12 Povest iz domačih hribov. Čez nekaj minut se je vrnil in dal dekletu škatlo, v kateri je bila svilena ruta in srebrna verižica s križcem. »Vidiš, Pavla,« je rekel, »to sem ti kupil, ko sem bil zadnjič v mestu, da bi te malo razveselil. Zal si že prej odšla. Vzemi zdaj in vsaj malo bodi vesela!« Rahlo je pogladi!a lepe reči, velike črne oči so se ji zasvetile, toda koj nato je spet pobesila glavo in otožno zašepetala: »Ne le malo, zelo, zelo sem vesela teh darov. Za Ijub spomin mi bodo — vse žive dni — ko me že davno več ne bo na Ravnah.« »Menda vendar ne misliš od nas?« je vprašal in se začudil. »Prav nič rada ne grem; pa prej ali slej bom morala. Če bo roka koj za nič za delo, ne bom mogla ostati.« »Roka bo gotovo še čisto zdrava. Nekoliko potrpi! Taka rana ne more tako hitro zaceliti. Ce bi pa res ne bila več tako za delo kakor prej, si in ostaneš na Ravnah doma. — Kam bi pa šla?« »Sama ne vem. Nekje bom že našla kak kot. Najrajši bi umrla, da bi prišla tja, kjer so mati.« »Pavla, milo se mi stori in nikoli ti ne pozabim, ko vidim, kako vdana si moji rajni materi. Ali pa ti jaz nisem čisto nič mar, ko si vendar svoje življenje tvegala zame?« »Oženili se boste in potem pride mlada žena na Ravne in njeni boste morali biti z dušo in telesom. Ta ne bo pustila, da bi bili kakorkoli prijazni meni. Ne bi mogla ostati na Ravnah. Ne bi mogla ...« Glas ji je bil neskončno žalosten in otožen. Ni se jokala, vendar sta ji privreli dve veliki solzi po bledem obrazu. Ta obraz s svojimi nežnimi potezami je bil v tej žalosti mikavnejši kakor kdaj poprej. Mladega Ravnjaka je čisto prevzelo; sočutje in ljubezen sta mu razburjali kri. Ni se mogel držati, premagalo ga je vroče čustvo, zagrabil jo je za roke in in odločno dejal: »Pavla, s teboj se oženim — s teboj in z nobeno drugo. Daj mi roko in daj mi tudi ti svojo besedo!« Dekle je odgovorilo z levico, ki je bila hladna kakor led, pogledala ga je s svojimi velikimi, temnimi očmi, potem pa je bruhnila v krčevit, glasen jok. »Za božjo voljo, ne joči se!« je prosil. »... Kaj ti je? Ali mi ne moreš dati besede?« »O rada — rada!« je dejala v solzah. »Zakaj se potem jočeš?« »Ne vem. Zdi se mi, da ni mogoče, da bi bila tako srečna.« »Pavla, vse bom storil, da boš srečna.« »Ko bi le jaz tudi mogla, da bi vas — da bi te osrečila!« »Ti moreš, ti boš — samo ti, Pavla.« »O ljubi —!« »Reci mi Franc! Reci mi, da me imaš vsaj malo rada!« »Franc,« je. dejala še nekoliko plaho, »Franc, ti si tako dober! Še nikdar nikogar nisem tako rada imela kakor tebe in nikdar nobenega človeka tako rada ne bom imela kakor tebe.« »In meni, Pavla, pač ni treba šele praviti, da si mi najljubše na svetu.« Nekaj časa sta molčala, potera se je oglasil zopet on: »Zdaj sva toliko kakor ženin in nevesta... Vendar tega še ne bova razglasila, ker Ijudem zdaj tega še ni treba vedeti.« »Ne besede ne bom izdala,« je zatrdilo dekle; »samo... samo botri, Jerci, tej bo treba povedati.« Trenutek je premišljal. »Da, Jerca mora to vedeti; ona ti je kakor mati,« je dejal. »Sam ji bom povedal.« »O, to sem vesela — vse, kar je težkega, jemlješ nase.« »Tako težko to ne bo — in ti si že vse teže prestala ... Ampak zdaj glej, da ti odleže; varuj se, da ti rofca čimprej zaceli in da popolnoma ozdraviš!« »Saj sem že zdrava. Zdaj, ko vem, da ne moram od tebe, je vse dobro; tako mi je, kakor da mi nikolini bilo nič. Tudi roka bo kmalu zdrava.« »Tako si mi po volji, Pavla . .. Še nekaj! Kadarkoli sva sama, mi boš rekla Franc in rne boš tikala; pred Ijudmi pa ...« »Vem,« mu je segla v besedo. »Naj zdaj nihče ne vidi, kako je z nama!« »Saj midva veva zase; drugim pa še ni treba.« Dekletu je lice žarelo od sreče. Štirinajst dni nato, neko nedeljo popoldne, je Ravnjak tako uredil, da je šel sam s Pavlo v cerkev. Kar koj ji je začel pripovedovati: »Pavla, z Jerco sem govoril. Ni nasprotna najini ženitvi; vse ji je prav. Samo nekaj zahteva.« »Kaj pa, Franc ?« »Pravi, ko sva se že eden z drugim zaročila, se ne spodobi več, da prebivava pod isto streho. Jaz bi dejal, da ima prav.« »Moj Bog, tedaj moram zopet zdoma?« se je ustrašilo dekle. »Le počakaj pa poslušaj me, Pavla! Glej, saj vidiš, kako je težko, takole živeti, ko moraš na vsako besedo, na vsak pogled paziti, da se kako ne izdaš. Tudi ljudje bi pozneje kdaj mogli kaj slabega o naju govoriti ali vsaj misliti. Prav zaradi tega, ker te imam rad, bi te hotel vsega obva>rovati, kar ni prav in prijetno. Saj najina zaroka velja, tudi če se za kratek čas ločiva.« »Kam pa naj grem ?« »Vidiš, jaz sem sitakole namislil. V Mariboru so šolske sestre, ki imajo dom za taka dekleta, kak«r si ti. Tam bi se naučila ročnega dela in gospodinjstva. Ali bi šla tja? Če ti je prav, pojdem dol in se zmenim. Skrbel bom zate, da ti bo dobro. Ljudena tu lahko rečeva, da bi se v Mariboru rada kaj naučila, ker z bolno roko ne boš več za vsako delo.« »Franc, strašno dolg čas mi bo po tebi.« »Meni za tabo nič manj. Toda saj ne bova na večno ločena. O veliki noči pridem pote. Tedaj pojdeva k župniku, da naju okličejo in izprašajo; potem pa se takoj poročiva. Potem bova srečna in do smrti naju ne bo nič ločilo.« Zdaj se je dekletu obraz zopet razjasnil. »Ali ti je prav, Pavla ?« jo je vprašal. »O da, Franc! Vse mi je prav, kar rečeš. Hvaležna sem ti za vso skrb.« Četrtek nato se je podala Pavla že na pot. Ravnjak, ki je šel že pred njo do postaje, jo je pospremil v Maribor. • • • VIII. Prelep jesenski dan je bil. Bistriška planina se je kopala v soncu. Ves svet je bil prazničen. Nič sončen in nič prazničen pa ni bil sivi, bradaf in plečati mož, ki je čepel na štoru; njegov obraz je bil mrk in oblačen. Enkrat je pogledal daleč tja v en dan, drugič je pobesil glavo in strmel pred se; Bil je Osojnik, ki je prišel k svoji živini na planino. Težke misli so se mu podile po glavi, tako dd ni videl ničesar okoli sebe niti ni čul, kako se nekdo plazi po bregu sem. Iznenada je revsnil hripav glas: »Dober dan, gospod Osojnik!« Predenj je stopil petdesetleten čokat mož kratko ostriženimi lasmi in črnimi očmi. Imel je čedno zeleno obleko, škornje, klobuk s krivcem in nahrbtnik. Osojnik ga je ostro pogledal in surovo ošvrknil: »Kdo si?« »Hahaha,« se je oni rezko zarežal, »ali gospoa Osojnik ne poznajo več svojega prijatelja Mirka?« »Salamenski cigan, ali si spet prišel? In kako si se nacamal in oblekel!« je dejal kmet jezno in začudeno. >Saj veš, da tudi zverina tak kožuh obleče, kakor je kdaj kje prav,« je odgovoril ciganski poglavar,, »Ako ima človek sovražnike, mora biti pac previden.« »Ali k meni si pa kar tako upaš?« »Tebe se nimam kaj bati. Midva sva predobra prijatelja in tovariša, hehehe.« »Ti prekleti goljuf!« »Ho, nikar tako naglo! Jaz bi te mogel bolj po pravici imenovati goljufa. Od tistih šestih jurijev, za katere sva se zmenila, mi nisi še niti pare dal.« »Ti zlodej, zakaj bi ti jih naj bil dal? Poprej bi bil ti moral izpolniti, kar sva se pogodila. Toda namesto da bi bil Vando, to coprnico, spravil tja, kamor sem ti rekel, si mi jo nastavil tu sem pred nos.« »Pogodila sva se, da mi boš plačal v šestih urah. Pa nisi. Medtem mi je beštija ušla in nisem je več mogel dobiti v kremplje.« »Lažnivec, ali misliš, da ti verjamem? Zmenila Bta se z dekletom, pa me imata za norca.« »Ali se ti meša? Ali res misliš, da sem tako neumen, pa da se bom tu okoli orožnikov motovilil, ko me vsak trenutek lahko primejo in za kako leto zaprejo? Menda tebi in tvojim norcem na ljubo, ha?« »Zakaj si pa potem deklino na Ravne spravil? Zakaj, te vprašam!« »Saj je nisem jaz. Vzeli so mi jo in nihče se zaradi tega ni toliko jezil kakor jaz. Menda vendar veš, da sem jo od jeze skoraj ubil. Zaradi tega sem moral izginiti in dve leti se nisem smel prikazati tod okoli. Tri prste bi si dal odsekati, če bi jo spet dobil v pest.« Osojnik mu je moral verjeti. Stisnil je zobe, aekoliko časa molčal in potem srdito zamomljal: »Spravi mi vraga s poti! Spravi jo daleč kam!« »Že dvakrat sem skušai, da bi jo ujel, pa ni mogoče,« je odgovoril cigan. »Da bi jo po sili, na to ni misliti; drugače pa se ne da in ne da.« »Kaj potem?« »Nič. Pustiti je treba; kakor je, pa je.« »Prekleto, po kaj pa si potem prišel? Kaj hočeš pri meni? Ali spet denar?« je zarohnel Osojnik. »Glej, glej, kako dober nos imaš; koj si pravo zavohal!« je dejal cigan porogljivo. »V hudi stiski sem.« »Seveda, saj ti na obleki vidim,« mu je kmet jedko in zasmehljivo odvrnil. »Kaj! Obleko je lahko dobiti; toda denarja — denarja — s tem je huje. Moja tropa se je na vse kraje razletela, šotore so nam požgali, konje pokradli. Z Bistro, svojo ženo. sem ostal sam na svetu; hujši ko največji berač.« »Ne boš me ujel na take ciganske limanice; poznam tebe in tvoje ciganske litanije. Ne morem ti pomagati; jaz tudi nič ne zaslužim.« »S ciganko Vando si si celo bogatijo pridobil. Nekaj drobtinic boš vendar tudi svojemu prijatelju in pomagaču Mirku tudi privoščil.« »Hahaha, takih drobtinic si že toliko namolzel iz mene, da jih je tudi že za celo bogatijo. Zdaj sem se pa naveličal. Niti pare ti ne dam več.« (Dalie sledi.)