LJUBLJANSKI ZVCtt
Mesečnik za književnost in prosveto.
XLIII. L.
1923
4. ste
IZDAJA TISKOVNA ZADRUGA V LJUBLJANI.
Vsebina aprilovega zvezka:
1.	Stanko Vurnik: Po zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva . . .	193
2.	Marija Kmetova: V metežu. (Dalje prih.)...........199
3.	Stano Kosovel: Podoknica .................209
4.	Dr. Ivan Prijatelj: Poezija «Mlade Poljske». (Konec prih.).....210
5.	Iz beležnic Jos. MurnasAleksandrova: Legenda. — Ko jc jesen. — Pro* sinec. — Prišlec. — Zapuščena polja. — Vse bil le blesk je. — Pojcnec. Ah, vc esencc, tinkture. — Seljska nedelja. — Kot vetrec. — Dekličja žalost. — Gozd.....................219
6.	Sören Kierkegaard s Vojeslav Mote: Aforizmi .........223
7.	Mirko Pretnar: Odhajajoči.................226
8.	Ivan Zoreč: Ljubice tri. (Konec.)...............226
9.	Dr. Iv. Lah: Nazori o poklicu slovanstva. (Konec prih.)......229
10.	Miran Jarc: Črni čarodeji. (Dalje prih.)............236
11.	Književna poročila.....................244
Juš Kozak: Ivan Pregelj. O priliki njegovega dela «Plcbanus Joan* nes». (Konec.) — J. Ke le mi na: H. Ibsen *Voj. Mote: Gospa z morja.
Dr. F r. 11 e š i č: Prispevek k zgodovini slovcnskosrbskih literarnih od* no saje v. (Konec prih.) — Dr. Ferdo Kozak: Dr. J. V. Novak # dr. A. Novak: Prehlcdnč dSjiny literatury češke. — Lucien Tesni ere: U. Huber Noodt: L'occidentalismc d'Ivan Tourgučnev.
12.	Kronika....................... . 254
Ivo Zoran: Rapsod govori. — A. D.: Salon «neodvisnih». — A. M. E.: Glösa.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja v posameznih zvezkih ter stane na leto 90 Din, za pol leta 45 Din, za četrt leta 22*50 Din, za inozemstvo 105 Din.
Posamezni zvezki se dobivajo po 10 Din.
Odgovorni urednik: Fran Albrecht.
Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. — Upravništvo se nahaja v Prešernovi ulici št. 54.
Last in založba «Tiskovne zadruge», z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani.
LJUBLJANSKI ZVON
Mesečnik za književnost in prosveto
XLIII. letnik	1923	4. številka
Stanko Vurnik:
Po zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva.
V avgustu in septembru lanskega leta je priredila Narodna Galerija v obrtni šoli na Mirju razstavo slovenskega slikarstva preteklosti. Razstava je bila prva te vrste med Slovenci in je pokazala rezultate, ki so tako pomembni za zgodovino naše kulture in posebno umetnosti, da se nam zdi, da moramo te rezultate fiksirati še enkrat, ker se jih naša javnost v polnem obsegu še vse premalo zaveda.
Prvi poizkus razstave retrospektivnega značaja je napravil Rihard Jakopič v mesecu oktobru leta 1910., ko je o priliki pro? slave vladarjeve osemdesetletnice zbral v svojem paviljonu poleg modernih še znatno število slovenskih slik starejšega datuma. Razstava je imela manifcstacijski značaj in je hotela demons strirati zgolj «80 let slovenskega slikarstva» in je torej ponazori jala samo razdobje 1830 do 1910. Urejena je bila po estetičnih načelih in torej ni imela znanstvenih ambicij, vendar pa je bila inicijativa zanjo že kolikor toliko utemeljena v neprestano na* raščajočem interesu, ki je šel za tem, da se najde orijcntacija v naši umetniški kulturi preteklosti, to je, da se predvsem ugotovi eksistcnca take kulture v preteklosti in pojasni njen značaj ter razvoj. Nujno pa je postalo to vprašanje danes, v času, ko gre za uveljavljenje nacijonalnih in kulturnih individualnosti, ko sc merijo kulture narodov med seboj kakor tekmcci v hipodromu; posebno za nas Slovence je danes, ko nas hočejo kratkomalo spraviti s sveta kot narodno in kulturno individualnost, postal dokaz eksistencc lastnih kulturnih tradicij eminentne važnosti.
' Ko smo se otresli nemškega jarma, ko smo se ujedinili v slovan* sko državo, se je bilo treba ozreti nazaj in v miru zbrati energije preteklosti. Malone sami od sebe so se začeli postavljati temelji vedam o nas samih in tako je zahtevala tudi umetnostno-zgodo* vinska znanost, ta najmlajši otrok intelektualističnega stoletja,
za svoj študij, da jih ubere in zgnete v sistem, ki bi pomenil za nas najlepši kulturni dokument.
Narodna galerija je imela že koj pri svoji ustanovitvi na svojem programu veliko retrospektivno razstavo in ko je lansko podjetje velesejma obljubilo tako razstavo rentirati — niso namreč malenkost troški take razstave, ki naj zbere materijal iz vseh vetrov domovine -7 se je začelo delo, da se priredi razstava, ki bi bila zasnovana na znatno širših, predvsem pa na znanstvenih temeljih, kakor Jakopičeva razstava leta 1910. ni bila. Slike so začele na povabila, na hvalo veliki požrtvovalnosti lastnikov, dohajati v velikem številu. Vse mogoče slike: italijanske, francoske, nemške, nizozemske. Toda glej, ko so se vse tuje iz* ločile, so ostale naše, in težak kamen se je odvalil prirediteljem od srca, ko so si te ogledali. Imeli smo jo, svojo lastno umetnost v preteklosti! Vesel heureka je bil to in takoj so bili pozabljeni vsi dvomi in vsa bojazen, da bi to, kar bi radi, da bi bilo naše, ne bilo le tuje, kakor se je dolgo trdilo in sumilo.
Ker gotskih fresk Aquile, Janeza Ljubljančana in obeh Wolfov ni bilo mogoče sneti s sten in jih prenesti na Mirje, so izvirale najstarejše slike na razstavi šele iz začetka XVI. stoletja. Škoda, da ni bilo mogoče predstaviti na razstavi domače umetniške kulture iz romanske in posebno iz gotske dobe, ki jc bila pri nas vendar precej razvita. Najmlajše slike na razstavi so bile iz dobe realističnih stremljenj v drugi tretjini XIX. stoletja. Raz? stava je torej ponazorjala razvoj naše umetnosti med tema dvema razdobjema in je zbrala z eno besedo razen gotskega in romanskega do naših impresijonistov ves slikarski materijal, ki je prišel v poštev in kolikor ga jc bilo mogoče dobiti za razstavo s skromnimi sredstvi in v skopo odmerjenem času. Da zato na plastiko ni bilo mogoče niti misliti, je jasno.
Kljub vsem težkočam pa je zbrala razstava vendar toliko slik, da je bilo na podlagi njih količine mogoče rešiti vprašanje pred* vsem eksistence individualne slovenske umetnosti v preteklih dobah in da je bilo mogoče dosledno in brez občutljivejših vrzeli demonstrirati njen razvoj ter dognati njeno pripadnost k eni izmed velikih umetnostnih kultur.
Aranžma razstave je ugodil kompromisu estetskih (prostor na steni, luč), znanstvenih (kronološka ali stilskorazvojna raz* vrstitev) ter zahtevi nebodigatreba prostora, kateri zadnji sta morali deloma podleči ostali. Končna razvrstitev je bila na hvalo vendarle kompromis, pristranski na korist znanstveni razporeditvi.
Najstarejše slike s razstave so torej izvirale iz XVI. stoletja, "kamor smemo uvrstiti razdobje naše zgodnje renesance. Potem* takem se je pri nas renesančni pokret začel sto let pozneje kakor isti pokret v Italiji Slične časovne spacije očituje z istimi stilskimi pokreti pd drugih naprednejših deželah tudi naš barok, dočim so .spaciji v XIX. stoletju vaaogo krajši. Gotika pa se je izživela pri nas popolnoma čele koncem XVI. stoletja, torej dosti pozno.
Najstarejša zgodnjerenesančna slika na razstavi, «Križanje» (Šmarje), je bila s svojo v eno ploskev stisnjeno skupino oseb ospredja še povsem gotska, nasprotno pa so bila telesa nagih križatiih po svoji študirani anatomiji za gotiko že nemogoča in poleg tega je naznanjala prodirajoč nov ideal lepote, čeprav že ne izrazito determiniranega, pokrajina, ki je vznikala izza trde figuralne plasti ospredja m ki je bila sicer se vedno akcesoričnega pomena, pa vendar že prostorni dojem okrepljajoč element. Dva povsem nasprotna si svetova sta se tu trgala drug ob drugega. Slika je oČitovala razločen vpliv italijanske smeri slikarstva v XV. stoletju, dočim so slike s krilnega oltarja cerkve v Mrzlavi vasi pri Radečah predstavljale primer umetnin, stilsko vplivanih po nemški renesanci.
Tuje vplive prav dobro pojasnjuje dejstvo, da smo že is pra? davna tvorili križišče dveh kultur. Vpliv Italije je deloval v XV. in naslednjih stoletjih na vso Evropo s tako silo, da se ta vpliv izrasito zrcali celo v inozemskih sodobnih slikah, zato ni čuda, da se kaže tudi v naši umetnosti, ki smo geografično vendar neposredni sosedje Italije. Naglasiti je tudi se dejstvo, da so naši slikarji znatno sodelovali na italijanskem renesančnem pokretu v Italiji sami, kjer so si mnogi izmed njih (Schiavoni) pridobili ime. — Specifično «naših» elementov na teh slikah XVI. stoletja „ če ne moremo jasno pokazati. Izrasito se ti elementi ne pojavijo . niti še v visokem XVII. stoletju, v dobi po Hrenu, Valvasorju in Academiji ope?osorum, niti v tistih slikah iz XVII. stoletja, ki so signiraae po slikarjih bresdvornno slovenskega pokalen ja, Gladiču ali Jamšku itd. Lepi primeri visokoreneeančnih slik iz tega stoletja go bili na razstavi triptihon is Krškega, dalje Zadnja večerja, ki pa je bila delo italijanskega umetnika ter dr. Svetinov Sveti Martin, ki je predstavljal lep stilski primer visokorenesan* ske slike: Sam človek v širni pokrajini. Koliko easa je rabil umetnostni razvoj in, rast/o j individualizing da je mogel umetnik postaviti človeka kot človeka v pokrajino kot pokrajino! Nekatere umetnine is istega stoletja pa so po razgibanosti kompozicije
segle že v prehodno dobo, v kateri je začel prodirati barok, ki se je pri nas začel izživljati šele začetkom XVIII. stoletja.
Odslej moremo določno čutiti slovenstvo v umotvorih, na* stalih na domačem ozemlju. Posledice severne orijentacije iz* ginjajo, če izvzamemo nekaj malega Rubensovih in Dvckovih vplivov, in naši umetniki, šolani v,Italiji, kažejo kvalitete, ki se nam jih ni treba sramovati. Naša baročna umetnost je preseneti ljivo enovita, kar se tiče tistega, doslej še ne definiranega, specifično našega elementa v slikah, ki se ne da dokazati iz kompozicije, pojmovanja barv ali stila, ki je le odznak časa in kolektivnega duševnega razpoloženja kulturnega sveta. Mislim namreč na tisto «četrto dimenzijo» v umetnini, ki ji daje značilno lastnost, da umetnino instinktivno prepoznaš za slovensko izmed cele kopice tujih, kakor koj ločiš francosko glasbo od nemške ali ruske, kakor spoznaš slovensko govorico včasih le po zvoku besede, četudi besede nisi določno cul. Gotovo je, da ima vsaka narodna individualnost svoje posebne psihične značilnosti, katerih pa veda doslej še ni mogla determinirati. Da obstojajo specifične diference med psihami raznih narodov, je dokaz, da so se že mnogi psihologi trudili ob tem problemu, vendar pa raziskavanje tega vprašanja od Wundta dalje še ni napredovalo. Danes, v dobi silnih napredkov eksperimentalne psihoanalitike, obstoja vsaj upanje, da se bo vedi kdaj posrečilo pojasniti bistvo tega pojava. Tudi umetnostni znanstveniki so žc često obravnavali ta problem, izkušali so determinirati individualne strukture nacijo? nalnih psih ter si na tej podlagi pojasniti način gledanja umet* nikov in njihov način reševanja kolorističnih problemov. Žal, da do danes nihče ni dosegel kaj dosti več, kot v tem znanstveno po? menijo Burgerjevi feljtonistični rezultati (Cezanne und Hodler. München, 1919).
Kar štirje veliki baročni mojstri so otvorili dobo našega baroka. Zdi se, kakor da je bila vsa dotedanja umetnost zgolj priprava in iskanje, dokler se ni pojavila naša baročna umetnost. Kakor tromba so se oglasili naši veliki: Jelovšek, Wergant, Cebej in Metzinger. Naša slovenska umetnost se je začela kakor z viškom.
Ena izmed najlepših slik na zgodovinski razstavi je bila baročna Jelovškova Mati Božja iz šentpeterske cerkve v Ljub? Ijani. V mogočno diagonalno kompozicijo je stisnil na tisti sliki umetnik ekstatično religijozno čuvstvo. Kakor da so se tu končen? trirale vse formalne in estetske pridobitve treh stoletij: najvišja tehnična virtuoznost se je združila z najvišjim patosom v en sam
monumentalen organizem. Vsa sredstva so se združila: vse pri* dobitve arhitektonskih stremljenj, prostorna globina, najvišja oduševljenost in razvihrana eksplozivnost. Še človeku našega sto? letja mora imponirati umetnina kakor je imenovana Jelovškova, pa najsi že bo njena diagonala Rubensova, inkarnat Dvckov, tip Murillov, gube Rigaudove kakor trdijo, vendar je gotovo, da je to umetnino rodila slovenska miselnost in da je ta umetnina izmed največjih slovenskih.
Drugi veliki baročni mojster, krepko zastopan na razstavi, je bil Fortunat Wergant (Bergant). Gotovo ena izmed glavnih za? slug razstave je, da je tega genijalnega umetnika tako rekoč šele odkrila, zakaj par podatkov, ki jih je bil do pred razstave mogel zbrati zaslužni nabiralec domaČega umetnostnozgodovinskega blaga, msgr. Viktor Steska, je bilo vse, kar se je dotlej vedelo o njem: nota bene je msgr. Steska že davno po razstavi šele dobil Wergantove rojstne podatke v roke in tedaj se je izkazalo, da Wergant ni bil Istrijanec, temveč — Kamničan, kar je gotovo veselo odkritje. Razstava pa je spravila na dan dobršen del nje? govih slik iz raznih samostanov in zasebnih zbirk in na podlagi teh je bilo mogoče uvideti, da je bil Wergant izmed četvorice naših baročnih mojstrov najindividualnejši naš umetnik, ki se mu tuje šole komaj da poznajo, s tako silo se je v njih udejstvo? vala zakonitost osebnosti. Gotovo je vsak posetnik razstave odnesel močan dojem izpred njegovega sv. Bernarda, ki ga je silno čuvstvo skrivilo v ekstatično pozo, katero je umetnik izoliral na nevtralni ploskvi, da je prišel njen izraz tako monumentalno do veljave. V Madonah in potretih baronskega para Codelli se mu barok že nagiba v rokoko v francoskcm okusu, v Ciparju in Prestarju pa je umetnik že posegel po ljudskih tipih, za kakršne se je tedaj navduševala umetnost na Holandskem. Da nam je predstavila tega umetnika, ki bo dal tako zanimiv študij svojim raziskovalcem, moramo biti Narodni Galeriji še posebej hvaležni.
Cebej je bil mojster velike kompozicije. Na njegovih delih preseneča do podrobnosti preračunjena arhitektonika in ravno? težje detajlov, ki tvorijo skupno idealno ritmično ravnovesje, za čemer so takrat posebno stremeli slikarji. Njegovo veliko Vnebo? vzetje je bil lep primer te njegove odlike.
Najplodovitejši izmed četvorice in poleg Werganta na raz? stavi najštevilneje zastopan pa je bil slikar Valentin Metzinger, ki je v svojem življenju naslikal najmanj 400 del, od katerih jih danes še večina visi v podeželskih cerkvah po vsej Sloveniji doli
do srede Hrvatske. Učil se je pri Rubensovih in Murillovih origi? nalih ter pri Italijanih. Vpliv benečanske šole na njegovih zrelih delih je očividen. Ustvarjal je dramatično razgibane oltarne kompozicije in je kljub vsej kolosalni kvantiteti svojih del često cel umetnik. Zadnje njegove slike že izrazito kažejo v stilsko dobo rokokoja.
XVIII. stoletje je bila najsijajnejša doba naše umetnosti in je bilo na razstavi naravnost sijajno zastopano, kakor je zaslužilo. Pokrajin iz tega stoletja skoro ni, slike so bile večinoma religio joznega značaja ali pa portreti, torej datira «bolezen slovenskega umetnika» že prav daleč nazaj v zgodovino.
Koncem tega stoletja se je priselil k nam Nemec Kremser? Schmidt, ki je delj časa deloval med nami, kar pričajo zlasti njegove slike v Dolu in Velesovem. Razstava, ki je bila pravična tudi tujcem, ki so pomagali oplojati našo umetniško kulturo, je eno njegovih najlepših slik postavila tik poleg slik Laverjeve šole, ker se je trdilo, da so bili Laverji le rokodelski kopisti po originalih tega genijalnega Nemca. No, pokazalo se je, da se dajo dokazati Schmidtovi vplivi kvečjemu pri slikarski generaciji okrog Laycrjev, pa še pri tej ne tako izrazito in jasno, da bi bilo mogoče govoriti o tujem vplivu, ki naj bi bil napravil luknjo v tradici? jonalno domači razvoj umetnosti. Da je vpliv velikega sodobnika deloval nanje, je skoro gotovo, da bi pa Laverji brez Schmidta ne bili mogoči, je ravno tako neumestna trditev, kakor da zaradi njegovega silnega vpliva niso ustvarjali v znamenju domačih tradicij. Da so se šolali tudi pri domačih starih mojstrih, pa dokazujejo kopije in plagijati, katere je izvršil Laycrjev krog po originalih iMctzingerja in Werganta. V razvoju naše umetnostne zgodovine tvorijo Laverji dosledno kontinuiteto med našim XVIII. in XIX. stoletjem.
Baročni in rokokoški dobi je sledilo XIX. stoletje, doba klasi? cizma, biedermeierstva in romantike. V tistih mchkužnoosladnih časih niso umetniki nikjer ustvarili kaj novega in velikega, tako da se zdi v primeri z zaletom baroka ta doba naravnost umet? nostno anemična, kakor da so bile po tolikem naporu, v katerem je barok koncentriral vse sile in sokove, te že izčrpane.
Poleg Potočnika, Kauchiga (Kavčiča) in nekaterih drugih Slo? vencev je tiste čase ustvarjalo pri nas še nekaj priseljenih in domačih Nemcev, ki so slikali v duhu svojega slabotnega časa sentimentalno izlizane literarne alegorije (Herrlein, Künl). Vendar pa izvirajo iz tistih dob prve krajinske slike (Havne, pozneje Karinger, Pernhart), ki so visele na razstavi in ki so obravnavale

krajino kot objekt, ki je sam na sebi vreden, da ga naslikaš, kar že kaže na smer poznejšega XIX. stoletja, na krajini prijazno romantiko in poznejši plenerizem. Čase za Prešerna in Čopa je reprezentiral na razstavi Matevž Langus s svojimi številnimi portreti, zelo idealiziranimi v biedermeierskem okusu. Relativen višek je dosegla umetnost zopet šele pri romantiku Wolfu, ki pa na razstavi ni bil dobro zastopan, ker je večina njegovih del na? slikanih po cerkvah na zid. Od Karingerja, ki je v svojih krajinah že začel upoštevati barvno vlogo luči, gre razvoj do Ivana Franketa, čigar slike so razvojno zaključevale razstavo s svojim realizmom.
Z razstavo, za katere prireditev se imamo zahvaliti Narodni Galeriji in pa lanskemu podjetju velesejma, moremo biti zelo zadovoljni. Rešila je mnogo vprašanj, katerih rešitev je bila nujno potrebna. Glavni rezultati in zasluge te razstave so bili predvsem nič manj kot neizmerno važen dokaz eksistence slovenske umet* nosti zapadnoevropskega značaja v preteklih stoletjih ter njenega paralelnega razvoja z umetnostjo zapada, dalje dokaz izrazito slovenske note te umetnosti izza začetkov XVIII. stoletja dalje in odtlej nepretrgana domača tradicija. Manifestacija teh dejstev v javnosti je bil kulturen dogodek brezprimerne važnosti, ne samo iz nacijonalnih ozirov, marveč tudi iz vzgojnih in znanstvenih. — Narodna Galerija je priredila po razstavi več obhodov in preda* vanj. In končno, last not least, je razstava zbrala materijal, na podlagi katerega jc omogočena orijentacija v pretekli naši umet* nosti, s čimer je dana možnost sistemizacije zgodovine slovenske umetnosti. To je dosti.
Marija Kmetova:	(Nadaljevanje.)
V metežu.
In toliko, da Tina ni srečala Toneta, ki je bil zavil pravkar mimo ogla in čez nekaj trenutkov vstopil pri Gorniku. — • «Dober dan, Andrej!» je pozdravil in sedel h Gornikovi pisalni mizi, da se je ta zdrznil in ni mogel do besede. In tako je bil še ves v mislih na Tino in bodoče dneve, in ni mogel verjeti vsej tej sreči in še manj, da je Tone pred njim.
«Dober dan — kaj spiš z odprtimi očmi in meniš, da sem duh, ka?li?» je z ironičnim posmehom dostavil Tone.
Gornik se je zavedel šele zdaj, kdo je pri njem in le s težavo je izustil besede:
«Kaj hočeš?»
«Ubit sem te prišel, kaj, ker mi jemlješ ženo? O, nič takega. Čeprav, čeprav bi to prav za prav moral storiti; a kaj vem, da ne čutim jeze v sebi, niti do tebe niti do Tine. Vem, da sem sme? šen, a niti to me ne jezi. Vseeno mi je — tako ali tako...»
«Kdaj želiš oni denar?» ga je prekinil Gornik, ki se je le bal kake sirovosti in mu je bilo po vsem tem, kar je izvedel, vendarle ' nekako čudno pri srcu vpričo Toneta, moža svoje bodoče žene.
«Tako; — lepo, da prideš sam na to misel in ne čakaš mojih besed,» je odvrnil Tone in se zagledal v tla. «Kakor hitro mogoče,» je dodal.
«Jutri dopoldne?»
«Pa jutri dopoldne — prav dobro. — Hudič vendar, zakaj . nisem hud, jezen, besen — ničesar podobnega ne občutim. In zdi se mi, da se mi — milo izraženo — potihem posmehuješ in praviš, da sem bedak.»
«Ah, čemu? Ti si tak, jaz pa tak. Jaz nimam, kar imaš ti, in ti nimaš, kar imam jaz. Jaz želim, česar nimam, ti želiš, česar nimaš — pa zakaj se ne bi pobotala? Če sta te dve stvari sicer res malo čudni v najinem zamenjavanju — kaj to komu mar?» je modroval Gornik, čeprav proti svojemu prepričanju, a le zato, da ni vzbudil Tonetovih sirovosti.
«Torej ti tako sodiš, kakor mislim tudi jaz,» je nekako zado? voljno odvrnil Tone. «No, to mi je všeč.»
«Vendar upam, da sva potem na čistem za vselej?» je strogo dejal Gornik.
«Oh kajpa, kajpa! Nič se ne boj!» je vzkliknil Tone.
«Dobro. Takoj ti napišem nakazilo za banko'— in jutri dvigneš denar.»
«Že dobro.»
Ko je Gornik pisal, ga je gledal Tone in govoril:
«Čudim se ti pa, da siliš v nesrečo, ti, ki si vendar sicer pa? meten in razumen mož in greš s svojim denarjem lahko kamor? koli in utegneš živeti kot ptička na veji. Pa greš in se zagledaš v žensko! Pa ne rečem v mlado, bujno dekletce — ampak v tako — v Tino! Le kaj te je zmedlo!»
«Tako — zdaj je vse v redu.» Gornik je nalašč preslišal zbadljivke, pomolil nakazilo Tonetu in vstal.
«Vidim, da me nočeš poslušati. In ker si vstal, je znamenje, da hočeš, da grem. Že prav, ne bom te motil.» In tudi on je vstal in vzel klobuk. «Pa glej, da ti ne bo žal...»
«Ne skrbi zame — žc vem, kaj delam,» je resno dejal Gornik in spremil Toneta do vrat.
«Še to,» je povzel Tone. «Nič te ne bo sram, da si mojo «bodočo» in tako dalje — kupil? Ha, ha!»
«Molči o tem! Nikogar nisem kupil! Tina pojde z menoj, ker sama hoče.»
«Torej tudi jaz nisem nikogar prodal?»
«Kakor hočeš, kaj boš govoril o tem!»
«A to vendar priznaš, da si imel lahko pot z menoj? Kdo drugi bi te drugače — he?he!»
«Sodim, da veš, kako in kaj — čemu nepotrebne besede? Zbogom! Vse drugo pri odvetniku. Tam podaš izjavo, da si zadovoljen in soglašaš z ločitvijo, ker se ne razumeta.»
«O seveda! To že utegnem storiti. A bi lahko tudi nagajal... he, bi? Kako si prebledel, ti zaljubljeni Andre jček., ti! Pa komu dam vse v roke?»
«Pircu — Tina že ve.»
«Je prav — torej bo ona delala vse to?»
«Ona.»
«In jaz bom prost. — A ti — revež. — Pa že grem, žc grem. Na zdravje!»
Ko je Tone zaprl vrata za seboj, se je Gornik ustavil pred oknom in bobnal po šipah. «Prodal — kupil, prodana — kupljena
—	vraga vendar, kaj me moti zdaj to! Jaz vem, da Tino ljubim, da rni brez nje ni do življenja — in če- bi moral prodati vse, raztrgati ves svet — storil bi, le da bi prišel do nje. Če je to dobro, neumno, slabo, pametno — ničesar ne vem. Tina, oj Tina
—	le ti, le ti!» Stresel se je, sedel k mizi, vendar mu ni šlo delo izpod rok in ves dan so ga mešale misli na sedanjost in še bolj — na bodočnost.
Tone-je obstal pred hišo in preudarjal: «Bi šel na desno ali na levo? Na levo — je urad; to ni nič, danes ne bom delal in tudi v glavi mi ni prav jasno. Na desni je morje; — dobro, proti morju pojdern — morda köga srečam, pa pojdem kam po raz? vedrilo.» Vzravnal se je in šel med množico, ki je hitela po opravkih. «Kam se jim tako mudi? Da se jim ljubi!» je mislil # Tone in prav počasi korakal dalje. «Takole skrbeti, delati — to ni zame. Nisem rojen za delo. Gotovo je aristokratska kri v meni. Ko bi imel gradove! Hej, kako bi znal živeti! Škoda, kako narobe je vse na svetu. Zdaj ta-bedasti neumni Andrej! Bogat je, prost
—	in gre in si naprti žensko — žensko, kakršna je Tina! Saj ne rečem, je že bila, dokler je Lila — zelo zaljubljen sein bil nekoč
vanjo, a potem, take, kakršna je zdaj — Bog me varuj — in prav dobro je prišlo vse to z Gornikom. In jaz sem svoboden na vse štiri kraje in pojdem — pojdem — nemara res v Ameriko. Ali tudi ne; — ali pojdem in se vrnem; ali — kakor bo, pa bo. Zaradi Vande mi je malo sitno, saj jo imam prav za prav rad. Vendar že vidim Tinino kri v njej in opažam poglede, ki mi niso dobrohoteči. Nič ne mara zame. In kako bi! Ko vem, da ji Tina kvasi o meni tako in tako in Vandi nisem v njenih očeh, kar bi moral biti. Eh — ne bom se cmeril; imam še preveč živ ljenskc sile v sebi. Zares — vse je prišlo prav lepo in kar zaukal bi. Šalobarda, kdor vzdihuje ali se bije v takih slučajih! Nak, mene bi bilo škoda za vse tako početje. Hej — ves svet — ves mi je odprt!» Nehote je pomaknil klobuk na zatilnik in globoko zavzdihnil in se s širokim pogledom razgledal po mestu. Večji in večji je bil vrvež krog njega in od morja sem je zaslišal žvižg siren in se je spomnil tujih krajev. «Vse bom še obredel, vse? povsod me bo dosti; za zakon pa nisem rojen in nisem bil in nc bom za spone, za skrbi.» Počasi je šel po pomolu in njegov pogled je objel vso širno plan zelenega morja. Galebi so se zibaje za* ganjali v brezmejne vode in njih iskreča se belina se je svetlikala kakor srebrna luč. Tone jc postajal in šel spet dalje, a potem sc jc okrenil in se napotil spet v mesto. «Kam bi zdaj?» se jc do? mislil. «K Bizjakovim pojdem, lepo je pri njih in gospa Poldi mc bo gotovo vesela,» je sklenil in kmalu vstopil v starinsko hišo, ki ji je bilo videti, da -stoji za vse večne čase in se ne zmeni za ves svet. Modro je gledala na široko, mrko in resno ccsto, ki se ji je poznala le skrb za bogastvo, za denar in trgovino. Tu ni bilo izložb, onih kričečih, ponujajočih sc. V resni mogočnosti je bila cesta všeč sama sebi, kakor bi vedela, koliko bogastva je vse? okrog nje. Tu in tam je široko gledal napis raznih tvrdk in znanih imen; težki vozovi so stali pred hišami ali se zibaje in škripa je počasi pomikali proti morju in kolodvoru. Mogočna vseoblast denarja in treznega, stoletja starega dela je polnila vso to cesto.
Zamolklo je zazvonil zvonec pri vratih in služkinja jc odvedla Toneta v salon, kjer so sc v pohištvu, slikah in zavesah mešali okusi in neokusi vseh časov in se gnetli slogi vseh zadnjih deset? letij. Že so se odprla vrata sosednje sobe in Poldi je vzkliknila z najprijaznejšim naglasom:
«Dobrodošli, dobrodošli, dragi gospod Mlakar!»
«Klanjam se, milostljiva!» Tone se je globoko priklonil in poljubil Poldino roko, da je Poldi živo zardela in dejala še pri? jaznejše:
«Sedite, sedite, gospod, in bodite kakor doma.»
Tone se je zahvalil in se pogreznil v ogromen naslanjač, Poldi pa je sedla na zofo, ponudila cigarete in tudi sama segla po njih.
«Poslavljam se, gospa,» je pričel Tone in bil nenadoma pre? pričan o resničnosti svojih besed.
«Poslavljate se? Pa kam hočete zdaj na jesen?»
«V Ameriko.»
«Moj Bog, ali se norčujete? Je resnica?» Poldi je poskočila in plosknila z rokami. «Pa kaj vas je napotilo k temu in — Tina, kaj bo ona?» je hitela v eni sapi dalje in sedla tik Toneta.
«Tina? Ah, to sem zapodil.»
«Gospod Mlakar, prosim vas, spravljate mc v največjo rado? vednost! Govorite, govorite, kaj se je pripetilo, kaj je vendar?»
«In kaj menite, da bom mirno gledal vso to stvar z Gornikom?»
«Ah!»
«Saj vam je gotovo znano vse — in veste, jaz nisem človek, ki bi mirno trpel, da mu hodi kdo po glavi, pa če je to sam gospod Gornik! Ej, no, štreno sem jima zmedel.»
«Za božjo voljo, je res to, kar pravite? Ah, moj Bog, da je prišlo tako daleč! Kako se mi smilite, vi revež, revež ubogi!»
«Hvala vam za sočutje, ki sem ga v resnici potreben. Saj si morete misliti, da se mi trga srce pri tem, ko moram razdreti dom ...»
«Ne vi, ne vi, gospod Mlakar, ona ga jc razdrla!» je hitela Poldi in odhitela k oknu in se spet vrnila.
«Žal, res je to — in vendar, gospa, hudo mi je.» Tako je bil prepričan o tem, kar je govoril, da se je Tone kar pogreznil v tragičnost namišljenega položaja.
«In kako bo zdaj? Dvoboj? Tina v ječo?»
«Da, če bi hotel! Tako, da, bi moral storiti. A sem, žal, pre* • mehkega srca. Z enim mahom sem spodil Tino, naj gre, kamor hoče, jaz pa pojdem v Ameriko, jaz, ki sem ljubil dom, ki sem veroval v srečo, v zvestobo ljudi, v zvestobo svoje žene, ki bi si bil iztrgal srce iz prsi, le da bi bil mogel izbrisati madež te rodbinske nesreče.»
«Kako strašno, strašno! — Pa poglejte to novo preprogo, ali ni krasna?»
i
Mlakar se je zdrznil pri teh- besedah in presenečeno pogledal na tla.
«Krasna je, res.»
«Včeraj sem jo kupila. Prava perzijska preproga. Res je draga, a mi, ne da bi se hvalila, vendar — kar imamo, pa le imamo. —
In kar koj pojdetc v Ameriko? Kar z vami bi šla. V Ameriki mora biti zares krasno, tiste visoke, nebotične stavbe, pomislite, prekrasno! Kako vas zavidam! Ah — in potem, Gornik je ne bo hotel, kaj?»
«Tino? Briga me; take malenkosti so zame zares malenkosti, jaz sem človek širokega obzorja.,»
«Da, da, to se vam vidi, to sem vedno trdila. Že te vaše ♦ zobe... ha, ha, ha, oprostite, a zares imate lepe zobe in rada bi vedela, kakšen zobni prašek imate. In Tina se joka, kaj?»
«Hm, za božjo voljo me prosi, da bi ji odpustil in vse po* zabil —»
«Bežite! Kaj takega!»
«A tako daleč le ne gre moja dobrota. To bi bilo nečastno in svojo moško čast cenim nad vse.»
«Da, da, prav kakor sem sodila vedno o vas. — In tisto torej ni res o denarju... Nič, nič, ne razburjajte se, so le hudobni jeziki, saj veste ...»
«O denarju?» Tone je prebledel in sitno mu je bilo, a v tre* nutku je bil spet prejšnji in je dejal:
«Gotovo vam jc bil kdo natvczcl ono pravljico — že vem, a vi verjamete?»
«Ah, kje — niti v sanjah, in sploh...» in je spet vstala in odhitela k oknu. «Koga neki prjčakuje,» je šinilo Tonetu v misli, a glasno je rekel:
«Še on bo potreboval denarja od mene — potem, ko se vrnem kot milijonar in ne bom gledal na krajearje.»
«To sem si že mislila — seveda imate koga ondi v Ameriki, sorodnika bogataša ...»
«Da, lastnika rudnikov; moj bratranec je,» je kar iz rokava stresel Tone hipno laž.
«Srečni ste in privoščim vam to srečo. Kako se bo Tina še kesala!»
«Da, kako se bo kesala! A jaz jc ne poznam več.»
«Za greh — plačilo, prav tako. Ah zdaj...» Zabrnel je zvonec in Poldi je odhitela k vratom. «Oprostite, doktor Pire je — in važen pogovor in ...»
«Že razumem — in zbogom in klanjam se, milostljiva.»
«Na svidenje, morda se še vidiva. Srečno pot!»
Nekako zmeden je odšel Tone in je že med vrati srečal Pirca in naglo smuknil mimo njega.
«Navsezadnje že vse ve, kaj vraga, da prihaja zdaj...» In ko je bil na cesti, je bil izredno slabe volje.
Vsa vrtoglava je Tina begala iz sobe v sobo, pospravljala obleko, perilo, odslovila služkinjo. Vanda se jc veselila, da pojdeta iz Trsta, da ne bo treba nekaj časa v šolo in je hitela za Tino in ji pomagala, kolikor je zmogla. 2c so bili pripravljeni kovčegi, ko se je Tina nenadoma zdrznila ob misli, če je prav, kar počenja in če res ni nobene druge poti več, nobenega drugega izhoda iz vse te zmede. Nenadoma je začutila nujno potrebo, govoriti s kom drugim, z nekom, ki ni bil soudeležen pri vsej tej stvari. Spomnila se je svoje sestrične, Melanije Rižnarjevc, ki je bila zdaj poročena v Trstu. «Siccr nisva kdovekako dobri, malokdaj govoriva, a zdi se mi, da bi bilo dobro, če bi šla k njej, ker je resna in pametna, in ji vse povedala in razložila in jo vprašala za svet.» V naglici se je odpravila z doma. In kakor bi bila sama v vsem Trstu, ni niti videla ljudi po cestah, jc ni zanimalo ničesar krog nje, hitela je in hitela in se ustavila v ozki ulici, med vrtovi in napol kmetiškimi hišicami nedaleč od sredine mesta. Preden jc potrkala, se je šele spomnila, kako čudna je njena pot in so se ji zjasnile misli.
«O, Tina,» je dejala Melanija, ki jc odprla vrata, «kaj je pa tebe privedlo k meni?»
«To in ono,» je odgovorila Tina in pristavila: «Če kaj utegneš, govorila bi rada s teboj.»
«Ti z menoj? To je pa čudno, ko sicer ne zahajaš k meni in je še veliko, da veš, kje stanujem. Časa pa res nimam dosti, sem sama za vse. Pa kaj stojiš?»
«No, še vedno si, kakršna si bila časih. Nič kaj prijazna in kar nerodno mi je.»
«Beži, beži, o prijaznosti ne razmišljam in meni ni prav nič nerodno. Siccr pa, če nočeš sesti, lahko greš.»
«Toliko te še poznam, da vem, da hočeš reči s tem, naj sedem.»
«Kakor hočeš — no, pa pojili v sobo, v kuhinji se res ne bova razgovarjali.»
Tina je vstopila v sobo in se ozrla.
«Kako lepo je pri tebi, glej, glej, še vedela nisem. In kako čisto. In vse sama delaš?»
«Kdo pa?»
«In rada?»
«Rada — in tudi ne pomaga, če nerada! Take so razmere — in hočeš — nočeš, moraš se potopiti vanje.»
Tina se je zresnila in se zazrla v ozki, bledi obraz Melanije, v fine poteze krog oči in trpki nasmeh krog ustnic in v krepko
začrtane, v lahnem loku vzbočene obrvi, ki so dajale vsemu obrazu nekaj posebnega, nekaj, kar ni spadalo v okvir vseh teh ljudi, ki jih je videla in srečavala vsak dan. To je bil obraz iz prejšnjih stoletij, obraz plemenitih gospa iz srednjega veka, ki jih vidiš na slikah starinskih zbirk in ki zrö vate z zagonetnim, skrivnostnim izrazom. V glasu pa Je bil oster, do skrajnosti pod? črtan ton.
«Kaj me gledaš?» se je v smehu spomnila Melanija in sedla.
«Tako, šele zdaj te prav za prav dobro vidim in me zanimaš, ker vem, kakšen lep dom imaš.»
«Je že prav, je že dobro. — In ti?»
«In jaz — in jaz ne vem; ničesar ne vem in sem prišla k tebi po svet.»
«Pa odkod toliko zaupanja? Pa le govori.»
«Torej — ločim se.»
«Ločiš! Od moža?»
«Da.»
«To je neumno.»
«Zakaj neumno? Saj je to že vendar vsakdanje.»
«In zato, meniš, da ni neumno? Le nazaj, nazaj, če še ni pre? pozno.»
«Oh, kako si grozna! Čakaj, da ti vse povem.»
«Kaj mi boš pravila! Ločitev je neumnost. Če si poročena, si poročena — in konec.»
«Pa čakaj vendar, saj ne veš, kakšen je moj slučaj.»
«Če je še tak, ne smeš od moža.»
«Pa boš sodila drugače, če ti vse povem.»
«Torej — govori!»
Tina ji je povedala vse po vrsti.
«In — kaj porečeš zdaj?» je vprašala Melanijo ob koncu in se zazrla vanjo.	c
«Da je ločitev vendarle neumnost.»
«Pa po vsem tem vendar ne morem več živeti s Tonetom, če me je tako rekoč prodal?» je vsa iz sebe vzkliknila Tina.
«Že razumem tvoje ogorčenje. A pomisli, poglej vase: Kdo je kriv? Ti ali on?» je mirno nadaljevala Melanija.
«On — in samo on!»
«Dobro, recimo, da nosi v$o krivdo Tone. A še nekaj: Kakšen je bil tvoj dom?»
«Kako meniš?»
«Red, snaga in tako dalje.»
«To? Ah, izpoČetka sem bila pač vsa v ognju glede teh stvari, a potem sem opustila vse tako početje; preveč sem bila ubita, da bi bila sploh videla kak dom.»
«Ah, vidiš, Tina! To je. In potem hočeš, da bi bil videl on — mož, ki gleda vse drugam, ki ga vabijo pota na vse strani, ki hoče še vedno one prostosti, kakršno je užival nekoč, ko je bil fant; potem hočeš, da bi bil on videl dom, če ga ti sama nisi hotela videti!»
«No — in kaj! Zapreti bi se bila morala med štiri stene in živeti kot sužnja?»
«Ne tako, vendar bi bila morala z vsemi silami prikleniti moža nase, bodisi zlepa ali zgrda, a tako, da bi on tega ne bil nikdar slutil.»
«Takih komedij ne poznam. Se mi tudi noče do njih.»
«To niso komedije. Ali, če že prav hočeš, to je komedija živ? ljenja sploh. Mar si zdaj brez komedij? In ločitev zakona ni tudi komedija?»
«Ah, ti vsega tega ne razumeš in človeku paraš srce in dušo kar na dvoje. Kdo misli tako daleč!» Tini je bilo že skoraj žal, da je bila prišla in se je vsa ogorčena zazrla skozi okno, odkoder je bil prekrasen razgled na vse mesto in morje.
«Da, Tina, prav tako daleč jc treba pomisliti.»
«To je luksus, ki ga utegneš imeti ti, ki ne veš, kako je živ* ljenje v zakonu trdo in okrutno.»
«Da jaz tega ne vem? Meniš, da grem po svoji poti kar tako brez ovir? Ne, draga moja; bojujem se, bojujem dan za dnem, v tajnih nitih vodim vojno proti vsem sovražnim silam, ki mi ho* čejo ugrabiti moža in mir döma.»
«In da moreš vse to! Ne, jaz nisem taka, nikdar ne! Čemu ♦ potem živim? Saj nisem žival?»
«O tem bi se dalo govoriti noč in dan, Tina. To so dolge debate — o življenju in človeku*živali. Pa pustiva. Torej ti na vsak način vztrajaš pri tem, da nc moreš več s Tonetom?»
«Na vsak način — ne morem, studi se mi!»
«Škoda, škoda. In Vanda? Poglej, ali ne veš, da bo nekoč ' velika?»
«In bo vedela, da je bil njen oče brezsrčen človek.»
«In to bo lepo! To ji bo v srečo v življenju!»
«Ah, kje je še to! Sicer ji pa jaz ne bom jemala ljubezni do očeta, če je je kaj v njej.»
«Verujem, to bodo opravili drugi. In mogoče, da opravijo tako, da bo zasovražila tebe — mater in bo potegnila z očetom. Kaj rado je tako na svetu.»
«Kaj ti vse veš! A tako daleč ne mislim danes. Sicer sem pa zdajle zopet čisto na jasnem in vem, da se ločim in poročim z Gornikom.»
«In te ni strah novega zakona? Ko sama praviš, da ne maraš , bojev in komedij?»
«Pri Andreju ne bodo potrebni boji. On mc ljubi.»
«Tudi Tone te je ljubil.»
«A ne jaz njega.»
«Tudi — v začetku.»
«Kaj takrat! Tedaj sem bila še otrok.»
«Vidim, da nočeš do sebe. Vendar bi ti svetovala, če se že ločiš, a ne poroči se z Gornikom.»
«Kako pa? Kako bom živela sicer?»
«Saj si učiteljica. Poiščeš doma službo in prav lepo bosta živeli z Vando.»
«Ha, ha, kako si naivna! Da bi šla služit? Pa če mogoče v hribe, kaj? In bom trpela še dalje in še več in prenašala jezike o ločenih ženah in tako dalje? O, Mclanija, ti si še otrok!»
«To je resnost življenja in je življenje v čistoči.»
«Čistoča! Beži! Poglej druge!»
«No?»
«Strnadova, Bizjakova — kaj pa te?»
«Ne glej takih! Meniš, da sta srečni?»
«Pa še kako! In če bi ne bili, denar imata — in tudi Gornik ima denar.»
«Potem, Tina, če misliš tako . . . potem, seveda, so vse moje besede bob ob steno. A po svet si prišla in menim, da sem ti sve? tovala, kakor bi ti ne mogla bolje. Sicer pa glej, sama boš trpela ..»
«. . . in živela. In živeti hočem še in še!»
Melanija ni odgovorila in je prekrižala roke v naročju. Tina je vstala.
«Žal mi je, da nisem večkrat prišla k tebi, ki imaš prav lep dom in je mir krog tebe. A oprosti — filistrska si pa skozi in skozi.»
«In edino filistrstvo je za miren in srečen zakon.»
«Hvala, a jaz ne morem; jaz nisem taka.»
«Kdor noče — ni.»
«Morda tudi nočem; to mi je v krvi.»
«Res je; ženska si, ki ne ljubi miru. In zato se mi smiliš.»
«Lc nikar — še bo prijetno! Poznaš Andreja? No — kaj ni krasen mož in dober in plemenit?»
«On že — a ti nc boš znala.»
«O, če bo denar, bo že šlo. Pa zdaj grem; še k odvetniku mo* ram — k Pircu.»
«K temu?»
«No?»
«Nič, nič; a ni mi všeč.»
«Jaz ga ne poznam natančneje, a Gornik mi ga je priporočil. Torej oprosti nadlegi, dobro se imej v svojem varnem kotičku — in hvala za besede, čeprav niso po mojem prepričanju.»
«Zbogom, Tina! Premisli, premisli še vse — dobro premisli, da ti ne bo hudo nekoč!»
«Hvala. Hujše mi pač ne bo.»
Melanija je zrla za njo in hudo ji je bilo pri srcu. Tina pa se je otresla vseh dvomov, pomislekov in vseh pekočih očitanj in jc kljubovalno nastopila pot v drugo smer.	(Dalje prihodnjič.)
Stano Kosovel:
Podoknica.
Nocoj še luna ne sije, dež za oblaki se krije — skrij se še ti
tja pod šumeče odeje, da te ljubezen ogreje od vseh strani!
Trave so trudne in spijo, črički se nič nc glasijo, le od gorč
čuje se votlo bobnenje in od potoka šumenje mlinske vode.
Dekle, ne boj se šumenja, dekle, ne boj se bobnenja, zapri oči, ,
— s tabo se Bogec ne krega! čuvaj te sen vsega zlega, sladko zaspi!

Dr. Ivan Prijatelj:	(Nadaljevanje.)
Poezija «Mlade Poljske».
6. Starejši pesniki, pristaši «Mlade Poljske». Dekadenti in ins telektualisti. — V pesmi se uvršča v krog «Mlade Poljske» poleg Kasprowicza in Tetmajerja cela vrsta starejših in mlajših lirikov. , Prehod od starejše generacije k novi tvori Andrzej Niemojewski (roj. 1864), ki je bil dovršil svojo izobrazbo na univerzi v ruskem Jurjevu. Izmed njegovih liričnih del so najvažnejše njegove «Poezije» (1891, II. serija 1893); druga njegova dela so: «Poezije v prozi» (1891), «Majski izprehod» (1895), «Polonia irridenta» (1895 do 1896), dramatična alegorija «Bajka» (1900), nagrajena drama «Familija» (1889). Veliko prahu v javnosti so vzdignile njegove «Legende», ki so smele iziti po prvotni konfiskaciji v Avstriji, imunizirane glede teksta ne pa naslova po poslancu Daszvnskcm v dunajskem parlamentu, leta 1902. pod naslovom «Naslov kon? fisciran». Eno zadnjih del Niemojewskega so «Ljudje revolucije» (1906). — Niemojewski je sicer plemič po rodu, v resnici pa naravnost v osrčju poljskega demosa utripajoča duša, pesnik so? cializma in zato prostega ter jasnega izražanja. Kadar hoče poseči po simbolu, doseza komaj alegorijo, ker je docela racionalističen duh, okoliščina, ki ga stavi na čelo gibanja «Svobodne misli». Pri vsem tem pa je Niemojewski poln iskrenosti, svežosti, mlade? niškega razmaha, silnih akcentov in neukročenega mladostnega temperamenta, ki ves kipi in vre. Socialen borec za pravice de? lavstva (v temperamentnih obtožbah slik iz fabriškega življenja, izišlih pod naslovom «Polonia irridenta») in entuziast kulturno? bojnih gesel stoji v njem v ospredju pred razodevateljem indivi* dualne duše. — Razočaranje nad starimi poljskimi tradicijami, «nevera v vse, celo v nevero», strastno iskanje novih potov skozi prizmo socialnega čuta se zrcali iz pesmi Fr. Nowickega (rojenega leta 1864.), nekdanjega voditelja krakowske akademične mladine, izdava joče leta 1890. list «Ognjišče». Nowicki je izdal leta 1891; svoje «Poezije», polne mladeniškega poguma in zmisla za lepoto. Eden izmed prvih je opeval Tatro v sonetih, izklesanih kakor iz granita, zatekajoč se v gore po svobodo in slikajoč v pesmi pokra? jino s stališča impresionizma kot stanje duše. — Prehod od teh dveh poetov socialnosti tvori Stanislaw Rossowski (roj. 1861), pesnik, ljubeč jasnost in uravnovešenost duše ter telesa v svojih pesmih («Poezije» 1887 in 1892, «Tempi passati» 1894, «Psiha» 1900) in stremeč iz ploske vsakdanjosti realistične dobe k neki
sintezi klasične lepote in moderno pojmovane Kristusove etike v nescenični drami «Kirka». — Že docela modcrno*nemirna in iščoča duša je Wac*aw RolliczsLieder (1867 do 1912), resničen pesnik, sluteč že koncem 80tih let preporod nove poezije v romantičnem duhu njemu priljubljenega Slowackega in Chopina, poet tihih duševnih bolesti, izlivajočih se v globoke, pogosto nerimane verze, ki jih je Rollicz izdajal razen prve zbirke («Iz lirične knjige» 1890) v šestih serijah (1889—1903) samo za svoje prijatelje, ne za jav* nost. Rollicz je bil artist redkih, nenavadnih, skrivnostnih do* živetij, sicer pa še dokaj intelektualen duh in kot takšen bolj predhodnik neoromantike. Mladostno*smele in čudovito eno? stavne so njegove «Pesmi nepodlegle» (1906), puhteče kakor kadilo na oltarju domovinske romantike. — Dunajski kavarnski deka* dentizem in modernistično bohemstvo se oglašata iz drobnih zvez? čičev apartnih platnic Ludwika Szczepanskega (roj. 1872), no? sečih naslove: «Srebrne noči», «Himne», «Lunatika» (1897), veliko* mestno blaziranih, nihajočih med ironijo in nostalgijo po življe* nju. Važen literarni čin Szczepanskega je bila ustanovitev drugega »2ycia» (1897). Pozneje je mož opustil skladanje verzov, postavši novinar in urednik dnevnika «Novine», v katerem je tiskal več svojih fantastičnih povesti (na primer «Kralj zraka», 1909). — O bolestni samoanalizi in duševni vivisekciji govore prccej mož* ganski verzi Jana Stena (Ludwika Brunerja, 1871—1913), izdav? šega «Poezije» (1899) in «En mesec življenja» (1900), pišočega kesneje tehtne študije o «Mladi Poljski» in posvetivšega se na* posled znanstveni kemiji v značaju docenta krakovvske univerze. — Med četo prvih poljskih «modernistov» spada tudi Wadaw Wolski (roj. 1867), v čigar pesnitvah se čuti krepak prehod od kolektivnih interesov k individualni osvoboditvi. Samotar je, ki beži stran od življenja, da uživa podobno Rodenbachu tajni dih in šepet starih interjerjev. Ljubi tudi Tatro in Zakopane, piše in* dividualne meditacije o sodobnih poetih, trpeč, kakor vsi prvi «modernisti», na hipertrofiji iziskane besede. Wolski je izdal nekaj serij «Poezij» ter zbirke: «Neznanim» (1902), «Vzleti na Parnas» (1902), «Tatranske balade» (1908) in «Skrivnostno povest» (1908). — Tipičen zastopnik v 90tih letih vzbujenega entuziazma za umetnost je Konstanty M. Görski (1862—1909), pesnik, novelist in estetik, senzitiven in rafiniran uživatelj umetnosti, nad katero se naslaja v italijanskih galerijah, nad morjem, v mrtvem Brüg* geju, sanjajoč dolga leta, da postane kdaj ravnatelj krakowskega narodnega muzeja. Njegovi «Verzi» iz let 1883.—1893. (natisnjeni
1904) so polni melanholije in refleksij, parnasistične tihe harmo? nije med obliko in moderno dušo, prepojeno z umetnostjo, šib? kejših življenjskih doživetij in brez globin dušnih konfliktov večjih pesnikov «Mlade Poljske». — Na meji dveh dob stoji še Zdzis'aw Debicki (roj. 1870). Njegove zbirke («Ekstaza» 1899, «Prečute noči» 1900; izbor pesmi «Praznik cvetov» 1904) nam ga kažejo kot pesnika mehkih poltonov, kot nežno delikatno rast? , linico brez globljih korenin, kot pevca mehkih, mesečnih in so* mračnih občutij, tonečih v muziki in melanholiji. Zadnja pesniška zbirka Debickega, naslovljena «Ko rane vstajajo zore» (1907), priča, da je pesnik, ki je danes časnikar, pišoč o raznih aktual? nostih dneva, v pesmi ostal še vedno na površini, gladki, nežni, zveneči gladini melodično ubrane duše. — Iz krogov teh pristno «dekadentskih» poetov prihajamo že mnogo globlje v živelj elementarnejšega simbolizma in neoromantizma z Boguslavom Adamowiczem (roj. 1870). Ta jc izdal «Tragedijo krvi» (1897), «Melodije» (1898), «Poezije» I.—II. (1899 in 1903) ter povesti: «V starem dvoru» (1911), «Nesmrtno glupstvo» (1912). Adamo? \vicz ima romantiko v krvi. Ves je prepojen z Mickiewiczem, celo v jeziku. Njegova patriotična lirika ima nekaj arhaističnega v sebi, plemenskega, poljsko?litavskcga. Nad dekadenti, ljubečimi pol? tone in somrakc, drsečimi z mehkimi prsti po strunah sanjajočih duš, naslajajočimi se z lepotno igro besed, ga dviga njegova iskrena skladnost med izrazom in doživetjem. Adamovicz opeva kri in čute kot nove «elemente». Podobno «otožnemu Baudelaireu» meče predrzno oko v prepasti greha, stoječ tako nekako v sredi med svetlim čutnim zmagoslavjem Tetmajerja in med pošastnimi notranjimi konflikti Przvbyszewskega v smeri «nage duše», s katere njegova Muza «želi trgati obleko». Vendar še nedostaja Adamowiczu elementarne globine. Njegovi izbruhi strasti diše še precej po literaturi. Mnogo je še programatike tudi v njegovem lirizmu, ki pa že bolj govori k sodobni duši, nego pesmi prej naštetih prvih poljskih dekadentov. Tudi v njegovih povestih se nam ne slikajo tolikanj resnični značaji, kolikor bolj elementi dobrega in zla v spretnih preoblekah. — Med obnovitelje poljske poetične dikcije spada Lucyan Rydel (roj. 1870), kateremu se ima za nekaj lepih del zahvaliti dramatika «Mlade Poljske», o kateri pa ne moremo podrobneje razpravljati v teh sestavkih, posve? čenih liriki poljske «moderne». Rvdlove «Poezije» (I. izdaja 1899, II. znatno pomnožena 1902, III. 1910) nam kažejo artista, ki je združil ton preproste ljudske pesmice z visoko umetnostno kulturo in slogom. Vsebina njegove pesmi je ekskvizitna erotika
in refleksija, njegova posebna prednost izredna dovršenost jezika, ki ga je vsposobila, da so izpod njegovega peresa potekli ne samo izvrstni prevodi Molierea, ampak tudi vzoren prevod Homerjeve «Iliade». — Or?Ot (Artur Oppman, roj. 1867) je ljubi? telj in slikar življenja stare Warszawe. Njegove številne zbirke pesmi in povesti («Poezije» 1888, «Na tuji zemlji» 1891, «Staro mesto» 1892, «Pesem» 1895, «Pomladansko cvetje» 1896, «Izbor poezij» 1900, «Poezije» 1903, «Monologi» 1903) so melodične, otožne, «bisernate kakor bitje stare ure, kakor napol zabrisane freske v starih sobah» (Potočki). Njegovo pesnenje je podobno spretnemu reproduciranju po tujih kompozicijah na goslih, a ne redko vzvalovi v njem tudi življenje lastne krvi v resničnem arti? stičnem stilu, posebno takrat, kadar se zamakne pesnik v čare stare Warszawe, v graciozni in žlahtni crotizem dedov, ali kadar udari v strune narodne slave, pojoč pesem poljskih legionarjev, ne budeč ž njo tolikanj heroizma, kolikor bolj izvabljajoč tiho, iskreno solzo pod veko.
Prvi poljski dekadent je življenjski slabič, ki si sam sebi dopade v svoji onemoglosti, v svojih ranah, slabostih, grehih, ponosen samo na svoje hrepenenje po poeziji in lepoti. Odkrito* srčen je in brez vsake poze v svojem vnetem, velikem stremljenju po umetnosti, v življenju pa je pravi nebogljenec. Ves je v živčnih senzacijah, impresionističnih občutjih, v poltonih. Rafinirane in polifonično mnogovrstne so strune njegove Muze. Individualnost mu gre nad vse. Bolj jc senzualist nego spiritualist, bolj učenec Tetmajerja nego Kasprowicza. Tak je na primer eden najbolj tipičnih poljskih dekadentov, Wlodzimierz Perzynski (rojen 1878 v radomski guberniji), ki je dovršil gimnazijo v Petrogradu in preživel nekaj let v Italiji in na Francoskem. Svoje pesmi, ki jih . je začel tiskati v «Žvciu», je izdal leta 1902. pod naslovom «Poezi? je». To so iskreni glasovi človeka mladega pokolenja, zazibavajoči čitatelja predvsem v občutja. Sin velemesta govori iž njih, liričen sanjar z velikim hrepenenjem po lepem in dobrem, razočaran nad življenjskim blatom, izpovedujoč se svojih lastnih slabosti brez olepševanja, idoč za vešo simbolov lepšega in višjega življenja, verujoč v svoje sanje z avtoironičnim smehljajem na ustnicah, ponosen na svoje hrepenenje, kateremu išče ciljev samo v poeziji in umetnosti. Njegov živelj je sebe in druge ironizujoče bohem? stvo, poznavajoče eno samo krepost in vero: poezijo. V zadnjih letih piše Perzynski povesti in komedije iz velikomestnega življenja, prepleskanega z lažnivo moralo. Znana je njegova
«Lehkomiselna sestra», ki se je igrala tudi v Ljubljani. Kot pisatelju komedij gre Perzvnskemu važno mesto v dramatiki «Mlade Poljske».
Perzynskemu sorodna duša je Franciszek Pik?Mirandolla (roj. 1871), ki je izdal «Liber tristium» (1898) in «Liriko» (1900), eden izmed najresničnejših poetov te prve, «dekadentske» čete. Duša, zamaknjena bolj v spiritualnost, nego v senzualnost, za realno ' življenje nesposobna, sanjarska in občutna kakor mimoza. Samo? tarsko dete, živeče v samem hrepenenju po luninem svitu, po svetu, polnem bujnega cvetja z eksotičnim vonjem. Nebogljenost njegove dejanjske eksistence mu nadomešča ponosna zavest bogastva notranjega življenja. Iz brutalne resničnosti beži v ir? racionalnost, zatekajoč se k modrosti »Braminov iznad Ganga». • Oblika njegovih verzov je sicer pogosto ohlapna in nedognana, za to pa odškoduje Mirandolla čitatelja z globokim lirizmom, govorečim o muziki duše, pogrezajočim čitatelja v trajno za? mišljenost nad ugankami bitja.
Intelektualistov je malo med poeti «Mlade Poljske», izvzemši morebiti edinega Jurija Zulawskega (1874—1915), v prvih letih lirika, v poznejših dramatika. Njegove lirične zbirke nosijo na? slove: «Na strunah duše» (1895), «Intermezzo» (1897), «Stance o pesmi» (1897), «Poezije» I.—II. (1900, 1901), «Iz hiše robstva» (1902), «Pabrkovanje» (1904); celotno izdan je lirike pod naslovom «Poezije» I.—IV. (1908). Pesnika, ki je prevajal leta 1900. tudi našega Prešerna, označuje lehkota besede, spretnost verzifikacije, pri kateri pa neredko operira z gotovimi pesniškimi formulami. Vsa njegova poezija priča o visoki miselni sposobnosti refleksivne, panteistične moderne duše, nekoliko dialektično osuhle, brez vročih čuvstvenih inspiracij.
V ostalem pa se je v tem obdobju poljska pesem zelo oddaljila od miselnosti Asnvka in Konopnicke. Občutje, vibracija stanj duše, notranja muzika, ubiranje poltonov, tipanje po somraku in po mesečini, želja po skrivnostih, nevera, trkajoča na vrata misti* cizma, vse to tvori živelj te lirike. V nadomestilo za žarki narodni heroizem nekdanjih poljskih velikih romantikov ima to pokolenje to, da začne o nepodlegli Poljski vsaj sanjati. Najbolj pa označuje to poezijo rafiniranost doživljanja in velika cizelizacija pesniškega izraza. Vobče je ta neoromantična poljska poezija, izvzemši Ka? sprowiczevo in Tetmajerjevo, otožna, eksotična, melanholična cvetka, bolj veneča, nego brsteča v življu, postajajočem glavno geslo časa in imenujočem se: Duša.
1• Tedej Mädäs&L — V največjo globino neizmernega, skriva nostno^temačnega hraina dues stopi «Mlada Poljska» s Tadejem MlcittöMm (roj. 1373, ubitim po boljševikih), pesnikom, ki je poleg Kasprov/ieza najgloblji lirik poljskega neoromantizma, najzagonet* nejši «stavbenik nadzvezdnih gradov» (kakor se sam imenuje). Silen prometejski duh, pred katerim so se spoštljivo umeknili v ozadje vsi modni «dekadentje», kakor pred njegovim nastopom samo pred Kasprowiczem in skoro nato samo še pred docela drugačnim liričnim talentom Leopolda Staffa. Meščanska povprek na žuroalistična kritika, ki je tako rada zbijala šale iz kavarnskih alur «dekadentov», je umolknila pred zagonetnimi umetninami tega «severnega maga», priznavajoč, da ga sicer ne razume, a ipak sluti v njem neko čudno, genijalno silo. — Micinski je študiral pod težkimi življenjskimi pogoji gimnazijo v Warszawi, od leta 1891). dalje filozofijo na univerzi v Krakowu, kjer je poželjivo srkal vast; vtiske novoromantične umetnosti, bujno se razvijajoče v teh letih v tem mestu. Svoje modroslovne študije je nadaljeval v Nemčiji. Prve svoje stihe je pisal po svojih lastnih besedah «v Tatri, v Rimu, nad Atlantik© in v gozdovih Polesja». V njegovih prvih literarnih poizkusih se čutijo še zveze s prejšnjo realistično dobo. Njegova «Učiteljica» (1898) je analitično^psihološka novela o žen. ski, ki ne išče moža, ampak ki hrepeni po etično*socialnih idealih. V tem duhu je pisana tudi popularna ljudska igra «Martin Luba» (1896) Sev/er*Maciejowskega, pri kateri je Mieinski sodeloval kot soavtor. Iz te dobe datirajo njegove črtice «Czarnobylski hrasti», izišle v knjigi mnogo pozneje (1911).
Nato pa se je začela za Mieinskega doba popotovanja po Si* rokem svetu turističnega značaja in velikih daljav; v zvezi s tem popotovanjem pa še vse razsežnejše romanje po duševnem svetu vseh mogočih človeških kultur. Ob roki proučavanj različnih Ii* • teratur, kultur in filozofskih, zlasti ezoteričnih stremljenj pri naj* raznovrstnejših narodih sveta se je začel Mieinski potapljati v zagonetke bitja, bivajoč v Čpaniji, posedajoč na razvalinah Mes* sine, potujoč po atlantskem oceanu, občudujoč gotiko nemških in poljskih mest, primitivno preprostost ruskih in poljskih vasi, opazujoč izbruhe ruske revolucije leta 1905. Preko narodopisnih ustnih izročil vseh mogočih narodov, preko keltskih in norm an? skih ruh se je premotal in prodrl do magov Indije, do kaldejsldh zvezdogledov, do aleksandrijskih gnostikov in starobritanskih druidov. Izpraševal je sftage Egipta in krilate asirske bike, da mu pomagajo reševati zastavice bitja. Zedinjal se je v eno s preprosto poljsko in izmučeno rusko narodno dušo z enim samim
hrepenenjem: da prodere do bistva stvari potom mitov, glasno govorečih poetu tam, kjer preneha govoriti zgodovina in znanost sploh. Poslednja mistična dela Mickiewicza in S'owackega in pa misterij Maeterlincka so vodila Micinskega v — mistiko in napra? vila iž njega modernega mistika. Že prva njegova pesniška zbirka, naslovljena «V mraku zvezd» (1902), je bila polna narodno? mističnih elementov. Njegova fantastika se je še stopnjevala v ♦ vizionarnem dramatičnem fragmentu «Rabinova noč» in v skriv? nostnem obravnavanju ruske revolucije iz leta 1905. v poetični prozi napisane zbirke «K izvorom poljske duše» (1906). Sledilo je ponovno razglabljanje ruske narodne duše v stilu Dostojevskega v drami «Knez Potjomkin» (1907). V Bizanc XV. stoletja nas je prestavil poet v «Bazvlissi Teofanu», izišli v zbirki «V mrakovih zlate palače» (1909). V skrivnostno prabitje Indije in poljske Tatre se je s pesnikom pogrezal čitatelj v «Skrečniku» (Nietota 1910). Sledila je «Borba za Kristusa» (1911), «Duhovnik Faust» (1913), «Vzetje Prage» (1914).
V vseh teh svojih pesnitvah, povečini pisanih v dramatični, a nescenični obliki, docela liričnih, se nam predstavlja Micinski kot moderen mistik, ki se korenito loči od katoliških, nam najbolj znanih mistikov. Stari srednjeveški katoliški mistik se je natančno zavedal svojega «jaza», ki ni vzletal podobno metafiziku iz ojnic dejanjskega sveta v supranaturalistične, nadzemske sfere, ampak je brez ozira na resnični milije v tem milijeju samem naravnost in neposredno občeval, skoraj telesno, neredko sublimno?spolno ob? čeval z osebami svoje vere. Moderen mistik, poznavajoč res? ničnost in vso njeno empirično logiko, pa beži pred resničnostjo, ki se mu zdi pusta, dolgočasna, brezbarvna. To jc dezerterstvo iz življenja v svet izsanjanih lastnih sedanjih in tujih historičnih in predhistoričnih senc. Moderni mistik izhaja iz novodobnega skep? ticizma. Svet se mu ne predstavlja kot nekaj, v kar razumna volja prinaša red, ampak kot večen kaos. Kadar znanstvenik s pomočjo pojmov in logičnih zaključkov reče: svet je takšen in takšen, ta? krat moderni mistik pristavlja: svet pa je lehko še nekaj neskončno drugačnega. In to iskanje «neskončno drugačnega», to razplav? ljanje duše v domnevanem kaosu, to koketiranje s skrivnostnostjo bitja je živelj modernega mistika, ki odklanja epično jasnost kot banalno in izteza roke po meglenih obrisih drugih, neracionalnih možnosti. Namesto s krepko voljo ustvarjati vrednote iz kom? ponent resničnega življenja, ki ga obdaja, sodobni mistik sanjari in se zamika v to, kar bi nad cvidcntnostjo resničnosti še lehko bilo.
Takšen moderen mistik je Tadej Micinski. Umetnost neza* vestnega je njegov živelj, kakor vseh römantikov. Vsak raciona* lizem ga odbija. Vsa njegova ogromna erudicija, njegovo poznanje najrazličnejših narodov in njih kultur mu daje samo oporne sim* bole. nekaka krila za njegove lastne vzlete v nadracionalne sfere. Njegov Pegaz nikdar ne stisne kril, niti za oddih, vedno jih ima v najsilnejšem razpet ju, ne aajajoč nam duška in počitka med ljubko predmetno resničnostjo. Med preprostimi cvetlicami nje* gova Muza nikdar ne šeta, vedno se vrtinci navzgor v zanosnih, ekstatičnih poletih, tvoreč v soglasju s skrivnostnimi vedeži vseh narodov mite z dvema najvišjima mitoma v ospredju: z mitom Kristusa in mitom Luciferja. Lucifer je Micinskemu materija» brez katere ni podlage življenja, a Kristus mu je duh, ki prosvetljuje materijo in jo oživlja. Micinski ne zametuje snovi in torej tudi Luciferja nc, češ, da se iz okvirov resničnosti ne moreš iztrgati. Toda materijo proglaša za nekaj vnanjega in brezplodnega dotlej, dokler je ne prešine žarek edine tvorne, brezkončne, požrtvovalne ljubezni, žarek, ki jc zanj poosebljen v Kristusu.
S svojih daijnjih romanj po božjih potih svetovnega duha se Micinski nazadnje vedno vrača v svojo Poljsko, katero fci želel videti polno takih kapelic duha, kakršne so bile pagode orien* talskih narodov, gotične katedrale, mavretanske hiše molitve, bizantinske bazilike, v katerih bi se narod v duhu in zbranosti, potapljal v skrivnosti bitja. Namesto takšne domovine pa nahaja doma Poljsko, polno kabaretov in barov, a svoje Poljake podobne črvom, vrtaj očim svoje lastne krste in grobove. Vedno znova se potaplja Micinski v rusko duševno morje in pa v svet davne Indije, kjer se mu zdi, da so ljudje najstrastneje iskali izgubljenih zvez človeka z Duhom. Rusko bojno ladjo «Knez Potjomkin», ki je leta 1905. v Črnem morju delala revolucijo, porablja za nekak sim* bol in mit ruskega duha, za ladjo, iščočo dušnega sidra. Polne poetičnih lepot so njegove vizije, a končno se vendar razplavljajo po navadi v meglo.
Bolj koncentrirana figura je njegova «Bazylissa Teofanu», bi* zantinska demonska ženska, tip kačje modrosti in lesketajoče le* pote, ženska, stremeča preko trupe! in orgij k svojemu neznanemu solncu — delct polno dekorativnih lepotij in čudovitih dialogov, kakor jih ima malo poljska literatura. —Poizkus, prikazati so* dobno poljsko družbo v celi vrst? simbolov in mitov, predstavlja Micinskega «Skrečnik» % Zakopani, to letno rezidenco poljske buržuazije, v ozadju kot veliko fantazmagorijo. V tej pesnitvi stremi poljska duša preko bojev med elementi dobrega in zlä do
one zmage, v kateri bi stran od vseh bogov in idolov postala svoja in obenem vsečloveška. Vse osobje te kakor tudi ostalih pesnitev Micinskega je zavito v fantastiko in apokaliptično vizionarnost ter zategadelj pogreša življenjske neposrednosti in izrazitosti, vsled česar trpi ta «mit Poljske» na preveliki konstruiranosti. — Najboljše delo Micinskega je brezdvomno njegov «Duhovnik Faust», v katerem pesnik razvija v podobi treh plastično narisanih oseb dogodke Poljske zadnjega polstoletja, vpodabljajoč boj materije z duhom v poljskem človeku, proslavljajoč «zmago reli* gioznega čina nad delovateljem trenotka», nad revolucionarjem Petrom, zmago Kristusa nad Luciferjem. Tu je Micinski tudi pre* magal svojo mistiko dezerterstva iz življenja in prispel do dejanj* ske, svoje mistike, ki jo propoveduje duhovnik Faust v naslednjih besedah: «Prejšnja mistika je privlačila k sebi plahe ljudi, ker ni bila življenje, ampak beg iz življenja. Prava mistika je življenje, poglobljeno in tvorno.» Še trdneje in zmagovalnejc kakor poprej stoječ na Luciferjevem svetu materije in znanosti, objemajoč Kristusov svet duha, žrtve in ljubezni zida tu Micinski novo cer* kev (njegov Wlast v «Skrečniku» že kliče: «Zapusti Vatikan, duša moja!») — «Jeruzalem slovanski», o katerem je že v svoji knjigi «K izvorom poljske duše» pisal pesnik: «Eden Allah za ves svet, in vsakdo mora biti njegov prorok!» Tam stoje tudi naslednje nje? gove besede: «Torej ne borimo se več za osemurni delavnik, ne za poljski jezik v šolah, borimo se za celega človeka, čigar najvišji nakit, temeljna vrednota in najgloblji logaritem je Duša». Vse tre* notne interese svojega naroda gleda Micinski skozi prizmo vse* človeštva in večnosti. Za konkretno hipnost nima sluha ne vida ta človek duha. V njegovi enodejanki «Sovragi duha» (1907) poljska devojka, mučenica poljske misli, ubija Ruse s svojo — dušo . . .
V svojem duševnem svetu je bil dospel Micinski do neke sin* teze, do svojega «lucifernega Kristusa», v tehniki svoje umetnosti pa je še vedno pogrešal končne organične zaokroženosti: realnega in vizionarnega sveta še ni bil spravil v sklad. Pogosto je mešal fotografsko resničnost in vizionarno dekorativnost, kar je za* puščalo v čitatelju neko disharmonijo in branilo fragmentom njegovih umetnin, da se niso zraščali v živ organizem. A malo je poetov, ki bi imeli raztresenih po svojih delih toliko lepot v mislih, podobah in simbolih, kakor ravno Micinski. Toda domačega se človek nekako vendar ne počuti med njegovimi liki, v njegovem hrizolitnem, eksotičnem in apartnem novem hramu poljskega duha. Kdo na njegovo mesto? . . .	(Konec prihodnjič.)

Iz beležnic
Jos,
Murna ^Aleksandrova.
Legenda.
Pesem prelepo vam hočemo peti, pesem o samem Bogu in očeti pa o devici Uršuli —
Bila Uršula zvesta devica,
tak čista, tak verna, da ji pomočnica
Marija nebeška bila ...
K nji se je zatekla,
njeno ime je izrekla,
bila uslišana —
Da bi Bogu le služila,
prid večni volila,
ni hotela moža,
jc zavrgla moža
prav bogatinskega —
Pa izkušnja prišla, Uršula bolna bila, in brez žita, blaga —
Pa prišel jc zavrnjeni mož: «Uršula, zdaj me uslišala boš?»
Po ccsti pa težek že voz se peljä, k Uršuli bolni ta voz se peljä: hej, žita, blaga vse čez mero ima in na vrhi Boga — hej, vleči morata vraga dva — tiščita od zadaj dva angelja —
Ko je jesen.
Ko je jesen, divja gos toži, na čisto bi vodo — ko že premrzlo cvesti roži, sneg skrije jo z nočjo.
Marija, vera v zdravje, vase, in s srcem v gnječi zmot! tak skozi znojne čase. tak čez sneženo pot. —
Prosinec.
kakor bela slana, tiha sred planjav.
Kot velika tajna bodi ta ljubav,
Kaj je svetu treba naših skrivnih slov? Kaj nam tu v zatišji glasni šum njegov?
Prišlec.
Nastopil je mraz; izginili zunaj obrisi so krajev in cest. Že prišel je čas, ko človek zapušča, kar zunaj, v naravi in razmišlja o sebi — Nabrali se v hiši ljudje; razgovarjajo drug se tak z drugim kot mraku in njim se lagodi. O mestih, semnjih govorijo žene, o daljnih poteh in smejo se — poslušajo moški, kade in zavijajo njih govor po svoje. Svetiljka medlo svojo luč razliva po ostrih obrazih, dajoč jim lepoto v temi.
Med njimi je prišlec belejše polti;
utrujen s komolcem ob mizo sloni
in gleda pod se; iz ust mu beseda
prikrade se zdaj in zdaj; tako dopoveduje
o tujih jim krajih, o mestih, ljudeh, ki so tamkaj,
o njih milosrčji, lepoti, bogastvu,
o solncu, ki sije nad vsem —
Poslušajo vsi ga strme
in molk je po hiši ko v grobu —;
v njem tiho, otožno beseda zamre
kot tiho, otožno je prazno srce —
Temotna, temotnejša zapuščena so polja — samotna, samotnejša so srca, kot polja.
Vedno višje bi, višje srce brez utehe — vedno tišje je, tišje kot polja in lehe.
Vse bil le blesk je.
Vse bil le blesk je in sijaj in mi smo se razšli, prijazni že več niso zdaj ljudje nam, ki so prej bili.
Prešle, mrtvč so mi oči svetle, ki žarno so svetile — tak daleč so mi kot zvezde, ki v večnost so vtonile.
Prošle, mrtve besede so mehke, ki so me razvedrile, tak daleč so kot veter gre, ki se nad morjem mi razlije,
tak daljna blesk ves in sijaj, tak daleč smo se mi razšli — zdravstvujte, neprijazni zdaj, nekdaj drugačni vi!
Pojenec.
Cel svet molči,
mrak v potoku črni,
in čez nebes leti
zadnji tič pred nočjo —
Tak mrtvo ... tak hladno...!
Le še tamkaj nekdo
kot pojenec ječi,
proč izmučen od pekla beži —
Ah, ve esence, tinkture.
Ah, ve esencc, tinkture,	Izgubljen z vami trenotek bil
Kneippove mrzle kure	tja do one ure,	| vsak
in gorske vroče ture,	ko mene in dioskure
vzemi vas vrag!	z Venero peljal bog Eskulap.
Seljska nedelja.
Rdeče rože, plavi cveti, to so kmečke risbe, prašna stekla, vgasle slike, to so kmečke izbe.
Rdeče rože, plave cvete zunaj sence zatopijo, prašna stekla, vgasle slike v izbi s sten strmijo.
V izbah mrak in dolgčas -ljudstvo je po polji, po razorih, senožetih povsod naokoli.
Bujne trave tam dišijo, detelja tam klije, strdi v njej in voska, da bečela si počije!
A bečele odletijo, vsaka v panj se skrije, solnce pa vse polje in vso kri izpije —
Pa zori nam žito, seno posuši nam — solnce da življenja hribom in dolinam ...
Solnce da življenja, očem da veselja, žge v obraz v nedeljo, — da po tej gre moja želja!
Kaj pondeljki, torki, srede, kaj vsi dnevi do sobote — roka se upira, brada ostra od sobote!
Prišla pa nedelja — kdo bi to zaležal, kdo se ne pogladil, kdo se ne počesal?
Prišla je nedelja, velika bo maša — za gozdovi tam, za polji krila zabliščijo —
Svetlo krilo, svetli čevlji, kdo tam stopa? svetli brki, svetle oči — poleg kdo koraka?
Gre se čez livade, gre se v belo cerkev — ah, nedeljsko ti dopoldne, hoja v belo cerkev!
Žita ob straneh bliščijo, purpale žarijo — vetrec čez potegne: ljudstva zašumijo!
Hrastje ob straneh stojijo, ptiči žvrgolijo tak lepo in mehko — gnezda si želijo —
Kdo bi si ne želel gnezda, domovanja, prevesele ženke oči — pol življenja?
Oči — pol življenja, meni zasijajte, k meni se nagnite, vame se uprite!
Ustni, cel vek smeha, meni se smehljajte, meni govorite, hrepenenje tolažite!
Roke, limbarji po polji, meni zaduhtite, mene oklenite, roke, limbarji po polji —
Oči zasijale — ustna se odprla — roke so se vdale — beseda vsaka je zamrla —
Prišel je pondeljek, hajd na polje, prišel vroči torek, hajd na polje!
Prišla sreda je, četrtek, življenje delo je in muka, petek prišla in sobota, pesmi ne donijo — ni ga od?
počitka!
Kot vetrec.
Kot vetrec, ki najtišje boža, kot žarki zvezd bi se razšel, ne čula bi najmanjša roža, kako nje vonj bi sabo vel.
Ah, ljubosumen na vsak dih bal še noči bi se, da sliši, da zmoti sredi vej gostih nas slavec — dve drhteči duši.
Dekličja žalost.
Ah, kot plahi metulj zbežal moj mili je ... lepi čas je minul, pusto mi v sili je —
Oj, dekličji obraz, oj, cvetličji duh, posuši naj vas ta moj vražji napuh!
Kak me gledal je brez besedi... ah, kaj povedal je tiho z očmi...!
Potlej odšel je kot lep spomin, zdaj čakam in plakam, od tuge molčim.
Gozd.
Tako tih in otožen, tam gozd stoji, kot vojnik razorožen temno vase strmi.
Ne šumi več, ne zgrinja pod solncem hladu — tak pod Krnom spominja kralj v nevzbudnem se snu.
Ah, po vetru po vodi moja radost je šla ... tak pusto kot v prirodi večerna megla.
Kot tam v krčmi obpotni, ki vsa prazna molči, in popotnik samotni čaka v njej do noči.
Sören Kierkegaard ?Vojeslav Mole:
Aforizmi.
Kaj je pesnik? Nesrečen človek, ki skriva globoke bolečine v svojem srcu, ki pa so mu ustnice tako ustvarjene, da se glasita vzdih in krik, kadar se prelivata čeznje, kakor lepa glasba. Godi se mu kakor tistim zlosrečnikom, katere so v Falarisovem biku polagoma trpinčili z rahlim ognjem; njih kriki niso mogli pre? strašiti tirana, kadar so dosegali njegova ušesa, — zanj so zveneli kakor sladka glasba. — In ljudje se gnjetejo okrog pesnika in mu pravijo: le spet zapoj — to se pravi, nove bolečine naj trpin? čijo tvojo dušo, tvoje ustnice pa naj ostanejo takšne, kakršne so bile poprej; kajti krik bi nas samo vznemirjal, glasba pa je pri? jetna. In pristopajo recenzenti in pravijo: tako je prav, tako naj bo po pravilih estetike. Razume pa se seveda, da je recenzent sam za las podoben pesniku, samo da nima v srcu bolečin in da nima glasbe na ustnicah. Glej, zato bi bil jaz rajši svinjski pastir
na Amagerbro in bi me razumele svinje — kakor pa pesnik in bi me krivo razumeli ljudje.
Najrajši se razgovarjam z otroci; ker o njih se vendarle lahko upa, da bodo nemara nekoč razumna bitja; toda oni, ki so že — moj Bog!
•g) i
Starost realizira sanje mladosti: to se vidi pri Swiftu; v mla?
dosti je zgradil blaznico, v starosti je sam šel vanjo.
©
Zato je «Aladdin» tako krepilen, ker ima to delo genijalno, otroško drznost v najnepremišljenejših željah. Koliko je pač ljudi . v našem času, ki se res upajo želeti, ki se upajo hrepeneti, ki se upajo nagovoriti prirodo s: «prosim, prosim!» pridnega otroka ali pa z besnostjo izgubljenega individija? Koliko je pač ljudi, ki čutijo, koliko se v našem času govoriči o tem, da je človek ustvar* jen po božji podobi, in imajo pri tem resničen poveljujoč glas? Ali ne stojimo tukaj mi vsi kakor Nureddin in se klanjamo in praskamo, boječ se, da ne bi zahtevali preveč ali premalo? Ali se ne ponižuje stopnjema vsaka velikopotezna zahteva do bole? havega razmišljanja o jazu, od tega, da zahtevamo, do tega, da zahtevamo od sebe samih, k čemer nas pač vzgajajo in vadijo.
Zdi se mi, da imam pogum dvomiti o vsem; zdi se mi, da imam pogum boriti se z vsem; nimam pa poguma karkoli spo? znati; nimam poguma karkoli imeti. Večina ljudi se pritožuje, da je svet tako prozaičen, da se v življenju ne godi tako, kakor v romanu, v katerem je priložnost vedno tako ugodna; jaz pa se pritožujem, da v življenju ni tako, kakor v romanu, v katerem ima človek trdosrčne očete in se mora boriti s škrati in maliki in mora osvobajati začarane princese. Kaj so takšni sovražniki vsi skupaj v primeri z bledimi, brezkrvnimi, trdoživimi, ponoč* nimi strahovi, s katerimi se bojujem jaz in ki jim jaz sam dajem življenje in bitje.
Moje opazovanje življenja je čisto nezmiselno. Mnenja sem, da mi je zloben duh nataknil na nos naočnike, katerih prvo steklo v ogromnem merilu povečuje, drugo steklo pa v istem merilu pomanjšuje.
©
Jaz za življenje sploh nimam dovolj potrpljenja. Ne morem videti, kako trava raste, toda če tega ne morem, se mi pa tega sploh noče gledati. Moji nazori so hipna opazovanja «potujočega sholasta», ki dirja v največji naglici skozi življenje. Pravijo, da Bog nasiti želodec prej kot oči; jaz tega ne morem opaziti: moje oči so vsega site in naveličane in vendar sem lačen.
-2)
Rezultat mojega življenja postaja popolen nič, eno razpolo* ženje, ena sama barva. Moj rezultat postaja podoben sliki onega slikarja, ki je moral narisati prehod Judov skozi Rdeče morje in je zato preslikal celo steno z rdečo barvo ter izjavil, da so Judje že šli na drugo stran, Egipčani pa so utonili.
Zgodilo se je v nekem gledališču, da so kulise začele goreti. Nastopil je pajac, da sporoči to občinstvu. Mislili so, da je to duhovitost in so ploskali; pajac se je zahvalil; in vsklikali so še veliko bolj. Tako, se mi zdi, bo poginil svet med splošnim vriska* njem duhovitih glav, ki mislijo, da je to dovtip.
Kakor se je v pravljici dogodilo Parmenisku, ki je v trofoniški jami izgubil lastnost smejati se, toda se mu je spet vrnila na Delosu, ko je zagledal brezoblični čok, razstavljen kot podobo boginje Leto, tako se je zgodilo tudi meni. Ko sem bil jako mlad, sem v trofoniški jami pozabil smejati se; ko sem postal starejši in sem odprl oko in opazoval resničnost, sem se zasmejal in se od tistega časa nisem nehal smejati. Videl sem, da je pomen živ* ljenja v tem: pridobiti si vsakdanji kruh, njegov cilj pa: postati justični svetnik; da je bogata radost ljubezni dobiti premožno dekle; da je blaženost prijateljstva pomagati drug drugemu v denarnih zadregah; da jc modrost to, kar večina smatra za takšno; da je navdušenje: imeti govor; da jc pogum v tem: upati si biti kaznovan z globo 10 goldinarjev; da je prisrčnost v tem: reči dober tek po kosilu; da je strah božji, hoditi enkrat na leto k ' obhajilu. To sem videl in sem^se smejal.
•8)
Solnce sije tako lepo in živahno v mojo sobo; v sosednji sobi je okno odprto; na ulici je vse tiho, nedeljsko popoldne je; slišim
razločno škrjančka, ki gostoli zunaj pred oknom v enem iz sosed* njih vrtov, zunaj pred oknom, tam, kjer stanuje lepo dekle; daleč stran iz oddaljene ulice slišim, kako kliče mož, .ki prodaja rako* vice; zrak je tako topel in vendar je vse mesto kakor izumrlo. — Tu se spomnim svoje mladosti in svoje prve ljubezni — ko sem hrepenel; sedaj hrepenim samo še po svojem prvem hrepenenju. Kaj je mladost? Sanje. Kaj je ljubezen? Vsebina sanj.
(Sörcn Kierkegaard, rojen 1813., umrl 1855., danski mislcc, značilen za celo nordijsko psihiko, brez katerega nam ostaje nerazumljiva duševnost vodilnih genijev skandinavskih narodov, je.pri nas znan komaj po imenu. Njegov razvoj je preživel tri glavne faze: estetiško in etisko ter se je slednjič izkristaliziral v versko. Misli, podane tukaj v prevodu, so vzete iz njegovih «D i a p s a I m a t a», ki zrcalijo prvo, estetiško fazo. Prevajal sem po antologiji: Sörcn Kicrke? g a a r d, Udvalg og inledning — ved Carl Koch. Köbenhavn*Kristiania 1908.)
Mirko Pretnar:	^ a , , v.
Odhajajoči.
Vsa sem pota zemeljska prepregel, pticam vsem polet v nebo prestregel: nisem našel misli, ki bi dal jo ti v spomin v neznano temno daljo.
Najgrenkejša, kar jih v meni kljuje, ta zaman besede pričakuje: da je sneg, naj mi skopni v poletju, da je kamen, naj sc skriva v cvetju.
Ivan Zoreč:	T ' .L! ^ ^	<Konec.>
Ljubice tri.
3. Ona.
Bog, ki je dober, moder in usmiljen, je videl moj pozni kes in me je imel rad in mi je ob določeni uri dodelil naenkrat in za vselej vso srečo, pripravljeno zame. — Ali dolgo nisem videl sreče; nisem je videl, ker so mi oči medlele mimo nje v zmote in čudne sanje. — In vendar: Bog mi je dal ljubico. Bila mi je boginja življenja, boginja luči, boginja lju* bežni; — življenja, luči, ljubezni.
Ampak še zdaj mi je. kakor da je bilo vse en sam dolg sen . . .
Kod in kam ste se nosile, nore sanje moje nespametne mla* dosti? Pokaj ste koprnele do zvezd, dokler ste brodile po moč* vari . . .?
Uietel sem se. V nočeh brez spanja me obiskujejo trdi spomini in strah me je Berte in tiste modrujoče prijateljice in sram me je pred skelečo vestjo.
Spoznanje mi je večje in večje . . .
Tudi o ljubezni so mi misli drugačne, trezneje.
Ni res, da ima človek pravico do sebe ... ni res! Nagon nc sme biti prost, najsi je še tako zdrav in priroden!
Omejevanje in samopremagovanje je nujna zahteva treznega, modrega razuma, ki človeka vzvišuje do vseh kreposti.
Čistost je za mladega človeka najlepša čednost, največja kre* post; zmaga, vsaka zmaga nad samim seboj je bogata računska postavka srečne bodočnosti;
čistost, popolna čistost je prava dolžnost mladeniču, ki tudi sam zahteva, da mu nevesta za poročni dar prinese najsvetlejši biser deklištva;
čistost je dekletu prekrasen cvet v nežnem deviškem vencu; samo nedolžno dekle z mirno vestjo sklene in podpiše ženitno pismo;
čistost, zvestoba je zakonskemu možu dolžnost časti in besede, poštenja in možatosti;
čistost, zvesta vdanost je zakonski ženi nedotekljiva svetost, ki jo poveličuje še materinstvo, največja prirodna in božja skriv* nost, in ni mu odpuščanja, kdor jo je oskrunil...
Zmerom večje mi je bilo spoznanje in kesanje. Da: kesanjc. Ne samo hlapcc in slabič, — tudi mož se mora skesati; če se tudi sramuje svojih zmot, je kes še večji, popolneji.
Tako sem dostikrat premišljal in mir se mi je vračal v srce.
Ali ljubezen zasluži, da ji človek toliko daje iz sebe in da si kratko srečo kupuje s tisočerimi bolečinami? Te bolečine so naj*
•	huje, pa tudi najslaje . . . Kdor še ni pretrpel nobene globoke bolečine, ne pozna radosti in ne mehke pesmi, ki poje do neba; nima vere in ni zmožen žrtev in dobrote, veličine in ljubezni . . . Trpljenje je gonilna sila v življenju. Tudi vse vere oznanjajo, da si le s trpljenjem služimo izveličanje.
Jaz sem že prestal hudih duševnih muk; zaradi njih mi gre
*	povračilo pred mojim Bogom . . .
Katera je tvoja zvezda, ljubica, ki sem sedem dolgih let služil zate kakor tisti nerodni Jakob za Rahelo?
(Možje, koliko vas je, ki ste zvesto ljubili in pošteno služili kakor Jakob?)
Ljubezen je močneja ko razkošje, mogočneja ko bogastvo in vsi zakladi sveta; vendar so ji ti pripomočki tudi potrebni. Za ljubečega človeka ni nič mučnejega kakor gledati, kako mu ljub* ljeno bitje trpi pomanjkanje.
Vsa leta sem zbiral in delal, da bi si znesel voljno gnezdo za ljubico, ki mi je visoko nosila zvezdo vodnico.
Za ljubezen, ki sem ji šele zdaj spoznaval vso resnično svetost, sem gradil domek . . .
Izpričaj, ljubica moja, da je bila najina ljubezen lepa in velika kakor nebeško veselje in globoka in resnična kakor človeška bo? lečina . . .!
(Tu manjka precej listov. Vrzel je napravil najbrž zapisalcc sam, ker je čutil, da ne more in ne sme biti o ljubezni, kakršno je * opisaval, priča in vedež še tretji.)
O, ti ljubi Bog, kako jc bil tisti domek majhen in ubog!
In vendar sem mu dajal in navdušeno daroval zdravje, mir, prostost in vse, vse ... Ali bolj ko sem dajal, večje jc bilo uboštvo. Kakor bi mu bil kradel, ko sem mu nosil z vsem srccm in z obema rokama!
Gospod Bog, kje jc blagoslov? Saj si ga obljubil vsem, ki se ljubijo po tvoji zapovedi!
Gospod najvišji, najpravičnejši večni sodnik, če ti je vsega? mogočna volja, da še ne umakneš svoje težke roke z mojih bolečih ram, naj me vsaj tvoja božja goba zbriše z deske sveta —!
Če vržem novčič v zrak, pade kamen na tla. Saj ni sreče, kjer zdravja ni.
Kako smo v današnjem rodu trhlcni in črvojedni. Ali ni to znak napačne civilizacije in kulture, ki ubija in mehkuži dušo in telo?
In vendar ne bi bil rad brez civilizacije in kulture. Rajši sem lačen sredi ljubih knjig v skromno opremljeni sobi, kakor da bi bil bogat mož, pa nepismen revež.
S takimi mislimi se tolažim, če me zmaguje malodušnost.
In kar naprej: navzgor do cilja!
A kje si ti, ljubica moja?
O, če sem bolan in betežen, pa si že ob meni s svojo dobro roko in s svojim skrbnim pogledom; ko bi me rada uščenila muha kakšne lehkomiselnosti, me pobožajo tvoje blage besede, polne ljubezni in odpuščanja, — o, zmerom si mi ljubica, kakor mi ni bila nikoli nobena in mi nobena več biti ne more...
Ti! ti! Ljubica edina, žena moja, mati mojih otročičkov!
Dr. Iv. Lah:
Nabori © poklice slovanstva,
(Ob sedemdesetletnici Jožefa HoÄeefea.) ko greste po Vaclavskem trgu v Pragi cd narodnega muzeja navzdol ob spomeniku sv. Vaclava do tako zvane slovanske lipe, utegnete ob priliki srečati starega gospoda, visoke postave, mirnega koraka in nekako samozavestne, ponosne hoje; kar vas bo predvsem opozorilo nanj, je dolga, čestitljiva, siva, patrijarhalna slovanska brada in ostre sinje oči, iz katerih odseva obenem dobrota in odločnost. Nehote se vam ustavi korak in vrine misel, kdo jc ta mož: čutite takoj, da to ni oseba, ampak osebnost; ugibate samo, kaka oseb* nost: filozof, politik, pesnik, pisatelj, mislec ali nekak slovanski očak? Ruski pisatelj Šajkovič je napisal o njem: «Poglej Kolečka in verjel boš v Čehe.» Jaz bi rekel, da je Holeček izrazit češko» slovanski tip.
Ne vem, zakaj se mi je Holeček ravno na ulici tako živo vtisnil v spomin. Videl sem ga na slovanskih kongresih, videl sem ga v stari praški radnici, ko je predsedoval shodu slovanskih novi? narjev, videl ga po prevratu na banketu pri «Zlati husi», a najbolj živo ga vidim na Vaclavskem trgu sredi vrveče množice, ki hiti vsekrižern, on pa stopa med njo s počasnimi, zamišljenimi koraki. Tako se mi najbolj kaže kot mož svojega naroda: narod živi in hiti iz preteklosti v bodočnost, on pa hodi sredi naroda in misli: odkod vodi ta pot in kam vodi ona in kje je pot, ki je prava.
Rekel sem, da si pri pogledu na njegovo izrazito zunanjost nismo takoj na jasnem, koga imamo pred seboj: misleca, pesnika, • politika, znanstvenika, umetnika ali filozofa. V HoleČku so se na Čuden način združile te navadno ločene lastnosti in težko je reči, katera bolj prevladuje v njem. Ako bi se moral končno odločiti, bi ga najrajši nazval s izrazom: mislec. Mislec in pred? vsern narodni mislec, ki na vseh poljih: umetnosti, literature, znanosti, filozofije, politike in sploh vsega javnega življenja išče , onih prvotnih, prvin, ki so bistven del češke narodne duše. On sam je delal na vseh poljih, bH je umetnik, pisatelj, pesnik, pre? vajalec, politik, novinar, slavist in znanstvenik, ki se je z vso silo svojega duha poglobil v probleme sodobnega slovanstva in izkučal rešiti najtežja njegova vprašanja. Za to svoje delo se je Holeček temeljito pripravljal cd svoje mladosti, prepotoval je
— m -
po večkrat vse slovanske dežele in spoznal vse slovanske litera? ture, posebno pa oni del slovanskega slovstva, ki se peča z vpra? šanjem slovanskega plemena, slovanske psihe, rekel bi, slovan? skega dušeslovja, kakor nam ga kažejo najverodostojnejše priče: narodna zgodovina, narodno življenje in narodna poezija. Nastalo bi sedaj vprašanje, ali obstoja tako posebno slovansko dušeslovje, ali ima slovanska duša posebnosti, ki jo bistveno razlikujejo od ' psihe drugih narodov, ali so te lastnosti prirojene ali privzgojene in v čem in zakaj so različne od lastnosti drugih narodov. To je vprašanje, na katero bi mogli odgovoriti z da in ne. S stališča filozofije bi lahko trdili, da se pod enakimi pogoji ljudje enako razvijajo, da torej kakega posebnega «slovanskega čuvstva» ni. Ako pa opazujemo življenje posameznih narodov, utegnemo . vendarle opaziti posebnosti in lastnosti, misli in nazore, ki tvorijo bistvo narodne duše in se iz skupnosti v jasnejši luči kažejo tudi pri posameznih narodnih tipih. In tako bomo spoznali, da narod? nosti ne tvori samo jezik, ampak da je to le končni zunanji izraz notranjega življenja, ki ima svoje posebne sestavine, kakor ima vsak človek poleg splošno človeškega nekaj svojega posebnega. Tako imajo tudi narodi nekak svoj «jaz», ki se kaže v njihovih vzorih in nazorih, v njihovem dejanju in nehanju. Iz te svoje narodne duševnosti pa si je ustvaril narod tudi svoj svet idealov in izkušal najti svojo pravo pot v življenje. Ta pot je obenem pot sreče, ker odgovarja njegovemu notranjemu čuvstvu, kakor je srečen človek, ki po svojem srčnem prepričanju vestno vrši svoj poklic. Nastalo bi zopet vprašanje: ali imajo narodi svoje poklice, svoja poslanstva? Ali so na svetu izvoljeni narodi? Ali ima kak narod svoj poseben namen? Tudi o tem bi utegnili slišati različne odgovore in ugovore, kakor imamo različne nazore o namenu človeka in človeštva na zemlji. Kaj je namen človeka, kaj jc namen človeštva? «Zveličati svojo dušo,» odgovarja vera. «Doseči vrhunec popolnosti,» odgovarja kultura. Toda zdi se, da so imeli nekateri ljudje v življenju svoj poseben poklic, da so prinesli v svet novih idej, novih misli, da so razkrili nove skrivnosti in pokazali nove ciljc. Zdi se, da so bili poslanci božji, in če ne poslanci božji, da so bili sinovi velikega duha, ki se je razodeval v njih in razgrinjal nova obzorja, da so milijoni krenili za njimi na novo pot k sreči, luči in svobodi. Tako so tudi celi narodi imeli v svetovni zgodovini svoje posebne vloge, izvršili so jih in odšli. Da ne govorimo o svetopisemskem iz? voljenem narodu, imenujmo iz starega sveta: Egipčane, Grke in Rimljane. In za njimi so prišli drugi novi narodi, ki so imeli vsak

svojo nalogo v razvoju kulture. Romani, Anglosasi in Germani so prevzeli staro dediščino Evrope. Nazadnje so prišli za njimi Slovani. Kakšna naloga jim je pripadla pri stavbi skupne cvrop? ske kulture? Kakor človek, mora tudi narod preživeti vse faze razvoja. Narodni duh se razvija iz svoje otroške ali mitološke dobe bolj in bolj k zavesti svojega lastnega «jaza». Popolno zavest svojega bistva doseže šele v moški dobi. Takrat se zave tudi svojega poklica v kulturi. Na tej stopnji hoče vztrajati dolgo, kakor mož, ki se zaveda svoje važnosti v razvoju dogodkov.
In zdaj nastane vprašanje: ali imajo slovanski narodi kot skupina kak poseben poklic v Evropi, ali ima vsak del tega naroda, ki se je razvil v samostojno enoto, svoj poseben cilj, ki naj ga doseže? Ali je imelo slovanstvo to svoje poslanje žc v začetku, ko se je naselilo v Evropi, ali ga je dobilo šele sedaj vsled svojih posebnih zmožnosti? Ali harmonirajo vsi deli slovan* stva v tej skupni ideji, ali si predstavljajo vsak drugače svoj poklic? Ali jc slovanska narodna duša enotna, ali je več slovanskih narodnih duš?
Gotovo je, da Slovani niso nesli s seboj v Evropo zavesti kakega posebnega poklica. Tu so odločevali drugi naravni vzroki. Pri razseljevanju so prišli narodi pod razne vplive in so se raz? vijali pod različnimi razmerami: kakor je zemlja mati človekova, tako je domovina mati narodova in v njenem okrilju se narod razvija svoji prirodi primerno. Zato opazimo takoj, da je dru? gačna duša ruskega naroda, ki živi na svojih neskončnih poljanah, in drugačna srbska, ki je vzrastla na drugačnem ozemlju, drugačna duša slovenska, ki je vzrastla v gorah. Zato je tako različna tudi narodna pesem, ki je vzrastla z narodom v njegovi domovini.
Kakor ima človek neke svoje naravne zmožnosti in se potem vzgaja pod raznimi vplivi, tako je tudi z narodom: nekaj v njem je čisto in bistveno njegovo — drugo pa mu je pridala zgodo? vina, življenje. Iskati dno onega bistvenega, prirodnega, onega lastnega individualnega, bi bila naloga narodnega dušeslovja. Slovanski narodi so se razvijali pod različnimi okoliščinami, njih zgodovina je zelo različna, njih značaj se je ustvarjal pod raznimi pogoji. Poleg tega so se vsi slovanski narodi mešali s sosednimi narodi. Kaj je torej ostalo v njih še prvotnega, slovanskega? In kako je vsak iz njih izkušal najti svojo vodilno idejo, ki bi bila izraz njegovega lastnega jaza? Kaj so prinesli Evropi velikega kot dokaz svojega slovanskega duha?
To so problemi Holečkove narodne filozofije.
Slovanska filozofija se je začela v filozofskem osemnajstem stoletju. Začenja se s Herderjem, ki je v svoji razpravi «Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit» pokazal na Slovane kot na mlad, nepokvarjen, miroljuben narod, ki prihaja v Evropo z novo kulturo, kulturo miru, čuvstva, ljubezni. Poslej ni manjkalo filozofov, mislecev in pesnikov, ki so ponavljali Herderjeve nazore v vezani in nevezani besedi. Romantika je sprejela Herderjeve nazore s polnim navdušenjem in jih je v svojem poletu nesla do neba. V svoji fantastičnosti romantika ni videla razlik med slovanskimi narodi, poznala je samo mater Slavo in nje sinove. Slovani so ji bili miroljuben narod, ki so bili prišli v bojevito Evropo in so vsled svoje miroljubnosti podlegli, toda nova doba jim bo priznala prednost prav zaradi te miro* ljubnosti, ker je v nji prava kultura in bodočnost Evrope. Tako je pel Kollar v svojem predspevu k «Slave hčeri».
Novo življenje budeč, učili so staro Evropo
staviti ladjam obtok, z jadri prepluti morje.
Rudo kopali so v zemlji, na kov so jo čisti kovali
bolj za proslavo bogov, nego v dobiček ljudem.
Plug so sestavili tedaj, zorali so zemlje ledino,
zlati se zibal jc klas, kjer razoral jc orač.
Lipo, slovansko drevo, ob mirnih so cestah sadili,
da bi si potnik počil, mirno užival njih vonj.
Mesta graditi učili možje so in vesti kupčijo,
platno učile žene tkati so mladi svoj rod.
Narodmčitelj, povej, kaj svet ti je dal za plačilo,
venec ti trnjev jc dal — zraven pokazal ti pest.
Toda zdaj po tisoč letih se bo podrla ta zgradba krivice:
Čas izpreminja svet in vodi k zmagi pravico,
kar nagrmadil je vek, mahoma zruši se v prah.
To je bil evangelij slovanske romantike in vanj so verovali več ali manj vsi narodni buditelji in voditelji. In v tej veri se je prebujalo slovanstvo k svoji moški zavesti. Dolgo so še odmevali ti glasovi mlade vere med nami. Še v sedemdesetih letih je pel
rl ar'	«Vzgled blagodušja bode naj Slovan.» (Prešernova oporoka.)
Narodi boje bijejo krvave po svetu, koder se oko ozira razsaja maščevanje, srd, krivica. Kdo v bran sc stavil bode sili jezni, kdo luč prinesel bratovske ljubezni? Ti, rod moj, mili rod, ti hudobije sovraštva razdejal boš carstvo kleto, komu pač v prsih blažje srce bije, komu za bratov srečo bolj je vneto?
Ti boš pomiril smrtne razprtije, prinesel ljudstvom bratoljubjc sveto. Tvoj bode venec zmage nekrvave: naprej, moj rod, naprej zastava Slave.
(Mojemu narodu.)
V «Dunajskih sonetih» zopet kliče: Pridi nam, odrešenik...
Ne v viharju se nam, ti v lahnem se vetriču bližaj, v roki junaški ti meč naj ne žari se krvav! Teklo dovolj ie krvi, zastonj so krvi nam potoki, miren nam pridi, vladar, prorok, učitelj, poet!
Tako so upali v slovanstvo oni, ki so vanj verjeli. «Tvoj bode venec zmage nekrvave...» Aii je taka zmaga mogoča? In na kak način? Tudi Dostojevskij je veroval v poslanstvo narodov. Pisal je:
«Vsak velik narod, ki hoče dolgo živeti, veruje in mora vero? vati, da se v njem in edino v njem skriva rešitev sveta, da živi zato, da bi stal na čelu narodov, da bi vse združil okoli sebe in jih vodil v soglasnem zboru h končnemu cilju, ki je vsem vnaprej določen. Poudarjam, da je bilo z vsemi velikimi svetovnimi narodi, starimi in novimi, da jih je ta vera dvigala in jim dajala možnost, da so imeli ob svojem času ogromen vpliv na usodo Človeštva.»
Že leto 1848. je bridko razočaralo slovanske romantične sanje. Slovanski kongres v Pragi je pokazal, da je 5e daleč do tiste enotnosti, o kateri so peli pesniki in govorili govorniki. Na realnih tleh evropske politike so se razbile iluzije, nastalo je jutro nove dobe in videlo se je, da moramo delati najprej vsak na svojem polju, preden bo mogoče govoriti o skupnem delu. Tako se od tega leta slovanski narodi vračajo vsak k svoji politiki in kulturi in izkušajo rešiti najprej svoje vprašanje. Vendar je ostala nekaka „ skupna vez, ki se je okrepila v začetku tega stoletja s tako zvanim novoslovanskim gibanjem. Tako je iz analize nastala zopet sinteza.
Proti meglenemu slovanstvu je nastopil že prvi češki realist Havliček, ki je proglasil geslo: jaz sem najprej Čeh, potem Slovan. Istotako je preživljala slovanska mieel hudo krizo v Rusiji, kjer je nastal boj med Slavjanoftli in zapadnjaki. Dr. Iv. Prijatelj nam je v «Predhodnikih in idejnih utemeljiteljih ruskega realizma» jasno pokazal borbo velikega kritika Bjelinskega pri njegovem iskanju, da bi našel zmisel ruskega naroda v svetovni zgodovini. Kakor je Fichte v «'Reden an die deutsche Nation» izkušal na podlagi svoje idealistične filosofije pokazati ponižani Nemčiji pot v bodočnost, tako so romantični filozofi in pesniki drugod
oznanjali svojim narodom vodilna gesla. Poljaki so verjeli v svoj mesijanizem, Čehi in Slovaki v panslavizem, Balkan se je z mečem v roki pripravljal na osvobojenje.
In nastalo je vprašanje, kako naj pride slovanstvo v Evropo, da izpolni svoj poklic: ali s kulturo čuvstva in ljubezni, ali z onim mečem v roki, ki uničuje zlo in ustvarja dobro. Nastali sta dve smeri: eni je dal končno obliko veliki ruski mislec Lev Tolstoj s svojim glavnim naukom «Ne uničuj zlega z zlim» — drugi pa je našel Holeček pravi izraz pri srbskem junaku Marku Miljanovü, ki pravi:
«Boj je od boga dana stvar. Ko bi ne bilo boja, bi ne bilo konca sovraštva. Z bojem preneha sovraštvo in nastaja bratstvo. Boj ni sam sebi namen: če je namen dober, je tudi boj dober. Dobrih namenov, za katere se bo vredno bojevati, bo vedno dovolj. Zato bi bila napaka, ako bi dobri boj prenehal; to bi po* menilo, da jc dobra stvar popustila in da zmaguje zlo. Kdor je bojevnik za dobro stvar, ta noče, da bi premagalo zlo, zato nc sme vtikati meča v nožnico in mora biti vedno pripravljen na nadaljnji boj. Življenje je tako in ne bo nikoli drugačno.»
Katera smer je prava, katera bo zmagala? Kako se bo torej pojavil ta junak od vzhoda? V čem bo njegova zmaga?
Ali bo to Stritarjev «prerok, učitelj, poet», ki bo izrekel od* rešilno besedo, ali bo to oni ruski kristjan, ki ga je pokazal Tolstoj kot vzor človeka, ker se ne bori z zlim proti zlu, ampak veruje v zmago resnicc in pravice in je pripravljen trpeti nasilje, dokler samo ne propade. Ali bo to oni plemeniti junak, ki gre v boj za plemenito stvar v trdni veri, da mora tako biti. Profesor Masaryk, ki je globoko študiral ta problem, je končno spoznal, da je boj za dobro stvar opravičen in za narod celo moralna dolžnost.
Kaj naj torej slovanstvo prinese Evropi?
Tudi Holeček je vzrastel šc iz romantičnih slovanskih tradicij, ki so odmevale na Češkem še dolgo po letu 1848. Prišel je iz južnih čeških krajev, kjer so bili doma globoki misleci in visoki pesniki: od tam je prišel Hus, tam je živel verski filozof Peter Chelčicky, tam je doma moderni pesnik Otakar Brezina. Pokrajine so tu bolj mirne in ravne in nimajo one romantične mogočnosti kakor kraji pod Krkonoši in Tatrami. Po širokih ravninah se razlivajo obširni ribniki, dolga polja in razsežni gozdi. Narod je tu pre* prost, veren, naraven.
Holeček je študiral v Pisku, Budjejevicah in v Taboru, kjer je začel pisati svoje prve romantične verze. V Taboru je študiralo nekaj bolgarskih in srbskih dijakov, ki so seznanili Kolečka z jugoslovansko narodno poezijo.
Leta 1873. je prišel Holeček v Prago in vstopil med literate. Pesnik Halek je v svojem «Coarju» opeval dogodke iz jugo* slovanskih bojev za svobodo. Holeček je nastopil proti njemu, češ, da gleda slovanski svet preveč v zastarelem svitu byronovske romantike, namesto da bi ga podal realno in resnično, kot ga lahko-vidimo mi, ki smo mu mnogo bliže nego drugi. Holeček je spoznal, da je treba pogledati v dušo naroda ne skozi tuja očala, ampak z njegovimi lastnimi očmi, ker sije iz njih narodna duša v svet in svet, ki leži v njegovi duši, to je narodna pesem. Zato imamo takoj po prvih Holečkovih pesniških poizkusih že leta 1872. prevode bolgarskih narodnih pesmi. Leta 1874. so sledile junaške pesmi bolgarskega naroda, in leto nato «Smrt hajduka Veljka». Obenem se je zanimal za rusko narodno poezijo in je prevaja! Koljcova. Ker pa so bili vzhodni slovanski narodi v stalnem sosedstvu s finskimi narodi, se je začel zanimati za finsko narodno pesem in je prevajal «Kalavalo», ki je končno izšla v celoti leta 1884. Ta čas so izšle leta 1876. «Hercegovske pesmi», «Narodne pesmi ogrskih Hrvatov» in prevodi iz Zmaja Jovano* viča (1878), «Finska narodna lirika» (1898) in dve knjigi «Srbske narodne lirike» (19C9 in 1913). Lansko leto je izšlo veliko epsko delo «Sokolovič», ki je eno največjih del te vrste v češki literaturi, in popisuje v našem narodnem verzu znanega velikega vezirja Sokoloviča, pri katerem se kaze srbska duša, dasi stoji v turški službi. Ako so bile našim romantikem narodne pesmi večinoma samo spomin davne slave in jezikoslovcem samo vir pravega narodnega jezika, oziroma filoloških posebnosti, so bile Holečku narodne pesmi predvsem zrcalo narodove duše, njenih, idej in . idealov. Leta 1875. je prišel v Hercegovino in je mogel tam od blizu spoznati srbski narod. Tu je spoznal sorodnost in razlike med češko in jugoslovansko narodno dušo. O tem govori v svojih treh velikih, knjigah «Za svobodo». Da pa bi pokazal lastnemu narodu in svetu pravega češkega Človeka,-je začel pisati «Naše», to je ogromno de!o, ki obsega danes nad deset knjig, m nam podaja naravne tipe/ enih. čeških ljudi, ki so nepokvarjeni zrastli na dpmači zemlji.	(Konec prihodnjič.)
< «nxcoj^IÖW K^x»»*»»»«-»^»^

Miran Jarc: Q^j ggj-Q^j^
3.
Teden dni pozneje se je ravnatelj Grozd ozlovoljen vračal od oskrbnika Groma, ki mu je podrobno razkazal njegovo novo hišo in ga obvestil o strankah, ki jih je Grozd tudi posetil. Na svoje začudenje je moral od Kraljevih slišati pritožbe proti Gromu, češ, da se knjigovez napram njim ne* korektno vede, ker mu je sodnik zagrozil, da ga naznani zaradi njegovega nasilnega zalezovanja služkinje Katinke.
Oskrbnik se jc sicer ravnatelju na vse načine opravičeval, slednjič pa mu je izjavil, da mu ni toliko do službe in ga lahko odpusti, če hoče. Oskrbnik Grom je namreč zadnje dni prejel vesti, ki niso mogle biti za njegovega gospodarja ugodne in to je bilo tudi vzrok, da se je knjigovez tako osokolil.
Ravnatelja so te vesti mnogo bolj vznemirjale kot je pokazal, saj je sam najbolj vedel, da so utemeljene. Neka velika preko? morska družba, od katere je tako rekoč zaviselo njegovo pod? jetje, jc postala insolventna in zdaj jc ravnatelj samo premišljeval, kako bi se izmotal iz vse zadeve, vedoč, da bo prej ali slej odbila zadnja ura tudi njegovemu kraljevanju. Gotov pa si je bil, da je docela varen še nekaj mesecev. Tudi mu ni bilo nič kaj po volji, da se jc njegov zaupnik, knjigovodja Mirtič, do njega precej izpremenil. Uvidel je, da ga bo prav težko še pridobil za kak načrt, dasi bi mu bil posebno zdaj zelo potreben.
«Kot bi moj zadnji obisk pri Logarjevih pomenil začetek mojih nesreč,» je pomislil in odtrgal vejico grmička na mestnem šetališču. «Toda gradu ne smem več izpustiti iz rok. Del zem? ljišča je itak že moj. Tovarna? Ali jo sploh postavim? Logar je že star, čigav bo grad? Posebno zdaj, ko se mi temelj tako rekoč maje, imam še vse tehtnejši vzrok, da se polastim Logarjevega posestva. Ali ni to pomembna zmaga, da se mi je Marija tako približala?»
Toda prav zdaj se je v ravnatelju zbudil neprijeten občutek, ki ga je navdajal drugega dne po odhodu iz grada. Takrat se je namreč zastidil pred seboj, ker se je prejšnji večer pod ne? odoljivim vplivom gospodične Marije tako neobičajno raznežil...
«Kako, da mi v bližini te tihe mladenke upade vsa moč in se mi zmede nit premišljenih načrtov? Kakor razgaljen sem se zdel pred njo, da mi je mogla razbrati najskritejšo misel in vsa samo> zavest podjetnika je splahnela v nič. Edino, s čimer sem se mogel
pred njo ponašati, je bilo prostodušno priznanje lastne slabosti in omahljivosti. Čudno, da sem si jo ravno s tem pridobil. Torej se v tem tihem dekletu skriva vladeželjna Kleopatra, ki čuti najvišjo slast ob slabičih ali vsaj ob tistih, ki se, čeprav silni, navidez uklanjajo ...»
Ravnatelj se je tudi spomnil Ivana Molja.
«Kako je dekle vzžarelo ob njegovem imenu. To je moj naj? opasnejši tekmec. Z njim, le z njim bo treba začeti neizprosen boj. Dekle ga ljubi. Morda si izgnanec celo domišlja, da bo kdaj zakraljeval na gradu? Lastnosti ima pač vse, da doseže mikavni prestol: sanjač, zamišljcnec in spokornik je. In da se iznebim usodnega protivnika, moram uporabiti edino sredstvo: privzeti njegovo naravo, svojo pa obesiti nanj...»
Grozd se je domislil knjigovodje Mirtiča. Ta edini bi mu lahko pomagal. Takoj po kosilu je telefoniral ponj. Ko ga je ves nestrpen pričakal, je Mirtič vsa pojasnila stresel predenj tako navnodušno in naglo, da je ravnatelj komaj prikrival svoje razočaranje.
«Molj prav za prav še ni vstopil med Allanovce; bil sem po? vsem napačno obveščen. Pač pa privatno poučuje tuje jezike, da se za silo preživlja. Več mi o njem sploh ni znanega...»
«A torej v mestu biva še vedno? Tudi to mi zadošča.»
To zagotovilo pa ravnatelju vendarle ni zadoščalo. Nekaj dni pozneje pa mu je knjigovodja mimogrede in malovažno omenil, da je Molj prav za prav že pred tremi dnevi izginil neznano kam.
«Neznano kam?» je gospod Grozd osupnil in hotel še nekaj vprašati, a se je v hipu premislil, boječ se, da ne bi svojemu uradniku nehote razkril namena svojega poizvedovanja.
«Toda, pomislite, gospod ravnatelj!» je nadaljeval Mirtič zdaj živahno in skoro škodoželjno, «pravijo, da je bil Molj pri Allanovcih...»
«Torej vendar ...»
«Da, in da je s tem v zvezi... neugodno stanje našega podjetja...»
Ravnatelj je pobledel. V tem trenutku ga sploh ni toliko za? nimal Molj, kakor pa dejstvo, da mu je lastni uradnik tako zmago? ' slavno zaklical bridko resnico v obraz.
Pa se je vseeno nasmehnil: «Eh, gospod Mirtič, govorice, govorice ... brezpomemben človek.»
«Tudi jaz jim ne verjamem, gospod ravnatelj, toda škoda je le, da nimamo tega nevarnega človeka prav zdaj v pesti...»
Mirtič jc dobro vedel, da bo s temi besedami še bolj oplašil ravnatelja, od katerega zdaj itak ni pričakoval posebne nagrade, saj je čisto določno videl bližajoči se polom.
Grozd je uganil škcftioželjnost knjigovodje, tudi se je zavedal svojega mučnega položaja in nekake odvisnosti od pretkanega uradnika, da bi pa vsaj na videz ohranil svojo osebnost ne* omajano, je poudaril, da Mirtiča prav za prav ne potrebuje več: , «... če je Molj izginil, je pač izginil. Bog z njim. Sam je uvidel, da mu v tem ozračju ni več mogoče živeti, nas pa je razbremenil mučne pozornosti. Hvala vam za novico, gospod Mirtič.»
Ko jc knjigovodja, ki so se mu poslednje besede zdele edino plačilo za njegov trud, užaljen odšel, se je ravnatelj vsedel k pisalni mizi in poiskal pisemski papir. Zablisnila mu je bila nam* reč sijajna misel, ki jo je takoj uresničil.
Napisano pismo je ponovno ves vzradoščen prečital.
«... Z ozirom na Vaše vprašanje glede g. učitelja Ivana Molja Vam morem šele zdaj postreči z zanesljivim pojasnilom. Gospod učitelj jc odpotoval iz mesta, ne da bi obvestil sploh koga o tej nameri ali o cilju svojega odpotovanja. Vzrok temu leži najbrže v njegovi razburljivosti, ki se je še stopnjevala, odkar so ga odslovili iz službe ...»
Pristavil je tudi, da jih v kratkem poseti, da znova uredi vse potrebno zaradi zidanja tovarne.
Ko je Grozd pismo zapečatil, si jc zadovoljno pomel roke nad dvojno zmago: da je tekmeca pri Logarjevih očrnil in si z navidezno uslugo olajšal dostop v grad.
«Toda, morda pa le biva Molj v mestu,» jc začel preudarjati, upoštevajoč govorice glede Allanovcev...
Tedaj pa je hipoma vztrepetal kot omamljen od silnega do* živet ja. Ves bled je jecljal:
«Zmagam, zmagam ... ta načrt je peklenski...»
Plaho se je oziral krog sebe... ustrašil se je svojega lastnega obraza v zrcalu — Mefisto!
4.
Nedaleč od Logarjevega gradu je stala pod hribom koča čev* ljarja Vehovca, ki je nezadovoljnim vaščanom vsak večer pri žganju oznanjal razvratne nauke in vesti o preteči prekuciji in jim obetal, da napoči zlata doba, ko si bodo vsi delili zaklade meščanov in vladajočih mogočnikov.
Nad vse je bil ponosen na svojega sina Andreja, ki je bil študiral v vseh mogočih šolah «in je zdaj v vrsti tistih, ki bodo
prinesli trpinom odrešitev». V resnici pa je bil Andrej izgubljen študent, kakor se pravi; vojni dogodki so ga prehiteli. Dve leti je preživel v ujetništvu; nato se je vrnil in je prav toliko časa obupaval po predavalnicah, nato pa zašel med nezadovoljneže. Zdaj je bil že dva dni doma, hodil je po gostilnah in pripravljal tla za setev svojih misli, pri čemer mu je uspešno služilo poznanje sveta in živahna domišljija, ne malo pa tudi zagrenjenost, ki jo je občutil do vseh čez noč obogatelih.
Nocoj se je v nizki čumnati vneto razgovarjal z — Ivanom Moljem, ki se jc ob tej pozni uri odpravljal na grad (o čemer je že prej svojo sestro strogo zaupno pismeno obvestil).
«Ne razumem, čemu tudi nam tako skrivajo!» je nadaljeval Andrej, «ure in ure prepisujemo v tistih skladiščih neznane hieroglife, popisane liste pobero, pred nas pa spet nakopičijo cele skladovnice novih papirjev. Veš, prav za prav sem že sit tega nezmiselnega dela, kajti tako vendar ne dosežemo do sodnega dne ničesar.»
«Potrpi,» mu jc prigovarjal bivši učitelj, «to prepisovanje ima po mojem mnenju globlji pomen, ki se bo nama že še razodel. Kaj nisi opazil, da naju posebno čislajo, in kot mi je včeraj nekdo namignil, tudi zaupajo. To pisanje, ki mi, hvala Bogu, razpršuje vsako neprijetno misel na bodočnost, je vrhutega samo del našega delovanja.»
«Meriš, kajne, na sestanke (omenil je imena nekaterih odličnih pisateljev in politikov) z našimi voditelji?»
«Da.»
«Toda ti niso še prav nič poizkušali razširjati naše zahteve.»
«Bilo bi tudi zelo nespametno in prenagljeno. Prepričal pa sem sc, da zadnje dve leti — in prav toliko časa obstojajo tudi Allanovci — vsi ti bojevniki s peresom izdajajo knjige, ki so si v nekem oziru prav sorodne. Ali se nisi začudil nad posebnim poudarjanjem in oznanjevanjem nabožnega, sploh asketskega življenja?»
Andrej je začuden poslušal tolmačenje Molja, ki je mirno nadaljeval:
«Ali nisi opazil, da se tovrstne knjige neobičajno širijo po vseh državah, po vsej Evropi? Ali se nisi nikoli vprašal, če že ' ne po vzroku, pa po posledicah, ki jih morajo taki spisi izzvati. Poglej današnjo mladino, ne tisto, ki lc še premleva trhle misli svojih očetov, ali pa, ki izkuša spet razviti prapor nacijonalizma, temveč mladino, ki v resnici predstavlja pokolenje našega časa. Ta «deca» ni vdihavala samo zraka, temveč tudi kri, ki so jo
izparivale bojne poljane na vseh štirih straneh Evrope, ti «otroci» niso pozabili potresa, ki jc zrušil nekaj prestolov in razmetal nebroj državnih mejnikov, ti «sinovi» so videli bežoče armade, požare predpisov in zakonov, ki jih je napisala človeška roka, potop vojaških in meščanskih generalov, ki so oznanjali laž in krivico s sabljo in peresom, ti «mladoletniki» so se učili plesa pri napadih na nož in se vlačugali s smrtjo.»
«Čemu mi govoriš o tem, ko sva sama isto doživela.»
«Sva, toda šele zadnja leta. Prej pa sva bila deležna istih brezskrbnih otroških in dijaških let, belega kruha, zlatega vina in čistega solnca, kot vsi ti živi mrtveci, naši očetje, ki so po? zabili umreti s svojo dobo. Otroci od danes pa so se rodili ali zrasli ali razvili se v ovzdušju smodnika, solz, požarov, krvi, prekletstva, v dušo jim je vtisnjen neizbrisen pečat Kajna. In ti bodo prej ali slej znali govoriti. Vsi, ki vidijo količkaj čez plot povprečnega zemljana, ponavljajo in obnavljajo besede, ki so jih v davnih časih izrekali vztočni mučenci in zamaknjenci. Bodoč? nost je njihova, naša, najina, Andrej!»
«Toda asketsko življenje, ki ga oznanjajo? V tej dobi sem se naučil samo sovražiti do smrti.»
«S sovraštvom ne dosežeš dosti. Če se prenaglo spozabiš, te čuvarji reda še uklenejo.»
«Morda pa dosežeš kaj...»
«... z asketstvom? Da! S premišljenim, če hočeš s satanskim asketstvom dosežeš vse, vse!»
«Ivan, ne razumem te.»
«Kadar boš doživel še drugačen smrten ples kot je bil v Gali? ciji in Italiji, me boš razumel...» je Molj zamišljen odvrnil.
Tedaj ga je Andrej nenadoma vprašal:
«Torej... veruješ celo v Boga?!»
«Nekoč sem vanj celo veroval. Sedaj... sedaj ne verujem več
vanj! Boga zame ni!--Sploh se ne sprašujem po ničemer več.
Zdaj samo delam, kakor ti, kakor Vergerij, kakor vsi naši pisarji in prepisovalci.»
Oba sta umolknila zamišljena. Stenska ura je odbila osem.
«Moram na grad. Hvala ti, Andrej, za »skrivališče*. Jutri se spet vidiva v mestu.»
Andrej je še posvetil prijatelju, ki je naglo vtonil v oblačno zadnjo novembrsko noč.
Ivan Molj je skoro hitel, saj mu je bila pot skozi goščavo dobro znana. Domislil se je, da je komaj par mesecev poteklo,
odkar se je tod izprehajal z Marijo. Takrat ju je ogrinjalo za* padajoče poletno solnce s kopreno žarkov, v katero je bila zajeta neskončno nežna godba te samotne pokrajine, kot nalašč ustvar* jene za pozorišče srednjeveških idil. Toda to ni bilo pred štirimi meseci, tudi ne pred letom, ne pred tisoč leti. Večnost je stala med takrat in zdaj kot donebesen mejnik, večnost duhovnega preroda.
In Molj si je z lahno grozo priklical v spomin podobo te deklice, o kateri je zdaj skoro z gotovostjo trdil, da ni duševno zdrava.
Vse jasnejše mu je postalo njeno prej tako zagonetno vedenje. Omotičnost, ki se ga je polaščala v njeni bližini, pač ni izvirala samo iz njene ženskosti, temveč spremljali so jo pripevi nevidnih strun. Ob njenih besedah, daljnih in pritajenih kot večer sam, je nejasno čul pluskotanje morja ob obrežja, poraščena s trop* skimi rastlinami...
V trenutkih, ko ji je ves zavzet šepetal strastne izpovedi in jo kot brezumen objemal, je često prepaden obstrmel nad njeno angelsko vdanostjo in se strmeč zgrozeval nad opojnostjo nje* nega mrtvega telesa, ki ga je tedaj duša kakor zapustila. Ali je bilo to bitje čudežno vtelešen angel ali pa sestra tolažnica — predpodoba žene, ki je ni rodila zemlja?
Ta zagonetna deklica je ostala hladna in brezbrižna v vsem, kar je ženski najusodneje — v ljubezni. Toda v čudovitem žaru so ji vzblestele oči, kadar sta se sklanjala nad brezdanjimi pre* padi vsemirskih skrivnosti, kadar sta prisluškovala prihajanju noči, meneča, da zaslišita stopinje duhov.
A prav tedaj jc v Ivanu še bolestneje zavpilo po njenem telesu in še obupne je je odmelo spoznanje: kako brezupno je moje koprnenje.
Stal je pred vtelešeno zagonetko dvojnosti človeške narave: telesa in duha.
Morda mu je tudi ona vzbudila rahlo speče skrite sile, ki so ga že v zgodnji mladosti vznemirjale in se včasi zgostile v grozo, ki se je ni mogel rešiti.
Gotovo pa mu je postala Marija usoda in poslej je šel mimo vsake druge ženske hladen in brezbrižen, in je vprav zato razvil v sebi zmožnosti, ki so jih v prejšnjih časih očitavali zaničevani posebneži, naši prav tako zagonetni dobi pa so odgovarjale kot ' docela utemeljene.
Šele pred obokanimi glavnimi vrati spečega gradu se je Molj vprašal, čemu sploh prihaja budit davnino. Okno v prvem nad* stropju je bilo razsvetljeno. Vedel je, da deklici čujeta. V šipo je vrgel pesek in oprezno poklical Majdo.

Sestra mu je odprla. Povedala mu je, da Marija boleha ter ga nato peljala v hišo.
Ko je vstopil ves zdrav in močan, se je Marija zavzela: «Ivan! Ivan!», on pa ji je komaj — mimogrede — podal roko (vsaj njej se je tako zazdelo) in jima takoj začel vzhičeno govoriti o novem življenju; pri tem pa je previdno obšel sestrino vprašanje glede odpusta iz službe, češ, da je zdaj uradnik neke tvrdke, ki ga morda v kratkem za nekaj časa pošlje v tujino k podružnici... «Sicer pa ne omenita o tem nikomer, ker so mi neljuba povpraše* vanja po meni. Moj prihod je prav za prav slovo.»
«Pa vendar ne za dolgo!»
«O, seveda ne!» se je Molj prisiljeno zasmejal in sestri še po* vedal svoj sedanji naslov, ako bi mu želela kaj važnega sporočiti.
Ko je Majda odšla pripravit čaj, ga je Marija hipoma otožno . vprašala: «Ivan, ali se nisi izpremenil?»
«Izpremenil?»
«Tako tuj si, kot da se nisva nikoli poznala!»
«Postal sem tak, kakor si želela!» ji je odvrnil s trpkostjo, da se je sam ustrašil svojih besed.
«Ivan, nič več mi nisi zvest. Trgovina te je izneverila meni.»
«Marija!» sc jc Ivan zavzel in se v tem trenutku razveselil: morda sem se pa le motil o njeni naravi. Dekle pa je trudno nadaljevalo:
«Nič več ni v tvojih očeh odseva onega daljnega... in zato tudi meni nisi več zvest...»
Te poslednje besede pa so ga spet potrdile v njegovem prejš* njem mnenju glede deklice, ki mu je očitala: «Ivan, bojim se zate. Po nevarnih potih hodiš. Kakor premišljen računar si, ki ne pozna več pravega življenja, življenja v sladkem pričakovanju smrti. Pusti službo, ki te bo zavedla v pomorska mesta. Bojim se ljudi, ki potujejo na morje...»
«Marija, kaj ti je vendar...»
«Ne hodi na morje, Ivan, tam so zlobni ljudje in tudi ti po* staneš zloben ...» je skoro kriknila in nenadoma brez moči omah* nila vznak.
Čez par trenutkov pa se je že zavedla in bila mirna, kot da se ni nič zgodilo.
Ko pa se je Ivan sklonil nad njo in jo prijel za drhtečo roko, ga je skoro sovražno pogledala:
«Ivan, pusti me!» Nato pa je bolno zaihtela: «Ah, izgubila sem tebe, izgubila bom tudi očeta... kaj bo z menoj zapuščeno, osamelo ... moj Bog ... moj Bog!»

V tem pa je že vstopila Majda, ki jo je hitro pomirila, bratu pa namignila, naj je ne razburja.
«Marija, jutri ti bo odleglo. Danes ti ni dobro.»
Ko so si kmalu nato želeli lahko noč, je Marija segla Ivanu vdano v roko in ga ni izpustila iz oči.
Tisto noč je Ivan spoznal, da je zanj odslej vsak razgovor z Marijo nemogoč. Blagroval se je v svoji novi službi pri Alia? novcih. V dnu duše pa je komaj zavestno čutil grozo osamelosti, ki jo jc zaman izkušal uspavati. Vedel pa ni, ali je to kljujoče občutje strah pred neznano bodočnostjo ali pa bolest nad izgub? ljeno Marijo, ki mu je nekoč sproščala tako razkošne sanje o srečnem življenju... in najbrž je plakal po slednjem.
Drugo jutro pa je doživel Molj nekaj tako nepričakovanega in usodnega, česar se ne bi nikoli nadejal in kar ga je še dolgo razburjalo.
Ko se je namreč že zelo rano odpravil peš v mesto, je proti poldnevu prispel do križišča, odkoder zavije deželna ccsta na glavno. V tistem hipu pa je mimo njega pridrdral avto — ravna? telj Grozd.
Bliskovito naglo se je spomnil, da ga je ta mogočnik odgnal s stanovanja, istočasno pa mu je oživel spomin na oni večer, ko ga je pri starem gradu zalotil knjigovodja Mirtič, ki ga je v po? govoru zavistno vprašal, kdaj spet pojde k Logarjevim. Vzporedno pa ga je pregrozilo hipno spoznanje: Grozd se pelje na grad... morda se je že večkrat... morda ... morda ... odtod Marijino nepojmljivo vedenje napram njemu ...
Napadlo ga jc — ljubosumje. Ozrl se je nazaj, kot bi hotel — pohiteti za avtomobilom, kar jc zavzet opazil, da se je ustavil.
Molj je stal v par trenutkih pred ravnateljem, ki ga je s čud? nim nasmehom in skrajno prijazno nagovoril: «Gospod učitelj • Molj, saj je to prava pot na grad?!!» — Ko je Molj molče pritrdil, ga je ravnatelj vprašal z isto vljudnostjo:
«Kako pa kaj drugače? Nikjer vas ni videti.»
Molju se je zazdelo to vprašanje tako porogljivo, da je so? vražno odvrnil:
«Gospod, mislim, da vas to prav malo zanima. Sicer pa vas o tem lahko pouče na gradu!»
Grozda jc ta samozavesten odgovor skrajno osupnil. Brez besed se je nagnil k šoferju, ki je pognal motor v dir. Ravnatelj pa je jasno uvidel, da je to njegov najneizprosnejši nasprotnik, in zanašati se je smel na edino sredstvo--(Dalje prih.)
Književna poročila.
Ivan Pregelj. O priliki njegovega dela «P 1 c b a n u s Joannes». (Konec.)
Pregelj sam je menda spoznal nedostatke. Pri Cankarju je občutil silo detajlov in on, realist, je pričel spoznavati ničevost zgolj realističnega slikanja. Iskal je in pritipal sc je do sebe. Zadnji upornik, posvečen pokojnemu Kreku, je enostavnejši v zasnovi in osebnejši. Da oduševi posamezne slike, pred« stavljajoče vzroke človeškega stremljenja, jc moral neobhodno osredotočiti ' fabulo v enem samem človeku in poseči vase. Pojavlja se stremljenje, v glavnih obrisih podati ozadje dogodkov, ustvariti vzroke dogajanja v duševnem živ* ljenju Štefana Goljc v bežnih slikah in sredi njih naj stoji potem on, zadnji upornik. Ženska, ki že v Tlačanih izgublja karakteristiko individua in se javlja le kot ljubica ali mati, postaja zdaj tipiziran spol. Za župnika Goljo ne živi ona kot dekle ali mati, z odtenki svoje spolnosti se mu prikazuje. Toda stvar ostaja nejasna v ozadju, ker je pisatelj predvsem poudaril upornika, ne pa človeka. In še drugo hotenje sili v ospredje. Mož, ki je bil do sedaj vse* skozi realist, hoče naslikati tudi mistiko kot realno dejstvo, katero stopnjuje v poslednji sliki do mističnega simbolizma. Nalahno se je sicer javljalo to stremljenje že v Tlačanih; žc tam sc jc tu pa tam zazrl v transcendentalno bit. A tam ne prepričuje še, nc razširja obzorja.
Posameznih slik, ki se razrastejo v mogočno dinamiko duševnega do* živetja, je tukaj več, kakor jc tudi v jeziku viden napredek. Zelo se mu sicer še bohoti, a že pridobiva na lapidarnosti. Vzemimo karakteristiko Štefana Goljc. «Župnik Štefan Golja je nosil na obličju, zapisano bolezen svoje duše, neskončno vročo in srdito kri, ki se je mogla razvneti do nepojmljive, ponižujoče strasti. Tolika jc bila njegova nagla jeza in tako okrutna, da je petleten skočil z gore* čim polenom za sestrico Nežo in bi jo bil žgal, ko se je v božjasti zgrudila pred njim, kakor je utopil ščeneta z drobnimi ali silovitimi rokami, ko ga jc bilo ugriznilo. ... Zdaj, ko je molil, se jc bila ublažila bridkost njegovih ustnic v bolno sanjavost, podobno mistični resnosti človeka, ki dela trdno in vztrajno pokoro.»
Široki epik je na poti do koncentracije dejanja v eni sami osebi, v njenem duševnem življenju. Štefan Golja stoji v svetu kot zadnji potomec uporniškega rodu in edino to je jedro pisateljevega zanimanja, kako osvetliti to osebo. Vse drugo jc postranskega pomena, toda važno zaradi tega, ker to postransko za? nimanje in očrtavanje človeškega bitja rodi Joanncsa Plcbanusa. Pregelj se po* taplja v tok modernega časa ali — bolje — zdanjih dni, v katerih se žc dolgo časa sem javlja potreba najsubtilncjšc konccntracijc, gledanja v življenje in ustvarjanja sveta iz človeka samega, nc pa, kakor v preteklem stoletju, detajlno študiranje prirode in čuvstveno sodoživljanjc človeške okolice. Pisatelj se bori zdaj za doumetje novih utripov človeške osebnosti, posega v transcendentalna doživetja sodobne duše, nc lc s čuvstvenim sodoživljanjem, temveč z možgan* skim dognanjem. Isto sliko nam nudi malone vse sodobno ustvarjanje, pri« našajoče v umetnost toliko «možganskega», kakor vsaka doba, kadar zaostaja ter peša resnično ustvarjanje iz nagonske sile.
Predmet tega najnovejšega Pregljevega dela je le šc človek. Novega tipa v Joannesu ni ustvaril. Reminiscence se javljajo iz vseh prejšnjih del, najposred* nejši je seveda Štefan Golja. Imam neprestano vtis, kakor da jc pisatelj znova zamahnil ter se šc enkrat posvetil Štefanu; saj vidim žc v njem dosledno na/na*
čeno karakterizacijo Plebanusa, da, celo iste besedne slike uporablja pisatelj za nekatere dogodke in njih simbolične pomene.
Oblika, v kateri nam slika duševne boje zemljana Potrebuježa, je skladna z notranjo ustvaritvijo problema. V Tlačanih še zunanja, v Zadnjem uporniku preozka, se v Plebanusu tesno ovije dejanja. To pot pisatelj ne slika široko •epično; pred njegovimi očmi stoji mož sredi sveta, katerega hoče pisatelj do-= umeti, v njem samega sebe odrešiti ter s tem dejstvom osvetliti dogodke in vrednote sveta. Zunanji svet je podan le v toliko, kolikor zemlje potrebuje drevo za svojo zrast. In ta zemlja je vsa prepletena s koreninami Joanncsovimi. Isti vtis ustvarja delo, kakor kaka El Grecova slika, kjer je le ena sama linija pod« črtana, ki se plamenu podobna dviguje iz človeške duše ter s svojo svetlobo »ožarja okolico, ji ustvarja svoje posebne sence in včasih tudi nadnaravne oblike.
Ne vem, ali ni morda namenoma postavil Joannesa v čas koncem pet« najstega in početek šestnajstega stoletja, v dobo največjih potrcsljajev moder« nega časa in obenem tudi za nas Slovence najvažnejšo dobo. Morda bo kdo, razmišljajoč o tem dejstvu, razumel neoporečno zanimanje pisateljevo za biblij* jske motive (v drami)?
Vprašanje je torej, ali je delo resnično skladno, izlito in s tem življcnsko Tesnično?
Pregelj je postavil svojega moža, s kratkim uvodom o glavnih dogodkih časa, za dvajset let nazaj v njegovem življenju. V teh sanjah doživlja Joannes podzavestno vso svojo notranjost, vse zunanje in notranje boje svoje duše, katera hoče doživeti misterij stvarstva, razvozlati problem dobrega in hudiče« vega po svetovnem dogajanju in svoji lastni naturi.
Z večnim vprašanjem se muči zemljanova duša: «Prinesel si luč! Pa kje je na svetu in kdaj? Kristus... Ti meni pomagaj in nam vsem!» Pred obličjem Kristusa: «Vidim ga, poznam ga, a ko sem ga iztesal, ni bil tisti, ki sem ga videl. Kje je luč? Kje je mir? Ubi via? — Kam pot?»
In že se javlja: «Golo žensko telo, ki sije, se kreče in vabi...»
Notranja potreba rojenega Tolminca je boj s sosednjo faro, z Volčami.
Glavna spremljevalca njegovega življenja, Peter in Katrica, se mu pri« kazujeta in v njunem rojstvu jc zapisano trpljenje zemlje. Ljubi oba trmoglavo, ostro, grčavo, ne solzavo.
Smehlja se v bežnih sanjah postava gospoda Štampe, simbola brezmočne zamaščenosti.
«In kakor sunkoma se je slika prevrgla in obhodnik je videl nekak drug doživljaj... Iz nekake zagonetne groze se je prebudila in pripovedovala in prosila.» Kdo? Pesem o ribi faroniki.
Med vsemi temi dogodki išče Joannes svojega boga, izprašuje Kristusovo poslanstvo.
Dvajset let se zgosti v njem, preden stopi Joannes Potrebujcž v nove boje in preizkušnje.
V zgoščenih slikah sledi zdaj njegovo doživljanje, kako se njegova lastna kri, Peter, vdaja Ccpoliju, predstavniku lažnivosti časa, njega razvratnosti, ki prihaja do popolnega obupa:
«xMeum est propositum in taverna mori...»
Joannes sam pa je natura boja, trdega in neizprosnega s samim seboj. Že se v njegovi bližini in v njem oglaša prekletstvo. On sam je ves prežet strasti do
ženske. In ženska zdaj ni več individuum, je tipiziran spol. Eva. Njeno napeto oprsje je nevarno moškemu. Blesteči vrat drami kri moža. Zdaj si stojita na* sproti goli Adam in gola Eva. Boj mesa z duhom se pričenja v Joannesu, ki je tako silno dovzeten in telesen, da mu vonj jabolk širi nosnice: «O jabolko. Pres čuden sad! Ne eno ne sliči po okusu drugemu, kakor ni isto nikjer dekliško lice.»
V	svoji sobi si je naslikal sliko sveta, z mistično ribo faroniko, ki bo z repom zamahnila in udarila svet za greh. Potrebujež sam nosi ta greh v sebi ter se vprašuje v obupu: Ubi via?...
Njegovi boji so boji ljudstva, ki z njim vred pričakuje odrešenja. V pridigah išče sebe in besede zase, kajti nič višjega ne more dati ljudstvu, kakor samega sebe,
V	soboto, nekakem odmoru v borenju s samim seboj, ko sta ustvarjena mož in žena, jc ločena luč od teme, se mu rodi hrepenenje govoriti drugi dan ljudstvu z besedo, ki jc meso postala ter bo med njimi prebivala. «Ti, Jevannc, pa si zgovorni hlapec gospodov in imaš prav kakor on veselje z besedo, ki je kruh in ribe pomnožila. Slišiš jo, vidiš jo, kako pove, kako izreže, kako je ustva« rila iz temnosti misli in želj, da vidi sto oči. Ti moreš z besedo sebe vzdigniti v veselje in k Bogu ravnati duše svojih ovčic.» Tc pridige, s katerimi je seveda nehote očrtal rojstvo naše besede in označil dobo, so obenem postaje Joanncso* vega pota. (Z domačimi lokalizmi in celo z odmrlimi besedami je izkušal ustvariti v književni slovenščini sliko njenega postajanja.)
Po pridigi postane zopet plen strastnih duševnih bojev, v katerih ga pre* izkuša Bog, da se pokori za «napuh, za lakomnost, za nečistost» in išče potov «k ponižnosti, skromnosti, usmiljenju ter svoj dušni mir pred nesramnostjo».
V	tem razdobju zve za Katričin greh in njegova strogost ne pozna nobenih meja. Zapre jo v krstnico, kjer dekle znori. (Elementarno mogočno nam jc pisatelj podal žensko naivnost, ničemernost in ljubezen. V teh slikah se jc povzpel do viška svoje ustvarjajoče sile.) Toda poklical ga je Križani v sanjah in mu govoril: «Mar ni vse, kar je bilo, od začetka sklenjeno? Povej jim, naj se ljubijo.» In na prižnici se bo boril sam s seboj. In šel je v ritmu čudnega gesla: «Vsem odpustiti, vse odpustiti, vse ljubiti, vsi so otroci.»
Zdaj se jc ovedel, da mati ni odstavila otroka, čeprav jc imela gnojno bradavico.
Ponižal sc je pred farani in jim razodel, da mu je prej hudič maličil boga pod roko. «Bodimo, kar smo bili, bodimo otroci, pa se ne bomo bali smrti. Tako pelje pot, ona pot, za katero sem vpraševal Ubi via?»
Spoznanje pa mora biti preživljeno in izkušano. Kužen, smrdeč ljudem ter sam sebi kakor Job spozna:
«Ljubezen mater je presegla pravico moža. Mati, tvoje ime jc sveto. Tvoje ime je sladko v veke.»
Na dvoje se jc zdaj pretrgalo zagrinjalo. «Vstala jc pred njim slika sijajna, večna. Tam je klečala žena, skrivnostna razumu in srcu. Njene oči so prosile k Sinu, njena usta so govorila Sodniku, ki je prihajal:
«Poglej, moj ljubi sin, telo, ki tc jc nosilo, in prsi, ki so te dojile. Bodi usmiljen, kakor si obljubil.»
«To je zadnje in je sodba,» je umoval vikar in zaprl oči, kakor v snu. Ko je zopet pogledal, je veroval, da je onstran sodbe in smrti v brczglasju in brezbolesti.
Ozdravil ga je Bog od hudiča, ki mu je ležal v krvi in mu jo blodil.... Umrlo je telo, umrle so njegove strasti, on sam se je rodil vnovič.
Elementarne sile se bore v človeških dušah v vsej svoji nagoti. Posamezne osebe so skoraj poosebljene nositeljice človeških lastnosti. Čas sam, Iv.katerem se vrši povest, je elementarno razgiban, na prelomu, ko prihaja kazen za grehe (kuga), a preostaie kali že poganjajo novemu solncu naproti. Me vem, ali je tako dosledno nameraval očrtati čas? Za svojo osebo bi dvomil. Kajti problem aktiv* nega Adama, pasivne, nagonsko se izživljajoče Eve, je njegov lastni problem, oseben glede čuvstev in inožgan. Boj duha s telesom je zahteval ustvaritve novih oblik in 3 temi, ki jih je ustvaril, je pisatelj izpovedal program modernega ustvar* janja. Pokazal bo čas, ali je ta ustvaritev tako lastna njegovi osebnosti, da pre> korači dobo in programatičnost, ali je le visoko artistični obolus novim zahtevam. Slog :n jezik 3ta nova. Zgoščena do primitivnosti, izkušata vendar že s svojim slikanjem ustvarjati dinamiko duševnega doživetja.Aktivnost glavne osebe je pre* * nesena v jezik, ki ne počiva in si ne privošči oddiha, temveč vabi ostreje in vse opojneje za seboj. Pogled v razmerje Človeškega življenja do transcendentalne biti je stopnjevan do vizijonarnosti. Človeka zgrozi, ga pretrese. In do vizijo* narnosti se stopnjujejo tudi posamezne slike. Kar je bilo v Zadnjem uporniku se simbol, postaja zdaj vizija. Križani je zahteval kri'za kri ter udaril do krvi izobčenca Petra. Obhajilo pod dvema podobama diha tudi v besedah vizijo božjega usmiljenja, odpuščanja. '
Domnevo sem izrekel, da je delo morda programatično napisano. Odvrača me od tega mnenja plastika, s katero so ustvarjene posamezne podobe. Jezik je bogat novih izrazov, noče pa biti tvoren; zakaj tvornost če ni obujanje mrtvih besedi. Napet je kot struna, odziva se vsem duševnim doživetjem, gradi slike in učinkuje celo 3 svojo neokretnostjo. Težko je določiti tu mejo med rafinirahostjo ali pri* rodnostjo, Toda zapeljuje me v izrečeno domnevo neskladnost med posameznimi slikami: prizor v kfstnici, kateremu sledi slaboten, brez notranje potrebe napisan dogodek z Matijčkorn. Doživetje, da je riba faronika zganila svoj rep, prizanesla nedolžnim otrokom in porodnim ženam, ozdravljenje Janeza Potrebuježa ne prepričujeta, vzbujata občutek, kakor da ni riba faronika, ne soba sveta do živcev preživljena, temveč da je vnesena.-
Najlepši prizori so gotovo prizori groze. Bas to pa me zavaja v misel, da je groza v njegovi lastni duši. Odrešenje, ki si ga avtor zapoje v zadnjih trenutkih, ne tolaži, ne oživlja resnično. V meni je ostal še vedno dojem groze. Ali pa ni groza povzročena v disharmoniji? Zdi se mi, da je plastična, kot je malo slo* venskih del, ta njegova -ustvaritev groze in disharmonije.
Ponovil bi za nadaljnjo pot Preglja njegove lastne besede: «Tvoj hlapec, Jevanne, je prišel, pa ne vč, kako bo odslej z njim...»
.Za tem delom je izšla v VeČernicah za feto 1923. ljudska povest «Peter Pavel Glavar», istotako z zgodovinskim ozadjem. Tudi ta povest izločuje vse, kar bi bilo nepotrebno v doživljanju glavne osebe Petra Pavla. Kar pa je zelo zanimivo, je srečavanje ali ponavljanje istih značajev. Kdor je bral Joannesa, mu ne bo težko zaznati poteze vikarja Plebanusa v župniku Roglju, Kolovratarju, Jeronimu in.deloma celo v Petru Pavlu. Na značajih Pregelj r.i bogat, toda, kolikor jih ' ima, mu moram priznati, da jih zna plastično orisati.
Značaj Petra Pavla je tekom povesti precej zabrisan, ker prehaja pisatelj iz detajlnega slikanja .v fabulistiko, ki mu jo predpisuje zgodovina. Izpopolnit jo je s različnimi izmišljenimi fegcrJbami, pričujočimi o živahni fantaziji, todafc ustvarje* nimi sa tendenco stvari same. Te tendence se je. pisatelj izpovedal v "epilogu. Kakšen odziv bo rodila, bo odločilo ljudstvo samo. .	Ju5 Kozak. >
H. Ibsen: Gospa z morja. Igra v petih dejanjih. Iz norveščinc preložil Vojeslav Mole. V Ljubljani 1922. Založila Tiskovna zadruga.
Ko je izšla leta 1888. Fruen fra havet, se je bil preboril njen avtor že do milejših naziranj o življenju; njegov pesimizem se je umaknil prepričanju, da so naši ideali sposobni za življenje in zmožni razvitka in da se približujemo «tretjemu carstvu». Kot v mnogih drugih dramah obravnava Ibsen v Gospe z morja zakonski problem. Na znamenit .način je pritegnjena vnar.ja narava skoroda aktivno v igro, da pojašnjuje in podčrtujc borbe, ki se vršo v notranjosti nastopajočih oseb. A tudi tem osebam so navdahnjene misli in besede, ki nas spominjajo venomer, da moramo razumeti vsebino kot podobo vekovitih po* javov. Zunaj buči veliko morje — simbol za vsako hrepenenje v nepoznano daljavo — v notranjosti dežele se stiska ob fjordu mestece, kjer morajo samevati domačini dolge mesece. Ljudem se godi tukaj kot karasom v ribnjaku: «fjord imajo tako blizu sebe in tam prihajajo in odhajajo veliki divji ribji vlaki. Toda uboge krotke domače ribe nc izvedo ničesar o tem. In nikdar ne smejo biti pri tem». Tako ozračje je pogubno vsakemu višjemu poletu; to nam dokazuje Ballcsted, umetniška izguba. Pa tudi kakšen navaden zcmljan more v takem iniljeju vztrajati le, ako ga veže poklic, ki izpolnjuje njegov čas; a tudi zanj pomeni tako ustaljeno življenje resignacijo na vse romantične ideale, ki vabijo našo poželjnost dalje in dalje. In pesnitev res izzveni v opomin na resignacijo; stavljen jc samo pogoj, da je prostovoljna. Zavest prostosti tvori podlago sreči: če hoče Elida iti z menoj, mora odpotovati prostovoljno (Tujec); zdaj si torej moreš izbrati svojo pot v polni, polni prostosti (Wangcl); zdaj prihajam k tebi prosto — prostovoljno in v svesti si odgovornosti.
Elida, ki jc skrivaj zaročena z nekim tajinstvenim tujcem, se navzlic temu poroči z vdovccm, drjem NVangclom; pri tem podleže zapeljivi misli, da bo na ta način preskrbljena; njen mož pa podleže ženskim čarom. Sicer jo ljubi globoko in resnično, toda Elida sme in more igrati v zakonu zgolj vlogo ljubice, dočim ji je odvzeta vsaka skrb za gospodinjstvo. Ker tudi nc pride do nikakega skladja med njo in hčerkama iz prvega zakona, se počuti Elida po treh letih zakona tako tujo v Wangclovi hiši kot prvi dan. Tedaj se pojavi tujec: njegov poziv, naj mu sledi, nudi Elidi možnost, zabrisati nevšečno sedanjost in začeti nekje drugod novo boljše življenje. V težki uri preizkušnje dokaže Wangel plemenito veličino duše s tem, da dovoli ženi, da prosto voli med njim in tujccm, kljub temu, da mu preti nevarnost, izgubiti svojo ženo. A njemu je samo do tega, da bo ona srečna. Elida zavrne v trenutku prostosti tujca in zakon jc sklenjen na novo. Elida, ki jc sicer tudi plemenite narave, spozna kot svojo bodočo nalogo skrb za obitelj. A to svojo nalogo si je izbrala prosto. Mirneje se razvija razmerje pri postranskem paru: Arnholmu (ki je obenem zaupnik obitelji) in Boleti. Način, kako poda Boleta roko in srce svojemu nekdanjemu učitelju, da si zasigura bodočnost, sicer na las spominja na to, kar je storila nekoč Elida — upajmo samo, da nc bo zrla kesneje na ta svoj korak istotako kot mačeha. Sicer jc pa njena cela nrav bolj trezna in vsak« danja. Brez rezultata ostanejo seveda ljubavni razgovori med Lvngstrandom, ki je itak smrti posvečen, in pa med nedorastlo Hildo; kljub vsej mladosti razodeva le«ta že vse znake svoje avanturske nravi, ki ji postane v kesnejši dobi usodna. Vrlo jc pogodil Ibsen umetniško somoljubje v Lvngstrandu: njemu ni mar ženska ljubezen kot taka; on rabi zavest, da ga obožuje mlada, lepa deklica, da za njim koprni v daljavi, kot nekakšen stimulans umetniškega ustvarjanja.
Tudi take temne strani človeške narave kot hipnoza in telepatija se pri? kazujejo v igri. Pesnik se dotakne teh stvari bolj kot problemov, kot pa da bi nas silil verjeti v kake nenaravne učinke. Duševne krize Klidinc se dado raz« ložiti v «naravnem redu». Za umevanje njenega značaja ni brez važnosti, da je po materi obremenjena ...
Molctov prevod je prvi poizkus, prodreti skozi zid, ki nam zastira pogled na nordijsko stran. Naše občinstvo je čitalo doslej svojega Ibscna pač najbolj v nemških prevodih. Pri ozkih stikih, ki vladajo iz davnih časov med nemščino in skandinavskimi narečji, nc more biti prevod kakega modernega avtorja na nemški jezik pretežavna naloga; vsa ta mala narečja, ki so pa vendar posoda nesmrtnih del, so se likala po nemščini. Nasprotno pa v našem slučaju kake skrajne izglajenosti in točnosti ne moremo nc zahtevati nc pričakovati. Treba jc ustvariti tradicijo, zarezati kolotcčinc; poglobiti sc v jezik sam. Bodi mi dovoljeno pripomniti to in ono. Bolcta je prelivala nekoč «pogumne» solze, ker ji je rekel nadučitelj, da se mu zdi Bolcta grdo ime. Beseda modig, ki stoji v originalu, je v slovarju res da raztolmačcna = pogumen, mutig. Staronordsko mödhugr pomeni močno razigran, jezen. Vendar ima beseda še spccijalcn pomen «razžaloščen», ki se je ohranil baš v rcčcnici, ki jo ima Ibsen: graede sine modige taarer (star. dansko), in fälla sina modiga tarar (švedsko): pretakati žalostne solze. iMogoče bo koga zanimalo, ako omenim, da je jezik, ki ga piše Ibsen novonorveški državni jezik, t. j. danščina, ki se je razvila za časa politične edinosti na norveških tleh in se v leksikalnem oziru obogatila iz domačih na« rečij. Poleg tega se izkuša uveljaviti tudi pristno norveško narečje kot književni jezik in to se zovc landsmal.
Značilna so pri Ibscnu ona stalno se ponavljajoča rekla; nekaki vodilni motivi. Vsakemu je znan iz Gospe z morja: man ma vide at aklimatisire sik. Hilda, ki očituje, kot smo omenili, že zgodaj znake zanesenjaške, pa tudi nesolidne čudi, rabi ob vsaki pravi ali nepravi priliki: spa endende, kar je nemško spannend. Prcvajalcc bi prav storil, ako bi se tudi on držal v vseh slučajih ene in iste besede; prvič rabi: zanimivo (jc misliti na to, da bo Lvngstrand kmalu umrl, str.49); v kesnejših vzgledih rabi vzpodbujajoče (148, 287). Treba bi bilo najti boljši izraz. Kakor se spominjajo čitatelji, je upo« rabil Ibsen to svojo figuro Hildo še v kesnejši igri «Graditelj Solncss»; tukaj povzroči Hilda (ki jo odlikuje «robustna vest») s svojim vzklikom, da se zgrudi Solness raz stolp. V prevodu najdem, mislim, trikrat besedo nastrojenje (37, 107, 141). V zadnjih dveh slučajih jc rabljena za dušno razpoloženje (in tukaj zveni zlasti neugodno), v prvem slučaju pa kot terminus technicus: havstemning, Mccrcsstimmung, morsko nastrojenje. Nesočna knjižna beseda, s katere se še povrh ne da stvoriti adjektiv!
Vobče pa smemo trditi, da se je Moletu posrečil lep in gibčen prevod, ki bi se še dal tudi formalno izgladiti.
Kakor junakinja drame, misli in snuje tudi pesnik v podobah, v vidnih predstavah. Povsod se odpirajo daljne perspektive, povsod se združuje z ne« posredno vsebino globlji smisel. Junakinjo vleče k morju, k tujcu — a to jc lc izraz za probujajočo sc in rastočo željo po svobodi. Ta simbolna poentira« nost umotvora, kjer počiva na vsaki besedi odsev in odmev večnosti, približuje Gospo z morja spet današnjim vzorom.	J. Kelemina.
Prispevek k zgodovini slovenskosrbskih literarnih odnošajev. V Zagrebu je za prošli Božič izšla knjiga: «Portreti s pisarna»1, ki nam — po njih korespon* denci — prikazuje nekatere srbske literate iz dobe pred 30 leti, a se tiče tudi slovenske literarne zgodovine.
Izdal je knjigo Jovan G r č i č, ki je kot urednik «Stražilova» svoj čas korespondiral z omenjenimi pisatelji; najodličnejše mesto zavzema v knjigi srbski književnik Paja Markovič?Adamov.
Hočem tu iz knjige posneti, kar nam kaže onodobne slovcnskosrbske literarne odnošaje, a to gradivo pomnožujem še s svojimi dodatki, vzetimi zlasti iz lista «Stražilova».
Gre nam tokrat za «prečansko» srbsko literaturo, kakor se je še pod konec prejšnjega stoletja razvijala v Novem Sadu in sosednjih Sremskih Karlovcih. Literarna tradicija je tu častila ime pesnika Branka Radičcviča, vrstnika Prešcr* novega (f 1S53.), ki ga Srb najrajši lepo po domače imenuje le Branka in ki je na brdu Stražilovu nad Karlovci pokopan.
Po tem brdu se je imenoval srbski književni list «Stražilovo» v Novem Sadu. ki.se je osnoval 1.1885. in ki ga je urejal Jovan Grčič.2 Ko je 1.1894. ta list zbog finančnih težav prenehal, se je — ob podpori patriarha Brankoviča — 1.1895. v Sremskih Karlovcih ustanovil nov list «Brankovo kolo», ki je izhajalo do 1914. Urednik «Brankovemu kolu» je bil karlovški gimnazijski profesor Paja (Pavle) Markovič*Adamov (formalno do svoje smrti, a faktično do 1905.).
Adamov pa je žc pri «Stražilovu» igral važno vlogo, tako da jc sam urednik Grčič v njem videl duševnega vodja lista. To vidimo iz uredniških memoarjev, ki jih je sedaj publiciral Grčič.
Iz pisem, ki jih jc Adamov pisal uredniku Grčiču, spoznavamo, da je Adamov pri listu «Stražilovu» toplo zastopal potrebo slovanskih, a posebej jugoslovanskih literarnih zvez. Ko jc 1.1886. delal profesorski izpit na univerzi v Zagrebu, jc tu občeval z redakcijo «Vijcnca» (prof. Klaič), z dr. Milivojcm Šrepljcm, s Kumičičem, Gjalskim itd. ter pisal (6. oktobra 1886.): «Ja sam uveren, da do sporazuma mora doči. I ja rastem, što vidim, da u tome neče biti moja zasluga najmanja,» in dodal je: «Hrvati bar oni, s kojima ja dolazim v dodir, hoče da sc prizna, da jc „moje i tvoje, tvoje i moje", pa neka samo dodje do
1	Jovan Grčič: Portreti s pisarna I. (U Zagrebu. Izdanjc knjižara Z. i V. Va* siča. 1921. Str. 176. Cena 10 Din.) V knjigi jc korespondenca Jašc Ignjatoviča, Vojislava J. Ilijča, Lj. P. Ncnadoviča, P. Adamova, Matavulja, M. P. Šapčanina.
2	Od junija 1885. do konca tega leta je bil listu urednik Milan Savič. Sicer pa ga je ves čas urejal Grčič. List jc po štirih letnikih (1885, 1886, 1887, 1888) prenehal. Na novo je začel izhajati 1892. (V. letnik) ter je izhajal do oktobra 1894. (VI., VII. letnik); tedaj je prenehal «enkrat za vselej», ker mu je število naročnikov padlo baje na 200. — «Stražilovo» je prinašalo mnogo prevodov, zlasti iz slovanskih jezikov. L. 1885. nahajam v njem notice o pevskem društvu v Ptuju, o «Ljubljanskem Zvonu», o smrti Krilanovi, o «Slovanu», o mariborski «Ljudski knjižnici», o «Družbi sv. Mohorja», o Jurčičevih Zbranih spisih. L. 1886. omenja knjigo A. Trstcnjaka o slovanski vzajemnosti, Matico Slovensko, «Slo* vana», 1.1887. «Ljubljanski Zvon», Stritarjeve spise, «Slovana», 1.1893. «Ljub* ljanski Zvon», «Slovanski Svet», «Družbo sv. Mohorja», smrt Cimpcrmanovo. — L. 1893. poroča Brcžičan Jovan No vose lc iz Maribora obširneje o «Pomladnih Glasih» (uredil A. Stroj), češ, nc bi bilo napačno, če bi sc ta knjiga prevedla v srbščino, «srpska bi deca u njoj začelo našla lepe zabave i pouke», dalje o Gestrinovih pesmih «Izza mladih let», ki med njimi najbolj hvali epsko «Zadnji brat», ter končno o Prešernovih Poezijah, ki so istega leta izšle v Trstu v ciri* lici, a v nekaki staroslovcnskoruski cirilici, ki jc referent Novosclc nc odobrava. (Pri tem se citirajo Badaličeve besede o pesmi «Luna sije», češ, da tej pesmi ni para v nobeni književnosti.)
ujedinjenja i jedinsfcva, oni se neče pratiti, da budu Srbi, ako nc uzmognu biti Hrvati.»3
Istodobno se je Markovič že jako saniral za. slovenske stvari. Smrt Krila» nova je pač obrnila posebno pozornost na tega pesnika ter je prevod njegove pesmi «Mladi rast» — «iz ostavštine Krilanove» — izšel že v 1. letniku «Straži* lova».4 Februarja 188-5. omenja Markovič članek graškega profesorja Gregorja Kreka: «Pesem o Hildebrandu in njena sorodnost z nekimi slovanskimi pes* mirni,»® češ, ta članek bi v «Stražilovu» že moral iziti, torej je takrat bil že preveden. Članek je potem res kmalu izšel, in sicer v prevodu Velirnira L u k i 6 a, bogoslevca v Sreraskih Karlovcih®
Ko je izšel Krekov članek, je pisal /Aarkovič Grčiču: «Sotrudr.ika moraš pre* skrbeti tudi za slovensko književnost. Upotil te bom na mladega človeka, ki zna, kakor čujem, tudi srbski, ko mu zvem za adreso. Kako bi se jas razveselil, ako bi nam za Rst poslal (tako) razpravo o njihovem Vodniku ali Prešernu ali-katerem novejšem njihovem velikanu! Pred nekaj leti je slovenski pesnik Stritar zložil ciklus pesmi iz hercegovske vstaje t-od naslovom «Raja», a ilustrira jih prof. Juri Šubic... Tako ti Bega, pozvedi v redakciji katerega slovenskega "lista, kje se more dobiti to ilustrirano izdanje, pa ga nabavi! Prevedel bom te pesmi, a pomagal mi bo bogoslovec Lukič. Pozvedi, ali bi in kako bi mogel dobiti za «Stražilovo» tudi te ilustracije. Tako mi Boga, pa da nas vidi Bogi Torej sedi, pa piši komu za to!.. .»7
Na katerega mladega Slovenca, «ki zna tudi srbski», je Markovič mislil, ne vem; vsekakor t>a «Stražilovo» slovenskega sot rudnika ni dobilo in tudi ne Šubičevih ilustracij «Raje».
Rano je zbudil srbsko pozornost slovenski pripovednik Kersnik. Njegovi «Luterski ljudje» so že leta 1884. izšli v srbski «Narodni Biblioteki» bratov Jova* novičev v "Pančevu8, a «Stražilovo» je leta 1886. priobčilo Kersnikovo sliko iz domačega življenja «Mačkova očeta», ki je izšla istega leta v «Ljubljanskem Zvonu» (št. 2),* a peč že pred novim letom 1887. je urednik «Ljubljanskega
3	op. cii., 66. Seveda — pravi Grčič (68) glede narodr.ega edinstva — da se je «posle i on (Markovič) Ijuto razočarao». L. 1852. n. pr. je «Stražilovo» debatiralo s pravaškimi nazori «Vienca».
4	V št. 16. (18. aprila) 1885. Prevedel je pesem «N.» = Nikola Manojiovič.
5	O tem predmetu je pisal najprej Fr. Ilubad v «Kresu» (1832). Krek je k tej razpravi napisal svoj dodatek v «Kresu» (1883), a v «Kresu» 2885. je priobčil še eno razpravo: «Še enkrat nemška pesem o Hildebrandu in njene" sestre slovanske».
6	Lukič je prevedel Krekov člar.ek v «Kresu» (1885) ter ga priobčil v.«Stra« žilovu».I885."(št.lI'iš 12, t. j. 13. ir. 20.marca) ped naslovom: «J?jesma o Hilde« brandu i njena ssrodr.osi sa njekim slovenskim, p jesmama».Lukič se-je pod pre* vodom podpisal «Obren* (v kazalu je njegovo pravo ime). Kreka imenuje «ču* venog slovenačkog naučenjaka i profesora slavistike na eradačkom univerzitetu». Seveda so v prevodu izpuščeni .prvi stavki Krekovega članka, ki se nanašajoča prejšnje razprave o tem predmetu.
7	Stritarjeve pesmi «Raja» so. izhajale v Zvonu: 1876., a Šubičeve. .ilustracije ' v istem listu 1878: (št. 1: «Na meji», št. 3: «Poslanec», št. 5: «Begun», št. 6:. «Junak
in dete», št. 11: «Prisega», št. 13: «Junak in lastovka», vsega šest slik).
8	Ta Biblioteka je začela izhajati 1.1881. in jc do februarja 1885.-dosegla že 99 zvezkov. Nehala je 1.1850 z 216. zvezkom.	..."
3 Prevod «Mačkovih ečetev» je izšel v *Stražiiova» 1886., št.. 18. (I, V.), pod naslovom: «Očete Mačak», V kazalu se imenuje prevajalec: Veijko Lukič. Lukič ni. prav. razumel ob-iko «očeta»; videl je v njej iadecllnahile kakor se rabi: "fiiča («starog čiča Mačka»). Tudi nekih drugih besed, se zdi, ni razumel, n.pr.: za.
Zvona» prejel pismo «od srbskega književnika, da letos izide v „Stražilovu" povest „Agitator"».1«» Ta srbski književnik je bil najbrž Markovič.
Začetkom februarja 1887. piše Markovič: «Lukič je dobil krasno črtico o slovenskem pripovedniku Kersniku. Ko začneš priobčevati „Agitatorja", bomo tudi njo tiskali v beležkah..., rad bi, da priobčimo tudi Kersnikovo (sliko). Rekel sem Lukiču, naj nabavi, ako more kje, kliše...» Prevod romana in črtico jc Grčiču prinesel Markovič ter je oboje .izšlo 1.1887. v «Stražilovu».11 V član? čiču o Kersniku se pravi, da je «danas kod brače Slovenaca najčuveniji i naj> » omileniji pripovedač Janko Kersnik», karakterizira se njegovo literarno delo, opisuje njegovo življenje in pri tem se močno naglašajo zasluge, ki jih je imel Leveč za razvoj Kersnikov.12 — Poleg omenjenih je «Stražilovo» priobčilo šc nO* kaj prevodov iz slovenščine.13 (Konec prih.)	Dr. Fr. Ilešič.
Dr. J. V. Novak — dr. A. Novak: Prehlednč dejiny Iiteratury češke. Vydäni treti. Näkladem R. Prombergra, Olomouc 1922.
Leta 1909. sta imenovana pisatelja prvič izdala svojo zgodovino češke Iitera* . ture pod imenom: «Stručne dfcjiny Iitcraturv česke» in po osmih letih pripravila drugo izdajo. Vsled vsesplošnega interesa, ki ga jc knjiga vzbudila, je bila tudi ta izdaja kmalu razprodana. Pisatelja sta že pred prevratom pričela pripravljati tretjo izdajo, ki jo je po smrti J. V. Novaka dovršil — posebno kar se tiče novejše literature — znani literarni historik, profesor na Masarvkovi univerzi v Brnu, dr. Arne Novak sam. Knjiga jc izšla konccm leta 1922. — vsled svojega bogastva in važnosti vredna, da se tudi naše razumništvo informira o njeni vsebini in njenih vrednotah.
Splošnemu naslovu se druži pripis: Od najstarejših dob do političnega osvobojenja. S tem jc podan obseg dela, ki ga je pisatelj v uvodu šc podrobno razčlenil v tri dobe, in siccr: V staro dobo, segajočo od početkov literarne tvorbe do Jana Husa, v srednjo dobo, ki obsega štiri stoletja (XV., XVI., XVII. in XVIII.), govoreča o velikem notranjem preporodu češkega naroda v znamenju Husovih naukov, o razmahu husitov, o razvoju češke bratovske enote in njenem blagoslovljenem vplivu na razvoj literature in končno o propasti češkega du še v» nega življenja pod pritiskom protireformacije in germanizatoričnih teženj Dunaja, kjer blesti v tej časovni temi le svetli genij Jana Amosa Komenskega. Tretja — nova — doba pričenja konccm XVIII. stoletja in končava s svetovno vojno in politično svobodo češkega naroda leta 1918. (Razvoj bo pokazal, če obdrži ta letnica tudi pozneje isto organičnost in eksistenčno pravico, kakor
«starega» biti pri hiši, terjatev, rubiti, hirati itd. — Po Grčičevi knjigi bi mis* lili, da je tudi Kersnikova povest «Mohoričev Tone» (Ljub. Zvon, 1886., št. 7 in 8) istega leta izšla v «Stražilovu», a tu «Mohoričevega Toneta» ni.
10	Tako poroča «Ljubljanski Zvon» 1887. v svoji prvi številki («baš te dni smo dobili...», a ta prva številka «Zvona» jc izšla prve dni januarja, ker je v «Slovenskem Narodu» naznanjena že 5. januarja). «Agitator» je izhajal v «Ljub« ljanskem Zvonu» 1885.
11	V 17. št. (23. aprila) je začel izhajati roman ter jc izhajal do 34. št. (20. av* gusta); prevel ga je bil Veljko Lukič. Črtica o Kersniku jc izšla v 18. št. Kdo jc avtor tc črtice? Perušek?
12	«Stražilovo» je takrat obetalo, da izide tudi roman «Cyclamen» v srbskem prevodu, a to se ni zgodilo.
13	L. 1885. (št. 13., 7. aprila) je izšel Lukičev prevod Tavčarjeve «Posavčevc črešnje», a 1.1894. (št. 38., 18. septembra) prevod Levstikove pesmi «Devojka in ptica» od Andre Gavriloviča ter v št. 40. (2. oktobra) Pinovc «Gozdne molitve», istotako od Andre Gavriloviča.
ji je odmerjena v tej knjigi.) Ta odsek jc najobširnejši, razdeljen v dve glavni veji: literatura narodnega preporoda (1780—1848) in literatura prerojenega naroda (1848—1918). V drugem delu posega pisatelj tudi preko okvirja in se tako primakne z orisi najvažnejših smernic prav današnjim dnem.
Knjiga — za svoje bogastvo prav za prav majhna po obsegu — hrani nas ravnost ogromen literarno in kulturnozgodovinski materijal. Pisatelj se ni omejil na proizvode lepega slovstva, pač pa obscgel vse, kar se je na Češkem in Slovaškem sploh napisalo. S svojim pojmovanjem literature jc v svetu pisane besede sledil tako rekoč celotnemu narodnemu razvoju in tako točno očrtal tudi pota češke filozofije, postanek in razmah literarne in sploh umetniške kritike, podal pregled češkega jezikoslovja, pedagoške literature, literarno« zgodovinskega dela, zgodovinarstva in pomožnih zgodovinskih ved, češke publi« cistikc in končno mladinske literature. Dragocen jc obenem vestni seznam gradiva, raztresenega po raznih revijah in časopisju, ki jc za vsako večjo osebnost priključeno njenemu orisu. Zrelišče, ki je razdelilo vso to mogočno stavbo v jasno očrtane, pregledne in — razven zadnjega dela — tako žive organične celote, odgovarja vsem zahtevam današnjega kriterija. Pisatelj se je oslanjal ob široko filozofsko izobrazbo in oster estetski čut, kar mu je omogo« čilo, da jc s kratkimi razgledi preko svetovnih filozofskih, umetniških in sploh kulturnih snovanj in sporedno s podobami kulturno * političnega položaja lastnega naroda obsvctlil pota češkega duševnega življenja z žarom nepri« stranskega spoznanja in razmotrivanja. Pri presoji vrednosti in pomena po« sameznih duhov pa so preveč odločali oziri, v koliko je njih delo zarezalo sled v celotni narodni razvoj, oziroma v koliko jc obudilo in izvedlo programe po« sameznih dob doma in so tako zabrisali polno vpoštevanje osebnosti in njene organične veličine. Zato nima ta ogromni, zgoščeni svet postav reliefnega lica; obrisi posameznih duhov so nejasni zaradi neenotne luči razumevanja, poteka« joče deloma iz ozko narodnostnega, deloma iz osebnega znanstvenega, deloma pa iz splošno človeškega interesa. Vendar tvori ta knjiga z ozirom na zgoraj navedena dejstva temelj nc samo za raziskavanjc in poznavanje češke litera« ture, pač pa tudi češkega kulturnega razvoja sploh; služila bo znanstveniku v strokovnem in informativnem oziru, kakor tudi lajiku, posebno v vzgojno smer.
Dr. I'er do Kozak.
U. Huber Noodt: L' occidentalisme d* Ivan Tourgušnev. Paris (Champion), 1922. str. 86.
To tezo Lcvdenskc univerze je navdihnilo učenje mojstrov kakor Van
•	Wijka in Mazona, zato je morala biti le odlična. In res jc popolnoma na čast Huberju Noodtu, ki je znal pokazati vse vrline okusa, nepristranosti in duševne gibkosti, kakor jih je zahtevala slična snov. Na ta način sc je ognil preteči nevarnosti, da bi bil utegnil vtesniti v okorelo zgradbo togega sestava Turgen« jcvljev umstveni obraz, ki je bistveno gibljiv in begoten. Velika Noodtova zasluga leži v tem, da je umel dojeti in podati vse, kar jc neskončno nežnega in odtenjenega v tej dušnosti jako dovzetnega pesnika in umetnika, ki se kot takšna tem bolj umika, čim bolj se ti zdi, da si jo zgrabil. Čeprav je delo nad
*	vse dokumentirano ter ovaja obilo in preudarno čtivo, je zaključek preprost. Napisck «zapadnjak», ki so ga dali Turgenjevu, mu nc pristoja nič bolj nego kak drugi pridevek. Saj ni bil pristaš vnaprejšnjih naukov, temveč mož, ki je sodil dogodke po okoliščinah: ako žc ni bil zagrizeno nasproten temu, da bi se uvajale stvari ali misli iz okcidcnta v Rusijo, ni pa znal nič manj ostro za« vračati opičje posnemanje slabo razumljenega in slabo prebavljenega zapad«
njaštva. Končno smo Noodtu lahko hvaležni, da je napravil svojo tezo do*, stopno Širokemu mednarodnemu občinstvu, opusiivši trenutno svojo materin« ščino, t. j. nizozemščino, ter privzel francoščino, ki jo imenitno obvlada. Ne moremo dovolj priporočati v čitanje tega izvrstnega spisa, kateremu sledi nekaj dobrih bibliografskih podatkov.	Luden Tesnttre.
■ Kromka.
R&P&od govori. Ali že veste skrivnost tiste ceste, ali poznate tiste ceste dušo? Iz leskovja in volovjega jezika drži tista cesta v oljke in jasmin. Pa dvajset let, vsak četrtek ponoči je tam vozil pijani voznik Jermol in še deset let svojega vdovištva in si pel prej in slej pesem svoje mladosti:
«V Kotu se mota, za Tminorn grmi. Moja Mica se joka, le sama leži...»
Mica je bila njegova žena. Pa prav nič ni jokala. Pač pa je pijanemu možu izmikala v spanju denar, da nikoli ni dobro vedel, kaj je piitržil, koliko je zapil in kje je denar na cesto sejal. Potem pa je Mica umrla in vdovce jc slej ko prej vozil in pel:	Kotu se mota
za T'minom grmi...»
V strašni samoti cestä Podseli in jutranje ure je vozil in pil. Samo eno pesem je pel, samo eno je znal in trpel:
«Moja Mica se joka, le sama leži...»
Ali zdaj veste skrivnost tiste ceste in tiste pesmi? Ali je nista pela manj sirovo še veliki Šimen in sušični Krilan? Ali je ni pel Ivo Zoran?
Iva Zorana je v knjigo uvel Fran Govekar, naš jubilant. Uvel že, vzgojil pa ne. Vzgojilo ga je Jermolovo tolminsko hrepenenje:
«Moja Mica se joka, le sama leži...»
To ni najhujše. Najhujše je, da Finffiarjcva ijflfcriika si^ve Jq^olyve ljubezni tffifiti ne sme...	L Ivo Zoran.
Snlon «neodvfcraih». Izpregovoriti nameravam o letošnji slikarski in kiparski razstavi v pariški Veliki palači. Udeležba je ogromna. Nič rnanj ko 1610 upo* dabljajočih umetnikov je zastopanih s 4324 deli, razvrščenimi v 60 dvoranah po abecednem redu. «Neodvisni», katerim predseduje daroviti Paul Signac, nimajo juryja. PJačavši zahtevano pristojbino, sme slednji kolorist vesoljstva tja po* slati tri, štiri platna. Odzvale so se vse narodnosti, kakor utegnete soditi po nekaterih imenih in pravopisih: Cs'aky, Anton Dich, gdčna. Ellen Fischer, Hase» gawa, Japonca Fužita in Kojenagi, Kwiatowska, Kvapil, Bošena Jelinkova, Amerikanec Franck, Jakovljef, Alexandrovicz, Angelika Beloff» Bruni, Plaza, Anders Osterlind, Gerda Wegener, Sjoectedt, Tozzi, Wiembaum, Tryde..., da navedem le nekaj pohvaljenih tujcev.
Gotovo je pri tem demokratskem sprejemanju slik na razstavo dokaj zmazkov. Aifabetski razpored pa je povzročil kričava, da, tuleča sosedstva in neverjetna pobralimstva. Kot novotarijo navaja «La Presse» cene, ki so v
seznamu natisnjene poleg umotvora. V tem oziru so nekateri zahtevki eksccn-trično visoki: Raymond Duncan bi rad za svoje zmašilo «Nativitč» (bolje: NaT* vete) 15.000 frankov, kubistični Favory pa za skrpucano «Tihožitje» kar 30.000!
Ah, kako sem ponosen, ker sem Francoz! jc vzkliknil poročevalce A. C. ob tolikšnem obilju nespornih talentov. V Salon des Indepcndants po? šiljajo svoja dc!a svobodni duhovi, ki sc nc morejo in ne marajo ukloniti šolskim veščinam aH posvetnjaškim spretnostim. Drugih izložb se že kakih 40 let nc udeležujejo. Tu so nastopili veliki impresionisti Cezanne, Van Gogh in Lautrec, odklonjeni drugod. Za njimi so tu triumfirali Matisse, Marquet, Dcrain; potem Segonzac, Dufrfcnc, Morcau, La Frcsnayc; nato mladina: Favory, Lotiron, Gernez; končno naraščaj: Thčvenet, Clairin, Thomsen itd.
- Težko je ločiti siccr pšcnico od ljuljke, odkar je na zahtevo «strnjene večine» zavladala v Signacovi hiši alfabetska enakost. Ako hočeš uživati Bon? narda, se moraš preriniti skozi 40 začetnikov, katerim sc priimek začenja z B (beta). Pred vojno pa je Bonnard moževal ne s temi «betaki» ali bedaki, marveč poleg imenitnikov: Roussel, Vuillard, Lapradc. V teh razporedbah po sorodnosti duš, kakor sc še ravna v «Jesenskem salonu», je bilo vsaj nekaj logike.
Proti tej šari, tej hosti, tej mcšanici, kjer se najrazumnejša slika zadeva ob skrivalnico bolgarskega kubista in kjer se pristnemu umotvoru lahko krivica godi, so razni kritiki dokaj odločno posredovali, n. pr. Louis Vauxcelles, E. Sarradin. Dasi je presoja nekoliko otežkočena spričo te militaristične nivc* lizacije, se jc vendar dalo razbrati iz celote, da cerebralizem pojema in občutljivost zopet prihaja v veljavo. Vendar avtorji, ki so šli skozi deželo kock, hranijo nekak hermetizem. In kakor je dejal Sainte*Beuve: o priznanih starih mojstrih bi marsikdo govoril, izreči dokončno sodbo o no? vincih pa je malokomu dano. Ocenjevatelj imej trohico tiste jasnovidnosti, o kateri pripoveduje Baudelaire v «les Curiosites». Ko se vprašuješ o smereh mlade šole, z drugimi besedami poizveduješ o «nečiji smrti», kakor pravi Jules Romains. Ta obsojenec je kubizem: bolj in bolj postaja meščanski in v kratkem bo hiperreakcionarcn. Mladina se mu posmehuje kot starokopitnežu. Toda mladina jc nehvaležna in pozabljiva. Saj če podmladek krepko riše in gradi v globino ter daje svojim osnutkom gibko, tajno, latentno arhitekturo, jc deloma dolžan hvalo kubizmu.
Vendar to še nc pomeni, da se vračamo k občutku, vtisku, razvnetosti. Ta zgolj afektivna estetika je odevetela. Ne v slovstvu, nc v upodabljajoči umet? nosti ni več one težnje po združitvi z bistvom stvari, s prvotnim in osnovnim, . s skrivnostnim in nejasnim, ki je vir emocije... Nebrzdani tek k polteni omotici ni več v časteh. Odpor proti razuzdanemu senzualizmu je bil rodil jalovo šolo akademskega ncoklasicizma. Zdaj se je vse to prebolelo. Plastiki se poslej enako bojč svobode kakor pravila. V kratkem utegnejo najti ravnovesje med umom in počutnimi silami. Za Bonnardom je nastopil Picasso; za njim bomo videli dela ljudi, ki niso nagonski niti algebristi: Gabriel Fournier, P. Farrcv. Clairin, Thomsen, Thevenet, Chevalier, Oudot . . . Naraščaj bo strogo kom-poniral svoje slike, ogibajoč se površnega impresionizma, pa vendarle zmožen, občudovati Pissarra, in ne bo več oznanjal, da je Delacroixova umetnost — bolezen. Doba pretiranih teorij in urhebesnih gesel je zaključena. Kateri so najboljši razstavljači? Morcau, Jcan Puv, Bonnard, Signac, Yves Alix, Thevenet, Favory, Suzana Valodon, gospa Halicka, Utrillo, Pascin, kubista Lur^at in Mar» coussis, Thomsen, Clairin, Sabbagh, Ana Semcnof, Lucija Karadck, gdčna. Dorč, Savin itd.; med kiparji: Gučnot, Hernandez Chauvcl, Gimond, Chana Orloff,

brata Martin, J. Lipchitz, Mallet*Stevcns, Sabarots, ga. RoIand*Manuel, pokojna ga. Marcel Scmbat itd.	Po raznih virih sestavil A. D.
Glösa. V 7.*8. številki «Doma in Sveta» lanskega leta je izšla ocena Župan* čičevega prevoda «Macbetha» s podpisom Marjana Doklcrja. Vsa ta ocena in okolnosti okrog nje — razen kolikor se tičejo lista samega — so take vrste, da naša javnost nc more mirno in molče mimo nje. Nje kakovost naj se blago* voli posneti iz naslednjih povsem nepristranskih in točnih podatkov: Razborit srednješolec z vedoželjnostjo, ki jc tako velika kakor je neizbirčna, si želi ogle* dati med nebrojem drugega tudi angleščino. Komaj si prisvoji najclcmcntarncjšc pojme, začuti navdahnjenje, da bi samega Shakespeareja nc samo čital, marveč tudi prevajal. Usoda mu nakloni pod roke Nazorjev hrvatski prevod Macbetha, kupi še dotično reklamko, vzame v roke žepni Toussaint*Langenscheidtov slovar, in s pomočjo teh združenih moči nastane kmalu slovenski Macbeth. O Ic*tem siccr zgodovina molči in je mogoče, da bo sploh molčala. Pa dasi bi prevajalcc storil bolje, ako bi bil vzel v roke slovensko slovnico, da nc bi grešil zoper njena najenostavnejša pravila, je vseeno njegov prevod Macbetha prvi v slo* . venskem jeziku (na to dejstvo se slovstveni zgodovinarji primerno opozarjajo). Nikdar počivajoča nesreča pa jc nanesla, da je kmalu za tem izšel Župančičev prevod istega dela. Nadaljnje dejstvo jc, da jc prvi prevajalcc — tedaj šc srednješolski dijak! — napisal o Župančičevem prevodu svojo, zgoraj omenjeno oceno, ki pa je iz kateregakoli vzroka šele koncem lanskega leta ugledala luč sveta. Taka je zaenkrat geneza tc ocene, ki so ob nje rojstvu ljudje prve ure strmeli, kakšen slovenski shakespearoznanski meteor je iznenada treščil med nje. Ko pa se je prva osuplost polegla, je žarko solncc pokazalo razočarancem po* vsem nepričakovano sliko: gigantskega Shakcspcarjevega duha in sveta se je lotil pritlikavček z rudimentarnim znanjem angleškega jezika ter s šc manjšim poznanjem vsega, kar je Shakespeareja in Shakcspearejevega. Vrhutega se ta mladi «recenzent», ki se ni niti toliko ur pečal z angleščino in Shakespearjem, kolikor sta se Župančič in njegov komentator, vseučiliški prof. dr. Kelemina, tako rekoč mcseccv, osmeli z neverjetno drznim čelom dajati tema dvema Ickcijc o angleščini in Shakespearju, in to na način, kakor da sta omenjena dva prav* cata nevedneža. — S tem bodi za silo označen temelj ocene. S sredstvi, sličnimi, kakor sc jih je poslužil prvi naš Macbcthov prevajalec, more in zna koncem koncev vsak pismen človek, ako ima za to potrebno predrznost in sc ume posluževati besednjaka, s pomočjo čiško*albanskega, baskiško*malajskega, siouxško*zuluškega, papuansko*eskimoškega in še par sličnih slovarjev razrešiti tudi kvadraturo kroga. Taka geneza Doklerjeve ocene, njen temelj ter sredstva pač oproščajo vsakogar, da bi se le z besedo podrobneje bavil z njeno vsebino, pa tudi če bi avtorju dokazal, kako sam sebe krča po prstih z njo. —
Vse to je bilo potrebno povedati; potrebno ne toliko zaradi pisca «ocene», ki je šc zelo mlad in očividno nepreračunljiv človek, marveč predvsem zaradi urednika, ki sprejema take stvari v svoj list. S priobčitvijo takih «kritik» nc diskreditira samo svojega lista v očeh vsega razsodnega občinstva, marveč po* nižujc tudi cclotno literarno delo na nivo brezpomembnega besedičenja. Zato mora zlasti danes, ko se neko naduto literarno analfabetstvo široko šopiri na vseh koncih in krajih, vsaj resna literarna revija strogo ločiti zrnje od plevela, literano šušmarstvo od umetniško pomembnih del. In to poslednje so vsekakor Župančičevi prevodi Shakespcarja!	A.M.li.
Urednikov «Imprimatur» 19. aprila 1923.
Bibliografija.
Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so natisnjene v cirilici):
France Anatole, Brijest na bedemu. (Iz «Savrcmcnc historijc».) S franeuskog prevela Zora Vcmič. Zagreb. Moderna knjižnica (sv. 75.). 1922. 147 str. Cena
15	Din.
Arcybašev M. P., Osvctnik i druge pripovijesti. S ruskog preveo Stevo Sto* janovič. Zagreb. Moderna knjižnica, sv. 71. 1922. 87 str. 8 Din. Bevk Francfe, Faraon. Trst. Naša Založba. 1922. 127 str. Čehov A. P., Ujak Vanja. S ruskog preveo i predgovor napisno dr. Jos. Ba* dalič. Zagreb. Pozorišna biblioteka, 7. 1922. 66 str. Cena 10 Din.
*	Emerson R. W., Upravljanje životom. S engleskog prevela i predgovor napisala Izidora Sekulič. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1923. 212 str. 25 Din.
*	Erjavec Fran, Naša Istra. Skopljc. Učit. akcionar. društvo «Zavičaj». 1922.
16	str. Cena 1 Din. (Naša neoslobodjena brača, sv. I.)
9 Goethe, Patnjc mladoga Wertcra. S nemačkog preveo Branko Mušicki. (Drugo, popravljeno izdanje.) Beograd*Sarajcvo. I. Gj. Gjurgjevič. 1923. 179 str. (Mala biblioteka, 91—96.)
Hoffmann E. T. A., Dvijc priče. Preveo Vlad. Prcstini. Zagreb. Moderna knjižnica. 64—66. 1922. 149 str.
*	Jankovič Milica, Istinitc priče o dcci i za decu. Beograd*Sarajcvo. J. Gj. Gjurgjcvič. 1922. 156 str.
Jugoslavija, veliki narodni kalendar. Uredio Predrag Mitrinovič. Zagreb. Savez dobrovoljaca. 1923. 303 str. -j- oglasi.
*	Kozarac Josip, Tcna. Predgovor napisao dr. Br. Vodnik. Zagreb. Narodna knjižnica, sv. 70.—72. 1922. 64 str. Cena 5 Din.
*	Maucler Cam., Mačija ljubavi. Preveo s franeuskog Radivoje Karacič. Bco-grad. S. B. Cvijanovič. 1923. 182 str.
Markovič Zdenka, Kuča u snijegu. Zagreb. Hrvatski štamparski zavod. 1922. 76 str. 10 Din.
*	Miron M., Platon i Schopenhauer. Beograd*Sarajcvo. I. Gj. Gjurgjevič. 1923. 81 str. (Mala biblioteka, 285—287.)
*	Petrovič Rastko, Otkrovenje. Sa naslovnim listom i likom piščevim od Mija Milunoviča i s ostalim drvorezima od R. Petroviča i Aleks. Deroka. Bco« grad. S. B. Cvijanovič. 1922. 53 str. Cena 20 Din.
Prčvost M., Ženska pisma. Preveo Slavko Ježič. Zagreb. Narodna knjižnica. 1923. XI -f 129 str. (Knjige ljubavi, 3.)
*	Protič Jovan, Podlisci. Beograd*Sarajevo. I. Gj. Gjurgjcvič. 1923. 281 str. (Mala biblioteka, 277—284.)
*	Putovanja Guliverova u Liliput i u zcmlju divova. Sa 46 slika za srpsku mladež. Sa švedskog preveo Jov. P. Milijevič. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1923. 131 str.
*	Romain Roland, Beethoven. Preveo i predgovor napisao Bož. Kovačevič. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1923. 79 str.
*	Sulije A., Nedeljna pisma mojoj učenici. S francoskog preveo Rista Ognja« novič. Skoplje. Brača Kangrga i drug. 1923. 94 str. (Lekcije iz morala za mlade devojke.)
Tefi, Ljubomora i druge humoreske. Preveo s ruskog VI. Babic. Zagreb. Humoristična knjižnica, sv. 166. 1922. 32 str. Cena 3 Din.
Zor6 Jan. Ev., Življenje svetnikov. 3. zv. Prevalje. Družba sv. Mohorja. 1922. 95 str.
NAJNOVEJŠE KNJIGE
TISKOVNE ZADRUGE
v Ljubljani, Prešernov» tU. 54.
Coster-Debeljak: Tli Ulenspiegel.
Roman. Str. 551. — Vez. 70 Din, broš. 60 Din, po pošti 3 Din več.
Ivan Lah: Angelin Hidar.
Starokorotanska povest. Ilustriral Šubic. Vez. 32 Din, po pošti 150 Din več.
Ant. Melik: Jugoslavija. II. del.
Opis pokrajin. Str. 527. Z zemljevidom Jugoslavije. Vez na finem papirju 65 Din, broš. na slabšem papirju 50 Din, po poŠti 2 Din več.
Petrovič-Pugelj: Ploha. Veseloigra. Broš. 11 Din, po pošti 75 p več.
Milčinski: Zgodbe kraljev. Marka.
Ilustrirano. V. 18 Din, po pošti l Din več. Andrejev-Vidmar: Povest o sedmih obešenih. Vez. 22 Din, broš. 16 Din, po pošti 1-50 Din več.
Shakespeare-Župančič: Othello. Vez. 29, br. 23 Din, po pošti 1-25 Din več.
Ivan Pregelj: Azazel. Žaloigra.
Vez. 28, broš. 22 Din, po pošti 1 Din več.
Jurčič, III. zv. Uredil dr. Prijatelj. Broš. 36 Din, po pošti 2-50 Din več.
Hobhouse-Ogris: Liberalizem. Broš. 30 Din, po pošti 1*50 Din več.
Ibsen-Mole: Gospa z morja.
Vez. 24, br. 18 Din, po pošti 150 Din več.
Sienkiewicz-Mole: Z ognjem in mečem. V snopičih, do sedaj 5. Snopič s poštnino vred 9 Din.
Pokojninsko
zavarovanje nameščencev.
Broš. 16 Din, po pošti 1 Din več.
r	" . i
TEXTSLIA, trgovska in industrijska d. d.
Krekov trg štev. 10 v Ljubljani Krekov trg štev. 10
--u
@	ß^.'/v«.^.	i; Delniški kapital:	®
Brzojavke: Textilia
Telefon št 177 I i Din 3,000.000'—
Največja zaloga vsakovrstne manufakture! Samo na debelo!
.dad.
i
^CTC\e&\c\Yia\ - ocjxvac'
tnodu Vr\xec" spec\jal\\e\e turna*. Cognac-^um, ^xVcone-^um, Örawae-^um, ^axuajVa-^uxu tia^uvejše «ßteme-WVer^e
IWe
na xvaso
9ars\9ex\o ^xvaxuVo
modri kniec
8	I Restavracija in kavarna
B Pri- § Parma in kadna kope!
j »orofe j v hotelu „sion"
i $e: 1 Liubljsna, nasproti glavne pošte.
|	I	Last fvrdke: Hedžet & Koritnik.
..«J