Izvirni znanstveni članek UDK: 349.412.2:351.712(497.4), 347.262:351.712(497.4) PRIPOSESTVOVANJE SLUŽNOSTI V JAVNO KORIST Matija Damjan, univerzitetni diplomirani pravnik, doktor pravnih znanosti, raziskovalec na Inštitutu za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani Ana Vlahek, univerzitetna diplomirana pravnica, doktorica pravnih znanosti, docentka za civilno in gospodarsko pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani 1. UVOD Služnosti v javno korist od leta 2003 ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1),1 ki določa, da se lahko s služnostjo v javno korist omeji lastninska pravica na nepremičnini, če je to nujno potrebno za postavitev in nemoteno delovanje omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture; če to določa poseben zakon, pa tudi za postavitev in nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture.2 Ustanovitev služnosti v javno korist pride v poštev zlasti v zvezi z gradnjo javnih vodovodov, kanalizacije, plinovodov, toplovodov, električnih in telekomunikacijskih vodov in podobnih infrastrukturnih omrežij, ki v pretežnem delu potekajo prek tujih zemljišč (ali pod njimi), vendar jih ne obremenjujejo toliko, da bi moral upravljavec omrežja na 1 Ur. 1. RS, št. 110/02 (8/03 - popr.), 58/03 - ZZK-1,33/07 - ZPNačrt, 108/09 - ZGO-1C, 79/10 - Odi. US: U-I-85/09-8, 80/10 - ZUPUDPP (106/10 - popr.). 2 Drugi in tretji odstavek 110. člena. Natančna analiza pojmov iz teh določb je predstavljena v N. Plavšak, nav. delo, str. 14-17. Velja poudariti, da javna infrastruktura ni nujno v javni lasti, ampak je zanjo odločilno, da se uporablja za zagotavljanje določenih storitev javnosti (ni torej namenjena le lastnikovi lastni rabi). V javnem interesu je, da je ljudem zagotovljena dobava energije, vode, elektronskih komunikacij ipd., saj je to nujno za nemoteno delovanje sodobne družbe. Če posamezna infrastrukturna dejavnost poteka kot gospodarska dejavnost, kar velja npr. za elektronske komunikacije in energetiko, potem delovanje javne infrastrukture seveda služi tudi zasebnemu interesu izvajalca dejavnosti, vendar to še ne izključuje obstoja javnega interesa. Pravnik .131 (2014) 3 i-4 Matija Damjan, Ana Vlahek zemljiščih pridobiti lastninsko pravico. Vsebina služnosti v javno korist je lahko kakršnakoli utesnitev lastninske pravice, bodisi z dolžnostjo dopuščanja ravnanj drugega subjekta na služeči nepremičnini (postavitev objektov, naprav javne infrastrukture, zagotavljanje dostopa do teh objektov zaradi upravljanja, vzdrževanja, popravil ipd.) bodisi z dolžnostjo opuščanja sicer dovoljenih ravnanj lastnika služeče nepremičnine (npr. prepoved postavitve določenega objekta na služeči nepremičnini).3 Nekatere posebnosti v zvezi s postopkom ustanovitve in vsebino služnosti v javno korist ureja še sektorska zakonodaja, npr. Energetski zakon (EZ),4 Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1)5 in Zakon o žičniških napravah za prevoz oseb (ZŽNPO).6 Večina infrastrukturnih omrežij je bila zgrajenih že pred letom 2003, torej še pred uvedbo pojma »služnost v javno korist« in normiranja njene (prisilne ali sporazumne) ustanovitve z ZUreP-1. Čeprav je tudi starejša zakonodaja omogočala delno razlastitev v javnem interesu z ustanavljanjem služnosti, so se v praksi investitorji javne infrastrukture v preteklosti namesto ustanavljanja služnosti pogosto zadovoljili že s pridobitvijo (bolj ali manj formalnih) soglasij lastnikov zemljišč. Vsebina takih soglasij ni bila vpisana v zemljiško knjigo, vendar se odsotnost vpisa do nedavnega ni posebej problematizirala, saj je stanje ustrezalo volji tako upravljavcev kot lastnikov. V zadnjem času pa prihaja do sporov med lastniki zemljišč (zlasti pravnimi nasledniki lastnikov, ki so soglašali s postavitvijo omrežja) in upravljavci omrežij. Lastnik meni, da potek vodov prek zemljišča neutemeljeno posega v njegovo lastninsko pravico, upravljavec omrežja pa se brani, da je z dolgoletno rabo priposestvoval služnost, na podlagi katere je upravičen do nadaljnje rabe tujega zemljišča za potrebe svojega omrežja. V prispevku obravnavava vprašanje, ali je sploh mogoče priposestvovati služnost za potrebe infrastrukturnih omrežij, ki po vsebini praviloma ustreza služnosti v javno korist, ter kakšni bi bili pogoji in posledice takšnega priposestvo-vanja. 3 N. Plavšak, nav. delo, str. 13-14. M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, nav. delo, str. 895. B. Erdelič, nav. delo, str. 8. 4 Ur. 1. RS, št. 79/99 (8/00 - popr.), 110/02 - ZGO-1, 50/03 - Odi. US: U-I-250/00-14, 51/04, 26/05 - UPB1,118/06 (9/07 - popr.), 27/07 - UPB2, 70/08, 22/10, 37/11 - Odi. US: U-I-257/09-22,10/12, 94/12 - ZDoh-2L. 5 Ur. 1. RS, št. 109/12,110/13. 6 Ur. 1. RS, št. 126/03, 56/13. Pravnik .131 (2014) 3-4 Priposestvovanje služnosti v javno korist 2. PRAVNA NARAVA SLUŽNOSTI V JAVNO KORIST ZUreP-1 v 110. členu določa, da ustanovitev služnosti v javno korist lahko predlagajo država, občina oziroma izvajalec javne službe, če tako določa poseben zakon, pa tudi nosilec druge infrastrukturne dejavnosti. Če se upravičencu z lastnikom zemljišča ne uspe sporazumeti o pogodbeni ustanovitvi služnosti v javno korist, se ta na zahtevo upravičenca ustanovi z odločbo upravnega organa po postopku za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice, sodišče pa prizadetemu lastniku na njegov predlog odmeri odškodnino, ki obsega zmanjšano vrednost nepremičnine ali dejansko škodo in izgubljeni dobiček. Glede drugih vprašanj razlastitve, ki niso urejena v 110. členu, ZUreP-1 napotuje na smiselno uporabo določb ZUreP-1 o razlastitvi. Člen 113 ZUreP-1 nadalje določa, da v primeru, ko se izkaže, da služnost v javno korist iz 110. člena ZUreP-1 ni več nujno potrebna za izvedbo namena, zaradi katerega je bila ustanovljena, upravni organ na predlog lastnika oziroma upravičenca to pravico z odločbo ukine. Vendar ZUreP-1 (niti specialna sektorska zakonodaja, ki ureja specifične služnosti v javno korist, npr. EZ in ZEKom-1) ne ureja vseh vidikov služnosti v javno korist, zato je treba zanje podrejeno uporabljati pravila o »klasičnih« služnostih,7 ki jih določa Stvarnopravni zakonik (SPZ).8 Po obliki in vsebini se služnost v javno korist zgleduje po klasičnih služnostih, vendar jim ne ustreza v celoti, ker jo je treba podrediti javnemu interesu, zaradi katerega je ustanovljena. Ta vidik je treba upoštevati pri smiselni uporabi klasičnih stvar-nopravnih pravil.9 SPZ pozna tri vrste klasičnih služnosti: osebne, stvarne in neprave stvarne služnosti. Služnost v javno korist je na prvi pogled najbolj podobna nepravim stvarnim služnostim.10 Njena vsebina namreč ne more biti omejena na enega od treh tipov osebnih služnosti iz 228. člena SPZ (užitek, raba, stanovanje),11 ampak se določi glede na konkretne potrebe graditve in nemotenega delovanja infrastrukture, zaradi katere se služnost v javnem interesu ustanavlja. Možnost prilagajanja vsebine služnosti potrebam konkretnega razmerja je značilna za stvarne služnosti. Od klasičnih stvarnih služnosti pa se služnost v javno korist razlikuje po tem, da se ne ustanovi v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, temveč v korist upravljavca infra- 7 Tu prihaja do »stičišča« civilnopravne ureditve služnosti v SPZ in javnopravne ureditve služnosti v javno korist, ki so na splošno urejene v ZUreP-1. M. Tratnik, nav. delo (2005), str. III. 8 Ur. 1. RS, št. 87/02, 18/07 - Skl. US: U-I-70/04-18, 91/13. Tako tudi N. Plavšak, nav. delo, str. 12. 9 Tako tudi N. Plavšak, nav. delo, str. 12-13. 10 Prim. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2777/2009 z dne 27. 10. 2009 in II Cp 2947/2011 z dne 23. 5. 2012. 11 M. Tratnik, R. Vrenčur, nav. delo, str. 72. Pravnik .131 (2014) 3-4 Matija Damjan, Ana Vlahek strukture za doseganje neke javne koristi, o gospodujočem zemljišču pa praviloma ni mogoče govoriti.12 Zaradi teh značilnosti bi bilo služnost v javno korist mogoče kvalificirati kot posebno obliko neprave stvarne služnosti. Ta je opredeljena v 226. členu SPZ, ki določa, da se služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, lahko ustanovi tudi v korist določene osebe. Vendar je treba opozoriti, da služnost v javno korist v nekaterih vidikih pomembno odstopa od navedene definicije klasične neprave stvarne služnosti. Služnost v javno korist se namreč ne ustanovi v korist individualno določene osebe, ampak v korist vsakokratnega upravljavca določene infrastrukture (lahko bi celo dejali, da kar v korist infrastrukture). To v ZUreP-1 (žal) ni izrecno zapisano, vendar logično izhaja iz tega, da se služnost v javno korist ustanavlja zaradi javnega interesa po zgraditvi in nemotenem delovanju naprav in omrežij javne infrastrukture, ne pa zaradi osebnih koristi konkretnega subjekta.13 Zagotavljati mora funkcionalnost javne infrastrukture ne glede na to, kdo je njen trenutni upravljavec oziroma lastnik. Služnost v javno korist mora biti zato prenosljiva: če se upravljavec javne infrastrukture zamenja (npr. zaradi statusnih sprememb ali prenosa dejavnosti), novi upravljavec postane tudi služnostni upravičenec.14 Podobno kot stvarna 12 Prim. M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, nav. delo, str. 895. Višje sodišče v Kopru je v sodbi št. Cp 531/2011 z dne 12.10. 2011, 5. točka obrazložitve sodbe, zapisalo: »Postavitev električnega daljnovoda preko nepremičnin, ki so v lasti različnih lastnikov, po logiki stvari same ne more predstavljati stvarne služnosti, ker je za stvarno služnost pomembno razmerje med dvema nepremičninama, ki sta v lasti različnih lastnikov: služeče nepremičnine, ki omogoča izvrševanje služnosti in je služnost ustanovljena v breme le-te in gospodujoče nepremičnine, v korist katere je služnost ustanovljena. Tožeča stranka je v konkretni zadevi zatrjevala, da naj bi gospodnjočo nepremičnino predstavljala parcela št. 376/1 k.o. D., na kateri se prične daljnovod. To dejstvo tej nepremičnini ne daje statusa gospodujoče nepremičnine. Ostale nepremičnine, preko katerih teče daljnovod, namreč ne omogočajo boljšega gospodarskega izkoriščanja prve nepremičnine, kjer se daljnovod prične, kar je bistvo stvarne služnosti, ampak gre le za neprekinjen tek daljnovoda, ki se prične na prvi nepremičnini. Zato je logično, da je takšno nepravo služnost mogoče ustanoviti le v korist določenega subjekta, kije nosilec infrastrukturne dejavnosti.« Služnost za potrebe infrastrukturnega omrežja bi bilo mogoče oblikovati kot stvarno služnost samo, če bi zakon določil fikcijo, da se opera-terjeva nepremičnina, iz katere izhaja omrežje, šteje za gospodujoče zemljišče celotnega omrežja in z njim povezanih služnosti. Takšna je npr. švicarska ureditev služnosti napeljave. Slovenski ZZNPO v 36. členu podobno omogoča, da se služnost uporabe zemljišča za smučanje oblikuje kot stvarna služnost v korist (vsakokratnega) lastnika nepremičnine, ki jo predstavlja zemljišče z zgrajeno žičniško napravo. 13 Tako tudi N. Plavšak, nav. delo, str. 10,13. 14 Prim. M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, nav. delo, str. 896: »Ker zemljiškoknjižni predpisi ne dovoljujejo vpisa služnosti v korist vsakokratnega obratovalca oziroma nosilca določene dejavnosti, se lahko služnost v javno korist glasi samo na določeno osebo. Zato pa je potrebno dopustiti prenos služnosti v javno korist na drugega obratovalca omrežja javne infrastrukture, če se zamenja subjekt obratovanja.« Glej tudi D. Tršan, nav. delo, str. I—II. Pravnik .131 (2014) 3-4 Priposestvovanje služnosti v javno korist služnost učinkuje v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine, torej služnost v javno korist učinkuje v korist vsakokratnega upravljavca infrastrukture, za potrebe upravljanja katere je bila ustanovljena.15 Zaradi namena zagotavljanja nemotenega delovanja javne infrastrukture pri služnosti v javno korist tudi ne pride v poštev omejitev trajanja na največ 30 let, ki velja za neprave stvarne služnosti, če so ustanovljene v korist pravne osebe (drugi odstavek 227. člena v povezavi z 226. členom SPZ). Podobno kot stvarna služnost lahko obstaja, vse dokler je potrebna za uporabo gospodujoče nepremičnine (222. člen SPZ), mora služnost v javno korist obstajati, vse dokler je potrebna za doseganje javne koristi, zaradi katere je bila ustanovljena, torej dokler obstaja in obratuje »gospodujoča« javna infrastruktura.16 Da je služnost v javno korist dovoljeno ustanoviti za nedoločen čas, izhaja tudi iz prvega odstavka 110. člena ZUreP-1, po katerem se lastninska pravica na nepremičnini lahko trajno obremeni s služnostjo v javno korist.17 Ko taka javna korist preneha, pa se služnost lahko ukine skladno z določbo 113. člena ZUreP-1. Glede prenosljivosti in trajanja je torej služnost v javno korist bolj podobna stvarnim kakor pa osebnim služnostim. Tem ugotovitvam najbolj sledi EZ, ki v 59. členu izrecno določa, da se pogodbe o pridobitvi služnosti v javno korist sklepajo za čas obratovanja infrastrukture in v korist vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja posamezne infrastrukture. ZEKom-1 v 20. členu določa, da se »[s]lužnost [...] sklene v takšnem obsegu in za takšno časovno obdobje, kot je nujno potrebno za gradnjo, postavitev, obratovanje ali vzdrževanje elektronskega komunikacijskega omrežja in za čas obratovanja elektronskega komunikacijskega omrežja in pripadajoče infrastrukture.« ZŽNPO pa omogoča pogodbeno ustanovitev služnosti uporabe zemljišča za smučanje (tu sicer ne gre za primer infrastrukturne služnosti) tudi v obliki 15 N. Plavšak, nav. delo, str. 16. Glej tudi sodbo Upravnega sodišča RS U 2488/2008 z dne 26. 1. 2010: »Služnost vjavno korist se personificira v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni deljejavna korist. Zato se ustanovi v korist nosilca infrastrukturne dejavnosti, in to kot subjekta z določeno lastnostjo (upravljalca infrastrukture) in ne kot določene osebe. Ker se po drugem odstavku 14. člena ZZKpri vpisu pridobitve pravice navede imetnik te pravice, če zakon ne določa drugače, takšne drugačne določbe pa ZUreP-1 niti EZ nimata, se služnost glasi na točno določeno osebo.« 16 R. Vrenčur, nav. delo (2009), str. 18. Enako R. Vrenčur, nav. delo (2012), str. 12, 15, 19. Drugače glede trajanja služnosti v javno korist M. Tratnik, nav. delo (2009), str. 94, tudi M. Tratnik, R- Vrenčur, nav. delo, str. 80. 17 N. Plavšak, nav. delo, str. 17. Glej tudi sodbo Upravnega sodišča RS U 2488/2008 z dne 26. 1. 2010: »Primarna uporaba specialnega predpisa (ZUreP-1 in EZ) po mnenju sodišča omogoča tudi razlago, da služnost vjavno korist po EZ ni omejena z rokom trajanja 30 let iz drugega odstavka 227. člena SPZ. Prvi odstavek 110. člena ZUreP-1 namreč določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo vjavno korist.« Pravnik .131 (2014) 3-4 Matija Damjan, Ana Vlahek neprave stvarne služnosti in izrecno dopušča njen prenos na novega upravljavca smučišča.18 Strinjava se s stališči v teoriji, da je treba tudi pri služnostih v javno korist, ki so v zemljiško knjigo vpisane v korist individualno določenega upravljavca gospodarske javne infrastrukture, dopustiti prenos, če se zamenja upravljavec.19 Zaradi pravne varnosti pa bi bilo nujno, da zakon izrecno omogoči vknjižbo služnosti v javno korist v korist vsakokratnega upravljavca gospodarske javne infrastrukture. Zaradi navedenih razlik služnosti v javno korist v celoti ne ustrezajo nobeni od klasičnih vrst služnosti iz SPZ, ampak jih je treba obravnavati kot poseben tip služnosti, ki obstaja vzporedno s klasičnimi služnostmi stvarnega prava. Za doseganje namena služnosti v javno korist, tj. trajnega nemotenega obratovanja javne infrastrukture, je zanje praviloma najustreznejša smiselna uporaba pravil o stvarnih služnostih, razen glede opredelitve upravičenca, ki je pri služnostih v javno korist vsakokratni upravljavec gospodarske javne infrastrukture.20 3. SLUŽNOSTI V JAVNO KORIST V OBDOBJU PRED ZUreP-1 Že precej pred letom 2003, ko je ZUreP-1 uvedel pojem služnosti v javno korist, je zakonodaja predvidevala uporabo služnosti kot podlage za gradnjo in-frastrukturnih omrežij, pri čemer pa ni jasno opredeljevala, za kakšno vrsto služnosti gre in kako se opredeli njen imetnik. Na področju telekomunikacijske infrastrukture sta Zakon o temeljih sistema zvez (ZTSZ)21 iz leta 1974 in Zakon o sistemih zvez (ZSZve)22 iz leta 1988 določala, da lahko imetniki sistemov zvez na način in pod pogoji, ki jih določajo predpisi o razlastitvi, na zemljiščih in objektih v družbeni lastnini in lastnini občanov gradijo, postavljajo in vzdržujejo objekte in tehnična sredstva za zveze. Podobno je Zakon o telekomunikacijah (ZTel)23 iz leta 1997 v 8. členu določal, da imajo izvajalci 18 Tretji in četrti odstavek 36. člena ZZNPO. 19 M. Juhart, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, nav. delo, str. 896. M. Tratnik, nav. delo (2009), str. VI. M. Tratnik, R. Vrenčur, nav. delo, str. 79. N. Plavšak, nav. delo, str. 22-23, R. Vrenčur, nav. delo (2012b), str. 15-16. 20 Prim. N. Plavšak, nav. delo, str. 13, M. Tratnik, R. Vrenčur, nav. delo, str. 72, R. Vrenčur, nav. delo (2012b), str. 8. 21 Ur. 1. SFRJ, št. 24/74, 29/77, 52/83, 41/1988 - ZSZve. 22 Ur. 1. SFRJ, št. 41/88, 80/89, 83/89, 29/90, Ur. 1. RS - stari, št. 10/91, Ur. 1. RS/I, št. 17/91 - ZUDE, Ur. 1. RS, št. 55/92 - ZVDK, 13/93, 66/93,66/93 - ZVDK-A, 35/1997 - ZTel, 35/1997 - ZPSto. 23 Ur. 1. RS, št. 35/97, 45/97 - Odi. US, 13/98 - Skl. US, 59/99 - Odi. US, 36/00 -ZPDZCin 30/01 - ZTel-1. Pravnik .131 (2014) 3-4 Priposestvovanje služnosti v javno korist javnih telekomunikacijskih storitev pravico graditi in vzdrževati javno telekomunikacijsko omrežje na zemljiščih oziroma objektih v lasti pravnih oziroma fizičnih oseb v skladu s predpisi o razlastitvi. Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe24 iz leta 1972 ter Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (ZRPPN)25 iz leta 1980 sta za takšne namene omogočala trajno ali začasno omejitev lastninske pravice na nepremičnini, pri nepremičninah v družbeni lastnini pa prisilno omejitev pravice uporabe nepremičnine. Če je bila takšna omejitev pravic trajne narave, je šlo pri tem za služnost, ne glede na to, ali je bilo služeče zemljišče v zasebni ali družbeni lasti. Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ)26 iz leta 1997 je v 28. členu določal, da se lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičnini lahko v javno korist omeji z ustanovitvijo služnosti prehoda, prevoza ali gradnje objektov in omrežij javne infrastrukture. Že desetletja pred uveljavitvijo ZUreP-1 so torej obstajale zakonske podlage za to, da se za potrebe postavitve in obratovanja javne infrastrukture ustanovi služnost v korist upravljavca take infrastrukture. V poglavitnih potezah je bila ta ureditev že podobna današnji služnosti v javno korist, četudi je zakonodaja ni poimenovala s tem izrazom niti je ni opredeljevala kot posebno vrsto služnosti. Smiselno je bilo zanjo treba uporabiti predpise stvarnega prava. Sodišča so se z vprašanjem pravne kvalifikacije služnosti, ki upravičuje upravljavca infrastrukturnega omrežja, da ima svoje omrežje na tujih zemljiščih, srečevala zlasti v primerih, ko je lastnik zemljišča zahteval odstranitev omrežja ali plačilo odškodnine, upravljavec pa se je skliceval na priposestvovanje služnosti. Sodna praksa je takšne položaje kvalificirala kot nepravilno služnost v skladu s § 479 Občnega državljanskega zakonika (ODZ),27 ki se je kot pravno pravilo lahko uporabljal do uveljavitve SPZ, saj je jugoslovanski Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR)28 iz leta 1980 uredil samo navadne stvarne služnosti. ODZ ni izključeval priposestvovanja za nobeno obliko služnosti, torej tudi ni preprečeval priposestvovanja služnosti v korist upravljavca javnega infrastrukturnega omrežja. 24 Ur. 1. SRS, št. 27/72, 29/72,19/76, 8/78, 23/78. 25 Ur. 1. SRS, št. 5/80, 30/87, 20/89, Ur. 1. SFRJ, št. 83/89, Ur. 1. RS - stari, št. 44/90 - Odi. US, 10/91, Ur. 1. RS, št. 17/91-1 - ZUDE, 13/93, 66/93, 29/95 - ZPDF, 44/97 - ZSZ. 26 Ur. 1. RS, št. 44/97, 98/99 - Odi. US: U-I-308/97,1/00 - Odi. US: U-I-39/97, 67/02 -ZV-1,110/02 - ZUreP-1 (8/03 - popr.), 110/02 - ZGO-1. 27 Patent vom lten Junius 1811. JGS Nr. 946/1811, 970/1846, RGB1. Nr. 217/1859, 9/1860, 108/1860, 131/1867, 49/1868, 62/1868, 4/1869, 110/1895, 276/1914, 208/1915, 69/1916. 28 Ur. 1. SFRJ, št. 6/80, 20/80 - popr., 36/90, Ur. 1. RS - stari, št. 4/91, Ur. 1. RS, št. 50/02 - Odi. US in 87/02 - SPZ. Pravnik .131 (2014) 3-4 Matija Damjan, Ana Vlahek Vrhovno sodišče je s tem v zvezi zapisalo: »ODZ resda ni poznal pravnega termina služnosti v javno korist in v sedanji pravni teoriji uveljavljanih razvrstitev služnosti, vendar pa to ne pomeni, da tedanja zakonodaja tovrstnih primerov, kot je obravnavani, pravno ni urejala. ODZ je namreč v paragrafu 479 uredil t. i. nepravilne služnosti (pervitutes irregulares), za katere je značilno, da so po vsebini stvarne služnosti, ustanovljene zgolj v korist določenega subjekta. Tudi zanje so veljala pravila o priposestvovanju, saj ODZ priposestvovanja služnosti ni omejil le na prave stvarne služnosti (priposestvovati je bilo mogoče stvarne, neprave stvarne in osebne služnosti).«29 V skladu z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4.4.1960 se je za priposestvovanje lastninske pravice po pravilih ODZ uporabljala dvajsetletna priposestvovalna doba.30 Sodna praksa je tako dobo sprejela tudi za priposestvovanje služnostne pravice.31 Navedeno načelno mnenje ni spreminjalo drugih pogojev za priposestvovanje, ki izvirajo iz ODZ.32 Po ODZ je bila za priposestvovanje služnosti v tridesetletnem roku potrebna pristna in poštena posest.33 Vendar pa lahko ugotovimo, da so naša sodišča te zahteve kasneje (po uveljavitvi ZTLR) v več primerih poenostavila, tako da so za priposestvovanje osebnih in nepravilnih služnosti zahtevala le izpolnitev dveh pogojev: daje lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot dvajset let in da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval (opuščena je bila zahteva po pošteni posesti priposestvovalca).34 Za priposestvovanje osebnih in 29 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2012, točka 11. Glej tudi sodbi Višjega sodišča v Kopru Cp 531/2011 z dne 12.10. 2011 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2253/2012 z dne 31.1. 2013, v katerih sta sodišči zavzeli stališče, da operater daljnovoda oziroma plinovoda lahko priposestvuje nepravilno služnost po pravilih ODZ. 30 Zbirka sodnih odločb, 5. knjiga (1960), št. 1. Na razširjeni občni seji Zveznega vrhovnega sodišča 4. 4. 1960 je bilo sprejeto načelno mnenje, da znaša doba, potrebna za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini, dvajset let in ne več trideset let, kot so določala pravna pravila § 1470 bivšega ODZ. 31 Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS št. 1/86. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 280/99 z dne 8. 12. 1999 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1434/2003 z dne 7. 1.2004. 32 Podrobneje o pogojih priposestvovanja lastninske pravice po ODZ (ki sicer ne sovpadajo v celoti s pogoji za priposestvovanje služnosti) glej M. Tratnik, nav. delo (2011), str. 52-53. 33 Glej H. Koziol, P. Bydlinski, R. Bollenberger, nav. delo, str. 1722,1733 in 1736. Finž-gar, nav. delo, str. 49-50,119. 34 Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 2/1999 z dne 9. 9. 1999 ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2012, 10. odstavek. Enako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1434/2003 z dne 7. 1. 2004 in sodba istega sodišča I Cp 1506/2009 z dne 16. 9. 2009. Drugače sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 221/2011 z dne 22. 6. 2011, ki pa prezre načelno pravno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča iz leta 1960. Pravnik .131 (2014) 3-4 Priposestvovanje služnosti v javno korist nepravih stvarnih služnostih so torej v prevladujoči sodni praksi uporabljeni enaki pogoji, kot jih je ZTLR določal za priposestvovanje stvarnih služnosti.35 V skladu s pravilom iz § 529 ODZ služnost, ki jo je pridobila pravna oseba, traja dotlej, dokler taka pravna oseba obstaja. Trajanje nepravilnih služnosti upravljavcev infrastrukturnih omrežij, ki so bile priposestvovane z uporabo pravil ODZ, torej ni omejeno z rokom. Pravni položaj javnih infrastrukturnih omrežij na tujih zemljiščih se je torej do uveljavitve ZUreP-1 in SPZ (oba sta začela veljati 1.1. 2003) presojal z uporabo pravil ODZ o nepravilnih služnostih, kot so bila modificirana v sodni praksi. Čeprav je zakonodaja že priznavala javno korist kot razlog za prisilno ustanovitev služnosti za potrebe javne infrastrukture, pa sodišča takih določb niso razumela kot ovire za priposestvovanje tovrstnih služnosti po splošnih pravilih stvarnega prava.36 Za razmerja, kjer se je dvajsetletna priposestvovalna doba iztekla že pred 1.1. 2003, torej za presojo nastanka služnosti ni mogoče uporabiti določb SPZ (oziroma druge sedanje zakonodaje), ampak ga je treba presojati po pravnih pravilih ODZ, kot jih je v takih položajih aplicirala sodna praksa.37 V skladu s prvim odstavkom 266. člena SPZ se lahko tudi po uveljavitvi SPZ začnejo postopki za ugotovitev obstoja služnosti, ki so bile pridobljene po prej veljavnih predpisih.38 Nekoliko specifičen je bil položaj telekomunikacijske infrastrukture, saj je (leta 2004 razveljavljeni) Zakon o telekomunikacijah (ZTel-1)39 leta 2001 uvedel pojem služnosti napeljave kot stvarne pravice, ki zajema upravičenja graditi oziroma postaviti sekundarno telekomunikacijsko omrežje, imeti dostop do naprav za potrebe obratovanja in vzdrževanja celotnega telekomunikacijskega omrežja ter odstranjevati veje, korenine in druge naravne ovire pri graditvi, vzdrževanju in obratovanju celotnega telekomunikacijskega omrež- 35 Kot zanimivost velja omeniti, da je drugače od SPZ novo hrvaško stvarno pravo pri določanju pogojev za priposestvovanje služnosti namesto ureditvi iz ZTLR sledilo ureditvi iz ODZ. Glej 229. člen Zakona o vlasništvu i drugim stvarnim pravima (ZVSP). Z. Stipko-vič, v: N. Gavella, nav. delo (2007b), str. 22-23. 36 Kot zanimivost velja omeniti, da je starejša sodna praksa z uporabo pravil ODZ dopuščala tudi priposestvovanje služnosti v korist skupnosti oziroma v družbeno korist, če je bila služnost gospodarsko potrebna za širšo skupnost, npr. za vso vas. VSS Rev 70/62,13. 4. 1962, Poročilo VSS 1/62 str. 83, VSS Pzz 16/65, 27. 1. 1966, Gradivo za Poročilo VSS 1/66. 37 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2012, 11. odstavek: »Pritrditi je stališču sodišča druge stopnje, da nastanka služnosti ni moč presajati po določbah ZUreP-1 in EZ, saj le-ta skladno s prepovedjo retroaktivnega učinkovanja zakonov nista posegla v že nastala pravna razmerja.« 38 Sodba in sklep Višjega sodišča vLjubljani II Cp 221/2011 z dne 22. 6. 2011. 39 Ur. 1. RS, št. 30/01, 52/02 - ZJA, 110/02 - ZGO-1 in 43/04 - ZEKom. Pravnik .131 (2014) 3-4 Matija Damjan, Ana Vlahek ja. V 54. členu je namreč ZTel-1 določil, da se za služnost napeljave smiselno uporabljajo določbe o stvarnih služnostih iz zakona, ki ureja stvarne pravice. To izključuje uporabo pravil ODZ o nepravilnih služnostih, vendar se ob tem zastavlja vprašanje, ali je bil to poseben namen zakonodajalca ali pa se je ta za takšno sklicevanje odločil samo zato, ker so bile v tem obdobju zakonsko urejene zgolj stvarne služnosti (ZTLR), medtem ko seje za osebne in nepravilne služnosti ODZ uporabljal zgolj kot pravna pravila. Iz določb ZTel-1 pa je bilo razvidno, da se je tudi služnost napeljave očitno ustanovila v korist operaterja omrežja in ne morebiti v korist gospodujočega zemljišča. Služnost napeljave iz ZTel-1 torej ni bila prava stvarna služnost, ampak so se pravila ZTLR o stvarnih služnostih zanjo uporabljala samo smiselno, glede v ZTel-1 neurejenih vprašanj (npr. glede nastanka in prenosljivosti služnosti). Dodatno je tretji odstavek 155. člena ZTel-1 določal, da določbe tega člena (o pravicah operaterjev obstoječih omrežij na tujih zemljiščih) ne vplivajo na morebitno priposestvovanje služnosti po predpisih, ki urejajo stvarne pravice. Če se je dvajsetletna priposestvovalna doba v zvezi s telekomunikacijsko infrastrukturo na tujih zemljiščih iztekla v času veljavnosti ZTel-1 (od 11. 5. 2001 do 30. 4. 2004), je torej treba priposestvovanje presojati po pravilih, ki so tedaj veljala za priposestvovanje stvarnih služnosti (do 31. 12. 2002 po ZTLR, od 1. 1. 2003 pa po SPZ), in ne po pravilih ODZ. Zaradi navedene določbe ZTel-1 pa se je spremenila samo zakonska podlaga za priposestvovanje služnosti za potrebe telekomunikacijske infrastrukture, medtem ko so vsebinski pogoji v bistvu ostali enaki tistim, ki jih je sodna praksa uporabljala za priposestvovanje služnosti po pravilih ODZ. Ne glede na to, na podlagi katerih pravil pred uveljavitvijo SPZ je upravljavec javne infrastrukture priposestvoval služnost za potrebe te infrastrukture, je treba tako služnost danes s smiselno uporabo prvega odstavka 266. člena SPZ pravno kvalificirati kot služnost v javno korist in zanjo uporabljati pravila ZUreP-1 (oziroma specialne sektorske zakonodaje) ter podrejeno SPZ. To med drugim pomeni, da lastnik zemljišča lahko, če služnost preneha biti potrebna za nemoteno delovanje javne infrastrukture, zahteva njeno ukinitev z upravno odločbo na podlagi 113. člena ZUreP-1 (in 220. člena SPZ). 4. MOŽNOST PRIPOSESTVOVANJA SLUŽNOSTI V JAVNO KORIST PO UVELJAVITVI SPZ V primerih, ko se doba priposestvovanja do uveljavitve SPZ še ni iztekla, torej kadar 1.1.2003 še ni minilo dvajset let od postavitve infrastrukturnega omrežja na tujem zemljišču, razmerja ni več mogoče presojati z uporabo pravil ODZ, Pravnik .131 (2014) 3-4 Priposestvovanje služnosti v javno korist ampak je treba priposestvovanje služnosti v javno korist presojati na podlagi določb SPZ.40 Pri tem se zastavljata dve vprašanji: • ali določbe SPZ dopuščajo priposestvovanje služnosti, ki je ustanovljena za potrebe javnega infrastrukturnega omrežja (ne pa gospodujočega zemljišča), in • ali je priposestvovanje združljivo z javnopravno naravo služnosti v javno korist. 4.1. Možnost priposestvovanja z vidika SPZ ZUreP-1 (niti specialnejša sektorska zakonodaja) ne ureja priposestvovanja služnosti v javno korist, zato je treba glede tega vprašanja (enako kot glede drugih v tem zakonu neurejenih vidikov te služnosti) smiselno uporabiti pravila SPZ. Pri tem je bistvenega pomena, pravila katere vrste služnosti po SPZ smiselno uporabimo za služnosti v javno korist, saj SPZ (drugače kot prej ODZ) priposestvovanje predvideva samo pri stvarnih služnostih.41 Dejstvo, da v zemljiško knjigo služnosti ni mogoče (razen po specialnih predpisih) vpisati v korist vsakokratnega upravljavca infrastrukturnega omrežja, ampak samo v korist individualno določene osebe, sili k vknjižbi služnosti v javno korist v obliki neprave stvarne služnosti. Člen 226 SPZ določa, da se glede nastanka in prenehanja neprave stvarne služnosti uporabljajo določila, ki 40 Pri telekomunikacijskih omrežjih pa je, kot rečeno, »presečni datum«, ko se zastavi vprašanje dopustnosti priposestvovanja služnosti v javno korist, šele 1. 5. 2004, saj je do tedaj veljavni ZTel-1 izrecno omogočal priposestvovanje služnosti napeljave po pravilih o priposestvovanju stvarnih služnosti. 41 R. Vrenčur, v: M. Juhart, M. Tratnik, R- Vrenčur, nav. delo, str. 945. R. Vrenčur, nav. delo (2012a), str. 34. Ratio nemožnosti priposestvovanja osebnih služnosti je po mnenju M. Tratnika (ki je po razpoložljivih podatkih avtorjev edini, ki sploh vsebinsko utemeljuje takšno odločitev slovenskega zakonodajalca) v vsebini upravičenj užitkarja, ki so razen razpolagalne sposobnosti glede obremenjene nepremičnine enaka lastnikovim (M. Tratnik, nav. delo (2005), str. V-VI). Primerjalnopravna analiza pokaže, da je priposestvovanje osebnih služnosti ponekod dopustno, npr. po avstrijskem, italijanskem, srbskem pravu, medtem ko npr. hrvaško pravo priposestvovanje prav tako ureja le pri stvarnih služnostih, teorija pa ga pri osebnih služnostih prav tako ne omenja ter pri analizi instituta navaja, da je na voljo pri stvarnih služnostih (Z. Stipkovič, v: N. Gavella, nav. delo (2007b), str. 22, 37). Po srbskem pravu npr. se služnost užitka priposestvuje po pravilih za priposestvovanje lastninske pravice, ne po pravilih za priposestvovanje stvarnih služnosti, kar avtorji utemeljujejo s tem, da zaradi širšega obsega obremenitve lastnika nepremičnine v primeru užitka (ki daje imetniku pravico do popolnega uživanja stvari) v primerjavi s stvarno služnostjo ne bi bilo prav, da bi se užitek lahko priposestvoval po (ugodnejših) pravilih za priposestvovanje stvarnih služnosti, temveč je treba uporabiti pravila za priposestvovanje lastninske pravice (M. Lazič, nav. delo, str. 51-53 in tam citirani avtorji). Naša sodišča so se s tem vprašanjem ukvarjala npr. v zadevi VSL II Cp 221/201 z dne 22. 6. 2011 (»... kot je tudi priposestvovanje osebne služnosti, ki ga SPZ ne predvideva - glej 233. člen SPZ«), Pravnik .131 (2014) 3-4 Matija Damjan, Ana Vlahek urejajo osebne služnosti. Ker zakon ne predvideva nastanka osebnih služnosti s priposestvovanjem, bi to (če sledimo komentatorjem SPZ, ki menijo, da SPZ s tem izključuje priposestvovanje osebnih služnosti) pomenilo, da tudi neprave stvarne služnosti in posledično služnosti v javno korist ni mogoče pripose-stvovati, ampak se lahko pridobi samo s pravnim poslom ali odločbo.42 Vendar meniva, da tak zaključek ni pravilen. Kot je bilo že pojasnjeno, je služnost v javno korist po svoji naravi namreč bolj podobna stvarnim kot pa osebnim služnostim, saj mora služiti vsakokratnemu upravljavcu infrastrukture, tako kot stvarna služnost služi vsakokratnemu lastniku gospodujoče nepremičnine. Poleg tega mora obstajati trajno, dokler je potrebna za nemoteno delovanje javne infrastrukture, enako kot stvarna služnost obstaja, vse dokler služi gospodarskim potrebam gospodujočega zemljišča. Zaradi teh razlogov je treba po najinem mnenju za služnosti v javno korist podrejeno uporabljati pravila SPZ o stvarnih služnostih, vključno s pravili o priposestvovanju. Možnost priposestvovanja služnosti v javno korist narekujejo tudi potrebe pravne varnosti, saj je treba pravno stanje javnih infrastrukturnih omrežij uskladiti s stanjem, ki je v naravi vzpostavljeno že več desetletij z vsaj tiho privolitvijo vseh udeleženih lastnikov (pogosto pa s konkludentno ali v pisnem soglasju izraženo privolitvijo). Ureditev neurejenega pravnega stanja pa je nedvomno v skladu z javnim interesom za nemoteno delovanje javne infrastrukture.43 Velja omeniti, da se v pravni teoriji sicer izraža dvom tudi glede pravilnosti stališča, daje priposestvovanje nepravih stvarnih služnosti izključeno. Tratnik npr. ugotavlja, daje ubeseditev 226. člena SPZ presplošna in ne upošteva dejstva, da so neprave stvarne služnosti po vsebini stvarne in ne osebne služnosti. Pri nepravih stvarnih služnostih tudi ne obstajajo značilnosti, zaradi katerih je po njegovem mnenju pri osebnih služnostih priposestvovanje izključeno. Meni, da zato ni razloga, da bi na podlagi napotitve 226. člena SPZ glede nepravih stvarnih služnosti uporabljali omejevalna določila, ki so smiselna le glede osebnih služnosti, po vsebini preveč podobnih lastninski pravici.44 V teoriji 42 Takšno stališče zastopa B. Erdelič, nav. delo, str. 9. 43 Prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 1022/2008 z dne 29.11. 2012, točka 12: »Institutpriposestvovanja, ki prvenstveno služi varnosti pravnega prometa, namreč omogoča, da po preteku priposestvovalne dobe dejansko stanje stvari postane tudi njeno pravno stanje. Tisti, ki določen čas izvršuje služnostna upravičenja in . Pravnik .131 (2014) 3-4 Priposestvovanje služnosti v javno korist teh podatkov (ki so poleg tega v zbirnem katastru pogosto zelo nenatančni in omogočajo zgolj seznanitev z dejstvom, da neko omrežje po parceli poteka, ne pa, kje natančno res poteka). V pravnih poslih med navadnimi fizičnimi osebami, ki se s preprodajo zemljišč ne ukvarjajo redno, zato dejstvo vpisa poteka infrastrukturnega omrežja v zbirnem katastru običajno še ne bo zadoščalo za izpodbitje dobre vere pridobitelja zemljišča. Višji standard skrbnosti bi morda lahko pričakovali pri poslih, pri katerih je udeležen nepremičninski posrednik, ki mora kot strokovnjak na tem področju poznati tudi zbirni kataster. Meniva pa, da bi poznavanje podatkov zbirnega katastra v vsakem primeru lahko zahtevali od gospodarskih subjektov, ki se npr. ukvarjajo z investicijsko dejavnostjo in pridobivajo nepremičnine z namenom gradnje objektov. Takšen prido-bitelj mora ob ravnanju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika pred nakupom preveriti vse podatke o primernosti nepremičnine za načrtovano gradnjo, kar nedvomno obsega tudi preverjanje poteka javnih infrastrukturnih omrežij v zbirnem katastru gospodarske javne infrastrukture. Sklicevanje pridobitelja zemljišča na zaupanje v zemljiško knjigo v takšnem položaju ne bi smelo biti uspešno, zato bi morala priposestvovana služnost v javno korist učinkovati tudi proti novemu lastniku služečega zemljišča. 7. POTREBA PO POSEBNI ZAKONSKI UREDITVI? Meniva, da upravljavci javnih infrastrukturnih omrežij z dolgotrajnim izvrševanjem lahko priposestvujejo služnost vjavno korist kot ustrezno stvarnoprav-no podlago za potek omrežja prek tujih zemljišč. Vendar pa je treba opozoriti, da priposestvovanje služnosti gotovo ni optimalen instrument za urejanje stvarnopravnega položaja javne infrastrukture na tujih nepremičninah, sploh ob zavedanju, da ta položaj ni neurejen samo v posamičnih izjemnih primerih, ampak gre v Sloveniji pri tem za splošen problem. S priposestvovanjem je mogoče razmerje urejati le za vsako nepremičnino posebej, pa še to urejanje se običajno začne šele po nastanku spora med lastnikom služeče nepremičnine in upravljavcem javnega infrastrukturnega omrežja glede upravičenosti uporabe zemljišča za potrebe te infrastrukture. Tak položaj je neugoden tako za upravljavce omrežij kot za lastnike zemljišč, ker so tovrstni postopki lahko zamudni in povezani s stroški. Pričakovati je sicer, da bo z večjim številom rešenih tovrstnih primerov sodna praksa izoblikovala jasnejša merila odločanja in bo tako rešitev tovrstnih razmerij bolj predvidljiva. Še vedno pa bo treba sporna razmerja reševati od primera do primera, kar ne omogoča hitre ureditve položaja celotnih infrastrukturnih omrežij, ki potekajo čez več sto ali več tisoč zemljišč, zato bi postopki vpisovanja služnosti v zemljiško knjigo celo ob največji kooperativnosti vseh strank lahko trajali leta. Pravnik .131 (2014) 3-4 Matija Damjan, Ana Vlahek Urejeno pravno stanje javne infrastrukture ni samo v interesu njenih upravljavcev, ampak tudi v javnem interesu, saj brez nemotenega obratovanja in-frastrukturnih omrežij moderna družba ne more delovati. Zato bi bilo najbrž smiselno v zakonodaji urediti posebne rešitve, ki bi za vsako vrsto javnih infra-strukturnih omrežij omogočile poenostavljeno urejanje stvarnopravnega položaja ob upoštevanju posebnosti gradnje in delovanja posamezne vrste javne infrastrukture v preteklem obdobju. Zgled za urejanje starih neurejenih razmerij je lahko 238. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1),75 ki določa, da morajo lastniki zemljišč, po katerih potekajo ali na katerih se gradijo oziroma postavljajo elektronska komunikacijska omrežja, dovoliti nadaljnjo uporabo svojih zemljišč za potrebe gradnje oziroma postavitve, vzdrževanja in obratovanja elektronskega komunikacijskega omrežja, če so sami ali njihovi pravni predniki pisno izrazili strinjanje s takšno uporabo. Tako pridobljena pravica operaterja ima enako vsebino kot služnost iz 19. člena ZEKom-1. Zakon je skušal na ta način uskladiti pravno stanje obstoječih omrežij z ustaljeno prakso v preteklem obdobju, po kateri je navadno pisno soglasje lastnika za gradnjo omrežja pripeljalo do enakih dejanskih (ne pa tudi pravnih) posledic, kot če bi bila ustanovljena služnost, kakršno je predvidevala tedanja zakonodaja. Rešitev temelji na ugotovitvi, da se v tipičnem primeru na podlagi takega pisnega strinjanja zgrajeno omrežje uporablja že več desetletij, ne da bi lastnik nepremične temu ugovarjal. Te okoliščine potrjujejo, daje bila poslovna volja lastnika res v bistvenem enaka, kot če bi bil operaterju dovolil služnost. Bi pa bilo tovrstno zakonsko rešitev smiselno nadgraditi še z določbami, ki bi omogočile tudi enostaven vpis služnosti v zemljiško knjigo, saj je to dolgoročno za pravno varnost nujno. Iz navedenih razlogov meniva, da priposestvovanje služnosti vjavno korist ni združljivo z zahtevo po plačilu odškodnine. Če bi se ocenilo, daje neprimerno lastninsko pravico na ta način neodplačno obremenjevati za javne namene, bi bilo mogoče z zakonom kvečjemu v celoti izključiti možnost priposestvovanja služnosti v javno korist. Vendar se nama popolna izključitev možnosti pripo- 75 Ur. 1. RS, št. 109/12. ZEKom-1 je sicer že tretji zakon po vrsti s področja elektronskih komunikacij, ki v prehodnih določbah vsebuje tovrstno rešitev v zvezi z obstoječimi omrežji na tujih zemljiščih. Praksa na tem področju kaže, da se nekateri operaterji tudi danes ne odločajo za pogodbeno ustanavljanje služnosti, ki bi zahtevalo vpis v zemljiško knjigo in s tem povezane stroške, temveč se zadovoljijo z notarsko overjenimi soglasji lastnikov zemljišč. Zdi se, da pri tem računajo na podobne prehodne določbe tudi v prihodnji zakonodaji. Meniva, da zakonodajalec tem pričakovanjem ne bi smel slediti. Ureditev iz 238. člena ZEKom-1 je primerna samo kot izreden ukrep za ureditev starih nejasnih položajev, nastalih v lastniško neurejenih razmerah družbene lastnine, ko so se pravice ustanavljale in prenašale mimo zemljiške knjige. Za razmerja, ki šele nastajajo, pa je treba od investitorjev omrežij zahtevati, da v skladu z veljavno zakonodajo še pred gradnjo dosežejo pogodbeno ali prisilno ustanovitev služnosti z ustreznim vpisom v zemljiško knjigo. Pravnik .131 (2014) 3-4 Pravnik .131 (2014) 3 i-4 Matija Damjan, Ana Vlahek Literatura Andrej Berden: Načela stvarnega prava, 5. del, v: Pravna praksa, 22 (2003) 12, str. 9-11. Biljana Erdelič: Ustanovitev služnosti v javno korist brez odškodnine za poseg v lastninsko pravico, v: Pravna praksa, 26 (2007) 38, str. 7-9. Alojzij Finžgar: Civilno pravo. Univerza v Ljubljani Pravna fakulteta, Ljubljana 1952. Tone Frantar: Stvarno pravo. Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993. Nikola Gavella (ur.): Stvarno pravo, Sv. 1. Informator, Zagreb 2007. (Citirano kot 2007a.) Nikola Gavella (ur.): Stvarno pravo, Sv. 2. Informator, Zagreb 2007. (Citirano kot 2007b.) Vladimir Horvat: Zunajknjižno priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, v: Pravna praksa, 31 (2012) 24/25, pril., str. I-VIII. Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur (red.): Stvarnopravni zakonik s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004. Helmut Koziol, Peter Bydlinski, Raimund Bollenberger (ur.): ABGB Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch: Kommentar. 2. überarbeitete und erweiterte Auflage, Springer, Wien, New York 2007. Miroslav Lazič: Lične službenosti: ususfructus, usus, habitatio. Centar za publikacije, Niš 2000. Nina Plavšak: Služnosti v javno korist, v: Zbornik 4. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava. GV Založba, Ljubljana 2012, str. 7-24. Lovro Šturm (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije. 1. ponatis, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Kranj 2010. Matjaž Tratnik: Neprave stvarne služnosti, v: Pravna praksa, 24 (2005) 24, pril., str. II-VI. Matjaž Tratnik: Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v našem pravnem prostoru, v: Zbornik Pravne fakultete Univerze v Mariboru, 7 (2011), str. 47-61. Matjaž Tratnik: Služnost v javno korist, v: Pravni letopis 2009. Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana 2009, str. 89-98. Matjaž Tratnik: Uvodna pojasnila k Stvarnopravnemu zakoniku. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2010. Matjaž Tratnik in drugi: Stavbna pravica in služnosti: stvarnopravni in davč-nopravni vidiki. Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor 2007. Pravnik .131 (2014) 3-4 Priposestvovanje služnosti v javno korist Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur: Omejitve lastninske pravice in posebni pravni režimi na nepremičninah. GV Založba, Ljubljana 2009. Dušan Tršan: Zastavitev komunikacijskega omrežja in druge gospodarske infrastrukture v tujem zemljišču, v: Pravna praksa, 28 (2009) 22, pril., str. I-VIII. Ana Vlahek: Odprta vprašanja načela zaupanja v zemljiško knjigo, v: Izbrane teme civilnega prava II. Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 111-129. Renato Vrenčur: Neprave stvarne služnosti ter služnosti v javno korist, v: Davčno-finančna praksa, 10 (2009) 1, str. 17-21. Renato Vrenčur: Pravne značilnosti osebnih služnosti, v: Zbornik 4. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava. GV Založba, Ljubljana 2012, str. 33-48. (Citirano kot 2012a.) Renato Vrenčur: Služnostne pravice v zvezi z uporabo gospodarske javne infrastrukture, v: Zbornik referatov. LM Veritas, Ljubljana 2012, str. 5-19. (Citirano kot 2012b.) Jan Zobec: Priposestvovanje in zemljiška knjiga, v: Pravna praksa, 20 (2001) 39/40, pril., str. I-VI. Mladen Žuvela: Zakon o osnovnim vlasničkopravnim odnosima. Narodne no-vine, Zagreb 1987. Pravnik .131 (2014) 3-4 AVTORSKI SINOPSISI Authors' Synopses Izvirni znanstveni članek UDK: 349.412.2:351.712(497.4), 347.262:351.712(497.4) DAMJAN, Matija, VLAHEK, Ana: Priposestvovanje služnosti vjavno korist Pravnik, Ljubljana 2014, let. 69 (131), št. 3-4 Prispevek uvodno prikaže razmerje med klasičnimi služnostmi in služnostmi v javno korist ter zakonske podlage in dejansko prakso stvarnopravnega urejanja javnih infrastrukturnih omrežij na tujih zemljiščih, pri čemer se osredotoča na možnosti priposestvovanja služnosti v javno korist tako po starejši kot novejši zakonodaji in sodni praksi. Analizirana je tudi dopustnost takšnega priposestvovanja z vidika ustavnih določb. Posebej je obravnavana dolžnost plačila nadomestila v primeru priposestvovanja služnosti vjavno korist. Opravljena je tudi analiza, kako vpis poteka omrežja v zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture vpliva na dobro vero pridobitelja služeče nepremičnine. V zadnjem delu se avtorja sprašujeta, kako bi bilo mogoče s specialno zakonsko ureditvijo olajšati urejanje stvarnopravnega položaja javne infrastrukture glede na posebnosti njene gradnje in delovanja. Pravnik .131 (2014) 3 i-4 Authors' Synopses Original Scientific Article UDC: 349.412.2:351.712(497.4), 347.262:351.712(497.4) DAMJAN, Matija, VLAHEK, Ana: Acquisition of Easements in the Public Interest by Prescription Pravnik, Ljubljana 2014, Vol. 69 (131), Nos. 3-4 The article discusses the relationship between traditional easements and easements in the public interest. It describes the legal bases and the actual practice of regulating the property law position of public infrastructure networks that are installed in private land. In particular, acquisitive prescription of easements in the public interest under the previously and currently valid regimes in Slovenia is analysed. The admissibility of such acquisition by prescription in the light of constitutional provisions coupled with the issue of obligation to pay compensation is also assessed. The article also addresses the issue how the entry of infrastructure in the Consolidated Cadastre of Public Infrastructure affects the good faith of the purchaser of the burdened plot of land. In the last part, the authors discuss how to facilitate the regulation of property law position of different types of public infrastructure installed on others' land through specific legislation, taking into account the circumstances of their construction and operation. Pravnik .131 (2014) 3-4