PraktKni uifteljski fzpiti In sorodnl problemi Dovolite v zadevi praktičnih učiteljskih izpitov besedo tudi starejšemu tovarišu. Praktični učiteljski izpit je bil že pred svetovno vojno predmet resnega razmotrivanja in tudi kritike. Iz pedagoških revij smo zvedeli, da se v Nemčiji pripravlja sprememba teh izpitov. Nova nemška odredba o »drugem« učiteljskem izpitu, izdana 3. julija 1912. v Berlinu, je imela v 1. členu sledečo določbo: »Usposobljenost za dokončno namestitev v ljudskošolski službi se ugotovi z izpitom na tisti šoli, na kateri je učitelj z a p o s 1 e n.« Ta določba me je tako navdušila, da sem vzradoščen v predjeseni istega leta stopil k pokojnemu ravnatelju mariborskega učiteljišča, g. H. Schreinerju z vprašanjem, ali je upati, da se omenjena odredba uveljavi tudi pri nas. To me je zanimalo predvsem zaradi tega, ker sem imel v jesenskem terminu polagati praktični izpit, toda zvedel sem, da žal v tem vprašanju mi še nismo tako daleč kot v Nemčiji. Vzeti sem moral torej knjige in ponoviti vso snov iz učiteljišča. Po istih načelih kot pred vojno, le z malimi spremembami, so se pri nas tudi po vojni opravljali dragi usposobljenostni, sedaj praktični učiteljski izpiti. Prejšnji naziv »usposobljenostni« izpit je, rekel bi, nedoločno raztegnjen tako, da vsebuje vprašanje znanstvene in praktične sposobnosti ter je kot tak nekako upravičeval značaj tega izpita, torej kot ponovhi maturitetni, oziroma diplomski izpit, le žal z večjim poudarkom znanstvenega dela in majšim upoštevanjem praktičnega dela izDita. S preimenovanjem v »praktični« učiteljski izpit pa je že na zunaj dovolj preciziran namen in potek tega izpita, ki torej stremi ugotoviti le praktičnopoklicno sposobnost izpraševanca. To preciziranje je pa žal ostalo le v nazivu! Tovariša Tone Trdan in Pavčič Marijan sta v 21. in 22. štev. »Učiteljskega tovariša« z ozirom na zadnje praktične učiteljske izpite v Mariboru in Ljubljani objavila članka, poudarjajoča zastarelost načina izvajanja teh izpitov. Drugi je tudi predlagal anketo o tem vprašanju v našem glasilu. Menim, da bi tako anketiranje le po posameznikih zašlo vse preveč v obširnost in nazadnje v komplikacije brez jasnih dognanj, ako za osnovo take ankete ne določimo načrta za obravnavo. Moje mišljenje je, naj tak načrt izdelajo posebne delovne zajednice pri sreskih učiteljskih društvih, redigira pa.naj ga sekcijski šolsko-upravni (ali kak drug) odsek. Ker se že navaja, da je ravno vprašanje teh izpitov že ugodno rešeno v Nemčiji, naj navedem par ugotovitev. Že 1. 1890. je magdeburški provincialni šolski svetnik Friese zahteval pedagoško-praktično-metodično preorientacijo teh izpitov in izdal posebno knjigo, obenem z navedbo izpitnih vprašanj, ki je že takrat srečno združila znanstveno podlago z lastno prakso. Že 1. 1901. pa je tam izšla prva v tem smislu preurejena izpitna odredba, predhodnica zadevnc, že v začetku navedene odredbe iz 1. 1912. Glavno zaslugo za uveljavljenje te uredbe in tudi za rešitev drugih sodobnih šolskih vprašanj v Nemčiji pa je imela tamošnja akcija delovnih zajednic med učiteljstvom. Pozitivnost delovanja teh zajednic v posameznih deželah Nemčije je priborila: 1. da so bile te zajednice oblastveno priznane, 2. da so udeleženci tega zajedniškega delovanja po gotovi dobi in delovnem rednem zaključku bili deloma ali celo popolnoma oproščeni praktičnega učiteljskega izpita. V deželah, v katerih pa take delovne zajednice niso prospevale ali sploh niso obstojale, so ostale v veljavi še stare izpitne določ^je. — Na vsak način poučna dejstva! Smatral sem za važno, da to prav tii omenim, saj smo pred leti že dokai uspešno pričeli s organiziranjem delovnih zajednic, a žal so take zajednice, krožki, odseki i. sl. skoraj izginili ter vse preveč čakamo le na — delavce — soliste! Pred 2 letoma smo čitali o poraznem rezultatu praktičnih učiteljskih izpitov v jažnih banovinah. Lani smo, kajpada, morali pokazati »sotekmovanje« Slovenci! Na čigav rovaš le neki? Izpraševalci in izprašanci so se poznali še izza študija na učiteljiščih. Bila bi vsekakor zanimiva anketa teh obojih o poteku, vtisu in zaključku lanskih jesenskih poraznih praktičnih ali •— nepraktičnih izpitov! Prava anketa bi morda od take predankete mnogo pridobila. Prepričan sem, da bi tako ugotovili potrebne korekture na obeh straneh ter bi že pred dosego spremembe sedanje izpitne odredbe v njenem okviru lahko marsikatere čeri izgladili, vrzeli izpolnili in nepotrebnosti odstranili. Za prvi hip bi morda že ta poskus bil — delna pridobitev! V okviru gori predlaganega poskusa bi morda mogle izpitne komisije pristati na poročilo izprašanca o njegovem dvoletnem šolskem delovanju, bodisi, da ea poda ustno ali pismeno. Ze slišim: Odkod vzeti čas? Pri ugodnih rezultatih izpraševanca le v kratkih, pri dvomljivih v daljših izvajanjih markantnosti posameznih točk takega delovnega poročila! Za delovna poročila se zavzemam že več let, ker bi po mojem mišljenju ta poročila mogla nadomestiti pisanje sedanjih tednic, ali jih vsaj v tej smeri preurediti. Prav tako se že delj časa zavzemam za delovna poročila ob priliki nadzorovanj. Že 1. 1935. sem pri zborovanju sreskega učiteljskega društva Maribor - levi breg o tej zadevi stavil, sicer presplošen, nepopoln, toda smiselno v glavnem odgovarjajoč predlog ter ga po sprejetju predložil istega leta naši banovinski skupščini. Glasil se je: »Vsakoletne obširne šolskc statistike naj bi se skrčile na minimum, a na njihovo mesto naj bi prišla ob sklepu šol. leta redna delovna poročila, v katerih naj bi učitelj priobčil ves nastavek, potek, ovire - okoliščine in sklep letnega razrednega dela s karakteristiko šolarskega materiala. Tako letno delovno poročilo bi tvorilo važen objekt pri nadzorovanju in ocenjevanju učiteljevega šolskega dela. V istem smislu naj se reformira tudi praktični učiteljski izpit! Za ta izpit naj bo predpisano posebno delovno poročilo, ki ga je izprašanec zbiral vsa leta svojega šolskega delovanja pred polaganjem izpita in v katerem priobči: 1. vsa dobljena izkustva in vtise glede svojega prvega učnega in vzgojnega delovanja, 2. vse glede svoje nadaljnje izobrazbe. Kdaj in kako naj bi za izpit izvršil pis- meni izdelek tega delovnega poročila, ki naj bi tvorilo glavno učno-razgovorno in debatno snov med izpraševalno komisijo in polagateljem izpita, je stvar nadaljnjega našega proučevanja, iz katerega naj bi sledile potem bistvene smernice.« Priobčujem predlog, ki morda tudi kaj doprinese k zaželeni anketi. Ako bo ta realizirana, bo morala upoštevati tudi temeljito razpravo g. prof. Šiliha »Reforma učiteljske izobrazbe« (»Popotnik« 1935./36., št. 1— 2.). Neverjetno mnogo sorodnih problemov se suče okoli praktičnih učiteljskih izpitov, n. pr. zajedniško delovanje učiteljskih zborov na šolah, medsebojne hospitacije in šolski obiski, redne in nemotene namestitve ter zaposlitve učiteljev začetnikov, izbira zares šolskih praktikov v praktično izpitno komisijo, izpit ali vsaj praktični nastop v izpraševančevem razredu, sorazmerje med teoretsko m praktično sposobnostjo radi ocene itd. Do podrobnosti bi prišli šele pri anketi. Želeti bi bilo, da bi se za enkrat sprejela vsaj delovna poročila pri teh izpitih, kar bi bilo vsekakor izvedljivo. Vsekakor pa moramo stremiti za tem, da dosežemo res praktično izvajanje »praktičnih« učiteljskih izpitov. To pa bo doseženo šele tedaj, ko bo učiteljstvo polagalo praktični učiteljski izpit pred komisijo v razredu, v katerem poučuje. Vauda Mirko