i Cesar Karel I. fec. K. Pietzner. Cesar Franc Jožef I. se je v viharnem času poslovil od nas! Dne 21. novembra 1916 se je povrnil po dolgi dobi vladanja, ki jo je bil posvetil blagorju svojih dežel, k svojim pradedom. Z gorečo hvaležnostjo se spominjajo avstrijski narodi svojega pro¬ slavljenega vladarja, ki jih še v svoji zadnji oporoki za- livalja za zvesto ljubezen, ki so mu jo izkazovali v srečnih in tužnih časih. In ta zvesta ljubezen, ki je tako trdno ukoreninjena v vsakem zvestem Avstrijcu, navdaja tudi tistega, ki je po božji previdnosti poklican, v težavnih dneh svetovne vojne prijeti za vajeti vladarstva. V trdnem zaupanju gledamo vsi k našemu cesarju Karlu L, ki je že kot prestolonaslednik z besedo in z dejanjem tako čestokrat dokazal svoje dobro srce, svojo hrabrost, svojo trdno zaupanje v Boga. Združeni z njim stoje avstrijski vojaki, zbrani okrog Njega v trdni neomajni zvestobi, zakaj: „S habsburškim bo tronom vedno sreča trdna Avstrije!“ Schreiner IJ./III. Čitanka za obče ljudske šole. Izdaja v štirih delih. II. del. Za drugo in tretje šolsko leto štiri- in večrazrednih ljudskih šol, Sestavila Henrik Schreiner in Fr. Hubad. V cesarski kraljevi zalogi šolskil) knjig na Dunaju Šolske knjige, v c. kr. zalogi šolskih knjig na svetlo dane. se smejo prodajati samo po ceni, ki je povedana na čelni strani. Pridržujejo se vse pravice. ] / M L 4 O Cesarska pesem. Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo! Modro da nam gospodari s svete vere pomočjo! Branimo Mu krono dedno zoper vse sovražnike: S habsburškim bo tronom vedno sreča trdna Avstrije! Za dolžnost in za pravico vsak pošteno, zvesto stoj, če bo treba, pa desnico s srčnim upom dvigni v boj! Naša vojska iz viharja prišla še brez slave ni: Vse za dom in za cesarja, za cesarja blago, kri! Meč vojščaka naj varuje, kar si pridnost zadobi; bistri duh pa premaguje z umetnijo, znanostmi! Štiridelna čitanka. II. (XII. 1370.) 1 Slava naj deželi klije, blagor bod’ pri nas doma: Vsa, kar solnee je obsije, cveti mirna Avstrija! Trdno dajmo se skleniti: sloga pravo moč rodi; vse lahko nam bo storiti, ako združimo moči. Brate vodi vez edina nas do cilja enega: Živi cesar, domovina, večna bode Avstrija. Po J. G. Seidlu. — Lovro Toma*. 1 I. Šola in dom. a) Šola. 1. Bog. Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo, z Bogom delo dokončaj, imel boš tu že sladki raj! 2. Hvaljen bodi Jezus Kristus! Ko zjutraj se zbudim, najprej pregovorim: hvaljen bodi Jezus Kristusi Po poti tudi gredoč, pozdravljam vse rekoč: hvaljen bodi Jezus Kristus! Ko mimo križa grem, pobožno brž povem: hvaljen bodi Jezus Kristus! Za vsaki božji dar, |*TS še tako majhno stvar hvaljen bodi Jezus Kristus! Zdaj in pa vsaki čas vesel mi bodi glas: hvaljen bodi Jezus Kristus! A. M. Slomšek. 3. Pred 1. Tebi klice, večni Oče, zbranih otročičev krog, blagoslovi, prosi vroče, ga pri uku, mili Bog! poukom. 2. Srca naša Ti pripravi, um razjasni in spomin, raste naj v modrosti pravi vsak ko Jezus, Božji sin. i * Ž Po pouku. 1. Večno slavo Ti pojčrno, 2. Lepe uke v srcih hrani, z nami naj Te vse časti; nam po njih živeti daj, hvalo Tebi vsi dajemo vedno Ti nam stoj na strani za vse, kar smo slišali. in nas pelji v sveti raj! 4. Gospod učitelj. Jurček in Tonček sta se igrala na trati pred hišo. Med igro zasliši Tonček, da nekdo prihaja. Hitro se ogleda in zašepeta: „Naš gospod učitelj! w Prestane se igrati in zardi. Ko se približajo gospod učitelj, se Tonček odkrije in vljudno pozdravi. Tudi Jurček se odkrije, pozdravi pa prav tiho. „Glej, glej , 11 se nasmehnejo gospod učitelj, „naš Tonček ?“ in pogladijo Tončka po licu. „ Čigav je pa ta deček ? 11 „To je naš Jurček , 11 odgovori Tonček glasno. Gospod učitelj se Jurčku nasmehnejo in mu reko prijazno: „Le igraj se z bratcem! Dostojna in mirna igra ne škoduje. Z bratcem se dobro poznava in se imava rada. Kaj ne, Tonček? Ko prideš tudi ti v šolo, se bova tudi midva seznanila ! 11 Potem odidejo gospod učitelj. Oba dečka sta gledala molčč za njimi; klobuk sta držala še vedno v rokah. Za nekaj časa vpraša Jurček: „Ali so dobri ? 41 „Saj si sam videl, 1 ' reče Tonček in gleda še vedno za gospodom učiteljem. „Lepo so te pobožali , 11 reče Jurček. 3 Tonček si seže na lice: še vedno je čutil, kako milo so ga pobožali gospod učitelj.' V očeh se mu zasveti. „Oh, Jurček, našega gospoda učitelja imam tako rad!‘ vzklikne, in oba stečeta v hišo, da povesta vse materi. Po K. Rais«. 5. V šoli. „Ti tam, šesti v drugi klopi! kbliko je šestkrat pet? Mali mož, na prste stopi! a — „Sestkrat pet je trideset ! tt „Vrane družijo se rade, pet na smreki jih čepi; puška poči, ena pade; koliko jih še secji? Kaj se tebi zdi?" — „Nobena! w „Kaj ? To v glavo mi ne gre! 1 ' — „Ena pade- ustreljena, druge štiri odletč." ,,Glej ga, glej, glavica bistra! Majhen deček, velik mož! S časom boš Še za ministra, ako vedno priden boš!" J. Stritar. 6. Novi součenec. Dobili smo novega součenca. Piše se Ivan Novak. Gospod učitelj so mu odkazali prazno mesto v klopi. Vsi smo ga gledali. Tudi Ivan nas je pogledaval. 4 Gospod učitelj mu rečejo: „Pokaži. Ivan, kako znaš sedeti ! u Ivan sede ravno’; nasloni se zadaj na naslonilo. Noge postavi s stopalom na tla. „Dobro, 41 ga pohvalijo gospod učitelj. „Sedaj pa obrni glavo k meni in pozor!“ Ivan stori tako; sedel je lepo kakor mi. Tudi pri pisanju in risanju je sedel kakor mi. Glavo je nagnil mirno naprej. Prsi ni naslanjal ob klop. Roke je položil do lakta na desko, tako da je imel laket prost. Z levo roko je držal papir. Beroč je držal kniigo z obema rokama. Glave ni sklanjal k njej. To je priden, poslušen ih ljubezniv součenec. Vsi ga imamo radi. Po Jož. Kliki. 7 . Plemenito delo. Res, to jutro smo spoznali, kako plemenite duše je Gruden. % Ko sem zjutraj prišel v šolo, še ni bilo uči¬ telja v šolski sobi. Trije ali štirje učenci so nagajali Krmelu. Suvali so ga z ravnili, metali mu kostanjeve lupine v obraz, pitali ga s priimki in mu oponašali hromo roko v obvezi. On pa je stal sam zadaj pri klopi, bled in tih, ter proseče pogledoval drugega za drugim, da bi ga pustili na miru. Toda oni ne nehajo; vedno huje ga psujejo — in on je od jeze čimdalje bolj rdeč. Hipoma skoči Boškin predenj na klop in oponaša njegovo mater, kako nosi košare na rokah; videl jo je, ko je čakala sina pred šolo. Mnogo se jih začne smejati. Krmel se ne more premagovati: zgrabi knjigo in jo na vso moč zažene svojemu nasprotniku v glavo. Toda ta se spretno umakne, in knjiga prileti učitelju, ki so baš vstopili, na prsi. B Kakor bi trenil, sedi vsak na svojem prostoru. Vsi so tihi in preplašeni. Učitelj, ves bled, stopijo k mizi in vprašajo s tresočim glasom: „Kdo je storil to ? M — Nihče ne odgovori. Učitelj zakličejo drugič ostreje: „Kdo je bil to? „Ali zdaj vidite/" pravijo mati svojim otrokom, „da je dež ravno tako potreben kakor solnce ? u Učite pa se iz te modre božje naprave tudi te tolažljive resnice, da bi za nas ljudi ne bilo dobro, ako bi imeli samo jasne in vesele dneve. Tudi oblačni dnevi, nad¬ loge in težave, morajo včasi na nas priti, da ostanemo dobri in pobožni ljudje. a. m. Slomšek. 11. Mavrica. Biserna lestva se spenja v oblak, spušča se onkraj na zemeljski tlak, mavrica pisana, božji prestol; angeli hodijo gor in pa dol, zlate škropilnice v rokah držč, zemljo prežejno hladč in pojč. Gori na stolu pa Večni sedi, kapljici vsaki on srečo deli: pade na polje — rodi zelenjad, kane na drevje — obilen da sad, kaplja na njivi — da žito *zlato, kaplja na trti pa — vince sladko; sreča se spušča na sleherno stvar, kadar zaliva nebeški vrtnar. S. Gregorčič. 12. Nevihta. Mihec v kratkem času, kar je bil pastir, še ni doživel nobene nevihte. Nekega dne je bilo posebno vroče in soparno. Teličkom se nič kaj ne ljubi pasti; samo po malem muli]o travico, kakor da bi jo pokušali. Kar se pri- podč črni oblaki izza gor;i; postajajo vedno večji in večji, zakrijejo nebo, in stemni se. Mihca obide strah in groza. Strašno grmenje se zasliši. „Bog se krega, kaj bo neki?“ premišljuje Mihec. Kaj se je morda zameril Bogu, da se krega? Teleta je bil res pustil v sosedov oves, a to je bilo že davno, . . . drugega se ne ve več spominjati. V oblaku začne vršeti. Se enkrat se zabliska in silno zagrmi, potem pa se usuje debela toča Mihcu na glavo. Mihec ima nov klobuk. 84 Oj ti toča, ti! Zdaj ga bo pa vsega stolklfp Kaj stori Mihec? Klobuk v nedra, pa v tek, kar ga neso noge.] Toča mu bobka na glavo kakor pesek; a kaj stori to, da bo le klobuk cel. J£akor strela iz jasnega neba buti Mihec, ves zasopel, v hišo. Med tem je toča po-.] nehala in se izpremenila v dež. „Kje imaš pa klobuk, ali si ga izgubil? 1 ' ga vpiar šajo mati. Mihec počasi izvleče klobuk popolnoma suh iz neder. „Pojdi sem, pojdi, Mihec! Bom pogledal, če ti je toča naredila kako luknjo v glavo/" pravi hlapec in se posmehuje Mihcu.* Mihca je bilo sram, v tla gleda, praska se za ušesi ter si mane nos in oči. „Nič naj te ne bo sram, Mihec, da se ti je klobuka zdelo škoda! Kaj se mu boste smejali, ki nič ne veste! Mihec je že mož. Že zdaj kaže, da ne bo vsega sproti snedel kakor Čmrlj. Mihec bode znal štediti. Le tako dalje, Mihec, pa še bodeva rada imela! Ker si se tako obnesel, kupim ti kaj lepega za kolače kadar pojdem na semenj!"' Tako so dejali Mihčev oče. Ponoči pa se je Mihcu vso noč sanjalo, kaj mu bodo oče prinesli za kolače. Po „ Vrtcu". 13. O nevihti. Zanesi nam, zanesi, Bog, otmi nas rev, otmi nadlog! Grozi sovražnica srdita, v oblakov šivih plašč zavita; beseda njena — grom rohneč, in nje pogled je — blisk goreč. 86 Besede grom in blisk očesa nebesa in zemljo pretresa. Pod plaščem nosi bič prikrit, oj, bič iz zrn ledenih zvit! Gorje, če jezna ga zavzdigne, Če z njim po polju plodnem švigne! Gorje! Glej ! tam na polju setev mlada, živilo naše, naša nada, pod težo sklonjeno drevo, glej, nežni cvet na mladem vrti, ognjeni sok na vinski trti plaho ozira se v nebo in vse se vije, vse trepeče, boji vse šibe se grozeče. Zanesi nam, zanesi Bog, otmi nas rev, o trni nadlog! Oh, saj te kličemo Očeta,, čuj prošnjo siromaka-kmeta, sprejmi naš jok in vzdih in stok, ne uniči žuljev pridnih rok! Ti migni — blisku žar se upihne, le prst zavzdigni — grom potihne, le včli — bič se razdrobi, le žčli — led se raztopi, in roka, ki je prej grozila, bo blagoslov na nas rosila. Zanesi nam, zanesi, Bog, otmi 'nas rev, otmi nadlog! S. Gregorčič. 86 Uganke. 1. Vidiš me, ko solnce sije, ni me, ko oblak ga skrije; kratka, ko poldan zvoni, dolga sem, ko se mraci. J. Stritar. 2. Cesto me pričakujejo in prosijo; a jedva se pri¬ kažem, vse beži. Kdo sem? ' 3. Kdaj dva dni dežuje? 4. Brez rok, brez pog, pa vrata odpira. Kaj je to? 5. Švigam tukaj, svetim tam, gorje pa, ako pridem kam. 6. lepa sem in krasna; poleti me vidiš, pozimi nikoli, in dasi sem lepa in krasna, me vendar ne moreš prijeti. Kdo sem? 7. Nihče me ne vidi, ali vsakdo me sliši; mojega tovariša pa vsakdo lahko vidi, a nihče ga ne sliši. Kdo sva? 8. Vse pomete okoli hiše in vse zastonj. Kdo je to? Pregovori, refoi in pametnice. 1. Visoko glavo nosi prazen klas, a prazen sod ima močan ti glas. 2. Kaj kasni srebrd ti, kaj kasni zlato, če nosiš polconcu le prazno glavo. 3. V resnici, žetev, čas si zlat, ko trud donosa tolik sad. Srce naj moje se raduje, saj zdaj plačilni dan praznuje. Fr. Kr e h. . 4. Bog ne plačuje vsako soboto. Bog ima polne roke. 5. Ako Bog hoče, bodeš iz plevela žel stoteren sad. 6. Blagost pride le od zgoraj. 7. Kdor božjega daru ne spoštuje, tega šiba božja kaznjuje. 8. Povračaj hudo z dobrim! 9. Bobra mati prava sreča so otrok; jih spoštovati, je zapovedal sam Bog. 10. Kar se večkrat s hudim ne zgodi, to se z dobrim pogostoma stori. A. M. Slomšek. 11. Klepa se več opravi nego izgrda. 12. Lepa beseda najde lepo mesto. 13. Človek, dokler ne čuti, ne verjame. Id. Janezek se ne preobrne, dokler se v jamo ne zvrne. 15. Iz oblaka blagost pride, dež izide, iz oblaka, v strah sosesk, udari tresk. 16. Bež za solncem mora biti, za veseljem žalost priti. A. M. Slomšek. 17. Tudi nadloga je od Boga. 18. Le ljubimo iz vsega srca Boga, karkoli imamo, to On nam vse da. A. M. Slomšek. 19. Človek kaže v mladosti, kar hoče biti v starosti. 20. Hano začne žgati, komur je kopriva mati. — 88 — . c) V gozdu in pri potoku. 1. Po jagode. Jagode so zrele že, hej, sedaj pa le po nje! Mi fantiči, vč dekleta, to je pač ponosna četa! Košek nosi • vsakdo v roki, s koškom stopa v gozd široki — Jagode so zrele že, hej, sedaj pa le po nje! Pač, gozdič, nas rad imaš, ker nam to in ono daš! Koj spomladi daš nam ptice, daš nam ptice in cvetice; jagod zrelih v senci gosti daješ nam poleti dosti — pač, gozdič, nas rad imaš, ker nam to in ono daš! Jagode so žlahten sad, le hitimo v gozd jih brat! Slabše sami pozobljimo, lepše s sabo ponesimo. Oče, mati jih veseli za darilce bodo vzeli. Jagode so žlahten sad, le hitimo vsi jih brat! A. Funtek. 89 2. Jagodov cvet in solnčni žarki. Jagodov cvet, kije stal blizu potoka, ugleda v vodi svoj obraz in se ga silno razveseli. Lepo okroglo lice in rumeni čop na čelu se mu zdita kaj krasna. „Kako lepa stvar sem! zakliče in se ogleduje od vseh strani ter zadovoljno kima, sam sebi se čudeč. Kar zapazi na oni strani potoka vilo, ki je poprej ni videl. Vila povzdigne karajoče prst in reče: „Samemu sebi se čuditi, ne vem, je li to lepo ? 11 Jagodov cvet se prestraši, noge se mu ušibč in v trepetu mu beli listi odlete z glave. Najhitreje kar more, smukne v grmovje; sram ga je. -To vidijo' solnčni žarki z neba in se spustč v go¬ ščavo. Cvet se ne more nikamor skriti pred njimi. Oni pa mu kličejo: „Prepozno te je sram! In temna rdečica oblije poprej bledi jagodov cvet; osramočen povesi oči ter pripogne do tal v zeleni plašč zavito glavo. Nikdar ne bodo jagode pozabile, da so bile gizdav cvet. Vsaka prikriva svoje zagorelo obličje in se še vedno sramuje pred solnčnim pogledom. Po"L. Pesjakovi. 3. Strupene jagode. Janezek najde v gozdu grmič z lepimi črnimi jago¬ dami. „To so lepe črešnje , 11 si misli. Utrga jagodo in jo pozoblje. Ker se mu je zdela sladka in dobra, jih pozoblje še več. Pa kmalu čuti, da mu ni dobro. V glavi se mu zavrti, pred očmi mu je nekako temno, da prav ne vidi, in ves je omamljen. 90 To namreč niso bile črešnje, ampak strupene jagode. Iztežka je domov prilezel. Doma pove odkritosrčno, kje je bil in kaj je storil. Urno mu dado toliko mlačnega mleka in sirotke piti, da je hudo bljuval; glavo pa mu umivajo z mrzlo vodo. Komaj je ušel smrti; le počasi je ozdravel. A. M. Slomšek. 4. Breza in hrast. Breza, breza tankolaska, kdo lase ti razčesava, da tak lepo ti stoj 6 ? Ali mati, ali sestra, ali vila iz goščav? Niti mati, niti sestra, niti vila iz goščav, tihi dežek opoldanji, lahni veter iz daljav. Hrast, hrast kodrogrivec, kdo lase ti goste mrši, da so kuštravi tako? Ali mačeha hudobna, ali sto sovražnikov? ■— Niti mačeha hudobna, niti sto sovražnikov, mršijo mi jih viharji sred noči, o polnoči. 5. Življenje v gozdu. Kako prijetno je v gozdu, v tem veličastnem vrtu! Uho ti razveseljuje prijetno šumenje gostih vej in petje krilatih pevcev. Tu priskaklja iz goščave ščinkovec in kriči na ves glas „pink, pink“; tam prileti taščica, bega sem ter tja, kima z glavo in perutmi ter peva „vuit ček ček ; penica ji odgovarja od druge strani „čak, čak luit ; in vmes se glasč še drugi raznoteri glasovi. In kako se vse to lepo ujema, kako prijetno razveseljuje srce! Po bližnji smreki pa razposajena ve¬ verica kaže svojo prečudno izurjenost. Glej, kaj bi bil kmalu pozabil! Nikar se ne srdi, ti ponosni zlatokrilec! Tudi tebe pohvalim; -razveseljeval 91 si me že večkrat s svojim možatim vedenjem. Vselej sem se razveselil, ko sem nad seboj zaslišal tvoj ..klof, klof in ugledal zgodaj pri delu marljivega gozdarja. Veste li, kdo je ta gozdar? Dobro, zlatokrili detel je to! Le noglejte ga, leno gozdarsko obleko ima, rdečo kapico in zeleno, z zlatom pretkano suknjico. Ta se mg kaj leno podaje. Ima pa tudi postavo za to. Telo je gibčno in krepko ter ima trdne kite, kljun je raven iri močen, noge so žilave in kremplji ostri. Bil je siromak večkrat obrekovan, da kvari dre¬ vesa, in vendar ga ni poštenjaka nad njega. Živi samo o škodljivih črvih in bubah; zato ga vsaj ne grajajmo, plačila mu tako nihče ne da. On je kaj priden in dober gozdar; dostikrat dela brez prenehljaja ves dan ter kljuje in kljuje, kjer čuti, da se je vgnezdil škodljiv mrčes. In kako ie izurjen! Najprej potrka nekolikokrat na deblo in posluša, kako odmeva. Iz tega takoj spozna, kako je notri, ali je drevo zdravo ali bolno. Na črvivo deblo sede in začne po njem kljuvati s težkim svojim kljunom. Pre¬ bivalci debla begajo, vsi prestrašeni, dol in gor, da bi našli kak izhod. Detel dela na svojo roko, nima no¬ benega pomočnika; skrbeti mora torej, ako ima votlina več izhodov, da mu mrčes ne uide. Kaj smešno je gledati, kako leta od luknje do luknje, da vsakega zasači. In gorje mrčesu, ki mu pride pod ostri kljun po njem je. Fr. Marn". 6. Spoznavanje Boga. Kdo je naučil ptičice peti? Kdo jih navadil brzo leteti? Kdo dal je jelenu hitre noge, da tja po planini po bliskovo gre? Kdo da vetrovom močno pihati ? Kdo reče burji silno vihrati? Kdo tiho zimo nam pripeli d? Kdo toplo leto zopet nam da? Kdo reče vrelcem nežno šumeti ? . hitrim potokom po bregih dreti? Kdo goni reke, velike vodč, kdo jih izliva v strašno morjč? Kdo daje solncu svetlo sij&ti? Kdo ukaže zvezdam lepo migljati? Kdo je olepšal jasno nebo? Zemljo po¬ grnil kdo je tako ? , Kdo je nebo nad nami okrožil? Hišico polžku kdo je naložil? Kdo li naučil pajka je presti, pridno- čebelo strdi pa nanesti? Kdo, dete mlado, te je ustvaril? Kdo ti telo in dušo podaril? Kdo ti da kruha, kdo ti da piti? Kdo ti da zdravja se veseliti? Vsegamogocni blisk in grom daja, da se nebo in zemlja zamaja: On, ki grom, bliske v rokah ima, On tudi dežka zemlji rad da. Vse to je ustvaril Bog ljubeznivi, ki vsem vam je oče predobrotljivi; On naše duše k sebi bo vzel, ko bode truplo v grobu pepel. A. M. Slomšek. • i 7. Lovčev raj. Zeleni gozd je lovcev raj, raj krasen ves je gozd, frčč tam ptice s kraja v kraj in hvalijo svoj gozd. 93 Studenec iz skalin kipi, vrvra tja v temni gozd, po drevju listje, cuj, šumi, šumi, vrši ves gozd. Oj ptičji glas, oj šum vodč, in tvoj šepet, oj gozd! to dviga lovčevo srce, da ljubi tebe, gozd! J. Cimperman. 8. Oba junaka! „Kako si spelian, bled in plah! Kaj ti je, TonČe ? 44 — „Oče, strah ! 44 — „Kje pa si bil, otrok, govdri!“ — „Tam, veste, v našem bregu gori. Rdeče jagode sem bral; kar se prikaže mi žival, rjava zgoraj, spodaj bela, pa kakor človek je sedela ! 14 — „Ušesa dolga ? 44 — „Dk, tako . 44 — „Oči debele ! 44 — „Pa kako! Jaz gledam, kar pokima z glAvo, pa skoči . 44 — „N&d te ? 4 — „Ne, v goščavo . 44 „Oba junaka! hajd nazaj ! 44 — „ Jaz pravim, medved bil je, kaj ? „Da, dolgouhi in rjavi, ki se mu tudi — zajec pravi. J. Stritar. 94 9. O zviti lisici. Lovec si je ujel in ukrotil mlado lisico. Pustil jo je, da je prosto hodila po vsem dvorišču. Ni trajalo dolgo, in lovec je zapazil, da njegovi lisičici kaj dobro diši kuretina. Odslej jo pusti le podnevi okoli hoditi, ponoči jo pa priklene na verigo. Zdaj pa sosedje začno tožiti, da jim nekaj hodi perutnino klat. Kdo drug bi to delal nego lisica ? A lovčeva lisica je bila črez noč priklenjena, in pri lovcu nekaj časa ni več zmanjkalo nobene kokoši. Zato so mislili, da hodi kuna ali pa dehor davit kuretino po sosednih dvoriščih. Sosedje so odslej še bolj pazili na predrznega tatu. Nekoč zapazi bližnji sosed o mesečini lisico, ki se je pritihotapila na njegovo dvorišče. Ko so jo podili, jo je urno pobrisala na lovčevo dvorišče. Lovec tega neče verjeti; prepričati se mora sam. Neko noč se skrije in pazi na svojo lisičico. Do pol¬ noči je bilo vse v najlepšem redu; a kmalu potem vidi lovec, kako si lisica sname ovratnik z glave ter gre k sosedovim kokošim v vas. Zjutraj pred dnevom pa zopet pride, si natakne ovratnik črez glavo ter leže, kakor da bi bila/najnedolžnejsa stvar na zemlji. Čudeč se, opazuje lovec lisičino zvijačo. Takoj ko se zdani, ji nategne ovratnik tako tesno, da ni mogla nikoli več na krvavo delo. Kokoši so imele odslej mir pred to grdo ponočno vlačugo. Po „Vrtcu“. 10. Lisica in kozel. Tja v rupo globoko lisica je pala in v vodi do grla v strahčli je brozgala. Rogat tudi kozel iz hoste pripiše, ga žeja trpinči, vodč si poišče. 95 Lisica vesela brž kozla pozdravi: „Ta voda je zdrava! 44 prijazno mu pravi. „Do grla sem sita, takd sem jo pila; poskoči sem k meni, ti bode teknila. 44 Rad kozel je slusal in v rupo je skočil. Napil se je vode, da skoro bi počil. „Kak<5 pa zdaj bova prilezla iz jame? 44 ubogi kozliček lisici povzame. „Lahko je pač temu, se nama ni bati; poslušaj le mene, znam dobro skakati. „Na tvoja rogova bom spretno stopila, pa hitro ko ptica iz jame skočila. Potem bom pomoči še tebi isk&la, pastirja bom semkaj po tebe posldla. 44 Besedam lisičjim res kozel verjame, nastavi rogove, da skoči iz jame. A njene pomoči zastonj pričakuje, nad zvito lisico zelo se huduje. Ko ne bi pastirček bil slišal ga vpiti, še danes bi kozel utegnil tam biti. P. Gros. 11. Lakomni pes. Pes izmakne kos mesa, z njim črez vodo se poda, in ko črčznjo gre, seveda sebe tudi v njej ugleda. Kakor on, taiste glave, iste barve in postave, kakor on, sestradan ves, takšen plava v vodi pes. Štiridelna čitanka. II. (XII. 1370.) *- 96 Ali kar največ velja: v gobcu nese kos mesa! „Oj ti bratec v vodi cisti, kaj, če meni kosec tisti dal bi, da imel bi dva? To si pravi v mislih Muren, a potem po mesu uren plane, da enkrat vesel kosov dveh bi se najel. — Kaj bi dalje še povedal? To samo, da željno gledal Muren je na sred valov, kjer je izginil kos — njegov! Ti pa, dragi moj tovariš, > pazi, da se ne prevariš, kadar ni zadosti to ti, kar ti daje Bog dobrotni. A. Funtek. 12. Pozabljeni pevci. „Kje pa so tisti pozabljeni pevci? 1 ' bodete vprašali. Le počakajte! Na občinskem pašniku je velika mlaka; tam na¬ pajajo pastirji svojo živinico. Tu, v tej mlaki, ljubi moji, tu so vam pozabljeni pevci. Kolikokrat ste že slišali njihovo petje, a malo ste ga cenili. Cujmo torej veličastne — žabje pesmi! V žabjem zboru nastane, preden začno svojo pe- semco, tišina, da bi se miška ne slišala. Kar povpraša krepak moški glas: „Kaj bi jele, kaj, kaj ?“ Nekoliko časa je zopet vse tiho, kakor da bi se žabe posvetovale, kako sladčico bi si izbrale za večerjo. A posvetovanje je kmalu končano; kar se oglasi drug 97 glas in odgovori za vse: „Grah bi jele, grali bi jele, grah, grah! Temu pritrdi tudi tretji glas ter pravi prav odločno in trdo: „Grrah, grrah! £< Zopet za trenotek vse molči; a na hip zagrmi enoglasno iz vseh grl: „Le ga, le ga, le ga, le ga!' In ta „le ga u se ponavlja z jezičnostjo in trdovratnostjo, da jo moraš občudovati. Naposled ves zbor utihne. Ali le za malo časa. Prvi pevec ponovi vprašanje in dobi znani odgovor, kojemu zopet neutrudno pritrjuje ves zbor. In tako gre dalje brez konca in kraja. Pa pravite, da to ni nič ? Raca na vodi, ali ni to prekrasna pesemca? „Vrtec.“ 13. Ribica. Ribica, ribica, mala stvar, le ne popadi trnka nikar! Hitro se v vrat ti zasadi; bolelo bi te, pritekla bi kri. Ali ne vidiš dečka tam? Ribica, urno splavaj drugam! Zdi se drugače ribici mladi, gleda samo po tolsti vadi. Misli, da z vrvco deček ta ondi na bregu se le igra. Zdaj priplava, zine močno — ribica, zdaj te boli hudo. W. Hey. — A. Funtek. 14. Draga-kamena. Preprost kmetič pride poj opravkih v hišo bogatega trgovca. Ni bilo ravno zgodaj, pa gospod je bil šele vstal in se je umival. Prijazno reče trgovec kmetiču; 98 „Oče, le sedite na ta-le stol in počakajte, da se umijem, potem se kaj pomeniva. 11 Kmetic sede in ogleduje prstane, ki jih je bil gospod snel s prstov in položil na mizo. Dva prstana sta mu posebno bodla v oči, ker sta bila jako lepa in sta se zelo lesketala. Kmetič reče: „Milostivi gospod, ne zamerite, da vas vprašam, koliko veljata ta ’ dva lepa prstana? 11 Gospod odgovori: „Saj mi ne bodete verjeli, če vam tudi povem. Oba veljata tisoč kron.- 1 Kmetič se začudi in pravi: „Hm, lepi denarci! Saj ni toliko zlata, pa toliko veljata! Gospod pa odvrne: „Res ni toliko zlata, pa dragi so oni-le kamenci, ki so vdelani v prstana; to so žlahtni kameni, zato se tako svetijo. 11 Kmetič pravi: „No, no, to pa že verjamem: saj sem že včasi slišal, da so taki kameni zelo dragi. Pa, milostivi gospod, povejte mi še, koliko dobička vam pa neso ti-le žlahtni kameni na leto ? 1 ‘ • Gospod se nasmeje in pravi: „E, kakšni ste vendar, ko mislite, da mi mo¬ rajo kaj dobička donašati! Prstane nataknem na prste, da se z njimi ponašam, kadar grem med ljudi. “ Kmetič pa pristavi: „Tudi jaz imam doma dva kamena, a ta mi prinašata vsako leto čistega dobička tisoč kron, dasi ne veljata oba več nego 50 kron. 11 Gospod se začudi in vpraša: „Oho, kako je to mogoče? 11 Zdaj se pa kmetič nasmeje in reče: „Prav lahko — moja dva kamena sta mlinska kamena. 11 j. Cigler. 15. Malin. Malin pravi: klip, klip, klop, deca pravi: top, top, top. Žito vozi kmet skoz duri, pek pa dobro peč zakuri! 99 Malin pravi: klip, klip, klop, deca pravi: top, top, top! Malin pravi: klip, klip, klop, deca pravi: top, top, top! Moko v vreče zdaj denite, kruh, kolače nam pecite! Malin pravi: klip, klip, klop, deca pravi: top, top, top! A. Funtek. Uganke. 1. Kdaj kolo v mlinu samo teče? 2. Kdo ob enem laže in resnico govori? B. Kakor slavček noč in dan prepevam, pa me vsak črti, če le zazevam. Kdo sem? Pregovori, vehi in pametnice. 1. Otrok, ki svoje roditelje ljubi, se veseli, če jim veselje naredi. 2. Lepota oslepi. — Lepota sveta je nedolžnost srca. 3. Nezgoda je že zdramila marsikoga. 4. Škoda modri. 5. Ako se kmet po lovu klati, v kratkem drugim mlati. k 6. Poslednja lisičja zvijača je, ko se iztegne. 7. Lisica se dlake iznebi, ne pa zvijače. 8. Lisica na videz spi, da kuro ulovi. 9. Ne bodi ponosen na svoje telo in njega čarobno lepoto; le hip zadostuje, in tvoje telo te vrže v največjo sranioto. A. P in. - 100 — 10. Svet gostokrat plačuje z nehvaležnostjo. 11. Dokler prosi, zlata usta nosi; kadar vrača, hrbet obrača. 12. JVe bodi lakomen! 13. Lakomnost je človeku dostikrat v potrato. 14. Velika riba malo požre. 15. Z veliko gospodo ni dobro črešnje zobati . 101 IV. Jesen. a) Polje in pašnik. 1. Jesen. Jesen je tu, po vrtu v travi podlesek cvete nevesel; na jug leteli so žerjavi, hladan je čas se nam začel. Slovo že lastovke so vzele, v grmovju črni kos molči; sinice so prišlč vesele od mrzle severne strani. Po njivah se živina pase, več žitne bilke ni nikjer; plevel zdaj po strnišču rase, pastirčki kurijo zvečer Jesen ramena, dobra žena! otroci se te veselč: rdeča, bela in rumena na drevju jabolka zorč. J. Stritar. 2 . Zaklad v njivi. V daljni deželi prideta kmeta k sodniku. Prvi kmet začne rekoč: »Kupil sem od tega soseda njivo. Ko sem jo prekopal, sem našel v njej zaklad. Zaklada ne 102 morem obdržati z dobro vestjo; kajti kupil sem le zemljo in nimam pravice do zaklada. Nato reče njegov sosed: „Tudi meni vest ne pripušča, da bi shranil toliko zlata in srebra. Zaklada nisem zakopal jaz, torej tudi moj ni. Prodal sem sosedu njivo z vsem, kar je bilo v njej. Razsodite, gospod sodnik, čigav je zaklad. U Sodnik jima reče: „Slišal sem, da imaš ti sina, ti pa hčer, ki se mislita vzeti. Dajta otrokoma zaklad za jutrnino / 1 Poštena moža obljubita, da storita to, in gresta vesela domov. A. M. Slomšek. 3. Ajda. (Belokranjska.) MajdiŠa: „Ajda zori, čebele brenčč na pašico sladko dehtečo — nabrale mi bodo za Bčžič potic, za svetega Stefana svečo / 1 Kazin: „Ej, čakaj, Majdiša, ne boš, ne boš, moja ajda je meni narasla! Ta bila bi lepa, da čreda tvoj h po moji se njivi bi pasla !“ Majdiša ubog je, bogat je Kazin, srce pa ima nevoščljivo — pa vole vpreže pred val, pa hajd! kam žene? Naravnost na njivo. Ej, čakaj, Kazin, ti zavidni bedak, čebele si hotel potreti: lahko je čebelam — zletijo drugam, a tebi ne bode kaj žeti! 0. Župančič. 103 4. Nekaj danes, nekaj jutri. Kmet je imel veliko njivo korenja. Dan na dan ga je hodila njegova hči plet; ali vselej, kadarkoli se je ozrla po prostorni njivi, je vzdihnila ter šla v senco • počivat mislec: „Kaj bi se trudila, saj ga tako ne morem I vsega opleti, ker ga je toliko ! tt Tako je bilo vsak dan. Njen oče skoro opazi, da ne pleve in kaj ji ne hodi prav. Zato jo sklene ohrabriti, da bi se poprijela dela. Gre na goro, ki se je dvigala blizu njive, in začne z vrha kričati na ves glas: „Nekaj danes, nekaj jutri! Nekaj danes, nekaj jutri!“ Hči sliši glas in razume poziv. Ohrabri se, začne hitro in pridno pleti in opleve v kratkem vso njivo, dasi je bila velika. „Nekaj danes, nekaj jutri ! 1 in zvršil bodeš vsako ; delo, bodi Še tako težko in veliko. J. R 6 s a. K- ' r 5. črno kravo, molžo našo. Črno kravo, .molžo našo, Gregor žene v log na pašo' star pastir in pogonič, ne boji se volka nič; leskovačo je prijel, čadi zvonec sam pripel. Zvonec poje prelepo, Gregor gluh je na uho, Gregor gluh je na obe, kar najbolje sam on ve: kravico za rep drži, da je kam ne izgubi. 104 Pride krava do brvice, do brvice, do vodice; napoji se ter napase, tamkaj mlada trava rase. Pasi se, pasi, kravica, kjer je mehka travica! Mleka dosti nam podeli, dve cebrici, dve keblici, drobno kašo z njim zabeli! Mlečna kaša, mati naša, in otročja sladka paša. Fr. Levstik. 6. Sirovež. Kaj ti ravnaš tako sirovo z živinčetom? To ni lep6! Hudoben človek je- gotovo, kdor more delati tako. Kaj meniš li, da bolečine žival ne čuti kakor ti? Trpljenje tuje te ne gine, ne smili se ti, kdor trpi? Lahko bi z rogom se branila, kar bi ne bilo ti ljub(5; lahko vse dvakrat ti vrnila, pa je predobro kravce to. , Ti ne pomisliš, da ti mleka in masla daje, te redi; žival osramoti človeka, - sramuj se, nehvaležnik ti! J. Stritar. 105 7. Koliko velja žrebe? Na pašniku se je pasla kobila. Veselo je skakalo mlado žrebe okoli nje. Kar pride volk in vpraša kobilo, ali bi mu ne hotela prodati žrebeta in koliko ga ceni. „Rada prodam žrebe / 4 reče kobila, „njegova cena je napisana spodaj na kopitu moje desne noge. Ako znaš brati, poglej mi na kopito ! 44 „Učen šem, brati znam , 44 odgovori volk. Kobila vzdigne nogo. Volk stopi bliže, da bi bral. Ali kobila ga udari s kopitom po glavi, tako da pade mrtev na tla. . Po nemškem.* 8. Pes in ovca. Ko so živali še govorile, je rekla ovca gospodarju: t „Čudno ravnaš, da ničesar ne daš nam, ki ti dajemo volno, jagnjeta in sir; same si moramo iskati živeža; psu pa, ki ti ni za nič, daješ svoje jedi." Gospodar odgovori na to: „Pes vas varuje, da vas ne ukradejo tatje, ne raztrgajo volkovi. Ko bi vas pes ne varoval, bi se zaradi nevarnosti še pasti ne mogle. Odslej so privoščile ovce psu boljšo hrano in P 08 *"* 0 ' Fr. M e.. It.. 9. Čebela in ovca. Majhna čebela pribrenči k človeku in ga vpraša: .,Človek! ali imaš večjo dobrotnico med živalmi nego nas čebele ? 44 Človek jo pogleda in odgovori: „Seveda jo li imam. Čebela zopet vpraša: „Kdo pa ti je večja dobrotnica nego čebela ?' 106 človek odgovori: „Ovca mi je večja dobrotnica, nego si mi ti in tvoje sestre. Ovca mi daje toplo volno, ti le sladko strd. Volna pa mi je potrebi)ejsa in korist¬ nejša od sladke strdi. Vrbn tega mi ovca radovoljno daje volno, ti, čebela, me pa pikaš. Ali ni ovca ime¬ nitne] ša od tebe, čebela? Čebela molči in odleti. A. M. Slomšek. 10. Volk in pastirji. Pastirji so janjcka zaklali, spekli in jedli. Prišel je mimo volk. — Videc jih pri tako dobri jnžini, je dejal: „No, koliko hrupa in vpitja bi bilo, ko b 1 jaz to storil! Po grškem. 11. Pametna koza. Koza se je pasla na strmi skali. Volk jo vidi. Rad bi prišel do nje, a ne more, ker je prestrmo. Zato ji reče: „Ljuba kozica, ali se ti ne bode zvrtelo v glavi na taki višini? Kako lahko bi se spotaknila in padla s strmine! Zlezi raje s skale in pridi k meni na ta lepi, zeleni travnik. Tu najdeš mnogo zelišč.“ — „Hvala ti lepa, mu odgovori modra koza. „Poznam te; vem, kaj hočeš. Sam sebi bi rad preskrbel dobro kosilo!" 12. Večer. Solnce zašlo je za gore, noči umika se dan; mrak po nižavah prostore v plašč že zagrinja tem dri. Mesec polagoma vzhaja, zvezda večerna miglja; žejne cvetice napaja hladna rosica z neba. Zvon je zapel iz zvonika, snema klobuček pastir; mesec se više pomika, pokoj povsod je in mir. Jagodo, sivko in dimo — dobro napasle so se — urno domov poženimo, one so site, mi ne! J. Stritar. 107 Uganke. 1. Nisem kri, nisem roda, pa sem obema v rodu. 2. Belo je, sir ni; zeleno je kakor trava, trava ni; rep ima kakor miš, miš ni; kaj je to? 3. Zakaj snedb bele ovce več krme nego črne? Pregovori, reki in pametnice. 1. Poštenje več velja nego sto oral sveta. 2. Krivično blago teknilo ne bo. 3. Poštenje je najboljše imenje. 4. Kdor drugim jamo koplje, sam v njo pade. 5. Pohlep oslepi. 6. Lenuhu je vse težko, pridnemu vse lahko. 7. Na en mah ne pade hrast. 8. Kdor se dela boji, slabo obstoji. 9. Krava pri gobcu molze. 10. Na dva prijatelja se smeš zanesti: zaupaj le svojemu umu in vesti. A. Hribar. 11. Pamet je boljša nego žamet. 12. Vsakemu se svoje najlepše zdi. 13. Vsak po svoje. — Vsak ni za vse. 14. Koristno več velja nego pHjetno. 15. Kdor rad da, dvakrat da. 16. Vsak ne sme vsega. 17. Varuj se tistih maček, ki spredaj ližejo, zadaj pa praskajo. I 108 b) Vinograd in gozd. 1. Kmet .in njegova sina. Kmet vidi, da se mu bliža smrt. Ker pa svojima sinoma ne more zapustiti bogastva, ju hoče izpodbuditi k pridnosti rekoč: „Ljuba sina! Vse, kar sem vama mogel prigospodariti v svojem življenju, bodeta našla v našem vinogradu. Oče umre kmalu potem. Ker sta sina menila, da je v vinogradu zaklad zakopan, sta ga pridno preko¬ pavala. Zaklada sicer nista našla, ali v dobro preko¬ panem vinogradu in v zrahljani zemlji so jima trte bogato rodile. Fr. Metelko. 2. Kovač in kopač. „Nikarte tak, gospod kovač, 1 ' poprosi, mimo gredč, kopač, „ zakaj pa železo tak bijete? Poglejte siroto, kak zvija se! a „Kaj boš govoril, prijatelj kopač! Tegd ne razumeš/ 1 veli mu kovač. „Iz železa, ki dobro kovano ni, dobra motika se ne naredi. Tudi ti vinjak rezal ne bo, jeklo če prav ni u delan o P A. M. Slomšek. 3. Trnoljica in vinska trta. O lepi pomladi je cvetla nad vinogradom trnoljica in se v svojem belem cvetju vsa košata grela na solncu. Prevzeta od svoje lepote, gleda v vinograd 109 in zaničuje vinsko trto rekoč: „Zakaj se pa ti lepše ne oblečeš, visoko Hvaljena vinska trta? Ali te ni sram, da tako borna čepiš v vinogradu in prelivaš solze? Gotovo ti mrzi, da sem lepše oblečena nego ti, da če¬ belice veselo šumč po meni in otroci skačejo okrog mene, tebe pa nihče ne pogleda! t( Vinska trta pohlevno molči, pa tiho in čvrsto goji svoj žlahtni sad. Ko jeseni dozori grozdje, pride truma ljudi rumeno grozdje trgat in poje vinski trti hvalo: „Preljuba vinska trta, veselje našega srca!“ Na trnoljico se nihče ne ozre. „Soseda, u ji reče zdaj vinska trta, „povej mi, katera zdaj več velja! Tvoja prerana hvala ti ni ostala; tako košato si cvetla, a tvoje jagode so kisle in vse se ogiblje tvojega trnja. Mojega ponižnega cvetja sad sladko grozdje, pa veseli otroke in oživlja možake; vsak pošteni človek me ima rad. A. M. Slomšek. 4. Sv. Urbana grozdek. Sv. Urban je zelo rad zobal grozdje. Na svojem vrtu je tudi sam trto zasadil in jo oskrboval. Zeljno je pričakoval prvega sadu. Kadar je gledal svoj trs, je prosil njemu in vsem vinogradom božjega blagoslova. Tretje leto je Urbanov trs cvetel in nastavil grozdek, ki je imel samo pet jagod. Daši je bil grozdek majhen, je imel sv. Urban vendar z njim veliko veselje. Hodil ga je vsak dan gledat. Ko nekega dne zopet gleda svoj grozdek, stopi k njemu star siromak in ga prosi milostinje. Sv. Urban išče po žepih, a ničesar ne najde. Zato ga siromak poprosi rekoč: „Pa mi daj ta-le grozdek!“ Utrgaj si , če ga želiš,' reče svetnik. Siromak 110 utrga grozdek, želi sv. Urbanu in njegovemu trsu božjega blagoslova in odide. Sv. Urban sede na vrtu na klop in zadremlje. Ko se prebudi, je bil njegov trs tako poln žlahtnega grozdja, da se je s kolom vi-ed podrl na tla. Svetnik je takoj spoznal, da je ta čudež storil Bog, ki je hotel pokazati, kako všeč mu je bila milostinja, ko je dal svoj prvi grozdek potrebnemu siromaku. Odslej je sv. Urban še bolj čislal grozdje. Po nje¬ govi smrti so mu vinogradniki svoje vinograde izročali v varstvo. Slovenci, ki se radi baviio z vinarstvom, še zdaj častč tega svetnika kot variha vinogradov. Med vinogradi stavijo najrajši njemu na čast kapelice. Narodna legenda, zapisal I. S. 5. Trgatev. •Prišel je, čas trgatve, čas pridelka zlate kapljice. Tu stoji vinograd. Težko nosi kolje trto, rumenega grozdja polno. Ljubo solnce, ki jo je spomladi varo¬ valo ozebline, ki jo je poleti grelo in ji sad zorilo, jo obseva tudi zdaj. Smeje se polna jagoda vinograjski deklici kakor solza čistega veselja na milem materi¬ nem licu. ,iTo si Ti dal, večna dobrota ! u pravi stari vino¬ gradnik in ginjen pogleda v nebo k darovalcu vsega dobrega. S svetim križem začenši prvo delo, je obre¬ zoval spomladi golo trto; strahoma je molil Boga, naj varuje rast, naj mu da srečno učakati trgatve. Hvaležno začne zopet s svetim križem poslednje delo, ko je Bog uslišal njegovo molitev. Nima vinogradni Slovenec .veselejšega časa in dela nego je trgatev po želji. Vidiš tam deklice, domače in 111 najete, kako prepevajo in, glasno šaleč se, z vinjaki posezajo od trte do trte, od grozda do grozda. Mlade¬ niči sipljejo napolnjene posode v naramne brente in jih težko nosijo v zidanico ali v leseni hram, postavljen na prijazni rebri sredi vinograda. Pač škoda bi se zdelo staremu gospodarju, lepe rumene jagode, krasni dar mogočne stvarnice, tlačiti v kadi, ko bi ne vedel, da je sladko vino še čudovi¬ tejši in boljši užitek; tako pa z radostjo privija težko stiskalnico in polni velikanske sode. Priletna mati, gospodinja, pride s prekrižanimi rokami in z radostnim očesom, da bi pogledala v zidanico in pod stiskalnico ter povprašala moža, koliko je že nateklo. Mali poredhež, beloglavi bratec, skače danes, prost in vesel, okoli deklice, starejše sestre, ter ji donaša izbrane grozde; zdaj gleda, kako cedi oče sladki mošt in jemlje čveteroogelne tropine iz stiskalnice, zdaj zopet kuri na oglu zidanice in drega s klinom v pepel. Solnce se pomika niže in niže; poslednji žarki se upirajo v mnogoštevilne, o trgatvi tako živahne vino¬ grade po gorici. Počasi zahaja, kakor da bi se nerado ločilo od veselih, marljivih ljudi. J. Jurčič. 6. Trgatev. Po nogradu se sučemo ter sladko grozdjiče beremo; pri delu glasno učemo, hvaležni čast Bogu pojemo. Oj sladki sad, ti blagi sad, Bog nam te vedno daj obilo! Star bodi človek ali mlad, ti si v skrbeh mu tolažilo. Štiridelna Čitanka. II. (XII. 1370.) 8 112 Oj, blagor tebi, srečni kraj, kjer blaga vinska kaplja rase! če kdo je nima, pije naj vodd, dolgč&s za mizo pase. Uživaj blagi božji dar, veselemu je Bog prijazen, samo prevzeti se nikar, da sod ne bo prehitro prazen. J. Stritar. 7. Veseli hribček. En hribček bom kupil, bom trte sadil; prijatle povabil, pa sam ga bom pil. Tam gori za hramom en trsek stoji; je z grozdjem obložen, da komaj drži. Že čriček prepeva, ne more več spat, v trgatev veleva, spet poj demo brat. Konjički škrebljajo, in vozijo težko, ker vince peljdjo, ki je močno sladko. Prelepo rumeno ko čisto zlato, le pijmo pošteno prežlahtno blago. A. M. Slomšek. 8. Pripovedka o jablani. Nekdaj je živela vjutrovih krajih zapuščena, siro¬ mašna vdova s tremi še nedoraslimi otroki. Imeli niso drugega premoženja nego na pol podrto leseno hišico, v katero je ob deževju lilo kakor skozi rešeto. Bole¬ hava mati ni mogla oskrbeti potrebnega živeža ne sebi, 113 ne otročičem; malokdaj pa se je pokazal usmiljen Človek, ki je prinesel gladni družinici košček krulia. Pred samotno hišico je rastla košata jablana, ki je bila verna priča veliki bedi uboge, zapuščene vdove z otroki. Močno jo gane sočuvstvo z nesrečniki. Na spomlad se miločutna jablana vsa preobleče v belo cvetje. Tako nakičena, privabi mnogo drobnih ptičic pevk, ki so otroke kratkočasile in tolažile. O vročem poletju je dobra jablana razgrnila pred hišico hladilna senco, v kateri se je družinica krepčala. Jablana je svoje veje razprostrla tako lepo, da niti eden solnčnih žarkov ni posijal skozi. Na jesen pa je bilo vse polno jabolk. Tedaj je jablana veje skoro do tal upognila, da so otroci laže segali po zrelih jabolkih. To je vsevidnemu Bogu zelo ugajalo: jablana se mu je s svojim miločutjem zelo prikupila. V podobi prelepega angela stopi k njej rekoč: „Se celo ti, lesena stvar, imaš sočuvstvo do teh ubogih sirot, zato ne bodeš odslej več imela kakor smrt bledega, nedišečega cvetja in sadja, nego cvet ti bodi belordeč in prijetno dehteč, a sad rumenordeč, močno dehteč in trajen. Tako se je tudi zgodilo. J. Volkov. 9. Pri dobri gospodinji. Korakal vroč poletni dan utrujen sem po cesti; kam stopil žejen pit bi v stran? kje bi dobil kaj jesti? Kraj steze gospodinja tam prijazna se me usmili, povabi me v zeleni hram. češ, bodi gost moj mib! 8 * 114 Pod senčnico tam hladno jaz počival sem na trati; pa pevcev mi za kratek čas zdaj dala je pozvati. In prišli so od vseh strani — ne prišli — prileteli! Najlepše pesmi- pevci ti mi peti so začeli. Ležč na mehkih tleh, vesel to petje sem poslušal, med tem pa tudi pil in jel in južino okušal. In kaj sem jel in kaj sem pil? Rumeno sadje sočno! Kar poln klobuk sem ga dobil od gospodinje ročno. Že šlo je solnce za goro, in jaz sem moral vstati. „Kaj pa sem dolžen za vse to ?“ jo vprašam, „dobra mati!“ A ona zmaja le z glavoj, češ, nič za to ne vzame: „Ostani le prijatelj moj in — ne pozabi name ! 11 Kdo gospodinja bila je prijazna ta, bogata? To jablana vam mila je, oj, jablana košata. Po Uhlandu. — A. A. 115 10. Strupene gobe. Mati so Katarinko poslali v gozd po gob, ker so jih oce posebno radi jedli. „Mati," reče deklica, ko se vrne, „danes sem na¬ brala jako lepih gob! Poglejte, kako so lepo rdeče in belo pisane.- Našla sem tudi onih grdih, sivih, ki ste jih vi prinesli v sredo, a nisem jih hotela natrgati/ 1 „0 neumno dete!“ odgovorč mati, „to so mušnice, vse strupene, če tudi se tebi zdč prelepe. Kdor bi jih jedel, bi umrl. A one sivke, ki si se jih ogibala, tiste so najboljše, če tudi so se tebi zdele malo lepe/ 1 A. M. Slomšek. 11. Želod in buča. Kmetiški človek je ležal v senci pod hrastom; pre¬ mišljeval je o bučevini, ki je zraven njega rastla ob plotu. Začel je z glavo zmajevati rekoč: „Ne, ne, to mi ne gre v glavo, da mala bučevina rodi toliko in tako lenega sadu, veliki in krepki hrast pa nosi tako drobnega in malovrednega. Ko bi bil jaz ustvaril svet, bi moral hrast imeti same velike, kakor solnce rumene, težke buče. To bi bilo veselje gledati!“ Jedva izreče to, kar pade želod s hrasta in ga udari ravno na nos tako zelo, da se mu kri ulije. „0, joj meni/' zavpije mož, ves plašen, „zdaj sem jo za svojo modrost dobro dobil po nosu. Ko bi bil ta želod buča, bi mi bil zdaj ves nos razbit. A. M. Slomšek. 116 12. Vole ženem vitoroge. Vole ženem vitoroge, , vsak po štiri ima noge. V gobov jarem jih uklenhno in brez gože naprezlmo v stara kola križevata, razsušena, trdovrata. Upregli vole smo užč, da v gozdič po drv se gre. Volek vleče v goro, polža drgne svoro, prednja prema, zadnja prema, cvili, vpije, sala nema; potoglava so kolesa, pregelj sili iz ojesa! Res gosposka, dobra kola, Bog pomozi nam iz dola! Hej, rusin, od sebe, bov! Daleč nam je še domov. Fr. Levstik. Uganke. 1. V kateri sod ne moreš novega vina vliti? 2. Če nima, je kregan; če ima, je tepen. Kaj je to? B. Oče da vsem svojim sinovom kapice, sam pa je nima. Pregovori, relzi in pametnice. 1. Tam kjer glad mori lenuha, najde pridnost dosti kruha. 2. Tri Bogu je vse za delo na prodaj. 3. Brkinemu mo&u lakota le v hišo gleda, v njo si ne upa. 117 4. Pridnost je najboljšijzaklad. 5. Za pridnega 'za vsakim grmom kos kruha, pod vsakim kamenom krajcar. 6. Otroka ljubi, pa ga ne pogubi! 7. Brez muke ni moke. 8. Prevzetnost je najhujša pregreha, ponižnost najpotrebnejša čednost. 9. Dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel. 10. Dokler je sreča s teboj, imel boš prijateljev ro j. 11. Bogu posojuje, kdor ubožcu podeljuje. 12. Ljubimo iz vsega srca Boga, karkoli imamo, to vse nam On da. 13. Kdor pomaga drugim iz nadlog, temu rad pomore tudi Bog. 14. če drevje mlad sadiš, pa sadje star dobiš. 15. Zunaj lepota, znotraj praznota. Zunaj lep, znotraj slep. 16. Kar Bog stori, vse prav stom. 17. Kdor se Boga boji, na trdni skali stoji. c) V tuje kraje. 1. Kako je v Norotanu. Kadar jelša dozori, nese gožo in cepi slokobedri moj župan česen mlatit v Korotan. 118 Norotan.je čuden svet: smreka ima lipov cvet; raste v loži bukov gozd, smokve daje brezov grozd; grah je v klasju, bob v latčh, riba drsa na smuččh; kaže vidra sedem nog, maček nosi kozji rog; žolna laja v žitni slami, kavka pere sode v J hrami; kura bobna, vrana gode, rak muhotež vozi hlode; z repom zajčjim je oslič, jelen žvižga kakor ptič ; krava rahta, gos mekeče, medved ruče, volk rezgeče; v ognju zebe, da je led; dan imajo v meh ujet, da temo bi z njim podili, ker možje so pozabili, če kedaj so res umeli, kam bi okna v hišo deli. Fr. Levstik. 2. Lažnivec. Matij ček je potoval z nekim kupcem v daljne kraje: tamkaj se je navadil prav nesramno legati. Ko pride domov, ga vzamejo oče s seboj v bližnje mesto, kjer ni bil še nikoli. Spotoma se pogovarjata o mnogih rečeh, kako je to in ono na svetu. Dojde ju mesar z velikim psom. Matijček pogleda psa in reče očetu: „Videl sem, že ne vem dobro kje, še desetkrat večjega psa nego je ta. Gotovo je bil večji od največjega konja / 1 119 Oče, ki so precej vedeli, da se je sinek debelo zlegal, pravijo na to: „Ta se ti je morebiti zdel malo prevelik; pa vse je mogoče, ker v vsakem kraju se vidi kaj posebnega in čudnega. Tudi tukaj,“ pravijo oče nalašč, „ne daleč odtod, je čudovit most. Če gre črčzenj človek, ki se je zlegal tisti dan, si. gotovo zlomi nogo na njem. Le naglo hodiva, kmalu bodeva tamČ Matij ček dobro ve, kaj mu je, in se zelo prestraši. Vedno bolj in bolj zaostaja in vpije za očetom: „Oče, kako sem vam že pravil o tistem psu, da je bil tako velik kakor naš konj ? To je res malo preveč, pa tako velik je bil vendar kakor vol.“ Oče pa tiho in vedno hitreje koračijo. Matij ček vpije zopet za očetom: „Ne hodite vendar tako naglo, govoriva še o tistem psu. Peš ni bil ravno tako velik kakor vol, večji pa je bil nego tele.“ ' Prišla sta že do mosta in treba je bilo iti črčzenj. Oče hočejo naravnost črez, pa Matijček jih prime za roko rekoč: „Ljubi oče! Počakajte še malo, preden pojdeva črez most. Tisti pes ni bil nič večji nego so drugi psi / 1 Oče ga potem trdo posvarč in pravijo: „Matijček! legati se ne Sme. U Po nemškem. 3. Ako Bog da. Juri je vprašal svojega soseda Andreja, ali pojde drugega dne na semenj. „Pojdem, odgovori Andrej, „ako Bog da! „Tudi jaz pojdem,“ reče Juri, „naj Bog da ali ne.“ Ko se drugega jutra Andrej zdrami, vstane in se napravi na semenj ter poklice soseda, mimo njegove hiše gredoč: „Juri! čuješ li, pojdiva na semenj!“ „Prijatelj, jaz ne morem,“ mu odgovori sosed, „nocoj mi je konj poginil. Po V. Vrčeviču. 120 4. Konjski žrebelj. Trgovec hoče jezditi v mesto na semenj. Preden zajezdi, opazi, da nima konj žreblja na eni nogi, a reče: „Kaj pa en žrebelj, ali je, ali ga ni!" ter jezdi v mesto. Kmalu izgubi konj podkev. „Ko bi bila kovačnica blizu, bi dal konja podkovati/ 1 reče mož; „pa kaj za to, saj po treb podkvah tudi lahko hodi/' Konj si pa na trdi cesti kopito pokvari in ohromi. Dva tolovaja skočita iz gošče. S hromim konjem jima trgovec ne more uiti. Vzameta mu konja in ves denar. Trgovec pride peš domov in pravi: „Ne bil bi verjel, da zaradi enega žreblja izgubim konja in denar/' A. M. Slomšek. 5. Podkev. Oče gredo s svojim sinom Jurčkom z doma. Med potom reko oče: „Glej, Jurček, tukaj leži kos podkve na cesti; poberi in spravi ga!“ „Kaj še,“ pravi Jurček, „to pač ni vredno, da bi se človek pripogibal/ 4 Oče pa podkev tiho pobero in jo vtaknejo v žep. V bližnjem trgu jo prodajo kovaču za štiri vinarje in kupijo za nje črešenj. Nato gresta dalje. Solnce je zelo pripekalo. Daleč okoli ni bilo hiše, ne drevesa, ne vode. Jurček že skoro omaguje od žeje in jedva dohaja očeta. Zdaj izpustč oče eno črešnjo na tla. Hitro jo pobere Jurček in jo pozoblje. Za nekoliko časa-izpustč oče zopet eno črešnjo. Jurče se pripogne ravno tako naglo in jo por- bere. Tako dado oče Jurčku vse črešnje pobrati. 121 Ko je bil Jurček pozobal zadnjo črešnjo, se obmeio oče in se nasmejejo rekoč: „Glej, Jurček, ko bi se bil pripognil le enkrat po železo, bi se ti ne bilo treba pripogibati tolikokrat po Črešnje. 41 J. Miklošič. 6. Kako sta mlinar in njegov sin gnala osla na semenj. Mlinar in njegov sin ženeta v bližnje mesto osla na prodaj. Med potjo ju sreča kmetič na konju in jima reče: „PaČ nista pametna, da vama osel gre prazen in vaju nobeden ne sede nanj/' Mlinar takoj posadi sina na osla. Malo po tem srečata voznika, ki pravi: „Ti nerodni mladenič! Ali te ni sram, da ti jezdiš, tvoj stari oče pa morajo hoditi peš?” Sin skoči raz osla, in oče sedejo nanj. Komaj sta pa prišla malo dalje po peščeni cesti, kar ju sreča kmetica, ki je nesla poln jerbas sadja na glavi, in reče: „To je neusmiljen tpče, ki tako široko sedi na oslu, sin pa mora po pesku brusiti noge/ - Na to vzame mlinar še sina k sebi na osla. „0j ubogo živinče! gotovo mora poginiti pod toliko težo,“ zakriči ovčar, ki je ovce pasel ob poti. Zdaj stopita oba raz osla, in sin reče očetu: „Kaj hočeva zdaj z oslom storiti, da ustreževa ljudem ?“ Mlinar odgovori: „Kaj bodeva vprašala druge! Storiva, kakor se nama, zdi dobro. Po nemškem. 122 7. Voznik in Pavliha. Pavliha je potoval preko polja. Na poti sreča voznika, ki je neusmiljeno podil konje po kameni ti cesti. Voznik vpraša: „Ali lahko za dne pridem do mesta ? 44 „ Lahko, 44 odgovori Pavliha, „ce bodeš polagoma vozil/ 4 „Ta človek je brez uma, 4 reče voznik sam sebi ter še bolj požene konje. Na večer se Pavliha vrne po istem potu nazaj ter najde voznika v veliki težavi. Zaradi hitre vožnje po kameniti cesti se mu je bilo kolo strlo, da se ni mogel z mesta geniti. „Ali ti nisem velel,“ reče Pavliha smehljaje se, „da polagoma vozi, ako hočeš za svita v mesto priti? 4 ' J. Miklošič. 8. Postiljonska. Naj lepše življenje ima postiljon, veselje enako mi iščeš zastonj: trara! Po hribih, dolinah s konjiči drdram in zraven si trobim najleipše, kar znam: trara! Ko svet še počiva, vse tiho še spi, jaz pesem zatrobim že jutrnjo si: trara! Ponoči pa kaže mi lunica pot, zagodem ji v plačo prelepo brez zmot: trara! če skrije se solnce in tuli vihar, zatrobim veselo, ‘ da zanj mi ni mar: trara! Tako se brez mira okoli drevim, pa reci ne morem, kam neki hitim: trara! 123 Ko pridem v deželo, kjer potnikov ni, še enkrat k slovesu naj rog se glasi: trara! J. Parapat. 9. Neredni deček. Mati so rekli Nežici inBlažku: „Otroka, jutri poj- demo po železnici k babici. A vlak zgodaj odhaja in kdor ne bode o pravem času pripravljen, ta ostane doma . 41 — Otroka se veselita, babico videti, ker vesta, da dobita od nje mnogo lepih stvari, ako bodeta pridna. Blažek je bil nereden deček. Igrače, obleka, knjige, vse je ležalo po kotčh. Kadar je bilo čas iti v šolo, je bilo treba knjige, tablico j kamenček še le iskati. Zato je često tudi pouk zamudil.# Učitelj so ga zaradi tega kazno¬ vali. Oče bi ga bili radi pogostoma kam s seboj vzeli, ali za svojo nerednost je moral doma ostati. Nežica je vse to vedela in zato ga je vprašala: „Blažek, imaš li svoje stvari v redu ? 44 „Dh, dh. a odgovori deček ter odide spat. Čas je bilo odpotovati. Mati in Nežica pohitita, Blažek tudi za njima. Mati se ozro ter vidijo, da je gologlav. „Kje imaš kapo? povprašajo mati. Blažek je teče iskat ter išče in išče, a preden jo najde, oddrdrata mati in Nežica. Za kazen je Blažek ostal doma. Miklošič, Začetnica. 10. Ločitev. Jadra bela so razpeta; veter vpraša: „Naj začnem? „„Čakaj, veter, da slovo še J , ,uu vzamem, preden grem! 124 Vzel slovo sem, sedel v barko; veter pravi: „Zdaj? „„Ej —' še^brašno sem pozabil, pridem brž nazaj! Stekel k svojcem sem nazaj spet; veter pravi: „Kam? „„Čakaj, veter, da klobuček v . .uu se si poravnam! Poravnal sem si klobuček, veter zapihljal, barka plava — oh, da še bi kak izgovor znal! O. Župančič. 11. Janko očetu za god. Preljubi oče! * Radost, največja radost mi navdaje danes srce, ker Vi, oče moj dragi, praznujete svoj god. Kaj naj Vam želim ? Ne morem izraziti vsega, kar danes čuti moje srce. Prositi hočem Boga, da Vas ohrani še mnogo, mnogo let v najboljšem zdravju in veselju na radost meni in na radost mojim bratcem in sestricam. Vaš hvaležni sin Janko. Uganke. 1. Moleč govorim od daleč s teboj; ne slišim, ne vidim, a kar se je videlo in slišalo, razodevam. 2. Karkoli mi'rečeš, opravim zvesto, pa nimam jezika, sem gluho, mrtvo. 125 Pregovori, reki in pametnice. 1. Kdor po svetu gre, mnogo zve. 2. Kolikor krajev, toliko običajev. 3. Kdor laž govori, vso vero izgubi. 4. Lužniku še resnice ne verjamemo. 5. Brez božje volje se nič ne zgodi. 6. Človek obrača, Bog pa obrne. 7. Človek namer ja, Bog naredi. 8. Krpa hišo^drži. 9. Previdnost nikjer ne Škoduje. 10. Kdor malega ne ceni, velikega vreden ni. 11. Kdor ne varuje malega, nima velikega. 12. Brez vinarja ni goldinarja. 13. Komur vinarja ni mar, ne bode zlata gospodar. 14. Kdor košček kruha zametuje, drobtinic večkrat mu zmanjkuje. 15. Vsem ljudem se ne more ustreči. 16. Vsem ljudem še Bog ne naredi prav. 17. Stori, kakor pamet te uči, drugih ne slušaj preveč ljudi. 18. Naglica ni nikjer pridna. 19. Hiti počasi. 20. Kar se rodi, smrti zori. 21. Bodi reden. 126 22. Snaga in red vzdržuje svet, nered in nemir je pogube vir. 23. Povsod dobro, doma najbolje. L. Pintar. e) Trg in mesto. 1. Izgubljeni robec. Ubožni starši so poslali hčer v mesto, da bi ondi prodala nekoliko jajc. Izkupljeni denar je zavezala v robec, ga dejala v jerbas in se vrnila hitro domov. Blizu doma hoče denar prešteti; ali o strah in groza! v jerbasu ne najde niti robca, niti denarjev. Izgubila je oboje na potu. „Kaj poreko uboga mati, ki denarja tako silno potrebujejo! Kako bodo mati nejevoljni in hudi, ko zvedo mojo nesrečo!" Tako vzdihuje in joka uboga deklica ter se vrne iskat izgubljenega denarja.- Ni še prišla daleč, ko jo sreča gospod na konju ter jo vpraša, zakaj se tako bridko joka. Vzdi- hovaje mu pove svojo izgubo. Jezdec ji reče: „Glej, našel sem tvoj robec blizu mesta; vzemi ga in se ne jokaj ! u Tako reče gospod in ji pomoli lep, svilnat robec. Deklica pa ne seže po njem, temveč vzdihuje: „0 Bog, to ni moj robec; takega jaz nisem imela. Moj robec je bil navaden robec, jedva par novčičev vreden; imela sem pa v njem denar, s katerim bi se doma nekaj dni lahko preživili!" „Vem, reče jezdec, „denarje gotovo ta-le, ki sem ga vzel iz robca in ga dejal v svoj žep/ 1 To rekši, zavije zlat v svilnati robec ter poda oboje ubožni deklici. 127 A njo je silil jok; iznova je trdila, da ta robec ni njen in tudi denar ne ter da ne more nic vzeti. Ko deklica tako toži, potegne jezdec iz žepa oni ubožni robec, ki ga je našel na cesti. Vrže ga deklici in pravi: „Ta bo pa vendar tvoj! 11 Ne morem popisati veselja naše deklice, ki ga je čutila, ko je ugledala svoj izgubljeni robec. Denar je bil še v njem zavozlan. Prav lepo zahvali gospoda in vesela hiti proti domu. A bogati jezdec krene za njo; vsili ji še svilnati robec in zlat rekoč: „To zaslužiš, če bi mi bila rekla, da je svilnati robec tvoj, bi ti zaradi laži ne bil dal nič. Ker si pa bila poštena, zato ti darujem še svilo in zlat. Ostani vselej poštena in varuj se vsake laži!“ To rekši, je tuji gospod naglo odjezdil. Fr. Rup. 2. Dva vesta za to. Popotnik je našel mošnjo denarja. V bližnji vasi jo odda županu, da pozve za lastnika. ..Norec Č mu reče tovariš, „zakaj nisi ohranil de¬ narja? Kdo je pa vedel, da si ga našel?“ „Ne govori tako,“ mu odgovori popotnik. „Dva vesta za to: Bog, ki se ga bojim, in vest, ki me sodi. K 3. Tesar. Pri delu zgodaj je tesar, ne straši dež ga, mraz in veter. Tesaril je sam ruski car, mož slaven, po imenu Peter. Hlod dolg pred mano tu leži. Jaz tešem ga po pravi meri. Sekiro krepko dlan vihti, da odskakujejo iveri. Štiridelna čitanka. IT. (XII. 1730.) 9 128 Tesarji hiše stavimo, kolibe, hleve streham odre; kar hočeš, ti napravimo, če tudi nismo glave modre. Nam sveti Jožef je patron, ki ga v ponižnosti častimo. V nebesih ima on svoj tron, pomoči v sili ga prosimo! J. Stritar. 4. Kovač in krojač. Neke sobote popoldne prinese krojač v kovačnico gladilnik, da si ga ondi razbeli. Med pogovorom reče kovaču: „Moj Bog, kako. se moreš po ves dan tako neusmiljeno žgati pri ognju, ogljeno soparo požirati, težko železo obračati, od ranega jutra do poznega ve¬ čera s težkim kladivom nabijati, da ti iskre v lice frčč! Sam Bog me varuj takega dela! Že zdaj me glava boli od tvojega nabijanja ! tt „A kako ti, prijatelj / 4 odgovori-mu kovač, „ki po ves dan čepiš sključen v kotu? Ali ti ne preseda, po ves božji dan držati drobno šivanko v roki ter z njo neprenehoma vbadati, drobni konec skozi malo ušesce vtikati, oči si napenjati? Res, pravo čudo je, da še nisi slep, da še nimaš grbe na hrbtu in ti še prsti niso odreveneli. Sam Bog-me varuj takega nadležnega dela/’ A. M. S1 o m š e k. 5. Kovač. Poslušam kovača, ki kladvo obrača, ko tolče, se krega, se daleč razlega: „Bunkati, bunkati , 44 noč ino dan. Pri vroči tam-peči, kjer ogenj žareči železo raztaja, kovač tam razsaja: „Bunkati, bunkati ! 44 močen ropot. 129 In meh pa zapiše, vse iskre pobriše: kovač pa pritiska, da križem še bliska: „Bunkati, bunkati!‘ jeklo trdo. Ko pride nedelja, kovačeva želja, zdaj enkrat počije, veselja kaj užije: „Bunkati, bunkati! u kladvo pa v kraj. A. Pernfe. 6. Mizar. Na tleh bi človek pri jedi sedčl, na tleh bi posteljo svojo imel, če Bog bi ne bil ustvaril mizarja, ki dela za kmeta in za cesarja. Kako neokreten, okoren je les! Za v peč je dober, dober za kres; on vzame ga, reže in gladi in lika, posamezne dele umetelno stika. Stol, mizo in klop, kar človek želi, mizarjeva roka vse naredi; omaro in posteljo, pisano skrinjo, ki bo veselila zelo gospodinjo. Naredil je zibelko tebi mizar, v kateri si ležal, ubožna stvar; on mero vzame kdaj ti tudi, za mirni dom po zemeljskem trudi. J. Stritar. 7. Poštenost. „Janezek, kje si?“ so klicali mati. „Pojdi hitre, prinesi mi od trgovca kave in sladkorja! Tu imaš dve kroni — pa nič ne izgubi!‘ 9 * 180 Janezek si dobro zapomni, kaj ima kupiti, in izgine za oglom. Trgovec mu da, kar je zahteval. Na potu domov se domisli Janezek, da bi preštel, ali mu je trgovec dal dosti nazaj. Kavo in sladkor, zavita v papir, položi na kamen in vrže denar v kapo. Šteje in Šteje in se prepriča, da mu je dal trgovec deset vinarjev preveč. Vstane, spravi kavo in sladkor v žep, pa steče k trgovcu nazaj. „ Gospod trgovec ! 41 reče, „zmotili ste se; dali ste mi deset vinarjev preveč nazaj . 44 Trgovec se začudi. Na mizi prešteje denar. Res, zmotil se je na svojo škodo. Ali obraz se mu zjasni; Janezkova poštenost ga je veselila. „To ti je v čast,“ reče. „Hvala ti! Starši so te lahko veseli. “ Po L. Benyšku. 8. Najboljše priporočilo. Trgovec je razglasil, da mu je treba hlapca. Pet¬ deset mladeničev se oglasi za to službo. Trgovec si izbere hitro enega in odslovi vse druge. „Zakaj si vzel ravno tega ? 14 ga vpraša prijatelj. „Saj ni imel nikakega priporočila . 44 „Motiš se, odgovori trgovec, „mnogo ga je pri¬ poročalo. Očistil si je noge, preden je stopil v sobo, in zaprl je vrata; torej je čeden in skrben. Odkril se je, preden je stopil v sobo, na moja vprašanja je odgovoril hitro in odločno; torej je bistrega uma in lepega ve¬ denja. Pobral je knjigo, ki sem jo bil položil nalašč na tla; vsi drugi so jo brcali stran ali so se spotikali nad njo. Mirno je čakal, ni se rinil naprej, — to je dobro znamenje, da se bo vedel dostojno. Videl sem 131 tudi, da je bila njegova suknja lepo okrtačena, da je imel roke umite in lice cisto. Ali niso to priporočila? Več mi je vredno, kar zvem o človeku, ko sem ga gledal deset minut, nego vse, kar stoji v priporočilnih pismih . 44 Po Schindlerju. 9. Kaznovani nehvaležnež. Gospod je naročil pri črevljarju škornje. Ko mu črevljarjev učenec prinese obuvalo, mu podari gospod dvajset vinarjev. To mu je podelil iz dobre volje. Učenec je v gospodarjevi službi in ne gre mu kaj zahtevati od naročevalca. Učenec pa je bil razvajen; po strani pogleda dar, obrne gospodu hrbet, zažvižga in gre, ne da bi se zahvalil. Gospoda je speklo,, zato pokliče učenca rekoč: „Počakaj malo! Kaj sem ti že dal?-Menda sem se zmotil . 41 Učenec se obrne, se zareži in misli, da bo dobil vsaj krono. Gospod pa vzame mirno dvajset vinarjev iz njegove roke, jih vtakne v žep in reče: „Res, zmotil sem se. Takemu nehvaležnežu ne dam nič. Le pojdi ! 44 Po Wichnerju. 10. Kadar pridejo vojaki. Boben bobna: bam, brbam! Zdaj vojaki gremo k vam! Konj po cesti peketa, voz ropoče in drdra. Tromba poje: tararh! Mesto vaše smo izbrali, da bi tukaj nočevali: 132 mi pešaki s telečaki; konjeniki in topniki; vozataji in stražaji; zemljerovi, konjekovi; strelci mladi, golobradi; ropotači in piskači!' Spredaj silni častniki, vojevode, vlastelini konje gladke jahajo, z golo sabljo mahajo. Sablja v solncu se leskeče, konjič prha in rezgeče. Boben bobna: bam, brbam! „Dobrih postelj dajte nam! 41 Tromba poje: tarard! „Vina, kruha in mesa, sena, slame in zobl treba nam se tudi zdi." Boben bobna: bam, brbam! ,,Jutri pojdemo drugam! Cesar plača tu in tam/ 1 Fr. Levstik. 11. Mladi vojaki. ' Mi smo vojaki, korenjaki, kak<5 nas gledajo ljudje! Pa pravijo: „To so junaki, ki se nikogar ne bojč.“ '133 Velike delamo korake, pred nami boben ropota; papirnate so naše cake in puške naše iz lesa. Ko mi vihtimo bridke meče, ni smrti, ne krvavih ran; če teče kri, iz nosa teče; kako je lep vojaški stan! Ko bomo pa kedaj dorasli, železo bo, kar zdaj je les; ko bodo drugi krave pasli, vojaki bomo mi zares! J. Stritar. 12. Kam in kje. „Kam drži na desno cesta, -kam drži na levo pot? Mož, povejte mi po izkušnji, kje se laže ognem zmot: „Pot, ki vidiš jo na pravo, te prinese v mesta kras; ki drži na levo steza, te pripelje v prosto vas. če nameriš jo na mesto, kras zidovja najdeš hiš; če se pa na vas obrneš, tam nasprotno vse dobiš. „Kam tedaj naj se obrnem, naj li v mesto se po¬ dam, ali naj na vas jo mahnem, srečo boljšo kje imam ?“ „Vidiš, to ti je vse eno, kakor se pač vedel boš, lahko v mestu, lahko v vasi si, če hočeš, srečen mož.“ M. Kračmanov Valjavec. Uganka. Kateri ljudje ne delajo nič drugega, nego pobijaj(fin tnorč, pa se jim vendar nic zalega ne zgodi? 134 Pregovori, vehi in pametnice. ■ 1. Boljši je vinar pravičen nego zlat krivičen. 2. Besnico govori, posten vedno bodi, in ljubil te vsak bo in hvalil povsodi. A. P in. 3. Ne kradi, in če najdeš kaj, lastniku hitro daj nazaj! 4. Kdor se pridnega dela izuči, lahko si slamo v seno izpremeni. A. M. Slomšek. 5. Svoje veselje vsak ima stan, tudi s težavami vsak je obdan. 6. En krivičen krajcar deset pravičnih sne. 7. Sreča je v vsakem stanu doma, pa le zvestoba nam jo poda. A. M. Slomšek. 8. Sreča človeka le sreča, ujeti se ne da. * 135 V. Zima. a) V domači sobi. 1. Pesem nagajivka. Zima, zima bela vrh gorč sedela, vrh gorč sedela, pa tako je pela, pa tako je pela, da bo Mirka vzela, da bo Mirka vzela, ker on nič ne dela, ker on nic ne dela, ker on nic se ne uči — čakaj, čakaj, Mirko ti! 2 . Ljubi sveti Miklavž. „Atek, kdaj pa bo sv. Miklavž ?“ je vprašal Boži- darček, in oko se mu je zaiskrilo, ko se je spomnil prejšnjih let. Koliko mu je doslej vsako leto prinesel ta radodarni svetnik! In skoro vedno kaj novega, najraiši pa to, kar je slučajno naibolj potreboval. Da, najrajši je imel Boži- darček med vsemi svetniki sv. Miklavža in vsak večer je molil ter mu naročal, česar si je najbolj želel. 0. Župančič. 136 „Miklavžev večer bo prav danes teden,“ mu po¬ jasnijo atek. „Le pridno moli, morda se te spomni tudi letos ! 44 „Atek, ali bi ne bilo prav, da mu napišem pisemce ter ga poprosim, kaj bi imel rad? Lepo bom pisal, saj veste, da znam! u „Dobro, piši mu in potem oddaj pismo meni, da ga ponesem na pošto ! 44 pristavijo atek. BožidarČek naglo pogoltne zadnji košček jabolka, vrže pecelj v peč in pripravi papir, ki so mu ga po¬ nudili atek, ter napiše to le: Ljubi sveti Miklavž! Že vem, koliko je petdeset in petdeset. Sto. Tudi že vem, koliko je Bogov. Eden. In kdaj se piše velika črka in naredi pika. Kmalu bodem znal tudi šteti do milijon in do petsto. Zdaj pa te prosim, prinesi mi mapo za pisanke, dva svinčnika in nožek, puško, pero, pa dosti jabolk in orehov, pa tudi železnico. Drugega nič, da ne porečeš, da hočem preveč. Zdaj pa z Bogom! Božidarček. Atek so pregledali list, se nasmehnili, pogladili Božidarčka po rumenolasi glavici ter rekli: „Dobro si pisal. Ne dvomim, da dobiš, česar želiš . 44 Jos. Kost anj e vec. 3. Sv. Miklavž. Vesel je naš otroški rod, saj jutri je Miklavžev god, nocoj pa nam- darila trosi, od hiše jih do hiše nosi: fantičem sablje, bobne, puške, dekličem smokve, med in hruške, 137 fantičem tudi še konjiče, vojake, tope in voziče, a deklice, tč hočejo bolj punce, ki se jočejo. Miklavž pač deco rad ima, da toliko stvari nam da! Pa ta le, kdor je priden bil, nocoj dobode kaj daril, a oni, ki nič prida ni, skelečo šibo le dobi. Zatorej pridni vsi bodimo, da šibe hude ne dobimo, fantiči mi in vč, dekleta, spoštujmo mater in očeta! Tedaj, če kdo nastavi kaj, Miklavž gotovo mu skrivaj ponoči bode mu prinesel, daril na krožnik mu natresel. A. Funtek. 4. Božič odpisuje Najdihojci. Najdihojca, listek tvoj črke niso prelepč, krivousto se drž4; iztežka sem iz njih razbral, kakšen dar bi tebi dal. V roki imam zdaj pero, odgovarjam z ni im takd: Kaj se nisi bolj učil? Vsega z vrhom bi dobil: konja iz meda, nožek zlat, krivo sabljo, pečen grad. 138 Ker premalo si mi znal, pa zato sem ti poslal pisan ništrc, ki je tak, da ga nima izlepa vsak: v sredi votel se mi zdi, in ob kraju ga nič ni. Bodi priden, uči se, po peččh ne smuči se, da ti kaj za pirhe dam, ki jih dvesto voz imam, dvesto voz in petdeset, kadar vuzem pride spet, svetli vuzem, velik dan, ki praznuješ ga, kristjan. Fr. Levstik. 5. Jaslice. Pri Hladnikovih so napravljali jaslice v kotu gori pod podobo nebeške Kraljice, kjer je tudi med letom ob sobotah in pred Marijinimi prazniki brlela lucca. Navadno so pribili oče, pozneje tudi najstarejši sin Ivan v tisti kot štiri žreblje, da so držali trioglato desko. . Otroci so nanesli lepega, kakor baržun glad¬ kega in živozelenega mahu. Ivan je na to zložil mah v hribček, ki mu jev znožju stal hlevec. V ozadju pa je utrdil betlehemsko mesto. Po hribcu je razstavil pastirce, ovce, janjcke, koze, pse> palme, oljike, skale, plotove. Spodaj ob robu so se pomikali vedno bliže — Ivan jih je prestavljal sam — sv. Trije kralji, prvi na konju, drugi na velblodu, tretji na slonu. Med njimi je bil eden zamorec. V hlevu sta pa grela božje Dete volek in osliček s svojo sapo. 139 Goli rob deske so potem še pogrnili z lepo tančico, skozi katero je vsakdo lahko razločil rdečo ruto matere Hladnikove. Ob strančh štiri in pred hlevcem šest barvanih svečic na pisanih svečnikih stoji pripravljenih, da za- plamenč na vse tri svete božične večere. Gori pred Marijino podobo v viseči svetilnici se pa utrinja rdeča lučca noč in dan, dokler ne razdro jaslic. Na mizi je bil pri Hladnikovih vsako leto božičnik ali poprtnik, pa tudi skoro v vsaki drugi hiši naše vasi so ga imeli. Ivo Trost. 6. Božični večer. Božični večer je. Snežna odeja krije tihi dol in hribe na okrog. Smrekove veje se pripogibajo pod belim bremenom; zdaj pa zdaj katera šine nagloma kvišku, ko je z nje zdrsnil južni sneg. Tih mrak na¬ stane po dolini. Družine so zbrane po hišah, pripravljajo se na sveto opravilo. Oče, mati in otroci se prekrižajo, in oče vzamejo kropilo v roko, starejši otrok pa posodo z blago¬ slovljeno Vodo, drug otrok dobi lonec z žerjavico, na kateri se žge in kadi velikonočna oljika, lavorovo listje in mačice. Najmlajši ima ključe v roki. In tako gredo od poslopja do poslopja, od shrambe do shrambe, v klet in žitnico in hlev. In kamor pri¬ dejo, povsod vzamejo oče-svečenik otroku ključ iz roke, odpro hram, pokadč ga in pokropč po vseh pro¬ storih in kotih, potem zapro in izročč ključ otroku. Potem, ko se vrnejo v družinsko sobo, kako praznično, kakd častitljivo stoji tam v kotu velika javorova miza, z belim prtom pogrnjena! In na mizi 140 leži „poprtnik lt , božični kruh, in oče vzamejo nož, razrežejo poprtnik ter ga delijo družini. In po večerji gredo v cerkev k ponočni službi božji. Tako nikoli ne vabijo zvonovi, tako nikoli ne pojejo orgle, tako ljubo nikoli ne doni pesem kakor na božični večer, ko se poje: Pastirci vstanite, pogledat hitite. Po J. Stritarju. 7. Božič. Božič, najsvetejši v leti starim ti in mladim dan! praznik, ki ga doživeti vsak želi si kristijan. Sem, pobožni, prihitite, čudež velik se godi; pokleknite in molite, dete v jaslicah leži. Angelci poj6 v višavi: Čast Bogu, človeštvu mir! Da Zveličarja pozdravi, kralj prišel je in pastir. Jožef in Marija mati dete gledata ljubč; volek in oslič uhati v;inj e dihata gorko. 8. Tepežnica. . v Sip,' šap, zdaj je tepežni dan. . . . Reši se, reši, pa me uteši! Sip, šap — * daj mi denarca kaj, Bog ti daj sveti raj! Sip, šap! A. M. Rostov. 141 9. Listek o novem letu. Preljubi starši! Danes, prvi dan novega leta, mi veleva srce, da Vas posebno zahvalim za vse dobrote, ki ste mi jih izka¬ zali. Nikoli Vam jih ne morem poplačati. Obetam Vam pa, da hočem biti vedno priden in pobožen ter Vam vse leto delati veselje. Bodite srečni in veseli, kakor je veselo tudi moje srce, kadarkoli Vas gledam. Bog naj Vas ohrani še mnogo let sebi v srečo, meni v radost in veselje. Hvaležni Vaš sin Branko. 10. Aj, na okna .... Aj, na okna, tja na okna dihnila je zima, rože je na njih pustila, ki jih mnogo ima. „Rože, rožice studene, le cvetite dalje, kmalu z burjo vam napravim trde, bele halje! . . . Ivo pa se smeje rožam, okno vam odpira, rože mrzle, halje bele z dihom ust razdira. 142 „Ko spet dahne vetrce mlačni, ve se zasolzite, - pa cveticam lepšim v oknu prostor naredite! Smeje se skoz okno Ivo, v divjo burjo gleda, zima mrzla pa razsaja, od togote bleda. Andrej Rapfe. 11. Taščica. 0 hudi zimi prileti taščica na okno kmetiške hiše, kakor da bi hotela v gorko izbo. Kmetic odpre okno, in tašcica smukne v izbo. Tu pobira drobtinice, ki pa¬ dajo z mize. Otroci imajo taščico zelo radi. Zima mine, in pride vesela pomlad. Kmetič odpre okno, in taščica zleti v bližnji gozdek. Tu si naredi gnezdece in veselo prepeva. Zopet se vrne zima. Z njo se vrne tudi taščica k dobremu kmetu, in glej! ne pride sama, privede s seboj tudi tovarišico. Kmetičeva družina je ljubkih živalc zelo vesela. ■ Ptičici sta prav domači in otroci reko: „Ptičici nas gledata, kakor da bi nam hoteli kaj povedati.” Oče odgovorč: Ko bi mogli govoriti, bi vam rekli: „Prijazno zaupanje zbuja zaupanje, ljubezen zbuja ljubezen. 44 ' ■ Ivan T. 12. Predice. Za kolovrat sedemo, , zavrtimo, predemo, nit gre gladka izpod palca, veselila bode tkalca. 143 Tu lepo se grejemo, šalimo in smejemo; zunaj oster veter brije, snežna rjuha zemljo krije. Pravljice si pravimo, zdaj uganke sthvimo; oče pa sedč pri peci, nečejo nobene reci. Zdaj kolesa ust&vite, spat lepo se spravite! Lahko noč! pa sladko spite, jutri zgodaj spet vstanite! J. Stritar. 13. Gospodar in njegov hlapec. Gospodar je imel jako prevzetnega in izbirčnega hlapca. Nobena jed mu ni bila po volji. Zlasti boba ni mogel videti. Kadarkoli je prišla skleda boba na mizo, vselej je žlico obrnil ter rekel: „Ako se bob žlice prime, ga bodem jedel, ako pa ne, ga ne bodem jedel!“ Minilo je nekaj let. Hlapec ni več služil; imel je svojo kmetijo. A ni ravno dobro gospodaril. Bil je premalo štedljiv, zato si v boljših letih ni ničesar pri¬ hranil. Slabe letine pridejo ter ga tako pritisnejo, da je šel k svojemu nekdanjemu gospodarju boba prosit. Ta mu reče, naj gre z njim v žitnico. Ondi vzame velnico, jo obrne in reče: „Ako se bob velnice prime, ti ga dam, ako pa ne, ti ga ne dam/ Hlapec se spomni svoje nekdanje prevzetnosti ter prosi gospodarja odpuščenja. A on, kije bil mož dobrega srca, je odpustil hlapcu in mu nasul boba. Fr. Praprotnik. 10 štiridelna čitanka. II. (XII. 1370.) 144 14. Modra miška. Miška prileze iz luknjice in ugleda nastavljeno past. „Oho,“ je dejala, „vidiš jo past! Zviti ljudje na¬ stavijo dve deščici, na zgornjo naložč kamenja, v sredi med deščici nataknejo košček slanine, da bi miška okusila slanino, sprožila past in se ujela. Pa miši smo modrejše od ljudi. Dobro poznamo take zvijače. Ne bodete me ujeli ne/‘ „Pa povohati," je dejala miška, „povohati pa dobro slanino vendar smem; nosek še ne more sprožiti pasti. Slanino pa kaj rada voham/ 1 Miška smukne v past in prav na lahko povoha slanino. Past je prav rahlo nastavljena, in ko se miška slanine dotakne, lop! — past zagrmi, in miška — mrtva leži. A - Slomšek. 15. Moj psiček. Kako rad svojega psička imam! Na svetu takega ne poznam; tovariš zvest mi je vedno na strani, on kratkočasi me, čuva in brani. Kako prijazne oči ima, pa umen je, le govoriti ne zna; pokoncu stoji in kruha prosi, zapira duri, košarico nosi. Vse urno stori, kar mu velim, če kamen zaženem, teče za njim; ko mu jo držim, črez palico skeči, pod posteljo mojo čuje ponoči. Jaz njega, on mene rad ima, zato se v vsem po meni ravna ; prav kakor jaz, on maček na sveti in potepuhov ne more trpeti. J. Stritar. 145 Uganke. 1. Kdo se poti o najhujšem mrazu? 2. Tsaka hiša ga ima, Bog pa ga uima. Kdo je to? 3. Karkoli mi rečeš, opravim zvesto, pa nimam jezika, sem gluho, mrtvo. Pregovori, reki in pamet niče. 1. Česar se Janezek ne uči, tega Janez ne bo znal. 2. Kdor uboga rad in moli, Bog ne žabi ga nikoli. 3. Kdor ne moli, gre navzdoli. A. Seiunov. d. Zadovoljnost ima kmalu zadosti. 5. Zadovoljnost je največja sreča na svetu. 6. Velik siromak je ta, ki moliti, slušati in delati ne zna. 7. Pridne roke skrb e za stare zobe. 3. Spoštuj očeta in mater! 9. Bog vsakemu srečo da, ki starše v čislih ima. 10. Bodite usmiljeni! Ne pozabite ptičkov po¬ zimi ! 11. Poštena je predica, in stara je pravica, da tisto dekle kaj velja, ki krilo svoje preje ima. A. M. S lomšek. 10 * 146 12. Kdor pred nevarnostjo ne beži, se lahko v njej pogubi. IS. Kad se prevzame, komur se dobro godi. 14. Prevzetnost in napuli ne vesta, kako se služi kruh. 15. Bog kaznjuje vsako prevzetnost o svojem času. 16. Prevzetnost se sama kaznjuje. b) Na kmetiji. 1. Sneg. Juhe, juhe, juhe, sneg prvi pada že! Na polje, trato, vrt in log potresa listje ljubi Bog, da zdaj, ko mraz grozi skeleč, ne zeblo bi rastlin preveč. Cuj, prvi sneg, le vse skrbno pokrij z odejo nam gorko. A. Funt ek. 2. Zima. Prikdšljala je starka zima, naguban, suh ima obraz; ko z brado kljukasto pokima, sneg z neba prileti in mraz. Po vrtu se sinica klati, premalo hrane da ji gozd; zdaj imaš, zajec ti uhati, svoj štiridesetdanski post! 147 Mož starček se pri peci greje in kima truden, da zaspi; da bo dovolj za platno preje, kolovrat urno suče hči. Po gladkem ledu se otroci dreve, ne vejo, kaj je mraz; nagajajo si s kepo v roči — kako vesel je zimski Čas! J. Stritar. 3. Na ledu. Sneg pokriva vse po redu: Pasti res na skorji trdi polje, hrib in gaj; ni prijetno bal, mi pa drsamo po ledu, a nikar se mi ne srdi, da je kaj. Videk naš! Doli, gori kakor veter, Prvič ne in zadnjič tudi Videk, Blaž, Andrej, menda nisi sel; Jože, Tonče,z Minko Peter — nič na tleh se nam ne mudi, vsi, juhej! saj si cel! . . Ako že nesreča hoče, Huj, kako,v ušesa reže, da se kdo zvali, toda nam je všeč! sram ga bodi, kdor se joče Kogar zebe, pa naj leže in kriči! spat za peč! Doli, gori kakor veter, Videk, Blaž, Andrej, Jože, Tonče, z Minko Peter — vsi, juhej! A. Funt ek. 148 4. Konj. Menda je ni živali, pri kateri bi se telesna lepota in umne zmožnosti tako lepo strinjale kakor pri konju. Kakor iz jekla je vsa njegova postava. Tanek in skočen je ves kakor lahkonoga srna na planini. Ponosno ziblje glavo na dolgem vratu, ki ga zaljša lahkokodrasta griva. Čelo je visoko in ploščato: veliko, živo oko igra v prečudnem lesku; ušesa mu ponosno migajo pokoncu. Široke, lepo obokane prsi in močna pleča kažejo pre¬ čudno moč in ognjen pogum. Noge so visoke in tanke, ali pri vsem tem močne in skočne; s kopitom bije zemljo, da podkev iskre kuje ob trdem kremenu. Hrbet je raven in lepo zalit, obokani križ proti dolgemu, žimnatemu repu otekel. Gladko kožo pokriva gosta, kratka in svetla dlaka. Po barvi dlake se imenujejo konji: belec, sivec, plaveč, kostanjevec, rjavec, lisec, serec i. t. d. Konj pa ni samo lepo zrasla, temveč tudi jako razumna žival. Ako je šel le fen krat po potu, ve ga za zmeraj. Svojega gospodarja dobro pozna in precej ve, če je kdo drug sedel nanj, ali če je na vozu kdo drug vzel vojke v roko. Da bi se bolj prepričal, se ozira rad nazaj po ljudeh. Še črez več let spozna svojega prejšnjega gospodarja, teče k njemu in od veselja rezgeta. Za gospodarjem ali hlapcem gre kakor pes; kadar je ohomotan, gre sam k vozu in se postavi na svoje mesto. Konja lahko marsikaj naučiš, ako ga izlepa nago¬ varjaš in sploh lepo ravnaš z njim; ako pa vpiješ nad njim ali ga celo tepeš, bode tvoj trud zastonj; le zbegal ga bodeš. 149 Konj nam zelo koristi. Na hrbtu nosi jezdeca, nam vlači voz, sani, plug; kmetu pomaga na polju, vojaku v boju, lovcu na lovu. Konjsko meso je užitno, ali ljudje ga ne cenijo; kožo, kosti in kopita pa rabijo za marsikaj. Iz žime delajo se loki za gosli, sita in še marsikaj drugega. Po F r. Erj a ven. 5. Vrabec in konj. Vrabec: Konjiček, v jaslih zob imaš in izlahka tudi meni daš. Trepečem v slami od zime, držim se lačen v tri gube. Konj : Zobi je tukaj dosti res; ne boj se mi, le kljuni vmes! Zobala sta lepo ta dva, nasitila se vkup oba. Rodi se leto pregorko, mušic in muh je vse živo. Zdaj vrabec hitro jih lovi, da konj ubadov ne trpi- Fr. Levst i k 6. Kravica prodana. Zdrava, sivka, srečno hodi, milo me tako ne glej! Pridna kakor tukaj bodi, kjer živela boš poslej. Pridna kravica si bila, mirno v hlevu stala si, malo klaje si dobila, mleka dosti dahi si. 150 Modra bila si na paši, ne uhajala drugam, telcka si o Mali maši vsako leto dala nam. Enkrat še poglej prijazno, preden te odtod ženo! 0, kako bo v hlevu prazno, ko zdaj tebe več ne bo J. Stritar. 7 . Domače živali. Psiček laje: hov, hov, hov! jutri pojdem spet na lov, na gorice po srnice in po zajce, po lisice, po volkove in volčiče, vo medvede, medvediče. Pučke bodo pokale, zveri v gozdu jokale. Psiček laje: hov, hov, hov! jutri pojdem spet na lov. Mačka mjavka: mrmrmjav! miška vredna sedem krav! Miška teče: tek, tek, tek! jaz pa gonim: pek, pek, pek! Miška zlomi si nogo, jaz jo primem, — v usta z njo ! - Dve za zajtrk, dve v kosilo, tri za večerjo —- ni obilo. Mačka mjavka: mrmrmjav! miška vredna sedem krav! Koza vpije: mekeke! vse gorice zelene; kje sta kozel in kozica, da ne pride volk, volčiča, 151 volk, volčiča „dudeldu‘\ ki živita brez domu ? Volk za grmom, sivi tat, plane kozi, skok! za vrat. Koza vpije: mekeke! volk me stisnil je v zobe. Krava v senci ruče: mov! jaz bi rada šla domov. Čaka mene tele v hlevi, a predolgo je do drevi. Volek modro govori: Telec naj še potrpi, da pastirček „ruriro“ v rog zatrobi nam glasno. Krava v senci ruče: mov! jaz bi rada šla domov! Konjič vriska: ihaha! dobro biti je doma: sena dosti, ovsa dosti, nič ne vemo, kdo se posti ; ali kadar popotujem, popotujem in cestujem, kola vozim, sedlo nosim, lačen hodim, slame prosim. Konjič vriska: ihaha! dobro biti je doma. Fr. Levstik. 8. Žena in kokoš. Žena je imela kokoš, ki ji je znesla vsak dan jajce. „Ko bi jo obilneje redila / 1 si misli žena, „bi dobila od nje na dan po dvoje, morebiti po troje jajc / 1 Zato jo začne prav obilno pitati. Kokoš pa neha nesti. Fr. Metelko. 152 9. Kokodin. Imeniten je bil res Kokodin; videlo se je vsaj, da se je sam sebi zdel silno imeniten. Noben petelin v oko¬ lici ni tako visoko pokoncu nosil žarečega grebena, noben se ni ponašal s tako dolgimi, tako ostrimi ostrogami kakor Kokodin, strah vsem sosednim pete¬ linom. Kako mogočno sta mu visela dolga' podbradka! Tako ponosno ne nosi nobena gospa koralnih uhanov. S svojim ostrim, srditim pogledom je imel v strahu vse dvorišče. Enkrat zakokotati in z glavo zmajati je bilo dovolj — in vse mu je bilo pokorno. Gorje pa porednemu petelinčku, ako se je Kokodin usrdil nad njim! Kar jezno je ob tla jel brusiti zakrivljena svoja perutna peresa, bridkim sabljam podobna. Domači maček, Kara Mustafa, kojega ni mogel nič kaj trpeti, mu ni hodil rad pred obličje. Tudi sam hišni čuvaj Perun se ga je ogibal, kjer je le mogel. Se celo gospodarju ni šel s poti, kadar sta se srečala; skoro vselej se je moral ogniti gospodar. Vedel se je Kokodin oblastno, kakor da je njegovo vse lepo do- movje. Tako moško ni stopal, tako visoko ni privzdi¬ goval noge niti sam gospodar po dvorišču! Prvi se je zjutraj Kokodinov glas mogočno razlegal po vasi. On je dajal znamenje; za njim so se oglašali drugi po vrsti, vsak po svoji moči. Po pravici je torej bil Kokodin znan po vsej vasi. J. Stritar. H. - - 10. Leni dekli. Pridna gospodinja je klicala zjutraj svoji dekli na delo, ko je petelin zapel. Dekli se jezita nad petelinom in ga zadavita, da bi mogli delj časa spati. Ali stara 153 gospodinja je spala le malo; odslej ni vedela, obkorej je, in je klicala dekli še bolj zgodaj, dk, že o polnoči. Po nemškem. 11. Sraka in pav. Sraka, da bi bila zala, pavovih peres nabrala: „To bo pa lepo!^ in z vsemi našopiri se, našemi. Zdaj pa k pavu v vas! Seveda v mlaki se gredoč ogleda. Pavu vsa izpremenjčna reče: „Naj bom tvoja žena P Pav se razsrdi: „Ti spaka, moja žena? Ti si sraka ! 11 Perje svoje ji pobere, vmes še njeno ji izdere. J. Stritar, 12. Volčja prisega. Kmet je zasačil predrznega gladuha volka v svojem hlevu, ravno ko mu je davil najlepša jagnjeta. Zalo¬ putne vrata, in požeruh je bil ujet. Že vzdigne gospodar debelo batino, da bi udaril tata po črepinji, kar se oglasi predrzna mrha ter začne milo prositi rekoč: „Oj ljubi, zlati moj, usmili se me in izpusti me! Saj veš, da me je privedel v tvoj hlev le glad, ki tudi tebi dobro ne de. Obljubim ti, da me ne bode nikoli več blizu tvojega hleva. Dk, slovesno ti prisegam, da hočem živeti v bodoče le o ribjem mesu. Vse druge živali naj imajo odslej mir pred menoj! Izpusti me, izpusti, dobri mož! a 154 Kmetu je bila všeč volkova obljuba. Prizanese mu. Volk je bil prost in jo je hotel pobrisati naravnost proti gošči. Ko pa teče crez dvorišče, ugleda mlade pujske valjajoče se po gnojnici. Kakor bi trenil, popade prase. „Hudobnež!" kriči kmet, ves razjarjen, za njim, „ali toliko velja tvoja prisega?“ „Ne zameri mi, kmet! Tvoji pujski so se mi zdeli kakor ribe, ker so plavali po luži, 4 ' odgovori porogljivo volk ter jo pobriše s tolstim prasetom v žrelu v gozd. A. Kosi. 13. Siromak. Kaj, deček, gledaš me debelo? star sem in ne posebno lep; zgubdno čelo, lice velo imam in že na pol sem slep. Ljudje imajo dom in njive, vrtove, travnike in les; o poti moji so koprive, cvetica tudi ktera vmes. Po svetu sem se vedno ubijal, pod tujo streho truden spal; pozimi sem se v plašč zavijal, ki mi ga mož je usmiljen dal. Tu vidiš, deček, siromaka, ki je bridkosti mnogo užil; tani gori me plačilo čaka, tam bom se večno veselil. J. Stritar. 155 Uganke. 1. Poznaš li, deček moj, moža, ki v roki palico ima? Drži jo trdno noč in dan, a nič se ne postavlja v bran, ko divjih paglavcev se broj v srditi z njim nabira boj? Ubožec velik mož je ta, ki tepsti, tekati ne zna, ki, smrtnobled v obrazu, živi samo o mrazu, pretakajoč bridkč solze, ko se vsi drugi veselč, ko že poljubov svojih žar pošilja zemlji nebni car. Nu, imenuj moža mi zdaj, dokler, dokler — ne pojde v kraj. Luiza Pesjakova. 2. Nisem živo, a v sebi življenje imam; okusil krepko jedilo si moje že sam. Kaj je to? 3. En klobuk, pa dve glavi; en rep, pa dve roki; štiri nosnice, dve škornjici; šest nog, po štirih gre. Kaj je to? 4. Kdo se joče, kadar solnce sije? Pregovori, reki in pdmetnice. 1. Bog oblači, Bog prevedri. 2. Pravo veselje je toliko vredno kakor pravo zdravje. 3. Kakor drugim posojamo, tako oni nam po- vračajo. 4. Kakršna setev, takšna žetev. 5. Pohlep oslepi. 6. Petelin je gizdalin. 7. Kdor male nadloge ne potrpi, si cesto še večjo težavo naloži. A. M. Slomšek. 8. Lenuha dan straši. 9. Ne prileže se vsaka roža za klobukom. 10. Gizdavost si sama jamo koplje. 11. Volk dlako izpremeni, a nravi nikdar ne. 12. Stara navada železna srajca. c) V prirodi. 1. Pozimi iz šole. Vse belo! Dol je bel in breg: pod nogo škriplje trdi sneg. Uboge ptieice zmrzujejo, nožiče gole privzdigujejo. Zaspano, kakor da je v šoli, z neba mi gleda solnce doli. Kam je gorkoto svojo delo? Samo bi zdaj se rado grelo. Zato že skoraj pojde spat za morje v svoj kristalni grad. — 157 Od mraza škriplje vse in poka; mraz tudi vama je, otroka, iz šole zdaj domov gredč. Le urno dvigajta petč! Se-mnogo vama bode teci, da se doma pri gorki peci ogreje zmrzli ves životček, kaj gorkega dobi želodček. Oh, poln težav je in bridkosti že sam začetek učenosti! J. Stritar. 2. Pozimi v gozdu. „Hu, hu, kako je mraz, kar nič nece odnehati in neče!" tako se hudujejo stari Strletov ded, gredoč v hosto po panjev, da si ogrejejo z njimi mrzlo sobo. Ža njimi vlečeta sani mlada vnuka Tonček in Franček, ki jedva dohajata starega deda. Ko pridejo na zaželeno mesto, si ogledata otroka gozd v zimski obleki. Ves drugačen je nego poleti. Visoke smreke in vitke jelke otožno molč svoje veje do tal, kakor da hočejo poljubiti beli snežec. Tam ječi stari gaber, ves sklonjen in zvit; na vejah se mu je nabralo mnogo snega, ki mu je skrivil hrbtišče, tako da ni več podoben drevesu. Žalostno se drži ponosni in ošabni hrast, ki se toli rad baha, češ, da njega ne zmore nihče. Hej, ta sneg in zimski mraz sta mu jo dala! In lipa, pohlevna, mehka lipa? Tožno in boječe se vam stiska tja med brestovje ter se sramežljivo ozira na oholo hrastje, ki stoji okoli nje ter se smeje njeni šibkosti. Ded ukrešejo gobo, in kmalu gori žareč ogenj; Tonček in Franček mu pridno prikladata. suho vejevje. Oj, kako prijetno se sedi pri ognju tam v tihem gozdu! 158 In čuj! tudi brez petja ni popolnoma pozimi v gozdu. Visoko po bukvi se glasi drobna siničica. „Cicifuj, cicifuj, 11 gostoli tja v tihi gozd, da našima otrokoma kar zveni po ušesih. Pisani ščinkovec pri- klada s svojim resnim „ščink, šcink u . A tam-le v onem grmu skrit oteplje potuhnjeni stržek s svojim repkom, skakljaje od vejice do vejice, ter v enomer klepeče: „stržek, stržek, stržek!' 1 Tudi brinj evka in strnad se oglašata in pomagata s svojim glasom, da petje v gozdu pozimi ne utihne popolnoma. Prav vesela in zadovoljna sta se vrnila otroka z dedkom domov. Po Zupčevu. 3. Ptice pozimi. Vrana vpije: kra, kra, kra! mrzla zima je prišla; slaba zdaj za me bo ta, večkrat bodem stršdala! Vrabec poje: živ, živ, živ, toliko da sem še živ ; moj želodček prazen je, ves od mraza tresem se! 1)6 sinica: fuj, ci, fuj! deček ljubi, čuj me, čuj! Daj mi kako zrnece, vrnem ti na pomlad vse! Brglez, zeba, kos, strnad, so pri nas, jih tare glad, in še druge ptičice nikdar nas ne zapustč. 159 Smili torej se jih zdaj, živeža jim malo daj ! In spomladi s petjem te ptičice razveseli. Zdravko. 4. Krivokljun. Krivokljnni se lahko spoznajo po svojih navzkriž zraslih kljunih. Pravljica nam pravi o krivokljunih to le: Ko je Sin božji na križu trpel neznosne bolečine, je priletela plaha ptičica. Žalostno je čivkala in obletovala sveti križ. S' šibkim svojim kljunom je pulila iz lesa žreblje, ki so tako neusmiljeno ranili presvete roke in noge. Toda zaman je bil njen trud. Kljun je bil prešibek in ptičica preslaba, da bi potegnila močne žreblje iz lesa. Drobni kljunček je začel krvaveti in naposled se je skrivil, da sta mu konca stala navzkriž. Žalostna je ptičica povesila glavo, a križa ni za¬ pustila. Zdaj prijezdi vojak na visokem konju in pre¬ dere z dolgo sulico sveto stran, da se je kri polila po Zveličarjevih prsih. Na to se zaleti drobna ptičica z zadnjimi močmi h krvaveči rani. Hotela je s svojimi drobnimi prsi zabraniti, da bi ne tekla kri iz svete strani našega Odrešenika. In prsi so se namočile s krvjo Sina božjega. V spomin, da se je usmilila Zveličarja, ima ptičica navzkriž zrasel kljun in krvavordeče prsi. Ime ji je krivokljun. Po j. M. Štiridelna čitanka. II. (XII. 1370.) 11 160 5. Vran in lisica. Črni vran, imel si dober dan, kos mesa ukradel si, oj vran! „Mirno rad bi ga pojedel; z njim na krast visok bom sedel. Vidi ga lisica, mimo gredč, goste sline se ji pocedč, pod drevesom se ustavi, te besede vranu pravi: „Lepšega pod solncem ptiča ni kakor si, kraljevi orel, ti, perje ti ko demant sije, pav naj se pred tabo skrije! če tako lepo še peti znaš, kakor perje lepo ti imaš, pa prisežem pri tej priči, da si prvi ti med ptiči. w Kar se petja tiče, to pa vem, da se z vsakim drugim meriti smem, misli vran si, s kljunom zine, južina mu iz kljuna šine. Norček, ves pobit, povesi nos, ko po vejak smukne mastni kos, a lisica pod drevesom smeje se, masti se z mesom. Simon Jenko. 6. Stržek in orel. Ptiči so koteli imeti kralja in so sklenili, naj jim bo tisti kralj, ki zleti najviše. Vsi ptiči se vzdignejo. 161 Tudi stržek ni hotel zaostati. Ali revče je dobro vedelo, da se v letanju ne more meriti z drugimi. Zato smukne pod letečega štrka ter se mu skrije med perje. Štrk tega še zapazil ni. Ptiči 'lete više in više; sčasoma pa opeša drug za drugim. Na zadnje se zibljeta samo še orel in štrk po zraku. Sedaj začne tudi štrk pešati. Kar mu zleti stržek izpod perja in se drzne meriti z orlom. In glej! orel omaga, stržek pa zleti visoko nad njega. Stržek hoče biti kralj. Toda ptiči so zvedeli o njegovi prevari ter so ga hoteli ubiti. Zato se zmuzne revček v mišjo luknjo. V sramoto so mu vzdeli ptiči ime kraljiček, kakor imenujejo stržka pri nas sem ter tja ljudje. Fr. Er j a ve c. 7. Lipa. Lipa zelenela je tam v dišečem gaju, s cvetjem me posipala, dejal sem, da sem v raju. Veje raztezavala k nebu je visoko, meni pa je do sina segala globoko. Ptičice je miljena v senčico vabila; kadar ležal sem pod njo, me je ohladila. Zdaj pa mi je revica skoro ovenela; cvetje, listje ljubljeno zima ji je vzela. Spavaj, draga lipica! Večno ne boš spala; Nova pomlad zčlena novi cvet bo gnala. Zopet bodo ptičice, ptičice presladke, pesemce prepevale, pesemce pregladke. Miroslav Vilhar. ii* 162 8. Ošabnežu. Stoji ošaben hrast na gori, na nčbo z vrhom se opira, sosede svoje zaničuje, s posmehom ndnje se ozira. Drvar s sekiro gre na goro in tam pod hrastom se ustavi; sekira smrtno pesem poje, na tla telebi hrast gizdavi. O ti, ki zaničuješ brata, ker več prejel si od gospoda, ozri se! Stopa ti na pčto nemila hrastova usoda. Fr. Cegnar. 9. Zakaj je jelka vedno zelena. Okoli betlehemskega hleva, v katerem se je rodil Zveličar, je rasti o razno drevje. Nekega dne je bilo božje Dete zaspano. Mati ga je uspavala. Vse je bilo tiho okoli hleva. Ptičice 'so umolk¬ nile, ovčice so legle na tla, nobena ni blejala, še angelci nad hlevom niso ganili svojih perutnic, da bi ne motili spanja Odrešenikovega. Božje Dete zaspi, in Mati ga pokrije s svojim pajčolanom. Kar zasumi po drevju, veter zatuli po njem. „0, usmilite se/ 1 prosi Mati božja, „usmilite se spečega Deteta, ne motite njegovega spanja; blagoslovilo vas bode za to. 11 Ali drevesa se ne zmenijo za njene besede: z vrhovi majajo' in z vejami bijejo ob veje. Le eno drevo je ostalo mirno. Jelka je razprostrla svoje veje nad hlev, da šum drugega drevja ni motil spanja Gospodovega. — 168 Hvaležna se ozre Mati božja na jelko in reče: „Vedno zelenje te bode krasilo odslej poletu in po¬ zimi, veter bode samo šepetal po tvojih vejah, vonj tvojih vej bode zdravil bolne prsi, in popotnik bode iskal hladu v tvoji senci. u Po Burckhartu. 10. Da mi biti je drevo. Da mi biti je drevo, bil spomladi^rad bi breza — drugo drevje še golo. nanjo sveti Juri pleza. Da mi biti je drevo, bil poleti rad bi lipa — v njeni senci je hladnd, cvet na potnika se usipa. Da mi biti je drevo, bil pozimi rad bi smreka — drugo drevje že golo, topla greje njo obleka. O. Župančič. Uganki. 1. Striček most dela brez sekire in brez noža. 2. Čist in jasen kakor kristal, a ni drag; od matere rojen, a sam jo rodi. Pregovori , reki in pameti tiče, 1. JBrez potu ni medu. 2. Kadar konja love, mu ovsa mole. S. Krivično blago teknilo ne bo. 164 ' - VI. Domovina. 1. Bajka o siroti in škrateljčkih. Živela je deklica, borno živela brez ateja, mamice; ničesar ubožica ni imela — ne bilke, ne slamice. In o zlatem je jutru sirotica vstala, napotila v daljni se svet, da, ateja, mamico bi poiskdla, napotila v daljni se svet. A znala ni steze, a znala ni pota in v gozd je zašla temdn, in glasno je jokala mlada sirota, ko zbežal je beli dan. In ko je ležala tam v vzdihljajih glasnih, prišli so k njej škrateljčki, in dali zlata so in biserov jasnih ji dobri prijateljčki. In peli so z njo in pri njej so ostali vso dolgo, čarobno noč in k dobrim ljudem so ji pot pokazAli, ko zjutraj odšli so proč. Cvetko (tolar. 166 2. Divji mož. Divji mož, kosmati mož tri doline je ogradil: „To bo vrt moj, nanj si rož in sočivja bom nasadil/' Pluga nima, ne branč, kar z rokami prst rahlja si — kar storile so roke, to z nogami potepta si. Divji mož, kosmati mož hišico si je sezidal: „Tukaj mirno živel boš; kdo ti ne bi zdaj zavidali" V izbico vesel je šel, ali ko se v njej zravnal je, v strop z glavo se je zadel, in ves dvorec mu razpal je. Sel na jezero je pit, a na brado je pozabil: mož povodni, v kotlu skrit, za kodčljo ga je zgrabil. „Joj,“ zajavka divji mož, „za nezgodo'1gre nezgoda! a vodnar: „E, kaj se boš! Ni nezgoda, le neroda! ©. Žmp»»čie. 166 3. O Indiji Koromandiji. In vsaka stezica povede te v Rim, pa če še tako je izgubljena, tja v Indijo, tja v Koromandijo pa roka ne kaže nobena. Tam v Indiji, tam v Koromandiji bonbončki visijo raz veje, in izpod grmiča se vsakega medena poticica smeje. * Mordk pa orehovo rajši imaš? rozinovo? — Hočeš peruti? In Vile zvečer te uspavajo, in ptičice zjutraj pojo ti. Tja v Indijo, tja v Koroniandijo pa dedek naš lani odšel je : „Otroci, le pridno ubogajte ! Ko vrnem se — to bo veselje ! a In čakali smo ga in čakali, a zdaj ga več nihče ne čaka; gotovo tam cvička dolenjskega je, gotovo je mnogo tobaka! O. Župančič. 4. Zlatorog. Vi vsi poznate Rojenice, dobrotne bele žene, ki s pogorja prihajajo v človeške koče včasi in srečo vanj e nosijo in mir. 167 Njih lica malokdo zagleda, nikar pa še, da videl bi njih vrt, kjer bivajo v zelenju večno mladem. Koz;i planinskih snežnobeli trop skrbno tam zemljo varujfe čarobno, in kozel vodi z zlatimi rogmi jih. če pa približa kdo se, urno koze nanj kamenje valč, in žarni bliski iz rog vodniku švigajo, da plašno obrne mož se ter beži s planine. Ubiti Zlatoroga ni baš lahko: začaran je, a če ga vendar raniš, tedaj požene iz krvi njegove triglavska roža, čdrobno zelišče. Te rože kozel ranjeni naj č se, in hitro zdrav je, kakor bil poprej je. Zato uspelo pač ne bo nikomur, da Zlatoroga bi zadel na smrt. Se ve, če vendar se komu posreči, po tem premalo baŠ ne bo plačila. Rog kozlov namreč doli v Bogatinu odpre duplino, kjer ležč zakladi tako obilni, da če pride ponje voz sedemsto, ni moči jih odpeljati. Baumbach — Funtek. 5. Kralj Matjaž. V narodnih pripovedkah živi kralj Matjaž še dan danes. Otroci govorč, kadar se igrajo: „Križ, kraž, kralj Matjaž, daj mi groš, bom si kupil nož, luknjo vrtal — počČ 168 Preprosto ljudstvo si misli, da kralj Matjaž spi v gori, ki je najvišja na zemlji, a njen vrh je počen. V votlini spi vsa vojska Matjaževa. Iz votline-drži pot, ki je zavarovana z durmi. Nihče ne more iz votline, a noter gre lahko vsak, kdor najde duri. V votlini stoji miza iz slonove kosti. Za mizo sedi kralj Matjaž in spi. Njegovi brki so že zrasli skozi mizo in se ovijajo okoli miznih nog. Kadar bodo ovite vse štiri noge, tedaj se prebudi kralj Matjaž. Poslal bode na svet svoje poslance, palčke in kraljicke. Ko se poslanci vrnejo, bode začel buditi svoje .vojake, in ko bode vsa vojska na nogah, pride ono leto, ko bode Velika no c na dan svetega Jurija. Tedaj se bode začela strahovita vojna. Kralj Matjaž bode izgubil vse vojake, samo sedem mu jih bode ostalo. Teh sedem bode gnal pod lipo; tu se bodo odpočili, potem pa z njim pre¬ magali ves svet. Narodna. — M. Heric. 6. Rudolf Habsburški in berač. Nekega dne ogovori berač Rudolfa Habsburškega: „ Brate Rudolf, daruj revežu majhen dar ! 11 „Od kdaj sva pa brata ? 11 ga vpraša Rudolf. „Kaj! odgovori berač, „ali nismo vsi bratje po Adamu ?“ „Prav praviš , 11 odgovori Rudolf, „nisem ravno mislil na to! 1 ' S temi besedami seže v žep ter stisne beraču vinar v roko. „SamO vinar! To je pa vendar za premalo ! 11 reče berač.- „Kaj?“ odgovori Rudolf, „premalo? Prijatelj, ce ti da vsak brat po Adamu toliko kakor jaz, bodeš naj- bogatejši V celi deželi. Po nemškem Fr. Hubad. takega kralja 169 7. Grof Rudolf Habsburški in duhovnik. Nekega dne je jezdil grof Rudolf Habsburški s svojimi služabniki na lov. V gozdu zasliši zvonček, ki je naznanjal, da nese duhovnik umirajočemu zadnjo po¬ potnico. Pobožno se Rudolf prikloni, ko gre duhovnik mimo njega.. Dušni pastir pa je moral črez globok potok. Ali povodenj je bila podrla most; drugače ni bilo mogoče črez potok, nego da ga prebrede. Duhovnik postavi zato sveto Rešnje Telo na tla, da bi si sezul črevlje in .prebredel vodo. 1 Ko Rudolf to opazi, skoči s konja in posadi du¬ hovnika nanj, da bi ne zakeshel k bolniku. Drugi dan je pripel jal duhovnik konja v grad in zahvalil Rudolfa za izkazano dobroto. A ta mu je rekel: „Nisem vreden, da bi zasedel konja, ki je nosil mojega Zveličarja. Podarim ga cerkvi, naj ji polajšuje težavna opravila/ 4 Po nemškem Fr. Hubad. 8. Mladi Vukasovič. Cesarica Marija Terezija je prišla nekoč v kadet¬ nico, kjer se mladeniči vzgajajo za vojaško službo. Ko si je v zavodu ogledala vse naprave, je vprašala poveljnika: „Kateri izmed mojih ljubih gojencev je najpridnejši ?“ „Vaše Veličanstvo,“ odgovori poveljnik, „pridni so vsi in vredni visoke milosti: ali najpridnejši gojenec in najboljši borilec je vendar le Dalmatinec Vukasovič/ 4 „To me veseli, mladi Dalmatinec! 44 reče cesarica; „rada bi videla, kako se znaš boriti/ 4 170 Mladenič, ki je doslej stal plašen pred cesarico, se junaško postavi; oči se mu zabliskajo in ponosno iščejo nasprotnika. Srčno prime za borilni meč in zmaga naj spretnejše borilce. Ves vesel stopi zopet v vrsto svojih tovarišev. Cesarica ga lepo pohvali ter mu podari dvanajst zlatov rekoč: „Privošči si kaj po trdi boritvi . 44 Teden preteče, in cesarica se zopet pripelje v ka¬ detnico. Poveljnik pokliče Vukasoviča, in cesarica ga vpraša: „Povej mi odkritosrčno, v kaj si obrnil moje darilo ? 41 „Poslal sem ga ubogemu očetu , 44 odgovori mladenič s tresočim glasom. „Kdo je pa tvoj oče? 4 ’ „Moj oče so bili častnik in so služili Vašemu Ve¬ ličanstvu ; zdaj pa živijo brez pokojnine prav siromaško v Dalmaciji. Ker nisem vedel cesarskega daru bolje obrniti, sem ga poslal preljubemu očetu . 44 „Ti si blag mladenič! Primi pero in piši: Preljubi oče! To pisemce, hi Vam ga pišem, mi napoveduje cesarica sama. Moje vedenje, moja pridnost in sosebno moja lju¬ bezen do Vas me je cesarici toli prikupila, da bodete do¬ bivali odslej po dve sto goldinarjev letne pokojnine; meni pa je zopet podarila štiri in dvajset zlatov. “ S solznimi očmi je mladenič zahvalil cesarico ter ji obljubil, da bode s pridnostjo povrnil prejete dobrote. In Vukasovič je bil mož beseda. Kot častnik je v krvavih bitkah kaj hrabro branil čast in slavo naše ; domovine. Po P e t i § k u. 171 ' 9. Deklica s pletenicami. Blizu Dunaja je živela starka s svojo hčerko. Siro¬ mašno se je živila s pletenjem košev in pletenic. Hčerka jih je nosila na prodaj. A zima je bila huda: matere se je lotila bolezen. Kar si je prihranila, sta porabili za . zdravnika in za zdravila. Pridna hčerka se je trudila na vso moč, da si prisluži denarja za se in za mater. Nekega jutra zgodaj si oprti pletenic, kar jih je imela'gotovih, da jih ponese v mesto na prodaj. Med potjo je računila, koliko bi lahko izkupila in kaj bi nakupila za denar. A pot je bila dolga. Trudna sede hčerka pod tanko smreko, da si počije. Kar pride po poti gospa. Ko vidi žalostno deklico, sede k njej in jo vpraša ljubeznivo, kam gre, kako se ji godi. Dekle j? potoži svojo revščino. Tako živo in odkritosrčno je govorila, da se zaleskeče gospč solza usmiljenja v očeh. Malo pomisli in reče: „Dobro, da sva se sešli danes. Meni je treba mnogo pletenic v gospodinjstvu, če ti je prav, jih kupim od tebe, da ti jih ne bo treba nositi v mesto .“ Deklici je bilo prav. Gospa stopi na pot, pomigne strežaju, ki je čakal tam blizu, in mu izroči pletenice; potem pa seže v žep in plača- deklici blago, za vsako pletenico zlat. Zavzeta zre deklica na toliko bogastvo; še za¬ hvaliti se ne more takoj. Ko povzdigne oči, gospe ni bilo več; odtegnila se je zahvali. Še je strmela deklica na denar v svoji roki, kar pridejo župnik po poti. Vesela jim pripoveduje, kolika sreča jo je došla. „Kakor nebeška kraljica je bila gospa pred menoj! Tako bogato me je obdarila, pa še za¬ hvaliti se ji nisem mogla. Da bi le vedela, kdo je/' je 172 tožila reva. Župnik ji pa odgovori: „Res je gospa blaga kakor nebeška Kraljica. Angelsko srce ji bije v prsih. Ona je — cesarica avstrijska, Elizabeta ! w Ludov. Elem. 10. Iz mladih, let cesarja Franca Jožefa I. Nekega dne je bil mladi nadvojvoda Franc Jožef v Laksenburgu, cesarskem gradu ne daleč od Dunaja. Vesel je tekal po tratah, vozil voziček, nakladal nanj seno in se radoval, kakor se radujejo otroci. Večkrat pa je pogledoval z milina očesom voiaka, ki je stražil ob vratih. Kmalu se pripeljeta cesar in cesarica obiskat svojega vnuka. Vesel jima teče Francelj naproti. Pa hiti’0 potegne svojega deda za suknjo ter pravi: „Daj mi kaj za vojaka: revež je! 4 ' Cesar se nasmeje in mu da bankovec. Maliček teče k vojaku in mu ponuja denar. Ali vojak prezentuje s puško, denai^a pa ne vzame, ker je to straži prepovedano. Dolgo ponuja deček: „Vzemi, vzemi ! 44 Ker pa se vojak ne gane, steče žalosten k dedu ter mu potoži, da vojak neče denarja. „Vojak na straži ne sme vzeti denarja. Deni mu denar v torbo za pa- trone, ki mu visi na hrbtu ! 44 Vesel steče deček zopet k vojaku. Ali o joj, torba visi previsoko, ne more do nje. Cesar Frane vzdigne zato svojega vnuka, cesarica Karolina pa odpre vojakovo torbo, da položi Francelj bankovec v njo. Vesel ploska z rokami ter pravi: „Sedaj pa ta mož ni več revež ! 44 Radosten ga objame cesar; drugi dan pa pošlie prašat k polku, pri katerem je služil obdarovani vojak, kak človek je to. Od polkovnika zve, da je eden naj¬ boljših mož in da podpira od svoje male plače še svojo revno mater. 173 Sinovska ljubezen do matere gane cesarja v srce. Hitro pošlje vsoto denarja, katere je bilo treba za odkup moža. Oprosti ga s tem vojaštva, obdaruje ga še bogato ter ga pošlje materi na dom. Tako je pomagala dobrosrčnost mladega nadvoj¬ vode dobremu sinu od vojakov. Stara mati in njen sin sta še dolgo živela srečna in vesela; zakaj cesarjeva milost jima je ostala naklonjena, in lastna pridnost je pomnožila sinu premoženje, da je umrl kot pošten in bogat kmet. Fr. Hubad. 11. Pes je rešil vojaku življenje. Z gora je pritekel v taborišče dolgodlak, ovčarski pes. Na repu je imel privezan list papirja. Na listu pa je bilo zapisano: „Na sedlu ležim. Pridite pome P' Kmalu se je oglasilo 10 vojakov, ki so bili prostovoljno pripravljeni iti pogledat. Ko so se zvečer vrnili, so prinesli ranjenca ki je pripovedoval to - le: ,.Poslali so nas gledat, kje se nahajajo sovražniki. Ko sem dospel s svojim oddelkom na vrb nekega hriba, je razletela pred nami granata. Padel sem in se onesvestil. Ko sem se zbudil, nikogar ni bilo pri meni. Slišal sem oddaleč grmenje topov. Glava me je bolela, krog in krog je bilo vse krvavo. Dvigniti se nisem mogel. Upal sem, da pride kdosibodi. A nikogar ni bilo blizu. Proti večeru zašnmi nekaj v grmovju in kmalu potem se prikaže pes. Ves sestradan je bil in je lizal kri na tleh. Jaz sem mu dal zadnjo skorjico kruha, ki jo je do zadnje drobtinice pojedel. Zdaj mi pride na misel, da bi me morebiti ta pes mogel rešiti iz mojega hudega položaja. Hitro napišem listek in mu ga privežem na rep ter ga zapodim upajoč, da pride listek kakemu 174 človeku v roke, ki bi mi pri«el na pomoč. Tri dni je preteklo, a nikogar ni bilo. Že sem obupaval, da bi se mogel rešiti. Nazadnje so pa vendar prišli naši vojaki in so mi rešili življenje/ Po „Zvončku“. 12. Nj. Veličanstvu cesarju Karlu I. Medtem, ko vrag srdit, ohol napada last nam vredno, zasedel jasni si prestol, vzel v roko žezlo dedno. — Naš klic med bojni gre vihar: Bog s Tabo, svetli naš vladar! Ti solnce naše — pred Teboj vihrajo nam zastave, za rod Tvoj jasni gremo v boj po venec stare slave ; a če nas bojni stre vihar, umrli za - Te smo vladar! Na nebu našem solnce — Ti. a zvezda — cesarica, last Tvoja naša kri in Tvoja ta desnica; za rod Tvoj 'svetli zdaj, vsekdar tja v bojni planemo vihar! Naj le grozi sovrag srdit, naj le bobne topovi — za - Te, za jasne krone svit umiramo sinovi. — Pojoč: naprej — nazaj nikdar! — Bog živi, jasni Te vladar! F. žgur. 175 — Kazalo. I. Šola in dom. a) Šola. Stran Cesarska pesem. (Po J. G. Seidlu Lovro Toman). 1. Bog:. 1 2. Hvaljen bodi Jezus Kristus! (A. M. Slomšek).1 3. Pred poukom. — Po pouku.1 4. Gospod učitelj. (Po K. Raisu). 2 5. V šoli. (J. Stritar).3 6. Novi součenec. (Po J. Kliki). 3 7. Plemenito delo. (E. de Amicis).4 8. Bolni tovariš. (J. Stritar).5 9. Dva slaba šolarja. (A. M. Slomšek).6 10. Pridni in leni učenec. (I. T.) 6 11. Ploščica, kamenček in gobica. (Po nemškem).7 12. Prva skrb. (A. M. Slomšek).,.8 13. Materin opomin. (Lucijan) . ;. 8 14. Na poti v šolo. (J. Stritar) . . ..9 (5. Učenec, iz šole gredč, (Zlati orehi).9 16. Telovadska. (A. Perne) , . . .. 9 Uganki, 1. Soglasniki in samoglasniki. 2. Učitelj .l6 Pregovori, reki in pametnice. 11 b) Dom. 1. Nova hiša. (J. Stritar).11 2. Pajek in polž. (Solovej) ..12 3. Zadovoljnost. (D. Juriša) ..12 4. Jutro. (J. Stritai).12 5. Jutranja molitev. (Iz hrvaškega).13 6. Iz zlatih skledic. (Po J. Troštu).13 7. Teselo dete. (P. Gros) .14 8. Koga ljubim. (J. Tomšič).15 Štiridelna čitanka. IT. (XII. 1370.) 12 176 Stran 9. -Materina ljubezen. (J. Stritar).15 10. Materi za god. (Pavlina) .16 11. Tožba po materi. (J. Stritar)..16 12. Zorko in Anica (Miklošič, Začetnica) . v . . .17 13. Pripovedka o nosku. (O. Zupančič).IS 14. Tri najžlahtnejše dišave. (A. M. Slomšek)..13 15. Pred jedjo.19 Po jedi.19 16. Gori, gori! (I. T.).19 17. Mačka, miš in miška. (Fr. Levstik).20 18. Dobri in pridni otrok. („Yrtec“).21 19. Večerna molitev. (J. Stritar).23 Uganke, i. Bil je eden stari oče. — In tako je to mogoče. 2. liči. 3. Črevelj. 4. Ogenj.23 Pregovori, reki in pametnice.24 II. Pomlad. a) Vrt. 1. Velika noč. (J. Stritar).26 2. Aleluja! (Po V. Kosmaku preložil Borodinov).26 3. Pomlad. (J. Stritar).27 4. Pomladanska. (L. Svetec).28 5. Čebele. (Iz „Vrtca").28 6. Trobentici. (A. K. Sežunov) . ..29 7. Prva vijolica. (J. Stritar).30 8. Tulipan in vijolica. (Po nemškem).30 9. Drevo v cvetu. (M. Valjavec). 31 10. Vrtec. (Iv. Jarnik). 31 11. Vrt gospoda Mirodolskega. (Po J. Stritaijuj. 32 12. Ptičje gnezdo. (J. Stritar).33 13. Škorec. (Po K. Schmidu).34 / 14. Dve basni. (O. Zupančič) ..34 Uganki. 1. Polž. 2. Maček.35 Pregovori, reki in pametnice.36 b) Polje in travnik. 1. Urez noč, črez noč . . . (O. Zupančič) t .36 2. Majnikova. (A. Funtek).37 3. Kralj Solnce in kraljica Pomlad. (Vida).37 4. Na poljani. (O. Zupančič) . ..38 Stran - 177 — 5. Škrjanec. (Po Sv. Čechu).•. . . 38 6. Orač. (J. Stritar).40 7. Pluga. (M. Vilhar).40 8. Cesar Jožef II. pri plugu. (Po „ Vrtcu").40 9. Kosec. (J. Stritar). 41 10. Seno. (J. Stritar).41 Uganki, i. Plug. 2. Kolesa na vozu.42 Pregovori, reki in pametnice ..42 c) Gozd. 1. V gozdu. (Po „Vrtcu“).43 2. Na vse zgodaj. (Vida).44 3. Kukavica. (J. Stritar).45 4. Nezadovoljna kukavica. (Po nemškem). v .46 5. Slavec. (J. Gomilšak) .46 6. Ptica in deček. („Angelček“).47 7. Opomin k petju. (L. Črnej).47 8. Veverica. (Po Pourjevi). 47 9. Veverici. (Fr. Cimperman).49 10. Glas v gozdu. (A. M. Slomšek I.49 11. Hojka in kostanj. (A. M. Slomšek).. . 50 Uganki. 1. Odmev. 2. Odmev.51 Pregovori, reki in pametnice. 51 č) Vas. 1. Naša vas. (Fr. Levstik). 52 2. Trvič pri sv. maši.53 a) Na poti v cerkev. 53 b) V cerkvi.54 3. Zvon na poti. (Po Goetheju — A. Funtek).56 4. Veseli otroci. (Po Todtrojiškem).57 5. Kozji volek. (O. Zupančič).58 6. Miško in vrabci. (Po nemškem).58 7. Lastovkam. (S. Gregorčič). 59 8. Vprašanje solnčecu. (Vida).60 9. Na večer. (M. Podtrojiški) .61 10. Oltar. (A. Funtek) .61 11. Sv. llešnje Telo. (J. Stritar).62 Uganke. 1. Iz vasi. 2. Zvon. 3. Sobice. 4. Zvon.62 Pregovori, reki in pametnice.63 12 * 178 HI. Poletje. a) Na vrtu. Stran (. Črešnje. (To „Vrtcu“).64 2. PrTO jabolko. (J. Stritar). f .66 3. Bezeg. (A. M. Slomšek).66 4. Cvetice. (Po nemškem).67 5. Zajec. (Fr. Cimperman) . ....... .68 6. Lišček. (J. Tomšič) ..68 7. Penice. (Češka čitanka) .69 8. Gad in belouška. (Fr. Metelko).71 9. Deček in metulj. (Hey — A. Funtek).71 10. Deklica in kresnica. (Po Slomšku).72 11. Kres. (J. Stritar).72 12. Modrijan in seljak. (Po nemškem).73 Uganke. 1. Kadar jih v ustih imaš. 2. Zeljnata glava. .3. Krt. 4. Krt 74 Pregovori, reki in pametnice.74 f, b) Na polju. 1. Žitno klasje. (Po nemškem).75 2. Žetev. (V. Sokolov) 1., 2., 3.75 3. Ženjiee. (J. Stritar) .. 78 4. Rženi klas. (Narodna basen). 78 5. Ujeti vrabec. (Fr. Levstik prosto po Burgerju).79 6. Prepelica. (Al. K. Sežunov).80 7. Solnce in veter. (Po Ezopu).81 8. Mak. (O. Zupančič) . ..81 9. Oblaka. (0. Zupančič). 82 10. Solnce in dež. (A. M. Slomšek).82 11. Mavrica. (S. Gregorčič) ..83 12. Nevihta. (Po „ Vrtcu«).83 13. O nevihti. (S. Gregorčič) .85 Uganke. 1. Senca. 2. Dež. 3. Nikoli, ker je vedno noč vmes. 4. Veter. 86 5. Blisk. 6. Mavrica. 7. Grom in blisk. 8. Vihar . . . . 86 Pregovori, reki in pametnice .86 c) V gozdu in pri potoku. 1. Po jagode. (A. Funtek)...88 2. Jagodov cvet in solnčni žarki. (Po L. Pesjakovi).89 3. Strupene jagode. (A. M. Slomšek) . . . . ..89 179 Stran 4. Breza in hrast. (O. Zupančič) .90 5. Življenje v gozdu. (Fr. Marn) . 90 6. Spoznavanje Boga. (A. M. Slomšek).91 7. Lovčev raj. (J. Cimperman).92 8. Oba junaka! (J. Stritar). 93 9. O zviti lisici. (Po „Vrtcu“)..94 10. Lisica in kozel. (P. Gros)..94 11. Lakomni pes. (A. Funt ek i . . ..9B 12. Pozabljeni pevci. („Yrtec“)..96 13. Ribica. (W. Hey — A. Funtek)...97 14. Draga kamena. (J. Cigler)..97 15. Malin. (A. Funtek).. ..98 Uganke. 1. Kadar druga stoje. 2. Zrcalo. 3. ^aba.99 Pregovori, reki in pametnice ..99 IV. Jesen. a) Polje in pašnik. 1: Jesen. (J. Stritar).101 2. Zaklad v njivi. (A. M. Slomšek).101 3. Ajda. (Q._ Zupančič) ..102 4. Nekaj danes, nekaj x jutri. (J. Rosa).103 5. Črno kravo, molžo našo. (Fr. Levstik) ..103 6. Sirovež. (J. Stritar) . 104 7. Koliko velja žrebe? (Po nemškem).\ . . 105 8. Pes in ovca. (Fr. Metelko).105 9. Čebela in ovca. (A. M. Slomšek).105 10. Volk in pastirji. (Po grškem) . 106 11. Pametna koza.106 12. Večer. (J. Stritar).106 Uganke. 1. Mleko. 2. Repa. 3. Ker jih je več.107 Pregovori, reki in pametnice.107 b) Vinograd in gozd. 1. Kmet in njegova sina. (Fr. Metelko).. 108 2. Kovač in kopač. (A. M. Slomšek) ..108 3. Trnoljica in vinska trta. (A. M. Slomšek).108 4. Sv. Urbana grozdek. (Narodna legenda, zapisal I. S.).109 5. Trgatev. (J. Jurčič).110 G. Trgatev. (J. Stritar) . ... 111 180 Stran 7. Veseli hribček. (A. M. Slomšek).'. ... 112 8. Pripovedka o jablani. (J. Volkov) .112 9. Pri dobri gospodinji. (Po Uhlandu A. A.).d 13 10. Strupene gobe. (A. M. Slomšek).115 H. Želod in buča. (A. M. Slomšek).115 12. Vole ženem vitoroge. (Fr. Levstik).116 Uganke,. 1. V polni sod. 2. Orehovo drevo. 3. Hrast.116 Pregovori, reki in pametnice.116 c) V tuje kraje. 1. Kako je v Korotanu. (Fr. Levstik) . . . . '.117 2. Lažnivec. (Po nemškem).118 3. Ako Bog da. (Po V. Vrčeviču).119 4. Konjski žrebelj. (A. M. Slomšek).120 5. Podkev. ‘ (J. Miklošič).120 6. Kako sta mlinar in njegov sin gnala osla na semenj. (Po nemškem) 121 7. Voznik in Pavliha. (J. Miklošič).122 8. Postiljonska. (J. Tarapat).122 9. Keredni deček. (Miklošič, Začetnica). 123 10. Ločitev. (O. Zupančič).123 H. Janko očetu za god. (Iz „Vrtca“).124 Uganki. 1. Pismo. 2. Pismo.124 Pregovori, reki in pametnice. 125 č) Trg in mesto. I. Izgubljeni robec. (Fr. Rup).126 2. Dva vesta za to.(27 3. Tesar. (J. Stritar) .. 127 4. Kovač in krojač. (A. M. Slomšek) . ..128 5. Kovač. (A. Perne). 128 6. Mizar. (J. Stritar).129 7. Poštenost. (Po L. Benyšku).129 8. Najboljše priporočilo. (Po Schindlerju).130 9. Kaznovani nehvaležnež. (Po tVichnerju). 131 10. Kadar pridejo vojaki. (Fr. Levstik).131 11. Mladi vojaki. (J. Stritar).132 12. Kam in kje. (M. Kračmanov Valjavec).133 Uganka. Mesarji._.133 Pregovori, reki in pametnice.. .134 181 V. Zima. a) V domači sobi. Stran 1. Pesem nagajivka. (0. Zupančič) .135 2. Ljubi sveti Miklavž. (J. Kostanjevec).135 3f. Sv. Miklavž. (A. Funtek) .136 4. Bdžič odpisuje Najdihojci. (Fr. Levstik). 137 5. Jaslice. (Ivo Trošt).!38 6. Božični večer. (Po J. Stritarju).139 7. Bdžič. (J. Stritar).140 8. Tepežnica. (A. M. Rostov).140 Listek o novem letu.141 10. ', Aj, na okna. (Andrej Kape) .141 11. Taščica. (Ivan T.) . . . ..142 12. Predice. (J. Stritar) . .. 142 13. Gospodar in njegov hlapec. (Fr. Praprotnik). i43 14. Modra miška. (Miklošič, Začetnica).144 15. Moj psiček. (J. Stritar). 144 Uganke. 1. Sipe na oknu. 2. Gospodar. 3. Pismo.145 Pregovori, reki in pametnice. 145 b) Na kmetiji. 1. Sneg. (A. Funtek).'..146 2. Zima. (J. Stritar) . 146 3. Na ledu. (A. Funtek).147 4. Konj. (Po Fr. Erjavcu).148 5. Vrabec in konj. (Fr. Levstik) .149 6. Kravica prodana. (J. Stritar) .149 7. Pomače živali. (Fr. Levstik). 150 8. Žena in kokoš. (Fr. Metelko) ..151 9. Kokodin. (J. Stritar). 152 10. Leni dekli. (Po nemškem).152 11. Sraka in pav. (J. Stritar).153 12. Volčja prisega. (A. Kosi). 153 13. Siromak. (J. Stritar).1.54 Uganke. 1. Sneženi mož. 2. Jajce. 3. Jezdec na konju. 4. Sneg . 155 Pregovori, reki in pametnice.155 c) V prirodi. 1. Pozimi iz šole. (J. Stritar) .156 2. Pozimi v gozdu. (Po Zupčevu) .157 182 Stran 3. Ptice pozimi. (Zdravko).158 4. Krivokljnn. (J. M.) ... ..i 59 5. Vran in lisica. (Simon Jenko). 160 6. Stržek in orel. (Frančišek Erjavec).160 7. Lipa. (Miroslav Vilhar ).161 8. Ošabnežu. (Frančišek Cegnar).162 9. Zakaj je jelka vedno zelena. (Po BiirrkLartn). 162 10. Da mi biti je drevo. (O. Zupančič).163 Uganki, i. Zima. 2. Led .163 Pregovori, reki in pametnice.. 163 VI. Domovina. 1. Bajka o siroti in o škrateljčkili. (Cvetko Golar).164 2. Divji mož. (O. Zupančič).165 3. O Indiji Koromandiji. (0. Zupančič).166 4. Zlatorog. (Baumbach — A. Funtek).166 5. Kralj Matjaž. (Narodna, zapisal Herič). 167 6. Rudolf Habsburški in berač. (Fr. Hubad).168 7. Grof Rudolf in duhovnik. (Frančišek Hubad).(69 8. Mladi Vukasovič. (Po Petisku) .'.169 9. Deklica s pletenicami. (Po nemškem).171 10. Iz mladih let cesarja Franca Jožefa 1.172 11. Pes je rešil vojaku življenje.173 12. Nj. Veličanstvu cesarju Karlu I., . 174 -o<>- Tiskal Karel Gorišek na Dunaju V. — 17 1830* * za čitalnico