© Vladimir Gajšek, 2000, vse pravice pridržane. © INTELYWAY, 2009, elektronski spletni medij za širjenje umetnosti, razvoj kulture in napredek ustvarjalnosti: - knjigo lahko svobodno prenesete in shranite na računalnik, lahko jo natisnete, kolikokrat želite; za pošiljanje knjige prijateljem po e-pošti pa uporabite tale obrazec. KAZALO pomlad............................................................................1 navdihi ............................................................................3 perut ...............................................................................4 2......................................................................................5 3......................................................................................6 4......................................................................................7 5......................................................................................8 6......................................................................................9 7....................................................................................10 8....................................................................................11 9....................................................................................12 10..................................................................................13 11..................................................................................14 12..................................................................................15 13..................................................................................16 14..................................................................................17 15..................................................................................18 16..................................................................................19 17..................................................................................20 miramar.........................................................................21 ponočni samogovor ......................................................22 še veš, še veš .................................................................23 slikano okno..................................................................25 2....................................................................................27 3....................................................................................29 utrip ..............................................................................30 življenje.........................................................................31 časi................................................................................33 žitni spev.......................................................................34 fantastika.......................................................................35 desetni krog...................................................................37 gluhi pokop...................................................................39 drugi prihod ..................................................................41 made in yu.....................................................................43 besede barbituratov barbarogenijev ...............................45 obris za mrežo...............................................................47 rekla ..............................................................................49 povabilo ........................................................................51 ciciban posluša mamino srce .........................................53 spomin pozimi ..............................................................54 vesoljna .........................................................................55 osončje..........................................................................57 težko jutro.....................................................................59 v predpeklu in potem ....................................................60 2....................................................................................61 3....................................................................................62 4....................................................................................63 5....................................................................................64 hrvatska.........................................................................65 ljubezenski triptih..........................................................66 2....................................................................................67 3....................................................................................68 dnevnik iz dnevnika nesmrtnih......................................69 eli, eli, lama sabaktani?...................................................71 ko luč ugasne.................................................................73 christburg 1249 .............................................................75 brez uspavanke..............................................................77 pesem............................................................................78 med samogovori............................................................79 sonet časa......................................................................80 koledniška zdravica .......................................................81 2....................................................................................83 pastorala - stati inu obstati.............................................84 žrtve..............................................................................85 POMLAD Bele so gazi, snegovi, bela večnost, slep beljak, beli češnjevi cvetovi padajo skoz rojstni mrak. Beli so papirji, stene, bel je slutni v snu pogled, in nihče ne razodene, kam le pelje slepa sled. Bele so gazi, snegovi cvetja, ko je ta pomlad in trenutki vedno novi padajo v brezskrbni hlad. 1 UTRINEK -slovenski moderni- Beli so dnevi med cvetjem, črna žge kri zlih rodov, ki so začeli se s štetjem, s petjem ur, jeznih bogov. Tu še enkrat med poletjem angel vsesmrti, goreč, strta perut, z Razodetjem vbije nam v bitje gol meč. Nič več: ne v drugem ne v tretjem, sebe nihče ne spozna? Lastovček krili nad smetjem, krili znad šumnega dna, striže k svetlobnim zavetjem, skoraj v poslednji prisluh: sam ve, ne v drugem ne v tretjem, vdakdo sam, rožnat in gluh, boren, sam z burnim imetjem, tujec za pôkoj in mir: - dolge noči so med cvetjem, večno bel prodnat drobir. 2 NAVDIHI Izgubljam besede na ustih, ki jih slišim, pojoče, izgubljam le stavke, polzeče med prsti, sipki prah, izgubljam poglede v slepoti, samemu sebi oče, izgubljam se v pustih prazninah, ko me obkroža strah. In najdem se v spevu, roža, ki se smeje in joče, najdem se v tipki, v lepoti, v tekoči vrsti na mah, najdem se, znenada zbujen med črke mrzlo-vroče, najdem se, ko vdihnem bridki pesniški dah. 3 PERUT 1 Otrok, ki ne ubije svetle želje v hipu pobeljenih grobov, snega, se igra s kraljestvi, starce melje v krajih hudobije, žalostnega sna - otrok, ki se igra ljubeče s potešenim svetom, srda v srcu ne pozna, le veter v drevju, čas cvetoč, še kje v ospelih listih, z letom lačnih, ljubosumnih, zlih bogov v deževju - in kje bo milost, kod neskrbno bo veselje, ki je temnelo v biserih ledenega sveta? 4 2 Je svetel sen na štirih straneh neba, je v evangelijih preprostega blagoslova, je v bleščavi sončnega očesa, in do dna, je sveto v svetlem ognju spod domačega krova, je zunaj vsega, je znotraj vsega, da se prepozna lepotna pot, brezpotje jutri, danes, včeraj nova in v začetku že brezkrajna tvar Neba, zazrta vase, nemo glasna, koder bova budno umrljiva zgolj midva - ti in jaz na koncu, mirna, dlje v zrcalu lova - 5 3 Dani se že brez zvezd, a ne nebo, ne bo, kar je bilo nebo v dejanju, zgolj želje so, da tonejo ondan na dno lobanj, med vrata, ki odpro se spanju, o Križani, Ti Oče, Duh in Sin, Ti Omega-oko Poslednjosti, ki odrešuješ še v jecljanju, kar je bilo človeško lastno, znano zlo kje v šepetanju, v krikih in momljanju, le daj mi, daj nam z dobrim srcem to telo, da se uboga duša reši v skrivnem trepetanju! 6 4 V strahotnem krču kruto srepo sporočilo o uročenem, strupnem, skupnem kamnu Zla, kjer dušo bo s krvjo temno oblilo, kar je oblezla stara kača z dna sveta, in kje je petje materino, milo, kje sonca sijejo pradavnega sveta, kje je brez groze materino krilo, kam se je skrilo cvetje vzdolž gorja - o, naj tema bo skoz privid, dramilo čezsmrtne sreče, sredi raja in pekla...? 7 5 Ko trešči strela, kje bo splaval k bregu ubogi deček, ki se je igral med ribami, pri zidu, v krušnem begu, kje bo otrok v povodnji sam zaspal, če je obraz pobeljen v prvem snegu in če obišče ga vilinski kralj v prividu, v krvi, sanjastem potegu in če je čas, ki spet je podivjal - v resnici, kdo je ljubil v boju, v kregu, kdo je potegnil fanta s črnih tal? 8 6 Spomin bo noč, da nično bo spoznanje, ki pelo je obljubljeno kot knjiga breztemeljne resnice čez kotanje - bo zmaga zmagana do ranjenega vžiga, žigosanega sredi čela, v klice, sanje - bo spet zlobledi izdajalec mižek-figa poljubljal trhlaste oči, lobanje, bo ta, ki z zmajskim repom strupno miga, bo ta, ki obupno se obesi dno kotanje - spomin bo noč in nično bo spoznanje?! 9 7 Nebo brez nebesa, telo vse brez telesa, brez zemlje zemlja, voda suhe smrti, kam naj odidem, ko me usoda stresa, kam naj gredo potrti bratje-krti, zažrti v slepi grez zgolj dno očesa, kam rablji v lahkomiselni obrti, v imenu revnega gospoda-krvosesa, kam v prazno naj sijo mrtvaški prti, kam v črti globlje zvihanega kesa - po trti jezik, dete konec smrti! 10 8 Pomen v spominu, pesem v zvenu kliče, da rojstvo mnogih skoraj vase tli, da moč pojenja, kjer bo zlo, hudiče in mamke njihove zgolj noč stemni - na pragu tujec bo domač, biriče bo klical v nov naliv nesreč, kosti, in klical k sebi bo še lažne priče, rojen v sovraštvu, v svaštvu z vragom dni, ki bojo tisočkrat nikoli priče: o Bog, skrivnostni Bog naj luč rodi! 11 9 Se senca s senco skozi sen sooča pod skalco mrtvih, v jami mrtvih rib, da spod podzemlja nam ime sporoča prav vsak, ki mrtev večno je ta hip, da spi pod noč že živa snov, bodoča, da se obleka zgane v star pregib, in kar bilo je suša, zdaj bo moča, in v moči kje počiva, glej, utrip krvi, kdove, kdove kje bo le koča domača, pot, kje v drevoredu lip? 12 10 Ta beli sij, ki diham ga vonjavo, rojen v praznini z glasom in šumenjem, ta žar trepetcev, prepojen s strmenjem, naj se obrne v žar duha, v bleščavo pradavnih dni, kjer smrt plodi z življenjem otroke Sonca, zvezd in lun krvavo, o sreča v cvetu, plodnost v popju, s spravo med tem, kar je bilo in bo s trpljenjem, o polni konec na začetku, z glavo sijočo, s postavo bridko, s tlenjem! 13 11 Prisluhneš sanjam, in si že prevaran, nikogaršnji na podarjeni poti, samo razum brez mere te premoti, da si premerjen, v žetvi razočaran sejavec bližnjih, ko se te poloti prastara groza biti, sen postaran, spet mlajši žrtvovan, pokaran z besedico Človeka v nični vsoti: si mlado žito, v večnost si zaaran, o Aron z urim-tumim in v dobroti! 14 12 Kar sem iskal v slepoti, naj svetloba prežarja z žarkovjem iz sna in z dna, maj bo zaveza izza smrti groba, naj se razlega višje do neba. Kako ujel mirovnega goloba bi pevec, ki se zgolj na nič spozna, kako naj v svet odraste nežni poba, ki seže nič mu tja do dna srca? O kruti svet, o šmentana grdoba, naj jezik jazno zanko razvozla! 15 13 Koruzni storž, ves zlat, zeleno latje, ves zlat je, sonce, oj rumen nasmeh, in tam v deželi daljni - daljni bratje, ki spijo z zlato iskrico v očeh! Kot kondor in ko Inko kliče, brat je, ki svoje sonce sluti v zlih nočeh, vsakteri, kdor medi se v sladko satje, medtem ko strah je prvi, zadnji greh. Koruzni strok, otrok, o stari svatje! Naj sončni prah mu pozlati uspeh! 16 14 Gorje, ki beda ga povzroča, sooča z Bogom ubožnih stari svet, da se podirata palača, koča in da je, kar bilo je pred še gnojno z vojno pesem stara, da je, kar bo za novo zlo, da bo kot prazen kavč, omara in da je tu še zmerom sivo dno. Te bedne pesemce zdaj požvižgava edino veter spet in spet v ubožni svet prastarega triglava. Kam šli se bomo, fantje, gret? 17 15 O vitez dobrega srca, kje nežen v zibelki zaspiš, o vitez čistega srca, ki z dušo duš mi govoriš: priklical v svet si spet Boga, pol v sanjah tič si, pol si miš, a ves si v dihu, ves si ta, ki zdiš se, da moj sen živiš, o vitez dobrega srca, kje v nočni zibki sen prespiš. 18 16 Različne rime mi prihajajo na dušo, se v sluh drobijo, v pesem milospevno, in tu drobijo slavčjo pesem sevno, da prebudile bi še z Bogom grobno rušo, s tišino izza molka in z odmevno dokončnim zlogom. O Duh, o tuš, o nenadni spev! Kaj v svatno davno sušo odšepeta se sladko in dozdevno? Pomlad mi poje v sončno zlato dušo, čez snežno hladni vrt, čez nizko rušo. 19 17 Kje je izvir, studenec bistre vode, kjer bistrc žubori v svetlobi sreče, da je prosojnost skoz očesne leče in čisti dan vsebarvne žge svobode - kje bo žarjenje, v črki koprneče, kje naj ognjeni zubelj srčno gode, kje plahi plamen plameni v porode, da človek obstrmi svetlo bleščeče v besedi, v novem reku in brez škode: o luč v očesu, ki šepeče, peče! 20 MIRAMAR - zate, Rainer Maria Rilke - V globokem mraku dih, in v teži ur žge žarni plamen do gladine - kot vame zluščil bi svoj lesk leščur, sam stisnjen v skali iz davnine. Nebo se oddaljuje tik valov -kot da odpira školjka svežo režo?- - v očesu morje, v srh prežeči lov. Naj vržem v bitje šumno mrežo! Pod gosto vodo spanja votli krik samo ugaša, iz samot ugaša... ta čas je hladen, da mehak zapik teme se v mraku senc oglaša. Do zvezd in dlje se dviga plamen bel in dnô naznotraj vzdiha, dno-tesnoba. Za daljno, širno morje bom odšel, o glas faronike, škrg svetloba! O, kje zrcalno gluha, druga stran odseva spod gladine, tih leščur, da v peni, vrh valov sem prepoznan - v globokem mraku dih in v teži ur! 21 PONOČNI SAMOGOVOR Misli moje, samoživi žarki, katero noč presevate? In molče in brez besed me iz čutne kože devate, oj misli, misli v tihi duši? Saj morda v nočeh se najdem kakor luč, ki vzide rano, saj morda razbijate obraz v viharju in le z mano, z mano, lastne misli, bežne, nežne in breztežne? Misli moje, oj nebo in sence v luči sredi dne ponoči, razsvetljeni čuti in prijaznost skozi mrak, ki se povrhu vboči v neskončnost tega hipa! Naj se pogovarjam s sabo z vriskom pesmi, z bolečino, naj misli me prešinjajo bliskávo, oj, z odsotnosti bližino, da sem gol, ves presvetljen, da sem v pesmi porojen! 22 ŠE VEŠ, ŠE VEŠ - Jeleni, moji ženi in najinim počitnicam na Jadranu-Raz jezik živi jezik davnih govoric izpljusne v breg se, v valolom medeno pesem, da odmeva morski klic izvirno božje v starokamnat dom, dom v vodnem valu; v peni iz bleščic ahatno ribo zgrabil bi galeb - lej, slani jezik v grlu govoric vzdrhti še v žarnem zraku slep. Se vije rimski zidni venec iz stopnic tja gor v naselje, suho siv? Bo Favnovo popoldne v sipkem pesku, vnic obrezovanje trt in sliv, ragólanje, zgolj pozni ribolov samot, sik v pisku trepetlik, trstik? - to hihitanje vej je, vejnati hihot. O Ribji, Ovnov žrtvenik! O stari figovci in vrbe! Móknat prah čolničaste kosti svetá zasiplje, zid mokrotni v hiši, prhli mah, ko veter preslico neba suklja med križi jamborov, ko črni gož v trstičju s kuščarjem švigljá, ko poje dih krvi, čar domotožnih rož: - Kdor vrne se domov, umre doma. 23 Kot otok sam, pijan od mórja, vrisk teman v molčanju spevnih govoric - ugaša vase stari krog rodbin. O dan, svetilnik vod, krstilnik ptic, zgubljeni sin povsod, s križpótja vseh poti te najde! - Zvon v zaton doni - z razpela Veli buoh tam zvezdice vrti, nakodra morje dnô noči... 24 SLIKANO OKNO 1 Okno ždi - zrezljana ptica, ptica iz opornih lokov; njen plamneči kljun-puščica šilast lok bo znad obokov. Spijo posteklene stene v modri, oj v ognjenordeči, še zelene in rumene kot cvetovi šip nemeči. Spijo posteklene stene v dnevni luči katedrale, v zvezdni luči goste pene kot da v luni bi sanjale. Vseprežárjena svetloba je zamaknjeno zazrta vase, kot bi kdo iz groba sezal v zrak, nad tla zastrta. Diamant je tenko rezal, svinec se je težko vlival - kdo bo k ozkim slopom sezal, kdo pod oknom bo počival? Kdo se pogovarja z žarki, sam ujet v kovinski mreži, kdo je ptici samotarki blizu, a kamnit na preži? 25 Vsa breztežna bo tesnoba - kvišku dan se prekopica, niže noč blesti, grenkoba sladke groze, perutnica! Sloka, krhka katedrala, gnezdni kamen, okno-ptica! V zvezdni pramen je sijala roža žarkov, v lok zenica. 26 2 - Materi in njenim čednostim - V samotnih lučeh žge dan, Gospa sveta ždi z otrokom na boku - in nad obokom pôje v roži, pod lokom. Barvasto pôje v dan. Čist dan je žarel v očeh, v očeh Saint-Denisa slepo, v dlaneh le Mans s srčno kepo - v Chartresu pel je prelepo vseh serafinov smeh. Vse dni in noči sedi, v molitvi blesti velika... Luč umno duš se dotika: Naj se zgodi oblika - senc korenika, kri! Do suhih usod kolo! Kako siva, a visoka ko lok ob uri miru: bo o tako bol globoka - to bo nižin oko? 27 Na drugih straneh glasu šumi, brusi luč, posluša ponižna, grudasta suša, tukaj, tam tuja duša - tukaj bo duh miru! V samotnih lučeh žge dan, Gospa sveta ždi z otrokom na boku - in nad obokom pôje v roži, pod lokom: Naj se zgodi nov dan! 28 3 - Očetu Avguštinu - Šel sem z iskro skoz bronena vrata ulitih letnih časov, skozi dan in noč neskončnih sanj ter z muko kot otrok, o Bog izpitih lic, da steklo vtisnilo bi vame sončnih rož, o žarnih rož v gorečem grmu, tistih zmeraj rdečih v mraku stolne ladje, z vonjem davnega spomina! hladni plamen v listih je ožgal srce - v brezmadežno madonjem grmu, curek vse-luči me je pršeče neugasljivo žgal, zbosen sem stal na sveti zemlji, Tukaj sem, sem plah zaklical v tleče dno obzorja, z glasom molka v razodeti uri miru, v uri kot nekdáj na gori Hóreb. Mimo oken neko luč sem slišal, vsak trenutek je izginjal med prostori, vsak trenutek, v toku časa sem utišal val, sam pljusk svetlob, lesket srca in brona, skoz svetal odmev bili so z mano stari Mojzes, David, Ózej, Danijel in Jona, vsi prosojno temni, vsi, vabeči s čari zgrizenih mehkob, skoz sonce na zahodnem koru! v oknih baldahin, ko sonce v zvonu bílo je v zaton, o, šel sem tja v usodnem lesku, k zvezdam - kaj sem kazal Melanchtonu? 29 UTRIP Kaj srce mi v grlu pravi sredi nočnih mor, v tišini - naj mar v glavi škrbetavi budni zven zvenči, edini? Kaj srce me v grlu davi sredi tihe, neme pene smrti, ki me v strahu zdravi - nič, nikogar razen mene...? Kri neslišna v žilah polje, lije, pljuska, kri udarja bolj od bobnov, bije bolje za zvonovi zadnja zarja. Smešna, hladna bo samota. Ritem Vsega me prešinja v svetu, kjer pomladna pota grejo - zvezde noč utrinja. Kaj srce mi v grlu pravi, da prevpije noč-tišino? Bogsivedi kaj mi pravi skoz trepetec, bolečino. Znova našel bom besedo v molku, v golku, kot ga velo sence znajo dnô pod gredo in sni - o, bo lepo pelo! 30 ŽIVLJENJE Nékdo se séli v nekaj, nekaj se vséli v nekoga, v zračnih vrtincih gore glojejo ptice iz groze, kljuvajo do zla bóga, spev malikujejo, proze - pojejo zvezdne ptice v jezik, do svojega kroga, pojejo krila srha, pojejo z grli nevroze, ptice v vélikih jatah, ptice, vse v vrišču poroga. Čela so v smrt uprta, v pego kristalov pod veko, divje plamní žgolenje, bele noči so prečute, led bo iz zlega vrta, zlito vse zvezdno bo mleko slepih oči in trupelc, trupelc med plimo, oseko - v mrzlem studencu prha, čas, razpeljan med minute, prvo bo noč, življenje, prhka mrtvaška obleka! Teža shlapi, škrlatna kri se zablisne v vonjavah čudežno - čudež smrti sanja nikogaršnje, sveto, zarja škrlatna v prsih, v žilah gorje razodeto - čudež prečudni vzdihne v brezno zamrzlo, da v glavah vzcvęte trstika, v zvezdah piska in v travah izžeto, piska vse leto, piska, piska na daljnih planjavah, v zračnih vrtincih piska, v muki sijajno odpeva zgolj perutnicam, soncem, sencam v praznini, oblakom. Nekdo se séli v nekaj, jutro se rožno odseva. V rosah pozabljen angel, angel le z žárkovnim trakom, angel le z znakom seva, seva na sledi korakom, kamor ni rešnje steze, koder ne bo več odmeva. 31 Živo življenje poje, ptice žvrlijo iz groze ljube luči, žgolijo z ognjeno daljnega Roga, z bližnjega Roga, koder žge maščevalna naloga, koder trepeče čas in naša telesa-mimoze. Skozi narkoze poje spev, vedno bolj iz halóze v noč, in skrivnost srce iz gluhe halóze uboga. 32 ČASI Noči se spokojno srebrijo v mrakobi sivih polsenc, starajo se v večerih kadenc, tu je čas čudno minljiv. Zgolj večnost se v vzgibu ustavi, v pripevnem prividu ur - in bolj vzvalovi velur, v občutku med zdaj in zdaj. Zgolj večnost in verz spita v vsakem trenutku za večno, v sobi, kjer ždijo vsi srečno, v odsevnem trenutku miru... Noči so vaba prikrita, gor je obzorje v naravi, ko je treba tjakaj oditi: trudno med biti - ne biti. 33 ŽITNI SPEV Pretih je spev, ki sliši ga samota, dobrota je sirota, nič je vse. Spet kje na gumnih štropotá pa spet klopóta nor gosti strah, ki v prazno zre... A kaj strmiš v molčljivi čas, zakaj, povej, ta glas odmeva v odpevu iz grobov in zibelk v nas? Si vdihnil sapo iz miru, si reva? Le kod si hodil, kje si bil, ki si si čeveljce zrosil v samoti davnaj zapuščeni? Si pel, si klel, si begal v meni? Si kruha prosil, si se zbósil, ki pel si v sebi, v meni, v nas? Si mlel, si štel, si hlebce nosil k sirotam daljnim za poslednji čas? Pretih je spev, ki sliši ga samota, dobrota je sirota, nič ni vse: srce se s srcem naj srčnó pobota, naj žito pesmi iz vsega privre... 34 FANTASTIKA Ugašajo mavrice v daljnih očeh. Jheronimus Bosch v skrivnost zelení, ki zdravljenje blaznosti v nji - živ pepel s krilom zgorelih ujed razprši med čar, čez slepoto. In z vozom sena popelje se v zemeljski raj in pekel Jheronimus Bosch, zal zblazneli obraz od notranjih stisk, na vrtu naslad! Pa slepci po svetu prasico lovž, spet sueńos de Bosco, oj žalostna kri, se v nótranjost zlijejo; svetli pogled slepí osteklęno. Ljubezen skrivaj? V skušnjavah ždi sveti Antón, ki ne ve, da Jagnje nedolžno verjame v zakol. Pojedina v Kani odkrije duhá. Pa slepci po svetu prasico lovž. Žarí Ecce Homo izbranih noči, še mesečni sij, ki razlit zledeni kje v času - do zvezd? Breztelesnost luči - o salva nos Christus Redémptor! - Dlani sveta so prosojne, ko srčne moči sprijaznjeno vzcvetajo v čut. Iz samot zapoje prikazen, da snov zaboli. Žari Ecche Homo izbranih oči. 35 Je huda hudoba, prastari slepar, igriv šarlatan, tak preroški sejmar, ki skrb je podkupil s cekinom. Pijan od sodbe poslednje - še v smrti, v peklu, na nebu kot v zdravljenju blaznosti - dih za jutrišnji dan je obsojen: na smrt. - Zlato z ladje norcev!... odnaša ga čas z besedo in barvo. Kam, jambor, bežiš? 36 DESETNI KROG Tenak jok pride v hišo in glas deviških zvezd. Tu spi devet sestrá, brez srcá devet hčerí. Zaklenjena mladost vzcvete v skrivnostni krik iz zláto podojenih, iz ovdovelih sanj. In vragove neveste, zavite v bridki mrak kalijo živo žalost, strup s kačjimi očmi. Golt črne zemlje, vetrc hladan čez zid dehti, o, rože v črnem vrtu cvetęjo iz krvi! Sirotice v ti kamri še pihajo pepel z ognjišč jeseni, pudrnic prah; glavnik zrcalc pokrámplja v mrzlo dušo lasé. Bolniško bel duh črne kave, milnica, spenjeni šampon večer napolni. Lilije bele dan in noč. Dojilje krušnih duš, oj nezveste grôfinje, kako ste domek varvale, várdevale sen z živôtkom belim, pôrod nekoč vam dal bo Bog! Desetnica z deseto rezino kruha spi na posteljci iz iglic, oči odprtih spi desetnica in v belih rokáh drži bel hleb. Nož sred srca in kruha, v svilenem žepu nit. Visoko in predaleč in kot Večernica jo ziba v sen norišnica: "Ženin bo prišel, bo našel zláto nit pa hudó bo segel v žep, hudó lepó ti kdaj iz sredíce nož izdre." 37 Tenak jok pride v hišo in glas dekliških zvezd zvečer, ko sonce rúmeno pade v veje gnezd; devet devic, devet hčerí rute veže si čez bok in pas: "Desetnica, kje je ženin tvoj, da hlebec mu boš dala, le kje najdražji tvoj?" Še lilije dehtijo, desetnica že spi oči odprtih, zmršena, sanja čez vodé. 38 GLUHI POKOP Na oknu nagelj se suši rdeče, krvavi nagelj, ker je velik sneg. Na oknu nagelj se v večer obleče. Bel vetrc vleče v vrtec - kam čez breg? Ni v kljunčku ptica pisemca prinesla, noben ne vriska srčkan po vaseh - ni v kljunčku ptica pisemca prinesla. Le v izbi prazen prah. Ledéni smeh. Ledene rože smrt v bel šopek veže, v kristalni šopek šmarničnih oči s sneženo nitjo, z nitjo srežne mreže. Zaprt je hram. Tam, v kotu bogec ždi. Zaspal je vinski brat na večni jagi, ki pôkoj mu hladi srce nocoj, srce iz lilij v tihi, smrtni sragi. - V majoliki nič vinca, fantič moj? - Mrtvaški prt iz trpke jeze vęze, čez čipke in obreze, čez klobuk mu mila luna. V svetli noči breze kropijo mu obraz. Skovika čuk. In v ráni rani vran mu črni kljuje in kljuje v jezik, žalostne oči, kot od nekod drugod molče vprašuje: - Zakaj glasu, v svet svita pesmi ni? - 39 Do jutra gaz. Do duri bo kopala lisica v mraz in čas, na črno stran, v grmovju, v uri bratca bo zibala. Visoko se bo dvignil črni vran. Usahlo sonce bratca v prazno žene, kot lanski sneg ga spere, v nič pledrá. -Kdor z oken bere rože posušene, naj naglo očenašek zanj zžebra! 40 DRUGI PRIHOD Je ura - ko se vrne v poznem krogu en samkrat, zdaj, le vedno v pusti čas ledenih rož, poslednja ura v Bogu, en samkrat še iz kož, nedolžna v nas. Nevidna speča hiša brez imena - a glas jo bije, da živi v njej vrag goreč in v srhlem snu - zdaj vsa glinena, apnenčasti spet drugič sarkofag je ura polnoči, bo ura dneva, še ura od nikoli... tja... zaman... En sam vzdihljaj v nemeči krik vzkipeva ker je, kar je bilo, da poje v dan. V utrujenih zidovih zadnjič tihi, lahkotni, globlji spanec bo od sanj... Apnenčast belež z bledežnimi vzdihi drsi čez molk, v odpev vse manj in manj. Iz mrtvih ur curljavi hip življenja, mrjoča sled miru, jok rojstnih hiš! iz živih ur, ki jih privid zamenja, rojí čez zidje igra: ti loviš! V pragovih sled, v podbojih smeh otroški in čar presrečnih pisanih igrač, da bi zagodel v času dar preroški, o, pesem jezik, star spomin-goslač! 41 Gorje - suh kruh, ki ješ ga v zlem porogu, apnenčast hladni kruh za daljni grad - je ura, ki se vrne v svojem krogu, številčnica, strmeneje v srd in glad. En samkrat se začenja, a počasi, ko rodni dom beži v pradavni glas, trohnenje davno, krute ure, časi iz smrti. Luč... o kje ob svitu? V nas? 42 MADE IN YU Zavrto čustvo, v duhu štrigalica, podgana v ustih, pajek na očeh, sekire v mislih, v krogu meri žlica, kar se v negibnosti skoti v uspeh ob času, ko diši doma potica, ob času, ko kljuvaje smrtni greh napuh lakómni kalno žre, krivica pa vase jezno, leno kolje smeh. Kot v sanjskih bukvah tu norost prebiva tesnó, za hip resničnejša skrivnost, zaprta vrata so od zunaj, siva ključavnica ne škrtne, zračni gost ne pride več, edinole ušiva bridkost, oči odprtih, v kamen-kost reží, še jaz in ti v ta post preživa blodnjávo, hromo; sumiva v krepost? Namerno zastrupljêni spijo mirno - in vsak, nevidno zvezan, smrt živí, še vrvežavi bučman, ki obširno razlaga dohtarjem cel kup laži, še ta samomorivsko, že večerno žari, nehotno prirojen v stvari, čez znamenja beži, beži čez tirno brezdanjost k pragu, k progi brez smeri. 43 Izrinjenci brez uniforme lepe halucinirajo kot tainta, ki na ukaz uboga zvitorepe časti, povrh govnače brez srca - nevrotično osebno v ustih čépe iztirjenci držé kot vsakdo zna, če so jeziki zgolj krvave kepe. Podgana jezik jezavo grizlja.. 44 BESEDE BARBITURATOV BARBAROGENIJEV Kdor je preklet, da se v peklu sprehodi gol, zamračen v opoju, zaprašen, se podvoji, ko Bog ukaže: "Bodi!" - ki sam bi bil, sam Kristus odrešén, ki uročen, bel lotos bi na vodi v zor grózav plaval, nor, nepotešen, da pil bi z maka opij - bel v usodi bi sam poslušal globlje srhki sen. Svetlikav svet spi daleč - kje so bedra, ki mednje vlizal sem se bil nekoč, dotik, čebela v mednem cvetu, vedra? - rojil sem v tebi raztopljeno vroč, voščeno zakopan med mehka jedra, strd, divja pečka, sadež vzdihujoč - o spod jezika zrase oljka, cedra, cipresa, Adamovo seme, moč! Satóvje v blaznici - spak žlindra suha strdi se v stupor, v mrk tesnobni mah, otrpli sen živali brez kožuha razrašča se čez noč v nespečni strah; bi vedel kdo, kaj se pesjak nakuha, kaj pravkar delirantno mučni prah požira ves vse v uri vina, kruha... Tu šah igrata faraon, feláh. 45 Razdražen bolj kot ob elektrošoku, vseskozi samošnje krvav poraz! zgolj jurišantski slep napad, ob boku! izbrisanih številk izkrčen laz... - telo se kristusovsko vboči v loku, o čudež biti, nov zvon, nov obraz! Kdo novčič dá otroku in preroku? V ovirnici - znan aktualni jaz. 46 OBRIS ZA MREŽO - Tavtološko samoupravna himna - Ljudje voščeni, žilavi mrtvaki na koncu upanj, v noč sveta živé, v sobanah motnih, ko diši po mlaki krvi, po formalinu - o ljudje, ste peli, pasje zvesti volkodlaki v norišnici, ste kleli in bedé izmozgali obraz, ko ste v navlaki navrženih kosti - samo ljudje? Spokojno spijo bližnji med zidovi nekje, kjer zunaj v pesku kamen bel, vžrt v rjo, zrasel z žoltimi cvetovi, teží samoto čel. Vmes predpekel, kjer brat bi vstal, žal, z lučnimi darovi, da bi razklal temo, ta mrak; plevel izkoreninil v smrti, v živi snovi - bi rajši bil žveplenka, bi vzcvetel? O, le pepel se razpuhtel je živo v žerjavico iskrivih groz, skoz čas in prostor preperel, čez skorjo sivo, čez níčes! izza čela - snet, okras med zadnjimi smetnjaki, tli netivo staljenih duš... Zaman bo, molk, tvoj glas, zaman zamaknjeno bolščanje, tkivo vsegá spod ruš, brliv razum spod las! 47 Voščene lutke - v golih sobah, v hiši stoterih lukenj, koder vlada red, zaslutite poraz, poskusne miši, le brez tolažbe vam medlí pogled, če je v napevu dur, a bas se sliši, če blaznost z blaznostjo zadene vred? Že pamet volkodlačje okoliši med mrakom in lučjo... O slepa sled! 48 REKLA Ni norec groš, Pavliha, ki vse gliha, namah bel svet, horuk, v zasuk klobuk, v pih pihne ga, kdor ti na dušo piha, v bran brana bo, mesa ne orje plug - mlad kiha, cmiha, star se v žar nasmiha, nabral je žamet ded, razdal je vnuk, najlepši sebi, ki živi od diha - mu vran izpije mozeg, tebe čuk! Lej, koder sonce teče, kruh se peče, ti kruha kupim, pameti pa ne, le troha pameti - veliko sreče v resnici bebcu se sanjá bedé, in v vreči sreče kruh se ne zareče, a naj ošánti pes, ga že lové, oči resnica kolje, božje meče - znoreti je človeško, to se ve. Poúči norca - ozdraviš mrliča, z njim sito se do lačnega najej, z molitvijo prikličeš mu hudiča, zanj gre naprej nazaj, nazaj naprej, bo pes rogat, bogat bo brez beliča, šent, duša božja, vražje se nasmej, z njim mutast poj, spoznaj brez perja tiča, ta zóba grozdje vrbe z golih vej! 49 Za norca bo narobe nič - vse pravo, tu včeraj jutri, v njem za dneva noč, sto glav v zmešnjavi - z eno sámo glavo, je desna leva, hromec pa gredoč med pleva zrnja, s črnomlečno kravo domov na tuje, phan je mrzel vroč. Gluh, modri norček, slišiš rasti travo, brez ene hiše sto sosednjih koč? 50 POVABILO Igraj, ognjeni spev, odtisnjen v ledu, igraj, beseda, v urah, vseh ugankah, igraj v otroških ustih, še v pogledu, igraj se, pesem, v razvozlanih zankah, za hip zdrobljen lesket, ujet v obredu, za hip razrešen vonj, pomen v neznankah, za hip drevo, cvetoče v težkem žledu, igraj, pol luč in pol telo v zanamkah! Naj v neusmiljen čas vsaj dih zaniha, najtežji zvon srca, da bo donelo v deželo, koder v sanje vtkana, tiha beseda poje, koder slepo delo, molčeče bitje vase jezik zviha, vsaj stokrat kdaj odbije uro célo, naj se zbudi začetek, ko usiha nemènje v glas skrivaj, nevidno, belo! Naj skozi naše temne tuje duri zadiha govorica večno živa in od povsod domača, v pozni uri od znotraj, v burji, v bridkem miru tkiva, naj bije zvon čez prag, naj vse razburi, naj strašni veter strehe nam odkriva, broneni jezik naj stali v leguri zvonjenja, kar se v sámo dušo vliva! 51 Igraj, pol luč in pol tema v zanamkah, za hip drevo, cvetoče v težkem žledu, za hip razrešeni pomen v neznakah, za hip zdrobljen lesket, ujet v obredu, igraj se, pesem, v razvozlanih zankah, igraj v otroških ustih, še v pogledu, igraj, beseda, v urah, v vseh ugankah, igraj, ognjeni spev, odtisnjen v ledu! 52 CICIBAN POSLUŠA MAMINO SRCE - Otonu Župančiču, ko je zimzelen pod krvjo - Mamica, kdo pa so res volkodlački? Kdo nas preganjal bo s pisanih jas? -Ciciban moj, to so zli volkodlački, zli volkodlački, da lajajo v nas. Lajajo puška, granata, raketa, s tanki, letali čez polje in kras, vse, kar z našitki se častno obeta, bevska brezsrčno za smrtni ukaz. Tresk-bum s preplahi nas v grozo budijo, cilje izmerijo, štejejo nas, v maršu koračnic kriči čarovnijo hripavi dur in še kak general-bas.- Mama, povej mi: vsi ti volkodlački... ali bom videl kdaj njihov obraz? -Sinko moj, stisni se k meni in rački, videl boš maske, ki zgrize jih mraz.- Húdo prehúdo! Pa saj so ognjeni! "Ciciban, ciciban!" cvilež v obraz; jaz jim zakličem v solzivcu in peni: - Hud je krvavi vaš krušni namaz! - 53 SPOMIN POZIMI - Otonu Župančiču - Je posvečena prst in rod, ki ni zaman prebival tod, kjer je neba zvenčeč pokoj, kjer dom je tvoj in moj. Ta zemlja sahne v sen, v prisluh, ki daje vode nam, nov kruh v popotnico za težke dni, ki so in so bili. V ledeni zemlji sva samá, na poljih sneg - in tam midva, ki šla sva prek gozdov domov, da daleč duh je, snov. Je posvečena prst in rod, že prej, poslej čez vrh in pod zorenjem blískavih kosti - v ljubezni jaz in ti. Mrleči molk, štrleči golk, kosti raznese strašni volk, ta rod je tu, ta rod je vdan, pod zemljo pokopan. Pove srce, pove nasmeh, še v srežu z daljnih, daljnih leh, da sva, da tukaj kmašni smo: sol zemlje zdrava bo! 54 VESOLJNA - Slovenskim Univerzam, visokim in višjim šolam - - Sence zgolj naši so dnevi, naše zgolj nočne luči! - V čaši opojno kraljevi kaplje opojne krvi zjutraj sijó še kot drevi, kadar obraz zoglení v blišču, v trepet med odsevi, v žarkih zrcal, da boli. Saje v meglí, o kristali z rose, slepečih glasov, padajo v noč na obali, v mrko kraljestvo grobov, sredi domov, skrito zali - tu trepetaje prasnov srce se iz sence vzkristali, ogenj v temi, skozi rov! Rôke tipaje v mrakove suvajo, v ure in strup, tople otroške gozdove tuje posuje obup; kov-zvok samo, o zvonove čuješ, utrujeni hrup. V dušo, krog morja odplove, pluje v strahove poljub. 55 Rdeče bleščeče se vije veter z zelenih slemen k cilju, v kraljestvo senc bije. Z belih tišin in kopren, v zemlje črnini popije ogenj, kot sonce rumen, svetle oči. Sen se skrije - v soncu vsak dan prerojen? 56 OSONČJE Duši nas čas slepečih sonc vse večji, oddavnaj zdaj, le tu in v šir in dalj. V kabali norec - z nizkimi narečji nam sika v dušo križ - obglavljen kralj. In onkraj bo še tostran ostra senca in prapodoba iz številk, iz drž in kača hrbteničnega vretenca in le za hip v brezpotju večno brž. Brezdanje zarje v grózavem blodnjaku... O, zremo jih v negibno živem zlu, glas volje zadnjih dni! nad rob, o mraku izginjamo v daljavah, brez miru. Naprej, brez mej, čez nizki prag obzorja, v brezzvezdje kam, že težkih bosih nog nas vleče kot v vrnitev, v vseprostorja beseda glasna, vsak nov, prvi zlog. Nevedni zvon v usodno gluhi grozi kaznuje z nemim kembljem sončno pot, da smo, kar smo izbrali v glasu, skozi besedni bes; da tuje smo si bot. Od daleč smo si, in senčno smo si blizu, kot topla luč z žarkovjem steza v dom premrlo mrzlo zvezdo z zvezdo v nizu. Od zarje v zarjo se zdani polom. 57 Globoko s samimi seboj, na meji edine večnosti ta hip, že v čas, že v nič drsimo z vsem, da v krvni žeji poližemo ledeni lastni jaz. Le v kri nam sika križ - obglavljen kralj, v kabali norec s srčnimi nabrežji. Oddavnaj zdaj in tu, že v šir in dalj duši na čas iz sanjskih lun, vse težji... 58 TEŽKO JUTRO Kletke so hiše in hiše kletke, kjer sapnik sope v smeh pritajen. Na kostnih licih solze črno-jedke. Jezik je ognjeno osmojen. Med zidjem in kljukami starih vrat počiva slepa nepremičnost vsepovsod, kot zmeraj ždi zase kamen-brat nekje med cvetjem, moj mrtvi rod. Golobi s trgov - se dvignejo nad meglo, nad meglo pritlehnega sopenja; sonce tolče zemljo počasi v nebo, počasi se že čez strehe vzpenja. Kmalu bo prosojnost brez vrnitev, kmalu bo vzdolž ulic kletev, odmev, jez, jezen jezik, zadnja zarotitev, postna pokora, prej plitev napev... Kletke so hiše in hiše kletke, skoznje v môri vzgori marmor-steklo. Semaforji rišejo mežikáve presledke. Se bo jutro v preludij ljudi izteklo? 59 V PREDPEKLU IN POTEM 1 Veliko je zla v teh senčnih krajih, tukaj še psi niso navadni psi. Crke, mrke mrhe se vližejo v rane, tukaj vsak za zmrzlino zboli. Stvari odfrlijo, pljusk, plavajo nekam, nekam, kjer morje peska žari, nekam med grmje, nekam brez dela, včasih suh cvet v pepel zogleni. Žverce otroške cvilijo tiho, zgoraj ujede krožijo v dan, šapice, gobčki, rep se priviha, rovke pod zemljo - kdo bi šel stran? Plahe so sence, zloba sežiga med peskom in peskom bele kosti. Tu škorpijonček, tamkaj pa striga teče v obzorje, ki ga ni. -Gregorju Strniši, Danetu Zajcu, Venu Tauferju, Kajetanu Koviču in - Zate, Anastazija - 60 2 Kraji samotni, kraji brezpotni, kam čez skalovje, čez pesek sipin? Tukaj žari peščeno morje, tukaj so jutra Bog bolečin. Kraji brezglasni, neme puščave, tihi domovi prhkih grobov, kdor se približa tukajšnjim krajem, ne bo nikoli več znal domov. Jutra so groza, večeri so sanje, dnevi se nemo v daljavo gubé, v starih peščenih, neskončnih pregradah novi mrtvaki pošastno ležé. Veter igra se nad peskom in s peskom, zrnca drobna se vsipajo v Nič, mrtvo sonce visi nad deželo, v sanjah mrtvakov hrope hudič. 61 3 Kraji krdelni, kraji brez kraljev. Kača neskončnosti zvita v kotanec sika veselje vesolja v daljave, sika med sanje, v sam sipki spanec. Tukaj posti se človeški Sin sam med suhljadjo štirideset dni, tu na brezpotjih sonce popije in v dlani nabere prgišče prsti. Temno ognjeni kačji jeziki razplamenijo vesoljni odsev, v nočeh temo prerežejo kriki, húdo je spanje v smrt sipkih nočeh. Zdaj je že dan in zdaj je že noč... Kdor bo iskal v peščeninah zelenje, bo sanjal sonce kot davno nekoč. Za njim se bojo plazile sence. 62 4 V praznino neba se plazijo oblaki, v praznino peska se plazijo pošasti, živa žeja je večja od sanj, mehko drsenje v živi pesek je čas. Nenadoma je smrt tukaj večna in je čas brez spanja in večni nič; dokler se lahko kdo tavaje opoteka, lahko sluti v svetovjih lastni mir. Dokler ni smrti, je dan visok in je pustinja v pustoti zijáva, odmaknjen je nebesni lok, dokler ni smrti, je zvezdna daljava. V pustem postu je puščava vse večja, vsaka pot je vse dalj od ljudi, ni zelenice ljubezni, le sipina peska se vgrize in vgrezne v odprte oči. 63 5 Vse dokler ne pride človekov Sin do sebe, dokler ne pritava do zadnjega Predpekla, ponoči v tej čudni pustinji zebe, podnevi se z glasom tišine igra. Povsod tukaj, v teh skoro bebastih krajih šumi samomorilska skrita kri, šumi rajska reka odžejanih časov, ljubezen presunjeno v smrti šumi. Beg iz prividov, Bog iz prisluhov senči ravno pustinjo v peščeni sesip, za hip je tišina, za mir so duše rajnkih zasanjane v večni hip. Človekov Sin obstane pred križem, ki je zrasel iz suše v novi dan - to je prvi dan zelenic v tihem okrožju, je božji dan brez senc in ran. 64 HRVATSKA - Dragutinu Tadijanoviću in Slavku Mihaliću - Brez kembljev bije plat zvonà, brez ust nemí zblazneli krik. Sam si na svetu, brez vsega, ujet v življenje brez oblik. Patricij v zvoku, kmet izgnan za gorje in v prikázanje - beseda, molk mezi iz ran, narazen slepo mazanje. Med bakrom koks, mehak izvir pri morju, ki Te ne pozna - o brani mir, o zvôni, mir, da bo za zakon dom sveta! Le tik sveta srší umik, da domačija se igra z otroško glavo, Pan šibik, z valovjem solz, z goró gorja. 65 LJUBEZENSKI TRIPTIH 1 Tema se z angelom pogovarja o mrtvem žarenju preteklih dni, sklanja se niže, kjer se postvarja vstajenje iz strtih stvari. Eros je lačen bridke sladkosti, ki gospodari čez čutno tlenje srca: kar je grenelo na svetu sladkosti, se v zavrtih ranah sočutno pozna. 66 2 Naj drhti živa glasba v harmoniji vsezračnih grl in prelivanj v utripu krvi, ki vase se zliva v čarovniji - in preživi sebe v naslednjem hipu. 67 3 Ekstaza je lažna in lažna strast, ki te na valovih sončno prenaša, da veš, kaj je norost, kaj oblast - nič v bolečini po sebi ne vpraša. To hrepenenje! ta čudni križ! V veselju norosti le čista muka in spet pekel in spet paradiž, ki ti sredi srca nož zasuka! Sam svoj si v izbiri in ves teman, z mano na varnem, v senčnem snu: spočij si za hip, spočij si ta dan, dokler se iščeš tam - in si v večnem tu. 68 DNEVNIK IZ DNEVNIKA NESMRTNIH V spomin priklican iz praznine čas, ki glas odveže, zagovarja sonce, ki sprejme onstran bivajoč okras, je tokraj smrti na vse konce - vsak, ki sprhni, je v risu Sončni bog, med žarki znova luč je, popkovina neštetih najdenčkov, ko vseokrog odstrtih mrtvih duš živi davnina - v mrak porojen prihaja tiho vsak, da osvetlil bi iz rakve dnevna usta, neviden faraon, še suženj, siromak - enako srka tostran zemlja pusta. Sodniki smrti, strožji od srca, razrežejo srce, izvor mrtvaka, ki ima telo, ime, svoj ah-ba-ka, ki magično z jezikom sodbe čaka. Le mrtvi vejo za zakone svete, da tokraj smrti ubranijo se živih duš, da v sončni sreči, brez skrbi preklete prikrijejo srčíko nemih ruš. Kot piše v Knjigi mrtvih, pod pokrov, kjer v večnem snu prah s prahom kolovrati, zrní se sonce - Sprejmi me pod krov, željan sem biti lilija med svati, 69 željan sem biti sokol med oblaki, željan sem biti žitnica prstí, podnevi v suhi luči, tisočkraki, ponoči v jami zvezd zlotih jaz-ti! Do jutri, večno jutri, Sončni bog, se bom dotikal preobrazb samote, pogreznjen v nič - spuhtel, usojen, strog obiščem znova luč, sam pridem pote! 70 ELI, ELI, LAMA SABAKTANI? - Jezusova smrt: življenj, ljubezni križ - Jutrí se dih, vdilj Golgota ždi bela, en sam trenutek vkraj vedrin beži z rokámi, ki jih je razpela ur gluhih zla drhal z žeblji. S krvjo poslednjo Duh se v vino toči ognjeno, duš meso kot kruh kipí v Besedi, v moči - o, telo se vboči: - A kelih naj gre mimo, Oče, Ti! - Svetovje smrti, skrivni svit vesolja: mar človek pal je, Bog je v eno vstal resnico zemlje - pričujoča volja: Tvoj čudež oživi iz žil svetal? Žareč pogled ugasne v mir spokojno in v srcu dan, vanj večna luč gori. Veselo vino, up, ime opojno leskeče se z razpela - INRI. Jeruzalemske solze so prižgale enakonočje let, kadilo, stenj na dnu molitve - ónstran te obale je v krstu križ, je v krsti sled trpljenj. - Lej, ne vedo, kaj delajo, odpusti jim, Oče! - žgoče prosi božji Sin umirajoč, ko s psalmskimi usti bodri dan-noč do višnjevih višin. 71 Emanuel, v rešitev vseh oznanjen, za milost jemlje nase greh sveta: - Naj se dopolni...! - Vzšel Mesija ranjen iz groba tretji dan je vrh neba. Kdo v kom umre, ki vzame nase vdano, razvezan brezna, Križanega križ in vest sveta, nikoli pokopano? Življenje prej, zdaj smrt-skrivnost živiš! - Svetemu očetu Janezu Pavlu II. in ljubljanskemu nadškofu Alojziju Šuštarju - 72 KO LUČ UGASNE Čez mračni vrt kapljajo zračne črte zasanjano kot slepi beg v svetost, po bližnjici, da posvečeno vdrte oči uzro luč, vsekost. Zgubljen na vse strani, v sredici šum, kjer na zahodu galaksij temní ob smrtni uri sonce, blažen um blazní - daní ga dan, ga noč sčrní. Kdo drug zasede diamantni voz, slepeče moli z ragljo, prenovljen čez rob svetov, v svetlobi svetlih groz zajoka, božji pot potuje v glen - navzkriž križpotja v bledežu bogov, brezpotna brezna iz praznine niča! Ko gasne luč, lučí se zven zvonov, ko luč ugasne, mrke sence zbiča. Edinole v tišino zbran, nem, gluh zapoje prosti prostor breztelesni, neponovljiv, brezčasen lastni duh, odréšen v večnost, v rakvi životesni. V vrzel raz sebe vrzi se, zavržen, če svétlejši si od svetlobe polovic, če dvigaš se, ko padaš v gib nevzdržen, če si brezseben čez deset stopnic: 73 - daritev, red, strpljivost, energija, premišljevanje vase, vedna vednost, resnic usodno izročilo, vrednost odločnih sklepov, znanje, čarovnija! Čez vrt oči kapljajo zračne črte zasanjano kot slepi beg, v svetost po bližnjici, da postekleno strte zenice zro brezbarvni sij, vsekost. 74 CHRISTBURG 1249 - Spominu kulmhofskih žrtev – V sinjini prusko modri led, ognjeni, v plamenih rož vstajenje tujega mesa kot bliskavice hladni sij, s semeni, ki ne vzniknejo nikamor iz srca - vseeno, kdaj bo dih poslednji, ista pegávost, hropež, spran iz srag, oblik prosojnih, kaj bo smaragdno čista, od kamnja težja smrt, kje kri bo, krik neslišni - vseista suhocvetka za viteza kot tička, cipo iz beznic, za žlahtnika v škrlatu kot za dedka ali za dete s prsnih bradavic! Vsak bo sežgan do svetlih zvezdnih njiv, razsut v pepelu, znad meglic bo hkrati zgolj raztelešen breztelesnik nestrohljiv - vsak kroži sam, ki je križaril v jati! Z očmi, obrnjenimi v prst-nebo, z nevidnimi očmi, brez lic, predrt skoz votel prostor, ki ga razneso vetrovi, vsak zase srkne mleček-smrt, vsak zase pije roso dnô vesolja, na veji popje, bilka v ledni travi, ledeno zubljast žrebec, ko čez polja zahrza divje sam, zgubljen v goščavi. 75 Potem je vdrugič ogenj. Prerojen se vzpenja sred neba bliskávi žrebec, potem se lepi jezik osmojen kopit, hotljivo mutasti pogrebec. Na vekov veke, tu in tam v preplet obzorij zgolj razpraskan zadnji srež! Surovi sever je razstrigel grivo let, korake, ped gazi v trenutku svež. 76 BREZ USPAVANKE V noči izsanjaj svoj zgoščeni sen, ki ga buden nisi v čudni luči izmučil, izluščil nespečen. V noči do zadnje krvi preznojen, truden do skrite ubitosti - sanjaj le večen. To je ta pesem, beseda, ki seda v Duha iz duha, dišava, povsod razlita čez svet in duh molčanja, črka, ujeta v mrežo poslednjega sna: Gospod, kaj se svita, ko vzhaja domači kruh? V noči izsanjaj svoj testeni sen, dokler si med nami, brat! sestra! dokler si še čuden in ves nezamuden v grózavi ihti krvi, v sebi ubit do kosti, navzven le sladkó priljuden! 77 PESEM Brezvetrje poslednje ure, siva vsakdanjost večnosti, ki se le spušča vse globlje v jamo, že prav brez napušča, neznani črni čas, sneti, kopriva nekje na drugem bregu, sredi grušča, kje v suhi strugi, kjer nič več ne biva, ušiva sled teme brez dne, srhljiva, le grob vseh časov nem, pokop brez trušča - kod naj se vžgem, da pojem in da že sem iskrivo lep kot prvi angel v luči? kam naj veselo oznanilo nesem? če to me v novem cvetju srhko muči, je glas zavetja, živa, svetla pesem? Prižgi se, svet, vihar, ti me pouči! 78 MED SAMOGOVORI Razpotni čas, zapahnjena so vrata in žolti so popisani zdaj listi; mrtvak žari mladostno z ametisti, in skrb in smrt po izbah naj divjata... Daritev kruha, vrč na mizi isti, apneno živa sol, nor vonj muškata; lahkotna moč, kako se dva igrata v šumenju rjuh, da ogenj ju razčisti! Kraljevski sij, noč dneva na gladini, edina luč ljubezni sred avgusta... Ščebet škrjančkov, kje do dne, v jasnini? Jeziki križemsvet - širokousta a ozka smrt za dih dehteč, edini - glasovi v spanju, krutost kratkousta. 79 SONET ČASA V vročici časa duh, ki pričakuje, da je uboj zanič in nič več vse, da je pokončen, ki strmó kljubuje, da je, kar je in bo in kakor je - še v mrzlici prostorov črna jasa, kjer hodijo pobiti strtih nog, ljudje preteklosti brez kruha, klasa, da krvavi na trti sinov Bog - kako drevi me svet, ki sveti tuje, a tu je, da med kostnim mozgom umre, da sope v svoj zaripli dih vse huje, ta svet od zunaj, trhel, bogznanič se ve, da moja duša srhko v krog potuje in da na koncu v lastno pesem zre. 80 KOLEDNIŠKA ZDRAVICA Za leto Gospodovo 1996 in vsa naslednja leta Dobrotni čas je v cvetu, o, naj ljubezen se rodi, da več ne bo na svetu le hude vojne, ne skrbi - da bo svit znova oblit s prešernim soncem v dobrobit! Nihče ne ve, kaj z letom prinese novi, čarni čas, živí bleščeč z obetom, da sreča bo za nas, za vas - naj nebo več ne bo samo za lákotno oko! Prisluhni in nazdravi vsemu, kar si želi srce, na poti se ustavi za hip, ki te drhté uzre - naj bo smeh, naj uspeh predramljen v zvesto težkih dneh! Visôko naj zapoje lepote in življenja dar, a kar bilo težko je, daruje v spravi se vsekdar - ker z neba obvelja svetloba svetna, ne tema! 81 Glej, znova v Novem letu apokalipsa naj nemí, jasní se naj po svetu, še ti izpij do dna slasti - en je up kot poljub ob Novem letu brez izgub! 82 2 Kolesa koledarjev se vrtijo, vrte osi se v vrtež zgodovine, da vsakogar preblisk krvi prešine - kolesa koledarjev se vrtijo, o vrtežna kolesa domovine, ko vsak bi zbrisal s sebe polomijo, ko plen je lovec, ki ga psi lovijo čez vrtežne viharje, z bolečino. In ognji spet domače zagorijo in novoletne slastne so koline in so namigi srečni, so skomine, dokler koledni časi ne zaspijo. Kolesa koledarjev čez beline pozabe se vrte, v šklepet hrumijo, a so neslišna v snegu in se zdijo kot zvonci brez jezikov - iz davnine... O, slišim vas, kolesa zgodovine, ko v svetli čas udarjate adijo, ko se vrtite v zarjo z ropotijo presvetlih dni in vsega, kar premine. Prešine nas, o Bog, kako živijo rojaki daljni, sonca iz temine, v slovenski pesmi cvetje domovine: naj v novem letu mir in čast slavijo! 83 PASTORALA - STATI INU OBSTATI - Ljubljanskemu nadškofu Francu Rodetu Kot v ilu zbit, kot tla in stena se rojstvo krhko zdi za luč sveta, na pragu sonce, v izbici koprena lepljivih žarkov prašno migota. Kot bilka svež, kot sanjska roža otrok se v meni razigra, zdaj skače všvic, zdaj me poboža: oddavnaj sem le tu doma. Na gležnjih zemlja, v rokah sonce, na gmajni trava, pesem prek sveta, ki vriska, pluži na vse konce in nič ne ve za stran neba! Oj ilovnati sen, zemljena domača gruda, kepica srca - razgnetem te, ti kepica prstena... Še ko bom prah, bom tu doma. 84 ŽRTVE Kjer so nekoč nad brezni gnezdile sanje, zdaj med previsi krožijo grobne kanje - da so izkljuvane dobre oči, tiste vélike, otroško žive oči. In so velíki otroci, ki verjejo v sanje, v tiste srčno visoke, v tiste brezdanje, ko vanje se v šumnem breznu zapiči ptič, ko med viharniki udari mŕzlo blískavi nič, da je dolgo tema in so daleč najtišji večeri, da daleč zazevajo zadnje zamišljene dveri in vsakdo hoče sonca in čaka na prvi svit in same sence prepevajo v dan ubit. Kjer so nekoč nad brezni gnezdile sanje, se mrtvi smehljajo in nihče ne ve zanje - le v bajki žari daljni, čudežni znak in sije skozi neskončni slovenski mrak. Sanje se zbujajo v gnezdih lepe mladosti, v gnezdih žive kreposti, strašne radosti in je lepo biti, biti, biti to, kar poje pesem čez sleherno dno. 85 VLADIMIR GAJŠEK GLAS IN KLIC 1. izdaja, 2009 založila in izdala Intelyway webmedia za založbo Vladimir Gajšek uredil Vladimir Gajšek jezikovni pregled Vid in Vladimir Gajšek opremil in tehnično uredil Vid Gajšek ilustrator Vid Gajšek © Intelyway webmedia, 2009, Ljubljana E vladimir.gajsek@intelyway.com E vid.gajsek@intelyway.com