Alenka Glazer ŠE ENKRAT: BRANKO RUDOLF LUTKAR Zapis o lutkovnih igrah Branka Rudolfa1 je zbudil odmev, ki prina- ša nekaj dopolnitev in popravkov k zapisanemu, ker je zdaj besedilo prve Rudolfove igre Konjiške gore zmaj na razpolago.2 V igri nastopajo tele osebe:3 Gašperček, potujoči muzikant. Vitez Jurij z Loške gore. Zupan konjiški. Občinski tajnik. Lepa Marjetica, županova hči. Občinski sluga. Konjiški župnik. Meščani. Palčki. Kralj palčkov. Stara žena. Naglušni mož. Konjiške gore zmaj, huda zver ah pošast. Osnova za fabulo je bajeslovna snov, ki jo objavlja tudi Kelemina.4 1 Alenka Glazer: Srečanje z Bran- kom Rudolfom lutkarjem. Otrok in knjiga, 1985, št. 21, str. 56—58. 2 Vida Rudolfova, sestra Branka Ru- dolfa, sama pesnica (psevdonim Stana Vinšek) in prevajalka, mi je poslala pretipkano besedilo lutkovne igre Ko- njiške gore zmaj, ki ga je leta 1941 tik pred svojo aretacijo rešila učiteljica Marjanca Režabek. V spremnem pismu (30. decembra 1985) so tudi popravljene nekatere netočne navedbe o zasedbah posameznih vlog. 3 Pretipkano besedilo poleg uvodne neštete strani obsega osemnajst tipka- nih strani formata A 4. Na prvi šteti strani so navedeni podatki o igri: Ko- njiške gore zmaj. Igra za lutke v 5. pri- zorih. Spisal prof. Branko Rudolf za Konjiškega Sokola. 4 Prim. Zmaj v Konjiški gori. V: Ja- kob Kelemina: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. Celje, Družba sv. Mohorja, 1930, str. 241—242; 393. Rudolfovi poimenovanji viteza Jurija in Marjetice sta enaki kakor v ljud- Divjanje strašnega zmaja v jezeru v Konjiški gori skušajo ljudje poto- lažiti s tem, da zmaju vsako leto da- rujejo šest devic, konjiški župnik pa v ta namen vsak dan bere mašo. Ko se nekega dne zamudi, se vzdigne vihar s silno povodnijo. Župnik v poplavljeni cerkvi mašuje na konju, voda začne odtekati in zmaj izgine za vedno. Branko Rudolf je kot Konjičan to snov gotovo poznal, a jo je za lut- kovno igro bistveno spremenil. V prvem prizoru, postavljenem na trg srednjeveških Konjic, Gašperč- ku, potujočemu muzikantu, prestra- šeni Konjičani povedo, da bo na- slednji dan zmaj odpeljal lepo župa- novo hčer Marjetico v svoje podze- meljsko jezero, kjer v temi hirajo že prej odpeljana dekleta. Med Ko- njičani pa se zmaju nihče ne more postaviti v bran, saj so vsi krepki fantje morali na vojsko proti Tur- ku. Prizorišče drugega prizora je Boč, kjer počiva vitez Jurij z Loške gore, ki se je pravkar vrnil z dolge- ga pustolovskega potovanja. Gašper- ček ga je prišel vabit na boj s po- šastjo, a zvonovi iz Konjic nazna- njajo, da je Marjetica že v zmajevi skih pripovednih pesmih, zbranih pri Štreklju pod naslovom Sveta Marjeta, sveti Jurij in zmaj (Slovenske narodne pesmi. I., št. 626—629, str. 589—592). Prim. še Slovenske ljudske pesmi. Prva knjiga. Ljubljana 1970, str. 131—133, kjer so na str. 133 zbrana tudi opozori- la na prozne tekste s podobnimi mo- tivi. — Motiv zmaja pod Konjiško goro je uporabil Aškerc za pesem Zmaj v ci- klu »Stara pravda« (Balade in romance, 1890, str. 122—124), vendar je motivu začasno ukročenega zmaja dal socialno narodnostni poudarek in »pozoju« na- menil vlogo bodočega maščevalca nad tujci. oblasti. Prizorišče tretjega prizora je meja na Konjiški gori, kjer se začenja carstvo gozda in kjer tudi župnik, ki je do sem spremil viteza Jurija ter Gašperčka, nima več moči in se zato vrne. Gašperčka je strah, a se junači. Vitezu Juriju ponudijo pomoč gorski duhovi palčki s svo- jim kraljem ter mu svetujejo, kdaj in kako bo zmaja najlaže premagal. Jurij v boju nato zares zmaga. V četrtem prizoru vitez Jurij in Ga- šperček ne moreta odvaliti skale iz- pred zmajeve votline, da bi rešila lepo Marjetico. Pomagajo spet palč- ki in vsi gredo proti Konjicam. Peti prizor poteka pred konjiško cerkvi- jo. Vitez Jurij je razglašen za čast- nega meščana Konjic in se še isti dan poroči z županovo hčerko, lepo Marjetico. Bajeslovno osnovo je Rudolf raz- širil v več smeri. Predvsem je ob zmaja, zlobno pošast, postavil v be- sedilo tudi dobre duhove, palčke, ki človeku pomagajo, opustil pa je mo- tivne sestavine, vezane na krščansko izročilo. Viteza Jurija, ki ga zmaj posmehljivo imenuje izgubljeni vitez od luninih žarkov, je avtor oživil z nekaj karakterizirajočimi potezami. Zmaj tik pred spopadom zagrozi: »Močan sem. To zadostuje.« Jurij ob zmajevo moč postavi svojo zaveza- nost sprejeti nalogi: »Nalogo imam, da te uničim. To tudi zadostuje.«5 Nešablonsko je Jurijevo razmišlja- nje, ko se kljub zmagi nad zmajem pred zaprto zmajevo votlino čuti ne- močnega in osmešenega pred samim seboj. Netipična poteza v njegovem značaju se kaže še v prizoru, ko ob razglasu, da je imenovan za častne- ga meščana Konjic in mu vsi vzkli- kajo, Gašperček občinskemu slugi pravi: »Molči no, neroda. Vitez Ju- rij ne mara tega, da veš!«6 Tako se 5 Tipkopis igre, str. 13. 6 Tipkopis igre, str. 16. tipizirani lik junaka, zmagovalca nad pošastjo, dopolnjuje z individu- alno učinkujočimi podrobnostmi. Njegovo nasprotje je Gašperček, si- cer povezujoča oseba v dogajanju, ki je izoblikovan kot zemeljsko usmerjeni Sancho Pansa. Gašperček ponazarja ljudsko pamet in vnaša v dogajanje (ob nekaterih stranskih osebah) komiko. Kot lik ljudskega muzikanta in modreca pa je zgodnji predhodnik Rudolfove Zvegle pote- puhove. Aktualistični poudarki (uvodno iz- zivanje imenoma navedenega člana igralske skupine, negodovanje zara- di konjiške dolgočasnosti pa poznej- še omenjanje gostilničarja Zormana in Narodnega doma) so namenjeni neposrednemu učinku pri gledalcih, hkrati pa ti vložki razbijajo iluzijo dogajanja v davni preteklosti in v okviru mita. Tudi jezik v igri je zadosti indi- vidualno karakterizirajoč, osebe go- vore z mnogimi ljudskimi primera- mi, prispodobami in rekli, deloma tudi v vezani besedi. Predvsem pa je za govor značilna razgibana intona- cija, vzkliki, vprašanja, čustveno obarvane povedi. Prizor, ko občinski sluga v starinsko »kanclijskem« je- ziku razglaša viteza Jurija »dosmrt- nim častnim članom gori imenova- nega mesta Konjice,«7 pa tudi v je- zikovnem pogledu pomeni zametek za jezikovno podobo poznejše Zvegle. Vsekakor je Rudolfova lutkovna igra Konjiške gore zmaj besedilo, ki z vrsto sestavin presega povprečje lutkovnih iger tega časa, hkrati pa že nakazuje posamezne poznejše bi- stvene značilnosti v avtorjevem lite- rarnem opusu.8 7 Tipkopis igre, str. 16. 8 Naj opozorimo samo na nekaj mo- tivnih sorodnosti v drugih Rudolfovih besedilih. Motiv jezera v gorah je osno- Besedilo druge predvojne Rudol- fove lutkovne igre Grad na Planinki doslej sicer še ni v razvidu, je pa avtor (6. januarja 1986) povedal ne- kaj podatkov o snovnih pobudah za- njo. Gre za snov ljudske pripovedke o nastanku Šentlovrenškega ali Črnega jezera na Pohorju, ki jo je vključil Janez Koprivnik v svoj spis Pohorje.9 Pripovedko o bogati in ošabni vdovi Jeri Hudovolni, ki je gospodovala na gradu na Planinki, je Branko Rudolf razširil z novimi motivi in osebami (glavna oseba Ivan Borovec), ki pa jih bo mogoče natančneje določiti šele, ko bo na razpolago besedilo igre. Z u s a m m e n f a s s u n g NOCH EINMAL: BRANKO RUDOLF DER PUPPENSPIELER Der Beitrag bringt ergänzende Informationen zum Artikel Begegnung mit Branko Rudolf — dem Puppenspieler (Otrok in knjiga, Nr. 21). Inzwischen wurde nämlich der Text des ersten Puppenspiels von Branko Rudolf Konjiške gore zmaj (Der Lindwurm von der Konjiška gora) evidentiert. Trotz der Anlehnung an die Motive der Volksprosa zeigt der Autor in den Details eine Aktualisierung des tra- ditionellen Stoffes. In der Figur Gašperček kann man die stofflichen Keime des späteren Werkes Zvegla potepuhova (Die Schwegel des Vagabundes) entdecken, in der Schlußschilderung auch den Gebrauch der archaischen »Kanzleisprache«, die sprachlich das Werk Zvegla potepuhova voraussagt. Prevedel v nemščino prof. dr. Mirko Križman va za pravljico Čudno jezero (Branko Rudolf: Čudno jezero. Maribor, Založba Obzorja, 1953, str. 5—16. Pravljica 7). Zmaj nastopa v pravljici Jež-ptič-kača -svinja-koza-zmaj (n. d., str. 17—27). Motiv zmaja je pogost tudi v Rudolfo- vih pesmih, npr. Godčova povest o zmaji (Branko Rudolf: Zvegla potepu- hova. Maribor, Založba Obzorja, 1960, str. 7—9). Posebej značilna je pesem Zmaj (Branko Rudolf: Odmevi času, Maribor, Založba Obzorja, 1976, str. 35), ki združuje oba motiva: Na temni strani tvojega bistva tebe, ki si človek ob temnih, grozljivo črnih jezerih, štrlečih skalah spi grd, pošasten zmaj, skrit, zvit v votlini: pravi zmaj. V tem besedilu motiv ni več povezan z bajeslovnim virom, temveč je prerasel v moderno občuten simbol človekove zgroženosti nad mračno poluto v samem sebi. 9 Janez Koprivnik: Pohorje. Ponatis iz Planinskega vestnika (1913—1919). (Maribor). Založilo »Sokolsko društvo« v Mariboru, 1923, str. 23—26. — Ko- privnik je tu objavil jezikovno in de- loma tudi vsebinsko popravljeno pripo- vedko Črno jezero na Planinki. Prav- ljica. Zapisal F(ranc) P(raprotnik). Po- potnik, IV. tečaj, št. 10, 25. maja 1983, str. 153—155.