ANKETA MED PRIPADNIKI JLA
Skupni napori kujejo prijatelje
V Ijubljanskih vojašnicah služijo v enotah JLA mladeniči z vseh koncev Jugoslavije: vsak pride s svofimi navadami, s svojimi pogledi na svet in okolje. Ko oblečejo uniforme, so si vsi po vrsti enaki in vendar različni. Tako se v vojski dokopljejo do novih spoznanj, pridobijo si nove prijatelje, naučifo se ravnatiz orožjem in drugim in vsi imajo en sam cilj: braniti domovino. Sicer pa smo jih nekaj povprašali, na/ sami povedo, kaj jim pomeni služenje v enotah JLA in kako gledajo na naše mesto, s kat&rim se mnogi srečujejo prvič. Tole so povedali vojaki iz vojašnice Ljuba Šer-cerja:
SLADJAN   SMILJANIČ   (študent strojništva iz Čičevca v Srbiji): Ta-
koj ko sem se preoblekel, sem vojsko začel jemati resno. Kasneje sem sko-zi vrsto vaj, predavanj in srečanj spoznal, da je to zame resnično čast.
Presenečen sem nad tovarištvom, ki se kuje med vojaki ne glede na naro-dnost, vero ali kraj, od koder je pri-šel. Ni kaj, JLA je kovačnica bratstva in enotnosti, je vzor povezovanja med narodi. To je okolje, v katerem se ceni delo in v katerem krivice ne pridejo do izraza. Rad sem v Ljublja-ni: presenečen sem nad čistočo in
sprva nisem mogel verjeti, kako je to mogoče, da zna tu vsak prijeti za lo-" pato ali metlo, če je treba počistiti pločnik, predvsem pa dvorišča sta-novanjskih blokov. Ker sem voznik, sem spoznal, da so ljudje tudi v pro-metu zelo disciplinirani in ni težko voziti.«
IVICA SARDELIČ (študent iz Splita): »Jugoslovanska ljudska ar-mada je prav gotovo velika šola živ-
ljenja, saj se dokoplješ do marsikate-re resnice in marsikaterega spozna-nja. Naučiš se spoštovati red, disci-
plino, kar je v začetku sicer težko, potem pa se privadiš. Pridobiš si tudi strokovno znanje, kar ti utegne kori-stiti tudi v vsakdanjem življenju, in veliko prijateljev. Res je, da Ljublja-na nima morja, vendar ne čutim po-sebnega domotožja, ker je moja ma-ma Slovenka in sem zelo zadovoljen, da služim vojsko v Ljubljani. Rad jo imam, ker je. tako ražlična od Splita in ker ljudje veliko dajo na čistočo.«
ŽARKO LESTAN (elektrotehnik iz Orehovlja pri Novi Gorici): »Voj-ska je zame predvsem dolžnost do
domovine in pravzaprav prijetna ob-veznost. Vše6mi je, da sem med vezi-sti, ker si tako dopolnjujem znanje, pridobljeno v srednji šoli. Pravijo, da ni težko, kar se mora. A zame je vsee-no precej naporno. Pri tem ne mislim na disciplino. Tesem vajen, saj sem prej štiri leta preživel v dijaškem do-mu v Ljubljani. V vojski sem se do-kopal do spoznanja, da so majhna
zadovoljstva, za katera si tu kot vojak prikrajšan, še kako pomembna.«
DRAGAN GILIČ (elektrotehnik iz Novega Sada): »Ni, da bi človek ra-zmišljal, zakaj si v vojski, saj je cilj jasen: braniti je treba domovino, spo-štovati in gojiti tradicijo JLA in ko-vati bratstvo med narodi. Morda sem v enoti JLA, kjer služim, še največ
pridobil na spoznanjih o medseboj-nih odnosih med ljudmi. Presenečen sem nad korektnostjo starešin do vo-jakov in nad tovarištvom, ki vlada med vojaki. Kar se Ljubljane tiče, moram reči, da občudujem njeno sta-ro arhitekturo, ki jo pridno obnavlja-te, medtem ko smo z obnavljanjem starega mestnega jedra v Novem Sa-du šele na začetku. Velika razlika med Novim Sadom in Ljubljano pa je v tem, da je ves Novi Sad ob sobo-tah in nedeljah na ulicah, medtem ko se v Ljubljani počutiš kot v nekem grozljivo praznem prostoru. Tej ne-deljski praznini se nikakor ne morem privaditi. Glede Ljubljančanov pa bi rekel, da $p na prvi pogled sicer tež-ko dostopni, a ko se spoznaš z njimi, se ti odprejo.«
A. A.