Albin Podjavoršek: Mladinsko čitanje in ,,Naš rodw. Čc hoče biti kaka stvar dobra, jo moramo skritizirati, t. j. podati nje negativna svojstva, obenem pa z nasveti in drugimi sončnimi pripomočki podprcti, da morc uspeti v občo korist. Razen tega pa je potrebno osvetliti vsako, posebno pa še kulturno-pedagoško zadevo, iz praktičnega gledišča in čim popolnejše podati dejstva iz življenja. Sicer pri nas dosedaj menda ni bilo navade, da bi katero revijo takole med izhajanjem occnjevali, pač pa so jih vsepovsod in vsepovsod samo priporočali in priporočali, pa naj se je godilo to v šoli ali po časopisju. Upal bi si trditi, da je bil ta pojav pri nas nezanimanje kulturne javnosti za mladinsko literaturo in da se tej kulturni panogi naša poklicna umetnost ni bdzvala kakor se za kako kulturno vejo spodobi. Kajti mislim, da je mladinska literatura svet umetnosti zase, kakor je zase n. pr. poe= zija, glasba, likovna umetnost i. dr. Vse pa druži v skupnem deblu umetnost. Da se je ob »Našem rodu« zganila javnost, posebno pa še oblikovalec in izobraževalec našega naj* mlajšega rodu, da se osobito na učiteljskih zborovanjih vrše v tej zadevi stvarne in dobre debate, jc prikazati kot zdrav pojav, ki ga moramo biti veseli! Novi pojmi in načela delovne šole — skratka delovna šola — so mnogo zainteresirani na tem, kakšno čtivo naj čitajo naši otroci. Istočasno pa — ob prelomu s čitanko — kaj naj čitajo, oziroma kje dobiti za to primernega čtiva. Nj, treba posebej poudarjati, da je slovenska mladinska umetnost jako revna in da ima slovenski učitelj s svojo šolarsko knjižnico večinoma prav klavrne uspehe. Izbor fcnjig je namreč jako težaven, če pa učencu knjigo vendarle »vsiliš«, pa jo večinoma nosi s seboj »n-a sprehod«, da ti jo čez teden dni neprečitano vrne. Zato je nujno, da spoznamo, kaj naš otrok prav za prav hoče, in kako bi ga vzgojili za vnetega čitalca knjig. Ker nam je dandanes naš »Naš rod« najbolj pri srcu in ker gledamo v njem vstopanje mladinske umetnosti (tu mislim poczijo, prozo, slflcarstvo in glasbo) v resnični okvir umetnosti, je prav utc= meljeno, da se v tej važni zadevi oglašamo in podamo svoja mnenja v prvi vrsti iz razreda — t. j. življenja našega šolskega rodu. Naii mladinski pisatelji so imeli žal ponajvečikrat navado, da so hote pisali za otro= ke po otročje. Njih junaki so bili sami »sose* dovi Jurčki«, »naše Micike«, zraven še kafc pridni Janezek in hudobni Mihec itd., nikdar pa duše, duše, duše. Mlad človek hoče drzovitih dejanj, junaških dovtipov, »Tolovaje Mataje« itd., nikakor pa solzavifo Jurčkov, ki jih gonijo strahovi, ali histeričnih Micik in Maruš in njihovih punčk ... Ugank hočejo, misliti hočejo, v neznane svetove želijo otro-ci, samo treba jim dati duše! Naj navedem primere iz svojega razreda: v čitalni uri čitamo titularno mladinsko knjigo X. Čitam sam glasno, čita najboljši učenec, čita lepo in umerjeno. Rezultat: dolgočasje in zevanje! Drugi dan izberem Jurčiča. Čitamo »Jurija Kozjaka«. Ali je bilo tu poslušanja! Jurij jim je imponiral, Turlki so jim izredni junaki, Marlca Kozjaka obžalujejo, da je vstopil v samostan itd. Za tem »Domen«, »Deseti brat«. Uspeh: jedva čakajo, da dobe na posodo omenjene knjige, ki romajo zdaj iz roke v roko. Nekoč sem prinesel Cankarjeve »Podobe iz sanj«. To je bila poczija, ki smo jo globolko čutili. Mislim, da še nikdar sam od sebe ni nastal v razredu tak čuvstven mir, kot se je zgodilo ob Podobah. Pravimo, da jc Can= kar težak, da ga je težko razumeti. Moji otroci so dokazali, da ga ni treba razumeti, temveč čutiti in samo čutiti. In smo dalje ČU tali »Moje življenje« in »Mimo življenja« in povsod čuvstvovanje, da je ob svršetku greh bilo, prckiniti sveto tišino. Zakaj takšni čudoviti uspehi? Menim zato, ker če ni bilo ju> naških dogodivščin, so /. umetniško dušo predstavljene junaške duše. (NB. pa so moji učenci bolj »divjaki« kot ne; ne mestni cme* rikavci, kmetska, daleč od civilizacije živeča kri...) Naj dodam, da me je prišel marsikateri prosit imenovanih knjig in da smo se v šoli učiti čuvstvenega prednašanja nevezane poezije na željo — učencev. Ob »Skodflici kave« i. dr. pa je menda marsikdo prt^rešetal svojo dušo in mislil na mater. Tako, da se mi je zdelo, kot da so nas takšne urc vsc nekako poduhovnile in nas zvezale v eno ... Učenci začenjajo umevati lepoto knjige in čitajo potcm še preradi. Nekoč sem čul od !kmetice« matere o nckem učitelju to-le oceno: »Dober jc naš učitelj, ničesar nimam reči, le otroke nam je čisto znorcl! Naš samo bere in bere, da ni za nobeno drugo rabo več. Še na pašo ga ni poslati! <ln poleg tega še glasno zavija, kakor da bi bil na prižnici!« Evo, izvenšolsko delo za bodoče pokolenje! Ali ga je sploh mogoče o- in preceniti? A to ne spada sem! Če ob taki mimoidoči črti razumemo mladinsko čitanje, kaj bomo rdkli o »Našem ro= du«? Prvič to, da mora ostati s svojo vsebino izključno osnovnošolski list in v narodni šoli vršiti svojc poslanstvo. Drugič, da moremo takšnega, kakršen je zdaj, prav s pridom uporabljati v šoli in da nam je v veliko pomoč pri celokuprtem pouku posebno na višji stopnji. In še ne'kaj, o čemer pa bom povedal pozneje . ' Letošnji »Naš rod« je zadovoljil učence in mene, ker je pokazal resno umetniško stremljenje. »Žabe« n. pr. so res nekaj svojevrstnega, heki »drugi svet«, v katerega so tudi moji učenci z veseljem vstopili in jedva čakajo nove številke. Hej, in »Cicibanov svet« — ena, deset, sto ugank! Samo škoda, da ga je tega sveta v vsafci številki tako malo! Tak= šna stvar vzbuja interes, istočasno pa uči mvsliti, ne da bi sploh koga na to navajal. Morda se bo ravno ta oblika spisovanja za mladino v bodočih časih najbolj uporabljala, kar pa bi bilo psihološko utemeljeno. V vsakem povprečnem talentu živi nagnenje iskanja. Tu je mogoče to nagnenje popolnoma izrabiti —¦ in to celo brez pritiska ali sodelovanja učiteljevega. Kakor ima sedaj »Cicibanov rod« svoj kotiček zadaj, bi si želel postaviti ga na prvo mesto in razširiti! (Če bodo, ali ne bi bile interesantne v tafcem načinu spisane fu* di bodoče čitanke?) Drugo, kar so v letošnjem letniku vzeli učenci z zanimanjem na znanje, so potopisi. Seveda imam v mislih višjo stopnjo! N. pr. Sirkov opis »V Macedoniji«, Cerkvenikov »Iz Sarajeva«, Reyev »Vzpon na Mont Blanc« i. dr. Če smo naše učence dobro šolali, jih potem ne smemo imeti tako za zabite, da bi jim bili n. pr. omcnjcni prispevki pretežki. KoliIkor sem imel prilike opazovati učence, trdim, da ne! Zlasti če je pisan članek z resnim, a ne s tistim priskutnim »otroškim« jezikom. Na vse zadnje je treba le realnosti in upošteva« nja dejstva, da mladina dandanes zna iz šole ven mnogo, mnogo več, kot pa je znala v istih letih mladina pred desetimi, dvajsetimi leti. Vsaka najzadnja slovenska koča ima skoro sigur.no časopis, imovitejši kmetje pa naročene dnevnikc, česar v polpretekli dobi pri nas niti misliti ni bilo mogoče. Da otroci višjih stopenj čitajo doma časopise, je znana stvar. Da pa so v marsikaterih zadevah (kultura, zgodovina, zemljepis, narod, država, po= slanci, skupščina itd.) celo bolje poučeni kot njih odrasli starši, bi si tudi upali triditi. Jas= no, da v okviru svojega otroškega gledanja. V prihodnjih svojih razvojnih dobah pa bodo sigurno zopct po svoje gledali, kakor je pač člove'k — večno sc razvijajoče bitje — ustvarjen! Zdaj pa šc življenjepisi! Kar se mi zdi v »Našem rodu« najbolj hvale vredno, je to, da je pričel naši mladini in narodu prikazovati predstavnikc naše likovne umctnosti. Otroci poznajo kolikor toliko pcsnikc in pisatelje, znani so jim Prešeren, Stritar, Lev= stik, Župančič, Gangl, Cankar itd., tudi njih podobe so jim znane. Da pa so na katerikoli šoli čuli kaj o Jakopiču, Jami, Tratni'ku, Kraljih itd., pa zelo, zelo dvomim. To jc eno! Drugo jc glede tcžkočc sloga oziroma načina podajanja, na čcmer se nekateri zelo spodtikajo. Mene osebno so citirani življenjepisi prav razveselili, učencem pa sem na njih podlagi tolmačil in razlagal, kolikor sem vedel in znal. Imaš za mesece dela, učenec pa profit, ker postaja bogatejši. In ko ponovno čita težko razpravo, jo razume. Čital pa jo bo še Ikdaj pozneje in ne bo mu tcžka. Glede tujk pa sem mncnja, da jih v mladinskih spi= sih izločajmo! Ako pa avtor le ne more mimo njih, pa jih izrazimo poleg v oklepaju s slovensko besedo! Mnogokrat pa bo tudi potrebno otroke na določnc tujke navaditi, po= sebno šu, če so občega pomena, n. pr. besedc kultura, civilizacija, organizacija .. . itd., mi= mo katerih praktično življenje žc skoroda iti ne more ... Ako »Naš rod«, četudi mimogrcde, obdclaš z otroki, jim olajšaš razumcvanje istega. Ne vsega, temvcč tisto, kar se ti zdi, da je težje oziroma veš, da otroci ne znajo. In tu jc šola! Vzemimo n. pr. članek o Tratniku. Za višjo stopnjo odlična stvar! Seveda ne razumejo, kaj je to »socialna umetnost«, »eks= presionizem« i. dr. Ampalc za to jc tu šola, da razloži, kaj je to »socialna umetnost«. Sploh tc pojme! Dovoljujcm si izraziti mnenje, da mora narodna šola dandancs tudi te reči upoštevati in obdelati ravno tako kakor procentc in borzne računc, ker v življenju igra umetnost danes prav tako široko vlogo kakor tako zvani praktični predmeti. Tu tiči kulturno-vzgojno jedro delovne šole ali kakor žc tem novim idejam pravimo!... Da mislijo otroci dalje sami, o terh scm prepričan! Še tisti »ne.kaj«! Namreč j>Naš rod« postaja splošno ljudski list. Čitajo ga tudi odrasli, katerih kultura je kultura narodne šole. In čitajo ga z zanimanjem, to sem na mnogih mcstih opazoval. Mislim, da ustvarjamo družinsko revijo. Zato bodi »Naš rod« poslanstvo narodne šolc med narodom in kot tak ostani tipično osnovnošolski list!