PROBLEMI
31]
SMILJAN ROZMAN: POGKEBNA SVEČANOST (833) -
VALENTIN CUNDRIC: LEGENDA 65 (863)	Í ^ Íí
VLAĐLMIR KAVCiC: ONKRAJ IN SE DLJE II. (870)
DORO HVALICA: JEZNA RAZMIŠLJANJA (891)
HERMAN VOGEL: PESMI (895)
RUDI MISKOT: SLUTNJA, ZlViS (897)
RUDI ŠELIGO: MLAJI (898)
OLDftICH MIKCLASEK: PESMI, prevedel Ivan Minatti (909)
ZDRAVKO MLINAR: PRIJATELJSKI, SOSEDSKI IN SORODSTVENI ODNOSI
V VELENJU (914)
MATJAŽ KMECL: KRITIČNA OPAZKA K SVETINOVI »UKANI« (924)
C. NORTHCOTE PARKINSON: PARKINSONOV ZAKON ALI
PRIZADEVANJE ZA NAPREDKOM, prevedla Meta Grosman-Dokler (933)
TIBOR ZÄM: IZ 15-LETNE DEJAVNOSTI DRŽAVNEGA GOSPODARSTVA
HORTOBAGY (945)
NEKATERI DOSEŽKI FILOZOFSKIH RAZISKAV V ZSSR,
povzel Andrej Kirn (958)
LIKOVNA PRILOGA:
JANEZ KNEZ: RUDARJEVA OPOROKA. STARI RUDNIK, ROVI, KOLONA
OKTOBER 1965
REVIJA ZA KUITURO IN DRUtBENA VPRAŠANJA
1!)4245
PROBLEMI
revija га kulturo in družbena
vprašanja, oktober 1965,
leto III., št. 31
Ureja uredniški odbor: Vinko
Blatnik, Barbara Brecelj (se-
kretar redakcije), Božidar De-
benjak, Janez Dokler, Ervin
Fritz; ing. Jože Guzelj, Tine
Hribar, Ivan Hvala, Savin Jo-
gan, Vladimir Kavčič (glavni
urednik). Marko Kerševan,
Andrej Kim, Viktor Konjar,
Milan Kučan, Zdravko Mlinar,
Janez Pirnat (odgovorni ured-
nik), Franci Polak, Stane
Saksida, Katko Sčepanovič
Lektor: Janez Gradišnik
Uredništvo: Ljubljana, Bee-
thovnova 2. Telefon: 20-487.
Nenaročenih rokopisov ne vra-
čamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmati-
nova 4, telefon: 31 00 33, tekoči
račun: 503-608-28 z oznako: za
Probleme. Celoletna naročnina
1800 dinarjev. Za študente in
dijake 1350 dinarjev. Cera
posameznega izvoda 250 di-
narjev
Izdajata CK ZMS in UO ZSj
v Ljubljani. Tisk, izdelava kli-
šejev in vezava: tiskarna »Jože
Moškrič« v Ljubljani
Pogrebna svečanost
Smiljan Rozman
Odlomek iz romana »Ruševine«, ki bo izšel v založbi Obzorja
V rumeno hišo na vogalu se je vrnil spočit. Ni šel po ulici, ker je
vedel, da bosta v veži ležala na mrtvaškem odru gospod kapetan in Mimi.
Plezal je čez kupe razvalin in čez zidove nekdanjih dvorišč ter prišel do
hiše z dvoriščne strani. Pri vratih je prisluškoval. Res je zaslišal glasove,
videl pa ni ničesar, ker so pogled zakrivale stopnice. Po prstih je stopil
v vežo in se počasi približeval glasovom. Ko je prišel tako daleč, da je
videl čez stopnice, je obstal. Sredi zdaj pometne veže je stala dolga miza,
pogrnjena z belimi rjuhami. Na mizi sta ležala gospod kapetan in Mimi,
še vedno zavita v rdeči pregrinjali, le da sta bili pregrinjali zdaj tudi zašiti
z dolgimi šivi. Na obeh straneh mize sta goreli sveči. Nad mizo je visel
velik kljukast križ, narejen iz lepenke. Ker je bil v veži prepih, je klju-
kasti križ počasi nihal, podoben veliki pahljači. Ob zidu so se stiskale
ženske in silile v Šerifa, ki je nemo stal naslonjen na zid in gledal v
gospoda kapetana in Mimi. Maks ni vedel, ali ženske molijo, ali Šerifu
nekaj pripovedujejo ali pa ga o čem vprašujejo. Zelo ga je zanimalo, toda
ni stopil tja,' ker je vedel, da ga v kleti pričakujeta gospa Gertruda in
njegova rajnka mama. Vrnil se je k vrátom in se spustil po stopnicah.
Železna vrata so bila priprta. Stopil je v še vedno razsvetljeno klet. Na
steni sta brleli petrolejki. Klet je bila prazna. Pogradi so bili še vedno
razmetani, taki kot so jih pustili ljudje. Pogledal je proti zasilnemu izhodu,
ki je vodil v sosednjo klet. Vrata so bila na stežaj odprta. V sosednji kleti
je bila tema. Pomislil je na žepno svetilko in nehote pogledal na mizo,
toda na mizi ni bilo nič drugega kot zamaščen papir, v katerem je imel
nekdo zavito malico. Skomignil je z rameni in stopil v mrak. Naredil je
nekaj korakov in potem obstal, da bi se privadil temi. Postalo ga je strah.
Zazdelo se mu je, da stoji v neskončno ozkem hodniku. Nenadoma se bo
skozi pregrado iz letev prikazala Silva in ga zgrabila za roko. Povlekla
ga bo k sebi, da bo njegov obraz tik ob njenem, da bo čutil njen dih.
Potem ga bo vprašala: »Ti, Maks, zakaj me nisi poklical k sebi? Vedel si,
da želim biti s tabo, prosila sem te s pogledom. Toda ti si me pustil pri
starših, da me je zasulo. Pogledala sem te, pa si umaknil svoje oči in se
zazrl v svojo mamo. Delal si se, kot da ne veš, kaj želim. Ali pa te je
bilo strah mojega očeta. Ne bi te bilo treba biti strah. Saj je oče že zdavnaj
1 Problemi
833
vedel za naju. Le delal se je nevednega. Vidiš, Maks, poklical bi me bil,
tako z roko, niti z roko bi ne bilo treba, samo z očmi, pa bi razumela. Kaj
praviš na to, Maks?« Maks je stresel z glavo. Pogledal je nazaj v rumeni
kvadrat in slišal samega sebe, kako šepeta: «Nisem kriv, tudi če bi te
bil poklical, bi ne bila prišla. Sama si rekla, da se morava vesti, kot da
ni med nama ničesar.« Maks je otipal vžigalice in prižgal. Plamenček se
je počasi razplamenel in razširil krog svoje luči. Ko je zagledal pred sabo
vrata v sosednjo klet, je zaščitil z dlanjo plamenček, da mu ne bi ugasnil,
in kar se da hitro nadaljeval pot. Ničesar ni razmišljal, ker se je bal, da
bo spet zaslišal ob sebi Silvin glas. Zato je takoj, ko mu je ugasnila vži-
galica, prižgal drugo in tretjo in četrto, dokler ni pred seboj zagledal
rumene luči, ki je lezla skozi vrata mamine kleti. Zdaj je že skoraj tekel
in naposled je ves upehan prišel v klet, kjer je našel svojo rajnko mamo
in njeno prijateljico Gertrude, ki je držala v naročju mamin kovček.
Gospa Gertruda si je obrisala solze, mu pokimala in vpra.šala:
»■Si prišel?«
»Sem.«
»Si videl?«
»Kaj?«
»Hišo.«
»Sem.«
»Kako je?«
Takoj ni znal odgovoriti. Začel je razmišljati, kaj želi gospa Gertruda
s tem vprašanjem zvedeti, toda še preden ji je odgovoril na vprašanje,
mu je gospa Gertruda prišla na pomoč.
»Mislila sem na hišo.«
»Hiša? Ja, hiša še stoji. Le sprednja stran se je odluščila od nje. Dru-
gače je vse uničeno.«
»Pohištvo?«
»Da.«
»Tudi mamino?« Pokazala je na njegovo rajnko mamo.
»Tudi.« Zdaj je šele opazil, da ima mama roki sklenjeni v molitvi.
Med dlani je stiskala rožni venec.
Gospa Gertruda je pokimala. »Dala sem ji rožni venec. Ves čas sem
se pogovarjala z njo in jokala. Uboga moja Ani! Kako mi bo težko...
zdaj sami. Pa tudi tebi. Kaj boš počenjal, moj ubogi Maks?«
»Ne vem. Živel bom kot do zdaj. Popravljal bom most.«
»Most.« Gertrudine ustnice so se stisnile v jezi. »Zaradi mostu nas
bombardirajo. On je vsega kriv. Ti ga pa popravljaš. To ni dobro, Maks,
to ni dobro, rečem ti!«
»Nič ne morem za to. Dodelili so me k mostu. Kaj naj bi delal dru-
gega? Sole so zaprte. Se vedno je bolje popravljati most, kot pa iti na
fronto.«
»Ko bi ne bilo tega mostu, bi bilo mesto celo. Zaradi mostu je umrla
moja prijateljica Ani.«
Gospa Gertruda je zahlipala v robček.
834
Takrat je Maks izkoristil priložnost in stopil k porušeni steni. Počasi
je pokleknil k Silvinim nogam in stisnil njene mrzle natikače v svoje
dlani. Potem je natikače snel z bosih nog, šel v kot in jih skril za zaboj,
v katerem so imeli shranjene knjige. Gospa Gertruda je še vedno jokala
v robec, tiho, le glava se ji je stresala v rahlih sunkih. Maks je pogledal
proti Silvi in pomislil na njen prstan.
»Na roki ima prstan. Nič ni vreden. Kupil sem ji ga na sejmu, toda
kako bi bilo lepo, če bi ga imel. Malo bi pobrskal, odstranil opeko, ji
osvobodil roko.« 2e je stopil k Silvi, ko je zaslišal Gertrudin glas.
»Kaj delaš, Maks?«
Obstal je.
»Pusti Silvo pri miru. Nič ji ne moreš pomagati.«
To je rekla gospa Gertruda počasi, z nekim čudno odsotnim glasom,
polnim tihega obupa in žalosti, tako da ga je streslo. Ozrl se je v Silvine
bose noge, šel počasi h klopi, na kateri je sedela gospa Gertruda, kjer
je med napadom sedel on sam. Sedel je zraven starke in se zazrl v tla.
»Vem, kako ti je, toda vedi, meni ni nič bolje. Tvoja mama mi je
bila vse.«
Maks je samo pokimal.
Skoraj bi gospo Gertrudo zasovražil. Gledal je pod, posut z drob-
tinami, in poslušal svoj glas : »Ne govorite mi o mami, gospa Gertruda .. .«
»Teta mi reci,« se je vmešala starka.
»Prav, teta Gertruda, ne govorite mi o mami. Tudi o žalosti in samoti
mi ne govorite. To je le moja stvar, to je le vaša stvar in nima pomena,
da se drug drugemu mešava v to. Mama je mrtva, zato jo pustiva, naj
počiva v miru. Vse, kar lahko še zanjo naredimo, je to, da jo nekje
pokopljemo. Kje, tega ne vem, pa naj bo mamina želja še tako jasna. Mi
bo že oprostila, če ne bomo mogli najti zanjo tistega mesta, ki si ga je
želela.«
»Tu notri piše,« je rekla gospa Gertruda in pokazala na kovček. Potem
je še dejala: »Oprosti, če sem ti kaj rekla zaradi mame. Mislila sem, da
ti bo tako laže.«
»Ne, nič laže.« Spet je zagledal pred sabo na tleh raztresene drobtine.
Zazdelo se mu je, da jih je zdaj še več. Segel je v žep, otipal miš, ki se
mu je zarila s krempeljčki v dlan, in položil živalco na tla pred svoje noge.
Starka je zagledala miš šele, ko je umaknil dlan. Miš je obstala na
mestu in se radovedno ozirala okoli, potem je sedla na zadnji tački in se
začela umivati.
Gospa Gertruda se je umaknila na skrajni rob klopi. Obraz ji je postal
sivkasto bel, roki sta se ji oprijemali druga druge in ustnice, do zdaj
mrtve, so se začele tresti. »Križana gora, kaj pa počenjaš, te ni sram?«
»Kako?« Maks je ni razumel.
»Ob svoji rajnki materi uganjaš šale. Hočeš me prestrašiti in pokva-
riti to žalostno občutje ob svoji rajnki mami. Dobro veš, da se bojim miši.«
»Ne vem. Pa tudi norčujem se ne. Miš sem našel tukaj in tukaj
naj ostane. Ne morem je nositi vse življenje v žepu. Dovolj drobtin je
na tleh.«
835
starka je zdaj s pogledom tipala tla. »Resnično, le kdo je raztrosil
toliko drobtin. Saj pravim, tako malo kruha imamo, pa taka potrata in
nepremišljenost.«
»Bila je Silva,« je rekel Maks in toliko da ni zakričal na gospo Ger-
trudo. Z vsemi silami se je premagoval, da bi bil z njo še naprej vljuden,
toda kljub vsem naporom ji je pogledal naravnost v oči in počasi rekel:
»Ne bom vas klical teta. Zame boste še vedno gospa.«
»A,« starka je pokimala in glava ji je obvisela na prsih, kot da bi
bila postala nenadoma pretežka z-a njen suhi vrat. Prsti rok so ji ner-
vozno podrhtevali na kolenih. V prostor je prišepal njen tihi glas: »Ja,
ja, prava trapa sem. Hotela sem, da bi se danes zbližala ob tvoji rajnki
mami, moji prijateljici. Pazila sem na vsako besedo, na vsak gib, pa sem
vedno znova grešila. Kot za stavo. In namesto, da bi postala prijatelja,
si me zasovražil. Kaj me brigajo drobtine, jaz pa sem te, ko si jih samo
omenil, začela učiti. Iz žepa si privlekel miš in že sem mislila, da se
norčuješ, čeprav niti pomislil nisi na to. Zdi se mi, da sem zelo zlobna
ženska. Tako malo nas je ostalo, želela bi, da bi se razumeli, si pomagali,
se imeli radi, pa je v človeku nekaj slabega, kar proti njegovi volji
privre na dan in vse pokvari.«
Maks je prikimal. »Res je. Vedno znova skušamo živeti tako, kot
naj bi živeli pravi ljudje, potem pa je čisto drugače. Pogledaš človeka,
ga zasovražiš, pa ne veš zakaj. Tisto prej sem rekel kar tako. Pravil vam
bom teta. Krajše je, pa tudi zato, ker ste bili pi-ijateljica moje rajnke
mame. Miš pa vas ne bo več motila, poglejte, odhaja.«
Starka je vzdignila glavo in z očmi poiskala miš, ki se je počasi bližala
priprtim vratom. Usta so se ji tiho nasmehnila. »Ljubka je,« je dejala čez
čas, ko je miš spet sedela na zadnjih tačkah in se umivala. »Kaj sploh ve
za bombardiranja! Ljubka je, res!«
Miš ju je pogledala, kot da bi razumela starkine besede, potem je
stekla skozi vrata v sosednjo klet. Maksu se je zazdelo, da je spet nekaj
izgubil. In pomislil je, da pravzaprav človek v življenju venomer izgublja.
Vsak trenutek, kajti izgub se zaveda mnogo bolj kot pridobitev, saj naj-
večkrat sprejema, ne da bi se tega zavedal, in jemlje to kot nekaj samo-
umevnega. Se vedno je gledal v tla, toda zazdelo se mu je, da se na desni
ob gospe Gertrudi nekaj premika. Ozrl se je in zagledal svojo rajnko
mamo, kako se počasi guga. Zmrazilo ga je, prsi mu je stisnil strah, da
ni mogel spregovoriti besede.
Gospa Gertruda je to opazila. Pojasnila je: »Tako rada se je gugala,
tako rada, zakaj bi ji ne privoščila še malo veselja, zdaj ko je še čas.«
Maks je samo majal z glavo. Ni prišel do besede, ko pa je gospa
Gertruda spet hotela pognati gugalnik, ki se je že skoraj ustavil se je
oprijel z obema rokama roba klopi in rekel skozi zobe: »Pustite jo! Mama
je vendar mrtva.'lNíjej je prav vseeno, če se guga ali pa če sedi mirno.
Prej ste rekli, da ne morem pomagati Silvi, tudi moji mami ne morete
pomagati. Le pokopati jo moramo in to čimprej.«
»Prav imaš, Maks, prav! Hudo je le, ker še zdaj ne verjamem, da je
res mrtva. Pomisli, še včeraj sva govorili, kavico mi je skuhala, kavico
836
iz svoje skrite zaloge. Vse stanovanje je dišalo, čeprav sva odprli okno na
stežaj. Saj veš, zaradi Šerifa, ki bi lahko nesel na nos blockftihrerju. Zdaj
pa sedi tukaj, mrtva. Vem, da je mrtva, prepričujem se, da je res, in
vendar se mi vedno znova dozdeva, da le spi.«
»Mrtva je, mrtva, mrtva, razumete, teta. Tudi Silva je mrtva, tudi
Komanovi. Zato jih moramo čimprej pokopati.«
Gospa Gertruda je pokimala in zajokala v robček. Ko se je nekoliko
umirila in si obrisala oči, je rekla: »Bomo, bomo, še danes. Gospod Filip
bo vse uredil. Tudi ženske bo poklical, da bomo drago Ani okopali in
oblekli v praznično obleko. Vedno mi je govorila, da želi biti pokopana
čista. Brez skrbi, Maks! Gospod Filip bo vse uredil.«
»Pa blockführer, bo dovolil?«
»Bo. Gospod Filip mu bo dal žganje. Zato bo privolil. Med nami
rečeno mu bo še ljubše tako, saj bi imel s komisijami, zapisniki in po-
grebom preveč dela. Posebno danes, ko so umrli tudi gospod kapetan,
Mimi in Feliks.«
»Kako pa veste za kapetana in Mimi?« jo je začudeno vprašal Maks.
»Serif je bil tukaj in povedal. Tudi videla sem ju, ko so ju položili na
oder. Uboga Gerda, kako bo žalostna. Čeprav sta se kregali iz dneva v
dan zaradi strank, sta se imeli radi.«
»Kdo?«
»Gerda in Mimi.«
»Tudi to veste?« Maks je pred očmi spet zagledal Mimino telo s
črnikastimi bradavicami.
»Vem. Vsak teden sta prihajali k meni, da sem jima prerokovala ob
čmi kavi in fižolu. Zelo sta praznoverni. Za marsikaj se mi imata za-
hvaliti. Ce se samo spomnim, v kakšnih težavah sta bili včasih.«
»V kakšnih?«
Gospa Gertruda ga je pogledala. Sele zdaj se je zalotila, da je rekla
nekoliko preveč. »Nič posebnega. Ženske težave.«
V kleti so se zaslišali koraki. Oba sta pogledala v priprta vrata. Koraki
so postajali vedno bolj razločni, glasni, dokler se niso odprla vrata na
stežaj in sta med njimi zagledala gospoda Filipa, ki je stiskal v roki
veliko žepno svetilko. Videlo se mu je, da je utrujen. Obraz mu je bil
poten, roke so se mu tresle.
Gospod Filip je zamahnil z roko in pokazal proti sosednji kleti. »Po-
hitimo! Zdaj zdaj bodo začeli. Pogreb!«
»Kakšen pogreb?« je vprašal Maks in pogledal rajnko mamo. Gospa
Gertruda pa je razumela in vstala.
»Gospoda kapetana in Mimi. Vsi so že zbrani.«
Takrat so nad njimi zabobneli bobni. Tolkli so počasi. Trije udarci,
potem sta sledila dva kratka, in spet trije počasni. To se je ponavljalo
vedno znova.
»Spet so zbrali otroke,« je siknila gospa Gertruda. »Nobene glasbe
nimajo več, pa zberejo otroke, da tolčejo na svoje velike bobne.«
»Pohitimo!« je silil gospod Filip. »Vsak čas se bo začelo.« Zamahnil
jima je z roko in izginil skozi vrata.
837
Gospa Gertruda in Maks sta se spogledala. Starka se je zagnala za
gospodom Filipom in Maks ji je sledil tik za petami, ker se je zbal, da
bo ostal sam v temi. Ko so tekli skozi tretjo klet, se je spomnil na rajnko
mamo, povlekel je gospo Gertrudo za rokav in zavpil: »Pa mama?«
Starka pa je samo zamahnila z roko, češ da naj zdaj svojo mamo
pusti pri miru. Zato se je Maksu zazdelo, da je starka le nima tako rada,
kot je to govorila že ves dan.
Tekli so skozi klet pod rumeno hišo in po stopnicah do pritličja. Tam
ju je gospod Filip počakal. Stopnišče je bobnelo od udarcev bobnov. Brum,
brum, brum, bum, bum, brum, brum, brum, bum, bum ...
Gospod Filip je pokazal na dvorišče. »Po stopnicah za služinčad mo-
ramo. Ni treba, da bi nas videli! Pohitita!« 2e se je zagnal v dvorišče,
stekel ob hiši do ozkih vrat in izginil za njimi. Stopnice so bile strme,
brez prehodov so zavijale v krogu proti podstrešju. V prvem nadstropju se
je gospod Filip ustavil in odklenil vrata. »Hitro!« Gospa Gertruda in Maks
sta smuknila skozi ozka vrata v vežo ter tam počakala gospoda Filipa.
Ko je zaklenil vrata, jima je s prstom na ustih pokazal, naj bosta tiho,
in namignil, naj mu sledita. Tiho, po prstih je šel ob zidu hodnika proti
svojemu stanovanju, medtem ko je vsa hiša odmevala od udarcev bobnov.
Ko je prispel do stopnišča, se je ustavil, se primaknil k steni in poškilil
izza vogala. Takrat sta prišla k njemu tudi gospa Gertruda in Maks.
»Nikogar ni!« je šepnil, stekel do svojega stanovanja, odklenil vrata in
ju z roko povabil noter. Gospa Gertruda in Maks sta zadihana stekla v
stanovanje ter se utrujena naslonila na zid. Gospod Filip je skrbno zaklenil
vrata. Dvakrat je obrnil ključ in še pritisnil na kljuko, da bi se prepričal,
ali so res zaklenjena.
»Zdaj pa hitro v sobo!« Maks se je spet znašel sredi diplom s keg-
Ijaških prvenstev. Gospod Filip je bil že pri oknu. »Sem stopita. Tu se bo
lepo videlo. Pomaknil se je na skrajni rob in naredil prostor gospe Ger-
trudi in Maksu. Ta je še vedno stal pri vratih.
Spodaj v veži so bobneli udarci. Brum, brum, brum, bum, bum, brum,
brum, bum, bum.
»Hitro! Hitro!« ga je zdaj poklicala gospa Gertruda.
Maks je ubogal. Sel je k oknu, se naslonil s komolci na okensko polico,
kot sta to storila gospod Filip in gospa Gertruda, ter pogledal na ulico.
Pred hišo so stali grupenführer, štirje esesovci, Gerda, ki je hlipala v
robec, in blockführer. Nekoliko vstran je počival grupenftihrerjev voja-
ški DKW.
V veži so bobneli bobni.
»Blockführer je komaj čakal na slovesnost. Zadnje dni je bil že kar
nervozen, ker ni imel nobenega poštenega dela. Vedno manj ljudi ima.
Le mi smo mu še ostali. Danes bo imel spet priložnost pokazati, da je
nenadomestlj iv.«
»Čeprav ga prav nič ne potrebujemo,« se je oglasila starka.
»Mi ne, toda grupenführer in stranka. Nekdo nas mora nadzorovati
in skrbeti za nas. Ce samo pomislim na razdeljevanje živilskih kart. Kdo
bi to počenjal, ko bi ne bilo blockführerja. Vendar se zadnje čase vedno
838
bolj boji, da nas ne bi izgubil in ostal sam. Potem bi ga gotovo premestili.
Na fronto, ali pa kam drugam.«
»Lahko bi postal blockführer kje drugje,« se je vmešal Maks in gledal,
kako je Gerda slinila grupenführerjevo uniformo.
»Vprašanje, ali ima dovolj stricev v mestni upravi in v stranki. Kon-
kurenca je dandanes zelo velika. Le najzvestejši so ostali doma, na svojih
mestih. Toda zdi se mi, da se je danes potolažil. Samo poglejte ga, kako
se šopiri!«
Sele zdaj je Maks opazil, da je blockführer v strankini uniformi. Na
prsih so se mu v popoldanskem soncu bliskala odlikovanja, škornji so mu
bili na novo pološčeni, kapa s ščitnikom mu je zakrivala pol obraza. Stopil
je k grupenführerju, rekel besedo, pobožal Gerdo po njenih pšeničnih
laseh, pohitel k esesovcem, ki so stali ob vratih mimo kakor kipi, potem
se je zagnal k avtomobilu in stresel v kozavega šoferja jerbas besed.
Nazadnje je stekel v vežo ter se jim izgubil izpred oči.
»Zelo si prizadeva,« se je namuznil gospod Filip.
»Tudi jaz bi si,« je rekla gospa Gertruda. »Za vse to, kar dobi, se
mu izplača.«
»Prav nič mu ne zavidam. Ce bi želel biti blockführer ali grupen-
führer ali ortsleiter ali kapetan, bi že davno lahko bil. Ze leta me silijo
v stranko. Toda jaz se zanimam za svojo opeko in svoje izume. Res se
človeku to moje delo morda zdi manj pomembno, morda celo nepomembno,
vendar to še ne pomeni, da bo ostalo vedno tako. Posteljo imam, jesti
tudi nekaj malega, potem je tu še kegljanje in če človek vse to sešteje,
uvidi, da ima več kot preveč. Brez uniforme in škornjev pa tudi lahko
prebijem. Celo všeč mi je, da jih nimam.«
»On pa je zelo ponosen nanjo,« se je oglasila gospa Gertruda.
»Seveda, ko je v njej, misli, da je država. Zato ga tudi ne boste
nikoli videli, da bi ne imel na sebi vsaj koščka te uniforme. V navadni
civilni obleki bi se počutil nepomemben, gol.« Gospod Filip je pogledal
na uro. »Le kaj se obirajo!«
Maks pa se je nenadoma zbal, da ne bodo imeli časa, zaradi vseh
teh dogodkov, ki se vrstijo drug za drugim, pokopati njegovo mamo.
Pomislil je: »Moja mama in Komanovi so tako nepomembni, da jih bodo
pozabili. Celo gospod Filip in gospa Gertruda. In moja mama in Komanovi
bodo ostali v kleti, nepokopani.« Ko je pomislil na to, se je spomnil na
Feliksa. Povlekel je gospoda Filipa za rokav, ker se je bal, da bi ga
drugače, če bi ga samo poklical, ne slišal.
Gospod Filip ga je pogledal: »Kaj?«
»Pa Feliks?«
»Tudi Feliks je v veži, na odru.«
»Nič nisem videl,« je odvrnil Maks in pred sabo razločno videl le
gospoda kapetana in Mimi, zavita v rdeči pregrinjali.
»Saj ga nisi mogel. Feliks leži pod mizo. Feliks je navaden član
stranke, brez čina, zato vendar ne more ležati zraven kapetana in Mimi,
ki je bila blockführerjeva zaupnica in funkcionarka ženskega društva.
Vse tri bodo pokopali.«
839
»Čudno!«
»Prav nič čudno. Ko te tako poslušam, se mi zdi, da sploh nisi živel
z nami v tem mestu. Vse ti je novo. V stranki ima vsak svoje določeno
mesto. Vsak je člen v dolgi verigi členov. Ne more ne naprej ne nazaj.
To se lahko zgodi z njim le, če odloči vodstvo.«
»In kje je vodstvo?«
»Tam!« Gospod Filip je pokazal proti zelenemu pasu mesta. »Oni
ne prenesejo bombardiranj. Pomembnejše delo imajo. Toda ne morem
reči, da nimajo problemov. Najprej jim ni vseeno, kako je s fronto v
Afriki in Rusiji, potem pa imajo še težave s partizani, tam.« Zdaj je
gospod Filip vzdignil roko še više, proti hribom, ki so ždeli v meglici kot
utrujeni velikanski voli. »Res ničesar ne veš!«
»Ukvarjam se z mostom, pa nimam časa, da bi se zanimal za druge
reči.«
»Zelo zgrešeno, čeprav je včasih koristno. Vsaj ne vidiš vseh svi-
njarij, ki se dogajajo okoli. Moram priznati, da je tudi meni včasih
nevzdržno. Takrat jo mahnem kegljat.«
»Kam?«
Gospod Filip ga je pogledal naravnost v oči. »Rad bi vedel, a?« Potem
se je ozrl na gospo Gertrudo, in ko je videl, da ta ne posluša, je rekel.
»Morda ti bom res pokazal. Lahko bi mi celo postavljal keglje. Do zdaj
mi je to delal Feliks.« Gospod Filip se je udaril po čelu. »Tepec, na to do
tega trenutka še pomislil nisem. Hočeš ali nočeš, moral te bom prositi,
da mi boš postavljal keglje. Sprejmeš?«
»Samo da mi ne bo vzelo preveč časa. Saj veste, most.«
»Pusti tisti usrani most. Ta se bo tako podrl slej ko prej, kljub tvo-
jemu trudu. Nekega dne ga bodo zadeli v polno, pa bo.«
Maks je začudeno pogledal gospoda Filipa. Ni bil navajen, da bi
kdo govoril o mostu s takimi besedami. Vsi prebivalci razbitega dela
mesta so bili na most ponosni. Se več, zaradi njega so tudi umirali in s
prijetno zavestjo v srcu odhajali na drugi svet. Čeprav bi bil marsikdo
izmed njih lahko odšel v zeleni pas mesta ali celo na deželo, so raje ostali
s svojim mostom, dokler jih ni, ob enem imed bombardiranj, zasulo. Most
jih je privlačeval z nevidnimi rokami in oni so vztrajali. Poleg tega pa
so bili polni ponosa, da delajo to po svoji volji, da so nekaj drugega kot
meščani, ki so le od daleč poslušali bobnenje, le od daleč gledali dim,
ki se je počasi valil čez sivkaste preluknjane škrbine. »Toda most je
nekaj velikega,« je rekel Maks.
»Velikega.« Gospod Filip se je zamišljeno nasmehnil. »Kup železa,
nič drugega. Kup spretno sestavljenega železa, ki služi za prehod vlakov.
Pa so začeh o njem govoriti, se o njem učiti, ga hvaliti, sestavljati o njem
pesmice, pesmi, himne in molitve, in most je nenadoma postal neke vrste
bog. Toda na ljudi, ki so ga naredili, na te ljudi so pozabili. Ko so ga
začeli bombardirati, je postal še večji. Zdaj so prepričani, da je še silnejši,
kot so mislili. Kajti nihče ne bombardira ničesar zastonj. Bombardirajo
samo velike reči. Ker so hoteli postati veliki tudi sami, so ostali in delili
840
usodo z mostom. In postali so veliki kot most. Le da most še vedno stoji,
njih pa ni več nikjer. Le v naši hiši smo še ostali.«
»Bravo, bravo, bravo!« je zaploskala gospa Gertruda, ki je slišala
samo zadnje besede.
Spodaj so ropotali bobni: Bram, bram, bram, bam, bam, bram, bram,
bram bam, bam . ..
»In vi, zakaj ste ostali vi? Zakaj niste odšli?«
»Jaz sem moral ostati. Toda ne zaradi mosta, zaradi sebe. Jaz sem
izumitelj. Izumljam novo opeko. V nobenem laboratoriju na svetu bi ne
imel take priložnosti za eksperimente. Po vsakem bombardiranju poiščem
zanimive primerke... toda to te gotovo ne bo zanimalo, da, da.« Gospod
Filip je pogledal čez razvaline na drugi strani ulice. Dima ni bilo več,
toda v praznini sesedlih nadstropij je še vedno tlelo. »Da, da, celo ka-
menje gori! Celo kamenje.«
»Res je, imate prav,« se je oglasila gospa Gertruda, ki ni povsem
razumela gospodovih besed. »Toda pogreb. Ta bi se vendar že moral
začeti. Kaj se le obotavljajo?«
Spodaj pred hišo so še vedno stali grupenfiihrer, štirje esesovci, šofer,
Serif, in Gerda. Blockführerja ni bilo. V veži so ropotali bobni, toda nena-
doma so utihnili. Nastala je gluha tišina. Gerda spodaj pred hišo se je
odtrgala od grupenführerja in zavpila: »Oh, moja sestra Mimi, oh, moja
sestra Mirni!« Potem je stekla v vežo. Esesovci so se postavili po dva na
vsako stran vežnih vrat, grupenfiihrer pa se je počasi napotil v vežo.
Zdaj sta ostala na ulici le še kozavi šofer in Serif. Ta je počepnil k zidu,
se oprijel z rokami nog in naslonil brado na kolena. V veži se je slišal
Gerdin jok, med katerega je metala kratke stavke. Jokala je v enoličnem
visokem tonu, potem pa nenadoma hripavo zavpila: »Ubili so mi jo,
svinje!« Sledil je spet jok in nenadoma: »Zdrobili jih bomo v prah!« In
spet jok in spet vzklik: »Oh, uboga moja sestra Mimi!« Potem je utihnila.
Zdaj je bila spet tišina, dokler se ni zaslišalo v veži čudno lajanje. To ni
bil la jež psa, toda bilo je nekaj podobnega. »Blockführer govori,« je zaše-
petal gospod Filip.
»Saj vendar laja,« je ušlo Maksu.
Gospod Filip in gospa Gertruda sta položila na usta prst.
»Molči,« je zašepetal gospod Filip.
»Toda saj ga vendar nihče ne razume, to je vendar lajež!«
»Molči!« Zdaj je postal gospod Filip že nervozen. »Ce bi te slišal
kateri izmed njih, bi bilo po tebi. Rajši poslušaj.«
Spodaj v veži je lajalo sunkovito, visoko, potem spet zateglo, podobno
lajanju psice, ki so ji ukradli mladiče. Ko je lajanje postalo tako glasno,
da je paralo ušesa, je nenadoma prenehalo in nad ulico se je spet razlezla
tišina, ki pa ni trajala dolgo, kajti nenadoma se je v veži znova oglasil
lajež. Toda ta je bil drugačen, podoben lajanju tolpe psov. Bevskanje
se je teplo med sabo, se vzdigovalo, padalo, posamezni zvoki so se lovili,
se prepletali in skakali drugi čez drugega. Ta nered pa ni trajal dolgo.
Lajanje je postajalo vedno bolj urejeno, dokler se ni spremenilo v skan-
diranje. »Hau, hau, hau, hau!«
841
»Kakšno navdušenje,« je pikro rekel gospod Filip. »Ti so vedno na-
vdušeni, če se kateri izmed njih rodi ali pa, če umre. Komaj čakajo na
ti dve priložnosti, saj se tedaj lahko pokažejo v svojih slavnostnih uni-
formah in dokazujejo svojo privrženost führerju in državi.«
»Toda oni lajajo!« je spet ušlo Maksu.
»Molči, vendar! Oni molijo. Tudi oni imajo molitve, le da so bolj
glasne od naših. Tako rekoč vojaške. Strumne. Le poslušaj!«
»Nič ne razumem.«
»To je vseeno. Morda tudi oni ne razumejo. Toda pomembno je ozračje,
ki ga taka mohtev ustvarja. Poslušaj ta ritem: »Hau, hau, hau, hau. Člo-
veku nehote požene po žilah kri.«
Gospa Gertruda je pokimala in začela ploskati v taktu lajanja. Plosk,
plosk, plosk, plosk. Zraven pa je odpirala usta, kot da bi lajala tudi ona.
Gospod Filip jo je po strani pogledal in šepnil: »Gospa Gertruda,
kaj pa vendar počenjate. Saj niste članica stranke!«
Starka ga je prestrašeno pogledala. Roki, ki sta hoteli pravkar udariti
druga ob drugo, sta za trenutek obviseli v zraku in nato padli k telesu.
»Presneto, spozabila sem se! Ta takt človeka nehote vpreže.«
Spodaj v veži je udarjalo: »Hau, hau, hau, hau.«
Maks se je nagnil daleč čez okensko polico. Serif je še vedno čepel
ob steni, v svojem prevelikem hubertusu. Z dlanmi si je zakrival usta in
gledal proti kozavemu šoferju, ki je zdaj dremal na sprednjem sedežu
avtomobila. Zazdelo se mu je, da hoče Serif z dlanmi nekaj prikriti. Sprva
ni vedel kaj, potem pa je opazil, da se mu dlani komaj opazno premikajo
v taktu lajanja. Pogledal je gospoda Filipa in pokazal z roko na Šerifa.
»Tudi Serif ... moli.«
»Zanimivo,« je rekel gospod Filip in se nagnil skozi okno. Nekaj časa
je opazoval Šerifa, potem se je skrivnostno nasmehnil: »Da. da, tudi ta
bi želel moliti. To celo na skrivaj dela, čeprav bi ne smel, ker ni član
stranke.«
»Ni član stranke? Saj je obveščevalec.«
»Prav zato. Le redki obveščevalci so člani stranke. Ti niso pripravni
za to. Ljudje se jih preveč bojijo in zato so pred njimi previdni z besedo
in dejanji. Obveščevalec mora vedno delati vtis običajnega, mirnega držav-
ljana. Seveda s Šerifom je drugače. Vsi vemo, da je obveščevalec. Toda
ni bilo vedno tako. Ko nas je bilo še nekaj tisoč,« gospod Filip je zamahnil
z roko čez razvaline, »je bilo drugače. Nihče ni vedel, da je obveščevalec,
in veliko ljudi mu je zaupalo svoje težave. Ze zavoljo njegovega preve-
likega hubertusa. V tem pomečkanem, umazanem hubertusu se je zdel
Serif navaden cestni postopač, ki je človeku vzbudil celo usmiljenje.
Spomnim se, ko je prišel h gospe Gertrudi...«
»Molčite vendar, gospod Filip,« je zaklicala gospa Gertruda, ki je bila
zamaknjena v modrikaste hribe. »To je bila moja velika napaka.«
»Naj ve, kako smo bili naivni,« je odgovoril gospod Filip. »Ko je
prišel h gospe Gertrudi, ga je ta celo postregla s čajem, belim kruhom in
klobaso. Delal se je skromnega, se pogovarjal o vsakdanjih nepomembnih
stvareh, vmes pa vklepal nekoliko pomembnejša vprašanja kot: ,Kaj pa
842
mislite o vojni? Kako vam ugajajo Rusi? Mislite, da bodo Angleži obdržali
svoje kolonije?' Gospa Gertruda je nič hudega sluteč odgovarjala, kar ji
je pač tisti trenutek padlo v glavo. To pa je bilo usodno zanjo. Ze drugi
dan so jo klicali k bockführerju. Takrat je imel še urade ob hotelu
»Central«. Tretji dan pa je morala celo h grupenführerju na policijo. Le
svoji starosti se ima zahvaliti, da je niso vrgli v zapor.«
»Nehajte, gospod Filip!«
Gospod Filip je zamahnil z roko in nadaljeval: »Morala je plačati
sto mark kazni...«
»Komaj sem jih spravila skupaj.«
»Danes pa bi jo morda zaradi tistih besed celo ustrelili kot talko.«
»In kljub temu še gledate med seboj to prasico!« Maks je mislil
na Šerifa.
»Da, res! Cez pet dni je tebi nič meni nič spet obiskal gospo Gertrudo,
sedel k mizi in se začel pogovarjati o nepomembnih stvareh. Vmes pa
je spet vpletal pomembna vprašanja. Toda to pot mu gospa Gertruda
ni več nasedla.«
»Ne, nisem. In tudi kruha z maslom in klobaso mu nisem ponudila,
le čaj, pa še ta je bil lipov s saharinom,« je veljavno rekla gospa Gertruda.
»Jaz bi ga brcnil čez prag,« je rekel Maks.
»To bi ne bilo pametno. Nakopal bi si le težave. Nastal bi škandal,
Serif bi odšel drugam in k nam bi poslali novega obveščevalca. Kdove
koliko časa bi ne vedeli zanj in lahko bi naredil veliko gorje, preden bi
uganili, kdo je. Tako pa smo za Šerifa vedeli, pazili smo na vsako svojo
besedo, če je bil zraven, in njegova služba je postala za stranko tako rekoč
nekoristna. Kljub temu pa jo je ta ali oni še izkupil, ker se je spozabil.
Serif je znal tako spretno speljati pogovor na svoj tir, da se je človek, ne
da bi se zavedal, znašel na njem. To pa so bile majhne napake. Kazni so
dosegale petdeset mark. Le Dobrinovega Franceta so poslali na prisilno
delo, toda ta je bil takrat, ko ga je šerif speljal na led, okajen. Drugače
pa je bilo s člani stranke. Tudi te je šerif provociral in kontroliral. Od teh
je šel marsikateri v zapor, dva pa celo v koncentracijsko taborišče. Članom
stranke namreč nismo povedali, da je Serif obveščevalec.«
»Zakaj?« je vprašal začudeno Maks.
»Oni so drugo. Tudi oni nam marsičesa ne povedo. Ze tako imajo
preveč privilegijev.«
»Kaj pa zdaj, vas Serif še zapeljuje v greh?«
Gospod Filip se je zasmejal na vsa usta. »V greh, to si dobro rekel.«
Odkimal je: »Kje neki, zdaj je utrujen in zamorjen. Pa tudi za njegovo
skrivnost vemo. Zdaj dela tudi za nas. Blockführerju služi le toliko, da
ga ta ne pošlje na fronto. Pravzaprav je Serif ubog vrag. Pred vojno je
bil miren, bogaboječ človek. Potem se je oženil s hčerjo nekega nemčurja,
ki je imel svojo trgovinico v Kleparski ulici. Ta je zdaj že zasut s trgo-
vinico vred. Serifova žena pa je bila članica Heimatbunda. Zagrizena
hitlerjanka. Vzgajati je začela tudi Šerifa. Na vsak način ga je hotela
spraviti v stranko. To pa se ji kljub vsej vnemi ni posrečilo. Zadnje upanje,
da bi to dosegla, je bilo, da Serif postane obveščevalec. Najbolj smešno
843
pa je to, da prav zaradi svojega poklica ne more v stranko, ker bi potem
tega poklica ne mogel več opravljati. Serif je ubog vrag. Tepe ga block-
führer, tepemo ga mi, tepe ga usoda. Svojega poklica se ne more več
rešiti, skrivnost; ki jo nosi v sebi, ga žre, vsi ga zaničujemo in nihče nima
zanj lepe besede. Saj pravim, ubog hudič.«
Spodaj v veži se je ponavljalo: »Hau, hau, hau, hau!«
Šofer na sprednjem sedežu avtomobila je zaspal. Serif je še vedno
lajal v dlani.
»Kje pa ima ženo?«
Gospod Filip se je spogledal z gospo Gertrudo in se potem ozrl na
Maksa. »To je skrivnost ubogega hudiča. V taborišču je.«
»Kako, saj je vendar članica stranke, zavedna, kot se temu pravi.«
»Ne, v koncentracijskem taborišču, v porodniškem taborišču, če ga
lahko tako imenujem. Rojeva državi otroke.«
»Ne razumem?«
»Serifova žena je bila zelo lepo, visoko dekle s svetlimi lasmi, z belo
nežno poltjo in modrimi očmi. Prava arijka, kot pravijo oni. Lahko bi
rekli idealen primer. Zato so jo nekega dne poklicali in ji povedali, da so
ji zaupali največjo čast, kakršna lahko doleti nemško ženo, da bo porajala
državi idealne, čistokrvne arij ce.«
»Pa šerif!«
»Serif je ostal doma v svojem umazanem hubertusu. Ob slovesu mu
je rekla: .Domovina me kliče. Rodila ji bom nekaj lepih otrok. Ko boš
postal član stranke, mi piši, takrat se bom vrnila k tebi.' Serif še zdaj ni
član stranke, ona pa je še vedno v porodniškem taborišču in daje državi
čistokrvne otroke.«
»Pa očetje?« Maks je čutil, kako se mu grlo stiska v nerazumljivem
strahu.
»Tudi moške izbira stranka. Visoke, lepe, močne; prave arijce. Po
navadi so to esesovci, tako mi je pravil Serif. Ti pridejo v taborišče, se
seznanijo z ženskami, ki tam čakajo nanje, potem se zaljubijo drugi v
druge in se imajo radi, dokler ne postane ženska noseča. Takrat gre moški
nazaj na fronto ali v kazenske ekspedicije, ženske pa v porodnišnico. Ko
rodi, se začne spet vse znova. Serifova žena mu je poslal že slike dveh
malčkov s pšeničnimi lasmi. Seveda si je slike priskrbela naskrivaj, kajti
otroke materam vzamejo, ker so jih že vnaprej poklonile državi. Otroke
vzgajajo v posebnih zavodih.«
Spodaj v veži je sekalo v tišino sončnega popoldneva: »Hau, hau,
hau, hau ...«
»Serif zelo sovraži člane stranke,« je pripomnila gospa Gertruda.
»Oni to vedo in se ga bojijo.«
»Toda član stranke ne bo postal nikoli.«
Iz veže se je nenadoma izvil hreščeč glas: »Dovolj! Ena, dve, tri!«
To je bil grupenführer.
Lajanje je prenehalo. Skozi tišino, ki je nenadoma padla v sončno
luč, se je zaslišal Gerdin glas: »Maščevali jih bomo, maščevali! Na Anglijo,
844
bombe na Anglijo!« S hreščečim histeričnim glasom je začela peti pri-
ljubljeno letalsko pesem: »Bomben, Bomben, Bomben ouf England...«
»Gerda, Gerda, Gerda, nehaj! Hrani moči za kasneje!« je prigovarjal
grupenfiihrer. Gerda je utihnila.
V veži se je zdaj slišalo tiho mrmranje.
»Izrekajo ji sožalje,« je rekel gospod Filip.
Vsi trije so bili s komolci naslonjeni na okensko polico. Šofer se je
zbudil, si popravil uniformo in se strumno postavil pred avtomobil. Serif
pa je vstal, si obrisal mokre dlani v hubertus in se umaknil med razvaline
sosednje hiše.
Esesovci so se izgubili.
Mrmranje v veži je prenehalo. V tišino, skozi katero se je slišalo tiho
prasketanje ognja z bližnje goreče hiše, je zarezal žvižg piščalke. Sledil
je blockfiihrerjev glas: »Tri, štiri!« Spet so zaropotali bobni: »Brum, brum,
brum, bum, bum, bum, brum, brum, brum, bum, bum ... Iz veže je prvi
stopil človek s strankino zastavo. Za njimi so korakali trije in vsak je
nosil desko, ki je bila spodaj priostrena, zgoraj pa je bil na njej pribit
kljukasti križ. Za temi tremi so nesli esesovci gospoda kapetana in Mimi,
zavita v rdeči ogrinjali s čopki. Potem sta sledila grupenfiihrer in Gerda,
za njima blockführer, za blockführer jem pa sta nesla stanovalca hiše
luftschutzmanna Feliksa, ki je bil zašit v žakljevino. Za Feliksom je
bobnalo šest fantov. Preveliki bobni so se skoraj dotikali tal in ob kora-
kanju opletali okrog suhih otroških nog. Roke bobnarjev so enakomerno
vzdigovale in spuščale palice s klobučevinastimi glavicami na kožo, ki je
bila od udarjanja potemnela. Za bobnarji je sledilo pet stanovalcev rumene
hiše. To so bili člani stranke. Sprevod je šel počasi do avtomobila. Tam
so položili na zadnji sedež najprej luftschutzmanna Feliksa, nanj še Mimi
in gospoda kapetana. Mož z zastavo in možje z deskami so šli pred avto-
mobil. Esesovci in moža, ki sta nosila Feliksa, so se postavili po trije
na vsako stran avtomobila. Za avtomobilom so potem sledili grupenführer
z Gerdo, blockführer, bobnarji in pet članov stranke. Pridružile so se
jim še tri članice ženske zveze, katere funkcionarka je bila Mimi. Bobnarji
so venomer udarjali po bobnih. Nekaj časa so stali in čakali, da bi šofer
vzžgal motor. Ta je to zaman poskušal. Ko je pritisnil na vžigalo, se je
slišalo klopotanje motorja, to pa je bilo tudi vse. Motor ni hotel vžgati.
Grupenführer je divje gledal v šoferjev hrbet, blockführer pa je poškilil
proti oknu, kjer so bili gospod Filip, gospa Gertruda in Maks. Njegov
opičji obraz je bil poln prezira in lažnega ponosa. Bobni so udarjali takt.
Pri četrtem poskusu je motor le vžgal. Takrat je blockführer zapiskal
na piščalko. Mož je vzdignil zastavo in ves sprevod je krenil počasi po
ulici proti križišču. Ko je sprevod zavil na desno, se je iz razvalin prikazal
Serif. Najprej se je ozrl po ulici, če ga morda kdo ne opazuje, potem pa je
stekel za sprevodom. Toda še pred križiščem je zavil med kupe razbitin.
Zdaj je bila ulica prazna.
Gospod Filip je cmoknil z ustnicami in rekel:
»Se pred njimi hoče priti do reke. Sli bodo čez most in mu tako dali
poslednjo čast. Toda zanima me, kako bo prišel čez Serif. Vojaki, ki stra-
845
žijo most, ga ne bodo pustili. Vedo, da ni član stranke. Pridita!« Gospod
Filip je planil v delovno sobo. Gospa Gertruda in Maks sta mu sledila.
Postavili so se k oknu, kjer je zadelo Feliksa. Bobnanje, ki se je na čelni
strani hiše že skoraj izgubilo med razvalinami, se je zdaj spet slišalo. Toda
sprevoda še niso videli, ker so ga zakrivali pogledu zidovi požganih hiš.
Zagledali pa so Šerifa, kako je tekel čez kupe razvalin, se izgubil med
zidovi in se spet nenadoma pokazal na vrhu Mont Blanca, kjer se je že
naslednji trenutek spustil po pobočju in izginil izpred njihovih oči.
»Po bližnjici hoče priti do reke. Le da ne ve za najbližjo pot.-« Gospod
Filip se je skrivnostno nasmehnil.
»Rekli ste, da bomo šli gledat!« je dejala gospa Gertruda.
»Dovolj časa imamo. Le tega ne vem, kako bomo prišli čez reko.«
Ozrl se je na Maksa. »Kaj pa tvoj službeni čoln?«
»Pri mostu je, zaklenjen.«
»Imaš ključ?«
»Imam.«
»Prav, prepeljali se bomo z njim. To ni prepovedano. Le čez most ne
smemo. Poglejta!« Gospod Filip je pokazal na glavno očiščeno cesto, ki
se je vlekla skozi razvaline kot bel trak.
Maks je zagledal sprevod. Zastava spredaj je plapolala v popoldanskem
vetru, deske, ki so jih nosili trije visoko vzdignjene, oprte na trebuhe, so
se majale. Šofer v avtomobilu je sedel z glavo med rameni, kot da bi
dremal. Roke fantov so se enakomerno vzdigovale in spet padale na bobne,
pogrebci pa so korakali z vzdignjenimi desnicami.
»Preskušajo svojo vzdržljivost,« je rekel gospod Filip. »Zdaj pa poj-
dimo!« Brez naglice je odšel iz sobe. Go.spa Gertruda in Maks sta šla
za njim. Gospod Filip je zaklenil stanovanje in jima namignil, naj mu
sledita na stopnišče za služinčad. Zašepetal je: »Ni potrebno, da bi nas
kdo videl. Vem, da so vsi pri oknih. Tudi to vem, da bi nas nihče ne
ovadil, vendar je bolje, da ne vedo. Morda je še kdo izmed njih obve-
ščevalec. Človek nikoli ne ve.«
Ko so prišli v pritličje, je gospod Filip pokazal na odprtino v zidu.
»Tukaj!« Počepnil je in se prerinil skoznjo med podrte zidove sosednje
hiše. Nekaj časa so hodili po nametani opeki, kamenju in železnih tra-
verzah, potem se je gospod Filip spustil v lijaku podoben očiščen prostor,
kjer je bil z železnim pokrovom pokrit jašek kanalizacije. »Tu!« je rekel,
pobrskal med opeko in privlekel iz nje železno palico. Z njo je odprl
pokrov. »Spustita se dol. Nobene vode ni!«
Maks in gospa Gertruda sta se spogledala, se obotavljala, potem je
starka jezno zamahnila z roko, nekaj zamrmrala in se spustila v jašek.
Maks se je postavil k odprtini in gledal, kako se je starkina glava pogrezala
v mrak. Ko se je že zbal, da jo bo izgubil v temi, je gospa Gertruda
pogledala kvišku in zaklicala: »Na dnu sem!« Glas je odmeval.
»Zdaj pa ti. Nič posebnega ni!« ga je hrabril gospod Filip.
Maks se mu je skušal nasmehniti, vendar je čutil, da se mu to ni
prav posrečilo. Pokleknil je k odprtini, z nogo otipal železno lestev in
se začel počasi spuščati v globino. Iz mraka pod njim je vstajal hlad.
846
Počasi se je spuščal in odprtina nad njim je postajala vedno ožja in
svetlejša. Slednjič je otipal tla. V mraku je pred seboj zagledal gospo
Gertrudo.
»Res ni vode,« je rekla. »Tudi smrdi ne. Vedno sem mislila, da v
kanalih zelo smrdi in da so polni podgan.«
»Nimajo več kaj tu iskati. Preselile so se gor v zasute kleti.«
»Molči!«
Zdaj se je nenadoma zbal za rajnko mamo, za Silvo in za Komanove.
Kaj, če jih načno podgane? Vedel je, da v njihovi kleti ni bilo nikoli
podgan, toda vedel je tudi, da so pustili vrata kleti odprta. I^hko bi
prišle iz drugih kleti. Pogledal je navzgor. Odprtino je zakrila široka
Filipova postava. Bil je tako širok, da je lahko stal na lestvi in se s hrbtom
naslanjal na stene jaška. Gospod Filip je zaprl jašek s pokrovom. Znašli
so se v temi. Pa ne za dolgo, ker je gospod Filip prižgal veliko žepno
svetilko. Imel jo je obešeno ob pasu. Pustil jo je tako, ne da bi jo držal
v roki. Zato se je medtem, ko se je spuščal v globino, svetilka majala
in njen rumeni krog je poplesaval po stenah jaška. Ko je gospod Filip
prišel do dna, si je z robcem obrisal roke, vzel svetilko in posvetil v
kanal. Zdaj šele je Maks videl, kako visok in širok je. Pravi predor. Toda
na mamo ni pozabil. Prijel je gospoda Filipa za rokav: »Gospod Filip!«
»Kaj je?«
»Moja mama!«
»Kaj je s tvojo mamo? Ne skrbi, ponoči jo bomo pokopali. Urediti
moram z blockführerjem.«
»Kaj, če jo načne jo podgane? Pa Silvo, pa Komanove! Nikoli bi si
ne mogel tega odpustiti. Vrata smo pustili odprta.«
Gospod Filip si je začel treti brado. Pogledal je proti vrhu jaška,
potem Maksa in slednjič rekel: »Brez skrbi. Ne bodo prišle. Vedno čakajo
na noč. Pred mrakom pa se bomo vrnili. Tudi drugače že dolgo nisem
videl podgane. Preselile so se v zeleni del mesta. Bombe so jih prepodile.
Podgana je pametna žival in ne nosi svoje glave naprodaj zaradi usranega
mosta. Pojdimo!« Njegov glas je odmeval. Stopil je proti levi in krenil
po kanalu. Na dnu kanala je bilo strjeno blato, pesek, ilovica, kosi prepe-
relih krp in na pol razpadlega papirja. Toda videlo se je, da v kanalu
že dolgo ni bilo vode. V kanalu je bil čuden vonj, ki je dražil nosnice
in o katerem bi človek ne mogel reči, da je smrad. Hodili so dobre četrt
ure, ko so zagledali pred sabo rahlo svetlikanje: »Tam!« Gospod Filip
je pokazal z roko predse. Kmalu je bila pred njimi srebrna elipsa, ki se
je vedno bolj večala, dokler ni gospod Filip ugasil svetilke. Pred sabo
so zagledali umazane valove reke. Zaslišali so njen šum in v nosnice jim
je udaril vonj po ribah. Gospod Filip je pokazal z roko, naj počakata.
Sam je šel do konca kanala, pogledal na levo, na desno in jima potem
pomignil, naj prideta. Ubogala sta. Pokazal jima je ozko polico, ki je od
kanala vodila na obalo, poraščeno z okleščenim grmovjem. »Tukaj, za
mano!« Gospod Filip je stopil na piano. Ko so stali med grmovjem, je
Maks skušal dognati, kje so. Takoj na desni je zagledal most. Visok,
mogočen je segal s svojim železjem do neba. Skozi njegovo ogrodje je
847
pobliskavalo sonce in slepilo oči. Na mostu se je počasi premikala senca
stražarja.
»Čoln!« je rekel gospod Filip.
Maks je pokimal in odšel po bregu proti mostu.
Coin je bil privezan tik ob mostu. Ko je stražar spoznal Maksa, mu
je pomahal z roko. Potem se je naslonil na ograjo in zaklical v globino:
»Kdaj prideš?«
»Je kaj narobe?«
»Popustili so trije vijaki. Tako je rekel nazomik. Privil jih je
kar sam!«
»Potem nimam kaj iskati!« je zaklical Maks. »Jutri pridem pogledat!«
»Prav!« je zaklical stražar in se odmaknil od ograje.
Maks je odklenil ključavnico, stopil v čoln, pripravil vesla in odrinil.
Pustil je, da ga je tok počasi nesel ob bregu. Ko je bil že blizu kanala,
je zaslišal bobne. Sprva so se komaj razločili skozi šumenje valov, toda
z vsakim trenutkom je bobnenje postajalo razločnejše. Maks je zaveslal
k bregu in pri kanalu trčil ob breg. Prijel je za verigo in skočil na breg.
Gospod Filip in gospa Gertruda sta ga čakala za grmovjem.
»Je v redu?« Gospod Filip je bil z dvema dolgima skokoma pri Maksu.
»Je, vse je v redu. Trije vijaki so popustili, toda gospod nadzornik
jih je sam privil, tako da mi danes ni treba na most«
Gospod Filip je nejevoljno zamahnil z roko. »Kaj me brigajo vijaki
usranega mosta. Čimprej moramo priti na drugi breg. Boš zmogel?«
»Zakaj ne! Malenkost!«
Zdaj je stala ob gospodu Filipu tudi starka. Prestrašeno je gledala
v valove. Gospod Filip je to opazil in rekel: »Nič se ne bojte! Fant je
izurjen v veslanju!« Ozrl se je na Maksa. »Spustiti se moramo niže.
Z mostu nas ne smejo videti. Poslušajte, že prihajajo!«
Res so se bobni slišali vedno razločneje.
»Pridite, gospa Gertruda!« je rekel gospod Filip in ji vljudno po-
nudil roko.
»Oh, kako se bojim. Ne morete si misliti, kako se bojim vode.«
Gospod Filip je postajal nestrpen. »Pohitite, gospa Gertruda, nič se
vam ne bo zgodilo. Prosim, stopite v čoln in sedite na zadnji konec, tja!«
Gospa Gertruda je prestrašena pokimala, stopila v čoln, in ko se je
čoln nekoliko nagnil, je starka hitro počepnila. Zdaj je ždela na dnu
čolna kot prestrašena kokoš.
»Na drugi konec pojdite!« je jezno siknil gospod Filip skozi zobe.
Gospa Gertruda se je oprijela z rokami roba čolna in tako čepe počasi
stopicala proti krmi, dokler ni sedla na klop.
Ko je gospod Filip to videl, je skočil v čoln. da se je na krmi visoko
vzdignil. Gospa Gertruda je zavpila: »Jojme!« in se znašla na dnu čolna;
tam je tudi ostala.
»Nič se ne bojte, gospa Gertruda,« je spet ponovil gospod Filip.
Pogledal je Maksa. »Pohitimo! Ce ne, bomo zamudili.«
Maks je skočil v čoln, spustil verigo, vzel veslo in odrinil od brega.
Tok je zgrabil čoln, ga obrnil in ga vlekel v svojem naročju po reki.
848
Maks je zaveslal proti nasprotnemu bregu. Tok je bil močan in Maks
se je z vsemi silami upiral v veslo. Nasprotni, z grmovjem obrasli breg
se jim je počasi približeval. Ko so bili nekje sredi reke, so nenadoma
zaslišali klice na pomoč. Vsi so se ozrli za glasom. Res so kmalu zagledali
roki, ki sta besno tolkli okoli sebe. Vmes pa so se slišali klici: »Na pomoč,
ljudje, na pomoč!«
Maks je zaveslal z vsemi močmi, da bi človeka prestregel. Gospod
Filip se je vzdignil in si z dlanjo zasenčil oči, ker je gledal proti soncu.
Gospa Gertruda je siva od strahu čepela na dnu čolna.
»Saj to je vendar Serif!« je zaklical gospod Filip in začel z rokami
dopovedovati Šerifu, naj se prepusti toku. Zdaj so veslali na mestu in
tok ga je gnal naravnost proti čolnu. Ka je bil od čolna le še nekaj
metrov, je Maks vzdignil veslo, prijel za sam konec in ga ponudil Šerifu.
Serif se je z obema rokama obesil nanj. Tok je zajel čoln in ga gnal
po reki. Maks je potegnil veslo k sebi, gospod Filip pa se je nagnil čez
rob čolna in prijel Šerifa za ramena. Serif je spustil veslo in se oprijel
čolna. Coin se je nagnil in zajel nekaj vode. »Pazite!« je zavpila zadaj
gospa Gertruda in sedla na mokro dno. Maks se je postavil na levo stran
čolna, gospod Filip pa je počasi vlekel Šerifa, dokler se ni Serif zvalil
z glavo naprej v čoln. Maks je sedel, naravnal čoln proti bregu in se
uprl v vesla.
Serif je nepremično ležal na dnu čolna. Njegovo drobno telo se je
treslo in hrbet se mu je pri dihanju vzdigoval in padal. Ves je bil skrit
pod hubertusom, le nekaj razmočenih las je gledalo izpod tkanine. Gospod
Filip ga je prijel za ramo. »Hej, Serif!«
Serif pa se ni hotel odzvati. Vzdignil je roke in si povlekel hubertus
čez glavo. Gospod Filip je zamahnil z roko in sedel.
Počasi so se bližali grmovju.
Ko so trčili ob breg, je gospod Filip skočil iz čolna in ga privezal
na bližnje deblo. »Prosim, gospa!« Ponudil je gospe Gertrudi roko. Ta
je ubogljivo vstala in, ne da bi ga pogledala, stopila na breg. Oddrobila
je nekaj metrov navkreber ter tam sedla v sežgano travo. Maks je snel
vesla in namignil z očmi gospodu Filipu.
»Hej, Serif, boš ostal kar v čolnu? Mi gremo!«
Zdaj šele se je Serif vzdignil in prestrašeno pogledal okoli sebe:
»Kam greste?«
»Kaj ti je mar? Svoja pota imamo. Zdaj mi pa rajši povej, kaj si ti
počenjal v reki?«
»Hotel sem čez.«
»Zakaj?«
»Ne povem. Saj niste blockführer, da bi me zasliševali.«
»Pa nič. Me tudi ne zanima, kam greš, ker to že vem.«
»Nič ne veste.«
»Na trg greš, na slovesnost. Vedel si, da bi te ne spustili čez most,
ker nisi član stranke. Zato si hotel reko preplavati. Pri tem pa si bil
tako neumen, da nisi slekel hubertusa.«
»Tega ne smem sleči. Tudi spim v njem.«
2 Problemi
849
»Kozel!«
»Lahko je vam, ko se ukvarjate z izumi. Tudi goli lahko letate po
svetu, če se vam zljubi. Samostojni ste. Od nikogar odvisni. Hubertus
pa spada k moji službi. Pet odstotkov plače dobim zato, ker nosim hu-
bertus. Moram ga nositi.«
»Tako si neumen, da mi je žal, ker smo te rešili! Maks, pojdimo!«
Maks je stopil mimo Šerifa in skočil na breg. Potem sta se začela
vzpenjati z gospodom Filipom proti poti. Ko sta prišla do gospe Gertnade,
se jim je ta brez besede pridružila. Na poti so obstali in pogledali proti
čolnu.
»Si zaklenil čoln?«
»Sem.« Maks je skril vesla v grmovje.
Serif je še vedno sedel na dnu čolna in gledal proti njim, kot da
bi čakal na njihovo vabilo, naj se jim pridruži. Gospod Filip je to vedel,
zato je tiho rekel: »Pojdimo! Bo že pritekel za nami.«
Krenili so ob reki proti mostu. Daleč spredaj so zaslišali bobne. »Po-
hitimo!« Gospod Filip je pospešil korak.
Ko so zagledali pred sabo most in sprevod, ki je pravkar stopal po
njem, so zaslišali za sabo Serifove klice: »Počakajte, ne pustite me sa-
mega. počakajte!«
»Se opazili nas bodo!« je jezno rekel gospod Filip in obstal.
Čakali so, da je Serif sopeč pritekel do njih. Gledal jih je s prose-
čimi očmi in Maksu se je skoraj zasmilil. S hubertu.sa mu je še vedno
kapljalo.
»Z vami bi šel, če dovolite!« je prosil gospoda Filipa.
»Prav, toda brez kričanja in javkanja. Pa še to: če boš nesel block-
führerju na nos, da smo bili na trgu, boš dobil tako brco, da tri dni
ne boš mogel sesti na zadnjo.«
»Na trg greste?« se je delal nevednega.
»Na!« Šerifa je zadela klofuta, da je skoraj padel. »Ne delaj se
nevednega in neumnega. Tja smo namenjeni kot ti. Gremo!« Ne da bi
čakal, kaj bo Serif rekel na to, je gospod Filip zakoračil proti bližnjemu
drevoredu. Drugi so mu sledili. Serif je tacal zadnji. V mokrem huber-
tusu je bil podoben pingvinu, ki se je pravkar skobacal iz vode. Ko so
prispeli do drevoreda, je Maks opazil, da so drevesa zelena, neokleščena.
Le tu in tam je bila izjema, ker je v bližini udarila bomba. Toda kmalu
tudi teh i-edkih lijakov ni bilo več. Z desne jih je spremljalo bobnanje,
okoli njih pa je bila gluha tišina. Prečkali so nogometno igrišče, poraslo
z visoko sočno travo. Gospod Filip, ki je hodil prvi, je rekel, ne da bi
se ozrl: »Nihče ne trenira. Tako malo mladih ljudi je ostalo doma. Teh
pa nogomet ne zanima.«
Maks je drsal z nogami po mehki travi. Siril je nosnice in vsrkaval
njen vlažni vonj. Ne da bi se ustavil, je pobral regratovo puhasto glavico
in pihnil vanjo, da so se bela padalca razpršila po zraku in se prepustila
vetru, ki jih je gnal proti drevju, zelenemu drevju. Maks je čutil v sebi
vedno večje hrepenenje, podobno veselju, ki je bilo slednjič že tako
močno, da je postalo breme. Vedel je, da mora nekaj storiti, ker se bo
850
le tako rešil te prečudovite muke. Skušal je gledati v nebo, pa ni poma-
galo. Skušal je poslušati bobne, katerih udarci so se venomer prikrajali
skozi zelenje dreves. Skušal je misliti na mamo, na Silvo in na Koma-
nove. Tudi misel nanje je bila v tem okolju drugačna, človek bi komaj
rekel žalostna. Ozrl se je nazaj na Šerifa. Namesto da bi ga pomiloval,
kot še malo prej, se mu je zarežal v obraz, tako da je postalo Šerifu
nerodno in je povesil pogled. Muka pa je rasla in ko se je Maksu zazdelo,
da mu bo zmanjkalo sape in moči, se je vrgel v travo in se začel kot
neumen valjati. Valjal se je, se plazil, hodil po vseh štirih, vstal, se spet
zagnal med zeleno mehkobo, prevračal kozolce in se valil zdaj levo, zdaj
desno, tako da je postal pijan. Muka je popustila in v sebi je začutil mir.
Mir, kakršnega je že dolgo pogrešal. Takrat je prenehal in sedel. Sele
zdaj se je zavedel, kje je. Ko se je ozrl kvišku, je zagledal gospoda Filipa,
gospo Gertrudo in Šerifa, ki je stal nekoliko odmaknjen od njiju. Okoli
njega se je širila zelena travnata prepi-oga, v modrino neba so se vzpe-
njale zelene krošnje dreves. »Kako je to lepo, kako je to lepo in pii-
jetno,« je šepetal.
Gospod Filip je zakašljal, iz daljave so se oglašali bobni.
Zaradi kašlja in bobnov se je spomnil na svoje razdejano mesto in
nenadoma ga je postalo sram besed, ki jih je še malo prej valjal po
ustih. »Oprostite, res oprostite. Spozabil sem se!«
Gospod Filip je žalostno zmajal z glavo, potem je rekel jezno skozi
zobe: »Nisem vedel, da si tak tepec. Sram te je tistega, kar je najlepše
v tebi, in sicer samo zato, ker so te učili in ti ubijali v glavo nekaj čisto
drugega, kar si sicer sprejel, s tabo pa nima nobene zveze. Tisti trenutek
si bil otrok, pravi ,ti', in že se tega sramuješ, zaradi usranega mostu.«
»Nič nisem slišal!« je skromno pripomnil Serif.
»To tudi pričakujem od tebe!« Gospod Filip je Šerifa ošinil s pogledom,
da je ta povesil oči. Potem je spet rekel Maksu: »Zdaj pa stopimo, če ne,
bomo res zamudili.« Zagnal se je čez nogometno igrišče. Gospa Gertruda
mu je tekla tik za petami. Maks je še vedno stal, kot da bi ne vedel,
kaj bi, Serif pa si ga ni upal prehiteti in je nestrpno stopical na mestu.
Sele ko se je gospod Filip ozrl nazaj in zamahnil z roko. naj pohitita,
je stekel Maks proti zeleni steni dreves. Tam je tudi dohitel gospoda
Filipa in gospo Gertrudo. Serif mu je sledil kot senca. Ko so bili med
drevjem, je gospod Filip pokazal na pot, posuto z belim peskom. »Po
njej gremo. To je najbližja pot do trga.« Pokazal je na vile, ki so se
vrstile ob obeh straneh poti. »Tu stanujejo strankini funkcionarji. Tudi
grupenführer, tu druga hiša. Dali so si narediti pot, ki jih najhitreje
pripelje do glavnega trga. Zdaj se imenuje Adolf Hitler Platz, to je ra-
zumljivo. Tu nas ne bo nihče videl, saj so vsi na trgu.«
Hiteli so po peščeni poti in pesek jim je škrebljal pod nogami. Vile
so stale sredi lepo urejenih vrtov. Spredaj pred hišami so se košatile
vrtnice, v soncu so se pobliskovale raznobarvne steklene krogle. Okna
so bila zastekljena, za okni čiste čipkaste zavese, ki so skrivale notranje
bogastvo hiš. Toda hiše so bile prazne. Nobena zavesa se ni zatresla,
dimniki so mrtvi gledali v nebo.
851
v daljavi so jih spremljali bobni. Okoli njih pa je bil mir, slišalo
se je le škrebljanje njihovih korakov.
Sele pri tretji hiši je Maks opazil, da stoji pred vsako pasja hišica.
Toda to niso bile navadne pasje hišice. Bile so večje, lepo poslikane in
ozaljšane z rezljanim lesom. Iz vsake pa so jih spremljale bleščeče oči.
»Ne glejte psov!« je opozoril gospod FUip.
Toda bilo je že prepozno, ker se je Šerif prav tedaj približal ograji,
se naslonil nanjo in si hotel stresti pesek iz čevljev. Ze je držal čevelj
v roki, ko se je zagnala iz hišice čez dvorišče velika doga in se z vso
močjo zaletela v visoko žično ograjo. Šerifa je vrglo na sredo ceste. Doga
se je vzpela s prednjima tacama na ograjo in začela lajati s hripavim
glasom. V hipu se je oglasil pes v sosednjem dvorišču, potem pes z na-
sprotnega dvorišča in oglasili so se še drugi. Ulico je preplavil lajež.
»Tecimo!« je zavpil gospod Filip in stekel po poti, da je pesek pršil
okoli njegovih nog. Tekli so mimo vrtov in besnečih psov, ki so se
vzpenjali na ograje in lajali vanje.
»Hitro, v park!«
Gospod Filip je zavil v park z ribnikom, stekel do prvega grmovja
in se vrgel vanj. Drugi so prihiteli za njim.
»Kaj je?« je prestrašeno vprašal Maks. Vsi so zdaj čepeli sredi grmov-
ja in gledali proti poti.
»Tiho!« Gospod Filip si je del prst na usta.
V vrtovih so lajali besni psi.
Nenadoma se je na poti pokazal jezdec. Jahal je velikega lepega
belca. Na zlatem pregrinjalu, ki je viselo čez konja, je bil vtkan kljukasti
križ. V zlatih stremenih so počivali pološčeni škomji čez kolena. Z levo
je mož vlekel za vajeti, da je konj visoko vzdigoval glavo. Uzde so mu
rezale v meso, na ustih se mu je belila pena in zdaj pa zdaj se je je nekaj
odlepilo, zgrabil jo je veter in odnesel s seboj. Zlate ostroge so se v taktu
zabadale v konjev trebuh. Kopita so poplesovala v pesku, ki je pršil
visoko v zrak. Konjev rep je opletal kot vetrnica. V desni je mož držal
sabljo, ki se je pobliskovala v soncu. Na sebi je imel strankino uniformo,
vendar ta uniforma ni bila taka, kakršne so bili vajeni videti v razde-
janem delu mesta. Bila je polna zlatih našivkov in odlikovanja na prsih
so ob poplesovanju konja žvenketala. Jezdec je imel na glavi srebrno
čelado z veliko rdečo perjanico.
»Kako je lep!« je ušlo Šerifu.
Ze naslednji trenutek ga je gospod Filip udaril. Serif se je prijel za
lice. »Nič hudega nisem mislil. Ušlo mi je.«
»Kaj si še zdaj nisi na čistem, da te ne bodo nikoli sprejeli medse!
Kljub tvoji želji!«
Serif ga je prestrašeno pogledal z velikimi očmi. Hotel je nekaj reči,
že je odprl usta, toda kot da bi mu beseda ne hotela na dan. Slednjič
je pokimal in v očeh so se mu zaiskrile solze.
Jezdec je počasi jezdil po poti in njegov pogled izpod čelade je skrbno
otipaval vrtove, iz katerih so lajale doge. Jezdil je do zadnjih dveh hiš.
Tam je sunkovito obrnil konja, da se je vzpel na zadnje noge. Zdelo se
852
je, da se bo pognal v galop. Pa se ni. Spet je počasi poplesoval po peščeni
poti in se vračal proti parku. Ko pa je bil nekje sredi lepega naselja, je
jezdec konja ustavil. Zdaj sta bila jezdec in konj podobna kipu, ki ga je
nekdo po pomoti postavil sredi poti. Pa ne dolgo. Jezdec je spustil vajeti,
vzel iz zgornjega levega žepa uniforme piščalko in zapiska!. Psi so nena-
doma utihnili. Cez naselje je legla gluha tišina, skozi katero so se spet
zaslišali bobni.
»Nismo še prepozni!« je šepnil gospod Filip. »Samo ta maškara mora
izginiti.«
Ko je Serif to slišal, se je skrivaj pokrižal.
Toda gospod Filip je to kljub temu opazil. »Mislil sem, da nisi veren.
Hočeš postati član stranke, pa se križaš.«
»Zdaj se še lahko. Nisem član.«
»Pa se bojiš, a? Kaj če bi zvedeli, da si bil z nami tukaj? Zaradi
tvojega usranega čevlja se moramo skrivati. Le kdo ti je rekel, da se
primi ograje?«
Serif je gledal v tla. »Ne morem pomagati. Vedno ga polomim, pa
naj še tako pazim. Pod nesrečno zvezdo sem rojen. Upam, da ne boste
nobenemu povedali, da s'em bil z vami. Saj veste, prav pošteno bi me
kaznovali. Pa čeprav nisem član stranke.«
»Kaj pa si. Šerif?« se je muzal gospod Filip in ofiazoval jezdeca, ki
je še vedno stal sredi tihe ulice.
»Arhivar tretje stopnje,« je rekel tiho Serif.
Gospod Filip ga je po strani pogledal, prijel Šerifa za uho in mu
ga prav pošteno zavil, tako da se je Serifova desna stran obraza pomaknila
proti njegovim še vedno mokrim, skuštranim lasem. Levo oko je zaprl,
usta so se mu odprla, da je pokazal svoje škrbaste zobe. Videlo se je, da
bi želel zavpiti, pa si ni upal zaradi jezdeca, ki je še vedno stal sredi
poti in z očmi prebadal tihe vrtove. Ko je gospod Filip odmaknil roko,
si je Serif z dlanmi zakril obraz. Gospod Filip pa je šepnil: »Tako, da
boš drugič spet lagal! Packa!«
»Rekli so mi, naj vsakemu, ki me vpraša, tako povem. Tudi za to
sem plačan,« se je zaslišalo spod dlani.
»Pa si najdi drugo službo. S to tako nikomur ne koristiš.«
»Lahko je vam, ki ste izumitelj,« je skoraj zajokal Serif.
Gospod Filip je zmajal z glavo in zamahnil z roko, češ, nič se ne
da pomagati, tak je in tak bo ostal.
Jezdec sredi poti je še vedno miroval. Nenadoma pa je potegnil uzdo,
vzpodbodel belca, da se je vzpel visoko v zrak, potem pa sta zdirjala
proti mestu.
Pot je bila spet prazna. Iz daljave so se zaslišali bobni, peket konjskih
kopit pa se je oddaljeval in izgubljal v miru poznega popoldneva.
»Hvala bogu!« je ušlo gospodu Filipu. »Pohitimo!« Vstal je in stekel
proti poti. Drugi so mu sledili za petami. Mislili so, da bo krenil po poti,
pa ni. Tekel je naprej proti lesenim barakam in meščanskim vrtovom,
ki so se vrstili drug ob drugem, ograjeni z visoko žico. Ne da bi se ozrl,
je pojasnil: »Ne smemo po poti. Policaj so je morda skril ob poti in
853
čaka. Ve, da nekaj ni v redu. Dobro pozna doge svojih gospodarjev. Ta
pot je nekoliko daljša, toda če pohitimo, ne bomo zamudili.« Tekel je
z dolgimi racastimi koraki, na pogled zelo nespretno, toda tako hitro, da
so ga drugi komaj dohajali. Celo gospa Gertruda, ki je vzdigovala svoje
nekoliko predolgo krilo, ki ji je opletalo okoli suhih nog. Serif pa je
podvihal svoj mokri hubertus do pasu in ga držal tako v rokah. Nekaj
časa so tekli ob vrtovih, prečkali prehod in prihiteli do prvih hiš. Zdaj
so bili že v pravem mestu. Tekli so skozi prazne ulice. Trgovine so bile
zaprte, čez okna potegnjeni roloji. Skozi tišino so topotali njihovi koraki
in se mešali med udarce bobnov, ki so postajali vedno glasnejši. »Se
malo!« je zaklical gospod Filip in zavil v ozko stransko ulico. Ulica je
bila tako ozka, da so se s komolci skoraj dotikali zidov nasproti si stoječih
hiš. Ponekod sta bili hiši zgoraj v prvem nadstropju povezani s preho-
dom, ali pa sta se sploh strnili v celoto. Tla so bila tlakovana z okroglim
kamenjem, ki je podvijalo noge. Serif je izgubil čevelj, tekel je nazaj,
ga pobral, sezul še drugega in s čevlji v roki dohitel Maksa. Zdaj mu
je hubertus opletal okoli nog in noge v črnih strganih nogavicah so spo-
minjale na igrajoča se psička podganarja. Gospod Filip se je ustavil pri
težkih železnih vratih. Prijel je za tolkalo in štirikrat udaril ob vrata.
Udarci so votlo zazveneli v praznino.
»London!« je pomislil Maks. Sele zdaj se je zavedel, da počenja nekaj
izrednega, novega, kar se bistveno razlikuje od privijanja vijakov in
pleskanja mostu. Vedel je za to mesto, ki je bilo tudi njegovo mesto.
Tudi spomnil se je ulic, po katerih so tekli, toda čas, ko je bil zadnjikrat
tukaj, je bil tako daleč. Zdelo se mu je, da je bil takrat majhen deček.
Se bi bil razmišljal, že zato, ker se mu je zdelo, da zaradi utrujenosti
ne bo mogel narediti koraka, toda težka železna vrata so se odprla in
gospod Filip jim je namignil, naj mu sledijo. Nenadoma so se znašli
v visokem obokanem gotskem hodniku. Tudi hodnik je bil ozek, vendar
ne tako kot ulica. V nišah sredi vsakega oboka so gledale nanje iz tem-
nega kamenja izklesane prikazni. Koraki so odmevali v ozki praznini,
ki so jo medlo razsvetljevale redke sveče. Serif je držal čevlje v levi,
z desno pa se je oprijel krila gospe Gertrude. Ta ga je najprej jezno
pogledala, potem pa 2:amahnila z roko. Šerifa je bilo strah. Pred sabo
so zagledali konec hodnika, toda nobenih vrat ni bilo videti. Maks je že
mislil, da so zašli in zastonj tratili sile, ko so tekli po tem dolgem hodniku,
polnem gnusnih prikazni. Pa ni bilo tako. Na desni so bila skrivna majhna
vrata. Gospod Filip je vedel zanje, ker jih je tam počakal.
»Se malo. Takoj bomo na cilju!« jih je vzpodbujal in pokazal s prstom
proti stropu. Potem se je pripognil in izginil v ozki odprtini. Zdaj so se
znašli na stopnišču, ki je plezalo kvišku okoli močnega debelega stebra,
v katerem je bila vklesana vzpenjajoča se vinska trta. Tudi na stopnišču
so trepetale redke sveče. Včasih so se znašli v temi. Ko so mislili, da se
te teme ne bodo več rešili, se je nad njimi spet zasvetlikalo. Srca so
jim zatrepetala od veselja in z novo močjo so se pognali v trepetajočo
svetlobo. Kmalu nato so nad sabo začutili čist zrak in nekaj medlega,
bledega, kar naj bi bil dan.
854
»Se malo!« je zaklical gospod Filip pred njimi. Samo slišali so ga,
ker so se stopnice vrtele okoli debelega stebra. Se ducat stopnic in nena-
doma so se znašli na ozki ploščadi. Gospod Filip jih je čakal. Bil je zadihan,
obraz mu je bil poten, kaplje so se mu cedile po bradi in se potem ujele
med dlake njegovih poraščenih prsi.
»Zdaj smo tu! Se niso prišli, slišite!« je ves srečen vzkliknil gospod
Filip in si začel brisati obraz z robcem.
Res, bobni so še vedno udarjali skozi popoldansko gluho tišino.
Serif je utrujen sedel na zadnjo stopnico in si obuval čevlje. Pa ne
zaradi čevljev, temveč zato, ker je bil preveč utrujen da bi stal. Gospa
Gertruda se je naslonila na zid in globoko sopla z zaprtimi očmi. Maks
si je z rokavom obrisal potno čelo ter se naslonil na steber.
Gospod Filip se je tiho nasmehnil in rekel: »Nobene stvari ne more
človek doseči brez truda. Koliko truda šele potrebuje, da bi kaj doumel.
To, kar počenjamo danes, je šele začetek nečesa, kar bi lahko bilo. Veliko
ljudi si želi potovati okoli sveta, toda le malo jih to zmore, ne glede na
to, ali imajo za to denar ali ne. Sanjati je lažje, kot to narediti.«
»Kaj nas zdaj 'učite,« je nejevoljno rekla gospa Gertruda.
»Ja, spozabil sem se,« je priznal gospod Filip.
»Serif pa je rekel: »Ze sedem let si želim v stranko, toda še zdaj se
mi ni posrečilo.«
»Tepec!« se je oglasil gospod Filip in pogledal Šerifa. »Zaradi tiste
tvoje babe. Kaj pa si hotel pred sedmimi leti?«
»Njo, seveda,« je odvrnil Serif.
Gospod Filip je odkimal in prisluhnil. »Aha, že prihajajo!« Odprl
je majhna vratca in se izgubil za njimi.
Ko so vstopili, so se znašli v prostoru z veliko stolpno uro. Ves
prostor je polnilo počasno enakomerno tiktakanje. Nad temno globino sta
viseli veliki uteži. Pravzaprav sta bili to iz železnih palic spleteni košari,
polni kamenja. Ob njih se je počasi gugalo veliko nihalo. Kolesje ure
je bilo natlačeno med železnima okvirjema, ki sta bila pritrjena na štirih
debelih tramovih. Ob stenah okoli velike ure je bila ozka galerija z zarja-
velo majavo ograjo. Gospod Filip se je za hip ustavil in zaklical med
tiktakanje. »Ura, mestna ura!« Potem je odhitel naprej in vsa galerija
se je tresla pod njegovimi trdimi koraki.
Maks se je nehote prijel za železno prečko, pritrjeno na steno. Zdelo
se mu je, da se bo preveč približal kolesju ure, da ga bo to zgrabilo, ga
povleklo medse in počasi zdrobilo. Podoben občutek je moral imeti tudi
Serif, saj se je z obema rokama oprijemal prečke in sledil Maksu tako,
da je kazal uri hrbet. Gospod Filip je odprl majhna železna vratca.
V mrak je planilo sonce, gospod Filip se je pogreznil v svetlobo. Za njim
je zakrila vrata Gertrudina ozka postava. Ko se je ta umaknila, je svet-
loba objemala kolesje velike ure, da se je medenina spremenila v grozd
luči. Maks se je zagnal proti vratom, počepnil in stopil v svetlobo. V očeh
ga je zaskelelo, moral je zapreti oči. Zaradi tega si ni upal narediti koraka
in je tako čepel v svetlobi, dokler se ni zaletel Serif v njegov hrbet
s tako močjo, da je Maks izgubil ravnotežje in padel na tla.
855
Slišal je Šerifa z svojim hrbtom: »Oprosti, nisem te videl!«
Pomencal si je oči in pogledal okoli sebe. Bil je na ozki terasi, ki
je objemala stolp. Terasa je bila ograjena s kamenito stebričasto ograjo.
Stebri so bili močni, postavljeni drug ob drugem, tako da je bil med
njimi le ozek razmik. Ob ograji je opazil gospoda Filipa in gospo Ger-
tnado. Čepela sta in gledala skozi presledke v globino. Ko se je gospod
Filip obrnil in ju zagledal na tleh pred vratci, je pokazal z roko, da ne
smeta vstati in da naj prideta k njemu.
»Ne smeva vstati!« je rekel Maks Šerifu. Toda Šerif ga ni razumel,
ker še ni odprl oči. Sedel je naslonjen na zid in si z dlanmi zakrival
obraz. »Nič ne vidim!« je tarnal.
»Pa poglej!«
Šerif si je pomencal oči in pomežiknil v svetlobo. »Joj! Kje smo!
Strah me je! Vrnil se bom! Vi ste krivi, zato ker ste me zapeljali!«
»Tiho bodi! H gospodu Filipu morava! Toda ne smeš se zravnati!«
»Poskusil bom!« je rekel Šerif in še pristavil: »Pojdi ti prvi, da bom
videl, kako.«
Maks je pokimal in sključen stekel h gospodu Filipu. Tam je počepnil.
Šerif je še vedno stal ob vratcih in preplašeno gledal Maksa, kot da
bi iskal od njega pomoči. Maks ga je poklical z roko.
Šerif je pokleknil in se začel po vseh štirih bližati k ograji. Pri tem
pa je vedno znova stopal po svojem hubertusu, ki se mu je vlekel po
tleh. Zato se je moral večkrat ustaviti in si povleči hubertus izpod kolen.
Nazadnje se mu je le posrečilo priti do Maksa. Sedel je na tla in se mu
bojazljivo nasmehnil: »Hubertus!«
Maks je pokimal, potem šele je pogledal v globino, od koder so se
slišali bobni. Zdaj šele se je zavedel, da so na stolpu mestne hiše. Spodaj
se je raztezal glavni trg, zdaj Adolf Hitler Platz. Bil je poln ljudi, ki so
stali v dolgih vrstah, mirni in tihi. Vrste so sestavljale osem velikih kva-
dratov, med katerimi so bili prehodi. Pred vsakim kvadratom so se
vzpenjale zastave, ki so bile videti s stolpa kot visoki plotovi s koni-
častimi letvami. Prva dva kvadrata sta bila rumene barve, to so bili člani
stranke. Druga dva sta bila čme barve, Hitlerjugend. Tretja dva zelene
barve. »SS,« je rekel gospod Filip. Četrta dva sivkasto umazane. To so
bili civilisti, ki iz tega ali onega vzroka niso imeli nobene uniforme.
Spodaj, tik pred njimi, se je vlekel proti koncu trga širok prehod, ki je
delil pravilne štirikotnike na leve in desne. Po štiri na vsako stran.
Prehod je bil obupno prazen. Ljudje so stali kot okameneli. Le tu in tam
je zanihala zastava, pa se je takoj spet umirila. Bobni so se bližali.
V praznini ulice, ki se je zlivala v trg natanko nasproti mestne hiše, so
zagledali zastavo, za zastavo štiri nihajoče deske s kljukastimi križi na
vrhu in za deskami avtomobil, na katerem sta ležala gospod kapetan in
Mimi z zajčjo ustnico, zavita v rdeči pregrinjali. Bobnanje se je odbijalo
od zidov ulice in dobivalo zaradi tega votel, doneč zven. Brum, brum,
brum, bum, bum, brum, brum, brum, bum, bum. .. Ko se je sprevod
rešil objema ulice in stopil na trg, je bobnanje postalo suho in topo.
Sprevod se je počasi pomikal proti mestni hiši. Ko je dosegel zadnjo vrsto
856
zadnjih štirikotnikov, se je pod mesto hišo zaslišal žvižg. Zastave so se
vzdignile in povesile v pozdrav in pred vsakim kvadratom se je zardečil
s kljukastimi križi popackan trak. V drugi in tretji vrsti črnih kvadratov
so se vzdignile roke. Nad glavami so se zabelile glavice bobnarskih palic,
podobne bombažnim cvetovom. Fanfare so ujele v kovino zadnje sončne
žarke in njihovi praporci so se zajedli v črnino uniform. Za hip se je
vse umirilo, razen sprevoda, ki se je počasi pomikal proti mestni hiši,
potem se je spet oglasil žvižg. Roke bobnarjev so se spustile in udarile
ob suhe, napete kože. V bobnenje je zarezal glas fanfar. Zrak, prej na-
polnjen z gluho praznino, skozi katero so korakali udarci bobnov v spre-
vodu, se je zgostil v rezgetajočo melodijo fanfar, ki jo je rezal takt
bobnov. Temu je prišlo na pomoč lajanje, podobno tistemu, ki so ga sli-
šali iz veže rumene hiše. Roke ljudi v kvadratih so se vzdignile v pozdrav
in med prej enotne barve so se zarisale rumenkaste črke z rdečimi madeži.
»Kdo poveljuje?« je vprašal Maks gospoda Filipa.
»Tu doli, pod nami! Nagni se nekoliko naprej, pa boš videl.«
Maks je ubogal. Res je pod sabo zagledal širok oder in na njem
skupino ljudi v strankinih, esesovskih in vojaških uniformah. Eden izmed
njih je stal nekoliko pred drugimi, in čeprav je bilo zelo visoko, je Maks
opazil, da ima v ustih piščalko.
Sprevod se je počasi bližal k odru. Zdaj so videli tudi grupenführerja,
Gerdo, blockführerja in druge.
»Vsako smrt koga iz stranke izkoristijo za manifestacijo,« je rekel
gospod Filip. »Tako skupaj, v vrstah z zastavami in bobni in fanfarami,
se počutijo spet močni, čeprav ta občutek ne traja dolgo. Zvečer, ko ležejo
v posteljo in so sami, začnejo spet razmišljati, kaj bo čez leto dni, ko
bodo premagani. Toda tega nihče ne prizna drugemu. Največkrat celo
sami sebi ne. Le nekje v podzavesti jih žre.«
»Lepo pa znajo narediti,« je priznala gospa Gertruda.
»Kot da bi bilo to kaj posebnega, obleči ljudi v uniforme in jih
postaviti v vrste.« Gospod Filip je odkimal z glavo, čudeč se, da more
gospa Gertruda reči kaj takega.
»Jaz bi bil pa rad v vrsti,« se je spozabil Serif.
Gospod Filip ga je pogledal. »Reci še enkrat, pa te bom vrgel čez
ograjo in ti takoj izpolnil željo. Tepec!«
Serif si je prestrašen z dlanjo zaprl usta.
Sprevod je prispel do odra in obstal. Takrat je človek, ki je stal
pred drugimi, zažvižgal, vzdignil roko in zamahnil z njo po zraku.
Palice so utrujene obležale na bobnih, fanfare so se potopile med
črno barvo uniform, roke so se spustile k telesom in zastave so se spre-
menile v koničaste plotove. Cez trg se je razširila gluha tišina, v kateri
se je prvih nekaj hipov še vedno čutila sled glasovne zmede.
Mož, ki je zažvižgal, je stopil za korak proti množici, vzdignil roko
v pozdrav in zavpil: »Sieg Heil!« in množica mu je soglasno odgovorila
isto. Tudi roke so se vzdignile in takoj nato so se ljudje spet spremenili
v žebljičke, zabodene v asfalt. Potem je mož spregovoril: »Mi, ki smo
najboljši in največji, najpridnejši in najbolj junaški! Mi, ki gospodarimo
857
po vsej Evropi in ki smo zgled vsem drugim narodom in plemenom,
tistim, ki so divji in tistim, ki mislijo da so kulturni, v resnici pa so
degenerirani, mi najboljši spremljamo danes zadnjikrat dva tovariša in
tovarišico, žrtve sovražnih bomb. Führer je rekel... führer je rekel. . .
führer je rekel. .Zdaj je mož začel vedno hitreje ponavljati ta isti
stavek, vedno hitreje, da se je kmalu spremenil v lajanje, podobno kot
je bilo v veži rumene hiše. ko je govoril blockführer. Množica pa, kot da
bi se bila nalezla tega edinega stavka, ki ga je mož venomer valjal med
zobmi, je začela prav tako ponavljati za njim: »Führer je rekel... führer
je rekel... führer je rekel...!«
Gospod Filip je stisnil zobe in siknil: »Zataknilo se je bratcu. Ne
ve naprej! Pomagal mu bom.« Počasi je segel pod suknjič, in ko je po-
tegnil spet roko na dan. je držal v njej modro opeko, eno izmed tistih,
ki jih je imel shranjene v sobi. Brez besede, z bledim obrazom, se je
počasi vzdignil, pomeril v globino in vrgel, potem se je oprijel ograje.
Spodaj se je slišalo: »Führer je rekel...« Mož se je prijel za glavo,
kapa mu je zdrknila z glave, se skotalila na oder in padla čez rob na
asfalt. Njegova postava se je sključila, kot da ga je zabolelo v trebuhu,
opotekel se je in obležal z razširjenimi rokami. Množica je onemela.
Nekaj hipov je bilo vse tiho. In skozi to tišino se je razlegel Gerdin
hreščeči glas: »Bomben, Bomben, Bomben auf Engelland...«
2e naslednji hip se je njen glas izgubil v silovitem vreščanju, ki je
napolnilo trg. Ljudje na odru so stekli k možu, ležečemu na tleh, in nare-
dili okrog njega krog. Osem kvadratov na trgu pa se je v trenutku raz-
pršilo v brezoblično gmoto prerivajočih se ljudi. Množica se je križala,
uniforme so se pomešale in nad ljudmi so se majale zastave, podobne
strašilom na njivi. Bilo je videti, da nihče ne ve, kaj se je pravzaprav
zgodilo. Ljudje so tekali z ene strani trga na drugo in spet nazaj, ne da
bi vedeli, zakaj to počno, zato je postajala zmeda z vsakim trenutkom
večja. Nekaterim je spodrsnilo, zgrudili so se na tla in čeznje so tekli
drugi in jih teptali s čevlji.
Obraz gospoda Filipa, čudno bled, z iskrečimi, smej očimi se očmi,
je nemo gledal to mešanje ljudskih teles. Počasi so se mu ustnice raz-
širile v skrivnosten smeh. Pogledal je gospo Gertrudo, ki je vsa prepa-
dena opazovala množico na trgu, pogledal Maksa in Šerifa, ki se je
tresel od strahu in zaradi še vedno mokrega hubertusa, in počasi dejal:
»Vidite, to je njihov red!«
Potem je pogledal okoli sebe in še dostavil: »Zdaj pa tecimo!« Zagnal
se je, kolikor je hitro mogel, k vratcem, ki so držala v prostor z veliko
uro. Prav takrat je začela ura biti. Počasni udarci so parali ušesa in
ozračje se je treslo v nizkih donečih tonih. Za gospodom Filipom je stekla
gospa Gertruda, potem Maks in nazadnje še Serif. Gospod Filip jih je
čakal na ozki galeriji. Presenečeni so obstali, ker jim je zapiral pot s
svojim širokim telesom. Spet je segel pod suknjič, spet je imel v roki
opeko, zdaj rumeno. Pogledal je kolesje ure in z vso silo zagnal opeko
л'апј. Opeka je prišla med tri največja kolesa. Zobovje jo je zgrabilo
medse in jo počasi začelo treti, toda ni je zdrobilo, ker se je ura ustavila.
858
Nihalo je še nekajkrat zanihalo in obviselo mrtvo. V kolesju je še zahre-
ščalo, potem je napolnila prostor neskončna tišina. Maks, gospa Gertruda
in Serif so se prestrašeni pritisnili s hrbti ob zid, gospod Filip pa se je
prijel z rokami za rjasto ograjo. Njegovo veliko telo se je začelo tresti,
vedno bolj, vedno bolj, dokler se v tišino ni zarezalo hihitanje, ki se je
kmalu spremenilo v smeh. Gospod Filip se je smejal in njegova glava
se je majala zdaj levo, zdaj desno, kot da bi mu bila nenadoma postala
pretežka. Potem je smeh prenehal. Obraz se je skušal zresniti, toda to se
mu ni prav posrečilo. Kljub temu je zaklical skozi še vedno smejoča se
usta: »Tecimo, ne smejo nas dobiti. Pohitimo!« In že je izginil skozi vrata.
Kolikor so mogli hitro, so se spuščali okoli stebra z vklesano vinsko
trto. Toda to pot jih gospod Filip ni vodil v gotski hodnik, kjer so samevale
okamenele prikazni. Obstal je sredi poti, odprl skrivna vrata in jim za-
klical, naj stopijo skoznje. Prva je to storila gospa Gertruda, potem Maks
in nazadnje še Serif, čeprav se je obotavljal in mu je moral gospod Filip
pomagati tako, da ga je povlekel k vratom in porinil skoznje. Zdaj so bili
na prostornem podstrešju, do vrha založenem s starim pohištvom, s pozla-
čenimi okvirji in s svežnji pisarniških spisov, ki so ponekod segali prav
do strehe. Maks je vedel, da so na podstrešju mestne hiše.
Gospod Filip je skrbno zaprl vrata za sabo. Potem je nekaj časa pri-
sluškoval, medtem ko so drugi trije stali nekaj korakov od vrat in vpra-
šujoče gledali vanj. Nazadnje je gospod Filip zadovoljno pokimal, prišel
do njih in jim rekel, naj mu sledijo. Vodil jih je čez podstrešje do vratc
in skoznje so prišli na drugo podstrešje, ki je bilo nekoliko nižje in manjše,
in potem so tekli še skozi nekaj podstrešij, dokler jim ni gospod Fili]3
dejal, da so že dovolj daleč od glavnega trga.
Spustili so se po stopnišču neke stare hiše, ki je smrdela po kuhanem
zelju in pomijah. Na stopnicah so srečali nekaj otrok, starčkov in stark.
Nikomur od njih se ni zdelo čudno, da jih srečuje na stopnišču. Nekateri
so celo vljudno pozdravili in vprašali, ali gredo na Adolf Hitler Platz,
ker se tam baje dogaja nekaj imenitnega.
Starka, kateri je ob vsaki besedi zašklopotala proteza, je dejala: »Samo
starčki in otroci smo ostali. Vsi drugi so na trgu. Pomislite, baje so bili
spet trije ubiti od bomb. In to naši ljudje, naši ljudje!« Malo je manjkalo,
da starka ni začela jokati. Gospod Filip je rekel starki, da niso bili ubi';i
samo trije, temveč več, in da ji ni treba jokati, ker to tako nič ne pomaga.
Starka je prikimala: »Res je, gospod! Vse jih bodo pobili. To je res
grozno!«
»Pa vi, se nič nebojite, da bi bombardirali ta del mesta?«
»Ne, to pa ne! Saj nimamo mostu. Tukaj je preveč kulturnih spo-
menikov, da bi nas zasuli z bombami. Dobro vedo, da bo vse to kmalu
prišlo njim v roke.«
»Kako pa to veste?« jo je vprašal gospod Filip.
»Stara sem in vem. Preživela sem dve vojni. Ta je že tretja. Od kod
pa ste drugače? Gotovo ste se vselili šele pred kratkim.«
»Ja, pred kratkim,« je rekel gospod Filip in začel preskakovati stop-
nice. Gospa Gertruda, Maks in Serif pa za njim.
859
starka je začudena stala sredi stopnic in gledala za njimi. Iz ulice
se je zaslišalo kričanje in topotanje nog. Gospod Filip je obstal pri vratih.
Mimo so tekli prvi ljudje v uniformah. Nekateri v uniformah stranke,
drugi v uniformah Hitlerjugend, tretji pa so bili esesovci. Vmes so se pre-
rivali civilisti in ti so hoteli biti najhitrejši. Trije uniformiranci so stekli
mimo Filipove druščine v hišo in po stopnicah proti prvemu nadstropju.
»Pomešajmo se mednje!« je rekel gospod Filip in že je bil na ulici
med ljudmi. Tekli so za njimi in slišali, kako je gospod Filip vprašal
nekega civilista: »Kaj se dogaja?«
»Ne vemo! Nekaj! Ce bi vsaj vedeli, kaj. Tako je pa grozno!«
»Da, to je grozno!« je odvrnil gospod Filip in se zagnal v stransko
ulico. Toda tudi ta je bila polna ljudi, in šele ko so se približevali reki
in prišli do prvih okleščenih dreves in razrušenih hiš, so postale ulice
prazne. Ze so mislili, da so na varnem, ko so za sabo zaslišali avtomobil.
Skočili so za napol podrt zid. Mimo njih je v diru peljal grupenführerjev
avtomobil. Spredaj pri šoferju je sedel blockführer, zadaj pa je grupen-
führer stiskal Gerdo. Gospoda kapetana. Mimi z zajčjo ustnico in Feliksa
ni bilo več na avtomobilu.
Nekaj časa so gledali za avtomobilom, potem je gospod Filip rekel:
»Iti moramo proti nogometnemu igrišču. Ta cesta drži nara-vnost na
most!« Ze je hotel prečkati cesto, ko je opazil, da se Serif joče. »Kaj je?«
»Iskali me bodo, mene pa nikjer. Blockführer mi je rekel, da ga mo-
ram čakati pri njegovem bunkerju.«
»Si boš že kaj izmislil. Pohitimo!«
Prečkali so ulico, šli nazaj v zeleni del mesta in zavili proti nogo-
metnemu igrišču. Nad krošnje visokih topolov je zajezdil mesec. Bil je
debel, rumenkasto rdeč z oteklim nosom. Z njegovo zelenkasto medlo
svetlobo se je travnik, na katerem je bilo nogometno igrišče, razlezel v
nedogled. Z reke jim je udaril v nosnice vonj po vodi in po ribah. In še
nekaj so začutili, to, kar so v nebombardiranem mestu pogrešali. Vonj
po dimu in zažganem lesu. Serif je še vedno smrkal.
Gospod Filip ga je počakal in mu rekel tiho: »Nehaj, če ne, bom sam
povedal blockführerju, da si bil z nami.« Gospod Filip je hotel reči še
nekaj, pa je le obstal in začel prisluškovati. Ko so to opazili drugi, so
storili isto. Gospod Filip jim je pokazal, naj ležejo. V naslednjem hipu
so bili vsi v travi. Trave se je že oprijela prva večerna vlaga. Sele zdaj,
ko so tako ležali in prisluškovali, so opazili, koliko je v njej življenja.
Mimo njih so jadrale kresničke, za grmovjem, kjer je bila gotovo mlaka, so
kvakale žabe, nekje sredi nogometnega igrišča so se kregali cvrčki. Gospod
Filip je položil uho na zemljo in poslušal. Nenadoma je vzdignil glavo.
»Konji, konji!« je zasikalo v mrak. Gospod Filip se je začel plaziti v
grmovje. To so storili tudi drugi. Gospod Filip je spet prisluškoval z
ušesom na zemlji. Cez nekaj časa je vzdignil glavo in pokazal z roko
proti gozdičku. Vsi so se ozrli za roko. Nogometno igrišče, drevje in vegast
gol so se ukleti kopali v mesečevem mleku. Zabe so nenadoma utihnile
le cvrčki so se še oglašali. Iz gozda so se zaslišala kopita. Tiho so udarjala
v zemljo, kot da bi imeli konji na nogah gumijaste copate. Udarci pople-
860
sujočih kopit so postajali vedno bolj razločni. Kmalu so se razmaknile
veje na robu gozda. Iz njegove sence se je izluščil jezdec in zaplaval v
mesečino. Za prvim se je prikazal drugi, potem tretji, četrti, peti in šesti.
Sest prikazni je počasi jezdilo čez nogometno igrišče, obsijano z mesecem,
in noge konj kot da se niso dotikale tal. Srebrne čelade so se svetile v
mesečini, in sablje, ki so jih držali v rokah, so se poljubljale z njo. Zlate
ostroge so bile kresnice, uniforme stranke so pobliskovale zaradi zlatih
našivkov in kolajn. Iz te rumenkasto zlate beline so zijali črni kljukasti
križi na zadnjicah belcev.
»Kako so lepi,« je šepnila gospa Gertruda, ko so se jezdeci oddaljevali
od njih.
Gospod Filip pa je siknil: »Smrt nosijo. Ce nas dobijo, lahko rečemo
zbogom.«
»Odhajajo,« je skoraj veselo šepnil Serif.
Jezdeci so bili res že na nasprotnem koncu igrišča, kjer se je začenjala
bela pot z vilami prvakov stranke. Toda nenadoma se je prvi obrnil na
desno in vsa skupina se je počasi vrnila. Ko so bili na sredini igrišča,
so za ječale v mesečino sirene. Zarile so se v gluho noč in razbile njeno
tišino v tisoč kosov. Prvi konj je preplašeno zarezgetal, se vzpel visoko,
kot da bi hotel zgrabiti s svojimi zobmi mesec in zdirjal čez nogometno
igrišče. Druge konje so hoteli jezdeci ukrotiti, vendar je bilo njihovo
prizadevanje zaman. Konji so se vzpenjali v nebo, da so se jezdeci komaj
obdržali v sedlih, in med tuljenjem siren so izginili drug za drugim
v gozdičku, od koder so bili prišli. Zdaj je bil travnik spet prazen. Glasovi
siren so začeli omahovati in kmalu jih je prekril šepet noči. Za grmovjem
so se oglasile žabe, med travo so zagobezdali cvrčki.
Gospod Filip je vzdignil glavo in šepnil: »Odpeketali so! Bojijo se
siren in vsega, kar prihaja z njimi. Pohitimo!« Stekel je v senci dreves
proti reki.
Ko so prišli do reke, so letala grmela čez mesto. Niso jih videli, toda
ko so vrgla tri »božična drevesca«, ki so počasi padala in se širila v veli-
kanski šopek rumenih luči, so vedeli, da so nad mestom. Na desnem bregu,
nekje blizu nogometnega igrišča, se je oglasilo protiletalsko topništvo.
Visoko v mesečini so se prižigale in ugašale iskre.
»Tecimo do čolna!« je dejal gospod Filip in se zagnal po poti ob reki.
Prva skupina letal se je prevalila čez mesto. Protiletalsko topništvo
je utihnilo in razvaline ob reki so bile podobne veliki škrbasti čeljusti.
Spodaj ob okleščenem grmovju so zagledali čoln, pozibavajočo se sre-
brno školjko. Maks se je spustil po bregu do grmovja, kjer je bil skril
vesla, gospod Filip, gospa Gertruda in Serif pa so pohiteli k čolnu.
Ko je Maks prispel do čolna, so bili drugi trije že v njem. Gospa
Gertruda se je spet ëepé držala robov čolna. Serif je sedel na tleh v vodi.
Toda to ga ni motilo. Gospod FiUp pa je stal na premcu in držal okoli
debla zavito verigo. Maks je sedel, pripravil vesla in rekel gospodu Filipu:
»Spustite!« Gospod Filip je spustil verigo. Maks se je uprl v vesla, čoln
je zagrabil tok. Tiho so sedeli v čolnu in gledali mesec, ki se je poigraval
s temnimi valovi. V zraku so se spet zaslišala letala. Zdaj so letela čez
861
severozahodni del mesta. To so vedeli po streljanju protiletalskega to-
pništva, ki je imelo tam svojo postojanko. Trije žarometi so začeli mrzlično
iskati po nebu. Snopi njihove belkaste luči so se lovili v temi, podobni
razposajenim škratom.
»Cez gredo. Danes ne bodo metali!« je rekel gospod Filip.
Ko so udarili ob breg, je bila spet tišina. Maks je počakal, da so gospod
Filip, Šerif in gospa Gertruda stopili na breg, potem je čoln privezal za
bližnji grm in zaprl žabico. Rekel je: »Jutri ga bom prišel iskat. Zdaj ga
tako ne morem peljati k mostu. Pa tudi časa nimam. Pokopati moram
svojo mamo in Komanove. Upam, da mi boste pomagali.«
»Obljubil sem ti,« je rekel gospod Filip in gospa Gertruda je tudi
prikimala. Šerif pa je zajecljal: »Meni boš moral že oprostiti, če ne bom
zraven. Moja služba mi ne dovoljuje hoditi na pogrebe.«
»Kaj pa na manifestacije v Zeleno mesto?« je preteče vprašal gospod
Filip.
»Zapeljali ste me,« je zašepetal Šerif. Ko pa je videl, kako se mu
gospod Filip bliža z vzdignjeno roko, je hitro pristavil: »Nocoj bom naredil
izjemo in šel za pogrebom ljube gospe in Komanovih. Toda ne bodite
jezni, če v sprevodu ne bom med prvimi.«
Gospod Filip je odobravajoče pokimal, se obrnil proti mostu in rekel:
» Gremo!«
Prišli so do kanala, stopili vanj in prišli po njem do Rumene hiše.
Ko so stali na razvalinah ob Rumeni hiši, so nad mestom spet brundala
letala. Oglasila se je protiletalska baterija blizu nogometnega igrišča in
nebo se je spet iskrilo. Trije žarometi so se zaletavali čez širino modrikasto
črno nebo. Nenadoma se je v luči enega zasrebrilo letalo. Velika, lena
ptica se je hotela rešiti objema svetlobe in se je spustila strmo proti
zemlji. Snop luči jo je za hip izgubil iz svojega objema, vendar takoj
nato je bila spet sredi njega, podobna žareči zvezdi. Prvemu žarometu
sta prišla na pomoč druga dva. Zdaj je bila ptica prikleščena v središču
treh svetlih trakov, ki so se nad njo izgubljali v neskončnosti noči. Proti-
letalski topovi so lajali v noč.
Gospod Filip, gospa Gertruda, Maks in Šerif so stali na kupu razvalin
in nemo zrli v srebrno ptico, ki se je zaletavala zdaj levo, zdaj desno
in se skušala skriti v temo. Nenadoma pa se je desno krilo ptice odlomilo,
ptica se je postavila na nos, zagorela in začela padati v vrtinčastih krogih
proti zemlji, podobna utrujenemu kometu. Še za hip so jo imeli pred
očmi, potem se je pogreznila v škrbine razvalin. Trije žarometi so veselo
poplesavali skozi temo, topovi so za hip umolknili, kot da bi bili sami
presenečeni zaradi svojega nenadnega uspeha. Potem so zalajali s podvo-
jeno močjo.
Gospod Filip si je tri brado, gospa Gertruda si je brisala solze. Šeiif
je pritiskal nase svoj preveliki hubertus in z izbuljenimi očmi zasledoval
žaromete. Maks pa je rekel: »Sestrelili so ga.«
Gospod Filip si je še vedno tri brado. »So. In zaradi tega se bo
morda nekaj zgodilo. Ne bodo pozabili, katera baterija jih je. Nikoli ne
pozabijo.« Potem je brez besede odšel v hišo.
862
VALENTIN CUNDRIC: LEGENDA 65
mnemozinin nasvet
1.
dan se je skrčil
ko plahneča obljuba
udari po njem s pestjo
ostalo bo nekaj gnile vode
in nekaj strohnele prsti
to je bil dan
ječa za tvoje možgane
rešetka za divji večerni zvon
to je bil dan
zdaj se sesipa
sam od sebe
gnil
vidiš
ni bilo treba obupati
čudno je početje časa in prostora
kaj s človekom vse počneta to ni več početje
to je popravljanje iskrivljanje ki se mu mora
prepustiti kdor ljubi zavetje in imetje
moja lastnina bo vedno le breztelesna beseda
zato pa hočem javno odkrito svojo besedo
ki ni oglas recept zasužnjujoča veda
tiste ki besedo varajo lovi v zasedo
ne le ulovi naj jih tudi kaznuje
ustrahuje užuga pregovori
da te ki gredo pred mano maščuje
in da rod za mano ohrabri
2.
zvečer ljudje postanejo pajki
plezajo po drevju in stenah
toliko žice in pavole napno med hišami
863
da se vsa govorica
vsa nežnost vse sovraštvo sproti
odcedi iz naših sob
v veliko radovedno uho
predstavljaj si ga radovedneža
mračen je molčeč z nagubanim čelom
požira ljudsko klokotanje
vaš čustveni kanal razbrzdani ljudski dež
glej ga in zaenkrat
še usta zapri
b
v moji bližini se ni treba igrati
civilizacijo
prisotnost neprevidnih nadutežev napravi
več zmede kot reda
a zmedenost je najmanj kar želim
okoli sebe trpim le privržence
v katerih naj vidim kot pod steklom
okostja preteklosti
3.
ko boš ti toliko star ko tale drevesa
ki jih sprašuješ o življenju hiš
boš tudi previdno molčeč zakrknjen
nič ne pomaga ti približati se jim z lučjo
ali s polnim kozarcem
drevesa molčijo molčijo
poglej samo njihovo lubje ražpokano je
od udarcev od krivic ne od starosti
kdo ve katero resnico so izpovedala svetu
ki je nikoli ne bo prenesel ne resnice že ne
ne sili vanje ko mlada žival
njihova modrost je suha čeprav je neobsežna
bolje je vsejati eno svoje zrno
kot pa žeti tujo nepregledno njivo
b
o izpovedovanju ni govora
le o nasvetih in plovbi
o hrani in spancu ni govora
le o vzroku cilju in namenu
glavobol trganje po kosteh vse rane
864
vse ho neznatno ko nas bodo zapekli
živci vesolja
ki gredo skozi nas na bližnji svet
4.
ni bilo treba potegniti črte
med morjem in kopnim
med travo in zvezdami
med usti in prsmi
med glasom in molkom
med mivko in goro
med sabo in daljavo
ni bilo treba potegniti črte
nikdar ne razkrajaj kar je celota
četudi ne vidiš vselej krvi
te je dostikrat poškropila
približaj se celoti kot celoti
in kot celoti nikoli razbit
ker le zbranost se pobrati z zbranostjo
h
rod za nami bo rekel lahko
bili smo otroci zdaj smo možje
mi ki smo ostali brez kože
brez imena brez časa brez prostora
ničesar ne bomo rekli
ničesar zahtevali zase
umaknili se bomo da bo žrtev
dokončna
5.
natanko tak si kot nočem da si
zvezala sem ti roke pa si jih osvobodil
in spet tolčeš po njihovih podbojih
tega kamna ne pretolčeš kje omehčaš
tvoj glas je že grgrajoč
treba ga bo umiti s popolnim počitkom
a ti nočeš mirovati mučiš
svoj jezik do njegove korenine
nočeš v senco ki krepi
stojiš na soncu ki jemlje pamet
in meša v vrtince drugače čiste oči
nihče še ni zmagal v tako neenakem boju
in kdor bi zmagal ne bi hotel kot ti
vzcveteti in zoreti za nehvaležno človeštvo
3 Problemi	865
dan ki ga ne spremenimo v svoje meso in kri
se na vzdihujoče sekunde razbije
pa vsak čas se obleti in zvodeni vsaka slast
in kmalu bodo naše minute z novo količino
ocenjene
kako da nismo spremenili slednjega dneva
v svojo podobo je povest
ki jo živimo ne pripovedujemo
kako spremeniti dan ki pristane pred pragom
hvaleč se z blagom čeprav ve
da ne moreš ničesar kupiti
kako ga spremeniti v svoje meso in kri?
čudež je da med tako norimi dnevi
še najdemo dan ljubkovanja vreden o možje
dan ko si lahko glasno sporočimo
to je dan ko so nam žene naklonjene
in blizu naslonjena misli in voljo
ki jo same povišajo v ukaz
čudež je to v požetih srcih ki spušča dvižni
most na geslo ki je zrelost
tako je z dnevom
izgubljenim ali izkoriščenim do dna
ni ga
ni ga
in tudi prostora ni več
utvara je prostor
prostor so splavi s kopnim naloženi
tako je s prostorom
ni ga
ni ga
za tistega ki najde slavo
in ne tudi modrosti
za tistega ki najde modrost
in tudi slavo
oboje najti sam je nemogoče neizvedljivo
pa že nekaj najti je več ko nič
in tisto nekaj razkazujemo
ne zavedajoč se da nas razkazuje čudna volja
in smo vaba za te ki še niso ničesar našli
in tudi ne bodo našli
če ne bodo iskali in iskali ne bodo
če ne bo od zunaj in znotraj
dovolj vzpodbud
866
saga o lovoru
1.
Množica nima udov telesnih in ne udov duhovnih
samo ramena in kolerm kolena in ramena
srečujemo se ko stvari predmeti kot nekaj
zelo nebistvenega kot nekaj kar ne traja
vzorec brez prave vrednosti
cmeravi dojenci in starci nas ne odrešujejo
nekateri so videli madeže a to nič ni
jaz vidim garje na našem stoletju
naj to bo prvotno ali drugotno
v modi ali zastarelo
po členih ali sploh ne po njih
po zasluženju ali po krivem:
razum ni več zdrav uho je v sramoto
odvzet je času čas prostoru prostor
in človek človeštvu
dosti časa je treba da zaslišimo pravo uro
dosti prostora da postanemo zanesljivi kažipot
in dosti žrtev je treba da je človeku
človeštvo vrnjeno
nekoč so pristali na spreminjanje pomenov
zato se ne dopolni zaporedje barv
zato toni ne sestavijo pesmi
in zato ne pride do rojstva vsega spočetega
treba bo razlomiti že zaceljene ude
znova razlomiti
treba bo izžigati divje meso
treba bo stiskati zobe
in krotiti jok
treba bo
a to so prerokbe in ne poslušamo jih
obljube ne predvidevajo da se bo rodil
nekdo samo s koleni brez ramen
niti kot vzorec ne
ali pristanemo na pol človeka
treba se bo odločiti
reči ne reči da ali vsaj prikimati odkimati
misliti ГШ to
posedli smo zemljo neurejeno tolikanj
867
da to življenje ni znosno preteklost
nas bremeni tako silno in nasilno
da nekateri samo jočejo dokler se ne izjočejo
in bomo kmalu morali reči tam je trg samomorilcev
tam njihova ulica in jutri je njihov praznik
2.
človek ne more postati količina
in to ga rešuje iz zaokroženih obličij
in od nenehnega prostora
človek je dober in slab
velik v obojem drzen v obojem
in to ni količina ne veličina
le utripanje pripadnosti samemu sebi
ali odpadništva
kdor je rojen za vabo prostoru in času
naj ne verjame nobenemu glasu
zanj je brez pomena dobro in slabo
zanj je vse brez imena: slemena propad
griči bodo hodili pred njim s prstom
na ustih to naj ga ne moti
ne more sam proti stvarjenju noči
še ho priklical minute ki ga bodo
vrgle na kopno na breg
v zavedanje samega sebe
in izšlo bi se jih za tisoč let
ko hi jih štel
3.
zdaj svet svet svet
potlej končali smo končali
tako nas ogoljufa vsaka gospoda
ko nas več ne rabi
zato ne maram besed ne misliti ne brati
ne izgovoriti če so oglas recept za krepost
loterija formula enačba
čakam s pestjo na pesti
ko drugi tečejo domov k družinam
na pručke za peč v objem
o smešno odpovedana vojna: mi se več ne gremo
ali kakor že rečete
in tudi ne maram ne misliti ne govoriti
ne slišati ker v blagre ne verjamem
868
da vsi odrasli trezneje mislijo
in le po potrebi govore
in čakali boste do ne vem katerega dne
da bom nehal orati garje tega stoletja
in da bom zajecljal poklapan:	^
jaz se pa več ne grem
ali kakor bi bilo že treba reči
mar čas človeka rodi
mar človek ne rodi časa
mar oboje oboje ustvari
če je tretje resnica dolgujemo
ogromno nesluteno dolžni smo
času ki dolg bo priznal in ga plačal človeštvu
zgleda da se nihče ne zaveda dolga
ne človek ne čas
človek podira kar čas je ustvaril
čas ustvarja ne da bi človek odobril
strašno vsak sebi sta si človek in čas
a upam samo na videz vsaksebi in da v resnici
vsakdo služi človek in čas namenu
ki mora biti odkrit
869
Onkraj in še dlje
Vladimir Kavčič
II.
Dimitrij ni mogel vedeti, koliko časa so ga pustili ležati na kupu
zvezanih teles. Razlik med dnevom in nočjo zanj ni bilo, pa tudi nobenega
drugega znamenja ne, po katerem bi bil meril trajanje. V začetku so telesa
v vrečah gomazela le pod njim, s svojo držo jim je skušal položaj nekoliko
olajšati, potem pa so jih navalili tudi nanj in vsaka obzirnost je postala
popolnoma nemogoča. Pritisk je čutil z vseh strani, a to niso bila samo
kolena in komolci, temveč ena sama trda in gubasta gmota, ki ni popustila
niti za hip. Sele zdaj, ko so pritiskali tudi nanj, se je zavedel, kakšno
breme je sam drugim. To spoznanje se ga je seveda dotaknilo le mimo-
grede, vsa njegova prizadevnost je veljala naporom, da bi si vsaj nekoliko
olajšal telesne muke. To je bilo mogoče le tako, da se je napihnil kot balon
in z notranjim pritiskom blažil zunanjo težo. Ker se ni vdal niti za tre-
nutek, ga takšen položaj niti ni do kraja izčrpal. Telo mu je dobesedno
otrpnilo in z njim tudi misli. Tako se je moralo zgoditi tudi z drugimi,
od nekega trenutka naprej ni več zaznaval njihovih premikov. Cas je
najbrž vseeno potekal, za Dimitrija pa to ni bilo pomembno, najhujše
je šele pričakoval.
Menil je, da se je to približalo tisti hip, ko so se v bližini spet pojavili
glasovi in se je kup, na katerem je ležal, začel znova premikati. Tedaj
je na sebi spet začutil trde prijeme. Tuje roke so ga zavihtele v zrak in
potem so ga dolgo nosili. Kam, ni vedel. Zdaj mu je visela navzdol glava,
zdaj noge, končno pa se je znašel na tleh, razvezali so ga in stresli iz
vreče. Potem je v hipu zaspal, olajšanje je bilo tako popolno, da se mu
ni mogel upirati. Podobno je bilo nezavesti, ki se je ni mogoče spominjati.
In tedaj, ko se je zbudil, je bilo mučno doživetje v resnici že pozabljeno.
Ko je odprl oči, sta se nadenj sklanjali dve moški postavi, ena se je naglo
vzdignila, v njenih rokah se je za hip zalesketala injekcijska igla, nato
je izginila v širokih gubah belega plašča. Dimitrij je vstal in se vljudno
priklonil. Moška sta si potegnila maske z ust na čelo in ga pozdravila z
rahlim pripogibom glave. Pomela sta si roke in se ritenski umaknila za
nekakšen pult, ki je delil svetlo in prostorno sobo na dvoje. Dimitrij ju je
napeto opazoval, a tudi onadva njega. Poznal ni nobenega od njiju, bila
sta si pa zelo podobna. Smehljala sta se, zato si je tudi on štel za dolžnost,
870
da pokaže dobro voljo. Te mu v resnici ni manjkalo. Celo spregovoril bi
bil, ko ga ne bi bil prehitel glas izza pulta.
—	Stanje je zadovoljivo, kajne, moj dragi inšpektor?
Dimitrij je prikimal, ker se je prepozno zavedel, da vprašanje ni
veljalo njemu. Moški, ki je prvi spregovoril, pa se je zdaj obrnil tudi k
njemu.
—	Kako se počutimo? Se imamo?
—	Se imamo, je pritrdil Dimitrij.
—	Se ne poznamo?
—	Ne, je skoraj kriknil Dimitrij.
—	Vzdignite noge in poskušajte dokazati, da se vam ne tresejo, je
predložil drugi moški. — Parbleu! Ali je mogoče, da staro prijateljstvo
tako hitro uvene? Vsaj mene bi se lahko spomnili...
—	Po glasu morda ..., je ugibal Dimitrij.
—	Seveda! V vašem prejšnjem življenju sem bil Dolgi Džon. Krčma
»V pristanu«, popivanja »Pri čmi vešči« ... Prijateljski pogovori, ki bodo
kmalu dobili svoj končni pomen ... In moj kolega, ki je že zdavnaj obetal,
da bo posegel v vaše življenje. Zal smo se sreča vali le mimogrede in ni
bilo časa, da bi se bili drug drugemu bolj posvetili. Kar zadeva naju, sva
vam na voljo dosti bolj kot kdaj prej ...
—	Mož brez imena in Dolgi Džon, se je posvetilo Dimitriju. Sploh
vaju ne bi več spoznal. Povsem nove obraze imata. Ce naj zaradi tega
pokažem malo navdušenja, prav rad ...
—	Dolžan sem vam majčkeno pojasnilo, je rekel prvi. — Z navdu-
šenjem lahko še počakate. Poskusimo se sporazumeti o imenih. Mnoge
vaše težave izvirajo iz tega, ker ne znate ločiti preteklosti od sedanjosti.
Naučili ste se vztrajati, niste se pa naučili spreminjati... Po tistem, kar
sva nekoč bila, naju zdaj ni več mogoče razločevati. Moje ime je Katz,
doktor Katz. Asistira pa mi kolega Dogen. Pravzaprav inšpektor Dogen.
—■ Potemtakem ste vi načelnik, je pomagal Dimitrij. Besede so bile
vse, kar je spravil iz sebe. Navdušenja še vedno ni znal pokazati in bilo
mu je skoraj žal, da prijaznima možakarjema ne more ustreči. Prepričan
je namreč bil, da od njega nekaj pričakujeta.
—	Načelnik je doktor Katz, je pritrdil Dogen.
—	Spremenila sta tudi stroko, ne samo imena ...
—	Stroka je ista, le bolezni so druge, je lakonično odvrnil doktor
Katz, doktor Dogen pa ga je dopolnil:
—	Poklic naju je spremenil. Gre za bistvena vprašanja in za nova
spoznanja. Včasih sva preprečevala, da bi zdravila. Zdaj zdraviva, da bi
preprečevala...
—	Nikoli nista bila posebno vneta za svoje delo, je ugotovil Dimitrij.
— To sem spoznal šele zdaj. Od vaju sem pričakoval nekaj drugega, več ...
Plazila sta se po oni strani mesta kot dve senci, senci nečesa, česar jaz
še nisem mogel razumeti. Hotela sta mi vzbujati upanje...
—	Morda sva ga tudi res. O tem lahko sodite samo vi. Imeli ste vso
možnost, da najinim dejanjem pripišete natanko tisti pomen, kot ste si
ga sami želeli. Najine pretekle izjave več pripovedujejo o vas kot o nama,
871
je ugotovil doktor Dogen, doktor Katz pa je medtem neprizadeto opazoval
Dimitrija.
—	Nadaljujte, je spregovoril nenadoma. — Le ob sodelovanju lahko
upamo na uspeh.
—	Spodbujali ste me, je rekel Dimitrij. V njegovem glasu še vedno
ni zvenel očitek. — Potegnili ste me iz vode in me ogrnili s svojim plaščem.
Govorili ste mi besede, ki... Dimitrij je nenadoma umolknil, na čelu mu
je zatrepetala komaj opazna guba in oči so se mu zastrmele skozi okno.
Svetloba zunaj je bila tega dne olivno zelena.
—	... ki so vzbujale zaupanje, je dokončal njegovo misel doktor Katz.
— Krog se zaključuje... Ustavili smo se pri zaupanju. Kaj ste nam hoteli
razodeti, če smo vam vzbujali zaupanje? Vi ga nam niste, zato smo vam
vselej sporočili le tisto, kar se nam je zdelo neogibno potrebno.
—	Potemtakem... Dimitrij je razširil roke.
—	Da. Potemtakem, je pritrdil Dogen. — Priče smo dolgemu proce-
su... Vi tu lahko postavljate vsa vprašanja, enako kot midva.
—	Zašel sem v težave, se je zamislil Dimitrij. — Pahnili so me vanje.
Nekega večera so me vrgli v reko, preplaval sem jo in verjel, da sem
prišel v drugačen svet...
—	Se vedno ostajamo na področju domnev, je ugotovil doktor Katz.
—	Hotel sem vprašati, ali je to bilo resnično.
—	Samo do neke meje, je odvrnil Dogen. — Medtem ko ste spali, so
vam dali pas. Nič več ni treba držati hlač z rokami, kar je sicer zelo
udobno, je pa v nasprotju z vašimi navadami.
—	Ce je torej res, da so me vrgli v reko in da sem se znašel na drugem
bregu, potem se tudi ta del mesta razločuje od onega drugega. Rad bi
vedel, v čem.
—	Tu je zadnji breg, je mimo in s poučujočim glasom odgovoril
doktor Katz. — Mi vam lahko dajemo le začasno varstvo. Kratkotrajen
azil, nič več in nič manj ... Lahko vas usposobimo za nadaljnje življenje,
lahko tudi ne. Vse je odvisno od vas. Mi vam lahko samo pokažemo,
kakšen je svet v resnici. Svoj odnos do njega si boste morali izoblikovati
sami. Ne delamo si nobenih iluzij, čeprav bi si jih radi. Zato je naš program
obsežnejši... Program naše ustanove, ki jo s kratico imenujemo tudi
STOLP.
—	Stolp je tudi po obliki, je pohitel Dimitrij. — O tem sem se lahko
že prepričal, videl sem ga od zunaj ...
•— Dovolili smo vam sprehod po mestu, ker bi vam radi dokazali,
da brez naše privolitve ne morete napraviti niti koraka.
—	Samo do reke sem hotel...
—	Do reke..., se je posmehnil Dogen. — Nas ni mogoče preslepiti
s takšnimi nejasnimi izjavami. Ko bo potrebno, boste videli tudi reko.
Tudi to presenečenje imamo v programu. Zdajle pa je prilika, da se pogo-
vorimo, zakaj smo vas poklicali... Naša ustanova ni dobrodelna, čeprav
bi njen karitativni značaj težko zanikali. No, stari znanci smo, zato se
lahko pogovorimo odkrito. Pravilno ste presodili, da sva bila na oni strani
tudi midva tujca. Predstavljala sva vaše skrite želje, vašo, tedaj še pod-
872
zavestno namero, da pobegnete iz nekega sveta. Za začetek smo lahko
še malce nedoločni... V resnici je bila najina naloga drugačna. Hotela
sva samo pospešiti vaš razvoj. Kaj se je zgodilo, vemo... Medtem sva
bila midva v tem delu mesta postavljena na odgovorna položaja. Zasluge
za to pripisujeva tudi vam. Ker smo med seboj tesno povezani in odvisni
drug od drugega, predlagava, da sodelujemo še naprej. Potrebna nama
je vaša privolitev. Predvidela sva vas za odgovorno delo v naši ustanovi...
—	Oprostita, se je nekoliko zmedel Dimitrij. — Nisem se še znašel.
Čeprav sem že nekajkrat napeto razmišljal, se ne morem spomniti, v
katero smer teče reka. Zame je pomembno, na katerem bregu sem. Prej
ste mimogrede omenili, da na zadnjem. Ce je to res, nimam kaj izbirati...
—	Tisto o zadnjem bregu morate razumeti v najširšem pomenu, je
pojasnil načelnik Katz. — Karkoli bi storili, do nove reke ne bi prišli.
To pa ne pomeni, da ste obsojeni na bivanje za mestnim obzidjem. Ne,
možnosti so neštete. Sami boste izbirali med njimi. Toda mi, ki imamo
izkušnje, že vemo, kaj boste izbrali. Naš načrt je v skladu z vašo prihodnjo
odločitvijo.
•— Eno ustanovo sem že razočaral, lahko se zgodi, da bom moral še
drugo.
—	To sicer ni predvideno, je pa mogoče, je priznal asistent Dogen. —
Ce boste na vsak način hoteli delovati v nasprotju s svojimi resničnimi
koristmi... Po dogodkih zadnjih dni ste nekoliko neuravnovešeni. Zato
vam hočeva pomagati. Zaradi tega, ker ste preplavali eno reko, še ni
treba menjati svojih idealov. Velikim ciljem, o katerih ste v preteklosti
radi pripovedovali vsakomur, ki vas je hotel poslušati, morate služiti še
naprej. Iz izkušenj, ki ste si jih pridobili, bomo napravili skupne sklepe.
Mejo svojih spoznanj ste že določili. Ce svoje ugotovitve sporočite drugim,
ste že storili vse. V STOLP prihajajo ljudje s podobnimi življenjskimi
izkušnjami, kot so vaše. Dali vam bomo mesto asistenta, delali boste z
njimi, skušali boste storiti vse, da jih vmete tja, kjer so že bili. Neke
vrste rehabilitacija, če hočete, da sem bolj približen. Vendar nam ne gre
za rehabilitacijo navzven, to je mogoče opraviti z uradnim aktom. Našim
pacientom moramo vcepiti spoznanje, po katerem se bodo sami spre-
minjali ...
—	Priznam, da nimam jasne predstave o vaših namerah, se je vljudno
vmešal Dimitrij. — Nekoč sem srečal človeka, ki je trdil, da so ga pre-
vzgajali na Gradu brez imena. Ta ustanova je delovala sredi širnih gozdov,
obdana s tremi verigami straž, ki niso vedele, kaj stražijo. Tam so se
zbirali nekakšni padli angeli, ljudje, ki so zlorabili zaupanje svojih tova-
rišev, a zaradi preteklih zaslug niso mogli preliti njihove krvi. Vzgajali
so jih toliko časa, da si je vsakdo sodil sam. S svojim koncem je poravnal
svoj dolg in se mrtev združil s svojimi. Ali ni nekaj podobnega...?
—	No, no, smo že tam, je prikimal načelnik Katz. — Grad brez
imena je bil prisilna ustanova, ki ni več v skladu z dosežki moderne
znanosti. Tu razvijamo in preskušamo učinkovitejše metode. Naši gojenci
imajo prost izhod, lahko nas zapustijo, kadar hočejo. Vendar nas ne
zapustijo, vsi se vrnejo.
873
—	v naših anahh ne boste našli niti enega primera pobega, je pritrdil
asistent Dogen. — Naša učinkovitost je potrjena v praksi... Vse te ugo-
tovitve bodo sčasoma postale tudi vaša last. Za začetek zadostuje vaša
privolitev.
—	Gotovo se vam bom zdel smešen, je boječe odvrnil Dimitrij. —
Čutim se prazen, razbit na kosce. Ne razumem niti, kaj se dogaja z menoj,
niti vajinih želja. Ne vem, kaj pričakujeta od mene, nalog, ki si jih je
zadala vaša ustanova, ne razumem. Moji veliki cilji so ostali na drugem
bregu reke, o njih vem le še malo ... Dokler vsega tega ne bom uredil sam
s seboj, sem popolnoma neuporaben ...
—	Da, je prikimal Katz. — To si bomo zapisali. Diagnoza bo kar
držala. Res je vzel s pulta velik blok in z naglimi kretnjami načečkal
nekaj vanj.
—	Stvar je v tem, ga je dopolnil asistent, — da boste morali najtežji
del svoje naloge določiti sami. Z njo boste tudi začrtali območje naše
ustanove. Postali boste njen sestavni del. STOLP bo popoln šele z vašo
vključitvijo... To je hkrati dokaz, da računamo na vas, da ste del naših
načrtov.
Dimitrij si je zaman prizadeval, da bi razumel doktorja Katza in
njegovega asistenta. Misleč, da je tega kriva njegova drža, je pri priči
počepnil in se od spodaj navzgor čez rob pulta zastrmel v predstojnika.
Poteze njunih obrazov so se jnu iz tega položaja zdele ostrejše. Zdaj je
šele opazil nenavadne dioptrije njunih naočnikov. Nenadoma ga je popadla
želja, da bi bil nespodoben. Glasno se je zahihital.
—	Hi, hi, tudi vidva imata težave s stvarnostjo. Priznajmo si, da jo
vsak od nas vidi drugače...
—	Bistvo ni v tem, je mrko odgovoril načelnik Katz. — Vprašali smo
vas, kdaj se nam boste pridružili.
—	Nekajkrat ste že omenili, da se je v kratkem času marsikaj spre-
menilo. Dovolite, da sem se tudi jaz. Ker pa si svoj položaj določam
sam, bom še malo počakal. Ne bi se rad prenaglil, kot sem se že ne-
kajkrat ...
—	To pomeni, da je vaše stanje slabše, kot smo pričakovali, je hladno
ugotovil Katz in si spet nekaj zapisal v svoj blok.
—	Ostali boste v naši oskrbi, je dodal Dogen. — S tem pa se vaše
dolžnosti ne zmanjšajo. Apeliramo na vašo zavest, ki je sicer v depresiji,
da ne ovirate strežnikov, ki bodo skrbeli za vas. Podvrženi boste nekaterim
postopkom, ki imajo namen izboljšati vaše telesno in duhovno počutje.
Predlogov ne dajemo tjavdan, temveč v vaš prid. Toliko slabše za vas,
če jih odbijate. Prisilili vas bomo, da boste spoštovali sebe in druge.
Položili smo karte, vi ste sami sebe že zdavnaj zaigrali... Končal je
skoraj srdito. Med zadnjimi besedami mu je obraz od notranje napetosti
že popolnoma posinel.
Dimitrij, ki resnično ni vedel, kaj naj stori, je bil presenečen. Bal
se je, da se bo zadržana Dogenova strast razplamenela navzven in ga
bo napadel tudi telesno. Napori zadnjih dni so ga bili že toliko izčrpali,
874
da se je le še s težavo držal pokonci, vendar si tega še ni bil utegnil
priznati. Pa ne samo to. Želel je ustreči novima predstojnikoma, ker je v
njuni vnemi videl prednost, čeprav samo v želji po delovanju, napor, ki
je moral voditi k nekemu cilju, čeprav še tako nepomembnemu ... Vsega
tega on ni imel več. Ni vedel, kam naj se obrne in kaj naj stori, da bi
imelo pomen vsaj za druge, če ga že ne more imeti zanj ...
—	Rad bi vam ustregel, ker ste prijazni ljudje. Ce bi mi povedali,
kaj naj storim ...
Načelnik in njegov asistent sta z zanimanjem prisluhnila. Celo glavi
sta sklonila in se z rokami oprla v boke. Približala sta se mu vsak s
svoje strani.
—	Kdaj ste prvič slišali to vprašanje? Obraz asistenta Dogena se je
že topil od prijaznosti. Iz kotičkov ust se mu je v dveh tenkih cui-kih
pocedila slina. Načelnik Katz je samo prikimal. Videti je bilo, da se načelno
strinja z vprašanjem.
Dimitrija pa se je spet polastila zadrega. Zmignil je z rameni in molčal.
—	Kakšno delo ste opravljali v prejšnji službi? je zanimalo Dogena.
— Govorite mi odkrito... Da ste hodili po pisarnah in poslušali navodila
svojih predstojnikov, to že vemo. Imeli ste intimne odnose z neko žensko,
ne da bi bili odkrili dvojni pomen njene narave...
—	Bral sem časopise, je pomagal Dimitrij. — Hotel sem dopolnjevati
neke sezname, pa se mi ni posrečilo. Sodeloval sem pri načrtu morna-
riškega kapitana; ki tudi ni uspel, načrt namreč. ..
—	Aha, se je glasno zamislil Dogen in si z dvema prstoma pogladil
mehko brado. — Tudi pri nas bi lahko prevzeli podobne naloge. Prej pa
moramo še ugotoviti nekatere lastnosti vašega značaja. Značaj, to je prav-
zaprav vse...
Ko se je Dimitrij ozrl v načelnika, je ta že držal v rokah majhen
zvonček in ga odločno stresal. Skozi vrata za njegovim hrbtom sta planila
dva moška v sivih platnenih oblekah, z zavihanimi rokavi. Ustavila sta
se ob načelniku in v prežeči drži spremljala vsak njegov gib, pripravljena,
da že ob prvem namigu planeta na Dimitrija. Ta je bil miren in si ju je
neprizadeto ogledoval. Bila sta krepka, skoraj zavaljena, njuni telesi sta
bili spleteni iz samih mišic. Obraza sta imela gladka in naoljena, oči skrite
globoko v jamicah, lase obrite. V naročjih sta pestovala orjaške dlani.
—	Postavita ga na glavo, je ukazal Dogen.
Dimitrij je zatisnil oči, da ne bi videl, kaj se bo zgodilo z njim. Na
sebi je začutil nekaj trdih prijemov, pravzaprav dotikov, podobnih rahlim
udarcem. V hipu, ko je zgubil ravnotežje, ni mogel več spremljati lege
svojega telesa. Tudi teže ni čutil več, vrtel se je v prostoru, ne da bi se
česa dotaknil. To stanje ni trajalo dolgo, toda neprimerno dalj, kot je
pričakoval, čeprav v resnici ni ničesar pričakoval, doživetje je presegalo
njegove izkušnje. Ko se je končno le umiril, je čutil rahlo omotico, zdelo
se mu je popolnoma nemogoče, da bi odprl oči in presodil svoj položaj.
Slišal je neke glasove, ki pa se po njegovem mnenju še niso bili izobli-
kovali v besede, zato jim tudi ni skušal odgovarjati. Morda niti niso bili
namenjeni njemu. Minilo je nekaj mučnih trenutkov, polnih nedoločnih
875
šumov, ki so se končno le zlili v mogočni Dogenov glas. Govoril je z
megafonom in najbrž zelo blizu.
—	Kaj vidite? Kaj vidite?
•— Nič, je z muko odgovoril Dimitrij.
—	Poglejte skozi okno in opišite vse, kar vidite.
—	Tema, je izjecljal Dimitrij.
—	Ali se zavedate, da stojite na glavi?
—	Saj ne stojim, se je branil Dimitrij. Noge so mu postajale v kolenih
bolj in bolj težke, stegnenica mu je pritiskala na kolke, kot da se hoče
ugrezniti vanje. Vrat mu je bil že otrpnil, misli pa so postajale vse bolj
nejasne. O tem, kaj ga še drži v ravnovesju, sploh ni mogel več imeti
nobene predstave. Njegova zavest se je polagoma utapljala v mrak. Glasovi
so se oddaljevali in pojemali, dokler niso povsem zamrli. Vse te spremembe
je, vsaj dokler se jih je lahko še zavedal, občutil kot olajšanje. Potem tudi
tega ne več, sploh ničesar več.
Ko se je zavedel, je še vedno stal na glavi, toda vrnili so se mu bili
vsi čuti. Odprl je oči in videl del stene, poslušal je, a v prostoru je bila
mrtva tišina, z rokami je otipal pod in noge je lahko premikal, kakor da
se mu ni nič zgodilo. Celo spomin mu je deloval, vedel je, kaj se je
zgodilo z njim, le vzrokov za takšno ravnanje si ni znal pojasniti. Tega
tudi ni poskusil več kot enkrat, moči mu niso dopuščale kaj več. Zato
pa je brez obotavljanja sklenil, da lahko vstane, in je to tudi nemudoma
storil. Prostor je bil po obliki in barvi podoben tistemu, v katerem se
je bil sestal z načelnikom Katzom in njegovim asistentom, vendar tu ni
bilo nikogar, zlasti pa ni bilo pulta, za katerim sta prej stala predstojnika,
niti ne vrat, skozi katera sta bila vstopila strežnika. Ta prostor sploh ni
imel nobenih vrat, vendar se je razločeval od tistega v najvišjem nad-
stropju STOLPA, kjer ga je bil sprejel Danko. Imel je samo dvoje oken
in v stropu ni bilo nobene odprtine.
Vendar se Dimitriju ni bilo treba odločiti niti za čakanje. O vsem je
bilo že odločeno, zato tudi za presenečenje ni bilo časa. To pot se je Danko
vzel dobesedno iz tal. Pokukal je iz poda. Pravzaprav najprej njegova
roka, v kateri je nosil dolg in tanek krajec kruha ter rdeče, sončno jabolko.
Sele za njima se je prikazala Dankova glava. Dimitriju ni bilo odveč, da
se spet vidita. Zgrabil ga je pod pazduho in mu pomagal zlesti iz tesne
odprtine. Brez pomisleka je tudi vzel ponujeno hrano in takoj začel jesti.
Zelje po njej se je zavedel tisti hip, ko je zagledal kruh.
Danko si je pogladil gube na obleki, nato pa je začel ogledovati Di-
mitrija. Ko sta se njuna pogleda srečala, se je Danko zarežal, vendar
drugače, kot je pričakoval Dimitrij, volovsko. Dimitrija so zanimali gibi
njegovih ustnic, nič drugega. Kljub nenavadno spačenemu obrazu so se
mu Dankove oči zdele kar prijazne, nista ga motila ne njegova navzočnost
ne njegovo vedenje.
—	Hrana je pri vas pičla, je prvi spregovoril Dimitrij.
—	Dietna, je pojasnil Danko. — Lahka, da pospešuje odločitve naših
pacientov. Vendar ni nepogrešljiv del terapevtskega procesa. Nekateri se
hranijo tudi čez cesto. Vendar vam tega ne bi priporočal. Ne zaradi
876
hrane, zaradi okolja. Tam se zbirajo mladi ljudje in počenjajo razne
norčije. Zelo nespodobno se vedejo. Njihova priljubljena igra je, da plju-
vajo na našo ustanovo. Včasih ob večerih so pred našimi vrati cele mlake
njihovih, da se tako izrazim, izmečkov. Ulica je namreč zelo široka, pa
bledolični fantini in smrdljive dekline ne zmorejo toliko sape, da bi
pošteno pljuvali, kot pravijo, da je bil običaj v starih časih. Neučinkoviti
so, njihova slina nas ne bi dosegla, če je ne bi zbirali v dlan in je v kepah
metali čez... Za vodilno osebje imamo sicer stranski izhod, strežniki pa
moramo vseeno skozi glavnega in smo deležni največje nesnage. Res, tako
je... Najbolj predrzni si drznejo pljuvati celo okoli vogala. Ce se jim
posreči zadeti kakega predstojnika, zaženejo po mestu tak trušč, da se
nekaj dni ne poleže... Mi pa se moramo ves ta čas prenarejati, da nič
ne slišimo. To je naporno in marsikdo je od tega že zdravstveno prizadet.
K sreči smo uslužbenci takšne ustanove, da lahko medtem, ko se sami
zdravimo, pomagamo tudi drugim. Hkrati služimo višjim ciljem in svo-
jim... Zadnje dni pa so si na oni strani ceste izmislili novo igro. Medtem
ko so prej merili bolj pri tleh in po posameznih ljudeh, zdaj svinja jo
vsevprek in zmeraj više. Prvi pljunki so dosegli že tretje nadstropje...
Ce bo šlo tako naprej, ne bodo prizanesli niti vrhu...
—	Čudno, se je Dimitrij razumevajoče zamislil. — Ce se prav spo-
minjam, je tudi v tej ustanovi nekakšen red. Oprosti, če se ne bom
izrazil zadosti natanko. Jezik se mi še zatika, pa o tem kasneje ... Marsi-
česa še ne razumem... Ti mladi ljudje, kakor jih ti imenuješ, lahko
pljuvajo samo navzdol, takšni so naravni zakoni. Navzgor jim ne bo
neslo, to je gotovo. Razen tega pa ne vedo niti tistega, kar vem jaz.
Prebivalci STOLPA se med seboj razločujejo. V najvišjem nadstropju so
tisti, vsaj po mojem mnenju, ki so razmeram v tem delu mesta najmanj
prilagojeni. Vi in vaši predstojniki jih hočete vrniti v življenje, se pravi
v to mesto... Potemtakem ti mladi ljudje onkraj ceste temu nasprotujejo.
Kaj pravzaprav hočejo? Razen tega si tudi ti še zelo mlad...
—	Jaz mislim hitro, zato me nikar ne sodite po letih, ki jih kažem.
Moje misli so utrujene, zato sem starejši od našega načelnika, tako se
mi vsaj zdi, kadar sploh še mislim o tem. To pa se dogaja bolj in bolj
l edko, ker imam preveč opravkov. Pa še drugi vzroki so... Moje misli
ne bodo nikoli dosegle popolnosti, niti do tiste meje ne, kot je tega
zmožen zadnji asistent v naši ustanovi. Po drugi strani imam pa kar
naprej opraviti z ljudmi, ki nekaj delajo, ukrepajo. Moje ugotovitve so
vedno ostajale za njihovimi dejanji...
—	Na pravi poti si, ga je spodbudil Dimitrij.
—	To si tudi mislim, je vneto pritrdil Danko. — Odrekel sem se
druščini, živim le še v družinskem krogu. Včasih gledam skozi okno
ustanove tja čez cesto in zdi se mi, kot da sem tudi jaz tam. V resnici
pa nisem. Zvito ravnam, to mi boste že priznali. Hkrati sem na obeh
straneh, mlad in že uslužbenec pomembne ustanove. Vse to pripovedujem
le vam, ker vem, da so vaše težave večje od mojih ...
—	In kakšne so pravzaprav po tvojem?
877
—	Nočete se jih zavedati. A to velja le za prehodno obdobje. Pre-
pričan sem, da vam bodo postale otipljive. Nadlegovali boste z njimi
vsakogar, ki vas bo moral poslušati. Vi ste se naglo postarali, a drugače
kot jaz. Vi ste že mrtva veja na živem drevesu naše ustanove. To svojo
ugotovitev sem že sporočil doktorju Dogenu, vendar ta namerava storiti
več, kot je njegova dolžnost. Tvegal bo vse, seveda na vaš račun. Vi se
morda niti ne zavedate, da je naš položaj nekoliko smešen. Delujemo za
velike cilje, posledice naših odločitev pa mora sprejeti vsak sam.
—	Pa vsaj verjamete v svoje poslanstvo?
—	To vprašanje je bilo rešeno tisti hip, ko smo se zanj odločili. Ker
mi ustvarjamo ljudi in svet, je vse odvisno samo od nas. Verjeti moramo,
četudi ne bi hoteli.
—	Potemtakem veste vse tudi že o prihodnosti?
—■ Takšna je dolžnost. Ne moremo se ji ogniti, čeprav je zelo na-
porna. Zame sicer ne, ker se ji znam izmakniti... Pričakujemo pa olaj-
šanje tudi za druge. Iz zaupnih virov sem poučen, da bo posebna komisija
v kratkem izdelala načrt, po katerem bo vsa odgovornost za preteklost
prenesena na tiste, ki prihajajo. Gre za preteklost s stališča prihodnjih
rodov, če hočemo biti malo bolj natančni. To ni nujno tudi naša pre-
teklost ... Bo pa omenjena komisija tudi določila, kateri rod bo mogel
prevzeti to breme zgodovine ...
—	To gotovo ne bodo mladeniči, ki se vedejo nespodobno, tista drhal
z one strani ceste, je ugibal Dimitrij, obenem pa prizadevno žvečil zadnji
grižljaj kruha.
•— Ne, ti nikakor ne! — je zagrmel Danko. — S svojim odnosom do
naše ustanove dokazujejo, da nimajo nobenega odnosa do preteklosti,
zato jim tudi prihodnost ne more nič pomeniti. Sami so se ji odpovedali,
tako smo sklenili. Od svojega sklepa, kot je znano, pa ne mislimo od-
stopiti ...
—	Prav rad verjamem ... Zastavlja pa se mi vprašanje, ali morebiti
tudi oni niso česa sklenili...
—	Ne, to ni mogoče. To bi mi vedeli. A tudi če ne bi vedeli, jim
ne bi pomagalo... Posebna komisija je izdelala načrt, po katerem jih
bomo polagoma ukrotili. Zanje bomo ustanovili posebno ustanovo, nekak-
šen zavod, ki bo navzven zelo samostojen, v resnici bo pa le podružnica
naše ustanove. Razdelili jih bomo v posebne odrede in bataljone, sami
si bodo postavili vodstvo in si tako nataknili na glavo vrečo, ki jo bomo
mi zadrgnili. Cez cesto bomo napeljali konopec, ki bo trdno v naših rokah.
—	Načrt je moder, je brez pomisleka pritrdil Dimitrij. — O izidu pa
tako še ne moremo soditi, ker ga ne poznamo...
—	Ce bi dvomljivci samo dvomili, se ne bi menili zanje, je strogo
in z očitkom v glasu ugotovil Danko. — Oni v resnici naklepajo nekaj
drugega, nekaj svojega... A tudi za takšne možnosti je že vnaprej po-
skrbljeno ...
—	Ne verjamem, je odkimal Dimitrij.
—	Tudi za vas imamo načrt! Danko je s prstom pokazal na Dimi-
trija. — Ta načrt ni čisto resničen, zakaj zgodovinske izkušnje nas učijo,
878
da se predvideno nikoli ne zgodi. Predvideti se pravi preprečiti. Zato
smo za vas predvideli možnost, da se boste fantastično pomladili, da
boste postali navaden pobalin in da bo tudi vas začelo vleči čez cesto.
Ali se to ne bo zgodilo, je odvisno predvsem od vas. Lahko se že vnaprej
odpoveste sleherni možnosti... Moja naloga je, da vam vsestransko po-
magam, zato vam svetujem, da čimprej sprejmete ponudbo doktorja
Katza ali doktorja Dogena, kar je pravzaprav isto...
—	Kakšno ponudbo? se je namrščil Dimitrij. Odkar je pojedel kruh
in jabolko, se je njegovih udov polastila nekakšna otopelost. Tudi misli
so se utrudile, v čelu je čutil popolno praznino. Kljub želji, da bi se
zbral in razumno presodil Dankova namigovanja, se mu ni posrečilo,
da bi jih v celoti doumel. In zgodilo se mu je še nekaj bolj nenavadnega:
nikakor se ni mogel več spomniti, kakšne zahteve sta mu bila postavila
Katz in Dogen. Da so bile zahteve, o tem ni dvomil. Vedel je tudi, da
v resnici nima nobene izbire, toda zdaj je bilo nejasno tudi tisto, kar so
mu ponudili.
—	Nekaj bo treba resnično ukreniti, je skrušeno priznal.
—	Načelnikove ponudbe vendar niso bile dvoumne... Ce hočete
dobro sebi in nam, jih boste sprejeli. V nasprotnem primeru bi se seveda
moralo zgoditi vse tisto neogibno, kar je tudi že predvideno.
—	Najbrž bomo dočakali tudi to, je tjavdan rekel Dimitrij.
—	Da. Prisiljeni bomo seči po načrtu asistenta Dogena. Onkraj ceste
bomo vzeli nekaj mladih ljudi, izbrali jih bomo izmed tistih, ki pljujejo
čez cesto le zato, ker jih nismo zadosti hitro povabili v našo ustanovo,
vzeli jih bomo torej v svoje varstvo, jim dodelili poseben prostor, posebne
strežnike in vse tiste ugodnosti, katere bi bili nekoč v preteklosti lahko
imeli tudi vi, a ste se jim odrekli... Aha, kje sem že ostal...? Niste se
jih odrekli po svojem preudarku, temveč po tujem ... O tem nasprotju
si še nisem popolnoma na jasnem... Hočejo jim dati, ne, obljubiti nekaj,
kar so vam že odrekli... Zapomnil sem si odločilno misel, bila je Doge-
nova. Tiste mlade ljudi bomo zelo pokvarili, potem pa jih dodelili v vaše
spremstvo. Njihov položaj bo odvisen od tistega, kar bodo vam iztrgali
iz rok... V njih bom prebudil stoletja, ki so gojila pohlep, to pa je
moč, zoper katero bodo vaše novotarije kot dih proti viharju ...
—	In kaj bo imela ustanova od njih? se je domislil Dimitrij.
—	Od njih ne pričakuje nič drugega kot pokorščino. Te pa jim ne
bo težko dokazati, ker bodo vse svoje odvečne moči izživeli tako, da
bodo davili vas ...
—	Pa bodo pripravljeni sprejeti takšno nalogo? je brez premisleka
vprašal Dimitrij. — Kaj pa, če so vaše metode že preživele svoj vek?
Ce so si oni izmislili svoje? Kot tista s slino, v kateri vas hočejo utopiti...
Ce bodo pljuvali kar naprej, kar naprej, še in še...? Dimitriju je glava
omahnila od utrujenosti, zato je poskočil, da bi se trdo postavil na noge
in se vsaj nekoliko zdramil.
—	Pokvarili jih bomo še bolj, je resno, skoraj zagrizeno odvrnil Di-
mitrij. — Mi imamo za seboj tisočletne izkušnje naših sovražnikov...
Postavili jih bomo za načelnike, za docente in za asistente, dali jim bomo
879
posebno ustanovo, ki bo samo njiliova, čeprav pod našim skrivnim vod-
stvom ... Gore jim bomo dali v last, z mesti bodo gospodarili, toliko
pač niso pametni, da bi se temu odrekli...
—	Račun je popolnoma zanesljiv, je z zaprtimi očmi priznal Di-
mitrij. — Kaj bo pa potem z vašim velikim ciljem?
—	Popravljate se! je pohitel Danko. — Priznali ste, da vaši cilji
niso več naši cilji. Tega doslej še niste tvegali. Vendar nikar ne mislite,
da vam hočem karkoli podtakniti. Nimate drugačnih, svojih, nam naspro-
tujočih ciljev. Vi ste samo brez njih ... Le zato ste zmogli to vprašanje,
ker si na dnu svoje problematične zavesti, na konici tistega v nič vrta-
jočega svedra želite, da bi bili vsi vam enaki. Tudi nas bi radi odvrnili
od velikega podjetja, ker bi si tako dokazali, da vaš neuspeh ni samo
vaš ... Mi pa od svojega ne odstopimo... Da. Čeprav bi morali to petkrat
spremeniti... Niti zgodovine držimo v rokah, vtisnili ji bomo svojo'po-
dobo, izvezli ji bomo potni prt, čeprav s solzami vseh živih...
•— Pripravljen si žrtvovati sam sebe?
—	In druge! je zaneseno vzkliknil Danko. — Pripravljen sem zani-
kati sam svojo voljo, delovati zoper njo.
—	Pogovori o zgodovini, ki to niti še ni postala, so vedno bolj utrud-
ljivi. So kraji in dežele, kjer se je celo smrt utrudila in si zaželela krat-
kega oddiha. Tudi tvoj glas je že zdavnaj mrtev, iz tvojih ust se valijo
besede mnogih, če oporekam tebi, oporekam stotim.. . Prosim te, da me
pustiš vsaj nekaj ur samega .. . Urediti si moram notranjost. Tudi mene
besede rade zanesejo, spomin me vse bolj pogosto vara ...
—	Toda tistega, kar so vam vtisnili v kožo, ne boste nikdar pozabili.
—	Kako praviš? ga je Dimitrij spet pogledal. — Obuditi hoč-eš čustva,
vse tisto daljno, kar pripada mladosti? Tvoja leta ti ne dajejo samo
poguma, tudi opominjale bi te lahko ...
—	V imenu vaše graditeljske vneme, v imenu vsega dosedanjega!
Ne poznam nikogar, ki bi bil v vaših letih pripravljen začeti znova. Tudi
če je bila vse zmota, bi veljalo svetu in samemu sebi dokazati nasprotno.
Ne obotavljajte se, ne podstavljajte noge sami sebi! Ne sovražite sami
sebe, sicer si bomo morali izmisliti nove kazni, da bi vam dokazali, kako
ničevo je vse. Ničevo celo tisto, kar počenjamo sami! Vidite, jaz nisem
slepo predan stvari, za katero delam. Svetovljan sem. Nisem omejen
z zavestjo voditeljev naše ustanove, kot bi mi včasih radi dokazali tisti,
ki me sovražijo. Vi najbrž celo verjamete, da so docenti in asistenti, ki
opravljajo težke dolžnosti načelnikov, inšpektorjev in tajnikov, v resnici
taki. Zmota v najvišjem pomenu besede. Oni vedo o resničnem stanju
stvari neprimerno več kot midva, vendar jim njihov položaj brani, da bi
o tem govorili pred nami, še med seboj rajši vzpodbujajo drug drugega . . .
Da. Zato si jaz na vašem mestu ne bi pomišljal... Samo tak je lahko
sklep, ki sledi iz znanega ...
—■ Vem, ga je ustavil Dimitrij. — V nasprotnem primeru pa se bo
zgodilo vse tisto, kar se je že.
—	Sporazumela sva se. Dankov obraz je zažarel od veselja. Pomaknil
se je korak bliže k Dimitriju in mu z nedoločno kretnjo roke nakazal,
880
da njegovo zaupanje še ni izčrpano. S spremenjenim, utišanim glasom je
nadaljeval: •— Pripravljen sem še marsikaj tvegati, da bi dokazal nevzdrž-
nost vaših stališč. Tudi zdajle, nemudoma .. .
—	Tudi jaz, je odsotno priznal Dimitrij. — Vendar šele tedaj, ko se
mi bo to zdelo potrebno...
—	Ce pa so navodila drugačna? se je skozi zobë zarežal Danko.
— Doktor Dogen se lahko šali le na račun podrejenih, pa tudi to je del
njegove strogosti.
—	Videl sem ga, se je branil Dimitrij. — Govorila sva drug mimo
drugega, drug čez drugega, pa niti z besedico ni omenil, da imam že
zdaj kakšne dolžnosti... Komaj sem prišel...
—	Zdelo se mu je samoumevno, da ukaže samo meni. Vi se odločate
sami. Storite, kakor hočete, jaz bom napravil le tisto, kar moram ... Pri
priči bova odšla k reki. To je bila vaša želja. In dokazal vam bom, da
pravzaprav uresničujemo le vaš intimni načrt.
Dimitrij je spet stresel z glavo, kot da se hoče zdramiti. Njegov
od.sotni pogled je pričal, da mu je zmanjkalo ugovorov in da je pripravljen
slediti tuji volji. Prekrižal je roke v zapestju in jih ponudil Danku. To
je napravil v najbolj primernem trenutku, tisti hip, ko se je v Dankovi
dlani znašla svetlikajoča se debela verižica. Zadrgnil jo je Dimitriju okoli
leve roke in jo pritrdil na svojo desnico. Tudi na Dimitrijev vprašujoči
pogled je pri priči odgovoril.
—	Ta zveza je samo dokaz najinega sporazuma. Prepričan sem, da
nama bo zadostoval. V nasprotnem primeru bi morali ugotoviti soglasje
še z nekaterimi mojimi pomočniki. Z njimi bi se povezali z desnico, v
poštev pa prihajajo tudi gležnji. Domnevam, da se zelo veselite, ker boste
videli reko. Potrdila bo vašo odločitev.
—	Rekel bi, da boste spet imeli prav, je zamomljal Dimitrij, toda
Danko ga ni več poslušal. Pritisnil je na gumb za svojim hrbtom, v
spodnjih prostorih so se oglasili številni zvonci, ki so preglasili vsak
drug hrup. Na podu se je vzdignil pokrov, stopila sta na ploščad, ki se
je pri priči ugreznila v temni jašek dvigala. Drsela sta navzdol, ne da
bi bil Dimitrij zaznal eno samo znamenje, po katerem bi bil mogel skle-
pati, v katerem nadstropju sta bila. Ustavila sta se seveda v veži, ta pa
je bila tesna, mračna in neizrazita, držala je na ulico, ki jo je Dimitrij
že poznal.
Zdaj je bilo zunaj hladno, bril je veter, ozračje se je bilo zgostilo,
vendar to ni mogla biti megla, nebo je bilo še vedno zeleno jasno, brez
najmanjšega oblaka. Dimitrij je sklepal, da veter nosi s seboj prah brez
vonja in brez okusa, prah, ki se ga ni niti dotaknil, lahko pa ga je videl
na vsakem vogalu, kjer se je zračni val cepil in zavijal v stransko ulico.
Tudi po ulicah so še vedno zvonili drobni zvonci. Dimitrij je ugibal, ali
ne opozarjajo pred zračnim viharjem, zakaj na cesti že ni bilo žive duše,
in to je lahko nekaj pomenilo. Hlad in gibanje sta ga nekoliko razbi-
strila. Drgetal je že po vsem telesu, celo pogled se mu je razživel. S prosto
roko je pocukal Danka za rokav in ga vprašal, kje so ob tej uri meščani,
da jih ni moč videti.
4 Problemi
881
—	v ta del mesta prihajajo le izjemoma, mu je pojasnil Danko.
Govoril je glasno, da je prevpil veter, ki je včasih že kar tulil. — Pri-
hajajo samo tedaj, ko imajo opravke. Zdajle jih najbrž nimajo. ..
—	Jaz sem jih že videl, je ugovarjal Dimitrij. — Celo dosti jih je
bilo in sami prijazni ljudje. Ozračje je bilo domače, vsi so se pozdravljali
med seboj in celo mene, ki nisem domačin . ..
—	Bili so naši sodelavci, ki so odhajali na svoj dnevni obhod. Spo-
znali so vas po obleki. Izkazali so ji dolžno pozornost, nič več...
—	Bilo jih je veliko in ni se mi zdelo, da bi se razločevali od drugih
meščanov. Na oni strani bi jih spoznal že po zunanjosti. ..
—	Tu pa z našim zavodom sodeluje vse mesto, je pojasnil Danko.
— Vsaj na videz je tako. Vsakdo je sprejel svojo obveznost in vsi prihajajo
k nam po denar. Tako se med seboj ne spoznajo in vsakdo lahko misli
o drugem vse, kar je mogoče misliti. Kako je v resnici, tako nihče ne
ve. Naši referenti imajo do vseh enak odnos. Sprejemajo jih v svojih
pisarnah posamič, poslušajo njihova poročila, zapisujejo njihove želje in
predloge, kot da je vsakdo prav tisto, kar bi po videzu lahko bil, pa ne
more biti... Vendar niti referenti, ki imajo z meščani največ opraviti,
ne vedo, kdo je pravi. Tako je tudi z njihove strani vsaka malomarnost
že vnaprej preprečena. Pravim preprečena, ker je res ni, ne vemo pa,
kdo jo preprečuje...
—	Nekdo mora vedeti, je zaklical Dimitrij ravno v trenutku, ko mu
je planil v obraz nov val vetra.
—	Tudi jaz sem še do nedavna tako mislil, je priznal Danko. — Zdaj
pa verjamem, da so stvari že tako daleč, skratka, da so že zelo daleč.. .
Ker sta zavila v stransko ulico, kjer veter ni imel več prejšnje moči,
je Danko lahko nadaljeval: — Pred kratkim me je v svojo pisarno poklical
načelnik Skansky. Ta ne prebiva in ne dela v naši ustanovi. Zivi v pod-
zemlju neke sosedne palače, v podzemlju, ki je zelo razkošno opremljeno.
Menda tja samo izjemoma koga pokličejo. Mene je vodil njegov osebni
spremljevalec. To je človek posebne vrste, ki ga pa od tedaj še nisem
srečal. Neprenehoma je vrtal s prstom vame in mi zastavljal vprašanja.
Toda venomer ista in enako nedoločna. Zakaj to, zakaj ono... Nisem mu
odgovarjal, ker kratko malo nisem znal. On pa tega ni vedel in začenjam
verjeti, da me je samo opozarjal, mojemu molku pa pripisoval poseben
pomen... Načelnik Skansky me je posadil v globok usnjen naslonjač in
je imel pred menoj dolg govor. Večji del ga nisem razumel, govoril je
prehitro, govoril je tako, da bi moral premišljati o vsaki besedi posebej.
To pa nima pomena... Nedvoumno pa mi je namignil, da se ukvarja
s prihodnostjo, čeprav za to nima nikakršnih pooblastil. On mi je tudi
namignil, da vi ne prihajate k nam samo po nuji, ki izvira iz preteklosti,
temveč tudi iz razlogov, ki imajo pomen za prihodnost. Morda je tako
celo v nasprotju z vašim hotenjem, tako je rekel. Priznam, da ga nisem
razumel... Bil je pa to prvi človek, ki mi je vsaj na videz skušal vzbuditi
dvom o naši ustanovi. Vprašal me je, kaj bi storil, če bi odkril, da nihče
ni več tisto, kar pri nas še predstavlja. Da docent ni načelnik, da asistent
ni inspektor. Da je njihov položaj samo navidezen, ne da bi oni sami
882
vedeli za to. Kaj, če niso v naši ustanovi le zato, ker so si pridobili ugled
in moč v preteklosti, ni pa bila še ustanovljena nobena komisija, ki bi
ugotovila, koliko so s preteklimi merili še zmožni razumeti nov čas?
Imenovanje takšne komisije pa je seveda čista utopija ne samo zato, ker
bi morala najprej določiti svoj položaj v času in prostoru, temveč tudi
zato, ker bi s svojim delom prizadela večino... Zaradi vseh teh in še
drugih razlogov vsi opravljajo svojo dolžnost še kar naprej, razvrščeni
po hierarhičnih stopnjah, kot to zahteva red, podrejeni izvršujoč ukaze
nadrejenih, pišejo poročila in dajejo predloge, ki bodo gotovo zavrnjeni.
Takšne in podobne reči je pripovedoval čisto odkrito, kot da sva stara
znanca. Od mene ni zahteval niti obljube molčečnosti. Pravilno je presodil,
da ne bom znal nikomur ponoviti njegovih ugotovitev, da me tudi nihče
ne bo hotel poslušati, če bi me pa že poslušal, pa mojim besedam zaradi
mojega položaja ne bi pripisoval nikakršnega pomena. Drugače bi seveda
bilo, če bi jih izgovoril kdo drug. Recimo vi, ki ste bili na najboljši poti,
da bi to postali...
—	To zadnje seveda ni bila načelnikova misel, ga je popravil Di-
mitrij. — Iz prvega pa sledi drugo: Komu se zdi potrebno ...
—	Ze vem, ga je prehitel Danko. — Načelnik mi ni dal za vas no-
benega posebnega naročila, lahko pa sklepam, da me ni poklical brez
posebnega namena. Ker tudi vi niste prišli v našo ustanovo po naključju,
bi lahko bila med vama neka zveza. Tudi če je še ni, bi morala biti, ali
pa bi jo bilo treba vsaj predvideti... Vi, ki ste v naši ustanovi gost,
imate prav poseben položaj. V njej ste in hkrati zunaj nje. Samo vi bi
mogli sodelovati pri uresničitvi načelnikovega programa glede prihodnosti,
ne da bi za to imeli njegova pooblastila. Ce bi si izbrali primerne sode-
lavce in ustrezen način dela, bi naše predstojnike morebiti le opozorili na
njihov resnični položaj ...
—	Kako? se je začudil Dimitrij. — Jaz niti ne poznam tega poseb-
neža, ki misli še na kaj več kot samo na današnji dan. Ta bi samo
zganil prst, in že bi me Lmel pred seboj, če bi to želel... In zakaj se
ne bi ti lotil te naloge, ki jo že tako dobro poznaš?
—	Ni res, da bi vas lahko poklical. Ni sam, po mestu bi se razvedelo.
To pa bi njegovemu načrtu več škodilo kot koristilo. Jaz tudi ne morem
nič poskušati. Morda ga nisem dobro razumel, ukaza mi ni dal nobenega.
V resnici še vedno pripadam STOLPU in imam svoje nadrejene. Izpol-
njujem njihova navodila, kot da se ni nič zgodilo. Saj se tudi ni, in oni
imajo vse možnosti, da še naprej vztrajajo na svojih položajih. Ce bi
samo posumili, da kaj naklepam zoper nje, bi me po najkrajšem postopku
vrgli čez cesto.
—	Zato je bolje, da zadržiš svoj pljunek v ustih in ga požiraš skrivaj.
Lahko tudi med službenim časom, če nimaš drugih opravkov, je svetoval
Dimitrij in se vneto razgledoval naokoli, kot da ga pogovor v resnici
ne zanima. Od mraza so mu bile ustnice že otrpnile in otekli jezik se
mu je nadležno povaljeval po ustih, govorjenje mu je povzročalo težave.
—	Vi torej ne bi tvegaU več niti koraka za veliko stvar prihodnosti?
je še enkrat poskusil Danko.
883
—	Za načrt mornariškega kapitana? je zamomljal predse Dimitrij.
— Za katero stvar? je hip nato vprašal glasno. Toda prav tedaj jima je
planil naproti nov val piskajočega vetra. V njem so zamrli vsi drugi
glasovi. A tudi ko bi jih bil Dimitrij slišal, jim ne bi bil mogel pripisati
nobenega pomena. Hkrati ko ga je oster sunek vetra urezal prav do
kosti, je v nosu začutil vonj mokrega rečnega kamenja, obraščenega
z algami, ki se je pražilo na vročem poletnem soncu. Obenem z iluzijo,
da bo zdajle lahko razrešil pomembno vprašanje svojega bivanja, da bo
videl reko, pa se je v njem prebudila tudi preteklost. Hkrati sta stopili
predenj Dunja in Danuška. Njuna pričujočnost je bila tako živa, da se
nekaj časa ni upal uzreti ne na levo ne na desno, ker je verjel, da za
gotovo stojita tam, vsaka na svoji strani ceste. Ce bi se obotavljal le
za trenutek, bi moral stopiti k obema. Začutil je, kako mu misli vrvijo
v glavi, da se mu besede gnetejo na jeziku, v oči pa mu vrejo solze, ki
bi jih moral izjokati, če bi se hotel osvoboditi tesnobe, ki mu mrtviči
notranjost. Bi to pomenilo, da bi se ustavil in predal sanjarjenju? se
je vprašal. Takoj nato si je tudi odgovoril, da bi storil natanko vse tisto,
kar bi čutil, da mora, če bi v resnici srečal eno od njiju ... Pogledal je
okrog sebe, ne da bi do kraja verjel svojim očem. Ulica je bila puščobno
prazna in ozka, brez pločnikov. Nad njiju so se nagibale stare, že razpa-
dajoče stene s temnimi zapuščenimi okni, za katerimi ni bilo slutiti člo-
veškega obraza. Namesto neba je mogel nad seboj opaziti le stičišče dveh
streh ... Medtem ko se je razgledoval, je celo ostal za Dankom, zato ga
je ta, prvič, odkar sta bila na skupni poti, potegnil za seboj. To ga je
vzdramilo, spet se je zavedel svojega položaja, vendar se mu ]e spričo
dejstva, da bo že čez nekaj trenutkov videl reko in nasprotni breg, zdelo
nepomembno vse, kar se je in kar se še dogaja z njim.
Ozka ulica se je končevala na manjšem trgu, vanj so se stekale še
mnoge druge poti. Polkrožni prostor, na katerem sta se ustavila z Dan-
kom. je bil še prazen, veter je bil ponehal, nastopilo je nekakšno zatišje.
Mraz je popustil in Dimitrij se je lahko predal občutku, da se mu bodo
udje polagoma odtajali. A to seveda le za hip, ker ga je takoj za tem
že opozoril nase Danko. Dvakrat ali trikrat ga je pocukal za privezano
roko in Dimitrij se je moral ozreti vanj. Danko je pravkar vlekel iz hlač-
nega žepa uro, pritrjeno na debeli srebrni verižici. Ko se je zazrl vanjo,
se je namrščil in na njegovem vedno gladkem in mladostnem obrazu
so se pokazale pokončne gube strogosti, kakršnih prej Dimitrij na njem
še ni bil opazil.
—	O pravem času sva prišla samo midva, je hladno ugotovil. —• Vsi
drugi so že zamudili.
Za Dimitrija so izrečene besede pomenile, da ne bosta sama, zato
se je začel razgledovati po trgu. Res so se iz štirih ali petih ulic skoraj
hkrati pokazale dvojice moških, ki so si bili med seboj v podobnem
razmerju kot on in Danko. To je postalo še zlasti očitno potem, ko so se
približali. Pri vsaki dvojici je eden nosil progasto obleko, toda niti ena
ni bila progasta enako kot Dimitrijeva. Najbolj sta ga zbodli v oči dve
s črnimi črtami, ker sta se mu zdeli najbolj slovesni, in ena z rdečimi
884
progami, ki je bila skoraj harlekinska. Tudi njihovi spremljevalci niso
nosili enakih oblek kot Danko, vsi pa so bili oblečeni enobarvno, dokaj
temno. Ustavili so se v spoštljivi razdalji od Danka, v razdalji, ki ni dopu-
ščala spodobnega pogovora, in se pozdravili z zgibom glave. Dimitrij in
drugi privedeni se niso pozdravili, očitno se med seboj niso poznali, zato
pa so tembolj zvedavo opazovali drug drugega. Dimitrij si namreč nikdar
ni mogel predstavljati, kakšen je videti njegov obraz, zato pa je skušal
ugotoviti svoje poteze na drugih, s katerimi ga je družila podobna usoda.
Možje, ki so bili kakor on pripeljani na trg, so se med seboj razločevali
skoraj samo po znamenjih, ki šo bila kar preveč zunanja, da bi jih bil
lahko štel za podobo skupne usode. Eden od njih je bil izrazito dolg in
suh. drugi, prav tako koščen, nekoliko manjši, je imel temne, goste brčiće.
Eden je stal izrazito razkoračen in nikakor ni bilo mogoče prezreti nje-
govih dolgih stopal. Tretji je bil spet bolj nizke rasti, zato je bil videti
nekako okrogel. Na njihovih obrazih ni mogel odkriti ni veselja niti
žalosti. Ce bi trdil, da so zaskrbljeni, bi trdil preveč. Toda tudi ravno-
dušni niso bili. Poteze njihovih obrazov se niso razločevale niti toliko,
da bi bil mogel po njih, kot pri pijancih, ugotoviti vzroke, zakaj se vdajajo
svojim temnim strastem. Da to niso bili običajni meščani, Dimitrij ni
dvomil. Kraj, na katerem so se znašli, mu je zagotavljal, da imajo ven-
darle nekaj skupnega. Kaj, ni bilo mogoče uganiti. Opazovali so le mimo-
grede in brez pravega zanimanja. Čeprav niso bili nepriljudni, je bilo
videti, da se zavedajo svojega dostojanstva in ga ne mislijo zanikati
s prenagljenimi zvezami. Njihov molk je bil seveda več kot umesten, nanj
pa je morda vplivala tudi preračunana razdalja.
—	Najbrž še koga čakamo, se je Dimitrij zaupljivo in s pridušenim
glasom obmil k Danku.
—	Vsega skupaj komaj kakšnih deset parov, je ravnodušno pojasnil
Danko. — Moramo pa počakati, da pridejo vsi. Drugače se slovesnost ne
more začeti...
—	Godba na pihala in koračnice? je zanimalo Dimitrija.
■—■ Godba že, vendar ne s pihali, je odvrnil Danko. Glas ga je izdajal,
da mu je bilo zadnje vprašanje nekoliko nadležno. Zato se je Dimitrij
spet začel ozirati po trgu.
—	Sklenjeno je bilo, se je nepričakovano oglasil Danko, — da bo
ta trenutek za vas še posebno slovesen.
—	Ne mislim se upirati, mu je zagotovil Dimitrij. — Zanimajo me
možje, ki čakajo... Sodim, da so prišli z raznih koncev mesta, pa tudi
oblečeni so drugače ...
—	Zaradi tega se njihov položaj ne razločuje bistveno od vašega.
Vsi pripadajo naši ustanovi, njenim podružnicam, ki so razvrščene po
raznih mestnih okrajih ... Ta del mesta je pravzaprav ena sama rekrea-
cijska baza. Vse prebivalstvo se posveča drugim ... Skupni ogled reke,
ki se ga bova udeležila čez nekaj trenutkov, je le del našega programa.
Vi namreč pripisujete preveč pomena okolnosti, da ste se znašli na tej
strani... Da vas ne bi vsakega posebej vodili sem, prihajamo skupaj.
Dobri zgledi tudi nekaj pripomorejo.
885
— Zame je nenavadno že to, da nisem sam, je glasno premišljal
Dimitrij. — Se pred nekaj trenutki sem verjel, da je moja usoda nekaj
čisto izjemnega, prav tako kot odločitve, ki so me pripeljale sem. Tu pa
jih je toliko, ki so kaj poskušali... Pa še nekaj: če se vsi meščani na
tem koncu ubadajo z nami, ki smo pravzaprav tujci, ali niso tudi oni
v podobnem položaju kot vaši predstojniki? Morda so pa tudi oni nekaj
drugega, ne to, kar si sami zamišljajo? Morda so vse te ustanove bolj
potrebne njim kot nam. Vse v tistem duhu, kot je namigoval načelnik,
ki ga skrbi prihodnost, ali bolje rečeno, ki ima na skrbi prihodnost. Vse
si potem lahko razlagamo v nasprotni smeri kot doslej. Nismo tu zato,
da bi nas vaše ustanove vrnile v življenje, temveč zato, da meščanom
omogočamo in zagotavljamo njihov namišljeni položaj ... Nič ne doka-
zujejo nam, vedno le sebi...
Čeprav se je bil Dimitrij med govorjenjem skoraj razvnel, da je
nekajkrat celo zamahnil s prosto roko, se Danko ni menil zanj. Njegove
oči so bile res obrnjene v Dimitrija, toda gledale niso vanj, obšle so ga
v loku, vsako oko z ene strani. Neprizadeto je zazvenel tudi njegov^ glas:
■—■ Vsak vaš sklep ima samo pogojno vrednost vse dotlej, dokler si
ne boste na jasnem glede svojega položaja.
Dimitrij še ni utegnil premisliti o pomenu tega nasveta, ko sta se
na trgu znašli dve gruči moških v progastih oblekah. Očitno je bila to
godba. V prvi vrsti so vsi nosili velike bobne, na katere so bile pritrjene
tudi bleščeče se medeninaste činele, tako da so godbeniki lahko hkrati
igrali nanje in na bobne. Druga polovica je nosila samo violine, že pri-
slonjene pod brado, kot da bodo zdaj zdaj zaigrali. Godbenike sta vodila
dva moška v običajnih oblekah, kakršne so nosili spremljevalci. Da sta
dirigenta, sta ju izdajali le dirigentski palici, bogato okrašeni s pisanimi
trakovi, kakršne nosijo kapelniki vojaških godb. Molče, brez povelj ali
drugih znamenj, se je godba v trostopih postavila na sredo trga. Vse,
kar sta storila dirigenta, je bilo to, da sta se postavila korak ali dva pred
svojimi možmi.
Vsi drugi, kar jih je bilo na trgu, so se nato mimo in brez preri-
vanja razvrstili v dvorede za godbo. Ob udarcu na boben se je sprevod
začel premikati. Dimitrij in Danko sta se znašla nekje v sredi, zato Di-
mitrij ni mogel natanko ugotoviti, kaj se dogaja spredaj in v katero smer
so krenili. Razgled mu je namreč zakrival visok moški, tisti suhljati
z brčicami. Ce se je ozrl vstran, je lahko videl, da odhajajo v smer,
nasprotno tisti, iz katere so prišli. In precej časa je slišal en sam boben.
Vendar je imel ta močan, zamolklo doneč glas, ki je napolnil trg in vso
tišino okrog njega, glas, ki je trepetal ob nemih in praznih zidovih in
se vračal k svojemu izviru. Ne da bi Dimitrij vedel kdaj, se je dotaknil
tudi njega. Zavil ga je v neviden oblak mehkobe, zaradi katere so mu
udi postajali mlahavi, skoraj odveč. Vdiral je v njegovo notranjost in
si jo prisvajal. Ko so mu priskočili na pomoč še drugi, se je ob njihovem
počasnem in enakomernem odmevu njegovo drobovje že trgalo na kosce
in prsi so se mu krčile, kot da hočejo skrepeneti. Skriven ogenj ga je
žgal po udih, da ga kratko malo niso več ubogali, v prazni lobanji pa
886
so mu odmevali le še udarci bobnov. Kaj se je dogajalo z njegovimi očmi,
niti sam ni več vedel. Predmetni svet se jim je odmikal, obrnile so se
v svojo notranjost in, čeprav obli te z grenkimi solzami, tam niso uzrle
ničesar razen temne praznine, votle podobe niča. Dimitrij tudi ni vedel,
ali se še premikajo, ali že stojijo na mestu... Dokler se niso prebudile
violine. Njihovi jasni in tekoči zvoki so prebujali čute. Telesa v progastih
oblekah so zadrhtela in se stresla v krčih. Bobni so se potišali, nazadnje
so celo onemeli. Vrsta v progastih oblekah se je zamajala in omahnila
k tlom. Vendar ne popolnoma, svojih spremljevalcev ni potegnila za seboj
v prah, morali so se pa upogniti. Na Dimitrija je vse to delovalo nekako
tuje. Čutil je, da se z njim nekaj dogaja, a brez njegove volje in privo-
litve. Spet so nasilno posegali vanj, prizadejali so mu muke, katerim še
ni poznal razsežnosti, omrtvičili so ga tako, da je lahko krivil le svojo
preobčutljivost. In nič več mu ni bilo do tega, da bi si še zastavljal vpra-
šanja.
Nenadoma se mu je pogled odtrgal s hrbta moža pred njim, zaobjel
je ves sprevod sklonjenih glav in godbo. Zdaj ni bilo nobenega dvoma
več, da igrajo samo njim. Violine so še drhtele... Videl je, da so se
ustavili pred polkrožnim kamnitim slavolokom, ki je kipel v nebo, visoko
nad njihovimi glavami. Na tem slavoloku je opazil številna med seboj
prepletajoča se telesa, vendar ni mogel uganiti njihovega skupnega po-
mena, ker je bil marmor na mnogih krajih ovit s širokimi trakovi razno-
bai-vnih, že obledelih tkanin. Na kamnit podstavek s petimi ali šestimi
stopnicami se je povzpel kapelnik bobnarjev. Na njegovem negibnem,
ustrojenem obrazu se ni zganila niti mišica. Kot da njegove gibe upravlja
skrit mehanizem, je iznenada in z odrezavim gibom vrgel dirigentsko
palico visoko v zrak, da so njeni pisani trakovi na široko zafrfotali. Palica
je poletela navpično pod slavolok in se po isti poti vrnila v kapelnikovo
dlan. Violine so onemele.
—	Možje! je z raskavim, nekoliko hripavim, sicer pa brezbarvnim
glasom spregovoril dirigent. Ker je stal precej visoko, se njegov pogled
ni ustavljal na tistih, katerim je veljal njegov glas, obstal je nekje v
daljavi. Dimitrij mu je seveda prisluhnil.
—	Možje! je ponovil dirigent. — Pripeljali smo vas na kraj, za ka-
terega mislite, da vas loči od prejšnjega življenja. Nekateri med vami celo
verjamejo, da od drugega življenja. Sami boste presodili, kje ste in kam
hočete. Za temle obokom, — pokazal je na slavolok, — je most. Ta most
ima za vas dvojen pomen. Po njem lahko pridete na drugi breg, saj je
vseeno, kateri je že po številu. Z njega si boste ogledali tudi reko, njen
tok, če smo natančni. Do sem so vas pripeljale lastne odločitve in sprem-
stvo, ki vam ga je priskrbela naša ustanova. Od tega trenutka ste prosti.
Vaši spremljevalci vam bodo popustili vezi, ogledali si boste most in
reko, pot na obe strni vam je odprta. Tako! Razidite se!
Spet je vrgel v zrak dirigentsko palico in znova so se oglasile violine.
Dimitrij se je previdno ozrl na levo, toda Danka že ni bilo več tam. Za-
gledal ga je nekaj metrov vstran, z rokami malomarno potisnjenimi
v žepe in z očmi zdolgočaseno uprtimi v nebo. Tudi drugi pari so se bili
887
že razšli. Pred slavolokom je ostala samo godba. Možje v progastih oble-
kah in njihovi spremljevalci so se vsi, čeprav ločeno, pomikali k mostu.
Tudi Dimitrij je nameril svoj korak tja, vendar ni hitel, ker tudi nikogar
drugega ni videl, da bi se mu mudilo. Premikali so se skoraj leno, brez
navdušenja. Njihovi počasni gibi so vplivali tudi nanj, podrejal se jim
je nehote.
Most je zagledal že od daleč. Na njem ni bilo videti nič presenetljivo
nenavadnega, kvečjemu to, da je bil širok za dva druga. Cestišče na
njem je bilo gladko in ravno, na obeh krajih zavarovano z nizko in široko
betonsko ograjo. Čeprav ni bilo na mostu nobenega znamenja, ni bilo
moč spregledati, da pripada obema bregovoma. Možje v progastih oblekah
so ga v tihem sporazumu zasedli le do polovice. Kot naključni sprehajalci
so se motali okrog ograje in se izmenoma, nikoli vsi hkrati, naslanjali
nanjo. Med njimi so se sproščeno gibali spremljevalci. Ti se niso nasla-
njali na ograjo, njih očitno ni več zanimalo, kaj se lahko še zgodi. Dimitrij
si je poiskal prostor, kjer je bila gneča najhujša, že skoraj na sredi
mostu. Naslonil se je na lahti in se zazrl v vodo. Zaslišal je mogočno
šumenje, povsem enako tistemu, ki se ga je spominjal od takrat, ko so
ga na nasprotnem bregu vrgli v vodo. Prvi hip ga je že tudi zmotila
bleščeča gladina, ki ga je ščemela v očeh, in zdelo se mu je, da zaradi
nje ne more slediti naglemu toku reke. Toda potem, ko je že nekaj minut
strmel v vodo, si je moral priznati, da se ne blešči in da nikamor ne
hiti. Tudi šumela ni, šumelo je le v njegovi glavi, a tudi ne zdaj, temveč
v preteklosti, v spominu ... Da bi bil bliže gladini, se je skoraj prevesil
čez ograjo. Preiskoval je sleherni košček struge, da bi vendarle odkril,
ali se kje kaj premika. Toda voda je bila močvirsko gosta in temna,
njeno gladino so vznemirjali le redki mehurčki, ki so se vzdigovali z nje-
nega dna in na površju ugašali. Dimitrij je strmel vanje, da bi v njih
morda le odkril kakšno znamenje, toda ugotovil je le to, da se igra
ponavlja.
Da bi preskusil vse možnosti, se je napotil še na di-ugo stran mostu,
k nasprotni ograji. Tam moški v progastih oblekah niso več sti-meli v
vodo, temveč so se samo še s hrbti naslanjali na ograjo, z očmi uprtimi
v cestni tlak. Pričakovati je bilo, da se bo med njimi zdaj zdaj razvnel
živahen pogovor, besede so visele nad ograjo, tako se je zdelo Dimitriju.
Ko je premeril najbližje, so se njihovi pogledi srečali. Kljub temu pa
niso dali najmanjšega znamenja, po katerem bi bil lahko sklepal o nji-
hovem razpoloženju. Za hip je celo dopuščal možnost, da tudi oni v resnici
niso to, kar se zdijo, temveč nekaj drugega. Toda spričo zavesti o lastnem
položaju je bila možnost, da se je na mostu zbralo toliko ljudi le zaradi
njega, čisto neverjetna. Lahko je bil on tu zaradi drugih, vendar bi tudi
sam storil vse, da vidi reko ... Zato se je še enkrat nagnil čez ograjo in
se zazrl vanjo. Bila je negibna kot prej, a most je trdno stal v njej in
bregova sta bila bregova. Spomnil se je Srečkovih besed o jezei-u, toda
most, na katerem je stal, je bil v očitnem nasprotju z njimi. Kateremu
od teh dejstev bi lahko pripisal odločujoč pomen, ni mogel vedeti. Svet,
ki ga je poznal, je razpadal od nesporazumov... On sam je morda reki
888
pripisoval vpliv, ki ga v resnici ni imela. Levi ali desni breg, to je bilo
zanj vprašanje življenjskega obstoja, vendar so nanj drugi odgovorili kar
mimogrede. Od tu, z mostu, sta bila oba bregova enaka. Razlika je bila
le v tem, da je na nasprotno stran le malokdo pogledoval in da druge
polovice mostu ni prestopil nihče.
Dimitrij je s pogledom poiskal Danka. Se vedno je stal pred mostom,
strmel v nedoločno daljavo in spuščal predse modre kolobarje tobakovega
dima. Druščina ga ni zanimala, a tudi ni bilo videti, da kaj pričakuje.
Zato je Dimitrij svoj korak nameril naravnost proti njemu, da bi mu
zastavil nekaj vprašanj o svoji prihodnosti. Vendar ga je Danko prehitel.
—	Mera vašega zadovoljstva je zdaj gotovo neprimerno večja, kot
je bila predtem. Današnji dan ste dobro izkoristili... Zakaj v prihodnje
boste imeli vedno manj možnosti, da bi si ogledovali zanimivosti našega
mesta. V tistih letih ste, ko se boste morali posvetiti samo delu ... Se
jaz si redko lahko privoščim kaj podobnega ...
—	Kaj pravzaprav še čakamo? ga je zmotil Dimitrij. — Kmalu bo
legel mrak, noči so tu zgodnje...
—	Da. Nekoč sem ga videl, kako se priplazi. Voda je zledenela tako
naglo, da jata divjih gosi, ki se je bila ustavila na njej, ni mogla več
odleteti. Dokler je bil dan, so samo prhutale, vsaka zase se je hotela
vzdigniti v zrak, pa seveda ni bilo več mogoče. Ko pa je mrak z vso svojo
težo dobesedno padel nanje, so začele strahovito vreščati. Tako kot danes
sem tudi takrat spremljal skupino mož, ki so si želeli ogledati most. Vsi
hkrati smo planili na led in pobili gosi s kamni. Reči moram, da je to
dejanje može opogumilo. Vračali so se v to mesto prerojeni, to seveda
ni niti najmanj čudno. Takole brezciljno pohajkovanje poleni kri, in to
seveda vpliva na odločitve... Ste se že skušali pogovoriti s kom od teh
mož? je vprašal nenadoma in njegov pogled je obstal na Dimitrijevem
čelu. — Vi seveda podcenjujete moje nasvete, ker jih vzporejate z mojimi
leti. Prej ali kasneje pa mi boste vendarle morali dati prav. Tedaj bo
morda že kaj zamujeno ...
■—■ Ne zdijo se mi ravno priljudni, je menil Dimitrij.
—	Nasprotno. Tako kot vi tudi oni čakajo na dobro besedo. Tistile
dolgin z brki, na primer ...
Dimitrij se je brez besed nameril naravnost k omenjenemu moža-
karju, ki je tedaj stal sredi mostu, in ga prijazno pozdravil. Dolgin z brki
kot da se je zdramil iz zamišljenosti. Njegov temni, a brezizrazni pogled
je obstal na Dimitriju, vendar ta ni mogel uganiti, kaj pomeni. Prijaznost
je bila seveda brez pomena.
—	Tudi vi z one strani? je vprašal Dimitrij.
—	Ne, jaz sem s te strani, je hladno odvrnil dolgin.
—	In ne boste šli čez?
—	Ne. In vi tudi ne.
—	Resnično, se je domislil Dimitrij. —■ Ta možnost je ugasnila.
Potem je nekoliko razširil roke in dolgin je napravil isto. Pogovora je
bilo konec. Dimitriju se ni porodilo nobeno vprašanje več. K sreči se je
tedaj že oglasil boben. Možje v progastih oblekah so skoraj stekli k njemu.
889
Eden od dirigentov je spet stopil na betonski podstavek in vrgel v zrak
znamenje svojega poklica. Boben je utihnil, možje so prisluhnili.
— Opravili bomo zadnji del današnje dolžnosti, je oznanil dirigent.
— Tak je ukaz. Vaša pot ni bila zaman. Možje v progastih oblekah!
Vračali se bomo brez reda. Nobeden se ne bo mogel izgovarjati na veri-
žico, ki vam je na poti do sem dajala varno zavetje. Sele zdaj boste
lahko ocenili vrednost svojih spremljevalcev. Varujte si jih kot... kot...
ne vem kaj. Brez njih ne boste našU v STOLP!
Po teh besedah se je godba naglo razšla, topotanje in prerivanje na
mostu pa je dokazovalo, da nasvet ni naletel na gluha ušesa. Tudi Dimitrij
se je vznemiril in s pogledom iskal Danka. Toda skrb je bila odveč. Danko
je že stal zraven njega. Dimitriju se je celo zdelo, da mu ponuja laket,
da bi se mogel opreti nanj.
Se bo nadaljevalo
890
DORO HVALICA: JEZNA RAZMIŠLJANJA
L
med žičnato nebo in drevorede
veje počesane v kite vetra misel šepa
kamen bednega početja
v ribnikih spomina
in vera pokolenja
(kremen kost klin konec) ki
še v iskanju se herojem klanja
kleče upira se nasilju
bogov izžaganih v granit
za mrtve preživele svečenike
maziljene v olju korenin
nesmiselno obrekovanje
vrednot za smeti
pesti za staro pesem
nikogar strah ne žene v klanje
poplavljenega dne v jalovosti žene
med okornostjo želja in potreb
v žejni podobi sveta
s prožnostjo jekla in teles
merimo razsežnost neba
z velikim hotenjem srečnih
smo hrupni a mlajši od vseh
ko ko ko bo beseda oblak
in sla zatajenih besed kakor
nesreča nepredvidenega dne
skotili smo zlatega ovna
za tisoč nevrednih ljudi
I kakor laž in lakomnost j jaz
u usta d pač kakor d ali driska
za rmmeček potrebnega sklona pa i
molk je zlato da smo se v njem kopali
opice žro ukradene banane
kar je kamen največje spotike
toda opice so opice
življenje se kosa z levkemijo
891
črv z blatom mi s časom
(opice z banano) kamen s kamnom
najlepše je kamnu senca s soncem
vode je prosil ljubezni junak
vilam odkril svojo tajno
konj in oproda hahaha kopje in meč
že slutim sozvočje z iskrečim kopitom
vrtenjem v bobnu sreče
po prazniku na čast častimo vse
kar vredno je izmišljenih besed
pogumnim slava mrtvim to ne škodi
v okolju vsakdanjih skrbi
psi mačke zveri kanarčki
nemočni na robovih pločnikov
z mežikajočo resničnostjo
trookih glav odveč je smeh
sožitje vmes z našiljeno strpnostjo
do tu bojijo se
slave slehernega praznovanja
II.
potrebna je slepota mer in upov
za pota sanj in znojnega iskanja
predolgo že smo jezni sami nase
očetje krivi so za strah
bolezni porodnic v sovraštvu
krik in gnus ob madežih
ali lepota
premor je bil ponujena nevesta
razvezan jezik brat na polotoku
z razbito barko v dlaneh veslačev
pod otožnimi galebi
pokop sočutja hladne so ciprese
pod kamni težke neme strehe
predverje koč razsuta sled
otroških nog izgine pod macesni
ostaja nekaj čakajo nedelje
2 ročico sejemskih podob
nekdo si prizadeva sneti vrv
obešencev za svoje tele
ali za talisman v vskipelem jutru
ki ga je napovedala ciganka
892
oboje je narobe dno posode
črnina skriva
težko je biti kriv oh krivdi mnogih
zaporniki so prali njim vozove
v teh šestdesetih dneh kaj hočeš
naložil je v naročje si svetlobe
in slaboumnežev obraz z vasice
nad desnim bregom reke
obcestna straža ubogajme kos kruha
za kazen znancem
spočet je konec
kot nalašč prav kamen
zapisane so v njem prevare
domorodcev saj
všeč so mi skrivnostne basni
in zmaga dobrega obljuba pravi
okraden sem ker nisem spil
do dna podgane so zvijačne
na božič v tistem letu niso mi verjeli
vem takšnih je še mnogo
bog nas obvari
(glasneje prosim sliši le peščica
v parku pred sodiščem
nekdo rešuje blaznost pa je padel)
videl sem ga ko humoreske
zakuhal je v libretto praznoverja
ročice skrij prebujamo spomine
noči so gole se objele
z obljubo v vrinjenem iskanju
je skušal dati
vragom v sledeh na zidu
prekletih v dneh ko se še spomni
zavetja mesečine in nečesa
kar so odsvetovali norci
obup je vera poznega poletja
ko jim ponujamo ognjišča
ki kamen so nosili
norost je usedlina časa
v nasičenem brezverju pita seme
zarezano v uzdo
očitanja starosti kost in koža
ostali sta po skopem praznovanju
nikogar ni in molk
za krivdo oploditve
893
Sinovi se ne vračajo
Kot mrzla znamenja kljubujejo drevesa
trohnenju oh vznožju te doline,
ki so zaprli jo bogovi z goro,
da ne hi žalost pobegnila tja,
od koder nosimo umrle
v strahu prepogostih sanj,
da ne bi gnili kar doma na vrtu,
morda v naročju žalostnega dne
kar oh cestah z nesrečnimi imeni.
Ciprese kakor mrtve straže
minevajo v neskončnost, v nemi čas,
v čakanju poslednjih starcev iz vasi,
ki še kljubujejo prokletstvu dne.
Že dolgo ni prinesel veter iznad koč
tožbe edinega zvona.
Poslednji mrtev gost že zdavnaj je segnil
v objemu močnih korenin.
In vendar vsaka noč jim teše krste.
Sinovi so prerasli to dolino
in se ne vračajo.
Brezumen strah
nemočno zaletava se v zidove.
894
HERMAN VOGEL: PESMI
Casa prihodnjega ne bo
Zdaj je tako vseeno:
pred polnočjo ne pridem,
pa če bi bil ptica,
pa če bi bil žarek.
Prej bodo odpeli zvonovi,
prej trave odzelenele
in tudi mama bo prej pospravila hišo,
pomila posodo, voščila lahko noč
in rekla, saj ga tako ne bo.
V	kotu nad mizo bo zadremal samotni bog.
Pustil bo pajku, da ga čez noč zaplete v mrežo.
Ne bo se zdrznil,
ko bo v borovih vratih zastokal ključ.
Okoli vogalov se bodo potegnili pritajeni psi.
V	lesnikah se bodo sove pripravljale k petju.
Takrat bom prišel po stezi
in votlo potrkal:
zase in za družico,
ki me je zatekla na poti.
Don kihot
Smejem se mu,
ko prihaja v pastelnih barvah
vsak dan med četrto in peto.
(Ce ga kazavci velikega zoonika prehite,
se usede sred ceste in noče naprej.)
Na dolgem povodcu vleče za uhlje
železnega konja:
tako škriplje,
895
pred to pesmijo pozapremo vsa vrata
naše vasi.
Don Kihot pa plava potlej okoli hiš,
s palico bobna po roletah in strehah,
kliče.
Kliče zastonj.
Konja priveze pod staro hruško,
odide.
Druga za drugo se rušijo ob poti
samotne gotske smreke,
padajo vsevprek.
Počasi odstiramo okna,
strmimo.
V mesto grem po poezijo
v košari si je prinesem domov si rečem
saj sem pustil zanjo prazno mesto
sredi pete stene
ali pa šeste ne vem več
vendar čudno že na prvem križišču
me ustavijo
(in naženejo)
v tilnik me udari s svojim smehom
francoz
hi pravi zbeži na drevo
pri nas je pri vas je pa ni
ni ni
i i i
kaj (poe) ni (zije) ni vprašam
ja rečem še sam res ni je in se zjočem
a kaj te bri čuješ briga sviiinja
se zjeeezim
mu prevrnem avto
in zbežim
VSA NEDOLŽNA ME CAKA DOMA
ko da je kradla cuker v kockah
in prosi prizanesitve
nič ji ne morem tako svetniški obraz ima
samo pobožam jo po licih
PA JE SPET NI VEC
sviiinja rečem še
(mislim seveda na francoza)
896
JANEZ KNEZ: Rudarjeva oporoka; Stari rudnik; Rovi; Kolona
Slutnja
Rudi Miško t
S potovanj prideš,
ko podlesek dosanja vijolični cvet.
Nekega večera dospeš.
S težkim korakom,
s pogledom uprtim v zemljo.
Dan nagne glavo v naročje trt dišečih.
Dvigneš oči k meni.
Dva težka grozda.
Nagovorim te v mraku.
Velike in negibne mi povedo:
Nikoli več ne odidem.
Živiš
Rudi Miško t
Edina si,
ki brez imena in besed
prihajaš v samoto.
Pridi,
trenutek svidenja!
Predrami dulo
zasnulo v glogu neke pomladi.
Na trnju že dolgo spi vila mojih sanj.
Vidim te spet.
In čutim,
da živiš.
Čutim:
tvojo kri,
telo,
srce.
Odprla si oči s škrjančki vstajenja.
Živiš,
živiš!
897
5 Problemi
>llaji
Rudi Šeligo
(Odlomek iz povesti STOLP, ki bo izšla pri Cankarjevi založbi)
TAKO JE VENDARLE prišel praznik, o katerem je Marica toliko
govorila in ki ji je dal v zadnjih dneh toliko opraviti. Marica se ga je
veselila, pa tudi vsi drugi smo ga težko pričakovali. Nekateri smo se
zjutraj zbrali na Maričinem dvorišču, da smo potem skupaj šli na Poljane,
kjer so bile potem glavne prireditve. Poljane so pravzaprav velika, lahko
bi rekel, neskončno velika jasa približno na sredi poti med mestom in
Veliko glavo. Samo po sebi se razume, da je bilo treba potemtakem hoditi
tudi po gozdu, preden smo prišli na cilj. Ta del poti po gozdu je bil zelo
strm in vijugav, k sreči pa so bile smreke visoke in so tako senčile strmo
pot, da ne bi mogel reči, da je bilo vroče, čeprav je bilo nebo zelo jasno
in je sonce prav poletno tiščalo na zemljo. Ko so smreke postale bolj
redke, ko jih je bilo zmeraj manj in si je kakšen žarek že lahko utrl pot
na našo pot, smo iznenada ugledali pred sabo veliko zeleno jaso. Mariča
je takoj veselo vzkliknila: »To so Poljane!« Vsi smo se ustavili, da bi si
najprej tako, malo od daleč, ogledali, kako je zelena in kako so jo pri-
pravili za današnje prireditve. Z nami so bili tudi Vene, Maričin bratranec,
Katja, njena sestrična in pa stari Tone, ki je bil tudi njen sorodnik. Se
več kot sorodnik: ko so ji umrli starši (bila je še zelo majhna, ne vem,
koliko let je imela, ampak v šolo še ni hodila), je Tone postal njen krušni
oče in je zelo nežno in ljubeče skrbel zanjo. Ni ga pa klicala niti oče niti
mama, čeprav je bil oboje, temveč Tone. Zdaj, ko je bil že močno v letih,
je imenu dodajala še eno besedico, in sicer stari, govorila mu je stari
Tone. Ko se je preselila v mesto, ni maral z njo, ostal je v svoji vasi
skupaj z Vencem in Katjo, češ da naj človek umre tam, kjer je tudi živel.
Danes so prišli verjetno samo zaradi Maričinega trmastega prigovarjanja,
ker jih je hotela imeti zraven, ne zato, ker bi jih morda kaj takšnega
veselUo. Zato so se tudi ves dan držali nekako tako, kot da so zraven
praznika in prireditev, ne na prireditvah. Katja je na primer skoraj ves
dan sedela nepremično, topo in brez zanimanja gledala predse in tiščala
roke v muf. Ze to, ta muf, je bilo nekaj strašansko nenavadnega, že zato
ker ni bilo nobenega mraza. Ampak imela ga je vendarle in zdi se mi,
da ga sploh ni odložila. Trdovratno je tiščala roke vanj in si ga vztrajno
pritiskala na trebuh. Potem, ko smo že sedeli, in če je kdo rekel: »Zivio!«
898
in smo vzdignili kozarce, je voljno in neprizadeto prijela kozarec, malo
odpila, in že ji je roka smuknila spet nazaj v muf na trebuhu. Potem je
spet topo gledala predse ali po neznanih obrazih okoli sebe. Tudi zarde-
vala ni. Ce si jo malo bolj pogledal, je še naprej nespremenjeno gledala
vate, kot da te ni ali kot da te ne vidi, čez nekaj hipov pa brez vidne
iskrice skoraj zdolgočaseno prenesla pogled drugam. In prav tako brez
stika je potem gledala tudi posamezne prireditve, brez odmeva v sebi
in brez zanimanja. Ko je na lesenem velikem odru potekala prva prire-
ditev, se je najprej sicer obrnila tja, ves čas ostala nepremična, vendar
je že čez nekaj hipov pričela gledati čez oder, v smreke in čez smreke
v prazno nebo, ki ni imelo nobenega oblaka, kot tudi njen pogled ni
razodeval kakšne želje ali nemira. ■— Zdaj, ko smo gledali to šimo jaso
pred sabo in stali, je stari Tone rekel: »Vendarle, Marica, vendarle!«
»Oh,« je rekla Mariča, »ali ni prelepo? Človek bi kar gledal in užival.
In če pomislimo, kako malo truda nas stane... !« Stari Tone si je snel
klobuk in se popraskal po glavi. Potem smo se pomaknili naprej. Stari
Tone je stopil hitreje in dohitel Katjo. Položil ji je roko na komolec in
rekel: »Jezus, Katja, ne bi se bila smela tako obleči. Kdo pa si je mislil,
da bo takšnole sonce. Daj mi muf. spravil ti ga bom v torbo!« Katja se
je samo nakremžila in brez besede odrinila njegovo roko.
Jasa ni bila samo zelena in sončna, dišala je tudi po smrekah in
surovem lesu desk, ki so bile zbite v mize, klopi, lope. odre in druge
podobne reči. Ljudje so prihajali vse dopoldne. Ko smo prišli, je bilo še
zgodaj in še prav nič hrupno, lahko smo izbrali mizo, ki je bila v naj-
bolj ugodni legi, se pravi v takšni, ki je omogočala čim večji razgled
in bila obenem blizu največjemu odru in stojnici, v kateri so prodajali
jed in pijačo. Ko smo posedli, sva s Katrašnikom spet vstala in šla k
stojnici po vino in kozarce. Potem smo jih natočili in malo pili, ljudje
pa so zmeraj bolj prihajali. Ko smo sedeli, smo se vmes pogovarjali in
jih gledali, kako prihajajo. Vsi so iskali takšne mize, ki bi imele najbolj
ugodno lego, se pravi mize, ki bi ne bile ob robu, temveč v sredini
prostora. Ampak bolj ko je bilo sonce visoko, manj je bilo takšnih miz.
Končno ni bilo več nobene proste mize in nobene klopi, zadnji prišleci
so posedali po tleh ali so postavali ob stojnicah in držali kozarce v rokah.
Sonce je bobnelo, nad mizo so se sklanjale sparjene glave, tako da
je zbito in nasičeno ozračje utripalo med nebom in zemljo, hočem reči
med nebom in temi glavami, ki so se vztrajno ukvarjale z rečmi, ponu-
jenimi na mizi, in z drugimi glavami na oni strani mize. Osrednji oder,
ki je bil ves zbit iz samih surovih desk in obrobljen z zelenimi smreko-
vimi vejicami, je bil zmeraj bolj bel in zmeraj bolj očiten in zaznaven,
posebno še, ker je sameval z deskami in zelenimi vejicami, okrog njega,
se pravi na tleh ob mizah in stojnicah, pa so se trle množice ljudi. Vendar
mize niso bile postavljene takoj ob odm, temveč malo vstran, tako da
ni bil samo oder prazen in mogočen, tudi okrog njega je bil pas raz-
hojene trave, kjer niso bili ljudje z mizami in klopmi. Nad odrom zrak
ni samo utripal, razločno je bilo videti nekakšno soparico, nekakšno lahno,
prozorno kadilo, ki je vijugasto vendarle lahkotno hitelo navzgor v nebo.
899
To so bile deske. Smrekove deske so se parile v kotlu prazničnega sonca.
Zrak pa je bil tako nasičen in zbit, da kljub vsesplošnemu trušču in
direndaju, ki so ga počenjali ljudje s svojimi glasovi, kozarci in stekle-
nicami, ni bilo slišati drugega kot nekakšno prenapeto in divje šumenje.
Nekako tako, kot da glasni in hrupni glasovi, trušč in sprostitev, kriki
in divjanje prihajajo izpod skrbno položene odeje, takšne, ki tako prav
pride pozimi, ko je mraz in so še druge nadloge. Ko je bila ura že skoraj
dvanajst, je presekal samoto odra in njegovo belino prvi človek. Pokazal
se je iznenada v njegovem desnem kotu in potem odločno stopil proti sre-
dini. Bil je rdeč v obraz in imel je močno telo, tako da so se deske pod nje-
govimi koraki za spoznanje vdajale. Smehljal se je že od vsega začetka,
se pravi, da je prišel s smehljajem že na oder. Stari Tone se je obmil
z vsem telesom proti odru in skoraj odprl usta. Bil je spet ves poten in
debele kaplje so mu polzele s čela po licih. Ljudje so potihnili in spustili
debele kozarce na mizo. Kljub temu pa Je človek na odru čakal. Stal
je na sredini odra in se smehljal. Ko so se ljudje še bolj umirili, je
vzdignil roke predse in si pričel vihati rokave. Tedaj ci pa je iz drugega
kota odra pritekel droben suhljat možiček v črnem fraku in z metuljčkom
za vratom. Tekel je lahkotno in s korakci, ki so bili popolnoma enako-
merno odmerjeni. Preden se je ustavil na sredini odra, si je z razprto
dlanjo pogladil lase in naravnal suknjič. Potem je mlademu možu dvignil
desnico, ki jo je leta med potjo stisnil v pest, da so na lakteh izstopile
modrikaste žile. Ko je bila roka visoko v zraku, je možiček z metuljčkom
zaklical: »Vsakdo si danes vtetovira srce in datum v roko. To je neiz-
brisno kot materino znamenje. Nobena voda, nobeno morje, niti zima niti
vroče sonce vam ne izbrišejo tega znamenja. Ta dan vam bo ostal na
veke pred očmi.« Potem je obračal njegovo roko krog in krog, da bi vsi
videli. Ko jo je spustil spet navzdol, si je mladi mož razgalil prsi in pokazal
na njih modrikasto risbo, ki pa zaradi oddaljenosti miz od odra ni bila
dovolj jasno vidna. Vtem se je možiček z metuljčkom sklonil k veliki
platneni mapi in pričel iz nje vleči pergamente s tuširanimi risbami. Zdaj
je bilo srce, v njem drobna in ostra puščica, zdaj sidro in njegova težka
veriga, zdaj morska deklica s težkimi, kot zavesa dolgimi lasmi, milega
obraza in belih, oblih prsi, z ribjim repom in luskami na njem, zdaj srp
in kladivo in otep pšenice, zdaj planika in Triglav, zdaj ladja in sonce
in morje... in vse ognjeno... o sonce, o morje, o ogenj!
Stari Tone je po klopi pridrsal do mene. Rdeče čelo se mu je leske-
talo, oči so se mu zbegano in prizadeto zgubljale v globokih gubah:
»Kaj je Mariča napravila iz sebe! Samo poglejte jo! Kar gori. Ne ra-
zumem, kako je to sploh mogoče, posebno še, če se spomnim, kakšen
otrok je bila. Pa še tudi potem, ko ni bila več otrok, ni bila nikoli
takšna. Sele zadnje čase jo je povozilo. No, poglejte jo, samo poglejte
jo! Najprej si izmisli celo vrsto reči — in zdaj ta praznik — potem pa
vam zaigra, dobesedno zaigra v teh izmišljenih rečeh, kot da je res, tako
se jim predaja. Iz sebe je, vam pravim, in skrbi me, da ni več vse prav
z njo. Bog se je usmili, in sem rekel Katji, samo zaradi nje moramo na
pot. Ampak tole sem vam hotel reči: vi ste videti dober fant, morali
900
bi malo bolj skrbeti zanjo, ne pa takole..Malo je sklonil vročični obraz
in se zazibal z vsem telesom, kot da tarna, vendar glasu ni bilo slišati.
Mariča se je naslonila globoko nazaj, glavo je vrgla vznak, usta je imela
rahlo priprta in je občudujoče gledala pergamentne slike in čakala še kaj,
kar gotovo mora priti. Svileno krilo ji je spolzelo s kolen, ko je naslonila
noge na prečnico mize, da bi se bolje oprla nazaj, da bi bolje videla.
»Kaj govorite, za vraga,« sem rekel staremu, »zdaj boste še rekli, da sem
jaz kriv, če ni več takšna, kot je bila poprej! Kaj morem za to, kaj tu
sploh more kdo! Samo ne govorite mi teh reči.« »Ne ljubite je, ne ljubite
je dovolj,« je takoj odgovoril stari, kot da je že vse pretehtal poprej. To
mi je nagnalo kri v obraz in me razjezilo, še najbolj zato, ker mi je pač
šlo po glavi, da bom zdaj ves dan poslušal takšne in podobne reči, ki so
v resnici neprimerne za takšen dan. Vrh tega so se pričeli vsi ozirati v
naju, čeprav nisva govorila posebno glasno. Ampak je že tako s takšnimi
občutljivimi rečmi, ki se jih človek še celo sam v sebi, v svoji notranjosti,
ogiblje kar se le da. Ce namreč čutiš, da ti v misel ali vest prihaja nekaj
takšnega, kar ti je neprijetno, kar delaš, pa misliš, da ni prav, pa vseeno
še naprej delaš, potem napneš vse sile, da ne bi mislil na to. V skrajnem
primeru rečeš kakšno besedo na glas, kaj bebavega ali vsaj kaj takšnega,
kar gotovo nima nobene zveze s to neprijetno rečjo. Katja je z očmi le-
deno blodila po starem in potem po Mariči, kot da bi hotela postaviti
med njima stik ali jima kaj sporočiti. Katrašnik je odložil kozarec in se
preteče pognal vanjo. Katja je sprejela njegovo pretnjo, čeprav hladno, in
se spustila nazaj na klop, v leseno držo, v svoj muf. »Strela,« sem rekel,
»zdaj bom pa tole poslušal! Nak, ne bom poslušal, in kar mirno gledal,
da me boste preganjali za reči, ki sploh niso res. Nikoli si nisem niti
mislil, da jo ljubim, vi pa kar, ne ljubite je dovolj.« V tem hipu sem tudi
že vstal in odšel proč. Malo stran od mize sem se potem še nekaj časa
jezil in motovilil z rokami, razvneto in nemirno. Ko mi je bilo malo
bolje, sem se vmil k mizi in sedel zraven Katrašnika. Starega pa nisem
maral pogledati.
Kmalu sta prišla tudi Olga in čuvaj. Najprej sta samo stala ob mizi
in se delala, kot da nameravata drugam, potem pa sta le prisedla. Cuva-
jeva Olga je pozneje našla ugodno priložnost, da me je naskrivaj prašala:
»Kaj ni tistega, kako mu je že ime...?« »Cibej,« sem odgovoril, »ne, ni
ga z nami, bo pa gotovo še prišel. Ali bi ga tako rada videla?« Strmo me
je pogledala in dodala: »Rada, saj zato sem tudi vprašala. Pa tudi po-
vedati mu moram nekaj.« Vtem so spet natočili kozarce in naju klicali,
naj vzdigneva kozarce. Hoteli so, da bi spili skupaj. Olga je bila prehitra
in si je vino polila po krilu. Lučka je takoj vstala in pritekla z belim
robčkom, da bi ji pomagala. Ampak vino je bilo belo, in če je belo, to
ni tako hudo, hočem reči, da je veliko huje, če si razliješ po obleki črnino
ali kak lepljiv liker. To se potem najbolj pozna in noben preklet sifon
dosti ne zaleže, kaj bolj učinkovitega pa tako ali tako ni pri roki. Res
pa je, da je bilo treba vino iz kozarca kar brž spiti, ker je sonce pri-
pekalo, se vpijalo v hrapavo smrekovino in, lahko bi rekel, kar tipalo,
iskalo vino, da bi se v njem okopalo, da bi bilo potem še bolj divje in
901
vroče. In je tudi bilo. Kar butalo je in nas skupaj z vinom omamljalo in
tiščalo k tlom. Zato smo postavili vse tri bokale pod mizo, v senco (tako
so napravili tudi pri nekaterih sosednjih mizah). Prvega je postavil na tla
Katrašnik, drugega Vene in tretjega čuvaj. Lučka se je čudila in vprašala,
čemu vse to, in smo ji tudi pojasnili. Medtem so nekateri vstali in šli
k manjšemu odru na meji jase in gozdička, kjer se je tudi nekaj godilo,
pa je bilo predaleč, da bi videli in slišali od mize. Tudi so po zvočniku
neprenehoma nekaj napovedovali in govorili, tako da človek res ni mogel
vsega poslušati. Na velikem od™ so že plesali in tako se je razlegala še
glasba z odra. Čuvaj si je natakal in se ni ozrl od mize. Potem je postal
glas v zvočniku bolj razločen, bodisi da je malo potihnilo vse drugo, bo-
disi da se je glas v zvočniku bolj napel, ker se mu je zdelo to, kar je
povedal, pomembnejše kot drugo. Razločno smo vsi slišali: »Hiša strahu,
hiša strahu. Kogar ni strah, naj gre v hišo strahu. Vožnja poceni, strahov
nemalo! Hiša strahu, hiša strahu! Za dobre živce in majhne denarce...«
S Katarašnikom sva vstala in se ozrla čez množico v šotore, ki so stali v
vrsti na drugi strani odra. Najprej sva se obotavljala, potem sva povabila še
Olgo in Lučko. Veliko jih tako ali tako ni bilo več za mizo, ker so si šli
ogledovat vse te reči. Se celo stari Tone se je nekam izgubil. Najbolj pa mi
je ostalo v spominu, da sta tisti trenutek sedela vsak na svojem koncu
Petrušev in čuvaj. Petrušev se ves dan skoraj ni dotaknil vina in je samo
sedel. Tudi se ni spuščal v kakšne daljše pogovore. Samo na kratko je od-
govoril, če ga je kdo kaj vprašal. Videti je bil takšen, kot da ga kaj tare ali
kot da se mu te reči zdijo premalo vredne, da bi se jim prepuščal. Ze takoj
zjutraj, ko smo prišli, je stopil k nama s Katrašnikom in rekel: »Nata
bone, če bosta kaj več pila. Jaz ne potrebujem tega.« To so bili boni, ki
nam jih je bil pred nekaj dnevi prinesel Josip Vrhunc z uprave. Dali so
nam jih za praznik kot nekakšno darilo, zanje pa smo tu na Poljanah
lahko dobili nekaj vina. Koliko vina smo tako dobili zastonj, se ne spo-
minjam dobro. Bilo pa je več kot pol litra, se mi zdi. No, te bone nama
je dal Petrušev, in midva sva jih z veseljem vzela, saj Petrušev res po
navadi ni pil. Zdaj smo se vsi štirje začeli prerivati skozi gnečo in se
najprej ustavili pri skupini, ki je stala razporejena v polkrog. Na sredini,
v oddaljenosti kakšnih štirih metrov, so stale steklenice, ljudje iz pol-
kroga pa so metali lesene obročke nanje. Kdor je vrgel obroček steklenici
za vrat, ta je dobil steklenico, jo na mestu odprl ali stisnil pod pazduho
in se zgubil z njo v gneči. Vendar je bilo zelo težko zadeti. To zanimivo
igro sem gledal že nekoč prej, stal sem v polkrogu skoraj vse popoldne,
pa sem naštel komaj sedem srečnežev, čeprav so nekateri zmetali več
obročkov, kot je bila steklenica vredna. In skoraj nobeden od tistih, ki
so zadeli, ni več nadaljeval igre, kar po moje pomeni, da ta igra z obročki
in steklenicami ni igra v pravem pomenu besede, ni hazard in igra na
srečo, temveč je početje, ki je ozko povezano z znanjem, s sposobnostjo
merjenja, z zanesljivo roko. Ko bi bila igra na srečo, bi se tistim, ki za-
denejo, zbudila kri in strast, da bi metali še naprej. Vedli bi se tako, kot
se ljudje zmeraj, kadar se jim zazdi, da so srečni ali nesrečni: še bolj
hočejo tisto, kar se jim zdi, da imajo, in potem postane taka sreča kot
902
nesreća brezno, po katerem neustavljivo drsijo v blato življenja ali oči-
ščenje. To je strast, nikdar utešena strast, vsakdanji boj z začetkom smrti,
ki je vseskoz v človeku in ga zbode na tisti točki dneva, ko se mu zazdi,
da je dosegel neki cilj, da je nekaj postal ali kaj podobnega. In s tega
vidika ni prav nobenega razločka med tem, čemur ljudje pri nas pravijo
sreča, in onim, čemur pravijo nesreča. Oboje je samo zato, da premagaš
mir, da ga divje dotolčeš in razkolješ. Pa tudi oboje je slastno. Sijajno.
Čudovito. Včasih je na dnu brezna (če je sploh kje dno), ki je na koncu
sreče ali nesreče, razdejanje in razkroj. Ampak kaj za to, kaj je to proti
temu, kar sploh nima imena, kar je gnusno, neotipljivo, kar je kot ne-
kakšno visenje, ne v sedanjosti, temveč visenje zdaj v prihodnosti? To
je strahoten nič. Ni nesreča, ni obup. Samo nič. In ta nič smo pogosto
čutili in mu rekli »zaguljenost«. In razkroj ali razdejanje je manjša škoda.
In povrhu, kdo je že rekel, neki pesnik je rekel, da je tam, kjer je ne-
varnost, tudi rešitev. — Katrašnik si je kupil ducat obročkov, jih brez
prave zavzetosti zmetal v steklenice in rekel: »Za takšno stvar mora človek
imeti potrpljenje in mimo roko, zato pojdimo rajši naprej.« Tako smo se
gnetli naprej in gledali v lope z rožami in s puškami, lope s kovinskimi
kozarci in volnenimi žogami, in v še druge reči. Povsod pa so za pultom
stala načičkana, vendar hladna dekleta. Vmes, med dvema lopama, ki se
nista držali skupaj, se pravi v hodniku, ki je bil pomaknjen malo vstran
od široke struge, po kateri je valovala ljudstvo, je stala nekakšna skrinja
na tenkih nogah, pred njo pa ljudje v vrsti, ki so potrpežljivo čakali, da
pridejo na vrsto. Pi-vi v vrsti se je nagibal v kukalo v skrinjo in skoraj
nepremično bolščal vanj. Okrog njega in skrinje je stala gruča fantalinov
in deklet, ki so bili očitno že videli in so zdaj opazovali in dražili tega,
ki je gledal v kukalo. Dekleta so se hihitala in grizla jabolka. Ko se je
vzravnal, so najprej vsi potihnili, potem je najbližji skočil k njemu in ga
rahlo sunil v trebuh. Zraven tega je vzkliknil: »Kaj pa tole!« V tem so
se vsi razposajeno zarežali, ta pa, ki je bil še pravkar pred skrinjo, se
je delal užaljenega in se ni smejal. Potem, ko so drugi videli, kako je
resen, so zagnali še večji vrišč in kričali: »Tega je pa zdelalo! Zdelalo ga
je, zdelalo!« Dekleta so se hihitala na svoj di'obni način, in koščki jabolk,
ki so jih njihovi beli zoblje tako temeljito zmleli, so kar pršili iz mokrih
ustk. Ena, ki je imela še zmeraj deško telo, se je najbolj smejala. Sklonila
se je globoko naprej, si stisnila kolena in krilo in se potem zvijala od
smeha. Tudi ljudje v vrsti, ki so bili poprej resni, so se dogodivščini od
srca smejali. Katrašnik je rekel: »Mi gremo v hišo strahu,« in povlekel
Lučko za sabo. Potem, ko smo se prerivali mimo stojnice z likerji in žga-
nimi pijačami, je spet rekel: »Ker gremo v hišo strahu, se moramo naj-
prej okrepiti.« Nato smo se vsi štirje zrinili k pultu. Katrašnik je tiščal
v natakarico bone, ki smo jih dobili od podjetja, vendar ga je ta zavrnila:
»Tukaj nimamo vina. To je samo za vino.« Katrašnik se je zarežal in
spravil bone v žep. Ko se je s kozarčki obračal od pulta, je z boki sunil
Olgo, ki ga je vprašljivo pogledala, Lučka pa se je pomenljivo zasmejala.-
Nato je Olga rekla: »Ali Cibeja ne bo?« in še zmeraj gledala Katrašnika.
Katrašnik jo je dobro razumel, zato ji je posvetil dolg pogled in odvrnil:
903
»strela, prišel bo. Brez njega tako ali tako ni nič.« Ko sta imela ta svoj
pogovor, je Lučka nagnila glavo malo po strani in se mi poniglavo na-
smihala. To mi je kar godilo, saj sem se spomnil na toliko trenutkov, ko
sem si jo kar preveč želel. Zdaj se mi je zahotelo, da bi se je dotaknil,
da bi jo prijel za roko. Ko smo naročili nove kozarčke, je Olga vzkliknila:
»Lej ga, Cibej!« Cibej se je težko obmil, zablodil z motnimi težkimi očmi
po nas, se spet izgubil v praznini nekje med nami, potem pa napel vse
sile, uprl oči v nas in se trudil, da se ne bi spet izgubil. Nato se mu je
v votlini motnih oči nekaj zabliskalo, se zaiskrilo, in s trdovratnim na-
porom se nam je približal. Tik pred nami se je ustavil, se dotaknil Ka-
trašnikovega komolca na način, ki je pričal, da se ga je mislil najprej
oprijeti, nagnil glavo vnic nekaj zagrgral, in jo spet vrgel naprej. Potem
se je okorno skušal nasmehniti in je izprožil roke proti nam. Ni bilo
določno, ni bilo razvidno, h komu je sprožil roke. Olga ga je gledala glo-
boko v oči, bila je zelo resna in zbrana. Ko se je Cibej nekaj hipov tako
z iztegnjenimi rokami narahlo zibal pred nami in se skušal še zmeraj
smehljati in so mu veke težko hotele čez oči, je Olga negotovo in nekako
dvomeče ponudila dlan. Cibej se je je rahlo dotaknil, potem pa zdrsel
po nji na laket in obstal. Oklenil se je je še z drugo roko in jo potegnil
k sebi. Potem sta se opotekala v gneči in so nam zmeraj bolj oddaljevala.
Katrašnik si je šel z dlanjo čez glavo, malo utrujeno in omamljeno, malo
pa tako, kot da odganja nadležne misli in občutke. Rekel je brez pravega
navdušenja: »Nič, ne gremo v hišo strahu. To ni za nas. Gotovo je tudi
zelo dolgočasno in ne bi potrebovali nobenih prekletih živcev. .. Zdaj
pride na vrsto Frida, umazana ciganka. Crni vran ji sedi na ramenih,
škorpijona greje v nedrih, čudodelni kamen ji leži v naročju in zelišča,
trave, koprive in te reči melje v prah in jih kuha. Povedala nam bo o
prihodnosti in ljubezni. Pojdimo, tecimo k nji.« Ciganka Frida pa ni bila
lepa in tudi ne preveč umazana. Sedela je na tleh, široko cigansko krilo
ji je prekrivalo skrčene noge in čevlje, okrog vratu, prek prsi, do meh-
kega naročja, ji je visela rumena verižica, na nji pa počrnela srebrna
ploščica s skrivnostnimi znaki prednikov, potepuhov in bogov. Na rami
ji je sedel črn ptič, ki ni bil ne vran ne kos. Bil je slep, siva mrena se
mu je bila razrastla čez oči in kljun mu je od starosti razpadal. Crn dim
se je težko valil iz rdečega lončka, kot da ni nobenega vetra ali valovanja.
Ciganka se je držala dostojanstveno, kot se spodobi zanjo, ki ve za pri-
hodnost. Dokler so med njo in kupcem njenega védenja tekle besede, ki
so sicer temne, skrivnostne, čarobne, a pomenijo samo obred in kličejo
moči v ciganko Frido, da bo lahko vedela, in kličejo znamenja zametkov
ljubezni in prihodnosti, ki jih bo razbrala, če bo v nji moč in samo-
zatajitev, je govorila zanosno z znižanim glasom, ki je glas obreda. Potem
pa, ko je vzela v roke ploščat kamen in si ga pritisnila na uho in se je
črni ptič nemirno pretegnil in spustil iz sebe svoj stari glas, se je sklonila
globoko naprej in pričela šepetati o ljubezni in prihodnosti, tako da jo
je lahko slišal le tisti, čigar je bila ta prihodnost in ljubezen in ki je
plačal. Drugi, ki so stali krog nje, so se čisto umirili in napeli ušesa, da
bi kaj slišali. Lučki je pramen las zakril oči. Ustnice je neodločno priprla,
904
ko je bila začudena in zavzeta. Ko je potem pričela zaverovano in rado-
vedno šepetati: »Kaj pripoveduje? Ali bo res povedala? Le kako ve?«,
sem začutil potrebo, da bi ji položil dlan na ustnice, da bi čutil, kako so
tople in žive, ko zares govorijo. Ne vem, kdaj se je Katrašnik izgubil.
Ni ga bilo več. Potem sva ga ugledala šele pri vrtiljaku, in sicer v zelo
nepričakovanih okoliščinah. Ko se je pričel vrtiljak vrteti in so se pričeli
sedeži že vzdigovati od tal v zrak, se je mogočno koščeno telo iztrgalo iz
množice okrog stoječih gledavcev in se pognalo vanje. Ko je z visoko
vzdignjenimi rokami zgrabil za sedež nad sabo, sta oba skupaj zanihala
navzdol proti osi vrtiljaka, ženska pa je prestrašeno zavreščala. Katrašnik
je z vsem spodnjim delom telesa udaril ob tla in se, še zmeraj oklepajoč
sedeža, skoraj cel krog plazil po tleh, da se je vzdigoval prah ali posušena
zemlja ali kar je že bilo med razhojeno travo. Bradati možakar pri ro-
čicah je seveda takoj ustavil, nato se je pričelo pravo razburjanje. Ne
samo možakar pri ročicah, ki je bil tako rekoč lastnik vrtiljaka in je
najbrž odgovarjal za varnost potnikov, tudi drugi ljudje so ki-ičali nanj,
ga zmerjali in mu grozili s pestmi. Katrašnik je sedel na tleh, si ogledoval
hlače, ki so bile raztrgane na kolenih, in jih skoraj ni poslušal. Ko sem
se zrinil do njega in mu prigovarjal, naj gre z mano, naj gre proč, me
sprva sploh ni slišal. Navsezadnje sem ga pričel vleči za sabo, in ko me
je pogledal, je bilo dobro, hočem reči, da ni nič renta čil.
Nato smo šli k naši mizi. Sedeli so samo čuvaj, Katja in Petrušev.
Ker je bila Lučka utrujena, je tudi sedla, s Katrašnikom pa sva spet šla.
V gneči sva se potem zgrešila. Sam sem vendarle prikolovratil do «hiše
strahu«, vendar nisem šel vanjo, ker se mi je tuljenje, ki je prihajalo iz
nje, priskutilo in prav tako podobe, ki so bile naslikane nad vrati. Hočem
reči, da ni bilo nič strašno. Zavijanje je bilo smešno priskutno, strahovi
nad vhodom pa so bile navadne spake. Zato sem šel nazaj k mizi. Zdaj
je sedela tam tudi Mariča, vendar mi ni nič rekla. Malo sem govoril z
nekaterimi, potem pa sem šel spet gledat, ne spominjam se dobro, vem
pa, da sem gledal nekaj, česar prej še nisem. Kakor hitro sem se ustavil
in nisem nič gledal, mi je postalo strašno zoprno, ker sem začutil, da se
bom začel zavedati, kaj to pomeni, da jutri nimam kam iti in da bom
moral glodati po tem, kakšen pomen ima vse to. Zato sem hitro stopil k
kakšni stojnici ali sem z zanimanjem gledal. Zelo sem se tudi potil, čeprav
ni bilo več tako vroče, saj se je že bližal večer. Pri neki mizi sem nehote
podrl polno steklenico vina, in sem potem moral plačati za drugo. Vendar
so bili tisti ljudje prijazni in me niso za to nič zmerjali; to se mi je zelo
dobro zdelo in sem bil skoraj ginjen. Takšna prijaznost ti zmeraj pride
zelo prav, kadar si na psu. Ko sem to premišljal, sem se spet znašel pri
naši mizi in sem rekel Vencu: »Kaj ko bi šla nekaj popit?« Vene je
rekel: »Saj imamo na mizi dovolj, kar tu pij.« Zato sem spet šel in sem
malo iskal tudi Katrašnika. Ampak te reči, kam bom jutri šel in po-
dobno, so me zmeraj bolj preganjale, jaz pa sem si najbrž že vse ogledal
in nisem vedel kaj. S kukalom pa tako ali tako ni bilo nič. Sem že po-
skusil, pa so mi tiste slike preveč plesale pred očmi. Ko sem poskusil
samo na eno oko, slike sploh ni bilo. Sama tema in kakšna zvezdica vmes.
905
Pozneje mi je bilo slabo. Naslonil sem se na drog šotora, in mi je bilo še
zmeraj slabo, vendar nisem mogel bruhati. Samo mučil sem se in slonel
na drogu. Vtem me je presenetil Petrušev. Planil je k meni in zasoplo
rekel: »Le kje ste, povsod vas iščem! Slišiš, zberi se! Kje pa so drugi?
Daj, zberi se, jih pojdeva iskat. Moral bi slišati, kaj je rekel čuvaj. Rekel
je, da se kaj takšnega ne bo več zgodilo. To s sekretai-jem in te reči.
Vprašal sem ga, zakaj tako misli, pa je odvrnil, da nam bo vsem povedal,
kaj je bilo potem, ko smo šli. Rekel je, da naj vas grem iskat, da bo vse
potem razložil, prav natanko, kakor je bilo. Za zdaj mi je dal samo častno
besedo, da je tako, kot pravi, da si tega ni izmislil, da bo od zdaj naprej
drugače pri nas. Vsem nam bo pa povedal, kaj se je zgodilo s sekretarjem
in kaj so rekli na upravi, tako da bomo videli, da bo odslej res drugače.
Si slišal? Daj, zgani se! Zdaj boste lahko prišli vsi spet nazaj.« Stresal
me je za ramena in govoril tako zanosno in navdušeno, da mi je pi-vi
hip razločno kot nekakšno ostro in jasno upanje šlo skozi težke možgane,
da se je treba vzravnati in premagati nadležno slabost, ker bo vendarle
drugače in dobro, ne pa tako, kot sem si nejasno predstavljal že ves čas
od včeraj, da bo jutro in ne bo treba vstati, in ko bom le vstal, ne bo
treba nikamor iti, sploh pa ne nakladat pesek, in bo že zgodnje čisto
jutro s svojim čistim zrakom in prozornimi barvami prekleto svobodno
pasje popoldne, in si boš tako že navsezgodaj z vsem telesom želel, da
bi bilo že vendar konec tega dne in bi bil drug dan, drugo jutro. Zraven
tega ostrega upanja sem tudi ugledal pred svojimi očmi, kako nakladamo,
kako Vrhunc nič ne reče in samo hodi in gleda v nedoločeno smer, kako
pelje kamion in sploh vse te reči. Zazdelo se mi je odrešilno in dobro.
Vendarle samo za hip. Ost upanja, ki jo je pognal vame Petrušev, je oto-
pela, se pogreznila, nisem je več čutil, zato pa sem znova začutil vso zve-
zanost in obtežen ost, ki me je morila že poprej. Zato sem rekel: »Ti si
otrok, Petrušev. Katrašnik ima prav ko ti pravi mali. Nemogoče se je
vrniti in še enkrat poskusiti.« »Jaz bom šel zjutraj spet k reki, pa tudi
drugi morate priti. Boš videl, kako bo spet vse dobro. Nalagali bomo in
ko bo dovolj peska za cel stolp in hiše, bomo delali kaj drugega. Pojdi,
poišči va jih, da nam bo čuvaj povedal!« »Petrušev,« sem ga potem vprašal,
ali je bilo poprej, hočem reči pred tistimi lopatami in skretarjem, res
dobro? Sam si me spomnil na to, ko si rekel, da bo spet dobro. Ali je
to dobro? Ali je bilo pravo in si bil srečen?« Prvi hip se je zdel Petrušev
začuden, tako kot da bo zdaj zdaj podvomil. Ampak potem je odgovoril:
»Sploh ne razumem teh besed. Kako naj vem, ali je to srečno ali ne-
srečno življenje? S čim naj primerjam? In če bi tudi lahko, ne bi nič
zvedel. Ce ne bom šel zjutraj tja, me najbrž ne bo več. Vem, da moi-am
to delati, in vse te reči s sekretarjem in lopatami so res zoprne, ampak
kaj je to proti... Daj, poberi se, Filip, pojdiva jih iskat. Boš videl, kaj
bo rekel čuvaj.« »Koga naj poiščeva?« sem z muko rekel, ker ga nisem
maral kar tako odbiti. »Kovše je že šel, Mlekuž pred dvema dnevoma,
Kažar pred štirimi dnevi, Katrašnik se klati nekje po tem prostoru, in
Cibej, Cibej se je zavlekel v kakšno grmovje.« »Torej lahko poiščeva ta
dva!« Potem sem zadovoljno hodil za njim, ko sva iskala Katrašnika.
906
Našla sva ga, ko je sedel pred velikim odrom s steklenico v rokah in se
zadovoljno smehljal, ko je gledal plesalce, kako živahno so se vrteli in
počeli takšne druge reči, tako kot zmeraj. Ko je slišal, za kaj gre, se je
na pol prezirljivo, na pol pomilovalno zarežal: »Oh, ti otročiček! Sama
previdnost te je poslala med nas. K staremu pa seveda pojdem, saj bo
zabavno. Gotovo bo povedal še kaj drugega. Haha!«
Za mizo ni bilo nobenega več razen čuvaja, ta se je bil zavalil nanjo
z vsem telesom in iztegnil roke predse, tako da so mu prsti brez moči
viseli čez rob na drugi strani. Katrašnik se je takoj spet zarežal na način,
ki je pričal, da česa drugega sploh pričakoval ni. Petrušev je zaskrbljeno
rekel: »Nič, zbudil ga bom.« Potem ga je tresel in klical. Zmeraj bolj se
je razvnemal in postajal rdeč v obraz. Vzdignil ga je toliko, da je čuvaj
pokazal svoj zmaličeni, slinasti obraz, s priprtimi vekami in beločnicami
pod njimi. Odprl je usta in pomolil ven svoj otekli jezik, da je slina
curkoma stekla po bradi. Petrušev ga je klical: »Zbudi se, čuvaj! Slišiš,
zbudi se! Uh!«; nato ga je užaljeno in ihtivo spustil nazaj na mizo. Raz-
očarano, do konca prizadeto se je ozrl na naju, kot da išče pomoči. Ka-
trašnik se je prijemal za trebuh in se divje smejal. Petrušev pa se je
spet vrgel na čuvaja, mu vzdigoval glavo in jo spuščal nazaj na mizo,
ga suval, zmeraj hitreje, zmeraj bolj ihtivo in obupano. Končno ga je,
osramočen, prevaran, zgrabil za ramena in ga potegnil s klopi. Ko se je
tako iztegnil, sta se na hlačnicah pokazali dve široki mokri lisi, ki sta se
raztezali do toplih visokih čevljev. Tedaj ci je Petrušev besno zakričal:
»Poscal se je, svinja!« ga pahnil od sebe, naju še enkrat obupano po-
gledal in zbežal proti gozdu.
Ko sem bil potem ponoči v neki veliki dvorani, ki je bila tudi vsa
okrašena in je bilo sprva v nji veliko ljudi, potem pa seveda zmeraj manj
in so tudi luči že pričeli ugašati in sem s prstom brskal po pepelniku in
počel še druge neumnosti, sem se spomnil, da Petrušev nima ure in tako
ne bo pravi čas vstal, ko ni nobenega drugega v baraki, Vrhunc pa go-
tovo ne bo prišel. To me je potem začelo skrbeti. Zato sem v tisti veliki
dvorani čez čas tudi sklenil, da ga moram iti zbudit, čeprav je bilo v
dvorani še zmeraj nekaj ljudi in so počeli takšne reči, da me je prav
zabavalo. Kar nikamor se jim ni mudilo in so bili zmeraj bolj razposajeni
in neobzirni. Zunaj pa je bila še zmeraj tema, čeprav ne več tako gosta
in zamolkla. Videl sem tudi zvezde, ki so sijale kovinsko kot kakšni okra-
ski na temni žametni zavesi. Najbrž je bilo kar lepo videti, čeprav nisem
imel takšnega občutka. Ko sem tako hodil in skušal marsikaj misliti, sem
si rekel, vidiš, če ne bi moral zdaj buditi Petruševa, da bo šel na delo,
bi se lahko približal eni tistih nemirnih punc, jo začel stiskati in dražiti,
da bi bila vsa iz sebe, in bi se potem pogreznila v kakšen kot. Saj so vse
tiste punce to hotele, ker so imele tako nemirne prsi in na stežaj odprte
oči in noge in sploh te reči. Moralo bi biti vsaj malo nenavadno in tve-
gano, potem bi kar gorele in bi hlastale za zrakom. Potem pa sem se
spomnil, da nimam ure, zato sem šel na postajo in sem pogledal. Nato
sem si rekel, da zdaj ni treba nič drugega kot misliti na čas, računati,
kako čas teče, da ga bom zbudil ob petih, ne prej ali celo pozneje. To
907
pa ni tako težko. Prav nič ni treba šteti sekund in minut, da veš, kako
čas teče, koliko ga je že preteklo, zadostuje, da misliš nanj in se zavedaš,
da sploh teče, potem tudi veš, kdaj pride tisti trenutek, ko moraš opraviti.
Vendar me je že skoraj na pol poti do barake popadel dvom, ali sem prav
videl na postaji. Zato sem se še enkrat vrnil, da bi se prepričal, ali je
bila res toliko ura, kot sem mislil, da je. Izkazalo se je, da je bil dvom
čisto odveč, ker sem že prvič prav videl. V baraki sem potem sedel na
svoji postelji in gledal Petruševa, kako spi. Povrhu sem mislil tudi na
marsikaj drugega in pa na čas, seveda, da bi ga lahko pravočasno
zbudil. Tudi sem malo pospravljal reči, ki so bile moje, in jih zlagal
v kovček. Pisma, srajce in podobne reči. Konnčo je le prišel čas.
Ko se je pretegnil, je rekel: »Torej greš tudi ti delat?« »Ne,« sem
rekel, »ne grem?« »Ampak saj nimaš druge izbire.« Ko se je hotel
posloviti, sem rekel, da ga bom spremil do mostu, ker se ne bova več
videla. Med potjo je pripovedoval veliko reči, vendar nisem mogel vsega
slišati, ker so me te reči morile. Rekel pa je, da se bo pozneje morda šel
učit za zidarja, ker bi ga to zelo veselilo. Vtem sva bila že na mostu in
Petrušev je zavil navzdol. Zdelo se mi je, da sva se prehitro poslovila,
nekaj se mi ni zdelo prav, bilo je zelo čudno, kot da sem kaj pozabil,
šel sem naprej, potem pa je zacvililo, cesta na mostu se je vzdignila, v
zraku so bili svetleči se koščki... Ovedel sem se spet v teh belih pro-
storih. Kmalu me bojo odpustili. Rad bi se s kom pogovarjal. Želim si,
da bi prišel kdo na obisk. Zato se mi zdi strašansko neverjetno in čudno
to, kar mi je rekel danes zdravnik. Pravi, da sem kmalu po tem, ko sem
prišel sem, rekel, da naj rečejo, če bi me kdo hotel obiskati, da me ni,
da sem umrl, ali kaj takšnega. Tega se ne spominjam.
908
OLDßlCH MIKULÄSEK: PESMI
Ilazniišljanje v bifeju
Stoje jedo tu svojo juho
in vse je tu stoje:
tudi gospodična za pultom
s povzdignjenim dihom,
tudi misli,
zravnane nad okušajoče nebo,
nad obok reke ponikalnice,
ki je juha posrebana stoje
s slinami posrebanimi stoje
že zdavnaj brez trpkega ponižanja.
Kajti živeti stoje je ukaz dobe
in umreti stoje ukaz življenja,
prav tako kot stopiti v rakev in stati
po navadi faraonov
v tej stebriščni dvorani tihih mumij,
ki se otrplo zravnano pomikajo —
k ekspresu s kavo,
k ljubici s hrepenenjem,
na nogo bližnjega v tramvaju,
ali pa tudi na vrat,
kadar se kdo neumno spozabi
v	tako nespodobno lego
kot je vodna tehtnica,
da bi preveril, če je vse ravno,
poravnano kot drva v meter
in opeke v zid.
O prepevajte, ptički,
zvončkljajte vilice in noži,
vi	aluminijasti drozgi!
909
\ekaj je v zraku
Tiha tiha groza utripa na grlu,
kadar hoče srce ubežati^
štirikrat pogoltnjeno,
petkrat, in spet
stresa mrežo, hrope, iztiska
najčistejši trenutek bistva iz mozga kosti,
preden si telo sleče svojih petero čutov
s treskom stikala,
stiša se in diha, diha, diha ...
Kavil* se maje, katran** se vali
po tej stepi vsakdanje ljubezni,
tesnobne kot življenje samo.
Nenehno ga pogrevamo. Nenehno.
In s čim?
Vse je nekam
preveč v redu.
Vrata so na ključ,
plašč na gumbe,
vrt na plot,
koža je po meri,
in kjer se odpira,
so vselej modra usta,
za zobmi jezik,
samo po škrgah teče
voda besed dalje,
tako urna,
da se potok ne zgane,
vse je nekam
preveč v redu,
čeprav se letos kača
v mečih žena pozno slači,
ko da je Murdon
sonce popljuval.
Ze je teh mrtvih
za bogpomagaj, ki praskajo
z nohtom na zid poslednje sporočilo materi,
da so premagali črnino tiska —
in psi se klatijo.
* Kavil — stepna trava
** Katran — vrsta stepne rože
910
in tako dogodki razvodene v razglas
Vendar je to vselej za kakšno vrsto daleč
in roka ga mogoče žalostno zmečka,
a se ne stisne v pest.
Minevajo dohe — pa je samo vreme.
Kaj neki bo
danes za kosilo?
In vsakdo lastno glavo
na pladnju nosi.
Vse je nekam
preveč v redu.
V zajčjih ušesih,
položenih na hrbet,
v bolj prekrvljeni kapilari
rožnatega uhlja
se že skoro vidi ranljivost sveta.
In tudi dobra travica skuša
pokriti naše golo življenje
kot lobanjo — cilinder.
Torej pa zbogom,
gole gliste!
Torej pa raje
z gospodo vrabci
pobirat govno iz plev.
Vse je nekam
preveč v redu.
Nihče se ne vpraša
niti za rakev.
Tudi jaz si pišem pesem
o petku
na dan sobotni
in jasmin pravkar vzkipeva v vonju.
Nekaj je v zraku.
911
IVovember
Mrtva riba izplava na gladino,
beli, mehki, nežni trebuh navzgor
kot duša.
Uvelo listje po gladini pada
— zadnji zbogom —
drevo ne bo več vzletavalo.
Kot kopje v plečih živali
tiči v davnini noči,
nekaj umira.
Gorje
Umrl je mož,
obraz gor,
oči dol,
hodili so po prstih,
govorili šepetaje,
zakaj njega ne zbudi nič več,
za oknom se je zibala veja —
tak tak,
in na veji ptič —
tak tak.
Vsi bomo morali tja,
on ima to že za sabo —
tak tak,
in vse te pesmi, ki si jih je popeval,
kaj bi zdaj z njimi,
in vsa dekleta, ki jih je kdaj ščipal,
kje so že,
ta je pa res znal bandat —
zdaj pa poglejte!
In šli so potem za dekleti,
šli, krucinal, ga zapit,
šli bandat,
le pesem nekako ni sodila zraven,
kvečjemu tista ne hodi je treba,
912
tebe štirje ponesejo,
mene štirje popeljejo,
kvečjemu tista strašna,
da je ni solze, ki ne bi usahnila,
in da na licu za njo, na tem bledem ženskem licu,
ni niti toliko grenke soli življenja,
kolikor v dlakavem podpazdu^ju,
kjer vendar nikoli nikoli
ne biva žalost.
Prevedel Ivan Minatti
Oldfich Mikulašek se je rodil leta 1910. Za seboj ima dolgo življenjsko
in pesniško pot. Lahko bi se bil že kompromitiral, zlasti v časih, kot so bila
češka petdeseta leta. Mikulásku ni bilo treba kasnejšega rojstva, ki je danes za
marsikoga pomembno jamstvo pesniške poštenosti. Mikulásek je bil vedno zvest
sebi, nikdar ni sledil predpisom, ni ponavljal drugih, ni se prilagajal. Je pesnik
večnega nemira in večnih protislovij. Njegova pesem ne more biti brez notranje
napetosti, ne more biti vsem popolnoma »razumljiva«, ker niti njemu samemu
ni razumljivo vse, kar ga vznemirja. Pri vsaki njegovi pesmi se pa dà doumeti
za kaj gre — za boj zoper cinizem, življenjsko laž, brezbrižnost do drugega
človeka, zoper avtomatizem v človeku. Marsikaj iz Mikuláskovih pesnitev je
moralo dolga leta čakati, da je lahko zagledalo luč sveta. V knjigi Ortely a
milosti (1959) so pesmi od leta 1946 do 1958. Zanjo je dobil nagrado Zveze
čehoslovaških književnikov. Za knjigo Svlékání hadù (1963). iz nje so izbrane
prevedene štiri pesmi, je dobil državno nagrado.
F. B.
6 Problemi
913
Prijateljski, sosedski in sorodstveni odnosi v Velenju*
Zdravko Mlinar
Eden od osnovnih socioloških konceptov je koncept »družbenih odno-
sov«. Družbeni odnos zajema razmerje med dvema ali več enotami, ki
so bodisi posamezniki, skupine ali institucije. V naši raziskavi se ome-
jujemo le na odnose med posamezniki. Pri tem nas nadalje zanimajo
samo določeni odnosi med določenimi posamezniki. Posameznike, subjekte
teh odnosov, omejujemo na osnovi dokaj splošnega (vendar pa določnega)
— teritorialnega kriterija. Načeloma upoštevamo le pripadnike izbrane
lokalne skupnosti — Velenja, prebivalce, ki stanujejo v Novem Velenju.'
Konkretno smo, iz drugih razlogov, v naši anketi zajeli le vzorec odraslih,
tj. nad 18 let starih prebivalcev.
Ti prebivalci vzdržujejo v svojem vsakdanjem življenju nešteto naj-
različnejših medsebojnih odnosov. Zato moramo tudi s tega vidika ekspli-
citno postaviti kriterije opredelitve in omejitve našega predmeta razisko-
vanja. V neskončni vrsti raznih odnosov lahko postavimo določeno
razvrstitev glede na to: ^
a)	kakšna je stopnja njihove intimnosti,
b)	koliko in kako so formalizirani ali institucionalizirani,
c)	ali se kažejo kot izraz »funkcionalne« nuje npr. med opravljanjem
poklicne dejavnosti, ali pa presegajo nujnost »funkcionalnega komuni-
ciranja«,
d)	ali odnos pomeni subjektom le sredstvo za dosego kakšnega dru-
gega cilja, ali pa je odnos že sam po sebi njihov cilj,
e)	ali gre za odnose, ki nastajajo zaradi bližine bivanja, stanovanja
(sosedske odnose) ali za odnose, ki se postavljajo in vzdržujejo na kakšni
drugi osnovi,
f)	ali temeljijo ti odnosi na krvnem ali drugem sorodstvu, ali-pa se
vzdržujejo ne glede na sorodstvene zveze med subjekti.
Na osnovi prvih štirih kriterijev smo definirali posebno vrsto odno-
sov, h kateri smo prvenstveno usmerili naše raziskovanje. To so intimni.
* V nadaljevanjih bomo objavili nekaj poglavij iz raziskave, ki jo je avtor
izvedel v Novem Velenju.
' V nekem pogledu so izjema odnosi, ki jih imajo Velenjčani s prebivalci
prejšnjega stalnega bivališča in drugih krajev; vendar je v vsakem primeru
vsaj eden od subjektov prebivalec Novega Velenja.
914
neformalni odnosi, ki presegajo nujnost »funkcionalnih« stikov ter so
že sami po sebi cilj (ne le sredstvo) za njihove subjekte. Imenovali jih
bomo kar prijateljski odnosi (sinonimno s pojmom odnosi bomo včasih
uporabljali pojem — stiki). Le-ti najpopolneje izražajo človekovo oseb-
nost in predstavljajo življenjsko nit, po kateri posameznik izraža in
uresničuje svoje potrebe kot družbeno bitje. Še posebno pa je mreža
prijateljskih odnosov pomembna za preučevanje posameznih tipov lokal-
nih skupnosti, v katerih še danes poteka pretežni del življenja in druž-
benih stikov večine prebivalcev. Bolj poglobljeno preučevanje prijatelj-
skih odnosov je osnova za razumevanje ne le osebnosti posameznika in
njegovih problemov,^ temveč tudi dogajanja v kraju kot celoti: npr.
nekih odločitev, ki so sicer sprejete po zelo formaliziranih postopkih;
vedenje posameznikov, ki se pri opravljanju določene javne funkcije
znajdejo v situaciji nasprotujočih si (alternativnih) lojalnosti ipd.
Vendar se ne bomo omejili le na to vrsto odnosov ali stikov med
Velenjčani. Glede na cilje raziskave, ki smo jih že razložili, je potrebno
zajeti še specifično vrsto odnosov, ki izhaja iz kriterija e. Zanimajo nas
odnosi, ki nastajajo (ne glede na vse druge kriterije) na osnovi nepo-
sredne bližine bivanja, torej sosedski odnosi. Le-ti se lahko »prekrivajo«
s prvimi, ni pa to nujno. Nekateri sosedski so obenem tudi prijateljski
odnosi. Kolikšno je konkretno to prekrivanje, je zanimivo vprašanje, na
katero lahko odgovori le empirično sociološko raziskovanje. Vsekakor
variira glede na različne strukturne kategorije prebivalstva na eni strani
in glede na urbanistično ureditev naselja (ekološka struktura, gostota
zazidave, tip stanovanjskih poslopij, razporeditev stanovanj in zgradb,
lokacija institucij i. dr.)" na drugi strani.' Ob teh in še drugih okoliščinah
se v vsakdanjem življenju kažeta tudi ekstremni situaciji: nekateri pre-
bivalci (zlasti gospodinje, otroci i. dr.) imajo vse svoje prijateljske odnose
le s sosedi,"* drugi pa vzdržujejo svoje sosedske odnose (če jih sploh
imajo) povsem ločeno od prijateljskih. Končno lahko po kriteriju f
opredelimo kot posebno vrsto odnosov, ki so predmet našega razisko-
vanja, še sorodstvene odnose. Sorodstvo in prostorska bližina (sosedski
odnosi) sta najstarejši (in v preteklosti najpomembnejši) osnovi združe-
vanja ljudi, ki pa v sodobnosti zelo hitro zgubljata pomen. Prav s temi
spremembami, ki jih povzroča proces industrializacije-urbanizacije, pa
se kaže neka kriza v medčloveških odnosih, ki je pritegnila zanimanje
družboslovcev. V tradicionalnih podeželskih skupnostih je bilo človeku
večidel že z rojstvom določeno, s katerimi ljudmi bo vključen v skupno
mrežo medsebojnih odnosov. Sodobne tendence, zlasti v mestih, pa imajo
ravno nasprotno smer: relativno vedno manjši je delež tistih odnosov, ki
jih posameznik sprejme kot — teritorialno, sorodstveno ipd. — dane.
- Postavljanje prijateljskih odnosov priseljenca v novem kraju nam npr.
nakazuje stopnjo njegove integracije.
' Seveda nastopa tu .še vrsta drugih dejavnikov, ki jih bomo obravnavali
kasneje, tako kot npr.: razvitost prometa in komunikacij, velikost naselja i. dr.
^ To seveda ne pomeni, da so vsi sosedje njihovi prijatelji.
915
povečuje pa se delež tistih, v katere vstopa po svoji presoji. Hkrati s tem
se tudi povečuje možnost, da posameznik ostane osamljen in zapuščen,
čeprav prebiva v gosto naseljeni množici ljudi na malem prostoru sodob-
nega mesta. Prav zato je empirično sociološko raziskovanje te problematike
še posebno aktualno.
Prijateljski odnosi
Po že podanih kriterijih in elementih opredelitve prijateljskih
odnosov lahko ugotovimo, da gre pri tem za:
a)	intimne odnose med prebivalci. Glede na to npr. prijateljske
odnose razločujemo od raznih znanstev ipd., ki so sicer dosti številnejša,
vendar pa zajemajo le ozek segment udeleženih osebnosti. Za prijateljske
odnose je značilno, da se ne omejujejo na vsbino, ki izhaja le iz oprav-
ljanja specifičnih vlog (stanovalec, delavec, član organizacije ipd.), temveč
ravno presegajo takšno funkcionalno diferenciacijo in ponovno krepijo
in ustvarjajo celovito osebnost človeka. Visoka stopnja intimnosti pomeni,
da človek ravno v takih odnosih lahko najbolj sproščeno, brez najraz-
ličnejših pogojev in omejitev izraža svoje osebne probleme, svoje zado-
voljstvo ali nezadovoljstvo itd. Medsebojno zaupanje odpira meje med-
sebojnega komuniciranja tudi na tista področja (vprašanja, zadeve), ki
so sicer izvzeta iz javnega obravnavanja, ali pa so celo v nasprotju z
javno priznanimi normami in vrednotami. V tem pogledu postanejo prija-
teljski odnosi za večino ljudi še posebno mikavni. Zavest, da se prijatelji
poznajo in se sproščeno pogovarjajo o določeni vsebini zelo ekskluzivnega
značaja, še povečuje občutek medsebojne bližine.
b)	Prijateljski odnosi se postavljajo spontano, ne glede na formalno
ali institucionalno določeno mrežo komunikacij v kaki skupini. Zato so
prijateljski odnosi značilen primer neformalnih odnosov med prebivalci.
V naši raziskavi se ne bomo ukvarjali z odnosi ali komunikacijami, ki
nastajajo med posamezniki kot nosilci specifičnih vk>g v raznih ustanovah,
podjetjih, društvih ipd. Zanima nas le mreža neformalnih odnosov med
prebivalci celotne lokalne skupnosti Velenja, ki pa kot taki seveda lahko
nastopajo tudi znotraj okvirov raznih organizacij.
c)	Za prijateljske odnose je značilno, da nastajajo ne glede na for-
malno določene »kanale« komuniciranja, pa tudi to, da presegajo potrebe
medsebojnih stikov ob opravljanju katerekoli posebne dejavnosti. V tem
pogledu so neformalni stiki med posamezniki lahko celo ovira, npr. za
učinkovito opravljanje določenega dela. Prijateljski odnosi sicer lahko
nastajajo tudi istočasno (in med istimi subjekti) s komuniciranjem zaradi
opravljanja določene skupne naloge; vendar se načeloma ne omejujejo
na takšno komuniciranje.
d)	Prijateljske odnose imenujemo v sociologiji tudi »konsumptivne
odnose«, da jih ločimo od »instrumentalnih odnosov«. Konsumptivni
odnosi so za udeležence že sami рк) sebi cilj, nekaj, k čemur težijo, in
916
način, kako strežejo svoji potrebi po druženju; instrumentalni odnosi
pa so le sredstvo za to, da bi dosegli zadovoljitev kakšne druge potrebe.
c) Končno lahko med glavne značilnosti prijateljskih odnosov štejemo
tudi medsebojno solidarnost med prijatelji. Pripravljenost za določeno
žrtvovanje za drugega je značilna za prijateljske odnose.^ V nasprotju
z raznimi institucijami, ki človeka obravnavajo brezosebno, le »kot šte-
vilko«, zlasti v sodobnem urbaniziranem svetu, postaja zelo pomembno,
da posameznik lahko z gotovostjo na koga »računa«, da mu bo, če bi
bilo potrebno, v stiski ali nesreči, priskočil na pomoč. Takšna vloga
prijateljskih odnosov ima lahko dvojen pomen:
1.	To je način neformalnega zavarovanja človeka, ki daje njemu
samemu občutek varnosti, pa tudi občutek, da ga drugi potrebujejo; eno
in drugo ga torej vključuje v kolektivno, družbeno življenje in mu krepi
zavest o smiselnosti njegove eksistence.
2.	Medsebojna solidarnosti, ki izhaja iz prijateljskih odnosov, pa se-
veda lahko nastopa tudi v nasprotju s stališčem ali odnosom, ki ga ima
do posameznika celotna skupina (lokalna skupnost) ali njeni predstav-
niški organi. Ce je posameznik obsojen in kaznovan zaradi kršitev norm
skupnosti, njegovi prijatelji praviloma ne bomo enako obsojali njego-
vega dejanja.
Na splošno lahko rečemo, da mreža prijateljskih odnosov v vsak-
danjem družbenem življenju v lokalni skupnosti vedno prihaja v na-
sprotje s prevladujočimi družbenimi vrednotami, ki so skupnosti osnova
za »nagrajevanje« in »kaznovanje«. Ce upoštevamo še to, da nimajo vsi
pripadniki skupnosti enakega vpliva na to nagrajevanje in kaznovanje,®
potem očitno lahko — predvsem določene — prijateljske vezi medsebojne
solidarnosti oškodujejo splošni interes. Tako deluje v praksi dobro znani
»mehanizem« — »zveze in poznanstva«.
Iz gornjega je očitno, da prijateljskih odnosov sociološko ne moremo
obravnavati kar na osnovi nepojasnjene postavke, češ da je vpletenost
v mrežo prijateljskih odnosov avtomatično nekaj pozitivnega, ali narobe.
Gre za dosti bolj zamotano vprašanje — za vrednotenje odnosov med
ljudmi; to bomo nadrobneje obravnavali še kasneje.
Dimenzije obravnavanja prijateljskih odnosov
Prijateljske odnose med prebivalci Novega Velenja bomo obravnavali
z različnih vidikov, po njihovih različnih »dimenzijah«. Dve glavni di-
menziji sta: število prijateljev in pogostost (frekvenca) prijateljskih stikov.
Število prijateljev, ki jih ima prebivalec v kraju svojega stalnega biva-
lišča (Velenju) ali drugod, je nujno v določenem razmerju s stopnjo
® Pregovor pravi, da »prijatelja spoznaš v nesreči«, to je v situaciji, ko je
posamezniku potrebna pomoč drugega.
' Oboje mislimo v najširšem pomenu; nagrada npr. pomeni višji položaj,
višji dohodek, večji ugled, tako kot kazen spet izgubo položaja, zmanjšanje
dohodkov, manjši ugled ipd.
917
intimnosti njegovih odnosov s temi prijatelji. Zelo neverjetno bi bilo,
da bi npr. posameznik lahko vzdrževal prijateljske odnose s tridesetimi
ali petdesetimi osebami, tako da bi to ustrezalo vsem elementom obraz-
ložene opredelitve prijateljskih odnosov. Povečanje števila »prijateljev«
čez določeno mejo nujno zmanjšuje stopnjo intimnosti njihovih odnosov,
tako da jih kvečjemu lahko označimo še kot — znanstva. Zato je še
posebno pomembno, da v konkretnem raziskovanju (anketiranju) zares
zajamemo natanko določeno vrsto odnosov in ne kaj drugega.' V našem
vprašalniku smo uporabili vprašanje z naslednjo formulacijo: »Ali imate
v Velenju kakšnega prijatelja, s katerim se lahko zaupno in odkrito
pomenite o različnih — recimo tudi osebnih —■ zadevah in problemih?
Ce ,da': Koliko takih prijateljev imate?«
Uporabili smo torej pojem »prijatelj«, obenem pa smo precizirali
njegov pomen glede na enega od osnovnih kriterijev za obstoj prijatelj-
skih odnosov, tj. glede na stopnjo intimnosti. S tem smo razmejili prija-
teljske odnose od drugih tudi glede na število prijateljstev, ki so jih
odgovarjajoči navajali v logično »razumnih« mejah. Razlike v številu
prijateljev, ki jih imajo posamezni vprašanci znotraj skrajnih meja, pa
so nam indikatorji procesa integracije priseljencev v novo mestno skup-
nost ali pa drugih pojavov, ki jih bomo še obravnavali.
Tako kot lahko štejemo, da nam število prijateljev ali prijateljskih
odnosov označuje ekstenziteto, tako nam pogostnost ali frekvenca teh
odnosov v dani časovni enoti pomeni dimenzijo intenzitete. Na osnovi
obeh podatkov dobimo že zelo določno mero družbenosti vsakega posa-
meznika. Število prijateljev kaže bolj na potencialno, pogostnost stikov
pa na dejansko konkretno medsebojno povezanost posameznih prebi-
valcev. Oboje ima svoj pomen. Prvo daje posamezniku občutek »ukore-
ninjenosti« in večje psihološke varnosti; drugo pa kaže na dejansko,
aktivno vlogo prijateljskih odnosov, ki je vezana na reševanje določenih
vsebinskih vprašanj.
Načini postavljanja prijateljskih odnosov
Ce naj bo sociološko raziskovanje prijateljskih odnosov med prebi-
valci lokalne skupnosti tudi osnova za zavestno pospeševanje ali omeje-
vanje teh odnosov med prebivalci — v praksi, je seveda najprej treba
odgovoriti na vprašanje, kaj sploh vodi k postavljanju prijateljskih
odnosov. V kakšnih razmerah, ob kakšnih priložnostih posamezniki po-
stavljajo prijateljske odnose? Ce poznamo odgovor na to vprašanje, lahko
vsaj okvirno že predvidevamo, v kakšnih razmerah je verjetnejše, da
bodo posamezniki imeli prijateljske odnose z drugimi prebivalci:
' Ob prvem poskusnem anketiranju (pretestiranju) v Velenju smo dobili
precej neustreznih odgovorov; posamezniki so npr. odgovorili, da imajo 50,
100 ali celo 200 prijateljev. Z izpopolnjeno formulacijo vprašanja in s potreb-
nimi pojasnili smo se v definitivnem anketiranju temu ognili.
918
TABELA št. 1
Načini postavljanja prijateljskih odnosov v Velenju (naključno izbran vzorec)
Prikazani podatki so presenetljivi v več pogledih. Domnevali smo
sicer, da ima zelo pomembno vlogo pri postavljanju prijateljskih odnosov
v sodobnem urbaniziranem okolju — skupno delo. Vsa svetovna socio-
loška literatura ravno prikazuje, kako funkcionalni princip združevanja
pridobiva pomen in vzporedno s tem spodri va'drugega, ki bi ga lahko
imenovali teritorialnega. Prav zato je povsem nepričakovana ugotovitev,
da sta v Velenju tako funkcionalni kot teritorialni (prostorski) princip
združevanja skoraj enakega pomena. Skoraj enako je število vprašancev,
ki so odgovorili, da so se sprijateljili s svojim prijateljem »ob skupnem
delu v podjetju ali ustanovi« (114), in tistih, ki so se sprijateljili, »ker
sta stanovala blizu skupaj (112). Seveda je to le povprečje in so podatki
za posamezne strukturne kategorije prebivalstva zelo različni. Za nekatere
je bližina bivanja večjega pomena kot skupno delo, za druge pa ravno
nasprotno.
Razumljivo je npr. da se je ob »skupnem delu« sprijateljilo relativno
petkrat toliko moških kot žensk. Precejšen del žensk namreč sploh ni
zaposlen; poleg tega so tudi zaposlene ženske bolj vezane (otroci, gospo-
dinjstvo) na stanovanjsko okolje kot moški. Zato pa je dosti več žensk
kot moških postavilo svoje prijatlejske odnose s posamezniki, s katerimi
so stanovale blizu skupaj. Prostorska bližina (teritorialni princip) bivanja
je za ženske najpomembnejši način postavljanja prijateljskih odnosov.
Razlika med načinoma — v prid prostorski bližini bivanja — je ravno
pri ženskah največja. Sicer pa so še številne druge kategorije prebival-
stva, ki relativno največ prijateljskih stikov postavljajo zaradi bližine
bivanja z drugimi posamezniki. Te kategorije so npr.: upokojenci, gospo-
dinje," PKV ali NKV delavci, tisti z najnižjo stopnjo izobrazbe (do 4
razrede osno. šole ali 5—8 razredov), tisti, ki nimajo vodilnega položaja
na delovnem mestu, samski, tisti, ki nimajo otrok i. dr.'
" Te so seveda spet ženske, toda nezaposlene in zato »skupnega dela« sko-
rajda ni, razen kolikor je nastopila sprememba v poklicni dejavnosti.
' Samski so pretežno mlajši, ki še niso dolgo zaposleni, pa so se že pred
zaposlitvijo družili s svojimi vrstniki v bližini bivališča; presenetljiva in nepri-
čakovana je tendenca, da tisti, ki imajo največ otrok najmanj prijateljskih
stikov sklepajo na osnovi bližine bivanja, tisti, ki jih sploh nimajo, pa največ.
919
Poleg tega je značilno, da ima prostorska bližina večji pomen takoj
po preselitvi v Velenje in v nadaljnjih dveh letih in pol; kasneje zavzame
drugo mesto, ker večji del priseljencev dobiva prijatelje na delovnem
mestu. To nas opozarja, kakšna usmerjenost ali prizadevanje bi bilo
potrebno, da bi v praktičnem reševanju problemov integracije prise-
ljencev dosegli čim večji efekt. V preteklosti namreč nobena institucija
ali organizacija ni načrtno skrbela za vključevanje priseljencev v novo,
mestno skupnost.Še posebno to velja za stanovanjsko okolje, v katerem,
kot smo že omenli, priseljenci zlasti v prvem obdobju po priselitvi,
spontano in brez pomoči vzpostavljajo največ prijateljskih vezi. Kritične
pripombe, ki so jih številne gospodinje izražale anketarjem, tudi ekspli-
citno nakazujejo, da bi bila potrebna organizirana pomoč. Tako kot
vsakega na novo zaposlenega v podjetju ali ustanovi seznanjajo z nje-
govim delovnim okoljem in delovnimi tovariši, tako bi lahko vsakega
priseljenca seznanili z njegovim stanovanjskim okoljem, z ljudmi in insti-
tucijami v soseščini, z organizacijami in društvi, ki delujejo v kraju
kot celoti, z organi upravljanja ipd. ter s tem neposredno in posredno''
omogočili hitrejše postavljanje neformalnih stikov v kraju. Vključevanje
priseljencev v mrežo neformalnih stikov v Velenju pa zelo določno kaže,
kdaj in koliko je priseljenec spremenil svoj položaj »tujca« v položaj
»domačina«.
Poleg omenjenih kategorij prebivalcev je značilno, da tudi razčlenitev
glede na aktivnost kaže razlike, in sicer tako, da tisti, ki so manj aktivni
v družbeno-političnih organizacijah in društvih (nečlani, člani le 1 ali
2 organizacij) bolj spletajo prijateljske vezi po prostorski bližini, medtem
ko se bolj aktivni (člani 3 in več organizacij ali funkcionarji) bolj družijo
po funkcionalnem principu. Od vseh kategorij prebivalstva pa ima pro-
storska bližina bivanja najmanjši pomen za tiste, ki imajo vodilni položaj
na delovnem mestu. Razumljivo je sicer, da so le-ti bolj vezani na de-
lovno mesto, vendar je kljub temu — v primerjavi z drugimi — odstotek
tistih, ki postavljajo prijateljske odnose v stanovanjskem okolju, izredno
nizek. Skoraj le petina jih postavlja te odnose na osnovi prostorske
bližine v primeri z onimi, ki jih postavljajo na delovnem mestu. Ver-
jetno ne bi bila neosnovana domneva, da se ta razlika ne kaže le zaradi
različne (večje) intenzitete vezanosti teh posameznikov, ki imajo podrejene
na delovnem mestu, na delovni kolektiv; poleg tega gre verjetno tudi za
statusne ali prestižne razloge po pravilu, — »enaki z enakimi«. Statusne
razlike, ki jim jih zagotavlja form.alni položaj na delovnem mestu, sku-
V številnih drugih deželah imajo vrsto raznih organizacij, ki zasledujejo
priseljevanje v vsakem posameznem mestu. V Zahodni Nemčiji so npr. zlasti
aktivne cerkvene organizacije, ki takoj v prvih dneh po priselitvi povabijo
vsakega priseljenca in ga skušajo vključiti v določeno mrežo družbenih odnosov.
" Neposredno s tem, da bi ga seznanili z ljudmi v njegovem okolju, po-
sredno pa s tem, da bi mu olajšali vključevanje v razne aktivnosti v društvih,
organizacijah ipd., kjer bi lahko našel nove prijatelje.
920
sajo uveljaviti tudi v stanovanjskem okolju s tem, da »držijo« določeno
distanco do drugih.*^
V	celoti vzeto (gl. tabelo št. 1) dosedaj obravnavana načina postav-
ljanja prijateljskih odnosov močno prevladujeta, tako da imajo vsi drugi
relativno le majhen pomen. Tretji razlog ali okoliščina, ki omogoča pri-
jateljske odnose, je sorodstvo. Ta ugotovitev se zdi nekoliko protislovna
in jo moramo podrobneje pojasniti. Gre namreč za razločevanje med
prijateljskimi in sorodstvenimi odnosi. V \'prašalniku nismo izrecno iz-
ključili možnosti, da bi vprašanci med prijatelje všteli tudi kakšnega
sorodnika, s katerim vzdržujejo odnose, ki ustrezajo naši opredelitvi
prijateljskih odnosov. Pač pa smo à posteriori ugotavljali po odgovorih
na vprašanje »Ali ste med navedene (prijatelje) všteli tudi kakega so-
rodnika ali ne«, koliko se te dve vrsti odnosov medsebojno prekrivata.
Približno vsak četrti od respondentov, ki imajo prijatelje, je odgovoril,
da je tudi sorodnika vštel med svoje prijatelje. Zatorej je razumljivo,
da se tudi pri obravnavanju raznih načinov postavljanja prijateljskih
odnosov kaže »postavka« sorodstvo. V povprečju je prišla ta postavka že
kar na tretje mesto, vendar je število anketirancev, ki jo navajajo, pri-
bližno tretjina tistih, ki so navedli prva dva (že obravnavana) načina.
V	nasprotju z drugimi osnovami za postavljanje prijateljskih odnosov
gre v tem primeru za osnovo, ki nam je dana kot konstanta in torej ne
daje možnosti za načrtno povečevanje ali zmanjševanje njenega pomena
v praksi.
Na četrto mesto — po število odgovorov, ki zajemajo to kot glavni
način postavljanja prijateljskih odnosov — je šla modaliteta »priselila
sta se iz istega kraja«. Število takšnih odgovorov je relativno že precej
majhno (gl. tabelo št. 1), vendar še zmeraj dvakrat večje kot število
tistih, ki so postavili svoje prijateljske odnose ob skupnem delovanju
v društvih ali organizacijah v Velenju. Isti kraj prejšnjega stalnega biva-
lišča kot okoliščina, ki vodi k prijateljskim odnosom v Velenju, je zelo
različnega pomena za posamezne kategorije prebivalstva. Med prvimi
petimi načini je sicer prišel v povprečju na četrto mesto; vendar je za
posamezne kategorije prebivalstva prišel tudi na drugo, tretje, ali na
peto mesto. Največjega pomena je za gospodinje, nezaposlene (kategorija,
ki se delno prekriva s prejšnjo) in tiste, ki niso člani nobene organizacije
ali društva v Velenju. Najmanjšega pomena pa je za moške, uslužbence,
za tiste z najvišjo izobrazbo (vzeto skupaj —• srednja, višja in visoka šola)
in za funkcionarje.
Iz navedenega lahko sklepamo, da je ta osnova za postavljanje prija-
teljskih odnosov pomembna le za tiste kategorije prebivalcev Velenja,
Do podobnih ugotovitev so prišli tudi v raziskavi, ki so jo izvedli v
Liverpoolu in Sheffieldu; gl.: »Neighbourhood and Community«, The University
Press pf Liverpool, 1954, str. 48.
" Seveda je treba upoštevati, da pri tem ne gre za vse sorodstvene odnose,
ki jih imajo respondenti, temveč le za del, ki je identičen s prijateljskimi
odnosi (respondentov, ki vzdržujejo sorpdstvene odnose je 277, tistih, ki so
sorodnika všteli med prijatelje, pa le 107).
921
ki niso (ali pa so relativno najmanj) angažirani v raznih oblikah organi-
ziranega družbenega življenja v Velenju. Za druge, ki so bolj aktivni,
pa je povsem drugotnega pomena. Zanimiva je tudi ugotovitev, da skupni
kraj prejšnjega stalnega bivališča kot osnova za prijateljsko zbližanje za
ženske v celoti prihaja šele na četrto mesto, čeprav prihaja — če gledamo
posebej — za gospodinje že na drugo mesto. Vzrok za takšno razliko je
verjetno dvojen. Po eni strani, kot smo že omenili, imajo gospodinje
razmeroma sploh najmanjše možnosti za postavljanje stikov z drugimi
ljudmi. »Svet« njihovega vsakdanjega življenja je dosti bolj zožen, kot
to velja za druge, ki v raznih vlogah nastopajo skupaj z drugimi ljudmi
v več skupinah in ob najrazličnejših situacijah. Zato so razumljive kri-
tične pripombe gospodinj, ki čutijo, da so v tem pogledu najbolj omejene
na ozke danosti svojega stanovanjskega okolja in imajo razmeroma
najbolj skrčen razseg mogoče svobodne izbire prijateljev. Po drugi strani
pa je verjetno, da se gospodinje, praviloma z nižjo izobrazbo in brez
posebne poklicne kvalifikacije, priseljujejo bolj kot drugi iz bližnje oko-
lice. S tem se torej domnevno bolj grupirajo v istih naseljih, tako da
živi v Velenju več priseljencev iz istega kraja prejšnjega stalnega biva-
lišča. Na splošno pač lahko pričakujemo, da pomen obravnavane osnove
za postavljanje prijateljskih odnosov upada vzporedno s tem, ko se teri-
torialna disperzija izvira doseljencev povečuje, in narobe. V tem pogledu
bo trend spreminjanja te disperzije v nadaljnjem doseljevanju v Velenje
bistveno določal tudi pomen obravnavane osnove za postavljanje prija-
teljskih odnosov med prebivalci v Novem Velenju.
V nasprotju z našimi domnevami smo ugotovili, da ima delovanje
v društvih in organizacijah povsem postransko vlogo za postavljanje
prijateljskih odnosov. To pomeni, da je neformalno družbeno življenje,
da so neformalni odnosi med posameznimi prebivalci skoraj povsem
ločeni od institucionalnih in organizacijskih okvirov družbenih aktivnosti
v Velenju. Neformalno — skupinsko življenje ne poteka znotraj večjih
organiziranih grupacij, temveč zunaj in mimo njih. Sicer se tudi pri tem
kažejo neke razlike, če posebej zasledujemo posamezne kategorije pre-
bivalcev. Večji pomen'^ ima skupno delovanje v organizacijah in (ali)
društvih npr. za samske; za tiste, ki imajo srednjo, višjo ali visoko iz-
obrazbo; za tiste, ki imajo vodilni položaj na delovnem mestu, in seveda
tudi za funkcionarje.
Nadalje smo ugotovili, da niti eden od anketirancev, ki so se pri-
selili v zadnjih devetih mesecih pred anketiranjem, ni tako postavil
prijateljskih odnosov z drugimi posamezniki v Velenju. Organizacije in
društva torej ravno v prvem obdobju po priselitvi — ko bi bilo to zanje
največjega pomena — ne vključujejo priseljencev v mrežo neformalnih
družbenih odnosov. Hipotetično bi lahko postavili, da bo normalna in
najlažja pot integracije priseljencev v mestno skupnost — vsaj kar za-
deva odnose — vodila najprej čez formalne grupacije in kanale komuni-
" To se pravi, da ta osnova postavljanja prijateljskih zvez prihaja na
tretje mesto, medtem ko za druge kategorije na četrto ali peto.
922
ciranja (združenja ipd.), ki so izrecno vsakomur pristopni, tako da se
lahko vsakdo čuti poklican, da se vključi vanje. S te prve stopnje, for-
malnega vključevanja, bi potem novinec dosti laže navezoval ustrezne
neformalne stike po svojih osebnih nagnjenjih.
Zbrani podatki kažejo, da proces integracije priseljencev ne poteka
tako. Okrog polovica priseljencev je sicer dobila enega ali več prijateljev
že v prvih devetih mesecih, vendar ne v okviru organizacij in društev,
ki delujejo v Velenju.
Nadrobnejša ali sploh posebna analiza bi lahko pokazala, katera zdru-
ženja" bi potencialno lahko imela določeno integracijsko vlogo in kako
bi to vlogo lahko opravljala.
Poleg do sedaj obravnavanih načinov postavljanja prijateljskih od-
nosov je manjše število anketirancev navedlo še razne druge »okoliščine,
v katerih so se seznanili s svojim sedanjim prijateljem« kot npr.: sezna-
nili so se po svojih sorodnikih, na zabavi, na letnem dopustu, na izletu,
poznajo se od otroštva, skupaj sta hodila v šolo, na skupni poti na delo
i. dr. Vendar imajo — glede na število odgovorov, v katerih so zajete
te okoliščine — ti načini postavljanja prijateljstev v Velenjy relativno
le majhno vlogo.	„ ,
(Se bo nadaljevalo)
" Združenja uporabljamo kot širši pomen, ki vključuje tako razne orga-
nizacije kot društva ipd.
923
kritična opazka k Svelinovi »Ikani«
Matjaž Kmecl
Naj mi bo dovoljeno, da široki popularnosti in pretežno ugodnim
ocenam, ki jih je doživel prvi del romana Ukana pisatelja Toneta Svetine,
dodam kritično opazko. Ker pa predmet te opazke v precejšnji meri izvira
iz narave žanra, se pravi iz narave posebna književnostne zvrsti, ki se je
po vojni razmahnila pri nas in ki ji pripada tudi Svetinov zadnji roman,
želim za uvod in pojasnilo dodati dvoje, troje načelnih zapažanj o tovrstni
beletriji. Gre za t. i. spominsko ali polspominsko književnost o temi NOB.
— Od prvih zapisov spominov iz NOB (v zbirki Dokumenti pri SKZ,
v zbornikih Spomini na partizanska leta ipd.) se ob dokumentarno popi-
sanem obnavljanju dogodkov pojavljajo fiktivno-literarni vložki: bodisi z
obnavljanjem ali sestavljanjem oziroma montažo dialoga, bodisi v obliki
vznesenih retoričnih vrinkov, bodisi v takšni ali drugačni, stilistično po-
navadi razmeroma nebogljeni obliki različnih poetizacij. Preprosti pisec,
— naivec bi mu ob bolj rafinirani stopnji oblikovanja rekli v
slikarstvu, — ali tehnično ali čustveno kratko malo ni zmogel kračine,
objektivnosti in navidezne brezosebnosti dokumentaričnega opisa. Ko se
je ustavil pred živimi spomini, se je znašel v značilni ustvarjalni dilemi,
ki je prav danes spričo vdora filozofskega intelekta v lepo književnost od
daleč nekako znana; seveda je preprostega pisca zasegla na preprostejši,
elementamejši, pa tudi nekoliko drugačni ravni, v bistvu pa je enako
odmerjena: ali popisati živ dogodek in živega tovariša pojmovno sploščeno
in interesno zreducirano — zgodovinsko — ali predmetno, barvno, čutno
polno, čustveno subjektivno pre-mišljeno, literarno; ali objektivno (znan-
stveno), ali subjektivno (umetniško). V nasprotju z večino sodobnih pisa-
telj ev-filozofov je pisatelja-naivca predvsem težila podoba živih ljudi,
ki jih je zdaj sklenil popisati, s katerimi pa je še pred nedavnim doživljal
iste človeške stiske; na te ljudi so ga vezale neštete drobne in velike
intimne in manj intimne dolžnosti in hvaležnosti. Tako jih ni mogel niti
v svojem naravnem (predmetnem, barvnem, čutno-čustvenem, nepojmov-
ném) doživljanju sveta niti v svoji čustveni navezanosti nanje toliko
abstrahirati, da bi tako prepodobljeni zadostili zahtevam oziroma merilom
t. i. objektivnega popisa. Suh popis ga je begal. — Povojne ocene NOB,
vse heroično in brezmadežno uglašene, pa so še krepile njegovo intimno
prepričanje o veličini dogodkov, ki jih je sam doživel in jih sam pomagal
oblikovati. Za to prepričanje niti ni bila verjetno edino odločilna sklepna
924
samozavest uspešnega upora; intimno pomembnejše so bile gotovo fizične
in duševne stiske, vsakodnevno otipljivo srečavanje s smrtjo kot grobim,
nepodkupljivim ubijalcem iluzij, določene moralne vrednote in nevrednote,
ki jih v privatnem, mirnem življenju ni bilo, in podobno. Vse to mu je
odmerjalo neko duševno razpoloženje, ki ga je kratkomalo oviralo, da bi
bil suho in kratko obnavljal, ter ga hkrati sililo v »višjo«, to je literarno
obliko pripovedi. »Višja« pa se mu literarna oblika spet ni zdela samo zato,
ker bi bila adekvatnejša njegovemu doživljanju sveta, ker bi pietetneje,
človeško popolneje ohranjala tovariše iz bojev, ko bi jih vsaj do neke
mere skušala ohraniti človeško cele, z njihovimi besedami, kretnjami,
nagnjenji, čustvi, — marveč tudi zaradi ustrezne tradicije. Ves slovenski
narodnostno-prebujevalni obstoj, se pravi slovenska zgodovina zadnjih
dveh stoletij, je zgodovina enega samega samoodpovedujočega vlaganja v
zavest o moči slovenske nacionalne biti v vseh oblikah — zelo močno,
če ne celo najmočneje v obliki slovenske lepe književnosti; pa naj je šlo
praktično za Mohorjevo knjižnico ali za Kmetijske in rokodelske novice,
za Prešernovo družbo ali Naše razglede, za Knafljevo ustanovo ali Knezovo
knjižnico. Spričo takšnega vlaganja je v slovenskem človeku zrasel po
eni strani spoštljiv in intimen odnos do slovenske knjige (Hace npr. navaja
v eni svojih začetnih partizanskih reportaž nekaj primerov, kaj je slo-
venska knjiga pomenila partizanskemu borcu sredi najhujših vojnih stisk),
po drugi strani pa so omenjena prizadevanja s svojo najbolj množično,
pogosto utilitaristično vzgojno ubrano strukturo, ponajveč utelešeno v t. i.
ljudski povesti vseh kakovostnih in idejnih stopenj, izoblikovala poseben,
močno razširjen literarni okus, ki je prav tako na široko narekoval tudi
pojem literature.
V takšni zvezi seveda ni posebno čudno, če vsebuje literarna reorga-
nizacija in fiksacija spominske snovi iz NOB pogosto značilne lastnosti
t. i. ljudske povesti; ob tem se večkrat še izrecno opira na enega temeljnih
virov te povesti, na ljudsko izročilo ali folkloro. — Značilen in preprosto
razločen primer te vrste so obsežne primerjave nemške in italijanske oku-
pacije z ljudskim izročilom o turških vpadih in grozodejstvih v Hacetovem
romanu Ljudje na prelomnici; isti pisatelj je v svojem edinem neparti-
zanskem besedilu posegel v značilno tovrstno snov, v obmejno tihotapstvo;
primerjati kaže dalje merila za izbiro snovi in likov, slog ipd. — Učinek
pa je bil tudi vzvraten: partizanska tematika je s svojimi sorodnimi mož-
nostmi za nekaj časa domala stoodstotno izrinila tradicionalne snovi iz
kolekcije, ki je najstarejše in še danes izključno domovanje ljudske po-
vesti, iz mohorjanskih večemic ipd. To posorodenje je seveda rodilo dobre
in slabe sadove; dobro je bilo mogoče zaradi podpiranja čuta za splet in
razplet zgodbe, zaradi živahnega, nazornega in slikovitega popisa, zaradi
ohranjanja razmeroma ostrega merila o zanimivosti snovi; manj dobro
pa predvsem zaradi izrazitega nagnjenja k črno-beli, hudobno-dobri, po-
učujoči zasnovi akterjev.
— Podobno močno je na bolj ali manj samonikle pisce literarno vpli-
vala tudi medvojna aktualistična reportažno-propagandna literatura in
spomin nanjo. Rojena v posebnih razmerah in namenjena sprotnemu,
925
dnevnemu učinku, prepojena s sovraštvom boja na življenje in smrt, je
vsebovala dobršno mero govorilnega zanosa, edino možno, zato nepre-
klicno in apriorno črno-belo delitev ljudi in dogodkov, redno pa je nujno
in izrecno oblikovala tudi mobilizacijsko-heroično oziroma didaktično ten-
denco. (Veliko Hacetovih začetnih literarno-spominskih zapisov vsebuje
značilna komisarsko-vzgojna opozorila.) — Ta vpliv se je posebno pri
plodovitejših piscih z leti začel zgubljati, kolikor se ni tako ali drugače
okrepitveno kril z literarnimi pouki druge vrste. V svojih prvinah se je
poplemenitil in omejil na tiste plasti, ki tako ali drugače presegajo žargon
in miselnost dnevnega poučujočega spodbujanja. — Toda zlasti črno-bela
oziroma vsaj kontrastna karakterizacija, hkrati pa preprosta nazornost v
podobi in še bolj nazorna in jasna poanta, se pravi reči, ki so tudi klasični
ljudski povesti zelo blizu, so ostale: vzori so se medsebojno podprli. Podprl
jih je hkrati tudi zgodovinki položaj oziroma izvir snovi, ki je bil dejansko
takšen, da je v svoji osnovni podobi, v svoji idejni pavšalnosti predstavljal
izrazit primer izključujočega se, neizprosnega boja za obstoj, dvoboja na-
silja in obrambe, dobrega in zla.
Hkrati z upadanjem navduševalnega aktualizma in partizanske
reportažnosti se v delu te književnosti začenja značilen idejni razvoj od
žrtvuj očega se heroizma kot osnovne in ob močnem nacionalno-rodovnem
moralizmu najpogostejše ideje v smiselno bolj zamotana in drugačna ob-
močja. Tu izvzemamo primere nacionalno, zgodovinsko ali eksistencialno
moralizatorske in filozofske proze na takšno temo (Kocbek, Kavčič) in
mislimo na idejno remobilizacijo, kakor jo je v teh dveh desetletjih svojega
pisanja doživel npr. Hace (prim, ob tem spremni esej Marjana Kramber-
gerja v novelistični zbirki Ljubezen in orožje). Hacetovo zanimanje se je
ta čas od legendarnega junaštva, bližnjega zanimanju ljudskega izi'očila,
in žrtvovanja za smisel in namen narodnoosvobodilnega boja preusmerilo
v intimnejše sfere; z bojnega položaja se je počasi in vztrajno umikalo
v zaledje; začel ga je zanimati obstoj, ne žrtvovanje človeka; razlogi tega
obstoja, moralna križpotja, ki ga spremljajo, intimno ozadje zunanjega
blišča, razcep med navideznim bliščem in manj bleščečo vsebino, možnosti,
ki jih je v takšno smer rojevala vse mogočnejša institucionalizacija. V nje-
govem odnosu do literarne snovi se vidno zbuja vse trdovratnejši odpor
proti pravljično čisti in neomadeževani podobi partizanskega heroizma.
Taisti odpor je hkrati odpor proti razosebljanju človeške stiske in bolečine,
kakor se kaže iz pozlačevanja krvavih žrtev. — Naznačeni razvoj, ki sicer
razmeroma uspešno skriva krčevite notranje ovire in bolečine, kakor ga
nedvoumno spremljajo, je do te ali one mere značilen za kvalitativno
preseganje povojne partizanske heroične beletrije. Polagoma začenjajo z
njim vdirati vanjo reči, ki so daleč od nenačete pravljice o dobrem, neran-
ljivem vitezu in zmaju, ki ga je treba ugonobiti; na dan prihajajo različne
napake, usodni in nepotrebni porazi, izdajstvo v najbolj zanesljivih vrstah.
Resda je tega v izrazito dokumentarnih delih manj, včasih se kaže le v
možnostih slutnje, toda tudi v izrecno spominsko pisanem tekstu Milana
Gučka Jutri bo vse dobro (1959) je govor o eni sami bedi, gladu, strga-
nosti, bežanju, izdajstvu, strahu in nepotrebni nadutosti, ne da bi zato
926
kaj trpela podoba o veličini partizanskega boja. Prav takšna nezamolčljiva
odkritost, ki ohranja življenjske razsežnosti nespremenjene tudi takrat, ko
je treba spregovoriti o zagrizenem in slepem belogardističnem junaštvu, ko
skuša odkrivati \'zroke zanj ter hkrati ne molči o pojavih živalske ki-voloč-
nosti in napuha v lastnih vrstah, je dodala doslejšnjim predstavam o naši
NOB nove razsežnosti, ki so polnejše in bolj človeške, hkrati pa so iz
Gučkovih spominov ob sicer povprečnem stilistu napravile enega naših
najboljših ali pa vsaj najpretresljivejših, avtentičnih in zanimivih tekstov
na partizansko temo.
—	Ko že govorimo o Gučku, je koristno opozoriti, kako osupljiva in
za teoretika poučna je razlika med njegovo prvo in drugo knjigo spominov
(Počakaj do prihodnje pomladi, 1959). Nadaljevanje spominov v drugi
knjigi je ob enakem načinu pripovedovanja o domala isti temi občutno
manj impresivno. Ze preprosta primerjava pa pokaže, da je mogoč za
takšno razliko en sam, a toliko bolj nenavaden in poučen razlog: Gučkovo
življenje, kakor je popisano v drugi knjigi, se je znatno razlikovalo od
prejšnjega. Namesto najglobljih moralnih in eksistencialnih stisk, namesto
nenehnega nihanja med možnostjo in nemožnostjo življeja, namesto ne-
znosnega gladu, žeje, histerije, pregonov in ob tem nenehnih obračunavanj
z lastnim življenjem beremo v drugi knjigi popise razmeroma lagodnih
preseljevanj od bunkerja do bunkerja in različnih organizacijskih poslov.
— Doživeti izvir snovi in njegove razsežnosti so ob istem stilistu in ob
skoraj enakovredni temi diktirale literarno ceno besedila. Skorajda
eksaktno dokazljivo razmerje oziroma odnos med razsežnostmi lastnega
doživetja, udeležbe v dogodkih, ki naj se spremenijo v literarno snov, in
literarno kvaliteto opisa seveda opozarja na ustrezno pozornost do vpra-
šanja pri podobnih besedilih; hkrati pa sili tudi v razmislitev o literarnem
razmerju med avtoptivno doživeto in po pripovedovanjih do-mišljeno pri-
povedno snovjo. Druga možnost po vsej verjetnosti zahteva dodatne, krep-
kejše literarno ustvarjalne sposobnosti, da bi pisanje doseglo enakovreden
učinek; predvsem verjetno močnejši selektivni, odbiraln', kritični odnos
do snovi.
—	Hkrati z ustreznim razvojem povojne partizanske književnosti pa
se začno sproščati tudi neke snovno-oblikovalne koncepcije. Ena značilnih
delnih oddaljitev — da navedemo samo nekaj možnosti — od koncepcije
partizanske ljudske povesti ali reportaže je kriminalistično-dramatični
žanr, kakor ga napr. goji Mile Pavlin, — ko postane razrešitev enigmatsko
zastavljenega zapleta poglavitni smoter teksta. Resda je ob osrednji intrigi
zbranega še zmeraj precej dokumentarnega in poldokumentarnega gradiva,
ki govori predvsem o splošni snovni podobi okupacije, toda to je navse-
zadnje nujno, če hoče pisec ustvariti učinek, iluzijo zgodovinske avtentič-
nosti. Isti avtor je po očitnem zgledovanju pri Čopiču skušal poustvariti
robustno-komičen, ljudsko-humoren in hkrati heroičen lik partizanskega
posebneža. — Drugačno prozo goji Karel Grabeljšek (deloma tudi Fr.
Kosmač, Gaborovičeva idr.), ki se je po prvih knjigah novel z vsemi
značilnostmi aktivistične proze preusmeril v svet moralno-psiholoških na-
vzkrižij. Zgodbeni zaplet in razplet je prenesel v človekovo notranjost.
927
Literarno tehnično je takšna proza ponavadi neprimerno popolnejša od
drugih različic, ker po svoji naravi skoraj v celoti stopa v svet pesniške
fikcije in si s tem sama ostri merila, pogosto pa je tudi manj avtentična,
delikatnejša; ustvarjalcu rada zamaje čut za mero. — Nadaljnja ustrezna
koncepcija skuša fabulativno konfrontirati dva svetova: vojne grozote in
človekovo intimnost. Tako Vasja Ocvirk v svoji trilogiji, ki sicer daje
prvi vtis anekdotično grajenega, memoarsko komično-tragično pisanega
besedila. In podobno.
Skratka: Krepitev literarne fikcije na spominski osnovi je ob sočasnih
idejnih premikih potisnila značilno zgodnjo povojno partizansko reportažo
na pot postopne, čeprav ne posebno ekstremne literarne rafinacije in
raznoterosti. Z obojim mora današnji pisec ustrezne literature računati,
oboje namreč nujno označuje že opravljeno delo ter seveda tudi trenutek
in točko, kjer se pričenja še neodkriti svet. Oboje hkrati narekuje tudi
določene estetske normative na tem leposlovnem področju.
—	H koncu tega kratkega uvodnega ekskurza velja omeniti vsaj še
eno pomembno oviro, na katero bo zadeval pisec, ki želi kljub razmeroma
visoki stopnji literarizacije ohraniti dokumentarično neoporečnost snovne
osnove. To je izredno budna, občutljiva in razsežna kontrola preživelih
udeležencev NOB; ta kontrola pisca po eni strani ovira v razmahu fikcije,
pri vnašanju nekih miselnih sistemov ali prvin, ki bi jih v prid idejni
obogatitvi besedila vdelal vanj mimo strogo dokumentarično otipljive,
izpričane resnice, po drugi strani pa ga neusmiljeno sili v oportunizem,
v poenostavitve pri karakteriziranju; podpira in prav goji že tako in tako
močno tendenco po čno-belem odmerjanju zaslug in graj. Kolikor raz-
sežnejšo skupnost in dogajanje skuša romansirati, toliko bolj množična,
horizontalno in vertikalno popolnejša, pa tudi nasilnejša je kontrola. —
In nasprotno: kolikor bolj pisatelj svoje pisanje razimenja, abstrahira
in posplošuje, kolikor vztrajneje vrta v fiktivne notranje dileme fiktivnega
junaka, toliko svobodnejši je za ta del. Prav zaradi takšne kontrole in
njenih mnogoterih učinkov je kljub dvajsetim letom ločitve današnjim
piscem, ki se poskušajo z literarnimi orisi večjih epopej, najteže: ali sprej-
mejo neke mitične pred-podobe, oziroma plasti, ki pogosto prekrivajo te
ali one predele naše polpretekle zgodovine, se pravi neke vrste oblikovalni
oportunizem, absurdno situacijo ustvarjalne neustvarjalnosti, ali pa tvegajo
prodreti skoznje za ceno mogočnih in številnih pravoverniških očitkov. S
prvim tvegajo kvaliteto svoje literature oziroma literaturo nasploh, z dru-
gim vse, kar utegnejo doživeti heretiki — in tega ni bilo nikoli v zgodovini
malo in milo. Piščev položaj je še toliko težavnejši, ker je takšna dilema
zvezana z nesporno najpomembnejšim heroizmom slovenskega ljudstva
zadnjih nekaj stoletij ali kar njegove novejše zgodovine sploh in imajo
neke mitološke interpretacije s tem pač izjemno trdno osnovo.
Po teh kratkih konceptualno zapisanih opazkah se sama po sebi po-
nuja primerjava s Svetinovim romanom.
—	Njegove pisateljske dispozicije, kakor se kažejo iz prejšnjega pi-
sanja, vsebujejo predvsem dva močna in značilna elementa. — Prva Sve-
tinova knjiga — Orlovo gnezdo — je zbirka podob iz gorske narave in po
928
barvitosti, poetičnosti, zanimivosti popisa, po presenetljivih zapažanjih, pa
tudi po poetični metaforiki pomenja primerno, premalo znano in cenjeno
nadaljevanje ustreznega Erjavčevega, Finžgarjevega idr. pisanja. — Druga,
Lovčeva hči, je tipična ljudska povest, pisana po shemi, kakor jo slovenska
književnost pozna že od Jurčiča naprej: socialno-nacionalna neenakost in
na takšni idejni podlagi ljubezen siromašnega, a lepega, poštenega in spo-
sobnega domačega divjega lovca do bogatega dekleta, ki jo ob podpori
njenih staršev zalezuje tuj bogataš. Da je zveza z ustrezno literarno tra-
dicijo razvidnejša, je dejanje postavljeno v prejšnje stoletje. Le zgodba
se običajni shemi nakljub konča tragično in to je tudi edini bistveni odmik.
—	Dvoje možnosti je, kakor rečeno, za pisanje Ukane od tod podedoval
Svetina: izvirnost in gotovost v opisovanju pejsaža po eni in značilnosti
slovenske ljudskopovestne literarne organizacije snovi po drugi strani. Ero-
tični trikotnik med glavno junakinjo, gestapovcem Wolfom in partizanom
Primožem po svoji idejni koncepciji močno spominja na trikotnik iz Lov-
čeve hčere: v erotično razmerje se vrinjajo nacionalni motivi, socialni so
kompenzirani s tvarnim položajem nemške vojske in partizanskih od-
delkov, neizprosnejši položaj pa seveda trojno razmerje zaostruje in ga iz
razmerja posameznika proti posamezniku oziroma posameznika proti do-
ločenemu zgodovinskodružbenemu mehanizmu spreminja v razmerje dveh
skupnosti. Skozi posamična dejanja in posamične tvorce seva projekcija
volje in ogroženosti dvoje skupnosti. S tem je pridobila prejšnja Ijudsko-
povestna formacija širše usodnostne in hkrati nestrpnejše razsežnosti,
prav takšna nova dimenzija pa prvotno ljudskopovestno osnovo najučin-
koviteje zakriva. Zakriva jo toliko bolj, ker je intimni del zgodbe, intimna
fabula količinsko in učinkovalno razmeroma uravnovešena s prikazi usode
in položaja širokega partizanskega zaledja in vsaj deloma tudi nemške za-
sedbene formacije.
Ker je omenjena ljudskopovestna shema motivacijsko kljub takšni
idejni razširitvi še zmeraj prerevna, da bi lahko epsko primerno vzdržala
dovolj dolgo zgodbo, ustrezajoče zgodovinski panorami gorenjsko-cer-
kljanskih partizanskih sil in njihovih spopadov, in da bi lahko hkrati
izživel neke miselno-filozofske ambicije, je Svetina smisel oziroma struk-
turo te prvotne literarnoorganizacijske osnove prekril in razširil z dvema
plastema: v prid dramatičnosti zgodbe ji je dodal špijonsko-avanturistične
prvine, v prid miselni poglobitvi teksta, filozofski interpretaciji indivi-
dualnih nagibov nemških zasednikov in obenem partizanskega upora pa
številne filozofske vložke, največ podložene posamičnim protagonistom;
vnesene celo v njihov premi govor, kar se sicer dovolj opazno bije z dru-
gače realistično-pripovedno, celo naturalistično koncepcijo besedila.
—	Ob spominu na uvodne navedbe ni težko skleniti, da smo, če vsi
ti navedki držijo, našli pri Svetini po svoje zanimivo kompilacijo oziroma
sintezo nekaterih osnovnih, najznačilnejših in najbolj razširjenih prvin
našega povojnega partizanskega pisanja: ljudskopovestno, filozofsko-mo-
drovanjsko, kriminalistično vohunsko —, vse to seveda na značilni zgodo-
vinsko dokumentarično oprijemljivi osnovi. — Samo po sebi nič slabega;
kombinacija je kljub zmesi literarno malo bolj in malo manj pretencioznih
7 Problemi
929
prvin mogoča in tvorna nič manj kakor sleherna druga, — ko ne bi v
vseh svojih plasteh vsebovala neke literarno manjvredne tendence, ki se
ob dodatnem pritisku kaj lahko spremeni v usodno grožnjo tekstu. Pogla-
vitna nevarnost, ki je slovensko ljudsko povest nenehoma preganjala, je
bilo ob razmeroma zelo poudarjeni poučnosti in nazornosti izključevalno,
črno-belo karakteriziranje. — Cilj — moralizatorska poanta — je rad po-
kvaril sredstva, v tem primeru besedilo oziroma literaturo; zaradi nazor-
nosti je zahteval spopad črnega in belega; vmesne stopnje bi nazornost
zmanjševale; lahko bi se zgodilo, da preprosti bralec, ki mu je bila povest
predvsem namenjena, njenega pomena oziroma namena ne bi razumel. —
Ugotovitev noče biti pavšalna, težnja je obstajala v sami strukturi žanra;
pomenila je pričujočo nevarnost, ki se ji ni znal vsak pisec izogniti. Po-
dobno, če ne kar isto težnjo, vsebujeta filozofsko-literarni in vohunsko-
kriminalistični žanr; prvi v soočenju dvoje tez, ki sta v našem primeru
izrazito polarizirani, v veliki meri pa tudi moralizatorski — življenje in
smrt, dobro in zlo, nasilje in obramba; drugi dejansko živi od prega-
njanja neoporečnega zla in krivice po prav tako neoporečnem dobrem
in pravici.
Naj torej obračamo kakor in kolikor hočemo — v izbiri literarne
organizacije snovi je obsežno prisotna možnost takšne ekskluzivne in s tem
seveda neživljenjske zasnove likov. Verjetno bi se sicer bilo dalo nevarnosti
izogniti, ko bi bil avtor proti nji postavil izjemne napore, izjemno voljo,
najboljše od svojega ustvarjalnega karakterja, — in ko bi ne bila hkrati
našla opore v dodatnih, še otipljivejših dejavnikih.
Ti drugi in verjetno odločilnejši faktorji prihajajo iz prej omenjenega
območja kontrole. Roman že po svoji literarni naravi kombinira zgodo-
vinsko izpričljive dogodke, ohranjena imena, anekdote, s fikcijo. Prav v
teh kombinacijah pa postajajo takšne ovire najizrazitejše. Najprej je psi-
hološki ali dejanski nadzorstveni pritisk do neke mere zavrl normalen
in raznoter oziroma uravnovešen razvoj literarno-domišljijsko dodanih
podob (prim, suhost in literarno nesproščenost pri podajanju nekaterih
obrobnih, a značilnih in znanih anekdot!), ali pa jih je vsaj selekcioniral
na tistovrstne, ki bi jih preživeli akterji sami hoteli iz takšnih ali dru-
gačnih razlogov priznati za verodostojne. Sočasno pa je — razumljivo in
človeško — izključeval tudi kakšno drugačno kakor črno-belo označevanje.
Tako se je zgodilo, da je Svetina tu klecnil. Kakor zna biti živahen,
iznajdljiv in plastičen v prikazovanju akcije, bitk, pohodov, kakor je učin-
kovit v izrisovanju ali tudi v bežnem krokiranju pejsažev, tako aprioren
in shematičen je v karakteriziranju likov. S prvim, takorekoč uvedbenim
stavkom jih dokončno označi, tako da obstajajo potlej največ le še kot
nesprejemljiva kolesca zgodbe. Zunanjo podobo vrhu tega rad prilagaja
moralnim kvalitetam; brezpogojno in le z manjšimi izjemami so zlasti
voditeljski liki na partizanski strani izrisani prav mitično čisto in neoma-
deževano, tako da je večkrat pri označevanju sleherno podrobnejše opiso-
vanje odveč in odpravi avtor karakterizacijo z enostavno ugotovitvijo, da
je bil ta in ta »na prvi pogled simpatičen«; nasprotniki pa so naslikani
kot neizpodbitno, dosledno cinično, sebično predstavništvo zla. Njihov no-
930
tranji razvoj je zakrnel, oziroma je minimalen in pogosto podan z rosen-
bergovsko-nietzschejevskimi formulami; nič dobrega ne premorejo; vse,
kar bi utegnilo biti takšnega v njih, je neizprosno in nepreklicno prelito
s črno barvo nasprotništva. Obrobni poskusi, da bi ponekod v njih lite-
rarno zanetil iskro človečnosti, izzvenijo obligativno hoteno, neprepričljivo
papirnato. Pojav je toliko opazen, da ga niti ne kaže podrobneje inventari-
zirati, je pa povzročil mnogotero literano škodo: vse do dejstva, da je celo
zgodba v poglavitnem znana že kar vnaprej, ali vsaj do uvedbe pogla-
vitnih likov vanjo, in torej ni bilo prizaneseno niti kriminalistično-špijonski
plati besedila, saj se ta zvrst po svoji naravi izživlja pač z napetostjo in
nenavadnostjo zgodbe.
— Zoprne so teme, ki so se v imenu nekakšnega humanizma progra-
matsko razživele o človečnosti teh ali onih — »posameznike« jih ponavadi
opravičujoče in z misijonarsko osladnim prizvokom imenujejo njihovi
avtorji, — izvajalcev najbolj krvoločnega nasilja v sodobni zgodovini.
Zoprne so zato, ker neizpodbitno zlo vsega zla patiniraj o z bronzo senti-
mentalnosti. Toda literarno enako netvorno je hkrati mitično čisto,
posvetničeno ali pohudičeno enostavno razdeljevanje človeških značajev,
dejanj in odločitev. Nevede in nehote se namreč s tem literatura bliža
vsemu tistemu, čemur se je v imenu živega spomina in bivših tovarišev
naivni popisovalec spominov uprl. Njegovi nekoč živi tovariši se namreč
s tem tihotapsko in z druge strani prav tako neizprosno razčlovečujejo,
abstrahirajo, samo da to pot ne v dokumentarično objektivizirane pojme,
marveč v posplošene, z onstransko gloriolo obsijane sinonime določene
dokončno izdelane pravljice, ki nima z njihovo poslednjo človeško
stisko ničesar opraviti. — Takšna delitev likov, ki je literarno že sama
po sebi manjvredna, je še toliko opaznejša in toliko manj tvorna, ker je
siceršnja stilna koncepcija romana realistično-naturalistične narave. Prav
ta slogovno-oblikovalni postopek namreč najbolj nerad prenese kakršne-
koli, najmanj pa karakterne shematizacije.
In da je mera polna, je treba v isti sapi ugotoviti, da je Svetina brez
dvoma talentiran pisec, ki zna pisati; skoz karakterološki mit sije pogosto
resničnost akcije (bitka na Mohorju, tragedija na Pokljuki — Pavlin jo
v svoji dokumentarni knjigi interpretira nekoliko drugače — in v Cerk-
nem, sabotaža v idrijskem rudniku, napad na Železnike ipd.) ; sem in tja
mu sicer zašepa občutek za mero, toda iznajdljivost in svežina v filozofsko-
modrovanjski metaforiki, njegovi krajinopisi, pa tudi celotno vezana in
živahno pisana podoba partizanske aktivnosti na Gorenjskem in Cerk-
ljanskem razodevajo božji dar, ki pa sam po sebi še toliko bolj poudarja
osnovno, rekli bi izvirno in literarno-usodno pomanjkljivost besedila. Zdi
se, ko da je velika in bogata snov heroičnih razsežnosti premotila avtorja
v dejanje, ki mu verjetno ustvarjalnega navdušenja ne moremo odrekati,
ki pa je hkrati skrivalo v sebi sicer eno samo, a preveliko nevarnost za
razmeroma nerutiniranega pisca, še posebej pa veliko preizkušnjo za nje-
gov pisateljski karakter.
Prav sredi območja, kamor leti poglavitni očitek prvemu delu tega
romana, pa poganjajo verjetno tudi ne najmanj pomembne kali njegove
931
popularnosti. Ljudje predvsem radi berejo literarizirane zgodovinske pri-
kaze dogodkov, ki so jim bili sami priča, ali pe so vsaj vezani na njihov
domači kraj. Se raje berejo, če so sami ali vsaj njihovi najožji znanci,
sosedje, prijatelji heroizirano posnaženi, umiti in posvetničeni; s tem se
v njih krepi občutek, samopomembnosti, ki ima svoje globoke in neza-
vedne vire v samoohranitveni in razširitveni psihologiji; ne samo da so
ostali zapisani v zgodovini, prešli so v literaturo, ki ima o njih najboljše
mnenje in jih bo takšne tudi na vekomaj ohranila. Začenja se iluzija
o rojstvu neomadeževanih, nepremagljivih, neizprosnih literarnih bojev-
nikov proti zlu. Literatura postane zibelka nekritičnega samonavduševa-
nja. Samozadovoljstvo pozablja žrtve in se spominja predvsem zmago-
valcev, za protiusluge pa rado odpira vrata v svojo cerkev; bivše zasluge
in bivši srebrniki se začno neusmiljeno mešati med seboj. — Povrhu sta
tu še vohunsko-kriminalistično branje in prijetna ljudskopovestna ljube-
zen, ki s svojo popularnostjo in spretno plasiranostjo pomagata ustvarjati
literarno privlačnejšo podobo in z njo iluzijo zgodovinske avtentičnosti.
— Ce je avtorja popularnost torej navdala z ugodjem in samozavestjo,
potem naj se ju do te mere varuje, ker sta lahko hudo varljivi, saj sta
do neke mere doseženi s sredstvi, ki jih literatura ne ceni preveč. Z lagod-
nostjo, ki jo prinašata, pa razširjata nevarnosti, ki prežijo na resničnega
ustvarjalca.
932
Pai'kinsonov zakon ali prizadevanje za napredkom
C. Northcote Parkinson
C. N. Parkinson, avtor slovitega >*Parkinsonovega zakona-«, je profesor na
univerzi v Singapuru. Rezultat svojih raziskav na področju administracije je
najprej objavljal v različnih revijah v obliki kratkih esejev, polnih jedkega
humorja. Sele pozneje so izšli v knjigi. Ta nosi naslov po prvem eseju >*Par-
kinsonov zakon ali rastoča piramida-'-'. Tu poleg avtorjevega uvoda objavljamo
dve poglavji iz knjige.
Predgovor
Za mlade ljudi, za učitelje, kakor tudi za pisce učbenikov iz zgodovine,
politike in sodobnega dogajanja, je svet bolj ali manj umno urejen.
Nazorno si predstavljajo volitve predstavnikov kot svobodno izbiro tistih,
ki jim ljudje zaupajo. Zamišljajo si proces, po katerem najpametnejši
in najboljši postajajo ministri. Predstavljajo si, kako industrijski kapi-
tani, ki so jih svobodno izvolili delničarji, izbirajo kandidate za mana-
gerske položaje med tistimi, ki so se bili na nižjih položajih izkazali za
zmožne. Obstajajo knjige, kjer so take domneve pogumno izražene ali
molče predpostavljene. Z druge strani pa se izkušenim zde take domneve
smešne. Resnobni konklavi modrih in dobrih so zgolj duhovne ustvaritve
učiteljev. Zato bo samo koristno, če ob priliki opozorimo na to stvar.
Bog ne daj, da bi študentje nehali brati knjige o politologiji in gospo-
darstvu — seveda s pogojem, da ta dela štejemo v poezijo. Ti učbeniki,
uvrščeni med romane Riderja Haggarda in H. G. Wellsa, pomešani z
zvezki o človeku-opici in vesoljskih ladjah, ne morejo nikomur škoditi.
Ce pa jih uvrstimo med priročnike, lahko povzročijo več škode, kot se
zdi na prvi pogled.
Ko sem z grozo spoznal, kaj imajo ljudje za resnico o državnih urad-
nikih in gradbenih načrtih, sem za prizadete tu in tam poskusil priskrbeti
majhen vpogled v stvarnost. Razgledani bralec bo uganil, da ti vpogledi
v resnico ne slonijo na običajni izkušnji. Celo več; v pričakovanju, da
bodo nekateri bralci manj razgledani, sem se potrudil tu in tam mimo-
grede opozoriti na velikansko množino raziskav, na katere so oprte moje
teorije. Naj si bralec sam predstavlja stenske diagrame, sobe s karto-
tekami, računske stroje, logaritmična računala in enciklopedije, ki si jih
lahko misli kot nepogrešljivo ozadje take raziskave. Naj bo prepričan,
933
da so vse njegove predstave pritlikave v primeri s stvarnostjo, in da
resnice, ki jih tu razkrivamo, niso delo zgolj enega, čeprav nadarjenega
posameznika, temveč so delo obsežne in drage raziskovalne organizacije.
Komu se bo morda zdelo, da bi bil potreben nadrobnejši opis preskusov
in izračunov, na katerih slonijo te teorije. Л naj pomisli, da bi ga branje
takega dela stalo več časa in več denarja.
Čeprav nočemo zanikati, da vsaka izmed teh razprav vsebuje re-
zultate dolgoletnega potrpežljivega raziskovanja, tudi ne mislimo, da je
že vse povedano. Nedavno odkritje na področju vojne znanosti, da število
ubitih sovražnikov variira v nasprotnem sorazmerju s številom generalov
na lastni strani, je odprlo celo novo polje raziskav. Nedavno so pričeli
pripisovati nov pomen nerazločnosti podpisov v prizadevanju, da bi do-
ločili tisto točko uspešne managerske kariere, na kateri postane rokop-s
nepomemben celo za managerja samega. Vsak dan se porajajo nove smeri
razvoja, ki zagotavljajo, da bodo prvi izdaji tega dela hitro sledile nove.
Rad bi se zahvalil založnikom, ki so dovolili ponatis nekaterih izmed
teh esejev. Častno mesto gre izdajatelju lista The Economist, v katerem
se je Parkinsonov zakon prvič predstavil človeštvu. Istemu izdajatelju
dolgujem zahvalo za ponatis esejev »Direktorji in svetovalci« in »Točka
za upokojitev«. Nekateri drugi članki so bili objavljeni prej v Harper's
Magazine in The Reporter.
Globoko sem hvaležen ilustratorju Osbertu Lancastru za njegov
prispevek, brez katerega bi se delo mogoče zdelo preveč strokovno za
široko občinstvo. Houghtonu Mifflin & Co, izdajateljem prve izdaje, ki
je bila tiskana v ZDA, se moram zahvaliti za njihovo vzpodbujanje; brez
njega bi se bil komajda potrudil kaj doseči in bi bil tako dosegel še manj
kot to. Na zadnje mesto bom uvrstil svojo hvaležnost višjemu matema-
tiku; njegova znanost tu in tam zaslepi bralca, in njemu (seveda iz drugih
vzrokov) je posvečena ta knjiga.
Singapore, 1958.	G. Northcote Parkinson
NACRTI IN OBRATNI PROSTORI ALI BLOK ZA ADMINISTRACIJO
Vsak študent družbenih ved pozna običajni preizkus, s katerim do-
ločamo posameznikovo pomembnost. Število vrat, skozi katera moramo,
preden ga dosežemo, število njegovih osebnih pomočnikov in število nje-
govih telefonistov skupaj z višino njegove preproge v centimetrih nam
daje preprost obrazec, ki se obnese po vsem svetu. Manj znano pa je,
da lahko isto merjenje, če ga le obrnemo, uporabimo tudi za ustanovo.
Za zgled vzemimo založniško organizacijo. Kot je znano, si izdaja-
telji prizadevajo živeti v kaotični umazaniji. Obiskovalec, ki se približa
temu, kar je očitno vhod, mora znova ven, okoli stavbe, vzdolž prehoda in
končno tri nadstropja visoko po stopnicah. Raziskovalna ustanova je na-
meščena podobno: praviloma v pritličju nekoč zasebne hiše, od koder
drži nemogoč lesen hodnik v barako iz valovite pločevine, ki stoji na
bivšem vrtu. Podobno stanje nam je znano tudi z mednarodnih letališč.
934
Ko izstopimo iz letala, vidimo (na levi ali na desni) mogočno stavbo, ki
jo še obdajajo zidarski odri. Potem nas strežajka popelje v barako, po-
krito s strešno lepenko. Niti za trenutek ne pričakujemo česa drugega.
Do takrat, ko bo stavba dovršena, se bo letališče že preselilo drugam.
Ustanove, ki smo jih omenili — kar se da žive in produktivne — cve-
tejo v tako podrapanem in nestanovitnem okolju, da nam kar odleže, ko
pridemo v ustanovo, ki je že od vsega začetka obdana z udobjem in
ugledom. Bronasta in steklena zunanja vrata so nameščena v sredini
simetričnega pročelja. Pološčeni čevlji tiho drse po svetleči se gumi do
bleščečega in neslišnega dvigala. Pretirano uglajena receptorka s porde-
čenimi ustnicami mrmra v ledeno sinji mikrofon. Namigne ti v kromiran
naslonjač in te z zapeljivim smehljajem tolaži za vsako kratko, a nepri-
jetno čakanje. Ce vzdigneš pogled iznad bleščeče revije, vidiš, kako se
širni hodniki raztezajo proti oddelkom A, B in C. Izza zaprtih vrat pri-
haja pridušen šum urejene dejavnosti. Minuto pozneje se do gležnjev
pogrezaš v direktorjevo preprogo, medtem ko stanovitno napreduješ k
njegovi oddaljeni in na čisto pospravljeni mizi. Ko te hipnotizira šefov
nepremični pogled in preplaši Matisse, ki visi na njegovi steni, čutiš, da
si končno le našel resnično dejavnost.
V resnici pa nisi odkril nič podobnega. Zdaj nam je znano, da lahko
dosežejo stanje popolne urejenosti le ustanove, ki so že na tem, da pro-
padejo. Ta navidezno paradoksna ugotovitev je utemeljena na neverjetni
množini arheoloških in zgodovinskih raziskav, katerih bolj skrite nadrob-
nosti nas ne bodo zanimale. Metoda, ki smo jo na splošno uporabljali,
je bila, da smo izbrali in določili datum nastanka stavb, ki so napravile
vtis dovršene zasnove v popolnem skladu z njihovim namenom. Študij
in primerjava teh" zgradb sta nas vodila k dokazu, da je brezhibnost
načrta znamenje propada. V obdobju razburljivih odkritij in napredka
ni časa za to, da bi predvideli popolni glavni stan. Cas za to nastopi
šele pozneje, potem ko je vse pomembno delo že opravljeno. Kot nam
je znano, je popolnost končnost in le-ta je smrt.
Tako se morata priložnostnemu izletniku, ki ga navdaja občudovanje
pred svetim Petrom, bazilika in Vatikan zdeti idealno okolje papeške
monarhije na višku njenega ugleda in moči. Premišlja o tem, kako je
Innocenc III. na tem kraju zagrmel svoje prekletstvo in Gregor VII. za-
snoval svoj zakon. Vendar en sam pogled v vodnika prepriča izletnika,
da so resnično močni papeži vladali mnogo preje, kot je bila postavljena
sedanja katedrala, in da so pogosto vladali sploh kje drugje. Še več kot
to, poznejši papeži so izgubili polovico svoje moči prav takrat, ko so
potekala dela. Julij II., ki se je odločil zidati, in Leon X., ki je potrdil
Rafaelov načrt, sta bila oba mrtva, preden so poslopja dobila svojo se-
danjo obliko. Bramantejevo palačo so zidali še tja v leto 1565 in velika
cerkev ni bila posvečena vse do leta 1626, kolonade na trgu ne končane
pred 1667. Veliki dnevi papeštva so minili, še preden so to popolno okolje
sploh zasnovali. Do dne njegove dovršitve so bili skoraj pozabljeni.
Z lahkoto lahko dokažemo, da taka sosledica dogodkov nikakor ni
izjemna. Prav tako zaporedje lahko najdemo v zgodovini Društva na-
935
rodov. Od svoje ustanovitve leta 1920 pa tja do leta 1930 je navdihovalo
velika upanja. Najpozneje leta 1933 je bilo očitno, da je poskus propadel.
Kljub temu pa njegova fizična utelesitev — Palača narodov — ni bila
odprta tja do leta 1937. To je bila stavba, ki so jo upravičeno občudovali.
Načrti za prostore sekretariata, za sejne sobe in za kavarno so bili glo-
boko premišljeni. Vse, kar domiselnost lahko predvidi, je bilo na svojem
mestu, razen Društva narodov samega. Do leta formalnega odprtja palače
je Društvo praktično prenehalo obstajati.
Lahko, bi kdo trdil, da je versajska palača nasproten primer: arhi-
tektonska utelesitev monarhije Ludovika XIV. na njenem višku. Toda
dejstva zopet nasprotujejo taki trditvi. Čeprav je Versailles lahko zna-
čilen za zmagoslavnega duha tistega časa, je bil večidel sezidan proti
koncu Ludovikovega vladanja in deloma celo za njegovega naslednika.
Zidava Versaillesa je večinoma potekala med leti 1669 in 1685. Kralj se
ni preselil vanj do leta 1682 in celo takrat so se dela še nadaljevala.
V slavni kraljevi spalnici niso prebivali do leta 1701 in kapela je bila
končana šele 9 let pozneje. Kot sedež vlade in ne kot kraljeva rezidenca
Versailles nastopi šele leta 1756. Na drugi strani pa je Ludovik XIV.
dosegel svoje resnične zmage večinoma pred letom 1679, tako da leto
1682 predstavlja višek njegove kariere, medtem ko je leta 1685 njegova
moč pričela upadati. Neki zgodovinar meni, da je Ludovik, ko je prišel
v Versailles, že »zapečatil usodo svojega rodu«. Drugi zgodovinar pravi
o Versaillesu, da je bila »vsa stvar končana prav tedaj, ko je pričela
Ludovikova moč upadati.« Tretji molče podpira to teorijo s tem, da
označuje obdobje med leti 1685 in 1713 kot »leta upadanja«. Z drugimi
besedami: obiskovalec, ki bi menil, da je Versailles kraj, od koder je
Turenne pojezdil k svoji zmagi, bi se zelo motil. S stališča zgodovine bi
bilo pravilnejše, če bi si v tem okolju predstavljal zadrego tistih, ki so
prišli z novico o porazu pri Blenheimu. V palači, polni trofej preteklih
zmag, so komajda vedeli, kam naj gledajo.
Omemba Blenheima kar sama kliče v spomin istoimensko palačo,
sezidano za zmagoslavnega vojvodo marlboroughškega. Opraviti imamo
spet z idealno zasnovano zgradbo za upokojitev narodnega heroja. Njena
herojska sorazmerja so mnogo bolj dramatična kot udobna, vendar splošni
učinek povsem ustreza temu, kar so hoteli doseči arhitekti. Nobeno pri-
zorišče bi ne moglo primerneje shraniti legende. Nobeno okolje bi ne
moglo biti primernejše za srečanje tovarišev ob obletnici bitke. Vendar
je naše veselje nad prizoriščem skaljeno s spoznanjem, da se to nikoli
ni zgodilo. Vojvoda tu ni nikoli živel niti ni videl palače dokončane. Obi-
čajno je bival v Holywellu poleg st. Albans in (kadar je bil v mestu) v
dvorcu Malborough. Umrl je v Windsor Lodge in njegovi stari tovariši,
kadar so se sešli, so obedovali v šotoru. Blenheima niso zidali tako dolgo
zaradi zapletenosti načrta — priznati moramo, da je bil kar precej za-
pleten — temveč zato, ker je bil vojvoda v nemilosti in dve leti celo
v pregnanstvu. V tem času bi bila palača sicer mogoče dozidana.
In kako je z monarhijo, ki ji je nekoč služil vojvoda Marlborough?
Prav tako kot se danes izletniki z vodniki v rokah čudijo Orangeriji in
936
Galarie des Glaces, tako bo bodoči arheolog stikal okoli nekdanjega Lon-
dona. In prav mogoče je, da se mu bodo zdele razvaline buckinghamske
palače resničen izraz britanske monarhije. Sledil bo veliki aveniji iz
Admiralskega oboka k vratom palače. Rekonstruiral bo sprednji prostor
in srednji balkon in bo mislil, kako primerna sta bila za velikega vla-
darja, čigar vpliv se je raztezal tja v najbolj odmaknjene dele sveta.
Celo sodobni Američan se bo mogoče nagibal k temu, da bi z glavo
zmajal nad arogantnostjo Georga III., ki je bil ustoličen v tako ganljivih
okoliščinah. Toda spet bomo ugotovili, da so tisti monarhi, ki so v resnici
imeli moč, živeli drugje, v poslopjih, ki so že zdavnaj izginila, na Green-
wichu ali Nonesuchu Kenilworthu ali Whitehallu. Graditelj bucking-
hamske palače je bil George IV., čigar dvorni arhitekt John Nash je
odgovoren za to, kar so tedaj označevali kot »splošno slabotnost in ma-
lenkostnost okusa«. Vendar George IV. osebno dela nikoli ni videl do-
končanega (živel je v dvorcu Carlton ali v Brightonu); videl ga ni niti
William IV., ki je ukazal palačo dokončati. Sele kraljica Viktorija se je
leta 1837 kot prva naselila tam in se od tam leta 1840 poročila. Vendar
je bilo njeno prvo navdušenje nad buckinghamsko palačo zelo kratko-
trajno. Njen mož je imel rajši Windsor in sama je imela pozneje rajši
Balmoral ali Osborne. Ce hočemo biti natančni, moramo tako blišč bu-
ckinghamske palače povezati s poznejšo in dosledno konstitucionalno
monarhijo. Ta se pričenja s časom, ko je moč prešla na parlament.
Zato se nam zdi naravno, da se na tem mestu vprašamo, ali je West-
minstrska palača, kjer se shaja poslanska zbornica, sama po sebi resničen
izraz parlamentarne vladavine. Nedvomno predstavlja odličen primer na-
črtovanja; primerno je zasnovana za debato in vendar preskrbljena z
dovolj prostora za vse drugo: srečanja svetov, miren študij, okrepčilo in
(na terasi) za čaj. Ima prav vse, kar si zakonodajalec lahko poželi, vse
vključeno v izredno reprezentančno in udobno zgradbo. Nastati bi bila
morala — to si komajda upamo domnevati — v obdobju, ko je bila par-
lamentarna vlada na višku. A spet se datum ne ujema s tem vzorcem.
Prvotna hiša, kjer sta se v govorih srečevala Pitt in Fox, je po nesreči
zgorela leta 1834. Bila bi lahko enako slavna tako zavoljo svoje neudob-
nosti kot po visokih govorniških normah. Sedanjo stavbo so začeli zidati
leta 1840 in deloma uporabljati leta 1852, toda leta 1860, ko je umrl
arhitekt, še vedno ni bila dokončana. Svojo sedanjo podobo je končno
dobila okoli leta 1868. Po pravilu, katerega ne moremo več imeti za
naključen stek dogodkov, tedaj lahko že brez posebnih ugovorov zasle-
dujemo propadanje parlamenta do reforme leta 1867. Naslednje leto je
vsa zakonodajna pobuda prešla iz rok parlamenta na kabinet. Ugled, ki
sta ga nekoč imeli črki M. P.*, je pričel naglo upadati in poslej lahko
rečemo samo še, da je »vloga, čeprav skromna, prešla na posamezne
člane«. Veliki dnevi so minili.
Cesa podobnega bi ne mogli trditi o raznih ministrstvih, ki so v
primeri s propadanjem parlamenta pridobivala pomen. Raziskava nam
* M. P. — skrajšava za Member of Parlament, poslanec.
937
lahko pokaže, da je bil Urad za Indijo na višku svoje dejavnosti, ko je
bil nameščen v prostorih hotela Westminster Palace. Vendar je bolj zna-
čilen nedavni razvoj kolonialnega urada. Medtem ko je bil britanski
imperij po večini pridobljen v času ko je bil kolonialni urad (kolikor
je sploh obstajal) nameščen v nagodoma izbranem poslopju na Downing
Streetu, se je pričelo novo obdobje kolonialne politike prav tedaj, ko
se je urad preselil v stavbe, ki so bile posebej sezidane zanj. To je bilo
leta 1875 in stavba je bila dobro planirana kot ozadje nesreč v burskih
vojnah. Toda kolonialni urad je dobil novo življenjsko moč v času druge
svetovne vojne. S svojo preselitvijo v začasno in zelo neudobno poslopje
na Great Smith Streetu — v poslopje anglikanske cerkve, postavljeno
za čisto drugačne namene — je britanska kolonialna politika zaživela
tisto obdobje razsvetljenih dejavnosti, ki se bo nedvomno končalo z do-
vršitvijo nove zgradbe, planirane na mestu stare westminstrske bolniš-
nice. Vednost, da se dela po tem projektu še niso pričela, je zelo
pomirjevalna.
Seveda se noben drug britanski primer ne more meriti s pomeni j i-
vostjo zgodbe o New Delhi j u. Nikjer drugje britanski arhitekti niso dobili
naročila za načrtovanje tako velike prestolnice s tako številnimi prebi-
valci. Namen, da bodo zidali New Delhi, so razglasili leta 1911 na Im-
perial Durbaru, ko je kralj George V. kot naslednik mogula zasedel
Peacockov prestol. Sir Edwin Lutyens je tedaj pričel načrtovati britanski
Versailles z razkošno zasnovo in s skrbjo za podrobnosti, ki ni ničesar
izpustila, z mojstrskim načrtom in veličastnim obsegom. Toda razvojne
stopnje zidave se ujemajo s stopnjami političnega poloma. Akt o indijski
vladi iz leta 1904 je bil samo preludij k temu, kar je sledilo: poskusu
umora podkralja leta 1912, deklaracija iz leta 1917, poročilu Montagua
in Chelmsforda leta 1918 in njegovi izpolnitvi leta 1920. Lord Irwin se
je preselil v svojo novo rezidenco leta 1920, to je istega leta, ko je in-
dijski kongres zahteval neodvisnost, v letu ko se je začela konferenca za
okroglo mizo in leto dni pred kampanjo za javno neposlušnost. Ko bi ne
bilo dolgočasno, bi bilo mogoče zgodbo zasledovati prav do dne, ko so
se Britanci končno umaknili. Ob tem bi lahko pokazali, da ima prav
vsaka stopnja umika vzporednico v dovrševanju javnih del. Končni re-
zultat ni bil nič več in nič manj kot mavzolej.
Propadanje britanskega imperializma se je dejansko pričelo s sploš-
nimi volitvami leta 1906, s takratno zmago liberalcev in polsocialističnih
idej. Zato naj nikogar ne preseneti, da je datum 1906 kot datum dogra-
ditve vrezan v granit nad vrati Vojnega urada. Waterloojsko bitko je
bilo mogoče voditi iz tesnih uradov pri Horse Guard's Parade. Nasprotno
pa so bili načrti za napad na Dardanelle potrjeni v spoštovanje zbuja-
jočem okolju. Naj izvedeni načrt Pentagona v Arlingtonu (Virginija)
zadostuje kot naslednji poučni primer za načrtovalce. Mogoče ni lepo,
da vidimo skiñto logiko v tem, da je bil Pentagon postavljen ob narodnem
pokopališču, a predmet je gotovo vreden raziskave.
Nikakor ni gotovo, da bi vpliven bralec tega poglavja lahko podaljšal
življenje kakšni umirajoči ustanovi zgolj s tem, da bi jo prikrajšal za
938
njen mogočni glavni stan. Lahko pa napravi eno: z gotovostjo namreč
lahko prepreči porajanje organizacije, ki se duši že ob svojem rojstvu.
Poznamo številne primere, ko se porajajo ustanove s popolnoma urejeno
organizacijo pooblaščenih direktorjev, svetovalcev in izvrševalcev, ki se
shajajo v stavbi, posebej planirani v ta namen. In izkušnja nam kaže,
da bo taka ustanova umrla. Zaduši jo njena lastna popolnost. Ne more
se zakoreniniti zaradi pomanjkanja zemlje. Ne more naravno- rasti, ker
je že odrasla. Ker je nerodovitna po svoji naravi, ne more niti vzcveteti.
Kadar srečamo primer takega načrtovanja — kadar npr. vidimo stavbo
Združenih narodov — strokovnjaki med nami žalostno zmajejo z gla-
vami, potegnejo rjuho čez truplo, in po prstih odidejo na čist zrak.
INJELITITIS AH ORGANIZACIJSKA P.4RALIZA
Povsod srečujemo tip organizacije (administrativne, trgovske ali aka-
demske), kjer so višji uradniki prizadevni in dolgočasni, srednji le splet-
karijo drug proti drugemu, nižji pa so bodisi zavrti ali nesposobni.
Prizadevnost je nasploh majhna, končni rezultat pa enak ničli. In ko si
ogledujemo ta žalostni prizor, pridemo do sklepa, da so vodilni ljudje
dali od sebe vse, se bojevali proti nasprotovanju in končno priznali poraz.
Vendar rezultati nedavnih raziskav kažejo, da ne smemo sklepati na tak
poraz. V velikem odstotku umirajočih ustanov, ki smo jih do zdaj pre-
iskali, je poslednja koma rezultat določenega namena in dolgotrajnih pri-
zadevanj. Seveda je posledica bolezni, toda bolezni, ki je po večini hotena.
2e od pojava prvih znamenj so napredovanje bolezni le pospeševali, mno-
žili vzroke in z veseljem sprejemali nova znamenja. To je bolezen po-
vzročene inferiornosti In ji je ime injelititis.* Bolezen je tudi veliko bolj
pogostna, kot često mislimo, in postavitev njene diagnoze je mnogo lažja
od zdravljenja.
Naš študij organizacijske paralize se logično začenja z opisom poteka
bolezni od nastopa prvih znamenj do končne kome. Druga stopnja naše
raziskave se bo ukvarjala z znamenji in diagnozo. Tretja stopnja bi po
pravilu morala vsebovati napotke za zdravljenje, toda o teh nam je znano
zelo malo. Niti ni zelo verjetno, da bi neposredna prihodnost prinesla
nova odkritja, ker tradicija britanskih medicinskih raziskav vseskoz na-
sprotuje kakršnemu koli poudarjanju tega dela predmeta. Britanski me-
dicinski strokovnjaki se običajno zadovoljujejo s tem, da ugotovijo zna-
menja in določijo vzrok. Francozi, pa pričenjajo z opisom zdravljenja
in govorijo — če sploh govorijo — o diagnozi šele pozneje. Čutimo, da
je naša dolžnost vztrajati pri britanski metodi; ta sicer mogoče res ne
pomaga bolniku, je pa zato nedvomno veliko bolj znanstvena. Potovati
v upanju je bolje kot dospeti na cilj.
Prvo znamenje nevarnosti je, če se v hierarhiji organizacije pokaže
posameznik, ki v sebi združuje visoko stopnjo nezmožnosti z nevoščlji-
* Injelititis je kratica, sestavljena iz in-competence (= nesposobnost) in
jealousy (= zavist). (Op. prev.)
939
vostjo. Sama po sebi nobena izmed teh dveh lastnosti ni bogve kako
pomembna in večina ljudi ima neko količino obeh. Toda kadar ti dve
lastnosti dosežeta neko koncentracijo — za zdaj jo bomo označevali z
I.iJs — nastopi kemična reakcija. Elementa se spojita in data novo snov,
ki smo jo poimenovali »injelitanca«. Na navzočnost te snovi lahko skle-
pamo pri vsakem posamezniku, ki se — potem ko se mu ni posrečilo,
da bi karkoli napravil na svojem oddelku — nenehno skuša vmešavati
v druge oddelke in dobiti vpliv na osrednjo administracijo. Strokovnjak,
ki sreča to posebno zmes neuspeha in ambicioznosti, bo takoj zmajal z
glavo in mrmraje ugotovil »primarna ali idiopatska injelitanca«. Kot
bomo videli, so njena znamenja takšna, da jih ni mogoče spregledati.
Naslednja ali druga stopnja v razvoju bolezni nastopi, ko okuženi
individuum dobi popolno ali delno nadzorstvo nad osrednjo organizacijo.
V mnogih primerih pride ta stopnja brez prejšnjega obdobja primarne
okužitve, to se zgodi, kadar tak individuum pride v organizacijo na tej
stopnji. Na tej stopnji je lahko spoznati z injelitanco okuženega posa-
meznika po vztrajnosti, s katero si prizadeva izločiti vse tiste, ki so
zmožnejši od njega, in po vztrajnosti, s katero nasprotuje namestitvi ali
napredovanju vsakogar, ki bi se s časom utegnil izkazati za zmožnejšega
od njega. Seveda si ne bo upal reči »Mr. Asterisk je preveč zmožen«,
zato bo rekel: »Asterisk? Mogoče je bister, toda ali je dovolj razsoden?
Meni je Mr. Cypher skoraj bolj všeč.« Ne upa si reči — »Ob Mr. Aste-
risku se čutim majhen«, zato bo rekel: »Zdi se mi, da je Mr. Cyper raz-
sodnejši.« Razsodnost je zanimiva beseda, ki v tej zvezi pomeni nasprotje
od inteligentnosti; v resnici pa pomeni, da delaš to, kar je bilo že na-
rejeno. Tako Mr. Cypher napreduje, Mr. Asterisk pa gre kam drugam.
Osrednja administracija se postopoma napolni z ljudmi, ki so še neum-
nejši kot predsednik, direktor ali upravnik. Ce je vodja organizacije
drugorazreden, se bo potrudil, da bodo ljudje, ki so mu neposredno pod-
rejeni, tretjerazredni; ti pa bodo poskrbeli, da bodo njihovi podrejeni
četrtorazredni. Kmalu se bo pričelo pravo tekmovanje v neumnosti in
ljudje se bodo delali celo bolj neumne, kot v resnici so.
Naslednja ali tretja stopnja bolezni je dosežena, ko od vrha do dna
v vsej organizaciji ne preostane več niti iskrica pameti. To je stopnja
kome, ki smo jo opisali v prvem odstavku. Ko je ta stopnja dosežena,
je ustanova za kakršenkoli namen praktično mrtva. Lahko ostane v komi
dvajset let. Lahko tudi mirno razpade. Lahko si celó končno opomore,
toda taki primeri so izredno redki. Morda se bo zdelo čudno, da je mogoče
-Eu uiasAod saoojd зС Bd jFpua^ -BCuaC^ABjpz zajq аСизС^лвЈрго трп;
raven in zelo podoben procesom, v katerih razni živi organizmi razvijejo
odpornost za strup, ki je bil ob prvem srečanju usoden. Položaj je tak,
kot da bi bila vsa ustanova poškropljena z DDT, ki zanesljivo odstra-
njuje vsako sposobnost, na katero naleti. Za določeno obdobje to doseže
zaželeni učinek. Vendar na koncu posamezniki razvijejo imunost. Svojo
zmožnost skrijejo pod masko slaboumnega humorja. Tako sile, ki bi
morale izločiti vsako zmožnost (zaradi lastne neumnosti), ne morejo spo-
znati zmožnosti, kadar nalete nanjo. Zmožni posameznik vdre skozi zu-
940
nanje obrambne mehanizme in prične napredovati proti vrhu. Talco na-
preduje ob govorjenju neumnosti o golfu, ob slaboumnem hihitanju,
izgubljanju dokumentov in pozabljanju imen, ko je skratka videti tak
kot vsi drugi. Sele ko doseže visok položaj, nenadoma odvrže masko in
se prikaže kot demonski kralj med čredo pravljičnih bitij iz pantomime.
Visoki uradniki s cvilečimi kriki osuplosti spoznajo zmožnost prav v svoji
sredi. Vendar je takrat že prepozno, da bi kaj ukrenili proti njej. Skoda
je bila storjena, bolezen se prične umikati, in popolno ozdravljenje je
mogoče v naslednjih desetih letih. Vendar so taki primeri naravnega
ozdravljenja izredno redki. Bolj običajno je, da se bolezen razvije skozi
vsa znana stanja in postane, kot vse kaže, neozdravljiva.
Videli smo, kakšna je bolezen. Zdaj nam preostaja samo še, da poka-
žemo, po katerih simptomih lahko ugotovimo njeno navzočnost. Nadrobno
opisati razširitev okužbe v fiktivnem primeru je eno, povsem nekaj dru-
gega pa je, če stopimo v tovarno, barake, urad, univei-zo, in na prvi
pogled spoznamo znamenja. Vsi vemo, kako se posrednik za prodajo
nepremičnin sprehaja po hiši, kadar jo kupuje. Kdaj bo odprl omaro ali
brcnil v robnike ter vzkliknil »skoz in skoz gnilo«, je zgolj vprašanje
časa. (Ce bi hišo prodajal, bi seveda izgubil ključ od omare, medtem
ko bi opozarjal na lep razgled skozi okna.) Podobno lahko sociolog spozna
simptome injelititisa celo v njegovi prvi stopnji. Počakal bo, povohal,
modro prikimal, in takoj bo očitno, da ve. Toda kako ve? Kako lahko
ugotovi, da se je pričel injelititis? Ko bi bil tu prvotni vir infekcije, bi
bila diagnoza razmeroma lahka, vendar jo lahko določimo tudi v primeru,
ko je vir bolezenskih bacilov na dopustu. Njegov vpliv lahko ugotovimo
v zraku. Predvsem ga lahko najdemo v določenih pripombah, ki jih izre-
kajo drugi, kot npr.: »Napačno bi bilo, če bi hoteli doseči preveč. Ne
moremo tekmovati z Najvišjimi. Tu na Nizki stopnji opravljamo ko-
ristno delo, ki je državi potrebno. Bodimo zadovoljni s tem.« Ali pa: »Ne
želimo ustvarjati videza, da smo v prvi vrsti. Način, kako govorijo ljudje
iz Mnogotrudca o svojem delu, je absurden; prav kot da bi bili enaki
z Najvišjimi.« Ali: »Nekateri izmed naših mlajših ljudi so šli k Najvišjim
in eden ali dva celo k Mnogotrudcu. Mogoče je to zanje najpametnejše.
Mi jim radi privoščimo tak uspeh. Izmenjava misli in osebja je dobra
stvar, čeprav moramo priznati, da so nas ljudje, ki so prišli k nam iz
Najvišjih, razočarali. Seveda, k nam prihajajo le ljudje, ki so jih oni
zavrgli. No da, ne smemo se pritoževati. Ce je le mogoče, se izogibljemo
trenju. In vedno lahko trdimo, da dobro delamo po naše, skromno.«
Kaj nam povedo te pripombe? Povedo nam, jasno kažejo na to, da
je bila norma za uspeh postavljena prenizko. Zaželena je le nizka norma
in sprejemljiva celo še nižja. Navodila, ki jih daje drugorazredni šef in
so naslovljena na tretjerazredne izvrševalce, pričajo o minimalnih ciljih
in neučinkovitih sredstvih. Višja raven zmožnosti ni zaželena, saj šef ne
bi bil zmožen nadzorovati učinkovito organizacijo. Nad vhod je bil z
zlatimi črkami vklesan moto: »Za vedno tretjerazredni.« Tretjerazrednost
je postala osnova politike. Vendar se še zavedajo obstoja višjih norm.
Zato na tej stopnji še obstaja ton opravičevanja, občutek nelagodnosti,
941
kadar se omenja Najvišje. Toda niti opravičevanje niti nelagodnost ne
trajata dolgo. Hitro nastopi druga stopnja bolezni in to bomo zdaj opisali.
Drugo stopnjo spoznamo po njenem glavnem znamenju: ošabnosti.
Postavljeni nizki cilji so bili zvečine doseženi. Tarča je bila le deset
metrov od strelišča, zato je število zadetkov veliko. Direktorji so dosegli
vse, kar so si zadali. To jih kmalu napolni s samozadovoljstvom. Hoteli
so nekaj napraviti in to se jim je posrečilo. Kmalu pozabijo, da so z
majhnim naporom dosegli le slab rezultat. Opazijo le, da so uspeli, ko se
to pri Mnogotrudcih ni posrečilo. Tako postanejo vedno bolj ošabni in
to ošabnost spoznamo po pripombah: »Sef je preudaren, in ko ga bolje
spoznaš, vidiš, da je tudi bister. Ne govori veliko, vendar se le redko
zmoti.« (To lahko rečemo o vsakomer, ki nikoli nič ne napravi.) Ali pa:
»Tukaj imamo kaj malo zaupanja v odličnost. Preveč bistri ljudje so
lahko strašna nadlega, ker kršijo ustaljene običaje in predlagajo vse mo-
goče načrte, ki jih ni še nihče preskusil. IVli s preprosto zdravo pametjo
in skupinskim delom dosegamo odlične rezultate.« In končno: »Prav res-
nično smo ponosni na naš bife. Ne vemo, kako se upravniku posreči
pripraviti tako dober obrok za tako nizko ceno. Prava sreča, da ga
imamo.« Te zadnje pripombe slišimo, ko sedimo pri mizi, pokriti s po-
packanim polivinilom, ko je pred nami na krožniku neužitna grdobija
in ko nas navdaja groza ob videzu in vonju tega, čemur pravijo kava.
V resnici nam bife pove več kot urad. Prav tako kot hitro presodimo
zasebno stanovanje po pregledu stranišča (da vidimo, ali je v njem re-
zervni toaletni papir) in hotel po stekleničkah na mizah, tako sodimo
veliko ustanovo po videzu njenega bifeja. Ce je pobarvan temnorjavo
in bledozeleno, ima rdeče zavese (ali pa jih sploh nima), če ne vidimo
cvetlic, če je juha iz ričeta (vseeno če plava v njej poginula muha ali ne),
če je menu plesniv in če so uslužbenci še vedno zadovoljni z vsem —
potem je ustanova v zelo slabem stanju. V takem primeru je namreč
samozadovoljstvo doseglo tisto stopnjo, na kateri odgovorni ne ločujejo
več med hrano in packarijo. To je absolutna ošabnost.
Tretja in zadnja stopnja bolezni nastopi, ko ošabnost nadomesti oto-
pelost. Uradniki se ne hvalijo več s svojo učinkovitostjo v primeri s kakš-
no drugo ustanovo; popolnoma so pazabili, da sploh obstajajo kakšne
druge ustanove. Prenehali so jesti v bifeju; rajši prinesejo s seboj sendviče
in stresajo drobtine po svojih pisalnih mizah. Na oglasni deski najdemo
plakat za koncert, ki je bil pred štirimi leti. Na vratih pisarne Mr. Browna
je tablica z imenom Smith, na vratih Mr. Smitha je z obledelim črnilom
ali na lepljivem papirju napisano Robinson. Razbita okna so zalepljena
z lepenko. Ce se dotakneš električnega stikala, te strese. S stropa se lušči
belež in stene so vse polne madežev. Dvigalo je pokvarjeno in vode na
stranišču ni mogoče zapreti. Dež, ki teče skozi razbito stropno okno,
lovijo kar v skledo, in iz kleti se sliši mijavkanje lačne mačke. Zadnja
stopnja bolezni je pripeljala ustanovo na prag popolnega poloma. V tej
akutni fazi so bolezenska znamenja tako številna in očitna, da jih izkušen
raziskovalec lahko opazi že po telefonu, ne da bi sploh obiskal prizorišče.
Ko naveličan glas odgovori: »Kaj pa je?«, je izkušen človek slišal dovolj.
942
Ko odloži slušalko, žalostno zmaje z glavo in zamrmra: »Globoko v tretji
fazi in gotovo ne more več poslovati.« Prepozno je, da bi skušali še kaj
reševati. Ustanova je praktično mrtva.
Opisali smo bolezen od znotraj in od zunaj. Znani so nam izvir, razvoj
in nasledek okužbe kot tudi simptomi, po katerih spoznamo njeno na-
vzočnost. Britanska zdravniška spretnost gre pri svojem raziskovanju
le redko dalj. Ko so Britanci bolezen določili, imenovali, opisali in razlo-
žili, so običajno povsem zadovoljni in pripravljeni, da se lotijo nasled-
njega problema. Ce bi jih vprašali po zdravljenju, bi vas presenečeno
pogledali in svetovali uporabo penicilina s prejšnjo ali poznejšo izpulitvijo
vseh bolnikovih zob. Takoj je očitno, da jih ta stran zadeve sploh ne
zanima. Ali naj zavzamemo isto stališče? Ali pa naj kot sociologi pretre-
semo možnosti, kaj — če sploh kaj — je mogoče napraviti v tem pri-
meru? Nedvomno bi bilo prezgodaj razpravljati o kakšnem natančno dolo-
čenem zdravljenju, toda kljub temu bo mogoče koristno naznačiti splošne
smeri, v katerih bi si lahko prizadevali za rešitev. Nakažemo lahko vsaj
neka splošna pravila. Prvo tako pravilo bi bilo: obolela ustanova sama
ne more regenerirati. Seveda poznamo primere, ko je bolezen sama izgi-
nila prav tako, kot se je pokazala, brez opozorila. Toda taki primeri so
redki, po mnenju strokovnjakov neobičajni in zato nezaželeni. Zdrav-
ljenje — kakršno koli že — mora priti od zunaj. To, da si bolnik sam
odstrani slepič ob lokalni omrtvitvi, je sicer fizično mogoče, vendar tak
postopek ni priljubljen in je tarča mnogoterih ugovorov. Druge operacije
so še manj primerne za bolnikovo lastno spretnost. Tako lahko z goto-
vostjo izrečemo prvo pravilo: bolnik in zdravnik naj ne bosta združena
v eni osebi. Kadar pa ustanova doseže razvito stanje bolezni, je nujna
pomoč strokovnjaka, v nekaterih primerih celo pomoč največje živeče
avtoritete: Parkinsona samega. Resda utegne biti honorar zelo velik, toda
v takem primeru vsota ni pomembna. Gre za življenje in smrt.
Drugo pravilo, ki ga lahko postavimo, je naslednje: bolezen v prvi
fazi zdravimo s preprosto injekcijo, v drugi fazi v nekaterih primerih
z operacijo, tretja pa je za zdaj neozdravljiva. Nekoč so zdravniki sicer
blebetali o stekleničkah in tabletah, toda to je že zastarelo. V nekem
drugem obdobju so največ govorili o psihologiji, toda tudi to je že zasta-
relo, zlasti zato, ker so medtem za večino psihoanalitikov dokazali, da
so nori. Zdaj je čas injekcij in rezanja, in sociologu se spodobi, da gre
s časom naprej. Ce srečamo primer primarne okužbe, avtomatično pripra-
vimo brizgalko in razmišljamo le o tem, kaj naj poleg vode še vsebuje.
Po pravilu naj bi injekcija vsebovala kakšno aktivno snov — toda katero
naj izberemo? Injekcija, ki bodisi ubije, bodisi ozdravi (na življenje in
smrt), bo vsebovala visoko stopnjo netolerantnosti, toda to drogo je včasih
težko priskrbeti in včasih je za uporabo premočna. Dobimo jo lahko iz
krvi polkovnih narednikov, vsebuje pa dva kemična elementa: (a) naj-
boljše je komaj dobro (GGnth) in (b) za nobeno reč ni izgovora (NEnth).
Ce ga vbrizgamo v okuženo ustanovo, ima netolerantni posameznik to-
nični učinek in lahko povzroči, da se ves organizem obrne proti prvotnemu
viru okužitve. Čeprav je tako zdravljenje lahko zelo dobro, ni nikoli
943
gotovo, da bo učinek trajen. Ni namreč gotovo, da bodo vse okužene snovi
odstranjene iz organizma. Doslej zbrani podatki nas vodijo k domnevi,
da je tako zdravljenje zgolj blažilno, medtem ko bolezen traja v latentnem
stanju. Nekateri ugledni strokovnjaki menijo, da bi ponovna injekcija
povzročila popolno ozdravljenje. Drugi se boje, da bi ponovitev izzvala
ponovno vzburjenje, ki bi bilo le malo manj nevarno kot pi-votna bolezen.
Zato je netoleranca zdravilo, ki ga moramo uporabljati zelo previdno.
Obstaja še drugo, milejše zdravilo: zasmeh; vendar je njegovo delovanje
negotovo, njegov značaj nestanoviten in učinek premalo znan. Ni vzroka, da
bi se bali škode, ki bi jo utegnila povzročiti injekcija zasmeha, vendar tudi
nimamo resnih upov, da bi lahko pripeljala k ozdravitvi. Splošno znano je,
da za injelitanco oboleli posameznik razvije debelo zaščitno kožo, ki je
neobčutljiva za zasmeh. Zasmeh sicer lahko pripomore k izolaciji okužbe,
toda to je največ, kar lahko pričakujemo, in več kot smemo zahtevati.
Končno lahko še povemo, da smo v takih primerih preskusili tûdi
kaznovanje; tega ni težko dobiti in ni bilo vedno povsem brez učinka.
Vendar tu spet naletimo na težave. Ta droga je neposredni stimulus,
lahko pa izzove tudi učinke, ki so povsem nasprotni strokovnjakovim
pričakovanjem. Po trenutnem krču bo z injelitanco okuženi posameznik
še bolj zanikrn kot prej in kot vir okužbe prav tako nevaren. Skoraj
gotovo je, da bi bilo kaznovanje koristno le v zdravilu, ki bi bilo sicer
sestavljeno še iz netolerance, zasmeha in drugih, doslej še nepreizkušenih
drog. Na koncu moramo povedati, da taka zdravila za zdaj še ne obstajajo.
O drugi stopnji bolezni domnevamo, da jo je mogoče operirati. Po-
klicno razgledani bralci so gotova že slišali o Nuciform Sacku in o delu,
pri katerem običajno pomislimo na Nožarja Walpoja. Operacija, ki jo je
ta slavni kirurg prvi izvedel, obstaja v tem, da se odstranijo vsi okuženi
deli in da se dovaja nova kri iz podobnega organizma. Ta operacija je
nekajkrat uspela. Dodati moramo, da se je nekajkrat tudi ponesrečila.
Sok, ki ga ob njej doživi organizem, je lahko prehud. Nova kri je lahko
nedosegljiva ali pa, če jo že imamo pripravljeno, se noče mešati s krvjo,
ki je bila prej v obtoku. Z druge strani pa ta dramatična metoda daje
največje možnosti za popolno ozdravitev. V tretji fazi ni nobene možnosti
za delovanje. Ustanova je mrtva za kakršen koli praktičen namen. Lahko jo
na novo ustanovimo, toda le s spremenjenim imenom, lokacijo in s povsem
drugim osebjem. Skušnjava, da bi zaradi kontinuitete del starega osebja
preselili v novo ustanovo, je skušnjava, ki lahko premoti le preveč varčnega
človeka. Taka transfuzija pa je gotovo usodna in kontinuiteta je edina
stvar, ki se ji moramo popolnoma ogniti. Za prav noben delček stare in
okužene ustanove ne smemo domnevati, da je ostal neokužen. Iz prejšnjega
kraja ne smemo ohraniti nič osebja, nič opreme in nobene tradicije. Do-
sledni karanteni mora slediti popolna razkužitev. Okuženo osebje je naj-
bolje razposlati najbolj osovraženim konkurenčnim ustanovam. Brez pomi-
sleka je treba uničiti vso opremo in vse spise. Poslopje samo je najbolje
visoko zavarovati in potem zažgati. Sele ko je samo še črna razvalina, smo
lahko prepričani, da so okužitveni bacili res uničeni.
Prevedla Meta Grosman-Dokler
944
Iz 15-leine dejavnosti državnega gospodarstva
Hortobagv
Tibor Z á m
Leto 1963 je bilo za DG (državno gospodarstvo) Hortobagy dvakrat
jubilejno: slavilo je petnajsto obletnico ustanovitve in deseto reorgani-
zacijo. Reorganizacije so bile povprečno vsako poldrugo leto, včasih pa
tudi dvakrat na leto. Naštevanje bi napolnilo celo stran. V tem času se
je spreminjala tudi velikost gospodarstva: dodajali so, odvzemali, ločevali
in zopet spajali. Danes meri 70 000 hektarjev. V letu 1962 je imelo to
gospodarstvo približno 30 milijonov izgube, čeprav so se izboljšale teh-
nične in osebne možnosti njegovega delovanja.
V začetku je sodilo v mehanizacijo pet traktorjev goseničarjev, toda
država je že prvo leto prispevala petsto milijonov forintov, da bi se
ustvarile možnosti za sodobno gospodarjenje (hlevi, razna kmetijska opre-
ma, stanovanja itd.). V letu 1948 je prišel en traktor na 500 ha orne zemlje,
leta 1959 na 118 ha, leta 1961 pa na 91 ha. Stanje osebja se je nenehno
izboljševalo: danes pride na 450 ha strokovnjak z višjo ali srednjo izobraz-
bo. Teh nekaj podatkov dokazuje požrtvovalnost države; deficit, pomanj-
kanje stabilne organizacijske oblike in nenehne spremembe — leta 1964
je bila nova reorganizacija •— pa dajejo slutiti, da je z gospodarjenjem
na Hortobagyu nekaj narobe. Leta 1962 je bilo poraženih 200 pogonskih
strojev, 16 tovornjakov, 36 žitnih kombajnov, 20 šilokombajnov in še
vrsta modemih proizvajalnih sredstev, 2000 delavcev ter 160 inženirjev
in tehnikov agronomije.
Vodstvo gospodarstva pripisuje krivdo za deficit v prvi vrsti suši
(o tem govorijo tudi dokumenti: revizija je odpisala na račun narave
izdatno vsoto dolga). Vendar moramo ta izgovor sprejeti s pridržkom;
področje tega gospodarstva je skoraj vedno tako sušno, da je mogoče vse
proizvodne zmote pripisati naravi. Tako sklicevanje na naravo negirajo
podatki iz starih uradnih knjig, ki pravijo, da kmetovanje v sušnih letih
ni bilo vedno deficitno.
Dneve jubilamega leta karakterizirajo zmeda, improvizacija in brez-
glavost. Življenje je sestavljeno iz zastojev in novih pospeškov in tako
s svojim neenakomemim tempom trpinči ljudi, živali in stroje. Osnovo
za razumevanje današnjega gospodarjenja daje zgodovina tukajšnjega
kmetovanja. S pojmom »zgodovina« seveda ne mislim reorganizacij, ki
8 Problemi
945
so se vrstile druga za drugo •— njihovo nujnost in smotrnost bi bilo sedaj
težko dokazovati — temveč principe in ideje, ki jih je gospodarstvo v tej
dobi v praksi uresničevalo ali želelo uresničiti.
V petnajstih letih so na pusti preskusili tri smeri kmetovanja: ro-
mantiko, empirijo in znanost. Romantika je trajala večidel do 1. 1955,
empirija (v jeziku ekonomistov >^mpirično kmetovanje«) se je končala
leta 1961, znanstveno pa so kmetovali od 1962 do 1963. Jasno je, da so
bili v romantiki pričujoči nekateri empirični elementi, kakor so tudi
v empirijo zašli nekateri elementi romantike, znanost pa je seveda upo-
rabila rezultate empirije.
Novo romantiko
označuje namakanje, pogozdovanje in preoblikovanje narave. Izraz
»nova« rabim zaradi razločevanja od stare romantike, ki tudi sodi k po-
krajini (to so čikoši, čarda, fatamorgana, potepuhi itd.). Dokumentacija
o tem obdobju se je razgubila v vrvežu reorganizacij, ostala so le dejstva
in predmetni spomeniki, iz katerih lahko rekonstnairamo njegovo podobo.
Časovna odmaknjenost nam je pri tem lahko samo v pomoč, zakaj cen-
trifuga časa je že ločila zmje od plevela. Nova romantika na Hortobagyu
je bila izredno ekstremistična; vsebovala je staro stremljenje po ustvar-
janju koristnega, to pa je hotela doseči z nasilnim preoblikovanjem
narave.
Pred 1. 1945 so pusto večinoma uporabljali za pašo. Se v XX. stoletju
je bilo gospodarstvo tukaj napol nomadsko. Zapuščena zemlja Hortobagya,
ki se je zaradi zaostalosti in mačehovske narave ohranila kot deviška
zemlja, je bila kot nalašč za nove ideje kmetovanja, ki jih je bilo treba
šele dokazati. Res je, bombaža menda niso gojili, toda riž so sejali že
leta 1955 in to na 6000 hektarjih. Komaj je še kje kakšno področje, kjer
se to ne bi poznalo. To so travniki, ki žal niso več za pašo, pa se tudi
niso spremenili v plodno zemljo. Stiri leta ali šest je riž še nekako uspe-
val, nato pa je zraslo med rižem toliko plevela, da je bilo nesmotrno
še naprej siliti se z rižem. »Počivajoča« riževa področja so postala po
sedmih, osmih letih čisto divja in zanemarjena. S pašnikov za ovce so
izrinili živali in človeka. Namesto njih mogočno in divje uspevajo različne
vrste kopnega in vodnega plevela. Kasneje so odkrili, da je riž rastlina,
ki je zelo izbirčna glede tal. Za dlan visoko rodno plast, ki se je nalagala
sto in sto let, so razkrojili z nasipi in s preurejanjem področja. Na depojih
zraste vsako pomlad nizka trava, ki edina še spominja na bivša lepa
kosišča. Po današnjem strokovnem mnenju je gojenje riža na teh pod-
ročjih za vedno uničilo zemljišče.
V začetku petdesetih let so naredili na Hortobagyu številne kanale.
Ze v najstarejših študijah se je oglašala ideja o namakalnem poljedelstvu
in želja, spremeniti pusto v uporabno zemljišče, vendar za uresničitev te
zamisli ni bilo nikoli sredstev. Sedaj se je denar kar usui. Država je
z velikimi vsotami finansirala graditev kanalov. Nova romantika je hotela
946
pusto spremeniti v obljubljeno deželo. V tistem času so se zaklinjali na
uspešnost škropljenja z ladjami. Petdeset metrov dolgi vodni curki, pre-
lepih mavričnih barv, so dajali očem očarljivo sliko in skoraj celih pet
let na daleč oznanjali bližajočo se obljubljeno deželo. Nato kanalov niso
več napajali. Odkrili so, da vzdrževanje ladij in cena vode presegata
vrednost pridelkov. Eno ladjo so prodali, drugo izločili. Propadla zamisel
je veljala 7 milijonov. Pri Konyi narejeno 20-—25 km dolgo kanalizacijo
so prerasle vodne rastline; potrateni denar ne bo nikoli povrnjen. Stroške
zasipanja kanalov pa bo moral plačevati še prihodnji rod.
Danes mnogi strokovnjaki menijo, da je bila kanalizacija nepotrebna
in nekoristna, prihodnost Hortobagyja si zamišljajo brez nje. To njihovo
stališče nas uči, kako pademo iz ene skrajnosti v drugo.
Na Konyi je približno deset let stala električna naprava za sušenje
sena, katere pa niso nikoli rabili. Poleti 1963 so jo podrli. Njeni sestavni
deli in konstrukcijski elementi so bili dolgo prepuščeni glodajoči rji na
pašniku. Ni znano, čemu je bila sploh postavljena.
Vse to še nekako razumemo — kot izjemen primer. — Toda kar se
je zgodilo s konji, kaže na globljo zvezo s teorijo nove romantike. Jeseni
1952 se je nekdo spomnil, da je treba na Hortobagyu centralizirati ple-
mensko konjerejsko rezervo, ki je bila do takrat raztresena po vsej državi.
Direktivi je sledilo dejanje, čeprav hlevi še niso bili sezidani. Zato je
stala živina v novembrskem in decembrskem mrazu, v dežju in vetru,
kar na prostem. Preden so jo spravili v hleve, je obolela in dosti je je
poginilo. Po tej nesreči je bilo na sodišču veliko obravnav. V obdobju
nove romantike so iztrebljali konje, »dogajalo se je, da smo nagnali v
klavnico 6—7000 konj, zdaj bi pa iz vsake kobile želeli dobiti dva mladiča
— po možnosti že v šestih mesecih!«, tako pripoveduje čikoš (konjski
pastir) o minulih dogodkih. Tudi sodobno kmetovanje potrebuje konje,
zanje se zanimajo tudi iz tujine in jih drago plačujejo: za konja težaka
8—10 tisoč forintov, za mladega plemenskega konja pa 50—60 tisoč fo-
rintov v trdni valuti.
V novoromantični praksi Hortobagya se očituje torzo takratne gospo-
darske politike. Ko omenjam nekatere nekoristne in drage ukrepe, nočem
trditi, da je bilo takratno gospodarstvo v osnovi napačno. Na Hortobagyu
so dejstva in trajna dejanja, ki presegajo napake. V bližini Szaszteleka,
Ohata, Borsosa je veliko zemlje, katere obdelovanje se je izplačalo. To
daje sedaj več dobička, kakor če bi bili še naprej ostali pri pašnikih.
Pogozdena področja počasi že spominjajo na gozd. Mladi nasadi dajejo
pusti novo podobo. Do leta 1953 so sezidali nove stanovanjske centre.
Tako je bila prvič po turških napadih dana možnost za naselitev puste.
Z zgodovinskega stališča je to sicer le datum, toda za nadaljnji gospo-
darski razcvet puste je neprecenljive vrednosti. To moramo poudariti
zato, ker je pri ekstremnem gospodarstvu zelo vabljivo izrekati ekstrem-
ne sodbe.
Posamezni pojavi nove romantike so še prav posebej protislovni:
dejanje se obrne proti namenu, čeprav niti glede samega namena nismo
947
vedno soglasni. Res je, da se investicija petstotih milijonov obrestuje šele
v prihodnosti, vendar moramo pri ocenjevanju junaškega početja upo-
števati, da so se sveže energije, ki so se sprostile pri usodnem prevratu,
mnogokrat podile za varljivo fatamorgano.
Tujina je plačevala le za staro romantiko, nova bremeni naš proračun.
Naš denar nam je dokazal, da pri kmetovanju ne odloča trdna vera, tem-
več znanost.
Empirično kmetovanje
se je začelo s tem, da so leta 1953 iz fil 000 ha velikega gospodarstva
napravili štiri manjša, samostojna gospodarstva. Njihova samostojnost je
zagotavljala večje možnosti za načrtno gospodarjenje in za proizvodno
samostojnost; to daje dostojen okvir treznim stremljenjem. V nasprotju
z romantiko je to obdobje označeval realizem, čeprav so se v njem še
iz leta v leto hranili elementi romantičnih predstav.
Do leta 1955 so bila gospodarstva brez izjeme deficitna, vendar so
se pričeli kazati znaki utrditve in možnosti za večjo rentabilnost. Izbolj-
šalo se je stanje osebja in tehnika, uzakonjena je bila pravica opazovanja
in empiričnih raziskav, ki niso upoštevale samo tehnike, temveč tudi
posebnost klime in tal na Hortobagyu. Vojaško terminologijo (»osvajanje«,
»premaganj so izločili iz gospodarstva. Empirični kmetovalec je zavr-
gel vojno moralo in pričel upoštevati naravo. To se je kazalo v vsakdanjem
delu, ki je dajalo perspektivo tudi prihodnosti.
»Enolični« Hortobagy ima dokaj različna tla, zato so setveni načrti
samostojnih gospodarstev razdelili površine nove romantike tudi na 4
do 7 delov, če je zemlja tako zahtevala. Povečala se je obdelava s stroji.
Izkušnja je tehniko prilagodila zemlji, v na.sprotju z novo romantiko, ki
je hotela prilagoditi zemljo tehniki.
V obdobju empiričnega kmetovanja ni bleščečih obljub za prihodnost.
Edino resnično koristno dejanje t. j. popravljanje zmot novoromantičnega
obdobja, se ne kaže vsiljivo in očitno, temveč se vključuje v zaporedje
let tako, da o njem ve le tisti, ki je to delo opravljal. Hkrati s tem se
je oblikoval značaj gospodarstva, počasi — kot je pač običaj pri stvareh,
ki obetajo trajnost. Ritem razvoja je bil na posameznih področjih različen,
toda povsod so se našla enaka merila. Po verodostojnih dokumentih se je
profil proizvodnje — ki je upošteval lastnosti pašnikov — »pomaknil v
smer živinoreje«. V primerjavi z letom 1950 je bilo v 1959. letu 50 ®/»
več živine.
Treznost in življenjsko sposobnost te smeri dokazujejo tudi letne
bilance. V primerjavi z letom 1950 kaže 1959. leto za približno 12 mili-
jonov forintov boljši rezultat, leto 1960 približno prav toliko, leto 1961
(čeprav je bilo sušno) pa 2 milijona. Pri analizi teh številk in podatkov
moramo upoštevati preseganje plana (v letnem povprečju 8 milijonov
forintov) in spreminjanje cen. Cene umetnih gnojil, strojev in rezervnih
delov za stroje so narasle. Zdaj je dobila pomen naša prejšnja trditev —
948
da po starih uradnih knjigah ni mogoče zvračati krivde za neuspehe
na naravo. V letih 1959, 1960, 19бГје teorija o suši sprejemljiva le kot
ovržena. (Čeprav zaradi sistema naših cen ne moremo soditi o številkah,
ki izkazujejo dobiček ali izgubo v uradnih knjigah, in v zvezi s tem tudi
ne o uspešnosti in razvoju gospodarjenja — vseeno mislim, da lahko
nakažemo nekaj posledic.)
Uspehi imajo nadvse preprosto razlago: pravilno so postavili cilj,
planirali so možnosti, pazili so na to, da so pravočasno sejali, želi in
okopavali in da sezonska dela niso postala njihova osnovna dejavnost.
V obdobju empiričnega gospodarstva so se strokovnjaki po enoletni
praksi »udomačili« v svojem območju. Kljub razsežnosti področja so pra-
vočasno prihajali tja, kjer so jih potrebovali. Ob večerih so se shajali
v pisarnah, kjer so programirali delo. V gostem cigaretnem dimu so
ognjevito razpravljali o minulem in jutrišnjem dnevu. Pri razdeljevanju
delavcev — pešcev, voznikov in strojev — seveda ni šlo brez prepirov,
toda zjutraj je vsakdo vedel, kaj mu je storiti: »kmetovanje je našlo
svoje mesto«. Človek, stroj, čas, vse je bilo načrtno organizirano. Imeli
so skromnejšo tehniko, kot jo imajo danes, vendar so jo uspešno uporab-
ljali. S smotrno organizacijo dela pa so dosegli, da se v glavni poljedelski
sezoni, ko mnogokrat preti delovni zastoj, proizvodnja ni ustavljala. Dik-
tirani tempo je ostajal v mejah zdravega razuma.
S tem, da so vse tako natančno izpolnjevali, pa so prišli v nesporazum
z naravo. .. Tudi v obdobju empiričnega gospodarstva so nastajali pre-
tresljaji, izvirajoči iz človeških slabosti in iz muhastega vremena. Neko
jesen se je zgodaj začelo deževje, ki je bilo tako dolgotrajno, da je
neomlaten riž vzkalil..., včasih je spet zapretila nova romantika: na
Hortobagy je prišlo 8000 orehovih sadik. Tu so slutili, da njihova tla
niso primerna za to drevo, in da bi tako pogozdovanje samo povečalo
stroške ter zmanjšalo dohodek; toda povelje je povelje in zasadili so
sadike. Morda je od vsega ostalo 100—200 drevesc na boljši zemlji v
ohatskem področju.
Empirično kmetovanje imajo danes za preživelo tudi na ravni vele-
kombinata; pri tem se sklicujejo predvsem na proizvodne indekse v gospo-
darsko razvitih deželah. Problem ni v tem — pravijo ekonomisti — da
bomo ostali za svetovnim nivojem, če bomo še naprej empirično gospo-
darili, temveč v tem, da smo že danes v zaostanku. To ugotovitev dopol-
njujejo s tem, da izraža empirično veleposestvo s svojo strogo koncen-
tracijo zgolj na svoje notranje zadeve neko omejenost in ločenost, kar je
nedvomno odsev nacionalne zaprtosti.
Empirično kmetovanje se razvija z zmernim tempom. Premišlja le
v mejah 5—10 tisoč hektarjev; na osnovi svoje gospodarske realnosti si
zamišlja celotno narodno gospodarstvo, s težavo pa reagira na nove po-
glede, ki se kažejo v svetovnem gospodarstvu, in zbira odklonilne dokaze
z izgovorom, da mislijo z novotarijami razvrednotiti empirično gospo-
darstvo, da mislijo spet mačehovsko ravnati s posebnostmi pokrajine in
da bodo spet zahtevali nemogoče.
949
Znanstveno kmetovanje
Cilj znanstvenega kmetovanja je doseči svetovno raven. Kmetovalec
na sodobni ravni živahno preučuje kmetijstvo oddaljenih dežel in ima
indekse svetovnega gospodarstva za veljavna merila. Izjavlja, da moramo
posplošiti izkušnje razvitih socialističnih in kapitalističnih dežel in da je
treba oblikovati táko proizvodno strukturo, ki omogoča najmodernejše
tehnične in tehnološke postopke. V gospodarskem tekmovanju zagotavljajo
gospodarski enoti njen obstoj le najsodobnejše delovne metode. Znanstveni
kmetovalec izraža najnaprednejšo težnjo naše dobe, zato veliko investira:
namaka široka področja, elektrificira, kemikalizira, umetno hrani, metode
naravnega obdelovanja zamenjuje z umetnim; njegove investicije, metode,
organizacija dela in proizvodnje so izrazito industrijske.
Leta 1961 so »majhna« gospodarstva na Hortobagyu združili, leta
1962 spojili, industrializirali in specializirali. Pri poljedelstvu so se izobli-
kovali žitni, koruzni, namakalni obrati; pri živinoreji goveji, svinjerejski,
konjerejski, ovčerejski in drugi obrati. V obrate so spremenili prometna
sredstva (težke stroje, lahke stroje, vozniški obrati), graditev (visoke in
nizke graditve) in ribolov.
Obdelovalno zemljo vseh pripojenih zemljišč so razdelili v 78 blokov.
Da bi bilo poslovanje tega orjaškega posestva lažje, so razdelili admini-
stracijo na oddelke (oddelki za knjigovodstvo, najemnino, zaposlitev,
trgovino itd.). Obratne kuhinje, stanovanjske hiše, delavske domove je
nadziral centralni organ.
Investiranje za prihodnje objekte so izvajali v znamenju znanstve-
nega kmetovanja. Poleg primitivnih sušilnic za seno, ki so bile zbite iz
akacijevega lesa, so postavili nove električne sušilnice. Enotni vodni sistem
za nova namakanja je stal 78 milijonov. Uporabo umetnih gnojil so pla-
nirali na 50 tisoč centov. Proti plevelu in proti škodljivim žuželkam so
se bojevali kemično z letali. Imajo orodne stroje iz Poljske, ruske stroje
za molžo, holandske stroje za mletje detelje. V posebnih obratih umetno
valijo piščance, umetno op lajaj o in hranijo perutnino. Vse to delajo po
industrijskih metodah.
Stanje zaposlenih se je spremenilo. Primerjava podatkov iz leta 1960
in leta 1963 kaže, da je število zaposlenih padlo (od 2536 na 1828), toda
število kvalificiranih delavcev je naraslo (od 278 na 400). Leta 1960 je
na 100 delavcev prišlo 5 strokovnjakov (inženirjev, tehnikov), v maju
leta 1963 pa 8 strokovnjakov in 7 (!) administratorjev. Padanje števila
delavcev kaže na dvig tehnične ravni (in na pomanjkanje delovne sile),
sprememba sorazmerij pa na novo strukturo. Sestava novega aparata je
boljša od prejšnjega, toda učinkovitost je manjša.
Razvejano kmetijstvo si prav gotovo pridobi simpatije tujca, ki potuje
mimo, tudi domači gostje ga imajo za nekaj modernega in novega. Tisti
pa, ki ga gledajo od blizu, ki vidijo, kako deluje, pravijo, da je v njem
nekaj, kar ni »socialistično«. Ce bi s tem mislili na nepomembne stvari,
bi ta trditev lahko povzročila mnogo nesporazumov. Toda v tej trditvi
so sumirana resnična dejstva, dogodki, pojavi in tendence, ki jih je mo-
950
goce meriti z zanesljivimi normativi in s prakso. V našem primeru s
prakso kmetovanja na Hortobagyu — in to moramo nujno raziskati, ker
govori o začetku neke revolucije, katere rezultati nam bodo rabili pri
vsem našem prihodnjem kmetovanju.
Pri razvrščanju dejstev po njihovi pomembnosti bom začel s tistimi,
ki govorijo o velikosti površine. Po spojitvi gospodarstva se je na po-
sestvu vsakdo trudil, da bi spoznal vsa področja in se znašel v labirintu
novih odvisnosti in zvez. To ni bilo lahko. Mnoge dejavnosti so ostale
brez izvajalcev. Včasih je minilo pol dneva, preden je traktorist našel
svoje delovno mesto. V prvih mesecih so se skušali agronomi orientirati
z zemljevidom, toda še leto in pol po spojitvi sem srečal strokovnjaka, ki
je že več ur iskal neko petdesethektarsko področje. Učinkovitost tehnike
se je zmanjšala delno zaradi prevelike površine, delno pa zaradi prevelike
specializacije. Specializirani strojni obrati so bili nameščeni na zelo i-az-
ličnih mestih. Goseničarji so šli na delo iz Ohata na Elep, lahki stroji pa
narobe, to je tja in nazaj 70 km ali še več. Vozovi s konji so šli na
Szasztelek, na Ohat, Furedkoos, skratka tja, kamor so jih napotili. Odšli
so v ponedeljek zjutraj in prispeli tja popoldne. Ta dan niso nič delali,
v soboto spet nič, ker so hoteli priti domov še pred mrakom. Ce k tej
oddaljenosti dodamo še zaledenele, zmrzle poti, blato, ki je segalo do
kolesnih osi, mraz, dež in okolnosti, ki so izčrpavale človeka, živali in
stroje; in velikansko število praznih voženj, potem najdemo razpoke,
skozi katere je dohodek vse leto iztekal (tako imenovane strojne obrate
so ustanovili šele po enem letu), delno pa dobimo odgovor tudi na to,
zakaj se je v letu 1963 zlomilo toliko koles in zakaj je bilo v glavni
sezoni pokvarjenih 20—30 ®/o strojev. Pregrupiranje delavcev (pešcev) je
moralo prav tako terjati mnogo časa.
Pogoj za uspešno delovanje specializiranega gospodarjenja je naj-
večja koordinacija znotraj panog in med samimi panogami. Ni pa si
mogoče predstavljati, da bi na področju 70 000 ha tekla vsa zobata kolesa
po načrtu. Gospodarstvo na Hortobagyu je bolj zgled za to, kako se ne
sme gospodariti.
Posamezni poljedelski in živinorejski obrati so razmeščeni po pusti.
Oddaljenost se začenja z desetimi kilometri. Strokovnjak se vsak dan
prevaža 40—50 km, to pomeni 5—6 ur neproduktivnega dela dnevno.
V kratkih odmorih med vožnjo lahko na hitro opravi pregled, za speci-
fičnosti obrata pa mu že zmanjka časa.
Specialist, ki je vodja kakega obrata, dela zapletene operacije in
izdela tehnologijo obrata; zmanjka mu pa časa, da bi koordiniral letni
plan gospodarstva z načrtom obrata, ker ga večinoma zapravi z vožnjami
in pa, ker ni lahko organizirati delavce, vozove, stroje in druge dejavnike
dela na tako obsežni površini — kjer je vsak vedno na potovanju.
Prva dolžnost specialista bi bila, da se ukvarja s problematiko gojenja
rastlinskih vrst ali da se poglobi v vzgajanje živine in to znanstveno —
toda za to ni časa. V praksi je le glavni organizator in srečen je, če lahko
to dobro opravi. Čeprav ima pomočnike, mora večino organizacijskih
nalog opraviti sam, ker se drugi obrati obračajo le nanj kot na pred-
951
stojnika obrata. Včasih mu pomaga agronom, ki je po svoji nalogi na-
mestnik glavnega organizatorja, a ta dela za vse strokovnjake, dodeljen
pa ni nobenemu. Ce dobiva protislovna naročila (in seveda jih dobiva),
opravi tista, ki prihajajo z višjega mesta, ali pa tista, ki so bolj simpa-
tična. Sam ima na voljo voznika, ki spadata k področju, toda vsak dan
razvršča tudi traktoriste (ti spadajo k strojnemu parku), kopače (ti spa-
dajo k nizki gradnji) in oskrbovalce živine (ki sprejemajo naročila živi-
norejcev). »Agronom je oblastnik brez oblasti. Sam dela tam, kjer je pred
fuzijo delalo četvero ali petero ljudi...«
Ce je tak človek zaveden, dirja ves dan kot njegovi kolegi, ki so
specializirani za gojenje rastlin, za vzrejanje ovc, peiiitnine, govedi itd.
Večkrat sem imel priložnost opazovati jih pri tem. Imel sem vtis (in ta
vtis se je vse bolj poglabljal), da so ti ljudje le inšpekcijski mehanizem
industrijskega kombinata z gigantskimi merami, da so enosmerno postav-
ljeni avtomati za velikansko področje, ki opazujejo dogodke, nihanje
kazalcev delovnih dni, nato pa dirkajo naprej, — ne da bi te podatke
mogli ustvarjalno formirati. Njihova obremenjenost je do skrajnosti stop-
njevana, njihov delovni efekt pa je nizek.
Ko jih sprašujem o njihovi osebni ali predmetni vezanosti, dobim
enake odgovore. Vsak je specialist: njegovo delo je odvisno od delovanja
sistema nazobčanih koles. Obratni agronom je pripovedoval, da je postal
po izvršeni fuziji obratov diplomatski opazovalec. Včasih posreduje naprej,
včasih posredujejo drugi njemu. Referent z obrata pripoveduje (po moji
sodbi dnevno prevozi 120—150 km): »Zelo dosti je bilo treba prevoziti,
da se 30 milijonov izgube ni povzpelo na 40 milijonov.« Delovodja pri-
znava, da ni zmožen pregledati celo delovno področje, in da ni nikogar,
ki bi imel vsaj teoretično pregled nad celoto. Inženir, ki je v maju pohvalil
organizacijo obratov, je v septembru dal odpoved. Preutrudil sem se —
je izjavil. Glavni inženir je govoril podobno: »Človek si včasih naivno
in iluzorno domišlja, da gospodari, toda na lepem spozna, da je to zmota.«
Po znanju, po izkušnjah in po ugledu sta ta dva človeka tako različne
vrednosti, zavzemata različen družbeni položaj in imata različni delovni
mesti a ob problemih kmetijstva sta se oba počutila enako brez moči.
Strokovnjak z modernimi pogledi — ki se vzdigujejo nad osebna,
mnogokrat ponižujoča nasprotja, meni, da načelo specializacije ni slabo,
in da je vzrok slabosti izključno previliki obseg površine. Tako nastaja
paradoksna situacija: težje je ravnati na višji ravni z modernimi proiz-
vajalnimi sredstvi v tehniziranem in mehaniziranem kmetijstvu. Tako
smo prišli do tja, kjer je treba pojavom na industrializiranih državnih
posestvih pogledati iz oči v oči.
Najbolj značilno je, »da je specializirani sistem tak, kot če bi to
bila ločena podjetja. V medsebojnih odnosih velja načelo: kdor zna, ta
zna.« Temu sem bil večkrat priča. V prvem letu znanstvenega kmetovanja
so končali spomladansko setev 10. junija. Tudi v drugem letu sem se
srečal z agronomom, ki ni bil vesel majskega dežja, ker seme še ni bilo
oosejano. Stroji niso bili pravočasno pripravljeni. Tudi vzrok zastoja je
povedal: »Sodelovanje med agronomijo in strojnim parkom je slabo.«
952
Po mnenju agronomov pri strojnem parku popravil ne opravljajo redno.
Pri strojnem parku valijo krivdo na agronome, češ da uničujejo in pre-
obremenjujejo stroje. Navajajo lansko zimo, ko je bila zemlja priprav-
ljena za oranje, traktoriste pa so določili za težaška dela. Spomladi so še
zmeraj tlačili blato. Ce brane, valjarja ali kakega drugega orodja niso
več potrebovali, so vse pustili tam, kjer so kaj nazadnje uporabljali.
Ce so se nasipi podirali kmalu po tistem, ko so jih postavili, so na-
makalci trdili, da so bili slabo narejeni. Ljudje z nizkih gradenj pa jim
vračajo očitek s trditvijo, da so kršili obratne predpise, da so vodno
gladino določali previsoko, da niso upoštevali sesedanja novih nasipov.
Obrat ribogojnice je med vsemi najbolj očiten (»oni se ne menijo za nas,
mi se pa zanje ne«), ker pa sami ne pridelujejo ribje krme, zaman pla-
nira način gojenja rib s stališča maksimalnega naraščanja teže, zakaj hra-
nijo jih le s tistim, kar dobijo. Oddaljenemu jezerskemu področju je
zmanjkalo v silosu pšenice. Agronom je naročil hrano. Po telefonu so
sporočili, da so v tem mesecu vsa prevozna sredstva dodeljena za tran-
sportiranje sena. »Tovariš naj jih kar nakrmi s koruzo.« Prepir o tem,
kdo ima prav, je ključno vprašanje odnosov med obrati. To, in ne med-
sebojno tekmovanje!
Prizadeti bi lahko ustno razčiščevali medsebojne sporne zadeve, toda
beseda se izgubi, pisanje pa ostane. Zato si dopisujejo. Nizka gradnja
pošlje zapisnik na živinorejski obrat »Z žalostjo smo ugotovili...« Pisma
prihajajo, odhajajo kot v diplomaciji ali pri trgovini. Kmetovanje izpuh-
teva v birokracijo in odgovornost postaja mističen in metafizičen pojem.
Dokumentacija priča o tem, da »je na postaji približno 3 tisoč centov
koruze čakalo dva meseca v odprtih vagonih(!)«. Koruza se je napila
vlage, začela je zaudarjati in gniti. Tu je bil vzrok, da je na nekem
svinjerejskem obratu nastala črevesna infekcija. Izdali so napotilo, naj
pokvarjeni pridelek »uporabljajo za ribe«. Zaradi take odločitve je začelo
zaudarjati ribje meso, hkrati pa zaudarja tudi taka trgovska morala, pri
kateri je čutiti kapitalistični princip: lov za dobičkom. Lahko bi še na-
števal dejstva, ki kažejo na to, kako »lastni« načrt, »lastni« interes in
»lastni« mehanizem uničuje skupni načrt, skupni interes in mehanizem in
tako najeda tudi sam smisel socialističnega kmetovanja. Plugi za plu-
ženje kanala so še v dobrem stanju — ker pa se je njihova »doba tra-
janja« že iztekla — so jih izločili in razbili s kovinskimi rezalniki. (Kako
prav bi še prišli za nekatera dela!) Ob neki drugi priložnosti je delavec
— nakladalec opozoril, da je »v vrečah žito, ki že lepo kali«. Lahko bi še
naštevali škodo, ki izvira iz tega, da so strokovnjaki pri tehnični in po-
zicijski reorganizaciji izgubili zmožnost za razsojevanje: v strogo dolo-
čenih mejah specializacije se ne znajdejo več. Pri specializiranju obratov
se jim je kmetijstvo izmuznilo iz rok.
Ni težko najti človeka, ki je leta in leta delal pri živini, nato pa so
ga, ne da bi ga vprašali, zamenjali z drugim, njega pa poslali k pridelo-
vanju rastlin. Traktorist je moral obrezovati odpadke, delavec za zemelj-
ska dela pa delati na seniku, če ga niso dodelili k striženju ovc; človeka,
ki je delal pri črpalkah, so poslali na ribji obrat. Na Konyi stanuje 8
953
traktoristov, ki »hodijo« delat v Ohat, Elep ali v Szasztelek, kakor pač
nanese: s kolesom, z vlakom, s tovornjakom. Nekateri odhajajo ob petih
zjutraj in se vračajo ob devetih zvečer.
Pri strukturi takega kmetovanja so upravičeni osebni interesi de-
lavca odrinjeni. Prisiljen je, da po trenutnem interesu gospodarjenja me-
njuje svoje mesto in vlogo, kakor mu pač ukazujejo. Njegove težave in
pritožbe rešuje okorna birokracija in zamudna administracija in sicer ne
neposredno, temveč prek brigadirja in njegovega posredovanja. Njegova
oseba, njegov individualni osebni obraz in njegovo ime niso pomembni.
Ce se izogne uradni poti in gre sam v pisarno, ga najprej povprašajo
za številko njegove brigade. Tu so očitni mikrobi depersonifikacije.
Pravni okvir administracije je silno narasel. Ne samo da kmetovanje
registrira, tudi aktivno se vmešava vanj: prepoveduje, daje, jemlje, spre-
minja (o vsem tem bi lahko napisal posebno poglavje), s svojimi navodili,
odločbami in prepovedmi se zagozdi med delavca in strokovnega vodjo
in s tem preprečuje, da bi se odnosi podrejanja in nadrejanja segreli v
toplo čustvo človeške enotnosti. Med svojim potepanjem sem pristopil
zdaj k temu, zdaj k drugemu človeku in naletel le na hladen in slabo-
krven odnos, ki najde besede le za tisto, kar se nanaša na delo.
Morda ni več potrebno analizirati, kaj ni socialistično v specializi-
ranem kmetijstvu. Ta poljedelski kombinat — je po mojem mnenju orga-
niziran po vzorcu kakega zahodnega kapitalističnega kombinata. »Totalno
specializacijo« je najprej vpeljalo državno gospodarstvo Lajta-Hanšag,
in ker je bilo v tistem času v Lajta Hanšag veliko okrožje, je sem prišla
le imitacija imitacije. Kljub tresljajem in škripanju celotnega ustroja
posestva je čutiti, da je matematično in geometrično natanko zgrajeno,
da pa v njegovem ustroju vibrirajo tudi tuje zamisli. Konstruktor, ki ga
je ustvaril, je mislil le na dobiček. Njegova morala in psihologija odseva
kapitalistični mezdni odnos. Je brez iluzij, odrekel se je temu, da bi si
pridobil srce delavca, njegovo dušo in njegovo zavestno disciplino, zah-
teva le njegovo delovno zmožnost.
V procesu poljedelske proizvodnje se krepi znanstveni pogled v na-
sprotju z empiričnim (in v tem je prihodnost!); ne more se tudi preprečiti
industrijski način proizvodnje in specializacija. Kaže, da svetovno gospo-
darsko tekmovanje regulira in enoti stil in pravila udeležbe. Tega ni mo-
goče zanikati. Toda na Hortobayu so z zahoda prevzeli ne samo organiza-
cijsko shemo (v slabih, popačenih razmerjih), temveč tudi njeno idejo.
Ta pa je v človeških in službenih odnosih zbudila in okrepila tuje odseve.
Njenega uničujočega vpliva ni mogoče izraziti v forintih, in tudi
zaradi omejenega prostora jih samo omenjam. Vendar pa bi rad opozoril,
da bi že bil čas, da začnemo idejno ofenzivo na primarno področje našega
življenja, to je na delo. Dokler sem še stanoval na Hortabagyu, sem sicer
često videl šotore meteorologov in vrtalne stolpe geologov, vendar na
pusti nisem opazil znanstvene skupine, ki bi preučevala socialno klimo
in ki bi s proučevanjem kompliciranega medsebojnega vpliva med člo-
vekom in delom opozarjala družbo na grozeče razdiralne sile, ki pretijo
človeku pri delu.
954
Preskušena varianta znanstvenega kmetovanja je na Hortobagyu po
dveh letih propadla. V drugem letu je deficit znašal 11.6 milijonov fo-
rintov. Iz časnikov pa vemo, »da je polom v letih 1962 in 1963 pripo-
mogel k temu, da je vodstvo kombinata z okrajnimi organi in z glavnim
odborom državnih posestev sklenilo, da morajo na Hortobagyu opustiti
reorganizacije in da je treba dati delovnim ljudem, ki tam živijo, per-
spektivo za jutri in za prihodnost.
Toda petnajsti jubilej, enajsta reorganizacija in zmeda, ki je komaj
minila, zbujajo bolj neodločnost kot zaupanje. Jasno in znano je, da pet-
najstletna labilnost kaže tudi še na nekatere druge reči. Kaže na stag-
nacijo in slabosti samega državnega agrarnega gospodarstva, in to je
nujno treba odpraviti.
Cas nas preganja. Mirno medsebojno sožitje ostro postavlja in ozna-
čuje novo sodelovanje narodnega in svetovnega gospodarstva in odpira
nove perspektive narodnemu gospodarstvu. Po drugi strani pa zahteva
statiko tudi nadaljnji razvoj zadrug: ni namreč vseeno, kako stopa mad-
žarsko kmetijstvo od empiričnega kmetovanja k znanstvenemu kmeto-
vanju. Prvi korak v tem tekmovanju je s stališča našega obstoja izredno
pomemben.
Ce pregledamo zgodovino kmetovanja, često opazimo ponavljanje
zmot glede osnovnih vprašanj. Ideja gigantskega kmetovanja je iz istih
razlogov dvakrat propadla: zaradi neprehodnega terena, kriminalnih mož-
nosti za prevažanje, zaradi pomanjkanja občil. Nova romantika je do-
kazala v negativnem smislu, empirično kmetovanje v pozitivnem, da je
treba v letnem planu in pri oblikovanju profila proizvodnje upoštevati
terenske možnosti. V kmetovanju zadnjih dveh let pa se je zamajala
celo ta osnovna resnica in treba jo je na novo dokazati.
Navidezno protislovje med terensko možnostjo in državno nujnostjo
se je v praksi stopnjevalo do spopada. Nova romantika je poudarjala
nujno v nasprotju z mogočim, v obdobju empirije smo opazili ravnotežje
(sicer dokaj dvomljivo, ker ga je omejevalo prekoračenje plana z 8-mili-
jonskim letnim povprečjem), v času znanstvenega kmetovanja se je ravno-
težje ponovno podrlo, tako da so nedvomno koristne lokalne tendence po-
stale neuresničljive. Npr. silili so vzgajati industrijske rastline, ki so
zahtevale mnogo nege, na račun vzgajanja osnovnih krmilnih rastlin.
Deteljo so mieli v moko in odvažali — pri tem je škodo trpela živina.
Zdaj so si zopet postavili cilj: naj bi bilo kmetijstvo glede preskrbovanja
s krmo popolnoma samostojno.
V zaporedju kmetovanja po treh različnih idejah sta ritem in metoda
preorientacije zelo poučna. Nova romantika je v letu 1953 prešla svoj
zenit, vendar je izginjala iz kmetijstva neodpustljivo počasi. Minila so
leta, preden se je razumnost okrepila. Empirično kmetovanje še ni »steklo«
v taki meri, da bi bili lahko do kraja izrabili njegove organizacijske
prednosti, njegove pridobitve na področju materialnih interesov delavcev,
že so ga odpravili s tako naglico, kot da bi izvršili »državni udar«. Za-
četek empirije je težko ugotoviti, začetek specializiranega kmetovanja pa
955
nam je natanko znan: uradno se je začel 1. januarja 1962, po kratki eno-
letni pripravi. Tak vojaški način preusmerjanja zbuja razne dvome.
Ali izsledki nacionalnega in svetovnega kmetovanja obvezujejo k
hitrosti ali k natančnosti? Ali se po tako ostrem preobratu ne zvrne na
glavo vse kmetovanje? Ali je gospodarstvo proces ali formula? Ali ima
svoje notranje zakonitosti ali ne? Ali je pomembno poznati naravo, vendar
zahtevati reorganizacijo, ali pa je dovolj že to, da vemo, kaj hočemo? In
končno: ali naj pri oblikovanju gospodarstva sledimo marksistični metodi
ali voluntaristični?
Nerazrešena vprašanja znanstvenega kmetovanja je na novo rešila
praksa Hortobagya: za ceno 40 milijonov forintov. Resnično znanstveno
kmetovanje zida svoje drzne novotarije na osnovnih proizvodnih in go-
spodarskih postopkih in skupaj z njimi uveljavlja novo, ker mu je znano,
da se revolucionarne zamisli brez tega spremene v samo škodo. Približno
tako se je dogodilo na Hortobagyu.
Kršili so mnoge osnovne zahteve kmetovanja. Zanemarili so vzdrže-
vanje zgradb. Nekaj hlevov je smrtno nevarnih. Na Szatmaritelken so
kočijaži iz enega hleva premestili konje v hlev, ki je bil videti še naj-
bolj zanesljiv. V istem času je specialist sestavil spisek vsega, česar pri-
manjkuje in napravil zapisnik. Na moje vprašanje, ali meni, da bodo v
enem letu popravili škodo, je odgovoril z razločnim »ne«. Delo na te-
kočem traku je bilo počasno ali v zastoju, ker ni bilo osnovnega orodja
ali materiala, ročnega orodja, vijakov, podkev, lesnega olja. Zato bi bilo
sramotno zahtevati sodobno dvigalo v delavnici ali žago za led v enem
največjih ribogojnih obratov, kjer pozimi lomijo led s sekiro.
Mnogo bi se dalo pisati ne le o izvrševanju osnovnega empiričnega
dela, temveč tudi o napakah modernega ukrepanja. Perutnino redijo z
umetno hrano, toda dokument priča o tem, da leži krma dneve in tedne
v skladiščih na železniški postaji, kjer se občutljivejše vrste pokvarijo.
Na nekem področju, kjer sončnic niso škropili s pravim škropivom, je
napaka povzročila strašen propad rastlin. V velikih količinah so upo-
rabljali nova sredstva proti plevelu, ne da bi bili prej preskusih njihovo
delovanje. V letu 1962 razpršeni šimazin ni deloval, v letu 1963 je uničil
50 "/o posejane soje na 112 ha in popolnoma uničil 34 ha repe. Izgovarjajo
se na sušo, češ da se v sušnem letu ni stopil; naslednje leto pa se je
v snežni brozgi in dežju stopil in ostal brez učinka.
Informacije iz zgodovine državnega kmetovanja niso tako natančne
kot zapisniki specialistov. Njenih f aktov ni mogoče tako zapisati kot delo
okoli hlevov in tudi sicer »ni človeka, ki bi bil vse to vsaj teoretično v
celoti sprevidel«.
Delovna skupina ekonomistov, agronomov in sociologov bi bila lahko
z večjo usposobljenostjo izdelala natančnejši profil z manjšim rizikom
zmot, da bi okarakterizira! nauke, ki sledijo iz petnajstletnih izkušenj
državnega kmetijskega sektorja. Toda za to ni bilo časa: samo perspektive
imamo, konsekvenc nimamo. Odgovornost se zvali na podnebje, bolj sušno
>K>d običajnega« in še na druge okolnosti, ki jih vzdignejo na stopnjo
veljavnosti. Osramočena ideja znanstvenosti bo še dolgo predmet norče-
956
Vanja; mnogo časa bo minilo, preden se bo ponovno povrnilo zaupanje
v znanost.
V meni se je izoblikovalo mnenje, da ne bi bila maksimalna zahteva,
če bi kakšen fiktivni revizor pregledal gospodarsko planiranje ne samo s
strokovnega vidika, temveč tudi s stališča človeka. To zahtevo, ki se zdi
neobičajna je nekdo na kraju (tako imenovani »preprosti« človek, brez
diplome) formuliral takole: »S takimi velikanskimi spremembami bi nas
bili morali prej seznaniti, treba bi jih bilo poenostaviti.«
Obratovodje so imeli do zadnjega trenutka meglene predstave in
protislovne pojme o načinu specializiranega kmetijstva. Delavci so samo
mimogrede izvedeli, da bo reorganizacija. Kot da res ne bi bili vedeli,
da moramo novo zasejati v zavest ljudi, dati jim moramo čas in prilož-
nost, da vsaj v bistvu dojamejo tisto, kar bodo jutri izvajali.
Nepoznanje psihologije dela in sociologije se kaže v upanju, da je
mogoče določeno kategorijo delavcev uniformirati po sistema tiki speciali-
ziranega kmetovanja. Ne, ni mogoče. Kočijaž se ni zato preselil iz vasi
v Konyo, da bi ves teden preživel na Ohatu. Ni se poročil zato, da bi se
hranil v obratni menzi in spal v delavski baraki. Ko bi bile v letu 1963
na voljo hiše v okoliških vaseh, bi se bilo prebivalstvo Hortobagya zelo
razredčilo.
Znamenja kažejo, da se bo gospodarstvo Hortobagya v bližnji pri-
hodnosti normaliziralo. Na novo odkriti aksiomi so v naslednjih letih
vedno razvili svoje koristne vplive. Tako je bilo po obdobju nove roman-
tike, tako bo tudi sedaj, vendar je o tem, kdaj se bo proces kmetovanja
umiril, še prezgodaj govoriti. Perspektive so bile že prej, toda kmetijstvo
je kljub temu ostalo na istem mestu. Ce bi v gospodarstvu ustvarili za-
upanja vredno družbeno kontrolo, bi dali s tem dragoceno gotovost
prihodnji perspektivi. Možnosti so dane: demokratična in socialistična
preureditev daje proizvodnji velikansko energijo, z druge strani pa zah-
teva človeka in njegovo stremljenje, da bi se aktivno vključil v svet
in mu dal na voljo svojo delovno zmožnost.
Po moji slutnji gospodarsko planiranje v prihodnosti ne more biti
zanesljivo brez psiholoških in socioloških resnic. Tudi če bi dosegli sve-
tovno raven, je upoštevanje edino dobička premalo. Merilo je to, da človek
začuti delo kot svoje, ne pa kot nekaj, kar mu je nasprotno.
957
\ekaleri dosežki filozofskih raziskav v ZSSK
Povzel Andrej Kirn
Pod tem naslovom je Institut za filozofijo Akademije znanosti ZSSR objavil
v peti številki (1965) revije »Vprašanja filozofije« daljšo, pregledno in kritično
analizo filozofskih raziskav v zadnjih letih. Z dokumentiranim gradivom je
potegnjena črta med tem, kar je bilo storjeno, in nalogami, ki stojijo pred
sovjetskimi filozofi. Zdelo se mi je koristno, da to analizo predstavim v kraj-
šem izvlečku.
Napredna filozofska misel se vedno oglaša kot teoretičen in posplošen izraz
osnovnih problemov svoje dobe. Brez širokega, filozofskega, dialektično-mate-
rialističnega prijema ni mogoče dojeti bistvenega v svetu protislovja, razbrati
glavne revolucionarne sile v današnji epohi in določiti perspektivo človeštva.
O aktivnosti filozofov in filozofskih ustanov govori tudi število knjig, ki so
izšle v zadnjih dveh letih. Leta 1963 je izšlo 640 filozofskih knjig, leta 1964 pa
450. Mnoge med njimi so precej površne, povprečne. Fundamentalnega pomena
je izdaja »Zgodovine filozofije«, ki je svetovna in ne zajema samo evropskega
dela filozofije, je torej prvo marksistično delo te vrste. Izšla bo v šestih debelih
zvezkih. Ob 50. obletnici oktobrske revolucije bo dokončana »Zgodovina filozo-
fije narodov ZSSR v petih zvezkih. Doslej sta izšla dva. V njej bo objavljeno
obilo doslej neznanih dokumentov. Izdana bo »Filozofska enciklopedija« v petih
zvezkih, trije so že izšli. V ospredju so problemi socializma in komunizma,
mesto človeka v njima in njun odnos do filozofije. Tako se pripravljata knjigi
»Formiranje komunističnih družbenih odnosov« (dve knjigi) in »Graditev ko-
munizma in duhovni svet novega človeka«. S sodelavci iz drugih socialističnih
dežel pa bo napisana knjiga »Socializem in komunizem«.
Vprašanje dialektičnega materializma
Njegov nadaljnji razvoj se ne more misliti brez globoke posplošitve prakse
sodobnega družbenega razvoja — graditve socializma in komunizma, izkušenj
svetovnega revolucionarnega gibanja ter novejših dosežkov naravnih in druž-
benih znanosti. V zadnjih letih so bili v ospredju problemi narave psihičnega.
Tu je treba omeniti dela S. L. Rubinštejna »Bit in zavest« (Moskva) 1957,
»Principi in pota razvoja psihologije« M., 1959, A. N. Leontijev »Problemi
razvoja psihe« M., 1959. Rubinštejn je eden izmed prvih v sovjetski filozofski
literaturi postavil vprašanje o povezavi in razliki kategorij kot »psihično«,
»idealno«, »subjektivno«. Zanimive znanstvene sklepe vsebuje knjiga »Filo-
zofska vprašanja fiziologije višje živčne dejavnosti«. Delo kritično pretresa
material kongresa Akademije znanosti in Akademije medicinskih znanosti, po-
svečenega fiziologu Pavlovu leta 1950. Hkrati s poglobljenimi marksističnimi
nauki o zavesti pa so se v tej literaturi v zadnjem času razširili vulgarizatorski
pogledi, ki psihično reducirajo na fiziološko in s tem izključujejo osnovno vpra-
šanje filozofije. Oglašajo se tudi avtorji, pri katerih je novost problema in po-
vezanost s konkretnimi znanostmi samo navidezna. Táko je npr. delo A. N.
Rjakina »O odrazu kot splošni lastnosti vse materije«, Kaluga 1958. Avtor slabo
pozna problematiko sodobnih znanosti in proces odraza reducira na medsebojno
učinkovanje. Novi gnoseološki problemi so nastali v zvezi z modeliranjem in
958
novimi smermi v lingvistiki. Odnos empiričnega in teoretičnega obravnavajo
zborniki »Problemi logike in dialektike spoznavanja« Alma Ata 1963, »Dia-
lektika-teorija spoznavanja. Problemi mišljenja v sodobni znanosti« Kijev 1964,
»Problemi znanstvene metode« M., 1964, »Filozofski problemi sodobne formalne
logike« M., 1964. Ta dela imajo pomen ne samo za spoznavno teorijo dialek-
tičnega materializma, temveč tudi za konkretne znanosti. Globlje je treba
raziskovati dialektike abstraktnega mišljenja. Premalo se raziskuje struktura
miselnega akta in premalo pozornosti se posveča aktivnosti spoznavajočega
subjekta, ustvarjalnemu značaju spoznavanja. Pred našimi filozofi stoji po-
membna naloga napisati zgodovino gnoseologije, ki bi bila povezana z zgodo-
vino dialektike, zgodovino znanosti in zgodovino tehnike. (Sovjetski marksisti
imajo vse možnosti, da izpeljejo to veličastno nalogo, ki jo je zastavil in grobo
skiciral že Lenin v Filozofskih zvezkih. Posamične, delne posplošitve so že
izvršene. Tako bi omenil kolektivno, marksistično napisano »Zgodovino teh-
nike'< M., 1962, knjigo M. M. Karpova »Osnovne zakonitosti razvoja naravo-
slovja«, izdala univerza v Rostovu 1963, dalje »Zgodovino naravoslovja v Ru-
siji« M., 1957—1960, številne odlične monografije o problemih razvoja in odnosa
med jezikom in mišljenjem, kar je Lenin še posebno podčrtal v svoji skici.
Manjka jim še marksistično napisana obča zgodovina naravoslovja in zgodo-
vina jezika. Posebno je treba poudariti napor sovjetskih marksistov, da v dia-
lektično spoznavno teorijo pritegnejo zgodovino tehnike in način človekovega
dela. področji, ki sta bili doslej nasploh prezrti v spoznavni teoriji in je na
to opozoril že Engles v »Dialektiki narave«. Pritegnitev teh dveh področij bo
po mojem mnenju odprlo neslutene možnosti za preinterpretiranje in razvoj
številnih filozofskih in drugih problemov. (KA — avtor tega izvlečka).
Storjeni so prvi koraki za povezovanje zakonov dialektike, npr. kolektivno delo
beloruskih filozofov »Razvoj V. I. Leninovega marksističnega nauka o zakonih
dialektike« Minsk 1960, knjiga Višje partijske šole in Akademije družbenih
znanosti »Dialektika razvoja socialistične družbe« M., 1961, »Nekatere zako-
nitosti znanstvenega spoznavanja« Novosibirsk 1964. Izšla je tudi vrsta mono-
grafij o posameznih kategorijah dialektike. V nekaterih se še ponavljajo splošno
znane resnice. Zakone dialektike je treba prikazati kot zakone spoznavanja,
ne kot zbirko primerov. (To je tudi znano stališče Leninove kritike odnosa
Plehanova do dialektike. KA)
Premagana je stopnja, ko so nekateri moderno simbolno logiko neosnovano
ocenjevali kot pojav sholastike in metafizike v buržoazni misli. Na Institutu
za filozofijo Akademije znanosti ZSSR in na katedrah visokih šol Moskve,
Leningrada, Kijeva, Tbilisa, Novosibirska, Odese, Tomska idr. že uspešno de-
lajo skupine kvalificiranih logikov. Sistematično se izdajajo dela s področja
logike, npr. kolektivna dela »Logična raziskovanja« M., 1959, »Uporaba logike
v znanosti in tehniki« M., 1960, »Filozofska vprašanja sodobne formalne logike«
M., 1962, »Problemi logike« M., 1963, »Problemi logike znanstvenega spozna-
vanja« M., 1964, »Formalna logika in metodologija znanosti« M., 1964, mono-
grafije A. A. Zinovjeva »Filozofski problemi mnogoznačne logike^-' M,, 1960,
D. P. Gorski »Vprašanje abstrakcije in formiranje pojmov« M., 1961, L. O.
Reznikov »Gnoseološka vprašanja semiotike"' L (Leningrad) 1964. V zadnjih
letih je izšlo več knjig s področja logike kot vsa leta prej. Na sodobni etapi
je poseben pomen pridobila matematična ali simbolna logika. Pokazala se je
njena tesna in mnogostranska zveza z znanostjo in tehniko. Logična proble-
matika je karakteristična za sodobno matematiko, biologijo, lingvistiko, pove-
zana je z razvojem računske tehnike, avtomatike in kibernetike.
Filozofski problemi sodobnega naravoslovja
V ospredje so prišli v zadnjih letih teoretični in metodološki problemi
naravnih znanosti. Tudi tu prevladujejo kolektivna dela, npr. »Filozofski pro-
blemi narave elementarnih delcev« M., 1963, »Medsebojno učinkovanje zna-
nosti pri raziskovanju Zemlje« M., 1963, »O bitnosti življenja« M., 1964. Pri-
959
pravlja se izdaja »Dialektični materializem in sodobno naravoslovje« v treh
knjigah. Prva, »Predmet in medsebojna povezanost naravnih znanosti« je že
izšla. Drugi dve sta v pripravi in bosta imeli naslov »Struktura in vrste materije«
in »Materialistična dialektika in metoda naravnih znanosti«. Ta dela naj bi
dala sliko o dialektiki narave na sodobnem nivoju razvoja znanosti. (Pri nas
pa mnogi govorijo o tem, da se znanost ukvarja z »danim«, »puko postojećim«,
namesto, da bi resno študirali dialektiko razvoja znanstvenega dela in mišljenja.
Ni posebne škode, če se nekateri zadovoljujejo s takimi površnimi označbami
znanosti, škoda je le, da odvračajo mladi rod od resnega, poglobljenega študija
teh problemov. KA)
Mnogo del je pKJSvečeno prispevku Магха, Engelsa in Lenina na področju
naravoslovja. Dosti prispevkov V. A. Foka, A. D. Aleksandrova, G. I. Naana,
A. L. Zeljmanova, A. R. Aronova, S. T. Meljuhina, V. I. Sviderskega. P. .1.
Stejnmana je posvečenih problemu prostora in časa. Sovjetski naravoslovci-
filozofi so podvrgli analizi pojme kot masa, energija, kemični element, elemen-
tarni delec, valovna funkcija idr. Filozofski analizi so bile podvržene metode
raznih znanosti, npr. J. A. Zdanov »Sprememba metode v organski kemiji«
Rostov na Donu 1963, V. A. Stoff »Vloga modela v spoznavanju« M., 1963, S. T.
Meljuhin »Problem končnega in neskončnega« M., 1958. Raziskujejo se filozofske
osnovne terorije verjetnosti in nastala so zanimiva dela filozofske posplošitve
pojavov simetrije. Se se kaže dogmaticen pogled v ocenjevanju novejših idej
naravoslovja. Posebno je tak pogled še močan v biologiji. Tak značaj imajo
knjige »Filozofski problemi sodobne biologije«. Kijev 1962, »O dialektiki žive
narave« M., 1964 in »Oris dialektike žive narave«. V nastopih I. I. Prezenta,
G. V. Platonova, A. I. Ignatova je še najmočnejše izražena apologetika zmotnih
nazorov akademika T. D. Lisenka.
Pozitivno vlogo je imela zvezna konferenca naravoslovcev in filozofov leta
1958 v Moskvi, posvečena filozofskim vprašanjem naravoslovja. Organska pove-
zanost marksistične filozofije in specialnih znanosti, tako naravoslovnih kot
družbenih, je eden izmed izvirov moči sovjetske znanosti. Številne kvahtetne
prispevke o teh vprašanjih objavljajo Vprašanja filozofije, vestnika leningrajske
in moskovske univerze, Filozofske znanosti idr. Kritika buržoaznih filozofov,
ki špekulirajo s težavami sodobnega naravoslovja, je za sedaj še premalo glo-
boka. Filozofi, ki delajo na področju dialektičnega materializma, se slabo orien-
tirajo ob filozofskih problemih sodobnega naravoslovja. Bolj aktivni so v tem
pogledu sami naravoslovci. Veliko škode so povzročili tisti filozofi in naravo-
slovci, ki so zavzeli negativen odnos do nekaterih sodobnih dosežkov in ne-
kompetentno sodili o njih, npr. do relativnostne teorije, nekaterih smeri kvantne
mehanike, teorije resonance v kemiji ter dosežkov v biologiji in kibernetiki.
Treba je osmisliti veličastno revolucijo sodobnega naravoslovja z marksističnega
stališča, in to bo stimuliralo nadaljnji razvoj stališča samega.
Konec v prihodnji številki
POPRAVEK
Pravilni naslov članka Janeza Pirnata (29. številka, stran 627) je: ODNOS
ARHITEKTURE DO SLIKARSTVA IN KIPARSTVA
960
Dobili smo v oceno
Janko Pleterski: NARODNA IN POLITIČNA ZAVEST NA KOROŠKEM,
oprema Hilarij Frančeškin, Slovenska Matica v Ljubljani 1965
ЈиИј Titi: SOCIALNOGEOGRAFSKI PROBLEMI NA KOPRSKEM PO-
DEŽELJU, oprema Zvest Apollonio, CZP Primorski tisk, Koper 1965
W. Šommerset Mougham: PISANI PAJCOLAN, Prešernova družba, CZP
Ljudska pravica, v Ljubljani 1965
A.	G. Miller: MOŽGANSKA KLINIKA, prevedel Boris Verbič, oprema
Mitja Race, založba Lipa Koper, 1965
Miško Kranjec: RDECI GARDIST II, oprema ing. arh. Jože Brumen, Po-
murski tisk Murska Sobota, 1965
Dr. Fran Detela: ZBRANO DELO IV, oprema ing. arh. Tone Bitenc, iz-
dala Mohorjeva družba v Celju, 1965
Vasilij Melik: VOLITVE NA SLOVENSKEM, oprema Janez Bernik, Slo-
venska matica v Ljubljani, 1965
Fran Šaleški Finžgar: IZBRANA DELA III, ÎV, oprema arh. Tone Bitenc,
Mohorjeva družba v Celju, 1965
E. Caldwell: DECEK IZ GEORGIJE, Prešernova družba, 1965
B.	Traven: DVOKOLNICA, prevedel Silvester Skerl, Prešernova druž-
ba, 1965
Sigrid Undset: POVEST O VIGA-LJOTU IN VIGDIS, Založba Lipa
Koper, 1965
Obvestili
UREDNIŠTVO REVIJE SE JE PRESELILO V BEETHOVNOVO ulico 2.
Uradne ure vsak dan razen sobote od 10. do 13. ure.
V samozaložbi bo izšla pesniška zbirka (27 pesmi) JANTARNI GROZD —
RUDIJA MIŠKOTA.
Zbirko lahko naročite na avtorjev naslov, Ljubljana, Vodnikova 85. Izvod
velja 500 dinarjev.