504574,5/6
COBISS
MLADIKA 5/6
IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXXVI.	1992
KAZALO
Po volitvah na Tržaškem .	. 113
Svetovni slovenski kongres .	113
Jože Cukale:
Dekle z naših gričev. .	. 114
Mogoče ne veste, da .	.	. 116
Vladimir Kos: O pesmi, ki je obstala v Strunah . .	117
Pod črto......................118
Vladimir Kos: Japonski sen;
Eno izmed mest ob oceanu 122
Antena.........................123
Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (Ljubo Sire; Aleksij Pregare; Stane Pleško; Lev Detela; Edi Gobec) .........................129
Ocene: Knjižni dar CMD (M. Jevnikar); Tri razstave (Mag-daJevnikar)...................134
Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Za smeh
Prilogi:
Pavle Merku: Svetniki v slovenskem imenoslovju (str. 149-152)
RAST 72-92
Zunanja oprema:
Edi Žerjal
Uredništvo in uprava:
34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040/370846 - fax 040/633307
Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA
Reg. na sodišču v Trstu št. 193
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane
3.000	lir. Celoletna naročnina za Italijo 30.000 lir; nakazati na poštni tekoči račun 14470348 — Mladika -Trst. Letna naročnina za Slovenijo 30.000 lir ali enakovreden znesek v drugih valutah. Druge države
37.000	lir (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 48.000 lir.
Tisk in fotostavek:
»graphsrk Trst, Drevored D'Annunzio 27/E tel. 040/772151
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva
POVOJNI POBOJI EKOLOŠKI PROBLEM
Pri povojnih pobojih na Teharjah, v Rogu in drugje nista imela nobene zveze ne OZNA in ne KNOJ. To sta v bistvu povedala nekdanja šefa obeh organizacij, Mitja Ribičič in Bojan Polak-Stjenka, ko sta nastopila 1. julija pred skupščinsko komisijo za poboje v Ljubljani. Vso odgovornost sta enostavno ugotovila pri jugoslovanski vojski.
Jugoslovanske vojske pa, kot vemo, ni več, vsaj v Sloveniji ne. Zadnji spomin nanjo je povezan z lansko agresijo in je v slovenski zavesti odiozen. Taka vojska je zmožna vsega, torej je zagotovo prav ona in samo ona izvršila slovenski Katyn.
Ribičič in Polak sta čisto preprosto in logično porinila karto «Švare-Peter« nekemu davnemu in oddaljenemu Beogradu v uniformah.
In tako v Sloveniji ni več nobenega krivca. Vsi so nedolžni. Čisto mirno lahko kdo pojasni: »Zelo zgodaj sem zvedel za poboje, saj je v Sloveniji na teh mestih prihajalo do ekoloških težav. Likvidirani namreč niso bili pokopani po sanitarnih predpisih in Ozna je takrat ukrepala, da bi grobišča sanirala«.
V bistvu torej skrb za zdravo okolje, kot že ves medvojni čas.
In s tistim davnim Beogradom seveda nihče nikoli ni kolaboriral. Štiri desetletja in več so ječali pod njegovim jarmom kot vsi drugi Slovenci. In tako smo lani vsi skupaj, kot bratje, pričakali zlato svobodo.
V.R.
KAKŠEN BO NOVI ATLAS SLOVENIJE
Založba Mladinska knjiga je za november napovedala novo, dopolnjeno izdajo Atlasa Slovenije, ki je izšel leta 1985. Upoštevala bo novo državno ureditev, nova imena in opise, popravke in drugo. Tudi tisk bo v «novem barvno grafičnem načinu«.
Iz podatka, da bo tudi novi atlas štel 366 strani, kot stari, in da bo v njem spet 109 preglednih kart v merilu 1:50.000 pa
bi se dalo s precejšnjo gotovostjo razbrati, da ene napake atlas ne bo popravil!
Zanimiva in za Slovenijo nova knjiga leta 1965 namreč ni upoštevala vsega narodnega ali narodnostno mešanega ozemlja. Karte se držijo državne meje, saj je preko meje prikazanega le toliko ozemlja, kolikor ga slučajno pade v določeni pravokotnik. Res je, tu pa tam kaka izjema, da lahko, recimo, na severu teče karta brez prekinitve od leve proti desni. Vendar se atlas očitno ne drži načela, da želi prikazati celotno etnično ozemlje. Tako ostajajo zunaj knjige del Kanalske doline, glavnina Rezije in Terskih dolin, del Koroške, recimo med Tinjami in Djekšami, del Porabja.
Gotovo so tu tehnični problemi, ker bodo verjetno slovenska letala težko slikala ozemlje druge države ali pa slovenski kartografi ne bi smeli kar prerisovati tujih specialk, vendar bi bilo treba težave premostiti. Državniških razmer s sosedi pa bi tudi ne smelo biti, saj ne gre za uradno državno listino z aneksionističnimi skominami, temveč za zadostitev upravičenemu pričakovanju zamejskih in matičnih uporabnikov atlasa.
Upam, da je še čas za primerno dopolnitev. Vsekakor pa bi v «predstavitve pokrajinskih enot« in med razne popise sodila tudi kaka beseda o Slovencih v zamejstvu in izseljeništvu!
Ivo Jevnikar
MATICA IN VOLITVE PRI NAS
Seveda so ob priliki tukajšnjih upravnih volitev razni politiki iz Slovenije prihajali na shode in posvete raznih strank. Pri tem pa moti, da je na Tržaško prišel bivši predsednik sedanje vladajoče stranke LDS Školč podpirat «neodvisnega« kandidata Edija Bukavca, ki je kandidiral na listi socialistične stranke, ki je do Slo-4. stran platnic llll^-
SUKA NA PLATNICI: Tam zunaj vrvenje, drvenje ljudi, tu notri je sveta samota. — Simon Gregorčič (foto Franc Temelj).
UREDNIŠKI ODBOR: Lilijana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Ester Stereo, Tomaž Simčič, Marko Tavčar, Zora Tavčar, Edvard Žerjal in Ivan Žerjal.
SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Marija Češčul, Danilo Čotar, Albert Miklavec, Franc Mljač, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemao, Marijan Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rusija, Breda Susič, Lojze Škerl in člani uredniškega odbora.
Po volitvah na Tržaškem
Predčasne upravne volitve niso rešile nobenega od problemov, ki so že dalj časa hromili vodenje javnih zadev na Tržaškem: dosedanja večina je prišla iz volilnega boja s polomljenimi kostmi, nova zavezništva pa se tudi ne ponujajo in jih je težko napovedati, vendar pa niso nemogoča, odvisna so pač od pripravljenosti na kompromise.
Demokristjani, socialisti in bivši komunisti so bili hudo kaznovani za svojo medlost, nedoslednost in neperspektivnost, plačali pa so tudi za afere s podkupninami, ki so prišle na dan v raznih krajih severne Italije po političnih volitvah. Svojo moč so pokazali avtonomisti, ki bodo v prihodnjem obdobju delali veliko preglavic tradicionalnim strankam. Glede na težnje v vsedržavnem merilu je bilo lahko napovedali njihov uspeh, vendar je na Tržaškem le šel preko pričakovanj. Tudi napredovanje skrajne desnice je bilo pričakovati, saj so jim zunanje okoliščine kar same ponujale argumente za volilno propagando: protislovenska gonja je nagradila samo desnico, medtem ko sta DC in PSI bili poraženi prav zato, ker sta v svojih izbirah neodločni in nedosledni. Vprašanja slovenske manjšine se obe stranki bosta enkrat pač morali lotiti, drugače bosta ostali ujetnici desničarskih skrajnežev, ki imajo v Trstu kaj lahko delo. Sicer pa je italijanska zamuda na področju manjšinske zaščite škandal že sam po sebi. Stranke bi bile morale rešiti ta problem že v prvih letih po povratku Italije v Trst. Takrat bi bil protiudarec desnice resda močan, toda danes bi vse bilo že stvar preteklosti. Jabolko seje takrat zdelo prekislo, zdaj pa še bolj. Dobro so se izkazali tudi novi komunisti, ki so potegnili za sabo skoro celotno jedro bivše močne KPI. Komunistična prenova je bila zlasti uspešna s slovenskimi kandidati, kar pa še ne pomeni, da so slovenski volilci množično zapustili vrste Occhettove stranke. Slovenske volilce najdemo tudi pri avtonomistih, ker marsikdo tudi med Slovenci zaupa njihovi udarni moči na vsedržavni ravni.
Ostaja Slovenska skupnost.
Dosegla je enega svojih viškov tako na občinski kot na pokrajinski ravni ter tako bila nagrajena za svoje delo v korist slovenstva, pa tudi za svojo politiko sodelovanja, ki ji je v preteklih desetletjih odprla vrata v marsikatero upravo ter ji omogočila vrsto rezultatov. Volilni uspeh Slovenske skupnosti je nesporen, vendar pa so izidi nekoliko protislovni in terjajo poglobljeno politično analizo na terenu samem: zakaj naprimer prodorna zmaga v rcpeiitabrski občini (Slovenska skupnost bi ob takih rezultatih imela spet župana) in zakaj delen neuspeh v Devinu-Nabrežini in Dolini in podobno. To gotovo ni posledica nekaterih neodvisnih kandidatov, ki so tokrat bili prisotni na listi Slovenske skupnosti in ki so v drugih volilnih sredinah doprinesli glasove. Tu morajo torej biti prisotni lokalni dejavniki, ki jih bo treba še preučiti.
Slovenska skupnost seje torej uveljavila, čeprav z neodvisnima kandidatoma, vendar pa to ne pomeni nezaupnice dosedanji politiki edine slovenske stranke, v kateri je povsem naravno mesto za Sama Pahorja (I. Peterlin je kandidiral že prej). Pahor predstavlja seveda nekaj novega v politiki Slovenske skupnosti, ne sine pa pomeniti totalne preobrazbe dosedanje prakse, zaradi katere si je SSk pridobila ugled majhne, toda resne stranke. Radikalizacija boja za slovenske pravice, ki jo do neke mere pričakujemo z nastopom Sama Pahorja, ne sme pomeniti zapiranja slovenske stranke pred vsakdanjo politično stvarnostjo: ena stvar so manifestacije, druga pa delo v upravnih organih krajevnih ustanov. Edino tako bo Samo Pahor koristil celotni slovenski skupnosti, stranki in tudi svojemu gibanju.
Svetovni
slovenski
kongres
Z nekaj grenkobe in precej razočaranja sledimo dogodkom okoli Svetovnega slovenskega kongresa (SSK) v Sloveniji. Ideja o kongresu se je porodila na Dragi in je bila jasna, a se je z institucionaliziranjem vedno bolj oddaljevala od prvotne idealne zamisli. Ideja se je rodila pred uresničitvijo slovenske države kot želja po uresničenju nekakega stalnega organizma, ki bi združeval Slovence po svetu in bi se ob vse večjih grožnjah z juga bivše zvezne države lahko zavzel za Slovenijo pri raznih svetovnih in mednarodnih organizmih.
Z nastankom slovenske države se je potreba po taki slovenski ustanovi za Slovence v domovini izkazala za odvečno. Za Slovence po svetu pa je slovenska država ustanovila ministrstvo, ki naj zanje skrbi, jih povezuje in utrjuje v slovenstvu. Tako je ideja o SSK obvisela nekako v zraku in je ostala samo še področje za uveljavljanje osebnih (političnih?) ambicij.
Zdi se, da se bo treba ponovno vrniti k Dragi in postaviti nove temelje. Predvsem bi v SSK ne smeli zavzemati vidnih funkcij ljudje, ki imajo direktne politične in druge interese, delo pri SSK mora biti nesebično in brez stranskih ciljev.
Dekle z naših gričev	Jože Cukale
To je moja sestra. Ime ji je Minka.
Daleč sva vsak sebi. Tam na oni strani velike reke, v mestu sonca je Tagore zapisal kot nalašč za naju — ’’preko sedem morij, preko trinajst rek”. In vendar sva si čisto blizu. Vsak večer sediva, kakor dva, ki igrata šah ali domino. Pogovarjava se s spomini.
Pravzaprav bi moral dati tej črtici ime Pogovor s spomini, pa me je ujezil suhoparni naslov knjige — ’’Hruščev se spominja” — in njena še bolj tragična plehka vsebina.
Minka ni več naša in čisto naša nikoli ne bo. Njen dom je v hribih. Vasi pa je ime Grič in njena hiša je Gričarjeva, zato jo kličejo Gričarica. Rojena pa je bila pri nas na Logu.
Poleg mene je imela še dva brata študenta Jankota in Nandeta. Prvemu so dali ime loški Gigli, menda zaradi bisernega glasu, drugemu pa Nani, vsaj v času, ko ta zgodba teče. Bil je študent prava.
Ne bo odveč, če povem, da so obema prebile lobanjo svinčenke iz domačih pušk. Oba sta bila prepričana kristjana in Slovenca. Zato.
Tiste rane še zmerom nosimo s seboj.
Našo mater Marjeto je smrt njenih dveh tako prizadela, da je kmalu odšla za njima, posebno ker ji ni uspelo najti grobov, ki jih je iskala nekje med Šent Vidom in Podutikom gori do svete Katarine. Očka se je od takrat jel hitro starati. Še bolj je oglušil in se zaprl vase. Kdo bi zameril staremu kristjanu njegovo bridkost, ko mu je zdrknilo z jezika — Le zakaj pošiljaš svoja otroka h krščanskemu nauku? — Besede so veljale hčeri Anki.
»Ko bosta stara dvajset let, ju bodo pa pobili.«
Le komu niso apokaliptični jezdeci druge svetovne pomandrali vsaj nekaj svetostnega v globinah srca?
Moram pa pribiti, da so bile vse moje sestre lu-štkane punčke, zelo ponosne na svojo mamo, ki je bila v očeh sester lepotica. Kadar se ozrem na njeno sliko, ki strmi name z mize, jim moram dati prav. Pri njenih nogah sedi Minka. Pšenični kodri se ji vsipajo čez levo ramo, oči pa imajo barvo modrega lanu. Nasmejana usta udirajo jamice v njena lica. Ne vem, zakaj diši slika po vrtnicah?
Prav dobro se spominjam. Sedeli smo po večerji in se pripravljali na večerno liturgijo rožnega venca, ko nas razgiblje, ah kaj pravim, to je bil pravi šok — beseda naše mame Marjete.
»Z atom sva sklenila, da pošljeva Minko v hribe k teti Betki.«
»Na rejo« je udarilo iz Anke, o kateri je mama navadno vedela, da je najbolj brihtno dekle, a z vsemi žavbami namazano.
»Ne dava je«, sta brata skočila po koncu. Drobni deklici Minki pa sta privreli na oči dve debeli solzi, ki ju je skrila v materino krilo.
»Teta ima krave. Tam boš pila kislo mleko, ki ga tako rada ližeš, pa tako rada te ima, še bolj kot ti kislo smetano.«
Betka ali Liza je bila na glasu gospodarne ženske. Ta gospodarnost pa je imela pri Lizi mnogo odtenkov.
»Vsak žebelj ti pobere s ceste in vsak kanček motvoza ji pade v predpasnik,« zabrunda Anka.
»Zato pa tudi ima nekaj pod palcem, ker je tako šparovna« jo pohvali mama.
»Sama uhrnija« se je zasmejalo tam s konca mize. Tisti bohemski Janko pa je vstal, se razkoračil kot sosedov petelin In zapel —
»Star soldat po cesti gre...«
Še očeta in mater je posilil smeh. Potem smo pa ugibali, kaj imata mama in ata za bregom. Kajti Minke že nekaj dni nista pustila v šolo.
Prvčki s konca loške strani so zastonj čakali, kdaj se jim prikaže Minka. A drobne postavice, ki se ji pravi Minka, s torbico na rami ni in ni bilo. Ustavljali so se, klicali jo in odhajali brez nje.
Ali je mogoče, da se je ta otrok učiteljici Klari tako hudo zameril?
Z mize v razredu je izginil svinčnik.
»Kje je moj svinčnik, moj rdeči svinčnik?« je težko pretrgal tišino Klarin glas.
Minka je vstala s klopi in položila svinčnik na mizo.
»Ukradla si ga, nepridipravka.«
»Ne, vzela sem ga. Tako lepo se piše z njim« in se prav prikupno nasmejala.
Občutljivi nervozni gospodični so se tresle ustnice, nad katerimi so se pozibavale redke brčice. Goste obrvi, ki razodevajo jeznega človeka so se zabodle v majhno postavico. Roka razredničarke se je znašla v laseh mlade obsojenke, katere glava je plesala v njeni roki kakor žoga. Otrok še ust ni odprl. Šele v klopi se je vdrl Iz nje krik, iz oči pa je lil potok, ki se ji dolgo ni ustavil. Nekaj sošolk si je brisalo oči, osuplost dečkov pa je plavala nad katedrom in vpraševala. Ne le med Minko in Klaro, tudi med prvčki je pričela rasti stena ncpremostljivosti, Krivica je kakor rana. Tudi kadar se zaceli, ostane brazgotina.
Marjeta je jela opazovati Minko, Postajala je trmasta.
»Nazaj v šolo ti rečem.« Marjeta je zmerom imela pripravljeno šibico. Mama je povzdignila svoj glas in šla po šibo. A grgrajoči glas in vnete oči dekleta so jo ustavile na pol pota. Zagledala jc troje otečenih prstov na Minkini levi roki.
»Si se spet sprla s sosedovim Markom?« Rdeče lise prstov so boljščale v Marjeto.
»Zmerom me tepe. Pravi, da sem tatica.«
Mati ni več vpraševala. Zavezala si je ruto in ogrnila plet in odšla z otrokom proti šoli. Nebo se je stemnilo. Za Menišijo je grozeče zabobnelo. Minka je mamo komaj dohajala.
Na šolskem hodniku sta stala v pogovoru šolski vodja in učiteljica Klara. Gospodična je porisala svoj glas za nekaj decibel, dekletce se je pa stisnilo tesneje k materi.
Učitelj se je nervozno prestopal in menda ni vedel, kaj bi in skoraj s strahom je povabil Marjeto v svoj urad, medtem ko je Klara obrnila hrbet in so njeni koraki odmevali vso dolžino hodnika.
»Nasvet vam dam, Marjeta. Pošljite dekliča v šolo v Dragomer.« Poznal je otroka, še bolj pa svojo učiteljico.
»Pomagal in priporočil bom otroka, če hočete. Bolje bo zanjo in...«
»za vas«, mu je mati vskočila v besedo, vedoč, da je učitelj izgubil igro s Klaro. Ljudje so vedeli in Marjeta tudi, da so ostali med dvema neki neporavnani računi, pravzaprav med učiteljem in njeno sestro.
»Vsak človek se lahko kdaj spotakne, saj se celo konju spotakne, ki stoji na štirih nogah« so govorili ljudje, nekateri prizanesljivo, drugi malo manj...
Beta je imela nenapisan dogovor s svojo nekoliko let starejšo sestro. Kaj hočeš s četrtinko grunta gričar-jevine? Marjeta se je odpovedala doti. Lizabeta pa ji je vsako leto pripeljala voz drv iz njunega bukovega gozda. Za Marjeto je bil to zmerom praznik, pozdrav iz Gričarjevega bukovja. Tam si našel najbolj zgodnje jurčke in za bukovjem med griči prve maline. Pa sre-brnomodre borovnice, skoraj kot črešnje debele.
Le kako bi mogla žena tistih gričev ostati brez svojih leh? Pri Ramuču v Blatih je Marjeta najela dvoje dolgih njiv, Tam smo sadili, okopavali in obsipavali krompir, krasili robove njiv s sončnicami, v jeseni pa krehali koruzne storže. Nad mahovskimi njivami seje vzpenjala Sinja gorica s čudovito cerkvico svetega Florjana. Vem, zakaj je mati izbrala ta kraj. Tako je bil podoben njeni gričarjevi, nad katero se je dvigal mogočni sveti Urh. Midva z mamo sva bila menda zelo ubrana na tiste strune in nekatere podobe se ti vtisnejo in prihajajo na površine. Tukaj ob veliki reki — me spomini vlečejo s tako silo, da vzamem in prebiram ob večerih poezije ruskega domoljuba Sergija Esenina — iz dalje onkraj sive reke se dviga beli prst zvonika, ključar zaspani pa pod njim na tihi navček cimbelika.
Spomini nimajo meja in ne moreš jih čisto stisniti v okvir pripovedi. Imajo svoje življenje in svoje manire, svojo mladost in poskočnost. Kdo bi jim zameril?
Minka je zapustila Log.
Odšla pa ni v Dragomer, marveč k teti na Grič. Tam je že prejela prvo sveto obhajilo. Leto kasneje pa je prejela obilje svetega Duha pri birmi v župnijski cerkvi svete Marjete. Rasla je kakor konoplja. Ljudje so jo radi imeli, Bog pa še bolj.
Oče Bepi je otroka zelo pogrešal. In kdo je ni?
Učil jc mlade loške fante meriti in krojiti in se do polnoči sklanjal nad svojo ’’singerco”. Vandral je po Tirolski in Koroški, štiri ameriška leta pa so mu zgradila novo hišo. Samo štirim mojstrom je bilo izročeno obrtno dovoljenje po starem loškem cehovskem pravu. Po prvi svetovni vojni je preplavila deželo pod Triglavom inflacija, to je bila letina suhih krav, zato je kadil le polovičke.
Neko čudno ozračje prične rasti med brati in sestrami, kadar ne živijo skupaj. Med seboj si postanejo dražji, pa se tudi skrivnostno odtujujejo. Klic krvi je močan, še močnejši je klic duha, to je klic z drugega brega, ko duh prerase stvarnost telesa. Od Bog ve kakih silnic božje previdnosti prihaja? To je neka božja odtujenost, ki jo presvetli božja pričujočnost. Naj razložim.
Ali sem kdaj sploh sanjal, da bom ostal tu na pesku velikega Gangesa?
Ljudje čakajo nate in ti postajaš človek za druge. Hodiš od znamenja do znamenja, padaš od žeje in omaguješ od vročine, spodrsuješ v spolzkem ilnatem blatu, pa te sprejmejo v revni koči in ti umijejo razbolele noge ter polože pred tabo revno večerjo od svojega srčnega bogastva. Stari bolnik v koči, ki pričakuje zadnjega blagoslova je tako podoben Križanemu. Ti mu daješ blagoslov, a njegov je izdatnejši. In kadar se zdi, da ne moreš več in bi rad na počitek, morda domov, ko te vabijo številna pisma, te okorajži sveti Avguštin, — če so zmogli ti in ti, zakaj ne bi ti —. Naenkrat začutiš, da si v čolnu, ki ga krmari sam Jezus.
Spomini se sklanjajo čez preteklost. Moj Bog, spet me je zaneslo.
Od časa do časa se naša Gričarka oglasi. Razcvetela se je zares v prav čedno dečvo.
»Ja, pa povej, koga imaš rajši, mamo ali teto?«
Odrezava kakor je. odgovora ne boš zlepa dobil od nje. Menda so hribovci manj zgovorni, bolj naturni in jih griči učijo tišine? Molk je velik učitelj. Za nas je postala prava zagonetka.
Starejše sestre so pričele ubirati pota v bodočnost. Postaviti se na lastne noge, še preden potrka sosedov fant na vrata in se, seveda diplomatsko ustavi najprej ”pri mamci”.
Usnjarna se je zaprla in korajžna Tinca je z nekaterimi dekleti odšla na težaško delo v opekarno. Slabotnejšo Pavlinko je mama poslala k šivankarici na cesarsko cesto. Ta mojstrica pa je imela hčerko močno
V slovenska obzorja in čez
Mogoče ne veste, da...
—	da je slovenska Komunistična partija nameravala zgraditi Titu (potem, ko je že imel okrog dvajset rezidenc) vilo v Logarski dolini, toda ko so diktatorja nekoč pripeljali na ogled tistega alpskega bisera, je bilo zelo slabo vreme z dežjem in meglo in Tito je rekel slabe volje »Kaj ste me privlekli v to grapo!«, zaradi česar je k sreči nameravana gradnja odpadla...
—	da je v Italiji od 150 do 200 katoliških knjigarn (in od 800 do 1500 laiških)...
—	da je Slovenska akademija znanosti in umetnosti šele med nemško okupacijo dobila z Rupnikovim dekretom naziv »slovenska«...
—	da je časnikar Marjan Bauer v članku v ljubljanskem Delu od 6. junija t.l. postavil rimskega pesnika Juvenala, ki je živel med prvim in drugim stoletjem po Kristusu, v »začetek našega stoletja«...
—	da se 12 milijonov Italijanov bolj ali manj občasno zateka k 170 tisoč vedeževalcem, kolikor jih živi v Italiji...
—	da je pokojni Josip Vidmar imel dve vili, Duki-čevo v Ljubljani in vilo v Strunjanu...
—	da sta celjska in šentjurska podružnica Svetovnega slovenskega kongresa sklenili predlagati Svetu kongresa, naj izreče nezaupnico Spomenki Hribar, predsednici konference SSK za Slovenijo, in jo razreši vodilne funkcije v omenjeni Konferenci...
—■ da ljubljanski dnevnik Slovenec kaže dosti več zanimanja za zamejstvo in zdomstvo od ljubljanskega dnevnika Delo, saj ponatiskuje članke iz zamejskega in zdomskega tiska...
—	da je v nedeljo, 10. maja t.l., italijanski katoliški dnevnik LAvvenire izšel v 199.450 izvodih...
—- da je v zbirki »Civilta detla memoria«, ki jo je začela izdajati založba Edizioni Studio Teši v Pordenonu in v kateri sta predvideni tudi knjigi o dveh slovenskih osebnostih, pesniku Kosovelu in mons. Jakobu Ukmarju, izšla biografija znanega tržaškega komunista Vittorija Vi-dalija...
—	da bo izšel v francoskem prevodu roman Borisa Pahorja Onkraj pekla so ljudje...
—	da so v Zambiji rešili veliko življenj z zdravili, ki so jih prinesli študentje iz Slovenije in jih je podaril Lek Ljubljana...
—	da je Družba Jezusova odgovorna za 1.370 vzgojnih ustanov v 65 državah, v njih je okoli 81.000 profesorjev, med njimi 6.000 jezuitov, celotno število učencev in študentov pa je okoli 1.800.000 letno...
svilnatih las in kadar je igrala Marijo na domačem odru, o to je bila posladka za oči! In jaz sem rad potrkal na okno, da pozdravim Pavlinko pa tudi tisto Irenko, ki je ni bilo lahko pozabiti.
Bila so leta revolucije. Mlade fante so vsrkale vojaške kasarne, pogoltnili hribi ali koncentracijska taborišča. Le naša Anka se je poročila, morala pa je skozi vse postaje križevega pota. Nanjo čaka še druga, novelica spominov.
Za god smo materi prinašali darila.
Tistim, ki smo se še potikali po šolah, je bilo treba potrkati pri Tinci in Pavlinki.
»Ali me res imate tako radi?«
Takrat se je v nas nekaj zganilo, kar bi bilo nemogoče prevesti v besede. Človeška čustva so se stekala navznoter ne nevzven. Nihče jih ni hotel razstavljati. Svet se vrti in z njim se vrti človek.
»Les extremes se touche« pravijo Francozi. Skrajnosti so v tesnem dotiku. Danes prevladuje druga skrajnost. Prijatelj, kateremu sem namenil pismo, seje na vsa usta krohotal, ko sem mu poročal o vtisih svojega prvega obiska.
Tako ni bilo lansko, ne predlansko, poljub, poljub, poljub, tu vse gre v poljub-ljansko...
Naš bohemski Janko se je materi včasih približal in ji hudomušno zatrjeval, da je Marjeta njegova edina ljubezen. Skušala se ga je otresti, pa ji je zapel, Jutri bo nedelja, kako sem jaz vesela, v cerkvico bom šla, ha, ha, bom svojega ljubega videla, ko v puščico je pobiral po meni se je oziral, tolk’ jo je naprej molil, da dinarja je dva falil_________
»Glej no mamo, samo dela se, da tega ne mara.«
Ko je mama slišala Anko, je odvrnila — »Trape«.
Odšla je v kuhinjo in nam pripravila cvrtje, boljše kot za predpust...
A takega praznovanja Minka ni doživela.
Delala je trdo, ker so to zahtevali hribi, ki so rastli visoko med kraškim in alpskim svetom z napol rdečo prstjo, ki se je tako pestro ujemala z zelenjem praproti in mahu in s kakor škratom podobnimi okamenina-mi. Ravnin je bilo bore malo, skromne sproščene v poljane, v katere SO bili zasidrani kolovozi z brezami v ozadju. Vsak pejsažist bi se tod ustavil in poskusil ujeti v platna silhuete jutrov in večera.
Pridne roke so tu veljale več kot denar in pošten obraz več kot obleka po modi.
O počitnicah se je zmerom imelo, da zaslišim rezanje pluga, pokanje bičev, nakladanje parizarjev in odmev rovnic, praskajočih po ozarah. Predvsem pa moram k teti, v njen dom, ki je dišal po medu in mleku in po piškotih in moki, ker je imela edina v tistem blaženem kraju majhno trgovinico. Njena ljubljanska
leta pri veletrgovcu Jelačinu ji niso dala miru in zaradi njenega biznesa sem prvikrat videl tisto veliko mesto, ki me je privlačno držalo na vajetih spomina in domišljije, pa tudi nekoliko strašilo, ker je teta v mestu pripravljala prostorček za moje latinske razrede.
Moram spet videti Minko v lesenih cokljah vrtečo se okrog dveh krav in poslušati šumenje mleka, ki vrši v golido.
Tisti spomini na poletne večere me vodijo v esha-tologijo angelovega češčenja ob zvonenju z mojih priljubljenih hribov svetega Urha in Marije Vnebo vzete v grajski cerkvi. Kadar se je pa pridružil njima še zamolkli udar zvona pri sveti Neži v Podbrezju, je prehajala simfonija v svojo polnost. Prižgati je bilo treba le leščerbo in pokleknili smo pred ikono Jezusovega obličja svetega sindona. Sosedje iz Matjaževe hiše so nas že prehiteli z večerno liturgijo, ko se je luna pripeljala pod okno in osvetila tisto belo cesto, ki je stekla ob hiši in hitela proti Dobrovi.
Ram Ram, Sita Ram. Zakaj mi trkajo na ušesa molitveni obrazci hindujskih žen, ko se vračajo utrujene z bazarja? Vsak korak jim poje kot melodija in tako iz srca, da me gane. Ponavljanje molitvenih obrazcev in premikanje jagod v spomin Jezusove martre se z vso milostnostjo dotika vlaken duhovnotelesnega, ko poslušam in čutim prisotnost božjega Duha in skritih angelov. V molitvi smo tako blizu z vsemi molitvenimi rodovi od muslimanov, hindov, budistov do animistov temne Afrike do gričarevine.
Prikaže se sosedov Peter. Slabotno bled, postaja v luči oljenke še bolj asketsko koščen. Vsaj šest let bi mu prisodil, pa jih ima že deset. Je eden sinov naj bogatejšega v vasi, Kocjana, enega najbolj zdrgnjenih grun-tarjev, ki na večer nikdar ne prižge svetiljke, ker je ’’smrdljivec” predrag.
Minka ga vprašuje, šepet je komaj šumenje ust. »Po kaj si pa ti prišel, Peter?«
»Luč sem prišel gledat.« Tisti Petrov ”el” je bil le grgrajoči er in se je skoraj zadrl v molitveno nihanje, da sva z Minko s težavo pridrževala smeh in je bilo slišati le oazo tetine molitve.
»No, Peter, drugo desetko častitljivega dela boš pa ti odmolil.« Teta je s tem hotela premostiti natrgano valovanje. In Petrov glas je bil malček okoren, a močnejši kot smo ga pričakovali, z naglasom ljudi onstran Petkovca.
»Ki je za nas v nebesa letel.« Trenutek tišine je obstal nekje pod stropom, a nama z Minko se je udrlo iz grla v smeh, ki je bil bolj podoben bučanju, dokler ni tetin rožni venec oplazil po najinih hrbtih, katere je še zmerom stresal smeh.
Dečko je bil prepričan, da se mu smejeva zaradi njegovega pogrkovanja in si je obraz zakopal v dlani. Kdo od naju naj bi vedel, da ima ljudstvo tam med žirov-skimi in za petkovskimi hribi bogatejšo domišljijo s poglobljeno pobožnostjo. In zakaj ne bi Jezus v nebesa zletel?
Vladimir Kos
O pesmi, ki je obstala v strunah
»V črni okvir,« sem rekel, »dal jo bom — to je tožba za greh.
Človek človeka muči.
Mar ne v različnih časov kleteh, komaj dostopnih, s kavlji v stropih ?
Mučilci najdejo to, kar je naj lepše: dušo.
Z muko razgalijo skrito dno.«
Pesem obstane v strunah.
Vprašam jih: »Ali ni vsako zlo gnilo v resnici? Rak, ki v zdravo telo se vsrka! je s slo?
Polno moči Lepoto stisne v naročje, vzame ji dih.
Toda Lepota, luč nesmrtna, v teme objemu trpi.«
V	sebi spet čutim moč za sozvočje strun. »Poznate — Srce?
V	vrtu iz oljk za hip je zrlo vse čase, zrlo gorje, zrlo in trepetalo s srci,
in zanje šlo je v smrt.«
Eni so rekli: »Kristus!«
Drugi so šli v svoj svet, star in trd.
Teta Lizabeta je Petra pohvalila, sama pa je do konca speljala tisto večernico, katera bo v življenju mojih spominov še dolgo ostala.
Spomini, kam drvite? Lovim njih karavano. Vsak odlomek le teh hoče imeti prvo mesto. »A jaz se bojim njih gneče,« kakor pravi eden bojevnikov v romanu Sienkieviča, menda je zgodbi ime z Ognjem in mečem.
Danes je nedelja. Zvon pri župnijski sveti Marjeti vabi k deseti. Temno oblečene žene, premikajoč se v procesiji mečejo čudovite silhuete po beli kot z apnom pobeljeni cesti poldrugo uro hoda. Prehitevajo jih dekleta v rožastih rutah, izpod katerih se vsipajo kostanjeve ali pa pšenične kite. Fantje imajo svoje suknjiče napol obešene preko ramen in s klobuki postrani skušajo ustavljati dekleta in se z njimi prerekati.
Po cerkvi zadiši praznično od sveže naškrobljene-ga perila in kadila, ki ga vihtijo mašni strežniki, preko katerih riše sonce mavrične odtenke lijoč skozi mozaična okna.
Klopi se jadrno polnijo. Kdor je prvi, dobi sedež. Nihče mu ga ne zavida. Na levi klečijo žene in dekleta, na desni zasedajo moški, fantje pa varujejo zadnje oddelke in iščejo po dekletih. Ker je v cerkvi začuda tiho, se tudi moška mladež umiri in skloni glave. S kora udari mogočen šum novih orgel.
Tabernakelj je ves v zlatu in žari od sveč, med katere redovedijo srebrne lilije in veselo strmijo vrtnice v klečečo cerkev. A mene vleče k sveti Marjeti, ki trpi med freskami pod rabljevim mečem na levi strani oltarja.
»V imenu Očeta in Sina in svetega Duha« intonira mladi župnik Stanko, ki je pustil svete Tri Kralje osamljene, pa ga še zmerom vleče v skrivnost nazaj na goro in med tiste dobre gorjance, ki jih oltar moderne še ni osmodil. Kakor Gašper, Miha in Boltežar že zmerom radi poklekajo pred sveto Družino z rožnim vencem v rokah.
»Ti, v naši cerkvi se ne spi«, me dregne teta.
»Pusti ga no, pot ga je zmagala« slišim Minko. Zdaj sem spet buden in nekaj kakor molitev mi prihaja na usta nekje od znotraj. Strmim, strmenje je molitev.
Spet zapuščam svetišče, a mučeništvo svete Marjete me spremlja. Gledam moške nekoliko ukrivljene od tedenskega garanja in od krepkih zamahov kos po vzpetinah. Hodijo počasi, nabijajo tobak v svoje cedre in prisluhnejo od časa do časa gospodinjam, ki so postale zgovornejše.
Brhki valovi potoka Šujice mežikajo srebrno vate, sonce na cesti ti pa skoraj jemlje vid, dokler te ne sprejme tišina, hlad in sonce z obeh strani zelenega gričevja. Kdo bi ne obstal vsaj za hip, saj ti smreke same dvigajo glavo, da zastremiš preko njih v brezoblačno nebo. Če bi bilo dano Amerikancu Robertu Frostu v to zelenomodro čudovitost, bi spet zapel — zaljubil sem se vate, gozd, a veže me obljub skrivnost, prej ko zaspim, moj temni gozd, še dolga pot bo v to skrivnost...
Po kosilu me naši ženski pošljeta k Mihovcu. Pod kozovcem zbijajo fantje svoje vragolije, možje pa znak leže, modrujejo pod sencami jakobčkov, katerim lica že pridno rdečijo. Kmalu jih premaga spanec. Sveti Vid je že odšel s koši rdečečrnih češenj proti mestu, a še odmeva fantovska pesem, ko se dan nagiba proti za-padu — Jutri bo sveti Vid, češnje zorijo, fantje po travnikih travo kosijo, vsak ima svojo koso, ostro nabru-šeno, jutri pa, ko bo svit, gremo kosit —
Dan se je že čisto zožil, ko z Minko prebirava staro mohorjevko Gregorčičevih pesmi. Veliko jih znava na pamet in recitacija je kosanje, kdo jih zna več. Preko Soče pa pristaneva v tišini, ko najine glave le napol razumeta — Oj vrni se, človek, v prvotnost nazaj — Samo slutiva preroka, ki govori narodu za jutri.,, Tam, kjer so stale ponosne smreke in za smrečjem gozdovi hrasta in debelih srebrnosivih bukev, je ostala poseka in na njej stoje danes ponosne hiše, nekatere se vzpnejo kar v dve nadstropji, z elektriko in vsemi mogočnimi pritiklinami moderno hitečega časa. Nagelj ev in rožmarina ne stakneš več, pač pa je vrt poln bogato košatih tujih cvetov.
Pogrešam sveže arome z gričev, ko je medila smreka in so se armade čebel vsipale iz hoste in spet vračale. Zadaj za vasjo izdihava kiselkasti plin tovarna za barve.
Pravijo, da se gori po robovih razredčenega gozda še najdejo borovnice in če imaš srečo tudi jurčki z bogato čokoladnimi kapami, všeničke in lisičke. Z vrha kraljuje stolpnica, to se pravi razgledni stolp, do katerega se lahko pripelješ s fickom ali limuzino, če jo imaš, saj je cesta navrekreber asfaltirana. Kako se je znanost in tehnika pa tudi tuja učenost pobratila z včerajšnjo
»Javnost« pritiska
15.	maja letos je bil na prvi strani Primorskega dnevnika objavljen članek o izvolitvi Drnovškove vlade, ki ga je napisal Bogo Samsa. V drugem odstavku je pisano, da Demosova opozicija »ni vztrajala na obstrukciji, na bojkotu in je popustila zaradi zelo ostrega pritiska slovenske javnosti, ki...«
Sprašujemo se, kdo je ta »javnost«. Že od leta 1990 slišimo razne očitke »javnosti« strankam, ki so bile dosedaj na vladi. Pred časom je Lojze Peterle na nekem srečanju njegove stranke v Portorožu izrazil zelo zanimivo misel: če časnikar slučajno kaj izve iz druge ali tretje roke. je to že »javno mnenje«. Potemtakem bi bilo »javno mnenje« tudi to, kar bi kak časnikar slučajno slišal v kaki kavar-
ni, kjer bi se npr. Marij Maver, Sergij Pahor in Saša Martelanc kritično pogovarjali o Samsovem poročanju, da o raznih pismih uredništvu PDk-a s strani bralcev — tudi glede Samso-vih člankov — niti ne govorimo. Po tej logiki bi moral Samsa zapustiti mesto dopisnika iz Slovenije, saj bi nanj pritiskala »javnost«...
Zasluge levice, laičnost SKGZ in še kaj...
Boris Peric je na XVIII. občnem zboru SKGZ dejal, da se mora le-ta preobraziti v »laično, odprto in levo usmerjeno organizacijo — tudi kot sredstvo za oblikovanje močne laične levice, ki bi jo sestavljali Zeleni, DSL, SKP, Liste občinske enotnosti in podobne sile, "kajti, kar smo Slovenci dosegli, smo dosegli z močno
levico”«. Peric je tu popolnoma pozabil na negativen odnos te "močne levice” do nastajajoče slovenske šole v 40. letih, za katero nima skoraj nobenih zaslug, ter na politiko, ki jo več let vodi ta levica do nas Slovencev (npr. zavezništvo PSI - Lista za Trst, občinski in pokrajinski statut itd.)
Na splošno se na občnem zboru SKGZ kljub vtisu o epohalnih spremembah ni zgodilo nič posebnega. Laična, še bolj pa levičarska usmeritev te organizacije ni bila nikoli v dvomu, tako da so bili sklepi tega občnega zbora v bistvu le potrditev dejanskega stanja. In če je že bila javno in uradno določena laična usmeritev SKGZ, kaj delajo v njenem glavnem odboru posamezniki, ki z laičnostjo oz. z laicizmom nimajo (ali bi ne smeli imeti) opravka? Ali bi ne bi-
lepoto, s katero je nagradil našo zemljo Gradbenik vsega stvarstva. Ali je človek zboljšal tisto čudovito prvot-nost, o kateri govori naš prerok?
Spet sem zašel in žal mi je, a s spomini se ne da prerekati.
Pri štacunarjevi Betki mora postati človek podjeten.
»Doto si pa kar sama pripravi« ji je tako mimogrede, kot bi bilo to samoumevno omenila teta. »Denar lahko dobiš povsod, le poiskati ga je treba. Hribi ga imajo na pretek.«
Dekle je razumelo in z dekleti njene vrste je bilo že v dogovoru. Gruntaricam ne bo treba, da smo pa doma na malih krpicah zemlje. Drva, sadovi, posebno gobe in jagode bodo naše branje. Postale so branjevke. Denarje v gozdu in naših rokah. Njive in vrtovi so bili dodelani, podjetnost je rasla.
Ena najbolj gibčnih nabirateljic tega ljudskega blaga je bila naša hribovka. Tako smo jo klicali, kadar se je oglasila doma z velikim pletenim jerbasom sladkih malin ali še večkrat modrosrebrnih borovnic.
Včasih me je zvabila, da sem se zapodil nad Podgorci, kjer so čumeli lepi domovi posejani po rebrih. »Moja košara je pretežka, posebno, če nič ne izkupi-va. Povprašaj, če kupijo borovnic.«
A moje misli so se podile za škorci, noge pa za vevericami. Bil sem že od otroških let sila pozabljiv. Naslonjen čez plot in v strahu pred lajanjem sem klical za ženskami, če prodajo kaj borovnic.
Delovne gospodinje so me začudeno gledale.
»Kje naj jih pa vzamemo? Jagode so gori za meni-šijo!«
Vedel sem samo, da sem spet enkrat pogorel, ker je med prodajo in kupčijo velika razlika, z zadnja beseda mi je padla iz mojega zrajtala.
»Nobena noče pro...« Ustavilo se ml je nekje sredi grla.
Tam ob košari pa je obsedela branjevka. Le oh, oh se je izvilo iz nje. Pa ena cela poplava graje.
»Človek bi se zjokal nad tabo. Saj ne znaš ločiti trave od solate. Buček.« To zadnjo besedo je tako zategnila, da zadnjega zloga sploh slišati ni bilo. Obrnil sem ji hrbet in zavpil.
»Hribovka!« Pri tej žaljivki se je preprosto dekle na vse grlo zasmejalo.
»Na tukaj imaš nekaj točk,« Pomenile so milesni-ce, ki sem jih urno pričel zobati in prepira je bilo konec. Takrat se je dogovorilo, da me bodo dali v latinske šole. Le kakšen študent bom!
Domov sva prinesla skoraj polno košaro neprodanega. Mama je borovnice stisnila v izborno pijačo. Nekaj steklenic je ostalo za tiste dni, ko smo hodili v Ras-kovec sekat gorevce.
Drugi dan je odhajala. S sestro Anko sva jo šla spremit do Stare šrange.
»Kdaj prideš spet?« Rok si takrat nismo podajali, tudi objemali se nismo. Tisti časi še niso prišli in če bi jih tudi ne bilo, ne bi izgubili Bog ve kaj. Pomahala nam je z roko in se spustila v hrib.
Čez čas sem se obrnil. Stala je na parobku in zrla za nama. Potem seje hitro obrnila in izginila za ovinkom. In že ni bilo več naše Minke. Vzela jo je hosta in veliki Klanec.
Ali je teta res mislila na Minkino možitev, ko je hvalila njene prihranke, ki so se nabirali pri dobričini, sivolasemu in skoraj že plešastem župniku, vem toliko kakor za svojo zadnjo uro.
lo	bolje, da bi pristopili k drugi krovni organizaciji, ki je svetovnonazorsko njim bližja, in jo s tem okrepili ter omogočili tisto dialektiko in zdravo tekmovalnost znotraj manjšine, ki bi slednjo samo okrepila?
Šetincev model promocije Slovenije
Tednik »IN«, ki ga izdaja Mednarodno Tiskovno Središče v Ljubljani, je v št. 16/17 24, aprila letos objavil uvodnik Mileta Šetinca z naslovom »Vlada je padla, naj živi vlada!«. Šetinc ne prikriva svojega zadovoljstva ob padcu Peterletove vlade, saj bo po njegovem mnenju nova, Drnovškova vlada manj ideološka in se bo posvetila reševanju gospodarskih problemov.
Do tu nič novega. Mile Šetinc pa navaja svojevrstne vzroke za Peterletov padec. V drugem odstavku pravi, da je Lojze Peterle »z nenavadno agresivno promocijo svoje stranke preko državnega aparata, ki mu je bil na voljo, dodobra prestrašil večino laičnih strank, ki so videle v tem nevarnost obnove klerikalizma oziroma ponovne politične dominacije cerkve (tu bi bil avtor moral rabiti veliko začetnico, op.p.). S svojo znano nesposobnostjo in ignoranco pri koordiniranju dela vladnih resorjev je diskreditiral vso vlado in tako spodbudil vladne partnerje k razmišljanju, kako bi se pred bližajočimi volitvami znebili tega bremena.«
Tako. Stvar bi ne bila tako pomembna, če bi ta članek ne izšel v reviji, ki je menda namenjena promociji Slovenije v tujini. Mile Šetinc pi-
še to, ko ves svet ve, kdo je s svojim obnašanjem tako doma kot v tujini diskreditiral slovensko vlado, pa tudi Slovenijo. Predolgo bi bilo obravnavati problem »klerikalizma« v Sloveniji, pa tudi brez pomena: v razvitem svetu takih polemik ne poznajo in jih tudi ne zanimajo. Glede promocije raznih strank pa je stranka, kateri pripada Mile Šetinc, imela v medijih, ki so del državnega aparata (npr. radio, televizija itd.), gotovo več prostora kot Peterletova. O vladni nesposobnosti v gospodarskih zadevah pa ni vredno razpravljati, saj je znano, kdo je v parlamentu blokiral zakone, ki bi utegnili sanirati slovensko gospodarstvo.
To je torej model, ki ga za uspešno promocijo Slovenije v svetu ponuja Mile Šetinc. Lep primer strokovnosti in razgledanosti, kajne?
Joie Cukale, akvarel.
Fantje so od časa do časa povpraševali za tistimi tremi lepoticami Zalko, Haneto in Minko, pa so jih v svojih fantovskih seznamih imeli za prevzetne.
Vendar so se oglasile na žetvenem plesu.
»Prevroči so nekateri dedci« je ugotavljala trojka.
»Fantje so bolj pametni. A kadar se opijejo, so kakor ogenj«, je pogosto prebijal na sestankih skrbni župnik. »Dekleta, lahko vam osmodijo peruti.« Pridrževal je besede in oko se mu je sprostilo po sklonjenih glavah mladenk, ki so ga dobro razumele.
Zakaj se Minka ni omožila? Tudi nobena ostalega trio ne? Ali so se tako zakopale v zemljo, da so pozabile ustvariti si družino? Ali so materialne neprilike, ki prečkajo to človeško blaženost, kdo ve? Ali je to neka lojalnost, ki jim podzavestno nalaga dolžnost, da skrbijo za pomladek svojih bratov in sester, kot se dogaja na Irskem? Zvestoba s posebnimi čistinami v srcu, ki razsvetljuje domove in vasi po Sloveniji.
V pismu naslovljenemu meni z začetnico — ’’mojemu daljnemu bratu na vzhod”, je omenila, kako so se ji dotaknili verzi, ki sem jih poslal v natisk — ne spominjam se več kateremu tedniku —
Ujela si mi srce z očmi svojimi sinjimi, ko sem strmel za lepoto tam na pragu moje mladosti.
Takrat sem prešteval postaje svojih poti in iskal za zvezdami, kam me hoče imeti Gospod. Morda je bil vtis pred brezjansko Marijo, morda takrat, ko sem klečal pred Michelangelovo Pieta v Rimu sredi brazgotin svoje ranljivosti v letu 1945, ko moj svet je v ognju gorel, ko sem od bolečine norel kot tiger v bok zadet...
Na pohodu skozi imperijalni Rim in skozi katakombe, ki so se odprle tudi moji domovini, zroč na mučence in mučenke okrog Koloseja, je neko vprašanje zahtevalo moj življenjski odgovor — Kam?
Slišal sem Njega, ki je klical zdaleč in tej moči se je bilo zelo težko ustavljati, dokler se ni izreklo nekje iz globin —
»Tukaj sem. Pošlji mene.«
Kmalu za tem sem pristal na obrežju Gangesa. Vez solidarnosti s prijatelji in prijateljicami od včeraj seje poglabljala, posebno pa z mojim domom. In Minka je vstopila v to lojalnost.
Spomini skačejo kakor filmski dogodki. Vsebino drame ti narišejo prve slike, potem se pa zastori spuščajo nazaj, venomer nazaj, kakor na primer pri Pa-sternakovem dr. Živagu.
Spet moram seči nekaj let nazaj.
Zdaj mi Minka že nekaj mesecev ne piše več. V zadnji kartici s tresočo pisavo sporoča, da jo pisanje utruja, a da zmeraj več misli in moli zame. V Anki-nem pismu pa stoji, da je pred tedni padla s stola, iščoč neke ključe in si poškodovala hrbtenico.
Ne vem, zakaj mi prihaja v goste tisti dogodek, ko je prijokala s hribov. Saj ji ni bilo več kot šestnajst let. In pri tistih letih dekleta postajajo samosvoja in nerada jokajo.
Bolj kot usta so jo spraševali naši pogledi, kaj se je zgodilo?
»Teta me je.«
»Nagarbala?« se je izvilo iz naše razjarjenosti.
»Natepla me je«, je hotelo dekle omiliti grobo vprašanje.
»Bila sem utrujena. Prejšnji dan sem nosila hrušk poln jerbas z visokega Korena. Zjutraj bi pa še rada malo potegnila, pa je teta završala name, vmes pa že-brala rožni venec. Molitev se mi je uprla. Kako boš odgovarjal na tako ropotanje? Tvoja molitev je ropot ne molitev, sem ji oponesla, pa je začelo padati po meni.«
»Tako mi je žal, da sem te dala v hribe,« je vzdihnila mama. Čez čas pa je dodala.
»Teta ni nikoli imela otrok. Saj ne ve, kaj so otroci.«
Čez teden dni je Minka postala nemirna. Niti dom niti sosedje je niso mogli zmiriti.
»Zakaj nočeš ostati pri nas?« smo ugibali.
»Tukaj vas je dovolj, tete ne smem pustiti same.«
»In če te spet nabriše?«
»Kadar je teta prebridka, grem v gozd pogovarjat se z drevesi, vevericami, jagodami in jurčki.«
To je bil klic hribov in solidarnosti z osebo, ki ji je vendar vso mladost stala ob strani. Minka je bila svoje vrste poet.
Natančno čez en teden se je prikazala teta med vrati in prinesla klobas in štrukljev. Za njo pa se je čez uro ali dve pripeljal Žontov stric s klaftrskimi bukovimi poleni iz tetine bukovine.
V enem časopisu iz hladnega Toronta sem pobral svoje ime in moji bolezni so dali ime rak na jetrih. Vročica bengalske malarije se je zarila v filarično vročico in žleze so pričele zatekati.
»Zakaj ne poveš, da si tako hudo onemogel?« so mi pisali iz Loga in Minka je zvedela in se hudovala nad pokojno mamo, ki se je poslovila nekaj mesecev prej. »Moj Bog, mi te bolj rabimo, kakor mama.«
K sreči se bolezen ni sprevrgla v raka in je novica prišla prerano ali pa, kdo ve? Solz za mojimi, ki so odšli, nisem premogel. Nekje v prsih pa je tiščalo kakor kamen. V mandarski bolnišnici ob skrbni roki Sestre Barbare in dr. Ehrlichove pa me je zdržalo na površju tiste gozdne planote Rančija. Živčna depresija mi ni pustila niti za kanček spanja. Da nisem izgubil svetlobe razuma, sem nenehno uporabljal zdravilo, ki mu je
bil ime Jezus. Kamen, ki me je težil in obležal v meni in ga nihče ni mogel odvaliti, se je ob tem imenu nekega jutra razletel. Čez dolgo let so se mi vlile solze in jaz sem vstal ozdravljen. Solidarnost misijonske Cerkve, ki je molila zame, me je izročala popolnemu zaupanju v pričujočnost Tistega, ki me je dnevno krepčal s svojim Kruhom. On nas napisuje ne le na svoje roke, marveč v svoje Srce...
Iz Loga, tam na sončni strani Alp je završalo semkaj nad Rdeči most ob Gangesovem kanalu. Pismo je bilo toplo in polno zaskrbljenosti, a tudi opomina.
»Le kako si se mogel odločiti za pot v sovjetsko ledenico? Saj te bo mraz strl in ti nisi več mlad?« Takrat je Mati Terezija zaprosila škofa, da me odpusti vsaj za eno leto na pomoč sestram v Moskvi.
Le naša Goričarka ni oponesla.
»Razumem Terezijo, ki ne more pustiti svojih Sester brez duhovnika. Prav je, da podpreš misijonarke, ki so došle talit sibirski led. Saj tudi jaz nisem mogla pustiti tete same...«
Bila sva na isti valovni dolžini.
Moj sen ni bil sen kake kresne noči, marveč sen Rusije, ki išče svojo dušo. Zraven tega pa še skrivnosten mik tistih ruskih rodoljubov kot so Dostojevski, Maksim Gorki s Pasternakom, Eseninom, Solženicinom in Solovjevom o mističnem poslanstvu vzhoda. Preroška poslanka z nebes je spregovorila, a Fatimi je ugovarjal istega leta s svojo revolucijo Lenin. Cerkvi je torej danes treba na okope.
Minka tega ni izrazila, a slutila je moj sen...
Pogledati bi bilo dobro globlje za kulise življenja. Zreti za zadnjimi popotniki, ki izginjajo za ovinki zgodovine. Prisluhniti zadnjim ropotom verige pri vodnjaku. Ko mrak časov pripira dnevom oči, ko še ne sanjaš in ne spiš, pa tudi nisi čisto buden v polža vesti hrepenenja po tistem svetu, ki ga še ni, a že prihaja in se bo morda skoraj spremenil v novo nebo in novo zemljo, o kateri govori apostol.
Moja sestra Minka je zdaj že prijetno ostarela in novice prihajajo, da je obležala in da jo hrbet močno boli. Mislim na cajne in na tisoče jerbasov, ki jih je preneslo čez hribe in doline dekle naših gričev.
Moj dnevnik samuje že kar dober teden. Pa sem pretruden, da bi se mu zaupal. Študij, kako uskladiti indijsko duhovnost z Ignacijevo, me je utrudil. Indijski preroki Kabir, Mirabai, Vivekananda in Ramakri-šna z Bramopadajem in Tagorejem me bogatijo, a ostajajo sopotniki visoke filozofije in me puščajo hladnega. A meni manjka gorečega Grma, zato moram v tempelj, kjer pravi ogenj ogreva, tja v evharistično Prisotnost. To poslušam zvonove Sijona. Počasi vstopam v sredino, ta mi tudi pripoveduje vsebino te zgodbe.
Rad tudi zadremljem. Počitek v Gospodu, se tolažim, kadar me prebudi zvonenje s stolpa našega asra-ma, ki mu pravimo Počitek na Sijonu.
Pozvoni telefon.
Ne kot ponavadi s predirljivim, skoraj oglušujočim drdranjem, marveč bolj ko beseda pevca Otona — potrkalo je v meni —
pretenko presrebrno kot da peščeno zrno je v okno priletelo.
»Halo!« Čakam, da se oglasi z drugega konca žice.
»Kdo kliče?« ponovim.
»Jaz sem tu. Ugani, kdo te hoče?«
Radovednost v meni se stopnjuje in raste kot živo srebro na soncu, posebno ker je glas onstran vilinski, skoraj romantičen, zanimiv in očarljivo melodičen.
»Ali se nisva srečala pred kratkim, saj veš kje?«
Zares, bil sem doma, menda na poti iz Rusije na vzhod. Kaj naj odkrivam neznanemu ženskemu glasu tam onstran, koliko znank mi je križalo pot?
»Daj mi vsaj ključ, da odkrijem tebe, na primer kraj, ulico, kolegij, pred katero cerkvijo si me ustavila.« sem spraševal.
»Aj, aj« se je sladko zasmejalo na oni strani. »Kaj res ne poznaš mojega glasu?«
Čudna nestrpnost je rasla v meni in izzivala razpoloženje nepočakanosti. Skoraj užaljen sem rešetal imena, ki so v mojem življenju veliko pomenila.
Mojo telefonistko je spet zlomil smeh, a bil je prisrčno tekoč, kakor potok Bele ali šumeče Lubije in še bolj srebrn kot tiste gorske struge, ki se zlivajo v jezero Sedan, nekje za kavkaškimi gorami.
»Joj, koliko jih imaš v mislih«, ljubosumje, bolj narejeno kot resnično je lilo iz nje. Postalo mi je vroče in mislim, da sem zardel. Sogovornica pa se je čudno skrivnostno šepetajoče razgovarjala z mano in jaz sem ugibal, ugibal.
»Minka.«
Iz telefona je vzvalovila pesem SLOVENIJA, ti LJUBEZEN MOJA.
Zbudil sem se iz spanja in iz sanj. Za kanaiom Gangesa je vstajala zarja, rdeča kakor makov cvet. Zlatila je zeleno ravan do Balasorja. Meni pa je bilo žal za sanje. Rad bi se spet vanje potopil. Bile so z menoj ene tistih noči, ko se je rojevala nova država pod Triglavom in njen porod ni bil lahek.
Po desetih dneh dobim pismo iz Loga, črno obrobljeno.
»Našo Minko smo pokopali zadnji petek. V deliriju zadnjih dni, je večkrat klicala tvoje ime, dragi stric«. Tako nečakinja Metka.
Tako kliče domovina. Del njenega simbola je bila naša Minka, del čistosti, zvestobe in trpljenja. Zdaj sva si še bolj blizu, ker so se stopile razdalje prostora in časa.
Verujem v življenje sanj in spominov. Poslala jih je Minka, njen poslednji dar tisti dan, ko je njena sveča ljubezni in trpljenja dogorela. Hvala ti, sestrica, za vse. In ne pozabi name in na nas s svojih nebeških gričev na Novi zemlji in na Novem nebu, kot nam zagotavlja apostol.
Vladimir Kos
Pesmi
Japonski sen
Tako sem sanjal tisto tropsko noč.
Gospod, naš Bog, zemljo je preustvarjal.
»Hej, Vladimir,« mi reče smehljajoče,
»bi hotel, da premenim kakšen dar?«
»Gospod!« sem vzkliknil. Ni bilo me strah: saj z Njim se da najlaže govoriti.
»Preveč pri tleh živim, v predmestnem prah u — ko krila bi imel za let čez zid...
čez zid okrog bogatih, važnih hiš, čez zid, ki skriva klopčič nitk življenja.
S selivkami lahko bi plul še više — domov, da zrem od zgoraj zmedo trenj.«
»Bi hotel biti ptič?« Gospod mi de.
»Tega pa ne! Možganov nima dosti, in črve jé, nekuhano črevesje — a jaz sem komaj rib surovih gost.«
V Gospodovih očeh se zaiskri.
»Veš, Vladimir, pozabil si — na krila, ki dam jih vsakomur — na domišljijo...
Njen silni let boš vsepovsod odkril.«
Udaril se na čelo sem: »Zares!«
In zbudil se, z glavo ob drog ležišča.
Nekdo se je prepiral v noč na cesti in psi so ugovarjali z dvorišč.
Eno izmed mest ob oceanu
Besedne strune, danes zazvenite mehko kot valčki vhodu pristanišča.
Za hišami je hribček v mrč zavit, na ozke ulice je vonj razlit po ribah, slanih dneh in petroleju.
A morske sapice hité prav do tržišča in vi« pomešajo v smehljaj življenja, ob morju v nebes položenih mej, mehko svetlečih se do borov vej, vabeč pogum in sen na žarkih uma.
Ropot dvigal in ladjic v hrib se vzpenja, se druži s tovornjaki v pesem dela in v vriše galebov razigranih trum, se druži v ritem, v zadovoljstva šum.
Le cerkvice hvaležni zvon mu manjka.
DSI zaključilo letošnjo sezono
Društvo slovenskih izobražencev je letošnjo sezono »potegnilo« skoraj do konca junija. Toliko je bilo tem In priložnosti za srečanja, da so morali sezono skoraj odločno presekati, saj bi se sicer lahko zavlekla kar v poletje. Oglejmo si na kratko, kaj je društvo ponudilo obiskovalcem maja in junija. V ponedeljek, 4. maja, je prof. Pavle Merku govoril na temo »Življenje besed in imen«. Naslednji ponedeljek, 11. maja, je bila na vrsti okrogla miza po papeževem obisku v naši deželi in Še posebej v Trstu. 18. maja je DSI v sodelovanju s Skladom Mitja Čuk priredilo srečanje z uredništvom pedagoške revije EDUCA iz Nove Gorice. V ponedeljek, 25. maja, je prof. Martin Jevnlkar predstavil pesniško zbirko »Morje«, ki stajo Izdali Družina In Mladika v sozaložbi. Prisoten je bil tudi avtor Stanko Janežič. Ma-tejka Maver pa je prebrala nekaj pesmi Iz zbirke. V ponedeljek, 1. junija, je DSI v sodelovanju s krožkom Vlrgil Šček pripravilo srečanje s slovenskim ministrom dr. Dimitrijem Ruplom, ki je govoril o »Sloveniji v svetovnem zboru držav«. Naslednji ponedeljek, 8. junija, je dr. Bogdan Dolenc govoril o verskih sektah. V ponedeljek, 15. junija, pa je publicist Viktor Blažič prikazal sedanji politični trenutek v Sloveniji. DSI je sklenilo sezono v ponedeljek, 22. junija, z večerom, ki so ga posvetili zamolčani slovenski literaturi. O svoji knjigi »Jutro pozabljenih« je govori! prof. France Pibernik. Večer pasta z recitalom poezije pozabljenih avtorjev oblikovala še Igralec Pavle Ravnohrib in čelist Milan Hudnik. Za založbo, celjsko MD, je bil prisoten Inž. Janko Jeromen.
DSI je maja priredilo tudi lepo razstavo slikarke Vide Slivnikar Belantič, ki jo je postavil Goriški muzej. 3., 4. in 5, maja pa je v Peterlinovi dvorani pripravila stranka SSk tri srečanja kot pripravo na upravne volitve v Trstu. Udeležili so se jih slovenski minister Janez Janša, prvi predsednik slovenske demokratične vlade Lojze Peterle in italijanski senator iz doline Aosta Caveri.
Peterlinova dvorana bo čez poletje zaprta. Če bo deželna uprava pravočasno nakazala obljubljena sredstva, bodo čez poletje v dvorani opravili nekatera nujna popravila.
Okrogla miza po papeževem obisku.
1
^ ...
otvoritvi razstave Vide Sli v n ikar-Belan tič.
Prof. Mitček Komelj ob
25 let Finžgarjevega doma
Finžgarjev dom na Opčinah je 6. junija praznoval srebrni jubilej. Nastal je na pobudo rajnega prof. Jožeta Peterlina in sodelavcev. Načrt zanj je pripravil rajni inž. Milan Sosič, prvi predsednik paje bil ravno tako že preminuli Sergij Bandelj. Na jubilejni proslavi je nastopila Vesela pomlad, slavnostni govornik pa je bil časnikar Saša Martelanc.
Govornik na proslavi Saša Martelanc (levo zgoraj); pozdrav Slovenske prosvete je prinesel predsednik Marij Maver (levo spodaj); Dekliški z,bor Vesela pomlad z dirigentom Francem Puhajočem (spodaj).
37. Slovenski dan
V Slomškovem domu v Ramos Me-jiji v Buenos Airesu je bil 26. aprila tradicionalni, že 37. Slovenski dan povojnih slovenskih emigrantov, ki pa so se ga letos prvič uradno udeležili tudi predstavniki primorske in pa beneške emigracije — predsednik društva Triglav Rudolf Živec, podpredsednik Slovenskega društva v Bernalu Oskar Škrilec in predstavnica Zveze slovenskih izseljencev iz Furlanlje-Julijske krajine Isa-bel Topatigh. Dnevu so določili geslo Bog živi ves slovenski svet! Udeležence je pozdravil predsednik Slomškovega doma Marjan Schiffrer, nato je delegat za slovensko dušno pastirstvo v Argentini prelat dr. Alojzij Starc vodil somaševanje. Sledili so pozdrav predsednika krovne organizacije Zedinjene Slovenije prof. Tineta Vivoda, slavnostni govor prof. Julija Savellija, nastop dveh folklornih skupin in Finžgarjeva drama Naša kri v režiji Maksa Borštnika In izvedbi Slovenskega gledališča. Odprli so tudi razstavo, ki so jo pripravili rojaki v Bariločah.
SSK1E
Svet slovenskih krščanskih izseljencev v Evropi je imel 4. in 5. maja v Ober-hausnu v Nemčiji srečanje predstavnikov iz različnih držav. Svet, ki mu predseduje dr. Branko Zorn iz Pariza, tajni-kuje pa Polde Cverle iz Belgije, bo priredil 4. višarsko srečanje treh Siovenij 2. avgusta dopoldne. Na sporedu bodo predavanji zgodovinarja Jožeta Pirjevca in politika Lojzeta Peterleta ter slovesna maša.
MERKUJEVA MAŠA
V Cerkvenem glasbeniku št. 1-3, glasbeni reviji, ki izhaja v Ljubljani že 85. leto, je izšla skladba Pavleta Merkuja »Maša o božjem usmiljenju«. Skladbo spremlja avtorjev članek s pojasnili o nastanku in z razlago, ki je lahko koristen pripomoček izvajalcem.
50. ROMANJE V LUJAN
Slovenci v Argentini so imeli 10. maja jubilejno, 50, romanje k Materi božji v Lujan. V procesiji so nosili kip lujan-ske Marije in podobi brezjanske ter sve-togorske Matere božje.
Krst pri Savici
V okviru Slovenskih glasbenih dne-vov v Ljubljanski Operi so Slovenski komorni zbor in zbor ter orkester Consortium Musicum pod vodstvom dr. Mirka Cudermana 5. maja krstili v koncertni izvedbi edino opero Matije Tomca Krst pri Savici, Nastala je v letih 1944-47 na besedilo Zorka Simčiča, nikoli pa je niso izvedli ravno zaradi avtorja libreta, ki se je kmalu uveljavil kot eden najvidnejših kulturnih delavcev politične emigracije. Libreto je tudi izdal v knjižni obliki v Argentini.
Občni zbor SKGZ
Slovenska kulturno gospodarska zveza je imela 12. in 13. maja v Trstu 18. občni zbor. Za predsednika je bil potrjen Klavdij Palčic. Sprejeli so novi statut in nova pravila, razprava o vlogi te »laične organizacije civilne družbe« pa je bila kar živahna. SKGZ je podelila tudi vrsto priznanj. »Odličja boja in dela« so prejeli gospodarstvenik Stanislav Bole, skladatelj in jezikoslovec Pavle Merku ter časnikar Jože Koren.
LML I
Primus Liber Mortuorum Luseverae, 1738 (dejansko 1736) -1788; pred potresom I. 1976 je knjiga bila v župnijskem arhivu sv. Jurija v Bardu.
LETO SVETNIKOV l-IV Dr. Maks Miklavčič. Jože Dolenc. Leto svetnikov l-IV, Ljubljana 1968.
LISI	1970, 1972, 1973, Pavle Merku, Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji, Trst 1976.
LP	Libro di perticationi scritto da Giusto Ravizza Notjajro 1’anno 1525, Diplomatski arhiv pri Mestni knjižnici v Trstu, sign. B A 19.
MAGISTRATURE	Delia Bloise, Giorgio Brlschi, Annamarla Conti, Lucia Pillon, Michele Zac-chigna, Le magistrature cittadine di Trieste nel secofo XIV, Guida e in-ventario delle fonti, Presentazione dl Paofo Cammarosano, con Indice dei nomi dl persona a cura di P. Cammarosano, Roma 1982.
MARSICH	Don Angelo Marsich, Regesto delle pergamene conservate nell’Archivio del Reverendissimo capitolo della Cattedrale di Trieste, v: Archeografo Trlestino, NS V, 1877-78, str. 321-330 in 367-383; NS VI, 1878-79, str. 1-16, 159-186, 250-266 in 263-283; NS VII, 1880-81, str. 145-158 In 373-393; NS Vili, 1881 -82, str. 22-41 in 286-324; NS IX, I882, str. 201-210 In 284-300; NS X, 1883-84, str. 105-156 in 356-365; NS XI, 1884-85, str. 12-40 in 360-373.
MARTYROLOGIUM ROMANUM	Martyrologium romanum, editio III taurinensis juxta typicam propriis rečen ti um sanctorum officiorumque elogiis expletam, Taurini, Romas MCMXXXIX.
MIKLOSICH PN	Franz Miklosich, Die Bildung der slavischen Personennamen, Wien 1859, ponatis Heidelberg 1927.
MIKLOSICH ONPN	Franz Miklosich, Die Bildung der Ortsnamen aus Personennamen im slavischen, Wien 1864, ponatis Heidelberg 1927.
MISSIO	Libro delle Uisite fatte per il canonico [Michele] Missio Uic° Foraneo Path[riarca]le in le Parochiali et Filiali de Santi Piero et Leonardo de Schiauoni Sop; [r]a Ciuidale In S; Pietro n. 28 in S.to Leonardo n. 16 et summano chiese 44, Nadškofijski arhiv v Vldnu, Armadlo P, Sezlone Capltoli, Cividale; navedeno po: Angelo Cracina, Gli slavi della Val Natl-sone, Udine 1978, str. 210-249.
MÖDERNDORFER	Vinko M öd e m dort er, Ljudska medicina pri Slovencih, Ljubljana 1964.
NIERO	Antonio Niero, / martiri aquileiesi, v: Antichita altoadrlatiche 22, Udi-ne1982, str. 151-174.
PA RENTI N	Luigi Parentln, Regesto di 85 documenti 'mediti deü’Archivio Capitolare di Trieste, v: Archeografo Trlestino LXXVIl-LXXVili, 1965-66, str. 147-189.
PiRONA	Giullo Andrea Pirona, Ercole Carletti, Giovanni Battista Corgnali, II nuo-vo Pirona, vocabolario friulano, Udine 1977.
PIZZAGALLI	Aldo Pizzagalli, Per l’italianitä dei cognomi nella Provincia di Trieste, Trieste 1929.
QD	=CAP D
ROTTOLO 1772	1772 Rottolo della vjeneranjda chiesa dl S. Giorgio di Lusevera, zvezek prihodkov in izdatkov, pred potresom 1976 je zvezek bil v župnijskem arhivu sv. Jurija v Bardu.
ROTTOLO 1774	Rottolo delta Chiesa di S. Giorgio a Lusevera, 1774-[1785?j, zvezek prihodkov in izdatkov, ki ga je potres I. 1976. uničil.
SILA	Matej Sila, Trst in okolica, Trst 1882.
SPZM	Pavle Merku, Slovenski priimki na zahodni meji, Trst 1982.
SSMM	Arhiv benediktinske opatije svetih Mučenikov (Santi Martiri), ki ga hrani Državni arhiv v Trstu pod signaturo C.R.S. Intendenza Commerciale per il Litorale di Trieste 1748-1776; sledi število ovoja in v njem hranjenega dokumenta; le za katapan 673 sledi število strani (gl. CAP CERE).
v slovenskem imenoslovju
149
STAROGORSKI RKP
SV1 I-ll
TAGLIAVINI I-ll TAMARO
TO
XEN
ZDEŠAR
ZEMLJEVID FJKB ZENATT1
ZSSR
ZUANELLA HIŠ ZUANELLA NAP
Fotografski posnetki prof. Srečka Renka nekaterih strani Starogorskega rkp. z redkimi osebnimi imeni (romarjev?), ok. 1500. Rokopis iz Čedaj-skega stolnega arhiva.
France Bezlaj, Slovenska vodna imena I-ll, Ljubljana 1956, 1961.
Carlo Tagliavini, Origine e storia dei nomi di persona I-ll, Bologna 1982.
Attilio Tamaro, Documenti inediti di storia triestina (1298-1544), v: Ar-cheografoTriestino lil serie, XV, Trieste 1929-30, str. 1-93; CapitoH del Cinquecento triestino (1558-1600), v: Archeografo Triestino LVI, Trieste 1944, str. 3-113.
Robert Petaros, Ksenija Levak, Gojim ir Budal, Tržaško ozemlje karta in seznam imen, Ljubljana-Trst 1978.
Pavle Merku, Onomastica slovena in un quaderno cividaiese del '400, v: Quaderni cividalesi 10, Cividaie 1982, str. 21-25,
Dr. Anton Zdešar, Nekaj drobcev stare slovenske besede iz mengeških krstnih knjig, v: Etnolog X-XI, Ljubljana 1937-39, str. 7.
Dr. Jakob Medved, Zemljevid z italijanskimi in slovenskimi krajevnimi imeni v Furlaniji Julijski krajini in Benečiji, Ljubljana 1974.
Oddone Zenatti, La vita comunaie ed il dialetto di Trieste nel 1426 studiati nei quaderno di un Cameraro, v: Archeografo Triestino N S XIV, Trieste 1888, str. 61-191.
France Bezlaj, Začasni slovar slovenskih priimkov, Ljubljana 1974,
BožoZuanella, Hišna imena in priimki v Sovodenjski občini, v: Dom, Viden 1982-84.
Božo Zuanella, Slovenski napisi po Nediških dolinah, v: Dom, Viden 1981-85,
Franc Jakopin
Nekaj pripomb in dopolnil k Merkujevim
Svetnikom v slovenskem imenoslovju
Ko sva se z avtorjem Svetnikov pred šestinštiridesetimi leti prvič srečala v slavističnem seminarju ljubljanske univerze - on kot bruc, jaz po opravljenem prvem letniku - si pač nisva mislila, da se bova nekoč, po dolgoletnem znanstvu in prijateljstvu, pogosteje srečevala prav ob imenih, ki skrivajo v sebi toliko vabljivih podatkov o jeziku in življenju davnih dni. Že med pisanjem in objavljanjem nadaljevanke v Mladiki me je Pavle Merku povabil, naj ob njenem koncu kaj pripišem. Z veseljem sem mu obljubil, saj je bil takrat konec videti še daleč - a zdaj je po zaslugi njegove vneme in vztrajnosti obsežno delo pred nami, in ne gre prelomiti besede.
Merku se je v Svetnikih v slovenskem imenoslovju lotil kompleksnih in zelo zapletenih vprašanj, ki povezujejo tri velika območja imenoslovnega raziskovanja, namreč krstna (rojstna) imena, priimke in zemljepisna imena. Za izhodišče si je izbral okoli 200 imen po C. Tagliaviniju (Origine e storia dei nomi di persona I, II, Bologna 1982), nato pa je skozi tržaško okno pogledal na tovrstno imenje totius Sloveniae. Gre za pogled in obdelavo izkušenega imenoslovca, ki se lahko pohvali s stotinami objavljenih prispevkov, v katerih zmeraj, oprt na svoje gradivo, na izviren - lahko bi rekli kar merkujevski - način pojasnjuje najrazličnejša imena zahodnega slovenskega sveta. Pri tem ne gre prezreti Merkujeve neposrednosti in ustvarjalne intuicije, a tudi ne njegovih obširnih klasičnih, italijan¡stičnih in furlanističnih vednosti, ki ga skupaj s poznavanjem stičiščnega miljeja in človeka v njem varujejo pred prežečimi jezikovnimi, etnološkimi, zgodovinskimi in drugimi pastmi.
Znano je, da svetniška imena zahodne Cerkve poganjajo svoje korenine predvsem iz petih jezikovnih substanc, iz hebrejske, aramejske, grške, latinske in germanske; gre torej za vprašanje, kako je slovenščina glasovno in oblikovno ta imena pregnetla in predelala ter jih do takšne stopnje ukrojila po svoji podobi, da jih imamo za svoje in v njih samo zgodovinar jezika in etimolog odkrije in prepozna tuji izvor. S tem prilagajanjem je zaradi številnih dejavnikov (ljubkovalna krajšanja, bogastvo obrazil, različno naglaševanje, otroški govor, jeziki-posredniki, idr.) nastalo pogosto iz enega vira na desetine različic, ki so bile spet podlaga za oblikovanje priimkov in drugih imen iz njih. Tako je moral avtor iz omenjenega osnovnega seznama imen obravnavati in pojasniti nekaj tisoč slovenskih priimkov in vsaj obrisno začrtati jezikovne poti, ki so pripeljale do končnega slovenskega stanja. Upoštevati pa je moral še križanje in mešanje romanskih, nemških, madžarskih, srbskih in hrvaških imenskih prvin na razmeroma omejenih, a sila razgibanih slovenskih jezikovnih tleh.
Avtor si je izdelal pregleden postopek, tako da bralca ob vsakem izhodiščnem imenu vodi po uhojeni poti: kjer domneva, da razlaga in izpeljava nista dovolj trdni in zanesljivi, svoj dvom odkritosrčno pove, pri tem pa skrbno pretehta argumente, ki navajajo na takšno ali drugačno rešitev. V svojem dopolnilu se zato ne bom spuščal v ocenjevanje in razglabljanje o tem, katera avtorjeva odločitev bolj ustreza domnevni resnici, ampak se bom omejil samo na priimke, ki jih Merku pri posameznem imenu ne upošteva, pa bi spadali zraven. Včasih najdemo oporo tudi v priimkovnih vzporednicah iz drugih, predvsem slovanskih jezikov; seveda pa teh nekaj pripisov še zdaleč ne pomeni, da je zdaj posamezna družina priimkov glede na krstna (rojstna) imena izčrpno predstavljena. Pojdimo po vrsti.
ACHATIUS - Verjetno je treba ob priimke Hac, Hace, Hacin postaviti tudi tiste z začetnim K-: Kac, Kače, Kacin, Kači, seveda so zelo blizu tudi priimki Koc itd., ki jih avtor navaja pri imenih Cantianus, Cantius. Več tvegamo, če sem uvrstimo Še priimke Kač, Kačič, Kačičnik.
AEGIDIUS - Čeprav ima štajerski priimek ranger dvojno nemško patronimično obrazilo -inger, je vendar podstava 7(7-tudi naša. Med pogostejšimi priimki na -inger so pri nas npr. Mencinger, Razinger (Rozinger), Rancinger (Ranzinger); prvega prištevamo k Dominiku, drugi se povezuje z Erazmom (prim. priimek Rozman) in tretjega imajo v podstavi za slovanski ran- 'zgodnji’ (Ranislav, hipokor. oblika Rane-] gl. Max Gottschald, Deutsche Namenkunde, Unsere Fami-liennamen, Walter de Gruyter, 1982), So pa še druge razlage.
AGATHA- Priimki Jaga, Jagec, Jagič, Jagačičso sicer doma pri kajkavskih Hrvatih, a ni rečeno, da ni kateri izmed njih nastal tudi na naši strani (prim. Petar Šimu novic, Naša pre-zimena, Zagreb, 1985).
ALEXIUS - Iz imena Afešje po aferezi nastal priimek Leš in dalje Lešek in Leško. Na Poljskem se podobna imena izpeljujejo iz okrajšanega Boleslaw (prim. Lech, Leszek ipd.).
AMBROSIUS - Družino priimkov, ki so povezani z Ambrožem, se da še precej razširiti. Sem spadajo Prus, Prošek, P rosi k, Prosi, Prozi, Prašelj in precej pogosta Prezelj in Preželj. Najbrž jim je treba prišteti tudi priimek Preša, ki se je ljudsko etimološko povezal s prešo (stiskalnico). Vse te glasovne prehode je mogoče razložiti z nemškim jezikovnim posredništvom (b-p, o-o, o-e, o-a, s-z-š-ž, manjšalno obrazilo -I, ki dobi poknjiženo podobo -elj).
ANDREAS - Dodati je treba vsaj še aferetične priimke Dreo, Dreu, D rev, Draš, Drašak.
ANTONIUS - Ob priimku Antoličič (prim. madž, Antal, An-talos ipd.) stoji tudi aferetični Toličič, vzhodna priimka sta tudi Antioga in redkejši Antologa. Manj znano je, da se uvrščajo v to družino tudi priimki z začetnim d-: Donaj, Dončec, Dončič, Donik, Donko, Donoša, Donša; Denič, Denk, Denko, Denša, Denžič.
APPOLONIA, -US - Merku navaja tu samo priimka Polončič in Polonec] dodati je treba še priimke Polc, Polec, Polenec, Polenčič, Polič, Lončina (na Štajerskem se krstno ime Apolonija pogosto okrajša v Lonča), Aplenc, Aplinc.
BAPTISTA - Priimkom te družine, ki ni preveč številna, je dodati še priimek Batis.
BARBARA - Zaradi precejšnje gostote (250) priimka Barič tudi na Slovenskem, je mogoče sklepati na njegovo avtohtonost, čeprav je njegov epicenter na Hrvaškem. Je priimek po materi (metro ni mi k) od Bara, podobno kot Majdič, Magdič, Katič.
BERNARDUS - K Bernardu ali Lenartu bi lahko postavili aferetične priimke Narad, Nared, Narat, Nartnik (?); prim. zahodni priimek Nardin (Bernardin).
BLASIUS- Merku navaja tudi štajerske priimke Blazinšek, Blasinšek, Blazovnik, toda priimki Plazinšek, Plazovnik in Plaznik (Blaznik) usmerjajo izvor k apelativu plaz. Priimek Plazar in razširjenost omenjenih drugih priimkov na plazovitem svetu (Zagorje, Izlake idr.) to potrjuje.
CAELESTINUS - Ime v Merkujevi obravnavi manjka, bi ga pa morali vseeno upoštevati, saj je bil pri nas znan priimek Celestin, zdaj pa jih je nad sto, ki se pišejo Celestina. Obstajalo je tudi ime Caelestis, ki je veljalo za moške in ženske; eno in drugo pride seveda od caelum 'nebo'.
CASPAR, GASPAR - Štajerskim priimkom z začetnim K- bi dodal še priimka Kapš, Kapša] verjetno pa spadajo sem tudi priimki Kašpret, Kas, Kašman, Kaši in Kešpert, Keš-pret, Keš, Keše, Keše!j.
CATERINA - Hipokorističnim in zaradi nemškega posredništva preglašenim oblikam je treba pripisati še priimke Kete, Kette, Ketiš.
CONRADUS - Izčrpno predstavljeni družini priimkov iz tega gnezda bi dodal še priimka Kincl in Kinčič (prim. tudi madžarski priimek Koncof).
CONSTANTINUS - Zaradi priimkov Kunst, Kunstič, Kunstek in Kunstelj, ki se odmikajo od predhodnega imena, bi ga morali uvrstiti med svetniška imena, ki so zapustila sledove-tudi v naših priimkih. Tudi priimka Štante in Štanta spadata mednje.
COSMAS - Verjetno spadajo (vsaj deloma) sem tudi priimek Kos m in, Kosmi na, Kosi.
ERASMUS - Presenetljivo veliki množici priimkov, ki jih je pri nas zapustilo to ime, bi kazalo dodati še enega najkrajših priimkov, namreč Aš (prim. Ažman), pa tudi na Gerasi-ma naslonjeni priimek Kresal (prim. še Krečič).
FERDINANDUS - Priimku Ferdin postavljam ob stran še priimrk Feldin, saj je menjava r-/zlasti v otroškem govoru, ki ima pri nastajanju imenskih različic pomembno viogo, zelo vsakdanja.
FORTUNATUS - Tu ni mogoče izpustiti priimkov Fortun in Fortuna.
GREGORIUS- Redka priimka Gergol, Gergolet kažeta tudi na priimek Cergol. Nujno pa bi bilo na zahodnem slovenskem območju pregledati tudi prepletanje z različicami imena Georgius, ki je bil sprejet v slovenskih jezikih v kaj nenavadnih glasovnih podobah.
JUBILANTI
Dne 23. maja je dopolnila 90. leto prosvetna delavka in narečna pesnica od Sv. Ivana v Trstu Marija Mijot. Njena znana zbirka Souze jn smeh je izšla leta 1962, v dopolnjeni izdaji pa leta 1969.
80-letnico je praznoval 27. maja duhovnik in publicist prof. Anton Požar, ki je bil posvečen leta 1935 v Trstu, bil v letih 1958-71 ravnatelj Malega semenišča v Vipavi, do danes pa profesor v tamkajšnji Srednji verski šoli in drugod.
Ravno tako 80-letnico je praznoval
17.	junija v Trstu duhovnik Lino Cocci, ki se je rodil v Pazinu in bil posvečen leta 1946 v Trstu. Naučil se je slovensko in večkrat pokazal svojo ljubezen do naše narodnostne skupnosti.
Istega dne je v Gorici praznoval 80-letnico prosvetni delavec Ciril Koršič. Dolga leta je bil upravnik Goriške Mohorjeve družbe, še prej pa član pripravljalnega, nato pa upravnega odbora Katoliškega doma.
STALNA ZBIRKA
ARH. PLEČNIKA
V Kisloverrt gradu v Fužinah pri Ljubljani so 20. maja odprli stalno zbirko arh. Jožeta Plečnika, Gre za eksponate, ki so bili na ogled na veliki razstavi v Centru Pompidou v Parizu, nato pa še v drugih velemestih.
Ravnatelj Arhitekturnega muzeja, ki ima sedež v Plečnikovi hiši v Trnovem v Ljubljani, dr. Peter Krečič, pa je pri Državni založbi Slovenije izdal doslej najobsežnejšo monografijo o tem arhitektu.
SPOMIN NA PROF. FILEJA
Ob 30-letnlci smrti duhovnika, glasbenika in prosvetnega delavca prof. Mirka Fileja je bila 14. junija akademija v Katoliškem domu v Gorici. Peli so moški zbor Mirko Fllej, mešani zbor Rupa-Peč In solistka Mirjam Pahor ob klavirski spremljavi prof, Lojzke Bratuž. Slavnostni govornik je bil prof. Andrej Bratuž.
TOLMINSKI PUNTARJI
14 voditeljev tolminskega punta (1714) je 14. junija končno dobilo skromen spomenik na kraju usmrtitve, na goriškem Travniku. Na pobudo dvojezičnega časopisa Isonzo-Soča so odkrili ploščo v italijanščini, slovenščini, fur-lanščini In nemščini. Govorila sta pobudnika Karlo Černič in Darlo Stasi. Nekaj neofašlstov je skušalo motiti slovesnost.
Praznik Vesele pomladi na Opčinah (zgoraj) in jubilejni trideseti Praznik češenj v Mačkovljah (spodaj).
Udeleženci občnega zbora Zdravniškega društva.
Nove knjige
V	dneh okoli prve obletnice slovenske državne samostojnosti je izšlo v Ljubljani več zanimivih knjig.
Obrambni minister Janez Janša je pri Mladinski knjigi izdal knjigo o lanski vojni za neodvisno Slovenijo in o osamosvajanju Premiki.
Predsednik Slovenske kulturne akcije, argentinski slovenski kulturni delavec Andrej Rot je pri Državni založbi Slovenije izdal v dnevniški obliki kritične poglede na urednikovanje pri Slovencu in na doživetja v Sloveniji v prelomnem letu 1991 pod naslovom V obljubljeni deželi.
Slovenska matica pa je med drugim izdala spomine Radoslave Premrl Pahor iz Trsta Moj brat Janko — Vojko (svojčas so izhajali v Zalivu), študije prof. Vinka Brumna Argentinski spisi, ki sta jih uredila Irene Mislej in Frane Jerman, ter zbirko krajših monografij prof. Antona Trstenjaka Pet velikih.
GMD
V	Devinu je bil 4. junija občni zbor Goriške Mohorjeve družbe. Na mesto rajnega predsednika prot. Draga But-koviča je bil izvoljen gorlški škofov vikar za Slovence dr. Oskar Simčič.
IVAN KRAMBERGER UMORJEN
Slovensko javnost je 7. junija pretresla vest, da je bil na političnem shodu v Jurovskem Dolu umorjen »dobri človek iz Negove«, svojevrstni predsedniški kandidat na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji Ivan Kramberger.
RAZSTAVA IVANA BUKOVCA
V Slovenski hiši v Buenos Airesu je bila 16. in 17. maja razstava 29 akvarelov Ivana Bukovca. Slikarje predstavil tihožitja in motive iz okolice Cordobe in Bariloč.
35 LET GIMNAZIJE V CELOVCU
Slovenska gimnazija v Celovcu, u-radno Zvezna gimnazija in zvezna realna gimnazija za Slovence, je 17. maja praznovala svojo 35-letnico. Ob tem je šel v življenje 30. rod slovenskih maturantov.
Slovensko zdravniško društvo
Na Repentabru je bil 5. junija peti redni občni zbor Slovenskega zdravniškega društva Trst ob 10-letnici ustanovitve. Za predsednika je bil potrjen dr, Rafko Dolhar. Ob tej priložnosti je izšla brošura s pregledom opravljenega dela in seznamom zamejskih slovenskih zdravnikov, zobozdravnikov, farmacevtov in žlvinozdravnikov.
SV. OČE MED NAMI
Fotografska dokumentarna knjiga o papeževem obisku na Goriškem, ki jo je izdal tednik Voce Isontina, je po posredovanju Katoliškega glasa izšla tudi v slovenščini pod naslovom Sv. oče med nami. Dodanih je 16 slik z obiska na Tržaškem.
ŠKOFOVI ZAVODI
Ljubljanski nadškof dr. Šuštarje 12, maja Imenoval osemčlanski odbor pod vodstvom prof. Nade Jeromen, ki naj pripravi škofijsko klasično gimnazijo v vrnjenih Škofovih zavodih v Šentvidu.
Za vzdrževanje pobude je bil ustanovljen Jegličev sklad.
UMRL IGRALEC BERT SOTLAR
V Ljubljani je 10. junija umrl gledališki in filmski igralec Bert Sotlar. Rodil seje leta 1921 v Kočevju, študiral in nastopal pa je v Ljubljani in Beogradu. Leta 1974 so mu podelili Prešernovo nagrado, leta 1982 pa Borštnikov prstan.
Dr. Boris Pahorje podelil bralne značke dijakom nižje srednje šote »Ivan Cankar« pri sv. Jakobu v Trstu (4.6,1992)
Udeleženci slovesnosti ob podelitvi nagrade iz Sklada Dušana Černeta društvu »Jadro« iz Ronk,
Nagrada iz Sklada Dušana Černeta
Letošnjo nagrado iz Sklada Dušana Černeta so podelili slovenskemu društvu Jadro Iz Ronk kot »častno priznanje za dolgoletno kulturno in povezovalno delo med slovenskimi rojaki na naši zahodni jezikovni meji«. Svečana podelitev nagrade je bila na sedežu društva v Romjanu na Laškem. Govorili so predstavniki odbora Sklada Dušana Černeta dr, Drago Legiša, Zorko Harej In Saša Martelanc. Nagrado je predsedniku društva inž. Karlu Mučiču izročil predstavnik openske Hranilnice prof. Robert Petaros.
38. KONGRES FUENS
38. kongres Federalistične unije evropskih narodnostnih skupnosti je bil med Lužiškimi Srbi v Cottbusu v Nemčiji. Primorske Slovence je zastopal deželni svetovalec Slovenske skupnosti Bojan Brezigar, koroške Slovence pa člana vodstva Narodnega sveta koroških Slovencev Marjan Pipp In Reginald Vospernik, ki je bil tudi potrjen za podpredsednika FUENS. Na zasedanju so med drugim odobrili osnutek Konvencije o temeljnih pravicah narodnostnih skupnosti v Evropi, ki jo je dalj časa pripravljala Evropska akademija iz Bočna. Skušali so jo predložiti posameznim državam in mednarodnim organizacijam, da bi jo sprejele kot dodatni protokol v Evropski konvenciji o človekovih pravicah.
NOV ŠKOFOV VIKAR V TRSTU
Tržaški škof msgr. Bellom! je 16. maja imenoval župnika iz Boljunca Franca Vončino za novega škofovega vikarja za slovenske vernike. Nasledil je msgr. dr. Lojzeta Škerla, ki je bil na tem mestu od leta 1966. Gospod Vončina je bil posvečen v duhovnika leta 1963 kot doslej zadnji tržaški Slovenec v tem poslanstvu.
ODER 90
Dramska skupina iz Gorice Oder 90 je 24. maja predstavila v Katoliškem domu igro Karla Sieberja Svojegtavček. Ob prispevku številnih sodelavcev jo je režiral prof. Franko Žerjal.
50-LETNICI SMRTI
PROF. TOMCA IN DR. EHRLICHA
Ljubljanski nadškof dr. Šuštar je 26. maja vodil somaševanje v stolnici ob 50-letnici vosovskega umora dr. Lambería Ehrlicha in akademika Viktorja Rojca na Streliški ulici v Ljubljani. Sledila je žalna akademija na Teološki fa-
Slovenska družina ima na mizi
mladiko
kulteti. Nastopil je oktet bogoslovcev, govoril je dekan dr. Metod Benedik, nato pa so imeli tri referate prof. Janez Juhant, letošnji novomašnlk Andrej Poznič in prof. Drago Ocvirk.
Ob 50-letnici umora je prof. Rudolf Čuješ v Kanadi uredil 332 strani debel zbornik tudi že objavljenih člankov in razprav, korespondence in drugega gradiva pod naslovom Dr. Lambert Ehrlich, stražar naših svetinj, Gradivo za življenjepis.
Že 24. aprila pa je minilo 50 let od smrti voditelja »mladcev« prof. Ernesta Tomca. Konec lanskega leta je pri Slovenski kulturni akciji v Argentini izšel na 285 straneh zbornik Prof. Ernest Tomec.
Ob štiridesetletnici Družine je bila na Teološki fakulteti v Ljubljani svečana slovesnost, pri kateri je kot govornik nastopil prof. Justin Stanovnik.
Videokasete
Iz življenja pevskih zborov
Slomškova razstava
V Pokrajinskem muzeju v Mariboru je predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan z drugimi uglednimi gosti
29.	maja odpri veliko razstavo o škofu Antonu Martinu Slomšku. Na ogled bo do 28. novembra. Pred tem je mariborski škof dr. Franc Kramberger vodil slovesno somaševanje v stolnici.
Ob tej priložnosti je izšla Slomšku posvečena znamka.
Mariborska škofija je medtem odkupila Slomškovo rojstno hišo, ki jo bodo preuredili v muzej.
Tržaški pisatelj prof. Alojz Rebula pa je pri Mohorjevi družbi izdal monografijo o Slomšku Pastir prihodnosti.
Tržaška družba za elektronske medije Ponteco bo v kratkem poslala na tržišče nekaj zanimivih videokaset o slovenski tržaški stvarnosti. Videokaseta Jutri bo sonce In Kras bo čudovit, za katero je napisal scenarij Pavel Stranj, producent je Sergio Ferrari, režiser pa Samo Milovec, govori o II. tržaškem procesu leta 1941.
Po zamisli Ani Pertot in v režiji Sama Mllovca pa so posneli še pet kaset, ki predstavljajo režiserja Jožeta Babiča, pesnika Vinka Bellčiča, skladatelja Pavleta Markuja, pisatelja Borisa Pahorja In časnikarja Stanislava Renka. Z njimi se je razgovarjala Ivanka Flergold.
ZADNJE BIVALIŠČE MARKA KRANJCA
Pri Devici Mariji na Gorci pri Mariboru so 11. maja pokopali duhovnika, politika SLS, poslanca in publicista Marka Kranjca. Umrl je pred 15 leti v Gorici in bil tam »začasno«- pokopan.
Koncert Ekumenskega pevskega zbora pod vodstvom Zorka Hareja v cerkvi 3V. Trojice na Katinari.
Me.p.z. Milan Pertot pod vodstvom Aleksandre Pertot je ob 10. obletnici ustanovitve imel koncert v Evangeličanski cerkvi.
Mešani pevski zbor Jacobus Gallus, ki je pred nedavnim na novo nastal v Trstu pod okriljem Glasbene matice in ga vodi Stojan Kuret, je imel 13. junija celovečerni koncertvTrstu. Predstavil je vrsto Kogojevih skladb In pa ljudskih pesmi, kot so jih priredili tržaški avtorji. S takim programom je na 27. državnem zborovskem tekmovanju v Vittoriu Venetu 24. maja dosegel 2. mesto v polifoniji, 1. mesto za prirejene ljudske pesmi in nagrado Efrem Casagrande kot najboljši zbor.
Mešani pevski zbor Milan Pertot iz Barkovelj, ki ga vodi Aleksandra Pertot, pa je priredil junija več »poslovilnih koncertov«, ker je na tem, da se razide ob desetletnici uspešnega delovanja. Izdal je tudi priložnostno brošuro.
Na 5, mednarodnem festivalu zborovskega petja v Clusoneju pri Bergamu sta tokrat zastopala slovenske zbore v Italiji Mladinski in Dekliški zbor Vesela pomlad z Opčin, ki ju vodi Franc Pohajač.
Dekliški pevski zbor Devin je praznoval 31. maja svojo 20-ietnico, Od za-
četka ga vodi Herman Antonič. Jubilejni koncert je bil v stari cerkvi v Štivanu.
Istega dne so v Sovodnjah ob Soči praznovala desetletnico Sovodenjska dekleta, ki jih vodi Sonja Pelicon.
Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice je ob koncu šolskega leta priredil ciklus štirih koncertov Glasbeni poklon gojencev.
Glasbena matica Iz Trsta pa je izvedla vrsto zaključnih akademij v evangeličanski cerkvi v Trstu.
Ljubo Sire: Med Hitlerjem in Titom
Pred kratkim je izšla pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani 512 strani debela knjiga spominov političnega emigranta Ljuba Sirca pod naslovom Med Hitlerjem in Titom. Knjiga dopolnjuje Sirčeve spomine, ki so izšli leta 1968 v Londonu v ofsetni tehniki na 190 straneh drobnega tiska pod naslovom Nesmisel in smisel.
Ker gre za spomine, si najprej oglejmo življenje Ljuba Sirca. Rodil seje 19. aprila 1919 v Kranju, kjer je imel oče tekstilno tovarno. S petnajstimi leti je zbolel na pljučih, zato se je eno leto zdravil v sanatoriju v Avstriji, dve v Švici, pnevmotoraks pa je dobival še v začetku vojne. Maturiral je v Kranju 1939, diplomiral pa na Pravni fakulteti ljubljanske univerze leta 1943. Pobegne v Švico in se v Frlbourgu vpiše na univerzo za doktorat. Naslednje leto odide v Francijo in Italijo, po sporazumu Tito-Šubačič se pridruži partizanskim prekomorskim brigadam, preide z njimi v Belo krajino, živi dalj časa tukaj in po koncu vojne konča na Štajersko. Doseže, da ga odpustijo iz vojske in postane prevajalec pri Tanjugu v Ljubljani. 24. maja 1947 ga aretirajo z drugimi člani ilegalne organizacije Stara pravda, ki je hotela organizirati legalno opozicijo, dne 29. julija 1947 so ga z nekaterimi drugimi obsodili na smrt, nato so kazen spremenili v 20 let ječe, po sedmih letih in pol pa so ga pomilostili. Ker ni mogel dobiti; službe, je peš pobegnil v Čedad in od tam v Rim.
Do tukaj sega ta knjiga, torej od začetka vojne do zapora, izpustitve in bega v tujino. Nadaljevanje pa je v knjigi Nesmisel in smisel, in sicer, kako je prišel 1956 v Anglijo in dobi! službo pri BBC. Od 1959 do 1960 je študiral v Fribourgu ekonomijo in dosegel doktorat. Še istega leta ga je ameriška Paderewski Fundation poslala v prestolnico Vzhodnega Pakistana Dakha, kjer je predaval na Notre Dame College in na državni univerzi mednarodno gospodarstvo. Od 1962 je predaval na univerzi St. Andrews, od 1965 do upokojitve 1983 pa na univerzi v Glasgowu v Angiiji. Po upokojitvi je postal direktor Centra za proučevanje komunističnih gospodarstev v Londonu, ki je leta 1990 ustanovil center za proučevanje gospodarske preobrazbe v Moskvi.
Sire opisuje natančno in nazorno poraz Jugoslavije v zadnji vojni in vse posledice, ki sta jih prinesli nemška in italijanska zasedba. Izpeljevanje Gorenjcev in Štajercev v Srbijo, interniranje Slovencev iz Ljubljanske pokrajine. Kljub temu pa je v Ljubljani živahno politično delovanje, ustanovitev fronte in začetek nastopanja partizanskih odredov.
Središče Sirčevega delovanja in zanimanja je ilegalna organizacija Stara pravda, ki je združila levo usmerjene liberalne intelektualce, nastala maja 1941 in 25. avgusta vstopila v OF. Postala je članica Vrhovnega plenuma OF, ker pa je hotela soodločati v OF, so jo januarja 1942 izključili iz OF.
Sire opisuje, kako so se zbirali pri dr. Črtomiru Nago-detu, ki je bil vodja Stare pravde, delaven in podjeten človek, vendar premalo stvaren in življenjski, ker je mislil, da bo enakopravno sodeloval z OF, istočasno pa vodil Mihailovičev pokret v Sloveniji. Pri njem se je zbiralo vsako nedeljo kakih 25 ljudi, izobražencev, različnih poklicev, po voj-
ni tudi bivši minister Franc Snoj. Pripravili so ustavo za povojno Jugoslavijo, študirali gospodarstvo, pripravljali zakone in podobno. Ker niso neposredno posegali v partizansko delovanje, so jih ti pustili pri miru, tudi Italijani jih niso preganjali.
Sire je bil kot mlad pravnik in iz ugledne družine nekak motor različnih akcij in zasnov, takoj po vojni je navezal stike s srbskimi in hrvaškimi opozicijskimi politiki, da bi u-stvarili legalizirano opozicijo. Dosegel ni nič, ker so se vsi bali komunistične oblasti, ki ni bila pripravljena deliti oblasti z nikomer.
Najbolj pa seje Sire zameril novi oblasti, ker je vzdrževal prijateljske stike z ameriškimi in angleškimi predstavniki v Ljubljani. Ker je znal dovršeno govoriti angleško, francosko, italijansko in nemško, je že kot partizan v Beli krajini prijateljsko občeval z vojaškimi misijami, ki so bile pri partizanih. To so mu že tedaj zamerili, ker so sumili, da lahko poroča tudi o neprijetnih zadevah, ki so jih povzročali partizani. Po vojni je vzdrževal stike z zavezniki načrtno, tudi jim je poročal o političnem in gospodarskem položaju v državi, vse to je bilo prepovedano, zato je končal v ječi in pri smrtni obsodbi.
Življenje v ječi je bilo tako, kot ga poznamo iz drugih zaporniških spominov. Sire pravi, da ga niso pretepali, kakor so druge, morda je pomagala zavest, da je izobraženec, poznan pri zahodnih zastopnikih, končno pa ni napravil nobenega zločina, zveze s tujimi zastopniki pa je takoj priznal. Že to, da so ga obsodili na smrt, potem na 20 let ječe in ga spustili po sedmih letih in pol, kaže, da so bile obtožbe neutemeljene in da so sodišča sodila po ukazih politikov. Ječa je bila bridka, saj je bil dve leti v samici, brez postelje in šip na oknu. Potem je začei v ječi prevajati, zlasti na gradu na Igu, kjer je bilo več prevajalcev in so bolj človeško ravnali z njimi. Tudi mu je mati redno pošiljala pakete s hrano.
Sire dobro prikazuje splošne vojne in povojne razmere posebno v Ljubljani, Čeprav so bili časi težki in nevarni, je npr. Stara pravda veliko delaia in načrtovala. Čudno je, da toliko izobražencev ni poznalo partije, ampak so bili prepričani, da bodo z njo delili oblast, čeprav so lahko videli, kaj so delali partizani na Dolenjskem, a tudi v Ljubljani. Končno pa so imeli tudi Stike z vodstvom OF, ki nikoli ni skrivalo svojih političnih namenov in načrtov.
Posebnost Sirčevih spominov je v tem, da ima pod črto zgodovinsko obdelavo v tekstu omenjenih osebnosti in dogodkov, ustanov. Napisala jih je dr. Jera Vodušek Starič. Ti sestavki so nujno potrebni, ker navaja avtor celo galerijo jugoslovanskih politikov, domačih in tujih diplomatov, generalov, voditeljev in drugih javnih delavcev, ki večini bralcev niso poznani. Avtorica je nekatere predstavila izčrpneje, druge krajše, odvisno od virov, ki so ji bili na razpolago. Včasih uporablja politični žargon, npr. »klerikalci« namesto »katoličani«.
Sire sam pa je dodal spominom 75 strani Prilog in dodatkov v drobnem tisku. Med temi so: Spomenica Stare in nove Pravde izvršnemu odboru OF o ustroju, namenu in programu Stare in nove Pravde. Dalje so osnutki pisem,
ki jih je pisal Sire raznim ljudem, na koncu pa je prepis Sodbe v imenu ljudstva, ki je dolga 35 strani. Zadnje besede so: »Ta sodba je v smislu čl. 13, 2. odst. ZKLD dokončna in ni dopustna zoper njo redna pritožba.« Dr. Črtomir Nagode, dr. Ljubo Sire in Boris Furlan so bili obsojeni na smrt z ustrelitvijo, vendar pa sta bila zadnja dva pomiloščena, čeprav je bila sodba »dokončna« in ni bila dopustna pritožba.
Sirčeva knjiga dopolnjuje redka spominska dela, ki jih je napisala slovenska medvojna in povojna opozicija, napisana je pošteno in z vsemi znanstvenimi pripomočki, manjka pa navadno kazalo in osebno kazalo, ki je za vsa-
ko znanstveno delo nujno potrebno. Dodal pa je štiri strani in pol dolg poučni sestavek SKRBI: Beseda ob koncu in za naprej. V njem svari pred nemško nevarnostjo, ki ni v tem, da bi Nemčija Slovenijo napadla z vojsko, ampak »povsem dovolj je, da 90 milijonov nemško govorečih ljudi visi nad našimi glavami«. Sestavek sklepa z besedami: »Lepo in prav je, da so Slovenci proglasili svojo formalno suverenost, samostojnost in neodvisnost, kakor so si želeli; sedaj pa bi morali začeti misliti tudi na to, kako bodo živeli, ne životarili zaprti sami vase, med bistveno večjimi Avstrijci,-Italijani, Madžari in vojskujočimi se jugoslovanskimi narodi.«
Aleksij Pregare: Samohodec
Pri novi slovenski založbi Mihelač v Ljubljani je izšla prva letošnja zamejska pesniška zbirka, in sicer Samohodec Aleksija Pregarca. Zbirka je dvojezična, slovensko-italijanska, torej Samohodec — II viandante solitario. V italijanščino jo je prevedla Jolka Milič iz Sežane, ki je največji strokovnjak na tem področju, saj se moraš večkrat zateči k njenemu besedilu, če naletiš na neznano domačo narečno besedo. Knjiga sama ima več odlik: grafično jo je opremil tržaški slikar Boris Zulian, ki je ustvaril za vsak cikel celostransko črno-belo stilizirano sliko, ovitek paje v barvah: iztegnjene roke proti izbruhu rdeče svetlobe. Spremno besedo je napisal Cario Milic, uredil pa jo je Jaro Mihelač. Zbirka je trdo vezana v bele platnice, torej slovenski izdelek, ki ga lahko pokažeš ali pokloniš komur koli.
Samohodec je šesta Pregarčeva pesniška zbirka, ki si tako sledijo: Poesie — Pesmi, 1974, je dvojezična; Moja pot do tebe, 1982; Temelji mojega'vrta, 1985; Duh po apnencu, 1986; Jedra, 1987, zbirka v več jezikih; in letos Samohodec.
V	Samohodcu je 42 pesmi, ki so razdeljene v pet ciklov, Če je Pregare že doslej iskal smisel življenja in prostor na soncu, je v Samohodcu njegov pogled na življenje še bolj pesimističen. Morda podaja najbolje njegovo razpoloženje druga pesem, ki poje:
»Nikdar ni padlo mi na pamet, da bi se ponašal s tem
da nisem bil v zaporu
a kdor stoji na mahovnatem kamnu
v katranirani oseki
v morskem miljskem vencu
vzdihne
glej: zeleni rajski obod in bele luknje od Katinare do Botača ni to čudežna rešetka? okno je tja gor sicer oplinjeno zelena vrtoglavica
a kdo mi utaji da ni to moj veliki ječar? da nisem sam jetnik zeleno belega zapora?«
V	ciklu Spominski splet, ki je najdaljši, na dolgo in široko razpravlja o samohodcu in ga prikazuje od vseh strani. Hodil je po svetu in ga spoznaval, spoznal pa je, da »zdaj šele postajam člen neznane suženjske verige«. Zašel je v drevored, ki ga je sam zasadil, drevesa pa so zrasla in se več ne menijo zanj. Znašel se je na poligonu, nekoč so bili tu topovi, zdaj je poligon odmrl, ob tarčah paje našel kepice možganov. Vzdolž poti so klavnice, poznal je moža, ki je za idejo ubijal: »Živel je za eno samo idejo / zanjo krva-
vel in okrvavil sto idej / za eno samo I samo za tisto / za isto idejo / samohodec / in celo Slovenec«,
Začudenje je odveč, tudi Slovenec se je boril za eno samo idejo kakor drugi narodi, zakaj naj bi bil izjema? Je mar boljši od drugih?
Samohodec postaja atrofičen, vedno počasneje obrača liste beležnice, »svetloba vse težje vdira v stebrišče gub«, življenje je postalo prehudo, samohodca se je polastila vseenost, da se sprašuje: »s čim bi poživil to nesrečno vseenost? / s kresom ali molotovko«?
V predzadnjem ciklu — Nemir od mraka do globoke noči — se samota nadaljuje in stopnjuje. Bližina »vsa po peklenščku diši«, sam si je skoval hudobijo hudobca, sedi na štoru in sanja o njej iz ljudske pesmi. Strmi v znano in neznano grozljivost, le ob sončnem zatonu zavlada zatišje, tiho trepetanje zvokov, skladnost nemega obzorja.
Zadnji cikel — Privid ljubezni —- ima nekaj ljubezenskih motivov, vendar so zelo rahli, samo nakazani, saj je on »teman sam v rdeči medli mesečini«. Njegovo zdravje se krha, vendar misli nanjo, Sapa ji prinaša vonje, je tudi njegov? Prikazala se mu je pod mostom, potem jo je preplavilo morje sončnic. Nihče ne more mimo njene ljubezni.
Zbirka se zaključuje s kratko pesmijo Sizif, v kateri je označena slovenska majhnost in nepomembnost:
SIZIF
»Neurje ki podira grbe trt domače žganje ki ti ustnice nažge in te sleče in vročega požene v zasneženi breg da od zgoraj vretenčasto vališ vališ plazove na slovenske krtine.«
Pregarčeva zbirka Samohodec se bistveno loči od drugih slovenskih pesniških zbirk po vsebini in obliki. Pregare hodi svoja samotna pota, vrta vase in v svoje ljudi, išče globlji smisel življenja. Toda obsojen je na samoto, kot samohodec se mora premikati po svetu, rešitve ni, ker mu tudi zdravje odpoveduje, morda je edina pot, da podkuri kres ali vrže molotovko. Pesimizem, ki ga rdeči plameni na ovitku ne morejo utišati.
Jezik je izbran, vendar je večkrat tako zgoščen, da je težko umljiv. Pesmi imajo nakazane kitice, so brez ločil in velikih črk. Nekaj pesmi je podanih v pesniški prozi.
O prevodu Jolke Miličeve ni treba govoriti, ker je mojstrsko delo.
Stane Pleško: Domačija v viharju
Lani se je slovenska zdomska literatura pomnožila za novo leposlovno knjigo, ki jo je napisal Sfene Pleško v Torontu v Kanadi, založilo jo je Društvo SPB Tabor, natisnila Croatian Franciscan Press, Chicago, Illinois, ZDA. Knjiga ima 351 Strani nekoliko večje oblike in zelo jasnega tiska.
Kdo je avtor Stane Pleško, ne vemo, Posvetilo v knjigi je napisal v Torontu 29. dec. 1986. Da je osebno prizadet pri dogodkih, ki jih opisuje v knjigi, je razvidno spet iz Posvetila, kjer piše: »Zvedel sem, da je bil brat Ciril zvezan v par z mojim najboljšim prijateljem. Končala sta nekje pri Trbovlju.« Spominja se črnih rut, ki so jih bile slovenske vasi po vojni polne za pobitimi domobranci in drugimi žrtvami.
V knjigi je Pleško popisal, kako se je partizanstvo začelo in razvilo v slovenskih vaseh, ki so bile pod italijansko oblastjo. Njegova vas se imenuje Dobrovo in je blizu Ljubljane. V vasi je stala domačija Gorjančevih, kjer je »bila bogatija doma«. Hiša je bila kot graščina, gospodarska poslopja mogočna, zemlje toliko, da so dobro živeli. Gospodarila je mati, pri hiši pa so bili trije odrasli sinovi: Andrej, France in Ivan, ki so z deklo Borštnarjevo Ivanko opravili vse delo. Delovali so v katoliški prosveti, zato so imeli težave ob prvih pojavih partizanov. Hišo so jim popisali z gesli: »Smrt fašistom — smrt izdajalcem!« Pozimi so v gozdu ubili Ivana, hoteli pa so prikazati, da je šlo za nesrečo, Partizani so želeli pridobiti ali odstraniti Andreja, ker je bil vodja vaških fantov. Vedeli so, da bi šli vsi fantje za njim. Toda Andrej je partizane dobro poznal, ker so bili domačini, ljudje, ki so se oprijeli novih političnih naukov, ker so računali na lastno korist. Tudi so bili neusmiljeni, brez vzroka in obsodbe so pobijali ljudi.
Italijani so imeli postojanko v bližini, ljudje pa so bili prepričani, da so Italijani in partizani dogovorjeni, da se med seboj ne napadajo. Partizani so hodili po vasi podnevi in ponoči, zato so se fantje skrivali, nazadnje so se odločili in ustanovili domobransko postojanko. Gorjančeva dva nista stopila med borce, France se je predal Italijanom, da so ga poslali na Rab v taborišče, kjer je veliko trpel, po več mesecih pa so ga poslali domov. In spet partizanom ni bilo prav, češ da je izdajal, drugače bi ga Italijani ne bili spustili. Končno so ga prijeli in odpeljali na Toško čelo, kjer si je moral skopati grob. Pobili so ga s krampom in zakopali, vendar tako površno, da so ga pozneje domobranci odkopali in prepeljali domov.
Andrej je stopil med domobrance, vendar je ves slonet na domu, kjer je umrla mati in je ostala samo dekla Ivanka. Bila je iz na pol partizanske družine, na Gorjančevo hišo pa tako navezana, da se je s partizani borila zanjo.
Ko je ostal Andrej sam na svetu, se je poročil z deklo Ivanko. Malo je bil pri domobrancih, malo doma. Ko so Nemci nadomestili Italijane in nekoliko bolj zavarovali deželo, se je Andrej demobiliziral in se vrnil domov. Z Ivanko sta dobila sina, toda malo pred koncem so Andreja ujeli partizani in ga odpeljali na Krim. Krvnik ga je hotel vreči v podzemsko jamo, a je padel sam, Andrej pa se je rešil v goščavo. Partizani so zažgali Gorjančeve hleve in v njih
Andrejevo ženo, otroka pa je miad partizan namesto v ogenj odnesel k sosedi, češ da je partizanski otrok.
Andrej se je po vojski dolgo skrival blizu doma, ker pa ni bilo upanja v kako spremembo, je odšel v Avstrijo v taborišče Spittal ob Dravi. Počasi se je preselil v Kanado, delal v tovarni in si kupil manjšo kmetijo. Dobil je prijatelje, vendar doma ni mogel pozabiti. Pri Gorjančevih se je naselil bivši partizanski komandant heroj Ivan Smrekar, kije aktivno sodeloval pri pobijanju Gorjančevih In uničevanju njihove domačije. Vendar ni bil srečen, pekla ga je vest, zato je pil in se prepiral z ženo, dokler ni padla v klet, če je ni sam porinil. Hčer je povozil v Ljubljani avto, v sina pa je treščila strela, ko je vedril pod smreko. Tedaj je posegel v razmere tisti partizan Tone, ki je rešil Andrejevega sina. Začel je obiskovati Ivana in mu prigovarjati, naj vrne posestvo Andreju, ki živi v Kanadi In ni ničesar zakrivil. Ivan se je dal pregovoriti, najela sta odvetnika Lojzeta Slugo in začela pravdo, da bi se Andrej vrnil In prevzel posestvo. Seveda je privolil tudi Andrej, pravda je tekla, ljudska oblast je zahtevala, da se morajo ljudje izreči o Andreju. Ljudje so bili za Andreja in končno je tudi oblast dovolila, da se vrne. Vrnil se je, ne brez strahu, in začel popravljati domačijo, pri čemer so mu ljudje zelo pomaga-
li.	Čez nekaj dni se je heroj Ivan obesil, ker ga je preveč pekla vest.
Lepega dne pa je Tone pripeljal Andrejevega sina, ki je bil že poročen in s sinovoma. Srečanje je bilo ganljivo, vesela pa je bila tudi vsa vas. Pri Gorjančevih so začeli novo življenje, Andrej pa je prepisal posestvo na sina.
Knjiga je ena redkih, ki opisuje življenje na vasi med zadnjo vojno, ko ni bilo izbire: ali k partizanom ali k domobrancem. Na sredi nisi mogel stati, ker te ni nihče varoval. Ker so stopili vsaj v začetku k partizanom ljudje, ki so se borili predvsem za socialno revolucijo, so bili neusmiljeni in brezobzirni. Žrtve so padale, ljudje pa so se tolažili: »Je že kaj naredil,« Te razmere je avtor prepričljivo in zgodovinsko resnično popisal. Bili so težki časi, ljudje so se bali drug drugega, smrt je čakala za vsakim vogalom. Kljub temu pa so ljudje nekako živeli in delali in mislili na bodočnost. Te preplašene, a istočasno pogumne ljudi je Pleško prepričljivo poustvaril.
Včasih je pisatelj preveč optimističen: Andreju gre npr. vse po sreči, čeprav je vsak dan v smrtni nevarnosti, vedno se reši, v Kanadi si opomore, končno dobi nazaj posestvo, kar je skoraj čudež. Prav tako dobi odraslega sina z družino, da bo nadaljeval rod. Andrej veruje, da se godijo čudeži, da ga varuje sam Bog. Prav tako optimističen je tudi konec. Po Andrejevih besedah bodo slovenski narod rešili pokončni kmetje in vzorni duhovniki, ki bodo kot celi značajo ohranili duhovne vrednote in spreobrnili svet.
Včasih se pisatelj po nekdanjem običaju prepusti nekakšnemu kramljanju. Dvajseto poglavje npr. začenja takole: »Zdaj, ko smo Andreja pospremili v novi svet, kjer je po mnogih težavah in ovirah našel vsaj nekaj tistega, kar so mu ukradli doma, se vrnimo v Šmartno in si zgodbo oglejmo tudi z druge strani.«
Tako danes pisatelji ne pišejo več. Pripovedovanje je živahno, napeto, dovolj psihološko poglobljeno, ljudje so
živi in verjetni, čeprav se zdijo včasih predobri ali preslabi. So pa seveda tudi taki na svetu.
Pisatelj pravi, da ga je vodila pri pisanju dvojna misel: spomin na dobrovske fante-domobrance in prepričanje v končno zmago pravice: »Če bom s to knjigo vsaj malo pripomogel, da se našemu narodu skrajšajo dnevi preizkušnje,
bom izpolnil svojo dolžnost in se poklonil vsem, ki so padli za lepšo bodočnost.«To je napisal decembra 1986, ko šeni nastopila slovenska pomlad. Seveda pa »pomlad« medvojnih dogodkov ni mogla spremeniti. Zanimivo je, da so v knjigi fotografije Gorjančevega posestva, Dobrove, Šmartna in okoliških krajev, kot bi hotel potrditi, da je zgodba resnična.
Lev Detela: Poslednja gora - izbrano delo l.
Pri Založbi Art agencija, izdala TDS Sfinga, v Ljubljani je izšla ob koncu leta 1991 knjiga Leva Detele Poslednja gora, ki je prva knjiga Detelovega Izbranega dela. To je brez dvoma uspeh za povojnega begunca, ki je avgusta 1960 prebegnil v Avstrijo, si ustvaril družino — žena je pesnica Milena Merlak —, pisateljsko pa se je uveljavil v slovenskem in nemškem svetu. Ko je prišel v Avstrijo, ni ime! še nobene knjige, od 1964 pa jih je izdal v slovenščini 17, več v nemščini in dobil zanje pomembne državne in druge nagrade in priznanja. Pisatelj je še razmeroma mlad — rojen 2, apr. 1939 v Mariboru — in sredi literarnega ustvarjanja, zato je začetek izdajanja Izbranega dela nenavaden dogodek, vendar edini ustrezen, če hočejo predstaviti tega pisatelja vsej slovenski javnosti.
Brane Gradišnik pravi v Spremni besedi o tem naslednje: »Ko izdajamo Poslednjo goro kot prvo knjigo njegovih Izbranih del, v katerih nameravamo v naslednjih nekaj letih predstaviti njegovo tridesetletno dvojezično (slo-vensko/nemško) literarno, esejistično, kritiško in publicistično delovanje, v nekem smislu potemtakem opravljamo »predhumno« rehabilitacijo po krivem ostarkiranega slovenskega eksilanta.« Deteli je domača oblast zamerila njegov upor politično-angažirani literaturi in delni prebeg k nemški literaturi, ki je bil zanj edini izhod, za oblast pa izdajstvo materinščine.
Pri izbranih delih gre za avtorski izbor, »ki je seveda bolj skrčen, kakor bi si želel (katerikoli) avtor, je pa zato toliko bolj reprezentativen. Lev Detela je ob redakciji izvedel nekatere avtorske spremembe, črtanja ali lektorske popravke... Tako smo v prvo knjigo uvrstili slovensko napisano kratko prozo, ki je bila objavljena pretežno v desetletju 1964-74, Nekaj tekstov iz poznejšega (1989) ciklusa Propad knjigotrštva... je vključenih v knjigo z namenom, da se tudi diahrono izkaže konstanta, ki profilira Detelovo kratko prozo.«
V prvi knjigi Izbranih del so ponatisnjene najprej prve štiri samostojne knjige: Blodnjak, sedem pripovedi, Sodobna knjiga, Trst 1964; Atentat, proza in pesmi, Sodobna knjiga, Trst 1966; Izkušnje z nevihtami, kratka proza, Sodobna knjiga, London 1967; Kraljev kip, zgodovinski roman, Sodobna knjiga, London 1970.
Detela je izrazit avantgardistični pisatelj, ki se je šolal pri Kafki in eksistencialistih, zato je težko razumljiv. V knjigi Blodnjak razlaga svojo umetnost z besedami: »To ni proza v nekdanjem smislu besede: zgodba mi v pripovedih služi samo kot izhodiščno ogrodje, je boij ali manj iz starih časov podedovani okras. Prvotnega pripovedovanja ni več, vsa resnica pripovedi se zbira v podtonu stavkov, v stranskih pomenih besed... Blodnjak je pesniški upor proti krivici in nasilju, proti grozi in smrti — in proti drugim anoma-
lijam sveta, je pa tudi rahlo skeptična vera v zdrav razvoj človeka in človeštva...«
Atentat je antiroman o nesmiselnosti atentata, sestavljen iz štirih tekstov, ki so vedno krajši — kot kitajska pagoda. Razvojne preobrazbe v teku pripovedi je avtoriziral tudi na zunaj z različnimi imeni. Glavni junak je najprej Ra-zibil, razosebljen človek, ki želi postati iz sovraštva atentator, ljubezen do neke gospodične pa ga spremeni, da hoče postati dober človek — Nerazibil, končno pa ga svet nasilja uklene v atentat in postane Ču Fu.
Izkušnje z nevihtami so sestavljene iz kratkih črtic, v katerih veliko govori o očetu, ki opravlja najrazličnejše poklice, v popolni temi piše »knjigo življenja«, odhaja v ljudsko šolo »pit učenost«, postane feldmaršai, spremeni se v kuhanega raka in ga poje hči Angela, drugič v smreko, mati postane vrba, brat topol. Nastopajo številne nevihte, povsod je veliko blata, v katerem utonejo cele armade, »generali in maršali, ministri in korporali se utope v smrdljivi brozgi«. O knjigi je sam zapisal: »Izkušnje z nevihtami so v nekem smislu tudi moj osebni obračun s preživelo slovensko kulturno dediščino in neopravičljivimi stereotipizmi.«
Kraljev kip ima vsega 28 strani in ne more biti zgodovinski roman, ampak je šopek 34 kratkih zgodbic in petih kratkih pesmic, brez povezave. Sedanjost se prepleta s preteklostjo, avtor pripoveduje o turnirju; o gradu kralja Arturja, o bojih s Turki, o križarskih vojnah, o starih in novih kraljih, vse z očitno ironijo, z zamahi na desno in ievo, z norčevanjem iz vsega, iz česar so sestavljeni zgodovinski romani.
Na koncu so dodane štiri krajše proze: Žolca in nič drugega. Problemi, Ljubljana 1973; Podganja literatura. Problemi, Ljubljana 1974; Kar nas bo preživelo. Mladje, Celovec 1974; Propad knjigotrštva. Dialogi, Maribor 1989.
Tudi v tej kratki prozi nadaljuje Detela s svojim načinom opisovanja in pripovedovanja. »Prevladujejo ironija, groteska in parodija (tako nekaterih literarnih kot tudi strokovnih) žanrov, vse skupaj seveda v maniri odločnega ludizma,« je zapisal Tomo Virk v eseju Zgodnja proza Leva Detele, v katerem je opisal sestavine prve knjige Izbranega dela.
Čas Detelove kratke proze ni prizadel, enako je duhovita, igriva, bojevita in napadalno ironična danes kot ob nastanku pred skoraj tridesetimi leti. Čeprav je Detela emigrant, ni bil nikoli politični pisatelj, vedno se je vsaj z eno roko držal domovine, zato mu po političnih spremembah ni bilo težko urediti normalnih razmer. Izdajanje Izbranega dela kaže na uspeh novih razmer. O večini spisov iz te knjige smo poročali v Mladiki leta 1969 in 1974.
Za prvih sedem knjig kratke proze in pesmi je dobil Lev Detela tržaško literarno nagrado Vstajenje za leto 1969,
Edi Gobec:
Slovenski ameriški slavček Ivan Zorman
Lani je izdala celovška Mohorjeva družba v 10. zvezku Ellerjeve edicije pesniško zbirko slovenskega ameriškega pesnika Ivana Zormana. Za stoletnico rojstva tega pesnika je pripravil spominsko izdajo univ. prof. dr. Edi Gobec, ki je zbirko uredil in ji napisal spremno besedo o pesnikovem življenju in delu. Knjiga je izšla pod naslovom Slovenski ameriški slavček Ivan Zorman. Obsega 176 strani in 105 pesmi.
Ivan Zorman se je rodil 28. aprila 1889 v Šmarju pri Gro-suplju. Njegov oče Ivan je bil organist in se je z ženo in štiriletnim sinom 1893 preselil v ZDA, najprej v Ely (Minnesota), nato v Calumet (Michigan) in končno v Cleveland (Ohio). Toda v pustem industrijskem Clevelandu se je očeta polastilo domotožje, zato se je vrnil v domovino, in sicer v Velesovo, od koder je izhajal njihov rod. Ta idilični košček Gorenjske je ostal Zormanu tako pri srcu, da je do zadnjega čutiti odmeve v njegovih pesmih.
Že 1898 se je družina znova vrnila v ZDA in se po krajšem romanju naselila v Clevelandu, kjer je ostal pesnik do smrti 4. avgusta 1957. V Clevelandu je dovršil gimnazijo, na univerzi se je posvetil angleščini in zgodovini, istočasno je hodil v glasbeno šolo in že z devetimi leti orglal v cerkvi. Po šolanju se je preživljal kot organist v župniji sv. Lovrenca v Clevelandu, kot učitelj glasbe, pevovodja in komponist. Leta 1950 je Slovenska ženska zveza v Ameriki izdala Slovenske melodije, ki obsegajo 34 Zormanovih skladb in priredb.
Pesmi je začel pisati kot študent, pozneje jih je objavljal v vseh ameriških listih, koledarjih in zbornikih, a tudi v Koledarjih Mohorjeve družbe, v Mladiki in Mentorju. Leta 1919 je izdal v samozaložbi prvo pesniško zbirko Poezije, sledili sta Pesmi, 1922, in Lirični spevi, 1925. Leta 1925 je obiskal Slovenijo in se srečal z več književniki, ki so ga spodbujali, naj predstavi slovensko pesništvo tudi v angleščini. Tako je do leta 1928 pripravil in izdal zbirko slovenskih pesnikov v angleščini pod naslovom Slovene (Jugoslav) Poetry. Potem sta sledili še njegovi najboljši zbirki: Pota ljubezni, 1931, in Iz novega sveta, 1938. Za Pota ljubezni je izdelal Izvirne linoreze Božidar Jakac. Vse zbirke je založil Zorman sam, izdal pa je po kakih 300 izvodov. O tem je izjavil: »Prve knjige so še nekam šle, potlej je bilo vedno slabše. Lahko rečem, da sem naredil kakšnih 600 dolarjev deficita pri vseh skupaj.«
Zorman je v pesmih zajemal iz dveh domovin, iz stare, na katero je gledal z domotožnimi očmi, zato se mu je zdela rožnata in idilična, in iz nove, polne tehničnega napredka, socialnih navzkrižij, ljubezni do sorojakov in žalosti ob njihovem narodnem odmiranju. Ob obeh domovinah pa mu je šepetalo srce in mu pripovedovalo o lepoti narave, o letnih časih, drevesih, ljubezni in življenju.
Tudi Gobec se je držal v spominski zbirki teh treh sestavnih delov Zormanove poezije. Pesmi je razdelil v tri cikle: I, Iz novega sveta, M. Materi Sloveniji in III. Šepet srca. Za geslo ji je postavil naslednje verze, v katerih označuje Zorman svoje pesmi:
»Moja pesem je svobodna,
prosta modne struje, — izma;
topla, naša hoče biti, noče hladnega cinizma.
V veri, upanju, ljubezni k vzorom gleda vedno mlada; stare, nove domovine, bratov se spominja rada.«
Ko prebiramo te Zormanove pesmi, čutimo, da ni bil iz-povedovalec velikih dimenzij, po čustvu je bil najbližji Gregorčiču. In kakor je nekoč Gregorčič budil v Slovencih domovinsko ljubezen, tako je Zorman gojil domovinsko ljubezen slovenskih pionirjev v Ameriki. Zato je v njegovih pesmih veliko domoljubnega duha, iskrene in globoke ljubezni do doma. Gotovo je tole: če bi bil Zorman moderen, bi si med pionirje zaprl pot. Ti preprosti ljudje, ki so šli v Ameriko zaradi zaslužka, da bi se po nekaj letih garanja vrnili domov z dolarji, popravili dom, dokupili kos zemlje in zaživeli dostojno življenje v krogu družine, ti ljudje torej so potrebovali pesnika, ki jih je razumel in jim pel iz njihove duše.
Čeprav je moral Zorman peti preprosto, je zlasti v njegovih zadnjih dveh zbirkah toliko pristnosti in iskrenosti iz obeh domovin, da prepričuje. Res seje držal ustaljene oblike in realistično nazornega izražanja, vendar so čustva podana iskreno, doživeto, polno življenjske zrelosti, izkustva in spoznanih resnic. Istočasno so njegove pesmi dragocen dokument slovenskega življenja v Ameriki. Mnoge svoje pesmi je uglasbil in so skoraj ponarodele med rojaki. Pesmi so zložene zelo pevno, da bi jih lahko zapeli brez not. Za primer vzemimo zadnji dve kitici pesmi Zahvalni dan, iz katerih vidimo prednosti stare in nove domovine:
»Hvala Ti za dedov domovino, ki lepote Tvoje je odsvit, in za rod, ki s srčno veličino staro pravdo brani stanovit.
Hvala za deželo, ki utira nova pota z vero v lepše dni, kjer nam up v nasilju ne umira, kjer svobode žarka luč gori.«
Vsi verzi imajo isti ritem, pesmi so razdeljene v kitice, največkrat imajo po štiri verze, po dva verza se rimata. Verzi so sestavljeni iz štiristopnih jambov, ki so v vsakem drugem verzu nadštevilni.
Prof. dr, Edi Gobec je skrbno obnovil Zormanovo življenje, ker se je pravočasno obrnil na njegovo edino hčerko Carmen, ki mu je odstopila očetovo zapuščino. Veliko so povedali tudi pesnikovi prijatelji. Ivan Zorman je imel v Ameriki brata Karla, ki se je poklicno posvetil glasbi, brata Jožefa in Raymonda, ki sta postala odvetnika v Clevelandu, in sestro Pavlo.
Dne 27. sept. 1959 so odkrili Zormanov spomenik v Slovenskem kulturnem vrtu v Rockefellerjevem parku v Clevelandu. Doprsni kip je izklesal kipar France Gorše. Slavnostni govornik je bil Zormanov prijatelj senator Frank Lau-sche.
KNJIGE__________________________
Knjižni dar Celovške Mohorjeve družbe za leto 1992
Letos obhaja Celovška Mohorjeva družba 140-letnico delovanja, kar je dolga doba v zgodovini družbe, ki je bila navezana na prostovoljno delo nekaj požrtvovalnih ljudi, ki so znali organizirati program In pridobiti ljudi, da so postali udje ali naročniki knjig. Mohorjeva družba je naučila Slovence brati in z znanjem so se večali tudi naročniki mohorskih knjig. Leta 1918 je imela Mohorjeva družba 91.000 udov ali naročnikov. To je bil višek, saj je konec prve svetovne vojne pregnal Mohorjevo družbo v begunstvo, najprej na Prevalje in potem v Celje, kjer se je ukoreninila, preživela drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo in deluje kot o-srednja Mohorjeva družba ob Celovški in Goriški.
Celovška Mohorjeva družba je po preselitvi na Prevalje še vedno ostala tudi v Celovcu, saj je tu stala njena o-srednja hiša, kjer so bili uradi in tiskarna, ni pa mogla delati, ker so prostore zasedli nemški uradi in nemške stranke. Šele 1947 je bila Mohorjeva družba spet priznana in so ji vrnili premoženje, 1951 pa je začela s tiskanjem, s knjigarno in trgovino.
Letošnji knjižni dar obsega v prvi vrsti Koledar za 1992 in priložene knjige. Koledar ima že na zunaj svečano obliko, ki poudarja 140-letnico Mohorjeve družbe. Koledarski del ima pri vsakem mesecu celostransko barvno sliko slovenskih krajev iz različnih pokrajin. Sledi poglavje, ki prikazuje 140-letnico: kratek pregled delovanja, ki obsega založbo, kamor spadajo tudi šolske knjige za slovenske šole na Koroškem, dijaške domove in dvojezično ljudsko šolo, gospodarske dejavnosti in prostore, ki jih nudi Mohorjeva družba političnim, kulturnim in cerkvenim organizacijam. Za jubilej je čestitala cela vrsta avstrijskih in slovenskih vodilnih mož Mohorjevi družbi. Tako je avstrijski predsednik dr. Kurt Waldheim izjavil: »140 let je Mohorjeva dokazovala, da je nenadomestljiva: kot nosilka krščanskih vrednot, kot srčika v življenju slovenske narodnostne skupnosti, kot trden most
dialoga v prostoru Alpe-Jadran — in nenazadnje tudi kot pomemben pomočnik pri procesu demokratizacije v Sloveniji.«
Nato je snov v Koledarju razporejena po zaokroženih poglavjih. Največ prostora je odmerjenega Koroški: izčrpen in z dokumenti podprt je sestavek o izseljevanju slovenskih Korošcev v Nemčijo, da so dali prostor optantom iz Kanalske doline. Trpeli so in umirali, po vojni so se morali sami boriti za svoje hiše in posestva, nobene državne ali občinske pomoči, nobenega priznanja. Jožko Šavli govori ponovno o slovenski državi Karantaniji, ki je bila po avtorjevih besedah samostojna v tedanjih razmerah in oblikah, obdržala domače kneze in plemiče in domače običaje. Bogataje Kronika, ki pripoveduje o pomembnih dogodkih v zadnjem ietu na Koroškem in po svetu, spominja se jubilejev koroških žend in mož in v zadnjem letu umrlih. Nekaj člankov govori o gospodarstvu, nekaj pa je leposlovja.
Na koncu so navedeni udje Mohorjeve družbe po svetu. Na Koroškem jih je 3500, po svetu 2000 in v Sloveniji 3000, ni veliko, vse skupaj pa je dokaz, v kako težkih razmerah deluje Celovška Mohorjeva družba.
Koledarju so dodane naslednje knjige: Jakob Alešovec — Ljubljanski misteriji, roman, ki ga je napisal Alešovec v nemščini In je zdaj prvič preveden v slovenščino. Alešovec je bil Levstikov in Jurčičev sodobnik, pisateljsko nadarjen, toda ni imel dovolj izobrazbe, in ker ni imel službe, se je skušal preživljati s pisateljevanjem. Pisal je v nemščini in slovenščini in vpeljal v slovensko literaturo podlistkarski ali feljtonski roman, to je roman, ki ima lahkotno ljubezensko zgodbo iz višjih meščanskih krogov. Tudi v Ljubljanskih misterijih hoče pokvarjen tujec dobiti pošteno dekle iz premožne družine, zato jo ugrabi in zapre v samotno hišo. Rešijo jo, vendar pa kmalu umrje od žalosti. Pripovedovanje je napeto, zanimivo in razkriva dei Ljubljane v sredi prejšnjega veka.
Druga knjiga je Paolo Santonino: Popotni dnevnik, 1485-1487. Paolo Santonino je bil kancler oglejskega patriarha in je spremljal patriarhovega generalnega vikarja škofa Petra Carlija iz Caorla, ko je opravil tri vizitacije po slovenskih pokrajinah, opustošenih po Turkih. Tako so obiskali Dravsko dolino, Ziljo in južno Štajersko in Santonino si je zapisal vse, kar so videli in doživeli. Najprej strahotno turško razdejanje — vasi so bile požgane, ljudi pobiti ali odpeljani v sužnost, cerkve razbite in onečaščene. Vizitator je hodil od cerkve do cerkve in jih čistil in posvečal, da so mogli v njih spet maševati. Istočasno je krščeval in birmal številne ljudi. Škof se je s spremstvom premikal na konjih, gostili pa so ga navadno plemiči, ki so živeli v utrjenih gradovih in imeli vsega v izobilju. Gostili so jih z ribami, pticami in drugim mesom in prikuhami, da kaj takega tudi v Italiji niso doživeli. Knjiga je prvič prevedena v slovenščino in je edinstven dokument o življenju slovenskega naroda v XV. stol., zlasti pa o življenju plemičev in o cerkvenih razmerah.
Barbara Frischmuth: Počitniška družina, je roman avstrijske pisateljice, ki obravnava sodobna vprašanja življenja, v tem delu življenje v družini, ki je razbita. Največje sirote družinskih porazov in razprtij so otroci, ki se naenkrat znajdejo med dvema frontama. Kako naj se otroci znajdejo v družbi začasnih očetov in mater? In ta knjiga odgovarja na vrsto takih vprašanj.
Flora Rauter: Kot zemljo orje Bog srce, pesniška zbirka koroške samo-rastnice, ki se je rodila 1896 pri Podklo-štru, z očetom železničarjem živela na Koroškem, Štajerskem in Primorskem, zdaj živi kot vdova pri hčeri v Beljaku. Dobila je slovensko in nemško izobrazbo in tudi pesmi piše v obeh jezikih. Opeva naravo okrog Baškega jezera, svoje doživljanje, močno pa je zastopana verska motivika z Bogom in Marijo, Rauterjeva je izrazita ljudska pesnica, pripoveduje preprosto, nazorno, pogosto v narečju. Zbirka je izšla za pesničin 95. rojstni dan.
Peta knjiga je Nova družinska Pratika za prestopno leto 1992. To je najstarejša slovenska brošura, praktična, po obliki vedno enaka, vendar vedno nova, bogata in zanimiva.
Martin Jevnikar
RAZSTAVE___________________________
Slikarka Vida Slivniker Belantič v Društvu slovenskih izobražencev
V	Društvu slovenskih izobražencev v Trstu je od 11. do 19. maja razstavljala slikarka Vida Slivniker Belantič. Predstavila se je z enotno zasnovano zbirko silk na temo tihožitja.
Slikarka, letnik 1945, se je uveljavila že kot študentka, saj je prejela Študentsko Prešernovo nagrado; Akademijo za likovno umetnost In slikarsko specialko je končala v Ljubljani pri slikarju Zoranu Didku, vsa kasnejša leta je redno razstavljala in bila večkrat deležna nagrad in priznanj.
V	knjigi Umetnik v ateljeju, v kateri so predstavljeni slovenski slikarji in kiparji v sliki in besedi, pravi Vida Slivniker Belantič o sebi naslednje:
»Asociativnost mi pomaga pri sami kompozicijski shemi. Morda je na trenutke manj vidna — ker me detajl slike včasih bolj zanima. Sicer pa se nove slike lotevam prav zaradi tega, ker želim nanovo obdelati detajl prejšnje.
Od leta 1976 dalje vstopam v atmosfersko slikarstvo, kot ga Imenujem sama. Nekje zadaj je to še krajina, tihožitje...
Poudarjena ekspresivnost kot osebna nota je del mojega novega iskanja. Gojim potezo — načrtovati slike tako ali tako ni mogoče; med delom me vznemirja še toliko stvari, da moram vedno kaj dopolnjevati, spreminjati... zlasti strukture postajajo v zadnjem času zelo Intenzivne.«
Čeprav so bile te misli zapisane že pred leti, nam še danes omogočajo boljše razumevanje razstavljenih slik.
Gre v glavnem za platna velikega formata z acryl barvami. Slike na razstavi prikazujejo različna tihožitja.
Kaj pomeni beseda tihožitje in kakšno zgodovino ima za sabo?
S tem izrazom, ki so ga prevedli iz holandskega still-leven, se pravi nevidno življenje, označujemo slike, ki prikazujejo cvetje, giasbene instrumente, sadeže, ubito divjačino, ulovljene ribe, kako dragoceno stvar ali orodje. Že ieta 1860 je Matej Cigale takole pojasnil besedo v Wolfovem nemško-slovenskem slovarju. Luc Menaše je v svojem leksikonu podčrtal, da gre za podobe, ki so včasih simbolične.
Zgodovina tihožitja je dolga in sega že v antično grško slikarstvo, V 17, stoletju je ta slikarska zvrst doživela največji razmah, In sicer zlasti na Holandskem. Znotraj tihožitja pa so se začele ločevati posebne usmeritve glede na naslikano stvar ali predmet. Verjetno ne bo pretirano trditi, da spadajo cvetja Jana Bruegla, imenovanega Žametni, med najlepše stvaritve sploh v zgodovini svetovnega slikarstva. Zato ni čudno, da se ga je prijel naziv »cvetlični« Bruegei.
Slovenski slikarji so se začeli načrtno ukvarjati s tihožitjem ob koncu prejšnjega stoletja, se pravi v duhu realizma, razcvet so doživeli v času Impresionizma, za tem pa se je posvečanje tihožitju spreminjalo naglo, kot je bilo naglo sosledje likovnih smeri in nazorov in tehnik v našem stoletju. Pomisli-
V tržaški galeriji Maicanton je aprila razstavljal svoja naj novejša dela akademski slikar Jože Ciuha.
Vsako srečanje s slikarstvom Jožeta Ciuhe pomeni ne le estetski užitek, ampak tudi spodbudo za razmišljanje, In to v več smeri. Slikar sam nam nudi ključ za razumevanje njegovega ustvarjanja. V nekem intervjuju je poudaril naslednje:
»Razen s poklicnega mora človek izhajati tudi s filozofskega stališča. To je v bistvu možnost, da doživlja osebno svobodo, Sam nisem pripadal nobeni močni generaciji, nobeni avantgardi, zato pa sem težil k drugačnosti.«
Ta drugačnost, ki jo Ciuha podčrtuje, je na začetku petdesetih let pomenila za slikarja preseganje takratnega socrealizma v slovenski umetnosti in doživljanje sveta širših razsežnosti. Prišla so leta potovanj, ne le po Evropi, ampak tudi po Daljnem vzhodu. Tri leta je preživel v Burmi, kjer je na ran-gunski univerzi preučeval budistično umetnost in filozofijo, vmes pa spoznal tudi Indijo, Pakistan, Indonezijo, Tajsko in Kambodžo, V šestdesetih letih je prišla na vrsto Južna Amerika, pa tudi
mo, kako raznoliko so upodabljali tihožitja Veno Pilon, Stane Kregar, Marij Pregelj, Gabrijel Stupica, Janez Bernik in Adriana Maraž! In končno je tu pred nami še Vida Slivniker Belantič; njena tihožitja so zdaj razpoznavna zdaj abstraktna, na nejasni meji med željo po upodabljanju in sporočanju ter osebnem odzivanju na v notranjosti doživetem občutku, ki ga vzbuja v slikarki lepota cvetov ali narave sploh. Kritik Mil-ček Komelj je tako označil slike:
»V teh slikah združuje oboje: življenje narave, njeno lepoto in okrasje, in lastno izraznost, temperament in rafi-nlranost osebne narave.«
Pričujoče slike nas osvajajo počasi, kajti njihova govorica ni glasna in kričeča, nasprotno, iz njih diha neka melanholična zadržanost, mogoče zato. ker so barve ubrane na isto tonaliteto in ni med njimi ostrih kontrastov, mogoče tudi zato, ker sproščena, svobodna slikarska gesta ohranja čut za mero, ki jo narekuje notranje ravnovesje kompozicije. Na tej razstavi je umetnost vrnjena sami sebi: posreduje nam ljubezen do lepote.
Magda Jevnikar
Mehika In Združene države Amerike. Zanimivo je, da je svoja spoznanja in razmišljanja tudi ubesedil, in sicer v knjigah Okameneli smehljaj in Pogovori s tišino.
Slikarjevo izkustveno Izjemno bogato življenje je podlaga za likovno ustvarjanje, ki se suvereno poslužuje najrazličnejših tehnik, a sledi lastnemu izhodišču, ki je — če stvar poenostavimo — v bistvu teatrsko predstavljanje sveta. Sam je Izjavil:
»Na sliki, ki je zame oder, so scenski elementi sestavni del kompozicijskega sestava.»
Na tem odru se pred našimi očmi vrstijo različni liki, zdaj ljudje ali najraje splošno znane literarne osebe iz svetovne literarne zakladnice, preroki in njegove izmišljene podobe z živalskimi atributi. Posebno ironičen je znal biti v slikanju opic, ki so bile oblečene in okin-čane kot plemkinje na višku lastne siave.
Rad ustvarja v ciklusih, tako da do kraja obdela kako temo, na primer Ikone, sad stika z Bizancem skozi izkušnjo v Makedoniji,' ali pravljice, vez s pristnim slovenskim Izročilom, ali še
Slikar Jože Ciuha v Trstu
Alpe-Jadran: Umetnost v Sloveniji, Avstriji, Italiji in na Madžarskem na prelomu stoletja
svetovno znane slike, s katerimi se navezuje na evropsko slikarsko dediščino. Vse to mu je metafora in možnost, da ohranja svojo težnjo k pripovedno-sti in jo hkrati posodablja ob nedvomnem vplivu sočasnih likovnih tokov. Pripoved nost mu pomaga ohranjati izrazito risarska podlaga, obnavlja pa jo z rabo različnih tehnik in materialov od dragocenosti žameta In zlata do najnovejših akrilnih barv. in že smo pri zadnjih delih, ki so bila razstavljena v Trstu. Čeprav je Ciuha tudi tokrat zvest samemu sebi (prepoznavamo odrsko kompozicijo, pogosti element konja, Ikone, suhe, skrotovičene in dolge prste na močno izpostavljenih rokah), se ni mogel ubraniti vala tako imenovanega nove-
Slovcnska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete
razpisujeta
XVIII. tekmovanje zamejskih amaterskih odrov
MLADI ODER
Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi.
Tekmovanje traja do konca leta 1992. Izid bo javno razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku februarja prihodnjega leta.
Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev.
Za vsa podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov SLOVENSKA PROSVETA, Trst, ulica Donizetti 3, tel. 370-846 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, Gorica, víale XX Setiembre 85.
ga ekspresionizma. Z akrilnimi barvami je ravnal sproščeno in razkošno, kontrasti so naravnost dramatični, slikarsko polje pa je polno in vseskozi nasičeno z barvnimi nanosi. Podlaga je še vedno risba, toda tokrat brez Ciuhove-ga običajnega smisla za detajl. Zdi se, da je ustvarjal s silovitostjo In odločnostjo, daje slikarska gesta nekako premagala razum, ki je gradil premišljeno In bistveno In se je sproščal v glavnem le v akvarelih. Učinek je prepričljiv. Očitno je, da je Gluha sredi nekakšne prereditve in da nova pot obeta veliko.
Magda Jevnikar
Na Pomorski postaji v Trstu je bila do 17. maja na ogled razstava, na kateri so predstavili slikarstvo s konca devetnajstega in v prvih desetletjih dvajsetega stoletja v državah, ki sestavljajo skupnost Alpe-Jadran, in torej v Sloveniji, v Avstriji, na Madžarskem in za našo deželo v Trstu.
V primerjavi s prejšnjimi razstavami v priredbi Skupnosti gre za skromnejšo In manj odmevno prireditev, kar se pozna pri številu razstavljenih del in tudi pri vsej tisti stranski dejavnosti, ki spremlja že sleherno razstavo (katalog, video, panoji z razlagami). Pred nami so razstavljena dela in zgolj katalog, še ta droben in s kratkimi zapisi, vsega skupaj trideset strani (leta 1985 jih je obsegal, povejmo za primerjavo, 200).
Že prvi vtis z razstave je jasen: kdor je izbiral dela, ni točno vedel, kam in čemu so namenjena, pozna se torej ne-organskost razstave. Slovenija se predstavlja izredno razkošno, da skoraj ne moreš verjeti, da so tam, tako ranljive In ne dovolj zavarovane slike velikih mojstrov impresionizma.
Slovenski impresionizem je raznolik in razvejan pojav, ki se ne omejuje na čisto slikarsko dejavnost, kot je bilo v Franciji, ampak ima svojo vrednost tudi v razvoju slovenske umetnosti sploh in v utrjevanju narodne identitete. Estetski moment, čeprav zelo poudarjen, je le eden Izmed vidikov, skozi katere je mogoče brati ta srečni čas slovenske likovne umetnosti.
Ivan Grohar, lirik slovenske pokrajine, nas popelje v idilo narave in kmečkega življenja. Rihard Jakopič je primemo predstavljen s slikami, ki poudarjajo njegove značilno žive barve In odločni slikarski gib, Mateja Strenena odkrivamo kot spretnega portretista in veščega slikarja s čutom za svetlobne učinke, in končno je tu še Matija Jama s svojimi zimskimi vasmi in igro luči in senc.
Ta dei razstave je nedvomno najbolj zanimiv in kvaliteten, pa tudi postavitev razstave same daje slovenski sekciji najlepšo lego.
Koroško slikarstvo se predstavlja s Herbertom Boecklom, Sebastianom
Iseppom, Antonom Koligom in nekaj manj znanimi slikarji.
Skromno, skromno po številu namreč, je predstavljene tudi Madžarsko slikarstvo in tudi zapis v katalogu ne pripomore k temu, da bi se tej skupinici slik bolje približali.
Četrti sklop sestavljajo tržaški umetniki. Tl so študirali v različnih krajih, zato so po svojih usmeritvah precej raznoliki. Kar jih povezuje, pravi avtor zapisa v katalogu na kratko, a učinkovito, je odklon novotarij in želja, da bi ohranjali staro, že ustaljeno in uveljavljeno slikanje. Poleg tega je treba računati v Trstu na možne kupce, ki so v glavnem bogati trgovci, torej ljudje, ki jim je slikarstvo predvsem lepa, dekorativna dejavnost.
Predstavljeni so: Piero Marussig, Adolfo Levier, Edgardo Sambo, Vito Timmel, Bruno Croatto, Cesare Sofla-nopuio, Gino Parin, Dyalma Stultus, Ar-gio Orell, Enrico Fonda, Carlo Sblsä, Glauco Cambon, Giannlno Marchig in Ugo Flumiani.
Naj poudarimo še enkrat zdaj na koncu: razstava ni blia pripravljena tako, kot bi morala, vseeno pa je velik dogodek, da so bili v Trstu razstavljeni slovenski Impresionisti.
Magda Jevnikar
ANTENA
ZA RESNIČNI KONEC VOJNE
To je naslov dokumentarne televizijske oddaje, ki jo je pripravil že lani Filip Robar Dorin, govori pa o povojnih pokolih domobrancev In drugih protikomunistov v Sloveniji. Prvič je bila na sporedu na slovenski televiziji 1. junija,
PRIMORSKI ZLATOMAŠNIK1
V tem obdobju duhovniških jubilejev praznujejo zlato mašo naslednji primorski duhovniki: upokojeni župnik Stanko Premrl v Gorici, župnik v Bazovici Marijan Živic, župnik v Batujah Jožko Kragelj, župnik v Piranu Vinko Černigoj in župnik v Črničah Aleksander Lestan.
AGENCIJA ZA POMIRJENJE ŽIVCEV
Ob odprtju Slomškove razstave v Mariboru
Upokojeni udbovec, ki je zadnjič postregel z žetvijo svojega skritega mikrofona Mladiki, je tokrat prinese! nekaj novega gradiva iz Maribora, kjer se je udeležil odprtja Slomškove razstave v mestnem muzeju. Na mikrofon je posnel pomenek dveh kmečkih mamk iz Prlekije.
Prva mamka: Prav vesel mora biti Slomšek v nebesih. Tako lepo vreme pa toliko ljudi pa tisti škof, ki tako lepo govori Slomšku na čast.
Druga mamka: Ni škof.
Prva mamka: Kdo pa je?
Druga mamka: Kučan. Milan Kučan.
Prva mamka: Kaj praviš?
Druga mamka: Da je slavnostni govornik na tribuni Kučan, predsednik.
Prva mamka: Pojdi no! Kdo drug kakor škof naj bi govoril o strpnosti in dobroti in ljubezni in takih rečeh...
Druga mamka: Stopi sem in poglej na tribuno! Ga vidiš, v civilu, okroglega, luštkanega?
Prva mamka: Morala bi si dati naočnike, pa v tej gneči...
Druga mamka: Verjemi meni, da je Kučan. Navsezadnje je bil nekakšen škof nad slovenskimi komunisti, dokler so oni komandirali.
Prva mamka: Ne veš, kako sem bila vesela, ko so ga izvolili. Vzela sem nekaj dinarjev in šla k župniku: »Nate za mašo v zahvalo, da je hudič vzel komuniste In da smo dobili Kučana!« Pa se mi je smejal.
Druga mamka: Kaj se ti ne bi! Saj je bil vendar Kučan tako rekoč škof komunistov.
Prva mamka: Kaj? Da so imeli komunisti škofa, praviš?
Druga mamka: Pa še papeža, dokler je bil Stalin.
Prva mamka: Jej, če ni čuden ta naš svet... Ampak poslušaj, kako lepo govori. Tako pobožen mož da je to?
Druga mamka: Pravijo, da se komunisti spreobračajo.
Prva mamka: Stavim, da se je tale Kučan tudi. Seveda ni šel k spovedi v Ljubljano, da bi ga vsi videli. Taki kot on imajo avte, mercedese, pa se lahko zapeljejo k spovedi v Celovec.
Druga mamka: Ali pa v Trst. Te dni sem brala, da so prišli obiskat naše komuniste Tržačani. Da jih je vodil neki Palčič. Ta lahko kot nič najde na skrivnem kakšnega kapucina za Kučana...
Prva mamka: Pa jaz ne verjamem, da ima kdove kakšne grehe, če pa tako sveto govori...
Druga mamka: Samo tega je škoda, da je bil škof pri komunistih.
Prva mamka: Kaj ni rečeno, da bo v nebesih večje veselje nad enim spreobrnjencem kot nad devetindevedeseti-mi pravičnimi?
Druga mamka: Za Kučana je moralo biti tisto veselje res veliko.
Prva mamka: Če se spreobrne komunistični škof, za božjo voljo! Ples in loterije so morali imeti v nebesih!
Druga mamka: Ali ne bi bilo lepo, ko bi na koncu tudi pomolil? Ne ravno celega rožnega venca, takole desetko...
Prva mamka: Prvo. Ki je za nas krvavi pot potil...
Druga mamka: Kdove, če se tudi njemu ni treba potiti, ko tako hvali Slomška.
Prva mamka: Potem pa: Ki je zase krvavi pot potil...
Literarni natečaj »MLADIKE«
1.	Revija Mladika razpisuje XXI. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi.
2.	Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih na naslov MLADIKA, ul. Donizetti 3, 34133 TRST, do 31. decembra 1992. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani, ciklusi poezije pa naj predstavljajo samo izbor najboljših pesmi.
3.	Ocenjevalno komisijo sestavljajo: univ. profesor in kritik Martin Jevnikar, pisatelj Alojz Rebula, pesnik Albert Miklavec, prof. Ester Sfer-co in odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno.
4. Na razpolago so sledeče nagrade:
za črtico ali novelo	:	
prva nagrada	200.000	lir
druga nagrada	150.000	lir
tretja nagrada	100.000	lir
za pesem ali ciklus	pesmi:	
prva nagrada	100.000	lir
druga nagrada	70.000	lir
tretja nagrada	50.000	lir
5.	Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku — Prešernovem dnevu — na javni prireditvi in po časopisju.
Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 1993. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.
PISMA
MATICA IN VOLITVE...
^Ilil 2. stran platnic vencev v zamejstvu v bistvu sovražno razpoložena. Še bolj pa moti, da je delegacijo slovenske komisije pri PSI in Bukav-ca sprejel sam Milan Kučan. Kako lahko predsednik slovenske države podpre na tak način politično silo, ki se zaradi politične računice povezuje z italijanskimi nacionalisti in pri tem seveda žrtvuje Slovence? Ali se vračamo v »lepe stare čase»?
M.P.
—	No, Stanko, povej mi, kateri dve besedi učenci v šoli najpogosteje uporabljajo?
—	Ne vem, gospod učitelj.
—	Pravilno.
—o—
—	Natakar, občutek imam, da so pri vas zrezki iz dneva v dan manjši.
—	To se vam le zdi. Veste, povečali smo lokal.
Fotografski
natečaj
Uredniški odbor MLADIKE razpisuje natečaj za fotografije (po možnosti črnobele) za naslovno stran revije. Namen natečaja je odkrivati nove talente. Tematika ni obvezna, vendar naj ustreza značaju revije (narava, okolje, letni časi, etnografija, naši spomeniki, naši prazniki).
Nagradni sklad predvideva:
100.000	lir nagrade za prvo mesto,
50.000	lir nagrade za drugo mesto
in več odkupnih nagrad po 30.000 lir.
Oblika izdelka naj odgovarja prostoru, ki je odmerjen sliki na naslovni strani MLADIKE.
Izdelke (največ tri za vsakega udeleženca) naj prijavljenci pošljejo na naslov: MLADIKA, »Fotografski natečaj 1992«, ul. Donizetti, 3 - 34133 TRST-TRI-ESTE, do 31, decembra 1992.
Izdelke bo ocenila komisija, ki jo sestavljajo Marjan Jevni-kar, Marjan Slokar, Edi Žerjal in Sergij Pahor.
—	Na zajca streljam iz razdalje štiristo metrov.
—	Daj no, daj! Iz take razdalje ga ne moreš zadeti.
—	Kdo pa je rekei, da ga zadenem.
-—o—
—	Pravijo, da nogomet zelo vpliva na srce.
—	Držalo bo. daz sem se zaljubila že na treh nogometnih tekmah.
ODLOMEK IZ PISMA
Najlepša hvala za redno pošiljanje Mladike! Z veseljem sprejemam vsako širše odpiranje Mladiki n ih strani na vseslovenski svet. To je odlika, ki se jo izplača poglabljati in morda še izpopolniti v poročanju in analizah o današnjih stvareh v državi Sloveniji.
Kot se vedno pogosteje sliši, potrebovali bomo še precej časa za vzgojo pravega demokratičnega mišljenja in delovanja in pri tem ne smemo nikoli pozabiti, da je oznanjanje Kristusovega veselega sporočila še dodatna naloga in odgovornost.
Z iskrenimi pozdravi
□ . Bregant, London
Od obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost
3ioMbi€
Anton Koršič
•	Serijsko pohištvo
•	Pohištvo po meri
•	Preureditve
Prodajalna;
TRST, Ulica S. Cilino 38 Telefon 040/54390
Dom in delavnica:
TRST, Ulica D. Chiesa, 91 Telefon 040/571326
POSEBNI POPUSTI!
OBIŠČITE NAS!