S.E.D. 38/1.2 1998. stran 61
gradivo OBZORJA STROKE
OB STOLETNICI ROJSTVA TANKA VURNIKA
Mojca Račič Simončič
Stanko Vurnik v Krogu družino (iz foioteke SEM)
Na velikonočno soboto letošnje pomladi je tiho zdrsnila mimo nas 100-let nica rojstva umetnostnega zgodovinarja, etnologa in muzikologa Stanka Vurnika. Mineva pa tudi ie 66 let od njegove prezgodnje smrti na veliko sredo leta 1932. Za slovensko kulturno in Znanstveno javnost očitno dovolj dolga doba, da pozabi na tega vsestranskega znanstvenika, saj se ga ob omenjenih obletnicah nismo spomnili niti z besedo. Naše društvo zdaj nekoliko z zamudo popravlja ta dolg.
f 'e bi bilo Stanku Vurniku naklonjeno živeti še kakšno leto več kot le 34 let, bi se naše društvo verjetno lahko ponašalo s precej starejšo letnico rojstva. Tudi med etnologi je namreč manj znano, da je prav Stanko Vumik, v času svojega službovanja v Etnografskem muzeju, prvi načrtoval ustanovitev etnografskega društva. Zato se ga spominjamo s fotografijo iz ustanove, ki si Je za svojega prveg kustosa izbrala Stanka Vurnika in ki danes hrani tudi njegov osebni arhiv. S tem želimo predstaviti delček iz njegovega, tudi tedanji javnosti manj znanega, zasebnega življenja. Kot znanstvenika in kot osebnost pa ga predstavljamo z besedami, s katerimi so se njegovi smrti od njega poslovili njegovi sodelavci, sodobniki in prijatelji Franjo Baš, France Štele in Mia Brejčeva.
Rojen II. aprila 1898 v Št. Vidu pri Stični, je umrl 23. marca 1932 v Ljubljani. Impulzivna, vsestranska, nikdar mirujoča in vedno snujoča osebnsot. Študiral je, kakor pač študira slovenski študent. Med študijem umetnostne zgodovine na ljubljanski univerzi sije služil kruh začasno kot uradnik dopisnega urada in kol žurnalist. Kot uradnik Etnografskega muzeja seje poglablja! v narodopisje, postal steber Etnologa in s svojimi študijami poda! vzor znanstvenika, ki se je rešil birokra-
liziranja, ki je bil in ostal kulturni delavec. Kot uradnik Etnografskega muzeja je vzdrževal miselni stik med našo javnostjo in Etnografskim muzejem z mnogimi članki o Etnografskem muzeju v dnevnem časopiju; njegova osebnost pa je povzročala, da so njemu sledili po njegovi poti tudi tovariši, umetnostni zgodovinarji. Vurnikov mentor v narodopisju je bil v prvi vrsti Valvasor,
Skupno z nekaterimi Mariborčani je začel misliti na ustanovitev slovenskega Etnografskega društva. Ko pa je ugotovil število naših narodopisnih delavcev in ko je vide! težave, ki bi nastopile v vodstvu nove organizacije, je svojo namero opustil, zato pa je pristopil k delitvi narodopisnega dela,
V	narodopisju je Vurnik podčrtal umetnostno-zgodovinsko metodo, poudaril pa antropogeografsko ter tako prispeval dober delež k metodični jasnosti, na pomanjkanju katere naše narodopisje tako zelo trpi.
Odšel je mlad od nas. V svoji mladosti pa je ustvaril delo, katero je vredno življenjsko doraslega moža.
(Fran}0 Bai- Nekrolog Dr, Stanko Vurnik, - V Časopis -U zgodovini) in narodopisje 27/1932i
V	naši mladi znanosti je Vurnikov pojav osamljen in zalo tako nenadomestljiv. On je družil v eni osebi umetnostnega zgodovinarja, muzikologa, etnografa in vse tri povezal z bujnim osebnim temperamentom
publicista. Če je v likovni umetnosti temperament bistvena lastnost, ni nič manj pomemben pri napredku znanosti, kjer ga le prepogosto pogrešamo.
(France Štele. Dr. Stanko Vurnik. - I. Zbornik :a umetnostno zgodovino 11/1931)
Ljubljanskemu Etnografskemu muzeju seje v letu 1932 usoda prav res izkazala kol kruto mačeho. Neizprosna smrt ni vprašala, ko je zasekala težko rano Etnografskemu muzeju ter odvedla kustosa dr. Stanka Vurnika s polja kulturnega delovanja. Etnografska znanost ga zastonj kliče • ne prikliče ga več.
Priden kot čebelica je žrtvoval slovenski kulturi in umetnosti svoje moči. Hitel je in neumorno snoval , kol hi slutil, da mu je čas kratko odmerjen, ko se bo moral posloviti od svojega peresa. In tako ga je zemlja pritegnila nase v najlepši moški dobi, ko je ravno posegal po vrhuncu svojega razmaha. Ob njegovi krsti je zaplakala vdova in dvoje sirotic. v slovo mu je zapelo glasbeno društvo "Ljubljana" in z ganljivimi besedami so se poslovili od našega Stanka zastopniki: Etnografskega muzeja. Slovenskega katoliškega starešinstva in "Dom in sveta", ravnatelj dr. Niko Zupanič, konservator dr. Fran Siele in dr. Rajko l.ožar.
(Mia Brejčeva: Dr. Stanko Vurnik. • V: Etnolog J-6/IWj