I. France Svetličič. Pastir Gospodov zvest in neutrudljivi, Sin blag Slovenije bil dan svoj živi, Marsktero pesmico si pel ji milo. Blagi ta pesnik — France Svetličič — seje rodil v Spodnji Idriji 2. aprila 1814, v pervih šolah učil se pridno v Idriji, v latinskih in bogoslovnih v Ljubljani, slovenščine 1. 1837 pri prof. Fr. Metelku; posvečen za mašnika 1. 1839 je služil najprej za kaplana v Rovtah do 1. 1843, v Cirknici do 1846, na Verhniki do 1856, za župnika v Sorici do 1863, v Godoviču do 1878; v pokoju bival nekoliko na Razdertem, potem v Ljubljani, kjer je umerl 22. februarija 1881 ter pri sv. Krištofu bil pokopan sv. Matija dan. Priobčevati je svoje pesmice ranjki jel 1. 1846 v Novicah, kjer ste pervi dve »Življenja namen" pa BNajdena domovina" (Po stezi v dolino popotnik hiti, — Po hoji se vidi, de se mu mudf . .) brati 1. 20, tretja — sonet — BV spomin slovenskiga junaka" (Bog znami! ko požene, Ravbar pravi . .) pa 1. 38 z znamenjem —č. Sonet pervi, dasi ponatisnjen v Cvetn. slov. slovesn. str. 84, naj kaže se tudi tukaj: Življenja namen. Življenje naše, bratje! je oranje; Začetik, ko se pameti zavemo, In konec, ko drevo pustivši, gremo Se vleč, in nas obide smertno spaflje. Življenje naše, bratje! je sejanje, Pri kterim se poleniti ne smemo, Ker čas po bliskovo hitf, in vemo, De, kdor je len ob setvi, malo žanje. Poklic naš nam odločena je njiva, Noči so brazde in razori dnevi, In zerna zabranane naše dela. Perst razdrobljena, ktera jih pokriva, Bo dala kal in rast tud' prazni plevi; Nje slama pa bo klas snetiv imela. V naslednjem tečaju 1847 so v Novicah prišli na svetlo 1. 12 sonet BŽivljenje" (Potoku kamne omeči mahovje . .); 1. 19 balada ,,Erazem R a v b a r" (Karkoli je deklic Planina rodila, — Nobena ni lepši od Mete cvetcla..) po Valvazorju XI. 14; 1. 23 sonet BVprašanje" (Po suhim produkupec 20* milo gleda..); 1.38 romanca „A1 e nka" (Zakaj gor na hribcu, kjer vetric pihlja, — In bister studenic spod skale vervra..); in 1. 41 po Prešernovi ^Nova pisarija" zloženi sonet (v. Cvetn. slov. slovesn. str. 85): Zabavljica. Sonetov, praviš mi, ne poj nikari, Zdravice vodopivcam so preslane, Gazele ženskim vnemajo možgane, Seršenov mi ne draži, Bog obvari! Romanc ne bodo poslušali stari, In zabavljice so le malo branc, Balada tvoja me kar nič ne gane, In glose — te so malovredni dari. Kaj zlodja moram peti, pa me uči, De bo prijetno tvoji umni buči, Junaške, elegije alj pravljice? Teh ne; ampak natanjko mi popiši: Kak iz kleti preganjajo se miši, — In bodem djal, de modre si glavice. Leta 1848 so donesle Novice 1. 47 sonet njegov BMoj svet" (Prijatel ljubi! brez britkost življenje — Resnica je, kar pravim — nima cene . .); 1. 1849 št. 14 sonet ,,Dekletam" (Lepo je viditi kak v travi veli . .), št 20 sonet BZvest prijatel zdravilo življenja" (Kotriidarperve dni brez luči v jami . .), ponatisnjen v Slov. Ber. za VIII. gimn. razr. 1881 str. 91. 92; in št. 46 sonet: Zdihljeji. Če čuti žalost mlada pasterica, Ko vidi, de na rosnih tleh vsa vela, Ki včeraj med sestrami je cvetela, Leži po noči zlomljena cvetlica; In če zalije ji oko solzica, Ko ne zagleda kaplje, kjer mezela Spod senčniga germovja, in šumela Po belim pesku, hladna je vodica: Kdo bode meni branil žalovati, Ko vidim, de v košatib hrastov senci, • Ne vem zakaj — suši se lipa zala; Ko slišim, de tihota je postala, Kjer pcsme so prepšvali Slovend, De jih je bla vesela Slava mati?