Čuk piše
Moje   19.   poročilo.
Zadnjič me je zaneslo v Slovenske gorice. Ne vem, zakaj. Povabljen ni-sem bil razun k sv. Urbanu na prič-kanje, nikamor. Ker sem miroljuben piič, sem krenil proti Ormožu. — Tru-den šem sedel na neki dimnik, iz kate-rega so prijetno prihajale tople saje in božale mo.e skoraj zmrznjene perulnice. Doli pod menoj je nekdo govoril ta-lco glasno in zanimivo, da se mi je za vredno zdelo — si vse zapomniti. Čuj-te grešnika, kako si poje: „ Juža, Juža z'lo bahasti, — kdo te je naučil... ? — So oče, ali mati taki bili, ki take so stvari učili? — Grozel je kopače ¦'mel, rad bi grozdje sam si šte]. Spomladi njegovi so kopali, v jeseni tvoji so žobali... — Micika, nekdanja gospodi-čna je včasih tudi kaj jezična. — V spo-min to dobro si je vzela in tudi v fari razodela. — Juža zdaj nad njo je vpil, rad bi poštenje si nazaj dobil. — Če ga hočeš 'met nazaj, potem vse krivo po-"ravnaj! — Kaj ne, da ročka ječerpan-jaf ,,glih" kak Južova herganja? Jan-žek ročko je zdrobil, Černezl pa — ob-tožen bil... — Pred sodnijo Korel mo-ra iti, vidi tudi Juža priti. Še Marjeta tam stoji, Juževo ,,pravico" potrdi... On globoko premišljuje, kjer le more, rad škoduje. Visoke tudi so njegove mi-sli, zato ima še zmirom stare svisli. Zdaj pa prosim, daj nam mir, če ne, bo Čuk prijel za gvir. če pa še tega na bo ko-nec, bom prijel pač jaz za zvonec. — " Ko sem slišal svoje ime, mi ni bilo vseeno. Kaj me brigajo, tožbarji, tato-vi in drugi rokomavhi in celo za (,gvir" bi naj čuk prijel? Saj imam kremplje in kljun, zato sem čudnemu pevcu pod menoj zapel tako, da se je prestrašil in zbežal. Videl sem, da se je v strahu pokrižal, jaz pa sem zamižal in odletel naprej skozi \tpo mesečno noč. Nckje je nra bila polnoč. Tedaj sem jo raah-nil domov proti Ptuju. Zopet utrujen sem secel na veliko streho, na kaiei sto-jijo trije dimniki. Mislil sem, da je to ka-ka Tovarna za konzerve ali kaj sličnega. Pa je bil navaden velik hlev, v katerem1 ima prostora najmanj 20 glav živine. Ko pokukam notri, vidim, kako tri buše zdehajo na borni slami. Nehote sem po-modroval: ,,Ta gospodar je moral biti pač veliki bahač, ker ima za zidiavo ta-kih „ palač " v teh težkih časih denarja in polrpljenja. In sem zvedel, da je neki
Miha, kateremu ni v fari glihe se mnogo trudil za ta spomenik — krize... Bog mu odpusti, saj ne ve, kaj dela! —, Flo tem sem spet odfrčal, svital se je skoro dan pred sv. postom. Tam, kjer se ceste križajo — (Sv. Rupert bo tam blizu, rrenda) >so štirje mahavi pastirje se bo-riili s svojimi črevami, da je bil strah. Sveti Urh se jih je celo zasramil, četudi so ga neusmiljeno kicali vsi štirje in Mi-ha tudi ni prišel do diha. Lepo križišče pa je bilo rdeče pobarvano — pd dal-matinskega vina, kakor, da se je po ne-sreči razbil cel sod ... Ker je pa bila okrog mene zima, sem se prepričal, da nfcem v Dalmaciji, ampak tam, kjer do-mače vino čaka mešetarjev in kupcev... — Pa srečno Novo leto vsem in nič za-mere za take — kozlarije!