zbornik idrijski razgledi 1978/1979 , nji > /tun Anica Štucin Olga Lipužič GRADIVO ZA ZGODOVINO OF NA IDRIJSKEM IN CERKLJANSKEM (1941 - april 1943) Namen tega sestavka je obuditi spomin na Jakoba Platiše - Franca, organizatorja OF na Idrijskem, katerega delo in žrtev sta še vse premalo znana, v naši zavesti pa ne dovolj prisotna. Hkrati je bil najin namen: — Zbrati pričevanja o začetkih osvobodilnega gibanja na Idrijskem in jih primerjati z ohranjenim arhivskim gradivom ter tako razčistiti nekatera sporna vprašanja, ki se javljajo v krajevnih kronikah, rekonstrukcijah dogodkov iz NOB in v spominih posameznih aktivistov. Ker je bilo Idrijsko tesno povezano z bližnjo Cerkljansko in z Baškim (od avgusta 1944 so bila vsa tri območja združena skupaj s Čepovanskim in Kanalskim v Severno primorsko okrožje), sva posegli tudi na ta območja. — Prikazati življenjsko pot prvih aktivistov OF in njihov delež v boju za našo socialno osvoboditev. — Opisati okoliščine, v katerih je delovala organizacija OF v pogojih italijanske okupacije in ilegale, ter mnogovrstne težave, s katerimi se je spopadala. — Vzpodbuditi aktiviste Osvobodilne fronte in komisije za zgodovino h kritičnim pripombam in dopolnitvam. Mnogi podatki (odbori OF in njih sestav, aretacije, prisilne mobilizacije italijanskih oblasti, prvi borci NOV, akcije OF, razvoj mladinske in ženske organizacije itd.) namreč še zdaleč niso popolni in se lahko rekonstruirajo le ob pomoči širšega kroga udeležencev. Poleg arhivskih podatkov je v tekstu mnogo izjav udeležencev NOB. Citirali sva jih namenoma, keC-j£ 'i£:.njih mnogokrat razvidno ozračje tedanjega časa in ker razjasnjujejo nekatera doslej sporna vprašanja o vlogi posameznih aktivistov in začetkih osvobodilnega gibanja na našem področju. Na razvoj osvobodilnega gibanja na Primorskem so močno vplivale posebne okoliščine, ki so tu nastale zaradi dolgoletne pripadnosti Primorske italijanski fašistični državi. Meniva, da ni odveč, če v uvodu najprej obudimo spomin na razmere med obema vojnama. Jakob P lati še - Franc, fotografiran v Idriji leta 1942 za izdelavo ponarejene legitimacije (foto Filipič) Uvod Po prvi svetovni vojni se je revolucionarno razpoloženje množic v Evropi močno razmahnilo. To je bil čas, ko so se delavska gibanja zaradi gospodarske krize in vpliva oktobrske revolucije odločala o svoji programski usmeritvi, bodisi za reformizem, bodisi za revolucionarno smer. Delavske stranke so se cepile; iz levih struj so nastajale komunistične partije, ki so se opredeljevale za Leninovo tretjo internacionalo. Primorski je vojna prinesla splošno razdejanje, mnogo padlih, lakoto in brezposelnost, ki je bila še bolj občutna, ko so se po razpadu avstrijske vojske vračali demobilizirani vojaki, od teh mnogi invalidi. Težke razmere in vplivi revolucionarnega vrenja v Evropi so tudi v Julijski krajini zanetili močno in množično delavsko gibanje. Še posebej pa je Primorsko prizadela italijanska okupacija. Slovenske socialiste na Primorskem je prav italijanska okupacija sprva dezorientirala. Demarkacijska črta jih je ločila od dotedanjega vodstva v Ljubljani.-Ta ločitev in posebne razmere v Julijski krajini so jih prisilile k samostojni politiki in organizaciji. 6. aprila 1919 so na svoji „prvi povojni deželni konferenci. . . dokončno obračunali s socialno-demokratskimi reformi-stičnimi tendencami" in prevzeli Leninova načela revolucije in diktature proletariata (I). Usmerili so se torej izrazito v levo. K temu je poleg pereče socialne problematike pripomogla tudi nacionalna ogroženost Slovencev in Hrvatov v pogojih okupacije; ,,od proletarskega internacionalizma, revolucije in spremembe družbenega reda po zgledu oktobrske revolucije (so Slovenci) lahko pričakovali rešitev vprašanj obojne narave, socialne in narodnostne." (2) Revolucionarna usmeritev je bila tedaj močna tudi pri italijanskih socialistih v Julijski krajini, ki so se takoj po okupaciji vključili v Socialistično s.tranko Italije. V Italiji sami so okoliščine kazale na možnost revolucije. Prepričani, da bo revolucija rešila tako socialne kot nacionalne probleme, so se slovenski socialisti odločili, da se pridružijo italijanski socialistični stranki. O združitvi z italijansko socialistično stranko so slovenski socialisti razpravljali 21. septembra 1919 na deželni konferenci. Delegata iz Idrije sta sicer pozdravila združitev, a sta se glasovanja vzdržala. Položaj Idrije še ni bil jasen; obstajala je možnost, da bo mirovna konferenca sprejela Wilsonov predlog razmejitve, po katerem bi Idrija pripadla Jugoslaviji. Po sklepu večine pa je bila tudi idrijska sekcija priključena Socialistični stranki Italije (3). Ob združitvi z italijansko stranko so slovenski socialisti izjavili, da le-ta ne zanika načela o pravici narodov do samoodločbe. Velja pa poudariti, da „odtlej pa do začetka narodnoosvobodilnega boja v Julijski krajini, ni bilo posebne delavske organizacije za Slovence in Hrvate, temveč je bilo slovensko delavsko gibanje sestavni del italijanskega delavskega gibanja." (4) V okviru italijanske socialistične stranke je bila za Julijsko krajino ustanovljena deželna zveza. Povezovala je krajevne strankine sekcije, v katerih so bili v narodnostno mešanih naseljih vključeni socialisti obeh narodnosti. Socialistično gibanje je v prvih dveh letih po vojni doseglo velik vpliv. Jeseni leta 1920 je socialistična stranka v Julijski krajini štela okrog 9.000 članov, ki so bili povezani v 73 sekcijah. Le-te so nastale ne le v industrijskih naseljih, temveč tudi po slovenskih kmečkih občinah, npr.: v Bovcu, Kobaridu, Čepovanu, Cerknem itd.. Sindikalne organizacije so do decembra 1920 imele nad 36.000 članov, delavske zadruge pa nad 30.000 članov in „so bile najštevilnejša in najbolje organizirana tovrstna ustanova v Italiji." Kulturna dejavnost, ki so jo vodili slovenski socialisti, seje razvijala v podružnicah Ljudskega odra. (5) Januarja 1921 se je na kongresu v Livornu italijanska socialistična stranka razcepila. Iz njenega levega krila je nastala Komunistična partija Italije. Slovenski socialisti so tedaj ,,z redkimi izjemami postali člani komunistične stranke," ki je v naslednjih letih postala glavna nositeljica protifašističnega odpora. (6) Že v prvem obdobju fašističnega terorja v letih 1920 — 1922, predvsem pa po zmagi fašistične stranke oktobra 1922, je postala KPI glavna tarča policijskega nasilja. Njeni voditelji so morali v emigracijo, npr. Ivan Regent, ali so bili konfinirani, med njimi Jože Srebrnič. KPI je morala odtlej delovati v strogi ilegali in je bila vedno znova pod udarom policije, ki je organizacijo „sproti obglavljala". Mnogi nekdanji člani so ostali osamljeni, odtrgani od organizacije (7). Poleg socialnih problemov je bilo v Julijski krajini, kakor že rečeno, močno prisotno in občuteno nacionalno zatiranje Slovencev in Hrvatov, Do leta 1926 je KPI povezovala nacionalno vprašanje Slovanov v proletar-sko revolucijo, ki naj bi edina uresničila enakopravnost narodnih manjšin v Italiji. Konkretnega narodnega programa, ki bi bil sprejemljiv za slovenske in hrvatske množice, ni imela. Ker so bili komunisti internacionalistično vzgojeni in prepričani, da bo socialna revolucija rešila tudi nacionalne probleme, jim je bilo drugotnega pomena tudi vprašanje meje in državne pripadnosti Slovencev in Hrvatov. Zato je razumljivo, da so bili kljub razširjenosti komunističnih idej, med Slovenci močno vplivni meščanski narodni voditelji. Moč meščanskih političnih strank in njihove narodno obrambne politike je bila v letih 1919 — 1920 sicer omajana, predvsem zaradi okupacijskega režima, pa tudi zato, ker je nastopil nov položaj, na katerega niso bili pripravljeni in ker je ,,do konca leta 1920 namreč politični položaj v deželi obvladovalo delavsko gibanje". (8) Po upadu delavskega gibanja", ki svojih revolucionarnih teženj ni moglo uresničiti, in istočasni priključitvi Julijske krajine k Italiji 1920, je narodno obrambno gibanje pod vodstvom meščanskih struj oživelo. Njegova glavna zasluga je bila organizacija kulturne-prosvetne in gospodarske dejavnosti, ki stajo vojna in okupacijski režim omrtvičila. Številna prosvetna društva, tako narodno napredne kot krščansko socialne smeri, so opravila izredno pomembno delo: dvigala so kulturno raven slovenskega prebivalstva, predvsem pa ohranjala živo narodno zavest in pripravljenost Slovencev, da se upro italijanski asimilaciji. Z zmago fašističnega režima leta 1922 je bilo narodno gibanje močno ovirano, po uvedbi fašistične diktature leta 1926 pa so bila ukinjena vsa društva, časniki in organizacije. Raznorodovalni pritisk fašistične oblasti je naravnost terjal radikalnejši odpor. Pogumnejši iz mlade generacije so se zato oprijeli narodno revolucionarnega ilegalnega boja v okviru organizacije TIGR, katere program je bil boj proti fašizmu za nacionalno osvoboditev Slovencev in Hrvatov in priključitev Julijske krajine k Jugoslaviji. Na Primorskem sta tako delovali dve ilegalni organizaciji: KPI s svojim revolucionarnim delavskim programom toda z neustreznimi pogledi na nacio- nalno gibanje, omejenimi organizacijskimi možnostmi in zato omejenim vplivom in TIGR, katerega cilj je bila nacionalna osvoboditev, njegovo članstvo pa ideološko heterogeno. Organizacija TIGR se je posluževala tudi taktike individualnega terorja, katerega namen je bil opozarjati svetovno javnost na problem slovenske in hrvatske manjšine pod fašističnim režimom, ustrahovati nosilce raznorodovalne politike in vzbujati odporniško razpoloženje množic. Vodstvo KPI je bilo načelno proti takšnemu načinu boja. Med mnogimi mladimi komunisti, ki svojega revolucionarnega razpoloženja v okviru svoje stranke niso mogli izživeti, pa je žel simpatije. „Leta 1927 je ponekod prišlo do pravega bloka med .tigrovci' in komunisti. .. toda spričo pomanjkljive ideološke pripravljenosti (komunistov) in papirnatih strankinih navodil, ki so temeljila na parolah, ne samo, da (tigrovskemu — op.p.) gibanju, niso znali vtisniti svojega pečata, temveč so se celo prepustili njegovemu vplivu," (9). Drugi komunisti, predvsem starejša generacija, so narodno-revolucionarno gibanje podcenjevali ali celo zanikali obstoj narodnega vprašanja. Do preobrata v odnosu do nacionalnega vprašanja v Komunistični partiji Italije je prišlo na III. kongresu leta 1926. Kongres je priznal zatiranim primorskim manjšinam v Italiji pravico do samoodločbe in odcepitve in jih uvrstil med nosilce revolucije. Novi pogledi so privedli do tega, da sta leta 1933 italijanska in jugoslovanska komunistična partija sprejeli skupno izjavo o narodnem vprašanju, aprila 1934 pa so tri komunistične partije, italijanska, jugoslovanska in avstrijska, podpisale znano izjavo o pravici Slovencev do samoodločbe, ki je vključevala pravico do odcepitve in združitve slovenskega naroda. Sporazum je obvezoval italijanske komuniste, da tudi konkretno podprejo narodno gibanje zatirane manjšine. V dobi ljudske fronte, po letu 1935, je Komunistična partija Italije dala pobudo za združitev nacionalnega gibanja s komunističnim v boju proti fašizmu in vojni. Tako so se leta 1936 KPI, Komunistična zveza za Julijsko krajino (v okviru KPI) in narodno-revolucio-narna organizacija Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini sporazumeli za skupen nastop. „To je bil prvi sporazum, ki ga je italijanska komunistična stranka sklenila z neko nedelavsko organizacijo". (10) Do tega je lahko prišlo, ker je vodstvo KPI že drugače, t.j. pozitivno ocenjevalo nacionalni boj Slovencev in Hrvatov, pa tudi zato, ker je narodno-revolucionarna organizacija, posebno po letu 1930, že preraščala ozke nacionalistične okvire, s svojo propagando podpirala boj italijanskih antifašistov in vključevala v svoj program tudi socialno problematiko. V zadnjih letih pred II. svetovno vojno so bili primorski komunisti, tudi slovenski, „uradno" še vedno člani KPI, toda odrezani od njenega vodstva v Parizu. Med njimi se je začela uveljavljati politična linija Pinka Tomažiča, nekdaj privrženca narodnjaškega gibanja, ki se je leta 1934 vključil v komunistično partijo in si v emigraciji v Sloveniji prisvojil izkušnje jugoslovanskih komunistov. Pod njegovim vodstvom so se mladi primorski komunisti slovenske narodnosti opredelili za „odločen in nepretrgan boj proti fašizmu do osvoboditve in združtve Trsta, Primorja in ostalih delov slovenskega ozemlja v sovjetsko republiko Slovenijo; združitev vseh naprednih sil delavskega razreda v en sam blok; sodelovanje najširših slovenskih delovnih množc z italijanskim proletariatom . . ." (11) Tako izražene težnje so bile zanimive in privlačne za socialne in narodne revolucionarje, bile so rezultat dolgoletnih iskanj, da bi se narodno in razredno gibanje povezali. Konkretni cilji, široko, med množicami zasnovano delo in revolucionarna aktivnost Tomažičeve skupine — vse to je vodilo k enotnosti slovenskega prebivalstva. V letih 1939 in 1940 je nastajala med primorskimi Slovenci protifašistična ljudska fronta, ,.delovna zveza med komunistično, narodno-liberalno in krščansko socialno mladino, obstajala je zveza med narodnimi revolucionarji in komunisti". (12) Žal je bilo delo Tomažiče.ve skupine v kratkem času zatrto, zato ji ni uspelo razširiti mreže somišljenikov na vse ozemlje Julijske krajine. Njen vpliv je bil omejen zlasti na Trst in Gorico. Razmere, ki so vladale v Julijski krajini v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno, so se kazale tudi na njenem severo-vzhodnem delu, na Baškem, Cerkljanskem in Idrijskem. Kaže pa ta predel tudi nekaj posebnosti. Iz agrarnega področja je po svoji zapleteni problematiki izstopala rudarska Idrija. CIRCHINA (Gtritia) - Pastama. Cerkno okoli leta 1930. Označena je hiša Tomaža Štruklja, v kateri je delal Jakob Štucin -Cvetko do februarja 1942 (hiše ni več) Na Cerkljanskem, Baškem in Idrijskem je tudi po prvi svetovni vojni prevladoval vpliv krščansko-socialne (klerikalne) stranke. Liberalna struja se je uveljavila le med nastajajočim malim meščanstvom večjih naselij, predvsem med izobraženci; po kmečkih vaseh je imela le redke pristaše. Pod vplivom novih razmer in v skladu s politiko društva Edinost, kije združevalo obe struji, so bile strankarske razprtije v dokajšnji meri potisnjene v ozadje. Ilustrativen je v tem po^edu dopis iz Cerkna, ki je izšel 2. decembra 1920 leta v Goriški straži in poroča o sokolski prireditvi. V njem dopisnik pravi: „Cerkno je bilo v predvojnem času glasovito vsled strupenih strankarskih bojev. Upajmo, da so ti časi za vedno minili. Pogodba v Rapalu je temeljito izpremenila duševno razpoloženje Cerkljanov. Smelo trdimo, da 11. november t.l. pomenja novo orientacijo v njihovem življenju. Ta večer si videl skupno v veselem bratskem razpoloženju vse udeležnike brez ozira na prejšnjo strankarsko pripadnost. Pozabljeni so bili prejšnji boji, vse razprtije, na srcu je bila vsem edino le bodočnost naroda. Tako bodi za vedno! A ne samo v Cerknem, marveč v celem obsedenem ozemlju, pri vseh narodnih društvih brez ozira na stranke. Pokažimo rojakom onkraj črte, kaj je pravo rodoljublje. Bodimo mi za vzgled njim, ki se v najusodepolnejših trenutkih koljejo med seboj, bolj kot najhujši sovražniki. ,Sokolu' pa to priporočilo! Pred vojsko je veljal —Sokol— kot nekako bojno društvo politične stranke. Ali po pravici ali po krivici, nočemo razmotrivati. A v današnjih težjih časih se zavedaj ,Sokol', da moraš biti edino le narodno društvo, brez ozira na stranke! Razprosti svoje mogoče kreljuti, zbiraj pod njimi vse moči naroda, ter jih privedi v večno kraljestvo svobode." Val socialističnih idej je v letih 1920 in 1921 prodrl tudi na Cerkljansko, ki pred prvo svetovno vojno organiziranega delavskega gibanja ni poznalo. Komunistično glasilo „Delo" je dne 27. 2. 1920 prineslo novico iz Idrije, daje bila prva številka v hipu razprodana, ne le v Idriji, tudi v Sp. Idriji, Otaležu, Lazcu, Plužnjah in Cerknem. ,,Lep dokaz", pravi dopisnik, ,,kako željno je ljudstvo pričakovalo slovenskega socialističnega lista". Marca istega leta so iz Cerkna poročali, da je v komunistični stranki osemdeset članov, maja pa so navedli šestdeset članov (13). Člani komunistične sekcije v Cerknem leta 1920 V marcu 1920 so skušali ustanoviti komunistično sekcijo tudi v Plužnjah. Toda na zaupniški sestanek „so prišli . . . zastopniki italijanske svobode, karabinerji, zastražili vrata in nas vse popisali. .." (14) Socialistična misel, nejasna še tedanjim pripadnikom, v kratkem obdobju do zmage fašizma na tem območju ni mogla pognati korenin. Nekoliko močnejši in trajnejši je bil njen vpliv v Baški grapi in na Šentviškogorski planoti, kjer se je močno poznalo delo Jožeta Srebrniča. Tako je na parlamentarnih volitvah leta 1924 v tolminskem okraju komunistična lista dobila 834 glasov (slovanska pa 4.525) in je v primerjavi z letom 1921 njen vpliv porastel (leta 1921 so kumunisti dobili 423 glasov) (15). Po drugi strani seje v letih od 1920 do 1926 tudi na Cerkljanskem, Baškem in Idrijskem močno razbohotilo društveno življenje pod vodstvom meščanskih struj. Po zmagi fašistične diktature in prepovedi vsakršnega političnega in kulturnega udejstvovanja leta 1926 se je tudi tu narodno in kulturno delovanje umaknilo v ilegalo. Javno so lahko nastopali samo še pevski zbori v cerkvah. Kljub zatiranju ali prav zaradi tega je nacionalna in protifašistična zavest ostala močna. Kmečki živelj je že po svojem načinu življenja zakoreninjen v domačem jeziku in običajih, res pa je tudi, da so slovenske gospodarske in strokovne organizacije, politične stranke in prosvetna društva to zavest načrtno gojile. Vpliv njihovega dela seje ohranil tudi v obdobju fašistične diktature. Fašistične oblasti in organizacije ter fašistična vzgoja v šolah ga niso mogle izbrisati. Pomemben je bil tudi delež uglednih narodno zavednih posameznikov, ki so vztrajali v domačem kraju in s svojim obnašanjem krepili moralno hrbtenico naroda. Ilegalni pevski zbor, ki ga je vodil Viktor Lipužič, na izletu v Sebreljah. V Cerknem je v času fašizma na skrivaj poučeval petje Gabrijel Peternelj, kije bil kot antifašist že junija 1940 aretiran. V obdobju fašistične diktature po letu 1925 je bilo komunistično gibanje na tem območju povsem zatrto. Edina organizacija, ki je tu aktivno ilegalno delovala, je bila zato organizacija TIGR. Člani „tigrovskih" trojk so poleg obveščevalnih nalog opravljali pomembno delo: vzdrževali so ilegalne kanale prek meje, po katerih so se v Jugoslavijo umikali politični begunci — antifašisti obeh narodnosti, iz Jugoslavije pa prinašali slovenske knjige, „tigrovsko" propagandno literaturo in propagandno gradivo Kumunistične partije Italije. Organizacijsko so bili povezani z vodstvom organizacije TIGR v Gorici, od koder so prav tako dobivali knjige ter jih razdeljevali svojim zaupnikom po vaseh (16). Za člane organizacije TIGR na Cerkljanskem, kjer je to proučeno, velja, da so se v letu 1941 in 1942 vsi, ki se niso izselili ali bili tedaj v zaporu oz. konfinaciji, prvi ali med prvimi vključili v OF (17). Poseben primer je na severo-vzhodnem delu Primorske predstavljala rudarska Idrija. V obdobju od leta 1918 do 1926 in tudi kasneje, je bil politični in gospodarski položaj v Idriji zelo zapleten ter zasluži posebno obravnavo. Naj navedemo le nekaj značilnosti. Pred prvo svetovno vojno je bila Idrija trdnjava socialne demokracije, kije s svojo dejavnostjo segala v vse pore mestnega življenja. Socialno-demokratsko vodstvo je že tedaj zašlo v oportunistične vode, zlasti po zmagi na občinskih volitvah leta 1911. Izredno zaostren socialni položaj, ki gaje povzročila vojna, pa je terjal odločen nastop. Idrijski rudarji so dvakrat stavkali že med vojno, prvič od 19. do 23. aprila in drugič od 7. do 11. julija 1918. Nastopli so proti militarizaciji rudarjev in zahtevali izboljšanje obupnih življenjskih razmer. Zadnjo stavko je vodil Franc Vidmar (18). Vojaška parada po prihodu italijanske vojske v Idrijo leta 1918 V obdobju italijanske okupacije, od leta 1918 do priključitve Primorske k Italiji leta 1921, ni bilo jasno, kateri državi bo Idrija pripadala. Politično in gospodarsko življenje tega obdobja je potekalo v znamenju te negotovosti. Po letu 1920 pa so se vse tri politične stranke — socialistična, krščansko socialna in liberalna z veliko vnemo lotile političnega, kulturno prosvetnega in telesno vzgojnega dela. Italijanska oblast je že takoj po okupaciji vodila do delavstva drugačno politiko kot do meščanstva. Meščane je skušala pritegniti, z delavstvom pa so takoj izbruhnili spori. Že 29. novembra 1918 so rudarji demonstrirali in zahtevali 40 % povišanje draginskih doklad in 70 % vojno odškodnino. (19) Socialno demokratski voditelji v novih razmerah niso več obvladali položaja. Začasno je delavsko gibanje zašlo v krizo. Izraz te negotovosti je bila struja nevtralcev, ki se je po vzdevku voditelja Ivana Eržena — Fula imenovala ,,fulovstvo". Fulovci so trdili, da socialna demokracija nič ne dela in ni zanič, da noben politični program ni nič vreden, da se je treba odreči političnemu boju in skušati v sodelovanju z oblastjo doseči boljše življenjske pogoje. Takšna „načela" se med rudarji seveda niso mogla obdržati, še manj pa široko zasidrati. Že v letu 1919 so se najnaprednejši delavci zbirali okoli Ivana Krašna. Pridružil se jim je Franc Vidmar, ki je užival med delavci velik ugled. Nova, napredna skupina je sprejela program III. internacionale in se postopoma uveljavila. V Idrijo je tedaj prihajal Ivan Regent, časopis Delo je prejemalo kar 500 naročnikov. Po kongresu v Livornu se je tudi v Idriji ustanovila komunistična sekcija, ki je med delavci dobila vodilno vlogo. Nekdanji socialno demokratski voditelji so ostali osamljeni in so se zato umaknili iz političnega življenja. Ker so trdili, da niso niti za II., niti za III. internacionalo, so jim nasprotniki prilepili oznako „dva in pol". (20) Idrijska komunistična sekcija se je zelo aktivno vključevala v razredno politični boj KPI, oz. komunistične federacije za Julijsko krajino. Pojavile pa so se v njenih vrstah tudi separatistične težnje. To se je pokazalo ob volitvah v poslansko zbornico leta 1921. Komunisti v Julijski krajini, kakor v Italiji nasploh, si v odnosu do volitev niso bili edini. Skrajna levica, ki je bila med slovenskimi komunisti v Julijski krajini močno zastopana, je bila proti udeležbi komunistov na volitvah, češ da bi že sama udeležba pomenila sodelovanje z meščanskimi ustanovami in pristajanje na kapitalistični sistem. Toda prevladala je struja, ki je zagovarjala udeležbo v volilnem boju, kar je bilo tudi v skladu z mnenjem III. internacionale. Vse komunistične sekcije v Italiji so se disciplinirano podredile in tudi udeležile volitev, razen sekcije v Idriji. Kot partijski delavec je tedaj v Idriji deloval skrajni privrženec astenzionistične struje Drago Godina, ki je „s svojimi konfuznimi idejami vplival na sicer zveste in disciplinirane idrijske komuniste" (21). Tako je idrijska sekcija v posebnem proglasu z dne 14. maja 1921 izjavila, da sicer priznava III. internacionalo, da pa „ne odobruje dosedanje politike italijanske komunistične stranke in odklanja vsako odgovornost za sklep centralnega vodstva v Milanu in deželnega v Trstu, da se mora stranka udeležiti predstoječih volitev v rimski parlament... ter v znak protesta izstopa iz italijanske komunistične stranke in se vzdrži volitev v rimski parlament". Komunistična lista je dobila tedaj v idrijskem okraju samo 95 glasov. Okoli 600 rudarjev se volitev ni udeležilo, drugi pa so glasovali za slovensko narodno stranko. „Kdo je napravil to sramoto Idriji, ki je bila že od nekdaj postojanka socialistične stranke in kije bilo edino mesto na Slovenskem, katero je imelo socialističnega župana, in sramoto svoji lastni strani? " se sprašuje dopisnik v — Proletarcu—," ... to je ta gospod Godina, ki nemoteno zastruplja proletarski čut idrijskega delavstva". (22) Zaradi nediscipline so bili idrijski komunisti izključeni iz KPI, toda le za teden dni. Godini je „Proletarec" naprtil tudi krivdo za finančno krizo Občnega konzumnega društva (,,kateremu preti boben") in ga obtožil, da „ni izdal samo svoje lastne stranke, marveč izdaja tudi koristi idrijskega delavstva . .'. (23) Zaradi - „težkih desciplinarnih prestopkov" je izvršilni odbor KPI Godino izključil iz stranke. (24) Mnogo boljši uspeh so dosegli komunisti v Idriji na občinskih volitvah 15. januarja 1922. Lista združene komunistične in socialne stranke, za katero so glasovali, je prejela 515 glasov proti 576 skupne liste liberalcev in klerikalcev, združenih v društvo Edinost (25). Na moč komunistične struje so pozitivno vplivali pogosti obiski Ivana Regenta in delo ing. Gustinčiča, kije leta 1922 saniral Konzumno društvo. Vpliv komunistične stranke je do leta 1924 tudi v Idriji naraščal. Na parlamentarnih volitvah 1924 so v idrijskem okraju komunisti dobili 823 glasov (slovenska lista pa 1276) in tako dosegli „med najvišjimi ali celo najvišji odstotek v državi." V sami Idriji je zanje glasovalo kar 51 % volilcev, kot v nobenem drugem mestu v Italiji. (26) Že prve teroristične nastope fašistov, posebno pa zmago fašističnega režima, so tudi v Idriji najprej občutili komunisti. Njihov boj proti fašizmu je bil oster in nepomirljiv, izhodišče pa razrednega značaja. Ing. Gustinčič je moral emigrirati že leta 1923. Upravo Konzumnega društva je prevzel Alojz Hreščak, eden izmed vodilnih osebnosti delavskega gibanja na Primorskem. Poleg Hreščaka sta se v obdobju fašističnega vzpona kot delavska voditelja močno izpostavljala Franc Vidmar in Ivan Krašna. Zadnji je postal občinski odbornik in voditelj komunistične opozicije. Nastopal je izredno ostro. Prepričan je bil, da se bodo komunisti v najkrajšem času z orožjem uprli fašizmu in je v letih 1924 — 26 pozival rudarje izbiranju orožja in eksploziva. Svoj zadnji boj s fašistično oblastjo so komunisti bili ob vprašanju sindikata. Morali so kloniti. Na svojem zadnjem občnem zboru, dne 25. decembra 1925, se je federacija rudarjev in gozdarjev v Idriji pod pritiskom oblasti izrekla za likvidacijo in sklenila, da se članstvo vključi v fašistični sindikat. Na tem zboru je Franc Vidmar „v jedrnatih besedah pozval člane, da ostanemo, čeprav gremo v nasprotni tabor, vedno v svojih srcih zvesti proletarskim načelom in da vedno delujemo za skupnost". (27) Po razpustu komunistične stranke in sindikata so se izselili tudi Franc Vidmar, Ivan Krašna in Alojz Hreščak. Pomembno vlogo so v življenju mesta imele tudi meščanske stranke in njihove kulturno prosvetne in telesno vzgojne organizacije, ki so se obdržale nekoliko dlje. V novi situaciji so se osti med klerikalno in liberalno strujo zabrisale, nepomirljivo pa je bilo vsa prva leta po prvi svetovni vojni nasprotje med komunistično in meščanskimi strankami, ki so imele svoje pristaše tudi med rudarji. V prosvetnem življenju seje to kazalo v močni „konkurenci" med delavskim ljudskim odrom in društvi meščanske smeri. Zmaga fašizma je posegla tudi v te odnose. Politično in sindikalno gibanje rudarjev je bilo zatrto, poteptane so bile že za časa Avstrije priborjene delavske in narodnostne pravice. Poglavitni eksponenti političnega življenja so morali v izgnanstvo. Po letu 1926 je bila prepovedana tudi vsakršna društvena dejavnost katerekoli „barve". Vse to, pa tudi fašistična raznarodovalna politika v šolah in v javnem življenju nasploh, je povzročilo, da so tudi v Idriji sicer močno zakoreninjena strankarska nasprotja postopoma izgubljala na ostrini. Prekrilo jih je splošno antifašistično in narodno razpoloženje; ,,v odporu do okupatorja se je med ljudstvom vedno bolj kovala enotnost". (28) Prikrita ,,strankarska dediščina" pa seje v mestu vendarle mnogo bolj ohranila kot na podeželju. Za obdobje fašistične diktature po letu 1926 velja mišljenje, da v Idriji komunistična organizacija ni več delovala niti ilegalno. Janez Pire je v svojih spominih na komunistično sekcijo zapisal: „V letu 1926 je bilo naše delovanje usmerjeno v študij in zbiranje prispevkov za pomoč emigrantom ter v razna organizacijska vprašanja. Tedaj sta morala voditelja Hreščak in Vidmar zapustiti Idrijo ter se zateči v Jugoslavijo. Vodstvo sekcije KP je prevzel Lovro Kavčič do leta 1930. Ko seje nadzorstvo nad delovanjem komunističe partije poostrilo, je Kavčič delovanje pasiviziral. Ostali smo brez vodstva in povezave." (29) Fašistično zborovanje v Idriji. Sedanji trg maršala Tita se je imenoval „Piazza Vittorio Emanuele III." V prizidku stavbe št. 3 je bil sedež občinskega vodstva fašistične stranke. Razlog za takšno stanje je bil gotovo tudi hud pritisk fašističnih oblasti na rudarje, ki so bili življenjsko vezani na zaposlitev v rudniku. Ta pritisk se je še zaostril v letih svetovne gospodarske krize, ki je močno prizadela tudi rudnik. Od leta 1928 do leta 1936 je število pri rudniku zaposlenih delavcev padlo od 962 na 594. Mnogi brezposelni so se izselili v Jugoslavijo in se ponovno vrnili, ker tudi tam niso naši zaposlitve. Kako je fašistična oblast ocenjevala in skušala izkoristiti izseljevanje rudarjev, je nazorno zabeleženo v dopisu vodstva fašistične stranke v Idriji avgusta 1931: ,,V Idriji smo že nekaj dni priča povratku rudarjev, ki so se bili po odpustu iz rudnika ilegalno izselili v Jugoslavijo, v prepričanju, da bodo tam naleteli na zemeljski raj. Žal, vsi ti ljudje niso našli med brati prek meje vseh tistih prelepih darov, ki jih je Gospod dal na voljo našim prednikom, obratno, naleteli so na takšne in toliške težave in stiske, da so se odločili za povratek v Italijo, čeprav vedo, da jih za storjeni prekršek čaka obsodba na več mesecec takega ali drugačnega zapora. Čeprav je res, da ti povratniki mirijo vrele duhove, jasnijo možgane in odpirajo oči mnogim tukajšnjim osebam, je tudi res, da ovirajo naša prizadevanja; s svojo prisotnostjo večajo število brezposelnih, tako da nam skorajda ni mogoče prazniti stanovanj in preskrbeti prostor italijanskemu elementu, katerega pomanjkanje čutimo in ki bi ga bilo treba importirati. Res je, da je Kr(aljevi) rudnik z odpusti močno prizadel slovansko prebivalstvo tega območja in resno omajal njegovo strnjenost, toda če ne bomo vztrajali, če ne bomo intenzivno nadaljevali po začrtani poti, se bo prav kmalu povrnilo prvotno (,,normalno") stanje in ne bomo dosegli drugega kot to, da prisilimo k bedi nekaj družin samo, ker so slovanske in s tem sprožimo ostrejši odpor celotnega okolja. Če hočemo tu živeti v miru, moramo biti pravi in edini gospodarji. To pomeni, da moramo imeti v rokah vso trgovino, banke, vse gospodarske organizme in vse rudniško vodstveno in nadzorno osebje. Dokler tega ne dosežemo, bomo le mnogo govoričili, dosegli pa nič več kot le delno italijansko penetracijo v množico domorodcev. (Podpisan: politični sekretar Plinio Mutto Accordi)" (30) Udeležba na fašističnih zborovanjih („adunate") je bila za rudarje obvezna. Zbrati so se morali pred jaški, v katerih so delali; udeležbo so preverili po seznamu zaposlenih. Od tam so morali oditi na trg. Obdobje od leta 1930 dalje v Idriji še zdaleč ni raziskano. Znano je, daje kakor drugam na Primorskem, tudi v Idrijo prihajala po ilegalnih kanalih iz Jugoslavije slovenska antifašistična literatura, knjige, časopisi. Edino doslej objavljeno pričevanje o kaki ilegalni organizaciji, so spomini Ljubomirja Kolerja: Delo partijske mladine med obema vojnama (31). Iz njih je razvidno, da je maloštevilna skupina mladih delovala tedaj dejansko po sistemu organizacije TIGR. Vse njene akcije so namreč sorodne z akcijami „tigrovcev" drugod na Primorskem. To so bile sabotaže, obveščevalna dejavnost in prenašanje literature ter municije prek meje. Delo in vpliv Pinka Tomažiča v letih 1939 in 1940 v odročne hribovske predele na Baško, Cerkljansko in Idrijsko ni segel, niti ne v samo Idrijo. Njegov program je ostal neznan zato, ker na tem območju tedaj ni bilo organiziranih komunistov. Tisti, ki so po prepričanju to ostali, so bili, razen redkih izjem (32) z organizacijo nepovezani. Vsa dejavnost na Primorskem v dvajsetletju po prvi svetovni vojni, od izrazito narodne obrambne do komunistične, je bila v bistvu antifašistična in je pripravljala tla za narodnoosvobodilni boj, ki se je razvil med vojno. Toda vodstveni kadri vseh struj so tudi v zadnjih letih pred vojno po vrsti padali v roke policije. Med vojno so se politične razmere zaostrile. Že v letu 1940 je policija evidentirala in poostreno nadzirala, zaprla ali konfinirala vse najbolj sumljive, potencialno škodljive osebe, ki bi bile lahko državi v vojnem stanju nevarne. Tako je bilo postopno aretiranih okoli 300 Slovencev, 60 od teh pa postavljenih v decembru 1941 pred sodišče. Konfinirani in zaprti, na smrt obsojeni in ustreljeni so bili ljudje, ki bi bili lahko med NOB odigrali nadvse pomembno vlogo. II. Osvobodilni boj med vojno je bil za primorske Slovence logično nadaljevanje dotedanjega boja, seveda na drugačni ravni, z drugimi metodami in v drugačnih okoliščinah. Razvijal se je pod vodstvom Komunistične partije Slovenije, v skladu z programom Osvobodilne fronte, ki je vključeval boj za Združeno Slovenijo. Iz že navedenih razlogov pa je v letu 1941 in 1942 Primorski manjkala organizirana in zavestna subjektivna sila, kakršna je bila v Jugoslaviji KPJ. Za organizacijo Osvobodilne fronte in množičnega oboroženega upora je bilo potrebno, da KPS usmeri na Primorsko svoj partijski kader. V komunikeju iz novembra 1941 je centralni komite KPS - sklicujoč se na tristranskarsko izjavo KP Jugoslavije, Italije in Avstrije iz leta 1934, ki se je izrekla za osvoboditev in združitev vseh Slovencev - izjavil, da se je po zlomu Jugoslavije in še pred napadom Nemčije na Sovjetsko Zvezo, kompetenca KPS kot sestavnega dela KPJ razširila na primorsko in koroško ozemlje. (33) Da ne bi prišlo do nesporazumov, se je CK KPS o tem dogovarjal s predstavnikom vodstva KPI Umb§rtom Massolom - Quintom (tedaj je bil v Ljubljani); za stališče centralnega komiteja KPS do Slovenskega primorja ni pokazal pravega razumevanja. Medtem je kominterna (Dimitrov) podprla stališče KPS in je menila, da je ustanavljanje celic KPS na področju, kjer žive Slovenci in Hrvati „v Istri, Trstu in drugje", ne le potrebno, temveč neobhodno, centralni komite KPJ pa je dne 1. januarja 1942 priporočil vodstvu slovenskih komunistov, naj posveti izgradnji partije na Primorskem vso pozornost, ker bo to koristilo tudi Komunistični partiji Italije in je izredno pomembno za bodoči razvoj dogodkov na tem območju (34). Organizacija osvobodilnega boja na Primorskem — v okviru italijanske države — je zahtevala predane in uporne ljudi, prekaljene in izkušene revolucionarje. Vodstvo OF in CK KPS sta jih našla med primorskimi emigranti, ki so bili navezani na rojstno deželo in za to vlogo še posebej poklicani. Na Primorsko so prišli pripravljeni, saj so imeli za seboj trdo šolo. Ni namen tega sestavka obravnavati široko in zapleteno problematiko primorske emigracije, ki zasluži posebno pozornost. Dotaknili se je bomo le bežno, da bo vsaj deloma jasno, kako so življenjske izkušnje in revolucionarni boj razvili v ljudeh sposobnosti in voljo za težke in odgovorne naloge, ki so jih opravljali med NOB. V Jugoslavijo je iz Primorske med prvo in drugo svetovno vojno emigriralo okoli 70.000 ljudi (od približno 100.000 vseh izseljencev). Med njimi so bili izrazito politični izseljenci, vodilni kadri vseh političnih struj, ki so bežali pred aretacijo. Mnogo je bilo izobražencev, delavcev in kmečke mladine, ki so morali zapustiti svoje domove zaradi svojega nacionalnega in antifašističnega prepričanja ali pa zato, ker Italija zanje ni imela ne dela ne kruha; največkrat je šlo za oba razloga. Za nekatere je emigracija pomenila edini izhod, po večini pa so računali, da si bodo izboljšali ekonomski položaj in zaživeli normalno, svobodno življenje v državi, ki so jo imeli za svojo domovino. Izseljevanje Slovencev je bilo toliko bolj tragično, ker je pomenilo ,,vodo na mlin" raznorodovalnim težnjam fašistične oblasti. Jugoslavijo so pretresla huda nacionalna in socialna nasprotja. Zatreti jih je skušala z vedno ostrejšim političnim pritiskom. Primorski izseljenci so se znašli v težkem in zapletenem položaju. Politično so bili največkrat nezaželeni. Meščanske politične stranke in oblast za njihove probleme niso imele dovolj posluha. V državi je vladala brezposelnost; prihod brezposelnih Primorcev je torej vznemirjal tudi delavski in kmečki sloj. Zaradi svojega poudarjenega nacionalnega čuta je del izseljencev podpiral „nacionalistično" usmerjene (unitaristične) režime, ki naj bi „ohranili Jugoslavijo" in postal, tudi iz ekonomskih razlogov, objekt manipulacije režimskih politikov. Zaposlovali so jih pri policiji ali v drugih nepopularnih službah. Drugi so spoznali, da je Jugoslavija vse prej kot idealna domovina in da izvira fašizem iz korenin kapitalizma samega. Na osnovi tega spoznanja se je precejšen del primorskih izseljencev pridružil levičarskim strujam; mnogi od teh so se vključili v delavsko gibanje, ki ga je vodila KPJ; pridobivali so si tako izkušnje in zavestno disciplino, ki jo ilegalni boj zahteva. Tako so dozorevali predvsem mladi izseljenci iz kmečkih in meščanskih okolij, študenti in izobraženci, ki so v Jugoslavijo odšli nacionalno zavedni, ideološko pa še neopredeljeni. Mnogo laže so se vključili v delavsko gibanje tisti, ki so bili že na Primorskem pristaši ali celo člani KPI. Kot izsek iz te problematike naj mvedemo pričevanje Danile Gril in Albina Kovača, ki sta o položaju primorskih izseljencev pripovedovala iz lastnih izkušenj. Danila Gril: (po njeni skrajšani pripovedi): V Kranju so se Primorci zbirali v društvu „Zarja" ( 35). Ustanovljeno je bilo leta 1929, najprej iz potrebe po medsebojni pomoči. Politični in ekonomski izseljenci so se znašli v zelo težkem položaju: bili so brez dela, v razmerah šestojanuarske diktature in tudi kasneje politično nezaželeni. Državljanstva si niso mogli pridobiti. Ko so se prijavili, so dobili le dovoljenje za začasno bivanje, ki je bilo hkrati tudi dovoljenje za zaposlitev. Obnavljati so ga morali vsako leto. Ker je bilo v industriji delovne sile dovolj, tudi glede m splošno gospodarsko krizo in pritisk kmežkega življa, so pri zaposlitvi bili zadnji na vrsti; brezposelni domačini, ki so bili sami v težkem položaju, so jim očitali, da jim odžirajo kruh. Pri zaposlovanju je imela pomembno vlogo tudi korupcija (podkupovanje). Imeli niso nič, zato ničesar niso mogli dati. Kadar so se prebili do zaposlitve v tovarni, se je njihov položaj izboljšal. Delavci so jih medse sprejeli. Hudo razočaranje so doživeli pripadniki organizacije TIGR. Ko so prišli prek meje, niso bili deležni nobene pomoči, ne moralne ne materialne. V Kranju so se primorski emigranti zbirali predvsem pri dveh družinah, pri katerih so nekateri tudi stanovali. To sta bili družini Krasna iz Idrije na Primskovem in Grilova na Kalvariji (Stražišče). Pri Grilovih so v majhni sobi stanovali štirje (domači so jim naredili lesene pograde). Ni bilo redko, da je tisti, ki je imel zaposlitev hranil druge, ki so bili brez zaslužka. Primorski izseljenci so pogosto organizirali izlete v naravo, ki so se večkrat razvili v politične manifestacije. Imeli so svoj, po vsej Gorenjski znan pevski zbor. Zgodilo se je tudi — pravi Danila Grilova -da so za nekaj časa dobili prostore za društveno dejavnost v Narodnem domu. V Jugoslavijo so prihajali po večini ideološko še neopredeljeni, čeprav antifašisti. V njihovi zavesti je bila vselej prisotna misel na boj primorskih Slovencev proti raznarodovanju Leta 1931 so s prostovoljnim delom in denarnimi prispevki iz svojih skromnih dohodkov postavili v Prešernovem parku spomenik Gortanu in bazoviškim žrtvam. To je bil, pravi Grilova, prvi spomenik padlim antifašistom, postavljen v Jugoslaviji. Skrajno razočarani nad situacijo v Jugoslaviji, so se emigranti začeli razredno opredeljevati. V Kranju ni bilo primera, da bi kdo pristopil k skrajno desno usmerjenim političnim strujam. Med izdajalce je med vojno zašel eden. Pozdravna razglednica iz leta 1939, odposlana iz koče na Veliki Poljani in naslovljena Ivanu Tomincu v Stražišču pri Kranju. Na njej so med drugimi podpisani izseljenci Albina Mikuž (por. Troha), Jakob Platiše in Jakob Štucin. Vedno pomembnejšo politično vlogo je imelo med izseljenci društvo Zarja. Ker je bilo nekajkrat prepovedano, se je večkrat preimenovalo, nekaj časa se je imenovalo Sloga. Vanj je bila vključena ogromna večina izseljencev, tudi cele družine. V stavki tekstilcev leta 1936 je sodelovala večina članov društva, mnogi kot člani stavkovnih odborov. Po tej stavki jih je veliko ostalo brez zaposlitve. Leta 1941 so se emigranti na poziv KPS priglasili kot prostovoljci v jugoslovansko vojsko. Po zlomu Jugoslavije so se v letu 1941 množično vključili v OF. Albin Kovač (po njegovi skrajšani pripovedi): V Jugoslavijo je odšel ilegalno iz Baške grape čez Črno prst in Bohinj. V kratkem času je tedaj emigriralo okoli 150 mladih fantov. To je bilo v letih 1926-1927, ko je fašistični fežim postal totalitaren in je raznorodovalno politiko zaostril tudi na ekonomskem področju. Po prihodu v Jugoslavijo so živeli v skrajni bedi. Ob njihovem prihodu v Jugoslavijo je bila Orjuna edina organizacija, ki se je zanje zanimala in jih vabila v svoje vrste. Že po drugem ali tretjem sestanku z orjunaši mu je bilo jasno, da je ta organizacija fašistična in se' zato vabilom ni več odzval Do podobnega spoznanja so postopoma prihajali tudi ostali emigranti. Nekateri so šli v službo k policiji. Tisti, ki so dobili zaposlitev v tovarnah, so se začeli povezovati z naprednimi organizacijami, predvsem tam, kjer je bila v tovarni že organizacija KPJ. Taka opredelitev mnogih emigrantov (skrajno leva ali skrajno desna) je bila tudi posledica njihovega posebnega položaja: „Čeprav se je situacija okrog leta 1935-36, po končani gospodarski krizi, nekoliko izboljšala, smo emigranti vedno živeli ,na dnu'," pravi Albin Kovač. „Dokler sem živel v Jugoslaviji, sem bil vedno tretiran kot emigrant. To je bila posebna taktika policije. Emigrantski status priseljencev ji je bil po volji, saj je lahko vsakogar, ki se je pregrešil, spodila nazaj na Primorsko. Državljanstvo sije bilo možno pridobiti le tako, da si stalno deset let živel v eni občini. To je bilo za izseljence skorajda nemogoče, saj je zaradi brezposelnosti moral iskati službo zdaj v enem, zdaj v drugem kraju. Jugoslovansko državljanstvo sem si pridobil šele med NOB, ko sem se boril za priključitev Primorske k Jugoslaviji." (36) Kako so komunisti, člani KPJ, gledali na primorske emigrante in na nacionalno vprašanje, ki je bilo za Primorce nadvse pomembno, kako so ocenjevali organizacijo TIGR v 30.-tih letih nam pove tudi izjava Rudolfa Ganzitija. V svojih spominih na predvojno politično delovanje Jakoba Platiše pravi takole: „Tovariš Tomo Biejc in Jože Primožič navajata, da je bil Jaka Platiše prej pripadnik organizacije TIGR. To je mogoče. Od 1931. leta sem organizirano politično delal rfled gradbenimi delavci v Ljubljani. Pri tem delu sem večkrat naletel na delavce iz Primorske, ki so sprva hvalili organizacijo TIGR, češ da se bori proti fašizmu in Italijanom. Že prej, nekako leta 1928-1929, ko sem prišel v stik s širšim številom delavcev iz Primorske, sem imel občutek, da so bili ti ljudje v Ljubljani v svojih težnjah po borbi proti fašizmu in Italijanom osamljeni. Ljubljanska javnost in tudi sindikati so bili takrat premalo osveščeni v narodnostnih vprašanjih in niso dovolj resno jemali nevarnosti fašizma. Mislim, da je bil v tem vzrok, da so nekateri Primorci videli v organizaciji TIGR borca proti fašizmu, morda celo rešitelja. Ko so mladi komunisti, na čelu sta bila Edvard Kardelj in Boris Kidrič, vodstvo KP Slovenije obnovili z mladimi močmi, je partija sprejela v svoj program, da povede široke množice v borbo proti tiraniji v Jugoslaviji in fašizmu kakršnekoli vrste; program je poudarjal tudi nujnost reševanja narodnostnih vprašanj. S tem programom se je strinjal tudi tov. Tito, ko je prišel iz zapora. Kolikor bolj nam je uspelo širiti to načelo partije med množicami, posebno po letu 1936, toliko bolj so med Primorci kopnele simpatije do organizacije TIGR. Napredne zgodovinske odločitve v usodnih dneh po letu 1941 in do konca vojne pričajo, da so osvojili napotila partije za razreševanje svojih življenjsko tako važnih zadev kot je (narodna) svoboda. V tem težkem boju je vsak prispeval po svojih sposobnostih in možnostih, iz njih so nastajali mali in veliki junaki." (37) Veliko delo med primorskimi emigranti je opravil Tomo Brejc, ki seje maja 1931 preselil iz Avstrije v Ljubljano. Poiskal je primorske rojake in jih začel usmerjati v sindikate, ki so jih vodili komunisti. Pojasnjeval jim je, kaj je nacionalizem in kam se morajo politično usmerjati. „Odpiral nam je oči", je rekel Kovač: Življenje v emigraciji je bilo za velik del Primorcev torej trda šola. (38) Iz nje so izšli tisti aktivisti ali borci, ki so v letih 1941 in 1942 ustvarili prva jedra organizacije OF in predstavljali prvi zametek partizanske vojske na Primorskem. V osvobodilno gibanje seje v letih 1941 in 1942 vključila večina primorskih izseljencev, ne glede na ideološko opredeljenost. Glavno vodilo jim je bila nacionalna zavest in antifašizem. Jedro prvih borcev in aktivistov, kijih je vodstvo OF v letu 1941 in 1942 poslalo na Primorsko, pa so predstavljali komunisti. III. Pomanjkanje vodstvenega kadra je bila le ena izmed ovir za ostvaritev in hitrejši razvoj Osvobodilne fronte in partizanske vojske na Primorskem v obdobju pred kapitulacijo Italije. Druga ovira je bilo dejstvo, da so bile fašistične oblasti na ozemlju Julijske krajine mnogo bolj občutljive za vsak pojav antifašizma in nacionalnega odpora. Dvajset let so z vsemi sredstvi zaman poskušali poitalijančiti to ozemlje. Ob pripravah za napad na Jugoslavijo so se fašistični oblastniki zavedeli, da nimajo docela zavarovanega hrbta. Aretacije v letu 1940 in drugi tržaški proces decembra 1941 je bil višek dvajsetletnega policijskega terorja in obenem začetek poostrenih ukrepov, ki so sledili v letih 1942 in 1943, da bi v kali zatrle osvobodilno gibanje na primorskih tleh. Ilustrativna je izjava Edvarda Kardelja, kije 25. julija 1942 Ivanu Ribarju — Loli med drugim dejal: „H koncu še nekaj o položaju na Primorskem. Italijanski teror je tam še strašnejši kot tukaj. Sploh se opaža, da so Italijani toliko vztrajnejši, kolikor bliže je vse to Italiji. V Ljubljanski pokrajini so mnogo bolj vztrajni kot v Bosni in na Hrvatskem, na Primorskem pa so še mnogo besnejši kot tukaj. Tam imamo kakih 100 borcev, od teh seje zdaj ena četa vrnila sem, da se odpočije. Razmere so tam izredno težavne, čeprav je tudi tam ljudstvo s partizani. Italijanski vojaki so skoro v vsaki vasi. Z malimi skupinami se torej ne more dosti opraviti. Žato smo sklenili, da pošljemo tjakaj večjo pomoč, podobno kakor na Gorenjskem, brž ko se rešimo pritiska sedanje ofenzive . .. (39)." Ob meji so bile fašistične oblasti posebej pozorne; sprva zaradi bojazni, da bi se vpliv osvobodilnega gibanja iz Ljubljanske pokrajine in Gorenjske razširil na Primorsko, kasneje pa — ko so osvobodilno gibanje tu že občutili — so se bali okrepitve partizanskih čet. Tako je bila junija 1942, po navodilih XXIII. armadnega korpusa italijanske vojske Primorska razdeljena na tri pasove. Prvi, strogo obmejni pas, je bil dodeljen graničarskim oddelkom (GaF - Guardia alla Frontiera — obmejna straža — op. p.); naslednji je bil pod nazdorom dveh divizij. V obeh je od tedaj dalje veljal vojaški režim. Vojska je lahko ukrepala brez predhodnega dogovora s civilno oblastjo. V tretjem pasu, to je v zahodnem delu Primorske, so vojaške enote intervenirale po potrebi in na zahtevo civilnih oblasti. (40). Na uvedbo vojaškega režima oblast ni rada pristala. Pomenila je politično kapitulacijo; že vrsto let je namreč uradno veljala verzija, da je Primorska poitalijančena. V zvezi s položajem ob meji — torej tudi na Idrijskem in na Cerkljanskem — je pomembno tudi dejstvo, daje bila italijanska vojska tu razmeroma številna, ne le v letu 1940 in na začetku leta 1941, ko se je Italija pripravljala na vojno z Jugoslavijo, temveč tudi po okupaciji Slovenije. Še bolj kot številčnost vojske, ki je nihala, je bila pomembna ovira za razvoj osvobodilnega gibanja gostota postojank. Utrdbe, vojašnice in bunkerji ob meji so ostali. Treba jih je bilo stražiti in vzdrževati. Treba je bilo še naprej stražiti mejo, tako proti Gorenjski, ki sojo. zasedli Nemci (glede bodoče razmejitve našega ozemlja si tedanji zavezniki niso bili edini), kakor tudi proti Ljubljanski pokrajini; v obeh primerih tudi zato, da bi preprečili medsebojne stike slovenskega prebivalstva na obeh straneh. Vse kaže; da je bila meja pomembna tudi za Nemce, saj sojo na svoji strani krepko utrdili z bodečo žico in minskim poljem. (41) Oblasti so se še posebej bale vrnitve politično nevarnih izseljencev. Tako je že 17. aprila 1941 poveljnik II. armade, general Ambrosio, izdal poveljstvom in prefekturam okrožnico, s katero odreja, daje meja za civilno prebivalstvo zaprta in daje prehod možen le na osnovi posebnega dovoljenja. 19. aprila 1941 je orožniško poveljstvo pri XI. armadnem korpusu pojasnilo, daje meja zaprta zato, ,,da bi preprečili politično sumljivim elementom povratek v domovino." Ponovna navodila so bila v tem smislu izdana septembra 1941 in še v letu 1942 (42). Italijanska policija je bila na Primorskem ne le bolj pozorna, temveč tudi nevarnejša. Orožniki, katerih postaje so bile na gosto posejane, so domače prebivalstvo poznali. Sumljiv jim je bil vsak Slovenec že „a priori". V političnih karakteristikah, ki so jih pisali orožniki, lahko beremo kot dokaz politične nezanesljivosti, da „rad govori slovensko in se druži pretežno s Slovenci". (43). Tisti, ki so svojo nacionalno pripadnost in zavest očitneje izražali, na primer nekdanji aktivni člani prosvetnih društev, so bili že „nevami". Jasno je, da jih je policija pikolovsko zasledovala in budno spremljala, kaj in kako kdo govori, ter vse pridno beležila. Pri tem so ji pomagali italijanski priseljenci (učitelji, uradniki, podjetniki, trgovci, družine oficirjev, orožnikov, itd.); do Slovencev so bili povečini šovinistično nastrojeni in fašizmu vdani, predstavljali so zato pravo pravcato vojsko obveščevalcev za fašistične oblasti. Fašizmu zveste uradnike je na Primorsko pošiljala oblast sama, na druge priseljence iz notranjosti Italije pa sta naglo vplivala fašistična protislovanska propaganda in Comando XI Corpo cTArmata Ufflcio Operazioni ....... P .M.46 , /, 22 ottobro 194 2 . Anno XX N. 02/ . di piot. op. Risp. al foglio N. ..................... del...............................................1....... osGETTOiJomejer 11 aervizio dol p03ti di tlocoo nel terri. torio dol XXIII 0,A. AL COiuANDO DIVI3I0NE PANTERIA "ISONZO" AL OOiAHUO DIVISIONE PANTERIA "MACERATA" AL OOUANDO DIVISIONE FANTERIA "OACCIATORl DELLE ALPI" AL COtiANDO RAGGROPPAliSNTO 00.NN. "XXI APRILE" . J' AL COUANDO XI RAGGRUPPALiENTO G.a P. AL OOi'IANDO ARTIGLIERIA XI CORPO I) 'ARMATA AL COMANDO GEN 10 XI CORPO D 'ARMATA ALLA DIREZIONE DI SANITA1 MILITARE XI O.A. ALLA DIREZIONE DI COMMI33ARIATO MILITARE XI ALLA DIREZIONE H»PIOA=VETERINARIA XI O.A. AL OOUANDO QWARTIER GENERALE XI 0 .A. A TIITTI OLI UPPIOI DEL 001WA,ND0 XI O.A. n oomando del XXIII C.d'A., ha iatituito nel buo terrltoi-io dei posti di blocco allo soopo di controllare il traffico dei vel. ooli in genere e delle persona. Talo controllo, attega lo notizie oho olouni alament.l ribolll o namloi infiltrutioi o ovontuolmanto rjlmroati nolla Vonoziu Giulia, voutln»bb«i<« la diviea ltaliana per potor, indlatrubatl oompiero atti di oabotaggio, attontnti, eooidi, eoo., 6 atato eateao anohe ai milji tari ohe oon tjualun ~ 2 « s e U N je ustavil najprej pri sestri Antoniji Rutar, ki mu je materialno pomagala do. njego\e smrti; nato je v Cerknem ustanovil krojaško delavnico v hiši trgovca Tomaža Štruklja. Čeprav je brez težav dobil dovoljenje za bivanje, je moral biti izredno previden. Na prišleke iz Jugoslavije so oblasti, kakor že rečeno, gledale z nezaupanjem, poleg tega ni mogel vedeti, ali je policija raziskala njegovo politično preteklost ali ne, njegov svak Štefan Rutar, pa je bil nekaj let pod policijskim nadzorstvom. Svoje delo je znal odlično prikrivati. V okoliške vasi, ki jih je mnogo obiskoval tudi predno je odšel v ilegalo, je hodil v družbi mladih sodelavk. Za stike z ljudmi, ki so prihajali k njemu, mu je služila krojaška obrt. Vsak sodelavec je imel pri njem blago za obleko. Kot odličen krojač si je pridobil kliente tudi med italijanskim prebivalstvom; obleke je izdeloval tudi orožnikom. Februarja 1942 so oblasti začasno aretirale Tomaža Štruklja. Štucin seje preselil v hišo družine Pirih, p.d. pri Robu. Tej hiši so stale nasproti, na drugi strani potoka Zapoška, hiša zagrizenega fašističnega tajnika in davkarja Zannierija, občinska stavba ter orožniška in carinska vojašnica. Tuje ostal do svojega odhoda v ilegalo in spletel organizacijsko mrežo OF na področju celotne Cerkljanske. Proti koncu leta 1941 ali januarja in februarja 1942 je že toliko spoznal ljudi, da jih je začel povezovati v prve trojke OF. Tako je poleg družine Rutar in Štrukelj pridobil Metoda Peternelja, Videta Štravsa, Petra Rojca, Maksa Štucina in Dominika Kacina. Po socialnem izvoru oz. stanu so bili: učitelj, sin trgovca, obrtnik, trgovec, uradnik. Kmalu je organiziral tudi nekaj deklet, med njimi Rozko Metod Peternelj je bil kot antifašist prvič aretiran junija 1940; avgusta 1941 je bil izpuščen, novembra 1942 pa ponovno aretiran. Mlakar, trgovsko pomočnico, Malko Peternelj, šiviljo, Farii Lazar, trgovsko pomočnico in Lido Štravs, hčer trgovca. Konec aprila 1942 se je Štucinu pridružil Jože Primožič. (62) JOŽE PRIMOŽIČ - MIKLAVŽ, roj. 1. 3. 1909 v Planini pri Cerknem je emigriral v Jugoslavijo leta 1928. Leta 1936 je sodeloval v stavki gradbenih delavcev pri podjetju SLOGRAD na Jesenicah in sicer kot član stavkovnega odbora in odbora podružnice sindikata gradbenih delavcev na Jesenicah. Voditelja stavke in sindikata so odpustili od dela, med njimi tudi Primožiča. V tem obdobju se je seznanil z marksistično ideologijo na konspirativnih predavanjih, ki so jih organizirali jeseniški komunisti. Februarja 1937 se je odločil za odhod v Španijo. O tem je sam v svojem življenjepisu napisal: „ V Španijo, v Barcelono je nas imela odpeljati neka francoska ladja. Nanjo bi se bili vkrcali v noči med 28. februarjem in 1. marcem 1937 v kanalu med otokoma Brač in Hvar. Ko smo se s trabakulo pripeljali na določeno mesto, francoske ladje ni bilo več. Izkrcali smo se v nekem zalivu pri otoku Braču in se skrili v bližnje grmovje. Na vidnem mestu nad skrivališčem smo postavili stražo, toda popoldan ob treh so nam prek Brača za hrbet prišli policisti in ms vseh 160 prostovoljcev aretirali." Po dvomesečnem zaporu ga je jugoslovanska policija „na črno" vrgla v Avstrijo. V Gradcu je bil aretiran in nato pri Trbižu predan italijanskim obmejnim oblastem. Italijani so ga mobilizirali. Medtem, ko je bil v vojski, ga je sodišče v Gorici obsodilo na eno leto zapora, pogojno na pet let. Julija 1938 se je vrnil m Cerkljansko in vzdrževal nekaj časa zvezo z Jakobom Platišem v Kranju. Zvezo s tovariši prek meje je nato izgubil. Jože Primožič - Miklavž Vid Štravs, prvi rajonski blagajnik OF za Cerkljansko. Za njim je blagajno prevzela Gabrijela Bevk. Aprila 1942 leta je Štefan Rutar Primožiča, katerega politično prepričanje je poznal, povezal s Štucinom. Primožič je postal njegov sodelavec najprej na območju rojstne vasi in okolice, nato pa v vsem cerkljanskem rajonu. (63). Proti koncu aprila 1942 je že obstajal na Cerkljanskem rajonski odbor OF. V njem so bili tisti Štucinovi sodelavci, ki so mu najprej pomagali pridobivati nove člane OF v Cerknem in tudi v okolici. To so bili: Metod Peternelj, Vide Štravs, Peter Roje in Jože Primožič. Odbor kot celota se formalno ni konstituiral. Štravs se spominja, da je na sestanku, ki sta mu prisostvovala Roje in sam (Štravs), v marcu ali aprilu 1942, Štucin izjavil, da predstavljajo rajonski odbor OF za Cerkljansko. (64) Poleti 1942 se je krog članov OF v Cerknem že močno razširil, razmeroma hitro.pa tudi po okoliških vaseh. Čeprav je Štucin iz objektivnih razlogov s političnim delom začel nekoliko kasneje kot njegov tovariš Brovč na Bukovem in Baškem, seje tedaj razlika med obema področjema zabrisala. Brovč in Štucin, pa tudi Primožič, so bili v ilegalnem delu že izkušeni, zato njihovega delovanja italijanske oblasti niso odkrile, čeprav so o.političnem delu Štucina in Brovča že zbrale nekaj informacij. (65) Drugačen je bil primer Jožeta Šifa, ki kaže kako hitro in odločno je reagirala policija že v letu 1941 in 1942, če je razpolagala s konkretnimi podatki. Jožef Šif, štiriindvajsetletni študent (66), je že pred vojno prihajal v Ravne pri Cerknem k družini Drole, p.d. pri Močniku. 8. decembra 1941 je prišel v vas z namenom, da organizira nekaj domačinov. O njegovem poskusu in Peter Roje se je februarja 1943 vključil v NOV ter od novembra 1943 deloval v ekonomatu SVPB Franja. o tedanjem političnem razpoloženju vaške slovenske mladine je Viktor Prezelj iz Ravni napisal: „Bil je praznični dan zato smo bili fantje zvečer v gostilni. Okrog osme ure je vstopil Šif. Ker smo ravno prepevali in smo bili sami domačini, se nam je takoj pridružil... Ko smo končali s petjem, nam je začel pripovedovati, da je prišel k nam s posebno nalogo. Za uvod nam je pokazal letake. Ko smo si jih vsi ogledali, je prisotnim začel tolmačiti njih vsebino in pomen. Na letakih je bil poziv vsem poštenim Slovencem, naj strnejo svoje vrste, ker prihaja čas, ko bo treba obračunati z okupatorjem. Na ta čas naj se vsak zaveden Slovenec pripravi. O politiki smo kot mladi 17 do 19 letni fantje tedaj vedeli bore malo. Italijani so za nas bili vsi fašisti. Ker smo že vsak po svoje okusili njih zatiranje in spoznali njih „kulturo", so nam bili kot trn v peti... Kdorkoli bi prišel k nam, da bi le bil proti Italijanom, bi se mu pridružili brez pridržkov. Kako se je Šif med nami počutil varnega, se vidi iz tega, ker je v javnem lokalu govoril o odporu. Preveč se je zanesel in bil je premalo previden." Viktorja Prezlja in Alojza Sedeja p.d. Sredarskega je nato Šif povabil na sestanek, kije bil naslednji dan pri Močniku. Povedal jima je, da želi organizirati mladinsko trojko, ki naj bi pridobivala zaupnike in zbirala orožje; da je že pridobil Jožefa Prezlja p.d. Bevka in da bosta navodila dobivala od njega. Označena bodo pod geslom „barka". Komaj 14 dni po sestanku je policija že raziskovala. Šifa je odkrila na osnovi konkretne ovadbe in takoj ostro reagirala. 8. februarja so bili aretirani: Aiojz Sedej p.d. Sredarsk, Stanko Čelik p.d. Obidov, Viktor Prezelj in Janko Škvarča p.d. Žvanov. Zaprli so tudi župnika Ivana Mozetiča in Viktorijo Drole, pri kateri je Šif stanoval. Iz Ravni so jih vklenjene odpeljali do gostilne v Zakrižu, p.d. v Benatu, kjer so začeli surovo zasliševati Viktorijo Drole. Nato so jih odpeljali v Gorico, jih tam zasliševali in pretepali. Stanka Čelika, ki je trdil, da ga v gostilni ni bilo zraven, so izpustili, zaprli pa njegovega brata Vincenca, ki o zadevi res ni vedel ničesar. Izpustili so trdi župnika Mozetiča in aretirali Franca Škvarčo. Zasliševanje in pretepanje je trajalo 14 dni. Medtem so zaprli tudi Šifa in ga soočili z ostalimi. Viktorju Prezlju je uspelo povedati mu, da niso ničesar izdali. Po dveh mesecih so bili fantje zaradi pomanjkanja dokazov izpuščeni. Obsojena pa sta bila Šif na 14 let zapora in Viktorija Drole. Le-ta je bila zaprta 7 mesecev, nakar sojo pomilos^ili, ker je bil njen brat kot italijanski vojak v Rusiji težko ranjen. (67) Oblasti so Šifovo propagando povezale z dejavnostjo OF na Primorskem, ki so jo tedaj že zasledile. Tako je centralno vodstvo fašistične stranke v Rimu 21. januarja 1942 sporočilo poveljstvu 62. fašistične legije (CC NN - črne srajce) in obveščevalni službi v Gorici, da je policija že zasledila širjenje OF v goriški provinci. Kot dokaz so navedli uporniške napise, ki poveličujejo Rusijo, Stalina in OF. Vse to je šele v začetni fazi, pravi dopis, in ni preveč zaskrbljujoče; kaže pa „na nekakšno prebujanje nacionalne zavesti pri domačinih" (!). Da bi že na začetku zatrli vsak tak pojav, je policija zadevo strogo raziskala (,,venivano condotte rigorose indagini") in odkrila Šifovo propagandistično dejavnost na področju Cerkljanske (68). Aretirani so se dobro držali. Viktorija Drole je priznala samo, da je prenočila mladeniča, katerega imena ne pozna. Sam Šif svojega delovanja ni tajil in je prevzel odgovornost nase. Imen tistih, ki jih je skušal pridobiti, „se ni spominjal". Negiral pa je, da bi bil povezan z Oskarjem Kovačičem v Trstu, članom pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko, ki ga je v Trst poslal CK KPS, in njegovimi sodelavci, češ, da se ideološko z njimi ne strinja, ker zagovarjajo komunizem. Ni znano ali je Šif tako izjavil v lastno obrambo ali zato, ker je v resnici tako mislil. Ravenskega župnika Mozetiča so tedaj aretirali, ker se je Šif oglasil tudi pri njem in ker je bil v policijskih spisih že vrsto let zabeležen kot slovenski nacionalist in antifašist in tudi večkrat zaslišan in opozorjen. (69) Na Cerkljanskem je bila to prva aretacija na podlagi suma o sodelovanju z OF. Ni znano, če je bil Šif dejansko povezan z OF ah katero drugo politično skupino. Vojskarsko—črnovrška planota Na Črnovrški planoti sta v letu 1941 in prvi polovici 1942 bivala predvojna komunista Ivan Tominec (70) in Ivan Sedej. IVAN TOMINEC, roj. 4. novembra 1911 na Hrušici pri Jesenicah, je izhajal iz napredne delavske družine. Njegov oče Janez Tominec se je udeležil stavke železničarjev leta 1920 in bil zaradi tega odpuščen iz službe. V letih 1935 in 1936, komaj 24 let star, je bil Ivan izredno vidna osebnost velikega stavkovnega gibanja tekstilnih delavcev, ki se je začelo v Kranju in se je potem razširilo na ostalo Slovenijo. O vlogi in pomenu te stavke v razvoju delavskega gibanja je zapisano: „ Velika tekstilna stavka 1936. leta v Sloveniji je bila poskus generalne stavke. Ta poskus ni popolnoma uspel. Imela pa je kljub temu ogromen politični pomen, saj je pretresla kapitalistični red v Jugoslaviji... Stavka je imela strogo razredno-politični značaj. To je bil boj med delavci in kapitalisti, boj za politične in ekonomske pravice... Prvič so delavci v Sloveniji tako množično motno nastopili, ne glede na politično in svetovno nazorsko opredeljenost... V praksi - ne samo v besedi - se je skovala širša fronta s kmeti in poštenimi srednjimi sloji.. . Velika tekstilna stavka je bila tudi velika šola ljudskih množic." (71) V stavko so se vključile tri sindikalne organizacije: Jugoslovanska strokovna zveza (krščansko socialne smeri), Narodna strokovna zveza (delavsko krilo Jugoslovanske nacionalne stranke - „liberalne") in Splošna delavska strokovna zveza, kije bila pod vplivom komunistov. Kot zastopnik zadnje je bil v medstrokovni odbor izvoljen Ivan Tominec, ki je postal in ostal do konca stavke predsednik stavkovnega odbora. Bil je med tistimi, ki so se v boju najbolj izpostavili, prevzeli odgovornost za pogajanja z delodajalci in propagirali stavko v drugih mestih. Ko so pod pritiskom policije delavci tekstilnih tovarn v drugih mestih že zapuščali tovarne, ki so jih bili med stavko zasedli, so kranjski delavci še vztrajali in pod vplivom Tominca sklenili, da s stavko nadaljujejo. Zdržali so dokler jih policija ni razgnala s silo. Stavka je deloma uspela, kolektivna pogodba je bila podpisana in, čeprav ni bila taka kot so si jo želeli delavci, je le izboljšala njihov položaj. Skoraj vsi voditelji in tudi mnogi delavci pa so ostali brez službe. Brezposelni delavski zaupniki so nato, na Torrinčevo pobudo, osnovali v njegovi drvarnici v Stražišču, nato pa v Otočah, tekstilno zadrugo. Ustanovni občni zbor zadruge je bil 27. 5. 1937. Fb dolgi borbi za obstoj se je zadruga dvignila in dajala kruh mnogim odpuščenim delavcem. Od njene ustanovitve pa do aretacije 11. ali 13. maja 1941, je bil Tominec predsednik upravnega odbora. Član partije je bil Tominec od leta 1934, leta 1935 je bil sekretar celice v „Jugočeški", leta 1937 pa delegat kranjskih komunistov na ustanovnem kongresu KPS na Čebinah. (72) Po okupaciji Gorenjske so Nemci nekaj komunistov že maja 1941 aretirali, med njimi tudi Tominca. Odpeljali so ga v koncentracijsko taborišče Kraut na Koroškem. Taborišče ni bilo povsem zaprtega tipa. Skupaj z enajstimi tovariši je konec julija 1941 pobegnil. Na Dobravi pri Kropi mu je uspelo sestati se s tedanjim sekretarjem okrožnega komiteja KPS za Kranj Rudijem Papežem, ki je tu bival v ilegali in je bil povezan s štabom Jelovškega bataljona. Tominec se je hotel pridružiti bataljonu, Papež pa ga je nagovarjal, naj ostane v Kranju na terenu. Za močno kompromitiranega Tominca bi to pomenilo izročiti se sovražniku v roke. Nerad se je odločil, da gre k stricu v Trebče pri Črnem vrhu. Potoval je ilegalno. Mejo je prekoračil pri Mrzlikarju (Jazne št. 30) s pomočjo Katarine in Frančiške Eržen. Pri Erženovih je ostal dva dni, nakar ga je Katarina Eržen peljala čez Hmenico in pri Maruškovcu čez Idrijco. (73) Od avgusta 1941 do julija 1942 je Tominec bival pri stricu v Trebčah. Iz pričevanj in njegovega pisma materi (posredovali soji ga Ergaverjevi iz Zadloga) je razvidno, da je bilo to obdobje njegovega življenja zelo težko. Njegov oče, železničar, se je še mlad odselil na Gorenjsko, kjer seje Ivan rodil. Pri stricu, ki se je bal italijanskih oblasti (v bližini hiše je bila vojašnica), ni imel nikakršne opore. S pomočjo družine Ergaver je po nekaj mesecih dobil ponarejeno osebno izkaznico, ki ga je le deloma ščitila. Ljudi ni poznal. Izhajal je iz delavske napredne sredine, znašel pa seje precej osamljen v drugačnem okolju. Ergaverjeva družina je Tominca poznala že pred vojno. Sestra Marije Ergaver (Frančiška Markič, por. Lampe) je nekaj časa stanovala pri Tominčevih v Stražišču pri Kranju. Mati in sestra, ki sta jo obiskovali, sta poznali tudi Tominčevo politično usmerjenost in sta bili z njim v prijateljskih odnosih. Ker so Egaverjevi poznali tudi Sedeja, ki je k njim redno zahajal, so ju medseboj povezali. Spomladi 1942 je bil pri Ergaverjevih v Zadlogu širši sestanek prvih zaupnikov, ki ga je sklical Sedej na iniciativo Ivana Tominca. Prisostvovali so mu: Marija in Gustelj Ergaver, Marjeta Markič, Slavica C viki, Alojz Tominec iz Lomov (sedaj v Avstraliji), Jernej Habe iz Predgriž (pred vojno izseljenec v Belgiji, po prepričanju komunist), Anton Žigon, uradnik pri posestniku Lampetu, Adolf Rutar, pek v Črnem vrhu, ter Franc Mikuž — Dorče (kasneje je padel kot partizan) in Alojz Čuk iz Koševnika. Sestanek je vodil Ivan Sedej, Tominec pa je prisotne seznanil z ustanovitvijo OF in jim pojasnil, da seje treba pripraviti na oboroženi upor. V zadnjih mesecih leta 1941 in začetku leta 1942 je bil prek Žuštovih v Idriji povezan s Štucinom in Brovčem. Njegovo politično delo, kakor tudi Štucinovo in Brovčevo, se je v teh prvih mesecih osvobodilnega gibanja omejilo na pridobivanje prvih zaupnikov. Usodno za Tominca je bilo, daje po prihodu Albina Kovača iz Ljubljane na Primorsko ostal brez zveze z dotedanjimi sodelavci. Razlogi za to niso znani (Glej str. 53). Prekinjena je bila tudi njegova zveza z gorenjskimi partizani. V letu 1941 mu je nekajkrat prinesla literaturo OF Albina Troha, ki je prišla prek meje ilegalno. Za Tominca ji je literaturo izročil Lojze Kebe, tedaj član pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko (74). ALBINA TROHA, rojem MIKUŽ 3. januarja 1910 v Kanalu, se je vključila v delavsko gibanje že pred vojno v Kranju. Njen oče, železničar, se je kot avstrijski vojak ponesrečil, izgubil nogo in je bil zato upokojen z minimalno pokojnino. Družina se je preživljala z dninami. Po končani osnovni šoli se je Albina Troha izučila za šiviljo. Ker v domačem kraju ni dobila zaposlitve, se je izselila v Kranj, kjer je po več mesecih dobila delo v tekstilni tovarni „Sirc" v Stražišču. „Dolgo sem si želela, da grem v Jugoslavijo", je zapisala v svojem življenjepisu, „želja se mi je izpolnila leta 1935. Kmalu pa sem spoznala, da toliko opevana Jugoslavija ni taka, kakršna bi morala biti in da njen režim do skrajnosti izkorišča delavski razred. Trdo sem morala delati, da sem se skromno preživljala". V delavsko gibanje jo je vključil Tominec, pri njegovih starših je namreč nekaj časa stanovala. Včlanila se je v delavsko društvo „Vzajemnost", aktivno sodelovala v stavki tekstilnih delavcev, po stavki pa nabirala prispevke za španske borce, širila komunistično literaturo in letake in zbirala podpise za Društvo prijateljev Sovjetske zveze. Ker je bila odpuščena z dela, se je včlanila v delavsko zadrugo, ki jo je ustanovil in vodil Ivan Tominec. Januarja 1941 je bila sprejeta v KPS (Sekretarka celice je bila Olga Filo, uslužbenka pri dr. Joži Vilfanu). Marca meseca jo je kranjska policija aretirala in v njenem stanovanju našla več propagandnega gradiva. Tedaj je bilo aretiranih tudi več drugih komunistov. Po zaslišanju so jo odpeljali v Ljubljano in jo tik pred razsulom izpustili iz zapora. O svojem delovanju po kapitulaciji Jugoslavije je sama zapisala: „Par dni po moji izpustitvi iz zapora je stara Jugoslavija razpadla. Nadaljevali smo z delom v narodnoosvobodilnem gibanju. Prve sestanke je vodil Franc Vodopivec... Pozneje sta vodila sestanke Tomo Brejc in Lucijan Seljak, še pozneje pa Mira Svetina, Tone Dolinšek — Metod in drugi. Izvrševala sem vse naloge, ki so jih postavljali pred nas naši vodilni funkcionarji. Takoj po razpadu Jugoslavije je bilo treba zbirati orožje, prispevke v denarju in materialu, to dostavljati na javke itn. Hodila sem na Jesenice in v Ljubljano in opravljala kurirsko in obveščevalno službo... V tovarni sem pridobivala delavce in uslužbence za osvobodilno gibanje. Meseca julija 1941 smo z Ivanko Kobal, Tilko Maček, Antonom Nartnikom in drugimi odšli v partizane. Po nekaj tednih sem morala po nalogu partije nazaj na teren. Po zaslugi zavednih uslužbencev in delavcev sem takrat nemoteno delala tudi v tovarni in mi ni pretila aretacija. Da Sem se laže kretala po terenu, sem bila več mesecev v bolniškem staležu. Meseca februarja 1942 so me gestapovci aretirali." Ob aretaciji so jo pretepali, nato odpeljali v begunjske zapore. Zaradi oteklin na glavi ni mogla govoriti, zato so z zasliševanjem počakali. Zasliševal jo je tudi znani jeseniški gestapovec Druschke. O njenem delovanju je bila policija deloma že obveščena. Priznala je le tisto kar so že vedeli. O tem je v svojem življenjepisu napisala: „Pri preiskavi so našli v stanovanju letak „Proglas OF", ki me pa ni posebno obtežil, ker je bilo ... marsikaj bolj važnega že izdanega. Kmalu po moji aretaciji je bil priveden v zapor tudi Anton Dolinšek - Metod, s katerim sem imela zvezo, Lucijan Seljak in mnogo drugih. Da sem se v zaporu pravilno držala, lahko pričajo vsi navedeni in tudi delavci iz tovarne, saj ni prišlo do nadaljnih aretacij, čeprav so bili zelo v strahu." Medtem so starši, ki so za aretacijo zvedeli, vložili prošnjo za izpustitev na italijanski konzulat v Celovec, ki je bila ugodno rešena. Albino Troha so izročili najprej kvesturi v Ljubljani, kjer je bila zaprta tri tedne, nato pa v spremstvu civilnega agenta izpustili domov v Črni Vrh, kjer jo je čakalo ponovno zasliševanje italijanskih orožnikov. (75) Še predno se je Albina Troha vrnila v Črni vrh se je Tominec pridružil Vojkovi četi. Spomladi leta 1942 seje obrnil na Barbaro Hladnik, da mu preskrbi zvezo s partizansko enoto na Vipavskem. Hladnikova je bila povezana z osvobodilnim gibanjem na Slapu v Vipavski dolini in sicer s svojo sestro Jožefo por. Rešeta, ki je sodelovala z OF že leta 1941. O tem je povedala: „V Vipavo sem šla po bitki na Nanosu. Jože Rešeta mi je tedaj dejal, da bom morala počakati, ker je vse shajkano. Ko so domači dobili zvezo, so povedali, da bo patrulja prišla po Tominca. Čakati smo jo morali precej časa. Končno so prišli konec julija 1942. Domenjeno je bilo, da ga počakajo nekje na Javorniku . . . Ivana sem peljala v Predgriže, kjer sta ga prevzela Jernej Habe in Ciril Čuk ter ga peljala na Javornik, od koder je s patruljo odšel v Vipavsko dolino." (76) V Vojkovi četi je bil Tominec imenovan za pomočnika politkomisarja, kar je tedaj pomenilo, da je imel na skrbi partijsko organizacijo v četi. Proti koncu avgusta ali v začetku septembra je prišel na področje Črnega vrha Janko Premrl - Vojko s patruljo. Z njim je bil tudi Tominec. ,.Ustavili smo se v Predgrižah," je napisal Ivan Renko, „in navezali stike z redkimi aktivisti ter ostalim prebivalstvom. Ljudstvo je bilo tudi tu že sito fašizma; naleteli smo povsod na razumevanje za našo stvar. Tako smo se po nekaj dneh že lahko z dobrimi poročili odpravili nazaj v bataljon. Zlasti seje v teh krajih poznalo delo tovariša Ivana Tominca, ki je prišel tja nekaj časa pred nami . . . pripravljal je teren in širil našo organizacijo" (77) Po izjavah nekaterih aktivistov se je Tominec dvakrat vrnil na Črnovrško območje z Vojkom, Milanom Bajcem — Stricem in drugimi partizani. Prvič seje oglasil pri Ergaverjevih in Jerneju Habetu, drugič pa se je sestal tudi z Justino Mikuž, Slavico Cvikl, Alojzem Tomincem iz Lomov, Cirilom Čukom, Barbarom Hladnik, Albino Troha, Jernejem Habetom in verjetno tudi drugimi. V četi je bil Ivan Tominec samo 6 tednov. Okoli 9. septembra 1942 je padel. O njegovi smrti je Ivan Renko izjavil: „Naša četa je v začetku septembra prišla na teren Črnega vrha ... po nekaj dneh, ko smo se vrnili v svojo matično bazo na Vipavsko, je Ivan padel. Počivali smo nad vasmi Lože in Slap. Iz čete smo poslali v Lože patruljo. Približala se nam je karabinjerska patrulja in ker je bila tema, smo mislili, da je naša. Nato je udarilo iz vsega njihovega orožja. Na Vojkovo povelje smo se umaknili. V bližnjem grabnu smo se zbrali in ugotovili, da Tominca ni. Naslednji dan smo ga iskali in zvedeli, daje obležal na njivi, kjer smo počivali" (78) Janko Premrl - Vojko je kasneje povedal, da jih je izguba dobrega tovariša zelo pretresla. V veliko pomoč jim je bil pri političnem delu na terenu. Priporočal je, naj se o njegovi smrti ne govori, ker bi vest lahko „vplivala na ostale, da bi pri delu popustili". (79) Med prvimi sodelavci Tominca je bil na Črnovrški planoti Ivan Sedej. IVAN SEDE J se je rodil v Zadlogu 21. januarja 1907. Po poklicu je bil krojač. Predno se je izselil iz Italije, je bil član Katoliškega prosvetnega društva v Črnem vrhu. Leta 1929 je emigriral v Jugoslavijo, kjer se je najprej preživljal s priložnostnim delom nato pa zaposlil pri krojaškem mojstru Vrtačniku v Ljubljani. Priključil se je naprednem društvu primorskih emigrantov Mlada Soča. V času svojega bivanja v Ljubljani je vzdrževal zvezo čez mejo v Italijo in sicer prek neke dvolastniške kmetije pri Hotedršici. Leta 1933 se je naselil na Jesenicah, kjer je imel lastno krojaško delavnico. Vključil se je v delavsko društvo „Enakost" in postal član KPJ. Sam Sedej je v anketnem listu napisal: „Za vstop v KP sem se odločil po mnogem čitanju marksistične literature in po spoznanju življenja z vseh mogočih strani. Uvidel sem, da se edino KPres iskreno in pošteno bori za interese delavca, kmeta in vsega naroda." Na Jesenicah je kot obrtnik pristopil k Obrtniškemu trgovskemu združenju in bil član odbora Združenja. Sodeloval je v znani stavki jeseniških železarjev leta 1935, zato ga je policija za krajši čas zaprla. Istega leta je postal sekretar partijske celice. Njegovo poglavitno delo je bilo izredno konspirativno. Pri njem je bila namreč partijska javka za zvezo čez mejo v Avstrijo, ki jo je kot odličen planinec tudi sam vzdrževal. To je odkrila policija, ki je Sedeja januarja 1936 ponovno aretirala. Obsojen je bil na dve leti „robije" na Adi Ciganliji in v Sremski Mitrovici ter na izgon iz države. Po prestanem zaporu so ga izročili italijanski policiji, ki ga je zaprla. Ko je bil izpuščen, se je moral naseliti v rojstni občini, kjer je bil pod posebnim policijskim nadzorstvom. (80) Tako se je v Lomeh pri Črnem vrhu od leta 1938 dalje preživljal kot krojač. Svoje politično prepričanje je Sedej zaupal samo najbolj zanesljivim ljudem. Družil se je predvsem z družino Ergaver iz Zadloga pri Črnem vrhu. S Tomincem sta sodelovala do njegovega odhoda v partizane. Sedej, ki je poznal ljudi mu je pomagal pri pridobivanju prvih zaupnikov. Organiziral pa je tudi pomoč internirancem v Gonarsu. Leta 1942 je zbolel; še bolnega so ga orožniki 18. decembra 1942 mobilizirali v posebni bataljon. Po izjavi Karla Čuka iz Predgriž je v posebnem bataljonu, ki je bil nastanjen v pokrajini Foggia, organiziral okrog 15 fantov, se z njimi sestajal enkrat ali dvakrat tedensko in jih politično vzgajal. Po kapitulaciji Italije se je 21. 9. 1943 vključil v NOV. Bilje komisar v raznih enotah, nato politkomisar SVPB Pade. (81) Do jeseni 1942 na področju Črnega vrha še ni bilo organizacije OF v pravem pomenu besede. Razmahnila se je po prihodu Vojkove čete in organizatorja Jakoba Platiše — Franca. Kljub vsej previdnosti je italijanska policija, kije, kakor rečeno, prežala na vsakega posameznika, če je bil le količkaj smuljiv, že novembra 1941 zasledila, da se na območju Črnega vrha nekaj dogaja. Poveljstvo črnovrških orožnikov je tedaj sporočilo: ,,Ugotovili smo, da se na našem območju prav zagotovo širi komunistična propaganda, katere namen je dvigniti v doglednem času slovensko prebivalstvo k uporu s ciljem, da bi se ustanovila nova, komunistična Slovenija. To nam potrjujejo neobičajni premiki (pota) nekaterih oseb, njih sestajanje in tajanstveno obnašanje tistih, ki pripadajo porajajoči se komunistični celici... Še predno bi se navedeni lahko uveljavili in da se izognemo presenečenj, bi bilo dobro uvesti ustrezno službo mož (agentov) v preobleki (,in abito simulato'), ki poznajo slovenski jezik. Le-ti naj bi zasledovali gibanje teh oseb, beležili njih eventualno sestajanje ali pa, kar bi bilo verjetno še bolje, hkrati preiskali njih domove in skušali odkriti dokaze, da v resnici pripravljajo upor; to bi nam omogočilo, da jih aretiramo (,di toglierli dalla circolazione')". (82) Januarja 1942 je isto poveljstvo sporočilo, da „ni bilo mogoče zbrati proti osumljenim konkretnih dokazov, ker so le-ti verjetno opazili, da jih zasledujemo, in so se zato potuhnili; pazijo, da nam niso na očeh in se več ne sestajajo. Ni pa izključeno, da s propagando nadaljujejo, toda bolj previdno." (83) 22. julija 1942 je na „podtalno dejavnost" v Črnem vrhu in drugje opozorilo poveljstvo orožnikov v Cerknem: „Zaupljivi vir nam sporoča, da agitatorji in organizatorji, ki prihajajo iz Ljubljane, v Črnem vrhu pri Idriji aktivno delujejo z namenom, da ustanove teroristično organizacijo. Enako aktivni so drugi v Tolminu, Sv. Luciji, Podbrdu, Cerknem, Idriji, Vipavi . . ." (84) Na delu so bili torej izdajalci, ki so nekaj zvedeli, ne pa dovdj. (85) Med Vojskim in Čepovanom Na območju Vojskega, Gor. Trebuše, Idrijskih Krnic, Šebreljskega vrha, Jagršč in Straže ter na Čepovanskem je v drugi polovici leta 1941 in v prvih mesecih leta 1942 propagiral osvobodilni boj Franc Košir. Njegovo delo je zabeleženo v krajevnih kronikah za vasi Jagršče, Idrijske Krnice, Gorenja Kanomlja ter v spominih nekaterih njegovih sodelavcev. Olga Lipušček in Marica Lisjak, Čibejevi iz Gor. Trebuše, sta o njem povedali: „Koširja se spominjava kot inteligentnega in resnega mladeniča, ki je dobro vplival na človeka in ga znal pritegniti. K nam, to je k Čibejevim v Gor. Trebuši, ga je pripeljal Zdravko Plesničar (86) z izgovorom, da nima kje prenočiti. Z mamo seje hitro zapletel v pogovor o politiki. O sebi je povedal, da je študent iz Ljubljane in daje od tam zbežal po študentskih demonstracijah, ki jih je razgnala policija. Dokler je bil pri nas, je pomagal pri delu na polju in nam pripovedoval o krutosti okupatorja, o aretacijah in o izseljevanju Slovencev. V pogovoru z ljudmi je pojasnjeval položaj v Jugoslaviji in preverjal mišljenje ljudi na Primorskem. Zanimalo ga je, če bi bili ljudje pripravljeni na odpor. Zanimali so ga tudi podatki o italijanski vojski, odnos italijanskih vojakov do fašistične oblasti in do domačega prebivalstva. Spraševal je po domačih fantih v italijanski vojski in povedal, da jih bo treba prej ali slej poučiti, da ne služijo v pravi vojski. Ko je že precenil situacijo, nam je zaupal, da se v Jugoslaviji že zbira oborožena vojska in nas poučil, daje treba zbirati orožje in pripraviti ljudi na odpor." (87) Košir je stanoval tudi pri Jožetu Bratužu v Čepovanu. Le-ta je povedal, da ga je k njemu pripeljal Janko Bogataj iz Breznice avgusta 1941 in daje bil Košir prvi, ki mu je govoril o nujnosti oboroženega upora proti okupatorju. Tu je ostal od enega do dveh mesecev. „Ko se mi je zazdelo, da so ga začeli Italijani zasledovati", pravi Bratuž, „sem ga napotil k Čibejevim v Gor. Trebušo. To je bilo enkrat oktobra meseca. Pri meni se je kasneje večkrat oglasil mimogrede, ko je vzdrževal zvezo z aktivisti v Lomu, na Mostu na Soči in v drugih bližnjih vaseh." Zadnjega podatka doslej ni bilo mogoče preveriti. Nekaj časa je Košir bival v Idrijskih Krnicah pri Jožetu Kacinu na Rupi in Francu Kacinu, p.d. v Peklu. Hodil je med najbolj zavedne ljudi in se z njimi Frahc Košir pogovarjal o političnih vprašanjih. Italijani so ga zasledili in Kacinove, Franca in njegovo 11 letno hčer Marijo, o njem zasliševali. S pomočjo Franca Kacina se je Košir povezal tudi z družino Štravs na Straži, p.d. pri Črvu. Marija Štravs, por. Marcina, je o njem napisala: „Po njegovem delu in obnašanju smo ga ocenili za poštenega Slovenca, borca za svobodo in smo mu zato nudili vsestransko pomoč ... pri nas je zbiral podatke o številčnem stanju vojaških enot na Želinu in v Cerknem ter se zanimal za odnos domačega prebivalstva do narodno-osvododilnega gibanja ... Te podatke sva mu posredovali s sestro Tilko ... ravnali sva se po njegovih navodilih. Podatke sva našli pri zaupljivih vojakih, delno pa pri ljudeh, ki so imeli kakršnekoli stike z italijanskimi oblastmi. Delo je zahtevalo mnogo previdnosti. On nas je seznanjal z NOB, ki se je širilo po Jugoslaviji, navduševal nas je in izjavljal, da se že pripravlja organiziran boj tudi na Primorskem. Svoje zaupnike je imel na Vojskem, v Kanomljah, Čepovanu, Gor. Trebuši, Idrijskih Krnicah in pri nas. Iz teh krajev se nam je oglasil večkrat z razglednicami pod tujimi imeni (Marica, Slavica, itd.) in nas s tem seznanjal, da je srečno dopotoval. Star je bil 20 do 27 let, srednje postave, svetlorjavih las in lepega obraza. Nosil je temnorjavi suknjič, smučarske hlače in gojzerice. Oborožen je bil z nožem in pištolo. V našo hišo je zahajal nekako do marca ali aprila 1942. leta. Takrat so ga Italijani zasledili in seje moral umakniti iz naših krajev." (88) Franc Kacin je Koširja predstavil tudi Petru Kogeju — Ogalčaiju na Vojskem. Sestanek je opisal Črtomir Šinkovec: „Pozdravili so se in že je začel govoriti o uporu proti Italijanom. Spraševal je, če bi se dalo dobiti kaj orožja, ki je potrebno za upor, in o zanesljivih ljudeh v Čepovanu. Hotel je vedeti tudi za pot do Jožeta Bončina v Mrzli Rupi. Peter Kogej gaje opozoril na nevarnost karabinjerskih patrulj in gaje raje napotil k bratom Skok v Gačniku." (89) Maja ali junija 1942 je Košir iz teh krajev izginil. Ker je jeseni istega leta prišel na Idrijsko kot organizator OF Jakob Platiše, poznan samo pod imenom Franc, so ga nekateri zaupniki v svojih spominih kasneje zamenjali s Koširjem. Tako piše na pr. Črtomir Šinkovec, daje Kogej ponovno srečal Franca na novo leto 1942—43 na Oblakovem vrhu. V resnici je tedaj sestanek vodil Jakob Platiše. V kroniki za Jagršče je po pripovedovanju Petra Lapjneta zapisano: , Jeseni 1941 je prišel v Jagršče Franc Košir, doma iz Gorenjske. Bil je narednik jugoslovanske vojske in je pobegnil iz Štajerske, ko sojo zasedli Nemci. Pri nas je bil ilegalno. 14 dni se je skrival pri Kacinu na Rupi v Idrijskih Krnicah, štirinajst dni pa pri meni, nato pri Venceslavu Tušarju. V Jagrščah seje zadržal okoli mesec in pol. Hodil je tudi na Stražo. Bil je oborožen, preskrbel sem mu bajonet, obleko in čevlje. Ko je odšel, mi je še pisal ilegalno iz Novega mesta. Mi tedaj še nismo bili točno obveščeni o položaju v Jugoslaviji, vedeli smo samo o četnikih. Košir nam je govoril, da četniki verjetno niso pravi borci in da v Jugoslaviji Mihajlovič zagotovo ne bo prevzel oblasti." (90) Iz spominov njegovih zaupnikov je razvidno, da jim Košir ni odkril svojega rojstnega kraja niti, kdo ga je poslal na Primorsko. Košir je opravil pomembno pripravljalno delo. Ljudje, ki jih je pridobil, so se med prvimi organizirano vključili v osvobodilno gibanje. O Koširjevem političnem delu sta izvedela tudi Jakob Štucin - Cvetko in Jože Primožič - Miklavž na Cerkljanskem. Iskala sta z njim zvezo, a brez uspeha. Vse kaže, da seje moral umakniti pred italijansko policijo, ki je bila že marca 1942 obveščena o njegovem delu. Poveljstvo orožnikov iz Cerkna je 3. marca namreč poročalo: „Iz raznih virov in tudi od vojakov 56. grupe, ki se nahajajo na Idrijskih Krnicah, smo obveščeni, da se na področju Gorenje Kanomlje, Idrijskih Krnic, Gorenje Trebuše že približno 10 dni nahaja neznanec . . . verjetno Srb ... govori več jezikov (slovenščino, italijanščino, nemščino in francoščino), oborožen je z dvema pištolama in bodalom in med prebivalci omenjenih naselij propagira, da bodo v kratkem, to je v bližnji pomladi, prišli na to ozemlje Srbi in sicer po zmagi, ki jo bo izbojevala Rusija .. . Mladenič je zvit, izobražen, verjetno bivši oficir bivše jugoslovanske vojske." Podali so tudi njegov podroben osebni opis: „Starost 24 do 25 let, višina 170 cm, močne postave, rjave polti, črnih las, rjavih oči, ušesa ovalna s priraščenim uhljem, ravnih ramen, oblečen v temno rjav suknjič in ima črne jahalne hlače, obut v gojzeije s temnimi dokolenkami, manjka mu en zgornji zob." Košir je deloval v času, ko na Primorskem še ni bilo jasno, kdo vodi v Jugoslaviji osvobodilni boj. Londonski radio je tedaj govoril o četnikih. Tako so ljudje imenovali tudi partizane. Ta naziv so uporabljali tudi Italijani. Še predno se je uveljavil izraz ,,partizani" in še predno je bilo razčiščeno, kdo so četniki in kaj hočejo, je Košir iz teh krajev odšel. V spominu nekaterih ljudi je ostal pod oznako „četnik", ki je dobila kasneje povsem drugačen politični pomen. Od tod trditev, daje bil pristaš Mihajloviča. (91) Marija Marcina iz Kranja, roj. Štravs, ki je primer raziskala, je ugotovila: FRANC KOŠIR se je rodil leta 1923 v Ljubnem. Z bratom in sestro je kot otrok živel pri stari mami v Mojstrani. S sedemnajstimi leti se je zaposlil pri gradbenem podjetju Sava na Jesenicah. Ker ni imel možnosti študirati, čeprav bi rad, se je odločil za podoficirsko šolo v Šabcu, ki je bila brezplačna. Dobil je čin podnarednika. Ob kapitulaciji Jugoslavije mu je uspelo pobegniti pred Nemci in se izogniti ujetništvu. Vrnil se je na Gorenjsko in dva do tri meseca stanoval pri družini Antona Berčiča v Žabnici. Berčič je bil član KPS že pred vojno. V letu 1941 je bila pri njem javka za člane vojnega komiteja in oblastnega komiteja KPS za Gorenjsko. V času, ko je bil pri Berčičevih Košir, so se tu sestajali Tomo Brejc, Stane Žagar in Milan Zlatnar, kasnqe tudi Mira Svetina in Vinko Hafner. Milan Zlatnar, komunist in prvoborec, je Koširju preskrbel zaposlitev na železniški postaji v Žabnici. Ivanka Berčič je o Koširju povedala: „Zaupne pomenke je imel z mojim možem Tonetom in Milanom Zlatnerjem. Bili so tesno povezani. .. Iz hiše ni hodil. . . Nisem ga o ničemer spraševala, ker mi je mož Tone rekel, da je bolje, če manj vem." Od Berčičevih je poleti 1941 Košir odšel k družini Dolinar p.d. Benovim v Žabnici (Šutnja 21), kjer je bila kasneje partizanska javka, od tam se je preselil k njihovim sorodnikom v Žiri, nato k Janku Bogataju v Breznico pri Ledinah. Le-ta ga je odpeljal k Vončinovim v Mrzlo Rupo, p. d. k Omevnikarju. Krajevnim italijanskim oblastem so ga predstavili kot učitelja kmetijstva. Glede datuma prihoda Koširja na Idrijsko in njegovega bivanja pri raznih družinah si priče niso povsem edine. Iz večine izjav je razvidno, da se je tu zadrževal od avgusta 1941 do aprila 1942, kar je tudi v skladu s pričevanjem Ivanke Berčič in Tinke Dolinar iz Žabnice. Iz tega, da je Košir stanoval pri Antonu Berčiču, bi lahko sklepali, da ga je na Primorsko poslal Tomo Brejc. Vsekakor pa njegova zveza z Berčičem in Zlatnarjem dokazuje, da je bil vključen v osvobodilno gibanje pod vodstvom KPS. Po njegovem odhodu iz Primorske, seje z njim zabrisala vsakršna sled. (92) Prve povezave in dogovori med aktivisti OF na Baškem, Cerkljanskem in Idrijskem Septembra 1941 sta se povezala Brovč in Štucin. Zvezo med Brovčem in Štucinom na eni ter Tomincem in Sedejem na drugi je, po mnenju Albine Troha vzdrževala Frančiška Žušt iz Idrije. Vse pa kaže, da je prvo zvezo med Tomincem in Brovčem vzpostavila Marija Egaver na Tominčevo iniciativo. Prvič so se sestali pri Žuštovih, nato nekajkrat v Cerknem pri Štucinu, na Kneži pri družini Kogoj ter ponovno v Idriji pri Žuštovih. (93) O tem je Frančiška Žušt povedala: „Leta 1939 sem iz Italije ilegalno odšla v Jugoslavijo, v Kranj, kjer sem se zaposlila v tovarni trikotaže pri Savniku. Tam sem spoznala Tominca, Štucina, Brovča, Platiša, Lucijana Seljaka in Andreja Kutina, ki so bili pozneje vsi aktivisti OF. Junija 1941 sem morala iz Kranja. Sla sem deloma iz strahu zaradi množičnih aretacij, deloma zaradi tega, ker v tovarni ni bilo več zaslužka. Vrnila sem se domov v Idrijo. Tedaj nisem imela več zveze z osvobodilnim gibanjem. V začetku avgusta 1941 (septembra 1941 op.p.) sta me doma obiskala Andrej Brovč in Jakob Štucin. Sklepam, da sta prišla k meni, ker sta me poznala že iz Kranja in sta vedela, da sem seznanjena z osvobodilnim gibanjem. Oba sta mi govorila, da bo treba dobiti zanesljive ljudi, ki bodo začeli zbirati material in denar za OF ... Z organiziranim delom v Idriji leta 1941 še nismo začeli . .. Prvega novembra 1941 so se v naši hiši (v Idriji, Tomšičeva 18) sestali Jakob Štucin, Andrej Brovč, Ivan Tominec in Ivan Sedej. Oče jim je preskrbel specialko. Moja družina je pazila, da jih ne bi kdo presenetil, in jim je bila na razpolago za podatke o okupatorjevih postojankah ... Na drugem razgovoru s Štucinom mi je le-ta povedal, da je že povezan z Albinom Filipičem z Marofa (Sp. Idrija)." (94) Na teh sestankih v zadnjih mesecih leta 1941 so si prvi aktivisti razdelili območja in se pogovorili o načinu dela. Za vzpostavitev organizacije OF v Idriji je bil zadolžen Štucin. Tedaj na Primorskem še ni bilo okrožnih komitejev in je obstajal le začasni pokrajinski komite. Z Antonom Veluščkom - Matevžem, ki je delal v Gorici kot član začasnega pokrajinskega komiteja KPS, prvi aktivisti na tem ozemlju še niso imeli zveze. „Bili smo nekakšen pripravljalni odbor", pravi Brovč, „uspeh našega dela je glede na našo osamljenost, bil odvisen izključno od iniciativnosti posameznika". Najprej so si prizadevali vszpostaviti zvezo s Kranjem in Ljubljano, da bi dobili navodila in literaturo. S pomočjo Darinke Kogojeve s Kneže so iz Ljubljane (od Kogojevih v Zeleni jami v Ljubljani) dobili nekaj literature, ki jim je do prihoda Albina Kovača služila za prvo orientacijo. Ta zveza Darinke Kogoj z Ljubljano je obstajala do smrti njenega sorodnika Rada Kogoja — Borisa, kije bil obsojen na smrt 22. decembra 1941 obenem z narodnim herojem Ljubom Šercerjem (95). Ledinska planota ALBIN FILIPIČ - JAKA, roj. 9. februarja 1907 v Sp. Idriji, je bil po poklicu mizar. Njegov oče je bil član socialnodemokratske stranke. Družina je bila v celoti znana po svoji antifašistični usmerjenosti. V fašistično stranko se Filipič ni vpisal, zato je bil brez zaposlitve. Preživljal se je kot mizar, toda brez obrtnega dovoljenja. (96) Avgusta ali septembra 1941 ga je z OF seznanil njegov stric Anton Peternelj iz Sovodenj. Sodelovala sta do Peterneljeve aretacije, julija 1942. Do te zveze prek meje je prišlo po direktivi okrožnega komiteja KPS za Kranj. Maks Krmelj, organizator osvobodilnega gibanja v Poljanski dolini, je o tem izjavil: „Kot organizator tega področja... (in) sekretar partijske organizacije v Poljanah (sem bil) povezan z okrožnim komitejem oz. sekretarjem Vodopivcem in drugimi. Poleg njega je velikokrat prihajal v dolino tudi Lojze Kebe. Le-ta je bil takrat odgovoren za organizacijo OF na Gorenjskem. Zaradi obmejnega položaja, ki ga je Poljanska dolina imela, je imela naša organizacija še to Albin Filipič posebno nalogo, da začne vzpostavljati zveze čez mejo proti vrhniški (idrijski, op.p.) in cekljanski okolici. V juliju 1941 so se organizatorji Poljanske doline v Žireh sestali s Kebetom in sklenili, da bodo skušali poiskati primerne ljudi, ki bi organizirali OF na Idrijskem . .. Kebe se je v tem smislu nato dogovoril z Antonom Peterneljem." (97) Anton Peternelj iz Koprivnika je o tem povedal: „Z Albinom Filipičem sva bila sorodnika in velika prijatelja že od mladih let. V OF sem ga pritegnil po navodilih Maksa Krmelja. V zimi 1941/42 sva se sestajala tedensko. Čez mejo sva hodila ilegalno. Nosil sem mu literaturo in navodila. Bil je silno navdušen. On je bil prvi, ki mi je pripovedoval o marksizmu. Jaz sam pred vojno nisem bil politično opredeljen. Ko sem ga seznanil z OF, je povedal, da je že slišal o četnikih. Pojasnil sem mu, da se četniki borijo v Srbiji; tedaj še nismo vedeli, da se bodo obrnili proti nam. Slišal je tudi za partizane, pa ni vedel, kdo so. Zelo težko je čakal na literaturo. Ko sva se sestajala, mi je poročal, kako pridobiva ljudi za osvobodilno gibanje, jaz pa sem poročila posredoval Maksu Krmelju. Nekajkrat mi je prinesel tudi orožje in municijo. Z njim je bil nekajkrat še nekdo, ki sem ga izgubil iz spomina. Zadnjič sva bila skupaj junija ali julija 1942 na Breznici, nato so me aretirali in zaprli v Begunje." (98) V oktobru 1941 je Albin Filipič že pridobil za OF nekaj oseb v Govejku pri Ledinah, na Razpotju, v Žirovnici, na Breznici, na Vrsniku in na Kamniku. Njegov sodelavec je bil tudi Jože Jereb iz Idrije. Povedal je, da sta s Filipičem imela zvezo z Mrzlim vrhom pri Ledinah že novembra 1941. Tedaj sta nesla municijo in revolver h kmetu Tušarju. V bližnjem gozdu so se sestajali s Fani Lazar - Nataša (por. Štravs) tremi osebami iz Sovodenj, ki so bile povezane z Antonom Peterneljem. Razsteljivo so dobivali predvsem pri rudarjih. (99) O delu Albina Filipiča piše tudi kronika NOB za vasi Ledine, Pečnik, Mrzli vrh, Breznica, Govejk in Vrsnik. Od decembra 1941 dalje so v teh vaseh od Filipiča dobivali literaturo OF. Začeli so zbirati denar po 10,— lir mesečno ter obutev, obleko in orožje. Prvi zapuniki so širili krog simpatizerjev vsak na svojem območju. Junija 1942 so se dogovorili za prvi sestanek in ustanovitev odbora OF. Sestanek je bil v Ledinskih Krnicah pri Francu Mohoriču. Člani odbora so bili: Anica Dolinar (predsednik) in Edvard Dolinar iz Razpotja, Franc Mohorič in Franc Logar iz Korit ter Tomaž Bogataj iz Ledin. (100) Proti koncu leta 1941 se je Filipič povezal s Štucinom v Cerknem. Štucin mu je naročil, naj skuša prodreti z organizacijo OF tudi v Idrijo. Na prvi sestanek k Žuštovim, ki je bil sklican v ta namen, je Filipič povabil štiri ljudi, a je na sodelovanje pristal samo Jože Jereb. Zvezo med Štucinom in Filipičem v letu 1942 — do prihoda Jakoba Platiše — je vzdrževala Fani Lazar — Nataša. (101) 5. februaija 1943 seje Filipič namenil v partizansko enoto, kije imela taborišče v Idršku nad Idrijo, da bi se izognil italijanski prisilni mobilizaciji. Naslednji dan je v Golicah nad Sp. Idrijo padel. Našli so ga mrtvega, ko je sneg skopnel. Okoliščine njegove smrti so ostale nepojasnjene. Ivan Gantar Idrija Ing. GANTAR IVAN IZ IDRIJE, tedaj študent v Ljubljani, se je 30. maja 1942 vrnil v Idrijo kot organizirani član OF iz skupine krščanskih socialistov. Sam je o svojem bivanju v Jugoslaviji in svojem delu v OF napisal naslednje: „Od leta 1931 sem se šolal v Celju v srednji šoli. Leta 1937 sem moral ilegalno čez mejo, ker mi Lahi potnega lista niso več izdali. Kot študent rudarstva v Ljubljani sem postal član akademskega kluba „Zarja". Člani te krščanskosocialistične organizacije so se že leta 1941 v celoti, z redkimi izjemami, vključili vOF. (102) Takoj po okupaciji Ljubljane smo se študenti zbirali v nekakšne trojke in govorili o odporu. Tedaj smo bili silovito razočarani in razburjeni zaradi tako sramotne kapitulacije Jugoslavije. V Fronto smo primorski študentje navdušeno pristopili že zgodaj. V septembru 1941 smo bili v OF že trdno povezani in zaposleni z akcijami. Najprej smo delovali v skupini kot „Zaijani", potem smo se povezali v študentovsko organizacijo OF, ne glede na politično pripadnost, nato pa smo se vključili v terenske organizacije OF. Sam sem delal v rajonu center. Študentje v OF smo takrat opravljali najrazličnejše naloge, od obveščevalnih pa do trosilnih in napisnih akcij; seveda smo morali delati tudi pri širjenju organizacije OF, zbiranju denarja in vojaškega materiala. Hkrati je bilo potrebno paziti na početje nekaterih študentov iz vrst klerofašistov, ki so se že zelo zgodaj udinjali italijanskim okupatorjem. Poseben tak primer je bil F. Župec, Štajerec, ki je postal na ljubljanski univerzi „vicefiduciario GUF" (zaupnik GUF — Gioventu universitaria fascista) — najbrž na pobudo svojih političnih somišljenikov, iz lastne bolne ambicije in pa mogoče iz strahu, da ga Italijani ne bi poslali domov na Štajersko Nemcem (na take grožnje so Italijani res lovili). Ta in njemu podobni, so bili stalna grožnja organizaciji OF med študenti, saj smo se takrat med seboj skoraj vsi dobro poznali, posebno iz sorodnih političnih skupin in domov ter vedeli za opredelitve posameznikov do OF. Vse naše opozaijanje, naj se drugače obnašajo in opustijo svoje kolaborantsko izdajalsko početje, je bilo bob ob steno. (Sicer pa je ozadje teh obrobnih dogajanj, pri katerih smo sodelovali študentje, lepo opisano v Sajetovem „Belogardizmu"). Potem, ko so varnostni organi Župca likvidirali, je študentom, posebno iz vrst Zarjanov zagorelo pod nogami. Mene so aretirali in zaprli za nekaj tednov ter zasliševali. Ker mi niso mogli ničesar dokazati — najbrž tudi tisti, ki so me spravili v arest, niso imeli v rokah kaj oprijemljivega — so me izpustili (takrat preventivno pošiljanje študentov v internacijo še ni bilo v modi; do tega je prišlo nekaj pozneje). Po prihodu iz aresta se je bilo potrebno izogibati doma, saj bi me ob prvi akciji OF zopet pospravili. Akcije pa so bile takrat na dnevnem redu. Po likvidaciji znanca profesorja Ehrlicha (103) pa je bilo potrebno izginiti v popolno ilegalo. Na udaru so pač bili zopet študentje. Maja 1942 sem dobil k sorodnikom v Ljubljano, kjer sem včasih stanoval, iz Idrije poziv za nabor. Posvetoval sem se s kolegi iz OF, kaj naj storim. Na drugem sestanku sem od S. Osterca, poznejšega sodnika okrožnega sodišča v Ljubljani, dobil navodilo, naj izkoristim priliko, grem legalno v Idrijo in začnem organizirati OF na Idrijskem, kjer takrat Fronte še ni bilo. Po podrobna navodila za delo sem šel k prof. Jožetu Zemljaku. Med drugim mi je povedal, da bo kmalu za menoj prišel v Idrijo tudi partijski aktivist, ki se bo z menoj povezal. Istočasno bodo poskrbeli, da bo začela na Idrijsko prihajati literatura. Hkrati naj iščem zvezo z ing. Škarabotom v Ilirski Bistrici, ki naj bi takrat že imel zvezo čez staro mejo v Slovenijo. Škarabota sem pozneje res našel pa mi je povedal, da je poskušal organizirati, toda brezuspešno. Pri njem sem dobil takrat naslove internirnacev v italijanskih taboriščih, ki naj bi jih iz Idrije oskrbovali. Prva naloga, ki sem se je lotil po svojem prihodu v Idrijo, je bilo organiziranje pomoči internirancem po seznamu, ki sem ga dobil iz Ljubljane. Hkrati sem zanesljive ljudi seznanjal s cilji OF. Med njimi so bili pozneje znani Franc Bezeljak — Ambrož, Ivan Beričič, Pepi Šraj itd. To ljudem ni bilo novo, saj je takrat v Ljubljanski pokrajini že kar močno vrelo. Končno so bili tudi interniranci, ki so jim ljudje radi pomagali, stranski rezultat narodnoosvobodilnega gibanja. Do organiziranja trojk ali odborov OF takrat še nismo prišli. Še vedno namreč nisem dobil obljubljene zveze prek stare meje in seveda ne prepotrebne literature. Sam sem poskušal z letaki posredovati ljudem najnujnejše informacije o OF, vendar je bilo tega malo, saj je bilo treba pisati na roko ali na pisalnem stroju — z dvema prstoma. Ko je v poznem poletju 1942 prišel na Idrijsko JakaPlatiše — Franc, se je stanje hitro popravilo." O tem obdobju je Frančiška Hladnik, por. Gantar, povedala, da je junija 1941 v Ljubljani med rojaki prvič slišala, da bo treba tudi na Primorskem žene pripravljati na gibanje, ki se bo v tej vojni razvilo. „Do pomladi 1942 nisem imela nobene zveze z nikomer. Tedaj pa mi je Henrik Gregorač poslal po pošti seznam internirancev v Gonarsu z navodilom, da naj zanje skrbim z zbiranjem in pošiljanjem živil v taborišča. Organizirala sem sošolke in prijateljice, da so pomagale ... Blago smo pošiljale po pošti, parkrat sem nesla osebno. Pošiljale smo tudi sestri Pepci Hladnik, por. Jereb, ki je takrat služila pri prof. Andreju Budalu v Vidmu in je nosila pakete osebno v Gonars. Junija 1942 se je pri meni oglasil Ivan Gantar in me seznanil z OF ..." (104) Prihod novih političnih delavcev na Primorsko v letu 1942 Na začetku leta 1942 so po direktivi CK KPS prišli na Primorsko novi aktivisti OF, med njimi Albin Čotar, Darko Marušič, Anton Šturm in Albin Kovač; aprila pa Tomo Brejc. Za odhod Primorcev — komunistov na rojstna tla se je še posebej zavzemal Tone Tomšič, ki seje z njimi v Ljubljani večkrat sestal in jim je dal konkretne direktive. (105) ALBIN KOVAČ - JAKA BASKI se je rodil 1. 3. 1908 v Znojilah v Baski grapi. Izhaja iz družine malega kmeta. Po dovršeni osnovni šoli se je izučil ključavničarstva v Podgori pri Gorici. Nato je delal v Tržiču (Monfalcone), kjer je bila dobro organizirana KPItalije. Septembra 1927 je bil ob službo, ker je odklonil vpis v fašistično stranko. Leta 1928 se je izselil v Jugoslavijo. To je bil čas svetovne gospodarske krize, zato se je preživljal s priložnostnim delom. Leta 1932 se je zaposlil v tekstilni tovarni Eifler v Ljubljani. Prišel je v stik z revolucionarnimi organizacijami in spoznal Toma Brejca. Do leta 1935 je bil član simpatizerskega krožka KP Jugoslavije. V partijo je bil sprejet leta 1936, po veliki stavki Albin Kovač — Jaka Baški tekstilnih delavcev. Po stavki je bil odpuščen iz tovarne, dobil pa je delo v tovarni EKA, kjer komunistične organizacije še ni bilo. Zadolžen je bil, da vzpostavi celico KPS in da pobudo za obnovo sindikata. Sodeloval je tudi pri zbiranju podpor za španske borce in njihove družine. Leta 1941 je, kakor skoraj vsi Primorci, vstopil prostovoljno v jugoslovansko vojsko. Po kapitulaciji Jugoslavije je sodeloval pri zbiranju orožja. Albin Kovač in Anton Šturm sta ob svojem prihodu na Primorsko sredi februarja 1942; dobila na Kojskem zvezo z Veluščkom, kije živel v Gorici s ponarejeno legitimacijo. Le-ta jim je preskrbel nove dokumente in zvezo z Zatolminom, kjer je bil že decembra 1941, s pomočjo Franca Šavlija — Medveda, organiziran prvi odbor OF. Domenili so se, na katerem območju bodo delali. Šturm je prevzel zgornjo Soško dolino do Trente in Robidišča, Albin Kovač pa Baško dolino od Mosta na Soči do Podbrda, Cerkljansko in po možnosti tudi Idrijo. Albin Kovač je najprej poiskal Brovča in Štucina, ki sta že prej prišla iz Slovenije, nista pa še bila povezana z vodstvom osvobodilnega gibanja. O njunem delu ga je obvestil Franc Savli — Medved, kije z njima vzdrževal stike s pomočjo Kogojevih. Da bi se osvobodilno gibanje čim hitreje razširilo in dobilo močno oporo, se je Kovač skušal nasloniti na nekdanje komuniste. O tem je napisal: „Poiskali smo vse stare naročnike Dela. Znano je, da je bilo v teh krajih (v Baški grapi in na Šentviškogaski planoti op.p.) po prvi svetovni vojni zelo veliko naročnikov Dela, organa KPI. To sicer niso bili komunisti, kakršne je vzgojila naša partija, bili so neke vrste simpatizeiji, prav gotovo najbolj napredni, vendar v odnosu do oboroženega boja, kakršnega smo mi propagirali, oportunisti, razen častnih izjem." To mnenje je potrdil Brovč, češ, da so t.im. stari komunisti, člani KPI, težko sprejeli nove direktive, da so bili „sektaško" razpoloženi, niso razumeli širine OF in za nacionalni boj niso imeli dovolj posluha. Isti problem je za druge kraje Primorske pozneje nakazal tudi Tomo Brejc v svojem poročilu 22. avgusta 1942: „Vsepovsod so sicer po tovarnah in rudnikih še tkzv. stari komunisti , katerih pa se marsikje niti za most ne moremo poslužiti...". (106) Vendar so bile to le začetne težave, ki so bile posledica objektivnega dejstva, da so ostali nekdanji komunisti na tem območju po večini nepovezani z vodstvom KP Julijske krajine in KPI, povsem pa nepoučeni o ideološkem razvoju KPS in zato na zastarelih idejno-razrednih pozicijah posebno v odnosu do nacionalnega vprašanja (glej uvod!). Gotovo je tudi, da so prvi aktivisti OF, člani komunistične partije Slovenije, od njih preveč pričakovali. Šele ob soočenju z njimi so lahko razumeli njihovo nesigurnost in nepoučenost. Skupina, ki je najbolj navdušeno sprejela program OF, so bili nekdanji člani organizacije TIGR, pravi Kovač. „Le-ta je bila sicer leta 1940-1941, zaradi nekonspiracije odkrita od Trsta do Podbrda in so bili glavni voditelji obsojeni..., ostalo pa je še mnogo pristašev, posebno mlajših, ki so se takoj, ko so bili dani pogoji, vključili v partizanske enote." O delu Brovča in Štucina je Kovač menil, da sta „s svojo propagando že pomembno prispevala k orientaciji prebivalstva za NOB; ker pa nista imela zveze z Veluščkom ali CK KPS, je bilo njuno delo dokaj ozko, kar je tudi razumljivo, vendar nam je zelo mnogo pripomoglo k poznejšemu hitremu razvoju OF". Z njima se je Kovač sestal 1. in 2. marca 1942. Ugotovili so tedanje politično in organizacijsko stanje, Brovč in Štucin pa sta bila seznanjena z novimi direktivami. Odtlej so bile zveze baško-cerkljanske organizacije OF z vodstvom osvobodilnega gibanja in Primorskem redne. Zunaj teh zvez je ostala Idrija in njena okolica, razen ledinskega območja. Albin Kovač je o tem povedal: „Ko sem odhajal iz Ljubljane, mi je bilo naročeno, naj se povežem s Tomincem. Čim sem prispel na Baško in dobil zvezo z Brovčem, sem se zanj zanimal. Poznal sem ga še iz časov stavkovnega gibanja v letih 1935 in 1936, ko je prihajal k Tomu Brejcu v Ljubljano poročat o poteku priprav na stayko. Bil je izredno' inteligenten, sposoben in aktiven, bilje duša stavke. Brovč mi je povedal, da živi v Črnem vrhu in da ni mogoče priti do njega." (107) Za Idrijo je bil tedaj zadolžen Štucin, a kljub ponovnim poizkusom, mu v mesto z organizacijo OF ni uspelo prodreti. Osvobodilno gibanje na Primorskem poleti 1942 Tomo Brejc - Lojze je prišel na Primorsko aprila 1942 kot sekretar pokrajinskega komiteja KPS namesto Oskarja Kovačiča, ki je bil decembra 1941 aretiran v Trstu. Člana komiteja sta bila Jože Lemut - Saša in Anton Velušček-Matevž. (108) TOMO BREJC se je rodil v Dolenjih Novakih 18. decembra 1904. V družini je bilo pet otrok. Zemlje niso imeli. Oče je delal v gozdovih, v rudnikih v Nemčiji in štiri leta v Ameriki. Vrnil se je s težko prihranjenim denarjem tik pred prvo svetovno vojno. Vojna je pobrala vse. Družino je še drugače prizadelo: oče je bil štiri leta vojak, in je s seboj prinesel malarijo, ki se je nikdar ni znebil. Na miselnost in odločitve mladega Toma Brejca je krivično s t tedanjega družbenega reda, ki ga je družim krepko občutila, gotovo bistveno vplivala. Oblikovalo pa ga je tudi kulturno ozračje, ki je v družini vladalo. Vsi so mnogo brali, oče Tomaž je bil več let tajnik Katoliškega izobraževalnega društva v Novakih, za njim je bil od leta 1920 do leta 1927 tajnik in knjižničar Tomo. Sovraštvo do fašizma in mrodm zavest sta ga v letih pred izselitvijo (1926 in 1927) pripeljala v vrste organizacije TIGR, ki je bila v Novakih precej močno zasidrana. Leta 1927 se je izselil v Avstrijo in se kot gradbeni delavec vključil najprej v avstrijsko socialdemokratsko delavsko stranko, septembra 1928 pa v Komunistično partijo Avstrije. Leta 1931 se je preselil v Ljubljano in se takoj vključil v delavsko gibanje. Udejstvoval se je tudi v levičarsko usmerjenem društvu primorskih emigrantov Mlada Soča. Kot član KPJ je sodeloval pri širjenju partijske organizacije in sindikalnega gibanja. Že decembra 1932 ga je policija aretirala in sodišče ga je obsodilo m osemnajst mesecev „robije" v Sremski Mitrovici. Po zaporu je kot gradbeni delavec v Ljubljani postal eden izmed organizatorjev sindikata gradbenih delavcev Slovenije, od januarja do 18. avgusta 1936 pa njegov sekretar. Po veliki stavki gradbenih delavcev Slovenije ga je 18. avgusta 1936 policija „za vselej" izgmla iz Jugoslavije. Odšel je v Francijo, kjer je deloval kot inštruktor CK KPJ v partijskih organizacijah naših izseljencev v pokrajini Pas de Calais. To je bil čas ko je KPJ preživljala težke frakcijonaške boje. Brejc je, kakor slovenski komunisti nasploh, zastopal politično usmeritev novega vodstva, to je politično linijo Josipa Broza - Tita. V Franciji je bil član komisije za izseljeniška vprašanja pri CK KPF in pri Generalni konfederaciji francoskih delavcev, hkrati član glavnega odbora organizacije, kije pri Ljudski fronti Francije reševala vprašanja izseljencev vseh narodnosti in jim skušala pomagati. Konec leta 1939 se je kot ilegalec vrnil v Jugoslavijo, delal v skriti . partijski tiskarni pod Šmarno goro, nato od aprila do srede junija 1941 kot inštruktor CK KPS za kamniško območje, Trbovlje, Zagorje in Hrastnik. Poleti 1941 je bil imenovan za člana Vojnega komiteja za Gorenjsko, katerega naloga je bila pripraviti oboroženo vstajo. Od 22. decembra 1941 do 15. aprila 1942 je bil član Pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko. Njegovo poglavitno delo je bilo v tem času priprava oborožene vstaje m Gorenjskem; julija 1941 je prav m Kamniškem, na področju za katerega je bil zadolžen, najbolje uspela. (109) Posamezna žarišča osvobodilnega gibanja so spomladi 1942 na Primorskem že obstajala. Pokrajinski komite KPS za Primorsko, ki je bil ustanovljen aprila, si je prizadeval, da jih razširi in poveže „v široko in trdno organizirano mrežo celic in komitejev KPS ter odoborov OF". (110) Za severovzhodni del Primorske je pokrajinskemu komiteju odgovarjal Albin Kovač. Tomo Brejc Koliko je osvobodilno gibanje napredovalo do avgusta in katere težave so morali aktivisti premagovati, je povedal Tomo Brejc v poročilu z dne 22. 8. 1942 centralnemu komiteju KPS. V njem med drugim pravi: „Naša največja težava danes na Primorskem je pomanjkanje srednjega in višjega kadra, ki ga v tem kratkem času ni bilo mogoče vzgojiti. To nam povzroča hude skrbi, kajti osvobodilno gibanje se širi, boj postaja z vsakim dnem ostrejši... Na splošno je položaj na Primorskem sedaj tak. Sovražnik s svojim terorjem hoče prestrašiti ljudske množice in uničiti naše gibanje še predno bi prišlo do prave organizirane ljudske vstaje ... Ena izmed težkoč za rekrutacijo v partijo je prav pomanjkanje mladih, a že dovolj umsko razvitih in resnih moči. Od letnika 1910 do letnika 1922 je vse pri vojakih . . . Da bi PK (pokrajinski komite, op.p.) z ozirom na posebne razmere na Primorskem mogel zagotoviti partiji čim večji vpliv tudi na deželi, je sklenil najboljše, najaktivnejše člane OF, ki simpatizirajo s partijo in Sovjetsko zvezo združiti v posebne ,simpatizerske krožke' . .. KPS ima na Primorskem skupaj 53 članov na terenu. Socialni sestav je sledeči: 25 delavcev, 14 kmetov, 7 obrtnikov, 5 žensk in 3 intelektualci. Ostalo so privatni poklici. Kandidatov je 61. V partizanih je 11 članov partije in 8 kandidatov. Slabost naše partijske organizacije — in to zelo velika — je v tem, da je z delavstvom premalo povezana. Kljub temu, daje delavstvo povsod in v ogromni večini orientirano na levo, smo z glavnimi industrijskimi revirji... navezali komaj prve, rahle organizacijske stike. Vzrok sem že navedel. Mi sami ne moremo biti povsod, samostojnih kadrov pa v tem času ... še ni bilo mogoče zgraditi ... PK je brez nadaljnjega spoznal, da je na Primorskem vprašanje naših najmlajših tako važno — z obzirom na dejstvo, da letnikov od 20— 30-tega leta sploh nimamo — da je tej mladini treba posvetiti vso pozornost. PK na svojih sejah obravnava mladinsko gibanje takoj za Partijo. Mladina je tudi tukaj povsod dobra, težava je le v tem, da posebno naših publikacij ne razume več dobro, ker jo je pokvarila fašistična šola ... Na Primorskem deluje sedaj okrog 100 odborov OF. Njihovo delo sestoji v glavnem v zbiranju hrane, obleke in obutve za partizane, zbiranju orožja, finančnih sredstev ter propagandnega materiala za OF. Tipična slabost večine teh odborov je, da so v propagandi še kar dobri, pač pa je v teh odborih prav malo dobrih organizatorjev. To, da so se ljudje odvadili v zadnjih letih sploh misliti na organizacijo, se pozna. Pokrajinskega odbora OF na Primorskem še vedno nimamo, ne obstajajo niti okrožni odbori v Gorici in Trstu, ker še vedno nimamo zanje pravih ljudi. Prav tu se vidi, kako različen je položaj tu od onega v Ljubljani. Izgledi, da bi mogli povsod urediti pravilno organizacijsko in upravno poslovanje OF, so bolj slabi, ker se položaj naglo zaostruje. Kratko: za višja predstavništva OF doslej nismo mogli dobiti ljudi, ki bi iz njih mogli sestaviti socialno in politično zanesljive in solidne odbore OF ... Kljub tem težkočam je naše delo v OF doslej rodilo prav lepe uspehe. Povsod se koncentrira hrana za partizane, pripravlja topla obleka za zimo itd. Kmetje sabotirajo oddajo živil, kar se le da ... Strahoviti teror je marsikje, ali le začasno zavrl naše delo ... Naše delo je šlo povsod za tem, da ojačamo našo partizansko vojsko. Uspeli smo, da je en čeprav mah del dopustnikov odšel v partizane, namesto nazaj k vojakom. Nekaj jih je tudi dezertiralo od vojakov. Sedaj delamo na tem, da iztrgamo fašistom iz rok letnik 1923 . . . Naše delo ovirajo fašisti na ta način, da so zagrozili, da bodo vse hiše, iz katerih izhajajo dezerterji (iz italijanske vojske, op.p.) požgali! . . . Delali bomo dalje z vsemi močmi, da pridobimo letnike 1924—25. Ti soisicer mladi, ali ustanovili bomo šolska taborišča, kjer jih bomo pred odhodom v četo nekoliko izvežbali. Starejše letnike, ki jih fašizem še ni vpoklical k vojakom, je težje pridobiti iz razumljivih razlogov. Vendar pa bomo v bodoče še bolj pojačali našo propagando za v partizane tudi med njimi ..."(111) Ugotovitve Toma Brejca, ki so veljale tudi za severno vzhodni del Primorske, jasno pričajo, da je bilo treba hrbtenico osvobodilnega gibanja, ki jo je v ostalih predelih Slovenije predstavljala organizacijska mreža KPS, šele ustvariti. To je pomenilo: še večino najbolj privrženih članov OF politično -ideološko izobraziti in jih naučiti osnovne abecede ilegalnega dela. Pomanjkanje organizacijsko izkušenega in prekaljenega kadra je oviralo predvsem izgradnjo partijske organizacije (rajonskih oz. okrajnih in okrožnih komitejev), manjkalo pa je tudi ljudi za okrajne, okrožne odbore in pokrajinski odbor OF, ki naj bi zastopali vse struje in sloje. Prav zaradi pomanjkanja kadra so komiteji KPS, okrožni in rajonski, delovali tudi kot odbori OF in se je delitev med njimi uveljavila v splošnem šele po kapitulaciji Italije. Velik problem je bil v letu 1942 pokrajinski odbor OF, ki naj bi vodil in predstavljal osvobodilni boj na Primorskem. Ker se je mnogo vodilnih in znanih ljudi izselilo, je bilo pomembno, kako se bodo orientirali redki posamezniki, ki so ostali in so zaradi svojega ugleda lahko na razvoj gibanja vplivali. To je bil razlog, daje v dogovoru z Jakobom Štucinom poleti 1942 odšel v »Gorico Metod Peternelj, učitelj iz Cerkna, da pridobi za OF nekatere izobražence, predvsem pa pisatelja Franceta Bevka, kar mu je tudi uspelo. (112) Iz Brejčevega poročila je razvidno, da je na Primorskem predstavljala problem tudi mladina, kije bila sicer „povsod dobra", vendar ,jo je pokvarila fašistična šola." Kaj je Brejc pri tem mislil? Razpust slovenskih prosvetnih društev in organizacij, prepoved strankarskega in vsakršnega antifašističnega političnega udejstvovanja, izselitev politično in kulturno osveščene ter angažirane slovenske inteligence — vse to je povzročilo hudo škodo. Organizacijske izkušnje starejše generacije se na mlade niso mogle prenašati. V fašističnih mladinskih organizacijah, ki niso nikoli zaživele in je bila njih aktivnost zreducirana na parade, vežbe in „adunate" (politična zborovanja), si slovenska mladina organizacijskih izkušenj ni mogla pridobiti. Vanje je bila vključena pod prisilo (obvezno vsaj v šolski dobi), zato je bila po večini pasivna. Poleg tega so bile te organizacije izrazito avtoritarnega značaja in niso dopuščale članstvu samostojnih mnenj ali pobud. Javna politična vzgoja (če kot take ne štejemo izrazito enostranske fašistične propagande) je torej popolnoma izostala. Pomanjkanje društvenega življenja, organiziranega političnega udejstvovanja, zraven tega pa še ukinitev slovenščine v šolah — vse to je oviralo splošno intelektualno rast mladih, ki so ostali brez pravega pedagoškega vodstva in mentorstva. Rast je ovirala tudi — vsaj na podeželju — kvalitetno slaba italijanska osnovna šola. To se je v praksi kazalo v globoki zarezi med generacijami, ki so obiskovale šolo še pri slovenskih učiteljih in tistimi, ki so hodile v italijansko šolo (113). Slovenski učitelji so bili v prvih letih pod italijansko okupacijo tako pedagoško kot tudi kulturno in politično zelo aktivni. Nacionalna zavest jim je bila vzpodbuda, cilj pa: dokazati, da „nosilcev kulture" ne potrebujemo. (114) Generacija, ki je doraščala pod njihovim pedagoškim vodstvom, je bila v splošnem razgledana, načitana ter za tedanje razmere nacionalno in kulturno osveščena. Pri novih generacijah — izjema so bili tisti, ki so imeli doma močno vzpodbudo — je začela odmirati navada branja. Rezultat: slaba pismenost. Mladina z osnovno šolo ni obvladala niti italijanščine, ki seje je učila v šoli, niti slovenščine, ki jo je govorila v domačem krogu. Glede na prejšnje stanje, je bil to velik korak nazaj, škoda pa neprecenljiva. Zato je bila po eni strani razumljiva, po drugi strani pa presenetljiva lakota po slovenski literaturi, ki sojo zabeležili prvi aktivisti OF na Primorskem. MINISTERO DELL EDUCAZIONE NAZIONALE P. N. F. GIOVENTU' ITA LIA NA DEL LITTORIO Spričevalo fašistične šole. Nad fašističnim imperijem veliki M (= Mussolini)! Delež mladih v osvobodilnem gibanju, tako v vojski kot na terenu, je bil kljub vsemu ogromen. Vpliv staršev je prevladal nad vplivom šole in države. Ideološko-politična vzgoja in pridobivanje izkušenj v organizacijskem delu pa je vendarle terjalo nekaj časa. Iz Brejčevega pisma je razvidno, da so obstajale težave tudi pri mobilizaciji v partizane. Pridobiti so skušali zelo mlade fante in že starejše može. Nikoli ni dovolj poudarjeno dejstvo, da so se v ostali Sloveniji po kapitulaciji jugoslovanske vojske mladeniči v velikem številu vrnili na svoje domove. IONALE Spričevalo fašistične šole. Militarizem, imperializem in šovinizem so bili glavna vsebina fašistične politične vzgoje. V osvobodilnem boju so odigrali nadvse pomembno vlogo. Znano je, daje sabotažne, napisne in trosilne akcije OF v Ljubljani, akcije VOS itd. v letu 1941 in kasneje, izvedla predvsem mladina. Velik je bil njen delež tudi v prvih partizanskih četah. Na Primorskem so bili fantje v italijanski vojski. Italija je bila v vojnem stanju ali se je na vojno pripravljala že od etiopske vojne dalje. Nekatere letnike je vojaška oblast zadrževala pod orožjem več let. Ni bilo malo primorskih fantov, ki so nosili vojaške suknje tudi več kot pet ali celo deset let. K temu je pripomogel tudi sistem mobilizacije, ki je mnoge favoriziral že po predpisih, druge po sistemu „kovert", nekatere pa zato čezmerno obremenjeval. (115) Osvobodilno gibanje na Cerkljanskem od srede leta 1942 do marca 1943 Ni namen tega sestavka v podrobnosti prikazati razvoja OF na Cerkljanskem, zato navajamo le nekaj podatkov in značilnosti. Glede na to, da sta na to področje prišla že avgusta in septembra 1941 aktivista OF Štucin in Brovč, ki sta se marca 1942 povezala s Kovačem in Veluščkom, se je organizacija OF razvila razmeroma zgodaj. Poleti 1942 (junija in julija) je bila v Cerknem že močno zasidrana. Člani OF so bili povezani v trojke. Prve trojke ali zaupniki OF so delovali tudi v okoliških vaseh. Strogih organizacijskih oblik ni bilo, nastajale so sproti na osnovi konkretnih nalog in potreb. Iz poročila Toma Brejca z dne 22. avgusta 1942 je razvidno, daje bilo v cerkljanskem okraju tedaj tudi 5 odborov mladinske OF. Jeseni 1942 so bile krajevne organizacije OF med seboj povezane z odlično mrežo javk. Najpomembnejše so bile v Cerknem, kjer je do decembra 1942 bival Jakob Štucin — Cvetko. Po odhodu Jožeta Primožiča — Miklavža (novembra 1942) in Štucina (decembra 1942) v ilegalo je bilo vodstvo OF za cerkljanski rajon najprej v Ravnah v hiši Pavla Obida, p.d. pri Pavletu (javka pri Urhu), nato v bunkerju v Tičarici nad vasjo Labinje. Tu je nastal tudi zametek ciklostilne tehnike, ki je razmnoževala radijska poročila. Po kapitulaciji Italije se je preselila v bunker pri domačiji Petra Lapanja p.d. pri Abramu v Orehovski grapi in razvila v tehniko Porezen. Julija 1942 so že razmnoževali najnujnejšo literaturo tudi na Baškem. Nekakšen začetek tehnike je bil po izjavi Danice Kogoj, pri Francu Hvalu, p.d. pri Malnarju, na Bukovem. Tam je Tomo Brejc junija 1942 napisal odprto pismo primorskim ženam, ki gaje Danica Kogoj razmnožila na starem pisalnem stroju. Stroj so nato prenesli k Mirku Jeklinu na Most na Soči, kjer seje razvila tehnika. To je bila tedaj velika pridobitev, saj je bilo prenašanje literature iz Gorice zelo težavno in tvegano. K napredku organizacije je bistveno prispeval Tomo Brejc, ki je konec junija prišel v Sp. Bukovo na dom Andreja Brovča in tam ostal sedem dni. Z njim so se sestali Kovač, Brovč in Štucin. Približno v tem času je bil, po mnenju Kovača in Brovča, postavljen tudi okrožni komite za Baško in Cerkljansko (sekretar Kovač, člana Brovč in Štucin). „Zelo uspel sestanek komiteja smo imeli v Cerknem na dan sv. Ane 26. julija, ko je na sejmu kar mrgolelo ljudi", je povedal Kovač. Naziv okrožni komiteje za to obdobje sporen. 22. avgusta 1942 je Brejc poročal, da vprašanje okrožnih vodstev na Primorskem še ni urejeno, da pa bo za nekatera okrožja v kratkem. Prvo poročilo o ustanovitvi okrožnega komiteja KPS za Baško je poslal Dušan Pirjevec — Ahac po partijskem posvetovanju za severni del Primorske, ki je bilo med 22. in 23. decembrom 1942. (116) Ne glede na to, kdaj je bil okrožni komite za Baško formalno ustanovljen, velja, daje bilo baško okrožje v primerjavi z drugimi že v prvi polovici leta 1942 kadrovsko dobro zasedeno. Iz vaških kronik in spominov aktivistov je tudi razvidno, da so imeli aktivisti na Baškem že tedaj točno razdeljen teritorialni delokrog in sicer tako, da so pokrivali celotno območje. Štucin je odgovarjal za Cerkljansko, Brovč za Bukovsko in Planoto, Kov^č za Baško grapo. Razvidno je tudi, da so se sestajali in svoje delo usklajevali. Vodilno vlogo je imel med njimi Albin Kovač. Tako seje to območje razmeroma zgodaj izognilo poglavitni hibi, v katero so pogosto zapadali tjm. aktivisti — zaupniki, ki so delali brez ozadja kakega foruma, brez medsebojne kontrole in so svoje delo včasih omejevali na ugodnejši teren. Posledica takšnega načina dela je bila, da so med organiziranimi kraji ostajali neorganizirani otoki. (117) Vsekakor drži, da o partijski organizaciji na Baško-Cerkljanskem julija 1942 še ni mogoče govoriti. Člani partije so bili tedaj trije, kandidatov pa je bilo deset. (118) Organizirani pa so že bili nekateri simpatizerski krožki, v katere so po navodilih pokrajinskega komiteja vključevali predvsem mlade. (119) 7. novembra 1942 je bila na Cerkljanskem in Baškem izvedena velika trosilna akcija. Organizacija OF je z njo pokazala svojo prisotnost. Na prebivalstvo je vplivala močno spodbudno, oblasti pa vznemirila. Orožniki so naslednji dan v Cerknem in okolici aretirali okoli 25 ljudi, ki so bili po večini že Lida Štravs (por. Jereb) je bila po kapitulaciji Italije aktivistka AFŽ v cerkljanskem okraju in baškem okrožju, od avgusta 1944 dalje pa izvoljena predsednica Krajevnega NOO za Cerkno. Ivan Golob - Ernest, padel kot borec Gradnikove brigade leta 1945 organizirani člani OF. Italijanske oblasti so jih poznale kot nacionalno zavedne in antifašiste, zato so jih osumile, da so pri akciji sodelovali. Med njimi so aretirali tudi Jakoba Štucina, vendar ga po nekaj dneh izpustili. Njegove vloge v osvobodilnem gibanju tedaj še niso odkrili, jasna jim je postala šele po njegovem odhodu v ilegalo. Zaradi uspele trosilne akcije so bili terenski aktivisti OF, ki so jo izvedli, sprejeti v Komunistično partijo. Tako je bil postavljen temelj partijske organizacije na Cerkljanskem. 8. decembra 1942 je bil ustanovljen rajonski komite KPS za Cerkljansko, katerega sekretarje bil Jakob Štucin, člana pa Jože Primožič in Lida Štravs. Kasneje je bil koptiran tudi Ernest Golob iz Čepleza. Če je Platiše v Idriji, v skrbi za širino OF, skušal pritegniti pripadnike vseh nekdanjih političnih struj, je Štucin, ki je deloval na ozemlju, kjer je strankarstvo mnogo bolj zbledelo, že od vsega začetka pritegnil v OF ljudi vseh slojev. Dejstvo, da so bili že poleti 1942 vključeni v OF skoraj vsi trgovci in obrtniki, je dajalo organizaciji močno materialno osnovo. Iz poročila zaupnika pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko Albina Kovača je razvidno, da so julija 1942 narodni davek plačevali v naslednjih vaseh: na Bukovem 4 osebe, v Orehku 8 oseb (70,- do 100- lir); na Kojci 4 osebe (30,- do 50 - lir), v Zakrižu 5 oseb (80,- lir), v Labinjah tri osebe (20 - lir), v Novakih 5 oseb (110 - lir), v Planini 8 oseb (350 - lir), v Gorjah 3 osebe, v Cerknem 10 oseb (približno 1.000,- lir). (120) 14. decembra 1942 je Štucin poročal pokrajinskemu komiteju med drugim naslednje: „S prvim pismom, ki sledi za tem, ti pošljem točen izvid blagajne od 5. 5. 1942 dalje, da ti bo vse jasno razvidno. V oktobru smo imeli izredno nab(iralno) akcijo ... skupno smo prejeli 63.000,- lir" (121) To je bila za tedanje razmere zelo visoka vspta. Ilustrativna je primerjava z Ljubljano, kjer je organizacija OF v novembru 1942 zbrala vsega 176.661 - lir narodnega davka, posojila in prostovoljnih prispevkov. (122) Nabiranje narodnega davka in posojila je na Cerkljanskem torej redno teklo vsaj od 5. maja 1942 dalje. Odlično organizirana intendanca je presenetila prve partizanske čete, ki so se ustavile na tem območju. Prva je bila Tolminska (Francova) četa julija 1942 na Šentviški planoti. Zanjo je organizacija OF iz Cerkna poslala ogromno blaga: „za 14 ali 15 oseb spodnjega perila, več oblek, obutve in druge stvari" (123) Tretjega avgusta 1942 so prvič prišli na Cerkljansko gorenjski partizani. To je bila II. četa Poljanskega bataljona Staneta Starca - Fazana, ki se je umaknila iz Gorenjske pred nemško ofenzivo. Štab I. grupe odredov je tedaj sporočil glavnemu poveljstvu: „Ob priliki, ko se je umaknila naša druga četa v Italijo, je bila od tamkajšnjega prebivalstva z navdušenjem sprejeta." (124) Decembra 1942 je cerkljanska organizacija OF v celoti opremila prvi in drugi vod 4. čete II. bataljona Soškega odreda. Oskrbovala je tudi četo 1. bataljona Soškega odreda, ki je v času od decembra 1942 do marca 1943 nekajkrat taborila v gozdu Sončnica v Cerkljanskem vrhu, ter opremila ilegalce in borce — domačine, ki so se priključevali narodnoosvobodilni vojski od jeseni 1942 dalje. V letu 1943 je pošiljala blago novim četam, ki so občasno taborile na območju Jagršč, Idrijskih Krnic in Šebreljskega vrha, ter sanitetni postaji št. 2 v Idrijskih Krnicah. Največ blaga je bilo poslanega iz Cerknega, čeprav so orožniki pazljivo nadzorovali, kaj in koliko ljudje iz okoliških vasi nakupujejo v cerkljanskih trgovinah. Trgovine (pri Štravsu, Štruklju, Bevku, Moškatu, Rojcu, Štucinu itd.) so bile dovolj založene z nakaznicami za živila in tekstil, s katerimi je bilo tedaj zaradi vojnih razmer in ekonomske stiske blago racionirano in nakup omejen. „Odvečne" nakaznice je oskrbovala slovenska uradnica na občini Marija Kumar tak), da so „prodano" blago z lahkoto krili. Nosili ali vozili so ga pretežno tisti terenci, ki so večje nabave lahko opravičili ali s številno družino ali z vaško gostilno oziroma trgovino. (Na primer Venceslav Tušar iz Jagršč). V največji meri so nabavo imele na skrbi žene in dekleta. Značilno za Cerkno je bilo tudi, da so bile skoraj vse trgovine hkrati javke OF in je bila vsaka izmed njih povezana z določenimi vasmi v okolici. Proti koncu februarja 1943 je bilo v Labinjah prvo posvetovanje predstavnikov ocborov OF iz vseh vasi cerkljanskega področja. Vodila sta ga Primožič in Štucin. Potekalo je ponoči. Na posvetovanju so obravnavali politične in gospodarske probleme v zvezi z razvojem osvobodilnega gibanja in situacijo po množičnem odhodu prostovoljcev v partizane. Sklenili so naslednje: — Poskrbeti je treba, da se obdela čimveč zemlje, tudi polja družin, ki so imele svojce v partizanih ali v internaciji. Zato naj se organizira medsebojna pomoč. — Bojkotirati je treba oddajo živine in pridelkov italijanskim oblastem. — Zbrati in pospraviti čim več živil v bunkerje. — Organizirati sistematično zbiranje narodnega davka in posojila tudi pri simpatizerjih OF. — Poskrbeti za preživljanje družin partizanov in internirancev, ki so ostale brez dohodka. Zaradi konspiracije so denarne podpore prizadetim družinam puščali na okenskih policah ali podtikali pod vrata. — Organizirati pomoč internirancem. — Obveščati o situaciji doma fante, ki so bili mobilizirani v italijansko vojsko še predno seje začelo razvijati osvobodilno gibanje. (125) Za osvobodilno gibanje na Cerkljanskem je bil značilen tudi močan odziv v partizane. Prvi domačini so odhajali od septembra 1942 dalje. Do marca 1943 je iz tega območja šlo v partizane nad 200 borcev (glej str. 98). 24. decembra 1942 so v bitki pod Rodnami v Orehovski grapi padli prvi štirje partizani domačini. To so bili: Peter Celik - Tolminski z Reke pri Cerknem (glej str. 70), Valentin Eržen in Gabrijel Pajntar iz Orehka ter Bogdan Jeram z Bukovega. Zaradi izdajstva jih je obkolilo nad 200 italijanskih vojakov in fašistov. Boj je trajal od jutra do tretje ure popoldan, čeprav je bilo partizanov samo šest. Težko ranjenega Tarasa je iz obroča rešil Gabrijel Peternelj - Jelko iz Planine (126). Partizanske čete so imele, kjerkoli so se utaborile ali pojavile, na prebivalstvo velik vpliv. O komandirju Fazanu, katerega četa je podnevi korakala skozi Bukovo, je Albin Kovač napisal, daje „mnogo pripomogel, ko je s svojimi junaki podnevi propagandno nastopil po vaseh in s svojo disciplino in akcijami razblinil strah in vzbudil splošno spoštovanje pri vseh prebivalcih, kjer se je pokazal." (127) Poleg že omenjenih čet se je julija 1943 za nekaj dni umaknil na Cerkljansko, nad Novake, 3. bataljon Prešernove brigade, ki so jo Nemci v Davči napadli. O njegovem umiku na primorsko stran so Nemci obvestili italijansko vojsko, ki se je pripravila, da jih napade; terenski aktivisti OF pa so o teh pripravah obvestili Prešernovce, ki so italijanske vojake pričakali pripravljeni. Po bitki seje bataljon vrnil na Gorenjsko. (128) V glavnem pa so bili na ožjem Cerkljanskem vse do septembra 1943 partizani le prehodno in za krajši čas. Ta teren je bil namreč na gosto prepreden z okupatorjevimi postojankami in prometnimi potmi, ki so povezovale vojaške posadke ob meji. Tako je politično delo slonelo pretežno na aktivistih OF. Vsekakor pa je na rekrutacijo v partizane februarja 1943 ugodno vplivala že dobro znana Vojkova osebnost, pa tudi uspešna akcija 38 prostovoljcev 2. bataljona Soškega odreda, ki so 26. januarja 1943, pod vodstvom komandanta Toneta Bavca — Ceneta, napadli in likvidirali z vojaki okrepljeno orožniško postajo v Zakrižu. (129) Drugačen položaj je imelo v tem pogledu območje Vojskega, Črnega vrha, Zadloga, Čekovnika in Kanomlje. Bližnji Trnovski gozd je bil četam naravno zaledje. Cerkljanska je bila za partizanske čete vendarle pomembna, ne le kot dobro politično in materialno zaledje, tudi zato, ker je bila prek nje vzpostavljena prva redna zveza med II. bataljonom Soškega odreda v Tolminskih Prodih (kasneje Severno primorskim odredom) in gorenjskimi partizani. Vzpostavil jo je Franc Pajntar — Močnik januaija 1943. FRANC PAJNTAR, roj. 10. 10. 1910 v Zakojci, se je izselil v Jugoslavijo l. 1930. V Ljubljani se je vključil v napredno delavsko društvo „Svoboda", v katerem je bilo mnogo Primorcev. V društvu sta bila vključena tudi Marica in Martin Kokelj, ki sta ga prva poučila o delavskem gibanju in komunistični ideologiji. Ob napadu na Jugoslavijo se je javil prostovoljno v jugoslovansko vojsko, ob njenem razsulu pa se je vrnil v Ljubljano. Kmalu po zasedbi Ljubljane ga je, kot italijanskega državljana, začela iskati italijanska policija. Živeti je moral v ilegali dokler se ni, aprila 1942, pridružil partizanom. V osvobodilnem gibanju je deloval po navodilih Martina Koklja in Staneta Kolmam. Pri Koklju, dokler le-ta ni bil kompromitiran, se je shajal tudi Jakob Platiše. Pajntar je sodeloval tudi z A Ibinom Kovačem, ki je že l. 1941 izseljene rojake pripravljal na odhod na Primorsko. Ko je bil že preveč kompromitiran, se je Pajntar umaknil iz Ljubljane in pridružil Dolomitskemu odredu. V Dolomitih je ostal do jeseni 1942. Po hudih bojih gorenjskih partizanov na Jelovici so v odredu začeli iskati prostovoljce za na Gorenjsko. Odšli sta dve skupini, v drugi tudi Pajntar; vključili so jih v Cankarjev bataljon, v katerem je bilo že več Primorcev (okoli 1/3 moštva). Konec novembra ali v začetku decembra 1942 se je v četi Cankarjevega bataljona, ki je taborila nad Železniki, javil Milan Žakelj. Vprašal je borce, če je kdo doma iz Baške grape ali Tolminske in bi bil pripravljen vzpostaviti zvezo prek meje s tolminskimi partizani Pajntar je vedel, da je pot nevarna. Italijani so imeli ob meji mnogo postojank in so bili zelo pozorni. Toda dobro je poznal poti in rad bi zopet videl domače in rojstni kraj. Zato se je javil. Ko je prejel pošto in prekoračil mejo m Poreznu, ga je slišala italijanska posadka in začela streljati. „Bilo je po zimi in zemlja je bila trda", je pripovedoval Pajntar, „zato je bilo težko utišati korake. Vrgel sem se m tla, tedaj mi je spodrsnilo, začel sem se Franc Pajntar — Močnik prevračati po strmini in padel sem v nezavest. Proti jutru, ko sem se zavedel, sem se po vseh štirih privlekel iz jame in se odpravil dalje". Ker se je pri padcu hudo ranil v glavo je, ob pomoči domačinov iz vasi Porezen, le z veliko muko in močno izčrpan prispel do očeta v Zakojco. Oče je poklical Špikovega Štefana z Bukovega, sanitejca iz avstrijske vojske, ki ga je hodil zdravit. Zdravnika namreč niso upali klicati. Medtem je sestrična Kristina Pajntar iskala zvezo s partizani. Na dan napada na orožniško postajo v Zakrižu so k Pajntarju v Zakojco prišli komandant II. bataljona Soškega odreda Tone Bavec - Cene, Marija Pervanja — Anamarija in še dva partizana. Čez nekaj dni, medtem je bil že toliko okreval, se je s tovarišem, ki ga je določil II. bataljon, vrnil na Gorenjsko. Zveza je odtlej tekla redno. Pajntar je bil imenovan za vodjo kurirskih linij, ki so povezovale gorenjske in primorske partizane. Postavljene so bile kurirske karavle, ki so po kapitulaciji Italije dobile oznake P-21, P—22 inP-23. (130) ORGANIZACIJA OF IN KPS NA IDRIJSKEM OD AVGUSTA 1942 DO KONCA FEBRUARJA 1943 Temelje organizacije OF in KPS je na Idrijskem postavil JAKOB PLATIŠE - FRANC. Rodil se je 19. aprila 1910 v Počah pri Cerknem v družini malega kmeta p.d. pri Kovaču. Od devetih otrok jih je sedem odraslo. Njihova usoda je tipična podoba življenja iz razmer kmečke družine z majhno kmetijo pod fašistično Italijo. Oče je padel v prvi svetovni vojni na soški fronti pri Doberdobu. Kovačevi se z italijansko okupacijo niso mogli sprijazniti. Anton, najstarejši, se je prvi izselil v Francijo. Delal je kot rudar in ob prostem času kot natakar. Umrl je v rudniški nesreči, zašit skupaj s šestimi tovariši. Gabrijel se je zaradi spora s fašisti izselil leta 1928 v Jugoslavijo. Franc je odšel leta 1929 v Južno Ameriko. Tam je umrl, ne da bi še kdaj videl domači kraj. Jožetu je dal spodbudo za odhod pretep s fašisti m domači veselici; teden dni se je skrival, nato zbežal v Jugoslavijo. Istega leta - 1935 - je ilegalno odšel tudi Jakob. Jakob Platiše je osnovno šolo obiskoval zelo neredno. Gospodar, pri katerem je kot otrok služil za pastirja, ga k pouku ni rad pošiljal; škoda je bilo časa. Ko je odrasel, se je preživljal najprej s priložnostnim delom. Več let je bil nato zaposlen kot hlapec pri Elizabeti Magajna v Cerknem, ki ga je cenila in mu zaupala. Kot narodnjak in antifašist se je vključil v organizacijo TIGR in vzdrževal zvezo prek meje. Kmalu zatem, ko je zbežal v Jugoslavijo, je italijanski orožniški poročnik v Cerknem prejel iz Ljubljane razglednico s sliko nebotičnika in sledečo vsebino: ,,Lepo vas pozdravlja Jugoslovan Jakob Platiše." (131) V Ljubljani se je zaposlil kot sezonski gradbeni delavec in se vključil v sindikalno gibanje. Organizacija in vodstvo Zveze gradbenih delavcev Slovenije je bila v rokah komunistov, med njenimi ustanovitelji in voditelji je bil tudi Tomo Brejc. Iz tega sindikata je izšla vrsta partijskih delavcev, španskih borcev in aktivistov OF. (132) Kako se je Platiše vključil v delavsko gibanje in kako je deloval, so povedali njegovi tedanji sodelavci: Alojz Škofljanc: ,,Spoznal sern ga julija 1935. Skupaj sva delala na gradbišču vogalne zgradbe Resljeve in Komenskega ceste pri podjetju Mavrič. Tudi stanovala sva oba na Stožicah v Ljubljani. Med delom m gradbišču, v odmorih in med skupno potjo domov oz. na delo sem večkrat načel vprašanje ustanovitve Zveze gradbenih delavcev. Bil je zelo previden. Mogoče ni verjel, da gre pri ustanovitvi sindikalne zveze zares. Prav gotovo so ga nekje posvarili, da se tuji državljani ne smejo politično udejstvovati. Morda so mu celo zapretili z izgonom iz države, kakor so to počeli s Primorci. Bil je inteligenten, živahen in razgledan ter je videl in občutil hudo izkoriščanje delovnih ljudi. Zaradi tega sem posebno skrb posvetil prav njemu. Dne 6. novembra 1935 je bilo v dvorani Delavske zbornice na Miklošičevi cesti zborovanje gradbenih delavcev. Na zborovanju naj bi se dogovorili o ustanovitvi Zveze. Med drugimi je govoril tudi Tomo Brejc. Prisoten je bil tudi Platiše. Na tem sestanku se je v njem nekaj prelomilo. Odločil se je in začel zelo aktivno delati med delavci in spomladi 1936 je že pridobil med Primorci mnogo članov. V junijski stavki gradbenih delavcev leta 1936 je bil med najbolj delavnimi aktivisti S svojo skupino, ki je bila izredno razgibana, je nadziral začetek in potek stavke. Ostal je uspešen aktivist tudi po stavki." Rudolf Ganziti: „Že pri včlanjevanju in aktiviranju delavcev na svojem področju je izstopal in smo ga kmalu opazili Vseh 6.000 gradbenih delavcev v Ljubljani in tedanji Sloveniji smo morali na novo vključiti v Zvezo. Seveda je to terjalo ogromno predanega in požrtvovalnega prepričevanja med množicami, pa tudi med posamezniki. Ko so konec maja 1936 združeni podjetniki odklonili podpis kolektivne pogodbe, smo šli v stavko. Da bi obvarovali stavko smo organizirali nekakšno samozaščito. Aktivisti naše Zveze so zbrali svoje ljudi, ki so jih najbolj poznali, in te patrulje so nadzorovale začetek ter potek stavke. Njihova naloga je bila, da se prepričajo kje in kako gradbinci stavkajo in če imajo postavljene stavkovne straže. Ponekod je bilo treba redke malodušneže tudi pregnati z dela in jim dopovedati, kaj je njihova dolžnost. Prvenstvena naloga patrulj je bila vsakodnevno obveščanje stavkajočih in zbiranje vseh podatkov okrog problematike stavke. Pri izvrševanju teh mlog se je izkazalo mnogo mladih delavcev, med njimi tudi Jaka Platiše, obenem pa je bil to ognjeni krst teh mladih revolucionarjev, ki so pozneje v NOB od začetka do konca vsak po svojih sposobnostih in možnostih odigrali revolucionarno vlogo. Sredi leta 1937 so gradbeni podjetniki sestavili seznam naših aktivistov (Črno knjigo); tako so vsi podjetniki poznali naše aktiviste in jih niso hoteli na novo zaposlovati. V gradbeništvu takrat ni bilo stalne zaposlitve. Objekti so bili majhni in so pogosto na novo organizirali gradbišča in jih tudi razpuščali Pa tudi zimska sezona je bila zaveznik podjetnikov. Zaradi Črne knjige je verjetno tudi Jakob Platiše ostal v Ljubljani brez dela." Policija je njegovo delo zasledovala. Leta 1937 je bil prisiljen preseliti se na Jesenice. Tu se je povezal z Nacetom Kraljem, Albinom Pibernikom in drugimi jeseniškimi komunisti. ,,Spominjam se časa, ko je Jakob Platiše odšel na Jesenice", pravi Rudolf Ganziti. „Takrat je Slograd in še neko podjetje razširjalo železarno, potrebovali so delovno silo, zato se niso dosledno držali Črne knjige. Politični pritisk proti Zvezi gradbenih delavcev je bil po zlomu stavke gradbenih delavcev 1936 zelo hud. Duhovščina širšega območja, ki je forsirala reakcionarno Zvezo združenih delavcev, Narodna strokovna zveza in vsa oblast, so si močno prizadevali, da bi preprečili napredno delavsko gibanje gradbenih delavcev. V takih razmerah nepomirljivi Platiše ni mogel dolgo prikrito politično delati. Jaz sem bil tedaj član okrožnega komiteja Ljubljana, Ignac Tratar pa je bil tajnik Podzveze gradbenih delavcev Slovenije in član CK KPS ter je imel s Platišem neposredne zveze. Od njega sem zvedel, da uspešno deluje v Kranju. Takrat sva se s Platišem večkrat srečala, ko je prihajal k Tratar ju in morda Leskošku, sekretarju CK KPS." Jakoba in njegovega brata Jožeta, ki je tudi sodeloval v delavskem gibanju, je policija z Jesenic izgnala. To je bila posebna policija Kranjske industrijske družbe, ki jo je Družba osnovala in finansirala za zatiranje revolucionarnega delavskega gibanja. Preselila sta se v Kranj, kjer se je Platiše povezal z dr. Jožo Vilfanom, Andrejem Brovčem, Francem Vodopivcem, Nartnikom, Toplakom in drugimi Tudi v Kranju je bil eden izmed najaktivnejših sindikalnih aktivistov. Tu je po navodilih Brejca ustanovil sindikalno podružnico gradbenih delavcev. V tem času je vzdrževal tudi stike z bratom Venceslavom v Počah in Jožetom Primožičem v Planini. Nekajkrat jima je poslal partijsko literaturo. (Primožiču je poslal pošto prek Jelovega brda po Francu Jeramu). Policija ga je zasledovala tudi v Kranju. Njegovo in bratovo stanovanje je mnogokrat preiskala. Platiše se je vedno „izmazal". „V tem času" je pojasnil Jože Primožič „Je v Kranju živel mestni policaj Šuc, po rodu Kraševec, ki se je bil umaknil v Jugoslavijo. Prav ta je napravil v Platiševem stanovanju vrsto preiskav, vendar je vnaprej obvestil domače, da so do časa vse poskrili " Platiše je bil verjetno sprejet v Komunistično partijo Slovenije v letu 1937. „V naši osnovni organizaciji KPS na sedežu Zveze gradbenih delavcev v Ljubljani" je napisal Ganziti „smo. . . takoj po stavki 1936 obravnavali ljudi, ki so se v stavki dobro izkazali. Nekaj teh ljudi, ki smo jih dobro poznali že dalj časa, smo takrat sprejeli v partijo, ostale smo sprejeli med kandidate ali simpatizerje partije. Zaradi hudega terorja in preganjanja komunistov smo bili pri sprejemanju v partijo-previdni, dane bi zaradi neizkušenosti članov sovražnik vdrl v naše vrste. Platiše se je v nadaljnjem delu v Zvezi gradbenih delavcev izkazal kot hraber, toda preudaren in uspešen aktivist, ki je med delovnimi ljudmi užival ugled. Začel se je poglabljati v tedanje družbene razmere. Zaradi tega je bil prve mesece 1937 sprejet kot kandidat v našo osnovno organizacijo. Ker je kmalu zatem odšel iz Ljubljane, sem prepričan, da je bil sprejet v partijo nekje na Gorenjskem " O Platiševem delovanju na Jesenicah in v Kranju je Tomo Brejc napisal: Njegova živa ilegalna politična dejavnost je bila povod, da ga je policija kmalu odkrila in mu prepovedala nadaljnje bivanje m Jesenicah. Odšel je v Kranj, kjer je bil do jeseni 1939 eden najbolj aktivnih komunistov. Disciplinirano in ustvarjalno je izpolnjeval vsa navodila partije, sodeloval na številnih partijskih konferencah in sestankih ter kot vodilni funkcionar podružnice sindikata gradbenih delavcev v Kranju tudi veliko pripomogel, da je ta podružnica svoje naloge kot zaščitnik delavskih interesov zelo dobro izvrševala." (133) Dokaz njegove aktivnosti je bil gotovo ta, da sta mu grozila aretacija in izgon iz države. Zato se je kot ilegalec preselil v Zagreb pod imenom Franc Medved. (134) ,,Naša Zveza gradbenih delavcev" je povedal Rudolf Ganziti" je imela to prakso, da smo kompromitirane primorske aktiviste, če jim je pretila aretacija in izročitev fašistom, to je izgon, skrili nekje zunaj Slovenije v Jugoslaviji s pomočjo partije in zveze gradbenih delavcev v tamkajšnjih krajih. Ni izključeno, da je bil Platiše v Zagrebu na kakšni partijski dolžnosti, saj je imel tam sedež CK KPJ." V Zagrebu je ostal do kapitulacije Jugoslavije. Leta 1941 se je vrnil na Gorenjsko „in postal eden prvih terenskih organizatorjev ljudske vstaje". Tedensko je prihajal na razgovor k Brejcu, ki se je večkrat zadrževal v stanovanju Albina Kovača v Ljubljani. Brejc je bil tedaj nanj zelo ponosen. Sam Kovač je Platiša opisal tako-le:,,Izredno inteligenten, poln življenja, pošten idealist, simpatičen". (135) Kdaj se je Platiše pridružil partizanskim enotam, ni znano. Na Primorsko se je vrnil marca 1942 kot komisar čete. Po sklepu glavnega poveljstva NOV Slovenije in CK KPS so namreč prišli na Primorsko ne le politični delavci, temveč tudi prvi borci: septembra 1941 prva partizanska primorska četa, imenovana Pivška, ki jo je vodil Ervin Dolgan, proti koncu marca 1942 pa četa iz bataljona „Ljube Šercerja", katere komandir je bil Mile Špacapan - Igor, Jakob Platiše - Franc pa njen komisar. Ta druga četa je štela 20 ali 25 borcev. (136) Že ti prvi maloštevilni četi sta izvedli nekaj uspešnih vojaških in sabotažnih akcij, njuna glavna naloga pa je bila pojasnjevati cilje OF in širiti osvobodilni boj. Sredi aprila sta četi, že okrepljeni s prostovoljci domačini, taborili v gozdu Pižentove hiše na Nanosu. Zasledil jih je vohun in sledila je huda italijanska ofenziva, ki se je začela 18. aprila. Okoli 700 mož je obkolilo partizanski četi, ki sta šteli približno 50 borcev. Po vodih in skupinah so se borili in v različnih smereh prebijali skozi obroč. Kot celota se je iz boja na Nanosu prebil le vod pod poveljstvom Janka Premrla - Vojka, ki mu je uspelo priti m zborno mesto nad Otlico. Večina borcev prve primorske čete se je prebijala proti Pivki in od tcd v Brkine, medtem ko se je druga četa zbirala nad Ozeljanom pri Šempasu. Njim se je čez nekaj dni, po akciji m Krekovšah in sovražnikovi „hajki" v Mrzli rupi, pridružila tudi Vojkova skupina. Proti koncu maja so se pridružili novi prostovoljci. Izoblikovala se je Vipavska četa po poveljstvom Martina Greifa. (137) V skupini borcev, ki je po nanoški bitki ostala do konca maja 1942 na Vipavskem, je bil tudi Platiše. Branka Špacapan iz Ozeljana se spominja, da je prva skupina partizanov, s katero je imela zvezo, prišla v Vitovlje s Predmeje 26. aprila 1942 in se je ustavila v gostilni ob vitovski Del tovarišev, ki so prisostvovali sestanku 24. maja 1942 na Vitovljah. Sestanek je vodil Jakob Platiše - Franc. Spodaj od leve: Branko Špacapan iz Ozeljana, Julij Beltram z Vogrskega, Jakob Platiše -Franc, Janko Rijavec iz Crnič; stojijo od leve: Franc Faganel, Anton Kristančič in Branko Špacapan iz Ozeljana, Rudi iz Crnič, Ciril Pavlin iz Ozeljana in Anica Fornazarič iz Vogrskega. Vitovlje 24. 5. 1942. Spredaj od leve: Julij Beltram, Branko Špacapan, Anica Fornazarič in Stanko Beltram z Vogrskega. Zadaj od leve: Vladimir Špacapan iz Ozeljana, Jakob Platiše - Franc, Ciril Pavlin in Venceslav Špacapan iz Ozeljana. cerkvi: „Tistega dne", pravi Špacapanova, Je bila huda nevihta. Bili so vsi premočeni in so vdrli v zaprto gostišče ter zakurili ogenj, da so se posušili. Kolikor vem, je ta skupina štela šest mož. Med njimi so bili: Mile Špacapan - Igor, Jakob Platiše - Franc, Tine Knapič - Lojze, neki Boštjan in drugi. .. Prve dni maja so se preselili na Vogrsko gmajno ..." Skupini se je priključil Anton Leban - Mitja iz Šmihela, povezana pa je bila tudi z Julijem Beltramom - Jankom. Tudi m Vipavskem se je Platiše posvečal političnemu delu. „Za 24. maj 1942", se spominja Špacapanova, Je bil napovedan sestanek v Vitovljah. Julij Beltram je pripeljal Platiša, ki je nosil civilno obleko. Opazili smo, da so bili v bližini tudi ljudje, ki niso spadali zraven, zato smo se posamično odstranili. Še isti dan je bil sestanek na vrtu gostilne Marinčič v Vitovljah. Vseh prisotnih je bilo okoli 30, govoril pa je Platiše." Po direktivi Pokrajinskega komiteja KPS za Slov. Primorje so skupine partizanov, kot jedro novih čet, odšle na Tolminsko, v Brda in spodnjo Vipavsko dolino. Najmočnejša skupina je odšla najprej m Kanalsko, to je m Banjško planoto, kjer se je zadrževala junija, nato na Tolminsko in sicer na Šentviško planoto. Vodila sta jo komisar Jakob Platiše - Franc in Peter Čelik, p. d. Zajčev z Reke pri Cerknem, kot komandir. Nekaj časa se je zadrževala v Osojnici (gozd nad Avčami). Komisar Franc, po katerem se je četa imenovala, se je večkrat pojavil med ljudmi v civilni obleki Potoval je s kolesom in se izdajal za nakupovalca živine. Po odhodu iz Osojnice so se utaborili v Zabrdu in še v nekaterih vaseh. S Kanalskega so bili trije borci poslani v Brda, kjer se jim je v prvi polovici junija pridružilo okoli 10 prostovoljcev. To je bila prva Briška četa, ki je zaprisegla pod Sabotinom okoli 15. junija 1942. Zaprisegi je prisostvoval Tomo Brejc - Lojze. Skupina se je nato pridružila četici v Kalu nad Kanalom ali na Osojnici, kjer so se jim tudi že pridružili novi borci. Od tu so odšli 29. junija, se zadrževali nekaj dni v Kanalskem Lomu, nato dobili zvezo s Planoto, krenili proti Pečinam in se nad vasjo utaborili Sprva sta četi vzdrževala dva kmeta, t.j. Gabrijel Lapanja in Biček s Pečin, kasneje so zanjo skrbeli aktivisti OF. S Pečin se je četa premaknila v Gorski vrh k Črvu. O številu borcev Francove čete si nekdanji aktivisti niso edini. Po nekaterih izjavah naj bi š tela 20 do 25 borcev, po drugih pa samo okoli 15 mož (138) O četi je Marija Pervanje, por. Bavec - Anamarija v svojih spominih napisala naslednje: ,,Šele s pojavom te čete je ljudstvo pravzaprav obšlo spoznanje, da se je borba v resnici pričela. Še poseben vpliv je imela na Pečinah, kjer je imela dnevne stike s prebivalci; politkomisar Franc je bil zelo aktiven, prihajal je na sestanke tudi na Prapetno brdo" (139). Brovč pa je napisal: „Z Jakom Platišem sem se leta 1942 ponovno srečal na Primorskem. Bil je komisar čete in je pomagal pri aktivističnem delu na terenu. Spoznal sem, da si je Jakob med bivanjem v Zagrebu pridobil mnogo političnega in organizacijskega znanja in sposobnosti ter je imel pri svojem delu vsestranski uspeh." (140) Vsekakor je dala Tolminska oz. Francova četa partizanskemu gibanju m Tolminskem velik polet, njen vpliv se je začutil na Kanalskem, segel je v Brda in tudi na Cerkljansko. Vzpodbudila je delo organizacije OF, ki je s prihodom čete dobila konkretne naloge. Jakob Platiše — Franc na Idrijskem Franc je bil poslan na Idrijsko kot zaupnik PK KPS za Primorsko. O tem je Tomo Brejc, tedaj sekretar Pokrajinskega komiteja, poročal v svojem pismu z dne 22. avgusta 1942; hkrati je seznanil centralni komite z ustanovitvijo Gregorčičevega bataljona. V pismu pravi: „Komisarja Franca smo odstavili, ker je on največ kriv, da je bila četa na Tolminskem skoraj neaktivna. CK pozna Franca iz Gorenjske. Prišel je sem (na Gorenjsko - op.p.) iz Zagreba. Poslali smo ga v en industrijski revir na politično delo . . . Kakor smo že omenili, je bila Tolminska četa . . . precej neaktivna, čeprav je PK akcije dosledno zahteval. V podlrugem mesecu sta bila ubita samo dva izdajalca, izvršeno podminiranje enega mosta, ki pa ni uspelo, dalje je ista četa 10. 8. ustrelila dva fašista (141) in zaplenila eno brzostrelno puško. Ni pa izvršila nobenega napada na železnico Gorica-Podbrdo, čeprav je bil v načrtu in zapovedan. (Franc) se opravičuje, da akcija na železnico ni bila mogoča, ker je ta proga vojaško zelo zastražena, ker se Italijani zavedajo njene važnosti za vzhodno fronto. Opravičilo seveda ne more veljati." Zahteva Brejca, ki mu je na Kamniškem julija 1941 uspelo organizirati oboroženo vstajo, je bila glede na razmere na Primorskem sredi leta 1942, glede na število, oborožitev in izvežbanost takratne Tolminske četice, vsekakor pretirana. Ne glede na Brejčeve kritične pripombe, seje izkazalo, daje bila njegova odločitev pravilna: Platiše se je na terenu izkazal kot odličen politični delavec. (142) Na Idrijsko je prišel Platiše v drugi polovici avgusta 1942. Vse kaže, da je prisostvoval ustanovitvi bat. S. Gregorčiča v Ozeljanu, kjer so bila imenovana nova četna poveljstva. O tem, kdo mu je dal prvo zvezo z Idrijo, si danes njegovi sodelavci na Idrijskem niso edini. Sam Platiše je v poročilu, ki gaje poslal Brejcu dne 12. decembra 1942, napisal: ,,Pred temi meseci in pol sem prišel v ta kraj, vse, kar sem poznal, je bila ena oseba." (143) Zvezo z Idrijo mu je dal Albin Filipič, ki je bil že povezan s Štucinom v Cerknem. To je razvidno iz Platiševega poročila z dne 17. februarja 1943, v katerem poroča o izginotju Albina Filipiča: ,,Izgubili pa smo tudi enega tovariša, ki ga ne bom mogel nadomestiti tako hitro. Kako se je izgubil, je zaenkrat še uganka vsem. Po poročilih, ki sem jih dobil, so ga morali izslediti v bunkerju, ki ga je imel pripravljenega . .. Tovariš je bil prvi, ki so mi dali zvezo, ko sem prišel v Idrijo. Tovariš je bil član stranke že 4 mesece, bil je član OK, član MK, član M(estnega) odbora OF in član O(krožnega) odbora OF. Ko sem dobil poziv od tov. Primoža in tov. Luke, da naj se takoj javim na Š(tab) S(oškega) O(dreda), sem postavil njega tudi za mojega namestnika O(krožnega) K(omiteja). S tem ko sem izgubil njega, sem izgubil eno nenadoknadno moč, ki jo bom zelo pogrešal." Po informacijah, ki jih je dobil ob svojem prihodu, je tedanji položaj v Idriji ocenil takole: „Začetek je bil zelo težak, nezaupanje, osebno sovraštvo, ki ga je napravil v 20. letih italijanski fašizem med idrijskimi rudarji je neopisljivo. Fašizem se je poslužil vseh metod samo, da je napravil razdor, nezaupanje in osebno sovraštvo med rudarji in tudi med meščani. Od 600 rudarjev jih je bilo zapisanih v partito (fašistično stranko, op.p.) 250, veliko od ostalih 350 jih je menjalo priimek. Tudi med meščani jih je zelo malo, da niso bili v partito vpisani. Na prvi pogled se (je) videlo, daje vsa mladina v njihovih rokah. Enako je izgledalo pri ženskah . . . Taka je bila slika Idrije, ki jo je vsak tako opisal, ki sem se z njim sestal." V okolju, kjer je bil okupator buden in aktiven seje Platiše zagrizeno lotil ustvarjanja organizacije OF. Prve zaupnike sije pridobil prav hitro. O njegovih prvih stikih z Idrijo in o ustvaijanju zametkov organizacije OF so njegovi sodelavci povedali naslednje (izjave navajamo dobesedno, čeprav se v datumih ne ujamajo): Francka Pajer, vdova po Albinu Filipiču: „Z Lužnika je Albin pripeljal Franca k nam na dom; stanovali smo v Sp. Idriji, v „Ameriki". Zvečer sta šla do Zuštovih. Platiše je Frančiško Žust poznal še iz Kranja. Od njih je odšel k Jožetu Jerebu. V Idriji se je zadržal približno teden dni.. . od tu je šel v Kanomljo k Močnikovim in sicer s posredovanjem Frančiške Žušt, ki jih je poznala ... Iz Kanomlje je klical Idrijčane na sestanke. Sestanke smo imeli v gornjem nadstropju, spodaj pa je bila gostilna „Dopolavoro", kjer so se shajali fašisti. Hkrati je Franc organiziral OF po Kanomlji." Matej Močnik: „Platiše je prišel k nam 15. 8. 1942. Do Razpotja ga je pripeljala Frančiška Žušt, mu pokazala smer, v kateri mora nadaljevati pot in tako je prišel k nam sam ... Iz Idrije sta čez par dni prišli Frančiška Žušt in njena mati. Za njim je prvi prišel Jože Jereb, kasneje Filipič in žena Francka, čez kakšen teden Janez Pire . . ." Janez Pire: ,,16. julija 1942 mi je neki tovariš naročil, naj pridem v Sr. Kanomljo k Močnikovim. Tam sem se sestal z Jakobom Platiše - Francom. Sestanka so se udeležili tudi Albin Filipič iz Sp. Idrije, Leopold Berčič iz Idrije, Karel Lapajne iz Kanomlje in še en tovariš (po izjavi Karla Lapajneta je to bil Jakob C ari iz Sp. Kanomlje). Platiše nam je povedal o ustanovitvi OF in nam priporočal, naj o tem govorimo z zanesljivimi ljudmi. Z OF sem najprej seznanil Filipa Mervica, Viktorija Lipužiča, Leopolda Trevna in druge. V avgustu smo se ponovno sestali. Takrat mi je dal Platiše funkcijo mestnega intendanta in direktive za zbiranje materiala in denaija .. . Septembra 1942 sem bil tretjič na Hiša, v kateri je stanoval Janez Pire - v Žabji vasi sestanku s Platišem (bila sta tudi Leopold Berčič in Albin Filipič). Po tem sestanku je Platiše prišel z menoj v Idrijo in ostal 8 dni gost v moji hiši. Takrat so v hišo prihajali ljudje, ki so bili že pripravljeni na sodelovanje, da jih je idejno in organizacijsko poučil. Poleg že navedenih so se pri nas sest^ali: Jakob Rupnik, Henrik Modrijan, Dori Šinkovec, Janez in Franc Erjavec, Jakob Carl, Karel Lapajne in drugi. K nam sta prihajala na razgovor s Platišem tudi Ivan Gantar in Franc Bezeljak." Frančiška Gantar roj. Hladnik: ,,Nekako na začetku julija je prišla v trgovino k Bevku, kjer sem bila trgovska pomočnica, Ivanka Močnik, gospodinja iz Sr. Kanomlje, pri kateri seje zglasil Jaka Platiše - Franc . . . Polda in Pavla Bevk sta jo napotili k meni. Vprašala me je, kdo me je organiziral (,,če je to ta pravo"). Ker ji nisem marala povedati (konspiracija!), se je isti dan vrnila z naročilom, da me vabi na razgovor Franc (takrat seveda nisem vedela za koga gre). . . Platiše me je vprašal, kako in kaj delamo; To sem mu razložila, nisem pa povedala, kdo je organizator. Naslednji dan sem se vrnila v Kanomljo z Gantarjem . . ." Na Kalvinu Desno zgoraj: domačija Načeta Pišlarja (hiše ni več) Ing. Ivan Gantar: „Prepričan sem bil, da je bil Franc tisti partijski aktivist OF, ki gaje omenil prof. Zemljak, preden sem odšel iz Ljubljane v Idrijo. Po srečanju s Platišem smo na sestankih v Idriji začeli povezovati ljudi, ki bi bili najbolj zanesljivi za osnovno mrežo OF v mestu. V organizacijo smo takoj povezali tiste, ki so bili že organizirani — prvenstveno za pomoč interniran-cem ... Ti so bili z osnovnimi cilji OF že seznanjeni.. . Skupne sestanke sva imela tudi pri Žuštu na Prejnuti, Albinu Filipiču, Minki Treven, por. Primožič, Jakobu Rupniku v Grapi, Janezu Pircu, Francu Bezeljaku na domu, pri Mikužu v Koševniku, pri Carlu Jakobu in Močniku v Kanomljah, nikoli pa pri meni doma ali pri Francu Medvedu .. ." Stare rudarske hiše na Brusovšeh. Desno zgoraj: domačija Leopolda Berčiča, v kateri je bil ustanovljen mestni komite KPS Levo: hiša pri Logarjevih Bezeljakova domačija na Kovačevem Rovtu, v bližini katere (v Stajah) je bil ustanovljen mestni odbor OF. Iz Kanomlje je večkrat prihajal v Idrijo. V mestu so mu njegovi bližnji sodelavci zagotavljali bivanje pri zanesljivih družinah. Najdlje se je lahko ustavljal v hišah, ki so stale ob robu mesta. K njemu so prihajali na razgovore aktivisti iz mesta in okolice. Na sestanke v mesto je hodil tudi sam. V glavnem je bil osebno prisoten vsaj na ustanovnih sestankih uličnih ali rajonskih odborov OF in ženskih ter mladinskih odborov OF. Za krajši čas se je zadrževal tudi pri mnogih družinah v samem mestu. Tako je v nekaj mesecih vzpostavil osebni stik z velikim številom Idrijčanov. Domačija Feliksa Kosmača v Grapi Na robu mesta seje Platiše najdlje ustavljal pri naslednjih: — na Brušovšeh: pri Leni Logarjevi, Jožetu Jerebu, Poldetu Berčiču in drugih, — v Zaspani grapi: pri Antonu Trohu, — na Kalvinu: pri Nacetu Pišlarju in Bajtovih, — v Prontu: pri Nacetu Albrehtu, Jakobu Carlu in Martinu Pircu, — Za Gradom: pri Henriku Modrijanu in Janezu Pircu, — v Cegovnici: pri Beričiču in Filipu Mervicu (144). Ena najpomembnejših javk, kjer se je Franc večkrat in tudi za dalj časa zadrževal, je bila hiša Franca Bezeljaka-Ambroža na Kovačevem rovtu. Prav tu je bil ustanovljen prvi mestni odbor OF za Idrijo. Na področju Cegovnice so bili posamezniki vključeni v osvobodilno gibanje že pred prihodom Platiše, predvsem po zaslugi Bezeljaka. Odbori OF sicer še niso bili organizirani, organizirano pa je že bilo zbiranje orožja (145). Stara rudarska hiša v Cegovnici, zgrajena proti koncu 19. stoletja. Iz Cegovnice je 7 januarja 1943 odšla v partizane prva večja skupina Idrijčanov. V jedru mesta je bila najpomembnejša Platiševa postojanka hiša družine Treven (Ing. Ivan Gantar: „To je bilo gnezdo odpora"), kije imela zveze skoraj z vsemi terenskimi delavci v samem mestu in okolici. Trevnova hiša je stala za Antonijevim rovom, p.d. za Šilštvijo, sedaj Kosovelova ulica (hiše danes ni več). Nasproti njej, čez Nikovo, je bil nastanjen Nucleo Mobile. Marija Treven -Milica je svoje delo z aktivisti OF zakrivala s šiviljsko obrtjo. Na prvo srečanje s Platišem jo je povabil Janez Pire, pri katerem je sklican sestanek. To srečanje in vlogo Trevnove hiše v Idriji je tovarišica Marija Treven, por. Primožič, takole opisala: „Začel se je sestanek. Govoril je tiho, a odločno in hitro. Vsaka njegova beseda je vplivala oz. privlačila kot magnet. Tistega dne sem postala kurirka. Zgoraj: Stavba, v kateri je bil sedež „Nucleo mobile" Spodaj: Trevnova hiša - pomembna javka OF v Idriji (vidi se samo del strehe) Priznati pa moram, da se bojazni pred njim nisem mogla znebiti. Zakaj, še danes ne vem. Že na prvem sestanku sem spoznala, da besede ne morem, ne znam, to ni mogoče, ni poznal. Odločno je nastopil proti vsakemu izmikanju. Od tistega časa do odhoda v Trst se je pogostoma zadrževal pri nas oz. na mojem domu v sedanji Kosovelovi ulici. . . Skliceval je sestanke, na katere so prihajali starejši in mlajši ljudje. Tako je že meseca oktobra 1942 leta postal moj dom kurirski in obveščevalni center in ostal vse do osvoboditve. Ko sem 9. septembra 1943, odšla v ilegalo, sta to delo vestno opravljala moja mama in oče vse do osvoboditve. K nam so prihajali, prinašali in odnašali pošto in raznovrstni material kurirke in kurirji iz Kanomlje, Sp. Idrije, zaselka, imenovanega Amerika, Ledin, Gor, Kovačevega rovta, Idrijske Bele, Bele, Čekovnika in Vojskega in vseh rajonov v Idriji." Obiski Idrijčanov in okoličanov pri Močnikovih v Kanomljah, kjer seje največ zadrževal, so postajali vedno pogostejši in vedno bolj številni. „To je postalo tako domače, da so ljudje, ki so hoteli govoriti s Platišem, ponavadi kar po domače vprašali, če je Franc doma", je povedal Matej Močnik. Hkrati je Platiše organiziral okolico in sicer: Ledine in Gore, Črni vrz oz. Idrijski log, Belo, Čekovnik, Vojsko, Oblakov vrh, Šebreljski vrh, Kanomljo, Dol. in Gor. Trebušo in Sp. Idrijo. Posegel je tudi na področje Idrijskih Krnic in Jagršč, kjer je organizacijo že postavil pred njim Jakob Štucin - Cvetko. (146) Podoba komisarja Franca Ilegalno ime Franc si je Platiše obdržal tudi v partizanih. Ker je prišel na Primorsko kot komisar čete, je bil znan kot komisar Franc; tako na Kanalskem in Tolminskem, kakor tudi na Idrijskem in kasneje v Trstu. Črtomir Šinkovec: FRANC PLATIŠE Kakšen fant je Franc Platiše, (1942) da mu vršijo v rokah viharji, da glas mu bije kot plan zvona od srca do srca, od hiše do hiše. Kakšen fantje Franc Platiše, da žerjavico nasul besed zbranim je ljudem na preji, da vsi hlapci Jerneji vase jih srkajo kot sonce cvet, da z lučjo upora iskat pravico pojdejo s sramotnega stebra v čas, ki ubran je na bodečo žico in očeladen ves v precepu zla . . .(147) Zaupanje ljudi si je pridobil zelo hitro. O njegovem načinu dela in odnosih z ljudmi pripovedujejo njegovi sodelavci takole: Minka Primožič — Milica: ,,Tovariš Jaka Platiše — Franc je znal v mestu Idrija in okolici zelo hitro vzpostaviti stike z ljudmi. V tem delu mu je pripomogla izredna organizatorska sposobnost in prekaljena revolucionarnost. Do konca novembra 1942 so bili že v vseh predelih mesta in v skoraj vseh vaseh organizirani odbori OF ... Na sestankih je posebno poudarjal važnost prite- Jakob Platiše govanja žena in mladine v organizacijo OF in opozarjal, da so vsi naši uspehi v mnogočem odvisni od njihovega aktivnega in organiziranega sodelovanja . . . med znanci in tovariši je (bil) zelo spoštovan." Franc Bezeljak: ,,Pripovedoval in razlagal je s tako vnemo, da me je globoko prevzela njegova trdna vera v pravičnost, nujnost in uspeh osvobodilne borbe." Ing. Ivan Gantar: ,,Platiša kot človeka sem že precej izgubil iz spomina. Vem, da je bil osebno prikupen, energičen, nikoli vsiljiv; nikoli ni vsiljeval svojega mnenja, veliko in potrpežljivo je poslušal tudi druge, iz tega delal zaključke in oblikoval navodila za akcije, ki so bile primerne in potrebne v trenutnem položaju. Težil je za soglasjem s svojimi najbližnjimi sodelavci, čeprav mu je pogosto šla na živce tradicionalna idrijska pretirana previdnost. Je pa ostajal vedno dosleden pri uveljavljanju takratne politične linije. Po naravi je bil zelo hladnokrven. Prve tedne po prihodu na Idrijsko se je v mestu pogosto pojavljaL Nosikje solidno oblačilo in vedno j-e imel v zgornjem žepu suknjiča lesen mizarski meter. Izdajal bi se — v sili, za lesnega prekupčevalca. Bil je vedno oborožen z lahko, menda italijansko pištolo. V prvem času sva se pogosto mirno sprehajala po Idriji in razpravljala. Svojo hladnokrvnost je kazal tudi s tem, da je sam zahajal v trgovine, na pr. v galanterijsko k Bevku, kjer se je zadrževal tudi uro in več ter prebiral časopise. Mislim, da je imel ponarejeno osebno legitimacijo." Leni Logar: ,,Položaj naše hiše na Brušovšeh je bil zelo ugoden, ker stoji na robu mesta. Vedno smo pustili odprta vrata „šupe", da bi lahko zbežal. Čez dan se je zadrževal v hiši in pisal, zvečer je hodil na sestanke. Z mamo sva hodili poslušat londonsko radijsko postajo k sosedu in mu prinašali vesti. Med tem je on varoval mojo enoletno hčerko, s katero sta se prav dobro razumela. Bilje tak človek, da si mu lahko zaupal. . . Zelo smo ga pogrešali, ko ga ni bilo več. Vzbujal nam je upanje na drugačno življenje, boljše, saj smo živeli v hudi revščini." Močnikova domačija v Srednji Kanomlji Matej Močnik iz Srednje Kanomlje: „Platiše je pri nas ostal skoraj do novega leta. Vmes je hodil na Vojsko, Čekovnik in v Krnice. Ostajal je po par dni in se vračal. Kadarkoli je odhajal od nas je dejal: „Mogoče se še vidimo." Bil je bolj molčeč, a je znal govoriti. Ni lagal, nikoli ni pretiraval v propagandi, kot se je to kasneje dogajalo; vedno je lepo pojasnil, da gre za borbo proti fašizmu, in kar je govoril, v to je tudi sam verjel. Tudi Vojko ni bil nikoli neresen na sestankih. Oba sta poudarjala, da bomo zmagali, da pa ne bo lahko, da bodo žrtve." Tončka in Karel Lapajne: ,,Prepričeval nas je, naj nikogar ne sprašujemo, kdo je, kam gre, kaj dela. Dejal je: ,,Naj te nič ne briga, kaj dela drugi." Z njim je bilo zelo lepo delati; znal je izraziti svoje misli, vzbujal pa je posebno spoštovanje s tem, ker ni nikoli pretiraval, raje je opozarjal na težave. V nadstropju pri Močnikovih je imel posebno sobo. Spodaj je bil „Dopolavoro" in so zvečer prihajali fašisti, zgoraj pa je Platiše imel sestanke." Milka Kavčič: „Znal je pripovedovati na izredno naraven, prijeten in prepričljiv način ... Ker je bil moj prvi sestanek z njim ravno pred 7. novembrom, mi je razlagal tudi pomen trosilne akcije. Rekel mi je, da moramo pokazati okupatorju, da smo tu, da smo organizirani za borbo, in mu s tem začnemo vlivati strah v kosti." Julka Carl (tedaj je stanovala v Sp. Kanomlji): „Hčerka Tončka ga je večkrat spremljala v Idrijo. Spominjam se, da je Platiše, ko je šel skozi blok, ki je bil takrat pri mostu na Marofu, vedno imel v žepu takratni fašistični dnevnik „11 Piccolo", obrnjen, da je bil naslov dobro viden. V istem žepu pa je imel tudi pištolo ... Ko ga je neka premožna gospodinja nekoč vprašala, če bo po vojni ,,med prvimi", ker scadeluje v OF, ji je odgovoril: ,,Sedaj imaš dve dekli, po vojni boš pa sama delala" . Barbara Hladnik iz Predgriž: ,,Platiša sem videla samo enkrat. To je bilo oktobra ali novembra 1942 na sestanku v Rovtah. On je postavil organizacijo na terenu, bil je pravzaprav glavni organizator pri nas. Iz tega srečanja se spominjam, da je dajal vtis človeka, ki mu je težko kaj prikriti. Imel je izredno živahne in svetle oči in ko je govoril, mu je pogled stalno švigal od enega do drugega." Franc Eržen iz Idrije: ,,Na prvem ali drugem sestanku meje Platiše tudi učil, kako naj izkoriščam možnosti, ki mi jih je dajal poklic. Takrat sem bil zaposlen kot cestar. Vedno sem vozil s seboj voziček z orodjem. Učil me je, kako naj v voziček skrivam literaturo, bombe in drugi material. Kot cestar sem lahko opazoval tudi gibanje italijanske vojske. Če smo bili kdaj v dvomih, ali naj koga pridobimo ali ne in smo človeka opisali Platišu, je redno odgovarjal: ,.Poskusite". Spominjam se samo enega primera, ko smo na sestanek pripeljali človeka in je zanj rekel: ,,Ta se mi ne zdi v redu"; in prav je imel, kasneje je pristopil k beli gardi. Imel sem zvezo z družino, ki mi je lahko posredovala razne informacije o italijanski vojski. Na Platišev nasvet sem jih pridobil tako, da so najprej nekaj malega prispevali in si potem niso več upali odbiti sodelovanja. Iz zapisnika rekonstrukcije dogodkov NOB na področju Sp. Idrije in Sp. Kanomlje: Od meseca avgusta do septembra 1942 je bil Platiše v Krnicah in je hodil k zaupnim ljudem na obiske. Obhodil je ves teren. Dobil je zveze z bivšimi socialdemokrati in socialisti.. . Ljudi je obiskoval največ ponoči. Veni noči je imel s posamezniki do 9 sestankov . . ." (148) Prvi rezultati dela Osvobodilna fronta. Začetki organizacije in ustanovitev mestnega odbora OF Čeprav dotlej v Idriji sami organizacije OF še ni bilo, Platiše ni prišel na povsem nepripravljen teren. Bližnja Cerkljanska je bila že organizirana, prav tako tudi področje Ledin in okolice. Vesti o osvobodilnem gibanju so bile že razširjene; na Voj-skem in v Kanomljah, na Kovačevem rovtu in v Govejku so se pojavili prvi partizani, ki so verjetno iskali zvezo z enoto ali raziskovali teren (149). V okolico in do posameznikov v Idrijo je že prihajala literatura Osvobodilne fronte tudi po drugih zvezah. Tako je bil na primer povezan z družino Kogoj s Kneže Franc Brejc iz Otaleža. Po navodilih Kogojevih je pridobil Konrada Zajca in Valentina Zelenca iz Idrije ter jima posredoval literaturo, ki so jo Kogojeve dobivale iz Ljubljane. V Idriji je Franc Felc dobival propagandno gradivo prek sestre Polde, ki je živela v Tacnu pri Ljubljani in je dala svoje stanovanje na razpolago za bunker in ilegalno ročno tiskarno. Oddajal jo je zanesljivim ljudem. Koliko in kateri ljudje so pred prihodom Platiša v Idrijo propagandno gradivo OF že dobivali - redno ali ob časno — je danes težko rekonstruirati. Osebni stiki so vpliv pisane besede vsekakor razširjali. (150) Spomladi 1942 je prvič prišel na to ozemlje Janko Premrl - Vojko s svojo skupino. 26. aprila 1942, dan po končani italijanski hajki, kije sledila bitki na Nanosu, je „obiskal" gozdno milico na Krekovšah. Miličnik je zbežal, partizani pa so razbili Mussolinijevo sliko in zaplenili nekaj orožja. S tem bežnim obiskom so opravili veliko propagandno delo. „Pomagala" jim je okupatorjeva policija in vojska, ki je na prisotnost maloštevilne partizanske skupine nesorazmerno hudo reagirala. Idrijska posadka orožnikov, agentov javne varnosti in protipartizanskega premičnega oddelka policije (nucleo mobile)je s pomočjo vojske izvedla hajko, ki je borce presenetila v Mrzli rupi, da so se morali razbežati. Komanda videmske teritorialne obrambe je svoje posadke, ki so v hajki pomagale, na tem območju obdržala. (151) Po spopadu v Mrzli rupi, o katerem so Italijani poročali, da je bil srdit, seje Vojko z nekaterimi tovariši ustavil med drugim tudi v Kanomlji. To je bil le kratek obisk, ki pa je sprožil veliko zanimanje. (152) Navedeni dogodki, že organizirana pomoč internirancem, vesti o uporu v drugih predelih Slovenije, ki so jih razširjali tudi Italijani, bežna srečanja posameznikov s partizani, vse to je ustvarjalo v mestu in okolici posebno vzdušje. Ljudje so pričakovali novih dogodkov in se mnogi tudi želeli vključiti v dogajanje. Platišu je to olajšalo začetne stike. Prvi rezultati njegovega dela so se zato prav kmalu pokazali. O prvem obdobju razvoja OF v Idriji je I. Gantar izjavil: „Desetino že osveščenih ljudi smo v celoti vključili v organizacijo OF. Doba izredno hitrega razvoja OF v Idriji se je začela. V dobrih dveh mesecih je bila prav vsa Idrija angažirana v narodnoosvobodilnem gibanju. Lahko rečem, da je v tem obdobju silno redek Idrijčan ostal izven OF .. . Poznejši razvoj je to sliko seveda nekoliko skazil." 15. novembra 1942 je dr. Aleš Bebler, ki je tedaj komaj prispel na Primorsko kot politični in vojaški poverjenik izvršnega odbora OF ter 8oU<> c-sni •< oho ,;ll i-va ."itntu confint-ala iim.1I' .itto in cu.i. . , , ./. - t-jvu ■'(■'II ■ i 1'ineatra. I ribolI:i, nun al iiruoocup.jouu piu ol vo- r:e ebbero s dire a carbonai,«gIi non avrebbo po tu to far aolta ati'uua coa 1'anao nol vontre. Prosejjuenilo uella corsa o^jli raj0iuuse.la čada ca. un eontadino,ox Milite forestale,che provvedeva a ti'sportarlo su ui uu carro «11'osptflcle,inontre la figlia si reoava a dare 1'allaiv.e aella viciaa čajema della' 1'ilizia Forestale di Cecconico. XI Usre^uato ua preeioato cac i ribo] li orano una cjiinrtieina, parlavatio o on lui in italiaao e tra ui lo-ro in »luvnno, oho orano ventili ulcuni 0011 pautaloui uouri sil« ugi«W-ri' " uiUT-.Mlo, nll.fi con vulu X'oi^ia, o quaai tu Iti porl^vano in testo un bcrretto rotondo r.iarrone da sciaboro coa fiai.i.ia r-aisa; ^pano orrtrotd ekLcserb le carts topogroiiche della ioresta.,. In base a taXi indicazioni,previ aceordi con Xe autorita militari (Coijun-c-.o "re.'iidLo,ConsoXe Miclielonghi della Kilizia Forestale, Comalidante nucleo snti-fibšilijCor.raiasario"di P.S.) si stabili di eseguire una baVtuta nei luoghi. Vonne prodisposta la ionaazioae di uue colonne di lailitari della G.A.r., clio seguendo itinerari aiversi dovevano inoontrarsi a Crecosce per le ore II deX giorno 27. Venne inoltre predisposta una terza colonna conposta di un ufficiale e 3 oarabinieri della Tenenza di ±dria,agenti di P.S,, del cornmissario ag£. Adano,giunto da Gorizia coa O carabiuieri e 4 agenti,da 4- agenti con oani poliziotti,da militi iorestali e ko . uonini del nueleo anti-ribelli con un uificiale coliandante. Coa quedta colonna ni portarono per il sopraluogo sul pošto anone il Console aella 1'ilizia Forestale, il- coi.iaissai'io asa- locale dott.Stanziola Antonio,e.il comnissario agjiunto Adamo. Dslle du'e sile tre del giorno 27 le colonne partirono in direzione u0oU obiettivi" stabiliti e per le strade ilssatc dal coruandante'"del settore di Idria. La terza colonna,giunta in localita Val Bella su auto.jezzi, procesni poi o piedi por Crecosce ove giunse verso le ore 6. «*ixvi oeUa Iz poročila poveljstva orožnikov v Idriji o hajki na Krekovše 27. aprila 1942 82 inštruktor CK, napisal centralnemu komiteju svoje prvo pismo iz Primorske. V njem je med drugim povedal: „Te dni sem dobil prvo vest o moji Idriji: baje so knapje že nekaj organizirani in se vršijo v gozdu sestanki z veliko udeležbo" (153) 12. decembra je Platiše poslal pokrajinskemu komiteju KPS za Primorsko prvo obsežnejše poročilo o svojem delu na Idrijskem. O organizaciji OF pravi naslednje: „1. OF in partizani so v Idriji zelo popularizirani. O OF in partizanih se govori zelo veliko in na vsakem koraku. Lahko rečem, da je predmet debate v Idriji OF in partizani. 2. OF je v Idriji in okolici pri nižjem sloju dobro organizirana in se iz dneva v dan izpopolnjuje. Pri dobro stoječih trgovcih je stvar bolj slaba, oni so za Mihajloviča. Male trgovce, obrtnike in gostilničarje smo dobro pridobili. 3. V OF sodelujejo vse struje v Idriji. V mestnem odboru so zastopani krščanski socialisti, sokoli in komunisti. Za kakšno osnovanje belegarde ali Mihajlovič bande ni govora in ne strahu, da bi (se) mogli v tem kraju organizirati. Začeli so, pa smo jih takoj razbili in jih razkrinkali. Na Gorah, Dolah in Zavratcu so imeli nekaj vpliva, ali v zadnjem času so ga popolnoma izgubili. V Zavratcu je ostalo še nekaj somišljenikov, ker prihaja vpliv iz Rovt. OF, lahko rečem, da se je začela povoljno razvijati. V zadnjem času smo pridobili precej žensk, izmed njih bo marsikatera tudi za v partijo. Težka je bila pot do mladincev in mladink, tudi s temi sem zadnje čase imel več sestankov in sem bil z njimi zelo zadovoljen. Pot k njim je bila težka, ker so se vsi mladine bali". (154) Franc Medved - Groga Mestni odbor OF, o katerem Platiše poroča, je bil ustanovljen 22. novembra 1942 v Stajah blizu hiše Franca Bezeljaka na Kovačevem rovtu. Ustanovni sestanek je vodil Platiše. Prisotni so bili: Franc Medved kot katoličan, Janez Pire kot komunist in Ivan Gantar kot krščanski socialist. V odsotnosti je bila v odbor sprejeta Marija Treven, nekoliko kasneje pa Franc Kolenc, ki mu je bila poverjena blagajna, politično pa je pripadal liberalni struji oz. sokolom. Kot člana mestnega odbora omenja Platiše tudi Albina Filipiča (glej str. 71). Sestavje bil torej naslednji: — Franc Medved — Groga, predsednik — Janez Pire — Nikolaj, intendant — Ivan Gantar — Pavle, odgovoren za tehniko in obveščevalno službo — Franc Kolenc - blagajnik — Marija Treven — Milica, odgovorna za žene in mladino — Albin Filipič — Jaka. O formiranju mestnega odbora OF je pripovedoval ing. Ivan Gantar: ,,Prvi razgovori s Platišem so se v glavnem nanašali na to, kako začeti z OF v Idriji, ker je bilo tu, kot v Jugoslaviji, pred italijansko okupacijo oz. pred nastopom fašizma, politično življenje precej živo in so bili ljudje še strankarsko opredeljeni, čeprav neorganizirani. Sklenila sva, da pritegneva glavne eksponente posameznih struj. Informacije o ljudeh sem dobil pri očetu. Šel sem k Bernardu Jazbarju kot zvestemu socialdemokratu. Bil je dober sodelavec, ki je naprej agitiral, vendar je bil za kako vodilno funkcijo prestar, kot je sam dejal. Janez Pire - Nikolaj Drugi socialdemokrat je bil Pavel Treven. Osebno sem bil tudi pri zastopniku sokolov Francu Krčniku. Kot liberalca smo pridobili Hajneta Modrijana, kot katoličana pa Franca Medveda — Grogo ... S temi prvimi ljudmi so se domenili, da pritegnejo svoje politične somišljenike. Jazbar, Treven in Krčnik se za važnejše funkcije niso odločili ... Da smo se odločili postaviti politično heterogen, oziroma koalicijski mestni odbor OF, so nam narekovali predvsem praktični razlogi: vsak je lažje prcpagiral delo za OF med svojimi znanci, političnimi somišljeniki. Nikoli se nismo šli politikantstva, niti nismo o kakršnikoli zadevi odločali ali o njej razpravljali po političnih skupinah, ne glede na to, da se je to dogajalo mnogo mesecev pred znano dolomitsko izjavo. Bili smo samo aktivisti OF in Slovenci. Posebno organizacijsko delo in življenje članov KPS nam ni bilo niti znano niti nas ni zanimalo; važno je bilo le to, da so bili med najbolj uspešnimi aktivisti OF", Daje bil tak sestav mestnega odbora OF potreben,je razvidno tudi iz izjave komunista Janeza Pirca: „Platiše je hotel našo mrežo raztegniti tudi na klerikalne kroge, katerim pa jaz nisem zaupal in sem to odklonil. Naslednji ponedeljek je odšel Platiše k Leopoldu Trevnu, kjer se je zadržal vsaj nekaj dni in tu je pritegnil tudi ljudi iz klerikalnih krogov, med njimi Franca Medveda — Grogo". Marija Treven, por. Primožič, je mnenja, da se je tako ustvarila podlaga za široko pridobivanje ljudi v osvobodilno gibanje, posebno rudarjev: ,,Franc Medved je lahko agitiral pri klerikalno usmerjenih, Kolenc pri liberalcih oz. sokolih, Janez Pire pri levičarjih. Vse to je bilo potrebno le toliko časa, dokler se OF ni uveljavila kot množična organizacija, v kateri so strankarske težnje počasi zamrle." (155) Na sestav mestnega odbora OF v Idriji je postal pozoren tudi pokrajinski komite KPS za Primorsko. 17. januarja 1943jeporočal: ,,Takegafrakcionaštva,kakor smo ga doživeli s strani krščanskih socialistov na Dolenjskem, tu ni nikjer opaziti. Upamo, da ga ne bo. Tovariš Luka nam je sporočil važno opozorilo, naj v želji, najti izrazitih zaveznikov, ne ustvarjamo diferencijacij tam, kjer so že izginile. Sicer pa so naši odbori, razen v Gorici, Tolminu in Idriji, enotni, to je, sestavljeni iz aktivistov brez nekomunističnih strankarskih opredelitev ali zvez, kakor je pač večina ljudstva. V večjih krajih, kakršni so trije zgoraj omenjeni, pa smo našli med ma-lomeščanstvom tudi točno opredeljene liberalce. Ponekod, na pr. v Idriji, so se našli tudi krščanski socialisti in je njihov zastopnik v odboru (zanimivo je to, da se v nasprotju s krščanskimi socialisti, sodialdemokrati niso obdržali, čeprav je bila Idrija njihova trdnjava"). (156) Navedeni komentar kaže, da člani pokrajinskega komiteja niso bili povsem seznanjeni z razvojem delavskega gibanja na Primorskem po prvi svetovni vojni (glej uvod). Ob začetku druge svetovne vojne nekdanjih socialdemokratičnih voditeljev ni bilo več; preostali izraziti eksponenti socialne demokracije, zaradi svojega oportunizma in ker so bili po letih že starejši, niso mogli „zastopati" rudarjev v OF. Kljub začasni politični pasivnosti, so bili za to primernejši levičarji, ki so se pozivu OF v splošnem navdušeno odzvali. Glede ugotovitve pokrajinskega komiteja, „da so se v Idriji našli tudi krščanski socialisti in je njihov zastepnik v odboru", bi veljalo pojasniti: „Zastopnik" krščanskih socialistov v mestnem odboru OF, Ivan Gantar, ni izhajal iz idrijskega tabora krščanskih socialistov. Politično se je opredelil kot študent v Ljubljani, kjer je pripadal struji naprednih krščanskih socialistov, ki so se vključili v OF. Pripadniki klerikalnega in liberalnega tabora se za OF niso mogli odločiti na pobudo političnega vodstva struje, ki so ji po prepričanju pripadali, saj je bilo strankarsko življenje že zdavnaj zatrto, temveč na osnovi nacionalne zavesti in antifašizma. Osovobidilni boj je mnoge pritegnil tudi v vrste KPS. Prav kmalu po svojem prihodu v Idrijo si je Platiše prizadeval pritegniti v OF ne le rudarje, temveč trdi uslužbence rudniške uprave. Z njimi se je prvič sestal septembra 1942 v gostilni pri Henriku Modrijanu. To so bili: Alojz Kavčič, laborant v kemičnem laboratoriju, Dori Šinkovec, tehnični risar, in Henrik Modrijan, daktilograf v upravi. Vsi trije so bili že pred kapitulacijo Italije sprejeti v KPS. Po kapitulaciji Italije je Šinkovec v upravi prekopiral načrt rudnika in ga poslal partizanom; načrt so nato Nemci v prvi hajki zaplenili. (157) Organizacija OF na Idrijskem vjanuarju in februarju 1943 10. januarja 1943 je Platiše poročal, da je postavljenih že več terenskih in dva rajonska odbora. Še posebej je pohvalil delo žena, ki da so res dobro prijele za delo, „štrikajo, šivajo, zbirajo toplo zimsko perilo za partizane". Posebej organizacije SPZŽ ne imenuje, poroča pa o ženskih odborih OF in pravi, da so Davorinka Bogataj - Vera (por. Puntar) postavili mestni odbor OF, dva rajonska, več terenskih ter da bo v kratkem postavljen tudi ženski okrožni odbor OF. Poročilo se je nanašalo na mesto, saj posebej pove, daje postavil nekaj ženskih odoborov tudi v okolici. Po izjavi tedanjih članic so mestni ženski odbor OF sestavljale: — Marija Treven (por. Primožič) — Milica — Davorinka Bogataj (por. Puntar) — Vera — Frančiška Hladnik (por. Gantar) — Zora — Pavla Jurjavčič (por. Štiglic) — Danica Podrobno organizacijsko poročilo je Franc poslal pokrajinskemu komiteju v februarju 1943. (158) Žal se v celoti ni ohranilo (manjkata prva in driga stran), zato ne zaobjema vseh predelov Idrije. V ohranjenem delu poročila so navedeni naslednji odbori OF: „ . . . Pront: 1 (odbor); Zemlja: 1 rajonski in 5 uličnih odborov; Grapa, Riže, Zagrad: 1 rajonski in 6 uličnih odborov; Sv. Trojica: 2 ulična odbora; Prejnuta: 1 ulični odbor... V mestu imamo tri ulične odbore." V celoti seje ohranil odstavek Platiševega poročila o ženski organizaciji OF, po katerem povzamemo, da so v Idriji bili postavljeni naslednji odbori: — Mesthi ženski odbor — Grapa: 1 rajonski in 4 ulični odbori — Brusovše: 1 rajonski in 5 uličnih odborov — Cegovnica: 1 ulični odbor — Zaspana grapa: 1 ulični odbor — Kovačev rovt: 1 ulični odbor — Zemlja: 2 odbora Frančiška Hladnik - Zora (por. Gantar) — Pront: . . . (nečitljivo) dva — (po) 1 ženski odbor za: Nikovo, Riže, Zagrad, Sv. Trojica — V centru mesta: 2 ženska odbora in 1 mladinski ženski odbor V tem času je bilo že več sestankov v širšem obsegu zunaj Idrije z lepo udeležbo. V naslednjem pismu Platiše izraža mnenje, da bo treba še bolj temeljito organizirati ženske, glede na to, da odhajajo moški v partizane in ugotavlja, da tudi ženske silijo v partizane, da pa bodo zadevo uredili tako, da bodo šle, ,,če bo za njih doma res nevarno . . . Naj pridno delajo doma, ker bojo več koristile stvari". Nadalje pravi, da ženska organizacija dobro deluje in da so postavili tri nove ženske odbore ter da bodo po vseh rajonih mesta organizirali šole za prvo pomoč. ,,Vsak rajon bo imel svojo lekarno, za primer potrebe. Sanitetnega materiala je dovolj, tudi na zalogi, niti ne manjka zimskega perila". (159) Ženske so bile torej vključene v organizacijo OF v svojih posebnih odborih. Množične organizacije žena (SPŽZ) in mladine (ZSM) so bile v tem času (januarja in februarja 1943) na Primorskem še v povojih. 17. januarja 1943 je pokrajinski komite KPS poročal: „ ... V goriškem okrožju imamo nekaj dobro povezanih aktivov ZKM, v Idriji nekaj ženskih odborov z dvema rajonskima odboroma. Toda, kakor rečeno, to so šele začetki. Na teh sektorjih dela so uspehi med drugim zato tako skromni, ker nimamo na razpolago specialnih delavcev za žensko in mladinsko linijo, niti pri PK". (160) Posebni ženski odbori OF, kakor so bili organizirani v Idriji so bili zato bolj izjema kot pravilo. O organizaciji žena so bile obveščene tudi fašistične oblasti. 3. oktobra 1942 je poveljstvo Videmske teritorialne obrambe opozarjalo podrejene enote, ,,da je postalo gibanje civilnega prebivalstva mnogo bolj intenzivno in sicer pod pretvezo, da gre za družinske opravke ali opravke v zvezi z zaposlitvijo. V resnici izgleda, da gre za zbiranje hrane in obleke za upornike. V ta namen, Pavla Jurjavčič - Danica (por. Štiglic) pravi, so nastali predvsem na obmejnem področju tajni odobori žensk domačink". Poveljnik orožniške postaje v Cerknemje 24. oktobra napisal, da obstajajo „tajni petčlanski ženski odbori, ki zbirajo živež in zimska oblačila. Ti odbori delujejo na obmejnem področju, njihovo vodstvo pa je najbrže v Trstu." (161) 12. februarja 1943 sta Franc Leskošek — Luka in Dušan Piijevec — Ahac javila pokrajinskemu komiteju KPS „posebno novico", da so v idrijskem okrožju formirali okrožni odbor OF. „V njem so zastopani rudarji, sokoli, krščanski socialisti in od vsakega rajona po en kmet". (162) Okrožni odbor OF je bil sicer imenovan in je zajemal širši krog ljudi, vendar ni zaživel niti se ni sestal. (163) Vzroki so bili najbrže tile: Konec februarja je Platiše odšel, tako je Idrijsko izgubilo izkušenega organizatorja; aktivisti so bili v tem obdobju zelo zaposleni s preskrbo novih čet po uspešni mobilizaciji januarja in februarja 1943; kmalu zatem so se začele hujše represalije okupatorja (aretacije), organizacija OF je bila kadrovsko prizadeta, potrebna je bila poostrena konspiracija. Glede na širino organizacije OF na Idrijskem v februarju 1943 so bili pogoji za ustanovitev okrožnega odbora že zreli. Iz vaških kronik in rekonstrukcije dogodkov v NOB je razvidno, da so bili terenski odbori OF že postavljeni v vsem okolišu. Sporen pa je še vedno njihov sestav. V Sp. Idriji se je Platiše povezal najprej z družino Kogej. Pri njih je imel tudi prve sestanke. Prizadeval si je, da bi se organizacija tu razširila, vendar mu odbora OF v Sp. Idriji ni uspelo postaviti. Leopold Kogej ga je nato povezal z družino Carl v Sp. Kanomlji. Anton Carl je po Platiševih navodilih pridobil še nove ljudi in ustanovili so skupen odbor OF za Sp. Kanomljo in Sp. Idrijo. Istočasno je, s pomočjo Carlovih — Vladimirja in Franca — organiziral v Kanomlji tudi mladino. V mesecu decembru je šlo v partizane 16 fantov, ki so bili že povezani v aktiv ZKM. (164) Zvezo z Idrijo (s Frančiško Hladnik in Marijo Treven) je iz Sp. Kanomlje vzdrževala Tončka Carl, ki je po nalogu Platiše nosila sporočila tudi na Bačo ob Idriji (verjetno na pokrajinski komite), v Idrijski log k Benčini p.d. Novaku za Vojkovo četo in drugam. Konec septembra 1942 sta bila formirana v Sr. Kanomlji dva odbora OF in sicer za Sr. Kanomljo in za Rošpovo grapo. Prvotno je bil v odboru tudi zastopnik iz Gorenje Kanomlje, kjer se je pozneje formiral poseben odbor. Iz Srednje Kanomlje je za zvezo z Idrijo in partizanskimi enotami skrbel Karel Lapajne. S Šebreljskim vrhom, Oblakovim vrhom in Idrijskimi Krnicami seje Platiše povezal s pomočjo Jožeta Kacina v Idrijskih Krnicah in Leopolda Černilogarja na Šebreljskem vrhu. Idrijske Krnice, Šebrelje in Jagršče je v organizacijo OF pritegnil že Štucin iz Cerkna poleti 1942, na Oblakov in Šebreljski vrh pa je prvi posegel Platiše. To ozemlje je bilo mejno in med Štucinom in Platišem nekaj časa sporno. Po odhodu Platiša v Trst so te vasi ostale v sklopu cerkljanskega rajona. Prav kmalu po svojem prihodu v Sr. Kanomljo je Platiše postavil odbor OF za Trebušo (pomagal mu je Štefan Lapajne) in Oblakov vrh. Oba odbora sta se prvič sestala na Oblakovem vrhu. Prisotni so bili tudi zaupniki iz Kanomlje, Šebreljskega vrha in Idrijskih Krnic. Oktobra seje organizacija razširila; sestanek pri Francu Kofolu je vodil sam Platiše; decembra 1942 so bili postavljeni terenski odbori OF tudi po zaselkih Dol. Trebuše. Januarja 1943 je Platiše pri kmetu Jakobu Peršiču vodil širši sestanek, organizacija je že redno delovala. S Stopnikom se je Platiše povezal najprej s pomočjo Leopolda Kogeja iz Sp. Idrije. V organizacijo je vključil Andreja Makuca, Ivana Pervanjo in druge. Okrog 15. januarja 1943 je bil v hiši Ane Leban p.d. za Grapo ustanovljen prvi terenski odbor OF za vas Stopnik. Kronika za vas Stopnik pravi, da je že proti koncu januarja 1943 na to območje posegel Andrej Brovč, ki je v hiši Ane Leban vodil prvi širši sestanek OF. Na Vojsko so jeseni 1942 že pogosto prihajali borci Vojkove čete, novembra ali decembra 1942 pa je bil ustanovljen prvi odbor OF in sicer pri kmetu Janezu Skoku v Gačniku. Januarja 1943 pa je bil pri Čibeju postavljen odbor OF za Gorenjo Trebušo. Čekovnik je bil z osvobodilnim gibanjem povezan že jeseni 1942 in sicer z Vojkovo četo. Odbor OF pa je tudi v Čekovniku januarja 1943 organiziral Platiše. Sestanek je bil pri Valentinu Lapajnetu. Na področju Črnega vrha je Platišu pri postavljanju organizacije OF s svojim vplivom pomagal Janko Premrl — Vojko. Prvi odbor je bil postavljen septembra 1942, na prvi, pripravljalni sestanek pa so bili povabljeni ljudje, ki sta jih za osvobodilno gibanje že pridobila Ivan Sedej in Ivan Tominec, in tisti, ki so sodelovali z Vojkovo četo takoj ob njenem prihodu. Ni jasno, ali je ustanovni sestanek odbora OF vodil Janko Premrl — Vojko ali Platiše. Vsekakor je bolj kot Platiše ostala vtisnjena v zavesti ljudi na območju Črnega vrha Vojkova osebnost. O njem je Franc Benčina povedal: ,,Vojko je bil zelo dober propagandist in so ga ljudje radi poslušali. . . Zelo hitro seje odločal, bilje zelo agilen, znal je govoriti, imel je vpliv na ljudi. Bil je tudi izvrsten vojak in je užival zaupanje soborcev. Če so šli na tvegano akcijo, so se ljudje na terenu in njegovi borci vedno tolažili z besedami: ,Bo že v redu, saj je Vojko zraven'. Bil je tudi zelo pošten do tovarišev. Vem za primer, ko je nekje dobil kos kruha. Ker ga je bilo premalo, da bi ga lahko razdelil med borce, gaje zdrobil v kotel, kjer se je kuhala hrana za vse." Platiše je začel prihajati na področje Črnega vrha v času, ko je Vojkova četa pripravljala taborišče na Brinovem griču. Ljudje se še spominjajo sestankov odbora OF, na katerih sta bila prisotna oba. V prvem odboru OF so bile zastopane skoraj vse vasi in zaselki okoli Črnega vrha, kasneje pa so bili ustanovljeni še posebni vaški odbori. Tako je na pr. nastal odbor OF v Zadlogu in v Beli s posredovanjem Antona Žgavca — Božiča. Imenovan je bil tudi rajonski odbor OF, ki pa, po izjavi Franca Benčine, ni nikoli zaživel. Z območjem Ledin sta Platiša povezovala Albin Filipič in Anica Dolinar. V novembru 1942 se je nekajkrat sestal s člani OF v Ledinah, Pečniku, Mrzlem vrhu in na Breznici. Decembra 1942 je prišel z njim tudi Vojko, da sta s pomočjo aktivistov poiskala teren za novo taborišče v Idršku. (165) Organizacija KPS 12. decembra 1942 je v zvezi z organizacijo komunistične partije Platiše sporočil naslednje: ,.Organiziral sem partijsko celico, ki šteje pet članov, z menoj šest. Med njimi so štiri stari člani, ki so bili že 1924. in 1925. leta člani partije in so bili sedaj 15 let brez vsake zveze. V tem času so bili pasivni. Eden pa ni rudar, je pa sedaj sprejet v partijo, ta bo eden najboljših. Poleg tega je v Idriji in okolici 7 kandidatov za partijo, med njimi dve ženski. Več jih imam za kandidaturo, moram jih pa še prej malo presejati. To delo je bolj težavno, ker ne moreš do njih kakor bi hotel vsled težkega kretanja in preobširnega teritorija. Vsak dan se bo tudi v tem izboljšalo stanje, čim močnejša bo partija, tem lažje bo delo v tem pogledu." (166) Člani prve celice so bili verjetno naslednji rudarji — predvojni komunisti: Janez Pire, Filip Mervic in Martin Pire, novi član pa Albin Filipič. (167) Pomembna prelomnica v razvoju osvobodilnega gibanja in komunistične partije na Primorskem je bila pokrajinska partijska konferenca 4. in 5. decembra 1942 na Vrhu pri Braniku. Pripravil jo je pokrajinski komite na osnovi navodila centralnega komiteja KPS. Zaradi aretacije dotedanjega sekretarja Toma Brejca, sta konferenco vodila dr. Aleš Bebler in politkomisar Soškega odreda Dušan Pirjevec — Ahac. Poglavitne ugotovitve in sklepe so zajeli v resoluciji, ki je postala vodilo za nadaljnje politično in organizacijsko delo. V resoluciji so ugotovili, da je OF na Primorskem že pridobila naklonjenost množic, ni pa še trdno organizirana. Najbolj je bila pomanjkljiva organizacija komunistične partije in njena predvsem kmečko bajtarska socialna osnova. Partija še ni prodrla v delavska središča. Proletariat - ,,tržaški luški delavec, tržiški kovinar in idrijski knap" - svojih sil še ni pokazal. Konferenca je sklenila, da je treba okrepiti partijo s čim širšim sprejemanjem novih članov in kandidatov, ustvariti trdno partijsko organizacijo (rajonske in okrožne komiteje), okrepiti disciplino in dvigniti politično in ideološko izobrazbo članstva. Več pažnje naj bi posvetili tudi organizacijski izgradnji OF. Kot glavni cilj so si zastavili močan oboroženi odpor proti okupatorju, ki ima, pravi resolucija, na Primorskem — v okviru tedanje Italije — tudi velik mednarodni pomen. Na tej konferenci delegati iz severnega Primorja niso bili prisotni. Zanje je pokrajinski komite organiziral posebno partijsko posvetovanje, ki je bilo v noči od 22. na 23. december v Kanalskem lomu. Vodil gaje Dušan Pirjevec - Ahac, ki je bil na konferenci sprejet za člana pokrajinskega komiteja in je odgovarjal za severni del Primorske. Navzoči so bili: Franc Savli - Medved, Ferdo Kravanja - Skalar, Jaka Štucin - Cvetko, Jaka Platiše - Franc, Albin Kovač -Jaka Baški, Adrijan Kumar - Borigoj, Franc Jakopič ter komandant in komisar II. bataljona Soškega odreda Tone Bavec — Cene in Emil Filipčič - Ličan. Posvetovanje je ugotovilo, da so v zadnjem času pritegnili že precej zaveznikov, predvsem v Idriji in Tolminu. Samokritično so udeleženci priznali dotedanje napake, kakor jih je nakazala konferenca (drobnjakarstvo, pomanjkljiva sistematičnost, ozkost pri sprejemanju v KP itd.) in sprejeli iste sklepe. Ozemlje kasnejšega severno primorskega okrožja je bilo razdeljeno na tri okrožja, ki so v praksi obstajala že dotlej: idrijsko, baško in kanalsko. Določili so tudi rajone in postavili okrožne sekretarje, kjer je bilo mogoče pa tudi okrožne komiteje (168) Za baško okrožje, z rajoni Cerkno, Podbrdo, Bukovo in Sv. Lucija (Most na Soči), je bil za sekretarja imenovan Albin Kovač — Jaka Baški, za člana pa Andrej Brovč — Janko Baški in Mirko Jeklin — Stojan. Jaka Štucin — Cvetko je zaradi invalidnosti ostal sekretar rajonskega komiteja KPS za Cerkljansko, ki je bil ustanovljen 8. decembra 1942. V poročilu o posvetovanju, ki ga je napisal Dušan Pirjevec, je podano tudi organizacijsko stanje. Na Idrijskem je bilo tedaj 6 članov partije in 9 kandidatov, 10 terenskih odborov OF, 4 rajonski odbori OF in en mladinski odbor. Ugotovili so, da so ženske v OF zelo aktivne in „da so izgledi za rekrutacijo izredno veliki predvsem v Idriji, kjer smo prodrli med rudarje (Trnovska četa je narasla na 68 mož)". Ker je bilo na Baškem razmeroma dosti političnih delavcev, so sklenili premestiti Primožiča v idrijsko okrožje, za sekretarja pa so imenovali Platiša. Toda Primožič je moral ostati v pomoč Štucinu na Cerkljanskem, zato je Platiše za člana okrožnega komiteja imenoval Albina Filipiča. 10. januarja 1943 je namreč poročal, da je sestavil „OK z dvemi čani, ker oni iz baškega okrožja še ni prišel." V februarju 1943 je v svojem poročilu predlagal za članico okrožnega komiteja tudi Marijo Treven — Milico. Napisal je: ,,V OK sva še zmerom dva, predlagam pa tovarišico Minko Treven, šiviljo, hči rudarja, ki je bil skozi in skozi dosleden borec in član partije do leta 1931; sedaj je v penziji z 150,— lir na mesec. Tovariš sedaj ni v partiji, ker je bolehen a po svoji moči dela še zmeraj koliko se največ da. Hčerko je vzgojil v pravem revolucionarnem duhu, tovarišica je izredno požrtvovalna in predana naši stvari. Tov. je stara 32 let in vredna, da je članica OK. Je tudi članica M(estnega) K(omiteja) in odgovarja pred MK za žensko organizacijo". (169) 17. februarja 1943 je Platiše obširno poročal o smrti člana okrožnega komiteja Albina Filipiča. V istem poročilu je v zadnjem odstavku predlagal za Marija Treven - Milica (por. Primožič) novega člana okrožnega komiteja Franca Bezeljaka - Cirila, o katerem je povedal, da je po poklicu krojač, član mestnega komiteja, sekretar celice in član rajonskega odbora OF. „Tovariš", pravi o njem, ,je res predan stvari, agilen partijec in tudi sposoben." (170) Razvoj organizacije KP v januarju in februarju 1943 kaže, da seje sekretar Jakob Platiše - Franc ravnal po navodilih pokrajinske partijske konference; skušal je okrepiti partijsko organizacijo s sprejemom novih članov in ustanavljanjem komitejev. 10. januarja 1943 je poročal, daje sestavil štiričlanski mestni komite - „tri delavce in eno delavko". Da ima komite štiri člane, je potrdil tudi v poročilu iz februarja 1943: „M(estni) K(omite) ima štiri člane, ki so vsi aktivni po rajonskih odborih OF. Poleg tega imamo en rajonski komite." Člani mestnega komiteja so bili: Jože Jereb - Peter, Marija Treven -Milica, Franc Bezeljak - Ciril, Albin Filipič - Jaka. (171) Da bi se uveljavil sistem kolektivnega vodenja, je bil vsak član zadolžen za določeno področje dela. Vendar se takšen sistem dela v praksi ni dosledno izvajal. Še premalo so bili izkušeni, predvsem pa so - po Platiševem mnenju -težko razumeli kriterije za sprejem novih članov v partijo. (172) O tem.problemu je Marija Treven (por. Primožič) izjavila: ,,V zvezi s sprejemom v KP so bile takrat (decembra 1942) velike diskusije. Platiše je zagovarjal stališče, da je treba sprejeti v partijo tudi aktivne člane OF iz drugih Jože Jereb - Peter političnih struj in mladino. Nekateri stari komunisti so se temu upirali . . . V KP je sprejemal najprej samo Platiše, pozneje tudi člani komiteja. Sprejemali so v glavnem individualno". Franc Bezeljak pa je povedal: „Platiše je jeseni in pozimi leta 1942 začel sprejemati najaktivnejše aktiviste OF v Komunistično partijo (stari komunisti so bili že prej avtomatično sprejeti). Podlaga za sprejem je bila predanost Osvobodilni fronti. Kolikor se spominjam, mestnega komiteja leta 1942 še ni bilo. Partijsko delo v pravem smislu tedaj še ni zaživelo. Komunisti so bili najbolj predani OF-ovci. Ideološke osnove za partijsko delo še niso imeli. Sam sem bil sprejet v KPS takole: Platiše mi je d ti glasilo Delo in mi naročil, naj ga preberem. Čez nekaj dni sem mu moral povedati, kaj mislim. Ker je bil z odgovorom zadovoljen, mi je izjavil, da sem postal partijec. Celic tedaj še ni bilo, sprejemal je posameznike Platiše sam. Partijci smo se sestajali v skupinah po področjih mesta, da smo razpravljali o konkretnih aktialnih nalogah glede na trenutni položaj. V začetku leta 1943 smo se začeli pogosteje sestajati, na primer za območje Cegovnice, Zaspane grape in Podgore vsako nedeljo v gostilni pri Žoržu Pod gorami. Tam smo se sestajali Filip Mervic, Anton Troha, Ivan Beričič, Henrik Novak, jaz in drugi. Prevzemali smo najtežje in najbolj odgovorne naloge; zavedali smo se, da moramo kot komunisti prednjačiti v delu v Osvobodilni fronti." Število članstva je raslo razmeroma hitro,- kar naj ponazori naslednja tabela: Franc Bezeljak - Ciril (kasneje Ambrož) Datum Članov Kandidatov 12. december 1942 6 7(2 ženski) 22. december 1942 6 9 10. januar 1943 13(2 ženski) 7(3 ženske) 17. februar 1943 20 30 (8 žensk) 17. februarja 1943 je Platiše ponovno ugotavljal, da je bilo delo aktivistov sektaško in da so bila vrata v partijo premalo odprta. Še vedno je bilo premalo zgrajenih ljudi, ki bi znali iskati oz. pridobivati za v partijo. Pravi pa, da seje v tem pogledu že pokazal napredek. Pomanjkanje izkušenih kadrov v organizaciji ni bila posebnost Idrije temveč, kakor že rečeno, splošna slabost Primorske. Dr. Aleš Bebler je 3. decembra 1942 centralnemu komiteju poročal: ,,Sploh si take suše v kadrih, kakršna vlada tu, najbrž niti ne predstavljate. Karkoli hočeš storiti, povsod ista zapreka — ni ljudi". (173) To je bil tudi razlog, da je moral od načela ,,kolektivnega vodenja" odstopiti celo pokrajinski komite. (174) Tem težje je bilo to uresničiti na ravni okrožnih (ali mestnih) komitejev. Platiševa prizadevanja v Idriji v tem pogledu niso rodila uspeha. Prav zaradi pomanjkanja kadra so sekretarji in člani okrožnih komitejev KPS morali prevzemati tudi funkcijo tajnikov in članov okrožnih odborov OF. Filip Mervic, eden izmed prvih Platiševih sodelavcev, kasneje član mestnega komiteja KPS Rast partizanske vojske Najpomembnejši cilj političnega dela aktivistov Osvobodilne fronte in partijske organizacije je bil oboroženi upor - okrepitev partizanske vojske. 12. novembra 1942 je dr. Aleš Bebler v pismu Mirku Bračiču in Dušanu Pirjevcu zapisal: „Treba je torej zlasti gledati na to, da razpredemo široko mrežo čet, ki morajo biti žarišča uporniškega gibanja. Čete morajo zajemati čim večja področja, t.j., se pojavljati in vršiti „budilno" vlogo v čim večjem številu vasi. Zato je posebno važno, da tabori vsaj ena četa v bližini vsakega večjega proletarskega centra. Ti se morajo prebuditi, če naj osvobodilno gibanje dobi trdno domačo hrbtenico. Ne vem še, kako izgleda v tem pogledu okolica Trsta in Gorice. Za Idrijo vem, da je njena okolica za partizane idealna. Tam mora nastati knapovska četa!" (175) Da je na Idrijskem organizacija OF dobro delala, nam dokazuje veliko število prostovoljcev v NOV še pred kapitulacijo Italije. Predvsem seje odzvala okolica. Nekaj prostovoljcev je odšlo v partizane že proti koncu leta 1942, največ iz Kanomlje. Najbolj množično so se odzvali v času od januarja do marca 1943. 10. januarja -1943 je Platiše poročal, da „mobilizacija" dobro poteka, čeprav je bilo aretiranih več družin, katerih člani so šli v partizane. Posebej omenja odhod fantov iz Cegovnice: „.. . Partizani so jih prišli iskat prav v Idrijo. Med Italijani in domačimi fašisti je bila panika in strah, da so tako predrzni in da so tako točno vedeli za vsakega . . . Zabave in smeha je bilo na ta račun veliko, ker govore, da jih je bilo vse črno, nad sto. V resnici pa je bila samo patrola". Dogodek je v Idriji in okolici močno odmeval in opogumil tudi druge. Mladi iz Cegovnice so bili po navodilih Danila Eržena in Franca Bezeljaka Kobalova domačija (zgoraj levo), „Plazzina" - stanovanjska stavba za italijanske oficirje (levo). Sedanji dijaški dom - stavba je bila zgrajena za samostan (v sredini), Vojašnica -sedaj psihiatrična bolnišnica (zgoraj desno). Kobalova domačija je bila javka za prostovoljce iz Idrije, ki so odhajali v NOV. že organizirani v aktiv (8 fantov letnika '24," 25 in '26 ter štiri dekleta). S Platišem so se neposredno povezali konec septembra 1942. Konec novembra jim je povedal, da je prišel čas za vključevanje mladine v partizanske vrste in naj poskusijo pridobiti še druge, izven Cegovnice, predvsem tiste, ki jih nameravajo vpoklicati v italijansko vojsko (del letnika 1923). To jim ni uspelo. Odločili so se, da stopijo v partizane, ko bo v bližino prišla patrulja in tako uprizorijo nasilno mobilizacijo. „Da bi jo skupaj dočakali", je povedal Srečko Poljanec, ,,smo pri nas doma organizirali ples... V patrulji so bili štiri borci s komisarjem čete Stricem na čelu. Da bi Italijane preslepili in dokazali, da je prišlo dosti partizanov, smo v snegu napravili gazi tako, da je bilo res videti kot da je prišla četa. Pred odhodom je mati zaprosila komisarja za potrdilo, da so nas nasilno odpeljali". Sistem pozivnic, ki je ščitil svojce pred represalijami, je bil tedaj splošno veljaven. Na pozivnici je bila običajno zelo visoka tekoča številka, ki naj bi prepričala italijanske oblasti, da je partizanov mnogo več kot jih je dejansko bilo; nekateri so temu tudi nasedli. O mobilizaciji poroča Platiše tudi v svojih naslednjih pismih: 17. jan. 1943: ,,Rekrutacija v partizane se dobro nadaljuje tako v Idriji kakor v okolici. Število partizanov je naraslo, da se lahko takoj postavi idrijski bataljon s štirimi četami . . . Izgledi so še dobri." Sredi februarja 1943: ..Mobilizacija se povoljno razvija. V Krnicah, na Vojskem in Koševniku je sedaj nad 200 partizanov. To je bilo pred petimi dnevi, ko sem od tam odhajal. Samo en večer jih je prišlo 30. Razpoloženje pri narodu je povoljno, narodno vstajo ne bo težko izvršiti, če ga ne bomo kaj polomili." 17. febr. 1943: ,,Mobilizacija v partizane poteka še zmerom povoljno. Z eno besedo: od 15 do 45 let vse beži, ker se boji nasilne mobilizacije italijanske oblasti. Pri onih mladih fantih smo imeli velike težkoče, ker stvarno niso za v partizane, ker so prešibki (to je bil letnik 1926 in 1927, op.p.). Zadnje čase, ko Italijani mobilizirajo od letnika 1900 do 1906, se je mobilizacija v partizane še pojačala. S tem bo tudi v partizanih zavladalo bolj resno življenje, ker so imeli sedaj v nekaterih četah res čisto mlade in neizkušene fante. S tem, ko se vrši tako obširna mobilizacija obojestransko, se je situacija zelo zaostrila." Število prostovoljcev je bilo tolikšno, da je preseglo pričakovanje pokrajinskega vodstva; res pa je, da seje v splošnem bolj izkazala kmečka okolica kot proletarska središča. Tako je 17. januarja 1943 pokrajinski komite poročal: „ .. . rekrutacija krasno napreduje. Največ odhodov v partizane je še vedno v kmečkih rajonih. Na čelu stojijo zgornja Vipavska, Tolminsko in okolica Idrije. Vendar je led prebit tudi v nekaterih industrijskih krajih. Iz Trsta in Idrije sta prišli prvi čisto proletarski skupini. Prekoračiti smo število 500 partizanov. Ob tej priliki omenjamo, da so tukaj rekrutaciji postavljene ožje meje nego v Ljubljanski pokrajini. 16 najboljših letnikov (!), v starosti 19 do 35 let, manjka. Za 18-letne fante se vrši pravcata tekma med nami in Italijani. Oni jih pobirajo s policijo . . ., mi pa smo jih pričeli pobirati s patruljami, ki dostavljajo pismene pozive". Tudi komisar Soškega odreda, Ahac, je v svojem poročilu poudaril, da je bila rekrutacija zelo močna, posebno na terenu okrog Idrije, Cerknega ter v Vipavski dolini. (176) Vzdušje, ki je tedaj vladalo, seje do neke mere preneslo tudi med fante, ki jih je italijanska oblast že mobilizirala v posebne bataljone. Do njih so romala pisma domačih in deklet, ki so jim-skušala na prikrit način (zaradi cenzure) povedati, kaj se v domačem kraju dogaja. Obveščali so jih o situaciji tudi ob osebnih obiskih. Rezultati so bili nekateri pobegi iz italijanske vojske. Ilustrativen je primer, ki ga navaja v zgoraj omenjenem poročilu pokrajinski komite: ,,Te dni smo doživeli zanimivosti: dobili smo po čudnih okolnih poteh pismo skupine slovenskih fantov, ki so v italijanski vojski nekje v centralni Italiji. Pismo je naslovljeno „Partizanskemu štabu" in sporoča, da so v kasarni ustanovili „Društvo partizanskega zmaja". Člani društva so pripravljeni priti v partizane in prosijo za pomoč, zlasti v municiji, kajti oni imajo — prazne puške". (177) Od približno 1000 prostovoljcev, ki so se tedaj na Primorskem priključili partizanom, jih je z Baškega in Idrijskega območja po poročilih italijanske vojske odšlo okoli 500. (178) Kako so se izkazala posamezna naselja, nam povedo podatki, ki pa zajemajo le del obravnavanega območja. Naslanjajo se deloma na arhivske vire italijanske policije, deloma pa na spomine aktivistov in vaške kronike. Na ožjem Cerkljanskem (območje Štucina) seje priključilo narodnoosvobodilni vojski pred kapitulacijo Italije — nekateri v zadnjih mesecih leta 1942, v pretežni večini pa februarja 1943 — naslednje število prostovoljcev in prostovoljk: Ravne 14 Zakriž 13 Gorje 4 Poče 5 Labinje 7 Novaki (Gor. in Dol.) 9 Čeplez 9 Planina 14 Cerkljanski vrh 1 Lazeč 23 Plužnje 13 Otalež 7 Cerkno 14 Straža 5 Jagršče 3 Idrijske Krnice in Masore 6 Šebrelje 8 Stopnik 6 (179) Na območju Bukovega in nekaterih bližnjih vasi v Baški grapi, kjer je deloval Brovč, je bil priliv prvih partizanskih borcev tak: Bukovo z vsemi zaselki 26 Zakojca 17 Bukovski vrh 6 Jesenica 3 Zarakovec 4 Koritnica 9 Police 7 (180) Podatki za območje Idrije so najbolj nepopolni. Povzeti so iz poročil italijanske orožniške postaje v Idriji, ki se nanašajo le na čas od 2. januarja do 20. aprila 1943, dopolnjeni pa s seznami borcev Vojkove čete. Po teh podatkih je od septembra 1942 do konca marca 1943 odšlo v partizane naslednje število prostovoljcev: Čekovnik 26 Vojsko 14 Sp. in Gor. Kanomlja 21 Spodnja Idrija 5 Ledine z vsemi zaselki 22 Idrija 64 Tudi za območje Črnega vrha in okolice so podatki nepopolni, vendar je na podlagi seznama padlih borcev in seznama borcev Vojkove čete bilo mogoče ugotoviti za čas od spetmebra 1942 do konca marca 1943 naslednje število prostovoljcev: Črni vrh Zadlog Idr. Log Idr. Bela Javornik Predgriže Lome in Godovic 3 18 8 4 7 3 2 (181) Te številke ne povedo vsega. Potrebna bi bila primerjava s številom prebivalstva in številom tistih, ki so se v prvem navdušenju sicer priključili partizanom, a so zaradi naporov obupali in se vrnili domov oz. predali italijanskim oblastem. Če vse to upoštevamo, so pozitivno izstopale predvsem vasi Lazeč, Čeplez in Planina, Kanomlja, od koder je odšla največja skupina že septembra 1942 (16 prostovoljcev) ter Čekovnik in Zadlog. Število novih borcev bi bilo lahko večje, vendar je marsikoga prehitela italijanska mobilizacija. Tako je 17. februarja 1943 Platiše poročal: ,,Vzveziz mobilizacijo in aretacijami smo izgubili več dobrih tovarišev, ki se niso zanesli, da jih bodo mobilizirali in so bili zmeraj pripravljeni, da gredo v partizane". Kako zagrizena je bila tekma med organizacijo OF in italijansko vojaško oblastjo, kdo bo mobiliziral hitreje in prej, se kaže tudi v dopisih in navodilih fašističnih civilnih in vojaških oblasti. Oblasti so najprej sumile, nato so bile prepričane, da partizansko mobilizacijo podpira večina slovenskega prebivalstva. Preventivni in represivni ukrepi so postajali vse pogostejši in strožji. Naj navedemo nekaj primerov: 14. decembra 1942 je poveljstvo XXIII. armadnega zbora poročalo goriški prefekturi, videmski teritorialni obrambi in Generalnemu inšpektoratu javne varnosti za Julijsko krajino v Trstu naslednje: ,,. . . vrsta dogodkov v raznih conah te province (Goriške, kije obsegala tudi idrijsko-cerkljanski predel, op.p.) kaže povsod iste značilnosti, tako da lahko zaključimo, da so: — ugrabitve mladih, ki bi morali biti mobilizirani, — ponavljajoče se kraje orožja, hrane, oblačil in živine — spretna inscena-cija, katere namen je izogniti se policijskim ukrepom. V predelu Zadloga pri Idriji je vsekakor ugotovljeno: — banda, ki tam operira, je sestavljena, če ne v celoti, vsaj deloma iz domačinov, — večina prebivalstva podpira upornike, — pripravlja se povečanje števila pripadnikov bande z mobilizacijo na samem področju, — na tem predelu se nahajajo organizatorji. Glede na ugotovljeno stališče prebivalstva je potrebno sledeče: ukrepi represivnega in preventivnega značaja naj se izvajajo v popolnem soglasju z obstoječimi vojaškimi odredbami, da tako preprečimo, da bi prebivalstvo postalo vir vedno novega dotoka moštva. Kot že predvideno, je nujno internirati vse družinske člane pobeglih, tudi tistih, o katerih pravijo, da so jih odpeljali uporniki, in jim zapleniti imovino. Za nekatera področja velja razmisliti, ali bi bilo primerno internirati vse za vojsko sposobne moške od 16 do 60 let starosti." (182) 17. decembra 1942 je poveljnik XXIII. armadnega zbora Ferrero poslal novo okrožnico, v kateri ponovno opozarja na pogoste odhode slovenskih fantov v partizane, na dejstvo, da upornike podpira velika večina prebivalstva, hkrati pa izraža bojazen, da se bo aktivnost upornikov povečala. 18. decembra 1942 je poveljstvo orožnikov v Cerknem poročalo o veliki aktivnosti upornikov v obmejnem pasu in zaključilo: ,,V bistvu je položaj takšen: Prebivalstvo je v celoti sovražno razpoloženo. Napadajo nas vedno številnejše in močnejše bande. Poudariti je treba, da pri preizskavah nismo nikoli dobili najmanjše informacije od ljudi, na katere smo naleteli v bližini kraja, kjer so padali streli; to kaže na pasivno soudeležbo (complicita) prebivalstva, ki je na splošno spontana in morda le v nekaterih primerih posledica strahu pred represalijami. Značilno je ... da se številni mladeniči, ki se tako branijo naborov, z lahkoto pridružijo bandam . . . skoraj gotovo je, da bande sestavljajo domačini, ki se zberejo za napade na ukaz vodij, nakar se vračajo k vsakdanjim opravilom. Prebivalci so to dejavnost morali opaziti, vendar znajo ohraniti skrivnost. (183) Cerkljanski orožniki so torej sodili, daje udeležba prebivalstva ,,spontana" in ,,pasivna", čeprav je bila v resnici organizirana. Tudi pripomba, da se mladeniči zberejo za napade in nato vračajo k vsakdanjim opravilom, kaže na to, da v sistem organizacije OF in partizanske vojske še niso prodrli, vsaj ne na nekaterih krajevnih poveljstvih. 7. januarja 1943 je goriški prefekt pozval ministrstvo za notranje zadeve naj posreduje, da se pospeši rekrutacija letnika 1924 in odpravi sistem pozivnic. Poveljstva vojaškega področja za Gorico, Videm in Trst naj bi poverila rekrutacijo orožnikom, ki bi rekrute prevzemali in izročili vojaškim oblastem. Pravi, da je to nujno zaradi pogostih pobegov v partizane, ki da bodo postali, kot izgleda, v bodoče še številnejši. 11. januarja 1943 je vojno ministrstvo odločilo, daje treba na področjih Vidma, Gorice, Trsta in Pulja izvesti mobilizacijo 15 dni pred rokom, ki velja za druga področja. Fante naj na domu mobilizirajo orožniki. 12. januarja 1943 je vojno ministrstvo potrdilo prepoved dopustov za vse vojake slovenske narodnosti. 20. januarja 1943 je goriška prefektura opozorila ministrstvo za notranje zadeve, da izvedba mobilizacije 15 dni pred rokom ne bo radikalno rešila problema. V istem mesecu se kopičijo mnoge ponovne prošnje lokalnih civilnih in vojaških oblasti, velikokrat v alarmantnem tonu, na ministrstvo za notranje zadeve in na vojno ministrstvo, naj vendar hitro ukrepajo in mobilizirajo letnike 1924, 1925 in 1926 in sicer nemudoma s pomočjo orožnikov. Hkrati poročajo o odhodih fantov v partizane in ugotavljajo, da je položaj v goriški provinci izredno resen (situazione gravissima), čeprav si oblast, vojska in policija močno prizadevajo, da bi ga obvladali. 3. februarja 1943 je poveljnik IV. legije fašistične obmejne milice poročal, da je položaj ob meji med Idrijco in Bačo postal kritičen in da tu operirajo številne in dobro oborožene bande; mobilizacija v partizane je dobila velik obseg, uporniki pa se upajo presenetiti mladeniče celo v velikih centrih kot je Tolmin, Sv. Lucija in Idrija. Hkrati je potožil, da vojaške oblasti ne reagirajo primerno, da bi se vzpostavil na tem področju red, in prosil za okrepitev svojih oddelkov. Dobesedno pravi: ,,. . . italijansko prebivalstvo in prebivalstvo, ki z nami simpatizira, je silno vznemirjeno. In prav ima . . . Nadaljuje se in narašča aktivnost upornikov . . . upada do sedanje skoraj nikakršne — naša. Ni direktiv. Zavedam se, kaj pravim in prevzemam polno odgovornost". Čeprav je bilo število prostovoljcev v NOV v tedanjih razmerah, ko je odhod v partizane zahteval veliko mero poguma, v resnici visoko, je italijanskim vojaškim oblastem vendarle uspelo s pomočjo orožnikov prisilno mobilizirati večino mladeničev, ki so se v NOV vključili po kapitulaciji Italije. 13. maja 1943 je goriški prefekt sporočil ministrstvu za notranje zadeve, da so orožniki v goriški pokrajini mobilizirali 1250 mladeničev letnika 1924 tako, da so jih brez opozorila poiskali doma. (184) K uspešni mobilizaciji je na Idrijskem, kakor že rečeno, ogromno pripomogla tudi prisotnost Vojkove čete. Vojko je prišel prvič na Idrijsko proti koncu aprila 1942 (na Krekovše, glej str. 81). Za čas od maja do septembra je ugotovljeno, da seje Vojkova četa zadrževala na Vipavskem in tudi na področju Nanosa. Ni izključeno, da so njene patrulje prihajale tudi na Vojsko in Idrijsko sploh. Omenjajo jih namreč krajevne kronike. Septembra 1942 seje Vojkova četa, ki je tedaj štela okoli 22 mož in se je na povelje štaba bataljona Simona Gregorčiča preimenovala v Trnovsko, ustaljila na Črnovrški planoti. O prihodu čete na to območje je Alojz Krpan — Aleksander napisal: ,,V noči 27. septembra 1942 je naša četa prišla na cilj. Začasno smo se utaborili v neposredni bližini italijanske vojaške kasarne med Trebčami in Predgrižami v Čehovem gozdu. Vojko in Stric sta to mesto taborišča izbrala nalašč zato, ker sta predvidevala, da nas Italijani v njihovi bližini na 200—300 metrov, ne bodo iskali. Noč smo prespali. Zjutraj nas je iz trdega spanja dvignila italijanska vojaška budnica. Bili smo malo zmedeni in smo mislili, da sta se Vojko in Stric zmotila, da sta nas pripeljala med Italijane. Videli smo vojake, kako so drveli v zbor. Vse to nas je motilo. Kmalu je Vojko razložil vso situacijo. Ta dan nismo nič kuhali, druge hrane pa tudi nismo imeli. Dim bi nas lahko izdal. Razdalja je bila tako majhna, da smo slišali vojake ko so se pogovarjali med seboj in menjali stražo. Zvečer sta dve patrulji odšli na teren. Eno je vodil Vojko, drugo Stric. Povezala sta se s terenskimi delavci in organizirala hrano za četo". (185) Vojkovi borci so se Janko Premrl - Vojko nato zadrževali v Nadrtu, v gozdu na Javorniku blizu vasi Lome, je povedal Franc Bencina. Približno en mesec po prihodu je četa zbrala za svoje taborišče Brinov grič, pol ure hoda od vasice Predgriže pri Črnem vrhu. Tu je ostala vse do marca 1943. Posvetila se je propagandnemu delu po vaseh in zaselkih okrog Črnega vrha, Godoviča, Loma, Idrijske bele, Zadloga in Idrijskega loga. Neposredno je vplivala tudi na območje Veharš, Ledin, Kanomlje, Vojskega in Idrije. Četa je vzdrževala redno zvezo s štabom bataljona Simona Gregorčiča, proti koncu oktobra pa je Vojko s patruljo vzpostavil zvezo z Dolomitskim odredom. Po tej poti so bili primorski partizani povezani z glavnim poveljstvom NOV in POS ter vodstvom OF, ki je bilo tedaj v Dolomitih. Proti koncu decembra 1942 je Vojko blizu taborišča na Brinovem griču ustanovil kurirsko karavlo. O tem nam je Ivan Čuk povedal: „Takoj, ko se je Vojko utaboril s svojo četo l. 1942 na Brinovem griču, je iskal tudi zvezo z Dolomitskim odredom. V Dolomite je odšel s patruljo in zvezo z odredom tudi dobil; ko pa je bila postavljena prva karavla pod Brinovim gričem, zveze nismo uspeli ponovno vzpostaviti, ker se na javki, kije bila dogovorjena z Jeličnim vrhom, kljub večkratnim poizkusom, nismo srečali s kurirji iz Dolomitov. Prehod čez mejo je bil težak, ker so belogardisti imeli močno postojanko v Rovtah in so področje okrog Rovt strogo kontrolirali. Tudi Dolomitski odred se je moral kasneje umakniti iz Dolomitov iz istega razloga. Vojko je že pred tem določil posamezne borce v četi, da vzdržujejo kurirske zveze. Ker pa so se te zveze širile iz dneva v dan in so kurirji zelo pogosto odhajali in prihajali v taborišče je sprevidel, da je vzdrževanje zvez pravzaprav posebna naloga. Zato je v decembru 1942 leta odločil, da je treba kurirje ločiti od čete in ustanoviti karavlo. Osebno je določil lokacijo za karavlo in to pod Britiovim gričem, ni pa ta karavla ob ustanovitvi dobila nobene oznake. Pred tem smo iz čete vzdrževali zvezo štirje borci in smo nato kot kurirji prešli na novo karavlo. Bivak smo postavili četrt ure hoda od Brinovega griča proti Zadlogu. Franc Grom iz Predgriž nam je dal deske, s katerimi smo nato naredili streho, nanjo nametali veje, pod njo pa postavili pograde. Prostor smo nekoliko zagradili, vrat ni bilo. Mene je Vojko zadolžil, da vodim delo v karavli, medtem ko je za zvezo odgovarjal IvanRenko - Jakec. V četo so kurirji odhajali skoraj vsak drugi dan, od borcev v četi pa sta za karavlo vedela le Vojko in komisar Stric (Ivan Baje). Vojko je zahteval strogo kon-spiracijo. Najpogosteje smo zvezo vzdrževali z Vipavsko dolino. Zveza je potekala prek Javornika in Nanosa v Vipavsko dolino ali pa prek Ja-vornika mimo Visenj za Colom in nad Sanaborom mimo Zavetnikov, Vrhpolja, prek ceste in reke Vipave proti vasem Slap in Po draga, kjer smo dobili zvezo s skupino partizanov, pozneje pa s kurirsko karavlo, kije po kapitulaciji Italije dobila oznako P-14. V Vipavsko dolino smo vedno prihajali in od tam odhajali ponoči. Večkrat smo iskali zvezo tudi pri hiši p.d. pri Žorževih, ki je stala pod vasjo Slap. Pri Žorževih smo se oglasili tako, da smo z dogovorjenim znakom potrkali na okno in šli takoj naprej, ker nismo vedeli, kdo je lahko v hiši Če ni bilo nevarnosti, so nas dekleta zjutraj poiskala v grmovju nad vasjo, da so nam lahko prinesla hrano in razna obvestila. Predaniti smo morali v grmovju. Če nismo mogli dobiti redne zveze s partizani in aktivisti, ki so se zadrževali v okolici Slapa in Podrage, so nam vzpostavile tudi zvezo. Pošto smo vedno oddajali sami; le v redkih primerih, ko je bil položaj tako kritičen, da se nihče od nas ni mogel prebiti na javko, smo jo zaupali aktivistkam. Proti koncu januarja ali v začetku februarja pa je v taborišče na Brinovem griču prišel Karel Leskovec (komandir karavle TV—2, kije bila postavljena v Kališah, kasneje od julija 1944 do marca 1945 komandant Prešernove brigade). Takrat je iz čete prišel tudi v taborišče kurirske karavle. Po njegovem prihodu smo imeli zopet zvezo z Dolomitskim odredom, ki je bila potem redna. Kmalu zatem je bila postavljena karavla na Kališah z oznako TV-2a. Karavla TV-2 je obstajala že prej in je vzdrževala zveze proti Dolomitom ter hkrati s karavlo na Brinovem griču, ki smo jo nekaj časa imenovali s številko 3, po kapitulaciji Italije pa je bila ukinjena. TV-2a je bila postavljena z mlogo, da vzdržuje zvezo z novoustanovljeno karavlo na Javorniku in v smeri proti Ljubljani. Skoraj istočasno s T V-2 a je bila riamreč ustanovljena tudi karavla na Javorniku, na katero sem bil tudi sam premeščen. Vzdrževala je zvezo s TV—2a, z ono na Brinovem griču, s karavlo v Brkinih in z Vipavsko dolino, po kapitulaciji Italije, ko so karavle m Primorskem dobile stalne oznake, se je imenovala P—4."(186) Akcije Vojkove čete so«nane in tudi že opisane, zato jih navajamo le na kratko. V oktobru 1942 je zabeleženih več akcij proti oglarjem v Trnovskem gozdu, ki jih je na črnovrško-vojskarskem področju izvedla verjetno Vojkova četa. ,,Čiščenje" gozda se je nadaljevalo tudi v naslednjih mesecih. Za obstoj partizanskih čet je bilo namreč potrebno, da iz gozdov izginejo vsi pripadniki gozdne milice, oglarji, gozdarji, gozdni delavci in prevozniki, ki so bili v službi pri italijanskih podjetjih. Italijanska gozdna uprava v Idriji in gozdna milica sta se zato ubadali s problemom, katere svoje delavce preseliti iz ogroženega področja in kako zagotoviti nadaljevanje dela v gozdovih. Po eni strani so se bali, da bi slovensko osebje v njihovi službi sodelovalo s partizani, njihovi zanesljivi uslužbenci pa bi bili lahko tarča partizanskih akcij. 6. februarja 1943 je urad gozdne uprave v Idriji predlagal državni gozdarski direkciji v Rimu, naj bi obstoječe delavce zamenjali z vojaškim osebjem. V dopisu je izrazil tudi nezadovoljstvo z vojaškimi posadkami v okolici Idrije češ, da do upornikov niso ofenzivni, temveč ,,podlegajo ofenzivnosti band, ki so vedno bolj številne in napadalne". Uprava je seznanila direkcijo tudi z govorico, kije krožila med domačini, da uporniki lahko napadejo tudi Idrijo. (187) 5. novembra 1942 je Vojko s skupino 10 prostovoljcev uspešno napadel bunker, ki je bil sestavni del italijanske obrambne linije proti Jugoslaviji in v bližini katerega so bile močne italijanske posadke. Italijani so poročali, daje bunker napadlo 20 upornikov, ki jim je med bitko priskočila iz gozda na pomoč nova skupina. 12. decembra 1942 se je Vojkova četa spopadla s patruljo 10 italijanskih vojakov na cesti Novi svet — Godovič. Ohranilo se je Vojkovo poročilo v rokopisu: Vojkov rokopis i o -z rf-r/ C a s/s ( /PZ-^ua j// /j /o/f/ro OGGHTTO : Segnalazione-1 M?' OJU ' ^I^ro-^s/o fe^. ni /j L«- ^rv- 7-1 ll fU.f.^ L i- ■ Dalla locale Pederazione dei *aaci di Combattimento, verigo inforinato che^in aeguito a depoeizione effettuata da tale Pieri Antonio, impli-cato nel furto d'unn mitra^l 1atrlo« dni 1 a capcmnnl. (ioi" .<• 1 io- ne T.flia avvonuto il 4.fi.u.s. in S.Daniels, h ricultato che ni primi del giugno Booreo il noto ban d i t o j CII o vannl^r ejno 3 i , capo d'una banda armata annidata aul Monte Nanos ed ultircaraonte condannato a morte in contiimacia dal Tribunale Speciale per la Difesa dello Stato,transitava , per ^Daniele del Carso diretto a Trieate ,sulla autocorriera che cum-pie giurnalmente servizio fra Vipacco e Trieste. E' jnBpiegablle come il Premoli puedetto abbia potuto liberamente se razfcare nella zona nonoatante il aervizio di controllo e vigilanza dai carabinieri ed Agenti di P.S. effettuafo aui servizi di autolinee e nei luoghi di eosta delle autocorriere. \ Quanto aopra farebbe, inoltre»pensare alla esistenza d'un centro di-rettiro della bande armate a Trieate o comunquo( conferma un effetti-vo colleganiento fra i comuniati aloveni delle varie zono. ^anto ho ritenuto opportuno aegnalare per le misure che codesto Uf-ficio* riterrk del caeo. t A: II QUESTOHE,'. /( - I ') '( » - * (Crloohit)' 'V^t. ) oslabeti ašvžglet = polulati ašvžnknt = zaobrniti atamš = omotičen, v temi atšaitat = ogoljufati atarnt = počiti atašet se = odžejati, najesti se atšnipsat = odrezati aufciih = dvigalo aufrihtik = odkritosrčno auscajhnat se = odlikovati, izkazati se auslezvat = razkosati zaklsno žival ausloh = izložbeno okno avba = pokrivalo, kapa za dojenčka avck = obraz avihat = dokončati, premagati avita je = konec je azik = osel jsi.li.cit- streljati, pokati ažlafat se = umiti, okopati se back = čopek bajhnt = prenehati bajičnkar = bojazljivec bajta = hiša bajvagn = prikolica bakalca = golaž iz ovčjega mesa baluta = večji kamen bamparl = posušeno drobno suho grozdje bana = kad bandiba = trgatev bandira = zastava bandura = delavska obleka ban t = kamen barantacl = gozdna goba: zlate grive bafigla = velika posoda barki = roka, noga barlilzga = neznačajnež baru = brv, viseči prehod preko vode bašereta = pokalica bat = bet, betica (glava) bata = vata bava = krzneni ovratnik bavčk = kosmič bazat = drezati becikl = dvokolo becirk = okraj befel = ukaz beglajtar = sprevodnik bžjš = pojdi belanca = krmilo pri dvo-kolesu belmal = figo! / belpoko = figo! bende = teslo bžn de ja = seveda beračk = košara berajt = pripravljen biksat ga = veseljačiti bima = počasnež bingalce = nebesa birštat = delavnica bisc = jed: zelje z ričetom bištek = jedilni pribor / bištar = urenblds » menda, baj / v bljek = stirioglati kos zval- jane testenine blumtlš = mizica za rože bona = krastača branže = vrsta, izvor brava de = kaj šel bremz = zavora bržšt = obrok hrane brihtn = inteligenten brjagula = pijandura brjun = čok brkalca ■ kovinast gumb <-■1 llza±» udariti brnav « izmenjava raznega blaga za živež bršatl = ostružek brštajgarce = gojzerice bruzgerm = kvas bruzletna « zapestnica biička = dvolitrska s slamo opletena steklenica buf = dolg (denarja) bugejmi = brezplačno buhav « duh po kislini buhlunej = hvala lepa! buhvar = bog ne daj! bukavca = debela suknja bula = blazina za klekljanje bundara = debelušno dekle buodl = meča buogar = kol ar buoži žlak « mrtvoud butl = zabitež buzara = jed s fižolom in s krompirjem bžina = luščina posušenega fi-žolovega stroka C cabat = brcati cah = pospešek, etapa cahn = znak, signal cajgnes = spričevalo cajtnge = časopis cajzlc = čižek (Fringilla spinus) camkrt = hoditi, potepati se cangula = nočna posode canšteher = zobotrebec cart = ljubek cartlčk = omiljenec causa = deklina cehtirat = gnjaviti celer = brzinomer celtna = platneno pokrivalo, šotor ciba = kokoš cifra = številka cifrpluot = Številčnica ure cigalca = gugalnica cigaredl = ustnik za cigareto cigat = gugati cigavnca = opekarna ciglc = listek, kos papirja cigu = zidna opeka cigu migu = sem ter tja cigu must = viseči, nihajoči most ciknt = kapniti, malo dodati cimbara = deklina, tudi vrsta sadeža cimrka = tesarska sekira cimrofn = sobna peč cirat = trajati cirkl = šestilo, noga cirnga = okras ciruk = nazaj ciriLkl = uzda cjepc = bedak cmakaif = hoditi cmakidra = brozga na cesti, luža cmarkitnt = pasti cmerdat se = cmeriti se cuftis = peš cugrčlnt = na boben, propad cuknpuok = pritljaga cukrkandl = kandirani sladkor cukrpikar » slaščičar cunft = drhal / cuofl = cof / curahar = pomožni delavec / curat = lulati čuta = kos raztrganega blaga cviblet = kolebati cvidr = zoprn cvikarji = naočniki cvikl = všitek cvirn = sukanec cvitk = svitek za perice C čavnik = čebelnjak čefara = butica (glava) čehlet = česati čenš = najemni na čis d&t - bruhati hrano, izročiti s čišpavc = sadež, češplevo drevo čižmič = pobalin, nerodnež čjesnt = udariti člavžče = človek, ki ni kaj prida čmajžet = pražiti črnit = dremati čdldine = figo! sploh ne ! čuglest = kratkoviden čuhne » zaudarja čule = tnalo čutast = molčeč, trmast čutast = šepav D dahpape = strešna lepenka dajtlih = točno dalvan = navzdol darat = trajati darbuzn = otročad dej nak = daj miri dekle = pokrov dic = mož dihtnga = tesnilo dimun = maček dirndl = lahka ženska poletna obleka z malim predpasnikom ddnf = para drejn = gneča drejnet se = prerivati se, gnesti se driklc - pri voza 1 ■ dolgi leseni drog za vprego konja dristl » tečnež, pikolovec dr£tvat - nekom vse potrjevati dr(jakabžrbar » zlata »iniča iz vrst hroščev drilk - pritisk, tisk (v knjigah) drOtkar b s tisk are driikat = navijati za koga, tiskati dudlz&k ■ pihalni inštrument iz kože d&nst - para, poja dilrh e venomer durhctlh - prepih d&za = deklina ef, po dfu - obraz, po obraza enrikat - iti k vojakom •nriStnga - »prava, pohištvo / •al - osel facanltl - ženska ruta faflat - kaditi figlat - lagati fajervahtar « protipožarni stražar fajhtn = vlažen, vinjen fajhtnuoba = vlaga fajmaštr = lesen nizek zaboj s štirimi ročaji za prenos razsutega tovora, župnik fajn = dobro, luštno fakula = neznačajnež faler = napaka falit = zgrešiti, zmotiti se falt ne = guba farcalca = drobnjarija farkade = mulec farlešer = gasilec fasat = nabaviti, dobiti faslc = manjši pločevinasti sod fasnga = okovje za žarnico, utičnica fasunga = nabava živila fauš = ponarejen, nevoščljiv faušije = nevoščljivost favč = zakrivljen nož favda = guba favlencat = lenariti favlest = svojeglav fažulavka = fižolova juha fželčk = komadič fedr = vzmet, ptičje pero fedrpdr = ptičje pero za klobukom fžjst = v redu feldban - vojaška železnica fžlše = udarec žoge ali kugle od strani fenstrne^el - žebljiček za okno ferbant = povoj za rane ferdnls = spor fibr = vročica fičnk = drobiž fičt = krasti fidinnis = iver, trska fifik = pripraven figat = krasti fihtat = prosjačiti file = nadev za žlikrofe filet = nakladati razsuti tovor finfckar = petdesetletnik fingrat « napratinik za šivilje fintat = uničiti fintat se = ugonobiti se / firarca = zapor firbčn = radoveden firlenk = zavesa firšt = strop firtah = predpasnik fistnga = trdnjava fišfongar = ribji tat fišt » mečkati fitigot = šel je po gobeJ končano je! fižulavka = lesena m dolga lata za stročji fižol fjakar = kočijaž flafita = ženska kapa flajda = halja flajsik = marljiv flajštr = obliž flakat = streljati flaknt = vreči flancajne = prazno govorjenje flanci » sadike flankavna ■ debelost, odvečna maščoba flankirat = pohajkovati fldra = večji madež flaškun = večlitersks steklenica široke oblike flašncčih = viti fligl = okno flignhurn = vrste trobilo flinta = puška / flita = guba pri obleki fljek = madež fl&js = splav na vodi il&jsk ■ cigaretni papirček flCim = mivka flutnt = potisniti, vreči kaj foga = ogenj fdksler = šaljivec fdngat = krasti forajtat = pripreči forikat = napredovati fdršt = gozdna uprava foršula = gozdarska šola fotar = oče frahtliv = delikaten frajet = koga za kaj oprostiti frajhendlih = prostoročno frajlauf = prosti tek frajle = gospodična fršjiže = natrgano blago s fratat = spodleteti, zmotiti se frcir » okras pri lesenem izdelku frčiunk = proti vetru nezavarovan prostor frdaman = pogubljen, proklet frdehtik = nevarno frdirbat = pokvariti freglet = bruhati hrano, obse- kovati drevo freh = domišljav frej = prosto, nezasedeno fremder = tujec, priseljenec fresat = žreti frflegunga = nabava frglajhat = primerjati frhferat = zasliševati frhjemetl => poškrobljeni sprednji del moške srajce friglčk = majhno, izpod mere fris = obraz frklajdunga = obloga pri podboju frnihtat = pokvariti fršlus = zadrga fršils = akontacija frudl = lahko prebavljiva hrana fruga = povrtnina fruoc = otrok fruohtar = kamjon fruštk = zajtrk frzenkat = vgrezniti, vdolbiti frzltl = moška nogavica fržmagat = užaljen biti fuckat se = igrati se s kroglico fuc = ne velja! končano fuflast - površen pri delu fuglavš = ptičja kletka fuhtl = neutrjene mišice, slabo zasut prostor fulk = ljudstvo fuoh = poklic s furat = voditi furavt = zaloga furkl = zvijača, vzrok fusbal = nogomet fuška = drobne veje vkup zvezana butarica futka = močnik futr = krma za živali futra = podlaga futrat se = jesti G gabavce = moški usnjeni škor- nji čez kolena gagnt = omagati, umreti gajdrat se = matrati se gajst = strup, alkohol gajstn = drzen, prenapet gajtravže = vrtnica gajtre = ograja gajtrpitl = otroška postelja gajžla = bič galendre = ograja gamžita. = požiralnik gank = leseni balkon garbat = pretepati gariga ti ! = gorje ti 1 garveui = navzgor gas = ne gori, pogašeno gauge = vislice gausnt = spregovoriti gavci = hribi gavnar = porednež gehajmar = policist geldine = denar gelta = odgovarja, velja gemitlih = hladnokrvno genau = točno gepirat = pritikati geruš = pijača: mešanica špirita, pelina in vode gilp = leseni ročaj pri orodj gimpl = zabitež gimpl = kalin, popkar (Pyrrhu la europea) gin = crknen gitl = krstni boter glabin = krema za čevlje glaac = sijaj, lesk glid = okončina: roka, noga gliha u kap štriha = po vsem sta si podobna glihat = zbijati ceno glihat se = ujemati se ellhe dat ■ pozoren biti gllhnu e ravno gmkh ■ mir gnida » počuaneŽ gradluet ■ česati pr&dlvo . gr&vžet " gnueiti tredenca * kuhinjska omara f.r&f m prijem gronca = mejnik, državna meja grl tli * medla okončina t.rlmat 86 b kesati Be grincat = grizljati {•rinile «= griljiiek (Oerinus hortulanus) i-,ri b = idrob gris na žup - ^arobova juha c_rl upi = otiiljono zi.l&zo ua dolgi lebeni palici gmlrčk = okrasni naborek pri ovratniku ali zavesah in »enakem opodrijem krilu gub c aunek t.ucat noBitii gudra ponoueno blago, Obleka gufle b usta,'tstrupon jezik gJuievat poreunež gu6ut t najemnik atanovanja gurbat b delati gdri b boljši giiat b igrati na instrument gdtloa = krutjna botra gtižl b zavozl.jan čop las gvšunp b trebuh gvant b obleka gvir = puška gvirat = trajati gvirc = dišava, aromatična začimba gvišnu = varno, zagotovo H habanca = gibanica habat = udarjati hadabdcl = vrag haklc = ovira, potežkoča haklet = kvačkati halimpa = počasnež haltat = zaustaviti koga halcmavl = tiho, drži jezik hMidlet = ukvarjati se s prido- bitvenim delom hantat = delati harnuodl = sponka za lase hausnumara = približna številka hazik = zajec heftat = s šivi spenjati hehlet se = smehljati se heknadl = kvačka helma = čelada hžrcik = srčkan hilzna = tulec od krogle hinternis = bodeča žica hiše = bivalna soba hlaptat = naglo jesti hlistat = tepsti, udarjati hohcilinder = visoki moški slavnostni klobuk holcer = gozdni delavec holcplac = odlagališče za drva hilmparce = diatonična harmonika - frajtonarca -hiindi = pohištvo husta = zelje ali repa I iberzecnga = menjalnik, prestava ibnge = premiki, manevri ibrgebnen = malo čez les ica = vročina Idarje = Idrija iftajne = spenjanje čipk z jefterico, danes uporabljajo čipkarice kvačko / iftrca = navadna močnejša igla šivanka, ki so ji kleklja-rice same naredile na zgornjem koncu glavico iz pečatnega voska * iraf = oskrbnik sirote / is = jez / ish = kis lshar = pustež, kričač / ist = jesti ištrh = naravna tla v kletnem prostoru J jagar = lovec j akne = zgornji del ženskega kostima jankara = suknjič jask = jezik jel de I = kajne da ! jest = ,.-Liz jet = iti K kack = prašič kačur = slab bivalni prostor kafje = kava kalavret = kolovrat za navijanje sukanca na klekeljne kale = zagozda kaligirat = dolgovezit, dopovedovati kaluna = okrogli stožec, tudi zunanji obokan prehod kamajsat = na skrivaj trgati sadež, ramtat kamanajs = odlagališče odpadnega materiala v potok pod grajskim stopnjiščem kamašne = golenice kamba = zanka kamidje = sitnosti kampanije = skupina ljudi kampl = glavnik kamplit = končati kamilnsk = občinski, od vsakogar kanapje = sobna klop z nslo-njalom kandiiht = okrašen pogrebni križ kantet = zadovoljen kantun = vogal, mejni ali obcestni kamen kapč = ikra (paglavec), kapelj karabač = gorjača karavde = ogrlica kare = kokoš kareta = iztrošeno prevozno sredstvo karjula = leseni voziček na dveh kolesih s karpit se = naprezati se karsnlca = prostor za mrliče in obdukcija na pokopališču pri sv.Križu kastlc = poštni nabiralnik kastrula = kožica kašin = koščen katur se = vreme se slabša kavsna = vino kavtr = prešita odeja kazin = zmešnjava, nered kerlc = v redu človek ki = kje k£ = tja kibla = večja posoda kibr = majski hrošč kiclih = delikatno kiha = zapor kindrgartn = otroški vrtec kir = kdo klrkrat = katerikrat kisat se = jokati kišta - zaboj kitnce = verižica / kitne = veriga kivsn = tja, ravna naprej kivdr «= klet ki ži 14 1 - kje pa l kjakul - tam okoli kiajdrkvestn - omara za obleke klamatdrat - potepati se naokoli klanfa - spojka, zob klanka » zanka klavčk - zvitek klepete = ponavl jač Šolskega razreda kliki - kiokelj klinčki - vžigalice fclit - preklinjati kluofar « stepač za preproge kliise - stari konj kluštar - samostan kalne - prebivalec cerkljanskega / knaflihar - gunbnica knuof - gunb koiaedj&ntar » cirkusant komidl » trgovski poaočnik konfolet ■ pospremiti kraclet - nečitljivo pisati krogle - ovratnik krincl - venec kržoak - bolan krapši - dereze kravatlc = kravata kravžl = koder kravžla se mu = mesa se mu krepat = z razgretimi, posebnimi kleščami lase navijati krigl = vrč za pivo krimpl = sitnež, ki rad nasprotuje kripa = iztrošeno prevozno sredstvo krrpa = posoda, betica kripl = pohabljenec kriskindl = božično drevo krišpindl = nepridiprav krive = južni veter krnuhat = smrčati kruca = orodje za mešanje malte, kopača kriiknt = počepniti zaradi bolečine krilne at = šepati kruof = golša krupejca = slan, zabeljen krop za kruhovo juho ksiht = obraz ksims = napušč ksindl « sinrkavec kšajt = brihten, znajdljiv kšeft = kupčija, trgovina kud = kje kilfr = kovček, baker kiigla = krogla, betica (glava) kugluogar = ležaj kiihalca = soparica (soparno vreme) knihavnea ■ lesena žlica k&jca = lesena uta ali iz vej napravljena koliba kiikarl = okence kuln = premog, spajkalo kiimšt = umetnost kumzžngar = spremljevalec k&nde = prebrisanec kiindl = v kito spleteni lasje kitata = zasiguran odjem, dobava na dolžno knjižico kuostn = omara kvirbl = ročica za ročno za- ganjanje motorja k&rcšlus = kratki stik kurjera = avtobus kuškajžjce = noša otroka na plečah / kušpe = okorni čevlji kušta = hrana k&tne » betica (glava) kva = kaj kvančk = košček kva pa dž ! = kajpak kvartir = stanovanje kvatravc = večji kamen kvečer = objemka kviht = utež kvit « bot ladlc = predal ladrfar = samokolnica laga = stopnja težavnosti pri igranju violine lajbl = stranišče lajbštul = straniščni stol aa bolnika lajdat = prenašati, trpeti koga ligdra = potepinka, vlačuga lajhtar = svečnik lajnir = ravnilo lajpk = telovnik l&jšt = kamni ta podlaga za cesto lajšta « letev lajtrpuon = močna letev lajtnmga = napeljava lakscnda = gostilna lakat = piti lampe = velike ©či lančer = podolgovato, močno rezilo za obsekavanje vej landkarta = zemljevid lapnt = udariti laps = porednež laputnk = opravijivi, dolgi jezik larfa = pustna maska larifari = čenče, laži lauf = železniški tir, tračnice lavdan = porednež lavprt = laputa, majhna vrata lebn = življenje left = zrak lejtk = neoženjen lejtkat se = otresti se koga lenkunga = volan pri avtomobilu lerpup = vajenec lešt = veselje, volja leur = umivalnik ličt ga = lenariti lidr = usnje lifrat = nositi, dobaviti likaf = pijača ob končanem delu lim = lepilo liml = zabitež limpa = trebuh, tudi prenosni lesen sodček za vodo litnu = glina lubat = iz nezavesti koga prebujati, masirati lubmuj = prava reč! luftat = zračiti l&ftejne - letni dopust ltif tpratikknt ■ brezdelnež lujtre - lestev liikat = privabljati ptice lukcus = ouebni avtomobil lurde >= trapa luehaus = vrtna hiiiica luatr ■ leutenec liifcnt = udariti M macaflzl = avaljek iz krompirjevega testa mačkiin = počaanež mahat je « nokam hiteti, iti m&jet m viseti makržtč = aocialiat malajiižna - malica m6ln - mlin maluna = betica (gluva) mencat ■ kolebati, mečkati z d'-j lom m&iicnt = udariti koga mar&včt ■ premočno ljubkovati, atiakati marbfet = morebiti marfejna = omara marjdk = južni veter mžrriga = namen mar6t = bolehen m&rfcikanu6s = enostavno je to ! murtužl - pogrebno društvo maru6e = močvirje inuwtiuiik = maaelnik (maslena jed) mžular = povranež, neouločnež maslc c votlamera okrog pol litra mžtelet ■ obotavljati ee mablnca = vez za smučke ma^ingvlr ■ iitrojnioa matariigaet * omotičen mAtrejne m trpljenje matiičk ■ leueno mečkalo za kuhan krompir m£ul ■ usta m&vsat ee ■ stiskati, dobrikati se medljca » svetiiijica mellrt ■ delati, pritoževati ee m&ldat » naznaniti, poročati melerln ■ tesarska sekira multipajH » nlaucica menebc^ntl t vruta tjlaukorčka murakl tj zJomek ti ! Iflk.U ■» VOZEil mliiUrgB «« vuolbljena miza za pripravo domačega kruha mlrkat «= pomniti, paziti mlrklca « upiea i.ilšeunk «= metialriik inucjavnea « ploščica,glineata ploščica za j eč mudi «= vzorec, model, glinasta poooda za juko jotice mugl t vrat mulprata = pljučna pečenka munutlkl •= ustnik pri pihalnem intitrumentu mu6hat «= delati mudntl * plašč mu6rnu ■ mlačno mkrksat » uulati, buumariti mitB » obvozno inituka » godba, glasba m&okl ■ mišica niUBkvfent • godbenik ratiitr - vzorec mtmtrat ea ■ ukvarjati se b čim miitarl ■ matica za vijak mhzl ■ smrkavec noižgat ■ tolči, pretepati N nabažg4n ■ natrpan nabirfcok - nabiralnik za trganje eadežsv z drevesa n4o ■ raba, korist naoobedrAn - pijan na drlte ■ površno, pomanjkljivo nadčišlen - prohlajen nafkjntat > navlažiti naf&rbat e nalagati koga nafllet - napolniti nifl ■ izgovor nafrfliihte ■ b prazno donamioo ndftl = žpenec na fura = z naglico naf&trat = nahraniti, nakrmiti nagllhat = naravnati nagmkhn = nemiren naharbuntat = natepsti koga naharhut = narasti nahkžst = nočna omarica nahtllht = oljna nočna lučka nak&cat = napolniti, nametati namj eden = nagajiv na pikžtu = vedno na razpolago napluozat = nalagati koga narbuli = najboljši nasalen = slabe volje naširat = nad.ti opravo nasiškat = natepsti koga našpuonat = nategniti nas tirnat = pripraviti nasuntat = naščuvati nas upat = nagačiti naturnu = naravno, pristno navkripn = neubogljiv, neroden navlžet = uglasiti nazmasnu = veliko, mnogo nažička = zaklepni nožič nažmžvcat = namazati nedile = nedelja nlpl = spojka za cevi nitk = novica riči = da nucat = rabiti niidl = rezanec nudlprjžt = lesena deska 60xo0 za izdelavo rezai.csv nukrli = cmoki z jajcem niit = noter O oberludvik = neumen obrliht = svetlobna oeprtina z oknom nad vrati obrt&jle = zgornji usnjati del čevij ev ordiner = navaden, prtprost,čl o-vek brez msi-ire P pacžhnat = označiti pac&jtat se = ozdraviti pac&klat = onesnažiti s čevlji pac&rtat = ljubkovati pacartlčk = ljubljenec pdcat = pustiti kako hrano dalj časa mirovati pS.ce = zamazana oseba pacitrat = odnesti, vzeti packat = neustrezno mešati pacufirat = podati,pobrati pactikrat = osladiti pacvirnat = skrivaj oditi padlčk = zvišen položni prostor padmitnca = koruzni močnik padrit = povoziti,zbiti koga na tla, razdreti padruzat = drezniti padšprajcat = podpreti padšrajbat = podpisati padiirhat je = uteči, oditi pafilet se = podelati se pafllsat se = pomujati se pafulenu = prihuljeno pagkrnt = telebniti,pogrniti paglabunen = požrešen paglfejštat = postreči,nakrmiti paglih = dubleta pagllhat = poravnati dolg, pločevino, zravnati zemljo pagr&jfat = vzeti, odnesti pagruntat = dognati p&hat = porivati pahl&ptat = naglo pojesti p&jsat = porivati pajzlc = utesnjen, zakajen prostor pakaftat = popackati pakamplet se = počesati se pakžže = oprema, prtljaga pakc = težak otrok, tudi nabijalo za zabijanje nosilcev paklafučen = potrt paklc = zavitek, betica(glava) pžklce piikat = spakovati se pakura = nepridiprav, nepoboljšljiv pakvltat = poračunati palajštanu = nametano palašat se = poškodovati se pal&vš = povodenj palinta = počasnež, polenta pamujet se = potruditi se pamuzat = lase poglaaiti p£unžer = otrok (vulgarno) p&nk = skobelnik, delovna miza panklc = trak pankštuk = mizarska miza pknt = tečaj za vrata in okno pant6fl = copata, podrejen vplivu žene paplicat = počistiti paradij z = paradižnik parafl6čk = zapik par&jki = rakij a par&jklet = utraiti tovor z rakij o paraj tat = ozirati se na kaj par^mplet = pasti, pobiti se parazul = dežnik, senčnik paražiin = zapor parbzlet se = s sankami se spu-^ stiti navzdol parikl&včk = zapik pri otroški igri pariikat = potresti pariistat = opaž postaviti pasašer = prehodni gost pasjkt = zgubiti pašlcat = pomeriti v tarčo pašlihtat = urediti pašpegfecat = pokukati pašt&^rat = plačo povišati paštalbjnc = zlomek paštavbat = s sladkorjem potresti paotlmat = popraviti paštlrkat = poškrobiti pašvedrdn = zmečkan, ponošen patkblat = skodlasto streho zakrpati pat&fč = zvitek krpic za ovlaže- nje pri likanju patafhčen = potrt pat&nc = tenak kruh obložen s soljo, kuiiiino in naoljen pat&nčest = ovalen (deformiran) patelbkat = pokotaliti patlde se = gre nekako patnhštar = rožni venec patrlmtat = popiti patrdštat = pomiriti, obljubiti patumlet se = pomujati se pathiikat = potopiti pav = gradnja p&vr = kmet pavatr = vzglavnik pazavgat = posesati, popiti pažllvt = požlampati pealnat = streči pedlntar = strežaj peli&rt = delati peklet = po zemlji grebsti, kopati pblc = kožuhovina pendiklc = zavijalo za dojenčka pfendl = nihalo pri ari, zvonu pfene = usrane permanente = trajna za lase p^šk = nezrelo jabolko pfeatat = ugnetati, mečkati plflet ae = učiti se plglezm = likalnik pih&unk = pulita plhlni = lasj e jlkalca = cvrta presna jed iz krompirjevega testa plksna = pločevinka pil t = slika plltk = podobica plnkat = žugati plnzl = čopič piska = kokoš, hrasta plškav = iirastav, gnil plšuka = piščalka pitler = berač pjere = dežuje pjetlet = beračiti pllic = trg, prostor plajbezn = svinčnik plkjha = močno dežuje planita = strešna opeka pl&nžer = velik zob plat&jzat se = pretikati se, plaziti se platca = ploščica platfus = ploska noga platnat = listati platnc = zvezek platntaf = knjiga pl&zna = zidarsko gladilo pllndrat = johajati pljžhbanda = pihalni orkester p6fl = slabo blago polbirat = brado briti poštrbfenclet = polulati pr'&rsat je = priti od kod prata = pečenka pratfon = pekač pratvirštl = pečenica pr£tvnski = pravcat, v redu prmžhat je = priti ou kod prd&včk = dodatek prefarc = prebivalec iz Spodnje Idrij e prefllet = pretovoriti prefrlgan = pretkan prekl&ftrat = prepesačiti prekl&jdat = preobleči prekl&vbat = zamenjati prekonštatlrat = ugotoviti prekontraplst = izgubiti ravno-težj e preliiftat = prezračiti preltiftan priftuošn = prazna denarnica prepfeklet = zemljo z motiko zrahljati preskur&nt = reklamna knjiga, cenik prešlrfat = prebrskati presmciglet = prinesti na skrivaj prešriufat = prevohati preštlmat = preurediti prešvlcat = prepotiti pretehtat = dobro premisliti preturnat = prekotaliti prfrlmat = priskrbeti prftilen = potuhnjen prgllhat = primerjati prgumat = prilepiti, zaušnico dat priftružgar = pismonoša priftu6šn = denarnica prikle = preklja, brenkalo prišca = žemlja prjenat = pražiti prklama = nepridiprav prllfrat = prinesti prllmat = prilepiti, udariti prmži j duš = pri moj i duši prmusan = prisiljen prstlmat = pripraviti prštb.lt se = nepovabljen se priključiti družbi prtlhl = slinček prtjžsat je = priti od kod priibat = poskusiti prCih = kila prtikn = naplavi j en, polomljen les pru&htnež = aomišljavec pucanje = čiščenje, driska padi = prodajni pult pudlet = koga gnjaviti puhar = težko kladivo p&jsar = oseba, ki pri delu koga nadomešča piikl = grba, hrbet punkl = cula punkldikl = karton pubcar = povrsnež puol = potem pubnu = kožica pubp = lepilo z vodo in moko pup = otrok pupkalca = žepni nožič purar = sveder purfl = smodnik purflet = spraaevati, gnjaviti koga purgar = meščan purmasina = vrtalni stroj purš = sluga pčišca = nabiralnik za darovani denar ptišk = poljub ph.tr = maslo R rždlčk = kolesce za rezanje testa ragamunda = skupina ljudi r&jba = močnejša veja rajda = ovinek, dolga vrsta čakaj očih r&jdat = krmariti r&jsat = zavirati z nogo rajsnedl = risalni žebljiček rajstabla = risalna deska r&jštnga = železni drog za lomljenje kamenja r&jtam de = mislim da .... rajth6za ■ jahalne hlače r&jzefibr = nemirnost pred potovanj em r&jžlc = vozelj, zmešnjava rakamkk = direndaj rambbl = največ r&ntat = tresti razcefbdrat = raztrgati r&št = ogrodje dvokolesa, ostrešje r&ufat se = ruvati se r&vbar = ropar ravbšlc = divji lovec ravfkaiura = sušilnica za mesne izdelke rlivfnk = dimnik ravfnklrar = dimnikar ravnat = izdelovati ravnca = motika, rovnica rkvsl = prepirljivec razgatila = raglja, klepetulja rebbvsat = rentačiti reglrur;ga = vodenje reglmu6ntl = dežni plašč rbgu = zapah rbhlet se = smejati se rfejna = rja, staro železo rbjnatn = načet od rje rfekšnet = brskati replnčt se = jeziti, protiviti se rbpk = pecelj rfepovka = kožica z dolgim ročaj em rbs = črta rešpetln = daljnogled rezirat = brado briti rbzlet se = sankati se režžinc = podboj ribžliš = uporniški, prepirljiv rlgl = zapah, dolgi nos rlhta = določena jed, posebnež rlhtat = ukazovati, upravljati rlhtik = točno, prav rimi = letvica rlnčk = železna podložka rlngl = uhan rlnglšpil = vrtiljak rlnk = obroček pri grelni plošči štedilnika na drva rinka = prstan rlps = gorilno olje rlpsat = drsati rond6l = grajski stolp rožnkrknc = rožni venec rucl = držaj rtikar = močan stresljaj rukzučk = nahrbtnik ruln = obokan hodnik rumplkžmra = shramba za šaro ruom = okvir ruomar = vrsta žeblja za delavske čevlje rupkat = odščipavati rur = cev, pečica rtiske = ošpice rtišt = zidarski opaž, močna telesna koriLtitucija S salabblsk = hudirjev salcirat = korakati salclrplac = vežbališče salcz&jre = solna kislina samvkn = semkaj sarvšt = prtiček s&vd = kovanec skvta = klepetulja sciran = dotrajan sejnule = človek, ki pripoveduje neumnosti serbus = živio(pozdrav) serpentina = ovinek sfaglat se = zlagati se sfajteburen = zverižen sfalaturt se = zlagati se sf&rčklet = razsipati, zapravljati sflžen = zmečkan sfbšet = površno narediti sjkvka = betica (glava) skalkvst se = skočiti si v lase skalihat se = oživeti, zgibati se skam&jsan = raztrgan, zdelan skainpu6san = v slabem stanju skavfek = lov na ptice s piščalko sk&zmat = zlasati skršpat = nakodrati skrit = stranišče skrltavc = straniščna brozga sku&pc = kletka za lovljenje ptic sličti = drsalke za na led smagkvtn = požrešnež smrdljive = petrolej smuče = sanke smukkvc = idrijska kulinarična speci&liteta, jed iz svežega zelja smUkavc = veliki žebelj smhknt = na skrivaj kaj vzeti, nekam odhiteti spadriski = nizki, lahki čevlji spakadr&jne = spakovanje spartlt = razdeliti spatfllet = odstraniti odvečne predmete spatkarpblet = spodtakniti, spo- dnesti koga speluhnt se = prdniti spiglat = zlikati sprlfan = izurjen st&dlet = zmešati, ponoreti stlunca = shramba za suho listje strenčirat ='razkosati stijšne = dodatno popoldansko delo siikrejca = sokrvica, izcedek S š&c = zaklad šdcat = ceniti, čislati škjba = podložka, tarča škjn = žarek šajnvbrfar = žaromet šš.jtat = premetavati sem ter tja šajtrga = iztrošeno prevozno sredstvo, razmajan dežnik šklca = skode-lica šš.ltar = stikalo šalttžbla = stikalna plošča seka = riba šfenk = darilo šerblc = mala nagrobna lučka šerkl = rozinov kolač šlcat = ciljati šicngrabn = strelni jarek šlaat se = tekmovati šif = ladja šifle = zajemalka šlka se = spodobi se šlld = ščitnik šlldarca = kapa s ščitnikom šilkruta = želva slnfat = obrekovati šinhčzne = kdpalke šlnkl = lesena strešna skodla šlntar = konjederec šlntav = hrastav širezn = železna palica za dre- zanje v kurišče šlrfat = brskati širm = senčnik šiškalca = razne dobrote s sva- tovske mize šiškat = prositi, povabiti se k dobrotam škalabuna = sirkova metlica škant = violina škarpjeti = čevlji škl = smučke škil&ufar = amučar šklsat = smučati škl&mpe = okorni čevlji škraffvnca = škropilnica, betica šktindara = košara šktirta = suho govedo škvblč = kanja alfijer = pajčolan šl&jsne = zapornica za vodo el&vfn = gumijasta cev, zračnica šile = prerez allfat = gladiti šlifat = zajemati vodo alisa = sponka šljfent = prizadeti koga šludgat = prerokovati em&jklet = dobrikati se šmir = kolomaz šmlrkl = šmirkov kolut šmirklpapir = stekleni papir šmls = tanka vrvica šmucik = umazano šmunast = kislega obraza, nejevoljen šmhnga = mizarski pripomoček za prenos kotov šmu6rn = praženec šmut&ce = brke ankjctihl = žepni robec šneffengar = snegobran šnfekat = rezati, jezik otresati šnlcl = zrezek šnlclet = rezljati enirlca = vezalka za čevlje šnirlmudarc = steznik šnlt = kroj šnlta = tanko odrezan košček, rezina šnltleh = drobnjak šn&dl = sponka pri moških hlačah šnufat = njuhati, vohati šnuftabak = tobak za njuhanje špžhtl = lopatica za kit špkjkl = naperka pri kolesu šp&js = shramba za živež špžimpet = skončnik od postelje špancir = sprehod šp&nga = prepona špdrat = štediti šparavc = hranilnik špfiravn = varčen špargfert = štedilnik šparkžsa = hranilnica šp6rnk «= del čevlja pri peti špfečk = vrh, špica špfečki = visoke pete pri ženskih čevljih špegfecat « kukati špfendat ■ denar trositi špingl«r « ključavničar špiv «■ igra špigle = očala šp£gu = ogledalo špitžv = bolnica šplvta = metrovka (drva) špjžh = slanina špjehk&mra = zapor špr&ha = govorni jezik špr&jc = opornik šprkngat = razstreliti šprlcat = brizgati špricbrtm = vodomet sprlcl = klin pri lestvi šprlhta = cunja, krpa špring&jzlc = kletka za ulov ptic šprčih = telesna konstitucija špdgat = nuditi špugat si = privoščiti si šptila = motek špCmta = ošiljeno železo, injekcija špu6nat = natezati špu6t = sramota špiira = sled šputrlgl = pljuvalnik šr&jbtiš = pisalna miza šr&nga = rampa šrživf = vijak šravfnclgar = izvijač šravfštčik = primež šržk = počez šrfet = korak šrlbar = pisar šrlfta = pisava štacjlin = postaja št&jf = čvrsto št&jgat = naraščati štajnprCih = kamnolom štakad&r = strop štakflš = posušena morska riba št&la = hlev št&mparl = kozarček "za žganj« št&nga = drog št&ple = stopnica št&rcat b kapljati, rositi štavbclikr b sladkor za potresa-nje št&vnf = nogavica št&vtn = postaven štfejnga = stopnica štčkar b utikač štekd6za b utičnica štžle » položaj št&let = naravnati štšlunga = nabor štfempl = Žig, leseni podpornik štfender = obešalnik za obleka štlblc = majhna soba štlflni = skornji štlh = rez, šiv, ubod stihar = ost za ribji lov štlhat = z lopato preobračati zemljo, trganje(pri prehladu) štlhlev = izbirčen atihpruba = kontrola stlklc = komad štilet = pismeno naročiti in po posti blago prejeti štIma = glas, odgovarja, v redu štimezn = dleto štlpat = šivati s strojem štirna - šterria, vodnjak s fjipo štlsl = leseni škaf štrnan = lepo oblečen štokarl = stol brez naslonjala str&f = kazen strajhmuska = orkister z inštrumenti na lok stramfec = vzmetnica strasa = črta strkvba = krhki flancati strbtinknt = pasti strfeh = poteg loke po strunah inštrumenta štrfehlet = česati štrfek = vrv štrfenk = strogo atrlh = črta strlhan = zvrhan štrlhat = barvati štrlkanje = pletenje štrfna = klobčič volne štrlvci = hodulje, dolge noge štrKlavka = palica štrudl = jabolčni kolač štrumpkntl = podveza štru6m tf električni tok štuflžtne = visoki natikaei, čevlji štufnfit = kolomaz štkk b nadstropje šttikat * pripojiti šthla = stara naprava na rudniškem "magazinu"za polnjenje pšenice v žakelj šttirc b stoječe razpelo ali nabožni kipec pod stekleni« zvonom etds = spahalnik št&snt = dregniti šublatkv6stn = predalnik šubr = regulator za zrak pri štedilniku šufžca = umazana cunja šuldlnar = šolnik šundr = ropot, direndaj šuntat = huj&kati šu&cl = zaročenec sus = strel šusast = trmoglav sčištra = malomarnež, poreanež ščita = pesek rečne naplavine šv&h = šibak šveglet = lulati švferc = tihotapstvo švlndl = goljufija svlrta = pokveka tž. = tukaj tabakpajkl = vrečka za tobak tabu&t = tokrat tadle = zmerjanje, vulgo ime taht = stenj tkjfl = vrag tajksl = noga tdler = krožnik tilet = razdeljevati t&ncat = hoditi po eni nogi tančiila = otroška igra s preskakovanj em tantnm&rk = sejem tarjhst = telebniti, vreči t&sa b skladovnica tkvše b omaka od pečenke telefferika = žičnica telfekat = obroč z roko poganjati tfempe b teleban t6ph = preproga, predpražnik tfetesl * a res(izraz začudenja) , 'T tigl = cvetlični, "lonec tigne 8« k zadostuje, traja tIhant = dtkan tlhtik = imenitno tlkš = trmast tlnstat = pražiti z dodatkom začimb tintnmišer = uradnik tipka = tepka, betica(glava) tlzičn = jetičen trab&sat = govoriti neumnosti tr&ge = nosila tralitar = lij tržhtat = paziti, nameravati tramplh.1 = sanjska knjiga tratvdr = pločnik trefer = zadetek v tarčo trfenclet = tresti trenčirat = razkosati trfetarji = nogometni čevlji trfetnet = govoriti neumnosti trlba = zobato kolo tringfeld = napitnina trlfezn = trinožnik za lonec trombin = propust za vodo ob cesti tr6tl = tepec truft = zadeti, najti trulet = žalovati triin = prestol trčmtat = piti tru6garca = naramnica truštat se = nadejati se, upati tug&ri = najboljši, najlepši ttihne = pernica tu6šn = torbica tuplt = dvojen turn = zvonik, stolp tdrnajne = telovadba na orodju U u&tla = ročna priprava za čiščenje peči dbne bit = brez česa ostati ubriznat se = opijaniti se libu = oblic udfejn = veliko opravka imeti udlauat = vznemirjeno kaj početi, glasno žalovati udr = ploščad iz desk u uer&nd = na oskrbi ufllet = udariti ufjčknt se = zmotiti se ufnat = odpreti, odmašiti ufr = darovanje u g&ngu = v teku, v akciji uhcet = poroka uhrnast = skopuštvo ujejnet = ponehati, popustiti ulfet je = oddirjati untava = ograja unterliga = podlaga za pod uplčen = neumen ur&jmat = pravilno namestiti urantat se = telebniti urizat je = zapeti, vižo zaigrati urlaub = dopust urmuohar = urar urnga = navada u runte = počenjanje na vrat na nos uržeh = izgovor, vzrok usc&t je = oddirjati usesurta = vsega nekaj ush = vosek usmajet = dirjati sem in tja ušžfat = uloviti uš<at = vklopiti, razumeti ušjfent = uščipnit ušmarjen = našemljen u španovl = skupaj, v sodelovanju uštab&rnat se = pasti uštkt = pogostokrat u šthb. = na vrsto, zraven utržgat se = do česa odpor imeti užukan = iztrošen, utrujen V vadlet = mešati vaga = tehtnica vahtar = stražar v&jšna = prevleka za blazino vanat = uganiti vančonar = zidna okrasna preproga vandrat = potepati se vardiuat = delati red vaseršp&clni = vodni cmoki vaservžga = vodno ravnalo vaštlš = umivalnik vblb = obokan strop vfeln = koder vferi = vodni vrtinec vestirunga = pregled, nabor vikarca = budilka vinkl = pravokotnik vintjakne = vetrovka vlunca = zajemalka vlunk = velikonočna butara vjšdru = brez dežja Z zabant&n = povit zabarantat = izmenjati zabezžcan = zaseden, zavzet zabila = maščoba zabrllzgat = zažvižgati zabrust = vreči, naravnost kaj povedati zabufan = zadolžen zacuknen = telesno nerazvit zad&šenu = zaprto, brez zraka zadeg&rt = poriniti(nož) zadekat se = skriti se, iti na varno zafartfelet = vreči zafasat = vreči zafllkat = zakrpati zafčcat = zabrsniti zaf6gat = zakuriti velik ogenj zafržsat = zagostiti zafršdlet = postaviti opaž zaftlc = sok zafurat = zapraviti, na boben pognati zag&manu = težko rešljivo zaglftat = zastrupiti za grlnte = za nohte gre, kočljivo zagulenu = zapleteno zagdst = zaigrati na inštrument zahkjcat = zakuriti zahžklet = koga prijeti, uloviti zaiftat = zavezati sukanec z&jle = jeklena vrv zakamatan = toplo oblečen, povit zakliparca = sponka zakurblet = motor v tek spraviti zal&pnt = dušiti se zaradi pomanjkanja zraka zal&ufat = v tek spraviti zalcšt&ngl = soljeni kruhek zalunat = zahvaliti zambldat = zatožiti zamfežlet = zavozljati zamtilen = zavihan, skrhan zapakirat = napraviti ovoj zaplnkat = zažugati zapl&nkat = ograditi zaplu6zat = zatrobiti zapriuiarca = l1'' 21 i t raka steklenica zašmfelca't = umazati zašnirat = zavezati zašpatavat = omaloževati zaštkncanu = zatrpano zaš&štrat = izgubiti zašvfenknt = zaokreniti zateleb&ht se = zaljubiti s« zatučmat = vodo zajeziti zav&len = debelušen zbbltat = zbuditi zbrlhtat se = spomniti se zbrlazgžn = zmešan zbtmčen = zmaličen zb&gat se = konec narediti zb&ta = sobota zfec = sedež zgllhat = pogoditi se za ceno zfdau = izbirčen pri hrani zlgl = pečat zlhrhajcka = varnostna sponka zlhrunga = varovalka zlunk = zelenjavni vrt zj&la = dekle zlignatje «= počasi, umirjeno zlčiftama = v enem samem trenutku zmkrkan = dotrajan zmerd&uat se = kremžiti, pačiti se zmtirksan = dotrajan zofort = takoj zr&jtat se = spomniti se zrezlet je = izvleči se zrlhtat = priskrbeti zuln = tla ziin = zvon zu6c = črna neosladkana ječmenova kava zu6gar .= cestar z lis = omaka zutka = zoprnež zvagat = stehtati zvrhat = koga za ušesa povleči zvampdn = s pretirano debelim trebuhom zvintan = skrivij en zv6tler = sedlar žabčn = živčen, pretirano živahen žžganca = deska ž&jfa = milo za umivanje žkjfnca = milnica ž&kn = kurišče v peči žžmlejne = drobni ostanki žaganega lesa žaunf = tolmun žkvba = zdravilno mazilo žbžle = škornji žbu6h = debeluhar žlfra = zlatenica žlhar = lahko, dovoljeno je žihtnca = pralnica žllševka = drobnjakova potica, idrijska specjaliteta žl&fat = v vodi čofotati žlfefnt = v vodo pasti, stopiti žl&jf = zavora žlkk = rana zaradi udarca žlfeht = hudoben 21ehtnu6ba = porednež, hudobija žllkraf = idrijska kulinarična specjaliteta žllmprga ■ stranska odprtina v vodnam kanalu žltlk m požirek tekočin« žldta » otročad žm&htn = sočen žm&vc = maščoba žmfek = cunjasta ali papirnata žoga žnable = ustnice žn&rt = otipavati žnldar = krojač žnura = vrvica žrndda = dnina žubrejca = plundra, mokrota žuok = copata župa = juha žvlrca = tečnež IZ KNAPOVSKEGA ŽARGONA abciigat = odtegniti abffertunga = odpravnina ablžzvat = nadomeščati abzšr = nadzornik abzlht = nadzornik anbruh = zalom pri vrtanju v celino antajlunga = delovni razpored anštrlhat = z lesom opaziti ašpl = vitel badnvferter = kopališki strežnik bašerie = pralnica rude, kla- sirnica bašprh = navadna ruda beksl = kretnica belšgat = razporejati berkmandlc = jamski škrat betrlb = obrat, pogon brinte = straniščna posoda v jami (sod) brjenar = gorilnik pri karbi- dni svetilki cimprman = tesar culnga = plača dic = dvigalna naprava za vozičke v topilnici dn&rska = plača, plačilni dan draksl = mehanična delavnica, stružnica dtirck = razpirač med stojkama pod stropnikom fdbrka = topilnica fžle = slaba deska ferz&c = zasip fldrat = rudo po jašku izvažati fldrnast = izvoz rude iz jame flrunga = lesena vodilnica v jašku fllga = zapiralo pri kletki foršžflerca = pražilna peč za. rudo fršžlunga = opaž fuhar = ventilator v jami fusar = ttačnik(žebelj) gedlnk = akord gfenc = nazaj, dol(pri prevozu moštva) gfencanje = napredovanje z rovom getrlb = odkop v zasipu gevferk = rudnik glsar = livar glkjz = tir gris = drobna klasirana ruda grCuičer = nosilni venec iz močnega lesa za vezavo jaško-ve zgradbe gugla = zrušek v jami gutman = nadzornik haj car = kurjač h&jer = kopač halda = odlagališče za prežgano rudo hžmar = vrtalno kladivo handfkjsl = jamski kladivo z ravnim ročajem haupkžrunga = glavno(letno) čiščenje v topilnici hauplkuf = glavna(dovozna)pro- ga hžbl = vzvod, usmerjevalna ročka hšblni = sedalke v "šahtu" h&frat = dvorni svetnik hčint = voziček za rudo jkmšerca = jamska svetilka kkmšt = zgradba stare rudniške črpalke kapila ■= litoželezna zbiralna skleda za živo srebro pri Špirekovih pečeh klmpah «« negospodaren, požrešen kline c lesena zagozda korbje = jamski voziček, vpeljan v jamo za časa vojne na Koreji krkcalca = izgrebovalka za čiščenje vrtin kumštžijgar = delavec pri vodni črpalki-Kamšti-kvjšče = drobilec lajštuk = palica jamskih minerjev kot pripomoček pri vlaganju min v vrtino laufar = vozač I6rhajer » pomožni kopač lutn «= dimovod v topilnici, zračilna cev v jami lutrvAkn = velik kljukasti že-belj za pritrjevanje lestev v jami m&nsfort = prevoz moštva v jamo mjždved = obračalnik za vozičke pri odvodnem kanalu v topilnici muka = ostanki zmlete bogate rude miila = izraz za težaško delo pri odvozu žganih ostankov izpod jaškovih peči nudi = glinasto mašilo za vrtine numara = jamsko delovišče v celino obrgutman = poslovodja paclmprat = tesariti pažajbrat = počistiti tla v jami pfen = oder v jami pferh = jalovina plnth = gnezdo(vdolbina) za te-sarbo platine = hrastov tramič za oblogo jaška preheblet = preusmeriti prevoz prhaus = rudniška stanovanjska hiša probirh6bn = vzorčevalnica psenkar = 4 m dolg jelov okrogel les pdb = stojka v jami puk = izsipnik pulc = razpirač pulfrturn = rudniško skladišče razstreliva na odprtem racuta = shramba za stehtano in sortirano rudo v topilnici regldč = voziček za jamski les rlgl = stropnik pri tesarjenju odkopa riglbžt = navozišče, dovozišče v j^mi rikštfende = ostanki prežgane rude rlpsavka = jamska oljna svetilka sage = rudniška gospodarska po- lopja na "Lenštatu" s&vtan = zdrobljena jamska kamenina sfenkl = slepi jašek sižn = lesena štirioglata palica za merjenje profila sledilnih del in tesarb v jami šahtofne = jaškaste peči šala = dvigalo šfeht = dnina, služba, izmena šklna = objemka šlfr = karbonski skrilavec šihtnbJih = knjiga za vpisovanje dnin šllštu = prizivnica šlna = tračnica šlfenger = jamski kladivo z ukrivljenim ročajem šn&vcn = izsipnik pri jašku ali sipki špira = razpirač pri tesarbi šplravc = leseni podpornik šrimat = povzemati štlrcat = zvračati rudo štlrcpen = vsipni oder na etažah štrikna = proga štru6sn = odkop štufn = groba klasirana ruda, tudi predmera na jamskem delovišču štuln = rov šu6ht = jašek šupnga = predivo šuralca = sekira jamskih tesarjev šiiranje = izdelava vdolbine v stojko šhsar = miner šhspen = strelni oder pri gradnji jaška šuta = jalovina za zasip šutl = sipka šv&rkl = krajnik švžler = tirni prag tav&rš = jamski sodelavec tfempl = vodni kanal za odplako prežgane rude v topilnici tr£glni = neške trugar = delavec pgsluževalec pri izvozu rude tru6ml = pločevinasti sod za karbid trušča = ogrski voziček ulbank = debel jamski les prerezan po dolžini ulm = stranska stena na jamskem delovišču hrt = čelo delovišča v jami Tomaž Pavšič K IDRIJSKEMU SLOVARČKU STANKA MAJNIKA Idrijski govor, tako hitro razpoznaven zaradi svojega vokalizma, zlasti tistih ožin, zaradi katerih so se vsi dolgi in ozki e-ji spremenili kar v i (dilat, mliku, plisat, zvizda), in pa zaradi obilice podomačenih nemških besed, bi vsekakor zaslužil, da bi ga znanstveno obdelal dialektolog. Medtem ko je na primer črnovrško narečje predstavil črnovrški rojak pokojni prof. Ivan Tominec v delu, ki je izšlo pri SAZU leta 1964, in je o cerkljanskem narečju že pred sto leti pisal znameniti ruski slavist poljskega rodu in francoskega imena Jan Baudouin de Courtenay, je pa idrijski govor slejkoprej ostajal le kot mnogim znan izrazit dialekt, primeren za humoristično oponašanje, čeprav so ga pristni Idrijčani seveda varovali kot svojo skupno dediščino in v njem ter z njim spričevali svojo človeško istovetnost ter krajevno in značajsko posebnost svojega dragega mesta med gorami. Za starejše dialektologe je bil idrijski govor najbrž premlada tvorba, ki je nastala na zgodovinskem ozemlju cerkljanskega narečja, ta pa je na severovzhodnih in jugovzhodnih robovih že prehajal v poljansko oziroma črnovrško narečje. Idrijski govor ima precej skupnih potez s cerkljanskim narečjem (Tine Logar ga postavlja v okvir tega narečja), le da ni razvil popolnega akanja (uoda, nuoga nam. cerklj. uada, naga), pač pa je ožanje a-jev prek diftongov doseglo največji možni obseg, tako da je v idrijščini za cerkljanski plies ali vojskarsko zviezdo samo še plis in zvizda. Idrijščina tudi ne pozna cerkljanskega mehčanja (palatalizacije) k, g, h v č, ž, š oziroma v c, z, s, da seveda ne govorimo še o drugih značilnostih, po katerih se idrijščina razlikuje od cerkljanščine. Šele v zadnjih letih je idrijščina dobila enakovredno mesto med tipičnimi slovenskimi dialekti in govori. Prof. Tine Logar je idrijski govor vnesel v svoja Slovenska narečja (MK, Zbirka Kondor 154, Ljubljana 1975). V tem delu, kije namenjeno zlasti srednješolcem, je objavil tudi zapis idrijskega govora in na kratko predstavil značilnosti idrijščine. Sam zapis je pripravila bivša slušateljica njegovega seminarja, idrijska rojakinja Sonja Klemenčič. Slovarček idrijskih besed, ki jih je zbral Stanko Majnik, je zanimiv in koristen prispevek za kulturnozgodovinsko podobo Idrije, za spoznavanje njene specifičnosti. Nevomno bo slovarček postal še mnogo zanimivejši čez dolga desetletja. Dialektologi običajno zmeraj posvečajo več pozornosti glasoslovju in oblikoslovju kot pa besednemu zakladu ali leksiki, čeprav je prav ta najbolj podvržena spremembam ob raznih družbenih in zgodovinskih preokretih. Prav tej stvari, se pravi besednemu gradivu ali zakladu se je posvetil Stanko Majnik, da iztrga pozabi tiste „čudne" idrijske besede, ki so zunaj Idrije večinoma nerazumljive in učinkujejo včasih smešno in neverjetno. Stanko Majnik je hotel zbrati besede, ki so nekak tipikum idrijske ,,šprahe", kot jo imenuje, to je besedni zaklad idrijskega človeka, ki ga je ta dobival od prevladujoče nemščine in ga po svoje preoblikoval. Idrija in rudnik, to je bilo nekoč eno in isto, in če je v skoraj poltisočletnem delovanju živosrebrnega rudnika nemško uradništvo ali nemško govoreči strokovni kader imel glavno besedo, potem je razumljivo, da to ni moglo biti brez vpliva na govorico preprostega delavca-knapa ali gospodinje-klekljarice, ki sta pa vendarle, kot poudarja Majnik, tudi v najhujši dobi jezikovne in narodne tiranije pod italijanskim fašizmom ohranjala zvestobo do materinega slovenskega jezika. Večina besed, ki jih je zbral Majnik, so potemtakem tako imenovane popačenke. Mnogo teh poznajo tudi drugi slovenski govori, le da v idrijskem glasoslovju zvenijo še nekoliko bolj bizarno. Nobenega smisla ne bi imelo dajati kakega velikega pomena tem besedam, ki jih počasi pod vplivom šole in množičnih občil tudi Irijčani začenjajo opuščati oziroma zamenjevati, čeprav se idrijska melodija razlega tudi iz ust najmlajšega rodu, prav pa je, da jih je Majnik zbral, saj so prepričljiv dokument, kako močno je bila nekdanja idrijska govorica prežeta z germanizmi, čeprav sojo seveda domačini čutili kot svojo domačo idrijsko slovensko „špraho". Ljudje po Tolminskem, Goriškem in celo po Kranjskem Idriji niso zastonj pravili „nemška Idrija" (celo v neki knjigi, ki je izšla v 18. stoletju v Gorici, je omenjena „la Idria Todesca"). Kot je bilo že večkrat poudarjeno, je seveda imel pri vsem idrijskem življenju največ besede rudnik, tako še danes v Idriji ne zveni prav nič nenavadno, če kaka „zjala" reče, da bo šla še trikrat na „šeht", potem pa se bo šla cel teden „luftat" v Ankaran ali kamor že bodi na morje ali v planine. Še opomba glede pisave. Avtor slovarčka je imel pomisleke, kako naj zapiše besede v slovarju. Če bi bil hotel zadostiti zahtevam moderne fonetike in dialektološke znanosti, bi se bil moral natančno držati nekaterih norm, ki pa bi zahtevale preveč strokovnega znanja, uporabljati bi bil moral tudi znamenja, ki jih imajo le redke tiskarne. Zato smo se odločili za tiskarsko najlaže ostvariljiv zapis, ki bo ljudem z vsaj malo čuta za branje dialektov vsaj za silo jasen. Tako smo na primer celo za idrijski mehkonebniški pripornik, ki se giblje nekje med g in h oziroma je zveneči par glasu h ter je lasten tako rovtarskim kot primorskim narečjem, pisali kar g. Dvoglasnik, ki je nastal iz dolgega širokega o-ja, smo pisali z uo (noga - nuoga), dvoglasnik e - jevskega tipa pa z ie (teta - tieta) oziroma tudi z je za glasom r. Tudi polglasnik, ki ima v idrijščini izrazito a-jevsko barvo, smo pisali enostavno z a. Ostrivec ' in krativec ' sta uporabljena samo za mesto poudarka in za dolžino oziroma kratčino samoglasnika, ne določata pa njegove kvalitete. Idrijčani in njihovi prijatelji, ki jim je slovarček v prvi vrsti namenjen, ga bodo gotovo znali prebrati brez težav. Za nasvet glede pisave seje avtor obrnil tudi na znanega slovničaija in jezikoslovca akademika dr. Antona Bajca, ki se tudi sam čuti nekoliko idrijskega domačina, saj je bil doma v Spodnji Idriji in se ima za „Prefarca". Z naklonjenostjo je prebral rokopis in tudi zapisal svoje opombe, v katerih se zavzema za doslednost in utemeljenost, ki naj bosta merilo v tako poenostavljeni pisavi; predlagal je tudi, naj se izločijo tiste besede, ki so tako splošne, da jih v dialektu pozna vsak slovenski človek. V največji meri smo upoštevali vse njegove pripombe. V usodnem času za idrijski rudnik, naj bo to Majnikovo idrijsko besedišče hvaležen spomin preteklim rodovom. Obvestila, poročila, recenzije, kritike EPI FITSKA LIŠAJSKA FLORA IN ONESNAŽENOST OZRAČJA V IDRIJI* O meritvah onesnaženosti ozračja in raziskavah virov onesnaženja v Idriji, ki so bile opravljene v letih 1968-1970, je v Idrijskih razgledih že pisala ing. Ivica Kavčič. Vemo, da se posledice onesnaženja ozračja najbolj drastično odražajo na živih bitjih in taki najbolj občutljivi organizmi so lišaji, kijih lahko imenujemo tudi biološki indikatorji za onesnaženje ozračja. Vzrok za njihovo izredno občudji-vost je treba iskati v preprosti zgradbi lišajev. Lišaji namreč nimajo povrhnjice in rež, tako da vse potrebne snovi dobijo iz zraka. Z vso površino vsrkavajo vodo in v njej raztopljene hranilne snovi ter jih kopičijo v sebi. Lišaji so aktivni vse leto, tudi pozimi, ko je onesnaženje v mestih največje. Onesnažen zrak poškoduje algo in ker ta propade, se poruši tudi simbioza med glivo in algo in s tem lišaj propade, oziroma ne more uspevati. Najbolj trdoživi so skorjasti lišaji, sledijo jim listasti in nato grmičasti lišaji. Od skorjastih do grmičastih lišajev se veča tudi površina steljke in s tem tudi množina iz zraka sprejetih snovi. Zato tudi dejstvo, da se z večjo steljko manjša odpornost lišajev. Iz navedenih vzrokov ugotavljamo, da so lišaji med zelenimi rastlinami najbolj občutljivi organizmi za onesnažen zrak in zato primerni za ugotavljanje čistosti zraka. Dijakinje šolskega centra Idrija, Nadja in Nataša Ferjan, Ivanka Ipavec, * Delo je bilo nagrajeno z drugo nagrado s področja biologije na republiškem tekmovanju Znanost mladini v mesecu juniju leta 1979. Irena Božič Magda Kavčič in Anita Kopač, so v svoji nalogi želele odgovoriti na naslednja vprašanja: Kako se spreminja število lišajskih vrst v zvezi z oddaljenostjo od mestnega središča (ugotavljanje lišajskih pasov)? Kako vpliva pH lubija na število lišajskih vrst? Kakšenje odnosdol-žine steljke lišajske vrste Evernia pru-nastri in onesnaženim ozračjem ter pH lubija? Iz zemljevida je razvidno, da ločimo pet lišajskih pasov; in sicer: — pas, kjer je zrak močno onesnažen z zelo visokimi in zdravju škodljivimi koncentracijami strupenih snovi v zraku in ga označimo s črko E; — lišajski pas D, kjer je zrak onesnažen, vendar so visoke koncentracije zračnih strupov redke, tako, da se v tem pasu že pojavljajo skorjasti lišaji; — lišajski pas C, v katerem je zrak v glavnem čist, vendar se občasno še pojavljajo področja z višjimi koncentracijami škodljivih snovi, tako da omenjeni pas spoznamo po prisotnosti prvih listastih lišajev. Ker omenjenemu pasu pripada največ našega ozemlja v okolici naselij, ga razdelimo na lišajski pas C^ kjer se na drevju pojavljajo posamezni listasti lišaji in pas C2, kjer listasti lišaji gosto po-raščajo drevesna debla; — lišajski J)as B, je podoben pasu C2, samo da se tu že pojavljajo prvi grmičasti lišaji in kot prvi med njimi Evernia prunastri; — lišajski pas A vsebuje zelo čist zrak in zato v njem ugotavljamo veliko lišajskih vrst vseh treh skupin, ki gosto pokrivajo skorjo dreves. Na osnovi podatkov, ki so jih dobile dijakinje pri svojem raziskovanju na območju mesta Idrije in njefte bližnje okolice, so zaključile, da ozračje na preiskovanem območju ni onesnaženo. Po onesnaženosti izstopa samo okolica topilniškega dimnika, kjer niso našle lišajskih vrst. Lišajska praznina (pas E) je verjetno posledica dol- goletnega delovanja topilnice in s tem onesnaževanja ozračja in okolice z S02 in hlapi Hg ter drugimi plini, kakor tudi delovanja visoke temperature. Ožja okolica mesta Idrije sodi predvsem v pas C, kar je pri neugodnem geografskem položaju mesta zadovoljivo. Predel ,,Rake" in področje okoli Psihiatrične bolnišnice Idrija pa sodi v Pas B. V Idrijski Beli je ugotovljeno čisto ozračje, saj se tam pojavlja tako veliko število lišajskih vrst, kakor tudi velika poraslost drevja z grmičastim lišajem. Opravljene meritve so tudi pokazale, da pH vpliv na število lišajskih vrst ni opazen. Prav tako so meritve pokazale, da dolžina steljke Evernia prunastri narašča z oddaljenostjo od vira onesnaževanja. Ugotovljeno je tudi bilo, da ima pH drevesne skorje vpliv na dolžino steljke Evernia prunastri in na poraslost le-te z omenjenim lišajem. Prof. Nataša Rupnik Hieng O DELU ASTRONOMSKEGA DRUŠTVA „JAVORNIK" PRI GRADNJI OBSERVATORIJA NA JAVORNIKU Ko se vse več sliši in govori o tem, da se bo na planini Javornik gradil astronomski observatorij, se marsikdo sprašuje, kaj je sploh astronomija in ali ima tudi kak družbeni pomen. Zato menimo, da je potrebno o tem spregovoriti nekaj besed. Astronomija je veda, ki se ukvarja s študijem in raziskovanjem vesolja, katerega del smo tudi mi. Danes praktično vsakdo ve, daje Zemlja planet, da je okrogla, da se vrti okoli svoje osi (posledica tega sta dan in noč) in obenem kroži okoli Sonca, ki ga obide v enem letu. Vendar pa se ob teh spoznanjih v praktičnem življenju nič bolj ne zavedamo, da smo le majhen del vesolja in da smo usodno odvisni od njega. Ameriški kozmonavti, ki so se vrnili s poletov na Luno pred 10 leti, in ki so dejansko videli naš planet kot kroglo navideznega premera 3/4° na črnem vesoljskem ozadju, pravijo, da se je njihov pogled na svet močno spremenil, tako kot bi se tudi nam, če bi to lahko doživeli. Zavedli, so se omejenosti Zemlje glede življenjskega prostora ter virov hrane in energije za človeštvo in vsi so dobili vtis, da je temu planetu in vsemu človeštvu treba pomagati, da se ohrani za našo dobrobit. Zato so se mnogi od njih usmerili kasneje v študij ved, ki morda na prvi pogled še niso koristne, vendar pa kmalu bodo. Prav tako je že čas za sprevidenje, da je treba zaščititi naše okolje, ki ga ogrožamo s stranskimi produkti tehnologije, pa tudi z nevarnejšimi produkti — atomskim orožjem. Ozki interesi velesil po nadvladi onemogočajo, da bi se soočili s širšimi problemi Zemlje, ki pa bodo vedno ostrejši: problemi hrane in energije. Ker nam ostalim Zemljanom še dolgo ne bo dano doživeti vesoljskih poletov, situacija pa terja bolj in bolj, da gledamo na naš planet kot na majhno in omejeno celoto, je astronomija, tako amaterska kot profesionalna, naša edina možnost, da si pridobimo ta naprednejši način gledanja. Že po kratkem študiju osnovnih pojmov iz astronomije, ki ga spremlja tudi pogled v nočno nebo — seveda spremljan z mislimi, ali pa še bolje, s konkretnim namenom, da odkrijemo kako zakonitost dogajanja v vesolju -spoznamo, da je naš Sončni sistem (t.j. Sonce, Zemlja ter vsi ostali planeti) samo neznaten drobec v sestavu Rimske ceste ali Galaksije, slednja pa spet samo neznaten člen med milijoni in milijoni podobnih galaksij, ki jih lahko odkrijejo človekovi daljnogledi. Obenem spoznamo tudi, da na videz statično vesolje živi, da se razvijajo ali ,,živijo" zvezde, meglice in galaksije. Tudi naše Sonce je zvezda, ki se je enkrat rodila, pa bo nekoč umrla. Če na kratko povzamemo: ukvarjanje z astronomijo nam odkrije dialektično materialistični pogled na svet. Pogled v vesolje je pogled na prostor in materijo v njem v najrazličnejših oblikah in stanjih, katerih večino človek še dolgo ne bo mogel proizvesti v nobenem laboratoriju. Drugo dejstvo je, daje astronomija veda, ki najbolj univerzalno združuje vse naravoslovne vede: matematiko, fiziko in kemijo. Šele zadnji dosežki ostalih ved so omogočili popolnejše razumevanje vesolja. Posebno velja to za jedrsko fiziko in fiziko osnovnih delcev materije. Pojavile so se nove vede npr. astrofizika, kozmologija, itd. Kot taka univerzalna veda je astronomija po svojem vzgojno-didak-tičnem pomenu daleč pred ostalimi. Tega se danes še premalo zavedamo. Kako zanimive so lahko fizikalne, kemijske in matematične naloge v zvezi z dognanimi primeri iz vesolja! Vesolje je praktično neomejeni laboratorij za k raziskovanju nagnjenega človeka. Med mnogimi koristmi astronomije ne smemo iti mimo dejstva, da se naši amateriji, ki želijo skonstruirati svoje opazovalne inštrumente, nenehno srečujejo in izpopolnjujejo v popolnoma praktičnih vedah, kot so finome-hanika, trdnostni izračuni, optika, elektronika, fotografija itd. Nekateri graditelji inštrumentov so bili in so še v praktičnem življenju pomembni inovatorji. Tako je npr. tovariš Franjo Pretnar iz Radovljice poleg konstruiranja optičnih priprav od mikroskopov do teleskopov tudi na bivšem delovnem mestu v jeseniški železarni razvil veliko koristnih inovacij v tehnologiji pridobivanja železa. Tovariš Slavko Matičič iz Logatca pa je sam zgradil astronomski daljnogled s premerom objektiva 25 cm (!) in stavbo ter kupolo zanj. Sodobna amaterska astronomija nudi veliko možnosti tudi matematikom. Obstaja veliko matematičnih računskih programov, ki jih amateriji uporabljajo za preračunavanje rezultatov svojih opazovanj. Programirano je lahko elektronsko vodenje teleskopa za snemanje neba pri dolgih ekspozicijah itd. Matematične formule, kijih uporabljajo sodobni astronomi amateriji, presegajo nivo srednje šole, pa še na univerzi jih ne srečamo vedno. Bazirajo pa na lahko razumljivih osnovah. Skratka, astronomija nudi mladim, raziskav željnim ljudem, ki si poleg standardnega šolskega znanja želijo dodatnega izpopolnjevanja, veliko različnih možnosti. Pravo vrednost pa dobijo opazovanja, če na njih dela skupina ljudi. Rezultati so bolj natančni. Skupina doseže več, kot je vsota prispevkov posameznikov. Zato je pri astronomiji pomembno, da se razvija kolektivno, timsko delo. Na ta način se da raziskovati celo brez daljnogledov - s prostimi očmi, npr. pri sistematičnem opazovanju zvezd spremenljivk. Bolj sistematična opazovanja pa lahko doprinesejo tudi k dvigu nacionalne astronomije. Znano je, da astronomi amateriji, ki neprestano preiskujejo nebo, česar profesionalci ne delajo v toliki meri, ker raziskujejo specialne probleme," odkrijejo 9/10 kometov, 1/3 zvezd „nov", itd. Pred leti je amater Kuzman iz Zreč prvi v Jugoslaviji odkril novo v ozvezdju Laboda, o čemer so poročali časopisi. Ta dosežek je bil plod individualnega dela. Kaj lahko dosežemo šele z usmerjenim delom v dfuštvu! Kadri, ki se udejstvujejo v našem društvu in gredo skozi naše tečaje, so bodoči študentje fizike, kemije, matematike in astronomije. To so sami bodoči raz- iskovalci ali organizatorji dela v raziskovalni sferi. Dobro pa vemo, da te sfere ne smemo zanemarjati, če nočemo po inovacijski dejavnosti še naprej ostati na repu evropskih držav. Čeprav se marsikomu amaterska astronomija zdi pri nas nekaj novega, je vendar v Sloveniji prisotna že od leta 1952 dalje. Takrat je bila ustanovljena Astronomska sekcija Prirodo-slovnega društva Slovenije, ki je delovala vse do januarja 1979, ko je iz nje zraslo samostojno Astronomsko društvo Javornik. Astronomska sekcija sije prizadevala v smeri popularizacije astronomije. To je bila nekakšna osnovna šola na tem področju. Bilo je veliko predavanj, opazovanj in gradnje amaterskih daljnogledov in pripomočkov. Najbolj znana akcija je bila izdelava serijskega amaterskega in šolskega teleskopa AT-140, ki ga je sekcija razvila v sodelovanju z Iskro Vega v Ljubljani. Te teleskope še danes najdemo pri marsikaterem amaterju in tudi po nekaterih šolah v Sloveniji. V letu 1976 je Sekcija doživela nov polet, ko je predvsem po osebnem prizadevanju svojega člana prof. Pavla Ku-naverja prejela sodobni 20 centimetrski teleskop Celestron 8, s katerim so člani opravili veliko kvalitetnih opazovanj. Z njim delajo še danes, le da ga je sedanje društvo opremilo z dodatnimi pripomočki. Celestron 8 je privabil v svoje vrste precej novih članov in nastala je delovna skupina, kije nastopila z ambicioznejšimi načrti. V zadnjem letu obstoja je AS PDS organizirala Prvi mladinski astronomski raziskovalni tabor na Javorniku nad Črnim vrhom, nato se je lotila priprav za osnovanje novega astronomskega društva in v relativno zelo kratkem času v resnici privedla do ustanovitve društva, ki nosi domače ime Javornik. To dejanje predstavlja kvalitetni preskok na področju naše amaterske astronomije. Dejavnost in načrti sedanjega društva se neprestano sučejo okoli imena Javornik. Da bi razumeli, zakaj tako, si moramo ogledati nekatere akcije, ki so se sukale okoli tega kraja. Tajnik našega društva, sicer eden najaktivnejših, je doma iz Črnega vrha. Kot marsikateri astronom amater je začel čisto samoniklo. Zgradil si je pravcati observatorij v Lomeh pri Črnem vrhu in posnel katalog prekrasnih barvnih slik zvezdnega neba, ki ga je nekega večera prikazal presenečenim članom Astronomske sekcije. Od tedaj smo dobili na razpolago njegovo opazovalnico v Lomeh in tja smo preselili Celestron 8. Nato smo še mnogokrat zahajali na to točko, da bi uživali v opazovanju neba in tudi pri resnejšem delu. Nebo nad Črnim vrhom pa je vse nekaj drugega, kot v bližini Ljubljane, kjer poleg megle in dima motijo tudi tisočere luči. Pri delu v Lomeh je bilo nekaj problemov: v kotlinici okoli opazovalnice se je rada nabirala megla, pozimi pa nismo mogli predolgo opazovati zaradi mraza. Zato je že zelo zgodaj padla ideja, da bi zgradili observatorij v bližini vrha Javornika. Mesto zanj smo našli na Kresnem griču, 15 minut hoda od planinskega doma na Javorniku na višini 1150 m. Observatorij bi moral imeti kupolo in prostore, v katerih bi se lahko občasno pogreli med delom. Odisej je bil projekt observatorija stalni predmet debat in načrtov društva in je sčasoma dobival večje dimenzije in širšo funkcionalnost. Ko je tedaj še AS PDS v letu 1978 organizirala prvi astronomski tabor v Sloveniji, je bila izbrana lokacija zanj na Javorniku, blizu mesta za observatorij. Tri res lepe noči na tem taboru so potrdile, da je kraj primeren za astronome. Tudi sicer smo preverjali primernost kraja za astronomska opazovanja. Član izvršnega odbora našega društva je že dve leti prej delal privatno statistiko, koliko je jasnih dni v Logatcu, ki ni tako daleč stran od tod. Pri obdelavi teh rezultatov smo prišli do cenitve stodeset do stodvajset jasnih noči na leto. Zrak je na teh višinah zelo čist, kraj pa je zelo daleč od velikih mest in svetlobnega .onesnaženja" praktično ni. Verjetno bi se v Sloveniji našel še kak ugodnejši prostor, glede na to, da je na Javorniku količinsko precej padavin v primerjavi z drugimi kraji Slovenije, vendar te razlike spet niso tako velike, da jih ne bi odtehtali drugi faktorji, ki so bili pravzaprav odločilnega pomena, (bližina ceste in električnega priključka) Že ob organizaciji prvega astronomskega tabora pa so nam priskočili na pomoč ljudje v teh krajih: Skupščina občine Idrija je prevzela pokroviteljstvo nad taborom, Planinsko društvo Idrija nam je omogočilo ugodno bivanje v Pirnatovi koči na Javorniku, pri zaključni slovesnosti v Črnem vrhu nam je pomagala Osnovna šola tega kraja. Tekom naslednjega leta in ob drugem astronomskem taboru so se te vezi še utrdile, dobili smo tudi nove znance s tega področja. Tako smo imeli precej kontaktov s krajevno skupnostjo Črni vrh, ko je šlo za zgraditev ceste do bodočega observatorija. GP Primorje iz Ajdovščine nam je izgradilo približno štiristo metrov ceste, obenem pa je za potrebe vzdrževanja ceste na Javornik izkopalo tudi pesko-kop. Tudi sicer se s krajani v bližini Javornika dobro poznamo. Naša dejavnost postaja tradicionalna v tem kraju in se bo širila še naprej. Poleg letnih taborov želimo organizirati tekom leta še tri do štiri manjša opazovalna obdobja, ki bodo služila šolanju naših astronomov amaterjev pri praktičnem delu. Pri tem bomo do izgradnje observatorija koristili gostoljubje Pirnatove koče. Povečana dejavnost na tem mestu odpira za krajane določene perspektive. Možno je, da bi ta točka postala zanimivost v širšem prostoru in da bi se povečalo zani- manje zanjo. Potem se bo povečal tudi obisk. Največja skupna želja pa je, da bi dobili do Javornika asfaltno cesto, ki bi nas še bolj približala Ljubljani, kjer je sedež društva. Že sedaj je ob ugodnih pogojih do opazovalne točke le uro in četrt vožnje iz Ljubljane. Iz povedanega ni težko razumeti, zakaj smo društvu dali ime Javornik. V program novoustanovljenega društva smo na prvo mesto zapisali popularizacijo astronomije, t.j. širjenje znanja o astronomiji med občani, med krožki po šolah in poglabljanje znanja pri lastnem članstvu. Takoj zatem pa stoji izgradnja observatorija na Javorniku. Ta je osnova tako za široko popularizacijo, kot za poglobljeno delo članov društva. Nadaljnje točke programa, pa so gradnja inštrumentov in publicistična dejavnost. Letošnji drugi mladinski astronomski raziskovalni tabor, ki smo ga ponovno izvedli na Javorniku, je financirala Raziskovalna skupnost Slovenije preko Gibanja ,,znanost mladini". Na tem taboru smo imeli še več udeležencev kot lani, med njimi dva iz ZR Nemčije in po enega iz Zagreba in Dervente. Za ta tabor je bilo značilno, da so opazovalne naloge zahtevale veliko matematičnega izračunavanja, ki pa so ga mladi, oboroženi z žepnimi kalkulatorji, navdušeno opravili. Druga značilnost so bile delovne akcije udeležencev na trasi nove ceste do observatorija. Cesto smo poravnali, zno- 2. astronomski tabor na Javorniku 1979. sili izrinjeno kamenje s travnikov ob rob ceste, nanosili rušo ob robove in zložili posekano dre\je na kupe. Zadnji večer smo imeli vrsto koristnih obiskov, od novinarjev do predstavnikov iz raziskovalne sfere in celo predstavnike Republiškega sekretariata za Ljudsko obrambo ter Republiškega štaba teritorialnih enot. Vsi so nam dali mnogo spodbud za vnaprej in priznanje za delo z mladimi. Tudi v ljudskem odporu so vse bolj potrebni kadri, ki so tehnično in matematično izobraženi. Preden si podrobneje ogledamo naše načrte na Javorniku, še beseda o publicistični dejavnosti društva v zadnjem času. Ob koncu letošnjega šolskega leta je izšla glavna publikacija društva ,,Prvi astronmski tabor v Sloveniji" v nakladi tisoč izvodov. Vsebuje štiri strani barvnih fotografij -posnetkov neba in astronmske dejavnosti mladih - ter nad dvajset črno-belih fotografij, med njimi tudi posnetkov neba nad Javornikom. Uvodoma je predstavljena slovenska amaterska astronomija do danes. Za letošnji drugi tabor smo pripravili publikacijo „Osnove zvezdne fotometrije", ki je nekakšen učbenik za udeležence tabora in za člane društva ter ljubitelje astronomije. Do meseca oktobra bo izšla tretja publikacija „Astronomska orientacija v službi SLO", ki predstavlja prispevek društva k akciji „Nič nas ne sme presenetiti". V njej bomo na najpreprostejši način prikazali osnove orientacije po Soncu, zvezdah in kompasu, ki jih bi lahko uporabil, če bi bilo potrebno, vsak občan, izletnik, tabornik ipd. Pri naši publicistični dejavnosti smo bili deležni podpore skupščine občine Idrija in Izobraževalne skupnosti Slovenije. Prva stvar, ki je pri projektu pomembna, je namen in program dela observatorija. Pri obravnavanju tega smo imeli na razpolago mnogo zgledov, tako iz amaterske astronomske literature, kakor tudi praktičnih. Pokazalo se je, da je možnosti zelo veliko, a da bomo končno izbrali neko svojo varianto, ki jo pač narekujejo okoliščine v kraju in času. Letos smo bili na obisku v Sarajevu na Čolini Kapi, kjer je Akademsko astronomsko društvo iz Sarajeva zgradilo velik astronomski observatorij. Po besedah predsednika enaintridesetletnega Mu-hameda Muminoviča, je to največji amaterski astronomski observatorij na svetu. Gotovo je največji na svetu v tem smislu, da so ga praktično iz nič izgradili čisti amaterji in se ob tem izobrazili na svojem področju do profesionalnega nivoja. Čolina Kapa je nekakšen pobudnik amaterske astronomije v Jugoslaviji, zgled, ki je vplival tudi na nas in ki je močno poživil to dejavnost po vsej državi. Trenutno imajo šestdesetcentimetrski teleskop, ki ga bodo v kratkem spravili v pogon, kupola zanj pa je že zgrajena in je resnično velika zgradba. Razpolagajo tudi s kvalitetno opremo (fotometer, spektrofotometer, astrokamera). Poleg strokovnega dela, ki ga financira njihova republiška raziskovalna skupnost, prirejajo na observatoriju vsako leto „poletno šolo astronomije", ki jo financira republiško gibanje „znanost mladini". Letos se je te šole udeležil tudi naš član in je bil pohvaljen. Te šole so na precej visokem teoretičnem nivoju, praktičnega opazovanja pa je bolj malo. Naš splošni zaključek o dejavnosti Čoline Kape je bil ta, daje na zelo kvalitetnem nivoju, da pa se ključni inštrumenti uporabljajo v preozkem krogu ljudi in daje populariza-cijska dejavnost preveč na hitro opravljena. Ocenili smo, daje naš program dela na observatoriju, kot smo ga prikazali v prilogi statuta Astronomskega društva Javomik, pravzaprav kar dobro zamišljen. Observatorij naj bi bil ljudska zvezdama, t.j. odprtega tipa, ki pa bi vseeno omogočal tudi raziskovalno delo za zainteresirane člane in za študente astronomije in fizike. Podoben naj bi bil „Jugendheimu" v Violau pri Agsburgu, kamor sta šla letos na mednarodni astronomski tabor (IAYC) dva naša člana. Poleg obvezne kupole s pomožnosti čim večjim teleskopom naj bodo še prostori, ki omogočajo zbiranje gostov in mladine v namene popularizacije in izobraževalne dejavnosti, npr. predavalnica, knjižnica, fotolaboratorij. Objekt bi v takšni rešitvi lahko koristile poleg šol (ekskurzije za mladino) tudi organizacije združenega dela in drugi za ekskurzije, izlete in seminarje. Posebno v povezavi z bližnjim planinskim domom na Javorniku bi se lahko čim bolje izkoristil. Z aktivom Zveze borcev v Idriji so že tekli pogovori, da bi bil observatorij neka oblika funkcionalnega spominskega obeležja. V dnevih NOB je v bližini kraja, kjer bo bodoči observatorij, padlo triinštirideset borcev Gradnikovega bataljona. V preddverju objekta, ki bi nosil ime tega dogodka, bi lahko uredili trajno razstavo v spomin na slavne dogodke iz naše bližnje preteklosti. Odločitev o tem še ni padla, mislimo pa, da je ideja o združitvi spominskega obeležja z neko funkcionalno, živo dejavnostjo, zelo mikavna. Popularizacijski del dejavnosti observatorija bi torej obsegal tečaje iz astronomije, letne astronomske tabore in šole ter ekskurzije (za šole, delovne organizacije in občane), strokovni del dejavnosti pa bi obsegal tako imenovano patrolo neba, zvezdno foto-metrijo in zvezdno spektroskopijo. Pri patroli neba gre pravzaprav za več dejavnosti, ki so danes tipične za napredne amaterske skupine. Pri njej namreč amaterji odkrijejo največ novih pojavov na nebu. (kometov, nov, asteroidov, itd.). Pri tem fotografirajo predele neba z astrokamero, iz fotografskega materiala pa odkrivajo te pojave. K patroli spada še opazovanje meteorjev, redno opazovanje Sonca in spremljanje njegove aktivnosti, met-jenje okultacij ali zakrivanj zvezd z Luno, in opazovanje umetnih satelitov. Opazovanje umetnih satelitov je odlična tema za matematično delo amaterjev. Na drugem astronomskem taboru smo prejeli zanimive primere iz literature Mednarodnih astronomskih taborov (IAXC), po katerih lahko meritve s prostimi očmi in uro štoparico v roki privedemo prek zapletenega matematičnega izračuna do podatkov, kot so parametri tira satelita. S temi parametri lahko pri mednarodnih centrih identificiramo satelite in vidimo, kako dolgo so že v orbitah in če so se jim orbite znatno spremenile. Za tako delo bi potrebovali manjši elektronski računalnik, ki nam bi znatno olajšal delo. Ta opazovanja zanimajo tudi ljudsko obrambo in upamo, da nas bodo njeni predstavniki pri delu podprli. Na novo odkriti nebesni objekti pri uspešno organizirani patroli lahko daleč ponesejo ime naše astronomije. Zvezdna fotometrija - z njo smo se prvič praktično srečali na našem drugem taboru - je dejavnost, pri kateri merimo sij zvezd. Pri zvezdah spremenljivkah, ki sij redno ali neredno spreminjajo, lahko s foto-inetrijo odkrijemo mnogo zanimivih podatkov, celo velikost in maso zvezd. Društvo bo v kratkem dobilo zvezdni fotometer iz Amerike, s čimer bo omogočeno natančno merjenje sija. Med najbolj znanimi amaterskimi organizacijami, ki opazujejo spremenljivke, je npr. American Association of Variable Starš Observation (AAVSO). Želeli bi, da bi se lahko z rezultati naših opazovanj tudi mi vključili v to široko mrežo opazovalcev. Zvezdna spektroskopija je dejavnost, pri kateri s posebnimi napravami (spektroskopi) analiziramo svetlobo zvezd, ki jo zbere teleskop, jo razčle- nimo v spekter (mavrico barv) in iz sestave spektra sklepamo o kemični sestavi in temperaturi zvezde. Ta panoga je sicer za nas še v d al j n j i prihodnosti, vendar se da spektre svetlih zvezd dobiti že z enostavnimi amaterskimi pripomočki, npr. s fotokamero in prizmo. Kombinacija fotometrije in spektrofotometrije pa nam o zvezdah pove že skoraj vse. Bile so in še bodo morda pripombe, češ da je ta strokovni del prezahteven in naj bi ga opravljali le profesionalni astronomi, npr. oddelek astronomije na naši Univerzi. Izkušnje pri našem delu z mladimi so pokazale, da zgolj „paša po nebu", t.j. gledanje v nebo s teleskopi iz estetskih vzrokov in iz radovednosti ne zadošča in ne odkrije mladim čara raziskovanja. Nekateri bi radi zadržali ljubiteljstvo astronomije na takem nivoju. Dejstvo pa je, da mlade veliko bolj pritegne, če se pripravi kaka opazovalna naloga, če se pove metodo, po kateri je treba delati in definira cilj, ki naj ga opazovalna naloga doseže. Pri tem so potrebni le še mentorji, ki naj mladino pravilno usmerjajo. Čim bolj zavita in na videz težka je taka naloga, s tem večjo vnemo se je bodo opazovalci lotili. Tako je bilo letos na drugem taboru, ko so mladi ure in ure preračunavali rezultate vizualnega opazovanja spremenljivk, da bi na koncu dokazali, da seje trem izbranim zvezdam v teku petih opazovalnih dni nedvomno spremenil sij. Pri tem so operirali z matematičnimi pojmi iz teorije napak, kot je n.pr. standardna deviacija, in doumeli pomen takih matematičnih prijemov. S tem pa dobimo rezultate, ki so nad nivojem srednje šole. Prav zato začenjamo po letošnjem taboru s tečaji iz določenih področij astronomije, na katerih bomo podali teoretske osnove, nato pa se lotili tudi praktičnega opazovanja. Mnogi bi verjetno radi oponašali društvu, da nima dovolj strokovnih kadrov za to. Odgo- varjamo jim, da se naši kadri sproti vzgajajo, podobno kot je to bilo na Čolini Kapi v Sarajevu, kjer so začeli iz nič. Poleg tega delajo z nami prof. dr. Dominko, prof. Prosen (diplomirani astronom) in vsaj dva študenta astronomije, ki že sedaj nastopata kot mentorja mladim srednješolcem in bosta po končanem študiju lahko še bolje vodila strokovno delo v društvu. Pa tudi ostali člani izvršnega odbora smo si nabrali mnogo znanja iz svoje dejavnosti in to znanje neprestano poglabljamo. Tudi v medrepubliških in mednarodnih kontaktih z drugimi astronomskimi društvi in krožki smo in še bomo črpali veliko napotkov in zanimivih nalog za opazovanje. Imamo možnost za strokovno sodelovanje s češkoslovaškimi astronomi, ki imajo dobro razvite opazovalne mreže in so na visokem nivoju. Upamo, da se bomo v sodelovanju z njimi lotili marsikatere zanimive naloge. Gradbeni odbor našega društva je aktiven na vseh področjih, ki se tičejo izgradnje observatorija. Tako je organiziral izmero zemljišča na Kresnem griču in izmero ceste do mesta observatorija, ki smo jo zgradili v mesecu juliju. Trenutno tudi potekajo pridobivanja soglasij, potrebnih za gradnjo. Jeseni bo nakup zemljišča, na Urbanističnem zavodu in Projektivnem biroju v Idriji pa izdelujejo načrt zgradbe. Jedro observatorija tvori I. etapa projekta, to je enonadstropna stavba tlorisa 7,5 x 7,5 m. Na vrhu bo kupola premera 7 m, ki jo bomo konstruirali sami, po zamislih našega na tem področju že izkušenega člana tov. Mati-čiča. Kupola se bo obračala v poljubno smer, potrebno za opazovanje. V pritličju, oziroma v delno podkle-tenemu prostoru pod prvo ploščo bo v prvi etapi gradnje prostor za bivanje opazovalcev in shramba za inštrumente. Ta prostor bomo med nadaljnjo gradnjo čim bolj racionalno izrabili za to, da ne bo prekinjeno naše opazovalno delo. Nadaljnji prostori (II. etapa projekta) so razporejeni v nivoju zemljišča (pritlično) in sicer tako, da tvorijo tloris v obliki trapeza. V njem bodo prostori s skupno kvadraturo 120m2: knjižnica in jedilnica, ki se z vmesno premično steno lahko takoj preuredita v en prostor, potreben za popularizacijsko delo, nato pa še spalnica, kuhinja, temnica in manjši prostor za opazovalca, ki bo trenutno delal v kupoli. Prostor pod ploščo kupole bo po izgradnji II. faze namenjen instrumentariju, orodju in za popravila. Skica prostorov, kot so jo izdelali v Projektivnem ateljeju v Idriji. Želja društva je, da bi v kupolo postavili večji astronomski teleskop, premera 50 - 100 cm. Biti mora kvaliteten, izdelan v tujini. Društvo je že dve leti v stikih z zastopnikom firme Daystar Filter Corporation v Vidmu, ki zbira ponudbe raznih tujih firm za primeren teleskop. Seveda so ti precej dragi. Izjemno ugodna priložnost, ki je žal nismo mogli izkoristiti, ker še ni stekla naša akcija zbiranja sredstev, je bil teleskop premera 100 cm po ceni cca 1.000.000 din. Normalna cena za tak teleskop je petkrat tolikšna. Poleg teleskopa je treba imeti tudi inštrumente, ki se priključijo nanj in anali- zirajo svetlobo, ki jo zbere. To sta predvsem spektrofotometer in foto-meter. Potreben pa bi bil tudi manjši elektronski računalnik. Računamo, da bi bila cena observatorija in pripadajoče opreme cca. 4 milijone din. Brez družbene pomoči tega projekta ne bomo mogli realizirati. Potrebno je prepričati vse zainteresirane faktorje, da je tak observatorij potreben in da lahko s svojim delom doprinese k dvigu nivoja slovenske astronomije, k vzgoji novih generacij raziskovalnega in tehnično izobraženega kadra, določene koristne rezultate na področju družbene samozaščite pa lahko daje z opazovanjem umetnih satelitov. Kako mislimo v društvu pridobiti potrebna sredstva? V dosedanjem delu smo že prišli iz anonimnosti in si ustvarili določen krog simpatizerjev. To so republiško gibanje ,.Znanost mladini", Raziskovalna skupnost Slovenije, Republiški komite za raziskovalno dejavnost, Izobraževalna skupnost Slovenije, Skupščina občine Idrija, Republiški sekretariat za ljudsko obrambo, Republiški štab teritorialnih enot, 00 Zveze borcev Idrija in tudi nekatere delovne organizacije, kot Eta Cerkno, GP Primorje Ajdovščina, Slovenijales v Idriji, itd. Z njihovo nadaljnjo podporo nameravamo kot nosilci projekta astronomskega observatorija zainteresirati vse občinske skupščine predvsem v primorski regiji pa tudi drugod po Sloveniji za naš projekt. Prek njih bi tudi najlaže prišli do organizacij združenega dela, ki bi bile pripravljene prispevati svoj delež. Skupaj z že prej omenjenimi ustanovami in z organizacijami združenega dela bi potem v okviru samoupravnega sporazuma zbrali potrebna sredstva. Pri gradnji sami smo se v društvu pripravljeni kar najbolj angažirati z lastnim delom, kar smo dokazali že do sedaj, ko smo zgradili in uredili cesto do observatorija in pri- pravili zemljišče za projekt. S tem bomo precej prihranili pri sredstvih in jih usmerili predvsem v nakup inštrumentov. Pri sklepanju samoupravnega sporazuma z organizacijami združenega dela smo zainteresirani, da nam le te, kjer se le da, namesto finančnih sredstev prispevajo gradbeni material in usluge (prevozi, strokovna dela, itd). Verjamemo v to, da bomo v svojih prizadevanjih naleteli na ugoden odziv, ker bo projekt prinesel družbi mnogo koristi, še posebej pa bo vnesel novo življenje v odročne kraje idrijske občine in s tem cele Primorske. Vsaka regija ima kako svojo posebnost -zakaj ne bi bil za Primorsko to ljudski observatorij? Jurij Šoba PRVA TISKANA ŠTEVILKA ,,0B VEŠČ EVA LCA", GLASILA DO KOLEKTOR IDRIJA Ob praznovanju 8. marca 1978 -Dneva žena, so v idrijski tovarni KOLEKTOR izdali prvo tiskano številko ,,Obveščevalca", glasila delovnega kolektiva. „Obveščevalec" izhaja redno vsak mesec in s svojo vsebino prispeva k boljši obveščenosti petstočlanskega kolektiva in njegovi povezanosti z ostalimi dejavniki v idrijski občini. KIDRIČEVE NAGRADE ZA LETO 1978 V Ljubljani je bila 11. aprila 1978 slavnostna seja Upravnega odbora sklada Borisa Kidriča, na kateri so ob petindvajsetletnici smrti revolucio- narja Borisa Kidriča, podelili vsakoletna najvišja republiška priznanja za dosežke na znanstveno-raziskovalnem področju: 5 osrednjih Kidričevih nagrad, 16 nagrad sklada Borisa Kidriča ter 17 nagrad za izume in izpopolnitve. Med dobitniki nagrad za izume in izpopolnitve je bil tudi magister Peter Rupnik, dipl. ing., direktor delovne organizacije KOLEKTOR Idrija, ki je skupaj z doc. dr. Marjanom Hribarjem izpopolnil „Sondo za določanje koncentracije Hg v stenah vrtin". Znanstveni dosežek je plod dela obeh strokovnjakov v inštitutu „Jožef Štefan" v Ljubljani. TRADICIONALNO PRVOMAJSKO KOLESARJENJE V IDRIJI V počastitev 1. maja 1978 je občinska ZTKO v sodelovanju z gasilskima društvoma Idrija in Sp. Idrija, organizirala tradicionalno prvomajsko kolesarjenje ob reki Idrijci. To je že star prvomajski običaj, ki je prav po zaslugi agilnega telesnokulturnega delavca Janeza Završnika iz Idrije postal ponovno priljubljen. V Idriji so že v začetku tega stoletja tako kolesarili rudarji in ostali krajani do Podroteje in Udeleženci prvomajskega kolesarjenja pred startom na trgu maršala Tita v Idriji. Travnika ter s tem prispevali k praznovanju delavskega praznika. Na prvomajsko jutro je Idrijčane prebudila budnica rudarske godbe na pihala. Številni občani so vkljub deževnemu vremenu odhiteli na Trg maršala Tita, kjer so se ob 9. uri zbrali kolesarji, ki so nato krenili za tradicionalno prvomajsko kolesarjenje ob reki Idrijci do 10 km oddaljenega naselja Travnika. Pot je več kot dvesto kolesarjev, med njimi so bili nekateri okrašeni z zastavami, vodila do Sp. Idrije, kjer so se povorki pridružili mladi kolesarji iz Sp. Idrije, ki so nato v spremstvu gasilcev iz Idrije in Sp. Idrije prikole-sarili do Travnika. Tu so se kolesarji okrepčali s toplim čajem, podelili pa so jim tudi trim značke. Po kratkem postanku pa se je kolona kolesarjev zopet vrnila v Idrijo. Tako mladi in stari kolesarji iz Idrije in Sp. Idrije nadaljujejo z lepim prvomajskim običajem, obenem pa so prispevali k prazničnemu razpoloženju ob njihovi poti. 24 UR ŠAHA V IDRIJI Šahovski klub „Rudar" Idrija je v počastitev Dneva vstaje slovenskega naroda pripravil 21. in 22. julija 1978 v Športno-rekreacijskem centru v Idriji, zanimivo šahovsko tekmovanje „24 UR ŠAHA V IDRIJI". Na tekmovanju je sodelovalo 5 šestčlanskih ekip iz Idrije. Ekipe so tekmovanje začele 21. julija ob 15. uri in ga dan kasneje, po 24 urah igranja končale z razglasitvijo rezultatov in podelitvijo nagrad. Prvo mesto so prepričljivo osvojili šahisti Kolektorja iz Idrije, ki so zbrali 260 točk, drugi je bil ŠK „Rudar" Idrija 243, tretji Veterani Idrija 176, četrti ZB - ZRVS 170,5 in peti Mladinci Idrija 150 točk. Šahovsko prireditev so idrijski šahovski delavci popestrili tudi z razstavo o svoji dejavnosti. Pokali, plakete, diplome, turnirske tabele in fotografije, so bile številnim obiskovalcem zgovoren dokaz o uspešnem, več kot tridesetletnem delu kluba. Tekmovanje, kije najbrž edinstveno v Sloveniji in Jugoslaviji, bo postalo tradicionalno. III. ŠPORTNO TEKMOVANJE MLADIH V ČRNEM VRHU NAD IDRIJO Osnovna organizacija ZSMS iz Črnega vrha nad Idrijo je 21. maja 1978 priredila III. športno tekmovanje mladih iz idrijske občine, ki je bilo organizirano v počastitev rojstnega dne tovariša Tita in Dneva mladosti. Temovanja-v štirih disciplinah seje udeležilo dvesto tekmovalcev iz idrijske občine, kot gostji pa sta sodelovali ekipi JLA iz Ajdovščine in mladi iz krajevne skupnosti Nedeščina iz pobratene občine Labin. Tekmovanje so vzorno organizirali mladi iz Črnega vrha nad Idrijo, ki so tako prispevali k praznovanju meseca mladosti ter spoznavanju mladih idrijske občine z mladinci pobratene občine Labin. III. SPOMINSKI POHOD NA POREZEN V nedeljo, 26. marca 1978 sta Planinsko društvo Cerkno in krajevna organizacija Zveze borcev Cerkno, pod pokroviteljstvom tovarne Kolektor Idrija, organizirala III. spominski pohod na Porezen. Čeprav je bila na dan pohoda v dolini prava pomlad, je več kot 3000 po-hodnikov na grebenu pod Poreznom pričakal zmrznjen sneg in močan veter. Vkljub temu so se vsi udeleženci pohoda povzpeli na 1632 metrov visoki vrh Porezna in se pri spomeniku poklonili spominu na padle borce Kosovelove brigade, 31. divizije in borce Gorenjskega vojnega področja, ki so se na pragu svobode 24. marca 1945. leta na Poreznu borili s številnimi sovražnimi enotami. Popoldne so se pohodniki pri po-vratku s Porezna ustavili pi spomeniku v vasi Jesenica pod Poreznom in se na spominski slovesnosti poklonili se-demidevetdesetim postreljenim borcem bitke na Poreznu. ALPINISTIČNA ODPRAVA CHAMONIX 1978 Člani alpinističnega odseka Idrija so odpravo „Chamonix 78" organizirali z namenom, da bi perspektivnim in kategoriziranim alpinistom nudili priložnost za tehnično izpopolnjevanje in doseganje vrhunskih športnih dosežkov. V Francijo so odpotovali 22. julija 1978 in na pogorju Mont Blanca preživeli devet dni. Najprej so se zaradi aklimatizacije povzpeli na dva štiri- Član alpinističnega odseka Idrija pri premagovanju ozebnika. tisočaka. Prvi je bil na vrsti Petite Aiguille Verte, nato so sestopili na ledenik Argentiere. Naslednjega dne so se povzpeli na Aiguille d'Argentiere. Vzpenjati so se začeli sredi noči ob luninem svitu, po nekaj urah rahlega spanja na ledeniku. Na vrh gore so prišli pred sončnim vzhodom. Počakali so, da so lahko fotografirali pokrajino v jutranji zarji in nato pohiteli v dolino, da bi se izognili padajočemu ledu, ki ga sončna pripeka sprošča v zeledenelih stenah. Po uspešnem začetku so se lotili pravega plezanja v snegu in ledu. Preplezali so južni ozebnik Aiguille d'Argentiere ter ozebnika Curturier in VVhumper. Najbolj zanimiv bil gotovo vzpon po smeri Curturier na Aiguille Verte. To je orjaški tobogan nad sto metrov visoko poledenelo strmino petinpedeset stopinj naklo-nine. Največji uspeh sta dosegla Peter Poljanec in Leo Svetličič, ko sta preplezala švicarsko smer na Les Courtes. Smer poteka po osemsto metrov poledeneli steni z osemdeset stopinjami naklonine na 3856 m visok vrh. Smer je najvišje težavnostne stopnje in poteka po višavju, kjer je zaradi pomanjkanja kisika zelo naporno plezati. Nismo zasledili, da bi kdo od Jugoslovanov v letu 1978 preplezal v gorah Chamonixa tako zahtevno smer. S tem dosežkom sta si plezalca zagotovila, da ju bo Zveza za telesno kulturo Jugoslavije kategorizirala za športnika zveznega razreda za leto 1979. Odprava je imela v načrtu še nekaj vzponov, pa se je vreme poslabšalo in ni kazalo tvegati. Zato so se udeleženci vrnili domov. Čeprav program ni bil izpolnjen v celoti, je bil vendarle dosežen izreden uspeh, ki je lahko v ponos idrijskemu športu in vsem idrij-čanom. K temu dosežku so s finačno pomočjo pripomogle tudi nekatere OZD idrijske občine. RAZSTAVA AVGUSTA ČERNIGOJA V IDRIJSKI GALERIJI Galerija Idrija se je v času svojega večletnega delovanja močno uveljavila v slovenskem likovnem prostoru in si pridobila simpatije številnih priznanih slovenskih in tujih likovnih umetnikov. To je dokazala tudi retrospektivna razstava del tržaškega rojaka Avgusta Černigoja, ki je pomenila za Slovenijo, predvsem pa za Idrijo, izjemen kulturni dogodek. Osemdesetletni slikar in grafik Avgust Černigoj, je svojevrstna umetniška osebnost, kije v slovenskem kulturnem prostoru aktivno prisotna že pol stoletja. In vendar se skuša šele v zadnjih desetih letih odkriti, ovrednotiti Černigojev ustvarjalni poizkus, zaradi katerega mu je bilo leta 1976 podeljeno najvišje slovensko priznanje za umetnike, Prešernova nagrada za življenjsko delo. Slikar Avgust Černigoj je bil večkrat udeleženec slikarske kolonije v Idriji in tudi njen svetovalec, zato mu je pri srcu naše mesto in svojevrsten način življenja ter prisrčnost idrijskih ljudi. Eno leto je Černigoj delal kot likovni pedagog na vzgojiteljski šoli v Idriji. Razstavo, kije bila v idrijski galeriji odprta od marca do 3. aprila 1978, si je ogledalo več kot tisoč obiskovalcev. MNOŽIČEN POHOD NA HLEVIŠKE PLANINE V počastitev . 200-letnice prvega vzpona na Triglav, sta Planinsko društvo Idrija in ZTKO občine Idrija organizirala 10. septembra 1978 trim pohod iz Idrije na šest kilometrov od- Del udeležencev pohoda na proslavi na Hle-višah. daljene Hleviške planine. Pri Hleviški koči, ki leži na 907 m nadmorske višine, je bila proslava s kulturnim programom, katere seje udeležilo več kot osemsto pohodnikov. Organizatorji so podelili spominske značke vsem tistim pohodnikom, ki so se v letu 1978 udeležili pohodov na Jelenk in Javornik. Mladinski odsek PD Idrija pa je trim pohod izkoristil za organizacijo orientacijskega tekmovanja razrednih ekip osnovnih šol iz Črnega vrha, Idrije in Spodnje Idrije. Tekmovalo je štirideset petčlanskih ekip v dveh starostnih skupinah. Lanski pohodi so ponovno potrdili veliko priljubljenost in koristnost hoje med idrijskimi občani. KRAJEVNI PRAZNIK VOJSKEGA Ob praznovanju krajevnega praznika 24. junija, se je uresničila dolgoletna želja krajanov Vojskega. Delovna organizacija Mercator-Rudar Idrija, je svojemu namenu 24. junija 1978 izročila nov trgovsko-turistični objekt. V novozgrajenem objektu je poleg trgovine tudi bife z okrepčevalnico. Gostom pa je na razpolago dvajset ležišč v sedmih sobah. Za zgraditev tega prepotrebnega turističnega objekta je Mercator-Rudar Idrija s pomočjo ob- činskih rezerv in najetih bančnih kreditov investiral 4,5 miljona dinarjev. Nov trgovsko-turistični objekt bo omogočil, da se Vojsko še bolj razvije v turistični kraj, domačinom in gostom pa bo omogočena boljša oskrba, ki je posebno v zimskem času zelo otežkočena. MITING V TABORU TERITORIALNE OBRAMBE NA VOJSKEM Na Vojskarski planoti je od 10. do 24. septembra 1978 potekalo urjenje pripadnikov TO idrijske občine. Pripadniki TO so uspešno sodelovali tudi s krajani Vojskega in 17. septembra 1978 organizirali miting v Taboru teritorialne obrambe. Slavnostni govornik na mitingu je bil član izvršnega sveta skupščine občine Idrija, tov. Pavel Troha. V kultur-no-umetniškem programu pa so sodelovali: Pihalni orkester idrijskih rudarjev, recitatorji KUD „Vojsko" in učenci podružnične osnovne šole „IV. partijskega tečaja" Vojsko. Ob tej priložnosti so v vrste TO sprejeli deset mladincev in mladink -prostovoljcev. Tovarišu Titu so udeleženci mitinga poslali pozdravno pismo. Miting teritorialcev idrijske občine in krajanov Vojskarske planote je potekal tudi v znaku proslav ob 35-obletnici priključitve Primorske k matični domovini. SLOVESTNOST OB OBČINSKEM PRAZNIKU Prireditve ob prazniku občine Idrija - 1. oktobru, so potekale v znaku tovariških srečanj bivših borcev v Cerknem in Idriji. Praznik občine Idrija, ki je sicer posvečen spominu na ustanovitev Vojkove brigade leta 1943 v Cerknem in na njene junaške borce, je bil v letu 1978 vsebinsko povezan s prireditvami in tovariškimi srečanji borcev enot, ki so med NOB delovale na Cerkljanskem in Idrijskem. V soboto, 30. septembra 1978, so v idrijskem gradu, kjer ima prostore Mestni muzej, odprli spominsko sobo slovenske vojaške partizanske bolnišnice ,,Pavle". Popoldne je bil v Zakrižu pri Cerknem zbor zaščitnega bataljona IX. korpusa NOV in POS ter odkritje spominskega obeležja na hiši, kjer je bil ustanovljen zaščitni bataljon. Gasilci gasilskega društva Zakriž pa so ob 20-letnici delovanja razvili nov gasilski prapor in prevzeli nov gasilski avto. Na predvečer praznika so na prostoru pred Športnorekreacijskim centrom v Idriji položili temeljni kamen za novo šolo, nato pa je bil na Trgu maršala Tita skupni koncert pihalne godbe tovarne Eta in pihalno-zabav-nega orkestra rudarjev Idrija. V nedeljo, 1. oktobra 1978, na dan občinskega praznika, so v obnovljenih prostorih stare osnovne šole v Cerknem najprej odprli oddelek mestnega muzeja Idrija in stalno razstavo o partizanski saniteti Slovenije. V osnovni šoli — Spomeniku NOB Cerkno, pa je bila slavnostna seja ob- Skupščina občine Idrija je podelila do-micilno listino Zaščitnemu bataljonu IX. korpusa NOV in POS, sprejel pa jo je njegov prvi komandant Stanislav Fratnik. činske skupščine, na kateri so podelili domicilno listino zaščitnemu bataljonu IX. korpusa NOV in POS ter šestim OZD in osmim posameznikom podelili priznanja občine Idrija. Po slavnostni seji je bilo na trgu v Cerknem tovariško srečanje borcev XVI. SNOB Janka Premrla-Vojka, SVPB „Franja" in „Pavla", ob 35-let-nici ustanovitve navedene brigade in bolnišnic. Na srečanju je govoril idrijski rojak in član sveta federacije dr. Aleš Bebler. V kino dvorani v Cerknem pa je bil po tovariškem srečanju zbor aktivistov OF Severnoprimorskega okrožja. ŠPORTNA TEKMOVANJA OB 15-LETNICI TKI Na dvodnevnih športnih tekmovanjih, ki so jih ob občinskem prazniku in 15-letnici tovarne Kolektor iz Idrije, organizirali 30. septembra in 1. oktobra 1978 v tej delovni organizaciji, je sodelovalo štiristo športnikov iz idrijske občine, kot gostje pa so sodelovali tudi športniki in športnice iz Prvomajske-Raša, Carinarnice -Nova Gorica, Transjuga iz Ljubljane in Bistre pri Vrhniki. Med osemnajstimi ekipami je bila skupni zmagovalec ekipa Prvomajska - Raša, ki je zbrala 99 točk, drugi kolektor - Idrija 98 točk, tretji IMP — TIO Idrija 61 točk itd. Vkljub temu, daje tekmovanje oviralo deževno vreme, so bili vsi nastopajoči zelo zadovoljni z organizacijo športnih tekmovanj v šestih panogah in si podobnih srečanj še želijo. NOVA TRIM STEZA V počastitev 10. kongresa ZSMS, so 12. oktobra 1978 v Mejci v Idriji predali namenu dva kilometra in pol dolgo trim stezo, na kateri je dvajset postaj za vadbo. Pri gradnji objekta, ki je dobrodošel šolarjem in ostalim občanom, so zelo prizadevno sodelovali mladi iz krajevne skupnosti Krnice in idrijska mladina. Denar za izgradnjo v višini 25.000,— din pa je zagotovila Zveza telesno-kulturnih organizacij občine Idrija. TEMELJNI KAMEN ZA NOV ZDRAVSTVENI DOM V IDRIJI S skromno slovesnostjo in položitvijo temeljnega kamna, so v Idriji 22. julija 1979 ob Dnevu vstaje slovenskega naroda obeležili pričetek del izgradnje novega zdravstvenega doma v Idriji. Temeljni kamen za novo osnovno šolo v Idriji je na prostoru pred športno-rekrea-cijskim centrom v Idriji položil Ivan Hlača, dolgoletni prosvetni delavec in predsednik gradbenega odbora. Ledin, Cerkljanskega vrha do Cerknega. Mladinska pohodna enota, ki razvija in neguje revolucionarna izročila XVI. SNOB Janka Premrla-Vojka, je štela sto mladincev. Med njimi so bili mladi prostovoljci iz enot teritorialne obrambe, brigadirji, taborniki, mladi iz OZD, pripadniki JLA z Vrhnike in dijaki vojaške gimnazije „Franc Rozman — Stane" iz Ljubljane. V posameznih krajih, kjer so se mladi ustavili, so v sodelovanju s krajani organizirali proslave s kulturnim programom, izdali pa so tudi bilten ,.Mladi pohodnik". Dneve na pohodu pa so mladi tudi izkoristili za obisk spominskih obeležij iz NOB in za pripravo na X. kongres ZSM Slovenije. GASILSKA VAJA V tednu požarne varnosti in v okviru proslave 15-letnice tovarne Ko-lektor Idrija je bila 21. oktobra 1978 organizirana na prostoru tovarne Ko-lektor na Prejnuti demonstracijska vaja gasilskih in reševalnih ekip. Na vaji so poleg gasilcev iz Spodnje Idrije, Cerkna, Godoviča, Idrije, Dol in Ledin ter reševalne postaje Idrija sodelovale tudi tovarniške ekipe: gasilcev, prve pomoči, reševalcev in narodne zaščite. Demonstracijska vaja je lepo uspela in pokazala izurjenost vseh enot ter je pritegnila pozornost številnih občanov. SPOMINSKI POHOD MLADIH PO POTEH IX. KORPUSA Občinska konferenca ZSMS Idrija, je od 29. septembra do 1. oktobra 1978 organizirala pohod po poteh IX. korpusa, ki je potekal od Idrije prek IVAN RUPNIK — DRŽAVNI PRVAK V LETENJU Z ZMAJEM Na prvem državnem prvenstvu v letenju z zmaji, ki je bilo 29. oktobra 1978 v Dražgošah, je v standardnem razredu med 21 tekmovalci preprič- Ivan Rupnik, državni prvak v letenju z zmajem v standardnem razredu. ljivo zmagal 34-letni Ivan Rupnik iz Idrije. Ivan, ki dela kot avtoličar pri Avto-prevozu Idrija, je tako dokazal, da je mogoče z vajo in veliko mero poguma poseči tudi po tako zvenečem naslovu, kot je naslov državnega prvaka. PRAZNOVANJE OB 15-LETNICI TOVARNE KOLEKTOR IDRIJA Osrednja slovesnost ob Dnevu republike v idrijski občini je bila 25. novembra 1978, ko so v idrijski tovarni Kolektor, ki praznuje 15-letnico obratovanja, svečano predali svojemu namenu novo proizvodno dvorano, v kateri je stekel vlek bakrenih profilov za kolektorske polizdelke, ki so jih morali doslej uvažati. Slavnostni govornik ob svečani otvoritvi novih proizvodnih prostorov Nova proizvodna dvorana tovarne „KO-LEKTOR" Idrija. tovarne Kolektor Idrija je bil ing. Tone Kovič, sekretar za industrijo SR Slovenije ki je v svojem govoru med drugim dejal: „Fenomen razvoja tovarne Kolektor Idrija še enkrat potijuje pravilnost opredelitve SR Slovenije, ki je v svojem srednjeročnem planu 1976—1980 in tudi v resoluciji za leto 1979 opredelila negovanje kvalitativnih faktorjev proizvodnje kot glavno gibalo razvoja slovenskega gospodarstva." O prvi uresničeni investiciji, ki zagotavlja tudi socialno varnost idrijskih rudarjev, pa je govornik dejal: „Nam, ki že dalj časa združujemo napore za zagotovitev socialne varnosti idrijskih rudarjev, je posebej drago, da nova kapaciteta, ki jo sedaj odpiramo, skupaj s staro, pomeni 73 novih kvalitetnih delovnih mest in s tem tudi pomembno etapo pri razreševanju socialne varnosti rudarjev in pri nadaljnjem razvoju občine Idrija." Na slovesnosti je predsednik Skupščine občine Idrija tov. Cveto Šulgaj podelil občinsko priznanje — plaketo občine Idrija naslednjim tovarišem: Antonu Seljaku, upokojenemu direktorju tovarne Kolektor Idrija, dr. Rudiju Babiču, podpredsedniku republiške gospodarske zbornice, Mirku Jamarju, namestniku generalnega direktorja ljubljanske banke, Srečku Mlinariču, predsedniku odbora sindikatov industrije Slovenije in Inštituta za ekonomiko investicij pri Ljubljanski banki - Centrala Ljubljana, za nji- Gostje si v proizvodni dvorani ogledujejo izdelavo bakrenih profilov. hove zasluge pri uresničevanju novih investicij, ki zagotavljajo nova delovna mesta za idrijske rudarje. PRAZNOVANJE DNEVAJLA V idrijski občini smo v počastitev 22. decembra — Dneva JLA pripravili vrsto prireditev. 21. decembra 1978 je bilo v Črnem vrhu nad Idrijo tradicionalno srečanje s pripadniki JLA, enoto Bruna Prin-čiča — Korada, ki nadaljuje tradicijo 18. SNOUB „Bazoviške". Srečanja so se udeležili predstavniki družbenopolitičnih organizacij, delegacije pionirjev osnovnih šol iz Črnega vrha, Idrije, Spodnje Idrije in Cerknega, predstavniki krajevnih skupnosti in nekaterih delovnih organizacij iz idrijske občine. Udeleženci srečanja so pripadnikom JLA izrekli čestitke, prav tako pa so bili seznanjeni z delom pripadnikov enote, ki deluje na območju no-vogoriške, ajdovske in idrijske občine. Posebno so bili ponosni na priznanje, ki ga je kot najboljši enoti že drugič podelil komandant IX. armijske oblasti, za rezultate, ki jih vojaki in starešine dosegajo na vojaško-stro-kovnem in moralno-političnem področju. Po srečanju v vojašnici je bila proslava v zadružnem domu v Črnem vrhu. Slavnostni govornik je bil tovariš Danilo Bratina, iz Ete Cerkno, ki je zbranim spregovoril o prazniku in vlogi JLA ter podružbljanju vseh dejavnikov splošnega ljudskega odpora. Na proslavi so podelili priznanja Republiškega sekretariata za ljudsko obrambo, priznanja so prejeli: Silva Hvala, Pavel Pivk in Krajevna skupnost Cerkno. Za uspešno sodelovanje krajanov in pripadnikov JLA, je pred- stavnik VP Ajdovščina izročil krajevni skupnosti Črni vrh posebno priznanje. Na proslavi so najboljšim učencem višjih razredov osnovnih šol iz Črnega vrha, Idrije, Spodnje Idrije in Cerknega podelili knjižne nagrade za spise, ki so jih mladi napisali na temo o JLA. V kulturnem programu proslave so nastopili recitatorji, pevski zbori osnovnih šol in folklorna skupina ter vojaki in člani KUD „Sloga" Črni vrh. VEČER AMATERSKIH FILMOV Kulturna skupnost občine Idrija in kino klub Merkur iz Idrije sta 18. januarja 1979 priredila v Rudniški dvorani v Idriji projekcijo amaterskih filmov. Člani kino kluba so gledalcem prikazali naslednje filme: IV. Trnovski smučarski maraton Dvajsetminutni film je prikazal lanskoletno uspelo prireditev v Črnem vrhu nad Idrijo in je lep prispevek članov kino kluba k popularizaciji smučarskih tekov v naši domovini. Srečanje s Helado (staro Grčijo) Na filmskem traku je zabeležen izlet in hkrati obisk delavcev Soškega gozdnega gospodarstva pri grških gozdarskih strokovnjakih. Gledalec se ob grški glasbi seznani z lepotami in zgodovinskimi spomeniki stare Grčije ter z delom v grških gozdovih. Aragonitniježek Lansko leto je jamarski klub Idrija praznoval dvajetletnico uspešnega delovanja. Obisku jamarjev v Ravenski jami na Cerkljanskem se je pridružila tudi ekipa snemalcev kino kluba, kije na filmski trak posnela lepoto podzemskih čudes. Človek atomske dobe je kratek žanrski film in predstavlja današnjega človeka in njegov delovni dan. Predstavitev ponazarjajo zvočni efekti. Predvajani filmi so tako prikazali del dejavnosti članov kino kluba Merkur v preteklem letu. Na večeru amaterskih filmov v Idriji smo pričakovali več gledalcev, saj se člani kino kluba le redko predstavijo javnosti s svojimi filmi. V SPOMIN JOŽETU PRIMOŽIČU -MIKLAVŽU V Novi Gorici je 19. januarja 1979 umrl revolucionar s Cerkljanskega — Jože Primožič — Miklavž, rojen 1. marca 1909 v Planini pri Cerknem. Umrl je človek, katerega življenje je bilo neprestano, že od njegovih rosnih let prežeto z bojem za boljše življenje delavskega razreda ter za narodno osvoboditev. Ta boj za boljši jutri je postal do njegove smrti del njega samega, del njegovega vsakdana, del njegovega bivanja. Do zadnjega je gledal kritično na življenje. Ni si delal utvar, da se je z zmago revolucije leta 1945, ta revolucija tudi v resnici končala. Vedno je trdil, da revolucija še vedno traja. Miklavž je bil prijatelj vseh dobro hotečih ljudi, bil je človek in revolucionar ter neomajen do zadnjega. Vkljub temu, da je že vrsto let živel v Novi Gorici, svoje občine, posebno pa Cerkljanske, ni nikoli pozabil. Prav zato gaje Skupščina občine Idrija proglasila za častnega občana Idrije. Rad se je tudi osebno vračal v naše kraje. Ni bilo spominske slovesnosti, da se je ne bi udeležil, če mu je le zdravje dopuščalo. Pomagal je, kjer je le mogel. Spomnimo se njegovih knjig, ki jih je daroval Bevkovi knjižnici v Cerknem. Ogromen pa je bil tudi njegov pri- spevk pri akciji izgradnje osnovne šole - Spomenik NOB v Cerknem, ne samo v tem, da je sam dal visok finančni delež, ampak tudi pri akciji zbiranja finančne pomoči. Jožeta Primožiča — Miklavža ni več. Ostala so le njegova dejanja, ki so padla na plodna tla, kajti nova generacija, v katero je veroval in ji zaupal, nadaljuje njegovo delo. Dobro je vedel, kaj pomeni zatiranje in gospo-dovanje, kajti zrasel je iz revščine in ob neprestanem zatiranju. In prav uničenje vsega tega je bil smisel vsega njegovega življenja. Tak je bil Jože Primožič — Miklavž. Če brskamo po njegovem življenju, v resnici vidimo, da je bilo njegovo življenje ena sama revolucionarna pot. Tudi po osvoboditvi njegovo delovanje ni zamrlo. Še več. Se bolj se je zagrizel predvsem v borbo za razvoj osvobojene in s Slovenijo združene Primorske. Tudi po njegovi zaslugi je zrasla Nova Gorica. Kjer je bilo najtežje, tam je bil prisoten Miklavž. Tudi po osvoboditvi je opravljal odgovorne oblastvene in politične funkcije na Primorskem. Med drugim je bil leta 1949 pomočnik ministra za novo osvobojene kraje v zvezni vladi in član CK KPS. V obdobju od 1948. do 1962. leta je svoje odgovorno politično delo opravljal v okrajih Gorica, Ilirska Bistrica, Postojna in Tolmin. Večkrat je bil tudi delegat na kongresih KPS, KPJ in OF.. Poleg drugih funkcij v organih ljudske oblasti med vojno in po njej, je bil leta 1947 izvoljen za zveznega, leta 1950 pa za republiškega poslanca. Po upokojitvi je vkljub svojemu težkemu zdravstvenemu stanju ostal aktiven in zavzet, posebno pri proučevanju zgodovine delavskega gibanja in NOB ter poglabljanju naših revolucionarnih tradicij. Za svoje revolucionarno delo je prejel visoka državna odlikovanja. Od predanega revolucionarja in borca smo se poslovili 22. januarja 1979 na pokopališču v Idriji. SPOMINSKA SVEČANOST V CERKNEM V soboto, 27. januarja 1979 je bila v dvorani tovarne ETA Cerkno velika spominska svečanost, na kateri so se poklonili spominu sedemninštiridese-tim partizanom in tečajnikom partijske šole, ki so usodnega 27. januarja 1944. leta zaradi podle izdaje izgubili svoja mlada življenja. Spominske svečanosti so se udeležili preživeli tečajniki, borci, svojci padlih in krajani Cerknega ter Idrije. Med številnimi predstavniki borčevskih in družbenopolitičnih organizacij so bili: članica sveta federacije Lidija Šentjurc, članica predsedstva SR Slovenije Anica Kuharjeva, dr. Jože Vilfan, medobčinska sekretarija ZKS za Severno Primorsko in Gorenjsko Anton Ladava in Zdravko Krvina. Slavnostna govornica na slovesnosti je bila članica sveta federacije Vida Tomšič, ki je v svojem govoru poudarila pomen ohranjevanja revolucionarnih pridobitev in izkušenj. Spregovorila je tudi o pomenu marksističnega izobraževanja med vojno in še posebno danes. Nato je govorila tudi o gibanju neuvrščenosti, ki ga Jugoslavija na vsakem koraku podpira in je tudi njegov idejni soustanovitelj ter zagovornik politike miroljubne koeksistence. V bogatem kulturno-umetniškem programu spominske svečanosti, so nastopili: tamburaški orkester iz Rateč pri Škofji Loki, moški komorni zbor „Zorko Prelovec" iz Idrije, godba na pihala tovarne ETA Cerkno in dramski igralci iz Kranja in Ljubljane, ki so brali odlomke iz spominov preživelih partizanov, ki so doživljali dramatične trenutke usodnega januarskega dne pred petintridesetimi leti. Preživela tečajnica Tončka Berlič — Tamara je v imenu preživelih slušateljev 6. tečaja v Cerknem pozvala k sodelovanju pri zbiranju listin in gradiva, vse udeležence raznih partijskih in skojevskih tečajev na Slovenskem. Udeleženci svečanosti so se nato podali k spomeniku sedeminštiridese-tih padlih na Brdcih pri Cerknem. Tu so številne delegacije položile vence in cvetje, enota JLA pa je izstrelila časno salvo. V kulturnem programu so nastopili recitatorji in pevski zbor „Peter Jereb" iz Cerknega. Tudi učenci osnovne šole ,Spomenik NOB" Cerkno so se s svojo dejavnostjo vključili v svečanosti. Izdali so posebno številko svojega glasila „Mla-da rast", v kateri so s prispevki sodelovali tudi učenci OŠ „4. partijski tečaj" z Vojskega ter učenci — zgodovinarji OŠ „Jožeta Mihevca" iz Idrije. Cerkljanski pionirji so tudi pomagali sestavljati popis udeležencev proslave, preživelih tečajnikov ter sorodnikov padlih in umrlih udeležencev v štirinajstih partijskih tečajev. RAZSTAVA SLOVENSKIH LIKOVNIH UMETNIKOV V IDRIJI V idrijski galeriji je bila od 25. januarja do 7. februarja 1979 razstava petnajstih članov društva slovenskih 'ikovnih umetnikov, ki so v lanskem letu v okviru kulturnega sodelovanja treh dežel — Koroške, Furlanije—Julijske krajine in Slovenije razstavljali v Celovcu, Vidmu in Ljubljani. Umetniki, ki so s svojimi deli zastopali Slovenijo na lanskoletni bienalni prireditvi INTART, sodijo vkljub manjšim starostnim razlikam v srednjo generacijo. To je rod, ki zastopa prehod iz tradicionalne meščanske predmetne ametnosti v sodobnejšo smer. Akademski slikarji: Bogdan Bor-čič, Jože Ciuha, Vladimir Makuc, Bojan Golja, Leon Koporc, Avgust Lav-renčič, France Peršin, Milan Rijavec, Evgen Sajovic, France Slana, Viktor Snoj, Izidor Urbančič in akademski kiparji: Marjan Keršič, Slavko Krajnc in Janez Lenassi, so se obiskovalcem razstave v Idriji predstavili s po tremi svojimi deli. Razstava, ki jo je pripravil Mestni muzej v Idriji, je bila v okviru prireditev ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku. RAZSTAVA FOTOGRAFIJ JAKA ČOPA „200 LET TRIGLAVA" Ob petinsedemdesetletnici planinskega društva Idrija je bila v idrijski galeriji od 10. do 21. februarja razstava fotografij Jaka Čopa, pod imenom „Dvesto let Triglava". Avtor se je idrijskemu občinstvu predstavil s stopetdesetimi fotografijami, ki prikazujejo lepote našega planinskega sveta, posebno pa očaka Triglava in njegovo okolico. Ob otvoritvi razstave sta o avtorju fotografij spregovorila Janez Jeram in Tomaž Pavšič, številnim obiskovalcem pa je Jaka Čop predstavil posamezne fotografije. V kulturnem programu so sodelovali recitatoiji osnovne šole in moški komorni zbor ,,Zorko Prelo-vec" iz Idrije. V. TRNOVSKI MARATON V nedeljo, 4. marca 1979 je bila črnovrška planota zopet polna smučarjev - tekačev. Organizacijski komite Trnovskega maratona je izkoristil novozapadli sneg ter s pomočjo članov smučarskega kluba „Rudar", domačinov in pripadnikov JLA, v dobrih dveh dneh pripravil na obronkih Trnovskega gozda letošnjo prireditev, ki je bila predvidena že v začetku februarja. Kljub vsem prizadevanjem pa ni bilo mogoče izpeljati tekmovanja po prej začrtani trasi in organizator je moral skrajšati proge v posameznih kategorijah. Tako je bila proga za. maraton namesto 42 km, dolga le 22 km, proga za mali maraton pa 13 km, namesto 21 km. Progi za tek SLO 12 km in pionirski tek 10 km, sta potekali po začrtani trasi. Število prijav za V. Trnovski maraton je bilo letos rekordno. Kar 3088 Jaka Čop, avtor fotografij predstavlja svoja dela. Množičen start smučarjev tekačev na letošnjem Trnovskem maratonu. smučarjev — tekačev seje v prijavnem roku odločilo za nastop na najbolj množični tekaški prireditvi v Jugoslaviji. Ker je bilo tekmovanje večkrat preloženo, se je na startu pojavilo le okrog 2800 tekačev. Pokrovitelj V. Trnovskega maratona je bil načelnik generalštaba JLA, generalpol-kovnik Stane Potočar-Lazar, nekdanji komandant IX. korpusa NOV in POJ, kije zmagovalcu maratona na 22 km Tonetu Djuričiču čestital za zmago. V lepem in sončnem vremenu so se tekači vseh starosti (najstarejši Emil Zemljak iz Zagreba - 82 let in najmlajši — šestletni Samanta Gruden iz Devina pri Trstu in Bojana Oblak iz Idrije), spoprijeli s snegom, kilometri in nenazadnje s samimi seboj. Nekateri so zaradi mehkega snega in toplega sonca omagali, vendar pa je večina smučarjev — tekačev vkljub utrujenosti prihajala v cilj vedra in zadovoljna. Letošnja manifestacija smučarjev tekačev je bila organizirana v počastitev šestdesetletnice ZKJ in SKOJ, častni pokrovitelj pa je bil načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar, narodni heroj in nekdanji komandant IX. korpusa NOV in POJ. Poleg številnih gledalcev, predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, JLA in teritorialne obrambe SR Slovenije in občine Idrija, je prireditvi prisostvovala tudi delegacija olimpijskega komiteja CONI dežele Furla-nije-Julijske krajine in delegacija Zveze slovenskih športnih društev Italije iz Trsta, ki že dve leti uspešno sodeluje z organizacijskim komitejem Trnovskega maratona. Ob zaključku letošnje prireditve, je organizator izrekel iskrene čestitke vsem nastopajočim in jim zaželel srečanja na pri- hodnjem - VI. maratonu, ki bo 10. februarja 1980. USPEŠNI IDRIJSKI SANKAČI Idrijski sankači so se marca letos v Svečah na Koroškem udeležili II. mednarodnega tekmovanja v okviru „Karavanške turneje", na kateri so sodelovali tudi sankači iz Avstrije, ZR Nemčije in Jugoslavije. V članski konkurenci je Idrijčan Stanko Koler osvojil odlično drugo mesto, med starejšimi mladinci je bil Edi Tratnik peti, Bojan Miklavčič pa je bil v konkurenci mlajših mladincev na šestem mestu. Dobri rezultati idrijskih sankačev na turneji so bili doseženi vkljub temu, da zaradi pomanjkanja snega niso imeli možnosti za trening. AKTIVNOST OB TRIDESETLETNICI VZGOJE MLADINE ZAŠLO NA IDRIJSKEM Občinski štab in Svet za ljudsko obrambo, varnost in družbeno samozaščito v Idriji, sta ob tridesetletnici vzgoje mladine za SLO, organizirala vrsto aktivnosti, ki so vključevale mladino šolskega centra v Idriji, delavsko-kmečko mladino, učence v sedmih in osmih razredih osnovnih šol, po zaslugi članov aktivov ZRVS, pa tudi učence v nižjih razredih osnovnih šol idrijske občine. Na razstavah orožja in drugih materialnih sredstev, na obrambnih dnevih in šolskih tekmovanjih, je sodelovalo več kot tisoč mladih iz idrijske občine. Vrhunec vseh aktivnosti pa je bilo občinsko tekmovanje v Mejci v Idriji 11. aprila 1979, na katerem je sodelovalo sedemnajst petčlanskih ekip in sicer: osem iz osnovne šole ,,Jožeta Mihevca" Idrija, tri iz OŠ ,,Spomenik NOB" Cerkno, štirje iz OŠ „Vojkove brigade" Sp. Idrija in dve iz OŠ Janko Premrl - Vojko" Črni vrh. Vse ekipe so si udeležbo na občinskem tekmovanju ob tridesetletnici vzgoje mladine za SLO zagotovile na predhodnih šolskih tekmovanjih, ki so bila prav tako zelo množična. Mladi tekmovalci so na več kot štiri kilometre dolgi progi, na delovnih točkah zelo uspešno reševali naloge iz orientacije, zgodovine NOB in SLO, prve pomoči, tekmovali pa so tudi v streljanju z zračno puško in metanju šolske ročne bombe. Na občinskem tekmovanju je največ znanja in spretnosti pokazala ekipa 8.a razreda OŠ „Vojkove brigade" Sp. Idrija, ki se je tako uvrstila na področna tekmovanja v Ljubljani. Občinski štab in Svet za ljudsko obrambo, varnost in družbeno samozaščito je prvouvrščene ekipe nagradil s pokali in knjigami. SREČANJE JUBILANTOV IN SPREJEM MLADIH V ZVEZO KOMUNISTOV V okviru praznovanja letošnjih pomembnih partijskih jubilejev, je v ponedeljek, 25. junija 1979 v dvorani hotela „NANOS" v Idriji, komite občinske konference ZKS Idrija organiziral srečanje jubilantov, ki so v Zvezi komunistov trideset in več let. Srečanju je prisostvovalo okrog sto jubilantov iz idrijske občine, katerim je sekretar komiteja občinske konference ZKS Idrija Vlado Zaje izročil spominska knjižna darila. Slavnostni govornik na srečanju je bil Anton Ladava, medobčinski sekretar ZKS severno primorske regije, ki je v govoru med drugim poudaril plodno delo komunistov — jubilantov v izgradnji naše domovine in njihov prispevek k prenašanju bogatih revolucionarnih izkušenj na mlajše rodove. Na srečanju v Idriji so v Zvezo komunistov sprejeli štiriintrideset mladih iz šolskega centra, organizacij združenega dela in krajevnih skupnosti idrijske občine. 7. DIJAŠKO OBMEJNO SREČANJE PRIMORSKE V Idriji in Cerknem je v soboto, 5. maja 1979 v organizaciji delovne skupnosti Šolskega centra iz Idrije in pod pokroviteljstvom tovarne ETA Cerkno potekalo sedmo dijaško obmejno srečanje Primorske, ki se ga je udeležilo več kot šeststo dijakov iz šestih slovenskih šol iz Trsta in Gorice ter osmih primorskih gimnazij. Na dvorišču Šolskega centra v Idriji je udeležence srečanja pozdravila Draga Urbas — Keravica, podpredsednica Skupščine občine Idrija in ravnateljica Šolskega centra Idrija, ki je med drugim poudarila velik pomen kulturno-športnega srečanja mladih ustvarjalcev iz slovenskih šol onstran in tostran naše meje. Sedmo dijaško srečanje Primorske je potekalo v likovni, literarni in športni dejavnosti. Likovniki so svoja dela razstavili v idrijski galeriji. Lite-rati pa so organizirali „okroglo mizo" in se pogovorili o svojih prispevkih. Kljub temu, da je deževno vreme oviralo športna tekmovanja, so dijaki in dijakinje merili moči v rokometu, nogometu, odbojki, košarki, namiznem tenisu in šahu. Predstavnike šol, udeleženk srečanja, je sprejel tudi predsednik Iz- vršnega sveta Skupščine občine Idrija Marjan Groff in jih seznanil z ekonomsko in socialno preobrazbo idrijske občine po zaprtju Rudnika živega srebra Idrija. Popoldne je bila v dvorani tovarne ETA Cerkno zaključna slovesnost sedmega DOSP-a, na kateri so najboljšim v posameznih tekmovalnih disciplinah podelili pokale, plakete in spominska priznanja. Skupni zmagovalci letošnjega srečanja in dobitniki prehodnega pokala so postali dijaki in dijakinje gimnazije „Jurija Vege" iz Idrije, ki so v skupnem seštevku vseh tekmovalnih disciplin zbrali največ točk. Sedmo dijaško obmejno srečanje Primorske so mladi in jihovi mentorji z obeh strani meje sklenili z družabnim večerom in se dogovorili, da bo 8. dijaško obmejno srečanje Primorske prihodnje leto v Ajdovščini. POHOD PO POTEH PARTIZANSKIH RANJENCEV V TRNOVSKEM GOZDU V okviru vzgojno-izobraževalnega programa, je občinska konferenca Zveze rezervnih vojaških starešin Idrija v sodelovanju s Planinskim društvom Idrija, Zvezo borcev NOV in mladimi, organizirala v nedeljo, 24. junija 1979, pohod po poteh partizanskih ranjencev v Trnovskem gozdu. Več kot dvesto udeležencev pohoda se je v nedeljo zjutraj zbralo na Trgu maršala Tita v Idriji in nato krenilo prek Hleviških planin do Tratni-kove domačije v Cekovniku nad Idrijsko Belo. Tu je pohodnikom spregovorila partizanska zdravnica dr. Pavla Jerina — Lah, ki je v svojem govoru obudila spomine na težke dni partizanske sanitete, saj je od leta 1943 do osvoboditve z nesebično pomočjo domačinov v Trnovskem gozdu delovala Slovenska vojaška partizanska bolnišnica ,,Pavla", v kateri seje zdravilo 954 ranjencev. Od Tratnikove domačije je kolona pohodnikov nato krenila do Idrijskih Klavž. Tu je spregovoril Jurij Bavdaž, ravnatelj mestnega muzeja v Idriji, ki je pohodnike seznanil z zgodovino tega starega objekta, pomembnega za splavljanje lesa iz Trnovskega gozda v rudarsko Idrijo. Pohodniki so nato nadaljevali pot po stezah, kjer so med narodnoosvobodilno borbo nosili ranjene partizane v skrite bolniške postojanke bolnišnice „Pavla", obiskali pa so tudi grobišče, kjer počiva več kot trideset padlih partizanov. Pohod po Trnovskem gozdu so pohodniki sklenili z zborovanjem v Mrzli rupi. Zborovanja so se poleg pohodnikov udeležili tudi krajani Vojskarske planote, številno osebje in ranjenci iz bolnišnice „Pavle", partizanska zdravnica Franja, slavnostni govornik pa je bil Albert Jakopič - Kajtimir, načelnik štaba IX. korpusa. V svojem govoru je poudaril veliko vlogo, ki jo je IX. korpus odigral s pomočjo krajanov na območju Trnovskega gozda in Vojskega v zadnji sovražnikovi ofenzivi. V kulturnem programu zborovanja v Mrzli rupi so sodelovali: moški zbor Združenja šoferjev in avtomehanikov iz Idrije, recitatorji KUD ,,Planika" Vojsko in harmonikar iz Spodnje Idrije. Vsi pohodniki so dobili tudi spominsko značko z originalnim žigom SVPB „Pavla" in kontrolni karton pohodov od petinsedemdesetletnici Planinskega društva Idrija. Junijski pohod po slikovitem terenu Trnovskega gozda je bil lep prispevek k negovanju tradicij.NOB, prenašanju teh na mladi rod ter poklon krajevnemu prazniku Vojskega. PRIREDITVE IN PROSLAVE Občani idrijske občine se ne moremo pritoževati, da naše življenje ni razgibano. Kljub temu, da so nas zadnja leta prizadele razne katastrofe, se življenje odvija s pospešenim tempom. Poleg prizadevanja za razvoj gospodarstva in za boljši standard občanov, se spominjamo z raznimi proslavami in prireditvami na pretekle čase t.j. NOB. Obenem razvijamo kulturno in družabno življenje in se tudi povese-limo. Nemogoče je v kratkem opisati vsa dogajanja na področju razvijanja tradicij NOB, kulturne in druge dejavnosti. Zato omenjamo le važnejše dogodke s tega področja, iz lanskega leta do danes, ko smo že sredi druge polovice leta 1979. V spomin na tragedijo, 27. januarja 1944, ko so Nemci napadli partijsko šolo v Cerknem in pobili 47 tečajnikov, so 27. januarja, predstavniki družbenopolitičnih in gospodarskih organizacij položili vence in cvetje k spomeniku 47 padlih na Brdcih nad Cerknem. Dne 28. januarja je bilo pri Kacinu v Cerklajnskem vrhu tradicionalno smučarsko tekmovanje v spomin na smučarsko prireditev, na osvobojenem ozemlju, v Cerknem, dne 20. in 21. januarja 1945. Skromna, toda pomembna prireditev je bila 10. februarja na Krnicah nad Sp. Idrijo, ko je prvič pripeljal kombi, ki od takrat prevaža šolske otroke v osnovno šolo v Sp. Idrijo. Omeniti je treba tudi 4. Trnovski maraton v Črnem vrhu nad Idrijo, ki je vsebolj popularen. Z vedno večjo udeležbo, tudi iz inozemstva. Dne 26. marca je bil tretji spominski pohod na Porezen, ki se gaje kljub slabemu vremenu udeležilo okrog 4000 bivših borcev in planincev. Dne 27. in 28. maja je bila v Cerknem zaključna prireditev ,,Vesele šole", ki se jo je udeležilo okrog 350 učencev in 200 učiteljev iz osnovnih šol v Sloveniji. Potem, ko so se mladi pomerili v znanju, je sledila kulturna prireditev. Vojskarji so praznovali svoj krajevni praznik, 24. junija, v spomin na požig vasi, 24. junija 1943. Proslava se je pričela s poimenovanjem podružnične šole na Vojskem po 4. partijskem tečaju. Sledil je kulturni program. Ta dan so na Vojskem odprli tudi nov gostinsko trgovski objekt. V počastitev 25-letnice prostovoljnega krvodajalstva je bila 25. junija v rudniški dvorani v Idriji osrednja občinska proslava. Desetim delovnim organizacijam so podelili plakete. Za petdesetkratno darovanje krvi so prejeli priznanje Franc Škvarča iz Raven, Hinko Petrovčič iz Cerkna in Rafael Poljanšek iz Idrije. Ob spomeniku na Krnicah, kjer so v juniju 1944 Nemci obglavili dva partizana, je bila, 18. junija, spominska svečanost. Zbranim je govoril nekdanji komandant Vojkove brigade Ferdo Tolar-Mirko. Ob spomeniku so se poleg drugih prebivalcev zbrali tudi člani ZRVS in planinci, ki so tu zaključili pohod po poteh bojev in zločinov. Dne 16. junija so v Idriji zborovali slovenski jamarji. Zborovanje je bilo posvečeno tudi 20-letnici obstoja jamarskega društva v Idriji. Dne 2. julija so v Cerknem slovesno proslavili Dan borca. Na proslavi so podpisali listino o pobratenju med sekcijo ANPI v Rizzi-ju pri Vidmu in krajevno organizacijo ZB Cerkno. Slavnostni govor je imela ing. Ivica Kavčič. Ob tej priliki so nekateri krajani prejeli priznanje ANPI - garibal-dinsko zvezdo, za njih zasluge pri razvijanju dobrih odnosov med dvema narodoma. Sledil je kulturni program. Dne 3. julija so obiskali Cerkno rezervni vojaški starešine iz Vojvodine, kjer so jim pripravili sprejem. Gosti so obiskali tudi bolnico Franjo in si ogledali druge zanimivosti. J Ur It iA-MJi Vojkovi soborci na proslavi v Črnem vrhu 1979. Dne 4. julija so se na Javorniku nad Črnim vrhom srečali kurirji medvojnih relejnih stanic na Javorniku in drugih, ki so bili na tej zvezi. Dne 8. julija so tudi v Sp. Idriji proslavili krajevni praznik, ki ga praznujejo v spomin na partizanske akcije v tem kraju. Proslavo je popestril kulturni program. Dokaj skromno so praznovali svoj praznik idrijski rudarji, kar je razumljivo spričo situacije v rudniku. Gasilsko društvo Ledine je praznovalo 75-letnico obstoja. Praznovali so zelo slovesno. Ob tej priliki so razvili tudi svoj prapor. S proslavo so počastili tudi Dan borca. Dne 27. avgusta so v Otaležu slovesno odprli novo podružnično šolo. Slavnostna govornica je bila Majda Polj anšek, članica IS SR Slovenije in predsednica komiteja za vzgojo in izobraževanje. Spregovoril je tudi Cveto Šulgaj, predsednik skupščine občine Idrija. Šolo so poimenovali po brigadi Ivana Gradnika. Dne 6. avgusta je bil na Javornik jubilejni pohod v počastitev 200-let-nice prvega vzpona na Triglav, ki ga je organiziralo planinsko društvo Idrija. Pohoda se je udeležilo 600 planincev. Od 31. julija, do 4. avgusta je bil na Javorniku 1. astronomski tabor, ki se ga je udeležilo 20 astronomov amaterjev. Ob zaključku spominskih pohodov v počastitev 200-letnice prvega vzpona na Triglav, je bila 10. septembra na Hlevišah proslava, ki se jo je udeležila velika množica Idrijčanov. Dne 3. septembra se je jubilejnega pohoda na Porezen udeležilo okrog 600 bivših borcev in planincev. Pohoda sta se udeležila tudi dr. Marjan Brecelj in Marjan Lenarčič, sekretar RO ZB Slovenije. Osrednja spominska svečanost ob dnevu mrtvih je bila v nedeljo, 29. oktobra, ob grobišču 305 padlih v NOV, na Vojščici na Vojskem. Žalni govor je imela dr. Pavla Jerina - Lah. Ob otvoritvi sobe bolnice Pavla v idrijskem muzeju. Zelo slovesno je bilo praznovanje občinskega praznika. Ob številni udeležbi nekdanjih ranjencev in osebja SVPB „Pavle" so v idrijskem muzeju odprli spominsko sobo te bolnice. Položili so temeljni kamen za novo osnovno šolo v Idriji. V vasi Zakriž so se srečali nekdanji borci — pripadniki zaščitnega bataljona 9. korpusa, kije bil ustanovljen v tem kraju, 25. januarja 1944. Na pročelju hiše, kjer je bil bataljon ustanovljen, so odkrili spominsko ploščo. V Cerknem so odprli oddelek NOB idrijskega muzeja. V osnovni šoli - spomenik NOB v Cerknem je bila slavnostna seja skup- ščine občine Idrija. Nato je bilo srečanje borcev domicilnih enot. Zbranim je govoril dr. Aleš Bebler. Sestali so se tudi aktivisti Severno-primor-skega okrožja. Dne 9. decembra je bila v Idriji druga revija pevskih zborov iz idrijske občine. Nastopilo je devet zborov, med njimi dva ženska. Leto 1979 Ob 35. obletnici zločinskega napada na 6. partijski tečaj v Cerknem, 27. januarja 1944, je bila v Cerknem velika slovesnost, ki se jo je udeležilo veliko število slušateljev medvojnih tečajev in drugih. Slavnostni govor je imela Vida Tomšič, članica predsedstva SR Slovenije. Na proslavi so sodelovale številne kulturne skupine. Lavfarija v Cerknem je skoraj odpadla. Vendar so jo še vedno v redu organizirali. Potrebno ji bo dati novega impulza. V spomin na primorskega narodnega heroja Janka Premrla - Vojka, so v Črnem vrhu nad Idrijo že drugič organizirali „Vojkov tek", na katerem je sodelovalo nad 120 smučarjev. Sicer je bilo tekmovanje le del prireditve, ki jo je dopolnil kulturni program. Dne 4. marca je bil v Črnem vrhu nad Idrijo 5. Trnovski maraton. V tej smučarsko-politični manifestaciji je sodelovalo okrog 3000 smučarjev. Dne 10. marca je bilo v Cerknem srečanje članov nekdanje Igralske skupine 9. korpusa. V počastitev 35-let-nice ustanovitve te skupine je bila tudi prireditev, na kateri je govoril Albert Jakopič—Kajtimir. Domača igralska skupina je ob tej priliki uprizorila Finžgarjevo „Razvalino življenja". Ob 34-letnici tragedije na Poreznu je bil že četrti spominski pohod na Porezen, ki se ga je udeležilo nad 4000 bivših borcev in planincev in drugih. Na predvečer 1. maja je v Sp. Idriji nastopil moški pevski zbor Slovenskega izseljeniškega društva iz Aumetza v Franciji. Na predvečer Dneva OF je bila v rudniški dvorani v Idriji slavnostna akademija z obširnim kulturnim programom. Slavnostni govornik je bil Savin Jogan, član izvršnega odbora RK SZDL. Na proslavi so podelili 11 priznanj OF. Republiško priznanje sta prejeli partizanski zdravnici dr. Pavla Jerina - Lah in dr. Franja Bidovec — Boje. V Čelu pri Cerknem so 6. maja odkrili spominsko ploščo skojevki Fani Tušar, ki so jo Nemci umorili v zadnji ofenzivi 1945. V Ravnah nad Cerknim so slovesno odprli nov kulturni dom, ki so ga vaščani zgradili pretežno s prostovoljnim delom. Dne 11. maja je bil v rudniški dvorani v Idriji prvič „koncert iz naših krajev". V rudniški dvorani v Idriji je nastopilo na reviji devet mladinskih in pionirskih pevskih zborov. V počastitev Dneva javne varnosti so slušatelji srednjih miličniških šol iz Ljubljane, Kopra in Maribora, izvedli pohod na Vojskarsko planoto. Dne 24. junija je bilo pri Kacinu v Cerkljanskem vrhu srečanje Vojkov-cev. Slavnostni govornik je bil Ferdo Tolar — Mirko, nekdanji komandant Vojkove brigade. Srečanje je popestril kulturni program. Na Vojskem so tudi tokrat slovesno proslavili svoj krajevni praznik. Dne 1. julija so v Gorjah odkrili spominsko ploščo trem talcem, domačinom, ki so jih Nemci ustrelili ob vdoru v vas v aprilu 1944. Dne 24. junija je bil pohod v Mrzlo rupo, ki so se ga udeležili člani ZRVS in planinci. Pohodnike je pozdravila dr. Pavla Jerina — Lah. Spregovoril jim je tudi Albert Jakopič - Kajtimir. Desetletnico obstoja je slovesno praznoval Komorni zbor „Zorko Pre-lovec" iz Idrije. Nastopil je v kinodvo-rani v Idriji. Več dolgoletnih pevcev je prejelo Gallusove značke. Dne 1. julija je bilo srečanje in ponovno potrdilo o pobratenju v Rizziju pri Vidmu. Iz Cerkljanske je odšlo veliko število krajanov na to srečanje. Ob dnevu borca je bilo srečanje nekdanjih ranjencev in osebja v soteski Pasice, kjer so preživeli težke dneve med NOB. V Cerknem je bila velika gasilska proslava ob 20-letnici ustanovitve gasilske zveze v idrijski občini. V mimohodu in tekmovanju je sodelovalo veliko število gasilskih društev. Slavnostni govor je imel Cveto Šulgaj, predsednik skupščine občine Idrija. Od 20. do 27. julija je bil na Javor-niku 2. astronomski tabor, ki se ga je udeležilo 28 astronomov-amaterjev. Dne 12. avgusta so na Krnicah nad Sp. Idrijo proslavili 20-letnico gasilske desetine in prvič praznovali svoj krajevni praznik v spomin na žalostne dogodke med NOB. Dne 26. avgusta je lovska družina „Jelenk" iz Sp. Idrije proslavila 25-let-nico ustanovitve lovske družine. Proslava s kulturnim programom je bila ob lovski koči pod Jelenkom. Dne 2. septembra je bila v Šebre-Ijah vesela nedelja. Prvič je pripeljal avtobus, ki od takrat naprej vozi delavce in šolsko mladino v dolino. Dne 9. septembra je planinsko društvo Idrija skupaj s planinskim društvom Cerkno proslavilo 75-letnico ustanovitve. Dne 16. septembra so se prvič po osvoboditvi zbrali v Idriji borci — pre-komorci. Zbranim je spregovoril Stane Bobnar, nekdanji komisar 3. preko-morske brigade. Sledil je kulturni program. Ob tej priliki so odprli razstavo „Borbena pot 3. prekomorske brigade". V kratkem smo zajeli dogodke, predvsem s kulturnega področja. Marsikaj smo izpustili. Seznam je itak obširen. Sicer smo sproti beležili in objavljali vse dogodke v javnih občilih. Janez Jeram 75-LETNICA PD IDRIJA IN PD CERKNO Dan planincev, ki so ga letos slovenski planinci že enajstič praznovali, so idrijski planinci še posebno proslavili. Praznovali so visok jubilej 75-letnico ustanovitve Planinskega društva Idrija. Temu slavju se je pridružilo tudi Planinsko društvo Cerkno — obe društvi sta bili ustanovljeni leta 1904. Proslave ob planinski koči na Hle-višah, priljubljeni enodnevni planinsko izletniški točki, dne 9. septembra 1979, se je udeležilo okrog 2000 planincev. Poleg idrijskih, so prišli planinci iz Ajdovščine in seveda iz Cerkna, saj je bil to tudi njihov praznik. Ob 11. uri so fanfare naznanile začetek proslave. Mladi planinci so z raznimi transparenti in simboli improvizirali živo tribuno. Zbranim je spregovoril predsednik PD Idrija Marjan Rupnik, kije omenil Na proslavi 75-letnice PD Idrija in Cerkno. Govori preds. PD Idrija, Marjan Rupnik. sodelovanje s PD Cerkno, ki se še bolj poglablja. Še posebno se je spomnil danes že pokojnih planincev, ki so orali ledino planinstva v idrijski dolini. Omenil je, da je Planinska zveza Slovenije ob tem jubileju odlikovala s častnimi zniki še nekatere živeče člane, ki so obnavljali društvo po osvoboditvi in v njem plodno delovali tudi naprej. Slavnostni govornik je bil Ciril Zupane, predsednik meddruštvenega odbora primorskih planinskih društev. V svojem govoru je nakazal veliko aktivnost primorskih planinskih društev in še posebej veliko razgibanost idrijskih planincev. Planinskemu društvu je izrekel čestitko predsednik PD Ajdovščina, predsednik PD Cerkno pa je idrijskemu društvu izročil plaketo Janka Premrla-Vojka. S kratkim nagovorom predsednika komisije za planinska pota pri PD Idrija'Franca Čadeža, je bila simbolično odprta Idrijsko cerkljanska planinska pot. Kulturni program je izvajal ženski pevski zbor Slo-venijales iz Idrije in številni mladi planinci. Na Hlevišah je bila zaključna proslava ob tem jubileju. Idrijski planinci so ta jubilej proslavljali že pred tem s pohodi na deset idrijskih vrhov, kjer so bila tudi srečanja. Na teh vrhovih so bile položene štampiljke, ki so jih pohodniki vtisnili v kontrolni karton ter po opravljenih pohodih prejeli spominske značke, feh pohodnikov je bilo čez tisoč. Take razgibanosti idrij- sko planinsko društvo do sedaj še ni doživelo. Kronika društva je bila ob tem jubileju izpuščena, saj je bila že večkrat podana, ob raznih jubilejih. Vendar le kratek izpis: Burni časi! Prva svetovna vojna, leta med obema vojnama in še druga svetovna vojna, so skoraj popolnoma zabrisale sledi planinstva na Primorskem. Na Javorniku je sicer ostala planinska koča, ki je služila v druge namene, medtem ko jo je na Poreznu porušila italijanska vojska. V vsakem kraju je vendarle še živelo nekaj starejših planincev v katerih je kljub starosti še tlela iskrica planinstva. Skupaj z mlajšimi so pričeli oživljati društva, pričele so rasti tudi planinske koče. Danes so planinska društva najmočnejše društvene organizacije s številnimi člani in z vzgojnimi nalogami. Skoraj odveč bi bilo naštevati dejavnost planinskega društva Idrija na vseh področjih. To mu priznava tudi družba. PD Idrija je za svojo aktivnost lani prejelo priznanje Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Omenim naj le mladi alpinistični odsek, ki že dosega izredne uspehe tudi na mednarodni ravni. Še posebno naj omenim mladinski odsek, ki šteje veliko število članov in opravlja izredno vzgojno nalogo med njimi. Starejši planinci, ki smo orali ledino v povojnem obdobju, smo veseli takega napredka v planinstvu in želimo, da bi mladi tudi za naprej nadaljevali to tradicijo. In nazadnje naj omenim še Idrijsko planinsko pot, ki so jo lani in letos markirali člani PD Idrija in Cerkno. Pot poteka po vrhovih, skozi vasi, odročne kraje, kjer propadajo nekdanje domačije in mimo spomenikov iz NOB. Pot je namenjena vsem, predvsem mladim, ki še premalo poznajo domače kraje, zato je tudi poučna. Pelje od Javornika do Porezna, od Sivke do Šebreljskega vrha in počez po območju idrijske občine. Ob 75-letnici PD Idrija 1979 PD Idrija in Cerkno sta izdali tudi vosti, obravnava geološki sestav ozem-priročnik za to pot, ki nakazuje tudi lja in tudi favno in floro, druge naravne in zgodovinske zanimi- Janez Jerain KAZALO Anica Štucin, Olga Lipužič: GRADIVO ZA ZGODOVINO OF NA IDRIJSKEM IN CERKLJANSKEM (1941 - april 1943).......................................... 3 Marjeta Čampa: VLOGA IN POMEN NARODNOOSVOBODILNEGA TISKA (predavanje v Cerknem za člane Zgodovinskega društva za Severno Primorsko 9. junija 1979)............................... 148 Jože Pfaifer: IDRIJSKI RANOCELNIKI V PRVI POLOVICI IN SREDI 18. STOLETJA ............................................. 153 Stanko Majnik: SLOVARČEK IDRIJSKIH BESED...............................178 SLOVARČEK .............................................. 180 IZ KNAPOVSKEGA ŽARGONA ...............................201 Tomaž Pavšič: K IDRIJSKEMU SLOVARČKU STANKA MAJNIKA ...............204 OBVESTILA, POROČILA, RECENZIJE, KRITIKE .................207 IDRIJSKI RAZGLEDI (LETNIK XXIII-XXIV) ZBORNIK 1978 - 1979 Izdaja Mestni muzej v Idriji. Uredniški odbor: Jože Čar, Ivan Gantar, Silvo Kovač, Sonja Meivic, Franko Podobnik, Peter Rupnik, Darinka Sikošek, Filip Šemrl, Milan Trušnovec. Glavni urednik Ingrid Kermauner, odgovorni urednik Jurij Bavdaž. Naslov: Idrijski razgledi, 65280 Idrija, p.p. 11. Tekoči račun pri SDK Idrija št. 52020-603-30832. Tisk: Mestni muzej Idrija