szabadság Istoveti (napravla ednako) „Düševni list“ i evangeličance. Ka ali je to vseedno? Še mali šolarček bi pravo tistomi, ki bi njemi vtepao v glavo, da je eden list, šteroga piše i izdaja mogoče samo eden človek, ravno to, ka do 30 jezer ljüdi, da se njemi meša v glavi. Ali so za pisanje „Düševnoga lista“ odgovorni vsi evangeličanci ? Jeli, da ne. Zato tüdi napad, — kak imenüje Szabadsag pisanje Novin o pisanji Düševnoga lista — ne namenjen vsem evangeličancom, nego samo tistomi, ki je tisti članek — šteroga Novine obsojajo — pisao i ki je dopüsto, da se je v listi objavo, Novine se teda neso pregrešile — če se sploh more govoriti o kakšem pregreški — proti evangeličancom, nego kvečjemi proti kakšim trem ali štiram ljüdem. Priporočlivo bi bilo, da bi Szabadsag malo več dao na predpise pravilnoga razločevanja i logičnoga mišlenja. Pri takših važnih pitanjaj ne na mesti govorjenje „ex hasibus“ — iz žalodca — kak pravijo vogrski dijaki.
Malo več razsodnosti teda i Novinam ne bo treba tak nepotrebnih popravkov delati i kakšnih opominov davali.	Fr. K.
Fr. Kolenc:
Prosvetni tečaj.
6. Kmečka izobrazba.
III.
Če govorimo o kmečkoj izobrazbi, nikak ne zadosta, da določimo kmetovo razmerje do zemle, štera ga je rodila i ga zdržava. Še nekaj drügo je, ka je s kmečkim stanom ravnotak — ali še pa bole — tesno zvezano kak rodna grüda. To je kmečka hiša, ki je nekakše svetisče, to je rodni dom, gde je človek preživo prve dneve svojega živlenja, gda njemi je mati popevala milodoneče narodne pesmice, da bi njemi s tem privabila na oči sladki sen, i nato prva detinska leta, gda še ne znao, ka je svet i živlenje, nego se je radüvao i čüdo vsemi, ka je vido okoli sebe i je veselo zaploskao z malimi ročicami, če je zagledao kaj novoga i lepoga. Ka je pravzaprav domača hiša človeki pozna samo tisti, ki jo je morao zapüsliti, lstinski je pregovor: Vseširom je dobro, a najbole doma Gda človek blodil po sveti, začüti doslakrat v düši nekšo sühoto, nekšo zapüščenost. V začetki sam ne ve, ka njemi je, a pomali se zbüdi v srci tiha žela, hrepenenje, da bi zagledno tisto malo, prijazno hišico, štero je morao zapüstiti. I to hrepenenje postane sčasoma tak velko, da se srce na pomiri prle, gda se pred očmi pokaže rodni dom. Ar pa je hiša nekaj tak tesno zdrüženoga s človekovim življenjom, poglejmo si jo nekelko od bliže, opazüjmo živlenje, ki Vlada v njoj i doženimo, v kelko vpliva življenje v kmečkih hišaj na kmečko izobrazbo — v kelko jo povzdigava ali pa njoj nasprotüje.
Zadnjič? sem povdara, da je naloga kmečke izobrazbe v tom, da spravi kmečkoga človeka v pravo razmerje do Boga i do zemle. Ravnotak pa mora priti kmečki človek v pravilno razmerje s svojim domom.
Kakši mora biti kmečki dom? Čüdno pitanje, a je upravičeno, posebno v zdašnjem časi. Ar so razmere v kmečkih domovih takše, da se iz njih dostakrat ne spozna, ka mamo pred seov: ali dom kakšega uradnika, ali trgovca ali pa kakšega varaškrga obrtnika. iz toga — posebno, če povdarjamo, da se nam včasi vidi, kak da bi meli pred seov dom varaškoga obrtnika — se vidi, da naši kmečki domovi dostakrat več neso kmečki, nego nekakša mešanica, štera je rastala pod tüjimi — vnogokrat škodlivimi — vplivi. Po čem pa se to najbole vidi ? Prvi znak je, da v kmečkih hišaj nega več tiste priprostosti, štera je odükovala naše domove v preteklom časi i njim je davala Čisto posebno lice, značaj po šterom se je ločo kmečki dom od doma obrtnikov, trgovcov, uradnikov i. t. d. Naši domovi so bili priprosti, pri vsem tom pa so meli na sebi nekaj prisrčncga, nekaj privlačnoga, ar je iz njih sijala kmečka düša, Ar so popolnoma odgovarjali miselnosti kmečkoga človeka. Kmet je sin narave. Narava pa je priprosta; v njoj nega nikaj nališpanoga, Izumetničenrga, v njoj je vse naravno, to se pravi, takše, kak odgovarja zakonom prave, priproste lepote. Ar pa je narava priprosta, zato je priprosta tüdi düša kmeta — sina narave — ar vdihava v sebe ćisti, neskaljeni zrak priprostosti, naravne neprijetnosti. Če je pa tomi tak, Zakaj potem tüdi naši domovi ne bi bili priprosti — kmečki? S tem neščem praviti, da morajo biti zapüščeni, zanemarjeno smrdlivi, nego to ščem povdariti,
da v njih naj ne bodo navlečeni predmeti, ki :;e spadajo v nje i da hiše naj ne bodo takše, kak so varaške. Zakaj to? Ali kmečki domovi nemrejo biti brez pohištva i drtigih predmetov, kakši so doma v varaških hišaj ? Zakaj naj bi posnemali varaške navade? S tem se dosegne samo to, da postanejo naše hiše tüje, da ne bodo odgovarjale kmečkoj düši, da se preprosti sin narave ne bo čüto v njih domačega, nego bo njemi vse nekak nenavadno, tesno, tak da se skoro gibati ne bo mogeo i tüdi vüpao ne. Zakaj odpravili to, ka je domače, kmečko — ka je priprosto? Ravno v priprostosti je lepota i te se nam ne trbe sramüvati. Kak radi bi zamenjali varaski delavci svoje domove — če tüdi so tej navidez lepši i bole prijazni — za kmečke domove | Vse bi včinoli, samo da bi si lehko zgradili tak prijetno gnezdo, kak je kmečka hiša. — Če pa govorimo o priprostosti, s tem nikak ne povedano to, da bi morali ostati v svojih domačih razmeraj na tistoj stopnji, kak so bili naši predniki že pred par stoletji. Na sveti se vse razvija, tak se mora razvijati tüdi vse, ka je v zvezi s kmečkim življenjom, domačini razmerami, navadami. Razvoj pa mora biti primeren i mora odgovarjati značaji kmečkoga stana. Nekak misli, da je napredek v tom, če se zavrže vse, ka je staro kmečko i namesto toga nastopijo moderne novotarije. A to je velka zmota i takše postopanje kaže samo nerazumevanje i pomenjkanje čüta za pravi razvoj, ki ne pretrga zveze med starim i novim, nega zida na prvotno podlago. S tem je povedano, kakši mora biti razvoj kmečkih razmer. Podlaga je kmečka, ta se mora ohraniti i se razvijati, da bo odgovarjala dnešnjemi stanji splošnoga razvoja.	
V kmečkih domovaj je vladalo prle veselje. Vidi se mi, da sem že na ednom mesti povdaro, da so se čüle pesmi iz vseh prostorov kmečke hiše. V novejšem časi pa so vsigdar bole redke takše hiše, ki so ohranile stara veselost, štere še zdaj odmevajo od veselih narodnih ali pobožnih pesmi. Gde iskati vzroke za to spremembo ? Ravno v tom, da večina naših domov več nema kmečkoga značaja, nego stoji pod modernim „naprednim“ vplivom varaškoga živlenja. V varaši pa za pravo srčno veselje ne prostora, zato ga iščejo v gledališčaj, po veselicaj i na drügih dopüščenih i nedopüščeni zabavaj. Kmet pa takše veselje zaman išče na deželi. Ar pa le zgübo tüdi smiseo (razumevanje) do priprostoga živlenja, njemi drago ne preostane, kak nezadovolnost, čemernost i razdraženost i zavolo toga so kmečki domovi — tihi.
Nazaj teda k priprostosti, k pravomi kmečkomi živlenji i bomo za edno stopinjo napredovali.	(Dale)
Gasilnim drüštvom.
V
Prišla je spomlad, čas dela v vsakšem oziri; tüdi za gasilna drüštva, da se izurljo v svojem poklici. Prav lepo nam opiše naše glasilo
— Gasilec —	v	2.	Štv.	 v članki „K delu in
redu„. Smo nekaj, a ne vemo, ka smo niti zakaj to, ka smo. Mamo pred sebov gledalo, pa se v nje ne vidimo, ar smo slepci. Roko na srce
i pripoznajmo si, da nesmo to, ka bi mogli biti.
V istoj štv. članek: „Gasilsko delo v Prekmurju pravi: Pri župni se je sklenilo, da se ne sme vršiti nobena veselica brez predstave ali poučnoga predavanja, ar samo plesne veseli s čezmernim popivanjom drüštvi več škodijo kak hasnijo. Pa žalostno, malo štero drüštvo se drži teh pravil, komaj mine sveti postni čas, veselica za veselicov se vrši vsakšo nedelo i svetek. Mislite, da na hasek? Či bi tiste dinare, štere gasilci tam sami potrošijo i zapravijo, dali v drüštveno blagajno, mogoče že drüštva ne bi bila nikaj dužna. Od prepirov, ki se tam vršijo, pa nanč ne bom pisao. Tovarišje, drugače si pomagati, ne z veselicami, ar te so nam samo na kvar i nam jemlejo ugled. Probajmo z predstavami, za voditele oprosimo gg. vučitele. Znamo, da nešterni občinski možje ešče izda ne sprevidijo, da so ta drüštva jako posebna, i tak nas premalo podpirajo Če omejimo veselice, prle ali sledkar sprevidijo, da ne delamo na naš hasek, nego iz nesebične lühezni do bližnjega i te do nas bole podpirali. Če bi vsi lüdje živeli v lübavi do bližnjega, kak lepo bi bilo živlenje na sveti. Naše geslo je; „Bogi na čast, bližnjemi v pomoč“. Gda nastopimo pri božoj slüžbi, ne stojmo tam, naj nas lüdje gledajo, nego stojmo Bogi na čast. Či nas pa kliče glas trompete bližnjemi v pomoč, se ne ubotavlajmo | Svojim drüštvenim voditelom bojmo poslüšni, i če opazimo na njih nepravilnost, lehko omenimo pri priliki seje, Pridobivajmo tüdi novih članov, samo vesclice i pijančüvanje omejimo, ar to vodi v propad. Trüdimo se vsi za dobro stvar, samo tak bomo Bogi na čast, bližnjemi pa v pomoč. S tovariškim pozdravom
Smej Štefan, t.č. žup. podnačelnik.
4
N O V I N E
26. aprila 1925.
Zanimivosti.
Dobro se je odrezao. Učiteo v šoli da prosto nalogo, ka bi što začno, če bi meo miljon premoženja.
Vsi premišlüjejo nekaj časa, nato pa se vržejo na delo.
Samo mali Jürček v zadnjoj klopi šnofa i gleda, kak letajo mühe, nazadnje pa odda piazen list.
„Ka, Jürček, to je tvoje delo ? Vsi tvoji tovariši so napisali po dve, po tri strani, ti pa nikaj ?“
„Ravno to je,“ odgovori Jürček, „ka bi jaz začno, če bi meo miljon.“
Za smeh.
Predstavila sta se. Znani muzik Bülow je bežao po stubaj v hoteli i se je zadeo v gospoda prihajajočega njemi proti. „Sumar!“, se je gospod čemerno zadro nad Bülowom. Bülow se njimi odkrije, se vljüdno prikloni i pravi: „Me jako veseli. Jaz sem Bülow." — S tem je sezna povedao, da se je gospod predstavo za sumara.
Prišeo je . . .
Tragična slika.
Mati je ležala na smrtnoj posteli. Njeno lice je bilo trüdno i zmučeno. Kak tüdi ne bi, ve je bilo njeno živlenje večen delaven den. Nikdar je ne mela mera, vsikdar je delala — za drüge. Zdaj je bila tü v deri, zdaj tam — za nikaj. Celo leto je delala, pa šče po zimi tüdi. Prela je za pšeno i za melo, s šterim je komaj dece pa sebe hranila.
Mož ji že dugo spi na cintori. Bio je v vojski, dokeč je šče ne bio preveč ranjeni, te so ga domo poslali i ne dugo za tem je vmro.
Zaptisto je ženo z dvojov drobnov dečicov na tom božnom sveti. Žena je den za dnevom delala drügim, telko je prišla domo, ka je nahranila gujčeka i edno kravico.
Deca so Šla za njov po dnevi, ka so se tam najeli. Mela je dečaka Števeka i hčerko Mankico. Števek je bio nikelko starejši kak Mankica. Bio je na veke zamišleni. Delao je rad, pa je včasi pozabo, ka ma za delo. Či je paseo krave, te je včasi pozabo, pa je neznao, gda so njemi v kvar odišle. Mati ga je tužno gledala i jako se njoj je smilo.
„Ka ti je Števek, pravi mi, ka vs kdar misliš ?“ Gučala je tiho, ka se je ves zavrgeo i njoj pogledno v trüdno lice.
„Nikaj mi je ne, mati. Ka bi mi pa tüdi bilo... “ Ali znala je, ka ne guči istine.
„Zakaj mi skrivleš svoje misli, Števek, Vej sem tvoja mati?“ V oči njoj ne je vüpao gledati, v te čiste oči, štere ne so nikdar gledale veselja sveta, štere neso niednoga človeka zbantüvale.
„Znate, mati, ka mi je žmetno? Gda vas vidim, kak vsigdar delate drügim, ka naj prehranite. Jako žmetno mi je pri srci . . . Zakaj so pa drügi lüdje bogati?!“
Tak je gučalo nedužno delo i v srci njemi je raseo srd na te bogate lüdi.
„Püsti, sinek, tak nas je Bog stvoro. Ve smo mi tüdi ednok bili bogati. Pa je moglo tak biti, ka smo dnes den siromacje, Bog že zna, Zakaj to dela ..." Njene oči so ešče dobile vekšo milobo, ka šče Števek bole ne vüpao v nje gledati.
„Kak kakša svetnica majo lepe oči," je mislo števek sam pri sebi. „Najvekšega grešnika bi te oči prevrgle v krotko birko ...“
Mati je ležala na smrtnoj posteli. Poleg nje pa je čakala Mankica, ka bi njoj pomagala, ali podvorila, či bi kaj štela meti. Že mesec dni tak varestiva pri njoj, cele dneve i čarne noči. Nikdar šče ne je spala bar edno dobro vüro, kak mati leži betežna. Oči so joj globoko not i spadnole, i lice — prle lepo, kak rdeča roža v pomladnom sunci — njoj je ovehnolo kak roža, gda jo nišče ne polevle na vročem sunci. Čarne oči so joj sijale, kak dvoje velkih sunc na nebi. Ešče lepša je poslanola, kak je prle bila. Zamišlena je postanola, kak je bio njeni brat Števek.
(Dale)
MALI OGLASI.
POSESTVO V OKOLICI LOTMERKA
se vsled smirt oda. Zemla obdelana, lepa šuma vse okoli hiše. Hiša gospodarsko poslopje vse v dobrom stani. Cena jako nizka. Küpi se lahko z vsem potrebnim orodjem i živino. Kupci naj si ogleda pri VUNDERL., Kukoriči, 	Križevci pri Ljutomeru.
Hranilnica i posojilnica v Črensovcih
r. z. z n. z. uradüje vsako nedelo ino svetek. Obrestüje hranilne vloge (navadne) po 8%; vezane vloge proti šest mesečnoj odpovedi pod 5000 Din po 91, vezane vloge od 5000 Din
naviše pa po 9½%.
Vlog stanje je že nad dva milijona.
Kmetski penezi se naj vložijo v kmetske hranilnice i naj slüžijo v hasek našemi kmetskomi lüdstvi. Zavüpajte nam peneze, za štere dobro stojijo naši kmetje z vsov svojov vrednostjov, ka večim sirotam je lejko posodimo na fal intereš.
Samostalno prekmursko katoličansko podporno drüštvo sv. Križ Chicago Ill:
je najboše drüštvo za prekmurske Slovence v Chicagi. Kotrige drüštva postanejo lehko kat. Slovenci, moški od 16. do 50. leta, ženske od 16. do 45. leta starosti. Kotrige plačajo ednok pristopnino 1 Dol. i mesečno 1 Dol. i zato dobi vsakša betežna kotriga prvij 6 mesecov 1 Dol. podpore za vsaki den, nadalnje 3 mesece pa 50 centov na den. Če je kotriga ešče duže betežna, zvoli se njoj podpora na mesečnoj seji. Za smrtnino plača drüštvo zdaj 350 Dol., kda bo pa več kak 200 kotrig, pa 500 Dolarov. Gotovščine ma drüštva 5000 Dol. kotrig 170. Želemo, ka bi bilo skoro 200 kotrig. Drüštvo skrbi za lepi sprevod i cerkveni pokop i bo pomagalo pri deli za prekmursko slovensko faro v Chicagi i priporoča vsem kotrigam, da si naročijo prekmursko glasilo „Novine“ v šterij objavlja drüštvo svoje oglase. Novine se naročijo pri Klekl Jožefi, vp. pleb. v Črensovcih, Prekmurje, Jugoslavija i se dobijo tüdi pri drüštvi. Drüštvene seje se vršijo vsako drügo nedelo v meseci ob 3, vüri na numeri 1804. So Racine Avenue, Chicago III. Opominamo vse prekmurske Slovence, ki so ešče nej ali so že v kakšem drüštvi, naj pristopajo k tomi lepomi drüštvi, štero pomaga kotrigam v potrebaj.
Odbor za leto 1925:
Predsednik Martin Kelenc, podpredsednik Mihal Grüškovnjak, tajnik Štefan Hozian, podtajnik Martin Horvat, blagajnik Štefan Jakšič, paziteo betežnih Mihal Gjörek, nadzorni predsednik Štefan Gjura, računo-voditelo Štefan Ritlop i Naci Markoja, paziteo drüštva Anton Markoja, vratar Jožef Trajbar.
Slovenska Banka d. d.
podružnica DOLNJA LENDAVA
plača najbole dolarje in zlate peneze.
Ovlaščena banka za trgovanje z devizami in valutami. lzstavlja izvoznikom uverenja in prevzema bančne garancije.
J. MOČNIK
v M. Soboti
priporoča vsem interesentom svoje bogato skladišče
nagrobnih
spomenikov
od 600 Din naprej. Prevzeme vsa v to siroko spadajoča dela.
Naročnina Ino oglasi se sprejmejo za „Novine“ pri ERDÖŠY BARNABAŠ, trgovci z papirom i igračami v Murskoj Soboti št. 180, poleg rim. kath. cerkvi Ino pošte.
Proda se posestvo
blizu Križevcev na Štajerskem obstoječe iz 20 plügov  plüge loga, 5 senožati in 11 plügov njiv). hiše s štirimi sobami in dvema kühinjama, nova štale i gospodarsko poslopje (vse betonirano z gospodarskim inventarom vred. — Infomacije davle  pisarna
g. Dr. ČERNE-ja v Murskoj Soboti.
I-a portlandcement-, zagorsko apno-, opeko-, črep-, kovaški premog-, deske-, late-, štaffelne-, tesan les-, traverze- i. t. d.
se dobijo letos po čudovito nizki ceni z vseh žel. postaj v Prekmurju. — Stalna —:	zaloga vedno pri :—
V. BRATINA
KRIŽEVCl pri LJUTOMERU,
ki je glavni zastopnik stavbenega materijala za Prekmurje.
popolnoma nov, blizu Radgone na Muri, se takoj proda. Cena nizka, plačilo na rate. Vpraša se pri
Al. Neudauer, Gor. Radgona,
Posojilnica.
od 3 oralov prodaje se za Din 45.000 v Sovjaku hiš. štev. 60., pošta Sv. Jurij ob Ščavnici, sestoji se iz 3 njiv, vinograda, sadovnjaka in malo šume s prostranim gospodarskim poslopjem -- Opita se pri ŠVARCI ravnočam..
Naznanilo.
Konjarom v okrajini Dolnja Lendava naznanjamo, da smo dobili od države dva belgijskiva žrebca, štriva sta na marofi v Konjščeki. Žrebci so sargaši püščajo se redno. Vsakši, ki šče lahko svoje kobile ta prižene. — Podružnica, konjerejiki odsek,
Priden učenec iz poštene hiše se včasi ali s pravim majom sprejme v trgovino z mešanim blagom.
FRANC KOROŠEC trgovina G. Radgona.
Tisk: ERNEST BALKANYI Dolnja Lendava.