23
Ponovljena prošnja.
Preljube Novice! leta 1845. ste v enim sostavku od M. Delimariča milevale naše Prigorce zavolj njih stermih potov in grozne dalje od farne cerkve. Ležaj te planine in občine številne, ki so na njenim herbtu naseljene in med sabo na sredi eno podružnico imajo, so Vam se za podfaro že od narave namenjene zdele; torej ste, k dosegi tega namena pomagati, ljudomile dobrotnike prijazno vabile.
Letašnja zima, ki je te Prigorce z groznim sne-gam zasula in s strašnimi zameti obdala, ter nam pot do njih popolnama zaperla, je zopet v naših sercih ker-vave želje zbudila po duhovnim na imenovanim kraji; zato Vas ponižno prosimo , de bi jih še enkrat v misel vzele in ta zadevek po vsi njegovi obsegi ljudomilim dobrotnikam razsoditi dale. V to Vam podamo:
Število občin,       hiš,    duš,    daljo do farm   daljo dorečene
cerkve.            vodruhnice.
V vsim skupej tedej 11 občin, 111 his in 867 dus. Do podružnice derži pot postrani, torej ni sterm.
Ko bi ti ubogi, od ljudomilih dobrotnikov podpirani, si stan za duhovna sozidali in druzigaKriževskiga kaplana, kteri iz verne denarnice 200 gold. prejema, gori dobili, bi tekle iz te prestave za njih in druge farmane velike koristi. Za njih: ker bi se jim ne bilo treba po kozjih potih mučiti doli, kamor se v mokrim in zmerzlim le na palico opremši, ali za veje lovivši priti zamore. Za druge farmane pa: ker bi se izpraznjen kaplanov stan lahko porabiti dal za šolo, ktere še zdej nimajo. Tudi farna cerkev, zdej premajhna, bi bila ondaj dovelj velika.
Potreba ta je bila že ob času Cesarja Jožefa spoznana. S solznimi očmi mi je cerkvenik ondašnje podružnice pravil: de so bili iz kresije gori na ogled prišli in dokončali: de se ima stan za duhovna narediti.
Kostanjevški samostan pa je to delo tako dolgo odlagal, dokler se je na Cesarski ukaz pozabilo. Oj, gerda sebičnost! ki se nar lepšim in nar koristnišim naredbam protivi, ako le od delječ sumi in sluti, de bi kaj njeni-mu žepu odletelo.
Človekoljubu se milo stori, viditi ob nedeljah in praznikih, ki so tudi v počitek postavljeni, te ljudi še nar več terpeti in tergati obutev, s ktero so tako slabo prevideni, de jih večkrat po dvoje le ene čevlje ima. Pa oh! saj se pri svoji, že leta 1647 sozidani podružnici nimajo pokopališa, ampak za trupla svojih rajnkih plazijo čez grozne hribe in doline več ko 2 uri delječ iskat persti!
Krajnci, dragi Krajnci! bistriga ste uma in bla-ziga serca, mnogi zmed Vas tudi obilniga premoženja, sodite sami: ali je tu Vaša mila roka potrebna, ali ne? Tako ste Vi dobri, de revne daljne kristjane unkraj Oceana in v Jeruzalemu obilno podpirate; nekarte, Vas prosim, ne pozabite, une podpiraje, svojih ubogih; oči v daljo ravnaje ne zgubite iz pred sebe obližja. *) Vaši mili darovi bi zgorej rečeno hišo sozidali,in Vikši, te resnice prepričani, bi gotovo v to prestavo z veseljem dovolili. Pa vender, Častiti, ne vzemite za zlo, de si nizek in preprost kaplan upa klicati Vas na pomoč k temu ljudomilimu delu. Resnica ostane le resnica , pridi ona iz ust nizkiga in preprostiga, ali pa vi-sociga in modriga.
Oj, de bi moje besede ne bile damlju (echo) enake, ki se razlega in odamljuje, pa nazadnje brez vsiga učina potihne!
V Sv. Križu poleg Kostanjevice na sv. Krizostoma dan   1848.                           Juri K obe, ondašnji kaplan.
24
*) Resnične besede so,   de je naša perva dolžnost domačim bratam pomagati.                                           Vredništvo.