KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO LJUBLJANSKA GLASBENA MATICA IN NJEN POMEN DRAGOTIN CVETKO RAZVOJNE OSNOVE V Času nacionalnega in z njim povezanega kulturnega poleta, kakor se kaže pri Slovencih z nastopom ustavnega življenja po leitu 1860, sta v začetku za nekaj časa glasbenim potrebam slovenskega dela prebivalcev ljubljanskega me- sta stregli in tudi zadoščali Narodna čitalnica in Dramatično druištvo. V okviru oitalniških »besed« ise je vneto gojila izborovska, pa tudi že solistična pevska in instrumentalna glasba. S tem je Čitalnica pritegnila več ali manj vse takratne slovenske iproduktivne in reproduk- tivne glasibenilke, soča&niO pa je dajala sklada- teljem spodbude za obsežnejše ustvarjalno delo. V pomanjkanju izvirne »lovenske glasbene lite- rature ji je namreč bilo njihovo skladateljevanje nujno fpoitrebno. S tem da je njihova dela tako- rekoč sproti izvajala, jim je nudila tako nujine reproduktivne možnosti in ipogoje ter je na ta način izjpolnjevala tiste tehnične momente, ki jih prej skoraj ni bilo in ki so tudi bili eden izmed vzrokov, zakaj se izvirna slovenska glas- bena itvoriba ni mogla dovolj naglo in široko razmahniti. Zdaj pa so imeli slovenski glasbeni ustvarjalci (povsem stvarne izglede in njihovo skladateljsko delo se je vedno bolj stopnjevalo. Zborovskih, klavirskih in drugih skladb manjših form ter samospevov je bilo čedalje več. Benja- min Ipavec je spričo novih izvajalnih možnosti napisal 1864. leta svojo otpereto »Tičnik«, ki jo je ljubljanska čitalnica tudi zares izvedla. Kaj- pada je Čitalnica za te potreibe morala misliti tudi na ustrezna izvajalna telesa. Zato si je osnovala svoj pevski zbor s pevsko' šolo, v kateri so se (tehnično izobraževali bodoči člani čital- ničnega pevskega zibora. Prizadevanja Narodne čitalnice pa niso ostala omejena na ljubljansko mesto. Raztegnila so se tudi na slovensko po- deželje, kjer so se po ljubljanskem vzoru usta- navljale številne čitalnice, ki so si delo orga- nizirale podobno kot ljubljanska. To velja tudi za glasbeno aktivnost posameznih čitalnic, za- radi česar je bila Narodna čitalnica ljubljanska tudi činitelj, ki je pomembno prispeval k sloven- sikemu glasbenemu razvoju seidemdesetih let pre- teklega stoletja. Ko je 1867. leta začelo v Ljubljani delovati Dramatično društvo, je to prevzelo dotedanje naloge Čitalnice na področju glasbeno-gledali- škega in celotnega gledališkega predstavljanja na sploh. S tem se začne prva delitev v vejah slovenskega glasbenega udejstvovanja, ki z Dra- matičnim društvom prinese slovenski gledališki glasbi mnogo večje razvojne možnosti. Sadovi so se kmalu pokazali. Že 1872. leto je dalo slo- venski glasbi Foersterjevo opereto, kasnejšo opero »Gorenjski slavček«. Tudi na nekaterih drugih področjih glasbenega ustvarjanja so sto- ritve rasle in se je kvaliteta dvigala, tako pred- vsem v smeri samospeva, izbora in klavirske tvorbe. Tako se je živahnemu tempu celotnega silovenskega razvoja vedno bolj približevala tudi slovenska glasbena misel in glasbena storilnost je bila vedno večja in višja. Ta uspeh je silno obogatil slovensko' glasbeno produkcijo, hkrati pa je sprožil aktualne pro- bleme, ki so bili za nadaljnji slovenski glasbeni razvoj bistvenega, celo življenjskega .jK^mena. Popolnoma jasno je bilo, da Narodna čitalnica in Dramatično društvo^ slovenski glasbi ne dajeta in tudi ne moreta več nuditi dovolj pogojev in možnosti, da bi se lahko neovirano razvijala in dobila tisti polet, ki ga je spričo vseh razvojnih potreb morala imeti. Postali sta pretesni okvir ^ visokim ciljem, ki so se stavljali slovenski glasbi. Ta je namreč morala kar najhitreje dohiteti evrcipski razvoj, da bi lahko učinkovito podprla celotne takratne slovenske razvojne težnje, pa še da bi lahko nadaljevala tradicijo tistega poleta, ki ga je nekoč, čeprav v drugačnem smislu, že imela, a ga je prehod iz kozmopolitske v na- cionalno smer za dalje časa prekinil. Z druge strani je še treba upoštevati, da je prizadevanja Narodne čitalnice in Dramatičnega društva znat- no oviralo pomanjkanje izvajalnih kadrov. Vse to se je zgostdo in zgrnilo v eno samo veliko stremljenje ipo ustvaritvi lastnih, številčno za- dostnih in kvalitetno ustreznih slovenskih ustvar- jalnih in 'poustvarjalnih kadrov v zavesti, da je ta pot edina uspešna, če hoče slovenska glasba v doglednem razdobju doseči raven evropske glasbene tvorbe in koristiti vsemu slovenskemu kulturnemu razvoju. S tem v zvezi je bila vedno jasnejša potreba, da nek kakršen že koli g'lasbeni center skrbi za sistematično razvijanje sloven- skega glasbenega življenja in to ne le v Ljub- ljani, temveč na vsem slovenskem ozemlju. Vsi - ti razlogi sO' navajali k nujni rešitvi v prikaza- nem smislu in poudarjali, da slovenska glasbena prizadevanja ne morejo biti več stranska veja za cilje ljubljanske Narodne čitalnice ali Dra- matičnega društva, temveč da je za njihovo širjenje, poglabljanje in utrjevanje potrebno sa- mostojno, neodvisno glasbenO' združenje. To je izahteval tudi nek činitelj, ki ga ne moremo ne prezreti ne podcenjevati, namreč tedanja ljubljanska Filharmonična družba. Ta je bila v prvili desetletjih svojega obstoja zdru- ženje, ki ni poznalo ali vsaj še ni ostrilo nacio- nalnih diferenc med nemškim in slovenskim ele- mentom svojega članstva in prebivalcev ljub- ljanskega mesta sploh. Dokaz temu je dejstvo, da ISO bili člani Filharmonične družbe Zois, Vod- nik, Čop, Rihar, Blaž Potočnik, Luka Dolinar in nekateri drugi delavci tedanje slovenske kul- turne province. Po 1848. in predvsem po 1860. letu pa se je Filharmomična družba temeljito preusmerila. Njenega osrednjega cilja ni več vodila ideja o negovanju glasbene umetnosti in dviganju estetsikega okusa poslušalcev. Namesto tega je postala germanizatorska postojanka. V tej smeri je delovala in skušala uspevati tako v Ljubljani kot v malone vseh večjih slovenskih 30 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA podeželskih krajih, alasii na ipodročju takratne Kranjske. S takšno svojo prizadevnostjo pa je ustvarila prepad med svojimi slovenskimi in nemškimi člani ter nesogilasja, ki so se prenesla tudi izven njenega okvira in so skupno z že tako obstoječimi narodnostnimi razlikami nemško nestrpnost še večala ter seveda tudi na slovenski strani vizbujala čedalje močnejši odpor. Zato so njeni slovensJsi člani, predvsem tisti, ki ekonom- sko od nje ali njenih pokroviteljev neposredno niso bili odvisni, začeli izstopati iz Filharmo- nione družbe ter prestopati v Čitalnico in kas- neje tudi v Dramatično društvo. Vpliv Filhaj- monične družbe pa je še vedno bil močan in v nekem smislu tudi nevaren. Nevaren zlasti zato, ker je Filharmonična družba svoje poli- tično poslanstvo vztrajno uveljavljala, kjerkoli je to bilo med Slovenci količkaj mogoče, in ker je kot organizacija z bogato in dolgo tradicijo bila v umetniškem oziru še vedno kvalitetnejša od ipodolbnih tedanjih slovenskih kulturnih usta- nov oziroma društev. Razen iega je imela v svojih rokah vzgojo mladih glasbenih talentov; odlične učne moči ter koncertne izvajalce pa je dobivala iz raznih nemških, oziroma avstrijskih pokrajin ter je s tem dosegla relativno visoko stoipnjo svojih glasbenih prireditev. Od časa do časa je v sporede svojega pevskega zbora, pred- vsem v razdobju, ko je v njej deloval Anton Nedved, vključila tudi to ali ono slovensko skladbo, s tem pa vzbujala videz tolerantnosti, če že ne naklonjenosti nasproti slovenskemu življu. S kvaliteto njenih koncertnih izvedb se slovenske glasbene prireditve takrat še niso mogle meriti. Pa tudi glede skladb in sklada- teljev Slovenci tista leta niso imeli možnosti, da bi tekmovali z Nemci. Tudi so še bili brez glasibene šole, v kateri bi lahko pripravljali lastni izvajalni kader ter nanj vplivali tudi v po- gledu nacionalne zavesti. Vsem naznačenim vpli- vom Filharmonične družbe Slovenci kajpak na splošno niso sledili in se niso pustili zavajati, čeprav so bili tudi takšni, nekaj časa celo mnogi primeri. Vendar se je marsikdo med Slovenci, ki so mu bile pred očmi jasne persipektive slo- venskega narodnostnega in posebej kulturnega razvoja, odločno opredelil na slovensko stran in vključil svoje delo v okvir slovenskih kulturnih prizadevanj. Ta večina je zmanjšaila pomen tistih, ki BO iZ občudovanjem zrli na nemško glasbeno kulturo in so pri tem prezrli, da jo Filharmonična družba izrablja za dosego svojih germanizatorskih ciljev. Kljub vsemu pa je bil položaj vendarle dovolj kočljiv in, če so Slovenci hoteli na glasbenem polju uspeti, so morali Fil- harmonični družbi postaviti enakovredno ter učinkovito protiutež. Ce bi se ta uresoiičila, bi bila toliko usipešnejša, ker se je spričo neza- držanega narodnostnega poleta Slovencev začela Filharmonična družba spočetka sicer počasi, nato pa vednO' hitreje razkrajati ter bi prej ali slej tako morala nujno razipasti. Treba pa je bilo ta razkroj pospešiti, da bi se nacionalno kvarni -s-plivi Filharmonične družbe, ki je nekoč, ko je še siledUa ciljem STOJih ustanoviteljev iz 1794. leta, sicer nedvomno koristila tudi speci- fično slovenskemu glasbenemu razvoju, kar naj- prej in temeljito zajezili ter odstranili. Vsi ti momenti so zahtevali osrednjo slovensko glasbeno organizacijo-. Kar se zaradi razvojnih zakonitosti 1848. leta ni moglo zgoditi, se je zgo- dilo v začetku osemdesetih let XIX. stoletja. Ko je v revolucijskem letu dunajska j>Slovenija« pozvala ljubljansko Filharmonično družbo, naj se konstituira kot prvo slovensko glasbeno dru- štvo, čas še ni dozorel. Ce bi se to izgodilo in bi nastal nekak kompromis med Slovenci in Nemci, bi ta zelo verjetno slovensikemu glasbe- nemu razvoju tudi mnogo več škodoval kot koristil, saj je jasno, da iz takratne Filharmo- nične družbe v tistem oibdobju družbenega raz- voja na Sloveniskem nikoli ne bi moglo- nastati izrazito slovensko glasbeno združenje. Tako je s svojim odklonilnim, skoraj zasmehovalnim stališčem nasproti »Sloveniji« nemško vodstvo Filharmonične družbe izvrstno ipripomoglo-, da se ni zgodila napaka, ki bi lahko usodno ali vsaj za daljšo dobo silno škodovala samobdt- nemu razvoju slovenskega glasbenega udejstvo- vanja. V letu 1872 pa je bil čas zrel, seveda v drugačnem smislu kot 1848. leta, ko dunajska »Slovenija« še ni znala realno presoditi razvojnih možnosti slovenskega glasbenega razvoja. Sedaj pa je bilo narodnostno gibanje Slovencev že uspelo dejstvo ter je pozitivno vplivalo tudi na kulturni razvoj. Zato pa so že bile naloge, ki bi jih morala izipolnjevati slovenska glasba, mnogo jasnejše, pa tudi glasbeni kadri so bili Anton Nedved 51 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kljub tehničnim pomanjkljivostim že obsežnejši. Prav zdaj je bila prilika in tudi neizogibna razvojna nujnost za realizacijo matičnega glas- benega /združenja, ki je dobilo svojo konkretno podobo z osnovanjem Glasbene Matice v Ljub- ljani. USTANOVITEV Ze 1871. leta je »Slovenski Narod« v svoji 75. številki poročal, da je »neutroidljivo delavni ^'odja zbora čitalniških pevcev gospod Vojteh Valentai« »jako lepo misel sprožil, za katero se že delajo predpriprave, da se uresniči. Ta misel je ustanovljenje .glasbene matice'...«. Prvenstvo za to idejo sicer pripisujejo tudi učitelju Blažu Kuharju, ki da se mu je baje v glavi porodila misel, da bi Slovenci dobili glasbeno društvo in ki naj bi to povedal Valenti^. Kateremu od obeh gre prvenstvo, sicer res ni pomembno. Dejansko pa je gotovo bil Valenta tisti, ki je idejo uresničil in je imel odločilno vlogo v Glasbeni Matici vse do svoje smrti. Čeprav so z njim in poleg njega sodelovali še mnogi, med njimi tudi izraziti glasibeni delavci, je nedvomno bil on tista močna osebnost, ki je novo ustanovljenemu združenju vtisnila najznačilnejši pečat ter mu s svojo raz- gledanostjo in muzikalno, zlasti organizacijsko sposobnostjo in verno nacionalno zavestjo po- sredovala velik polet. Manj ko leto zatem, ko je »Slovenski Narod« objavil omenjeno novico, je bila Glasbena Matica že ustanovljena. Kot do- kazujejo akti deželne vlade, je ustanovitev Glas- bene Matice formalno predlagal Anton Nedved s tovariši, to je z »osnovalmim« odborom, ki so ga po poročilu »Slovenskega Naroda« sestavljali poleg Nedveda še Anton Foerster, Vojteh Va- lenta, Viktor Bučar, Fran jo Ravnikar, Peter Grasselli, Anton Jentel, Franjo Drenik, Dragotin Žagar, Karol Bleiweis, Andrej Praprotnik in Emil Gutman^. Deželna vlada uistanovitvi ni ugovarjala in je dne 7. junija 1872. leta Glasbeno Matico in njene statute res odobrila. Na aktu, priloženem tiskanemu izvodu »Pravil Glasbene Matice v Ljubljani«, _ki nosijo datum 31. maja 1872, je pripisano: »Osnova druživa: »Glasbena matica' se ne prepoveduje na podlagi iteh pravil.« Podpisan je deželni predsednik Wurzbach.^ S tem je bila Glasibena Matica priklicana v življenje in v septembru istega leta je javila Ijnbljan- skemu magistratu, da bo njen prvi občni zbor 24. septembra. Vlcigo sta podpisala Franjo Rav- nikar kot »prvomestnik« in Valenta kot tajnik.^, V odbor so bili na prvem občnem zboru izvoljeni Ravnikar kot predsednik ter Franjo Drenik, Anton Jentl, Anton Nedved, Andrej Praprotnik, Peter Grasselli, dr. Ambrožič, Josijp Nolli, Viktor Bučar, Leopold Belar, Dragotin Žagar in Vojteh Valenta, torej večinoma člani »osnovalnega od- bora«, ki pa so bili pomnoženi z nekaterimi drugimi osebnostmi slovenskega kulturnega živ- ljenja. Med odborniki so bili tudi nekateri ta-- kratni pomembnejši islovensiki glasbeniki: Ned- ved, Nolli, Belar, Valenta. Kmalu je Glasbena Matica začela zbirati tudi ustanovne člane, med katerimi so bili poleg Valente, Bleiweisa in nekaterih drugih slovenskih političnih ter kul- turnih delavcev tudi graščak in državni poslanec Viljem Pfeifer, graščak Karol Rudež, skladatelj in zdravnik Benjamin Ipavec ter operni pevec Fran Gerbič, ki je bil pozneje več desetletij vodja Matične glasbene šole.* Krog ustanovnikov je Glasbena Matica kasneje še razširila in jim priključila razne osebnosti, kot so bili ljub- ljanski knezoškof, poznejši goriški nadškof in kardinal Jakob Missia, dr. Ivan Tavčar in dr. t Josip Vošnjak.' Novo društvo je torej že v vsem začetku svojega obstoja ebralo okoli sebe takrat najpomembnejše osebnosti slovenskega javnega življenja in je že v prvem letu svojega obstoja imelo razmeroma visoko število- članov. Tako je štelo v oktobru 1872. leta čez dvestO',^ decembra istega leta pa čez 250 članov, med katerimi je bilo celo 20 ustanovnikov.* To zanimanje za Glas- beno Matico dokazuje, da se je slovenska javnost v dokajšnji meri zavedala, kakšno vlogo utegne imeti novo združenje v razvoju slovenskega kul- turnega življenja. Da se ne namerava omejiti le na Ljubljano, marveč razširiti svoj vpliv na vse slovensko ozemlje, je Glasbena Matica že v trenutku svojega nastanka dokazala s tem, da je postavila svoje poverjenike, ki so imeli spočetka prvenstveno nalogo v zbiranju članov Glasbene Matice. Med prvimi poverjeniki so bili FranjO' Stoječ, nčitelj v Kranjski gori, ki je bil poverjenik za Gorenjsko, idrijski učitelj in glas- benik Feliks (Srečko) Stegnar za Notranjsko, odvetniški koncipient v Krškem Matija Sušteršič za Dolenjsko, učitelj v Mariboru Josip Miklošič • za Štajersko, učitelj Anton Stockl iz Velikovca za Koroško, in skladatelj Leopold Cvek, učitelj v Nabrežini, za Primorsko. S tem je zajela vse slovenske predele in jih aktivno vključila v svoj dek&rog," ki ga je kasneje še nadalje razširjala. Tako najdemo med »poverjeniki« ali — kakor so se ti imenovali tudi — »zunanji odborniki«, tudi Danila Fajglja, Janka Žirovnika in pesnika Simona Gregorčiča.'^ CILJI Da je tako lazpredla torišče svojega delo- vanja, je Glasbena Matica morala imeti jasen program. Tega si je postavila že davno pred ustanovitvijo. Cit. »Slovenski Narod« je že v 1871. letu pisal, da »bi bil namen družtvu izdajati dobre muzikalije, podpirati skladatelje v vsakem oziru in posebno skrb imeti za to, da se slovenske narodne pesmi in napevi .zbirajo. Tudi cerkveno petje bi glasbena matica gojila ...« V svojih pra- vilih je vse te in druge cilje Glasbena Matica še bolj konkretizirala.'^ V § 1 je navedla, da je namen društva »vsestransko podpirati i gojiti slovensko narodno- glasbo«. V § 2 pravi: »Društvo si bode torej prizadevalo pomagati, da vzraste slovenska glasbena literatura in za tega del j misli: a) na tsvitlo dajati dobre slovenske kompozicije za cerkev, šolo in dom in raapisavati darila za najboljša domača glasbena dela; b) nabirati po celej slovenski zemlji narodne pesmi, ki se na- hajajo med narodom in skrbeti za to, da se te pesmi v lepo uredjeni zbirki na svitlo dajo; ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA c) skrbeti, da se osnuje glasbena knjižnica, v katero imajo sčasoma priti vse izvirne domače in vse poslovenjene ter kolikor bode mogoče tudi vse druge izvirne slovanske kompozicije, kakor tudi jjodučne knjige o glasbi iz vseh izobraženih jezikov; d) naipravljati muzikalne produkcije; e) utemeljiti po Slovenskem po mogočnosti pev- sko-glasbene šole«. To so bile naloge, ki so zajele tako rekoč vso glasibeno dejavnost: izdajanje skladb, ohranjanje in zbiranje slovenske glas- bene folklore, prirejanje glaslienih nastopov in koncertov ter osnavljanja glasbenega šolstva. Da bi Glasbena Matica dala čim več spodbude za skladateljsko delo, je njen pravilnik v svojem § 9 določal, da ožji odbor odloča skladateljem in piscem tekstov primerne nagrade »po moči društvenega imenja«. Ti nadvse stvarni cilji Glasbene Matice so seveda zaskrbeli Filharmonično družbo, ki ji osnovanje Glasbene Matice ni moglo biti všeč, saj je bilo jasno, da jo bo ta prej ali slej izpod- kopala in že v samem začetku vsaj omejila v njenem udejstvovanju. To kažejo vsa drobna poročila iz tistega časa, pa tudi način dela Fil- harmonične družbe, ki si je na vso moč priza- devala, da bi v naslednjih letih držala z Glas- beno Matico korak in ohranila svojo veljavo in vipliv. Najtbolj jasno in nedvoumno je tolmačil ustanovitev Glasbene Matice ob proslavljanju 200-letnice osnovanja Academiae Philharmonico- rum Emil Bock, ki je v brošuri, izdani ob tej priliki, zapisal tudi tole: »V Avstriji vedno bolj in bolj se razširjajoča ljudska gibanja tudi Kranjski niso- bila prihranjena s svojimi ne- ugodnimi posledicami za družabno življenje. Leta 1872 je bilo osnovano v Ljubljani slovensko glasbeno društvo Glasbena Matica, ki se je spo- četka Ibavilo le z izvajanjem narodnih pesmi. Kmalu pa začne izvajati večja glasbena dela, večinoma slovanskega izvora, osnuje se slovenska glasbena šola, in tako izačne Glasbena Matica tekmovati s Filharmonično družbo, kateri od- vzame del tal, na katerih je ta postala velika.«" Povsem razumljivo! Tekmovanje se je začelo in stvarnemu opazovalcu ni moglo uiti dejstvo, da bo v tej tekmi zmagal idejno globoki, interesom slovensikega ljudstva predani duh Glasbene Ma- tice, s tem pa mlad, čvrst, svežih sil poln narod, ki se mu je obetala bodočnost. Ta zavest je bila za Filharmonično družbo toliko bolj grenka, ker so se posledice, ki so bile odločno v korist no- vega društva in v škodo Filharmonične družbe, začele kazati prav kmalu. Svojo prvo skrb je Glasbena Matica posvetila izdajanju izvirnih slovenskih skladb in zbiranju narodnih pesmi, pa tudi pripravljanju šolskih pevskih knjig, česar se je z uspehom lotil Anton Nedved. Ta je uredil zbirko šolskih knjig pod nazivom »Slavček« v treh zvezkih, ki so bili nekajkrat ponatisnjeni. V letih 1872—1878 je Glasbena Matica izdala vrsto raznih posamičnih skladb ali zbirk skladateljev Nedveda, Gustava in Benjamina Ipavca, Foersterja, Gerbiča, An- gelika Hribarja, Kamila Maska, Fleišmana in raznih drugih slovenskih skladateljev, ki so več ali manj vsi vneto sodelovali z Glasbeno Matico in ji na različne načine pomagali v realizaciji njenih smotrov. Glasbena Matica jim je s svojo sistematiko, ki je dala v bodočnosti slutiti velike uspehe, nudila vso podporo in je zato bilo ra- zumljivo, zakaj so se strnili okrog nje. Med pomembnejšimi izdajami omenjenega razdobja so bile zbirke pod naslovom »Glasbena Maticam (zvezki I—VI) ter B. Ipavčevi samospevi »Mi- lotinke« (L II). Svoje izdaje pa je Glasbena Matica začela z Nedvedovim solom za bariton s spremljevanjem Mavirja, »Zelje«." Ta priza-~ devanja Glasbene Matice |pa niso imela zgolj lokalnega, ljubljanskega značaja in niso bila namenjena zgolj potrebam pevskega zbora ljub- ljanske Narodne čitalnice. Imela so mnogo širši, vseslovenski karakter. Hotela so dati slovenske- mu ljudstvu konkretno gradivo — izvirne slo- venske skladbe, s tem pa so hotela spodbuditi k petju slovenske pesmi in dvigniti zanimanje za zborovsko glasbo. To so tudi dosegla. Po vsej slovenski zemlji se je zanimauje za petje, za slovensko petje silno dvigalo, povsod so- se osnav- Ijali pevski zbori po vzoru pevskega zbora ljub- ljanske Čitalnice, s katero je bila Glasbena Ma- tica ljubljanska v najtesnejših delovnih in idej- nih stikih. Uspehe vsega tega hotenja kaže tudi poročilo Vojteha Valente občnemu zboru Glas- bene Matice 18. aprila 1876, v katerem pravi, da je pevski izbor ljubljanske Čitalnice skupno z Glasbeno Matico siklenil ustanoviti pevsko zvezo za vse slovenske pokrajine, »kar bode gotovo vsaik pravi domoljub z veseljem po svoji moči podpiral, ker v pesmi je moč in tudi s pesmijo si branimo in ohranimo našo narodnost.«'-'' Ta formulacija dokazuje, da je bil poleg negovanja slovenske pesmi in glasbene kulture na sploh namen prikazanih stremljenj Glasbene Matice in Čitalnice nadalje dvigati in utrjevati slo- vensko narodno zavest in tako sodelovati z osta- limi enakimi ali sorodnimi težnjami na Sloven- skem ter sočasno tudi podpirati cilje slovenskih političnih prvakov. Podobna stremljenja, zdru- i Zapisnik 1. seje osnovalnega odbora GM dne 21. julija 1872 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Žena s hotenjem ;po očuvanju slovenske ljudske pesmi, so vodila Glasbeno Matico tudi v njeni skrbi za zibiranje tega gradiva. V ta namen je cesto razpisovala tudi nagrade in je v tej smeri dosegla znatne usjpehe.*" V smislu svojih pravil si je Glasbena Matica prav tako od vsega začetka prizadevala izboljšati slovensko- cerkveno- glasibo. To je sicer že v-eč desetletij pred tem Gregor Rihar s svojim delo- vanjem dokaj dvignil, vendar so se nekatere neprimerne navade, ki so -bile v nasprotju s poj- movanjem značaja cerkvene .glasbe in petja, ohranile in vztrajno čuvale. Tako je še v 1872. letu nek »glasboljub« poročal, da je slišal v farni cerkvi nekega slovenskega mesta četvero-spev, ki so ga za Marijino pesem peli na melodijo »Tebe kličejo solzice«, v drugi pa »Tantum er- go-« na napev »Po jezeru bliz' Triglava«. Ta pisec se je tudi razburjal, -da poleg tega »igrajo naši orgljav-ci polke, valcerje, manše in tako šušmar- stvo, ki je pripravno za kak ,ringlspier, nikakor pa za boižji hram«.'' Glasbena Matica se je — verjetno po iniciativi Antona Nedveda — čutila dolžno, -da s svoje strani prisipeva k odstranitvi talkih in p-odofonili napak. Z željo, da bi slovenski skladatelji napisali kaj ustreznih skladb, je raz- pisala nagrado deset goldinarjev v srebru za najboljšo- kratko slovensko- mašo, bi naj bi bila za »žensko-mo'žki četverospev s spremljevanjem or.gelj«.'^ Nagrado je prejel D. Fajigelj za svojo »Sveto mašo«, ki jo je tudi izda]la, kakor je kas- neje natisnjila tudi A. Hribarjeve »Zdihljaje k Mariji Devici