283
Glasi o cesarskem ukazu,
ki določuje učbeni jezik v različnih deželah
našega cesarstva.
V 34. listu ?5Novic" smo razglasili ukaz slavnega mi— nisterstva, po kterem so presvitli cesar dodelili v gimnazijskih šolah domačim jezikom različnih narodov av-strijanskih tisto veljavo, ktera je sama po sebi naravna, za boljo razumnost mnogoverstnih šolskih naukov koristna in za omiko živih narodnih jezikov potrebna; — ob kratkem rečeno: „quod aequum et salutare, vere dignum et justum est".
Da je ta cesarski ukaz bil z neizrečenim veseljem sprejet po vseh deželah našega cesarstva, kjer domači jezik dosihmal ni imel dostojne veljave, je gotovo, in sam vradni dunajski časnik ?5Wien. Zeit.a zagotovljt to, rekoč: „Ukaz c. k. ministerstva za bogočastje in nauk, po kterem ni več treba, da bi se gimnazijski nauki v nekterih deželah v predpisanem nemškem jeziku učili, se je tukaj povsod s serčnim veseljem sprejel, ker od ene srani zadostuje globoko občutljenim praktičnim po treba m, od druge pa očitno razodeva, da ministerstvo želi kolikor je moč narodnim posebnostim vsake dežele vstreči in jeziku vsakega naroda in njegovemu slovstvu po pravični vagi odvagati njegove pravice. Zlasti na Ogerskem, kakor se enoglasna v vseh tamošnjih časnikih bere, je bil ta ukaz z veliko za-dovoljnostjo pozdravljen".
Tako piše vradni dunajski časnik, in poterdil bo za svojo stran vsak, da je časnik ta le čisto resnico pisal, ko je rekel, da je bil omenjeni ukaz povsod prevesela novica.
Berž potem pa, ko je bil važni novi ukaz oklican, so se slišali tu pa tam posamni glasi (zares, čuvikanje krokarjev med milim slavčkovim petjem!), da omenjeni ukaz velja edino le ogerski deželi, kakor da bi drugi narodi ne bili vredni in njih jeziki ne zmožni tega cesarskega daru, in, čeravno v ministerskem ukazu ni ne besedice od takega predstva, je osupnila vendar ta govorica vsakega pravega domoljuba, kteri v zadovoljnosti vseh avstrijanskih narodov terdno srečo Avstrije iše. Al gori omenjeni sostavek v „Wieu. Ztg." je pregnal prazni strah.
Komaj pa se je uleglo to, so začeli nekteri nemškutarski časniki po svoje tolmačiti cesarski razglas in mojstrovati ministerstvo, da ni pomislilo, kaj je velelo s to prenaredbo v gimnazijah. Repenčiti so se začeli, kakor da bi v tem ukazu šlo za reč, ktera se ima še le v zmislu „eines einigen Deutschlands" presojevati, ne pa kakor že gotova stvar „eines einigen starken Oesterreichs" praktično dognati. Preden je si. ministerstvo presvitlemu cesarju to prenaredbo nasvetovalo, je gotovo dobro preudarilo: ali je mogoče tudi to izpeljati, kar bode novi ukaz veleval, — in ni se motilo ne, kakor vi mislite, kteri menite, da brez nemškega jezika ni na svetu izveličanja. Mi drugi nismo tako sebični kakor ste vi, in radi damo, kar vam gre. Mi dobro vemo, da »kolikor kdo jezikov zna, za toliko človekov ou velja", — mi dobro vemo, da jezik visoke naše vlade je nemški, — da značaj vsakega bolje omikanega Avstrijana je znanje nemškega jezika, — da v nemškem jeziku imamo velike zaklade vsakoršne učenosti in da radi zajemamo ia nemških bukev in časnikov, kar nam tekne za poduk ift kratek čas, — al tudi mi nasproti od vas terjamo, da sta
284
drugim neneinškim narodom pravični in da nam niste ne-vošljivi, ako nam vlada pravico skazuje, brez ktere se noben narod ne more povzdigniti na višji stan omike, in da se tudi vi, ki med nami in morebiti od nas živite, učite naš jezik. Tako bo na obe strani prav.
;,Triest. Zeit." v svojem 200. listu od Ogrov, Poljcov in nas Slovencov  naravnost terdi,   da  se  novi  ministerski ukaz ne  da  izpeljati  v teh   deželah,   ter  pravi:   „od   kod dobiti ogerskih,   poljskih   in   slovenskih   u črnko v?"   in   v nekem poprejšnem listu se je „aus Krain" še reklo, da tudi „bukev v slovenskem jeziku za učenje važniših gimnazijskih naukov ni".
Ogri in Galicija ni bojo že sami svojo reč branili, ako jim bo drago; mi le za slovensko stran na to za-Imvljico danes le to rečemo, da slovenska zemlja je rodila obilo mož, ki ravno zdaj po različnih gimnazijah nagega cesarstva šolsko službo dobro opravljajo; pomanjkanja sposobnih učnikov tedaj pri nas ni, in, kakor se kaže, ga tudi ne bode; pa tudi možje druzega slovanskega rodu se naučijo kmali slovenski jezik tako, da so v stanu v njem učiti šolski nauk. Učnik porodoslovja v slovenskem jeziku v Ljubljani, rojen Moravčan, nam je živa priča.
Da bukev za vse nauke še nimamo, je res, al nimamo jih zatega voljo ne, da bi jih ne mogli spisati, ampak le zato jih nimamo, ker jih v šolah dozdaj niso potrebovali. Naš častitljivi slovenski jezik je že tako omikan, da pišemo vse v njem, kar piše Nemec v nemškem, Francoz v francozkem, Lah v laškem itd. Ali smo vam še kaj dolžni ostali, da nismo mogli spisati v svojem jeziku? Ali postave, ki jih razglaša deržavni nemški zakonik, ne razglaša tudi slovenski? Ali ne pišemo tudi mi v časnikih vse, kakor vi? Ali nismo že imeli učnikov pravoslovja v slovenskem jeziku? Ali se ne razlagajo vsi zdravilski nauki [fizika, kemija, anatomija itd.) v živinozdravilski šoli po slovensko? Ali niso v teh naukih pisane in na svetlo dane slovenske bukve tako dobre kakor nemške? Ali se ne razlaga že več let botanika v slovenskem jeziku?
Kdor tedaj terdi, da ni mogoče v slovenskem jeziku vsega razkladati, kar je v šolah potreba, ali ne ve kaj imamo in kaj premoremo, ali pa nalaš krivo govori.
Toliko dozdaj. Gotovo se bojo še drugi oglasili o tej prevažni zadevi.
Ali se bo pa dal novi ukaz povsod že jutri izpeljati? to je drugo vprašanje. Mi nismo utopisti, in mislimo, da je zadosti, ako se le povsod, kjer ima novi ukaz veljavo za-dobiti, resno prične nova naprava. Da to, kakor se dozdaj pri nas v gimnazijah uči slovenski jezik, ker se le gramatika gode in berila kramljajo, ni zadostno za praktično izučenje bogoslovcov, gimnazijskih učnikov, pravoslovcov, zdravnikov in uradnikov, kakor jih dežela potrebuje, je jasno kot beli dan, in ,,hinc illae lacrvmae" , ki jih prelivajo poredoma vsi tisti, ki tožijo in milujejo, da — slovenski jezik še ni dosti omikan in da ni za nobeno rabo. Kako če biti, ako ga zmiraj le odbijate in stavite v kot?!