03IMSKI SPORAZUMI, Koper 19 7 7 Pomembno in hvalevredno je, da so se v Kopru odločili za objavo uradnih doku- mentov - jugoslovanskih, italijanskih in skupnih - ki sestavljajo osimske spo- razume oziroma se nanje neposredno nanašajo. Gre za obsežno dokumentacijo, ki poley besedila sporazumov zajema preko 500 strani govorov, izjfiv, ekspozejev, poročil, resolucij in ratifikacijskih listin. Ker so sporazume obravnavali in sprejemali v različnih predstavniških telesih obeh držav, se stvari marsikje ponavljajo, vend ar se v knjigi, ki je pravzaprav zbornik dokumentov, temu očit~ no ni bilo mogoče izogniti. Objava celotne dokumentacije je vendarle koristna, ker omogoča vpogled v zaple- tenost, zahtevnost in naravo teh pogajanj. Posebno poučen je vpogled v obrav- navo in sprejemanje sporazumov na italijanski strani. Značilno je, da je doku- mentacija italijanskih obravnav, posebno v senatu, kar dvakrat obsežnejša od jugoslovanskih. Tudi to kaže, kako so tam sprva zadržano in kritično, a kas- neje bolj stvarno in preudarno pretresali sporazume in kako je senatska večina skrbno in utemeljeno zavrnila različne pomisleke poslanske manjšine in nekaterih tržaških krogov. Pri tem pa se kljub diplomatskemu jeziku niso mogli vselej izogniti nekaterim prenaglašanjem, npr. glede trgovinske in druge vloge Italije za evropski vzhod, in tudi z nekaterimi drugimi pogledi se ni mogoče vselej strinjati, zlasti glede "obojestranskega hegemonizma" obeh držav v preteklo- sti, o "togih stališčih" naše države glede meja po drugi svetovni vojni ipd. Odveč so tudi predvidevanja o bodočnosti Jugoslavije, o času "po Titu" in domneve o posledicah proste carinske cone za slovensko ozemlje zaradi "dotoka neslovenske delovne sile", pri čemer je očitno mišljen dotok z drugih naših republik. Za celotno razpravo pa ti glasovi niso značilni, saj so naposled prevladala preudarnejša in konstruktivna stališča. V slovenščino so poleg jugoslovanskih dokumentov prevedeni še vsi italijanski, medtem ko je skupno besedilo sporazumov tudi v francoskem izvirniku. Pri osimskih sporazumih gre v bistvu za dvoje stvari in dve vrsti listin. Eno je pogodba o državni meji med obema državama, drugo pa je sporazum o gospodarskem sodelovanju med njima. Državna pogodba, ki jo sestavlja devet členov, natanko določa potek meje na kopnem in morju (na Krasu, v Istri in Tržaškem zalivu) ter rešuje vprašanja državljanstva, premoženjskih razmer in socialnega zavarovanja ustreznega prebivalstva ter zaš:5ite narodnih manjšin na obeh straneh meje. Eden izmed členov, ki govori o ekonomskem sodelovanju obeh strani, pa pogodbo izrecno povezuje s sporazumom v nedeljivo celoto, čeprav sta jo ratificirala d\a za- kona, prvi o pogodbi in drugi o gospodarskem sporazumu. V gospodarskem sporazumu velja posebej poudariti nadvse pomemben prvi člen, ki med Sežano in Opčinami določa prosto carinsko cono na obeh straneh meje. S prilogo vred, ki vsebuje kar 14 določil, je ta člen tako po obsegu kot vsebini pravzaprav samostojen sporazum. Drugi in tretji člen govorita o skupnem preučevanju in reševanju preskrbe z vodo in hidroelektrično energijo, o preprečevanju onesnaževanja voda, o nama- kanju in drugih potrebah po vodi na Tržaškem in Goriškem s pomočjo vode z ju- goslovanskega zaledja (Posočja in porečja Notranjske Reke). Četrti člen govori o možnostih zgraditve plovnega kanala preko Slovenije, to je povezave Jadran- skega morja pri Tržiču s Podonavjem (Tržič - Gorica - Ljubljana itd.). Nas- lednji člen predvideva nove cestne povezave med Italijo in Jugoslavijo, nove mejne prehode ter izgradnjo dveh cestnih odsekov, ki naj olajšata promet na obmejnem Kambreškem (Kolovratu) ter povezavo Brd in Nove Gorice preko 49 italijanskega ouciulja. Prav tako pomembno je določilo 6. člena o trajnem sodelo- vanju med lukami severnega Jadrana in o preprečevali ju onesnaževanja Jadranskec-a morja pa tudi ustrezni členi, ki govcre o industrijskem sodelovanju obeh strani, zlasti glede pridobivanja električne energije, nafte, naravnega plina, rud, le- sa in celoluze. Odveč bi bilo govoriti o izredni pomembnosti in širokih perspek- tivah, ki jih imajo sporazumi za obe državi in še zlasti za Slovenijo ter de- želo Furlanijo-Julijsko krajino in za razvoj njunih obmejnih pokrajin. Zato bodo sklenjeni sporazumi imeli raznovrstne geografske posledice. Ker na tem mestu ni prostora, da bi o vsebini in obetajočih pokrajinskih posle- dicah osimskih sporazumov nadrobneje spregovorili, se poiuudimo le še pri dveh, treh obrobnih pripombah. Glede na pomembnost in naravo vsebine je bilo prevajanje objavljenih dokumentov prav gotovo zahtevno, prav tako tudi zaradi diplomatskega jezika, v katerem je sestavljena večina listin. Da je natančno prevajanje povzročalo preglavice, sklepamo po sicer redkin mestih,ki so manj jasna in nas tu in tam puščajo mal- ce v dvomih. Celotni vtis pa je vendarle zelo ugoden in kaže na skrbnost pre- voda in ustreznih vsebinskih formulacij. Ob tem naj se omejimo le na nekaj geografskih pripomb. V tekstu naletimo namreč (očitno v enakem pomenu?) enkrat na "mednarodne manj- šine" (str. 14), drugič na "narodnostne manjšine" (str. 17), tretjič na narod- ne manjšine. Oznaka Timav za (Notranjsko) Reko je v italijanskih dokumentih deloma razumljiva (npr. str. ¿85) , ne pa v jugoslovanskih. Temu spodrsljaju so očitno vsaj posredno botrovali naši hidrologi, ki od Bidovca (1956) dalje govore o Spodnji in Zgornji Timavi namesto o Timavu in Reki (Notranjski ozi- roma Brkinski). Namesto o bazenu Soče in Idrijce kaže govoriti kvečjemu o porečju Soče in Idrijce, pravzaprav pa le o Posččju, saj to vključuje tudi Idrijco. Posebej naj bi navajali le Notranjsko Reko, ki je zaradi zakraselo- sti tal povezana s Posočjem le rahlo in posredno. Nesmiselno pa je govoriti o "vodnih porečjih" (str. 165), saj drugih, razen vodnih, ni. Tudi Tankega rtiča ne kaže spreminjati v Drobni rt (str. 161) in tudi ne sosednjega zaliva enkrat v Sv.Jernej, drugič v Št.Jernej. Namesto o petroleju govorimo vselej o nafti, naftovodih, naftni industriji itd., kadar mislimo na surovo, neprede- lano nafto. V knjigi ni doslednosti in zato tudi ne jasnosti zaradi različne- ga označevanja evropske gospodarske skupnosti - EGS, EGT, evropska skupnost, skupnost. Nesmiselno je govoriti o "gospodarsko-ekonomski okolici" (str.255- -256). V predvideni prosti carinski coni ne gre za prepustnost "zemlje", ki bi vplivala na onesnaženost "podtalnih voda" (str. 249), temveč za kamenin- sko propustnost kraških tal sploh in za kraške vode. Pri vodni poti Ren - Mena (str. 177) gre očitno za prekop Ren - Maina. Tudi navedbe o obsegu stare industrijske tržaške cone, ki naj bi imela 110 ha, je očitno napačna, saj je vsaj 10-krat večja. Na sicer ličnih zemljevidih, ki prikazujejo celotni potek državne meje med Italijo in Jugoslavijo ter okvirni obseg proste carinske cone, pogrešamo us- trezno legendo. Na zemljevidu, ki prikazuje Sabotin, pa "indikativna trasa" ceste Brda-Solkan, o kateri dokumenti večkrat govore, sploh ni vrisana, na dru- gih kartah pa pogrešamo manjše popravke meje, do katerih je s pogodbo prišlo, npr. na Sabotinu in Kolovratu. Tudi oznaka "svobodna carinska cona Sežana", kakršna je na karti, ne ustreza tekstu oziroma uradnim dokumentom. Ker bodo sporazumi čedalje bolj vplivali na gospodarske, družbene in druge raz- vojne spremembe obmejnih pokrajin, kaže osimske sporazume v Obzorniku geograf- sko še nadrobneje osvetliti. In ker so v veljavi že dve leti, kaže pregledati, kako se pri začetnem uresničevanju kažejo njihoveprve pokrajinske posledice. Darko Radinja 50