V Maribor! »Zaveza avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev" ima dne 8. in 9. t. ra. v Mariboru svojo XII. skupščino. To bosta zopet dva praznika za učiteljstvo, ki ga združuje naša HZavezau. Vodstvo ^Zaveze", ki izpolnuje z občudovanja in vsega priznanja vredno požrtvovalnostjo težki in odgovorni svoj posel, je objavilo v zadnji številki našega lista vzpored temu zborovanju, ki nam izpričuje, da se resno zaveda ^Zaveza" svoje velike naloge, da temelji nje delovanje na zdravi podlagi in da je v resnici zastopnica in zagovornica interesov vsega avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva. Ne prihaja nara niti od daleč na misel, da bi z borabastičnimi slavospevi poveličevali ^Zavezo", saj vendar pozna vsak napredni učitelj in vsaka napredna učiteljica nje delovanje, in nikoraur izmed nas, ki se ne bojimo poudarjati svoje svobodomiselnosti, niso neznani veliki uspehi njenega dvanajstletnega vztrajnega delovanja, ki je obrodilo slovenskemu in istrskohrvaškemu ueiteljstvu mnogoteri sad. Ne zdi se nara potrebno, da bi tu navajali vse tisto, kar narn je priborila nZaveza", a eno se nam zdi vendar vredno posebnega poudarka: s pomočjo »Zaveze* se je zbudilo med našim Ijudstvom, bodisi med tistimi vrstami, ki so delovanju in stremljenju našega učiteljstva prijateljshi naklonjene, hodisi med tistimi vrstanii, Jci goje do naprednega in liberalnega učiteljstva strupeno sovraštvo, zanimanje in upoštevanje. Dobro vemo, kakšna je bila naša preteklost. Nobeden stan, razen kmetiškega in delavskega, ki sta — in deloraa tudi še danes — sužensko služila visoki, brezobzirni, izčrpajoči in nenasitni gospodi, nima tako žalostne preteklosti. Ob pogiedu vanjo nam mora zakipeti kri, in z bridkirni občutki stojimo ob grobovih svojih prednikov. Učitelj Deska stoji v vsi svoji mizeriji pred naširai očmi. Vsa ona doba prekletstva, suženjstva in pasjega življenja, katere žalostni reprezentant je izsušeni Deska, nam plava v krvavem žaru raed klici po raaščevanju pred očmi. V nas se dviga raoč kot ogenj iz Vezuva, ki si je z lastno silo napravil pot skozi trdo zemeljsko skorjo. Pogledi v preteklost nam dajejo raoč za bodočnost, in naša sedanjost nas dela raočne, ko nara je treba odbijati ostudne in neosnovane napade posvečenih rok, ko nara je treba neprestanega boja, da si ustvarimo pravično in ugodno materijalno pozicijo med drugimi potrebnirai in nepotrebnimi stanovi. Nesrarano laže tisti, kdor govori ali piše, da niraa naše delovanje programa in sraotra, da ravnarao po načelih pravega liberalizma samo zavoljo tega, ker smo se vdali ali — kakor se glasi njih omlačena fraza — udinjali liberalizmu, ker je nasprotnik cerkve. Nihče nam ne more dckazati, da smo se kdaj pokazali nasprotne cerkvi kot taki. Nasprotni smo le onim, ki jo vladajo, in to zato, ker so nasprotni oni nam. V boju posaraeznih stanov velja še dandanes geslo ; Oko za oko, glava za glavo! — To opazujemo v prirodi sarai. Kadar se stepo elementi — recimo ogenj in voda — ne odneha prej eden, da ne podleže drugi. Ta princip velja tudi pri nas. A od svojih nasprotniJcov se razlikujemo v ti glavni točki, da se bojujemo mi za to, Jcar nam gre, in da smo v tem boju zgolj stvarni in mirni, oni pa iztezajo grdbljive rohe po tem, Jcar jim ne gre. in so v tem boju zgolj osebni in strastni. V zadnjem času, odkar smo stopili s pravo barvo na dan, smo morali čuti toliko nesramnih, uprav sirovih osebnih napadov, da zalije človeku dušo gnus in zaničevanje. Seveda so že davno umrli časi, ko je učitelj mirno prenašal udarce, ki so padali po njem. Porušili srao »pons asinorum", in novi šolski zakon nas je iztrgal iz klešč, ki jih je zapredla pajčevina v shrarabi krutega orožja grozovite inkvizicije. Nad narai plava solnce svobode, in naše duše pijejo to dobrodejno luč. Ne raorerao se torej prečuditi onim izmed svojih vrst, ki silijo v temo nazaj in si natikajo prostovoljno jarera tlačanstva. Posaraezniki se morda prav dobro počutijo v tej temoti, zakaj dobičkarija in nepoštenost dobro plačuje izdajice. A nikdar in nikoli več ne pridejo časi, da bi še kdaj objemal vse učiteljstvo črni plašč, v katerega senci ugasne luč svobodne misli in napredha. Nikdar in nikoli vec! Da, bili sočasi, ko sta bila absolutna vladarja vsemu, kar je životarilo, cerkev in grad, ali teh časov ni več in jih nikoli več ne bo! Moč gradov je razpadla v nič, cerkev je izgubila zavoljo brezprimernega ravnanja svojih služabnikov raalone ves kredit, ostala nam je samo vera v pravičnost, ki deli dobrerau delu plačilo, a slabemu delu kazen! S takimi raislimi prepojeni se bomo zbrali dne 8. in 9. t. m. v krasnera mariborškem ,,Narodnem domu". Iz vseh slovenskih in istrskohrvaških pokrajin bo prihitelo naše vrlo učiteljstvo v zeleno Štajersko, da si tarakaj tovariši in tovarišice prijateljsko stisnejo roke, da si v resnem zboru zbrani nabero novih raoči za nadaljnje delovanje na polju narodnega, naprednega, svobodnega šolstva in da si v prijateljskem krogu razvedre duha in v dobri volji zaraore težke in otožne misli. Naj pride tudi naš dacar, kurat Koblar, da bo štel, kolikokrat borao dvignili kozarce kipečega Štajerca na lepšo in pravičnejšo svojo bodočnost! BUčiteljski Tovariš" kliče vsem skupščinarjem odkritosrčne pozdrave! A pozivlje obenera vse slovensko in istrskohrvaško učiteljstvo, da prihiti v čira vecjera številu v Maribor, da pokažemo tako tudi na zunaj, kako srao vsi brez izjeme in brez bojazni zavzeti za svojo sveto stvar. Našerau listu ni menda treba ob tej priliki še posebe poudarjati, da ima v ,,Zavezi" združeno učiteljstvo v njem svojega zagovornika, ki se ne boji nikogar. In tako gledamo vsi zaupno — opiraje se na svojo moč — v bodočnost, ki je naša! Učiteljsko vprašanje je danes aktualno, in do najvišjega raesta sezajo naši glasovi!