10. VIL 1935 GLAS NARODA Stran 5 Delovne tete akademikov --------—- - .... . .. . .------ - ' -1 Maš mladi krali kum sokolskega oratora Dol. Lendava, 9. julija. Kaša severna meja je doživela preteklo ne­ deljo pomembno sokolsko slavje. Sokolsko dru­ štvo v Dolnji Lendavi je proslavilo 15-letnico svojega obstoja in razvilo sokolski prapor, ki ga je društvu poklonil mladi kralj Peter II. Mariborska sokolska župa, zavedajoč se tega važnega praznika na naši severni meji, pa je priredila delni župni zlet, katerega so se ude­ ležila društva murskega, prekmurskega in ptuj­ skega okrožja. Z jutranjimi vlaki je prispelo Sokolstvo v Dolnjo Lendavo, ki je bila vsa v prazničnem .i'...... ........................ ■ : ...š razpoloženju. Prišli pa so tudi bratje in sestre iz Medjimurja in Hrvatskega Zagorja. Bila je to prava jugoslovansko-sokolska manifestacija. Visokega kuma prapora, Nj. Vel. kralja Petra II. je zastopal na slavju komandat mesta iz Čakovca general Jovan Dokie, ki je razvil prapor v ime­ nu visokega kuma in privezal nanj krasen trak iz težke modre svile z napisom »Peter II«. Po blagoslovu sokolskega prapora je bila izvrstno uspela javna telovadba ob veliki udeležbi pre­ bivalstva. Bana Savske banovine je zastopal sreški načelnik dr. Kartnik, navzoči pa so bili tudi predstavniki raznih nacionalnih in kultur­ nih organizacij. S proslave je bila med velikimi ovacijami odposlana udanostna in pozdravna brzojavka mlademu kralju Petru II. na Bled. Vrlemu lendavskemu Sokolu k visokemu odli­ kovanju naše iskrene čestitke, z željo, da bi se pod novim kraljevini praporom zbralo vse kar jugoslovansko in sokolsko čuti. Zdravo! Smrtna nesreča kolesarja Maribor, 9. julija. Pri Ormožu se je zgodila nesreča, ki je za­ htevala za žrtev Sletnega Jožka Goloba iz Or­ moža. Po cesti blizu Ormoža je vozil na ko­ lesu neki kovač 3 m dolgo železno traverzo. Naproti mu je privozil na kolesu in v diru Sletni Jožko Golob ter zadel z vratom v tra­ verzo s tako močjo, da si je dobesedno pre­ bodel vrat. Dečko je imel še toliko moči, da se je opotekel do bližnje hiše, kjer pa se je mrtev zgrudil. — Krivdo nesreče bo ugotovila pre­ iskava. Akademiki iz vse države, združeni v svojih »Delovnih četah« pri delu. Lani so zgradili pri Virovitici krasen Sokolski dom, letos pa grade tam osnovno šolo. Poleg tega grade vodnjake z zdravo pitno vodo, širijo s filmi zmisel za higijeno, medicinci brezplačno pre­ gledujejo ljudi; veterinarji dajejo nasvete za živino, agronomi za racionalnejšo obdelavo Pred tednom smo ob pričetku sezone naj­ različnejših svečanosti in prireditev, kjer nastopajo tudi narodne noše, objavili čla­ nek, kjer smo opozarjali na razne pogreške narodnih noš. Pri evharističnih slavno­ stih smo spet videli tako slabe posnetke raznih avb, da smo v svojem poročilu mo­ rali napisati, kako potreben je zakon za zaščito narodnih noš, ker jih nam bodo drugače brezvestni imitatorji in ljudje, ki nimajo niti okusa niti znanja, popolnoma pokvarili. Iz naše narodne noše, te svete dedščine po naših dedih in babicah, bomo sami ustvarili maškare, kakršne že danes vidimo na vseh mogočih prireditvah. Ne­ poučeni ljudje sami pomagajo uničevati narodno nošo, a naloga naših šol je, da ohranijo te narodne relikcije ter skrbe, da se noše ne kvarijo z nepravilnimi posnetki. Še enkrat povdarjamo, da je v prvi vrsti šola poklicana vzgajati mladino in ves na­ rod v tem smislu, da varuje narodno blago in njegove oblike. Zato smo bili pa do skrajnosti presene­ čeni in ogorčeni, ko smo že na drugi šol­ ski razstavi opazili na najneverjetnejši na­ čin skažene zavijače. Na neki šolski raz­ stavi je bila razstavljena celo cela skupina takih skaz, ki niti od daleč niso več po­ dobne uprav zaradi svoje enostavnosti le­ pim zavijačkam. Najstarejše zavijače so bile popolnoma bele ter so se nosile tudi pod pečo, kakor podobno n. pr. vidimo pri beli čepici na portretih Danteja in beneških dožev. Kot avbica je pa imela zavijača v 17. stoletju črno vezen obod, kjer je včasih bela pod­ laga tvorila ornament. Tudi belo v belem ali pa črno v črnem so vezene stare zavi­ jače, ki so bile prvotne naj preprostejše avbe. Ohranile so se na Gorenjskem. Ko se je pa ta preprosta avba razvila pod vplivom mode in dobila koš v obliki plad­ nja, je zavijača živela dalje svoje skromno življenje. S pladnjastim košem je avba imela črn, zlato ornamentiran ali pa zlat obod s plosko vezenino. Zimska avba je imela pladnjast vatiran koš in kožuhovi- nast obod. Prej ploska zlata vezenina se je zemlje in slično. V teh četah je tudi mnogo Slovencev. Tako sta na naši sliki (kjer vidi­ mo skupino, ki dovaža cement), četrti in peti akademik (od leve proti desni) iz Dravske ba­ novine. — Na sliki jasno vidimo močno voljo in optimizem mlajše generacije, da posveti tudi svoj prosti čas za boljšo in lepšo bodoč­ nost naše vasi. razbohotila v močan relief z »gosenicami« in se proti koncu 18. stoletja pod vplivom visokih frizur tedanje dobe razvila v bo­ hotno zlato avbo z visokim košem pol­ žaste oblike. Tedaj je tudi zavijača dobila obod iz brokata. Le redko je imela zavijača tudi skromen zlat ornament, nikdar pa ni zavijača vsa zlata ali pa enostavno od bo­ gate zlate vezene avbe odrezan obod! Za­ vijača je vedno mehka in nikdar trda, kakor šo obodi avbe. Posebno je zavijača zanimiva zato, ker je sestra pocla, pociila in poculice, ki sega čez Belo krajino in Prekmurje tja do meja kajkavskega na­ rečja na Hrvatskem in se veže z bohinj­ skimi, rateškimi in koroškimi oblikami »čuf« in »kap« v enotno slovensko celoto pokrival. Tako tudi peča, ki je globoko na Hrvatskem vsa pisana, pri nas postane bela in sega tja do skrajnih meja beneških Slovencev. Zavijače z zlatimi obodi ali z barvastimi ornamenti na črni podlagi so prav tako napačne, kakor pisane vezenine na beli podlagi njih oboda. Takih zavijač naše prednice nikdar niso nosile in zato jih ne more nositi nobena naša mladenka, če ho­ če obleči narodno nošo. In zato bi pa tem manj smele s takimi izdelki naše šole kva­ riti naše narodne noše! Ne nosite jih niti k narodni noši niti h katerikoli drugi oble­ ki, da ne bi dajale slabega zgleda! Meka! o zamačkah Odlomki $ pota Salzburg, v juliju. Ko vzcvete Tivoli in se Ljubljana. sprosti v zlatu sončnih žarkov, ko s' zmrači leže spat.Zanj ni drugega življenja. Erich je pa ves drug. Vsakdo ima svoj obraz Irk.