Brez naslova.
Zložil dr. L. Lenard.
Hiti brez naslova v širni božji svet, pesen moja nova, moje grede cvet!
V  prsih teh gojil te z lastno sem krvjo, čestokrat pojil te
s svojo sem solzo.
V srcu ti si spala mnogo dolgih let,
v sanjah se zibala, kakor v popju cvet.
Jasna, pestra vesen bliža se z neba, hiti, moja pesen, hiti iz srca!
Plavaj čez daljave božjega sveta, plavaj čez planjave širnega morja!
Leti, kjer obzorje se dotika gor, kjer razliva v morje se nebeški zor!
Solnce kjer zahaja v sinji ocean in iz morja vstaja zjutraj novi dan!
Kjer nebeška cesta gre črez sinji svod in v neznana mesta pelje nova pot!
Zgini v dalji črni, kjer je zemlje kraj, nikdar več ne vrni, k meni se nazaj!
(    cooooocxxxxxpoqoooooo    )
Cesta.
Zložil Vekoslav Remec.
Prek polja molčečega cesta gre naproti solncu večernemu — bogve li v nesrečo in v gorje, li k sreči, k veselju prešernemu?
Visoke topoli so ob njej, ki tiho premišljujejo in v mislih zro po cesti naprej in bogvekam potujejo.
Potujejo ... in ne morejo stran
od kraja, kjer so vklenjene,
in nikdar ne pridejo v pravljični dan,
kamor želje so njih namenjene.
Kot one zre v daljo molčeč trubadur po cesti vabeči, uglajeni — bdi v srcu pod težo mu mračnih ur želj tisoč v bolesti pritajeni.
Pozaba.
Zložil dr. L. Lenard.
Kar sem pretrpel v onih dneh, ne boste zvedeli nikdar! Naj vse pregrne tenek smeh, kaj bi vam pravil, kaj vam mar?
Nasmeh je moj tako tenak in rahel kakor pajčolan; le mrzel dih, udar lahak — in vsa bolest privre na dan!
Pustite plaho mojo bol, na dnu srca spi rahlo naj! V življenju trpel sem dovolj, kaj bi to klicali nazaj!  —
C