Pozimi. i.
2C& veji ledenej, glej! pticek sedi          In sam. sedaj tukaj na veji sediš,
In žalostno pesen prepčva,                      Zmrzuješ, gladuješ sir6ta;
Trepeče telo mu, nožice šibe,                 Nestaje ti hrane, odeje gorke,
V  očesci pa s61za mu seva.                    Ne greje te solnčna gorkota.
Oj ptiček moj drobni, ubožec ti moj!         Eaz vejo ledeno  čez snežni tja dol
Pač vem, kaj srce ti razriva;                 Ofiesee obračaš solzeče;
Oj dobro um^jem prebritko solzo,            Eadšelbizabratci —pavzlettinidan,
Ki jasno oko ti zaliva.                            Ker mraza vsak ud ti trepčče.
Izgubil si bratce, ki šli so od tod          Oj ptižek moj drobni, ubožec ti moj,
V  gorkejše ia južne dežele;                    Sirota tako zapuščenit! —
čez hribe, doline, čez goro in breg         Veselja užakal tu zunaj ne boš, Pevaje si pesni vesele.                            Da zemlja bo spet prerojena.
Če boljšega varstva kot snežno drevo Ne najdeš si skoraj, o ptiček! Nestalo te bode od mraza — gladii Vže jutri lehko si — mrliček.
A. Pin.
II.
§f a zemljo padel beli sneg,                 Pa nekaj še krasnejše je,
Pokril dolino, goro, breg,                     Krasnejše in milejše je,
Drevesca vsa snežeaa so,                     To se blesti, to lesketa
Snežena in ledena so.                           Še bolj kot zvezdica neba.
Od streh pa sv&Sice visd                      Otrok! ti vprašaš: ,,Kaj je to?
Kot demanti Iep6 bleste,                       Je-li srebrd, je-11 zlat6?"
Povsod je kinč, povsod je kras             Odgovor kratek je za-te:
Še lepši kot vzpoifllždfli čas.                 ,,Nedolžno tvoje je srce!" l                                                                                                       A- Pin.