Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 % Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNISTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 13.000 Letna inozemstvo .... » 18.000 Letna inozemstvo, USA dol. 25 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 [ m J Leto XXXII. - Štev. 43 (1626) Gorica - četrtek 30. oktobra 1980 - Trst Posamezna številka lir 300 Fran Erjavec in naš čas Slovesen zaključek škofouske sinode v Rimu (Ob poimenovanju štandreške osnovne šole 19. oktobra 1980). štandreška osnovna šola na Goriškem si je izbrala ime naravoslovca in pisatelja Frana Erjavca. Njegovo življenje in delo pričata, da je izbira posrečena. ŽIVLJENJSKA POT Fran Erjavec se je rodil v Ljubljani leta 1834, umrl pa v Gorici leta 1887. Pokopan je na goriškem pokopališču. Otroška in prva mladostna leta je preživel v Ljubljani. V tej dobi se začenja njegovo prvo spoznavanje narave: najprej doma, pri očetu in na domačem vrtu, pozneje pri priro-doslovcu Ferdinandu Schmidtu. Erjavčeva literarna dejavnost pa ima svoj začetek v gimnazijskih letih. Ljubljansko realko je takrat obiskovala skupina izredno delavnih in nadarjenih dijakov, ki so se v svoji mladostni vnemi navduševali za svoje jezik in svoj narod. V sedmi šoli so začeli na roko pisati list »Vaje«. Tu so se ob medsebojnih spodbudah rojevali številni leposlovni prvenci, tudi Erjavčevi. Po maturi se je Erjavec vpisal na dunajsko univerzo. V skladu s svojim nagnjenjem in zanimanjem se je odločil za pri-rodoslovje in kemijo. Na Dunaju je deloval tudi v slovenskem dijaškem društvu in še naprej pisal. Študij je redno opravil. Najprej je eno leto služboval na Dunaju. Naslednjih enajst let je Erjavec preživel v Zagrebu, kjer je na realki predaval naravoslovje, zemljepis in nemščino. V tem času je prepotoval bližnje in daljne kraje ter nabral veliko dragocenega gradiva za svoje znanstvene raziskave. Na Hrvaškem je užival velik ugled kot vesten šolnik in strokovnjak. Zaradi svojih temeljitih in strogo znanstvenih razprav je kmalu zaslovel v znanstvenih krogih, tudi mednarodnih. Zagrebški dobi je sledila goriška, ki je trajala šestnajst let. V Gorici je Erjavec poučeval na realni gimnaziji ter nadaljeval s svojimi naravoslovnimi izleti. Prehodil je Kras, Brda, Furlansko nižino in svet Julijskih Alp. Domov se je vračal s polno torbo rastlin, živalic in kamnov. Na svojih poteh se je Erjavec zelo rad pogovarjal z ljudmi. Zanimalo ga je njihovo življenje, predvsem pa njihov jezik. Zapisoval si je neobičajne besede, pregovore in reke. Tako se je naravoslovcu velikokrat pridružil jezikoslovec. Ob vsem tem ni zanemarjal literature. V Gorici si je Erjavec ustvaril družino. Tudi krog njegovih goriških prijateljev se je čedalje bolj širil. V našem mestu in med našimi ljudmi se je kmalu počutil domačega. Zavzemal se je za prosvetno delo na Goriškem, od njega so prihajale številne pobude in vsestranska pomoč. Z veliko pozornostjo je spremljal dogajanje v literaturi in bil v zvezi s pomembnimi osebnostmi takratne slovenske književnosti. 2ivo se je zanimal za politične razmere na Slovenskem, čeravno sam ni bil izrazit politik. V političnem mišljenju je ostal vedno zvest slovenski in slovanski misli, ki je njega in njegove tovariše vnemala že v šolskih letih. Bivanje na Hrvaškem in v narodnostno ogroženi Goriški je dajalo njegovi politični misli širino in vedrino, kakršne marsikateri osrednji slovenski politik, zapleten v osebne spore in načelne politične boje, ni premogel. Erjavec je ostal v Gorici do smrti, to je do svojega triinpetdesetega leta. NARAVOSLOVEC IN PRIPOVEDNIK Erjavčevo življenje se jasno odraža v njegovem mnogostranskem delu. Že prvi spisi, objavljeni v Vajah, napovedujejo Erjavca naravoslovca In pripovednika. Ta srečna združitev je dala vrsto odličnih, umetniško slikovitih in strokovno neoporečnih prikazov živalskega sveta, kakršni so Žaba, Mravlja in še kak drug živalski portret. Pozneje se je Erjavec posvetil sistematičnemu pisanju ljudske zoologije. Najimenitnejši tovrstni izdelki so Domače in tuje živali v podobah, Naše škodljive živali v podobi in besedi in vrsta samostojnih naravoslovnih spisov. Neminljiva vrednost Erjavčevih opisov narave je v tem, da so daleč od suhega strokovnjakar- stva in da poudarjajo razmerje med člo vekom in naravo. Z leposlovno naravoslovnimi in poljudno znanstvenimi spisi je Erjavec oral ledino v našem slovstvu. V samo leposlovje spada vrsta Erjavčevih povesti, med katerimi izstopajo zna-čajevka Avguštin Ocepek, zabavna in razgibana povest Huzarji na Polici in vzgojno poučna pripoved Ni vse zlato, kar se sveti, za nas še posebej zanimiva, ker se dogaja v naših krajih. Erjavčeva pripovedna proza se odlikuje po zanimivi zgodbi, humorju in stvarnosti. In končno — Erjavčevi potopisi. Tudi tu pisatelja bolj kot natančen popis poti in geografije zanima človek. Pripoved poživlja s šaljivimi prizori, kritičnimi opazkami in anekdotami, da postane sočna in. privlačna. Taki so npr. potopisi Pot iz Ljubljane v šiško, Eno noč na Kumu, Na kra-ški zemlji. Nadvse pomembno je tudi Erjavčevo znanstveno delo. Med številnimi znanstve-(nadaljevanje na 2. strani) Zaupnica italijanski vladi Poslanska zbornica je v soboto 25. oktobra izglasovala zaupnico novi Forlanijevi vladi. Zanjo se je izreklo 362 poslancev (DC, PSI, PSDI, PRI), Južni Tirolci in Dolina Aosta, 9 liberalcev se je vzdržalo, proti pa je glasovalo 250 poslancev (PCI, Unione proJetaria, neodvisna levica, radikali in misovci). Pred glasovanjem je Forlani v programski izjavi omenil tudi Slovence. Dejal je: »Za slovensko jezikovno skupnost nameravamo predložiti organski zaščitni ukrep na osnovi posebne komisije, ki je bila v ta namen ustanovljena, v tesni povezavi z deželo Furlanijo-Julijsko krajino.« Forlani ni omenil izpada glavnega tajnika PSI Craxija zoper papeža v zvezi z ljudskim glasovanjem o splavu. Dejal je le, da je odgovornost vlade različna od odgovornosti strank, ki jo sestavljajo. In kaj je dejal Craxi med razpravo o programskih izjavah Forlanija? Opozoril je na dva refe-lenduma o splavu, ki so ju sprožili italijanski katoličani, kar da lahko povzroči v italijanski družbi resne rane. Dolžnost Cerkve bi bila, da ne poziva državljanov zoper državne zakone. Pri tem je spregledal Kristusove besede »Boga je treba bolj poslušati kot ljudi.« In umor še nerojenega bitja Bog prepoveduje prav tako kot bitja, ki že samostojno živi. Craxi se je tudi spravil nad »tujega« papeža Wojtyla. Omenil je nekega komentarista, ki je ob izvolitvi sedanjega papeža dejal, da ostaja nevarnost, da bo novi papež vodil Italijo s poljskimi očmi. Nenavadni Craxijev izpad je prisilil tajnika DC Piccolija, da je nastopil v zaščito papeža. Papež ne more biti tujec v Italiji, saj pripada Cerkvi, ki je univerzalna. Cra-xi bi moral vedeti, da spada k svobodi človeka tudi svoboda verovanja in svoboda delovanja Cerkve. Če Cerkev uči nekaj, kar ni v skladu z državnimi zakoni, je to njena pravica, ki se je ne sme kratiti. DC se je dosledno borila in se bo dosledno borila proti zakonu o prekinitvi nosečnosti. Ni proti ustavi, tudi ne fanatizem, če Cerkev brani življenje. S slovesnim »Tebe Boga hvalimo« se je v soboto 25. oktobra zaključila v Sikstinski kapeli v Vatikanu sinoda škofov, ki je trajala polnih 30 dni. Udeleževalo se je je 216 škofov, med opazovalci pa je bilo 16 družinskih parov. Msgr. Tomko, po rodu Slovak, je med zaključno slovesnostjo prebral »Poslanico krščanskim družinam v sodobnem svetu«. POSLANICA SINODALNIH OČETOV Vsebuje štiri glavne dele. Prvi govori o položaju družin v celotnem svetu. Marsikje silna beda ovira mlade ljudi, da se morajo celo odpovedati svoji pravici po lastni družini. V drugem delu je predstavljen božji načrt o zakonu in družini. Tu se poslanica soočuje z urejanjem rojstev v duhu okrožnice Pavla VI. »Humanae vi-tae« iz leta 1968. Tretji del pojasnjuje, kakšen naj bi bil odgovor krščanskih družin na božji načrt. V četrtem delu pa je govora o odnosu med Cerkvijo in družino. Vse, kar je povedano o družini in zakonu, se da strniti v dve besedi: ljubezen in življenje. Poslanica odločno odklanja protispočet-na sredstva, sterilizacijo, splav in evtanazijo (umor iz usmiljenja) ter obsoja ustanove in vlade, ki se tega poslužujejo ali predlagajo. Čeprav je za verne zakonce dostikrat težko držati se božjih postav in nauka Cerkve, pa je treba ta nauk ceniti in spoštovati ter se opirati na Kristusovo milost. Poroka je povezava ljubezni z medsebojnim darovanjem, zato je posredovanje življenja neločljivo z zakonsko zvestobo. Življenje v zakonu mora biti človeško, celostno, izključno in odprto za nova življenja. Zakonci morajo biti orodje in služabniki Kristusovi in oprti na njegov križ, ko gre BI. Luigi Orione, ustanovitelj kongregacije Malega dela božje Previdnosti za težke zahteve kot so spolna zdržnost, vsaj občasno, za urejanje rojstev. Vendar naj pa nihče, ki teh zahtev morda ne spolnjuje, ne izgubi poguma. Ko govori poslanica o položaju družin po svetu, ki so izpostavljene bedi in nasilju vseh vrst, obtoži vlade in mednarodne ustanove, ki ne spoštujejo družinskih pravic, družinske intimnosti, verske svobode, odgovornega očetovstva in vzgoje otrok. Pogosto se na družine prelaga reševanje družbenih, gospodarskih in demografskih problemov, ki so tako prisiljene uporabljati nemoralna sredstva. Končno poziva sinoda škofov, naj se LEV DEDELA Ob Vset netili in amini verah duš ■ Na Južnem Tirolskem je prišlo do vrste atentatov, ki pričajo, da nekateri niso zadovoljni s trenutnim stanjem v deželi. V Meranu je eksplodirala bomba na gradbišču stanovanjskega bloka, ki je povzročila le majhno gmotno škodo, pa zato tem večji preplah. Odkrili so še dve drugi bombi, ki pa nista eksplodirali. V kostnici v Burgeisu v dolini Vinschgau (Val Veno-sta), kjer so pokopani italijanski vojaki iz prve svetovne vojne, so našli v košu za smeti 10 kilogramov dinamita, ki pa k sreči ni eksplodiral. Na kraju atentata so našli letake, ki jih je pustila nemška teroristična organizacija »Tirol«. V njih se zahteva pravica do samoodločbe Tirolske. Iste letake so našli tudi ob grobnici senatorja Tolomeia, v času fašizma velikega razna-rodovalca nemško govorečih Tirolcev. Vsi sveti niso dan teme, temveč dan svetlobe. Na grobove padajoče orumenelo in uvelo listje, mračine poznega letnega časa, ki pošilja na polja in gozdove več senc kot sonca, prve neizprosne slane in sneg že skoraj v nižine, sicer ustvarjajo vtis temnega praznika, praznika smrti, odmiranja in žalosti. Vendar so vsi sveti in prazniki vernih duš svetli spominski dnevi povezave med Živimi in mrtvimi, ki za naše pokolenje in za vse naslednje rodove v resnici niso nikoli umrli. Morda v dobi, polni bučnega lova za konkretnim, razumarskim, treznim, materialnim, otipljivim, preveč pozabljamo na tiste, ki so se iz naše dnevne svetlobe odmaknili v nam skrivnostna in neznana prostorja nadbivanja. Sence in mrak naj ne bodo tista pregrada, ki preprečuje, da bi jim podali roko, njim vsem, številnim svetnikom, bojevnikom za dobro in resnico, požrtvovalnim in herojskim ženam, vzglednim in odločnim možem, vedno pripravljenim, dati vse, tudi življenje, za resnico in pravico, za svobodo božje besede, za ljubezen in za čistost in premočrtnost vseh tistih mnogih, mnogih človeških pokolenj, katerim smemo tudi sami pripadati. V današnji dobi je že skoraj zatonila v pozabo tista nadvse človeška filozofija sobivanja živih in mrtvih. Številni kulturni krogi, verstva in družbena izročila so mrtvim odmerjala izrazit in odločilen pomen. Le-ti, skriti v nezemeljsko, odmaknjeni iz našega življenja, iz našega konkretnega vsakodnevnega trenutka, so bili razsodniki bivanja, usmerjevalci rodov, kažipoti pravilnega razvoja človeka in družbe. Seveda so obtičale v razvoju vse tiste skupnosti, pri katerih se je spominjanje mrtvih in njihovo pravilno vključevanje v tvornost časa izrojevalo v češčenju smrti, v mistično češčenje umiranja in temi, Žalosti in obupa; zadrgnile so si zanko okoli vratu bivanja. Možna je namreč le pravilna mera v odnosu med mrtvim in živim. Tedaj mrtvo nikakor ni mrtvo, temveč bistvena življenjska izkušnja starodavnih rodov, ki tudi nas vodi po pravi poti, nas uči in vzpodbuja. Vendar moramo to pot prehoditi sami. Ne moremo je prepustiti mrtvim, ki so jo že davno prehodili, da jo še enkrat prehodimo tudi sami. Prav krščansko versko izročilo je veliko izročilo življenja, ki v vseh prostorih bivanja premaguje smrt. Zato mrtvi v resnici niso mrtvi, temveč posebna oblika bivanja, presumljiva kot božja ljubezen. Tudi ta nikoli ne umre. Padajoče jesensko listje je le prevara, ki ne sme postati samoprevara. Za mračno in mrzlo zimo pride vedno pomlad, vstane vedno novo življenje. Za smrtjo se rodi Vstajenje. Tudi zaradi tega so vsi sveti, četudi dan spomina na naše drage, odmaknjene pokojnike, svetli dnevi, ki govore ne le o moči spomina, temveč o sili večnega življenja, v katerem nismo nikoli umrli, temveč si, živi in mrtvi, podajamo roko iz časa v čas, iz rodu v rod, v bivanju, ki smrti ne pozna. družinske pravice — omenjenih je štirinajst — predložijo Združenim narodom, da jih uzakonijo in razglasijo za splošno veljavne. PAPEŽEVE SMERNICE Ob svojem govoru v Sikstinski kapeli je sv. oče pozval teologe, naj pomagajo škofom pri uveljavljanju okrožnice »Humanae vitae« glede urejevanja rojstev ter prispevajo, da bodo osebe dobre volje nauk Cerkve vedno bolje razumele. Duhovniki naj podpirajo zakonce doumeti, da nauk Cerkve ni nek ideal, ki se ga da le po stopnjah doseči, ampak božja zapoved, ki zahteva, da se težave premostijo. Ločencem, ki so se znova poročili, je treba pomagati, da se ne bodo čutili ločeni od Cerkve. Smejo prejemati tudi sv. obhajilo, če živijo v zakonu vzdržno, odpovedujoč se svojskim zakonskim dejanjem. Zena v svojstvu matere ne sme biti prisiljena, da dela izven doma. Plača mora biti taka, da lahko žena ves čas posveti družini. IZJAVE NADŠKOFA ŠUŠTARJA Na vprašanje časnikarja radia Trst A, kako gleda na opravljeno delo zadnje škofovske sinode, je ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. A. Šuštar dejal, da je pomen sinode zelo velik, ves svet je bil opozorjen na pomen družine. Okrožnica »Humanae vitae« je dobila svojo potrditev, toda hkrati je Cerkev pokazala izredno razumevanje za zakonce v stiski. Izrednega pomena je razglasitev pravic družine. Sv. oče naj bi čimprej pripravil novo okrožnico o družini. Sedaj pripravlja svojo drugo okrožnico o usmiljenju, ki naj bi bila objavljena na letošnji praznik Kristusa Kralja 23. novembra. NOVI BLAŽENI Naslednji dan, v nedeljo 26. oktobra je sv. oče v koncelebraciji s sinodalnimi očeti v baziliki sv. Petra slovesno razglasil za blažene tri Italijane, ki so veliko dobrega storili v okolju, v katerem so živeli. Najbolj znan je duhovnik Luigi Orione (1872-1940), ustanovitelj Sinov božje Previdnosti. Bil je velik prijatelj Poljske. Po vsem svetu je odprl zavetišča za otroke, telesno ovirane, sirote, reveže, težko in neozdravljivo bolne. Neomajno je zaupal v božjo Previdnost. Odlikoval se je po izredni ljubezni in preprostosti. Bil je resničen božji težak, je o njem dejal v nedeljski pridigi Janez Pavel II. Bartolo Longo (1841-1926) je bil laik, izredno predan Cerkvi in sv. očetu. Njegovo življenjsko delo je bazilika rožnovenske Matere božje v Pompejih pri Neaplju, kjer je tudi pokopan. Iz ljubezni do Marije je v molku prenašal nadloge in obrekovanja vseh vrst. Redovna sestra Marija Sala (1829-1891) je bila v kongregaciji sester Marcelink tiha vzgojiteljica zaupane ji mladine: »Od nje naj se naučijo, je dejal sv. oče, zlasti redovnice biti vesele in velikodušne pri delu, čeprav je to skrito, enolično in ponižno.« V opoldanskem nagovoru je papež še enkrat omenil svojsko osebnost treh blaženih, nato pa je označil sklepe pravkar zaključene sinode škofov za resničen dar edinosti v Sv. Duhu, za katerega Cerkev ne neha prositi. i ¥ Na levi bi. Bartolo Longo, na desni Marija Ana Sala m uu m Ob škofovih vizitacijah v slovenskih župnijah Na vrsti je Štandrež I