238
Prirodopisne stvari.
Vrbar, rojar ali lesni črv.
Vrbar, rojar ali lesni črv (Weidenbohrer, Wei-denraupe; Cossu3 ligaiperda L.) po nekaterih krajih, kodar je bolj razširjen, na sadnem drevji, osobito jabolkih in hruškah, preobčutno škodo dela. Ker sem tega škodljivca, kolikor bilo mi je to mogoče , skoz celo njegovo dveletno dobo ob vseh njegovih spremembah natančno opazoval, naj mi bode dovoljeno, ga danes našim zavedenim domačim sadjerejcem vsestransko natančneje opisati.
Ta metulj ponočnjak, babica namreč, ima 5 do 6 cm. dolg, valjast in proti zadnjemu koncu na hitro zatumpijen život, razdeljen v obglavje in sedem črno-rujavih pa belkasto obrobljenih obročkov, kar vse je precej na debelo z dlako (flaum) enake barve pokrito. Cez razpeta krila meri od 8 do 10 cm., katerih zgornja so svitlo-rujava, natrošena s temneje rujavimi oblački in so z brezštevilnimi črnimi poševnimi potezami prepre-žena; spodnja krila njegova so črno-siva in s Črnimi poševnimi potezami ob zvunanjem robu previdena. Na glavi ima dvoje kot drobno kokaljevo zrno debeli, gladki, živo-črni očesi, iznad katerih kotov raztezate se dve ozki, fino nazobčani do 8 mm. dolgi tipalnici. Zadnji obroček na babičnem životu je ob straneh širje izobčen, kar ji služi v napravo neke črne-limaste slezovine, s katero jajčica prevleče in jih pri polaganji na dotieno mesto dobro prilepi.
Razen te zadnje opombe je mandeljc le nekoliko manjši, bolj tankega in pravilneje ospičenega života, babici po vsem popolno podoben.
Babica znese več sto samo na sebi umazano-belib, kot srednje repino seme debelih, nekoliko podolgovatih, s črno lepljivo tvarino prevlečenih jajčic v posameznih kupčkih od 10 naprej v šupljo, a še raje pa v ranjeno skorijo vrbovih, lipovih, jelševih, jabolčnih, hruševih in tudi drugih gozdnih in sadnih listnatih dreves; še cel6 trdemu ceni in hrastu ne prizanaša, kar mi lastno prepričanje potrjuje.
Jajčica polagati prične okolo srede meseca julija; iz njih izležejo meseca avgusta in tudi pozneje do 4 mm. dolge gosenčice,   kojih   barva je  z njihovo po-
239
znejo popolno identična. Zajed6 se male gosen-čice prec skoz skorijo do iičjevine in mehkega, sočnega lesa, kjer se tudi prvo jesen žive ter male rove napravljajo, kar se na drevesnem deblu po izdrezanem, drobnemu žaganju podobnem lesnem prahu spoznati more; ob tem času more se ta vražji škodljivec najlože ugonobiti s tem, da se poišče in pomečka. Prec drugo leto spomladi pa vrbar pod kožo uže veliko mehkejega lesa se svojimi močnimi in ostrimi roženimi čeljusti razje* ; kolikor bolj pa postaja krepak, tem dalje od navedenega prostora, navadno od desne na levo v nekoliko poševno mer globočeje v les proti strženu tako zajeda, da kot doraščena gosenica navadno naravnost po strženu gor prstove debelosti velik ter daljši ali pa tudi krajši rov napravi. Primeri se pa tudi, da v prvem letu malo nad koreninami mlado drevesno deblo okoli in okoli preorje in podljubni mehki les razjč; a niso ravno redke prikazni to , da se potem tako drevo posuši, osobito če ima le malo in slabih korenin, ter v slabi, pusti zemlji raste. Ce ima pa tako drevo krepke in močne korenine, ter je v dobri in zadosti močni zemlji vsajeno, se potem vrbarjev rov dobro obraste, a na obglodanem mestu se kot s srednje debelim dratom všenjeni obroček pozna.
Ako se pa v kakem drevesu po več vrbarjev nahaja, razvrtajo ga na vse strani po deblu tako, da ga, ee je uže tudi dobro močno, na dotičnem mestu ne ravno premočan veter odlomiti more, to pa zato, ker proti strženu le ena sama gosenica vrta, druge pa na okrog po deblu razjedajo in orjejo.
(Konec prihodnjič.)
247
Prirodopisne stvari.
Vrbar, rojar ali lesni črv.
(Konec.)
Mesto, kjer je gosenica (ali pa če jih je tudi več skupaj bilo) drugo spomlad na deblu glodala, spozna se lahko po nekoliko vdrti in bolj črni skorji (na mlajših drevesih) z veliko luknjo spodaj, ob kateri nahaja se precejšnja kopica debelim lesnim opilkom podobnega razglodanega lesa z drevesnim sokom nameša-nega. Ta prostor, tavadno velikosti dlana Človeške roke, mora se do živega lesa izrezati, da se tako daljni rov (in če je več vrbarjev bilo na enem prostoru, tudi drugi rovi) gosenice v les najde. Ce je ta rov naravnost gor zvrtan, more se mrčes z močnim, zadosti dolgim in špi-častirn dratom v njem prebosti in pokončati. Dokaz, da se je gosenica na ta način umorila, je, da — ko se z dratom v rojo drega, se iž nje sliši neko ,,žekanjeu, na kar se iz luknje rujavkast sok pricedi; če je pa rov na eno ali drugo stran zaokrožen, ali pa izpod drevesne skorje naravnost proti strženu umerjen, se z dratom nič ne opravi. Tu mora se pa vzeti ozko in dobro nabrušeno, zadosti dolgo dleto, s katerim se po roji Bkorja in les toliko časa izrezuje, da se do Črva samega pride, kateri se potem brez pardona umori.
Tako napravljene in izrezane rane morajo se potem gladko obrezati in osnažiti, ter skrbno in dobro z drevesnim (cepilnim) voskom zamazati in lepo obvezati, da se zopet dobro in čisto obrastejo in zacelijo, a drevo samo pa pogina obvaruje. Na ta način se je tukaj lansko leto na sadnih sosednih vrtih več jabolčnih in hru-ševih dreve3 v premeru od 1 do 3 dm. s prav dobrim vspehom pogina otelo, katerih (tudi vmes nekatere prav velike in globoke) rane so uže zdaj dobro obtečene in zaceljene.
Doraščena, dve leti stara gosenica dolga je od 7 do 10 cm.; njene živo črne rožene čeljusti so jako močne in ostre; ravno take barve je tudi njena krepka, ploš-nata in trda glava. Ves život njen obstoji iz 12 obročkov; prvi naobglavji (obglavje samo), pod katerega, ako jo dregneš, skoraj vso glavo skrije, previden je s črno liso klobuku čez sredo preklane štule podobno; daljni trije obročki so ob straneh brez gub, a na zadnjih os-merih se pa ob vsaki strani nahajate po dve nekoliko poševni grbi , nad katerima nahaja se na vsaki strani po ena bolj temno-rujava, nekoliko podolgasta pika; brez takih pik sta pa le drugi in tretji obroček od glave. Sprednji del gosenice in pa obrobka na životu ali obnožje je v podolžji umazano-rumeno-voščene barve; barva hrbtišča je pa do prvega obročka na obglavji mesnato-rudeča. Ves život ob straneh in po hrbtu je z redko in rujavo, do 4 mm. dolgo dlako poraščen, spodaj na životu je pa popolnoma gladka. Nog ima na obglavji 6, na obsredji života 8, in prav na zadnjem koncu 2; zadnjih deseterih nog je valjastih in z ostrimi krempeljei prav dobro previdenih. Gosenica je jako čila in živa,  ter v hoji naprej in poritensko zel6 brza.
Ko je gosenica v dveh letih se popolnoma razvila in dorastla , zleze iz drevesnega debla, da si poišče v trobljivem lesu ali pa v kaki drugi šari primernega prostora in suhega kraja za zabubovanje. Prve pridejo na dan  v prvi polovici  meseca  maja;   če  so napadena
drevesa blizo poti ali ceste, ne boš ob tem času in tudi pozneje ravno redkokrat videl posamezne gosenice čez pot brisati jo; če so pa taka drevesa blizo hiše ali druzega poslopja, opazil bodeš jo tudi tukaj, kjer si skrbno poišče pripravnega prostora — se zabubiti. Tudi ta mrčes napravi si iz razne primerne drobne in suhe ropotije dobro zliman gornji mešiček, v katerem, kot gosenica še celih pet tednov počasi svojo prvotno barvo v vedno bledejo spreminjaje — počiva. Po preteku tega časa spremeni se še le v pravo 5 cm. dolgo , lepo-ru-javo bubo. Spodaj na bubi opazuje se pet gladkih, ob zunanjih robih lepo-rujavih, a na ušencih pa svitlo-ru-menih, belkasto lisastih obročkov; na hrbtu je pa 7 takih obročkov vidnih, od katerih se prva sprednja dva pod krilišče skrivata, da jih na spodnjem delu videti mogoče ni. Cez obročke in pa ob zadnjem koncu ima buba 8 z večimi, a šest pa z manjšimi zobci (žagici podobnih) obrobkov, kar dela njeno površje za tip ostro in močno rapavo; bubini zadek previden je z dvema trdima in kratkima špičkoma. Kljunčku podobna bodica dela njeno (bubino) glavo rogomentno; od tega kljunčka 2 do 3 mm. oddaljeno ima na oprsji buba še majhen špičast izrastek.
Buba, katera meri v premeru 15 do 18 mm., postane pozneje rujavo črna in se nekoliko sključeno drži.
Oni vrbarji, kateri se v prvi polovici meseca maja kot godai zapredejo, zlezejo kot metulji v prvi polovici meseca julija na dan , na kar se oplodijo in nekoliko ur po oplodbi prično babice na zgoraj opisane kraje svoja jajčica polagati.
Med ptiči so vrbarjevi najhujši sovražniki žolne vsakovrstnega plemena, mali brgljezi in plezalci skrbno obirajo jajčica iz skorjinih razpok; detalji, zelene in črne žolne ga pa tudi se svojimi kljuni iz drevesnih debel dolbijo in izkljujejo. Kdor bi bil temu neverni Tomaž, naj le sadno in drugo listno drevje, če je tudi mlado in po žolnah tu in tam izdolbljeno, skrbno preišče, pa bode kmalu na koži zapazil vrbarjevi vhod in vežo pred njegovo glavno luknjo v drevesno deblo.
In tako smo zopet z enim prav navihanim sadnim škodljivcem domači sadjerejci v vsih njegovih potezah in posebnostih po praktičnem opazovanji pri kraji, da ga bodemo ložeje zasledovali in ga gotoveje pokončevali.
Prem dne 21. julija.
Matija Rant, narodni učitelj.