Joža Vovk
Zajčja nadloga v Zaplankah.
n.
Pa je udarilo v Zaplanke kakor z jasnega neba. Tudi to je bilo silno žalostno in za Jurja s pušo celo naravnost usodno.
Je šel Jur s svojo ljubo puško nekega dne, kakoi po navadi, spet i čez polje. Takole na jesen je že bilo in zajci so sčasoma vendarle po- ™ stali že bolj redki, ker jih je Jur s pušo že velikanske množine postre-lil. Ata župan so ravno krompir kopali na njivi in nič kaj dobre volje niso bili. Zajcev so se prav za prav že kar preobjedli in menili so, da bi svoje hitro debelenje z delom morebiti le nekoliko ovirali. Postali so namreč ata župan Teleban že davno najdebelejši možakar v Zaplaukah. Jur s pušo je torej prišel po polju in z županom Telebanom sta se kot zvesta in dobta prijatelja menila o tem in onem. Pa je nekaj zašumelo, Jur s pušo pogleda, v travi se nekaj premika — zajec! — Jur dvigne puško, ___________________________________________pomeri — pok!
'•-'¦fr      "^ ~~           - —                     "~^                                      groza      prestrašna
—     _                 /-^.  ~                      /-T^%?Lššte>-~_              — županova maeka
¦-..¦-"¦    -   fjt JflL-    .    ¦OR^^   i^2T---^^3-—r'm '-Z' '  •      in obležala —  mr-
;*•-¦ ^>w^-/---/y\-T"<#   •ii.v; - tva...
)'-.'\7 /^ ->.\" \/:-J(\~yr''/^L-^^^r<^\^3±z,'^           Jur s pušo je
r 'T' ''/?    r'{ \ \ '/               y\ž-'"' "^Zj^ifer-r^""     ves   P'estrašen   in
r<   / /r v^ ¦¦¦-••, ^^i!fe3|E5Sfe  Pr?planT  rjT
¦   '''   T^C'    J^\y\ ^Žfc^^   '       7       ii        "                 '      O'     '
^, ¦vs\v')^sZ^žM$xm*' '^~'^vkčL"'''~1šLL ata župan ~ ^
fvS-yfl^",''iJ^'(.'v\/,-'.!^=^i,<J-- '-^/^^^^^^fg^^f^^^           »Kozla!« so za-
kričali   ata   župan
Teleban in strašno so se razsrdili. Vsi iz sebe so tekli k svoji ljubljeni mački, a bilo je prepozno, mačka se je že stegnila, mrtva in okrvavljena je negibno ležala na tleh.
>K.ozla si ustreli), kozla, zdaj si ga pa, ti Jur neumni! Pa tako sveto sem ti zabičal, da ga ne smeš. Krota šeinasta, nalašč si mi mačko ustrelil! Zdaj pa še miši streljaj doma pod omaro! Ne odpustim ti tega greha do smrti in še tri dni potem ne! Puško pa kar sem daj! Saj boš nazadnje še mene ustrelil, prismoda neumna! Sem puško in zgini, zgini mi izpred oči! Boš ti moje mačke streljal, ooo, tako se pa nisva zmenila!«
»Oh, ata župan, usmiljenje imejte z menoj, saj nisem mislil tako hudo, nisem mislil . . .«
»Seveda!« mu župan Teleban presekajo besedo in zakriče, da se je kar zemlja potresla. >Nič nisi mislil, štor štorasti. Saj še misliti ne znaš, zato si pa takega kozla ustrelil. Za božjo voljo, tak tepec, pa sem mu puško dal v roke!«
104                                       i
....¦-¦,¦-                                                                              -   .   '     _                                                                     '¦ ¦ -.   ¦ -<*/
tm           Jur pa ni odnehal.                                                                      _ /
B           Župan Teleban so se divje                                                '      l----
B   zagnali vanj, 8 silo so mu vzeli                         I j                 /<wL        —
H   puško, povrhu so ga pa se prav               l          ,'   .^^^^is^——. ^-—-v.   n
¦   gorko pobožali okrog ušes. Se          _L      \( 'j I -=*''   /^^S^^.^^Jp
¦   ne pomni nihče izmed Zaplan-    .<:-[  J/m         ///s    3^*Iflfc-*Jr P   karjev,  da  bi   bili   ata   župan    "     \'/Wj^Bk^. /^JT       f^P^I   J I   Teleban  kdaj  tako  jezni.   Jur        W'^ "&^C^'^flf^JjfM I    je tako  bridko  zajokal, da se     o      ^^j^J^r^^,, |H   lrW /^l I   je samemu sebi smilil in odšel.   ^i^^JV^^^LSil 1   /4JW
I             To je namreč tista najbolj              -'"(      ^^«=^1 V^J»LJiWi
f    žalostna   zgodba,   kako   je   Jur       "^ ^^^^^^"^TC^^^^^^SH
L     s   pušo   nenadoma   postal   Jur          ^ ^'xx**^^ \ ^(&Kjr^Ži4^>^^^g^^H
I'    brez puše. Kaj vse prinese člo-     -^Z^~—^~^~    J     Bts^C*^-''' ^K^I^^^I
¦     veku nemila usoda, to je  pač       ,^^-' '    /  jJr^^;.      jŠKmfSEL I    najbolje vedel in najbolj brid-    ^*^           /^/"^^gi      \\   ^^BsT^^j I     ko čutil nesrečni Jur brez puše.      -^-C"^     N^V   '      ^V    \^ ^E^^^^         1 I     Takrat se je pričelo zanj novo    f~^T\^~^               /^^ ,//     ^^Bf    *"*
I     življenje,   ki   nikakor   ni   bilo       (v ii f           ~~~   '^&rSup^T'   'D^f    - ^\\
i      posuto   z  rožicami   ali   vsaj   z       /,    , ^^^'^ >. ^yjf     -^    _f"^    ^"
I     zajci kakor dozdaj. Vse dolge     ip /'It ^^*<^^asjJs           (TV^'/ab&0&,
f      noči je premišljal, kako bi se     n '"^ :x'*^~zsčL»fs%L. -     ,        ¦ -"^^^/f-šs
i1       masceval nad krutim zupanom         -4j^av      ¦         ^ ^-^          ~~*^
!        Telebanom,    ki   so   zdaj   pre-     \(»^BQij*y--r         ->   /A../rfl^{/u.,,'''   ,...'   ^?''
!       vzetno  hodili s svojo, prav za
prav z Jurjevo pušo in svojim trcbuhom po polju in streljali zajce. Veliko jih seveda niso postrelili, ker ata župan Teleban še nikoli niso streljali in zato tudi znali niso. Zajci se jiJb. niso preveč bali ker so kmalu spo-znali, da streli iz puške župana Telebana niso prav nie nevarni in vsi zajci so bili prepričani, da ata župan streljajo samo sebi v zabavo in da zajcev streljati sploh resno nikoli ne mislijo. Zgodilo se je pa sereda tudi, da je kakemu dolgouhcu odletela taca, da je marsikak zajec nosil preluknjana ušesa, in celo tako daleč je prišlo, da je tupatam kak zajec obležal. Tedaj so ata župan Teleban slovesno korakali z njim skoz svoje Zaplanke in vrli Zaplankaiji so se svojemu županu silno čudili. Atu  županu  pa je bilo to všeč; na dolgo
in široko so morali razlagati, kje in kako "                   __^,
so zajca ustrelili.                                                  /~JLj^/^
Jur   je  tedaj   preživljal   težke   dneve.           '-<^V*3lSsžL
Slovo od župana Telebana mu sicer ni pri-        /y      /'\>f             >»v
zadejalo  bogve  kakšnega gorja, vse  teže      /^——>*-/( /Vv->      (VV mu  je   bilo   slovo   od   ljubih  zajčkov.  Ža-     x__<-,     -H/I    \    )/ lostno je  ogledoval  prazne  lonce na svo-           ^V        V  K>\.\j&
jem ognjisču in če je pomislil, da je vča-             V    =L=^Š\/ J
sih iz vsakega lonca gledalo zajčje bedro,         .     \     , i   JU   \y
so   se   mu   udrle  grenke   solze.   Na   vsak        // '///a^a^'^           JteTS
način je hotel spet priti do zajčje pečenke. ^//W/l ' ~jm/ ^S| 1S/ Na vse načine je poskušal, vse desetkrat yWm fff\ $&L-ffljr\Mb, in stokrat  premislil, kako bi se maščeval         / %   J^\ /iFMTTirr "       ^
nad županom Telebanom in toliko časa si          '-    '    m   '1 (¦!!_ ^f     /IH1 j»
ni dal miru, da je pogodil pravo misel.                        '"     \'     P*   *""
(Dalje.)             ' •    "