glas Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Pubblicita inferiore 50% Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 Poduredništvo: 34133 Trieste - Trst - ul. Donizetti 3 - Tel. 040/365473 - Fax 040/633307 - Poštni t/rn 10647493 Zadruga Goriška Mohorjeva TAXE PERgUE GORIZIA TASSA RISCOSSA ITALY naš uvodnik Ob slovenski (ne)enotnosti V zadnji številki našega lista je o tem vprašanju (po obisku dveh slovenskih delegacij pri predsedniku republike) tehtno pisal naš dopisnik. Dejstvo je, da je ta problem zelo aktualen in da predstavlja danes v našem političnem oz. sploh manjšinskem trenutku pomemben dejavnik. To se je izkazalo ob obisku državnega poglavarja, to se kaže v raznih aspektih naše manjšinske stvarnosti. Problem enotnosti znotraj slovenske narodne skupnosti v Italiji je danes zelo živ in stvaren. Borba Slovencev v Italiji zahteva v tem času vsaj minimalno enotnost vseh zavednih Slovencev, in to brez ozira na strankarsko ali ideološko pripadnost. Če smo bili Slovenci v Italiji nekoč (pod fašizmom) bolj enotni, si zato gotovo ne moremo danes želeti povratka take ali drugačne diktature, ki bi tako enotnost spet utrdila. Sami moramo namreč biti politično dovolj zreli in odgovorni, da na pragu tretjega tisočletja znamo ubrati take poti, ki bi nam res prinesle - enotnim v raznolikosti - zaželene sadove. Zgodovina bi nas morala le nekaj naučiti... Znano je, da se zadnji čas med manjšino nekaj dogaja in prizadeva tudi v tem smislu. Nekateri politični dejavniki so dali pred časom konkretne predloge v zadevi. Tu imamo lahko v mislih predvsem prvotni predlog slovenske stranke, naj bi se znotraj manjšine govorilo in razpravljalo o ustanovitvi skupnega organa za povezavo osnovnih teženj naše narodne skupnosti. Padel je predlog o ustanovitvi nekakega Narodnega sveta, ki bi strnil okoli sebe čimveč dobronamernih slovenskih ljudi in njih pričakovanj, in to kot organizacij ali kot posameznikov. Enotno slovensko predstavništvo naj bi pa nastalo na podlagi demokratičnih volitev znotraj manjšine same, ki bi si na tak način izvolila nekak slovenski manjšinski parlament. Ta bi nato prek izvršnih organov vzporejal in koordiniral glavne dejavnosti manjšine v odnosu predvsem do italijanske države in matične domovine. Pred časom seje nekaj podobnega že zgodilo med koroškimi Slovenci, ki so neposredno izvolili člane Narodnega sveta koroških Slovencev. Na tisoče in tisoče volilcev je namreč z glasovanjem imenovalo svoje direktne predstavnike v širše manjšinsko telo, da bi jih predstavljalo predvsem navzven. Tudi če tu niso vsi koroški Slovenci volili (levica je v glavnem stala ob strani), so vendar izvoljeni predstavniki prejeli legitimno zaupnico prav od manjšinskega volilnega zbora samega. Zakaj bi se kaj takega ne zgodilo tudi med nami? Enotnost manjšine je namreč osnovni pogoj za to, da nam država, v kateri živimo, prizna osnovne pravice. Samo tako bo namreč lahko prišlo do objektivnega stališča oblasti do manjšine in ta bo v resnici predstavljal subjekt v odnosu do nje. Zato moramo napeti vse sile, da do podobne enotnosti pride tudi pri nas, čeprav nas še ločujejo idejne in druge razlike. Andrej Bratuž Karol Wojtyla 17 let na Petrovem mestu Sedemnajst let je že minilo, odkar so v Rimu imenovali poljskega,kardinala Karola Wojtylo za papeža Janeza Pavla II. Tega dogodka-obletnice se sv. oče v nedeljo med angelovim češčenjem ni spomnil, najbrž hote, saj je znan po svoji skromnosti. Spomnili pa so se ga milijoni ljudi in predstavniki vseh pomembnejših ustanov, ki so mu poslali čestitke. Papež je v nedeljo govoril o ubogih, ki jih je posebno blagoslovil, in dejal, da so prav ubogi Bogu najbližji. Zavzel se je za pomoč razvitega sveta revnim. Pri tem je še poudaril, da katoliška Cerkev od vedno skrbi za uboge in prav ti imajo v Cerkvi posebno mesto. Pred sedemnajstimi leti je v konklavah v Rimu tedanji varšavski kardinal Višinski prišel k mlademu kardinalu Wojtyli in mu zašepetal: »Bodi pripravljen, Bog te je izbral.« Volitve novega Petrovega naslednika so namreč zašle v slepo ulico. Vatikanisti vedo povedati, da sta bila za papeža na listi dva Italijana, a sta oba vedno dobivala enako število glasov. »Impasse« so rešili tako, da so izvolili Wojtylo. Svoj Accepto je izrekel šele takrat, ko je videl, da so ga ponovno izvolili za Petrovega naslednika. Vprašanje je. če so se tedaj kardinali zavedeli, kako pomembnega človeka so izvolili za papeža, človeka, ki je gotovo največ prispeval k novi politični in geografski podobi sveta ob koncu 20. stoletja. Papež ima za seboj že prek 70 potovanj v tujino, 120 pastoralnih obiskov v Italiji, 237-krat je šel v župnije v Rimu, prepotoval je nad milijon kilometrov. V tem času je tudi veliko pisal, saj je objavil dvanajst enciklik, trideset apostolskih pisem, neverjetno število govorov, medtem je našel tudi čas za knjigo Prestopiti prag upanja. Razglasil je 272 svetnikov in 731 blaženih, imeno- i ^ *, val 137 novih, predvsem mladih kardinalov. Doživel je atentat, imel vrsto zdravstvenih težav, a je vseeno predsedoval tudi šestim skupščinam sinod, se rokoval s stotinami političnih voditeljev najrazličnejših držav in s tisočimi preprostimi-naključno izbranimi ljudmi. Slovenski verski tednik Družina na prvi strani zadnje številke kar zapisal, da gre za najpomembnejšega papeža našega stoletja. Mi si tega ne upamo, lahko pa samo še dodamo, da gre za človeka, ki je spremenil konec našega stoletja in je prvi razumel, kaj pomenijo komunikacije; da gre za svetega očeta, ki je vedno stal za svojimi besedami, za papeža, ki se ni nikdar skrival za diplomatske besede in prazno besedičenje, ampak se je vedno držal evangeljskega vodila, naj se »govori z da da in ne ne«. Predvsem pa gre za papeža, ki se zaveda težav sedanjega sveta, in predvsem za človeka, ki bi rad pred tretjim tisočletjem združil kristjane (Ut imuni sint). Papežu Janezu Pavlu II. želimo, da bi mu Bog dal še veliko moči, da bi svoje delo še naprej tako opravljal kot do sedaj. Z mislijo, da bo sv. oče naslednje leto obiskal Slovenijo. mu še toliko bolj iz srca kličemo še na mnoga leta! V tej številki lahko preberete: Evropa regij in narodov Razsodnost in mirni živci Stališče SSk o bankah Nova kn jiga prof. Jožka Šavlija Salezijanci sto let v Gorici Srečanje o slovenskem značaju Programska konferenca SSk Mladi, odprite svoja srca misijonom! Iz papeževe poslanice za svetovni misijonski dan Sveti oče je tudi letos za misijonsko nedeljo izdal posebno poslanico, ki se začenja: »Cerkev je prejela evangelij kot oznanilo in kot izvir veselja in odrešenja. Sprejela gaje kot dar, ki prihaja od Jezusa, Očetovega poslanca, da bi prinesel veselo oznanilo vsem revnim.« Nato sv. oče spominja vse, da je dolžnost vernih kristjanov, da pomagajo pri oznanjevanju evangelija ljudstvom, ki ga še ne poznajo. V sklepnem delu poslanice se obrača posebej na mlade z naslednjimi besedami: Pogumno oznanjevanje evangelija je zaupano čisto posebej vam, mladim. V Manili sem vas opomnil, da bo Gospod »od vas zahteval mnogo: zahteval bo popolno predanost vsega vašega bitja oznanjevanju evangelija in služenju svojemu ljudstvu. Toda ne bojte se! Njegove zahteve so tudi merilo njegove ljubezni do vsakega izmed vas.« Ne pustite se omajati in obubožati s tem, da se umaknete vase, nasprotno, odprite svojega duha in svoje srce neskončnim misijonskim obzorjem. Ne bojte se! Če vas Gospod kliče, da zapustite svojo deželo in greste k drugim ljudstvom, drugim kulturam, drugim cerkvenim skupnostim, sprejmite velikodušno njegovo povabilo. Še enkrat bi rad ponovil: »Pojdite za menoj v tretje tisočletje, da rešimo svet.« Imejte vedno pogum oznanjati Gospoda Jezusa družinam, duhovnikom, redovnicam, redovnikom in vsem, ki verujejo v Kristusa. Vsak vernik je poklican, da sodeluje pri širjenju evangelija in živi misijonstvo duha in dejanja v zastonjskem darovanju sebe svojim bratom in sestram. Kakor sem že povedal v okrožnici Evangelij življenja, smo ljudstvo odposlancev in vemo, da »nas na tej poti vodi in podpira zakon ljubezni. To je tista ljubezen, ki ima za svoji izvir in vzor božjega Sina, kije postal človek in je s svojo smrtjo na križu dal svoje življenje« (79). Dragi bratje in sestre! Naj bo svetovni misijonski dan za vse kristjane velika priložnost, da potrdijo svojo ljubezen do Kristusa in do bližnjega. Obenem naj bo primerna priložnost, da se zavejo, da nihče ne sme opustiti molitve, žrtve in stvarne pomoči za misijone, ki so prednja straža civilizacije ljubezni. Gospodov Duh oživlja vsak misijonski načrt in ga vodi do uresničenja. V trenutku, ko opogumljam in blagoslavljam vse, ki se dejavno posvečajo misijonstvu, mislim tudi na odgovorne v papeški družbi za širjenje vere, ki ji je zaupana animacija tega dela, in na vse, ki so zaposleni v drugih papeških misijonskih ustanovah, ki so nujno potrebne za vzpostavljanje sodelovanja med misijonarji in dragoceno orodje za pravično in hitro pomoč vsem misijonarjem. Naj Marija, kraljica evangelizacije, podpira in vodi dragoceno delo delavcev in delavk evangelija in daje kristjanom vedno novo veselje in novo navdušenje za oznanjanje Jezusa Kristusa z besedo in življenjem. Vsem pošiljam poseben apostolski blagoslov v podporo pri vaših različnih nalogah v službi evangelija. V Vatikanu na praznik Presvete Trojice, 11. junija 1995 v 17. letu mojega papeževanja Janez Pavel II. >v Pater Cung in misijonar Stanko Pavlin vKunmingu na Kitajskem leta 1994 Škofje pri papežu Evropa regij in narodov Goriška škofija in sinoda V torek, 17. oktobra, je sv. oče sprejel na posebnem sestanku vse škofe in kardinale iz nekdanje Jugoslavije. S to gesto je hotel opozoriti svet na pomembnost mirovnega procesa v Bosni in bivši Jugoslaviji. V Rim so prišli vsi škofje razen banjaluškega škofa Komarice, ki ga imajo Srbi v hišnem priporu, ker da mu grozijo atentati. O srečanju in sklepih pogovorov škofov iz Slovenije, Hrvaške, tako imenovane Jugoslavije in Bosne, ki bodo imeli gotovo velik vpliv na dogajanje na nekdanjih jugoslovanskih tleh in še posebno v Bosni, bomo podrobneje poročali v naslednji številki Katoliškega glasa. Kard. Kuharič sprejel muslimansko delegacijo V Zagrebu so se zbrali nekateri odličniki bosanskih muslimanov ob 8-letnici odprtja džamije v Zagrebu. Njihova delegacija je obiskala kardinala Kuhariča, ki jo je rad sprejel. Pri obisku je kardinal med drugim dejal: »Vera v Boga obvezuje vse vernike, naj se trudijo pridobiti vse ljudi v iskanju miru in pravice za vse brez izjeme. Sloga in mir je delo pravice po besedah preroka Izaija.« Kot zastopnik zagrebške nadškofije se zborovanja muslimanskih veljakov udeležuje pomožni škof Koksa. Kardinal je spomnil na prizadevanje svetega očeta za mir v Bosni in dejal: »Mi smo vedno zastopali mnenje, naj bo Bosna enotna država, v kateri bodo živeli Srbi, Hrvati in muslimani v miru in z enakimi pravicami brez strahu in v svobodi, ker sta mir in svoboda za vse ljudi, brez ozira na nj ihovo versko pripadnost.« Razkosanje BiH hočejo torej politiki in ne verski voditelji. Odtod tudi zadržanje hrvaške Cerkve, ki ne podpira Tudmanove HDZ (Hrvaške demokratične zajednice). V Življenje se počasi vrača V osvobojene kraje Knina se počasi vrača tudi versko življenje. O tem sta se razgovarjala Kuharič in pomožni škof Koksa s 25 župniki iz omenjenih krajev. Vsi so tožili, da so bile vosvobojenih krajih porušene vse cerkve, kapele, pokopališča. Ljudje se počasi, vendar pogumno vračajo, čeprav so bili domovi Hrvatov hudo poškodovani. Bogoslužje opravljajo povečini v šolah, ker so lete ostale nepoškodovane, pogosto pa kar na prostem. V Banja Luki še vedno vztraja na svojem domu škof Komarica s svojimi sotrudniki, nekaterimi duhovniki in redovnicami; vsi so v hišnem priporu, skoro vsi ostali Hrvati so bili izgnani iz svojih domov. Na nj iho ve domove prihajaj o srbsk i begune i, ki so zbeža 1 i iz Bosanskega Broda, ki so ga zavzeli muslimanski vojaki. V Bosni in Hercegovini torej množice bežijo iz mesta v mesto, kot bi šlo za črede ovac in koz. Ubogo ljudstvo, ki je padlo v roke takim brezvestnim politikom in generalom, ki so jim etnično čisti kraji kot gredice cvetic, kijih preurejajo po svojem okusu. Srečanje katoliških V Vicenzi so se od 5. do 8. oktobra zbrali katoliški časnikarji iz Italije, Bavarske, Hrvaške, Slovenije, Slovaške, Češke, Madžarske in Avstrije na seminarju ob 50-letnici katoliškega časnika La Voce dei Berici. Seminar so naslovili Evropa regij in narodov-časopisi in katoliški časnikarji med pričevanjem in tišino. Kongres je odprl škof iz Vi-cenze msgr. Pietro Nonis, ki je povedal, da mora biti vsak mir institucionalno zaščiten; zavzel se je za družbo, v kateri so najšibkejši zaščiteni in lahko povejo svoje; nadalje se je zavzel za Evropo, v kateri bi bili šibkejši narodi in manjšine pravno in institucionalno zaščiteni. Za njim je predsednik italijanskega združenja katoliškega tiska FISC don Corgnali pokazal na preveliko koncentriranje tiska in drugih medijev v rokah enega gospodarja v Italiji. V svojem zanimivem posegu je prikazal nevarnosti takega početja, ker se tako šibijo tisk, gospodarsko šibki mediji in regionalne stvarnosti. Nadalje je msgr. Giulio Sanguinetti, predsednik komisije za družbene komunikacije pri EGS, poudaril pomembnost poštenega dela časnikarja, ki mora »informirati informirati bralca le z resnico in se pri tem ne ozirati na lastnika časnika, kolege, politike in vplivne osebnosti, ki se bodo s člankom lahko strinjali ali ne.« Obenem je opozoril še na dejstvo, da se mora časnikar zavedati, da mora pravilno izbirati novice in izluščiti njihovo bistvo ter odvreči obenem vse, kar je nebistvenega; pri tem se ne sme ozirati na ekonomsko časnikarjev v Vicenzi tržišče in na to, kar ekonomski trg od njega zahteva. Na seminarju sta spregovorila še dunajski teolog Paul Zulehner in predsednik stranke Slovenskih krščanskih demokratov in podpredsednik sorodnih strank v Evropi Lojze Peterle, ki je govoril o vojni v Bosni in opozoril prisotne na dejstvo, da bo Bosna prav lahko postala »coctail Libanona, Palestine in Cipra«. Ob koncu študijskih dni so katoliški časnikarji iz prej omenjenih dežel izdali skupni dokument, v katerem se zavzemajo za strpnost in Evropo regij in narodov, za Evropo, v kateri bodo lahko rekli svojo tudi mali narodi in narodne manjšine. Nadalje so pozvali pravoslavno, muslimansko in katoliško Cerkev na območju nekdanje Jugoslavije in še posebno v Bosni, naj prek svojih članov poskrbe za naravnost preroško strpnost in iskanje dialoga za vsako ceno; pozvali so vse verske skupnosti na tem območju, naj si prizadevajo za mir in sožitje. Zavzeli so se za solidarnost v vojnih območjih, za strpnost, dialog, sožitje in vzajemno pomoč, za krščanske etične prvine in svobodne človeške izbire, ki naj težijo vedno bolj po večji svobodi, demokraciji, institucionalnem miru in po večji harmonični uglašenosti s sosedom. Referat o izidih vprašalnikov (2. del) 2. poglavje Misijonska nedelja »Po Kristusovem križu nobeno življenje ni prazno« Silvester Čuk Pred približno tridesetimi leti je v hrvaškem verskem časopisu Glas koncila, ki izhaja v Zagrebu, začela objavljati prepričljivo napisane zgodbe iz resničnega življenja pisateljica, ki se je skrivala pod imenom Berith. Ena teh zgodb je nosila naslov Kaplje morja in v njej je bila opisana usoda dekleta, ki ji je bilo ime Irena. Bila je edini otrok staršev, ki so ji zgodaj umrli. Po končani gimnaziji se je zaposlila v nekem podjetju. Kmalu je začela bolehati in zdravniki so ugotovili, da je neozdravljivo bolna. Obležala je v svoji revni sobici. Soseda ji je prinašala hrano in ji pospravljala sobico, župnik pa ji je vsak teden nosil sveto obhajilo. Nekoč po obhajilu je temu duhovniku rekla: »Gospod, ali res ne morem prav nič storiti? Tako sem si želela, da bi v življenju veliko delala, da bi pustila za seboj znak, da sem živela, da bi bil svet ob mojem odhodu vsaj za atom svetlejši kot tedaj, ko sem prišla na svet. Zdaj pa umiram in odhajam brez sledu in praznih rok...« Duhovnik ji je odgovoril: »Po Kristusovem križu nobeno življenje ni prazno, če gledaš Križanega. Ti nosiš ime, ki pomeni mir. Moli s svojim trpljenjem, da bi vsaj ena duša našla toliko poguma, da se vrne k Bogu -v Kristusov mir.« Irena je predlog sprejela in je svoje trpljenje, svoje nedozorelo življenje, kot je mislila, darovala za »eno dušo«, da bi našla mir v Kristusu. Res je k tistemu duhovniku oni večer prišel zdravnik, ki je bil znan kot človek, ki uživa v tem, da onesrečuje druge. Pokleknil je pred duhovnika in se spovedal svojih grehov... Mogoče se zgodba sliši ne- verjetna in romantična, toda če verujemo v resnično moč molitve, bomo mislili drugače. Danes je misijonska nedelja. Sveta Terezija Deteta Jezusa je bila od svojega petnajstega leta naprej zaprta med štiri stene samostana strogega karmeličanskega reda in nikoli v svojem kratkem življenju (umrla je komaj štiriindvajsetletna) ni stopila iz samostana, pa je zavetnica misijonov. Za misijonarje in za blagoslov njihovega dela je molila in trpela. Za današnjo misijonsko nedeljo si prikličimo v spomin najprej Jezusovo naročilo: »Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev!« Molimo za misijonske poklice! Prav pa bo tudi, da se zavemo: vsi smo misijonarji, odgovorni za svoje brate in sestre. Danes se moramo svojega misijonskega poklica zavedati še bolj, saj so razme- re, v katerih živimo, precej podobne misijonskim. »Kristjani, naj živijo kjerkoli, morajo z življenjskim zgledom in s pričevanjem besede tako razodevati novega človeka, ki so ga oblekli s krstom, in moč Svetega Duha, ki jih je okrepil z birmo, da bodo drugi ljudje videli njihova dobra dela in slavili Očeta ter popolneje dojemali resnični smisel človeškega življenja in vseobsegajočo vez človeškega občestva,« beremo v koncilskem odloku o misijonski dejavnosti Cerkve. Moj misijon je med ljudmi, s katerimi vsak dan živim, pa so morda od Boga oddaljeni, ne pa med »zamorci« v Afriki! Storimo vsak dan nekaj, da bo svet zaradi mene »vsaj za atom svetlejši,« kot je prosila bolna Irena. Jezus Kristus Dei Vcrbum »Bog se je hotel v svoji dobroti in modrosti razodeti in pokazati skrivnost svoje volje, prek katere lahko pridejo ljudje s pomočjo Kristusa, utelešene Besede, po Svetem Duhu do Očeta in postanejo soudeleženi božje narave. S tem razodetjem nevidni Bog govori v svoji neizmerni ljubezni ljudem kot prijateljem in se z njimi zadrži, da bi jih povabil in sprejel v občestvo s sabo« (DV 2). 1. V luči besed koncilske konstitucije o božjem razodetju nudijo odgovori na vprašalnike številne zanimive opazke: - Čeprav ne vedno poglobljeno, se poudaija UPANJE, ki se rojeva iz gotovosti, da je »božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu v Kristusu«. Velikonočna skrivnost, smrt na križu in vstajenje so živi vir in vsebina krščanske vere. - Mnogi pričakujejo sinodo kot pravo »hojo« cerkvene skupnosti, ki želi zreti Kristusovo obličje. Za dosego tega cilja se predlaga naslednje: a) Prenovljeno POSLUŠANJE tega, kar govori Duh naši Cerkvi. b) Prenovljeno POSLUŠANJE tega, kar govori današnji človek Cerkvi. c) Učinkovita SLUŽBA v odkrivanju temeljne poklicanosti človeka znotraj Cerkve in v svetu: prijateljstvo z Bogom, deleženje pri skrivnosti Trojice in medosebno občestvo. 2. Iz vprašalnikov izhaja tudi nekaj točk, ki preverjajo stanje goriške Cerkve: - goriška Cerkev naj bi bila za mnoge preveč vezana na preteklost, nesposobna biti v pomoč in podporo ljudem, premalo prisotna v družinah, šoli, kulturi, trpljenju, na delu; drugi odgovori na vprašalnike poudarjajo razvoj naših skupnosti in učinkovitega pastoralnega delovanja, rast števila katehetov in animatorjev, združenj, skupin in gibanj, posebnih poklicev k zakonu, duhovništvu in redovništvu. 3. Odgovori na vprašalnike podčrtujejo še potrebo po ponovnem odkritju tradicije. Sinoda lahko postane za vse priložnost za odkrivanje Besede v dogodkih naše preteklosti in sedanjosti. - Prav je, da proučimo tradicijo, toda pomembnejše je to, da je božja prisotnost nied nami odvisna še bolj od vedno novega oznanila. 4 Premalo se pozna božje Beseda in premalo vpliva na oblikovanje skupnosti. - V večini župnij ne obstajajo skupnosti odraslih, ki bi jim bilo dano skupno brati in odkrivati božjo Besedo in njeno moč. Kateheza je pogosto preveč pozorna na moralistične in doktri-nalne poglede ter zanemarja krščansko formacijo, ki zajema iz najdragocenejšega Kristuso- vega pričevanja. - Z druge strani tam, kjer je Beseda živ vir, rasejo zreli sadovi vere in del v združenjih, skupinah, gibanjih in župnijah. 3. poglavje Jezus Kristus Ga udi um et spes »Radosti in upanja, žalosti in nemiri današnjega človeka, predvsem revnih in tistih, ki trpijo, so radosti in upanja, nemiri in žalosti Kristusovih učencev; nič ni pristno človeškega, kar ne bi našlo odmeva v njihovem srcu« (GS 1). 1. V času, ko se sinoda začenja, je v svetu še vedno veliko gorja, trpljenja in zla. Vse to nas postavlja pred odgovornost, da se s svojimi močmi zavzamemo za mir, konec spopadov in bratstvo. Predvsem vojna na Balkanu - sredi Evrope - priča o medetničnem in medverskem sovraštvu. Odgovori na vprašalnike poudarjajo, da mora Cerkev vedno obsojati vsako obliko nasilja in vojne ter podpirati pravice vseh ljudi. Druge težave, ki prihajajo na dan v odgovorih, so težak gospodarski trenutek, pomanjkanje dela in stanovanja, nerazumevanje med generacijami, samota, zasvojenosti. Problem je tudi odsotnost krajev in opornih točk, na katere bi se človek lahko naslonil v boju proti konsumizmu; Cerkev ne zna pomagati človeku živeti v veselju in upanju. Poleg skrbi pa je prisotno tudi upanje v osebno in skupinsko zavzetost, torej prava sposobnost brati znamenja časa. Upanje v zastonjske prostovoljce, v trpljenje, žrtvovano za dobro človeka in sveta. Čeprav so v življenju Cerkve ljudje vedno manj številni, je njihova prisotnost - na osebni in skupinski ravni - kakovostnejša. Pa še prave krščanske družine so razlog za upanje: žene, možje in otroci, ki najdejo v molitvi in zakramentih moč za življenje v pozorni ljubezni, v službi Kristusu, Cerkvi in svetu. 2. Odgovori nakazujejo kot sredstva sinode iskanje drž, ki lahko uresničijo postavke Koncila: - Temeljna vrednota za odkrivanje prisotnosti Boga na svetu p DIALOG. Bog se daje človeku, da bi se tudi človek razdajal sočloveku. Nadškofija je postavljena na kraj, kjer je dialog zaradi prisotnosti več narodov in zaradi bližine vojne še toliko pomembnejši. Sinoda bi lahko podprla in razvila veliki dogodek sprave in odpuščanja, potreben za pričevanje miru med družinami, verami, narodi. - Sekularizacija nas mora spodbujati k temu, da se ne zapremo v strahu pred svetom, ampak iščemo novih odnosov in srečanj, kajti nič, kar je človeškega, ne more biti tuje človeku vere. (dalje prihodnjič) Pogled v Slovenijo Cerkev določila program obiska Janeza Pavla II. Razsodnost in mirni živci Papežev obisk - osrednji DOGODEK LETA 1996 Prejšnjo nedeljo smo v Sloveniji obhajali papeževo nedeljo; po vsej državi so bile maše in druge verske slovesnosti v čast sv. očeta, ki bo od 17. do 19. maja leta 1996 na obisku pri nas. Generalni tajnik odbora pri Slovenski škofovski konferenci za pripravo obiska dr. Borut Košir je v pogovoru z odgovornim ured-nikomDraž/He povedal, daje Cerkev že določila predlog programa obiska, vendar bo slednjega preučila posebna delegacija visokih osebnosti iz Vatikana, ki naj bi kmalu obiskala Slovenijo. Seveda pa bo o programu obiska dokončno odločal papež sam. Čeprav se zdi. da je obisk svetega očeta še daleč, se nanj v Sloveniji na različnih ravneh in v raznih organih mrzlično pripravljajo. Na državni ravni vodi priprave na obisk poseben odbor, ki ga vodi notranji minister Andrej Šter. S sv. očetom so predvidena tri srečanja, ki bodo imela predvsem verski značaj, čeprav bo imel papežev obisk tudi politični pomen za slovensko državo. V Ljubljani bo glavni pudarek na 1250-letni-ci krščanstva v Sloveniji; v Mariboru naj bi papež razglasil škofa A. M. Slomška za svetnika (torej za blaženega); v koprski škofiji pa bodo pripravili srečanje z mladino kot čestitko za njegov rojstni dan, ki ga bo praznoval prav tisti dan. To srečanje naj bi bilo na letališču v Postojni. K ustvarjanju vzdušja za obisk sodi tudi obsežna in bogato opremljena knjiga, ki jo je izdala Družina. V publikaciji z naslovom5/«ovo»; in hčeram slovenskega naroda so zbrani nagovori Slovenkam in Slovencem, ki jih je papež imel v sedemnajstih letih od svoje izvolitve. Janez Pavel II. velja za največjega papeža dvajsetega stoletja, z V zgornji Vipavski dolini, zlasti v Ajdovščini in Vipavi, postopno izginjajo sledovi nekdanjega duha in vpliva vojske. Slednja sta bila očitna pod italijansko zasedbo Vipavske doline, pa tudi v obdobju razpadle Jugoslavije, ko je bilo v ajdovski in vipavski garnizij i veliko vojske. Vipavska dolina je namreč znano in pomembno prehodno ozemlje za premike iz zahodne v vzhodno Evropo in obratno. V novih časih, ko se Evropa združuje v območje brez mej, pa se je seveda zmanjšal tudi vojaško-strateški pomen Vipavske doline in t.i. Ljubljanskih vrat pri Pošto j ni.Skladnoznovimi raz- njim pa je Cerkev dobila novega duhovnega poeta, kristjani pa občutljivega in tankočutnega voditelja. Slovenci smo se tudi letošnje obletnice izvolitve radi spomnili, saj Janezu Pavlu II. veliko dolguj emo. Vatikan j e med prvimi državami priznal našo neodvisnost in potrdil statut samostojne Slovenske škofovske konference. Sedanji papež je imenoval kar devet slovenskih škofov (dva je tudi sam posvetil). V slovenskih cerkvah in redovih molijo za uspeh papeževega obiska in za njegovo zdravje, da bi lahko tudi v prihodnje učinkovito opravljal svoje pastoralno poslanstvo v katoliški Cerkvi. Medtem pa seje izvedelo za nekatere podrobnosti o obisku. V pogovoru s časnikarjem osrednjega slovenskega dnevnika jih je pojasnil dr. Štefan Falež, naš veleposlanik v Vatikanu. To ni bil uraden novinarski intervju, saj bi zanj moralo dobiti dovoljenje slovenskega zunanjega ministrstva. Veleposlanik pa je rad spregovoril oz. pojasnil nekatera vprašanja, ki so v zvezi s papeževim obiskom še posebej aktualna. Slovenija nima posebnih problemov z Vatika-nom. Odnosi so celo »zelo dobri,« je ocenil. Respaje, da se Sveti sedež čudi počasnemu urejanju odnosov med Cerkvijo in slovensko državo. Zdaj je Slovenija že štiri leta samostojna država in ob osamosvojitvi (Vatikan nas je priznal dva dni pred večino ostalih držav, kar je bilo zelo pomembno) smo obljubljali, da bo država hitro uredila nekatere cerkvene zahteve; toda zdi se, da obl jub le ni mogoče tako hitro izpolniti. Najverjetneje zato, ker o odprtih vprašanjih odloča demokratično sestavljen parlament. Veleposlanik dr. Štefan Falež je dodal, »da je papež misi jonar in s svojim obiskom v Sloveniji bo prispeval k širitvi vere. Nima merami j e v nekdanj ih t.i. tankovskih garažah bivše jugoslovanske vojske v Ajdovščini dobilo prostora za svoje dejavnosti okoli 40 zasebnih obrtnikov. Razmišljali so tudi, da bi omenjene garaže podrli, ker bo tam potekala nova avtocesta, a so to možnost opustili. Zdaj pa je odločeno, da bodo t.i. tankovske garaže v kratkem prodali zasebnim podjetnikom. Celoten kompleks obsega približno hektar prostorov. Kaže, da bo slovensko obrambno ministrstvo zasebnim poslovnežem kmalu prodalo tudi nekdanjo južno vojašnico v Vipavi. M. drugih interesov.« Papež ne bo bival v državnem objektu, čeprav mu je predsednik Milan Kučan ponudil bivanje v protokolarnem objektu na Brdu pri Kranju. Če ni nuncia-ture, gre papež po navadi prenočevat v škofijo. Za Slovenijo bo to zgodovinski dogodek, saj papeževega obiska ne bo prenašala samo evrovi-zija, ampak mondovizija. Od veleposlanika v Vatikanu je slovenska javnost tudi zvedela, daje manjkalo malo, da bi cerkvene oblasti preklicale obisk. To pa zaradi žalitve dostojanstva sv. očeta, ko so se med lanskimi pustnimi prireditvami v nekem kraju (v Ajdovščini, naša pripomba) norčevali iz papeževega obiska. Lahko samo obžalujemo, da se pobudniki tiste norčije, ki je v javnosti povzročila zgražanje in obsodbo, niso opravičili. No, hvala Bogu, je dogodek ostal osamljen in zato ni vplival na obisk Janeza Pavla II. v Sloveniji. Josip Vidmar - 100 let Priprave na obisk so sicer v središču slovenskega javnega dogajanja. Kronika pa je bogata tudi z drugimi dogodki. Občila so pisala o osebnosti JosipaVidmarjaob 100-letni-ci njegovega rojstva. Bil je velik kulturnik in Slovenec, toda uklonil se je komunističnemu totalitarizmu, pri V četrtek, 12. oktobra, so na tiskovni konferenci v Ukvah predstavili program dvodnevnega mednarodnega posveta z naslovom Večjezičnost na evropskih mejah-primer Kanalske doline, ki se bo odvijal na Trbižu. V petek in soboto, 20. in 21. oktobra, se bodo v kulturnem središču zvrstili številni predavatelji, ki so se odzvali vabilu prirediteljev, t.j. KD Planika terSLORI-ja. Predavatelji, ki prihajajo iz raznih evropskih univerz in institucij, bodo poglobili več aspektov etnične realnosti Tro-meje. Danes jo ob italijanski večini oblikujeta slovenska in nemška manjšina ob manj številni prisotnosti furlanske in rezijanske skupnosti. Analiza razvoja teh skupin od priključitve doline k Italiji (1919) do konca druge svetovne vojne, problem evropske integracije, medetnični odnosi, identitetna primičnost in nenazadnje problem šolstva in vzgoje v knjižnem jeziku, so glavne tematike srečanja, ki se bo odvijalo s pomočjo simultanega prevajanja v slovenščini, italijanščini, nemščini in angleščini. Ob predavanjih bodo posebno zanimive diskusije, ki bodo sklenile tematske sklope srečanja. Srečanje je odprto čemer je tudi osamil Edvarda Kocbeka in poskušal izničiti njegovo vlogo v naši zgodovini. Vendarpaje Josip Vidmar v polemiki z Borisom Ziherlom tudi zavrnil socialistični realizem. Referendum o državljanstvu V Sloveniji seje v preteklem tednu zgodilo še nekaj pomembnega, kar bo morda vplivalo na celotno dogajanje pred državnozborskimi volitvami leta 1996. Predsednik državnega zbora Jožef Školč je namreč določil rok za zbiranje podpisov volilcev za podporo zahtevi za razpis predhodnega referenduma o odvzemu državljanstva osebam, ki so slovensko državljanstvo pridobile po 40. členu zakona o državljanstvu. Zbiranjepod-pisov seje pričelo 17. oktobra, končalo pa se bo 15. decembra. Odvzem državljanstva po omenjenem členu (ta je priznaval slovensko državljanstvo državljanom iz drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisni in samostojni Sloveniji dne 23. decembra leta 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in so pri nas tudi dejansko živeli) predlagajo poslanci Marjan Poljšak in Sašo Lap iz stranke Slovenske nacionalne desnice ter Štefan Matuš iz Slovenske ljudske stranke. vsem; organizatorji pripravljajo knjižno izdajo s posegi glavnih akterjev posveta. Pomembnost tega dogodka je predvsem v dejstvu, da bodo tokrat prvič znanstveno analizirali realnost Kanalske doline z enakopravno pozornostjo do avtohtone slovenske skupnosti, ki ni bila deležna pozornosti Dežele in raznih zakonskih osnutkov, kakršen je bil Maccanicov (čeprav je zadnji osnutek Ljudske stranke odpravil tudi ta tabu). V soboto in nedeljo pa nas vabi tudi društvo Rečan iz Les, ki pripravlja tradicionalno Kulturno jesen; ob predstavitvi »pridelkov« kulturnega polja bodo letos na sejmu in v gostilnah, ki so se pridružile vabilu na kosilo, na razpolago tudi jesenske tradicionalne jedi. Glasba, sejem, sprehodi po očiščenih stezicah in obljubljene kasete, posnete na letošnjem Senj amu beneške pesmi, bodo na razpolago vsem tistim Benečanom, ki se niso udeležili prireditve in ki so se morali zaradi nevidljivosti slovenskih programov na RAI-u ter slovenske nacionalne televizije zadovoljiti s slikami na časopisih in s pričevanji prisotnih. Erika Jazbar Pred tednom dni sije SKGZ privoščila grob napad na katoliške kroge v zamejstvu, katerim pripisuje podtikanja in spletkarjenja v Ljubljani, kjer naj bi preprečili, da bi Slovenija dala SKGZ-ju, njenim bankam in ustanovam prepotrebno finančno pomoč. Zdi se, da jelevakrovna organizacija hotela izkoristiti tudi svoj kritični trenutek, da je udarila po idejnih nasprot-nikih-konkurentih, ki so bili prej nebogljeni, zdaj pa jih je vendarle treba upoštevati, čeprav le kot nujno zlo. Sicer pa skoro ni dano razumeti, ali so katoličani tarča teh napadov ali se njihovo prisotnost izkorišča le kot pretvezo za slabo materialno stanje pri PDk, v bančnih zavodih in drugje. Vsekakor j e iz trte izvita obtožba, da katoličani spletkarimo v slovenskih vladnih krogih proti SKGZ-ju in sopotnicam. Nasprotno, katoličani komaj vzdržujemo stike z omenjenimi krogi in nimamo nobene možnosti, da bi spletkarili in črnili njihov ugled. Verjetno bi se morali na ulici Svetega Frančiška nekoliko potrkati na prsi: ugled v Ljubljani so si - tudi pri nekdanjih gospodarjih in Silvio Berlusconi, bivši vla-dni predsednik, ki seje postavil kot zgled uspešnosti, učinkovitosti in državljanske korektnosti, se bo moral zagovarjati pred sodniki. On in njegovi sodelavci so obtoženi večletnega podkupovanja finančne straže, da ne bi le-ta preveč tankovestno preverjala zaslužkov Berlusconijevih podjetij. V ta namen naj bi plačali 380 milijonov lir, ni znano pa, za koliko davkov so prikrajšali državo. Berlusconi je seveda ogorčen, kakor da bi bil nedotakljiv, in že razglaša, da gre za politični naklep osebno proti n jemu.Njegovi argumenti pa niso prepričljivi: že res, da omen jena podkupnina ni zelo velika in se je ne da primerjati s številkami, ki zaznamujejo posle n j egovih pod j etij. Vendar ni verjeti, da za sistematično somišljenikih - zapravili (in to zelo temeljito), ko so dovolili špekulacije s slovenskim dolgom v tujini, s katerimi so celo spravili v nevarnost slovensko državno blagajno. Tudi o tem se je svoj čas govorilo, pa je pomanjkanje prozornosti v naši vsakdanji praksi preprečilo razčiščenje. Ponavljajoče se krize pa niso v ničemer izučile akterjev politike SKGZ, ki pa trmasto vztrajajo prisvojili objestnih stališčih in bi bili prej pripravljeni vse likvidirati kot pa sprejeti drugega partnerja. Katastrofalno so tudi vo-dili zadnjo fazo najnovejše krize pri PDk: dokazali so, da o dogajanju niti ne obveščajo sindikalnih predstavnikov, ki so v svojem sporočilu ob stavki očitali, da so strankarske zdrahe v manjšini krive, če Slovenija ne daje zadostne pomoči. (Sele v svojem zadnjem sporočilu se je družba Prae zahvalila za pomoč, ni pa povedala, kam je sredstva dala.) Za same sindikate je torej dovolj nejasna slika, za ostalo javnost pa še bolj. S tako politiko pa si bo SKGZ zapravila še tisto malo solidarnosti, ki jo zdaj še uživa. podkupovanje ne bi vedel. Tudi sodniki mu niso verjeli. Medtem postaja vse bolj opazno, da tabora, ki skušata nadomestiti prejšnjo pahljačo raznovrstnih strank, nimata svoje notranje povezanosti in enotnosti. Nekateri že napovedujejo, da bo center znova pogojeval tako desnico kot levico. To bo morda držalo, vendar pa se malokomu zdi možno, da bi center oživel kot velika in samosto jna sila. V preteklosti je KD krila to področje in je sama bila tabor, kije lahko svoje rešitve vsil jeval državi. Toda to so bili časi hladne vojne. Do neke mere podobno vlogo je igrala tudi CDU v Nemčiji in to opravlja še danes, toda nemški krščanski demokrati so znali ohraniti čiste roke. -S Tankovske garaže v i • 1 v v • ■ Ajdovščini F.Z. Iz Beneške Slovenije Proces se nadaljuje... V Palermu se nadaljuje in iz dneva v dan bolj zapleta sojenje bivšemu najvplivnejšemu italijanskemu politiku Giuliu Andreottiju. Bivši demokrščanski veljak še vedno vztraja pri svojih trditvah, da je nedolžen. Zdi se, da bo to tipičen italijanski proces, ki mu ni kar tako videti konca. V ..Jb- m ^ i H J rM M JBjE Politično dogajanje v Italiji Berlusconi na zatožni klopi Stališče deželnega tajništva SSk o bankah Tiskovno poročilo V zvezi s poročilom, ki ga n jeni moči, za ohranitev in je izdal izvršni odbor Slovenske kulturno gospodarske zveze o svoji zadnji seji dne 9. oktobra 1995 in ki je skoraj v celoti posvečeno h udim težavam T ržaške kreditne banke, a se dotika tudi vprašanja enotnosti slovenske manjšine, želi deželno tajništvo SSk pojasniti naslednje: 1. Znano je, da slovenski denarni zavodi v Italiji doživljajo pritiske in udarce, ki so večkrat politično obarvani. Na dlani pa je, da bi bilo treba iskati vzroke za sedanje stanje TKB tudi v njenem dosedanjem vodenju. 2. Ni nam docela jasno stališče, ki ga je zavzela vlada republike Slovenije glede možnosti vstopa denarnega zavoda LHB iz Frankfurta s slovenskim kapitalom v TKB oz. glede ohranitve TKB v pretežno slovenskih rokah. Ugotavljamo pa, da je ta sklep slovenska vlada sprejela soglasno, pri čemer ne gre spregledati, da gre za vlado, v kateri imata večino Liberalna demokracija Slovenije in Združena lista socialnih demokratov. 3. SSk je že marsikaj napravila v bran slovenskih denarnih zavodov v Italiji in še posebej TKB. Tako seje oktobra 1994, tudi na prošnjo SKGZ, prek svojih zvez odločilno zavzela, da ni prišlo do (že odrejene) komisarske uprave v TKB. 4. SSk namerava tudi v bodoče narediti vse, kar bo v razvoj gospodarskih struktur in dejavnosti Slovencev v Italiji, poudarja pa nujnost, da se natančno ugotovijo odgovornosti za nastali položaj v slovenskih denarnih zavodih, ki sta v težavah, saj je to predpogoj za vsako nadaljnje ustrezno ukrepanje. 5. SSk obsoja izkrivljeno obveščanje javnosti s strani SKGZ, ki pokriva resnične odgovornosti za stanje v TKB, hkrati pa še povečuje nerazumevanje in spore v vrstah Slovencev v Italiji, posebej pa v odnosih med slovensko manjšino v Italiji in matično državo. 6. SSk se od vselej odprto in odločno zavzema za resnično demokratično enotnost Slovencev v Italiji, ker je prepričana, da je to predpogoj za polni razmah vseh energij v naši skupnosti, za uveljavitev naših pravic in s tem za vzpostavitev enakopravnega sožitja ter dobrososedskih odnosov v našem obmejnem prostoru. V tej luči se tudi zavzema za preseganje monopolov in privilegijev, ki so pri nas zrasli v senci SFR Jugoslavije in ki po svojem bistvu kvarijo odnose med Slovenci v Italiji. T rmoglava bramba omenjenih monopolov in privilegijev je skregana z zgodovino in povrh postavlja pod vprašaj življenje ustanov, ki bi morale po svojem izvoru, naravi in namembnosti pripadati celotni slovenski narodnostni skupnosti v Italiji. Po obisku v Strasburgu Ze v zadnji številki našega lista smo omenili obisk slovenske manjšinske delegacije pri evropskih ustanovah v Strasburgu. Delegacijo so sestavljali Martin Brecelj, Igor Komel, Marino Pečenik in Riccardo Rutar. Slovenski predstavniki so se v evropski politični prestolnici pogovarjali z odgovornimi osebnostmi evropskega parlamenta in Evropskega sveta. Predložili so tudi posebno spomenico, v kateri so evropske forume opozorili na nerešena vprašanja slovenske manjšine. V spomenici so med drugim omenili predvsem vprašanje zaščitnega zakona, ki ga mora Italija že po svoji ustavi pa tudi po mednarodnih dogovorih sprejeti za Slovence v svoji državi. Nadalje so tudi opozorili na sedanje odnose in pogajanja med Slovenijo in Italijo, ki so sedaj nekje na mrtvi točki. Posebej je tu govor o vprašanju imovine nekdanjih istrskih beguncev, ki pa sta ga obe strani (Italija in nekdanja Jugoslavija) že rešili leta 1983. Prav tako pa slovenski predstavniki omenjajo tudi dokumente oz. listine, ki sojih glavni evropski organizmi že sprejeli v korist manjšin. Na vsa ta načela se tudi sklicujejo Slovenci v Italiji v upanju^ da jih bo italijanska država kot član Evropske unije upoštevala! Počastitev pesnice Ljubke Šorli v Tolminu V nedeljo, 15. oktobra, je bila v tolminski župni cerkvi Marije Vnebovzete lepa kulturna prireditev v spomin pesnice Ljubke Šorli, tolminske rojakinje. Pobudo za to sta dala župnija Tolmin in Zveza kulturnih organizacij Tolmin. Sodelovali so Amatersko gledališče Teharje z recitalom sonetnega venca Venec spominčic možu na grob, organist prof. Hubert Bergant in možki zbor Mirko Filej iz Gorice, kije pod vodstvom Zdravka Klanjščka zapel vrsto pesmi. V polni lepi in obnovljeni tolminski cerkvi je večer uvedel najprej g. Peter Simoniti, pobudnik za nastop, ki je bil že enajsti po številu. Gledališka igralka Sonja Mlejnik iz celjskega gledališča je zelo občuteno podala sonetni venec goriške pesnice v spomin možu Lojzetu Bratužu. Med posameznimi soneti je zelo dognano in mojstrsko na orglah povezoval Hubert Bergant z deli klasičnih in modernih orgelskih skladateljev. Nekaj pomislekov glede manifestacij Goriški moški zbor pa je občuteno zapel vrsto primernih pesmi, med katerimi tudi Kraguljčke Lojzeta Bratuža in Nekje v gorah Mirka Fileja na besedilo pesnice. Po cerkvenem delu so prireditelji še položili cvetje pred spominskim obeležjem Ljubke Šorli, ki so ga odkrili letos maja. Prireditve sta se med drugimi udeležila tolminski župan Ivan Božič in župnik Dominik Brus. 75 let koroškega plebiscita 10. oktober vsako leto spominja Korošce na odločilno glasovanje v letu 1920. Letos se je to ponovilo že petinse-demdesetič, zato je bilo tudi slavje večje in bogatejše. Pred tričetrt stoletja se je na glasovanju na južnem Koroškem (ki je bila razdeljena v cono A in B) večina (59%) tako nemško kot slovensko govorečega prebivalstva odločila za priključitev Avstriji in ne južni sosedi SHS. Vsa leta so bila ta praznovanja kot trn v peti slovenski narodni manjšini, saj večinski narod res ni najbolj pravično delal z njimi. Letos je bilo to praznovanje prvič s prisotnostjo slovenskih politikov in govornika. Za tega se, žal, same organizacije niso mogle odločiti; zato je koroški deželni glavar sam določil dr. Valentin Inzka za predstavnika slovenskih Korošcev. Slovesnosti so se začele že pred tradicionalnim K), oktobrom. Ena najbolj vidnih je bila v soboto, 7. oktobra, ko se pred celovško Mohorjevo hišo odkrili poseb- ne vrste spomenik. Arhitekt Giinther Domcnig je na 11 ton jekla spravil besede, ki označujejo (v obeh deželnih jezikih) sožitje in povezavo dveh narodov na Koroškem. Na eni strani je napisano ime založbe, na drugi pa so pomešane besede, ki bi imora-le biti vsem v opomin (npr. jaz, ti, domovina, bližnji, naš itd.). Spomenik, za katerega se je Mohorjeva potegovala nekaj let in je stal 800.000 šil., sta financirala mesto in dežela Koroška kot doprinos ob 75-letnici plebiscita. Odkritja so se poleg slovenskih udeležili tudi številni nemški politiki oz. predstavniki. Med govorniki so bili direktor Mohorjeve dr. Koren, umetnik sam, predsednik NAKA Nanti Olip in mestni župan (ki je govoril tudi v imenu nujno zadržanega deželnega glavarja). Glasbeno je sodelovala Godba na pihala iz Šmihela, na koncu pa je bilo poskrbljeno tudi za dobro domačo malico, ob kateri so mnogi klepetali dolgo v popoldne. Pa še to: tudi s cerkvene strani je bilo poskrbljeno za udeležbo. Predsednik Mohorjeve g. Kopeinig je namreč zmolil posebno molitev in blagoslovil novi spomenik. V ponedeljek, 9. oktobra, se je glavna slovesnost odvijala v deželni hiši, kjer so se v sobi grbov zbrali vsi koroški in tudi nekateri državni politiki (med njimi avstrijski predsednik in zvezni kancler). Med govorniki - od katerih so vsi priznali, da brez slovenskega deleža glasovanja priključitve k Avstriji ne bi bilo - je bil tokrat slovenski predstavnik dr. Valentin In-zko, zahvalo in priznanje manjšini pa je s posebno lepimi besedami dal predsednik Klestil. Glasbeno sta tokrat nastopili dve skupini: dijaki glasbene šole iz Kotschach-Mauthna in slovenske gimnazije. Osrednje slavje je bilo seveda na sam 10. oktober. Lepo sončno vreme je na ulice glavnega mesta privabilo okrog 50.000 ljudi od vsepovsod. Drago Na prvo veliko manifestacijo sem šel še zelo mlad, pravzaprav še kot osnovnošolski otrok-pionirček. Bilo je leto 1945, ko smo konec maja ali junija izproseške osnovne šole z učiteljskim osebjem na čelu korakali v Trst, kjer je bila nekje velika manifestacija. Po poti in v samem mestu smo prepevali partizanske pesmi in vmes tudi pesem Bandiera rossa, vsaj tako imam v spominu. Kljub tej manifestaciji je morala partizanska vojska oditi iz Trsta. Mimogrede je neka punčka med pouličnim sprevodom prišla ob oko. Z nekega nadstropja v središču mestajije steklenica priletela naravnost v oko. Potem sem še nekajkrat manifestiral. Če me spomin ne vara, že naslednje leto (1946), najbrž tudi 1947. Vsakokrat smo nekaj kričali, prepevali, vzklikali Titu, Stalinu in Jugoslaviji. Starejši so nosili zastavo in razne napise, mi osnovnošolčki-pionirjipa strumno peli in korakali - zmeraj pod učiteljskim skrbnim vodstvom - po tržaških ulicah. Potem me dolgo ni bilo več na manifestacijah, vse do leta 1953, ko smo iz ul. Lazzaretto vecchio (tokrat brez učiteljstva in profesorjev) šli na ulice in kričali: »Hočemo STO in ne Italije!« in podobno. Tudi pisali smo po zidovih, da nočemo Italije. Rezultat teh manifestacij: kričanje in psovke »Sciavi, ande' acasa!«. Nekaj mojih sošolcev je bilo pretepenih. Nekaj jih je zaradi nezakonitih zidnih napisov celo končalo v ul. Coroneo (tam so tržaški zapori, op. ur.). Italija pa je kljub našim vnetim manifestacijam zopet prišla v Trst, kjer je še danes. Potem sem bil takorekoč kot deželni svetovalec primoran, da sem šel v razne sprevode (tam okrog leta 1975), kjer so mladi študentje nosili transparente (nekaj tudi v slovenščini) in ves čas vpili: »Fascisti-carogne, tornate nel-le fogne!«. Fašisti pa so kljub temu na volitvah, žal, vedno bolj napredovali. Zadnja moja prisotnost -upam, da zares zadnja-je bila julija letos pred bivšim Balkanom v Trstu, kjer smo (niti tisoč nas ni bilo od 60.000 Slovencev v Italiji) zahtevali nazaj svoj nekdanji osrednji kulturni dom in nismo pomislili, da so nekateri naši predniki leta 1954 že delno pristali na njegovo končno odtujitev s tem, da so v zameno za povračilo Narodnega doma sprejeli denar za sporno gradnjo novega kulturnega doma v ul. Petronio (vsaj tako se je takrat govorilo). Potem še manifestacija v Gorici za ohranitev Kmečke banke (mene ni bilo tam). Štoka Moje izkušnje v zvezi z manifestacijami so torej bolj klavrne. Vtis imam, da je to, kar smo si zamejski Slovenci po vojni priborili, bolj sad posamičnih akcij in dela učinkovitih odborov (političnih in kulturnih) ter raznih izvoljenih predstavnikov. Brez manifestacij smo prišli do uzakonitve slovenskih šol na Goriškem in Tržaškem (če izvzamemo tisto učinkovito, pa čeprav maloštevilno v Rimu!), do rabe slovenščine na sodiščih, do slovenske televizije, do pravice biti imenovani Slovenci tudi v deželnih zakonih itd. Pozitivni rezultati trdega dela raznih odborov in posameznikov, brez manifestacij. Drugo je, vsaj simbolično, tista impozantna manifestacija na Travniku v Gorici. Moje zaključno mnenje je naslednje: ne potrebujemo manifestacij, ampak demokratično enotnost med nami. Za okrog 300 tisočjužnotirolskih Nemcev je govoril in nastopal ter še nastopa pred italijanskimi oblastmi en sam človek ali kvečjemu trije od vodstva južnotirolske ljudske stranke, ki je edina predstavnica tiste manjšine. Mi pa smo pred kakim letom šli pred evropske oblasti v Strasbourg s polnim avtobusom naših »enotnihpredstavnikov«. Za poln kombi »naših predstavnikov« (nad deset!) je bil pred kratkim milostno sprejet pri najvišjem državnem predstavniku, predsedniku republike, v Gorici, tako da seje ta čutil dolžnega poudariti potrebo po naši večji enotnosti. Žali bog! Zares zaključujem: dokler se ne bomo Slovenci v zamejstvu streznili, zares ustvarili neko učinkovito enotnost med nami (tudi na podlagi naših internih demokratičnih volitev), ne bomo učinkoviti navzven! To je gotovo kot beli dan! Maloštevilno, a resno predstavništvo nam bo lahko izbojevalo zaščitni zakon, bo lahko učinkovito šlo v Rim, Ljubljano, Bruselj ali Strasbourg. Ducat ljudi, ki sami vedno ne vedo, koga pravzaprav predstavljajo, ne more biti učinkovit. To si moramo dati enkrat za vselej v glavo. Začnimo torej takoj pri sebi, prisvojili političnih akcijah, pa ne z manifestacijami, ampak z učinkovitim, strnjenim, nekajglav im lider-stvom, ki bo zaobjelo levico, sredino in desnico, če hočete, a ki bo danes znalo zares zastopati - pred pragom tretjega tisočletja - vse Slovence, ki živimo, delamo in se vsak po svojih močeh trudimo za ohranitev Slovencev in slovenstva v Italiji. Spomenik pred Mohorjevo hišo Nekateri so prišli še k maši ob 8. uri v stolnico, drugi šele ob pol desetih. Iz 131 okrožij je prišlo približno 15.000 nastopajočih v nošah, na traktorjih, konjih, plešoč, pojoč ali samo dobre volje - med njimi samo ena slovenska skupina. Zastopani so bili tako starejši kot otroci, kmetje, uslužbenci, politiki, kulturniki, gasilci, policaji itd. Na častni tribuni so sedeli vsi koroški politiki in tudi krški škof Kapellari. Vsi skupaj so morali mimohod zdržati dobrih šest ur. Bil je verjetno eden najlepših do zdaj in tudi tisti, ki so ga spremljali samo po televiziji, so bili navdušeni. R.B. Predstavitev nove knjige prof. Jožka Šavlija Zborovanje slavistov V petek, 13. oktobra, je bila v razstavnih prostorih Katoliške knjigarne na Travniku v Gorici predstavitev nove knjige goriškega prof. Jožka Šavlija, ki je poznan tudi po tem, da je poleg pokojnega pesnika Bora in patra Tomažiča eden od utemeljiteljev t. i. venetske teorije o izvoru slovenskega ljudstva. Slovenija-podoba evropskega naroda je naslov knji- ge, ki jo je izdala založba Humar, katere vodja Radi-voj Humar je bil prisoten na predstavitvi. Po pozdravu prof. Franke Žgavec je najprej spregovoril založnik, ki pa je besedo takoj prepustil prof. Jožku Šavliju. Avtorje dejal, da gaje pri pisanju te knjige vodila predvsem misel, kako je mogoče, da je zgodovinopisje o slovenskem narodu tako negativno do Slovencev. Od ve- dno nas namreč v šolah in vseh zgodovinskih knjigah učijo predvsem to, da smo Slovenci narod hlapcev in dekel, kar pa ne odgovarja resnici. Prof. Šavli se je namreč že med študijem na Dunaju veliko posvečal zgodovini slovenskega naroda in predvsem državo-tvorno-sti Slovencev; prav o tem govori knjiga. Če so namreč Hrvati in Italijani, ki imajo tudi šele kratek čas lastno državo, lahko svojo zgodovino napisali tako, da so na svoje korenine še kako ponosni, lahko po mnenju dr. Šavlija to storimo tudi Slovenci, ki imamo svoje državotvorne korenine že v Karantaniji. Resje, da imata tako panslovanska teorija kot velikonemška teorija o nas slabo mnenje, a to je potrebno z argumenti razbiti, napisati novo zgodovino, ki gleda na dejstva in ne na nekatere koncepte, ki so se prevečkrat zgledovali in se še zgledujejo po trenutni politiki, je dejal dr. Šavli, ko je govoril o različnih gledanjih na zgodovino Slovencev. Predvsem pa se mi je zdelo pomembno dejstvo, ki gaje na petkovi predstavitvi izpostavil avtor, da ni namreč vedno samo jezik tisti, ki »dela narod«, ampak da je to državotvornost, kije pa Slovencem v zgodovini ne manjka, saj smo bili državotvoren narod vse od Karantanije sem. Šavli je rad odgovarjal tudi na vprašanja velikega števila zbranih ljudi. O knjigi je dejal, dajena-stajala zelo Prof. Jožko Savli (desno) in vodja založbe Radivoj Humar (FotostudioReportage) počasi, ker je pazil tudi na naroda je zelo berljiva, ker njen harmonični izgled. O knjigi lahko zapišemo zares veliko dobrega, saj gre za izredna zanimivo delo, ki na interdisciplinarni način govori o Slovencih in slovenskem narodu; dr. Šavli se ne zaustavlja samo ob zgodovinskih dejstvih, ampak v knjigo uvršča tudi sociološka, heraldična, etnografska, antropološka in druga znanstvena spoznanja o Slovencih. Gre za zelo bogato ilustrirano knjigo, ki bo prišla prav vsakomur, ki bi rad kaj več vedel o naših koreninah. Zagotovo pa bi jo morale naše šole uvrstiti med obvezne dopolnilne učbenike pri poučevanju slovenske zgodovine. Avtorjev jezik je sočen, predvsem pa vsem razumljiv. Knjigo bogatijo številne fotografije, risbe, zemljevidi in nasploh zanimive ilustracije, ki dopolnjujejo tekst in se z njim lepo usklajujejo. KnjigaS/o-venija-podoba evropskega Irski pesnik Heaney nobelovec za Ko je letos pred dnevi govorimo. Kraljeva švedska akademija razglasila šestinpetdesetletnega irskega pesnika Seamu-sa Heaneyja za letošnjega dobitnika Nobelove nagrade za literaturo, se je večina angleško negovorečih narodov in slabših poznavalcev poezije spraševala, kdo sploh je ta človek. Seveda to ne velja za angleško govoreče literarne kroge, v katerih se je že kar nekaj let šušljalo, da bo irski pesnik in sloviti univerzitetni profesor poetike in retorike v Oxfordu in na ameriškem Harvardu Heaney prej ali slej prejel največjo nagrado za literaturo. A to ne pomeni dosti, v Italiji se na primer o Mariu Luziju govori tako že najmanj dvajset let, pisatelj Alberto Moravia si jo je vrsto let bolj želel, kot pa bi si jo bil zaslužil, na angleško govorečem literarnem polju pa je ni prejel niti sloviti in od vseh hvaljeni ter zelo dobro prodani Graham Greene, da o fantastičnemuJorgeju Louisu Borgesu in morda preveč poznanem V1 ad i m i rj u Nabokovu, ki sta bila tudi nesojena nobelovca, niti ne Letos je torej Nobelova nagrada za literaturo presenetila predvsem tiste, ki se na poezijo velikih narodov ne spoznajo. Heaneya pa lahko štejemo med pisce velikih narodov, pa čeprav je Irec po rodu, in to zato, ker piše v angleščini. Pred njim so dobili Nobelovo nagrado za literaturo še trije veliki Irci: pesnik William Butler Yeats, dramatik, satirik in predvsem veliki cinik G.B. Shaw ter globoki dramatik Samuel Beckett. Vsi so seveda pisali v angleškem jeziku, večina od njih jezika svojega irskega naroda niti ni poznala. To je žalostna usoda Ircev, ali pa vesela, kot hočete. Seamus Heaneyjetorej profesor na Oxfordu in na ameriškem Harvardu, ki pomenita nekaj več kot biti profesor literature v Belfastu, Dublinu, Trstu ali Ljubljani, da napravimo samo prave primerjave. Kot tak je bil poznan širokemu občinstvu predvsem vplivnih in elitnih družb, tudi zato njegova Nobelova nagrada letos ni presenetila nikogar, ki se na Nobelove nagrade in na vse, kar je okrog njih, spozna. Do sedaj je Heaney izdal deset pesniških zbirk in pet knjig esejev. Te so mu utrle pot med bralce, ki se sicer s poezijo ne ubadajo preveč radi. Heaney velja za izrazito akademskega pesnika, če lahko ta izraz uporabimo za pesnika, ki se je rodil kot katoličan na Severnem Irskem v okolju Mos-sbawn v vasici v okrožju Derry. Kot študentje objavljal svoje poezije pod psevdonimom Incertus, kasneje pa se je posvetil univerzitetni karieri, ki jo je začel na univerzi v Belfastu, se iz Severne Irske preselil v Republiko Irsko in od leta 1976 živi v Dublinu, ko seveda ne preda- je tekoče napisana. Vidi se, da je avtor na tem področju doma, saj obvlada snov suvereno in svojega znanja po-zersko ne razkazuje. Prijetno branje nam bo gotovo dalo razmišljati o naši zgodovini, na katero bi gotovo morali biti veliko bolj ponosni, kot pa smo. Velika odlika knjige je njena svežina in gotovo tudi pravi čas izida, saj se ob sedanji slovenski državi gotovo tudi več Slovencev skuša poglabljati in zavedati svojih korenin. Prav zato njen izid zelo toplo pozdravljam in jo svetujem vsem, ki jim strokovno in v lepi slovenščini napisano branje ni mučno. Dr. Šavli je namreč poskrbel tudi za zelo svež slovenski jezik, ki ga ne obremenjuje z nepotrebnimi tujkami. To pa j e tudi ena od lastnosti, ki je večina slovenskih zgodovinarjev, žal, še danes ne pozna. jP literaturo va v Oxfordu in na Harvardu v ZDA ali pa nekje na počitnicah na grških otokih, kjer gaje dohitela novica, da je prejel pomembno nagrado. Njegove pesmi na silovit in baročen način opevajo zemljo in izgubljeno vaško idilo kmeta na zemlji in lastnega otroštva; kasneje pa je pisal tudi o nasilju, ki je ena temeljnih značilnosti za Irce in življenje na Irskem. Sam se ni nikdar za nikogar opredelil, saj je pisal tako o ljudeh, ki so jih pobili protestanti, kot o svojem prijatelju, kije vedel, da so irski pripadniki ilegalne vojske IRA podtaknili bombo v pub, a je tja vseeno odšel na hladno pivo in v bombnem napadu tudi umrl. V Italiji so do sedaj prevedli le za eno knjigo njegovih poezij, na Slovenskem pa gaje prevajal in Slovence z njegovo poezijo seznanjal pesnik Veno Taufer. V naslednjih mesecih in letih lahko pričakujemo pravcato malo poplavo prevodov Heaneyeve poezije, ker se tako pač dogaja z vsakim nobelovcem. Vprašanje pa je, koliko ljudi bo potem to poezijo seveda sploh bralo. Jurij Paljk SEDMERICA PROTI TEBAM v Ljubljani Od 12. do 14. oktobra je bilo v Cankarjevem domu v Ljubljani zborovanje slavistov. Priredilo ga je Slavistično društvo Slovenije skupaj s Slavističnim društvom L jubl jana. Ker poteka letos 60-letnica Slavističnega društva Slovenije, je bil del prvega dne posvečen jubilejnim temam. Na programu so bila še vprašanja o slovenščini v strokovnem šolstvu, o humorju in satiri v slovenski književnosti in okrogle mize o maturi in slovenščini, o učni diferenciaci ji in nivojskem pouku v osnovni šoli in o vprašanju lektoriranja. V program sta bili vključeni predstavitvi slovenističnih knjig in treh 20-minutnih video-filmov o PrešernoviZ