Slov. glasbeno društvo - Ljubljana.
KONCERT
v pondeljek dne 9. oktobra 1922 v veliki dvorani „Uniona“.
SPORED:
Mešani zbor.
/. St. Premrl: Pesem žrjavov.
2. 6. OHJamič: Večerna I.
5. <Dr. 'Jr. LKimovec: Zvonovi pritrkavajo.
4. <?. &{. Sattner: Šašek kodrolasek.
5. St. Premeri: Medved z medom.
6. CD. ‘Vodopivec: Ptici. Ženski zbor.
7. O. Dev. Njega ni. Narodna. Mešani zbor.
Odmor.
8. 0r. 3~r. (Kimovec: Fčelica letela. (Prekmurska). \
9. <V. $ganc: Medjimurske nar.	Mešani	zbor.
a)	De su one ptičke.	j
b)	Zibu haju. Moški zbor.
c)	Kisa pada. Mešani zbor.
20. a) d’okomy: Teče voda ze skaly. Slovaška. Moški zbor.
b) 6. ZRdamič: Turopoljci. Belokranjska.	„	„
n. fffat3e: a) Škripi djeram. Srbska narodna. Mešani zbor. b) Oj Lazare.	„	„	„
začeteh ob 8. — Konec ob pol 10.
Vstopnina: Sedeli po 15. 10. 8. T, 6. stojišče 3 dinarje za dijake 2 din.
Vstopnice v predprodaji v trafiki Union.
St Premrl:
Pesem žrjavov.
L. Lenard.
Mi jadramo v pekoče južne kraje od severa ledenega, življenja zamorjenega poslavljamo, poslavljamo se danes prepevaje.
Mi jadramo, mi jadramo čez gore in čez vode, naprej do juga strastnega življenja vseoblastnega, naprej, naprej tja do kipečih bujnih sil prirode.
Mi ne poznamo ozkih mej in ne zemlje postave, z vetrovi se bojujemo, z valovi popotujemo; naš cilj žaru razbeljene brezmejne so puščave.
Mi gremo tje, mi gremo tje, kjer zemlja nima meje, vse leto neprenehoma, žareče neutehoma, razbeljeno planjavo tam nebeško solnce greje.
Mi gremo tje, mi gremo tje, kjer žolti lev kraljuje, v objem življenja potnega, v odsev neba dobrotnega, kjer vedno novo iz grobov življenje se dviguje.
Mi gremo tje, kjer bujna kri po žilah se pretaka, oči se ognja bliskajo, pogumna srca vriskajo, življenje neutešeno z nemirno silo čaka.
Adamič:
Jos. Strirar.
Večerna I.
Solnce zašlo je za gore, noči umika se dan, mrak po nižavah prostore v plašč že zagrinja teman.
Mesec polagoma vzhaja, zvezda večerna miglja, žejne cvetlice napaja, hladna rosica z neba.
Dr. Fr. Kimovec:
Fr. Bevk.
Zvonovi pritrkavajo.
(Pevec II. 8.)
Tovnina tovnana, poglejte Damjana, je pasel ovčice, je pasel kozice, polegal okoli, igral se nikoli,
je pustil ovčice, je pustil kozice, je legel na slamo, denimo ga v jamo. Kropimo Damjana, tovnina tovnana 1
P. H. Sattner:
P. Krizostom Sekovanič
Šašek kodroiasek.
Šašek kodrolasek na oknu sloni, bele snežinke z usti lovi.
Mimo se pripelje po bisernih tleh, Detece božje v zlatih saneh.
Jagnje ga vozi, s kraguljčki cinglja, s svilnatimi šopki, s trakci mahlja.
Šašek ves začuden v Detece zre, z drobnimi prstki okno odpre,
Cin cin cin cin mimo okna sanke zdrče, Šašku snežinke v očke lete.
St Premrl:	Oto	Zupančič.
Medved z medom.
Skoči brate na medveda.
Pa zakaj?
Ukradel nam je lonec meda. Pa zakaj?
Lačni so mu medvediči.
Pa zakaj?
prazni so še vsi grmiči.
Pa zakaj?
Saj ne upajo si cvesti.
Pa zakaj?
Sneg bi utegnil jih zamesti. Pa zakaj?
Burja se čez plan hohoče.
Pa zakaj?
Jug je prepoditi noče.
Pa zakaj?
Ko pa ni še božja volja!
Bratec ajl
Božja volja je najbolja.
Naj le jug na burjo mahne in pomlad cvetoča dahne, cvet in sad rode grmiči, najedo je medvediči:
Takrat skočim za medvedom, pa mu vzamem lonec z medom,
E. Adamič:	Belokranjska.
Turopoljci.
Prišli so tri Turopoljci	Drugi je jemel mastno	torbo.
Cel bel dan tri Turopoljci. Ju, ju, ju.	Cel bel dan ...
Prvi je jemel široke hlače	Tretji je jemel rdečo	kapo.
Cel bel dan . ...	Cel bel dan ...
Vsi tri bili so bedaki.
Cel bel dan pa vsi bedaki. Ju, ju, ju.
Dr. Fr. Kimovec:	Prekmurska.
Fčelica letela.
Fčelica letela, prelepo s’ je zapela, prelepo s' je zapela, da svojo mater srela. „Mati moja draga, jel’ ješče v gori cvetja?" „Je je, je je, je bilo že zdavnej je ocvelo.
Fčelica letela, prelepo s’ je zapela, prelepo s’ je zapela, da svojo sestro srela. „Sestra moja draga, jel’ ješče v gori cvetja?* „Je je, je je bilo, že zdavnej je ocvelo.“
Fčelica letela, prelepo s’ je zapela, prelepo s’ je zapela, da brata svojga srela. „Bratec moj predragi, jel’ ješče v gori cvetja?“ „Je je, je je, je ješče, vej zdaj najlepše cvete.“
V. Žgane:
Medjimurska.
a.) De su one ftičice.
De su one ftičice ke so Ijubav zmislile? Ona ftica ne živi, koja meni smrt želi.
Ftičica je vesela, kad si najde pareka; prične si popevati, po šumici letati.
b.) Zibu haju.
Zibu haju dete malo s kolca doli palo, pak se je zaklalo.
Dajte mama, sira, kruha, dok se juha skuha.
Kato zlato, nejdi k brato, velko ti je blato, blatna budeš Katol Dajte mama, meni mleko, tam je na pocekol
c.) Kiša pada.
Kiša pada, trava raste gora zelena.
Na toj gori jedno drevo tenko visoko.
Pod njim sedi moja draga a ja polag nje.
Pokorny:
Teče voda ze skaly.
Slovaška.
Teče voda ze skaly do tej panskej zahrady.
flnička jo vylieva, Janičko sa njej diva.
Pod’ flničko, pod’ ke mne, povim ti ja, čo je mne,
fleh mne boli hlavička od mojeho srdečka.
fl mne boli hlava mä, od tvojeho klamafia.
H atze:
a.) Škripi djeram.
Srbska nar.
Škripi djeram, škripi djeram, ko je na bunaru?
Na bunaru, na bunaru, kajka materino.
Vodu vadi, vodu vadi, belo grlo ladi.
b.) Oj Lazare!
Oj Lazare, oj Lazare, na vodi vozarel Pod gorom pod zelenom, pod jelom, pod jasenom, z jasena rosa kaplje momcima za kalpate, a curi za zuluve.
Čuvaj broda, čuvaj broda, ne prevezi koga:
Pod gorom .. .
Sinoč nam je, sinoč nam je odbegla devojka.
Pod gorom . ..