ZA LETO UREDIL ANTON BARTEL ZALOŽILA IN IZDALA V LJUBLJANI NATISNILA ,,NARODNA TISKARNA' 1894 , Dr p: Al bri t * C». holiogr LETOPIS SLOVENSKE MATICE ZA LETO 1894. UREDIL ANTON BARTEL ZALOŽ1LA IN IZDALA S L O V K X S Iv A MA T I C A V LJUBLJANI NATISNILA „N ARO DNA TISKARNA" 1894 Vsebina. Na struni : 1. Frančišek Levec: Jožef Marn. Nekrolog.........................I-XVIII. 2. Dr. K. Štrekelj: Slovarski doneski iz živega jezika narodovega....................................... l—(Sl 3. l)r. M. Murko: Jan Koli ar..........................62—11-57. 4. I. Navratil: Slovenske narodne vraže in prazne vere (Dalje) 138 - 201. j^_ Dr. V. Oblak: Protestantske postile v slovenskem prevodu 202—219. 6. i A. llaič: Južno-avstrijske dežele za prvih let vladanja Leopolda I. (Dalje in konec.)............................. 220—252. 7. J. Apih: Ustanovitev narodne šole na Slovenskem . . . 253-317. 8. R. Perušek: Bibliografija slovenska.......................... 318 —347. 9. K. Lah: Letopis „Slovenske Matice": I. Poročilo o delovanju „Slovenske Matice11 v dobi od 1. novembra 1803. do 31. oktobra 1894. leta.................................... 348-358. II. Računsko poročilo............................ 359— -364. III. Poročilo o društveni knjižnici................ 365 —368. IV. Upravništvo „Slovenske Matice" zal. 1894. 369-370. V. Imenik društvenikov „Slov. Matice11 1. 1894. 371—416 VI. Umrli ustanovniki zadnje dobe......................... 416. VII. Društva, katera z Matico zamenjujejo knjige 417. VIII. Društvena književna zaloga........................418—419. Jožef Marn. Nekrolog. (Z Marnovo podobo.) Spisal b'rančišek Levec. I. eseca, prosinca leta 1893. je „Slovensko Matico11 zadel hud udarec. Izgubila je namreč zaslužnega svojega predsednika Jožefa Marna, častnega kanonika in z viteškim križem Franc-Jožefovega redu odlikovanega upokojenega gimnazijalnega profesorja, s čigar imenom z a vselej ostane združen veseli preporod in lepi napredek prvega našega književnega društva zadnjih desetih let. Njegova izguba pa je slovenskemu narodu tem občutnejša, ker pokojnik ni bil samo vrl predsednik »Slovenske Matice11, ampak tudi bistroumen učenjak in znamenit pisatelj slovenski, ki je svojemu narodu ostavil bogato zakladnico izbornih književnih del. Hvaležnost do svojega bivšega desetletnega predsednika in skoraj tridesetletnega odbornika, kakor tudi spoštovanje do izbornega slovenskega pisatelja nalaga »Slovenski Matici11 sveto dolžnost, da temu v mnogoterih ozirih tako odličnemu in zaslužnemu možu postavi v svojem letopisu z nastopnimi vrsticami vsaj skromen spomenik.1) ‘) Ker pričujoči spis nima namere, podrobno opisovati Marnovega življenja, ampak samo v kratkih potezah orisati njegovo književno delovanje, zato tiste bralce, ki hočejo dodobra spoznati Marnovo vnanjo Porojen je bil Marn dne 13. sušca 1882. leta v Dragov-škem pri Pavličevih h. št. 46 ter krščen v župni cerkvi v Štangi nad Litijo. Ker tiste čase v Štangi ni bilo šole, naučil ga je brati in pisati ondotni župnik Martin Vrankar, na čigar svet so roditelji svojega pridnega sina jeseni 1. 1839. poslali v ljubljanske šole. Jeseni leta 1842. je prestopil v gimnazijo ter bil jeseni 1. 1846. četrtošolec odličnjak vzprejet v takrat novoustanovljeno Alojzijevišče, kateremu je ustanovitelj knezo-škof Anton Alojzij Wolf postavil za ravnatelja dr. Janeza Zl. Pogačarja, poznejšega knezoškofa ljubljanskega. Poleg njega sta odgajala gojence dr. Gregor Tušar, ki je umrl 1. 1892. c. kr. gimn. profesor v pokoji v Gorici, pozneje pa g. Jožef Hočevar, zdanji kanonik v Novem mestu. Dasi jeden najodličnejših učencev, Marn po dovršeni osmi šoli 1. 1851., najbrž zaradi slabotnega zdravja, ni hotel delati zrelostne preskušnje. Vzprejet pa je bil v ljubljansko duhovsko semenišče, katero je častno dovršil, ter bil na to dne 21. malega srpana 1855. leta posvečen v duhovnika. Poslan za kaplana v prijazni Horjulj, lotil sq. je tukaj z vso gorečnostjo dušnega pastirstva in najel je celo na svoje troške sobo, v kateri je ustanovil zasilno šolo ter učil otroke krščanskega nauka, branja in pisanja. A ni mu bilo dano dolgo ostati v Horjulji. Meseca vinotoka 1857. leta je bil nenadoma pozvan za začasnega kateheta in učitelja slovenščine na c. kr. višjo gimnazijo ljubljansko. Star, truden in zdelan je namreč jeseni 1. 1857. znani profesor Fr. S. Metelko prosil za stalno upokojitev ter tedanjemu ravnatelju Jan. Nečasku za svojega naslednika nasvetoval svojega bivšega učenca, horjuljskega kaplana Jožefa Marna. In ta častni poziv, kateremu je radostno ustregel Marn, odločil je njegovi delavnosti drugo polje ter dal njegovemu življenju drugačno smer. Priznati moramo, da je bila ta volitev novega gimna zijskega kateheta in učitelja jako srečna. Nadarjen, vesten in življenje in vse vrline njegovega preblagega značaja, opozarjam na zelo obširni in s posebno ljubeznijo in presrčnostjo sestavljeni Marnov ži-votopis, ki ga je spisal g. profesor dr. Jož. Lesar v Lampetovih »Drobtinicah11 (XXVII., str. 137—184) — Tudi g. župnik Matija Torkar in g. prof. dr. Andrej Karlin sta o Marnu priobčila lepe životopisne Črtice; prvi v „Slovenci“ (1893, št. 36—39), drugi v letnem izvestji c. kr. velike gimnazije v Ljubljani (1893, str. 41 46). značajen, je bil Marn ustvarjen za učitelja in odgojevalca; vrhu tega je pa pokazal s svojim dotedanjim delovanjem, da je zmožen pri poučevanji slovenščine namestovati Metelka. Zakaj že dijak se je posebno pridno učil slovenščine, v Alojzi-jevišči 1. 1851. uredoval dijaški časopis „Daničica“, sodeloval pri Pogačarjevem „Cerkvenem časopisu'1 (poznejši ,.Zgodnji Danici"), pri Navratilovem „Vedeži“, pri Janežičevi „Slovenski Bčeli“ in pri novem izdanji Sv. pisma, za katero je priredil Ezdrove, Juditine in Esterine bukve. Vrhu tega je bil še mlad, ukaželjen, bistroumen in neizmerno priden — zato ni bilo nobene dvojbe, da bi Marn sčasoma docela ne popolnil mesta, raz katero se mu je bil umaknil Metelko. II. Brez primernih knjig in beril, pred razvajeno in razposajeno mladino, sam brez korenitega znanja je nastopil Marn jeseni 1857. 1. dotlej malo čislano stolico slovenskega jezika na c. kr. višji gimnaziji ljubljanski. Prva skrb mu je bila, da si je pridobil formalno usposobljenost za učenje slovenskega jezika, in v ta namen je prebil dn6 13. julija 1860. leta na dunajskem vseučilišči z dobrim uspehom predpisano učiteljsko preskušnjo iz slovenščine. Ta srečno prebita preskušnja pa ni bila Marnu, kakor mnogim drugim, samo podstava v dosego primerne službe, ampak bila mu je znamenit začetek njegovega nadaljnega učenja in neumornega delovanja v slovenski književnosti. Zdi se človeku, kakor bi bil Marnu ž njo vzrastel pogum, da je zastavil per<5 ter odslej navzlic svojemu slabotnemu zdravju in obilim poslom svojega učiteljskega poklica celih dvaintrideset let brez presledka Slovencem podajal knjigo za knjigo, in ker je z njegovim napornim delovanjem rastlo tudi njegovo razsežno znanje, naposled svojemu narodu ostavil pravo zakladnico korenitih in važnih spisov, ki ovijajo okolo njegove glave venec prvega slovenskega književnega zgodovinarja. Takoj ob konci šolskega leta 1860. je priobčil Marn v letnem izvestji ljubljanske gimnazije razpravo ^Slovanskega cerkvenega jezika pravo ime, pervotna domovina in razmera proti sedanjim slovanskim jezikom (4, 6 str.), ki je sploh prvi slovenski spis v gimnazijskem programu. Marn razlaga v njem znane nazore Kopitarjeve in Miklošičeve o stari slovenščini ter o sorodnosti slovanskih jezikov, in dasi v njem ne pripoveduje nobene stvari, katere bi ne bila že povedala imenovana dva učenjaka, vender je Marn dosegel ž njim, da so se njiju nazori razširili in v Slovencih razvedeli. Samostalnejša je razprava „Slovnice slovenskega jezika" (4, 14 str.), priobčena v gimnazijskem izvestji 1. 1861., v kateri kritično opisuje vse slovenske slovnice od Bohoričeve (1584) do Janežičeve (1854) in Miklošičeve (1856) v zgodovinskem oziru, na njih podstavi primerja med seboj najvažnejše dotlej ne še popolnoma ustanovičene oblike ter se naposled krepko poteza za čistoto drage naše slovenščine, ustavljaje se soper vsako mešanico raznih slovanskih jezikov ali soper brezmiselno spojitev slovenskega jezika s hrvatskim. Leta 1864. je v istem šolskem izvestji „dal na znanje11 razpravo „Vzajemnostslovenskegajezika z drugimi sorodnimi jeziki", (4, 8 str.), katero je v nemškem jeziku spisal prof. P. Petruzzi, poslovenil in popolnil pa prof. Fr. Metelko. Razprava obseza mnogo dobrega zrnja in je, dasi v mnogih stvareh zastarela, vender še zdaj branja vredna. Marn je pri poučevanji v višjih razredih stari slovenščini odločil široko polje. Nžinjo se je rad skliceval, nanjo opiral svoj pouk. Če pa je tudi sam dotične nauke zajemal iz Miklošiča, bilo mu je mučno gledati, da dijaki nimajo primerne učne knjige v roci. To ga je napotilo, da je spisal knjižico „Kratka staroslovenska slovnica11, ki je doklada Janežičevemu „Glasniku“ in tudi posebej tiskana prišla na svetlo v Celovci 1863. 1 (8, 60 str.). V nji je dijakom „in nuce11 podal najvažnejše slovniške oblike staroslovenske ter jim tako izdatno olajšal učenje. Poseben čestilec sv. Cirila in Metoda poskrbel je Marn, da so Slovenci tisočletnico slovanskih blagovestnikov poslavili s krasno knjigo „Zlati vek ali spomenica na čast sv. Iler-magora in Fortunata, sv. Nikolaja in sv. Cirila in Metoda", katero je on izprožil in uredil ter zanjo spisal tri primerne članke o bratovščini sv. Cirila in Metoda in sv. Mohorja, o Sv. pismu v slovenskem slovstvu in o Nestorji. Posebno zna- menit v tej knjigi pa je sestavek o stari slovenščini izpod peresa prof. p. Ladislava Hrovata,, ki je tedanjim dijakom v višjih razredih tako dobro došel gledč staroslovenskega slovstva, kakor isto leto na svetlo dana Marnova staroslovenska slovnica gledč oblikovja. Posebnega pomena za našo književnost pa je, da se je Marn že kaplan v Horjulji spoprijateljil s tedanjim ddbravskim učiteljem Andrejem Praprotnikom, s katerim gaje tudi pozneje, ko sta se oba preselila v Ljubljano, vezalo iskreno prijateljstvo. In cvet tega prijateljstva je Marnov sloveči „Jezičnik“. Praprotnik, učitelj na novoustanovljeni mestni ljudski šoli pri sv. Jakobu, je leta 1861. začel izdavati šolski list »Učiteljski Tovariš*. Ravno takrat pa je bilo slovensko razumništvo v pisavi raznih slovniških oblik silno razbegano. Starejši pisatelji so se trdovratno držali starikastih in deloma tudi nepravilnih oblik, kakor so se udomačile zadnjih trideset let, ter so imeli v „Zg. Danici" in nekoliko tudi v „Novicah“ svoje glasilo. Tem se je v mnogih pravopisnih stvareh teoretično in dejansko upiral „GIasnik“, kateremu je tudi Janežič z drugim in tretjim popravljenim izdanjem svoje slovnice pomagal do večjega ugleda. Vmes pa sta posegla tudi Cegnar in Levstik (Babica, Valenštajnov ostrog) ter skušala v naš jezik uvesti mnogo docela zastarelih ali docela novih stvari. V tej občni zmešnjavi je želel Praprotnik svojim učiteljskim tovarišem podati nekakšna stalna kritična pravila o slovenskem pisanji, da bi vedeli, kaj jim je vzprejeti, kaj zavreči in kako v obče pisati. V ta namen je naprosil svojega prijatelja Marna, da je začel I. 1863 v njegovem listu pisati „ Pomenke o slovenskem pisanji*, katerim je konec leta v posebni knjigi natisnjenim dal skupni naslov „Jezičnik“. Marn takrat gotovo še ni mislil v Praprotnikovem listu priobčevati književno-zgodovinskih študij, zakaj tem se naslov „Jezičnik“ kar nič ne prilega, kar se mu je pozneje često očitalo. Marn sam pravi, da jezični k je tisfc, kdor dobro zna govoriti, komur jezik gladko ali namazano teče, kakor kacemu jezičnemu dohtarju (Jezičnik, III , str. 2), in „z jezikom brez jeze11 je hotel rešetati pisavo tedanjih pisateljev. Načelo, po katerem sfe je pri tem ravnal Marn, izrekel je že v svojem spisu „Slovnice slovenskega jezika11 (str. 13): „Res je, da železne doslednosti pri nobenem živem jeziku ni treba iskati, zlasti dokler se razvija in lika, da je poglavitna reč duh, ne črka, da je gledati na jedro, ne pa na minljive oblike, ki so tolikrat vražje spotike v napredovanju našega slovstva že bile, res je, da biser ostane biser, če je ravno v malovredni opravi; pa je tudi res, da celo vsakdanja jedila v krasnih posodah vse drugače diše, kot v nečednih torilih, da spisi celd prosti v pravilni, snažni obliki vse drugače mikajo kot v nepravilni, napačni, da sestavki še tako dobri, ako v slovniškem oziru niso lični, nimajo svoje prave cene, ker jim pisava skazo dela“. Iste besede je postavil na čelo tudi I. letniku svojega „Jezičnika“ (1863). Prvih osem letnikov (1863—1870) je zgolj jezikoslovne vsebine. V obče razumljivih, semintja dovtipnih in dobro osoljenih pomenkih se pogovarjata Učenec in Tovariš v I. in II. letniku o raznovrstnih slovniških oblikah, ki so takrat razdvajale slovenske pisatelje. V III. letniku (1865) se vrše pomenki že o občnih in posebnih imenih slovanskega naroda; IV. letnik (1866) pa obravnava Levstikovo knjigo „Die slovenische Sprache nach ihren Redetheilen" Razmerje med Levstikom in Marnom je bilo tisto leto zaradi „Matice", nekaj pa tudi zaradi Wolfovega slovarja zelo napeto; to kaže tudi „.Jezičnik“, ki na mnogih krajih jako ostro in zbadljivo, do malega osebno prijema Levstika zaradi novih naukov v njegovi slovnici. Sploh se nam kaže Marn v svojih nazorih jako konservativnega, toda razumnega in veščega jezikoslovca, ki ume vsako svojo trditev podpreti s primernimi citati in podatki Glavna njegova namera gre na to, da bi od tega, kar se je že udomačilo v našem pisanji, rešil vse, kar se dii rešiti, ter veliko cokljo podložil prenaglo drdrajočemu vozu novejših slovničarjev Ta njegov konservatizem pa mnogokrat seza tako daleč, da zagovarja časih celo očitno napačne ali vsaj neorganske oblike in barbarizme in po nemškem zavita rekla (n. pr. košček, Novomesčan, kej (kaj), Svetic, Milic, Kosesk/ta, Ledinsk/ta, Svetinatov i. dr.) Mnogo stvari, katere je takrat zagovarjal še Marn, je pozneje jezik sam vrgel iz sebe, a v mnogih stvareh (ljudije, živenije, kostij i. t. d.) so zmagali nazori prof. Marna, ki je tako s svojim uporom preprečil prenaglo menjavanje mnogih udomačenih in dobrih oblik V petem letniku (1867) se pogovarjata Učenec in Tovariš o sorodnosti indo-evropskih in slovanskih jezikov, o stari in novi slovenščini, o Cirilovi in Metodovi dobi, in zlasti obširno o brižinskih spomenikih. Razprava seza torej precej globoko v staro zgodovino naše književnosti. Vsak tukaj naštetih letnikov obseza po 50 pomenkov, vsi skupaj tedaj 125 razgovorov. Zdaj se je lotil Marn leksikografske tvarine. Na podstavi Miklošičevega staroslovenskega slovarja je začel v obliki razgovorov med Starim Slovencem (očetom) in Mladim Slovencem (sinom) tolmačiti takšne staroslovenske besede, ki se nahajajo tudi v našem jeziku ter tej svoji razlagi pridal marsikatero reklo iz živega našega jezika. S to tvarino je napolnil VI., VII. in VIII. letnik (1868, 1869 in 1870), in reči se mora, da učiteljskemu listu ni bila kar nič primerna. Poslej je opustil dijalogični način razlaganja, kakor tudi jezikoslovne predmete v obče ter se lotil književne zgodovine slovenske Najprej je postavil svojemu ljubljenemu učitelju trajen spomenik s svojo razsežno studijo „Metelko v slovenskem slovstvu11 (Jezičnik, IX X, XI, 8, 145 str.). S to razpravo je posvetil Marn kakor z gorečo plamenico v mnoge do tedaj temne kote naše književne in prosvetne zgodovine v prvi polovici našega stoletja ter zlasti temeljito razbistril slovečo abecedno vojsko (1833. L), v kateri se pa črnilo ni prelivalo samo zaradi črk, ampak tudi zaradi drugih važnih književnih načel. Niti Vodnik, niti Prešeren v našem slovstvu še nista tako celotno opisana in ocenjena kakor Metelko, in ko bi Marn po svojem Metelku ne bil več omočil peresa, že sama ta razprava bi mu ohranila v naši književnosti trajen spomin. Markantna osebnost ne toliko v naši knjigi, kakor v naši prosvetni zgodovini je tudi Peter Hitzinger, katerega nemško in slovensko slovstveno delovanje je kronologično opisal Marn takoj za Metelkom (Jezičnik, XII., 84 str.) Nato pa je Marn (Jezičnik, XIII., 35 4- 51 str.) podal verno sliko predragega svojega ravnatelja J. N. Neč&ska in svojega ljubljenega učenca Antona Umka. Prvi del tega letnika je nekako lirične vsebine, poln lepih citatov in navodov vsem, ki imajo opraviti z odgojevanjem mladine. Marn nam kaže Nečaska kot vzglednega očeta in vzornega odgojevalca, v obče pa kot pametnega, značajnega in razumnega moža, ki je povsod, kamor ga postavijo, ves na svojem mestu. Umek pa mu je posnemanja vreden vzgled mladim pisateljem. Odslej se je lotil Marn opisovanja preporodne dobe naše književnosti; opisal je po vrsti Marka Pohlina in Vodnika (XIV., 47), Kranjsko Č belico, dr. Jakoba Zupana, vladiko Mateja Ravnikarja ter vzporedil podobni značaj in podobno usodo Zupanovo in Prešernovo (XV., 75). V naslednih dveh letnikih razpravlja o starejših književnikih in Noviških sotrudnikih Mateji Ravnikarji Poženčanu, Matiji Vrtovci, Mihaelu Vrne tu, Juriji Ko betu, Juriji Varlu, Antonu Žaklji, Antonu Olibanu, Andreji Li k ar j i , Frančišku Jeriši in o svojem prijatelji dr. Leonu Vončini (XVI., 83; XVII, 83). Prijateljski občuje z dr. Bleiweisom, kateremu je izrecno posvečen XVI. letnik ob njegovi sedemdesetletnici, je Marn pozvedel za marsikatere maloznane književne novice, katere je razumno porabil v zgoraj navedenih životopisih ter jih tako poznejšemu rodu otel pozabljivosti. Tukaj pričeto delo je nekoliko nadaljeval v drugem prihodnjem letniku (XIX, 62), v katerem je v kratkih potezah opisal oba Noviška sotrudnika Fr. Malavašiča in žal, še do danes premalo znanega in premalo cenjenega p°snika Fr. Svetličiča, dalje starejše slovstvenike Jožefa Žemljo, Bernarda Tomšiča in dr. Simona Klančnika, svojega vrstnika dr. Jožefa Rogača in naposled svoja dva prerano umrla učenca in slovenska pesnika Matevža Lotriča in Leona Engelmana - Nožarjevega. Leta 1880. je dospela stoletnica Kopitarjevega rojstva. To je napotilo najbrž Marna, da je hotel v Slovencih nanovo oživiti spomin na tega preslavnega našega rojaka. S Kopitarjem pa je Čop in s tem Prešeren v tako ozki književni zvezi, da je moral Marn skoro nehote še na zadnja dva raztegniti svojo razpravo, natisnjeno v XVIII. letniku (60 str.). Toda bralcu, ki pregleduje ta letnik, se dozdeva, kakor bi bil hotel Marn porabiti to priliko, da je z ozirom na razprave tiskane o Prešernu v „Zvonu“ 1. 1879., povedal svojo končno sodbo o tem pesniku. Njegovim učencem, ki so deset ah dvajset let poprej čuli iz njegovih ust, kak<5 je sodil prvake našega pesništva, zdela se je ta sodba v mnogokaterem oziru silno zanimiva, zakaj iz nje se jasno vidi, da se je znal Marn učiti tudi od svojih načelnih književnih nasprotnikov; da je z leti in iz kušnjami zorelo tudi njegovo presojevanje slovenskih književnikov in daje navzlic svojemu nepremičnemu strogo cerkvenemu stališču v marsikateri književni stvari premenil svoje nazore ter se povzpel do moške objektivne kritike. Leta 1883. se je bližala sedemdesetletnica Miklošičeva Marn, ki je imel posebno pažnjo na godovne in rodbinske praznike svojih prijateljev in predstojnikov, ni hotel zamuditi te prilike, da bi ne bil proslavil svetovno znanega učenjaka-rojaka; zatorej mu je posvetil XX. letnik svojega „Jezičnika“, v katerem je na 74. straneh priobčil studijo „Novice in dr. Janez Bleiweis.“ Kdor hoče v kratkih, krepkih potezah izvedeti našo politično, književno in prosvetno zgodovino od leta 1870. do 1881., ter dodobra spoznati Bleiweisa v njegovem mnogostranskem na vsa vprašanja našega javnega življenja se raztezajočem delovanji, ta beri to razpravo Marnovo, v kateri pisatelj v svojem znanem presekanem zlogu v kronološkem redu na podstavi devetintridesetih letnikov „Novic“ opisuje vse, kar je storil za naš narod Bleiweis, kateremu je Marn vzdel lepo ime Vodnika II. Ta razprava je zrcalo, iz katerega nam odseva pristna slika našega politika in vodnika dr. BIeiweisa. Mnogokrat se je očitalo Marnu, da opisuje posamezne književnike brez prave pragmatične zveze, vsacega posamič, tako da njegovi spisi bralcu ne dado nobenega pravega pregleda. Ti ne popolnoma krivični očitki so ga najbrž napotili, da je začel spisovati pregledno zgodovino slovenske književnosti od srede XVI. veka do svojih dni XIX. veka. Imel pa je pri tem še drug namen. Iz predgovora k XIX. letniku „Jezičnikovemu" se vidi jasno, da mu je presedala preglasna hvala slovenskih protestantovskih pisateljev, priobčena v nemških spisih in celo v šolskih knjigah, zatorej je hotel tudi pisateljem katoliške dobe pripomoči do prave veljave, zlasti pa, kar poudarja na mnogih mestih, pisateljem duhovskega stanu osvojiti tiste zasluge, ki so si jih pridobili s svojimi, časih že pozabljenimi spisi. To namero je hotel doseči in jo je tudi dosegel s svojimi študijami priobčenimi pod naslovom »Knjiga slovenska11 v dobah XVI., XVII., XVIII. in XIX. veka A-F. V prvem zvezku te vrste (XXI, 68) razpravlja o slovenskih pisateljih od Trubarja do Janeza Krstnika Lio-nellija Svetokriškega; v drugem zvezku (XXII., 82) opisuje petdeset pisateljev od patra Hipolita do Vodnika; v tretjem (XXIII., 94) drugih petdeset pisateljev od Vodnika do BI. Potočnika; v četrtem (XXIV., 98) oseminpetdeset pisateljev od Slomška do Koseskega; v petem (XXV., 97) jedno-insedemdeset pisateljev od J ane ž i ča do Fr. S. Ci m p e r mana S šestim zvezkom (XXVI., 71) je prekinil opisovanje novoslovenskih pisateljev, posegel je nazaj v IX. vek ter podal Slovencem zgodovinski književni pregled od sv. Cirila in Metoda do Trubarja. Nobena knjiga Marnova ne priča tako jasno, koliko se je v svojem življenji učil, koliko bral, kakor ta, in Marn je bil n&njo nekako posebno ponosen. Vender ne smem zamolčati, da Marn gledč stare slovenščine in glede vprašanj, ki so ž njo v ozki dotiki, v tem spisu stoji v obče na stališči Kopitarjevem, Miklošičevem in Šafafikovem, da so mu pa menj znani posledki učenih razprav, ki so jih zadnjih dvajset let Jagič in drugi novejši slavisti spravili na dan. V sedmem (XXVII., 99) je postavil lep spomenik svojemu večletnemu iskrenemu prijatelju Jeranu ob njegovi sedemdesetletnici. S tem zvezkom je Marn prvič opisal živečega pisatelja. Dotlej je govoril samo o mrtvih. Opisan .pa je Jeran na ist način, kakor dr. Bleiweis v XX. letniku. Sploh je bila velika sreča za našo književno zgodovino, da je Marn živel mnogo let v prijateljskem občevanji z Jeranom in dr. Bleiweisom ter tako lahko pozvedel o vsakem važnejšem, tudi brezimnem spisu v njiju listih, kdo ga je spisal. To prijateljsko razmerje med Marnom in obema urednikoma, razsežno znanje po vsi deželi s svojimi stanovskimi tovariši in bivšimi učenci, njegov izvrstni spomin in njegovo živo zanimanje za vse knjige in spise, ki so zadnjih petdeset let v Slovencih hodili na dan, vse to je Marna usposobilo za književnega zgodovinarja, da namjeotel mnogo zanimivih in karakterističnih literarnih črtic, katerih bi pozneje nobenemu drugemu ne bilo možno zaslediti. V osmem zvezku „Knjige Slovenske" (XXVIII., 60) je „nekaj iz starega znanja in osebnega spoštovanja, nekaj po pravilu, da več oči več vidi, in nekaj tudi zato, da se čitajo pisatelji skupaj v Knjigi Slovenski" opisal sedemnajst zna- menitih pisateljev, med njimi Einšpielerja, Majerja, Muršeca, Trstenjaka, Volčiča, Cigaleta, Levstika, Schwegla, Dežmana, Tuška, Erjavca, Mandelca, Jenka itd. Deveti zvezek (XXIX., 66) je posvečen slovenskim mladinskim pisateljem in odgojevalcem (Navratilu, Praprotniku, Močniku, Tomšiču, Levičniku, Cegnarju), katere priporoča narodnemu učiteljstvu v svetil vzgled. V desetem zvezku „Knjige Slovenske11 (XXX., 64) je podal književno sliko dvajsetih večinoma živečih pisateljev, svojih znancev in prijateljev, med njimi zlasti lepo orisal Valjavca in Trdino ter naposled že na smrtni postelji lapidarno opisal tudi sebe samega ter završil z besedami: „Kar je prejšnji urednik Tovarišev rekel: Brez Jezičnika bi že ne bilo Tovariša; to rečem nasproti tudi jaz: Brez Tovariša bi ne bilo Jezičnika. Čast torej »Učiteljskemu Tovarišu", čast in hvala zlasti blagemu založniku J. R. Miliču in naslednikom." V posebnem pismu se je poslovil še od tedanjega listovega urednika g. A. Žumra: »Bolezen, ktera noče še me popustiti, zdelala me je tako, da moram sodelovanje pri „Uč. Tov." ustaviti. S XXX. letnikom sklenem »Jezičnika" ... Da sem opisal sam sebe, temu se boste čudili. Ali nekatere napačne kritike , in zlasti dr. Glaser v svoji slovstveni zgodovini, ki jo je poslal Matici, daje mi povod k temu. Pripisuje mi reči, ki niso moje, nekatere celo napak tolmači et,c.“ — Ako tudi samo po vrhu pregledamo trideset letnikov „Jezičnikovih“, ki skupaj obsezajo 140 tiskovnih pol, začuditi se moramo neizmerni pridnosti Marnovi, katera nam je spisala to ogromno knjigo. Kadar pa začnemo na drobno prebirati to veliko delo ter pridemo do spoznanja, koliko znanstvenega gradiva je nakopičenega v njem, koliko malo znanih stvari je otetih pozabljivosti, koliko novih iznesenih na dan, tedaj preide naše čudenje v iskreno spoštovanje do tistega učenjaka, ki je ustvaril to velikansko knjigo, in radi pritegnemo pesniškim besedam, s katerimi je »Učiteljski Tovariš" ob petindvajsetletnici Jezičnikovi 1. 1887. pozdravil Marna: Poslopje si obširno stesal, V njem kipe naših mož izklesal, S cvetovi njih vrlin, Okitil jim spomin. In vsega tega truda Jaz gledam prvi čuda! Od tod se širi prvi glas 0 delih tvojih v trg in vas, Da rod spozna očete, Gojitelje prosvete! Daj Bog, da krepek slehern hip Ustvarjaš nam še kip na kip, Da s pridnostjo le sebi lastno Zgradiš poslopje veličastno, Da narod vrl Na dede vrle bode zrl! Tedaj pa on s čestjo in slavo Ovenča tudi tebi glavo, A ti si viješ sam spomin Iz duševnih vrlin! A. Funtek. Kakor vsako človeško delo, ima naravno tudi „Jezičnik“ svoje hibe in napake. Očitalo se mu je, in ne po krivici, da zajema svoje gradivo samo iz tiskanih spisov; da popolnoma prezira pisane vire in listine; da je njegova pisava prelapi-darna; da med posameznimi razdelki in dobami ni prave pragmatične zveze; da rad po strani zbada in ujeda in da ne jemlje v poštev posvetnih književnikov, ampak da prerad opisuje zlasti one duhovskega stanu Vse to je nekoliko res, in niti Marn tega ni tajil, pač pa po svojih nazorih zagovarjal. Rekel je večkrat, da vsak pisatelj naj se sodi po svojih delih, a ne po svojem življenji, kar je samo deloma resnično; zakaj pesnikov dostikrat ne moremo temeljito umeti, ako ne poznamo njih življenja. Biografični podatki so zatorej v „Jezičnikua izvečine jako skromni; tem večja hvala pa gre Marnu, da je razumno in največ v kronološkem redu naštel in ocenil spise posameznih pisateljev, natanko navedel mesta, od koder je zajemal, da je vsakega pisatelja pokazal v vzgledih njegove pisave ter tako neizmerno olajšal delo vsem, ki se bodo za njim pečali s književno zgodovino Glede tendencije, s katero je Marn pisal svoje razprave, pravi sam v predgovoru k XXX. letniku: „Poglavitna namera moja zlasti v poslednjih letnikih bila je očitno ta, da bi posvetni rojaki nekoliko bolj se ozirali na slovstvo duhovsko in cerkveno. Kar je duša človeku, to je duhovno slovstvo narodu. Duša in telo je popolnoma človek, sveta in posvetna knjiga - to še le je narodu popolnoma slovstvo!" In to namero je docela dosegel! Kratki stavki in presekani zlog so sploh pravo svojstvo Marnove pisave. Tudi tvarina sama, katero je moral obdelati v časopisu na določenem prostoru in ob določenem času, silila ga je do tega, da se je na kratko izražal. Sploh ni gledal toliko na to, da bi bil lepo in razsežno pripovedoval, pač pa je strogo pazil na to, da je vse gradivo razumno uredil in pregledno razvrstil ter iz glavnih spisov pisateljevih navedel primernih značilnih vzgledov. Tudi tisto zbadanje in ujedanje, ki se tokrat nahaja v starejših letnikih, je v novejših do malega opustil. Z leti se je ublažila njegova sodba, da je tudi pisatelje, s katerih spisi se ni ujemal, sodil objektivno, vsacega po svojem zaslu-ženji, o čemer nam jasno pričajo zlasti zadnji letniki. Če je pa „Jezičnik“ tudi njegovo glavno, vender ni njegovo jedino književno delo. Leta 1869. je v životopisu Baragovem, ki gaje spisal dr. L. Vončina ter dala na svetlo družba sv. Mohorja, opisal književno delovanje tega znamenitega Slovenca, v „ Glasih" kat družbe pa 1. 1880. oglasil se s krepkim govorom. Od leta 1862. do 1873. je bil jeden glavnih in najmarljivejših sotrudnikov „Zgodnji Danici11, katero je 1. 1866. nekoliko mesecev cel<5 uredoval, od 1. 1873. dalje pa »Slovencu11. Vse te krepko pisane razprave so polemične, šolsko-politične ali pa književne vsebine. V polemičnih člankih zavrača veri in narodnosti sovražno pisavo liberalnih časopisov, poudarjaje živo potrebo krščanskega življenja. V šolsko-političnih sestavkih razpravlja o zdanji gimnazijski osnovi, o šolski maši, o srednjih šolah, o razmeri med cerkvijo in šolo, o svobodni učitvi, o šolstvu v obče, o prostem četrtku itd. in povsod se nam kaže iskrenega, prijatelja naši šolski mladini, kakor tudi učiteljem, ki imajo nje učenje in odgojevanje v rokah. V imenovanih dveh časopisih se je oglasil vselej, kadar je umrl znamenit pisatelj slovenski ali kadar je narod slavil znamenit praznik slavnega slovanskega ali slovenskega književnika. Zlasti rad in mnogokrat je opozarjal Slovence na slovanska blagovestnika sv. Cirila in Metoda, branil je „Slov. Matico11 soper raznovrstne napade, hvalno omenjal svojih uradnih tovarišev, ki so odhajali s sveta ali v pokoj (Petruzzi, Melzer, Nejedli), marsikak boj izbojeval s svojim vročekrvnim tovarišem in nasprotnikom Hezilom (prof. Ileinrichom), kakšno osoljeno povedal bivšim slovenskim pisateljem - uskokom (Dežman, Radonievič), spominjaje jih njih prejšnjega mišljenja in delovanja, zlasti pa kratke a lepe nekrologe pisal o zaslužnih naših pisateljih in domoljubih, tako n. pr. je ocenil vladiko Ravnikarja in Kopitarja ob njiju stoletnici, pisatelje Jožefa Poklukarja, Žepiča, Šolarja, Macuna, Pogačarja, Koseskega, V. Laha, B. Raiča, Tuška, Erjavca, Levstika, Dežmana, Cigaleta i. dr. ob njih smrti. V časopisih Marn navadno ni podpisaval svojega imena, časih se je imenoval LslJnič, časih Resnicki, časih J. M., časih „Jezičnikov zvest čitatelj“, mnogbkraT]l~pIsal brezimno. Toda njegove članke je lahko spoznati po lapidarni, nekako ritmični pisavi, po priljubljenih mu r&klih in pregovorih (Slovan gre na dan ali Katoličan gre na dan itd.). Mnogo teh stvari je porabil pozneje Marn v svojem „Jezičniku“, večina je pa še vedno raztresena po raznih letnikih „Slovenčevih“ ter čaka razumnega moža, ki bi jih zbral in dal na svetlo. Tako je Marn nad štirideset let neumorno deloval v slovenski književnosti, ter še nezadovoljen s tem, kar nam je spisal in ustvaril, že boreč se s smrtjo, završil zadnjo stran svojega „Jezičnika“ s pomenljivimi besedami: „Žal mi je, da moram skleniti!“ III. Dasi je imel Marn s svojo uradno službo katehet in učitelj slovenščine mnogo posla, dasi mu je njegovo književno delovanje vzelo mnogo časa, vender je vsled svoje pridnosti in umne porabe in delitve prostega časa utegnil dolgo vrsto let dobršen del svojih moči žrtvovati tudi našemu knji ževnemu društvu „Slovenski Matici“. Že leta 1865. izvoljen za odbornika je prevzel še isto leto, ko se je bil Levstik odpovedal tajništvu, zapisnikarjev posel ter ga opravljal do leta 1870; potem je bil več let Ma-tičin ključar, od leta 1882. do 1887. nje prvi podpredsednik in od 1. 1887. do svoje smrti nje predsednik. Marn je imel sicer ves čas, odkar živi „MaticaJ, v njenem odboru veljavno besedo in pretežen vpliv, vender se je začelo njegovo pravo blagodejno delovanje v tem društvu šele z letom 1882., ko je bil sam izvoljen za načelnika književnemu odseku, župan P. Grasselli pa za društvenega predsednika. Kakor vsako mlado društvo, morala je — kakor sem to rekel že na drugem mestu — tudi „Slovenska Matica11, ustanovljena 1. 1864., preboleti svojo detinsko dobo in ž njo združene mnoge neprilike. Vodstvo iz početka ni imelo izkušenj, število pisateljev je bilo neznatno in vrhu tega se je kmalu v društvo zaneslo politično strankarstvo. Vsak stan je hotel imeti od „Matice“, česar je ravno potreboval: kmet in obrtnik poučnih spisov, učitelji šolskih knjig, učenjaki znanstvenega lista, zopet drugi leposlovnih proizvodov. Društvo zategadelj nikomur ni popolnoma ugajalo in se je le počasi razvijalo, da, prišli so časi, ko je celo vidno pešalo. Število društvenikov se je krčilo, knjige so hodile neredno na dan in so časih celo izostale, novci so pošli, da se je moral odbor dotekniti celd glavnice, kritika, ostra in neprijazna, se je oglašala po slovenskih časopisih Marnova zasluga je, da seje v društvo povrnila sloga in j edino st in da se je v gospodarstvu uvedel najlepši red. Poprej se je leto za letom Matičin odbor tako rekoč volil sam in strogo je pazil na to, da so bili odborniki samo takšni možje, ki so imeli tudi v naši politiki odločevalen glas ali pa da so bili vsaj teh mož politični somišljeniki. To pa ni rodilo dobrega sadu, ker so nekateri nasprotovali „Matici“ že iz političnega strankarstva ter nemilo sodili, kar je zagrešil odbor. Marn je prvi provzročil, da je prišlo v odbor več mladih književnikov, bivših njegovih učencev, dasi se mnogi niso ujemali z vsemi njegovimi načeli ter imeli morebiti ž njim poprej že kakšno malo literarno prasko. Toda miroljuben, prijazen, previden in vedno takten je znal Marn ves odbor upreči v delo, in delal je rad vsak, videč, da je predsednik med vsemi sam najpridnejši pregledovalec društvu poslanih rokopisov in v dvojbenih slučajih društvu najmodrejši svetovalec. Tako je bil odbor s predsednikom, katerega je čislal in ljubil, vselej jedne misli in jednega srca, kar je blagodejno vplivalo na vse društveno delovanje. Če je predsednik društvu glava, potem mu je tajnik desna roka. In Marn se je pobrinil, da je dobila „Matica“ poleg de- lavnih odbornikov tudi spretnega tajnika. In tako se je posrečilo modremu predsednika v nekoliko letih v vse „Matičino“ poslovanje pripraviti najlepši red. Blagodejni nasledki tega vrlega vodstva so bili kmalu očitni. Število društvenikov je za Marnovega predsedništva narastlo od 1084 na 1926; društveno premoženje se je pomnožilo za okroglih 5000 gld.; gospodarstvo z društvenim imetjem se je uredilo, da se odboru zdaj ni treba dotikati glavnice; društvene knjige izhajajo redno; vsebina knjigam se je, kar se priznava vsestransko, močno izboljšala. Letopis, katerega so poprej večkrat polnili dolgočasni prevodi, se je odločil samo izvirnim in znanstveno-poučnim razpravam; za lepoznanstvo se je ustanovila zabavna knjižnica; „ Matica “ je izdala več znamenitih monografij ter zbrala okolo sebe lepo število dobrih pisateljev. Za vse to pa gre prva zasluga pokojnemu Marnu. Društveni odbor pa tudi ni zamudil nobene primerne prilike, da bi ljubljenemu predsedniku ne bil izkazal svoje hvaležnosti. Dolgo časa je država in cerkev odlašala odlikovati Marna po njegovem zasluženji. Dasi je bil Marn že dne 5. velikega srpana 1859. imenovan za stalnega veroučitelja, dn<5 8 velikega srpana 1863. pa za stalnega c kr. gimnazijskega učitelja in j»/ dobil dne 18. grudna 1866. naslov c. kr. profesorja, vender so ga navzlic njegovemu vestnemu službovanju šele dn6 1. malega srpana 1885. 1. povišali v VIII. plačilni razred. Marn je prebil večino svojega službovanja na c. kr. gimnaziji pač ob dobi, ko za učitelje ■— slovenske pisatelje niso imeli častnih naslovov, povišavanja in odlikovanja. Pa saj dosti boljše te razmere še dan danes niso; še zdaj marsikateri profesor — slovenski pisatelj lehko poje s Prešernom: „Slep je, kdor se s petjem vkvarja!" A tudi cerkev je prezirala svojega vrlega sina „Neki članek11, pravi prof. dr. Lesar1), „in tesna zveza s „Slovenče-vimi“ izdajatelji in prijatelji sta ga spravila v nemilost rajnega knezoškofa Janeza Krizostoma. Ne morem reči drugega, kakor da pisatelj ni hotel nikogar žaliti, žaljenec pa ni prav umeval spisa11. Kako je ta zamera bolela Marna, o tem pričajo mnogi ’) Drobtinice, XXVII.. str. 173. prijateljski listi iz tistih let, pa tudi druge ustne in pismene izjave1). Toda zadnja leta se je stvar obrnila na bolje. Dnč 26. prosinca 1889. je bil Marn imenovan za častnega kanonika stolnega kapitlja ljubljanskega, leta 1892. pa stopivši v stalni pokoj odlikovan z viteškim križem Franc - Jožefovega redu, katerega so mu na Cesarjevega godu dan 4. vinotoka 1892. 1. slovesno pripeli na prsi. Oba ta slovesna dogodka je tudi „Matičin“ odbor sočutno praznoval z odlikovanim svojim predsednikom2). Ko smo bili zbrani dne 4. vinotoka 1892 leta popoldne na Marnovem domu v veseli družbi ter smo v iskrenih napitnicah izrekali nado in veselje, da bode poslej Marn, prost svojih uradnih poslov, vse svoje moči mogel posvetiti „SIov. Matici“, takrat pač ni mislil nihče izmed navzočnili gostov, da nam neozdravna bolezen našega dragega predsednika položi v malo dneh na smrtno posteljo, raz katero ga je poklical Bog k sebi dne 27. prosinca 1893. 1. ob 10. uri dopoldne; najmenj pa je mislil pisatelj tega skromnega nekrologa, da mu bode naložena dolžnost, tako v kratkem času „Matičinemu“ predsedniku Jožefu Marnu govoriti nadgrobni govor, s katerim naj sklenem tudi te vrstice. Govor se je glasil tako : „Dnevi naših let — njih je sedemdeset, in pri močnejših osemdeset let; in kar jih je več, so težave in bolečine! Psalm. 89, 10. — Prečastiti prijatelj pa, čigar umrjoče ostanke izročamo danes hladni zemlji, niti psalmistovih let ni učakal! A dasi nam prerano vzet, „veliko je končal!" Tam pa, kjer je doslej bival in deloval, kjer sta njegovo blago srce in njegov bistri um stvarila nesmrtna književna dela, tam je nastala nenadomestna praznina! Iskren kristijan in vzoren duhovnik, v pravem pomenu Istinič in Resnicki, kakor se je sam rad imenoval, je z zgovorno besedo in spretnim peresom slavil vzore in branil večne resnice krščanstva! Nam učiteljem predrag tovariš, goreč za občni razvoj vsega našega šolstva, je z modrim svdtom lajšal težave našega stanu ter hodil pred nami svet&l vzgled neumorne delavnosti ‘) Glej Jezični!* XIV., predgovor; XXX,, 55., zlasti pa Letopis Slov. Matice 1889, 28B. “) Glej Letopis 1889., 280; Letopis 1893, 236. Svojim učencem skrben učenik je vodil našo mladino celih petintrideset let ter v njeno dovzetno srce zasejal mnogo-katero plemenito zrno, ki se je pozneje razraslo v zeleno drevo, v drevo, ki zdaj rodi in bode še rodilo stoteren sad Slovencem! Marljiv kakor čebela in delaven kakor mravlja, nam je v neminljivih spisih opisal „očetov naših imenitna dela“, korenito ocenil dične naše pesnike in pisatelje ter prvim veleumom našega naroda, Linhartu in Vodniku, Prešernu in Levstiku, Metelku in Bleiweisu, Kopitarju in Ravnikarju in mnogim drugim preteklih vekov in zdanjih dni postavil sijajne spomenike „aere perennius!“ Sam temeljito učen, je čislal znanje, kjer- ga je našel; sam strpljiv in krotkega srca, je netil okolo sebe ogenj miru in sprave, ogenj prave krščanske ljubezni in iskrenega spoštovanja. „Globok um bil mu, čut gorak Odzgor je d&n; Značaj je skoval si krepak Kot gore nezmajan." Boljšega moža pač v zdanjih dneh ni imela Ljubljana, in okolo tega moža smo se zbirali radi zastopniki raznih stanov in raznovrstnega prepričanja, kadar nas je klical in ‘ vabil na složno delovanje v srečo in omiko našega naroda. Postavili smo ga na čelo prvemu našemu književnemu zavodu — idealni celokupnosti slovenski. Previdno, modro in uspešno je po valovitem morji krmil ladjo naše „Slovenske Matice", dokler mu na veliko žalost vse slovenske zemlje krmilo ni padlo — žal, veliko prerano iz njegove srečne roke! „A tvoj pepel da tihi mir pokriva! Prerano vzet veliko si končal! Objema te mladika večnoživa: Dokler Sloven svoj jezik bode znal, Med nami bodejo živela Nesmrtna tvoja dela!“ : ...... i..., - iPTiip.Tnmmniiinimt (ijffliimniiimiiinmnniii; iiTmrimrmnimiiiniiiri|nirniTrmTpn Slovarski doneski iz živega jezika narodovega. Priobčuje in razlaga dr. K. Strekelj. Zbirka prva. zgorenjim na,slovom namerjam od časa do časa, kakor se mi bo ravno nabira,la pripravna tvarina, priobčevati prijateljem slovenskega jezika manjše doneske za nov slovenski slovar. Te zbirke bodo' obsegale samc5 iz živega narodnega jezika posnete besede; na knjižni jezik se bom oziral samo tedaj, kadar bo moči ž njim kaj pojasniti ali pa kako besedo izkazati že v starejših jezikovnih virih. Načeloma se nič ne vzprejemlje, kar bi že bilo v naših slovarjih, razen če ima beseda nekoliko drugačen pomen in bi se morda zdelo potrebno, dokazati jo tudi v narodnem govoru. Sedaj, ko nam profesor Pleteršnik podaje sad svojega mnogoletnega truda in nam ni več treba brskati skoraj po vseh naših slovarjih, da izvemo, ali je kaka beseda že znana ali ne, treba se nam je pač le še bolj pobriniti za to, da zberemo, kar je na to stran še skritega v našem narodu. Taka dopolnila so osnovana v stvari sami, a s Pleter-šnikovim slovarjem so nam zdatno olajšana. Saj tudi o tem najnovejšem našem besedišču velj& beseda, katero je o svojem neprecenljivem, na vse strani zanimivem, skoro nedosežnem, vsakemu raziskovalcu slovenskega besednega zaklada neob-hodno potrebnem delu zapisal všliki nemški filolog, J. Andreas Schmeller: „Sammlungen solcher Art wird man \vol nie als geschlossen ansehen diirfen; viel ist fiir sie sclion gewonnen, wenn sie einmal angelegt sind, alles Mogliche, wenn sie nie ganz aufgegeben werden.“ Podane besede skušam, če niso cel6 jasne, tudi razložiti glede njih etimologije. Kedor je kedaj imel opraviti s to ne- l varno gospč, ve najbolje, v kaki meri je človeku biti opreznemu in kako rado se mu spodrsne, če nastopa preoblastno in s preveliko gotovostjo. Česar nisem zadšl, to bodi drugim povod, da oni pravo najdejo. Vendar upam, da bo marisikaka opomnja prav prišla etimološkemu slovarju slovanskih jezikov in da moj trud ni bil odveč. Prva zbirka obsega blago, katerega sem nekaj nabral sam, nekaj pa ga dobil od drugod, namreč: 1. Najbolj obširni spisek manj znanih besed mi je izročil moj prijatelj dr. Henrik Tirna, sedaj c. kr. sodni pristav pri okrožnem sodišču v Gorici. Ta gospod si je že več časa zapi-saval besede, katere je čul v občevanju z narodom ali pa imajoč ž njim opraviti v uradu. Tako je rešil pozabljivosti mnogo besed s Tolminskega in Istre, in od njega so tudi besede, ki so zaznamovane, da se govore na Polici. 2. Nekaj besed sem vzel iz rokopisa, ki mi ga je za veliko zbirko narodnih pesmi izročil moj pokojni učitelj Miklošič; te besede mu je zapisal sedaj tudi že umrli profesor Sebastijan Žepič v svoji domači vasi Gozdu pri Tržiču na Gorenjskem. Zaznamoval sem jih, kakor da so iz Tržiča. 3. S Kozjaka nad Mariborom mi je poslal nekaj narodnega blaga gosp. Svitoslav Hauptmann, učitelj v Jarenini. 4. Veliko število besed sem pobral iz rokopisov narodnega blaga, katero hrani naša „Matica“ in katero se mi je blagovoljno prepustilo v porabo. Med temi rokopisi spadajo sem: a) Spisek besed iz Belih Kranjcev med narodnim blagom, katero je zapisal kot nekedanji osmošolec sedanji kaznilniški kurat vč. g. Anton Žlogar v Ljubljani. Ta lepa zbirka nam vnovič priča, kako bogato in važno je v leksikalnem oziru pleme Belih Kranjcev. b) Papirji umrlega Ferdinanda Kočevarja, v čegar zapiskih je tu pa tam najti kako zrno, ki zasluži, da se reši pozabljivosti; žalibog ni Kočevar vedno pristavljal kraja, kjer se kaka beseda govori. c) Knjižica iz ostaline slovenskega pisatelja M. Ravnikarja Poženčana, obsegajoča na koncu spisek rastlinskih imen in podatkov, kako se te rastline uporabljajo v narodni medicini. Ravnikar je menda tudi prvi pri nas zapisaval narodne pravljice. Njegove besede so zaznamovane z „Gora“. d) Par izrazov sem našel v narodnem blagu, katero je po Goriškem in Ipavskem nabral A. Pegan. Vsem imenovanim gospodom — dvema mi tega žalibog ni več mogoče storiti javno — in zlasti odboru „Matice slo-venske“, ki mi je prijazno poslal vse svoje narodno blago na Dunaj, izrekam prisrčno zahvalo za njih prispevke; mislim, da jih nisem napačno porabil. Kar se tiče znamenj za pisavo v narečju podanih besed, opomnil sem potrebno že v spisu „Jezikoslovne mrvice'1 (Ljublj. Zvon IX. 11H89 ] 353) in deloma tudi v spisu „Iz besednega zaklada narodovega" (Letopis 1892. 2). Kjer naglasa na kaki besedi ni. nisem ga mogel poizvedeti, niti si ga upal s&m določiti. Na Pleteršnikov slovar sem se mogel ozirati samo do strani 800. v I. zvezku (do besede ognjemerstvo). Kratice. Kratice, ki jih rabim, so iste, kakor v spisu „Iz besednega zaklada narodovega11 (Letopis 1892. 3, 4). Te-le so nove: Belostenec — Gazophylacium seu Latino-Illyricorum onomatum aerarium etc. Žagrabiae 1740 (dva zvezka). Diez — Etymologisches Wf>rterbuch der romanischen Sprachen von Friedrich Diez, 5. Auti, Bonn 1884. Ilabdelič = Dictionar ili reči slovenske z vekšega ukup zebrane, u red postavljene i diačkemi zlahkotene trudom Jurja Habdeliča. Vu Nemškom Gradcu 1670. Jmnbrešič — Lexicon latinum interpretatione illyrica germanica et hungarica locuples ab Andrea Jambrešič. Žagrabiae 1742. Kek = Kleines Worterbuch der slovenischen und deutschen Sprache, Laibach 1834. Kluge = Et,ymologisches Worterbuch der deutschen Sprache von Friedrich Kluge. 5. Aufl. Strassburg 1894. Kosovitz — Dizionario del dialetto triestino e della lingua ita-liana, della lingua italiana e del dialetto triestino. Com-pilato sui migliori vocabolari italiani per cura di Ernesto Kosovitz, Trieste 1877. Kristianovič = I. Kriztianovich, Anhang zur Grammatik der kroa-tischen Mundart. Agram 1840. Mutzmauer — Cizi slova ve slovanskych fečech. Sepsal Ant. Matzenauer. V Brnč 1870. G. Meyer — Et,ymologisches Worterbuch der albanesichen Sprache von Gustav Meyer. Strassburg 1891. Saineanu — Dictionar romano-german continend nomenclatura completa a' vocabularulul roman; termenii tecnicl si neolo-gismele cele mal intrebuintate; indicarea etimologiei si a accentulul, fraseologia ^i expresiunile idiomatice de Lazar Saineanu. Bucurestl 1889. Vgl. Gr. — Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen von Fr. Miklosich. Wien. I.a 1878, II. 1875, III.2 1876, IV. 1868—1874. frc. ’= francoski. — izg. — izgovori. — sp. = španjski. Arbolec, -lea, s. m., neka bolezen, kadar človek v glavi oteče, die Gesichtsrose (Suhor). Cigale piše v svojem slovarju jarbolec Rothlauf, in isto besedo podaja po časniku „Dom in Svet“ iz Belih Kranjcev tudi Pleteršnik. — Temna beseda. V pričetku besed se j pridržuje ali odmeta tudi sicer; prim. Letopis 1892, 14: jarnica-arnica, jarica-arica. Vse kaže, da je naša beseda samo izprevržena iz vrbanec sv. Antona ogenj, sacer ignis, erysipelas, superrubedo, katera beseda je dobro znana Kajkavcem, kakor pričajo že Habdelič, Belostenec in Jambrešič. Pokojni Matzenauer ima v svojem delu Cizf slova 372 iz hrvaščine (pač kaj-kavske, ker Karadžic besede niti ne omenja) vrbanac ery-sipelas, ruže, ohnipara ter primerja ital. fervenza aestus, ardor, rum. fervinca isto, na str. 41f5. pak dodaje v dostavkih in popravkih še madž. orbdncz Rothlauf. Dasl Miklošič v razpravi „Die slavischen Elemente im Magya-rischen“ molči o ti besedi, zdi se mi vender gotovo, da jo imajo Madžarji, kakor še nekaj drugih pri Miklošiču ne omenjenih besed od Slovanov, t. j. Slovencev, in ne ti od njih; pač pa jo imajo od Madžarjev Rumuni, ki govore orbant Rothlauf (Saineanu 281). A tujka se mi vendar le zdi tudi v slovenščini. Nemogoče ni, da bi ne bila od italijanske besede fervenza, kakor sodi Matzenauer; vendar mislim, da nam vtegne besedo razložiti, sosebno če pomislimo, da se tudi druge bolezni imenujejo po svetnikih, ki pomagajo proti njim, zapisek pri Schmellerju-From-mannu I. 138 : ,St. Urbanu Plage der Rausch, auch hitziges Fieber, Podagra’, in pa opomnja v Schopfu 784: ,St. Ur-bans Plag, d. i. hitziges Fieber, Podagra in Folge vielen Trinkens (St. Urban ist namlich Weinpatron), vgl. Zt. VI. 7 f.‘ S ,hitziges Fieber1 bi se strinjal nsl. pereč ogenj Antoni-feuer, od debla per (Et. Wtb. 240: per-7.), odkoder je tudi nsl. peračec Art llautkrankheit, č. ohnipara Art Grind, p. ognipioro id. Pri ti priliki opomnim, da je lepo vreme sv. Urbana dne (prim. Navratilove podatke v Letopisu 1890, 108, 109) tudi Slovencem prav takd, kakor Čehom in Nemcem znamenje dobre trgatve, če so namreč zapiski v Kocbekovih Narodnih pregovorih i. t. d. na str. 84. res narodni in če jih dotični avtorji niso iz nemščine posneli, kar pač ni nemogoče, ako pomislimo, kako so se delale naše pratike. B&čka,-ff, s. f., jagnje, das Lamm (v otroškem govoru; vzhodni Slovenci). — Pleteršnik ima backa \veibliches Lamm oder Schaf, in pravo razlago te besede podaje pod besedo bac. B4jo,-ote, in bdjok,-a, s. m., nazivalo za tumpasto, debelo reč (Suhor). — Temna beseda. B&k,-«, s. m., norec, Narr (vzhodni Slovenci). Prim. narodno pesom v Vrazovi ostalini: „Lani sem plela, plela — Luk no mak, — Ne me je vkan&, vkana — Vsakši bak. — Lani sem plela, plela — Majarun, — Ne me je vkana, vkana — Vsak kajun.“ — Pleteršnik pozna besedo bak v pomenu ,Leithammel‘; pri Belostencu pa nahajam bak kot kajkavsko besedo, a bik kot dalmatinski izraz v pomenu taurus; tudi Karadžid oznamenja bak kot hrvaški izraz. Kraševci govore nam. bik sam<5 bak, g. balca, kar se pa ne da razložiti iz bik po vokalni harmoniji, katera je sicer v tem narečju zeld pomenljiva. Kot psovka nerodnemu človeku je znan tudi nsl. bik; prim. še bav. Stidrax dummer Mensch, Stier grober Mensch, Schmeller - From-mann II. 778. Nemogoče ni, da je bak iz bik postal y)0 vplivu nemške besede Bock (svn. boe Schafbock, Ziegen-bock i. t. d.), kar je prešlo tudi v madžarščino: bak der Bock, der Rammler, das Mannchen. B&kulica, -e, s. f, canja, košek, ein Korbclien (na vzhodu). Prim. tudi Slov. Glasnik 1858. 197. — Temna beseda. B&lati, -am, v. ipf., lange in die Nacht wachen, und zwar larmend, fidel (Suhor). — Odkod? B&leg, -a, s. m., navadno pl. bdlegi Unflat, Koth (Suhor). Barič (Letopis 1893, 2) ima baliga. — Prim. Miklošič Et. Wtb. 6: balega. Še natančnejše podatke pa najdeš pri G. Meyerju na str. 23. pod besedo baigz. Tudi čakavščina pozna to besedo: bdlog stercus (Nemanič I. 28). Bžinčiti, -im, v. ipf.,, larmen, rogoviliti; irre reden, blesti (o bolnikih, Suhor)'.''''^Besedo pozna Barič (Letopis 1893, 2) v pomenu: zvečer dolgo čuti, zbanliti se, zbuditi se po noči. Z mzb%nq.ti nima beseda opraviti ničesar. Prim. s. banciti zechen, kar skuša Daničic v akad. Rječniku I. 171 razlagati iz madž. bandsa schielend: jer i pijan čovjek škilji. Stvar je jako na vagalici. B&ntovati, -ujem, in bantovttiti,-im, v. ipf., razsajati, razgrajati, larmen, krakehlen (Suhor). Barič o. c. podaje banta sitnost, bantuvati sitnariti, vznemirjati. — Tudi Kajkavcem, ogrskim Slovencem, Hrvatom in Srbom znana, iz madžarščine izposojena beseda. Bantoviliti je pač tvorba po besedah, kakor rogoviliti i. t. d. Po Krasu navadna beseda kraguliti krakehlen je iz nemščine: tir. Icragell, gragoll Larm (hol. krakeelen); kragen laut schreien, Schopf 338. Bčrnja, -e, s. f., mčra, držeča dva mernika in pol (Gozdanje na Koroškem). — Pleteršnik pozna besedo v pomenu ,Samm-lung, Collectur des Geistlichen*, kar je od korena ber: bbrati, a težko bo naša beseda ista; primeri mariveč kor.-n. pfm kleines, sackformiges Fischernetz, svn. bere, latinsko pera 22, in bav. Ur, Urn, Schraeller-Frommann I. 261. Betlčna,-e, s. f., grosse Spennadel (Stecknadel) fur das Umhang-tuch; nasproti je bucika kleine Spennadel (Polica). — Tvorba kakor gospodična: bnt, bntlč. Bibati,-am, v. ipf., ttuten, wallen: to je deževje, vse biba, kamor človek stopi (Tržič). Pleteršnik ima ta glagol s povratnim zaimkom: bibati se. — Prim. bav. toibeln, wibbeln sich regen, schnell bewegen, wimmeln, Schmeller-Frommann II. 832; svn. rvibelen vvimmeln, Lexer s. v. Bl&nja, -e, s. f., neka vžitna goba, ki jo Kočevar popisuje tako: Jung ist er (der Schwamm) in einen Balg eingeschlossen, der beim ausgewachsenen Sc.hwamm nnten um den Stengel wie eine weisse §chale sitzt; der Hut des Schwammes ist rbthlichgelb und, wenn jung, fett; unten ist derselbe blatterig (okoli Zagreba). — Prim. nsl. blagra Pfeffer-schwamm, pri Habdeliču ,boletus, fungus herilis1. Bčbati, -atn, v. pf., tepsti, pretepati; nabdbati natepsti, posebno po hrbtu, tiichtig schlagen, priigeln (Suhor). Pleteršnik ima po Cafu bubati mit der Faust schlagen, stossen. — Prim. s. bubati gewaltig schlagen, Getose machen, trom-meln; koren bomb, Et. Wtb. 18: bomblnu. Bogatlnec, -nca, s. m., neka gosenica z rogom na glavi, gosenica mlečkovega večernika (Sphinx euphorbiae), Wolfsmilch-schvvarmerraupe (Tolminsko). Bčgovec, -vca, s. m., podobica s svetnikom, kakor jih devamo v molitvene knjižice, pildek, Heiligenbildchen (Tolminsko). Bos&nka,-e, s. f., neka hruška, eine Art Wasserbirne, gross, grasgrtin, wiisserig, im Juli reif (okoli Zagreba). — Imenovana je po deželi, od koder je prišla, kakor mnogokrat pri sadju in poljskih pridelkih. Bovč&ti, -im, v. ipf., izg. bo/čuti, debelo in dlje časa gledati v kaj kakor bedak, starren, glotzen (Suhor). — Temna beseda. Brčnkast, -a, -o, adj., brenkasta je ruta, kadar en vogel pogrneš črez drugega tak<5, da se vogla ne zakrijeta popolnoma (Hudojužna). —- Nejasnega izvira. Brinovščak. -a, s. m., drozgu podoben ptič, črez prsi rujav, ki spremlja brinovke ter naznanja s svojim prihodom sneg (Polica). Brnčžiti, -im, v. ipf., ropotaje in hrumeč hoditi sem ter tje (Hudojužna). — Temnega izvira. Brščev, -a, -o, adj., knospenreich, drevo je brščevo, to je: ima veliko popkov (Dolnice pri Št. Vidu nad Ljubljano). — Ta beseda bi se v knjižni slovenščini morala prav za prav glasiti bMičav, od brstič, brst die Knospe; Pleteršnik ima brščen voli Knospen. Miklošič piše v Et. Wtb. 23: brfisti: „nsl. brst f. Knospe, brsteti knospen; s. brst junge Sprossen, krstiti abfressen, klr. brost', brostatyš knospen, vijbrost Sprossen der Blatter, broška Sprossling; č. sik. brost“, in na str. 417. še: „slk. brost puky na buku.“ Kakor vidimo, je beseda nekoliko omejena; vzhodni Slovani s Poljaki je ne poznajo. Vse kaže, da je tujka; in zares nahajamo v nemščini: srv. brot, Knospe, Sprosse, bronen sprossen, Lexer s. v. bav. die Bross, Brosst die Sprosse, Knospe, Bliithenknospe (stv. proz,), Schmeller-Frommann I. 365. Paziti je tudi še na svn. brie^en, brdi,, gebro^en in na starosaksonski brustian sprossen. Po Diezu I. s. brote je nemška beseda prešla tudi v romanske jezike: ital. brote, brota, šp., prov. brot, frc.brout Knospe, šp, prov. broton; šp., prov. brotar knospen. — Nova slovenščina pozna tudi oblike brez t: brsen poleg krsten; mislim namreč, da srbsko pravilo, po katerem iz skupine st/,n, stn nastaja sn, ne velja za slovenščino. Tudi čakavska beseda brsenlca cannabis mascula (Nemanič I. 60) govori za to, da nam je vzeti v podstavo brs poleg brst, s čemur bi se lepč strinjali tudi nemški obliki. Btiban, -a,-o, adj., bolan, krank (v otročjem govoru, Suhor). — Buban je po besedi bolan narejen iz buba der Schmerz (v otročjem govoru); isti pridevnik nahajamo v čakavščini: buban aegrotus (in der Kindersprache, Nemanič III. 28). Od buba je dalje narejeno bubati schmerzen, kar ima že Pleteršnik in kar pozna tudi čakavščina na Krku (cf. akad. Rječnik I. 700). — Beseda je romanska: trž.-ital. buba male; furl. bube (voce puerile) = bua, piccolo male o piccolo segno di male. Usasi dai bimbi o da altri parlando con essi; sp. buba, bret. bonbon, fr. bobo, Pirona 38. Bfica, -e, s. f., svoje ime svinji (v otročjem govoru, vzhodni Slovenci). — Švabski Buz, buz! Lockruf zu Schvveinen, BuzdU junge Schweine (Kinderwort), Schmeller-Frommann I. 317. Bftna, -e, s. f., bedak, Dummkopf, Tolpel (Suhor, kjer se govori tudi bena). — Mogoče, da je z u v buna sam<5 nedoločeno izražen belokranjski glas, ki ga je čuti v ti besedi, in da se beseda ne razločuje od bena, ki jo ima že Pleteršnik in o kateri prim. Tiirkisch I. 31, N. I. 17, II. 89 pod bon. Cenklj&ti, -dm, v. ipf., scenkljdti v. pf., zum Scherz etwas in kleine Stuckchen zertheilen (Suhor). Barič ima v Letopisu 1893. 6: čenlclati s pipcem ali nožem kakovo stvar habiti. — Prim. bav. abe-zunlceln abhauen, verstlimmeln,' Schmeller-Frommann II. 1138. Cincati, -aru, v. ipf., gugati, jugati, schaukeln (Suhor). — Prim. v Pleteršniku cincati auf und ab bewegen in čenčati hum-peln, wackelnd tragen. Cčvlja, -e, s. f., (izg. ciwls), človek, kateremu nič ne dopada, ki se vedno grd(5 drži, pa tudi tak, ki noče jesti (Hudojužna). Takemu človeku se po Cerkljanskem pravi žmivlja (izg. žrcrie\vk). — Temnega izvira. Cevrdati,-am, v. ipf., klepetati, schnell reden, plaudern, plap-pern: babe cevrdajo (Suhor). — Namesto cvMati. Beseda je onomatopoetičnega postanka ter v sorodu s cvrgati škripati, cvrkati, ciin/etati,, cvrketati, cvrliti zwitschern, krei-schen, cvrzati, cvrzukati knarren itd. Vloženi e v cevrdati je primerjati s podobnim vstavkom v zapadnih narečjih pri skupini čr: lerez, čerešnja, pa tudi pri skupini šr: šardjat govoriti iz n. schreien (Podgora pri Gorici); poslednje pozna tudi Skalar, ki piše: pride to milo upitie non shemi (t. j. šeraj = šraj) aube, aube ino ue nam 275 b. Ctfjati, -am, v. ipf., dolžiti koga, beschuldigen: Gospodinja mačko cija, da ji j,e sirič vkradla (Kozjak nad Mariborom). Tudi Gutsmann 564 pozna to besedo: cijam beschuldige, zeihe. — Iz svn. zihen beschuldigen. Cij&ziti se, -im, v. ipf., vlačiti se, potepati se, herumstreichen; cijdza, -e, s. f., vlačuga, die Landstreicherin (oboje v Polici). — Pleteršnik pozn& intr. cijaziti lierumziehen; a jaz ne bi dvojil ž njim, da je beseda res iz nemščine, toda primerjal bi še srednjenemški zihen, zihen, zim. Da se nemški h med vokali ne spreminja samd v g (cigar Schiffszieher, cegnar svn. zehener itd.), ampak da se tudi izgublja, oziroma da se nastajajoča zev zapira z j, kaže beseda cijati, katere glej. Cimos, cimus, -a, s. m., ženski pas iz fabriškega sukna, kakor ga nosijo Bele Kranjice (Suhor). Pleteršnik piše cimoz. — Beseda je pač iz romanščine: prim. ben. cimozza di tela, cimossa o vivagno, l’estremit& dei lati della tela, cimozza del panno, vivagno o cintolo, il vivo che rattiene la tela di pannolano; cimozza del vin, detto per ischerzo e metaf. spuma del vino, Boerio 172. Furl. cimdsse, cimozze cintolo, vivagno; 1’ estremit& de’ panni lani, cerchio di spuma del vino nel bicchiere, Pirona 63. Crklj&ti, -dm, v. ipf., prenežno ravnati s kom (Suhor). Iz nemškega zdrteln, namesto crtljati, kakor štrukelj iz Strudel, kiklja iz Kittel, in skoraj da stotero drugih zgledov. Na Cerkljanskem je crldjlv izbirčen. Cundr&ti, candrdti, -dm, v. ipf. nachzappeln, nachzotteln: dete za materjo cundra, pes povsod za menoj cundra (vzhodni Slovenci). Pleteršnik pozna besedo candrati, cimdrati v pomenu reissen, fetzen; na Krasu pa govore candrinit herumschlendern in candrinka die Herumstreicherin. — Prim. kor. -n. zeldern langsam trippelnd gehen, nachzeldern nachlaufen 264; Pleteršnikov c,andr ati je seveda primerjati madžarskemu czandra zerlumpter Kerl, czondra Lappen. O&titi, -im, v. ipf., blebetati, žlobudrati, viel Unnutzes, Ueber-fliissiges reden (Suhor). Barič (Letopis 1893, 6): polglasno moliti. — S. čatiti lesen. C6fati, -am, v. ipf., brluzgati, Maulschellen geben (Ljubljana). — Pleteršnik ima čefukniti, čcfukati schlagen; č. t’afdm, tfafnu, Hiebe, einen Hieb versetzen: vse samo onomatopoetične tvorbe. (Jel&n,-dna, s. m., človek, kateri grdd gleda izpod cela, trdo-vratnež (Polica). Celep&tec, -tca, čelepdtelc, -tka, celepdtnik, -a, s. m., malopriden človek, nichtsnutziger Mensch; tudi psovka (Suhor). Temna beseda. Celjust&ti,-dni, v. ipf., blebetati, nach alter Weiber Art viel sprechen (Suhor). Pleteršnik ima besedo samd iz knjige; torej je tudi v narodu navadna. •#«-*- Č6ban, -a, s. m., vaški črednik, Gemeindehirt, Dorfhirt (Suhor). — Turški čoban Hirt, tudi Srbom, Hrvatom, Rumunom itd. znana beseda, prim. Turk. I. 42, N. I. 24, II. 97. Barič jo ima (Letopis 1893,7) v obliki čuvan iz Gribelj; ta oblika je nastala po narodni etimologiji z naslombo na čuvati bewachen, hiiten, čuvaj, torej čuvan tako rekoč ,der Hiiter1. Tudi grški Trotov, lit. pemu Hirt je prvotno le ,Hiiter1: ssk. paijuš iz kor. pa schiitzen (Brugmann, Grundriss der vergl. Gramm. II. 297, 961). Cdravec, -vca, s. m., na eno oko slep človek, der Einauge; tudi psovka (Suhor). Pleteršnik ima čorav bludsichtig, čoravec langsamer Mensch, Barič pa (Letopis 1893, 6) čorav slep na jedno ok<3, kar se govori tudi v Suhorju. — Pom&n ,bludsichtig' je pač le sekundaren, razvivši se iz pomena, ki ga podaje Barič. Beseda, ki je poznajo tudi drugi narodi, je turška, prim. Tiirk. II. 9, N. I. 72, II. 158 pod tfor blind, s. cor einaugig, čorav itd. Črbol&k, -a, s. m., odbit lončen polič, vrsta majolike (Suhor). — Prim. spodaj škrboldk. v ^ Črg&ti se, -dim, v. ipf., črg& se sveča, kadar se okapa; avstrijski Nemci pravijo: die Kerze trenzt (Tolminsko). — Temna beseda, najbrž iz romanščine. Čučati, -am, v. ipf., scati, das Wasser lassen (v otročjem govoru, Suhor). — Beseda je v sorodu s cucati harnen, cuca weibliche Scham, cucka Urin, kar najdeš pri Pleteršniku; a tudi s č nahajamo te besede, kar spričuje naš čučati in kraški čučlca (čf/čka) vulva. Ni nemogoče, da je tudi besedo ččca, čeča prištevati ti družini, nastalo iz čuču. Vzporediti bi se ji dalo, če je ta hipoteza resnična (prim. vendar tudi mojo opazko v Letopisu 1892, 9 pod čečdvna), alb. cuce Mtidchen, madž. cucza Geliebte, kar se priravnava nsl. besedi cuca, kuca weibliche Soham (Et. Wtb. 30, G. Meyer 443: tsutss). D&n, dnha, s m.: 1) vzhod, der Osten: megle gredč na dan, die Wolken zielien gegen Osten (Štajersko); 2) božji dan, g. božjega dneva, praznik sv. Rešnjega telesa, der Frohn-leichnamstag (Tolminsko). Debilka, -e, s. f., neko jabolko, rother Stettiner (Suhor). — V Šebreljah imenujejo takti neko hruško (prim. Pleteršnikov slovar s. v.). D&lci, -ev, (izg. deci) s. m. pl., tak<5 se zovejo na Polici zakonski možje, die Ehemanner1, možji samo pak pomeni tam toliko kakor ,občinski možje, občinski svetovalci, die Gemeindemanner1. Delati, -am, v.Jpf., krampeln, hecheln; dela se volna v Hudo-južni, v Šebreljah in po Cerkljanskem jo pa česrajo. Predivo se v Hudojužni mika. Devčr, -a, in deUr, -a, s. m., der Speisenmeister bei Hochzeiten (vzhodni Slovenci). — Prim. s. dever der Beistand und Zeuge der Braut, der Brautfuhrer, čak. deverič paranym-phus (Nemanič I. 57.). Pri ti priliki omenjam nekega zapiska v Novicah VII. (1849) 219, kjer se o Coklarjih, živečih na zemlji borovniške, preserske in deloma ižanske fare, pravi, da govore: nrezavec, razmetavec za ženit,ninskega starašina, drstla za družico, kabdl za škaf, zmuznik za postelišče ali špampet, vrnile za vrata ali leso pri vrtu, hiba za zvezan kozelc (Doppelharpfe), katernjač za cajno, korbico in še dosti druzega“. Dlgovček, -čka, s. f., trobentica, Primula veris (Polica). Dipati, -am, v. ipf., galoppieren: Od deleč tam dipa na živem konji huzar, onako prav mfidžarski (Suhor). — Prim. s. gjipati springen in kajk. džipati, -am in -Ijem hiipfen (Kristia-novic, Anhang 11). Dljftska, -e, s. f., der Balg eines getodteten Flohes oder einer getodteten Laus, iiberhaupt eines kleinen Insect.es (vzhodni Slovenci). — Namesto ljuska, luska s pridejanim d; nasprotno vidimo pri letvo, letva iz in poleg dletvo, dletva. Vendar prim. tudi še č. dleska, dleška in dlasek junge Schote. D6ba. ,Zgodaj1 se v Suhorju izraža z v dobi, kakor pravi tudi Nemec ,zeitig‘, Italijan ,per tempo1. Barlž je v Letopisu 1893, 28 priobčil iz Gribelj prevdobi prezgodaj. D6bro, adv., jako, zel<5, sehr, gehorig; rabi se v okrepflo ali potrdilo: je že dobro dolgo, kar je bil tu (Polica). — Še bolj se je ta adverb razširil v narečju koroških Slovencev, kjer pa je prevzel tudi še druge pomene: ,Jas bi dro rad pršov1 itd. Dolž&n komu biti m čem, Jemandem etwas schulden: dolžan mu je na prasjem kupu, er schuldet ihm den Kauf-schilling fiir das Schwein; dolžan mu je na prodajilu, na delu; na zapitku si mi dolžan, du hast bei mir eineZech-schuld (Polica, Trebiče nad Trstom). Drz&n, drzna,-d, adj., pogumen, srčen, muthig: vi ste drzan človek (Tolminsko). Ta pomen se je razvil iz pomena ,vermessen‘, primeri s. drznoven vermessen, muthig, kiihn. Duniti,-ern, v. pf., suniti, stossen (Suhor). Pleteršnik navaja besedo samd iz knjige. Dtirnik, -a, s. m., velik, okoren lonec, ein grosser Topf. Gospodinja veli: „Denes sem kuhala une tri velike durnike" (Suhor). — Nejasna beseda; od dvori? Dušice mackine, g. maikinih dušic, s. f. pl., Euphrassia officinalis (Polica). — Cigale ima pod besedo Quendel (Thymus ser-pillum): mačja dušica, materni dušek, materna dušica, nutčeš ica (po Gutsmannu). Habdelič pozna materina dušica Origanum sequillum, Belostenec pa babina dušica, materina trava (to v Dalmaciji) v istem pomenu Adj. mackin, oziroma mačji je pač le po narodni etimologiji izprevržen iz majcin, matčin. Materiduška v Janežičevem slovensko - nemškem slovarju — tudi najnovejši izdaji — je nepremišljeno in nekritično ukradeno iz č. materi douSka Quendel. F&jfati,-aw, v. ipf., rauchen, kaditi (Suhor). Tudi po Krasu je fajfat znano v pomenu ,kaditi1, in sicer ne samo iz pipe (fajfe), ampak tudi v pomenu drugačne kaje, n. pr. cigar, cigaret itd. F&jtač, -a, s. m., kos, Stiick (n. pr. mesa; Suhor). — Temna beseda. S falot, falacec kos iz madž. falat pač ni v rodu, vsaj ne po glasovnih zakonih. Fajtati, -am: kiklja od zad fajta (Suhor). — Iz n. falten? Prim. čak. fajtac dicitur infanti inquieto (Nemanič II. 48). Falamtizga,-e, s. f., zaušnica, die Ohrfeige (Suhor). — Nejasnega postanka. F&nt. Na Polici pravijo: fant fantov, kaj hočeš? Bursche, was wiinschest du? — Ta zveza se d& deloma primerjati enakim češkim: kluk klukovsk&, Žid židovska, dareb&k dare-b) je vstavek, kakor v goder nam. oder, guni nam. uni itd. G&rov, -a, s. m., rjav pes (Suhor). — S. garov schwarzer Hund. Miklošič primerja v Et. Wtb. 60: galu: s. gar Russ, russige Farbe, gariti russig machen. Suliks ov je iz madžarščine: 6. Gl&jnik, -a, s. m., glad, lakot, der Hunger: glajnik ga ima t. j. čreva mu pojejo, volk iž njega gleda (vse v ščavniški dolini). Druga podobna recila: Lačen je, da bi gada snedel; tako je lačen, da se mu pajčevina dela po trebuhu (oboje na Polici). Gnjčcati, -am, v. ipf., nespodobno jesti, veliko imeti v ustih, žvečiti (Suhor). — Z gnjesti naša beseda pač ne bo v nikaki zvezi; tudi gnjec kleiner, dicker Knabe, der Z\verg, gnjecelj der Knirps, gnjecast zwerghaft nima z gnjesti opravila, ker je iz bav. der Gnea’zl ein kleiner, dicker Kerl, Knirps, Schmeller Frommann I. 1354 sub Knorz Lummel. Prav tako neslovenski bo gnocalo saumseliger Mensch, gnocati mit einer Arbeit nicht fortkommen konnen (Ple-teršnik), s čem^Ar primerjaj kor.-n. Icnoutze ein lastiger, trager Mensch, knoutzen lierumbalgen, herumw;'ilzen, faul- lenzen, von einer Bank auf die andere setzen, ohne etwas za thun 163, bav. knotzen knien, kniend sifczen, veracht,-lich sitzen, der Knotzer Ofenhocker Schmeller-Frommann I. 1356. Z našim gnjocati prim. bav. knmen zermalmen, verzehren, kniMen, zerlcnissen, Schmeller-Frommann I. 1355, in pa bav. knotschen, knotschen, laiutschen quetschen, zusam-mendriicken, zerknitschen contundere, kneten, zerknusten zerquetschen; verknauzen, verknotzen Kleider, Tiicher, sie durch Zusaramendriicken aus ihrer glatten Form bringen, Schmeller-Frommann I. 1356. — V slovenščini se mi zdi potrebno, ne brineč se za etimologijo, pisati v začetku besed gnj in ne gn; to je namreč karakteristikon naše slovenščine. Edina beseda gnoj se pravilu ustavlja, a to samd zato, ker prihaja v istem, oziroma naslednjem zlogu (gnoja) nov palatalen glas, j; pomisliti nam je, da se polagoma v slovenščino prehajajoča istrska čakavščina v tem popolnoma strinja z našim jezikom in da se tam govori celd gnjdj fimus (Nemanič I. 11). G6flja, -e, s. f., gobec, das Maul (Ljubljana). — To besedo ima sicer že Pleteršnik, ali tamkaj podani Levstikovi razlagi, da stoji namesto *goblja gobec, postaviti je vendar nasproti kor.-n. guf-l der Mund 126, kar pač ni iz slovenščine. Govorjenje,-«, s. n.; nima nikakega govorjenja, der Mann hat gar kein Wort, ne govori rad (Polica). G6zelj, -zija, s. m., zadnja opiat, die Hinterbacke (Suhor). — Iz g6za, guza (Et. Wtb. 81: guz) kakor je uhelj iz uho. Dimi-nutiva ohranijo spol besede, katera se zmanjšuje; a dj naše besede ni zmanjševalen. Grambav, -a, -o, adj., poleg grdmpav, grampast, rauh (Suhor). Prim. ital. dial. rapa Schrunde, Kraste, Runzel, rapar schrumpfen, Mussafia, Beitrag zur Kunde der nordital. Mundarten im XV. Jhdt. (Denkschriften der k. Akad. d. Wissenschaften, phil.-hist. Cl. XXII. 165). Grča,-e, s. f., zobovje, katero se vrti po obračanju mlinskega kolesa (Tolminsko). Grešiti, -im, v. ipf., pogrešati: jaz ga grešim, ich vermisse ihn (Tolminsko). (tU** Grlžnica,-«, s. f., Anagallis arvensis (Polica). Pleteršnik pozna besedo v dragih pomenih. — Od podstave griza drobno kamenje, iz n. Griess Sand. Grmačlce, gnnačlc, s. f. pl., okoli Zagreba to, kar po Štajerskem štorovke: užitna goba, rastoča češuljema po preperelih štorih, der Stockschwamm. — Prim. čak. gnnbvica fun-gorum genus (Nemanič II. 55). Podstava grm. Gudi.ka, -e, s. f., Schweinchen iiberhaupt. Gospodinja sezava praščeke: ,gudeka, gudeka, n&, n&!‘ (Suhor). Pleteršnik pozna gudek Ferkel in gudika \veibliches Ferkel. Kor. gad. Gtigavičica,-e, s. f., neka otročja bolezen, božjasti podobna: otroka drži gugavičica; pač die Fraisen (Tolminsko). — Od gugati riitteln, scliiitteln. Guvno,-«, s. n., die Dreschtenne (Suhor). Iz knjige poznft to obliko poleg gumno tudi Pleteršnik; priobčujem jo v spričevalo, da se govori zunaj Štajerskega, dasi v ozemlju, kjer se hrvaški vpliv ne d& tajiti. Iz j/umo je dalje nastalo gubno (Et. Wtb. 81: gummo). Štajerci na vzhodu spreminjajo tudi mn v besedi mnog in njenih izpeljankah v m; tako so iz množati se napravili možati se lastig fallen, schwer ankommen, Widerwillen verursachen; vnožljiv ver-driesslich, missmuthig. Zastonj se trudi Trstenjak, to besedo spraviti v zvezo z ben. notjia, ital. noia i. t. d. i. t. d. (Letopis 1875. 18); beseda je gola preloga iz starejše nemščine: bevilen: mich bevilt eines Dinges, es wird mir des zu viel, es wird mir lastig, zuwider, ich \verde es uberdriissig. Schmeller-Frommann I. 837. H&bniti,-ew, v. pf., einstiirzen: veljb je doli habnil, t. j. zrušil se (Tolminsko). — Podobno pri Pleteršniku. H&luga, -e, s. f., jezen človek, če na koganavrne; ein Jemanden anfahrender, zorniger Mensch (Suhor). — Temna beseda. Har&čiti, -im, v. ipf., skupljati, zusammenscharren (Suhor). — Mogoče je, da je beseda v zvezi s harač tributum iz turšk. ;/aradž Kopfgeld, kar se kot slovenščini znana beseda navaja tudi pri Miklošiču, Turk. N. II. 124; haračiti bi bilo torej = harač, t. j. obresti skupljati, kopičiti, kakor dela skopuh. Pleteršnik ne pozna besed harač, haračar, huračnilc, haraini, ki so znane Kajkavcem (prim. Ilabdeliča, Belostenca in Jambrešiča). Hladiti si usta, širokoustiti se, bahati se, aufschneiden (Polica). H16v,-a, s. m., tako se na Tolminskem imenuje oddelek v ,štali‘ (= hlev drugih krajev), kjer stoji posamezno živinče. Po Krasu pdrkot (cf. Letopis 1882/83. 221), s čemur primerjaj čak. prkdt ovile (Nemanič I. 47), česar si pa ne upam razlagati iz slovanščine, kakor Levstik na navedenem mestu v Letopisu. H6hnjati,-aw, v. ipf., dumpf sprechen, tijnen (Suhor). — Strinja se s stsl. chachnati murmurare (Et. Wtb. 88: chonchna). Pleteršnik ima hohnjati miseln, kar se pri Kajkavcih glasi hunjati naribus loqui, s čemfcr se sklada tudi kajkavski hunjav rheumaticus, hunjavica nahod, rheuma (Belostenec I. 799, 1068). H6jba,-č, s. f., Gang, Schritte: čul sem hojbo po cesti (Očisla pri Hrpeljah). To besedo ima zaznamovano že Pleteršnik, ali o drugih krajih. Omenjam je, ker je čudnega lica; pričakovali bi namreč hodba. Hojba je — ako ne sekundarna tvorba (cf. tatba) — pač produkt analogije po drugih samostalnikih s sufiksom ba. Hrdati, -am, v. ipf., hrustajoč jesti, knorpeln (Suhor). — Pleteršnik ima pomen ,nagen‘. Hrganja,-e, s. f., ovojena glavfna, ein geselchter Schweinskopf. (zlasti prav suha; Kočevar). Podobno Pleteršnik. Hrganjica, -e, s. f., das Loch in einem Brette (besonders bei weichem Holze), das dadurch ensteht, dass ein Ast sich herauslockert (vzhodni Slovenci). — Podstava hrga, hvrga: ossa arborum kr g e na drevju, Belostenec I. 852 ; protubero hrgavem, id. I. 989. Hud, adj.: 1.) hud breg ein steiler Berg, eine grosse Steigung (Štajersko); 2.) od Brežic do Bizeljskega se dve hude viire (Štajersko) zwei gute Stunden. Htijši, adj.: Dal je premoženje čez ,hiijš n bulš‘ (hujši in boljši = hujše in boljše) er iibergab den Besitz sammt den Schulden (Tolminsko), kjer govore tudi ,čez duh n luh‘ = ,dolg in log‘, kar pa ima že Pleteršnik. Hur, -ja; hitrek, -rka, s. m., dihur, thor, dehor, Iltis (Suhor). — Štsl. fhhon,, falion, (Et. Wtb. 54: dflch); tudi v ruščini je začetni zlog odpal: chon (gen. chorj&), chorekt,; mr. chor; čak. horinja femmina immunda (Nemanič II. 34). V novi slovenščini je beseda naslonjena tudi na dih-ati in duh ter se glasi navadno dihur, pri Gutsmannu 490 pa duhur. Morda je beseda sploh neslovanska. Iglica, -e, s. f., Spennadel, Stecknadel (Tolminsko). Pleteršnik ima isto besedo v drugačnih, a sličnih pomenih. Ilov&k, -a, s. m. ilovica, Thonerde; tako se govori poleg ilovaca v Suhorju. Izbuhniti se, -eni, v. pf., opriščiti se, ausschlagen: okoli ust so se mehurji izbuhnili. — Pleteršnik ima buhniti hervor-brechen. Prim. Et. Wtb. 23: buch-. Izčlti se, izlijem, v. pf., počiti se, odpočiti si, ausrulien (Kra-kovo pri Ljubljani); na Krasu izpočiti se, spočit čil Izčr^diti, -im, v. pf., prevariti, oslepariti, betriigen, hintergehen : izčredil (ščredil) ga je (Tolminsko). — Nejasnega postanka. Izčrtiti, -im, v. pf., ausroden: izčrtili so gozd (Tolminsko). — Podstava je črt das Eodeland; prim. Et. Wtb. 35: čertrt 1. Izluljati, -am, v. pf., koga na lahko zbuditi, Jemanden sanft aus dem Schlafe wecken (Suhor). — Prim. n. lullen mit lulu oder eintonigem, wortlosem Gesang in Schlaf singen, einschliifern, zur Ruhe bringen, einlullen, Sanders. Naša beseda bi bila torej nasprotje od einlullen, tako rekoč *auslullen. Izpodrkniti, -eni, v. pf., ura izpodrkne (spodrkne), preden bije, die Uhr fallt ein. (Polica). Izprostiti, -im se, v. pf., razpustiti se, zergehen, zerfliessen: juha se prilije v omako, da se ta izprosti (sprosti; Polica). Izpustiti, -hn, v. pf., razvesti, napeljati, ziehen: trta je spuščena po latnikih, die Rebe ist auf Latten in Lauben gezogen (Kazlje na Krasu). Izsuti se, izstijem, v. pf., zdrobiti se, in Triimmer, in Stiicke gehen: steklo se je izsulo (Polica). Izvinjak, -a, s. m., rastlina Lythrum salicaria, ker se rabi, kadar se kak ud izvine (Polica). — Pleteršnik pozna to besedo o drugi rastlini. Izviravec, -vca, s. m., studenec, ki v dolini ali na planem izvira iz tal (Polica). Jarina,-e, (izg. jsrma), s. f., rudeča peščena zemlja (Lonjer pri Trstu). — Iz romanščine: ben. giarina, giareta ghiaiuzza, minutissima ghiaia, Boerio 305; furl. giarlne ghiajuzza, ghiaja minuta; terreno ghiajoso, Pirona 185. — Romanski 5 (gji g)> ki ga Italijani in Furlani pišejo z gi (pred a, o, u) ali s samim g pred i, e, prehaja v slovenščini in hrvaščini v j. Na Krasu govore: jzmr&l iz generale der General; štzjun iz stagione; bohdrno, bon-jdrno iz ben. bon giorno; jo-v&nln iz giooannino. Iz čakavščine sem si zabeležil te-le primere : jardin hortus iz giardino; jilanda, jilandni iz ben. girlanda; nadurni der Gendarm iz ben. gendarmo (na Avstrijskem) po prehodnih oblikah janddrm, anddrm; kordjan, kordjno, kordjna animi fortis iz coraggio; jdrijsov familiae Jorjis iz Giorgis; jušto ipse (med Slovenci = gerade) iz giusto (Nemanič). J&sno, adv.: jasno gledati, imeti čiste, jetične oči, kakor jih imajo jetični ljudje: „Dobiva tako jasne oči, da se mi nič ne dopadau (Polica). — Na jasnem je na Krasu toliko, kakor ,na prostem, na prostoru, kjer ni nikakih ovir, auf einem freien Platze1: „Ne meči (metaj) bale (kroglje) v grižo (kamenje), meči jo na jasno, da jo bo videti11. Kicati,-flm, v. ipf., po blatu bresti, im Kothe waten (Suhor). — Glej zgoraj besede gdcati. K&njica, -e, s. f., ročna sekirica, nekoliko zakrivljena, Astmesser (Breginj). — Pleteršnik ima po Erjavcu iz Livka lcanjec, -njca, s. m., v istem pomenu. Kdpa,-e,, s. f., pleten, majhen koš za na voz, Wagenkorb (Suhor). Kasale,-, s. f. pl., karola, samokolnica, tačka (Suhor). — Kaže biti ital. cassella casetta, furl. cassHe, dasl se pomen po 2 vsem ne strinja; poslednje pomeni ,Truhe‘, a primerjaj nemške izraze ,Schiebtruhe‘, bav. ,Scheibtruhen‘ (od koder je slov. sdjtrga) in ,Radleintruhen‘. Kžša, -e, s. f.: ,je na vsaki kaši' pravijo o človeku, ki hoče vse opravljati in je povsod: prim. nemški er ist auf allen Suppen, ein Factotum, Hans Dampf in allen Gassen. — ,Kaša naša paša1, pregovor ogrskih Slovencev (Zobrisani Slovšn med Murov in Rabov 12). KMra,-e, s. f., svoje ime stari kravi (Kočevar). — Po ženskem imenu Kdtra Kathrein, Katharina. Osebna imena niso nenavadna za poznamenovanje živali: pr. č. kačena Ente, Kathe; n. Mietz mačka; gs. čichi Michal Pirol. Glej opomnjo Miklošičevo v spisu „Die slavischen Elemente im Magya-rischen11 pod št. 448. Kesšr,s. m., vrlogasta tesla (Suhor). — S. ceser, keser Art Zimmeraxt, iz turškega kisir Zimmeraxt, od koder je tudi ruski košari,, glej Turk. II. 7, N. I. 71. Kčtovnik, -a, s. m., veriga, na kateri visi kotel, die Kesselkette (Deskla). — Podstava je '*keta iz nemškega Kette; v slovenščini navadna je samo starejša oblika Icetina, stvn. che-tina, chetinna, svn. ledene: ,Paže izzuva grofa sttlriga — Z nčdrija mu padla ketina, — Zlata, srebrna ketina1, nar. pes. — Pod kita 4. ima Pleteršnik: ,ein langer Zug, der Flug, die Schar (o ptičih); kita jerebic, kita rac1. Tudi to je iz nemškega: bav. das oder die Kiitt von jagdbaren Vogeln, besonders Rebhiihnern, die Brut, d. h. die Jungen sammt den Alten, hehd. das Volk; bei Weigand Kitte, Kette, Schmeller-Frommann I. 1312; svn. kiitte herde, stvn. chutti Herde, Schar, glej Kluge sub Kette. Klle-k&le, s. f. pl., leeres Gewasch, Schnickschnack: Kar on govori, so kile-kale (Tržič). — Prim. bav. die Kalle (altere Sprache) lautes Gerede, Geschwatz; ,ich gieb umb deinen oden chall ain wicken nicht1; ,umb dein ode kali1; Kali-hart’ Schwatzer, kallen bellen, (verachtlich) sprechen, Schmeller-Frommann I. 1233, 1234. Kini, -a, -o, pron. indef., kakšen, kater, aliquis: Če nesejo kinega bogatega, Bo dara pipa in papa; Če pa kinega ubogega, T6 pa leče in graha; Če pa kino babo, S tisto pa dol na grabo (Kozjak pri Mariboru). — Na Kanalskem in Tolminskem je slišati hišen iz kajšen, kakšen; a, v štajerskem ki besede kini pač ne tiči kaj. Kiželj, -zija, s. m., bolehav otrok, ein krankliches Kind; kiziti se, v. pf., bolehen okrog hiše se vlačiti (Polica). — Prim. bav. Kusel eine Krankheit der Pferde, Schmeller Frommann I. 1303. Dr. K. Štrekelj: Slovarski doneski iz živega jezika narodovega I. 19 Klečat,-a, s. ra., ovinek na vodi, mesto, kjer se voda zavije. Šimbiljino prerokovanje o današnjih časih se po pripovedovanju Ipavcev glasi: „Kadar bodo beli turni in bele ceste in na vsakem klečetu malin; kadar bodo kokoši popoldan nesle (nekdaj bajč ni bilo tega) in svete maše se popoldan brale in železo po železu teklo (= železnica), ne bi hotela, da bi bili jermeni mojih črevljev na svetu11 (Ipavska dolina). — Pleteršnik pozna besedo v nekoliko drugačnem pomenu: klecet Klippenbank, kleč Sandbank, seichte Stelle. Klinec, -nca, s. m., der Bolzen (Tržič). K16va,-e, s. f., psovka ženam, dekletom i. t. d. (Suhor). — Temna beseda. Km&lce, adv., prav kmalu, recht bald (Brje na Krasu). — Diminutivnih prislovov ni mnogo v slovenščini; s Krasa imam zapisane še te-le primere: hitra recht schnell, na-lihkicz recht sanft, muskzci (ozko) etwas eng; mxhk in mdlcz, ein wenig, kar pozna že Erjavec v Letopisu 1879, 144. Kobacč, adv., po vseh štirih, auf allen Vieren: Kobace je zlezel iz grape (Tolminsko). — Nsl. kohacdti se je krabbeln, mit den Fiissen scharren. Kob&čič, -a, s. m., mlada žival, ki še počasi hodi, se kobacii (Tolminsko). Janežič ima kohacdti langsam dahersteigen. Kodeljk&ti,-d?w, v. ipf., v skok dirjati, galoppieren (Ljubljana). — Prim. ital. cavalcare reiten. Kofljhti se, -dm, v. ipf., pipati se, sich balgen (Ljubljana). — Prim. bav. lceifeln Aergerlichkeit zeigen, zanken, Schmeller-Frommann I. 1229. Kol&bre, -ber, s. f. pl, nekak voz, eine Art Wagen: Kadar Kapeljanci v Lučane na kolabrah drva peljajo, cvilijo rčda kolesa, počasi navkreber se premikajoča: ,Kje so Lučane? Hudiču v rit!1 nazdol po klancu pa: ,Je že vidim!1 — Podstava kola'1! Kopitljati,-dm, (izg. kopetljati), v. ipf., kollern: od kroglje zadeta ptica skopetlja k tlom, herunterpurzeln (Polica). — Pleteršnik ima kopitljati mit den Fiisschen herumschlagen; podstava kopito ? Prim. tudi s. kobeljati rollen, wiilzen; a težko bo semkaj spadalo s. kovitlati rund herum jagen, treiben. Vendar prim. tudi bav. sich iiberkuppeln sich tiber-sttirzen, hauptlings dahinrollen wie Katzen, Hasen, Schmel-ler-Frommann I. 1271; nsl. prekupicnoti se: sta se v džamo (jamo) prekupicnola (Zobrisani Slovčn 87). Korenina šentjdnževa,-e, s. f., rastlina Polypodium vulgare; uživa se proti mrzlici in je splošno zdravilo (Gora). Korčnka, -e, s. f., Traubemvein (vedno sladko vino; F. Kočevar). Koriti, kčrim, v. ipf.: to me kori, das raacht mir Sorge (Suhor). Pleteršnik pozna besedo v sličnih, ali ne v prav tem pomenu. Koromač, koromača, s. m., beratno željice, Fenchel (Drašiče v Belih Kranjcih). Besedo prijavljam, ker nosi nazaj potegnjen naglas; drugi Slovenci govorš koromač; iz Belih Kranjcev podaje „Dom in svet“ VI. (1893) 431: koromač pimpinella anisum; na Krasu (po naglasnem zakonu tega narečja) kdmmac, gen. koromača; čak. kromač in koromač silaus (Nemanič I. 38, 63); Belostenec ima: koromač, komorac, moral slatki januš: Jambrešič pozna koromač marathrum. K6sa,-e, s. f., seichte, reissende Stelle im Wasser, wo sich der Strom auch etwas kriimmt (okoli Zagreba); gl. zgoraj besede kleUt. — Prim. zemeljska kosa die Nehrung (Janežič-Hubad); s. koso schrag, schief. Et. Wtb. 134: kosu 1. Kosovrln, -a, s. m., tako je naziva! mož iz Stanovišča v Kotu pri Koboridu sina svoje strnične (Base), torej je kosovrin strnič (Cousin) na drugi stopinji. — Beseda je romanska in sicer iz furlanščine, katera je poleg cusin ohranila tudi starejšo obliko cusuvrln, ki je latinski consobrinus bliža, kakor katera koli romanska oblika; retska romanščina ima cusrein; iz istega jezika navaja Diez obliki cusrin, cusdrin. Furlansko obliko cusuvrln navaja (,pur usitato1) Simzig v spisu „Notizie varie intorno il dialetto friulano con appunti critici e saggi etimologici" (28. Programm des Staats-Gymnasiums in Gorz 1878, p. 15). Kot&ljati, -am, v. ipf., rollen, walzen (Suhor). — Besedo pozna že Pleteršnik, a samd iz knjige; poznana je torej tudi narodu. Iterativ od kotaliti in to od kotati. K6vsniti,-e?w, v. pf., dregniti, dročniti, stupfen, rucken, packen : žena me je kovsnila in zbudila (Kazlje na Krasu). — Janežič pozn& kavsniti mit dem Schnabel hacken, er-haschen, kar pač ni z našo besedo v zvezi (prim. kavs in ravs); drugod na Krasu govore hdivsnt, libivsat stossen, stupfen, s čemhr se zlaga naše kdvsniti. Kozellca,-e, s. f., plaskovica, Ilemdchen fiir Kinder (Suhor). — Od lcozulja iz lat. casula Hemd, od koder je tudi košulja; prim. bav. die Kasel des Messpriesters: casula, die Casaul, Schmeller-Frommann I. 1300. Križanje, -a, s. n., der Ort, wo das Wild wechselt, der Wechsel: sestali smo se kakor volki na križanju, wir sind zusam-mengekommen, als ob wir uns verabredet hatten (vzhodni Slovenci). — Glagolščak v oznamenilo kraja je redek. Krlžica, -e, s. f., hrbtenjača, Riickgrat (Zagreb). — Prim. kriz Wirbelbein; križnica Kreuzbein. Krm&ča,-e, s. f., prašiča, die Sau (Suhor). Besedo pozna že Pleteršnik, ali samo iz knjige. Podstava krma Viehfutter: torej krmdča die geraastete koct' s£opv; prim. s. lcrmak mannliches Schvvein, krmad Schweine, knnče junges Schwein, krmetina Schweinfleisch; pri Jambrešiču nahajamo lcrmak sus, porcus. Kuhllo,-a, s. n., kuha, die gekochte Speise iiberhaupt (F. Kočevar). — Čudna nova tvorba. Sufiks ilo je tako zvan živ sufiks; ž njim dela narod še dandanes nove tvorbe. Nastal je iz vrstne spone glagolov četrtega razreda, na katero je bil pristopil sufiks (t)lo. A dandanes, nov sufiks kakor Ijiv, celc i. t. d., ni omejen na glagole omenjene vrste, ampak pristopa tudi na glagole drugih vrst, in to ne samo v slovenščini, ampak tudi v čakavščini. Tudi pomen se mu je razširil: s prva seje ž njim zaznamovalo samd sredstvo, dandanes prevzema rad vlogo latinskega sufiksa timi, nemškega ung; to de zelo dobro našemu jeziku, ki ne more za take tuje tvorbe vselej rabiti glagolščaka, katerega dovršniki nimajo, in ker sta sufiksa ba in nja skoraj zamrla, sufiks tva pa tudi ne more pomagati povsod iz zadrege. Take tvorbe so: na Krasu in v čakavščini kupovilo emptio; obuvilo Schuhe; rezilo die Schneide; berilo Lectiire; čak. šerilo victus, res vorandae; čak. Iclecilo ,subsellium‘. Tvorbe pomenjajoče sredstvo in pa dejanje, oziroma posledek dejanja: potrdilo die Genehmigung, odobrilo id.; zlasti je naša knjižna slovenščina polna takih tvoreb, in to ne samč od glagolov četrte vrste, ampak celd od glagolov drugih vrst, zlasti prve in pete, n. pr. ulcazllo Anordnung od ukazati. Tako tudi napak posojilo od posojati, prisojilo Einantwortung od prisdjati, namesto od posoditi, prisoditi; Ravnikar še piše 1, 110: če komu kaj posodite, ne hodite po zastavo ali posodilo v hišo k njemu. Zdi se mi, da je sufiks ilo pri glagolih pete vrste bil najprej vzprejet v drugem razredu, morda zat(5, ker je ohranjen v sedanjiku refleks «'-ja. Kupljenčič, s. m., mera, držeča pol mernika: ,pejdi, pejdi po kupljenčič k strici, bomo denarje merili1, nar. pravlj. (Suhor). — Pleteršnik pozna kupljenih ein Getreidemass (mernik). L&bor,-ja, s. m., Gerolle-Conglomerat (Tolminsko). Erjavec v Letopisu 1882/83. 210 pozna Idberje Gerollhalde, Schutt-halde, Janežič ima lapor Mergel, labora Nagelfluh, (Pleteršnik tudi Conglomerat), Cigale lapor Mergel; s. lapor Mergelstein. Lčijdra,-«, s. f., malovredna ženščina, nichtsnutziges, (meist altes) abgenutztes Mensch, eine solche Magd (Suhor). Pie- teršnik ima podoben pomen; tamkaj podana Levstikova razlaga iz ital. landra bo prava. L&jh,-cr, s. m., tenak in dolg človek, ein langer, dtirrer Mensch (Hudojužna,). — Prim. svn. leichen, geleichen aufspringen, in die Ilohe steigen, biegen; das Gelaich Gelenk, Schmeller-Frommann I. 1420. Lajhčrati,-am, v. ipf., okrog se vlačiti, herumwandern, miissig herumstreichen (Suhor). — Istega izvira kakor lajliati (prim. Pleteršnikov slovar), samo da je naša beseda razširjena s tujim sufiksom: n. ieren i. t. d. Lastnina, -e, s. f.,: nekaj so pasli po koreninskem (občinskem), nekaj po lastninah; privateigentumliches Grundstiick (Jelovica pri Podgorju). Cigale pozn& lastnina v pomenu ,Pri-vateigenthum1. L4vga,-e, s. f., namaka, iz katere se kuha brinjevo žganje. Pri kuhanju je paziti, da se po izhlapevanju in prekapanju ne pomeša z žganjem; iz kotla pak izteka precej po brinjevem olju pred brinjevcem (Polica). — Iz nemškega Lauge ? s. m.; škornje z lecml, zavihane škornje, die Stulp-stiefel (Polica). — Prim. bav. Latz ein Ding, das endigt, begrenzt, hemmt: Saum; prim. pa tudi bav. lUz verkehrt, der rechten Seite entgegengesetzt, Schmeller-Frommann I. 1545. Lčgnat,-«, s. m., priložnost, prilika (po idrijskem svetu). — Iz bav. die GeUgenheit (GU:gng’dt), Schmeller-Frommann I. 1455. Lčnard, -a, s. m., lenoba, Faulheit: denes te je lenard srel (= srečal; iz ščavniške doline); po Krasu govore lUnar: svičti ličnar ya js zsjszdu, die Faulheit hat ihn befallen; Vdnar pomeni tudi ,IJnlust‘ in neko vrsto solnčarice (Sonnen-stich). Štajerska oblika je naslonjena na ime Lenard Le-onhard. LeBŠnje, -«, s. n^ drevje, česar veje so po zimi ovcam v hrano (Tolminsko). Na Krasu govore poleg jzsUn tudi ksUn in od tega je beseda lesenje postala; jesen daje največ take krme. Lzslin je iz jzsUn postalo po naslombi na besedo lesčn aus Holz. Lesk6vka, -e, s. f., leščerka, das Haselhuhn (Tolminsko). Na Cerkljanskem pravijo 'lišnkar (Mšnikar) in frankolin; to je iz furl. franculin (ital.francolino, Bonasia betulina Scop.) Latinski, -a, -o, adj., pomladni, pomladanski, Friihlings- (Polica). Drugodi je letinski — poletni, Sommer- (Pleteršnik). Podstava letina za oba pomena nenavadna. Llba, -e, s. f., das ^Junge (pullus) von Gansen und Enten (Dolenjsko). Na Štajerskem in Hrvaškem je liha raca (Valjavec v Radu XLIII. 4); Pleteršnik ima iz Valjavca libek Gans- chen in liha beseda, s katero se zovejo gosi in race. — Beseda je madžarska: liba Ganschen. Ličžin, -dna, s. ra., psovka: ti lič&n! blizu avstrijskonemški G’fries! — Podstava lice, torej prav za prav Grosswange, kakor nosan, Čelan, glavan. Lindek, adj. ind.; ima lindek noge, er hat gesunde, frische Beine (Krakovo pri Ljubljani). Primeri Letopis 1874. 144, kjer skuša Levstik besedo razložiti iz stsl., čemur sem se uprl v Archivu XI. 463, proglasivši besedo za nemško: svn. linde, lint. Listo. Po Tolminskem se za demonstrativnimi in nekimi drugimi zaimki in prislovi pristavlja včasih sufiks (?) listo, ki ojačuje zaimek ali prislov, enako, kakor besedica prav ali ravno: tamUsto prav tam, takdllsto ravno tak<5, nilcčder-llsto nikjer in nikoder, prav nikoder, tdkšnoUsti človek, prav takšen človek. Prim. Et. Wtb. 167: lesto, nsl. lestor, listor saltem itd., kar se razlaga iz le-isto. Da isto tiči v naši besedi, je gotovo ali odkod l? Iz le nur, ali pa je ta l samč v zaporo hijata? Za poslednje nimamo sicer primerov. Prim. spodaj todliz. Ljftbiti, -im, v. pf., obljubiti, obečati, versprechen (einmal), ljubila mi je, da mi d& (Tolminsko). Pleteršnik ima iz Erjavca ta glagol zaznamovan za nedovršen. Ljubljenke, -, s. f. pl., cvetica Chrysanthemum leucanthemum (Polica). Pri Pleteršniku je ljubljanka neka hruška. Ljusč, -a, s. m. (izg. ljuš), rastlina Thamus communis: z ljuščem se drgajo deklice po obrazu, da so lep<5 rudeče (Gora). Pleteršnik ima iz Tuška luše: lusnec ali hiš Lat.hraea squa-maria, Schuppenwurz, Pokorny - Tušek. 88. — Podstava ljusica Schuppe. L6rbega,-e, s. f., der Lorbeer, lovor: „Fige, rožiče za mlade dekliče, Starim babam pa lorbege“ (Kozjak nad Mariborom). Pleteršnik ima iz Slov. Goric Idrbelc. Lčščak, lošUka, s. m., neka vrsta hrastov, ki ima velik želod, v nasprotju z gradnjem, kateri ima le majhen želod (okoli Zagreba). — Prim. lošlci Wald-. Lovš me od vseh strani, ich bin von allen Seiten im Gedrange, in Verlegenheit (Kočevar); krč me lovi, der Krampf packt mich (id., ali ne morda lomi?). L6vrek,-a, s. m., rastlina Stachys arvensis (Polica). L(ička,-e, s. f., rastlina Muscari botryoides (Dolina pri Trstu.) Prim. Letopis 1879. 123: lučka Muscari comosum, kjer se praša, ali je od „luka“ ali od „luči“? Jaz mislim, da je od besede „luka, s. f., neka vzpomladna rastlina s čebulico, katere nisem videl v cvetu. Jede jo, Solkan1*, Letopis 1882/83, 294, kjer Levstik to besedo prav razlaga iz stsl. lukz allium, Lauch. Tudi rastlina .Muscari1 ima namreč čebulnato koreniko. Mih (jdrski, gdrskega mahu, s. m., Islandsflechte, Lychen islan-dicum: uživa se kot čaj proti sušici (Gora). Mali krdjcar: on nima tirjati ne malega krajcarja več: er hat keinen Heller mehr zu fordern (Polica). M41egi,-ot’, (izg. mdhgi), s. m pl., die Buben, die Kleinen (Suhor). — Podstava mol. Maluga,-e, s. f., grdo napravljen, našemljen človek (Suhor). — Temna beseda. M&renj,-rnja, s. m.: prinesel mi je marenj, er brachte mir die Kunde, Nachricht (Gozdanje na Koroškem, Tolminsko). — Te besede, ki je že sicer znana, pa v pomenu ,Gerede, Geschwatz‘, prazne marnje leeres Gerede (po Dolenjskem sploh), omenjam zatč, ker se s svojim pomenom še strinja s stvn. mdri die Kunde. Na Krasu je mdrinj, g. marnja klepetulja. M&ščina,-e, s. f., vino, ki se samo zrnasti iz grozdja; v ,bren-t&ču‘ je o trgatvi vedno nekaj m&ščine (Prosek); to je isto kar ,samomaščina‘. — Letopis 1882/83. 212 in po. njem Pleteršnik ima besedo v nekoliko drugačnem pomenu: „to, kar se dobode od izmaščenega grozdja, anda novo vino, der Most“. Po Et. Wtb. 207: mustfl naša beseda ne spada k stsl. imsh der Most; domačega izvira beseda vendar ni. Maternjak, -a, (izg. maternjek) s. m., Mutterchamille, Chamomilla matricaria; rabi se proti presilni menstruvaciji (Gora). Megeš,-«, s. m., jak fant, hrust, brdavs; bolj satirično-humo ristično (Suhor). — Temna beseda. Medtiljevka, -e, (izg. medulovka) s. f., grm dobrovita, Viburnum Lanthana (Polica). — Pleteršnik pozna medulja, medidjevec, meduljevina za isto rastlino. — Temna beseda; ne vem, ali je res domača od podstave med, premalo me je botanika. Meniti, -im, v. ipf„ kaj ali koga, schiitzen: vsak le (to) svoje meni, Jeder schatzt nur das Seinige; mčni ga ko zlato kupo, er schatzt ihn wie einen goldenen Becher (Tržič). Pleteršnik ima samo: meniti za kaj. M6s, mesu (izg. mis, mnsu), s. m., neumen, zabit človek: ti si kot mčs (Suhor). — Temna beseda. Mčta Urn, crne mite, s. f., die schvvarze Minze (Mentha sativa), dober lek za notranje bolečine moškim; bela meta (Mentha crispa, Krauseminze), dober lek za notranje bolečine ženskam (Gora). Mež&v, -dva, -dvo, adj., meževen, muževen, saftig: sočivje je mežavo (Polica). — Mežav je iz '*mežžav, *mezžav, *mezzšv od mezga Saft in den Biiumen i. t. d., stsl. mezka kakor zanjka iz *za-imi.ka, Et. Wtb. 103: jem. Ta lepa beseda nam zeld prav pride, ki imamo za ženska ročna dela takč malo svojega. Nanfknice,-, s. f. pl., s pristavkom te bile (te je člen), Dorycnium pentaphyllum; ž njimi se kadi, keddr seje hudo prestrašil (Gora). — Podstava ni jasna: Et. Wtb. 215: „Die Verba ni/c germinare in nik caput demittere konnen identisch und die Verschiedenheit der Bedeutung durch Praefhce hervorgerufen sein“. Napotiti,-m«, v. pf., podučiti, eine Anleitung geben: gospod naj me napote, leiten Sie mich an (Grahovo na Tolminskem). Nasrditi .se, nas rdim, v. pf., bose werden: nasrdjen (pravilno nasrjen) je bil name, er war bose auf mich (Očisla pri Hrpeljah). Natrbati se, natfbam, v. pf., skupiti se, sich zusammenhaufen-(Suhor). — Temna beseda. Ndvod,-«, s. ra., die Commission zur Beilegung von Grenz-streitigkeiten. Široko med Slovenci znana beseda (primeri Pleteršnika); tudi na Cerkljanskem se govori: naivad sma wzi-;'ln, t. j. navod smo vzdignili wir bestanden auf eine Commission. — Vendar ta beseda ni vznikla iz naroda, ampak je prikrojena po nemščini; starejši nemški jezik pozna namreč besedo: die Anlait Einsetzung eines um Schadenersatz Klagenden in des Beklagten Giiter von Gerichts wegen, die Immission: „ainlaiten Einen hinz eines andern guten“, ihn also einsetzen; der Anleiter, Vollzieher einer solehen Einsetzung von Gerichts wegen, Schmeller-Frommann I. 1528. Svn. anleite, s. f., Immission, Aus-schreibegebiihren (bei Kauf, Verkauf etc)\ anleiter, s. m., Vollzieher einer Immission, Lexer s. vv. Nebogljiv, 4va,-wo, adj., bolehav, kranklich: zmirom je nebogljiv (Polica). Cigale in Bartel poznata nabogljen kranklich, ge-brechlich, Vodnik nebohlen, Pleteršnik nebogljen. — Prim. r. neboga, nebožak-i,, neboraka Kriippel, Bettler, Et. Wtb. 16: bogtt. Lit. neburakas ,ein Armer1 je pač iz ruskega neboraka. Nlgele, nigela, s. m., jež, der Igel (v Stržišču). Stržiščane so poslovenjeni Nemci, priseljeni iz bistriške doline na Tirolskem; prim. Sim. Rutarja spis »Nemški Rut na Go-riškem“ v Kresu II. 524 nss. Začetni n ni slovenski dodatek, ampak vse kaže, da imajo Stržiščane to besedo še iz svoje nemške preteklosti; prim. tir. nigel Igel, /cesten-nigl die stachlichte, aussere Schale der Kastanie; sclnvein-nigl unsauberer Mensch, lausnigl, filznigl, Schopf 469; kor.-n. ig l in ntgi 147. Nikainica podvojena v ojačbo: nikoli in nikjer ga ni videti, nikoli in nikamor ne gr<5, er ist gar nirgends zu sehen, er geht gar nirgends hin (Polica). Ništarfja,-e, s. f., Taugenichts, psovka malovrednemu človeku (Suhor). Besedo poznajo tudi Kajkavci: ništarija nullitas, nugatoruB, Belostenec I. 847 i. t. d. — Srbski ništarija Nichtsnutzigkeit, Lappalie; čak. ništarija pomeni poleg nequitia tudi homo nequam (Nemanič II. 61). Beseda je pač prišla iz hrvaščine v slovenščino; vendar prim. nsl. ništer (ništar) iz ničtore, gl. Cvetje z vrtov sv. Frančiška XIII. 4. zv. Ntoa,-e, s. f., čreda, die Herde: nuta ovac eine Herde Schafe (Borjane nad Koboridom). — O ti besedi je pisal Krek v Kresu I. 117 ns. Tam in pa v Miklošičevem Et. Wtb. 217: nuta bi bilo še dostaviti, da besedo še dandanes pozna, v 28 Dr. K. Štrekelj: Slovarski doneski iz živega jezika narodovega I. izpeljankah tudi bližnja sestra polabščine, gorenja srbščina. Pfuhl piše namreč na str. 1094.: „nuknica statt nutnica (noch bei Frencel) Viehhof, Vorwerk, Erblehngut, (bibl.) Meierhof; nuknica? Gutsverwalter, nuknicotvač verwalten“. Pomen goveje črede se je na našem skrajnem zapadu razvil dalje tako, da beseda pomeni sedaj že samč čredo sploh; vzrok temu je to, da jezik nima sicer nič podobnega. Obira,-«, s. f., juha, ki ostane pri kuhanju krvavih in jetrnih klobas (Krakovo pri Ljubljani). V podobnih pomenih pozna besedo Pleteršnik. — Iz obvara (Et. Wtb. 381: ver-1), obarelc Absud, s. obara gebriihtes Gemuse i. t. d. Obh6d, obhoda, s. m., obseg, der Umfang: obhod njive je velik, užitka pa nič (Tolminsko). Oblica. „Legli smo v oblicah11 t. j. legli smo oblečeni, ne da bi se slekli; to je samci šaliva igra z besedami (na Polici). Odm&gati, -arn, v. pf., von etwas ablassen, abstehen: odmdgal je, er ist von seinem Bemiihen abgestanden (Jelovica pri Podgorju). Odmeriti,m, v. pf., biti komu kos: ti ga ne odmeriš, du bist ihm nicht gewachsen (Polica). — Sprva je bilo to prav za prav: im Masse (mera) gleichkommen. Pleteršnik ima to besedo v pomenu Jernanden an Mass (Grosse) iibertreffen. Odpovedati se, odpovSm se, v. pf.. ablehnen, nicht annehmen: odpovedal sem se povabila, ich habe die Einladung ab-gelehnt (Sv. Tomaž pri Štjaku). Ofefčliti se, -im, v. pf., osvestiti se, sich bewusst werden: če ' se človek jako pobije, ali pa posebno, če kokoš kedo udari, pa ta sflofoče še le čez dolgo časa, pravijo: ofefelil se je, ofef(51ila se je vendar (Suhor). — Čudna, temna beseda. Ohomot&n, -dna, -dno, adj., opažen, iiberladen angekleidet (Polica). — Podstava hombt Kummet? Prim. pak čak. hdmot, komat, pallus ad quem palmes adligatur; hdmot multae res densae una crescentes (Nemanič I. 36, 29). Okoluš,-a, s. m., das Schweinchen, Ferkel (Suhor). — Temna beseda. ' - Okorn, s. indecl. (ali adv. ?), vsemu ne morem okom, vsemu nisem kos, ich kann nicht alles bewaltigen (Tolminsko), Tudi na Krasu se povdarja beseda na prvem zlogu wdkom, ne okum. — Pravijo, da je to tujka iz laščine, namreč iz acume; nihče še ni dosedaj tega dokazal. Okusiti,-/?«, v. pf., auf den wahren Geschmack kommen, den richtigen Geschmack bekommen; sedaj sem šelej okusil (Tolminsko). V tem pomenu je rabil besedo že Erjavec, pišoč v Letopisu 1882/83. 163 pod oslaščiti se: „oslaščil se je, sprva nij htel jesti, a potem, kadar je okusil, jel je v slast". Omah, omahci, s. f., der Schvvung: zvon nima pravega om&ha (Stržišče). Cigale že ima omah dobiti einen Schwung be-kommen; to je od mahniti. O omah Ueberhand primeri mojo opomnjo v Archivu XII. 463. Omdjati se, -am, v. pf.: omajalo se mi je v životu, ich habe den harten Stuhlgang verloren (Polica). Om&njščevina, -e, s. f., brusnica, die Preisselbeere. Vaccinium v vitis idaea (Planica nad Kranjsko goro). — Iz oman Inula (Et. Wtb. 221: omanu). Bav. Oman („enula campana oman alias alant. Enula campana reddit praecordia sana“) razlaga se iz češčine, Schmeller Frommann I. 76. Omleden, -dna, -dno, adj., nekoliko sladak, neprijeten, siisslich, matt (Polica). — Et. Wtb. 199: mlcdti: ,nsl. mleden ma-cilentus habd., kr. s mledan mager1 i. t. d. Om6či, omčrern, v. pf.: ta teden sem šelej omogel, erst diese Woche bin ich wieder zu Kriiften gekommen (Očisla pri Hrpeljah). Navadno pravimo opomoči si; a z vstavljeno nikalnico je glagol sploh navaden: onemoči. Opaž, opaža, s. m., oboj, der Bretterverschlag (Tolminsko). Janežič pozna opaž Feuermauer, Cigale prepaziti verschlagen, prim. paz Bret,terwand, Et. Wtb. 234, kjer se prim. n. banse. Op&žiti,-i?«, v. pf., mit Brettern verschlagen; viele Kleider anziehen; zeld gorko oblečenemu se v šali pravi: Op&žen si, kakor bi se hotel s samorogom rvati (ruv&ti, Tržič). Opčsniti se, opisnem, v. pf., delo seje opesnilo, pričelo je pomanj-kovati (Polica). — Nsl. opesnoti ent,wischen, prim. Et. Wth. 267: pusn-. Naša oblika bi vstrezala stsl. *opesnqti. Opr6šnik,-rt, s. m., kar ostane od stisnjenega (prešanega) lanenega semena, der Leinkuchen: „pust ko oprešnik“ (Polica). — Podstava preša. Oslovčriti, -im, v. pf., koga s svetimi sakramenti prevideti, Je-manden mit den Sterbesacramenten versehen (Suhor). ^ Temna beseda; podstava slovd? <*J-:t* *•' ' J - • ± Ošlitati,-«m, v. pf.; kjer je toča ošlatala, ni bilo vina, wo der Ilagel (die Reben) bestrichen hat, gab es keinen Wein (Košana). — Podstava je šldtuti betasten, begreifen, kar pa ne more biti od hvatati, kakor mislita Jarnik in Levstik; šlatati namreč ni samo gorenjska beseda, ampak poznajo jo dobro tudi Slovenci, ki ne izgovarjajo l sredi zloga pred vokalom kot w. Znana je celo Čakavcem: šlatati rukami pipati, kao kad se što traži u tami (Hrvatske nar. pjesme po Istri iz „Naše Sloge“, VI. 55). Prim. svn. sliten gleiten. Otlsek, ska, s. m., če peta oteče, imenuje se to otisek. Kedor ga ima, naj dene boso nogo na gola tla; na to naj okoli in okoli noge zemljo z motiko zaznamuje, kakor da bi 30 Dr. K. Štrekelj: Slovarski doneski iz živega jezika narodovega I. podplate rezal. To zemljo, kar je je v okrožju pod nogo, naj potem izkoplje in prebrne, in noga mu bo kmalu ozdravela (Goriško). — Et. Wtb. 357: tisk-. Ot6rej, adv.: otorej mleka še ni nobena krava imela, t. j. toliko in takega mleka (Polica). — To bo iz *o-to-še um dasselbe (Mass). Ozmica,-e, s. f., riba z devetimi belimi pegami, podobna postrvi (Blaško jezero na, Koroškem). — Najbrž se za to besedo skriva tujka, prim. v Schmellerju-Frommannu I. 1210: „aloca (piscis) jesen, alosen, H. Junii Nomencl". Primeri vendar tudi bav. Asch die Aesche, forellenahnlicher Fluss-fisch, Thymallus, Schmeller-Frommann I. 165. V koroški besedi je morda odpal na početku w iz l. Ozov, 020va, s. m., oklic, oklič, das Eheaufgebot. Kadar se mlada udaja (moži), ne smč čuti svojega ozova v tretje, ker sicer ogluhne na starost (Suhor). Podstava zu, prim. Et. Wtb. 405: zu. Pdjce,-eta, s. n, ;pdjcek,-a, pujsek,-a, s. m., das Schweinchen, Ferkel (Suhor). — Glede prvih dveh besed prim. Belo-stenc-a I. 1071: sacres i. e. porci pajceki, koi su se k aldovu blagoslavljali; gled<5 poslednje pa medmet pujs, pujs! s katerim se prašiči zovejo; dalje kujsa das Sauspiel der Ilirten (Kras) in kocek, kucek das Schweinchen (Goriško). Pajsati,-am, dolgo kuhati, nevkusno kuhati (Suhor). —Prim. bav. die Buiss, Baiz, das Miirbemachen durch eine beissende Fliissigkeit, confectio peiv/i; baissen etwas durch scharfe Fliissigkeiten zerbeissen, miirbe machen Schmeller-From-mann I. 287. Tudi Belostenec (I. 753) ima obliko pujsam: macero pajsam, močim, namačem. Drugod se za nemški beizen sliši pdcnti, pacati. Pajt&vati, -am, v. ipf., željno skupljati, gierig zusammenscharren (Suhor). — Prim. n. beuten praedam facere. Pan6gla,-e, s. f., der Steiss, Schweif des Pferdes; pulil je žimo iz panogle (Drežnica). — Prim. panogla: „sirkova (koruzna) latica la panocchia (Tolminsko)/ Letopis 1880. 166. Glasovi kažejo, da je besedo v pomenu ,der Steiss des Pferdes1 in v pomenu ,latica1 izvajati ne neposredoma iz ital. panocchia, ampak iz furlanščine, katera nam je bliža in v kateri nahajamo : panoglbtt corondul (od tega slov. lcrontelj), fusto o rachide quasi legnoso della špica del maiz toltine i grani, Pirona 80; panogUte cimčtt (od tega slov. čimota) fusto del maiz di sopra della špica; panble panocchia, špica del maiz, corondul, Pirona 284. Pfipeščak, -a s. m., stari so rekli krompirju p&peščak (izg. pdpeŠček; Polica) — Prim. čak. papica Ilelianthus tuberosus (Mošcenice v Liburniji, Letopis 1879. 125). Imena za Dr. K. Štrekelj: Slovarski doneski iz živega jezika narodovega I. 31 krompir (Solanura tuberosum) in kepasto solnčnico (Helian-thus tuberosus, Erdbirne) so se pomešala tudi drugod: primeri Erazma Majewskega spis „Nazwy ludowe kar-tofla i ich slowor<5d“ (Prače filologiczne IV. 651): „Roslina helianthus tuberosus, zwana buKvjj,, znana byla w Ewropie jeszcze przed wprowadzeniem kartofla i nosila miana: pomnte de terre, erdapfel i. t. d. Po\vszechnoš(5, wyszukajaca podobieristwa rzeczy nieznanych do pospolitych, znalazla je w rošlinie, o jakiej mowa, i przeniosla nazwy bulwy na swiežo poznany przysmak.“ — Glede izrazov pdpeščak, pdpica (ako sta od papež, papa), kar bi torej kazalo na Italijo kot deželo, od koder je rastlina Helianthus tuberosus prišla deloma k nam, prim. še kraški IdšHca, ki pomeni isto rastlino, in pa rusko nazivalo vološskaja repa: zemljanaja gruša, topinambur, Helianthus tuberosus, bulva, vološskaja-rčpa, Dali., Tolkovyj slovari. I. 412. — Druga nenavadna slovenska nazivala za krompir so: compa, (Gorenjsko. Koroško | Cigale], pa tudi v Bolcu na Goriškem, Letopis 1879, 136), kar je temnega izvira; turlca (Letopis 1880. 197 iz Banjšic), ta beseda je znana sploh po kanalski dolini in narod jo spravlja v zvezo s Turki. Pravljica pripoveduje namreč, da sta dva slovenska janičarja iz kanalske doline (Ročinja) po velikem poboju zopet utekla domu ter prinesla sabo puško, v puški pa krompir. To rastlino sta imenovala turlca, ker je bila prinesena s Turškega (Vrh nad Kanalom). „ TUrkisch bezeichnete das Fremde, liber das Meer gekom-mene.“ Tiirkisch II. N. 60. Pereč ogenj, perečega ognja, s. m., rastlina Pelargonium sp., pa tudi rastlina Lychnis Hos cuculi (Polica); na Krasu se Pelargonium imenuje tudi gorica ljubezen. Miklošič v Et. Wtb. 240: per-7 ima pereč ogenj v pomenu .Antonifeuer, Rothlauf', gl. zgoraj besede arbolec. Pčsča,-o, s. f., drvo v kolesu, katero se okoli osf vrti, die Radnabe (Suhor). — Nsl. pesto, pesta in pezda, prim. Et. Wtb. 245: pes-1. Tudi Kajkavci poznajo besedo pešca die Nabe, Radbiichse in pešce kolno, gl. Kristianovid 37. Potnik, -a, s. m., tečaj, stožer, die Thiirangel (Kočevar). — Podstava peta: pfta. Pičlo, adv., slabo, schleclit, ktimmerlich (Polica). — O izviru besede (iz ital. picciolo) glej mojo opomnjo v Archivu XI. 465. Pisanka, -e, s. f., neka hruška, der Winterstreifling. Pyrus baccata (Suhor). — Od pisan. Erjavec pozni med jabolki izraze: pisanica, pisanka in pisanko, Letopis 1882/83. 318; s. pisanka, pisanika, Art Apfel. Pisati, ptšem, v. ipf., bunt machen, bunte Farben in \veisse Leinvvand einweben: lehko je tkati, gde se ne piše (Za- greb). — Particip pisan bunt je obče znan. a glagol je v pomenu ,bunt machen, malen1 (prim. srbski pisati) skoraj da izginil; samb refleksivum se še nekod rabi, namreč pisati se: črešnje se pišejo, grozdje se piše, rothlich \verden. Piš6ra,-e, s. f., psovka deklici, Schimpfwort fiir ein Miidchen (Suhor). — Beseda pomeni toliko, kakor .usc&nka1, prim. s. pisati, pišiti harnen, Wasser abschlagen; pišnuti; ital. pisciare, ben. pissar; furl. pissd orinare; n. pissen, angl. piss, frc. pisser. Sufiks ora je sicer v slovanskih jezikih redek; srbski pišdra je psovka za slabo rakijo, torej prav za prav = minctum. Zastran pomena ,deklica1 prim. s. cura in nsl. curla od curati pissen, nsl. ščijca deklica od scati ščijem (Letopis 1882/83. 253). Glej tudi zgoraj besede čdčati. Pfšdala -e, s. f. (izg. piščala), tibia, Schienbein (Vilodol v Slov. Istri). Po Krasu piščzla ,Pfeife‘ in ,Rohre‘. Prim. v Letopisu 1882/83. 222: pišev, pisca, piskalica, piščal, Schienbein (od kolena do pete), Cigale; pisalo Schienbein, pisala, pisalo Pfeife, Janežič. Zastran pomena primerjaj latinski tibia .Schienbein1 in .Pfeife1; pri nas seveda nasprotno. Stsl. pištah, č. pišthl Pfeife, Schienbein, p. piszczatka, mir. piščal' Flinte; r. piščali, duda, sopeh>, svireli.; duda strčli.naja, dčtskaja igruška: derevjannaja dudka, vi. kotoruju zabojnikom/. zabivajutb dva pakoli.nychr> pyža, izr. koichr. vtoroj, naporom/, vozducha, chlopnuvr., vygonjaetr> pervyj (ta popis se popolnoma strinja s kraško otročjo ,pyšo); star. (= slovo starinnoe!) ognevoe orudije; nčkogda puška, sr. prozvanijami: piščali, solovej, piščali, čeglikr. ili pevec ipr. Limavaja piščalb osadnaja puška; ruži.e, ručnaja piščali., ručnica; (sčv. vost.) ponyn5 ochotnoe ružue, vintovka, malopulimoe, sibirka, Dali. III. 115, 116. Pomniti je, da na Krasu (in menda tudi drugje) streljajo in piskajo tudi z votlim ključem, če nimajo druge priprave, da je le cev nekoliko daljša; iz bezgovine (prim r. piščalnik* sambucus racemosa) delajo otročje piščalke in puške. Vse kaže torej, da je evropska beseda pištola, die Pištole itd. res slovanska, iz češčine vzprejeta, od koder imajo Nemci tudi Haubitze (č. houfnice). Dietzovi vgovori (I sub pistčla) ne veljajo. V starejših čeških zapiskih se omenjajo kot strelno orožje dlouM pištahj, iz česar je moči sklepati tudi na krdtkS pi-šthhj. Prim. T. Buriana spis „Českč puškarstvi11 v Časopisu Českčho Museum XIX. 415. ns. PItoven, -rna, vno, adj.: v gorki, svetli sobi je pitovno, ge-muthlich (Tolminsko); Letopis 1882/83. 223: pitoven durch die Cultur veredelt. Poglej spodaj zavčten. Plajzfkati,-«/«, v. ipf., plapolati, lodern: ogenj plajzlka (Suhor). — Prim. nsl. plasati potenter ardere (Habdelič), s. plasikati Et. Wtb. 235: pol 1.). Torej bi bil j parasitičen, kakor v gojzd, ojster, plajzniti itd. « , Pl&jzniti, oplijzniti. m, v. pf., dobro otepsti, einera hart zu- setzen (Suhor). — Namesto oplazniti, kakor gojzd iz gozd itd., mit, einer Peitsciie so schlagen, dass sich dieselbe um den Geschlagenen schlingt. Beseda spada v Et. Wtb. 237 pod pelz, od koder imamo plaziti itd. Pliskovica, -e, s. f., isto kar kozellca, Kinderliemdchen (Suhor). — Beseda spada menda pod plaskjit v Et. Wtb. 248, odkoder imamo stsl. plasti,, nsl. plašč itd. Pl&t, -1, s. f., die Felswand, die Seite des Felsens: voda bije po plateh (Planica nad Kranjsko Goro). Pl&ti, poljem, v. ipf., schopfen, wiisserige Speisen essen; zaničljivo: druzega nismo plali kot močnik (Polica). P16njav, -o, adj., schieferig, spaltig; plenjava je opoka (Tolminsko). — Prim. Letopis 1880. 170: pUna Schiefer itd.; Et. Wtb. 250: plenu 1. Pleslna -e, s. f., die Ra<;e, der Schlag (Sv. Ksaver pri Zagrebu). — Temna beseda; prim. n. die Blesche Schlag, Schmeller-Frommann I. 331. Nemški Schlag die Art und Weise; g. tuzo; od T’j-To) schlagen. Plihek,-hlca,-o, adj., mehak; plihek se imenuje n. p. Špeh (slanina) od mladega svinčeta, kateri ni žilav in ne dd, mnogo ocvirkov, pač pa mnogo mašče, in v katerega surovega lahko porineš prst (Zagreb); v Suhorju govore pljevek poleg zeveh: fige so pljevke ali ževke (žefke) weich. — Nsl. pligek, plihko in pelhek, plehek sch\vach, leer, kraft-los, č. plihi) dtinn, schlaf, letschig, Et. Wtb. 250: plig. H v plihek je posnet po li v ženski in srednji obliki; primeri mehek, o katerem glej mojo opomnjo v Ljublj. Zvonu IX. (1889) 163. Pljuvč&ti,-/m, v. ipf., gaziti komu (Suhor). — Temna beseda. Plčdnik,-«, s. m., der Fruchttrager des Mannchens: odrezal mu je pri skapljanju namesto plodnika kos črevesa (Tolminsko); iz istih krajev ima Erjavec v Letopisu 1882/83. 223: plddnik Scliafhaut, Amnion. Plug,-«, s. m., tisti lemežu podobni kosti, ki ju ima perotnina na obeh strandh hrbtenice proti zadnjici, del škofije, der Beckenknochen (vzhodni Slovenci). (Gledč izraza škofija prim. čak. mitra iz furl. mitre, in madž. piispek/alat der Herrenbissen [škofiji kos]). Po. — 1) Nemški ,zu Grunde gehen, zu Grunde richten' izražajo Slovenci s ,po‘ in ,zlo‘, a v raznih krajih z raznimi padeži: a) z dajalnikom: po zlu deti pessumdo, idi po zlu abi in malam rem, abi in crucem malam (Habdelič); h) s tožilnikom: pd zlo iti (na Krasu; drugod namesto tega 3 pod zlo iti); c) z mestnikom: po zlem iti: vse je šlo po zlem (Sv. Križ pri Nabrežini). — 2) Za nemški ,kopfuber‘ se na Goriškem govori ,po glavi‘: ko smo se kopali v Soči, skakali smo po glavi vanjo. Prav za prav je to ,dem Kopfe nach‘; „der Local mit der -Praeposition po be-zeichnet dasjenige, hinter und nach dem eine Bewegung stattfindet11, Miklošič, Vergl. Gramm. IV. 676. 9. a). To bi bila torej raba, enaka stsl. po mi.ne iti, s. jedan jarac zadje po ovcama. Na Krasu se sliši še včasi po z mestnikom v tem pomenu: ,po ovcah so šle krave1 (hinter den Schafen itd.), a ta raba se izgublja ter nadomešča s predlogom za: za ovcami so šle krave; vzrok temu je dvoumnost. Vzgledi slovenskih slovnic: ,po očetu je gospodarstvo prevzel, po kom nesnažnem bi jaz ne pil' so le deloma enaki navedenim. — Pri ti priložnosti omenjam, da se nemški auf le prevečkrat sloveni z na, kjer naš jezik zahteva po z mestnikom; voziti se po železnici, auf der Eisenbahn fahren, plovstvo po rekah Flusschiffahrt; po morju plava barčica, ne na morju itd. Poččpna, -e, s. f., vino, ki kapa od soda v nastavljeno posodo. (Polica). — Iz podUpina Tropfwein (Cigale), kar je pod čepom. Podirati,-«?«, v. ipf.: to me na posteljo podira, das fesselt mich ans Bett; das ist die Ursache meiner Krankheit, prav za prav das wirft mich iinmer wieder ans Bett nieder (Kočevar). Podm61, podmdla, s. m.: iz podmola gledati, neprijazno gledati, unter den Augenbrauen hervorschauen, u-Mpa. — Nsl. podmol Uferbruch, č. unterwaschenes Ufer, Et. Wtb. 186: mel 1. Podprlčati, -am, v. pf., unter Zeugenbeweis stellen. Ako sekaj za pravdo važnega govori ali godi, sklicuje se ked6 na koga, da bo za pričo: Pokličem tega in tega ter ga pod-pričam, da bo resnico govoril pred sodiščem (Tolminsko). Podreščtka, -e, s. f., zrnje, katero med čiščenjem ali ravnanjem pade pod rešeto (Suhor). Podrlpati se,-am, v. pf., onesnažiti se, concacari, sich bekacken (o otrocih): dete se je podripalo, ima podripano srajčico (Kočevar). — Temna beseda. Podr6onik, -a, s. m., spodnje žensko krilo, ki je nekedaj segalo do prsi, to je do področja (Polica). Podslniti,-e>«, v. pf., suniti, einen Stoss versetzen: podšinil me je od zadaj, er stiess mich von hinten (Očisla pri Hrpeljah). Prim. nsl. prešiniti durchdringen, Et. Wtb.339 : ši-2. Pogrčibuz, -a, s. m., naredil je pograbuz, er hat gestohlen, sich etwas widerrecht,lich angeeignet, zusammengerafft (Kočevar). _ Iz pograbiti: Karadžid ima iz Črne gore grabus: -'!.k ; t*?*# .T - • 7T”"• ‘ •, .• • *“v?’™ -7% ? Dr. K. Štrekelj: Slovarski doneski iz živega jezika narodovega I. 35 učiniše grabus; a oni onda grabus! t. j. pograbiše, raz-grabiše, das Raffen, rapina. Pogtizati se,-mn, v. pf., abrutschen, einschrurapfen; drn se po-guza, der Rasen rutscht ab (Tolminsko). — Prim. Pie-teršnik sub guzati 2. P6klon, poklčna, s. m., kraj na hribih, kjer se izgublja pogled na eno dolino (Tolminsko). Čak. pokldn inclinatio in pokldn nom. propr. loci, Nemanič I. 41, 36. Tolminska beseda ima svoj pomen od tega, ker se na takem kraju ljudje, greddč od maše in še enkrat vidfeč cerkev, proti cerkvi poklanjajo. Politi se,-am, v. ipf., riniti se, sich ge\valtig driingen (Suhor). — Podstava pol, Et. Wtb. 235: pel 1.: I. planati sp auf-flammen (iz polniti), nsl.planoti irruere; vendar primeri tudi plati poljem wogen, Et. Wtb. 254: pol-1. Polapt&ti,-din, v. pf., aufflattern, vzbohotati, vzleteti: kotorne (ne naravnost iz ital. cotornice Wachtel, gl. Pleteršnik s. v., ampak iz ben. cotdrno, furl. catbr perdix saxatilis) so po-laptale (Tolminsko). — Isto, kar s. lepetati se, lepečem se tlattern. Pod lepetati ima tudi Pleteršnik iz Novic to besedo vpomenu ,frfrati‘, a misli, daje iz srbščine vzeta; tolminska zloženka kaže, da jo poznajo tudi Slovenci, ker laptati je nastalo samd po vokalni harmoniji iz lepetati. Tvorba je taka, kakor so: trepetati, cepetati, šepetati itd. Pomčljar, -rja, s. m. (izg. pomelar), der in die Miihle Tragende, der Mahlgast (Suhor). Cigale ima: meljar, der Mahlgast in pomiljar, počalcavec der so lange wartet, bis gemahlen wird : Čak. pdmeljar qui molendum adfert frumentum (Nemanid I. 57); s. pomMjar Mahlgast (u Srijemu), pomilar (u Srijemu) der zur Miihle bringt, pomllnar koji ide u mlin da melje, Karadžic s. vv. PomSsti, pometem, v. pf., abortieren: krava je pometla (pač pomedla!); iter. pom Stati, porničem: krave pomočejo (Tolminsko). — Tudi s. pometnuti, pometati missgebaren; drugi Slovenci govore povrili, izvrčči. P6mnež, -a, s. m., spomin, Erinnerungsvermogen „maš kratki pomnež, kak zavec rep“ (v ščavniški dolini na Štaj.). Tudi Volkmer pozna to besedo. Stapleton rabi pdmen, pčmna: merkaite no imejte na pumen moye Bessede 78. Pom66,-i, s. f., die Protection: pomdč je boljši ko glava, Pro-tection ist besser als Talent (Polica). Ponglfca, pogllca in ptk/lica, pločevinasta ost pri vezankah (stogljajih), da se lože potiskajo skozi luknjice, der Schniir-stift, der Stift (Tolminsko). Erjavec pozna to besedo v drugih pomenih, prim. Letopis 1880. 174: poglica Steck-nadel (Ponikve); (v Žabičah) medena igla, s katero pišejo 3* pirhe; ibid. 175: pdnglica isto, kar zaponec, die Ilaftel. Tam tudi uči Levstik, da beseda stoji namesto pongvica (stsl pagvica). Na Krasu govori pušica die Haftel. Posejati,-at«, v. ipf., ausleihen, isto kar posojati-, posajal je denarje in vse izgubil (Tolminsko). — Sekundarna podaljšba stari a zastopajočega o v a; to kaže, da je tvorba mlada: Et. Wtb. 315: sondu 2. Posekati, -am, v. pf., prekositi koga v kaki reči, iibertreffen (Polica). Prekositi, to je v košnji koga premagati. Namesto kositi ' pa pravijo nekod tudi sekati hauen, mahen; torej imamo tudi v posekati skoraj isto podobo, kakor v prekositi. Posluške vtepavati tratschen, Tratsch auffangen (Polica). Potčpec, -pca s. m., pretep, praska, Schlagerei, Rummel: to bo pa potepec, da giebt’s wieder einen Rummel! (Polica). — Tvorba je prvotna, ker od glagola potepati. Potrtipa,-«, s. f, Škodnik, ein Mensch, der Nachtheil, Schaden bringt, Schadling (Suhor). — Podstava trup: potrupiti zer-brechen, zerstossen (ein Fenster), potrup Einschlag (Guts-mann), rastrupati confringere; s. potrupati einen Schlag ver-setzen , potrupacke stampfend, og. - slov. trupati klopfen: či sirm&k na dveraj truple, odpri i daruj njemi, nagtl. 66. Povdlnica.-e, s. f., špehova potica, der Speckkuchen (Lož na Notranjskem). — Ker se povali, kadar se zvija. Poz&n, pdzna, pdzno, adj., počasen: on je poz&n mož, er ist ein langsamer Mensch (Tolminsko). Cigale ima kesen v pomenu .počasen1. Pr&šati,-aw, v. ipf., achten, bati se; jaz ne prašam stroškov, da le svoje dobim, ich achte der Kosten nicht, wenn ich nur das Meinige bekomme (Ketinara pri Trstu). Po italijanskem . dimandare. Priv, s. — Vsak človek ima svoj prav, jeder Mensch hat sein Recht (Polica). Substantiviran adverb, samo v ti zvezi rabljen: pravb. Pisati nam je v slovenščini prav ne pravo v pomenu .richtig, recht1: to ni prav, das ist nicht recht; ,to ni pravo' pomeni ,das ist nicht das Richtige1; tako tudi prav za prav in ne pravo za pravo. Prebir&vci.-eu, s. m. pl., der Rindsmagen, der Psalter, deveto-gub (Polica). Primerjaj v mojem spisu ,Iz besednega zaklada narodovega' (Letopis 1892. 32) besedo priveruh. Prebirdvka, -e, s. f., podoba iz strdi (strdenica, leceljt), kakoršne se prodajajo po semnjih s prilepljenimi verzi, ki so menda iz fabrike čbeličarja Kastelca; imenujejo se tal«5, ker se med kmetiškimi fanti in dekleti izbirajo in prebirajo (Dolenja Trebuša). Pršcer,-ja, s. m., ein Uebermiithiger; precčrjati se,-am se, v. ipf., sicli stolz benehmen, ubermiithig auftreten, šopiriti se, oblastno postopati (kakor radi delajo kmetiški ljudje; Suhor). — Prim bav. - n. zier, ziere schmuck, schijn, sich zicren, sich allzu formlich oder affectiert benehmen, Schmeller-Frommann II. 1148 Predrt,-a,-o, part. od predreti-, ti predrta reč, du verflixtes Zeug! (Polica). — Predrt je kakor preklican in še nekaj drugih glagolov enakega pomena sam<5 evfemizem za preklet, kakor v nemščini verflixt za verflucht. Ti evfemizmi (izraz mi ne ugaja prav) so nastali, ker so dotičniki poznali prepoved: ne preklinjaj, in zato so mislili, da si lahko pomorejo, če besedo nekoliko izprevržejo, češ, tako ne bo greh. Kako skrupulozni so naši ljudje časi v tem oziru, o tem prim. Cvetje z vrtov sv. Frančiška XIII. 89 ns., kjer se nekedo pritožuje, da je dotični list hudobnega duha v nekem spisu vedno imenoval hudič! Kletvice, potem vskliki, v katerih se imenuje Bog ali hudič, izpre-obračajo se zel6 radi. Toda tega bi jaz ne prišteval narodni etimologiji, kakor to dela Andresen, Ueber deutsche Volksetymologier> 372—376; ne sme se namreč pozabiti, da je narodna etimologija produkt nezavestnega duševnega delovanja, da pa se v omenjenih primerih ne more govoriti o nezavestnosti, ker se v njih jasno izraža trdna namera, greha ne delati in se beseda zastran te namčre izpremenf. Pregl&d, pregUda, s. m., der Spaziergang: hoditi na pregled, spazieren gehen (Polica). — Ker se na izprehodu stvari pregledujejo; pomisliti je zlasti na izprehode naših kmetov ob nedeljah, ki imajo samd namen, ob njih pregledovati, kakd je s poljem in sadeži. Prehod&lka, -c, s. f., drugo vino, vtorčina, v nasprotju z mašcina prvo vino, ki se samo zmastf, gl. te besede (Prosek). — Od prehoditi z nenavadnim sufiksom. Prčma, -e, s. f., oralno orodje (Suhor). — Čakavski prema appa-ratus aratoris (Nemanid II. 31); nsl. prema je ein Wagen-theil, prim. Et. Wtb. 263: premil Premr ščen, -ena, -o, part.: kost je imel premrščeno, durehbissen, zersplittert (Sv. Tomaž pri Štjaku). — Prim. Et. Wtb. 192: mersku 1: stsl. »y>mnskam distortus, sbmrbšteno čelo runze-lige Štirne; s. smrskati zusammenschniiren, zermalmen, mrštiti se die Štirne runzeln. Če je to primerjanje pravo, glasil bi se torej slovenski glagol premočiti. Pretrgan,-a,-o, part., suh, mager, hager: krava, svinja je pretrgana, pes je pretrgan itd. (Kočevar). — Vsaka suha stvar je sloka, v nekem delu trupla preščipnjena, kakor osa, gosposka ženščina. Izraz je prenesen. Prevšč, adv., v zvezi: to je več ko prev&č, das geht denn doch iiber alle Grenzen, iiberschreitet jedes Mass (Polica). Prevesti, prevedem, v. pf., umsetzen: ta krčmar veliko prevede, dieser Wirt hat einen grossen Umsatz (Polica). Prevržen,-a,-o, part., premeten, prebrisan, prevejan , schlau: on je prevržen človek, er ist ein durchtriebener Mensch (Polica). Prim. besedo premeten in vmetalen pfiffig od korena met werfen: takč tudi prevržen od korena verg werfen. Prevzeti, 'prevzamem, v. pf, koga obkoliti, obstreti: dekleta so me prevzela, dekleta so me obstrla, med se vzela (Očisla pri Hrpeljah). Prg&cija,-e, s. f., pusta, zoprna baba: s to prgacijo kaj opraviti imeti, pa rajši Bog vš kaj! (Tržič). — Od prga Ziegen-koth; pri Janežiču: ovčjak; Murko: die leibartigen Reste nach ausgepresstem Oel. Prim. Et. Wtb 241: perga. Pridno, adv., hiibsch, schon, ausnehmend: ne zna pridno pisati = nič kaj ne zna pisati, nič kaj prida ne zna pisati (Tolminsko). Prisivek,• nka, s. m., njiva, polje, kamor se more kaj vsejati, Saatfeld: ima bajto in še nekaj prisžvka (Polica). Priskuten, -tna, -tno, adj., widerlich, ekelerregend, vnožljiv (glej razlago tč besede pod guvno; Polica). Priskutiti se, -im se, v. pf.: ta jed se mi je priskutila t. j. ostu-dila, aneckeln, diese Speise ist mir widerlich; es bevielt mich dieser Speise (Polica). — To besedo je pač spraviti v zvezo s podstavo kuta: č. p. gs. mr. br.pokata Strafe, Busse: Et. Wtb. 149, kjer se beseda primerja s podstavo konta: 128. R, skuha Langeweile, Unbehagen, skulno lang-weilig, skucatb Langeweile haben ne bo z našo besedo v zvezi, ampak vzpostaviti je podstavi skuk: nsl. skučati, gemere, č. skuceti kreischen, heulen (Et. Wtb. 304). Privržek, -žica, s. m., vzdevek, nadevek, priimek, der Spitz-name (Jelovica pri Podgorju). Prknja,-e, s. f., podex, der Hintere (Suhor). — Srbski: prlcno guzica, prknast arschig, ampli podicis (Ivaradžic). Prsen, -sna, -sno, adj., svež, frišen (Suhor). — Namesto presen, stsl. prhbm, frisch, ungesauert, Et. Wtb. 263. ^,!uh -1, Prti, gen. prti, s. f. pl.: prti so ga zlomile, prti lomijo dete, na katero je legla mačka ali katero so povili v plenice, ki so visele na večernem mraku (Tolminsko). — Prim. nsl. protin Gicht, Zipperlein (Janežič, Murko). Prtlj&ti,-<«M; v. ipf.; blebetati, klepetati, schwatzen (Suhor). — Temna beseda. Ptita,-e, s. f., der bauchige Theil beim Federvieh, besonders der hervorragende nackte Bauch bei jungen Vogeln; odtod putast mit nacktera Bauch, nicht fliigge, kilav (Kočevar). Primeri naslednjo besedo. Put&ča.-e, s f., der Kropf, der Magen beim Gefliigel (Kočevar); Megiser ima pod Kropf: kroff, cro(atice) putan; Gutsmann: krof pCdan kehla, Kropf; Janežič: putan Kropf (von Vogeln) ■puliti se sich aufblasen; v Suhorju govori potdn, potdnček der Magen beim Hausgefliigel. — Prim. tir. butten, s. m., Magen, Bauch; butten, vb., viel hineinessen, Schopf 70; bav. „putten eviscerare, exenterare, Gewid oder gebuet oder gewaid, exentra, ital. budello, frz. budel“, Schmeller-Frommann I. 415. Puza, -e, s. f., navadno v množini puze, grmačicam ali štorovkam (Stockschwamm) podobna užitna goba, a nekoliko veča, skoraj lisičkam enaka, toda rjavkaste barve (kaffee-braun) in daljšega betži (Zagreb). — Namesto polža ,die Schliipfrige'? Et. Wtb. 237: pelz-. Puzdrovina,-e, s. f., mehka, vlačna reč, zlasti meso: to ni Špeh, to je puzdrovina (Polica). — Čak. puzdrina vena tumida, caro mala (quasi spongiosa), Nemanič II. 33. Prim. r. puzo, puzdro Bauch; nsl. puzer, stsl. puzyn die Blase; torej puzdrovina Špeh v trebuhu, najmehkejši Špeh, dunajski Filz. Pftziti, puzim, v. ipf., langsam kriechen (Suhor). — Iz polzeti, polzim: stsl. phzeti, Et. Wtb. 237: pelz-. Pi.zd&ke, pzzdak, s. f. pl., čižme, slape, die Schlappschuhe (Suhor). — Temna beseda. Rakitovec, -vca, s. m., olša Alnus viridis (Polica), ker raste med rakitami: Et. Wtb. 226: orkyta. Rast,-f, s. f., vozel v steklu, eine Linse im Glas (Polica), kjer je tako rekoč nekaj v steklu v ras tl o. R&sti, rastem, v. ipf., pri dražbi rasti, steigern: danes so visoko rasli, man hat hoch gesteigert; nikdo ne raste, pojde pod ceno, niemand will steigern, die Sache wird unter dem Schatzungswerthe verkauft werden (Tolminsko); prim Letopis 1892. 11 pod besedo drdžiti. Razčepšriti se, -im se, v. pf., nedostojno usesti se (kar se tiče nog); razcepSrjenka, -e, s. f., nedostojno sedeča ženska, deklica (Suhor). Na Krasu ceptriti se sich spreizen; pač nadaljna tvorba od leniti (iz čepniti), cepeti hocken. Beseda nima ničesar opraviti z r. cepuriti, sja i. t. d. sich zieren. Razkram&riti, -im, v. pf., razmesariti, razmrcvariti, zerfleischen (Suhor). — Na videz je beseda od kramar, ali pomen se ne d& pojasniti; prim. svn. krimmen, grimmen, praet. ich kram, wir krunmen, part gekrummen die Klauen zum Fange kriimmen, mit gekrummten Klauen oder Fingern packen, verwunden, kratzen, reissen, Lexer s. v. Razmarušen,-a, -o, aclj. part., zerrauft, zerzaust: je razmaru-šena ko trš (Strauch; v Tržiču). — Beseda se mi vidi narejena iz razmršen od razmršiti, najbrž z naslotnbo na maruša, ki je dandanes bolj psovka grdi, nesnažni Mariji, v prejšnjih časih pa je bila beseda ljubkovalno ime (Ko-sename); prim. mr. Maruš j a. Maruš je zaradi tega le malo več med Slovenci. Od Maruša je Marušič; takih tvoreb, metronimikov, nimamo v našem jeziku prav mnogo, večinoma je sin pri nas imenovan po očetu. Vendar sem si zabeležil še nekatere: Uršič od Urša (ne od Ur eh, ker na Krasu govore Wiršic, Wirš6 in ne Wurši<:: Wirša —W(irih); Jerič, Herič od Jera (Gertrud), Jagič od Jaga (Agatha); Barbarič od Barbora (Barbara); Marinič od Marina (ali od Marin? cf. o tem imenu pri beneških Slovencih mojo opomnjo v Ljublj. Zvonu XII. [18921 638); Majdič od Majda (Magdalena); Klarič od Klara; Lavrič od Lavra (?); morda tudi Rožič in še kak drugi priimek. Veliko tč robe pa pri nas ne bo; prim. J. Karlowicz, Matronymica als polnische Eigennamen (Archiv V. 112 — 116). Razpog&čen, -a, -o, part., pogačast, breitgedriickt: razpogačen je n. pr. nos (Kočevar). Razvaditi,-im, v. pf.: glejte, gospod, da boste to reč razvadili, trachten Sie die Sachle zu erledigen, zu Ende zu fiihren (Sv. Križ pri Nabrežini). — Spada pač k podstavi vadi (Eh. Wtb. 374): stsl. izvaditi eximere, sbvaditi jungere, s. vaditi, heraus-ziehen, p. wywadzič, wyrwa6 eruere, b. vadja herausnehmen. Rebrna,-e, s. £, smrt, der Tod: takoj (kuj) da me rčbrna vzame, če je to tako! (Tržič). — Od rebro Rippe: *rebri.na kakor sestma, sestrična, fištrna das Gesinde, ustna. Zastran pomena prim. n. der Knochenmann, der Rippenmann das Skelett; okostnica je podoba smrti. Rilec, -lea, s. m., lasasta dričava trava po gorah, po kateri se hodečemu drsi (Tolminsko). Rltek,-č/«x, s. m., der Quandelraum, stržen, pinja, srcš: kadar hoče oglar žgati oglje, sklada drva tak(5, da ostane v sredi luknja od dna do vrha; pri ti luknji se drva ožgo ali od zgoraj ali pa od spodaj; ta luknjasta votlina se imenuje ritek (Kočevar). — Nejasna beseda, ^ Rlza,-e, s. f., ženski pas od belega sukna (Suhor); prim. zgoraj cimus. — Stsl. riza je Kleid; Et. Wtb. 279. Rdka: nima premoženja, živi na roko von der Iland in den Mund leben; na roko se ženiti, ženiti se na to, kar se sproti prisluži, heirathen auf den momentanen Verdienst (Tolminsko). R6zga,-e, s. f., der dornige oder stachelige Stengel einer krie-chenden oder Schlingpflanze, z. B. der Kiirbisarten, des Himbeerstrauches (Zagreb). Tudi BarlS ima v Letopisu 1893. 30: rbzgva, rozgbvina cima od buče. — Stsl. rozga, nsl. rozga, rožje i. t. d. (Et. Wtb. 226 in 430: orzil). R6žen, -zna, -o, adj., rožen les die Winterseite (eine Holzart) V Tržiču. — Prim. n. liosenholz falsches Ebenholz, Rhodi-serholz. Ruk&va, -e, s. f., potok srednje veličine; potok manjše vrste je žleb, še veči od rakave pa je reka (Pomijanščina nad Koprom in Kubed v Istri) — Podstava ruk- (Et. Wtb. 282): nsl. ruknoti, ruiati sonare, b. rulcne, ruci (voda) rau-schen, s. ruknuti aufbriillen; č. rucej Schnellbach, br. rucaj, r. rulej Bach. Rtima.-e, s. f., ime kravi, ki je po trebuhu in vratu zelo dimasta, po hrbtu temnorujavkasta (zagrebška okolica). — Erjavec ima v Letopisu 1875 225 med imeni za govejo živino rumelj in rumena; poslednje ime pozna tudi čakav-ščina: rumfoia nomen vaccae, Nemanič II. 41. Salemsdnar, -ja, s. m., nekak povodni mož. V goriški okolici, kjer je ta beseda znana, pripovedujejo po zapisku Pega-novem to-le: „Salmsonarji se po vodah v sodih vozijo in strašno škripljejo, da se daleč odmeva. Vozijo se pa le po noči, da jih nihče ne vidi, in navadno proti tisti strani, proti kterej voda teče; in zato tudi niso vedno v istem kraji. Oni tudi ljudi, ki po nesreči utonejo, poiščejo in jih potem shranijo, in taki utopljenci postanejo potem salmsonarji. — Salmsonarji, kakor drugi ved<5, živč v vodi in za klobuke imajo železne lonce Po dnevi so le v globočinah skriti in le po noči se vrh vode prikažejo; zato je tudi nevarno se po noči kopati, ker človeka oni radi ukradejo. Oni shranjujejo utopljence ter je pod vodo zakopljejo." — Beseda je tuja in tudi stvar ni domača, ali od kod? S&mščina,-e, s. f.: samščina je bolja kot zanaščina (Suhor). Glej besede zanaščina. S6sti. V Trebuši pa tudi drugod po Tolminskem govore v imperativu sidni: sedni k meni, shlnite. Srbski sjednuti, č. sednuti, gs. sydny so. Seget,-a, s. m., sekret, veliko blato (Suhor). Prim. svn. secrete heimliches Gemach, Abtritt; a ne strinja se pomen. Sekati se, -am: megle se sekajo, torej bo lepo vreme, der Nebel reisst, es ist Nebelreissen, mrcini (Kočevar). Shoditi, shOdim, v. pf., zuriicklegen, prehoditi: Kadar pot shddite, krenite na levo (Tolminsko); (o otrocih) hoditi začeti: slaboten otrok kesno shddi, beginnt spat zu gelien (Goriško). Podobno pri Murku: ta človek nikdar ne bo shodil, dieser Mensch wird von seiner Krankheit niemals genesen; tudi pri Kajkavcih: ov človek ne bude nigdar shodil, Kristianovid, Anhang 151. Shudčti, -im, v. pf., sprhniti, prepereti, durchmodern (Tolminsko). Hud je na zapadu ,durchlochert, ein Loch habend1; tudi pri Čakavcih ima* hud ta pomen, Nemanič III. 14. Skender, -ja, s. m., grda kamižola, suknja, tudi menten, zabunec ali surina zvana (Suhor). Besedo skender ima že Barle (Letopis 1893. 31), toda v pomenu „oprava, katera je premajhna11, v Suhorju pak »raztrgana oprava". Beseda je gotovo tujka, pa ne v6m povedati, od kod bi bila; bav. Schdnlcer Joppe je glasovno preveč oddaljeno. Imena za obleko so skoraj vsa izposojena; tako je od ravnokar navedenih, med belimi Kranjci navadnih besed: zabunec (Barič; zabunc Letopis 1893. 42) iz turšk. zebrin; menten, tudi kajkavski menten iz madž. mente Art ungarischer Pelz (turški mintan kurze Jacke, Turkisch I. N. 85, II. N. 175), in surina (tudi srbski) iz madž. szur, szurdolmdny ein grobes Bauernkleid, od koder je tudi hrvaška in sokolska sur/ca. Skl6p, sldfipa, s. m., der Kutschenkasten (Tržič). — Podstava Ide p claudere; nsl. sklenoti wolben, sklopiti conjungere, čak. sklop je articulus (Nemanič I. 15); prim. Et. Wtb. 118: klepa-. Skleniti, sklinem, v. pf., evfemizem za umreti: ko je sklenila = umrla (Št. Lenart pri Ljubljani). Skčroma, adv., izgovarja se skurama: skoroma je izdrl zob, mitsammt der Wurzel (Polica). — Skrčeno iz skorenoma: s korenom. Skčtniti se, -nem se, v. pf.: kadar se solza v očesnem kotu nabere in čez trepalnice udere, pravijo: solza se je skot-nila (vzhodni Slovenci). Murko pozna skdtniti einen weit hinwerfen, skotniti se geboren werden = skotiti se. — Naša beseda spada v Et. Wtb. 135: kota: kotati rollen, prekot-noti umwalzen. Dvojim, da je treba izraze: nsl. kotiti Junge werfen, kot die Brut; p. kočič sie, wykot das Ausbriiten, mr. oblcdt Zeit des Lammerwerfens itd. (Et. Wtb. 135: kotil 2) vzporejati z izrazi za mačko kotbka itd. Že pomen Junge werfen‘ in ,briiten‘ nas sili, spravljati jih v zvezo s kotati rollen, walzen, hinwerfen; zlasti ni pozabiti, da tudi slov. valiti w;ilzen in briiten, po nekih krajih pomenja celo Junge werfen: mačka je izvalila pet maččt, kakor tudi: kokoš je izvalila dvajset piščet (po Krasu). Skrn, -a, -o, adj., angebrutet, fast schon ausgebriitet: streže mu, ko skrnemu jajcu (Tržič). — Namesto skvmi,m od skvn>na (Et Wtb. 305); torej bemakeltes, nicht makelloses Ei. Slipovka,‘e, s. f., rastlina Galium aparine (Polica). —Nejasna beseda. Sl&ves: brez mene je šla iz hiše, brez mojih sloves, t. j. brez mojega dovolila (Tolminsko); prim pri Megiserju s slovesom cum venia. Sloves je torej gen. plur., kakor kaže atribut ,mojih1. Prim. besedo sloves v mojem spisu „Iz besednega zaklada narodovega" (Letopis 1892. 36). Smogot&ti,-dim, v. ipf., željno jesti, gierig essen, n. pr. grozdje (Suhor). — Besedo bo pač ločiti od stsl. stnaihb, s. umok Zukost itd. (kar bo tuja beseda) ter jo rajši primerjati nsl. cmokati mluskati schmatzen im Essen und Trinken, p. smoktač mit der Zunge klatschen, mr. vijsmoktahj aus-saugen, vr. smaktatb aussaugen, smokotati< aussaugen, aus-schiilen; tvorbe onomatopoetičnega izvira. C in s se večkrat menjata, prim. mojo opomnjo v Archivu XIV, 542. Smrd^lek, -lica, s. m., (zapisano smerdelik) divji oreh, Rhamnus alpina; s kuhanim ličjem njegovim se mažejo garje ali svrab (Gora,). — Podobna imena ima več rastlin: smrde-llka Anthemis cotula, Hundschamille, Letopis 1882/83 298; smrdela, Smrdelja isto pri Šulku; smrdeli/ca in smrdfka Rhamnus alpina, a prvo tudi Pistacia terebinthus, Letopis 1879. 128. Smrklja -e, s. f. (izg. smrkla), smrkavec, Rotzbube, Rotzkerl (Polica). Morda je prav pisati smrlculja; prim. nostdja Grossnase. Smtita,-e, s. f., neumen, bedast človek (Suhor). — To bo namesto zmota Verirrung; s. strnita Schneewetter; smutiti ver-wirren, triiben. Sdpot, -a, s. m.: šum voda, slap: od robov se vidi naravnost doli v sopot (izg. sGpi>t); v Sopotnici, ob potoku Bači, kjer se steka več vodji v strmem padu in je struga stisnjena (Tolminsko). Že Erjavec ima v Letopisu 1880. 189 to besedo v obliki sopot, sopita slap, Wasserfall, in Levstik tam prav primerja stsl. sopotb Kanal, r. sopot das Sausen. Beseda je narejena od podstave sop s sufiksom oh,: sopsti schnauben. V srbščini je sopot ime nekih izvirkov, tako med drugim: sprema Risnu više mora pečina, iz koje kašto, osobito u prolječe u jedan put udari silna voda, da bi čovjek rekao, sav če svijet potopiti; dalje: više Požarevca brdo, izpod kojega takogje ima izvora, Karad-žic s. v. Sp&njščica, -e, s. f., svedrčc, der Friihlingsenzian, Gentiana verna (Proseka pri Ljubljani). Sp§6i se, spečem, v. pf., opeči se, sich schneiden, iibel ankom-men, ungliicklich sein in etwas, nicht reussieren (Tržič in drugod). Spčdnjak,-a, s. m., spodnji hlod pri tiskalnici (preši). V Dolini pri Trstu. — Podstava spodnji der untere. Spršdnjik,-a, s. ra., der Vorderwald, sprednji gozd (Polica). —, Prim. besedo zddnjik. Srčen, ■ena, -o, adj., echt, leiblich: ona je prav srčna mati, prav prava mati, die echte, leibliche Mutter (Kontovel pri Trstu). To je: mati po srcu, nasprotno pisana mati mačeha, ki otroke prve žene pisano gleda. Srčsti, sridem, v. pf., srečati, begegnen: sredel ga je, er begeg-nete ihm; sredli smo ga (Tolminsko). Miklošič ima v Vergl. Gr. II. 163 iz ziljske doline sredel: sredla ga je hudoba. — Sts sbresti, sbrešta. D je v našem prezentu in participu iz t postal tako, kakor v cvedem, ■pledem, cvedla, pledla (cvetem, pletem, cvela, plela); primerjaj o tem mojo opomnjo v Ljublj. Zvonu IX. (1889) 295: umeden. St&riji, -a, -e, adj. Kajkavci rabijo to besedo v pomenu',imajoč oblast': ,Ti si medžu nami najstariji', t. j. imaš oblast; a to še ne zahteva, da bi kedo bil tudi po letih najstarejši. Kec (svinja, das Ass in den Karten; Pleteršnik ima po Cigaletu kec v pomenu ,Skis') je stariji nego desetica' t. j. kec v igri pobije desetico, ker ima večo oblast (Kočevar). — Primeri enako rabo v srbščini: moji stariji, die Aeltern, Vorgesetzten, magister, Karadžic. Starinja,-e, s. f., das Alter: žlahta po starinji, stara žlahta, daljna žlahta, entfernte Vervvandtschaft (Očisla pri Hrpeljah). — Miklošič piše v Vergl. Gr. II. 143: „ynja bildet aus adj. abstraeta: draginja, pustinja, svetinja locus sanctus, res sancta, Ablasspfennig, blaginja bonitas, salus. “ Steči se, stečem, v. pf., sich versammeln: ,počakaj mo, da se ljudje stečejo, stek6‘= zbero (Tolmin); ,stekli smo se skup1 wir sind zusammengekommen (Osep pri Trstu). Prim. lat. concurrere, concursus, der Zusamrnenlauf. Stenlčjak, -a, s. ra., rastlina Rhinanthus sp. (Polica). — Podstava stenicij od stenica, kar je preloženo iz svn. tvantlus die Wa,nze: die Wandlaus. Stopicati,-am, v. ipf., trippeln, male stopinje delati (Polica). Ne vem, ali se rabi tudi dovršnik *stopicniti, einen kleinen Schritt thun. — Tvorba je zanimiva zastran sufiksa, ker imamo le malo enakih: z ic se zmanjšuje le malo glagolov: bodicniti, bodicati; bolj navaden je sufiks ha: stopicati, drž-kali i. t. d. Str&h božji, čuda, tema, kakor listja in trave, eine ungeheure Menge: tam je bilo strah božji komarjev, bolh (Kočevar). Str&šnica, -e, s. f., rastlina Sca,biosa arvensis, grintovec; rabi se proti strahu, ako se človek ž njo pokadi (Gorje). Tako se imenujejo tudi neke druge rastline: Poterium sanguisorba, Cynanchum vincetoxicura, Asperula (Šulek, Letopis 1882/83. 289). Priobčeni Poženčanov zapisek nam razjasni, zakaj se te rastline tak<5 imenujejo. Strn,-i, s. f., ,ob strni' = ob prvi košnji; ,ob otavi' pa = ob drugi košnji. — Strn je v novi slovenščini ,Wintergetreide‘, a ta se praviloma žanje ob enem s senom. Strupdnski, adv., neizrečeno, zeld: strupenski hudoben je, er ist schrecklich boshaft, springgiftig boshaft (Polica). — Tvorba, kakor neusmiljenski, sakramenski i. t. d. Svet&r, ja, s. m., svetnik, Heiliger: ti si tak svetar, ko vuk mesar (Kozjak nad Mariborom). Svetinja,-e, s. f., prikazen ob mraku v podobi goreče metle, nizko pri tleh, bržkone vešča, das Irrlicht. Poličane pravijo : „Svetinja gre mater božjo obiskovat v Dddenj dol". Med Polico (pri Višnji gori) proti Dednjemu dolu je močvirje. Po Krasu pravijo, da letajo zvečer svzčim okrog. — Murko pozna svetinja, die Reliquie, die Heilige; v obdh teh pomenih je beseda znana tudi v goriških gorah, prim. v narodni pesmi .svetinja svete Barbare' ,die Heilige St. Barbara'. S&roglje, šdraglje,-e(?, s. f. pl., priprava na vozu, s katerim se zapira zadnji oddelek hrvaškega voza; navadno se v šaragljah hrani send, ki se vozi seboj (Kajkavci). — Madžarski saroglga, saraglija der Schragen. Miklošič izvaja v spisu „Die slavischen Elemente im Magyarischen" to besedo iz slovanščine. A dvojiti je, da bi to bilo prav. Pomisliti moramo namreč, da imamo v poljščini szaragi, szeregi, mr. šereglja (na Ogrskem!), rum. šireglh, s. (pri Miklošiču ne omenjeno) šaraglje Schragen (u Srijemu, Ka-radžič) in nsl. (zgoraj omenjene) šdroglje, šaraglje. Začetni Sar, ser (zlasti pa šar, kjer je a vstavljen po madž. vokalni harmoniji v odpravo dveh začetnih konsonantov), ki ga nahajamo v vseh omenjenih slovanskih jezikih za nemški Sr, kaže ravno po ti skladnosti jezikov, da ga morajo imeti vsi iz enega vira, ki more biti samd in edino madžarščina. Opozarjam na to, da G. Korbut v svojem spisu *Wyrazy niemeckie w jezyku polskim" (Prače filologiczne IV. 450) navaja za šar iz nemškega schr samd našo besedo szaragi, ki se pa staropoljski glasi tudi šragi in sicer poljski tudi stragan. Početek besede v navedenih oblikah torej očito govori za madžarščino; sufiks tja tudi ne more govoriti za slovanski izvir, ker je Iga v madžarščini zeld navaden sufiks; tudi ga je lahko madžarščina sama prenesla na besedo od drugih slovanskih besed na Iga, katerih ima precej. Po tem takem je Matzenauer prav storil, da je v delu Cizi slova s. šaraglje, poleg katerega omenja še slovaške besede šarakle, proglasil za tujko iz madžarščine (318). * 46 Dr. K. Štrekelj: Slovarski doneski iz živega jezika narodovega I. Šč&nci, -ev, s. m. pl., pusti, nepristriženi, mršavi lasje: kako ti ščanci lezejo v obraz, wie dir die wirren Haarbuschel ins Gesicht drangen (Polica). — Temna beseda. Ščeket&ti, •««, v. ipf.: kotorna (Perdix saxatilis) ščeketa (Tolminsko). Od Bele,d, kar je v zvezi z r. iStekotati, schwatzen, schnattern, trillern, schlagen (Nachtigall), schreien (Elster), č. štek das Gebelle, Schluchzen, die Schlucke, štekot das Gebelle, štekotdm zuby mit den Zahnen klappern, Stekula Zanker, prim. tudi Et. Wtb. 342: steka. Šeškati, šiškam, v. ipf., Gerausch machen, lispeln (Suhor). — Srbski stiskati Gerausch machen, schwatzen, lispeln, sich zu thun machen šuštati, šušnuti rauschen; čak. šuška, šuškarica mulier garrula (Nemanič II. 21. 51); ,ča to šuška, ča to gre V‘ (Hrv. nar. pj. iz Istre II. 34); r. šušukato flustern, zischeln. Gotovo je, da je tudi belokranjski izraz iz šušlcati, ker u se tam izgovarja včasi skoraj kakor t>, za katerega piše moj svedok L Primeriti je še slov. šešljdti, šešljdm tiho govoriti; ločiti pa je našo besedo od šeškati priigeln, našeškati, kar je nastalo iz sec/cati, diminutiva za sekati; prim. nasekati koga. Šlja,-e, s. f., strjena koža na vratu volov, kjer jih jarem guli (Suhor). V Kotu nad Koboridom je Sija še znano v pomenu Nacken. Šiška,-e, s. f., der Zapfen bei der Presse (Dolina pri Trstu). Prim. besedo šiška v Letopisu 1880. 193. Šklčdnik,-a, s. m., priprava, kjer se sklede spravljajo; v ta namen so dilje skupaj zbite (Suhor). Glej besede sklednik v Letopisu i892 35. Besedo Sklednik omenjam zastran š za s. Škl6mfa,-e, s. f., ničvredna reč, potrta ura; psovka (Suhor). — Iz klemfa (š je pritaknen kakor v s. škrljetka za krljetka), s čemur je v sorodu lclarnpa ein ungeschickt gehender Mensch, kldmpast neroden, klampati, klempati taumelnd ein-hergehen (Pleteršnik). Škraljupec, -pca, s. m., skrljub na prigretem mleku, der Rahm (Suhor). Ta beseda ima razne oblike: skorup, skr lup, skrljub, škralub; skralup trda koža na razsušeni zemlji, da reži (na Polici, v Laščah, Letopis 1880. 187), šlcraljup trda skorja na zemlji, kadar zmrzuje („Dom in Svet" VI. 431). — Prim. Et. Wtb. 302: skorlupa. Škrbol&k,-a, s. m., odbit lončen polič, vrsta majolike (Suhor). Glej zgoraj besede črboldk. — Od škrba? Nejasna beseda. Škrlj&k,-a, s. m., klobuk; mlada mora ob ženitovanju imeti Škrljak na glavi, da je potem možu pokorna (Suhor). -Besedo poznajo tudi Kajkavci: škriljak petasus, galerus (Habdelič), škrljak caleptra, pileus, petasus (Belostenec); Jambrešič pa ima pod petasus: širok slcrljak, za sencu klobuk, pod galerus: škriljak ein Huet, in pa v slov.-la-tinskem delu: s/criljak petasus, galerus. Pod skril, Skrilj v spisu „Die Fremdwoiter in den slavischen Sprachen“ (Denkschriften der kais. Akad. der Wissenschaften, phil.-hist. Cl., XV. 129) piše Miklošič: „Auch kroat. krljak pileus hung. neben skrljalc mag hieher gehoren“ t. j. k stvn. scelh, scelah obliquus, nsl. skril die Schriige. ICaradžic ne pozna ni Skrljalc ni krljak; Čakavci poznajo krljak pilleus (Nemanič II. 43). Sl&tati se, -am, v. pf., začeli so se šlatati, v prenesenem zmislu: začeli so se tepsti (Sv. Križ pri Nabrežini). Hud oksimoron, če pomislimo, da šlatati pomeni bolj tipati v poltnem v oziru. Smernica,-e, s. f., das Einblatt, Parnassia palustris (Polica). Strangovlla,-e, s. f., velik, neroden človek; psovka (Suhor). — Temna beseda; morda je beseda s prva zaznamovala samo kak dolg predmet, prim. furl. strangulhi manovella, leva, grossa stanga di ferro, che si caccia sotto alle cose pesanti per sollevarle, Pirona 415: trž.-ital. stranga arga-nello, barriera, Kosovitz 40. T&jnik,-«, s. m, svečnjak der Leuchter (Zagreb). — Od tajati, ker se sveča v njem taja? T^čen, čna,-čno, adj., iippig, fett: tečen travnik, eine fette Wiese (Kočevar). — Nsl. je tečen schmackhaft, gedeihlich. Tekut, -a, s. m., kokošja uš, Hiihnerlaus, Menopon pallidum (Suhor). Besedo sicer poznajo slovenski slovarji (Gutsmann, Murko, Janežič, Cigale); Jarnik 111 naglaša tekat, Kek 113 jo ima v obliki telcuta Hiihnerlaus. Srbski tekut, čak. telcut pediculus volatilium, Nemanid I. 30. Podstava tek currere. Telččak,-«, s. m., der Tornister (Suhor). Na Krasu in krog Gorice pravijo naravnost tele: boš mogel (moral) nositi tri leta tele du wirst drei Jahre bei Militiir dienen mussen. — Srbski telečak Ranzen, Tornister, ker je iz tel e če kože. Telčngati, -am, v. ipf., omahovati, potoglavo ali nerodno hoditi (Polica). — Pač od telega Schubkarren, čegar kolo navadno telenga; nsl. tudi toliga, taliga; telege Ochsenjoch, Joch bei Rindern, Janežič; stsl. telega, b. (pri Verkoviču) talingar iz turškega: talilen, tal§ka, prim. Ttirkisch II. 67, N. II. 46. T§reh; terha, s. m., punkelj, cula, malha, der Ranzen, das Btindel (Suhor). Kajkavci poznajo trk die Last; obtršiti caricare. Beseda bo madžarska: tereh, terli Last, Biirde, Ladung, Fracht. Slovaški terlia, mr. ti/reli, tijrchatj (na Ogrskem!), rum. terhrtt govore za t<5, da je beseda v slovenščini tujka. Miklošič uči v razpravi o slovanskih elementih v madžarščini pod besedo trh (št. 867) nasprotno. Tišč&ti, ■im, v. ipf., 1.) za kom, sich Jemandem aufdriingen: tišči za dekletom (Polica); 2.) v kaj: njegova njiva tišči v moje posestvo, dringt ein, reicht in meinen Besitz hinein (Tomišelj pri Igu). Tčdliž, adv., ravno tod, gerade auf diesem Wege (Tolminska okolica). — Iz *tade-le-že(?)\ že bi se bil ohranil kot, ž, prim uie. Mogoče pak je, da stoji liž samo namesto viš iz vidiš t6d-viš; ta viš bi imel potem svojo paralelo v le iz glej: ta-le i. t. d. Primeri pak tudi zgoraj listo. Tčdor, tudor,-ja, s. m., neroden človek; tudi psovka takemu človeku (Suhor). — Temna beseda. T6nček,-č/m, s. m, mračnica, die Kugelblume, Globularia (Polica). — V besedi tiči pač ital. tovdo die Kugel. Tr&htar,-ja, s. m., der Trichter (Suhor). Po Krasu: prostor v hlevu, kjer se send meče s hleva; pod trahtarjem je navadno še mal prostor za kako tele. — Bav. Trachter, Trdchter der Trichter, Schmeller-Frommann I. 645; tir. trachter Trichter; svn. trachter, stvn. trahtdri, SchOpf 749. Trik,-«, s. m., der Streif, Strich, die Strecke; le trak proti Proseku je za točo malo nevaren (Šmarje nad Koprom). Trček, -čka, s. m., ein knorriges Scheit Holz, das sich nicht weiter spalten lasst (Kočevar); majhen, čokat človek. — Težavna beseda; prim. nsl. trkelj okrogel kos debla v po-lenovi dolgosti: deblo je dalo osem trkljev; na Dolenjskem rkUj in JcrcUj hlod, posebno smrekov, ki se daje na žago (Letopis 1882/83 258); trhelj Schlagel, Stock, Bengel, Jarnik 196; trhel Klotz, Schlagel, Janežič; trhel Schlagel, Murko; trhelj, relcUj panj, štor, Klotz, Kek. Od slov. trhelj je pač ločiti s. trklja Pflock (kol) pritka, motka, što se udara u kudicu graha pričanika, te grah uza nju pušta vriježe; trkljati (u Hrv.) pflocken, pfahlen, Karadžid 749. Miklošič piše o ti s. besedi v Vergl. Gr. II. 106: „trklja paxillus steht fiir taklja, w. tule". Tudi r. terka Reibeisen, p. tar L-a ne bo spravljati v zvezo s trhelj, kar skuša Levstik v Letopisu 1882/83. 258. Primerjati bi se dalo tir. tarlcen, targh’ln armlich, klein im Wuchse bleiben ; targk kleines Vieh, das nicht wachsen will, Schopf 737 ; ital. tarcliiato stark untersetzt. Tudi turcati, turlljati zur Osterzeit Eier schlagen (ein Spiel), turcanje das Eier-schlagen, Jarnik 196, ne bo slovenski. Koroška nemščina poznž turtsch: 1.) Zusammenstoss von zwei Gegenstanden, wovon gewohnlich der eine bricht; 2.) Dickkopf, Dick-schadel, hartnackiger Mensch; turtsch n zusammenstossen, das Spiel mit den Ostereiern, was man in Oesterreich airpecken nennt; anturtsch-n anstossen an einen harten Kurper, besonders mit dem Kopfe, zammeturtsch-n zusam- menstossen, zusammenschlagen, so dass ein Theil bricht; turtschar ein einrnaliges Stossen 78. Tudi Tirolci poznajo besedo: turtschen (Pust.) Knabenspiel, vvobei man zwei Oster-eier auf einander schlagt (heken, gutten), Schopf 777. Na omenjenem mestu primerja Lexer švabski, henneb. dutzen in šv. tiitschcn; a tudi nemški izrazi bodo tuji, iz roman-ščine: prim pijem, trudih, kom. npr. trucd, lad. trukiar stampfen, stossen (Diez I. sub trucco)-, furl. trucd urtare, spingere in contro con impeto e violenza; — trucciare urtare colla propria la palla deli’ avversario nel giuoco del palla-maglio; = trucchiare urtare due cose 1’una contro 1’ altra, Pirona 449. Prim. nsl. trčiti, trkati, Et. Wtb. 354: terk-1. V turcati govori u pred r proti temu, da bi beseda bila slovenska ; iz trčiti pa bi bilo v nemščini nastalo *tertschen, Hirtschm, nikedar ne pa turtschen; Krka Gurk je neslovensko ime. Trdina,-e, s. f., truskavec, der Vogelkniiterich, das Knotgras, Polygonum aviculare (Polica). Gl. tudi besede žabja solata. Trdozlmec,-mca, s. m.: Sv. Pav in sv. Neža sta trdozimca; od dneva sv. Pavla puščavnika (10 januvarja) do dneva sv. Neže (21 januvarja) je navadno najhujša, trda zima. V Polici, kjer tudi pravijo: 0 sv. Pavlu se zima lomi. Podobno tvorbo poznajo tudi Čakavci: sredozhnac qui est media hieme: antOnja i boštij&nja su sredozimci, Nemanič I. 53. Trčbljenka, -e, s. f., sad, ki pade pred časom z drevesa (Polica). — Prim. Murko 677: Jrebiti se sich reinigen, von dem Nutzlosen befreit werden, z. B. jabelka se trčbijo die schlechten, d. i. die zum Ansetzen der Frucht nicht ge-eigneten Bluthen oder spater die kleineren, d. i. die zum Reifvverden nicht tauglichen Friichte fallen von Apfel-biiumen ab, die Aepfel reinigen sich.“ Tr6ti, tdrem, v. ipf.; dreti, dreviti se: ljudje so trli, videti ga, ne: so se trli (Polica). Menda tudi na Štajerskem. Trn rumeni, rumenega trna, s m, Cystinus prostratus (Polica). Tr61a, -e, s. f., psovka nerodni in nekoliko bedasti ženski (Kočevar). Tir. trotle, trulle unbehiltiiches, plumpes Weib; der, die trul stammelnde, bludsinnige Person, Schopf 758; kor.-n. trotile dumme, ungeschickte Person 72; trhlle plumpe, dumme Person, trdlln scliwer auftreten, polternd umhergehen, trallar der plump, mit Holzschuhen einher-geht, hd. trollen 66. Trpogl&vka, -e, s f, črni taloh, Helleborus niger (Polica). — Prvi del te zloženke spada k adj. trpek bitter, herb (Et. Wtb. 355 : terp-1.). Pridevniki na b/n^, \>kx> izgubljajo navadno ta sutiks, če se zlagajo nadalje. Trta,-e, s. f, der Sehraubengang bei der Oelpresse, zavoj pri tiskalnici za olje, navadno narejen iz oskoruševine (Lor-bus domestica). Tako v Dolini pri Trstu; po Krasu navadno delajo ta zavoj iz gabrovine. — Ta beseda je iz laščine, kakor tudi trta v pomenu Wiede, Flechtreis, od koder se je potem razvila vinska trta die Weinrebe. Trta Weinrebe poznajo namreč samo Slovenci; pri Čakavcih je trta samo ,vimen1 (Nemanič II. 21), a trtbr, trtlna clematis vitalba (id. I. 9, II. 33); za ,vitis‘ rabijo Čakavci loža (id. II. 19, odkoder je lozunllca uva silvestris II. 59) in trs (id. I. 9; trsje vinea II. 5). Miklošič je s svojo opomnjo v Et. Wtb. 355: „Urform terta problematisch11 zopet pokazal, kako oprezen jezikoslovec je bil. Besedo imamo namreč iz furl., kjer slove tuarte, tuartie (iz lat. torta das Gedrehte) ter pomeni isto, kar v slovenščini, namreč: ritorta, ritor-tola vermena verde, la quale attorcigliata serve per legame di fastelli e di cose simili; = strope, vermena di salcio o d’ altro albero, la quale attorcigliata serve per legame di fascine, di covoni e simili, Pirona 450, 419. Italijanski ritorta, ritortola pomeni Weidenband, torto gedreht, g ewun-den. Tudi zavoj pri tiskalnici je zavit, zatč vstreza ozna-menilo trta. Od trta Wiede do trta — vinska trta je le korak. Prim lat. vitis z avest. vaetiš Weidenzweig, gr. Fl-ria Weide staroirski feith ,Sehne‘, stvn. tvida Weide, stlsl. viti res torta in modum funis, lit. vi/ti, stsl. viti winden, dreben (Brugmann, Grundriss der Vergl. Gr. II. 278, 1143), ali pa tudi n. Rebe Ranke, Schlingschossling (Kluge s. v). Da je tudi beseda trs tujka, skušal sem dokazati v Archivu XII. 472 ns. Na vzhodu (in samo na vzhodu) imenujejo Slovenci vinsko trto tudi čokot (prim. B. Raid: Loza, čokot, trs v Archivu I. 620 ns.), a o za č nam svedoči, da je tudi ta beseda tujka. — Na Livku govore: trto držati komu Jeman-dem die Stange lialten. Trzukati, -am, v. ipf., knarren; vrata trzukajo (Suhor). Drugod govoi’6: 1.) krcati (pr. L Pintar v Ljublj. Zvonu XIII. 374, Et. Wtb. 140: krik-6) kflrk, kjer bi bilo dostaviti gs. krčeč, krkai knarren |wie die Thiire]); 2.) vrdziti (v Tržiču), kar se sklada s češkim vrz das Knarren der Thiire, vrzadlo Knarrzeug, vrzdtn, vrznu knarre, knirre, zwitschere; vrzdtm se, die Thiire oft auf und zumachen, vrdzdim, vrdzdim se, vrzoukdm bei der Thiire viel aus und eingehen. S češkim vrzoukati prim slov. vrzukati oft auf und zumachen (Et. Wtb. 386: verz-1.). Tudi trzukati kaže isto tvorbo, najbrž od kor. trg, trza: s. trzati zucken, reissen. Ubiti,-jem, v. pf., vers;'iumen: nekaj se s tem ubije, nekaj pa s pijačo (Polica). — Primeri nemško reklo: die Zeit todt- schlagen; s stsl. ubi/ti, ubada; nsl. ulitek primankljaj, Deficit ni beseda v zvezi. Ubrlsati se, ubrišem, v. pf., učistiti se, sich reinigen: nebo se je ubrisalo t. j. se je zjasnilo (Polica). O vinu v pomenu ,sich klaren1 je beseda znana tudi drugim Slovencem (Cigale, po Krasu, na Dolenjskem). Učuhniti, ■nem, v. pf., vzpuhteti: voda učuhne t. j. po ohlajevanju se je nekaj izgubi (Polica). — Prim. Mhati blasen: culiati se hladiti se (po Tolminskem), Letopis 1892. 10. Udarjen,-a,-o, part., prismojen, zabit: malo je udarjen, er rap-pelt ein wenig (Polica). Uhitčti, -im, v. pf.: erfassen, er\vischen: drevo ga je uhitelo in zmastflo (Tolminsko). — Od hiteti eilen: torej uhititi prav za prav ,ereilen‘. Glagolska vrsta govori proti vzporejanju stsl. hytiti rapere i. t. d. (prim. Et. Wtb. 93: chiit-). Uhlj&st,-(žsk&, dieser Mensch liat gar keine Kraft (Suhor). Prim. Et. Wtb. 388: veku, kjer najdeš iz nove slovenščine več primerov. Verlžiti,-im, v. ipf., 1) herumsch\varmen: celo noč so fantje okoli verižili, nemir delali. 2) Težko mu gr6, veriži po svetu: er schleppt sich fort (Polica). — Nejasna beseda; iz vrveti, vrvež ali veriga ? Včren, -rna, -o, adj., muthig: le verni bodimo in ne udajmo se: nur Muth! (Polica). — Slov. viren je sicer samč ,glaubig‘. V6sla,-e, s. f., neko žensko bitje. „Ljudje okoli Gorice vedč od nekih stvari, katerim veste pravijo. Mislijo si od njih, da so kobile, ki ob jednajstih do polnoči brano vlačijo. Gredo pa ravno tako hitro in še hitrejše od vetra, in njih brana iskre kuje, da se že od daleč vidi, kadar gredo. Ni jim mogoče uiti, in kogar povozijo, vsega tako pokvečijo, da žive dni ni več za nič“ (Pegan). — Drugod pravijo tem bitjem vesne, o kateri besedi misli Levstik, da je iz *vestnn od ved, wissen: die (mehr als andere Menschen wissende), od koder je tudi vedornec in vešča, Letopis 1882/83. 334, kjer priobčuje Erjavec o njih nekaj črtic, katerim bi bilo iz Ročinja dostaviti še to-le: „ Vesne prebivajo le po visocih gorah, vrh kterih imajo grozno lepe palače. Tam gori se pomenkvajo, kako in kaj bo to leto, kaka letina bo, kdo bo umrl, in še mnogo druzih reči. Če se človek, ki je tisti hip rojen, gori splazi, zve lahko vse, kaj se bo to leto zgodilo, ali gorjč mu, če ga zasačijo. Okrog in okrog teh palač je velik krog, izmed kterega med letom ne smejo, razun meseca februarja; tega meseca pa, kteremu tudi zato vesnar pravijo, pridejo v dole in (da) se vozijo vsak večer od 11. do 12. ure na nizkih lesenih vozičih tik poti. Ker so pa kola s cela, škripljejo njih vozovi. Ali ne sliši jih vsak, ampak le tisti, komur je to prirojeno. Gorje pa tistemu, kogar povozijo, on umrje čez leto in dan. Zato so nevarne posebno pijancem, ki se po poteh zapletajo, ker lehko pod njih voz pridejo. — Šel jih je bil enkrat eden v goro poslušat. Po vsih šterih se priplazi tiho blizu njih tako, da skrive je vse čul. Ali vgledale so ga bile, ker je pokonci vstal. Zato se zakadijo s tako silo nadnj, da bi ga bile koj pomikastile, ko bi jim ne bil ušel. Se-mlele bi ga bile ko malin moko. Toda bil je k sreči že iz njih kroga tako, da niso smele za njim. Le vpile sd: Srečen si, ki si nam ušel! Vedel se je potlej tisto leto prav zadržati." (Pegan). Včternik,-«, s. m.: „To je tak človek, ki se ob takim časi rodi. Če veter potegne, ga pod zemljo po jamah, spodmelih in breznih prenaša. Pa so tudi nektere jame, iz kterih bi ga več nazaj ne blo“ (Gora). Veternik je tudi slovenski priimek. Vezovkti, veztijem, v. ipf., god praznovati, godovati, godov biti (Suhor). Obče znano je rezilo Geschenk fur den Namens-tag: gospodinja peče vezilo za strica (Suhor). Cigale pozna pod Angebinde: podarilo za god, Geschenk zura Namens-tag vezilo, nach M.(urko) godovno, opasilo“. Gorenji Srbi imajo ujazanje Eingebinde (fur den Taufling), Pfuhl; Angebinde je č. vazanb, vazaniclco, p. podarunek na urodziny, iviazanie, ivinzarek, podarunek na ivinzanie, koleda, tvezel (Mrongovius). Kakor vidimo, je beseda omejena na Slovane, ki imajo več dotike z Nemci in gotovo je, da bo beseda po nemščini prikrojena; prim. že omenjeni Angebinde, Ge-, schenk, womit man Jemanden anbindet, namentlich zum Geburts-, Namenstage, Sanders; bav. das Bindband das Angebinde, Geschenk, Schmeller - Frommann I. 246; tir. : „anbinden: ,diesen tag hat mich meiner hausfrawen dochter mit einem schonen crantz angebunden1; davon nhd. das Angebinde, dial. bindband Geschenk, Praesent; einbinden, v., vom Pathengeschenk, das dem Taufiing oder Firmling in die Windeln oder Firmbinde gesteckt wird; zur Pflicht machen“, Schopf 41. Kor.-n.: „einen pint-n ihm zu seinem Namenstage Gliick wiinschen, was gewohnlich mit einem pinipibide (Geschenk) begleitet ist. Vgl. Grimm’s Abhand-lung liber Schenken und Geben, und Wb. II. 32, I. 295,“ 27. Po Trstenjakovem poročilu (Slov. Glasnik VIII (1862) 269, 270, 271) zgrabijo na Štajerskem mlatiči godovega človeka, zvežejo ga s povreslom in govorč: „Danes je god tvoj, zato te vežemo s slamnatim povreslom, in tebe prvlje ne odvežemo, da nam ne plačaš mastne pečenke in črlenega vina“. Viden,-dna,-o, adj., ansehnlich: to sadje ni vidno, noje dobro dieses Obst sieht zwar nicht gut aus, ist aber schmack-haft (Polica). Vllanih, -a, s. m , ponjava, rjuha, das Leintuch; vilan,-a,. prtič (Varaždin). Habdelič, Belostenec in Jambrešič pišejo samd vilahen linteamen; hrv. vilahan. — Stvn. willahan, Et. Wtb. 169: lilaliem,. Vkljubovati, -ujem in vkljubvam, v. ipf.: vkljubvajo kolikor morejo, sie trotzen so viel sie konnen (Drežnica). — Od vkljub zum Trotz, ki se tudi po Tolminskem govori: kljub tebi, dir zum Trotz. Da bi bilo to res narejeno po n. ,zu Liebe1, bil bi pomfen težko ravno nasproten. Vojndti,-«;«, v. ipf., potepati se, pohajati, sich herumtreiben: cel dan brez dela okoli vojna (Polica). — Temna beseda. Volhk6ča,-e, s. f. (izg. vuhkdča), die Feuchtigkeit (Jaška); kaj-kavski vuhek feucht; zastran h mesto c/ gl. zgoraj besede plihelc. — Vollilcoča je tvorba kakor lepoča poleg lejjota, Miklošič, Vergl. Gr. II. 173, kjer je še več takih vzgledov. V6t, adv., ecce, na tukaj: vdt im&te, tu imate, eccovi (Breginj). — Iz *evotb: evo-ti>; ruski :ivoti> ecce, vato, votv>, votaika siehe da (Et. Wtb. 56: e). V6žnikar, ja, s. m., neko mazilo za trebuh; tako se pravi tudi dolgočasnemu človeku (Polica). — Podstava voz, stsl. azi, anguis; neke kače se lovč, da zdravila delajo iz njih masti. V6gel,-^r/ff, s. m., die Ecke, stsl- a: 1) slovo vzeti od vogla, t. j. izza vogla, sich franzosisch (hollandisch) empfehlen hohlgehen, ein Loch in den Mond boliren, den Gliiubigern durchgehen (Kočevar); 2) vogle podpirati dolgo koga za hišo čakati: fant vogle podpira za svojo ljubo (Polica). Vrdček,-clca, s. m., na vraček dati, posoditi, da se povrne (Suhor). — Prvotna tvorba od vračati. Vr&man,-a, s. m., hudič, hudir: vraman gajaši! (Medžimurje). — Narejeno s sufiksom man od vrag, kakor hudiman od hudič. Vragman tiči najbrž tudi v kraškem wraru' der Teufel: e tvrahča zum Teufel! Iz *vramanič bi bilo najprej nastalo vrumne, potem ivrahč. Toda taka imena hodijo včasi svojo posebno pot, ker se ž njih imenovanjem hoče človek izogniti greha; zato ni nemogoče, da se je vsled te težnje vrag najprej izpremenil v vran, od koder tvraiič vranic. Ker sem že pri hudiču, povem naj v dopolnilo podatka v spisu „lz besednega zaklada narodovega" (Letopis 1892. 49), da besedo rogljič ,hudič‘ poznš, tudi Kuzmič. Vrčica,-e, s. f., die Schnur (Tolminsko). — Diminutiv od vfca iz vHca (tako je bolje pisati ko vrvica, ker bi v tem slučaju nekatera narečja imela namesto vred le mijca). Nsl. pozna tudi vrpca, vrpcar (Janežič); podobno je bibca (tako je pisati ne bibica, kakor v Letopisu 1882/83. 197) iz biivca, bilca bilka; po narodni etimologiji je potem nastalo biba travna bilka, der Grasstengel, der Halm. Vrčd,-a, s. m , Milz-oder Leberverhfirtung (Kočevar). — Ta beseda ima po raznih krajih razne pomene: Geschwiir, Eiterbeule, Verletzung, Leibscliaden. — Prim. Et. Wtb. 383: verdii 1. Vrh6vnica,-e, s. f., sleme noseča greda, der Balken, der den Dachfirst tragt (Tolminsko). Vrkljžiti,-a»i, v. ipf., pootkati, mit der Plugreute reinigen (Pod-gorjane). — „Verkla“ je otika ali ratka, nekteri imenujejo črtalo — verlda (po Trstenjaku) J. Pajek, Črtice iz duševnega Žitka štaj. Slovencev 222, kjer se primerja stsl. vrstilo oflilo; veru, a dvojim, da po pravici. Morda tiči v besedi n. ivirc Maschine, Vorrichtung zur Arbeit; dial. Werkl je na Avstrijskem samo .Drehorgel1. A primeri, da se tudi furl. argagn, uarzine ordigno, nome di qualunque strumento, kosent. urgagnu arnese, utensile, ben. orgagno, na Krku orgain iz op-favov, od koder imamo pa tudi orgije, die Orgel, organo itd. Vr6ček, -cka, s. m, izvirek, studenec : izvir Rižane ima tri vročke (Črni kal). — Prim. vročnica Quellwasser, Letopis 1880. 209. Janežičev vrutek je pač le iz srbščine posnet: vrutaJc, stsl. vratih*. Čakavščina pozna vrulj fons (Nemanič I. 11) in vrujalc (id. I. 18). Vrocelc je narejeno od participa. Vrt&lja,-c, s. f, poleg frtalja, ein ausgerissener Fleck, z. B. im Kleide; auch eine Schmarre im Gesichte (Tržič). Temna beseda; ločiti jo je od besede vrtalja, frtulja eine Arfc Eier-kuchen, navedene v Letopisu 1882/83. 264, katere pa ni z Levstikom izvajati naravnost iz ital. frittata, ampak iz furl. fretaje, fertaje, fortaje frittata, manicaretto d’ uova di-battute, cotte in fretta nel burro, nello strutto o nell’ olio, Pirona 172. Furlanski sufiks aje je iz starejšega aglia, ki se je torej še ohranil v slovenščini. Vrtnariti, -im, v. ipf., štrene beliti in za tkalca pripravljati (Goriško). — Beseda je iz roraanščine: prim. lat. ordiri ein Gewebe anreihen, anzetteln, pri Isidoru: ordiri est texere. Srednja latinščina pozna orditura textura, orditorium strani i ni.s vel telae sucula itd. Du Cange, Glossarium mediae et infimae latinitatis edit. 1845, IV. 728. Ital. ordire, furl. urdt distendere e mettere in ordine le fila sull’ orditojo per tessere la tela, macohinare; urditure unione di piu rili distesi per lungo sul telajo di lunghezza corrispondente a quella che si vuol dare alla tela o al panno, Pirona 457. A že v romanščini se je pričela beseda naslanjati na ordino; v Schmellerju-Frommannu sem bral nekje iz starega glosarja ,ordinamini telam', a pozabil sem si mesto zabeležiti. — Besedo vrtnariti sem našel tudi v zapiskih A. Pegana o štorkljah — torkljah: „Te žene pridejo zvečer k gospodinjam v kuhinjo in je vprašajo: Ali čemo vrtnariti t. j. štrene beliti? In če gospodinje v to dovole, vržejo jih namesto štren v kotel, jih skuhajo v vrelem kotlu in jih pojedd.“ M. Sila piše v kritiki Rutarjeve knjige „Po-knežena grofija Goriška in Gradiščanska („Dom in Svet“ VI. 139): ,Po Krasu pravijo „Torklja“ ne „Štorklja“ onemu „Ježi Babi“ podobnemu bitju. “ Za južnovzhodni Kras je to mogoče, a že pri Nabrežini in dalje proti severu go-vor6 Štorklja, tak<5 vViževljah, kjer pripovedujejo, da so štorklje vlekle svoj voz po sesljanskem hribu, na katerem se bajč še zdaj nahajajo sledovi v kamenju. Murko ima tudi obliko turk/ja die Hexe, die Wetterhexe; prim. tudi štor/ca, štorklja eine ungeschickte Weibsperson. Ravnikar-Poženčan piše v Novicah IV (1846) 112: „ Tvorka je bila prkazen, ki je ljudi strašila, kjer so kvaterne torke in četrtke predli, ali kjer je predica na kolesu vrvco pustila, ko je nehala presti. To strašenje je v tem obstalo, de se je prkazala pasja noga in de je jela vkolovrat goniti." Gl. tudi J. Pajek, Črtice 238, 239. — 8 je v začetku besed večkrat poznejši pristavek, gl. zgoraj besede šklemfa; najbrž je tudi v ti prikazni iskati tujega vpliva. Vtilavka,-e, s. f., (izg. viilafka), navadno pl., die Stiefelschnur, stogljaj, iz usnja izrezan, da se zavezujejo mestve (moška obuča) ali pa čižme (ženska obuča). V Suhorju. — Temna beseda, -v '■ Vfttoman. adj., navdilj, in den Tag hinein, ins Blaue (Suhor). Barič poznii vutamah zaman, zwecklos (Letopis 1893. 42). Hrv. ntaman in s. utama (u-toma) in naši besedi so turškega izvira: tarnam, prim. Turk. II. H. 67, 68; II. N 46, 185. Vzglčdnica,-e, s. f„ zgled, ein Muster, Exempel: v Tolminu imate vzglednico (zgllčdnco): da habt ihr an Tolmein ein Beispiel (Tolminsko). ZabAva,-e, s. f, zadeva, sitnost, Hindernis, Lastigkeit: da ne bom imel zab&ve (Ketinara pri Trstu). S tem človekom ni drugega ko zabelva, der Mensch ist einem nur zur Last da (Kras). Prim. gorenjski zabavljati sitnosti prodajati, aufbegeliren. Zab6sti se, zabodem se, v. pf., stecken bleiben; se že kam zabode , da ga ni nazaj, er bleibt schon irgendwo stecken (Polica). ZAdnjik,-«, s. m., zadnji gozd, der Wald, der mehr im Hinter-grunde liegt (Polica). Glej zgoraj besede sprMnjik. Zag&ta,-e, s. f., ozka pot med stenami v gorah, die Klause (Stržišče). — Prim. nsl. gatiti stopfen, verschliessen; zagatiti verstopfen, (jat Damm, stsl. gati. (Et. Wtb. 60: gati). ZahAjan,-a,-o, adj., zaduhel, zatohel, dumpfig: zahajan kruh (Polica). — Ker je vzhajati ,aufgehen‘, bil bi torej zahajan kruh tak, ki je preveč vstal: a tvorba je nepravilna, ker od neprehodnika. Zahititi, -im, v. pf., brsniti, schnellen (Štajersko). Murko poznA zahititi v pomenu ,verwerfen‘. Prefiks za se rabi v ozna-menilo, da se kake stvari rešimo z dejanjem, katero izraža glagol brez prefiksa (,das Loswerden durch eine Hand-lung‘, Miklošič, Vergl. Gr. IV. 206. f). Zahititi je toliko, kakor zagnati fortschleudern; primeriti se d& brddvsniti — zabrdavs-niti hinschleudern, fortschleudern. A vendar se mi vidi, da ravno za naš glagol in za zabrdavsniti ne velja noben na zgoraj omenjenem mestu v Miklošičevi sintaksi raz-ločevan pododdelek: razloček je med zahititi ,schnellen, rasch fortwerfen‘ in med zahititi ,verwerfen‘. Zajčji,-a,-e, adj, Hasen-: zajčja rebra die Pastinake, Pastinaca sativa (Polica). — Namesto zajecij. Zdjčnik,-^, s. f., klobuk iz zajčje dlake (Polica). J. Vrhovec (Ivan z Vrha) piše v Zvonu III. (1877) 284: „Ali pri vas še sedaj ne veste, da nosijo po svetu dolge obedernice iz sukna, in da za kosmate zajčjelce že malo kedo ve.“ Zajčsti se, zajim sc, v. pf.: glavnica, ki mrtva leži, se zaje, t. j. zmanjša se vsled davka in pristojbin (Sv. Križ pri Nabrežini). Zamolčza, -e, s. f., belo cvetoč, zelo diš&č grm s črnim grozdjem, iz katerega pripravljajo črnilo (Zagreb). Pač Ligustrum vulgare. — To stoji namesto zimoMza; prim. nsl. zimolez, zimolizina Ligustrum vulgare (.Nekoliko belokranjskih izrazov in slovniških nenavadnosti iz Adlešič1, priobčil J. Šjašelj], Dom in Sv6t VI (1893) 432 in pa Cigale); s. zimolez Rainweide, Ligustrum vulgare; (s.zimolez, zimolaz isto. Z&nasčina -e, s. f., zanašanje: s&mščina je bolja kot zanaščina, selbst alles thun ist besser als sich auf andere zu ver-lassen (Suhor). — Beseda je najbrž narejena po besedi samšcina od samski; ali se v Belih Kranjcih morda rabi zanaške sich verlassend? Zap6gel -gla, -glo, adj„ podplut: zapoglo oko, blutunterlaufenes Auge (Polica). — Temnega izvira. Zastdti, zastanem, v. pf., 1.) ins Stocken gerathen, festwerden: noge da mi zastanejo, če sem jaz tam bil, meine Fusse miigen mit dem Boden zusammenverwachsen, \venn ich dort war (Tržič); 2.) versaumen: zastali smo dan obravnave t. j. zamudili smo ga (Rojan pri Trstu). Zav6ten,-fria, -o, adj., freundlich, wohlthuend: v sobi je zavetno, kadar je kurjeno: mraza prav za prav še ni, vendar je v sobi bolj zavetno, če se malo podloži (Tolminsko). — Od zavetje windstiller Ort. Z&zljiv, -a, -o, adj., izbirčen: mačka je zazljiva, izbira si pri jedi (Polica). — Beseda je v zvezi z sija die Lust; sija do jedi, die Esslust; prim. kako to besedo razlaga L. Pintar v Ljublj. Zvonu XIII. (1893) 698. Zbiti, zbili iz izgubiti, izgubili: zgubili, *zgbili (Jelovica pri Podgorju). G med 2 in drugim konsonantom (v sekundarni zvezi), zlasti med z in l, rad izginja v narečjih, v katerih je spirant: zldtoje, zldumik (vzglavje, vzglavnjak), razldst, raz-lašat (razglasiti, razglašati), zlihat (zglihati) in celč z Idtou (z glavo), vse iz srednjekraškega narečja. Zdaj pa zdaj, adv., bald, in wenigen Augenblicken: zdaj pa zdaj pride: in einem Momente ist er hier (Polica). Drugod pomeni to: zdaj zdaj, a zdaj pa zdaj je bisvveilen, časi, včasih. Zdržema, adv., neprenehoma, vedno: zdržema je bil pri hiši er war stets im Hause (Tolminsko). Zelenja kukavičje, kukavičjega zelenja, s. n., kovačnik, das Geis-blatt, Lonicera caprifolium Narod to rastlino tako imenuje, misleč, da se je spomladi kukavica najš, preden začne peti. Beseda zelenji se izgovarja želeji kakor sploh subst. verb.: dirjaje = dirjanje (Polica). Izgovor glasu n kot j se nahaja torej tudi na Dolenjskem; prim. mojo opoinnjo v Ljublj. Zvonu IX. (1889) 349: vijek. Zčncati,-am, v. ipf., gugati, jugati, schaukeln (Suhor). — Glej besede cincati. Zerinščak,-«, s. m., kovačnik, das Geisblatt, Lonicera caprifo-liura (Tuškanec pri Zagrebu). Zg6n, zgdna, s m., der Zusammenlauf: na vasi je vsako nedeljo tak zgon (Suhor). — Stsl. si.goni>: ljudje se sami seženejo vkupe. Zidlšče, -a, s. n., das Mauerwerk: zidišče se je podmelo, das Mauerwerk ward untervvaschen (Tolminsko). — V tem pomenu je išče nenavaden sufiks. Z61ek, zohka, s. m., ein kleines Ding (Suhor) — Prim. zolj die Larve des Speckkafers, zol, zola Eristalis tenax, Letopis 1880 214; s. zolja die Wespe; nemirnemu človeku, vedno ripsajočemu semtertje, pravijo na Polici in sploh na Dolenjskem: ,ima zole v riti1, na Krasu pa: ,ima sršene v riti1. Zreči se, zrelem se, v. pf., sporeči se, prepir začeti, zbesediti se: zrekla sta se, sie haben sich iiberworfen (Vilodol v slov. Istri). Z&bji,-a,-e, adj.: 1.) žabja solata truskavee, moljava, der Vogel-knoterich, das Knotgras, Polygonum aviculare (Polica). Glej zgoraj besede trdina. — 2.) ,Lep si kot žabji pildek tako se za šalo odgovori otroku, ki praša, ali je lep (Polica). Z&bičnik,-r/, s. m., (izg. ž&bčnik), rastlina Pimpinella saxifraga; koren se kuha žabičnim ovcam (Polica). — Žaba Vieh-krankheit pozna Jarnik, Etymologikon 116; Cigale piše pod Krote, eine Krankheit des Rindes, unter der das Volk allerhand Unsinniges sich denkt, žabica, žaba; č. žaba je Maulseuche, Zungenkrebs, r. žaba Braune, Croup. N. Krote Bezeichnung inehrerer mit Geschwulst verbun-denen Krankheiten, bei Pferden, Schafen (Sanders); dija-lektični slovarji južnonemški (Schmeller, Schopf, Lexer) ne poznajo besede krdt v tem pomenu. Zb6kniti,-m, s. pf., počiti koga, dobro udariti, Jemandem einen trichtigen Sclilag versetzen, ihm eine Feste aufhauen (Suhor). — Beseda je najbrž onomatopoetična, kakor cmokniti od cmok; vendar prim. tudi žokniti, žokati iz bav. schocken mit kurzem Sch\vunge werfen, Schmeller-From-mann II. 369. Zeglj&ti, -dni, v. ipf., dež lepo žegljA, es regnet sanft, es traufelt (Suhor). — Prim. bav. fifdln, sifern langsam diinn durch und heraus fliessen; (frankovski in gorenjepal., bav. les) sanft regnen, fein regnen, Schmeller-Frommann II. 231. Svn. si/fen triiufeln, triipfend eindringen in; slfen tropfen, triefen; sife langsam fiiessender Bach, Lexer s. vv. Ževki, -a, -o, adj., (izg. žčfki), isto kar plevki, plihek (gl. te besede), weich: fige so žčvke (Suhor). — Beseda bo izprevržena iz zidek ,flexilis‘, pri Habdeliču ,mollis‘, stsl. židvkt, suoco-sus; tudi v Belih Kranjcih še ohranjeno v ti obliki: od živine gre žetko (Barič v Letopisu 1893. 43). Židovin,-«, s. m, žid, der Jude (Suhor). — Na Štajerskem, med Kajkavci in ogrskimi Slovenci je in že odpal: Židov. Živ,-a,-o, adj., 1.) živa voda voda studenčnica (Polica); v pravljicah voda, s katero je moči mrtvega človeka v življenje obuditi. 2.) Živa skala, trdno zrasla skala, fester Fels, kjer ni nobene plene (Polica). 3.) V živo briti bis a,n die Haut schneiden. 4.) Živa je žerjavica, če še tli. 5.) Živ ko iskra, lebhaft. Prim. v Letopisu 1882/83. 272: živ rob on rob, ki ga je tkalec naredil; čak. živac margo lintei (Nemanič I. 27), in v Ljublj. Zvonu IX. (1889) 352: živ lub. Živec,-vca, der Kiesel (Kočevar); Feldspath, Janežič-Hubad. — Srbski živac festgegriindeter Stein, Feldspath, č. živec Feldspath; prim. živa skala pod živ. Žl&k, adv., commode, bequem: onod vam bo žlak iti, dort werden Sie ganz gemachlich gehen konnen (Suhor). Iz zlag; prim. zlagoma, polagoma, vlagoma in besedo vlag v Letopisu 1892. 44: sprva pač Vi.zi.h.gb. Žl&mbor,-ja, s m., udrtina v zemlji; izdolbina v starih drevesih (Polica). Temna beseda; ž je najbrž kesnejši pristavek. Žlambdrovec, -vca, s. m., rastlina Polygala chamaebyssus (Polica). — Od prejšnje besede. Žlamp&ti,-Am, v. ipf., lokati: pes žlampd, vodo (Polica). — Iz nemščine: svn. slamp gelage, slampieren unmassig essen, Lexer s. vv.; bav. schlampen vom Hund, etwas Fltissiges mit der Zunge und mit einem gewissen Gerausch ein-schbpfen: d' Milch, d' Suppm ausfchlampm, einischlampm, umme'fchlampm i. t. d. i. t. d., Schmeller-Frommann II. 523 ns. Žlobudrb,-6ta, s. m., Plappermaul: dobi kacega žlobudreta pa žlobudra ž njim (Polica). — Druge oblike: žldbra, žlabrati, ilabrav, žlobudrati (Murko); žlabotati, žlobodrati, žljabudrati, žljabrati (Janežič). Matzenauer 380 primerja dolenjenemški schlabbern blaterare. Gorenjenemški slovarji nimajo nič primernega; tir. scholdem viel und gern reden, plaudern (Schopf 643) zdi se mi po glasovih preoddaljeno. Žrven, -vna, s. m., die Handmiihle; žrvnati, žrvnam, v. ipf., auf der Handmiihle mahlen (Suhor). — Barič ima žhiati (Letopis 1893, 43); ravno isto iz Metlike Miklošič, Vgl. Gr. II. 459; tudi srbščina poznA ta glagol. V Et. Wtb- 410 ima Miklošič še Šmiti. — Oblika žrven se strinja s srbsko- slov. žruvMib, žrvanj; podobno nahajamo tudi pri Kajkavcih: mola trusatilis žrvne ručni melin (Belostenec I. 1232). Druge slovenske oblike odgovarjajo stsl. žnnr,n poleg žnnif: zrnek (Janežič), na spodnjem Štajerskem žrme: v žrmah zdrav mele, bolčn pa je, Jarnik 198. Čak. ifm lapis molaris (Nemanič I. 5), č. žernov Miihlstein. Žuža, -e, s. f., ein Insect: Črn da bom ko žuža, če ni to res! (Tržič). Na Krasu: črn ko žužek schwarz wie der Getrei-dewurm; tu je žuža femininum k besedi zuželc; žena moža, ki mu je ime Žužek, imenuje se Žuža. — Prim. žitžanka, žuždnka, žužMka ein jedes schvvarze, kleine Insect, das Kaferchen; žužen glanzend schwarz, kohlschvvarz wie die Feldgrille: žužek Ebenholz, Kienruss. Pri ogrskih Slovencih žizek: krivično blago pri hrami, pa žiški v zrnji ali črv v sadi (je isto), Zobrisani Slo ven med Murov in Rabov 122; prim. Letopis 1882/83. 284 in Et. Wtb. 412: Žug-. : ':i O; iiiiiiifiniiTmiiiiiiiiiiiiiiiiiililiUiiilifnTTiTmuliiiiiiMiMjiuilili Jan K o 11 a r. Napisal tir. M. Murko. I. del: Življenje, učenje in delovanje. o Dobrovskem sta izmed čeških pisateljev na ves slovanski svet največ vplivala^ Jan Kollar in Pavel Jožef Šafank. Stoletnico Šafarikovega rojstva bomo slavili 1 1895., Kolarjevi pa je bilo posvečeno 1. 1893. Bila je jako poučna, kajti pri Čehih, ki so vendar mojstri v prirejanju velikih narodnih slavnosti, se je pokazalo, da niti KoMrjevo ime ne more več navduševati narodnih mas, ki so še pred 20- leti s starim vzornim rodoljubjem slavile učenjaka Jungmanna. Podobno stoletnico so pesniku „Slavy Deere" Cehi priredili le v NcLchodu in na Dunaju,1) kjer so se je seveda vdeležili tudi drugi Slovani. Drugače pa se ti gotovo ne bi mnogo zmenili za preroka slovanske vzajemnosti, ako jih ogrska vlada ne bi bila opozorila nanj, ker je Slovakom prepovedala slavljenje njih velikega rojaka. Tako se menjajo časi. Kollar je bil še v duhu začetka našega stoletja preveč estetičen in je mislil, da more že umetnost in posebno literatura združiti vse Slovane in preroditi ves svet, na koncu stoletja pa se zanima vse le za politiko in javno življenje. Vendar ne samo to je vzrok svojega roda nehvaležnosti proti možu. ki je bil med Cehi in Slovaki po času prvi modni pesnik po božji volji, poln mogočnega čuvstva in velikih novih misli, vlitih v obliko, ki je bila tudi vzorna. Koller ne zadostuje več naši dobi tudi kot pesnik. Še nedavno deklamovali so se na vseh čeških >) J. Jakubec, Jak jsme oslavili Kollarovo stoletd jubileum. Naše Doba, r. 1. seš. 2. str. 109 120. „besedah“ rodoljubni soneti iz „SI&vy Deere", posebno pa njen velikanski „Pfedzp6v“ je znala vsa mladina na pamet, ali danes nam pravi sam Jaroslav Vrchlickv, da bo morebiti imed Kolarjevih šest sto sonetov le tretjina obdržala životno moč,1) Jaroslav Vlček3) pa trdi v svoji zgodovini slovaške književnosti, da se v „Slflvy Dceri“ najde komaj „dva tucta sonetov11, ki bi „nemutily požitok11. Tudi J. Jakubec, najboljši poznavalec Kollarjevega življenja in delovanja, misli blizu jednako kakor Vrchlick^ in je že začel izdajati izbrane Koll&rjeve pesni z objasnili.3) Iz vsega tega se vidi, da je že nastopila doba, v kateri je treba Kollarja resno študirati in kazati, kake zasluge je imel za svoje in sledeča pokolenja, od koga in kako se je učil, kaj je bilo pri njem novega, zdravega in plodonosnega, kaj pa je moglo le za nekaj časa životariti ali pa že takrat in še bolj danes vzbujati nezadovoljnost. Marsikatere slabosti, ki se nam zde danes jako čudne, bile so občna lastnina njegove dobe, zaradi česar moramo tudi njo dobro znati, ako hočemo biti pravični. Z druge strani pa marsikdo danes ne ve, kaj je iz Kollarovih idej pri njem prešlo v kri in meso. Človek pa, ki ni barbar, se bo vedno zanimal za svojo zgodovino, ki mu kaže, kaj so njegovi predniki zanj storili, in učil se bo iz nje tudi za sedanjost in bodočnost. Lahko rečemo, da pri Čehih to zanimanje za Kollerja že po malem nadomešča prejšnjo .moč njegovih poezij in prejšnjo narodno navdušenost zanj. Na kritično ali sploh dobro izdajo čakajo še Kollarjevi spisi kakor pri nas Prešernovi, ogromno rokopisno gradivo leži še malo pregledano v češkem muzeju, tam so tudi skrita še najvažnejša pisma, ali vendar imamo o njem iz zadnjih let razne razprave, posebno od prof. J. Jakubca, ki pričajo, da bo v delu, katero on pripravlja o Kollerju, mnogo zanimivega novega gradiva, ki bo tudi prav dobro porabljeno. Vsa čast pa gre dunajskemu „Češkemu akademickemu spolku" in slovaškemu akademičnemu „Tatranu\ ki sta pokapala, kako se naj primerno slavijo taki velikani kakor Koll&r. Združila sta se, da po predlogu vseučiliščnega docenta Pastrnka izdata zbornik razprav o Kolarjevem življenju, delo- l) Jan Koli ar. S borni k stati o život, piisobeni a literarni cinnosti p§vce „Slavy Dcery“ na oslavu jeho stoletych narozenin redakci Františka Pastrnka vydaly Česky Akademicky Spolek vo Vidni a Slovensky Akademickj' Spolok „Tatran“ ve Viedni. Ve Vidni. 1893. Str. 140. -) Dejiny literatury slovenskej, str. 203. °) Vybor z Kollarovych biisni. 1. Sto zn61ek milostnych. V Praze 1893. vanju in literarni delavnosti.1) Po dolgih letih so Čehi in Slovaki v duhu KoMrjevem poslali zopet v svet skupno delo, ki je imelo velik uspeh, ali čudim se, kako malo se je opazila njegova važnost baš v tem oziru. V kolo nekaj časa preveč razdvojenih bratov, ki se zopet približujejo, stopili pa so tudi zastopniki vseh drugih Slovanov, ki so Kollerju posvetili pesni (Jos. Stritar, Hrvat Jovan Hranilovic in Poljak El . . y, t. j. Asnyk, naj večji živi poljski pesnik) in članke, v katerih pripovedujejo v svojih jezikih, kak pomen ima Kollar tudi za nje (Hrvat Milivoj Šrepel, Srba Dj. Djordjevic in St. Stanojevič, lužiški Srb M. Hdrnik, Poljak prof. VI. Nehring, Rusin I. Franko), dva pa sta šla še dalje in napisala svoje razprave češki (Rus prof. A. Kočubinskij in jaz v razpravi o „Kollarjevi vzajemnosti slovanski0 in v uvodu h Koll&rjevim pismom na Kopitarja in Miklošiča). Pogrešamo v „Sborniku“ sicer težko popolno in dobro oceno Kollarjevega pesnikovanja in bibliografijo njegovih del, med doneski drugih Slovanov pa razpravo o Kollar-jevili zvezah s Poljaki in njegovem velikem vplivu na Ruse, ali vendar je v njem toliko novega in važnega gradiva za Kollerjev životopis in toliko resnobnih člankov o njegovem delovanju, da je kritika po pravici opazila: tako delo bi tudi češki akademiji znanosti in umetnosti delalo čast. Ako stavimo tudi v naši mali književnosti Kollerju tako velik literarni spomenik, da nima dozdaj podobnega še v nobeni drugi slovanski, delamo ne samo kot iskreni in zavedni privrženci slovanske vzajemnosti, katere posebno zanima vso duševno življenje Čehov, ki je v toliko rečeh našemu podobno, ampak imamo še bolj važen vzrok: Koll&r je tudi naš, imel je na ves naš razvitek od tridesetih let ogromen vpliv, in mi še danes živimo ob mnogih njegovih idejah, tudi takih, ki so že preveč zastarele. Razprava o Kollerju je torej tudi kos naše književne in javne zgodovine. Mladostna in šolska leta na Ogrskem.2) Med Tatrami leži kakor vrt z vseh strani' z visokimi gorami ograjena dolina, katero deli reka Turec na dve polovici. Od nje ima ime „Turčanska stolica" (županija, komitat), v kateri nam je najbolj znano neznatno mesto Turčanski ‘) Gl. zg. Jaz bom ta važni izvirnik citiral nadalje s kratico: J. K. S borni k ali samo Sbornik. *) Glavni vir za to dobo in za šolanje v Jeni so Kolldrjeve umetno in živo pisane „Pam8ti z mladšich let života11, tiskane v J. L. Kobrovi izdaji „Spisy Jana Kollara“, Kn. IV. str. 85 — 285. Za najmlajša leta podal nam je izvrstne doneske Pavel Križko: Jana Kollara detinskv vok a školarenie v Mošovcah i Kremnici. Sbornik, str. 3 — 24. Sv. Martin, duševno središče Slovakov. Nedaleč od njega so tudi Mošovce, starodavno mestece, ki je imelo v 16. stoletju in v začetku 17. gimnazijo s slavnimi rektorji in učitelji. Odtod se objasnjuje književni duh, ki je med prebivalci bival še koncem preteklega in na začetku našega stoletja, njih naklonjenost k šolstvu in umetnostim.1) V Mošovcali zagledal je beli svet 29. julija 1793. 1. Jan Kollar.2) Lesenega doma, v katerem se je narodil prerok slovanske vzajemnosti, ni več, zgorel je pri velikem požaru 16. avgusta 1863. Na srečo pa se jih je ohranilo več popolnoma podobnih.3) Posebno velik ni bil, ker je imel le obširno sprednjo sobo z dvema oknoma na ulico in z dvema na dvor ter zadnjo samo z dvema oknoma Vendar je bil Kollerjev oče Matija imovit meščan, mnoga leta „rihtar“ ali pa „notarius“. Moža bistrega uma in neumorne delavnosti spoštovali so njegovi rojaki neizmerno, in nič važnega se daleč okoli ni brez njega godilo. Posebno rad je občeval z učenimi ljudmi in v mladih letih se je tudi nekaj latinščine naučil. Pobožnost ljubil je tako, da je bil sam duhovnik v svoji rodbini, znal na pamet pol svetega pisma in evangeliške molitvenike. Ko so se drugi otroci ob nedeljah in praznikih na ulici igrali, moral je naš Jan z bratom in sestro pri mizi sedeti, peti cerkvene pesni in čitati. Imel pa je oče tudi dve veliki slabosti: bil je neizmerno hitre in hude jeze ter jako sebičen, tako da je tudi pri odgoji svojih otrok vedno le na to mislil, kdo bo v starosti zanj skrbel in namesto njega delal. Tiha in ljubezniva duša bila je KollArjeva mati. V očetovi hiši, kjer so se seveda vedno shajali raznovrstni ljudje, videl je Koll&r marsikaj dobrega in hudega, prijetnega in strašnega, kar je že rano razširjalo njegovo obzorje, vzbujalo ukaželjnost, mirilo ga z ljudmi ali pa ga tudi od njih odganjalo, kajti velika občutljivost, podedovana od matere, odlikovala ga je že v mladosti. Neizmerno živahni deček bil je nekolikokrat v smrtni nevarnosti, ali spominja se z veseljem mladih let, ko se je mnogo igral, plezal po naj višjih drevesih kakor veverica, skakal čez potoke in dosti široke reke kakor ptica, stal in hodil na visočinah zvonikov brez strahu. Škoda, da je bila poznejša odgoja jednostranska, ki telo ubija, tako da se Kollerju še na stara leta toži po grški, rimski in angleški pedagogiki. Tudi v raznih rokodelstvih se je vadil: delal je golobinjake svojim golobom, katere je strastno ljubil, kolesca in vozičke otrokom, domača in poljska orodja, vezal si je sam knjige in šolske spise. Pri vsem je bil tako spreten, ‘) Pam6ti, 90. 2) a pomeni dolgi a, naglašen pa je prvi zlog. ") Gl. Sbornik na str. 9. da je dobil ime „Janko majster“. Poseben prijatelj bil je naravi in poljem; pri žetvah je že takrat poslušal narodne pesni in si jih zapisoval. Najrajši bi tudi v poznejših letih bil svoboden Cincinat med Slovaki, ako ta dobri narod ne bi bil tako tlačen in ubog. Za šolstvo so se tudi slovaški evangeliki precej brigali. Mošovce so imele za svojo dobo prav dobro šolo,1) v kateri pa je le jeden učitelj učil dečke in deklice vse, kar se je takrat zdelo potrebno, za dečke seveda največ latinščino; mladi Kollar si je moral že med svojim sedmim in dvanajstim letom marsikaj v glavo ubijati, kar se danes uči v nižjih gimnazijskih razredih, saj je bil že po devetem letu „syntaxist“. Posebno hvali Kolkir svojega drugega učitelja Jana Šuleka, ki je ljubil „češko-slovensko“ “) književnost, ustanovil pri šoli knjižnico, posojeval učencem in meščanom knjige in sam napisal „slovensko latinsko“ slovnico. Jednako izvrsten mož bil je tretji njegov učitelj, Adam Burian, ki mu je po tem v boju proti trdosrčnemu očetu pomagal, da bodoči pesnik „S14vy Dcere“ ni obupal. Kar je Kollar takrat slovanskega čital, bilo je seveda vse češko. Po nesrečni bitvi na Beli Gori je češka književnost procvetala dalje „na Slovensku1* ali kakor mi pravimo na Slovaškem,3) in Slovaki so se takrat še ponosno in krepko držali svojega književnega jezika „češko-slovenskega“, precej zastarelega, zaradi česar so ga pozneje za samostalnost se boreči rodoljubi krstili „bibličtina“, ker se je najbolj vzdrževal seveda po svetem pismu. Stare knjige so se hranile še v velikem številu. Koll&r je enkrat proti odločni prepovedi očetovi pobežal za materjo, ko je šla svojih daljnih sorodnikov obiskovat, samo da bi pri njih dobil take stare knjige, o katerih je nekaj slišal. Prinesel si je takrat „Historie cirkevnf“ od Jana Kocina, tiskano v Pragi od Veleslavina 1. 1594. in češko biblijo Jurija Melantricha z Aventinu 1. 1552, v kateri so bili lastnoročni popravki znanega Ant. Koniasa, ki je sežgal toliko čeških knjig. Koll&r je te in druge knjige strastno prebiral, dasi polovice ni mogel razumeti. Slovnice svojega knji- ’) V Mošovcah je takrat živelo od 30—50 katoličanov, ki so tudi imeli svojo šolo na sredi mesta; evangeliška je stala daleč na koncu, tako da so otroci težko v njo zahajali, in Kollar sam je enkrat v snegu obtičal, iz katerega ga je skrbna mati osvobodila, ali bil'je po tem četrt leta nevarno bolan. J) Slovaki zovejo svoj jezik „slovonski“, odtod ime „češko-slo-venski“ za dobo, ko so še bili združeni s Čehi. V nemščini se jo ta izraz navadno tolmačil z „bOhmisch-slavisch“, „slovensky“ s „slavisch“. Nam je potreben seveda pridevnik „slovaški“, kakršnega danes celo Čehi rabijo. “) Tudi Slovakinja se sama zove Slovenko. ževnega jezika bi se bil neizmerno rad učil, ko ga je učitelj zaradi nekega pogreška s posmehom pokaral, ali ni mogel prave v roke dobiti, s katero bi bil zadovoljen. Kot devetletni deček skoval je nagloma svoje prve verze, s katerimi sta dve deklici pozdravili 1. 1803. superintendenta Crudyja. Siroti si nista mogli zapomniti „p&n superintendent", in Koller ga je še v zadnjem trenotku predelal v narodnega „p&na biskupa11. V dvanajstem letu je že dobil v roke Nejed-lega, slabo zveriženo češko prestavo Homerjeve Ilijade, ki je neizmerno razgrela njegovo srce in že vzbujala v njem temno željo, da postane sam pisatelj. Prirojeno ukaželjnost je pri Kollerju še povekšal šest let starši bratranec Jan, ki je študiral v Kežmarku. Vendar bi mu bil morebiti že takrat delal velike z&preke njegov oče, ko bi se ne bil kot „mošovski rihtar" sramoval pred vdovo Košino, ki je svojega sina Andreja hotela poslati do višje šole. Kakor ta, si je izbral tudi Kollar rudno mesto Kremnico, tri milje od Mošovec, kjer sta se naša „gramatista“ in „sintaksista“ učila v letih 1806 —1809. S svojim rojakom, ki je bil pozneje barvarski mojster in spoštovan meščan v Kremnici,1) stanovala sta pri vdovi Španikovi,2) ki jima je kuhala, kar se je z doma pošiljalo, ali mesa pri tem ni bilo. Zakajeno rudno mesto se Kollerju sprva ni dopadalo, ali vendar je skoro rad gledal krasne stavbe, umetna dela, vodo-stroje, rudniške mašine, zlati, srebrni ali vsaj bliščeči se pesek. Posebno draga pa mu je ostala Kremnica na vse življenje, ker mu je tamošnji rektor Štefan Komary bil izvrsten, učen in vedno vesel učitelj. Obogatil je Koll&rja z mnogim in raznovrstnim znanjem in močno vplival na njegovo estetično omiko, ker je svoje dijake učil mojsterski deklamovanja. Naš Jan je bil sploh jako priden in pri „provokacijah" svojih sošolcev se je z osmega mesta skoro vzpel na drugo ter pustil za seboj več starših in dobrih dijakov. Le prvega mesta ni mogel doseči; to je zavzemal sin slovaškega evangeliškega pridigarja, jako nadarjen mladič, ki je imel izvrsten domač pouk od svojega očeta. Vse sošolce pa je prekosil z latinskim hrono-stihom, ki se je rabil pri razsvetljavi mesta o tretji ženitvi cesarja Franca I. 1. 1809. Učilo se je seveda vse latinski. Kornelija Nepota so dijaki prestavljali v nemščino in češčino. Vendar se nemščina ni mnogo učila; Koll&r si jo je osvojil v Kremnici slučajno, ker ga je mati neke Nemke, kateri je Koll&r v šoli pomagal tajno ‘) Umrl je 1. 1864. Od njega je dobil Pavel K rižko mnogo podatkov. a) HiSica, v kateri je stanoval Kollar v Kremnici, je posneta v „Sborniku“ na str. 17. pri računjenju, vabila na dom; tu se je navadil nemščine in ital prve nemške knjige, in sicer almanahe, Musaeusove „Marchen und Erzahlungen fur die Jugend“ in manjše igro-kaze Kotzebue-ove. Otročjo ljubezen, če se o taki sploh more govoriti,1) v prvem pesniku slovanskega rodoljubja je zanetila Nemka, in iz druge seje po tem v Jeni razvila „hči Slavina" ! Zanimivo je, kaj se je moral Koller učiti iz domače zgodovine: o početku madžarskega naroda, o vladanju kralja (seveda ogrskega) Karla VI. in Marije Terezije, o Avarih in o vladanju ogrskih kraljev v jednajstem stoletju do Kolomana.2) Madžarski se je učil Citati, pisati in sklanjati, ali mnogo mu ni ostalo v glavi, ker se tega jezika nikoli ni naučil. Po takratni navadi so se skušnje vsako leto končavale z gledališkim igram podobnimi dialogi, za katere je Komary izbral odlomek iz Lucijana, zgodovino Jožefovo, boj Davidov z Golijatom. Razne latinske pisatelje je Koll&r že takrat čital Zcl-se, posebno pa mu je dajal njegov učitelj vse imenitne novo-lat.ince — Kolkir jih našteva devet — ki so mu bili bolj razumljivi po mišljenju in po pisavi nego Tacit in Livij. V Kremnici je bilo za Kollarjevega časa jako razširjeno veselje do godbe, risanja in slikanja, tako da so učitelji in evangeliški konvent morali brzdati mlade Apele in glasbenike. Tudi Koll&r se je strastno kakor vsega lotil risanja in slikanja, kar mu je pozneje jako dobro došlo, ko si je moral kruha iskati za nadaljevanje svojih študij, in je seveda tudi vzbujalo in razvijalo umetniške sposobnosti v bodočem pesniku. Posebno dobro je izvajal Kollar sličice za „betlehem“ (božične jaslice), tako da si je služil ž njimi lep denar, za katerega si je kupoval knjige. V svojih „Spominih“ omenja zaradi teh dobrot iz celega srca svoja učitelja, dva katoliška mladeniča, Jana Nepomuka Hanusa, Slovaka, in Karla Viererja, Nemca, učenca kremniške risarske šole, ter pravi o njih: „Hanus in Vierer sta bila prva človeka, katera sem skrito ali prisrčno ljubil in občudoval; onadva sta me duševno spremljala celo življenje. Hvala vama, žlahtni duši, prava sokratiška genija mojega življenja! Hvala vama za vajino sicer nevidno in od vaju neopazovano ali veliko delovanje na moje srce, moj vkus in vso omiko. Vajino tiho, molčljivo delovanje je n&me bolj vplivalo nego kriki mnogih slavnih šolometov.“ 3) Svojo pesniško domišljijo je tudi že tukaj vadil. Pri vdovi Španičkovi so si pripovedovali dijaki pri večernem mraku ali pa v postelji razne pripovedke in bajke. KoMr pa teh v svoji mladosti ni slišal in moral si jih je sam izmišljevati, da ') Prim. Parnžti, str. 139 — 140. a) Sbornik, str. 19. °) Pamčti, str. 128. bi bil kos svojim tovarišem, kar se mu je tudi tako posrečilo, da so ga vsi z velikim zanimanjem poslušali in vedno več zahtevali. Naravo ljubil je tudi v Kremnici nad vse in posebno rad je hodil na okoliške hribe in gore, kar je tudi pozneje povsod delal. Strast do golobov pa se je izpremenila v veselje do vseh ptic, katerih je bilo vse polno po zeleni in z lepimi gozdi obrasli okolici kremniški. Ko je Kollsir po letni skušnji 13. julija 1809. kot drugo-letni sintaksist zapustil Kremnico, bilo mu je 16 let. Naučil se je mnogo več, nego se je po šolah učilo, ali tudi tega ni bilo malo. Najbolj važno pa je bilo to, da so se njegove sposobnosti razvijale vsestransko in da je on sam imel jedino željo na svetu, namreč željo po daljši omiki. To pa ni bilo po volji njegovemu očetu, ki je hotel, naj bo Jan krznar kakor on in meščanski kmet, da bi imel v njem podporo na stara leta, če je tudi bil dosti imovit in imel še drugega sina in hčer. V primer mu je stavil sošolca Košino, ki je res postal obrtnik. Ko Koll&r ni hotel biti niti krznar niti meščanski kmet, poslal ga je oče učit se mesarstva! Vendar njegovo rahlo srce, o katerem je toliko sledov v njegovih mladostnih spominih, ni moglo hladnokrvno gledati kianja volov in zarezavanja telic in ovac.1) Gotovo mu je bilo to četrtletje tako zoprno, da zaradi tega o njem sam niti ne pripoveduje. Sploh pa se dolgo ni mogel odločiti, da kajkoli napiše o najbolj nesrečnem letu celega svojega življenja, ker je moral govoriti o zlorabi očetovskih pravic. Zaradi tega razpravlja najprej o dolžnostih, ki so jih roditelji poleg pravic tudi prejeli od Boga, in o izbiranju stanu, katerega naj bi otrokom nikoli ne vsiljevali. Njemu pa je bila osoda tako nemila, da se mu je najsvetejše ime „oče" izpremenilo v strašilo, in da si dolgo niti Boga, ni mogel predstavljati v podobi očeta. Stari Koller je v svoji nagli in hudi jezi vsak dan ošteval sina, dajal mu razne priimke in se skliceval po svoje na sveto pismo, iz katerega mu je navajal razne izreke modrega Siraha (n. pr. kdor ljubi svojega sina, naj ga večkrat tepe), iz pregovorov Salamonovih i. t. d. Sinu je po takem tudi sveto pismo protivno postalo, ali večkrat je padal na kolena, klical Boga na pomoč in ga prosil, naj odvrne kelih trpljenja od njega. Drugekrati se je s solznimi očmi spraševal, zakaj mu je Bog položil tako žejo po umetnostih in šolah v srce, in ne greši li vendar proti roditeljem, ker nazadnje ni imel več zaslombe niti pri materi, ki se je naveličala moževega zabavljanja in kričanja. To je trpelo pol leta, in Jan je že tako obupal, da si je želel samo smrti. Ko pa je oče šel enkrat ‘) J. K. Sborn. 21. zopet s palico proti sinu, zapustila ga je angeljska potrpežljivost, in iztrgal je očetu palico iz rok rekoč: „Dosti! Za me ni več palice. Sveto pismo tudi pravi: Vi očetje ne tirajte v jezo svojih otrok! Dajte mi mir, priporočam vas Bogu, pojdem proč, in za me ne bodete več skrbeli." Tako se je tudi zgodilo: Jan ni šel nikoli več domov. Ko je že bil v Pesti na službi in se lečil blizu svoje domovine, obiskal ga je oče in se ž njim pomiril, ali tudi takrat si nista mogla prav v oči pogledati. KoMr se je postavil od tega časa na svoje noge in se v tem pripravljal prav dobro na poznejše boje, pri katerih mu je v mladosti pridobljena trda volja prav dobro došla. Jakubec pa še k temu KolUirjevemu pojasnilu dodaje resnično opazko,1) da ves prepir med očetom in sinom vendar tudi dokazuje, da je sin od očeta podedoval njegov nezlomni značaj, katerega je povsod kazal. Že iz svoje mladosti nam pripoveduje več primerov svoje vztrajnosti, izmed katerih je najzanimivejši ta-le: Njegov prijatelj Košina je čez mero hvalil Nemce, Slovake in njih jezik pa malo spoštoval; nekoč sta se zaradi tega sprla, in KoMr se mu odreže: Vsaka ptica je malo vredna, ki svoje gnezdo onečiščuje. Ponosni Košina mu odgovori neko raz-žaljivo besedo, KoMr se obrne od njega in črez celo zimo nista več govorila, dasi sta skupaj stanovala, jela in v šoli sedela. Gospodinja in sošolci so ju zastonj mirili. Niti pred spovedjo se nista odpuščenja prosila, ampak šele na veliki četrtek pred obhajilom mu je podal KoMr pravo roko z besedami : Odpustiva si! Sprva je KoMr nekaj tednov našel streho pri svojem bratrancu Janu, učitelju vSlovenskem Pravnu, kateremu je pomagal pri pouku. Potem si ga je vzel do jeseni z a pomočnika mošovski učitelj Burian. Po malem se je vračal Kollerju duševni mir, ali strašne sanje o očetu ga vse življenje niso zapustile. Učiti se seveda sedaj ni mogel mnogo, ali z veseljem je učil druge. Dobri ljudje in razne zabave so mu razganjali neprijetne misli. Največ mu je pomagala žena učitelja Buriana, ki je sicer vedno bolehala, ali bila živa kot riba, da je Kollerja zabavljala s svojimi vtipi in čitala ž njim nemške romane Lafontainove, Kotzebueove in Meissne-rove. Pri Burianu naučil se je KoMr tudi igre na klavir, in sicer tako dobro, da je lahko večkrat pri božji službi zaigral na orgije. Le od mošovskega pridigarja Baldovskega, ki bi bil že prej v prvi vrsti poklican, da bi posredoval pri prepirih med očetom in sinom, Jan tudi kot učitelj ni imel posebne koristi. Baldovsk^ je bil namreč jeden iz onih neomikanih ') 0 životč a pilsobenl J. Kollara, str. 11. duhovnikov, kakršnih so si evangeliki, ko jim je cesar Leopold vrnil versko svobodo, morali nabirati iz neakadernikov in manjših študentov; zanimal se je za lov, iskal in kopal je zaklade, nazadnje je po neki alhimistični knjigi skušal sam zlato delati in pri tem za razne pripomočke razstrosil ves denar, da je moral zapustiti svojo faro. Vendar je tudi on nekoč genil do solz KoMrja, ko ga je svojemu dekanu predstavil z besedami: Est martyr Musarum! Pripovedoval je po tem vsem navzočim gospodom KoMrjeve muke, ti so pa ga tolažili, in jeden mu je rekel, naj gre ž njegovimi tremi sinovi študirat v Bistrico (Neusohl). KoMr je pri svojih izletih, izmed katerih nam posebej opisuje pot v KlAšter, kjer mu je katoliški duhovnik Valentini z elektriko odpiral nov svet, prišel tudi tja, da bi se prepričal o besedah Burianove žene, rojene Bistričanke: „Za živa v Bystfici, a po smrti v nebi.“ Burian sam mu je na srečo našel nekega meščana, pri katerem naj bi KoMr za stanovanje in večerjo poučeval otroke. Posebno pa si je služil slavo, hrano in denar s slikanjem in poukom v risanju in slikanju. Bistričani so hoteli baš 1. 1810v povišati svoje šole v gimnazijo, da bi se mogli meriti s Ščavničani (Schemnitz), in so za to res velike žrtve prinašali. Med novimi učitelji bil je tudi rektor Magda, o katerem govori KoMr z največjo hvaležnostjo1), ker je imel za njegov duševni život največje zasluge. Med vsemi učitelji KoMrjevimi na Ogrskem bil je jedmi, ki je vsestransko odgojeval ter razvijal um, srce in telo. Svojim učencem je dajal dobre domače in šolske naloge, tudi govorniške in pesniške. Na predmet: „Laudata virtus crescit“ napravil je KoMr prvih pet ali šest heksametrov, pod katere je Magda zapisal „egregie“, čital je javno v šoli in posadil Kollarja na prvo mesto prvoletnih „rhetorov“. Nekaj takih uspehov pridobilo je Kollarju med sošolci važnost, ali pri nekaterih rodilo je tudi zavist. Največjo slavo pa mu je prinesel — pust. Bistriški študenti so priredili ples, pri katerem pa Kollarja ni bilo, ker ni imel novcev in potrebne obleke. Šele po plesu začelo se je govoričiti o študentih po celem mestu, čemu je to, in se li spodobi, da dijaki napravljajo javno take veselice i. t. d. Vse to je zvedel Magda in dal svojim učencem snov k „oraciji“: „Calumnia est vitium vituperatione dignum“. Kollar je branil dijake, obrekovalce pa obsojal. Ko je Magda po nekoliko dneh prišel v šolo, obstal je na sredi in rekel: „KoMr, ascende cathedram et perores orationem tuam.“ Kollar se je preplašil in se izgovarjal, da govora ne zna na ‘) Gl. še v Sborniku: Z b&snick^oh prvotin Jana Kollara v Banskej Bystrici z r. 1812, str. 25—29. pamet. Ali učitelj je ponovil svoje povelje, dal mu rokopis, Koll&r pa se je postavil pred sošolce, katerim je deklamovanje že samo po sebi bilo nekaj nenavadnega, in govoril tako, da so mu ploskali in mu govor večkrat pretrgali s klici: vivat! Magdi pa še tega ni bilo dosti, ampak naročil mu je, naj se nauči svoj govor na pamet, da ga deklamuje pri bližajoči se zimski skušnji pred mnogimi gospodi in meščani bistriškimi. Kollar obžaluje, da so se mu njegovi bistriški rokopisi izgubili.1) Na drugem mestu2) se spominja dveh pesni (seveda latinskih), katerih mu je najbolj žal: „Životopis moje mla- dosti" in „Hvala slikarstva1'. Jedna iz takih elegij nam pa je vendar ohranjena. Neki sedanji bistriški profesor, ki svoje ime skriva pod besedami „Krivdou prebuden^11, da bi ne bil na Ogrskem razkričan za »panslavista11, objavlja v „Sborniku“8) iz bistriškega programa 1. 1812. Kollarjevo elegijo v 15 distihih: „Deploratio praesentis status Hungariae11. Naš „probujenec“ išče v njej zastonj že sledove prihodnjega slovanskega domoljubja pesnika „SlAvy Deere11. Koller opeva z nabrano frazeologijo nesreče, ki so zadele Ogrsko vsled vojsk z Napoleonom, in toži kot mladeniški moralist, da navzlic temu Scilicet et dira vitiorum somina fiorent. Luxuries, fastus, fasque nefasque viget. Nummornm cui farrago, qui vi vere, quaestu Novit, (nam virtus nune iacet) ille valet... Kako si naj pojasnimo to, da se Kollcir v „Pamčtih“ spominja natančno prvih svojih govorniških in pesniških poskusov, posebno pa dveh izgubljenih elegij, o tej, o svojem prvem tiskanem plodu (o kremniškem akrostihu pač ni treba govoriti, da si ga on sam tudi našteva med tiskanimi spisi) ne ve pa ničesar? Meni se zdi popolnoma verjetno, da se tukaj, kjer govori, kako ga že od mladih let poleg poezije in slikarstva nikoli ni zapustila „narodnostV) kjer svoje poznejše ideje prenaša že na mladost, svojega ogrskega pa-trijotizma ni hotel spomniti, pač pa so mu popolnoma v spominu nadpis, kraj in letnica te elegije v „Curriculum vitae“, podanem 1. 1849. ministerstvur’), v katerem nahajamo sicer celo vrsto nenatančnosti in pogreškov. Pritrjujemo pa popolnoma „probujencu“, da je bil Magdi ideal krščanski humanizem,0) ki Kollerja ni samo oživil, ampak je bil posebno pod Herderjevim vplivom — dodajemo mi — tudi temelj vsemu njegovemu poznejšemu mišljenju in delovanju ‘) Pamčti, str. 173. 2) Tara, 206. •'') Str. 25 26. 1) Pamžti, 206. 6) J. K. Sborn. 277—281. “) Tam, str. 29. V Bistrici se je KollAr z vso mladeniško strastjo zaljubil v — klasike. Vendar tudi ta ljubezen je bila huda bolezen. Horacij, Vergilij, Ovidij, Sallustij, Ciceron in Kvintilijan bistrili so mu sicer um in blažili srce, ali posvadili so ga tudi s svetom, ker si jih ni mogel kupovati po svoji volji, v gimnazijski knjižnici, katero je Magda izročil njegovemu nadzorstvu, pa jih ni bilo mnogo. Ko je čital v Plautovem životopisu, kako je moral pesnik na žrmljah mleti, da si je zaslužil denar za grške knjige, bežal je naš »mučenik muz“ daleč v globoko dolino, pretakal solze in glasno tožil nad osodo ubogih dijakov. Vse nemške knjige je prodal za Boethijevo delo „De consola-tione philosopliiae“, da bi se v svoji žalosti ž njim tolažil. Klasike je nosil s seboj tudi v cerkev in naravo, ki mu je bila vedno mila, za dijaško družbo in nje zabave pa ni mnogo maral, ali tudi za — materinščino ne, kar sam priznava. Počitnice 1. 1812. porabil je KollAr z nekim prijateljem za potovanje po dolnjih slovaških in madžarskih krajih (po Dolnozemsku) Ogrske črez Tokaj, kjer pa ni hotel piti mnogo zlatega tokaj ca — plašil ga je spomin na hude nasledke prve in jedine pijanosti v celem življenju iz krem-niške dobe — v Debrecin in Pesto. Mikala ga je na pot seveda želja, da spozna nove kraje in ljudi, ali glavni namen mu je bil, da obišče mnoge svoje sorodnike, kajti mislil si je, da najde med njimi koga, ki bi ga podpiral pri daljših študijah. Takega dobrotnika sicer ni našel, ali nabral si je vendar kakih 50—60 goldinarjev pri sorodnikih in znancih in pa za dve — propovedi; ta denar naj bi mu služil za nadaljevanje naukov v Požunu. V Nired’hazu našel je bogatega in vplivnega ujca, ki ga je nagovarjal, naj mu napravi veselje s prepovedjo. V jedni iz največjih evangeliških cerkev nastopil je devetnajstletni Kollar z velikim strahom prvikrat v uradu, katerega je potem v Pešti častno in uspešno izvrševal k blagu svojih rojakov. Iz Pešte mu je najbolj ostalo v spominu, da je na gostilniškem dvoru od kupcev iz južne Ogrske prvikrat slišal srbski jezik in da je posamezne besede primerjal materinskim. V Požunu obiskoval je Kollar tri leta (1812—15) „scholam philosophico-theologicam11. Prvo leto je bil popolnoma sam sebi prepuščen in ko bi ne bil imel v počitnicah prihranjenega denarja, moral bi bil propasti in sploh šolo zapustiti. Šolnino je moral učiteljem takoj plačati. Seveda mu ni mnogo ostalo, in za večerjo je imel le kruh in vodo. Stanoval je s kakimi šestimi turčanskimi rojaki v veliki sobi; zima je bila huda. gospodinja pa je tako malo kurila, da je jeden iz njih nekaj dni po noči prinašal s — pokopališča polomljene križe, deske in ograjo, da ž njimi kuri, dokler ga ni pobožni Koll&r zapazil. Vendar glad in zima nista Kollerja tako tlačila kakor požunske šole. V Bistrici je bilo malo dijakov, tukaj nepregledno število; tam sta se duh in razum samodelno razvijala, tukaj pa je bilo vse pasivno in učilo se je vedno na pamet; tam so se učitelji in dijaki ljubili in zaupno med seboj občevali, tukaj pa so se učitelji ponosno odstranjevali. Vendar sreča in vztrajna volja sta Kollerju tudi tukaj prišli na pomoč. Ko na koncu šolskega leta ni šel na počitnice, postavil ga je profesor Stanislaides na evangeliški sirot-nišnici za ravnatelja in učitelja. Tu je bil v svojem življu in srečen; tukaj je nemški kramljal in spoznaval vzgojeslovne spise in pravila Posebno po Salzmannovem vzoru je hitro pregnal mehanizem iz zavoda, pazil na krepčanje telesa in zdravja, na red in čistost. V šolski pouk uvel je i godbo, petje, risanje in druga sredstva estetične omike. V letnih počitnicah so se igrale Weisse-jeve’ gledališke igre za otroke. Zavod se je v kratkem času tako proslavil, da so mu oficirji, uradniki in drugi roditelji oddajali svoje otroke. Koller pa se je tudi sam odgojeval in učil, ker s šolami ni bil zadovoljen. Posebno so jim manjkale matematiške in naravoslovne znanosti, kajti evangeliške šole na Ogrskem so bile takrat brez sestava, zveze in reda. Najbolj ga je zanimalo rastlinstvo in zvezdarstvo; študiral je obe znanosti sa-motež; z rastlinami ni imel mnogo križev, ker si jih je sam pridno zbiral, ali za zvezdarstvo mu je manjkalo učil, katera si je pa tudi sam, kolikor je mogel, delal iz papirja. Za matematiko našel je sebi in nekaterim sošolcem, ki jih je za njo navdušil, učitelja v nekem duhovniškem kandidatu, ki se je baš iz Nemškega vrnil. Ko so profesorji moža spoznali, izročili so mu še sami pouk grščine. Predavanj o materinskem jeziku KoMr ni mogel poslušati, ker jih je prof. Palkovič popolnoma zanemarjal. Zato pa so dijaki marljivo prebirali njegov „T^denmka. KoMr si je priskrbel še druge češke knjige, ali med sošolci je imel le dva, ki sta kakor on ljubila češko-slovenski jezik in literaturo. Jeden je bil Frančišek Palack^, s katerim pa se takrat še vendar nista posebno zbližila. V srbščino in staroslovenščino je tudi malo pogledal, ker pri mnogih predavanjih je sedel poleg njega skromen in prijeten Srb, Pantaleon Živkovic, poznejši škof v Budinu in Temešvaru. Neved6 in samo po naravnem nagonu nagibal se je Koller k njemu več in bolj prisrčno nego h kateremukoli Nemcu ali Madžaru. Marljivo pa se je učil tudi francoskega, angleškega in laškega jezika. Po pravici Koll&r toži, da Požun, v katerem so se ven-čali ogrski kralji in zbirali državni zbori, ni imel ničesar, kar bi ugajalo njegovim estetiškim potrebam Tu ni bilo ni gale- rije, ni umetniških zbirk, ni staviteljskih velikih del, niti javne knjižnice. Vendar navzlic tem nedostatkom in slabim šolam Koll&r vendar tudi teh mladeniških let ni izgubil. S svojim poučevanjem, posebno v risanju in slikanju, odprl si je pot v prve hiše in najbolj omikane rodbine evangeliške in katoliške, ki so ga vabile k mizi in k vsem domačim zabavam. Predmet njegove strastne ljubezni sta bili tukaj godba in petje, vadil se je dan in noč, posebno na klavirju. Da bi svojo estetiško omiko popolni), zbral je še nekaj prijateljev, s katerimi se je z največjim veseljem učil plesanja. Imel je pri tem dvojni cilj: hotel se je vdeleževati domačih plesov in zabav, potem pa vaditi telo in si pridobiti lahko gibanje na katedru in prižnici. Najbolj pa se je zanimal za gledališče in koncerte. To občevanje z meščanskimi rodbinami in osebami višjih stanov ga je varovalo, da se ni vdeleževal dijaških družeb po krčmah in drugod; slišal je za to razne priimke, kakor menih, posebnež i. t. d., kar pa je rad trpel. Prijateljstva je bilo Koll&rju povsod treba, kakor ribi vode. Osamljeno njegovo srce ni moglo dolgo biti, ali našel je le malo ljudij, ki bi kakor on mislili in čutili. Posebno na požunskih šolah je bilo več koterij nego prijateljstva. Vendar nam Koll&r osebno imenuje tri najbližje prijatelje, izmed katerih sta posebno dva, Jan Ruman in Jan Mojžišovič, vplivala na njegov značaj, jeden po svoji tihosti in krotkosti, drugi po svoji živahnosti in veselosti: Koller se je majal med obema in se trudil, da vzprejme od obeh, kar sta imela dobrega. Svoje obzorje po svetu je Koll&r v Požunu precej razširil vsled takratnih evropskih dogodkov. Po bitvi pri Lipskem prignali so tja mnogo francoskih jetnikov, ki so se Kollarju in njegovim sošolcem jako smilili, da so jim nosili denarja, kruha in vode. Ko je bil potem na Dunaju shod velikašev vse Evrope, prišli so tudi v Požun ruski car Aleksander, Wellington, Bliicher in Talleyrand. Saksonski kralj Friderik Avgust bil je kot zaveznik Napoleonov pregnan v Požun in je Koll&rju posebno imponiral s svojo pobožnostjo; videl je kronano glavo prvikrat na kolenih pred Bogom, kar mu je celo življenje ostalo v spominu, tako da je še pri pogrebni slavnosti za cesarja Franca porabil takratne misli in občutke v propovedi: „ Pobožnost je naj večji kras knezov in vladarjev/ Krasno okolico požunsko prepotoval je Koll&r šestkrat in daleč na okolo. L. 1815. bil je tudi na Dunaju, ali vse slavljenje lipske zmage, blesk cesarskega dvora, drugih vladarjev in visokih dostojanstvenikov, velikost mesta in sam štefanski zvonik niso njegovega srca tako razgreli kakor Shakespearjev »Kralj Lear“, s katerim se mu je v gledališču odprl celo nov svet. Isto leto potoval je tudi na Moravsko do Brna in odtod čez Dunaj in Šopronj (Oedenburg) k zado-navskim Hrvatom, Slovencem in Slovakom, ali razen Mihala Barla v Saladski stolici, ki mu je kazal rokopis slovenske („Vindicke“) cerkvene pesmarice,1) katero je tudi izdal, ni našel žive duše, v kateri bi že tlela iskra narodnosti. Koll&r je v dvaindvajsetem letu odlično izvršil kandidatski izpit, ali moral si je zopet nekaj zaslužiti, da bi mogel po navadi ogrskih evangelikov iti na kako nemško vseučilišče. Imel je srečo, da je prišel na poldrugo leto zopet v milo mu Bistrico kot odgojitelj v rodbino Kolbenhajerjevo, ki je bila sicer samo meščanska, ali jedna iz najstarših in najbogatejših. Šol dolgo ni mogel pozabiti, ali za prehod v življenje je bila Bistrica zanj izvrstno mesto. S svojim položajem bil je prav zadovoljen, dušne paše pa je nahajal tudi dovolj. Najljubši prijatelj in jedna iz najblažjih slovanskih duš, kar jih je v življenju srečal, bil je tamošnji pridigar Samuel Rožnay, ki se je bil, visoko omikan, ali skromen in iz celega srca vdan svojemu narodu, pred kratkim vrnil poln idealizma z Nemškega. Pri njem je Koller našel mnogo čeških in drugih slovanskih knjig, on je bil po Kolarjevem mnenju bržkone prvi med Slovaki, ki.se je zanimal za druge slovanske jezike, posebno za poljski in ruski. Čitala sta skupaj takratne češke časnike. Rožnay je prestavljal iz Anakreona, Homerja, Pindarja in Poljaka Krasickega. Začel je že tudi satiričen epos o širjenju madžarščine. Lahko se reče, da se je Koll&r slovanskega rodo-ljubja najprej učil od tega prijatelja, in radi mu verujemo, da je bil ta „angelj“ prvi mož, s katerim sta se vzajemno popolnoma razumevala. Mislila in čutila sta oba jednako globoko, po vrtih in dolinicah plakala in se radovala pri mislih na bodočnost, ali samo na nekaj mesecev, ker neusmiljena smrt je nagloma pretrgala to prijateljstvo. Nadomestilo mu je je, kolikor je bilo mogoče, popolnoma drugačno znanstvo s plemičem Matijo Zmeškalom, ki je zbiral vse knjige proti veri in pobožnosti. Tako se je Koll&r v to dobo seznanil s francoskimi enciklopedisti in naturalisti, z angleškimi deisti, z Lahi G. Brunom, Vaninijem i. t. d. Z največjo pozornostjo pa je čital dela Spinoze in Volneya „Ruine“ (torej v nemški prestavi, ker izvirniku je naslov: Les ruines, ou mčditations sur les rčvolutions des empires), ki sta mu precej megel razpršila. Z drugimi filozofi bavil se je bolj iz radovednosti, in Zmeškal se je jako jezil, ker si iz Kollerja ni mogel stvariti prozelita, kajti ta je ostal navzlic vsem ‘) Krszczanske n&ve pefzmene knige szpravlene evangyelics£nskim gmainam (szkuzi Mihala Barla). V’ Soprani, stampane sz’ Kultsar Kata-line pifzkmi v’ 1823 leti. 8". X in 503 str. Šafafik, Geschichte der siidsl. Lit. I. knjigam hladen in neizpremenjen. Mnoge iz teh spisov, posebno Voltaire-jeve in Rousseau-ove, je čital v izvirnikih s francoskim učiteljem svojega učenca, mladim Parižanom, ki je znal celo Henriado na pamet. Koll&r se je lotil z velikim zanimanjem takrat neizmerno slavnega eposa Voltaire-jevega, ali vrgel ga je zaradi hladnih in prisiljenih alegorij ravno tako proč kakor Klopstockovo Messijado, katere tudi ni mogel nikoli dokončati. Voltaire-jevi spisi pa vendar niso ostali brez vpliva na Kollarja, ker sam navaja iz svojega takratnega dnevnika svoje misli proti smrtni kazni v 13. točkah.1) Proti nji bilo je Kol-larjevo mehko srce že v otročji mladosti zavzeto,2) ali priliko k tem mislim dal mu je Voltaire-jev spis o nedolžni rodbini de Collas. Tudi Rousseau-ovi nauki, naj se zopet vrnemo k naravi, so se gotovo že takrat prikupili Kollerju, ali popolnoma se je zamislil vanje šele potem v Jeni. Prav resno se je Kollar v Bistrici lotil v šolah zanemarjene materinščine. Najprej je študiral slovnice in slovarje, potem je začel tudi samostalno pisati, kar pa našemu samouku ni bilo lahko, kajti učil se je letati kakor „ptica brez matere". Prestavljal je iz nemščine,8)-francoščine (ohranila se mu je samo jedna pesemca Voltaire-jeva)4) in poljščine. Kakor Rožnay izbral si je tudi on izmed takratnih nemnogih poljskih pesnikov Krasickega in iz njegovih bajk je nekatere pozneje natisnil v svojem abecedniku in »Čitanki11. Tudi njegove duhovne pesni v evangeliškem „Zpevniku‘ so razen dveh ali treh iz te dobe. Svojo bližjo domovino je Koll&r tudi takrat iz Bistrice preromal na več stranf. V spominih na te pote se čudimo veliki hvaležnosti, katero so si pri njem zaslužili „na celo življenje“ vsi ljudje, ki so s čim koli pomagali k njegovi znanstveni in estetični omiki. Na jednem iz najdaljših takratnih potov stale so prvikrat tudi visoke Tatre pred njegovim „prestrašenim pogledom in tresočim se srcem“. Dolgo seveda Kollar ni hotel ostati brez vseučiliških študij. Pri bistriškem superintendentu Adamu Lovichu, katerega hvali, da je navzlic neki slabosti vztrajno branil Slovake in njih jezik proti Nemcem in Madžarom, napravil je potrebni izpit, da bi dobil štipendijo za nemška vseučilišča in potem službo v Banjški superintendenciji. ‘) PamSti, str. 225-227. '■O Gl. Parnčti na str. 122, 212. 8) J. Palkoviču je poslal v pregled prestavo Glatzovega „An-dachtsbuch fiir gebildete Familien". Časopis Českeho Museum, 1893, str. 178. 4) Pamčti, str. 22. Prej pa ko Kollerja spremimo na Nemško, kjer se je začela za njega celo nova doba, ozrimo se še- nazaj na njegov dosedanji razvoj, da potem lože razumemo, kako ga je izpremenila Jena, in kaj je prinesel odonod z&-se in za slovanstvo. Jan Koll&r je podedoval od očeta razne duševne zmožnosti in njegovo trdo voljo, od matere nežno srce, od obeh in svojega naroda sploh iskreno pobožnost. Bogata domišljija in globoko čuvstvovanje sta tudi do danes znane lastnosti Slovakov. S poslednjimi pa se je vedno križala Kollarjeva odgoja na domu (spomnimo se posebno strogocerkvene odgoje in tega, da ni imel prilike kot otrok slišati pravljic in pri-povedek) in v šolah na Ogrskem. Poznejši pesnik graja svojega učitelja Šuleka, katerega sicer jako hvali, da je preveč izganjal iz otročjih src prirojeni čut bojazljivosti, ker je vodil svoje učence po noči na pokopališče, jim na grobih marsikaj razlagal, posebno o zvezdah, potem pa se ž njimi oddaljeval za nekaj streljajev in vsakega učenca po abecedi posebej na pokopališče pošiljal, kjer se je moral pri kostenjaku oglasiti. Pri spominih na Kremnico brani tudi nravne koristi nekaterih narodnih praznih ver.1) V šolah pa je bilo še vse polno suhoparne sholastike in formalizma, v latinščini bila je zaključena vsa modrost; za življenje se Koller tam ni mnogo učil, tako da bi še na stara leta hotel ogrskim šolam zapisati nad vhodom: non scholae, sed vitae discendum!2) Trudil se je marljivo, da dopolni, česar mu niso dajale šole; ali če že šolska odgoja ni bila sistematična, kako naj bi Kollar sam našel vedno prava pota? Čital je, kar mu je prihajalo v roke, dasi tudi ni bilo primerno njegovemu mišljenju in čuvstvovanju, kakor dela francoskih enciklopedistov in angleških deistov. Samotež pridobljeno znanje je moralo sploh biti površno, poznejši polihistor se je razvijal v njem že v mladosti. Posebno pomanjkljivo pa se je seznanjal z nemško literaturo, ki mu je mogla največ pomagati. Čital je večinoma le take reči, ki so bile za takratne srednjemeščanske rodbine, posebno za njih ženske ;s) pri teh se nahajajo navadno le plitki in modni pisatelji, ali še pri tem Koll&r ni imel sreče, ker v mala mesta, posebno pa tako oddaljena kakor so bila ogrska, mode pozneje prihajajo.'1) Neizmerno karakteristično je, da je Koller že vendar prebiral sentimentalne meščanske drame Ifflandove, najbolj pa frivolne veseloigre Kotzebueove, ali da v njegovih spominih iz takratne dobe ni sledu Schil- ‘) PamSti, str. 102—104. *) Tam, str. 133—134. “) Pamčti, str. 224. 4) Pr. Pamčti na str. 139, 158, 179, 19fi. lerju in Goetheju, nemški romantiki in posebno njeni patrio-tični liriki, ki sta potem na Kollerja toliko vplivali. Po takem pri Kollerju ne smemo že takrat iskati poznejšega slovanskega rodoljubja.1) On sam nam sicer v svojih spominih pripoveduje marsikaj, kar veže z „na-rodnostjo“, ali ne po pravem. Plemenski nagon se nahaja pri vsakem narodiču, in še pri večjih in duševno visoko razvitih in zjedinjenih narodih so znane globoko vkoreninjene mržnje med raznimi kraji. Naravno je bilo torej, da se Kollerju kot otroku niso dopadali prvi Madžari,2) ki jih je videl, ker so bili celo drugači in ne baš lepo oblečeni, in ker jih ni razumel; razen tega je imel še njegov oče ž njimi mnogo neprijetnega posla, ker so prodajali na pol gnile ribe, katerih smrad je tudi našega Jana v nos zbadal. Seveda je bil tudi Koll&r, ki o sebi pripoveduje, da je od rojstva pred vsem sovražil vsako poniževanje pred drugimi,3) v Kremnici razžaljen, ko seje igral s sošolci in seje neki Nemec zarežal nad Slovakom, ki je napravil napako: „Verdammter Schlovak11; njegovemu trdemu in ponosnemu značaju moramo pripisovati podobne obrane, s katerimi si je zaslužil priimek „Schlovaken-Patron“ in se zaplel v boje z Nemci.4) Ne čudimo se tudi, da Koll&r v Kremnici s svojim prijateljem ni rad hodil v nemško cerkev, kjer bi se naj nemščine učil,0) in da sta se rajši sprehajala po lepi naravi ter prepevala češke cerkvene pesni, saj se verska čuvstva povsod oklepajo materinskih glasov, zaradi česar jih še dandanes največji preganjalci narodnosti vendar dopuščajo pri veronauku. Biblijska češčina je bila mlademu Kollerju seveda tudi mila, ker je bila zvezana z njegovo vero, in brigal se je za-njo, ker jo je hotel kot bodoči, cerkveni govornik dobro pisati in govoriti. Da se duhovništvo mora zanimati za jezik in književnost svojih duš, zdelo se je njemu z verskega stališča potrebno ; sicer tudi zajde na stranska pota in se peča z duhovnemu stanu neprimernimi posli.0) Res so ga zanimali že takrat tudi drugi Slovani, ali to je bilo celo naravno pri bistrem in ukaželjnem mladeniču, ko mu jih je enkrat prilika nanesla; jezikov pa se je učil vseh evropskih, in slovanski so ga morali tem bolj mikati, ker njih sorodnost vendar lahko vsako dete opazi. ') Pr. J. Jakubec: O KollarovS uvSdomSni narodnim pfed jeho odchodem do Jeny. Svetozor, 1893, str. 339 in sl Članka takrat nisem mogel dobiti v roke, ali po vseh Jakubčevih študijah sodim, da se načelno popolnoma strinjava. -’) lJair)6ti, str. 107. s) Tam, str. 251. 4) Tam, str. 135—138. '•) Tam, str. 210. ") Pr. PamSti, str. 189. Da pa pri Koll&rju takrat, še ni bilo novodobne narodnostne navdušenosti, dokazuje nam najlepše pač to, da se mladi Palack^ ž njim zaradi tega v Požunu ni mogel sprijazniti1) in da ga po prihodu iz Jene ni mogel spoznati.2) Sicer pa Kollar sam priznava, da je materinščino tudi zanemarjal, in najlepše nam slika sam razloček v občutkih, ko je videl Prago pred Jeno in še ni bil poskusil ,sadu narodnosti V) in kako je bil izpremenjen, ko se je črez njo vračal. Domovina pa je bila mlademu KoMrju Ogrska,4) njene zgodovine se uči, nji je bila posvečena njegova prva tiskana elegija; seveda je bila to še starodavna in slavna Hungaria in ne Madžarija, ki pa je že v njegovi mladosti kali poganjala: že v Debrecinu so mu kazali verze nekega profesorja, katerih krasota se je odlikovala s tem, da so bili v njih sami blagoglasni e (!) ali pa oe,s) in v Bistrici je poznal Parasknyja, ki je vse narode izvajal iz madžarskega in po takem seveda tudi v etimologiji delal najsmešnejše kozličke.0) Koller sam pa je po tem oba posnemal! KoMrju je bil prirojen čut za lepoto v naravi in umetnosti, in trudil se je pošteno, da popolni svojo estetiško omiko v vsakem oziru. Žalibog njegova sprejemljiva duša ni imela dosti potrebne hrane. Občudovati je mogel samo lepo naravo, ali ni bilo nikjer pred njegovimi očmi umetniških slik in stavb; tudi požunsko gledališče ni moglo biti nič posebnega, saj mu od njega nič ni ostalo v spominu razen imena takratne primadone, bržkone le zaradi tega, ker je bila Čehinja.7) Da se tu niso igrale kake klasične igre, dokazuje pač najbolj njegova razburjenost, ko je videl na Dunaju „kralja Leara“. Kar se tiče pesništva, se je Koll&r do svojega štirindvajsetega leta popolnoma seznanil le z latinskim, ni pa še poznal niti jedri ega iz novejših lirikov in epikov, ki bi se mu prikupili. Življ enje tudi ni moglo v njem razvijati pesniškega daru, ker se je vedno boril s siromaštvom in niti ni imel časa za kako ljubezničanje, ki bi se bilo tudi protivilo njegovemu mišljenju, saj še v svojih spominih na Jeno pravi o Goetheju, katerega je seveda tudi on občudoval in poznal dobro po osebnem občevanju, da bi mu vse odpustil, samo sesenheimske idile ne, ali kakor pravi on, samo tega ne, da je v Sesenheimu ‘) Jakubec, Osvčta 1893, str. 980. Palacky sam o tem pripoveduje v svojem životopisu na str. 25. *) PamSti, str. 282. ") PamSti, str. 281. Gl. pozneje. 4) Pr. kar pripoveduje na mnogih mestih v „Pam6tih“, posebno pa na str. 215: vlast’ Uherskou samovidnS poznati jsem chtSl. '•) PamSti, str. 188. «) Tam, str. 223. ;) Tam, str. 207. nedolžno dušo, Frideriko Brionovo, pastorjevo hčer, najprej napravil nesrečno (?), po tem pa jo pustil sedeti in jo v ob-upanje (?) spravil.1) Da dovršimo sliko mladega Kollerja, moramo .še posebno opozoriti na lastnost, ki je bila po tem neizmerno važna za njegov panslavizem in slovansko vzajemnost, na versko tole-rancijo namreč, katero sta v njem razvijala domovina in življenje, kajti povsod je občeval s katoliki, ki so tudi med Slovaki v večini, in se je od njih tudi mnogo in rad učil. Sploh je bila že njegova mladostna duša napolnjena globokega človekoljubja. To mu je bilo prirojeno (primeri, kako zoperna mu je bila smrtna kazen), v šolah pa mu je ta čut posebno razvijal njegov najbolj ljubljeni učitelj Magda, in kot učitelj in ravnatelj sirotnišnice v Požunu se je sam teoretično in praktično navduševal za Basedowski in Salzmannov filantropizem.2) Kollar v Jeni. Mala državica Sachsen-Weimar-Eisenach je zaslovela na koncu preteklega in na začetku našega stoletja, ker je njen dvor. posebno pa sam za umetnosti vneti veliki vojvoda Karl Avgust, zbiral okoli sebe najimenitnejše pisatelje Goetheja, Schillerja, Herderja, Wielanda i. dr. S stolico Weimarjem delila je slavo nemških Aten malo oddaljena Jena s svojim imet-nitnim vseučiliščem. V Jeni in okoli nje niso pa delovali samo nemški klasiki, ampak zaporedoma nekaj let tudi filozofi Fichte, Schelling in Hegel, in za kratek čas imeli so tam svoj sedež tudi starši nemški romantiki. K temu živahnemu umetnostnemu in znanstvenemu življenju pridružilo se je pa v dobo Napoleonovskih vojsk še politično, in Jena je postala središče patrijotičnega gibanja med nemško mladežjo. Za slovanstvo bila je velika sreča, da so ogrski evange-liki imeli za jensko vseučilišče več štipendij, če tudi malih, in da so po stari navadi tja zahajali razen bogoslovcev tudi drugi študentje. Videli smo že, da je prvi slovanski rodoljub, ki je Kollarja navduševal, Samuel Rožnay, v Jeni študiral, in trdimo lahko brez daljšega preiskovanja, da se je tam naučil, kaj je narodnost. Odločno pa vemo o učenjaški zvezdi pred-vodnici v slovanskem svetu, o P. J. Šafariku, da je imel jenski pangermanizem velik vpliv na pisatelja „slovanskih starožitnosti" in „slovanskega narodopisa\ v katerih se nam slovanstvo najbolj kaže v svoji celini. Šafarik je po dveh letih zapustil ') Pamfiti, str. 250. a) Pamšti, str. 197, 212. Jeno na koncu letnega tečaja 1817., v jeseni dne 8. oktobra pa je tja priromal Jan KollAr, da postane pesnik panslavizma in zagovornik slovanske vzajemnosti. V neizmerno živahni in za razvitje nemškega duševnega in javnega življenja važni dobi naselil se je Koll&r v Jeni. Da nam bo to bolj jasno, poglejmo malo nazaj. Francoska revolucija je imela za nasledek na kratek čas svetovno vlado Napoleonovo, proti kateri je seveda tudi morala nastopiti mogočna in uspešna reakcija. To je bilo p r e -rojenje narodov, o katerem se je jedrnato izrazil Julian Schmidt tako-le:1) „Narodno gibanje ni samo nemško, ampak evropsko. V Napoleonovih zavojevalnih vojskah je prišlo na svetlo, kar se je poldrugo stoletje pripravljalo, tlačenje vsega svojega in izvirnega svojstva pod jarem francoskega mišljenja in čutenja. Francoska akademija, francosko gledališče, diplomati Ludvika XIV., enciklopedisti, jakobinci, vsi so delovali k temu cilju. Pod Napoleonom se je pokazalo, kaj je moral biti sad vsega tega, namreč nova svetovna monarhija. Vsak narod naj bi se odtrgal od svoje preteklosti, in šola francoske omike in francoskih šeg naj ga predela v člena brezrazličnega človeštva. Z lahko razumljivo trmoglavostjo oklepal se je sedaj vsak narod svojega starega prava, svoje stare zgodovine, svojih starih šeg, svojih starih predanj.“ Proti Franciji zjedinili so se vsi evropski narodi, ki od Napoleona niso ničesar posebnega pričakovali, kakor n. pr. Poljaki, ne samo na bojiščih, ampak vzdignili so se tudi proti francoskemu duhu, v prvi vrsti Angleži. Na Nemškem je sicer to borbo začel Lessing, ali tudi Schiller in Goethe s svojim grško-rimskim klasicizmom nista pregnala ogromnega francoskega vpliva. Ostal bi bil tudi na začetku našega stoletja še večji, ako se ne bi bilo pretirano sovraštvo proti vsemu francoskemu razvilo v vojskah za osvobojenje. Tako ponižan pač ni bil noben narod od Napoleona kakor nemški, razkosani v neštevilne države in državice. Senco starega rimsko-nemškega cesarstva, ki sicer ni bilo niti rimsko niti nemško (Schlosser), izbrisal je sam cesar Franc 1. 1804., ko se je proglasil za avstrijskega cesarja, južno- in zahodnonemške države hlapčevale so Napoleonu, pri Jeni in Auerstaedtu bila je popolnoma uničena tudi Prusija (1806). Vendar veliki državniki Stein, Hardenberg, Scharnhorst so jo kmalu preobrazovali; na berlinskem vseučilišču, ki je bilo v tej žalostni dobi osnovano, zbrali so se veliki učenjaki, in zaslišal se je pod pritiskom francoskih bajonetov glas Fichte-jevih „Reden an die deutsche Nation“, v katerih je idealistični filozof, ki je bil prej samo stvarjal ') Goschichte der deutsohcn Literatur seit Lessinga Tod III.6 (t. j. fiinfte Auflage, drittcr Hand), str 82. svet na novo iz svojega „jaz“, povedal času primerne besede posebno nemški mladini in zahteval ^narodno odgojou (Na-tionalerziehung); tudi drugi učenjaki, pesniki in pisatelji, katerim je že starša romantika v boju proti suhoparni severonemški „Aufklaererei“ s svojim sanjarstvom in subjektivizmom pripravljala tla, probujajo ves nemški narod s tem, da mu slikajo v idealnih barvah njegov srednji in stari vek, oživljajo njegovo staro literaturo, navdušujejo se za njegovo staro umetnost, zbirajo njegove na,rodne pesni, pravljice in pripovedke1); njim vsem je vzvišeno, neko sveto bitje „narod\ ki si je v svoji izvirnosti in nezmotljivosti skupno stvaril v davnoveku svoj jezik, svoje bajoslovje (mitologijo), svoje pesništvo, svoje pravo, svoje šege in navade. Za vse to iznašel je „Turnvater“ Jahn, seveda ob jednem tudi oče naših „Sokolov“, besedo „Volksthum“ 2), našo „narodnost“. V „na-rodnem duhu“ se je torej treba nemškemu narodu preroditi, da bo premagal vse sovražnike. Pri tem se je seveda gledalo mnogo tudi na zunanjosti. Že Ernst Moritz A r n d t se je zaletel preveč v tevtonizem, napadal je francoski jezik (1. 1813 ), francoske navade in nošo (1. 1814.), vsilil je Nemcem posebno »National tracht“8) in s tem provzročil „das lange fortvvuchernde cheruskerhafte Unwesen“, katerega začetek pa moramo po pravem iskati že pri Klopstocku. Do karikature pa je to gibanje došlo v L. Jahnu, ki je nekako hotel iz Nemcev napraviti pranemške medvede in je pitati z želodom.4) Napoleonove moči sicer pri Lipskem ni zlomil ta „nemški duh“, ampak združene vojske ruske, avstrijske in pruske, ali občna nemška navdušenost je storila vendar tudi svojo dolžnost. Nemška plemena so za to pričakovala tudi svoje plačilo, in dunajski shod, ki je namesto nemškega cesarstva postavil „nemško zvezo", sklenil je res, naj dajo vladarji svojim podložnikom ustave, ali čas in izpolnjenje tega sklepa prepustil je modrosti posameznih nemških vlad. Vladarji pa se za to niso mnogo brigali, in zakaj tudi. saj jim je šla na roko občna evropska reakcija, ki se je izražala v „sveti alijanciJ, zaključeni po drugem vzetju Pariza na predlog carja Aleksandra ‘) To gibanje ima svoj začetek tudi na Angleškem in Francoskem. L. 1765. izdal je škof Percy zbirko starih angleških balad, po tem so prišle pesni Ossianove; na Francoskem je vzbudil zanimanje za prvotne narode J. J. Rousseau s svojimi nauki, naj se vrnemo k naravi. Na Nemškem širi češčenje narodnega pesništva najprej Herder, ki jo prvi objavil tudi nekaj slovanskih pesni.. a) W. Scherer, Geschichte der deutschen Literatur. 4. Aufl. str. 632. Jahnova knjiga „Deutsches Volksthum11 je izšla 1. 1810. “) L. Gottschail, die deutsche Nationalliteratur des 19. Jahrli. I.4 194 -195. 4) Pr. Gottschail, o. c. 201, Treitschke, Deutsche Geschichte im 19. Jalirh. II. Th. 384-395. med Rusijo, Avstrijo in Prusijo za združenje narodov na nravno-verski podlagi, iz česar se pa je kmalu razvila zveza za ohrano skrajnega absolutizma. Nemški patrioti seveda s tem niso bili zadovoljni, posebno pa mladina ne, ki je bila v Ltitzowskih strelcih prinašala velike žrtve za domovino. Ostalo je sicer ukoreninjeno sovraštvo proti Francozom, ali kakor za maščevanje širile so se med Nemci ideje velike revolucije z večjim uspehom nego na koncu preteklega stoletja. Nemška mladina sanja in poje sicer vedno „vom Kaiser und Reich“, ali ta ideal je tako nejasen, kakor njena „Deutschthumelei“, pač pa se vedno bolj jasno in krepko razvija mržnja proti vsem „tiranoma, v Jeni in na jugu posebno proti Prusiji, in širi se ostrejši in ostrejši demokratični radikalizem.1) Najbolj pa je vrelo med mladino v Jeni, kamor je prišel Kollar, ko je dovršil 24. leto. V mestecu, ki je štelo okoli 5000 prebivalcev, sicer ni bilo na tisoče dijakov, kakor pravi Kollar, ampak le okoli 700,2) ali ti so v resnici strahovali vse meščanstvo, tako da je bilo Kollarju ubogih filistrov žal.8) Stare tradicije veselega dijaškega življenja, ki so se iz raznih vzrokov jarko razvile posebno v Jeni, niso se še'za Kollarja popolnoma izgubile: strašno nezmerno pitje pri komersih in razsajanje po mestu in okolici4) opazoval je Koller takoj pri svojem prihodu, ali donele so mu na uho tudi „prej nikoli ne slišane11 akademične pesni, kakor „In dieser feierlichen Stunde" in pa narodne, kakor Arndtova „Was ist des Deutschen Va-t,erland?“r') Dopada se mu, kako se dijaki bratijo in ljubijo, njih krščanske težnje so mlademu bogoslovcu takoj všeč, po času mu pa postajajo jasne tudi narodnostne. V Jeni je bilo namreč najbolj razvito turnerstvo, in tu je bila ustanovljena „burschenschafta, združenje jenskega in kmalu vsega (od 18. okt. 1818) nemškega dijaštva, ki je že pri Kollarjevem prihodu štelo 300 jenskih in 150 zunanjih ') Razen Kollarjevih „Pamčti“ imamo o tem obširno in temeljito razpravo dr. Jana J a kub c a: Jan Kollar v Jen5, v mesečniku „0sv6ta“ 1. 1893. na str. 575-598, 709-723, 765-783, 976-995, 1060-1076. Ja-kubec se v svoji razpravi opira posebno na Trei tschke-jevo ..Deutsche Gesehichte im 19. Jahrli. II. Tli., na Bob. Keila deli: „Geschichtc des Jenaischen Studentenlebens11 in „Die Griindung der deutschen Burschen-schaft in Jena“ (2. Aufl. Jena 1883). Ker je Jakubec ta dela vestno in dobro porabil, skliceval se bom jaz na izvirnike same le v potrebnih slučajih. 2) Jakubec v „0svfiti“, str. 580. 8) Panič ti, str. 237—238. ‘) Tam in na str. 254 6) Po nji je posneta Kukuljevideva „Gdje je slavska domovina?“ (nahaja se v vseh starših pesmaricah, tudi v liazlagovi) in pa češka: Kdo domuv muj?, ki je prešla slcoro v vse slovanske jezike. členov. „Bursehenschaft“ je imela svoj temelj v „Tugend-bundu“, osnovanem 1. 1808. v Koenigsbergu, ki je tajno deloval na to, da se zvrže francoski jarem. L. 1809. bil je formalno razpuščen, in 1. 1816. bila so prepovedana vsa tajna društva na Pruskem. S tem pa nasledki „Tugendbunda“ niso bili izkoreninjeni. Njegova načela so vodila tudi Liitzovvske strelce, in izmed teh so oni, ki so se vrnili na študije v Jeno, osnovali novo dijaško društvo.1) Geslo so imeli burši najprej:2) Dem Biederen Ehre und Achtung; ali v kratkem so ga izpre-menili v bolj primerno: Ehre, Freilieit und Vaterland! Težili niso samo po jedinstvu in bratstvu, po časti in svobodi domovine, ampak tudi po popravi dijaškega življenja, z besedo in dejanjem so se bojevali za nravnost, čistost in zmernost. Slavili so vsako leto bitvi pri Lipskem 18. oktobra in Waterloo (Belle Alliance) 18. junija s sprevodi, za svobodo vnetimi govori, božjo službo, telovadbo in kresi na jenskih hribih. Proti temu novemu društvu so pobledele stare, „Lands-mannschaften“ in 1. 1816. so se v Jeni že vse razšle. Burši so si izbrali tudi simbolične barve za zastave in trake, črno-rdečo-žolto trobojnico, vzeto iz obleke Ltitzowskih strelcev, ki je postala potem velikonemška.3) Simbolični pomen pa je bil: Iz noči tlačanstva po krvavem boju k zlatemu dnevu svobode! Slavnostna obleka buršev je bila precej podobna današnji, v navadni pa so se odlikovali s črno, do kolen dolgo „nemško suknjo11 in črnimi hlačami, ali KollArju so ostali v spominu najbolj „dolgi, s prečo na dve strani razdeljeni in neglajeni lasje, nebrita in svobodno rastoča brada“.4) Tu imamo primer Jahno-vega posnemanja junaških Heruskov KoMr je imel skoro priliko videti velikansko slavnost, pri kateri so se jasno .pokazale vse težnje nemških buršev. Bližala se je tristoletnica reformacije, ki se je imela slaviti na Wartburgu pri Eisenachu, kjer je bil Luther našel v prvi nevarnosti zavetje. A samozavestna mladina je hotela v Lutheru častiti najbolj junaka svojega .prepričanja11, ki se je največji takratni moči' v bran postavil, hotela je protestirati proti dosedanjemu državnemu in socijalnemu redu in proti reakcijonarni smeri odločilnih vlad. Dijak H. Ferd. Massmann, katerega je potem Heine pri svojem smešenju krščansko-germanske romantike imel posebno na muhi, izmislil je s K. ‘) Goedeke, Grundriss zur Geschichte der deutsohen Dichtunc, m3. 1. 258-259. -) Rol). Keil, die Griindung der deutschen Burschenschaft, str. (39 a) Slovanska trobojnica jo bila 1. 1848. posneta po demokratični francoski. Pr. Tydzien (priloga „Kurjera Lwowskega“) 1894, §t. 12. 4) Pameti, str 238. Hoffmannora načrt, naj se slavi reformacija, zmaga pri Lipsketn in pobračenje vseh nemških buršev. Zaradi tega je bil izbran dan zmage pri Lipskem, 18. oktober in ne 31,, katerega dne je bil Luther nabil v Wittenbergn svoje teze. Kollar sam pa o sebi pripoveduje, da je seveda moral biti navzoč pri slavnosti obnovljenja crkve.1) Sploh nam njegovo poročilo, katero je poslal po kakih dveli mesecih v Požun Palkoviču za njegov „Tydenntk“ in po tem ponatisnil v svojih „PamčtihV) ah ne skrajšano, kakor on trdi, ampak razširjeno,3) priča, da se je slavnosti udeležil kot bogoslovski kandidat. Največ pripoveduje o božjih službah, pridigah, o veliki pobožnosti, katero je celo pri vojakih opazoval, in s posebnim spoštovanjem o onih 2004) dijakih — vseh vseučiliščnikov bilo je na slavnosti 500, polovica iz Jene, druga iz vseh nemških vseučilišč — ki so po prav svetskili zabavah in govorih poslednjega popoludne prejeli obhajilo. Razen tega nam Kollar opisuje še dobro zunanje oblike te slavnosti in pa občno navdušenost — že pri pozdrava so se prišleci iz raznih stranij, izmed katerih so mnogi po tur-nerski navadi res peš priromali celo iz Berlina in Kiela, vsi ^poljubljali, objemali in si roke podajali kakor bratje jedne domovine, tako da se je srce radovalo11 — ali on molči skoro popolnoma o njenem velikonemškem in politiškem značaju. Jakubec misli, da so ga velikonemške težnje pustile hladnega, ker je bil že vendar zadosti probujen češki rodoljub, na slovanska tla pa jih še ni mogel prenašati, ker še ni bilo v njem ljubezni k vsemu slovanstvu. Nekaj resnice je gotovo na tem, ali meni se zdi glavno, da Koller še ni mogel prav razumevati smisla velikonemških in radikalnih govorov, zaradi česar mu tudi niso ostali v spominu. Njegov poznejši ljubljenec, prof. Fries, ga takoj miče, ali o vsebini njegovega govora ni prej ni poznej zapisal ni besedice. Kaj pa se je dalo vse povedati s temi-le besedami Friesovimi8): „Lasst euch den Freundschafts-bund eurer Jugend, den Jugendbundesstaat, ein Bild werden des vaterlandischen Staates . , . Euer Wahlspruch sei: ein Gott, ein deutsches Sch\vert, ein deutscher Geist fiir Ehre und Gerechtigkeit!" V „Pam6ti°)“ je Kollar potem vložil iz Okenovega časopisa „Isis“ vsaj odstavek Okenovega govora, po katerem so nekatera mesta v njegovem spisu o slovanski vzajemnosti >) Pamčti, str. 256. a) Tam, str. 256—262. s) Jakubec, str. 589 —593. 4) J. Schmidt, o. c. III. 90. '0 J. Schmidt, o. c. 89. °) Str. 261. kakor prepisana: „Vsak dijak mora biti ne samo človek in omikanec, ampak i Nemec, mora s sebe sleči egoizem, provin-cializem, dialektizem in se povišati na stopinjo celega naroda. Sramota je za omikanega dijaka biti nič drugo nego Sak-sonec, Iles, Frank, Švab, Prus, Avstrijec, Bavarec, Hanoveran, Švicar i. t. d. Naj v bodočnosti izgine ta narodna razdelitev med nami, in bodimo jedno telo, jeden nemški narod.“ KoMr poroča krivo, da je ta govor imel „neki dijak“ in ne sam prof. Oken, katerega je on potem tudi neizmerno cenil. Ja-kubec sam pravi,') da je zmešnjavo zakrivilo to, da Kollarju glavna ideja tega govora še ni bila jasna. In kako naj bi bil razumel Kollar take pri Treitschkeju navedene stavke Friesove: »Pojdite zopet k svojim in povejte jim, da ste bili v deželi nemške narodne svobode, nemškega svobodnega mišljenja! . . . Tukaj nas ne teži stalna vojska! Mala dežela kaže vam cilje! Ali vsi nemški vladarji (Fiirsten) so tudi dali besedo!“ Veliki vojvoda vveimarski Karl Avgust je namreč res dal že 1. 1816. svoji deželici, ki je štela skoro več nočnih čuvajev nego vojakov, ustavo in tiskovno svobodo, ki je rodila liberalen časnik za časnikom, ali z vsem tem se je KoMr šele v teku časa prav seznanil. Nikakor ni razumel KoMr tudi naj večjega junaškega čina nemške mladine pri wartburški slavnosti. Kakor Luther papeževo bulo, sežgali so radikalci iz Jahnovega tabora pod Mass-mannovim poveljem celo vrsto knjig, spisov in časnikov, pisanih od „izdajic domovine11 (n. pr. Janke: Constitutions-Geschrei, Kamptz: Codex der Gensdarmerie, S. Ascher: Germanomanie, Wadzek: Gegen die Turnkunst); natikali so je na gnojne vile ter z ognjevitimi govori in s peklenskim krikom metali na gromado. K jednaki smrti so obsodili tudi ulansko suknjo,2) moško kito (Zopf) in kaprolsko palico. Wartburška slavnost je vznemirila vso Evropo, posebno pa je ta dogodek razburil novinarje, vlade in monarhe, tako da je došlo zaradi tega do „javnih evropskih prepirov11,3) ali Kollarju se je zdelo vse nedolžno;4) sežiganje „občnemu blagu škodljivih spisov", pri katerem sicer sam ni bil navzoč, opravičuje pa s tem, da ga niso zakrivili akademiki — in vendar je bil na čelu tudi tukaj Massmann, torej akademik — in da se ga nikdo iz profesorjev ni udeležil, ali Kollar zamolčuje, da so ‘) Osveta, str. 593. ‘) Pri tem so se kriCali ti-le verzi: Es hat der Held Ulan Sich einen Schniirleib angethan, Damit das Herz dem braven Mann Nicht in die Hosen fallen kann. “) Pam6t,i. str. 257. 4) Tam, 262. pri slavnosti navzoči profesorji Oken, Luden, Fries in Kieser potem javno pritrdili vročekrvni mladini.1) Sploh pa Koller odločno brani ta čin,2) da ni mogel dajati nobenega pohujše-vanja; sicer pa Ogri pri tem niso bili in se v take homatije niso vtikali. To mu tudi radi verujemo in razumemo, da so se lahko opravičili pred avstrijskim poslanikom na pruskem dvoru, pred grofom Zicliyjem, ki je moral sam na preiskavo odpotovati v Weimar; vendar iz vsega tega tudi sklepamo, da jim pravi pomen vse slavnosti ni bil jasen. Kollčir je po takem lahko z mirno vestjo napisal svojo takratno dvojno apologijo v „Tydenn(k“ in distriktnemu inšpektorju Jesznaku v Požunu, pozneje v „Pametih" pa se marsičesa že ni mogel spominjati ter se ni spuščal v političen pomen slavnosti, ker je bil odločen avstrijski konservativec, ki ne bi mogel hvaliti jenskega radikalnega doktrinarizma, s katerim se je bil po slavnosti dobro seznanil. Kollerju se je torej odpiral takoj popolnoma novi svet, tako da je še bolj razgret začel poslušati predavanja dne 3. novembra, po katerih sta itak neizmerno hrepenela njegov um in srce. Ni se prevaril v svojih nadah; požunske študije so mu ležale kakor mumije v spominu, in šele tukaj mu je vse oživelo, začelo se gibati in dihati. Sprva hoče vse videti in vedeti, posluša pol leta celč anatomijo, ali prepriča se vendar, da bi vsega bilo preveč, in omeji se na bogoslovje, filozofijo, zgodovino, naravoznanstvo in filologijo. Tudi tega je bilo seveda dovolj, ali pomisliti moramo, da so se takrat občno študirale razne stroke, Koller pa se je na Ogrskem še posebej privadil polihistorstvu. O teh raznovrstnih študijah, katerih se je Koll&r lotil z mladeniško navdušenostjo, imamo poročila v njegovih „PamtV tih“, še več pa nam je Jakubec objavil iz njegovega „dnevnika“, t. j. iz večinoma nemški pisane zbirke izpiskov vsega, karkoli se mu je pri čitanju zdelo vredno, da mu ostane v spominu. K tem izpiskom se je večkrat vračal in jih še v poznejših letih dopolnjeval ter marsikaj iz njih porabil za svoje spise, posebno za tolmač k „Slžvy Dceri“ in še za svoje „PamSti“. Izpisoval si je pa ne samo velike in male knjige, ampak tudi časnike in — konverzacijske slovarje, iz katerih se je celo poučeval, kaj so aga, baša, dož, blondinka, brunetka, frc. mouche (Schunheitspflasterchen), arsenal, baterija, belveder i. t. d. Metode in zisteme pa ni bilo nikoli v KoMrjevih študijah, in zastonj bi tudi v teh izpiskih iskali kako določno znanstveno idejo, kako strokovnjaško temeljitost. Različna mnenja raznih pisateljev, ki so mu ugajala, ostala so mu v duši, ali ni jih ‘) Jakubec, str. 596. a) Pameti, str. 260 — 261. samostalno združil v celoto. Značilno je njegovo veselje do izrekov, ki se javlja tudi v njegovih pesnih. Glavni predmet Kolarjevih študij pa je itak bilo bogoslovje. Vestno se je pripravljal za bodoči poklic. Na potu v Jeno, tam in v okolici obiskoval in poslušal je imenitne pro-povednike, zbiral si propovedniška dela najrazličnejših pisateljev, zapisoval si iz knjig in iz življenja mnogo različnih snovij za pridige, pri katerih ga vodi vedno etična podlaga. Vadil se je tudi sam v crkvenem govorništvu, tako da je imel že v Jeni svojo slavo, katera ga je pripeljala v Lobdo blizu Jene, kjer je našel svojo Mino. Izmed bogoslovskih profesorjev je imel na KoMrja največji vpliv Gabi er, ki je bil tudi ravnatelj bogoslovskega semenišča in ga torej tudi praktično pripravljal za bodoči stan. Izdaval je tudi bogoslovski časopis, katerega je Kollžr rad čital, tudi stare letnike. Od Gablerja, ki se je „povsod izvrstno držal neke srečne zlate cestese je šele naučil, kaj je pravi protestantizem. Poslušajmo torej, kako nam sam slika tega moža.1) Gabler, prej pridigar v Altendorfu, bil je „biblijski racijonalist, svobodomiseln, ali predaval in razbiral je crkvene in verske članke z največjim spoštovanjem in nežnostjo tudi tam, kjer je pravil, da so zastareli ali pa niso bili prav razumevam. On je bil stvarnik nove znanosti, namreč biblijskega bogoslovja, katero je strogo ločil od crkvenega. Biblijsko bogoslovje je zajemal jedino iz studencev svetega pisma, kakor ga je treba objasnjevati po stopinji omike naših časov in po zdravi kritiki. Crkveno bogoslovje bila mu je znanost od crkvenih očetov in učenih mož v preteklih stoletjih spisana" ... Po tej hvali svojega racijonalističnega učitelja pa takoj pripoveduje o pravovernem Harms-u, pridigarju v Kielu, ki je imel na takratni bogoslovski svet, torej tudi nanj, neizmeren vpliv kot najmočnejši bojevnik proti racijonalizmu Ob Lutrovi tristoletnici izdal je 95 tez „polnih soli, luga, tu in tam i blata, katero je nemilosrdno metal na najslavnejše protestante in racijonaliste“. Kollar čita s svojimi Slovaki te teze „z največjo pozornostjo11, in odkrile so mu res mnoge krhkosti cerkve in vere tega časa. One so provzročile, da se je protestantska cerkev probudila zopet iz spanja in od racionalističnih skokov in zmot vrnila se zopet na zlato srednjo cesto." Izmed teh tez postavil jih je KoMr sedem v svoje nPamčti“.2) Za primer nam naj bodo te-le: Čl. 21. Odpuščenje grehov stalo je v 16. stoletju mnogo denarja, v 19. pa se more imeti zastonj, kajti vsakdo si sam ž njim streže. Čl. 27. Po stari veri je stvaril Bog človeka: po novi veri stvarja človek Boga. Čl. 32. ‘) Pamčti, str. 240. 3) Str. 241. Tako zvana razumna vera je navadno ali brez razuma ali brez vere ali pa brez obeh. Čl. 75. Nekateri hočejo zdaj luteransko cerkev kakor ubogo devico z možitvijo (zjedinjenjem z reformati) obogatiti. — Ta članek je važen za Kollerja, ki se je pozneje s svojimi Slovaki moral boriti proti „uniji“, katero so propagirali kalvinski Madžari iz narodnostnih ozirov. Na drugem mestu1) pravi KoMr, da mu je Harms v boju „med supernaturalizmom in racij onaIizmom“ jednako pomiril in izporavnal bogoslovska načela kakor Fries modroslovna. Tam tudi priznava, da je Gabler v bogoslovju ipak več podiral nego stavil. Zdelo bi se, da je vse to jasno dovolj, ali temu se vendar protivi ono, kar smo prej slišali o Gablerju. Tudi iz njegovega časopisa in iz spisov drugih racijonalistov nabral si je v svojem dnevniku mnogo prav liberalno - racionalističnih načel in razlag. Vsi imenitni propovedniki, o katerih nam pripoveduje, bili so racijonalisti. Kaj je bil torej sam Koll&r? Jakubec ga predstavlja kot pravega racijonalista in ne pripisuje posebne važnosti temu, kar nam KoMr priča o Harmsu; njegove teze so pre Kollerju ugajale samO zaradi ostrega jezika.3) S tem se nikakor ne strinjam. Ako si KoMr zapisuje res radikalna mesta svojih racijonalističnih učiteljev, iz tega še ne sledi, da se tudi ž njimi zlaga. Aforizem J. Paula ,,največji čudež je vera v ču-deže“, ga lahko zanima, ali da Koll&r ni tako mislil, posebno pozneje ne, pričajo nam „Pameti“. Svojega ljubljenega učitelja Šuleka graja, kakor sem že omenil, ker je deci predrzno izganjal strah, rekoč:3) „Sta dva sveta, telesni in duhovni, vidni in nevidni, črt in njih meje nam ne more nikdo pokazati". Na drugem mestu brani prazne vere, ker so lahko prav koristne.4) Modna filozofija in spekulativno naravoznanstvo stvarjala sta šele prave čudeže tudi njemu, in imponiral mu je celč Mesmerov magnetizem, katerega omenja že v prvi zbirki svojih pesni.6) V Koll&rjevih verskih nazorih opazujemo jednako dvojstvenost, kakor v filozofskih in političnih. Udaje se vsem vplivom okoli sebe, izbira pa ono, kar njemu, ki je bil vedno človek čuvstva, najbolj prija. Kakor v mladosti vsiljujejo se mu tudi v Jeni racijonalistični nauki z veliko močjo, vendar on ostaje v svojem srcu pobožen Slovak v duhu čeških bratov in nahaja za svoja čuvstva tudi močno podporo. Pri Gablerju samem že hvali „neko srečno l) Pam5ti, str. '247. a) Osviita, str. 717. 8) Pamčti, str. 104. 4) Tam, str. 134. f) BasnS, str. 77. zlato cesto11, Friesova filozofija, ki mu je bila vodilo, bila je podobna eklektična sinteza (gl. n.), nemška romantika, v kateri so si roke podajale poezija, filozofija in vera,1) bila pa je za Kollarja, ki že v mladih letih kaže povsod estetične naklonjenosti, kar stvarjena, da razgreje še bolj njegovo goreče slovansko srce. Estetičnaj e bila vsa doba. Od vseh romantikov oboževani Goethe stvari! je najvišji vzor pesniške lepote, ki ga je vodila po vseh življenja potih, v Fich-tejevem duhu je Fr. Schlegel zahteval, naj postane umetnost znanost in vsa znanost umetnost, naj se združita filozofija in poezija,2) in na Goethejanizmu in Fichtejanizmu osnovala je romantika svoje češčenje poezije,8) ki je došlo do tega, da je filozof Schelling — videli bomo, kak pomen je imel tudi za Kollerja — učil: Pravi filozof mora na ves svet gledati kakor na pesniško delo (Poem) s pesniškimi očmi,4) poezija je vrhunec vsega človeškega razyitka.5) Tudi K o 11 & r j e v i nazori o svetu bili so estetični. Že o svoji mladosti trdi, da ga navzlic vsi prozi v njegovi okolici „narodnost, poezija in slikarstvo, ta trojica mojega duha in življenja11, nikoli niso zapustile,0) in na drugem mestu, kjer se ozira na svojo šolsko dobo, pravi:7) „Samo dobrotljivo nebo je vcepilo globoko v moja nedra ljubezen k naravi in umetnostim („krasoumam“), pridružilo že rano k moji zibeli te angelje tešitelje.11 Izmed filozofov mu torej tudi že v mladih letih ugaja Spinoza in apostelj narave Rousseau, s katerim se sedaj na novo in podrobno seznanja.8) Seveda mu je posebno všeč tudi Goethejev panteizem. Zanimajo ga filozofi, ki so že pred romantiki razširjali krog poezije: Hamann,0) „der Magus des Nordens", ki je prvi helenizmu nasproti stavil vzhodno poezijo, posebno pa njegov učenec Herder,10) ki jo je odkrival v starem zakonu in pri vseh narodih, tudi pri „divjihu. Miče ga tudi poetična stran katolicizma11) kakor vse romantike, izmed katerih so se ‘) Haym, die romantische Schule, str. 8 *) Tam, str. 254. “j Tam, str. 256. 4) Tam, str. 660. s) Tam, str. 637. ") Pamčti, str. ‘206. 0 Tam, str. 284. *) Jakubec, str. 723, 779 — 780, 1064. ») Tam, str. 722. 10) Tam, str. 723. “) Jakubec na str. 721 podaje Kollžrjeve izpiske o poetičnosti katoliških obredov v tej-le obliki: Vse kaže ... na višje potrebe, nego je je izpolnjeval dosedanji protestantizem. Večno bo mikala pri katolištvu njegova materinska, pristopna in poetična stran; misel najde tu vedno počitek v tihih kapelicah, pred vabljivimi božičnimi svečami v vsled tega mnogi vrnili v naročje katoliške cerkve. Zato je pridno čital in izpisoval si tudi tako moderno delo, kakor Chateaubriandov „G6nie du christianisme", v katerem ga nikakor ne zanima duh pozitivnega krščanstva.1) Estetični nazori so vplivali torej tudi na njegove verske. Ti so mlademu bogoslovcu in poznejšemu duhovniku seveda glavna reč, ali krivo je mnenje, da so bili podlaga vsemu njegovemu mišljenju.2) Resnica je narobe: Koll&rjevi estetični nazori so namreč modi-fikovali njegove verske in brzdali suhi in skrajni racijonalizem, katerega se mu je dovolj vsiljevalo. Po takem je eklektik Koll&r od racijonalizma črez Schleiermacher-jevo romantiško čuvstveno etiko, katero je znal,3) lahko prišel tudi do precfej pravovernih Harmsovih nazorov, kakor sam Harms,1) na podobno »zlato srednjo cesto11, kakršno hvali na njem. Pomisliti še moramo, da je imel Koll&r posebno podporo za bolj stroge cerkvene nazore tudi v češko-moravskih bratih, katerih veljavo je našemu Slovaku baš v Jeni še povikšal prof. Fries, ki je bil sam njih potomec.6) Jakubec po takem tudi ni razumel jedra KoMrjevih opazk proti pietistom,0) ki so se zbirali po sobotskih večerih pri črevljarju, pri katerem je prvo četrtletje stanoval. Njih vroča molitev, krščanska ljubezen in težnja po bolj vroči pobožnosti, nego je bila takrat navadna po nemških cerkvah, so se mu popolnoma prikupile, ali ni bil zadovoljen s čitanjem „najneokusnejšihu, — imamo pred seboj zopet estetika Kollerja — zastarelih mističnih spisov in s svobodnim razgovorom o verskih rečeh, zaradi česar je po prvem in jedinem obisku zapustil pobožne meščane z željo: „Naj bi se nikoli ne dogodilo kaj podobnega v našem narodu,da bimed duhovništvom in ljudstvom, med cerkvijo in domom nastal tak razpor.“ Tudi Harms je zahteval bolj strogo cerkveno vlado, in v boju proti uniji z reformovano cerkvijo (gl. zg.), ki se drži posebno besede božje in je „človeku kot razumnemu bitju primerna1*7), imel je Koll&r dokaze že tudi od Harmsa, mirni, kadila očiščujoči atmosferi, v povznašajočih rokah godbo; pri nebeški Materi, pred katero v otročji ponižnosti in v mogočni ljubezni pada k nogam Zveličarjevim . . . Kdor čuti bitnost poezije, on čuti. da ga vleče h katolicizmu in on živi blažene ure v njegovih cerkvah. *) Jakubec, str. 7213. -') Tam, str. 714. а) Tam, str. 723 4) Pr. tam, str. 716. б) Pameti, str. 246 -247. °) Tam, str. 242 - 243. 7) Gl. čl. 93 Harmsovih tez v „Pamčtih“ na str. 242. ki je hvalil luteransko cerkev, da združuje prednosti katoliške in reformatske. Kollarja, ki je bil že od mladosti nežnosten in človekoljuben, prijela se je najbolj etična stran racijonalizma, ali tudi tukaj dobiva glavno zaslombo od pesnikov. Njegov ideal je humaniteta, ki je bila Herderju središče vseh teženj, Goetheju in Schillerju jedro njih pesniškega delovanja, katero je Jean Paul — njegovo estetiko je Kollar posebno marljivo študiral — presajal v globočino nemških src.') Nravstveno poboljšanje ljudstva je KoMrju namen vseh ver, kon-fesija pa je pre kakor v poeziji zunanja oblika.2) Vrhunec tega mišljenja nahajamo v opazki, ki si jo je češki napisal proti koncu svojega bivanja v Jeni3): „ Cerkev, duhovništvo in vera imajo v naših časih samo toliko cene, na kolikor delujejo na to, da se prej, ko izginejo, zmešajo z življenjem in z razširjanjem estetične, nravstvene in duševne krasote čistemu človečanstvu pot pripravljajo k vseobčnosti.“ Tudi tukaj vidimo, kako daleč se je zaletel KoMr — estetik! Take misli je sprejemal od svojega profesorja I. Fr. Fries-a,4) pri katerem je poslušal „filozofična predavanja in estetiko, kar je potem mojemu duhu jako dobro došlo.“ Kakor Harms bogoslovske, spravil mu je Fries v ravnotežje filozofične nazore, „ki so se dolgo majali med Okenovim materializmom, Schellingovim in Fichte-jevim idealizmom in Kantovim suhim racijonalizmom. Njegov glavni cilj in težnja, ki se mu je izvrstno posrečila, je bila: vero, nravnost in lepo umetnost („kr&soumu“) združiti v jedno idejo, to je v idejo »krasne duše" (t. j. „sch<>ne Seeleu preteklega in začetka našega stoletja, katero sta tudi Schiller in Goethe po svoje stvarjala). Tak učitelj je moral biti po Koll&rjevi volji, če bi tudi ne bil ljubček in vodja jenskega dijaštva,6) kar je njegovo veljavo v KoMrjevih očeh še povečalo! Friesa zove zgodovina filozofije „e s t e t i č n e g a r a c i j o n a 1 i s t a“,") ki se je učil od Kanta, ali ni bil zadovoljen z njegovim učenjem o veri. Tu je Friesu prišla na pomoč filozofija Jacobija, ki je bil prepričan o praznosti razuma in učil, naj Čut stopi na mesto mišljenja ; v nas prevladujeta pobožnost in vera, ki dobivata život od ljubezni. Vendar pri Jacobiju Fries ni našel odgovora ‘) Gottschall, o. c., str. 16, 19, 65, 182. 2) Jakubec, str. 720. “) Tam, str. 722. ‘) Gl. PamCti, str. 246—247. s) Da je Fries ostal tudi drugim Slovakom v živem in hvaležnem spominu, priča članek, ki je o njem izšel v istem časopisu, v katerem je Kollar najprej objavil svoje misli o slovanski vzajemnosti: Gl. H r on k a, I. 2 , str. 55-60. “) Fr. Uebemeg, Grundriss der Gesehichte der Philosophie, III. 290. na vprašanje, kaj je znanstvena filozofija; on zahteva za njeno podlago poznavanje samega sebe in stroji tako svojo „fi!ozofično antropologijoVendar za ves zistem se Kollar ni mnogo brigal in ga morebiti niti ni razumel,3) ali navduševala so ga ona mesta, kjer Fries hvali češko-moravske brate — spadal je k njih cerkvi, njegova mati pa je bila Moravanka — in uči, da prava vera živi samo v čuvstvu in ljubezni, kakor pravi že sv. Pavel. Ta krščanska ljubezen naj ne bo pasivna, ampak živa v čutu človeške dostojnosti. Vsakdo naj v sebi časti vse človeštvo. S tem se obnavlja v nas sveti duh, ako se človek krepča z nravstveno močjo, ako se vadi v vdanosti v božjo voljo žrtvovati se za resnico, pravico in domovino, ako se s pomočjo smisla začast. v narodu stvarja močno in pravično javno življenje. Samo tako se more priti do naj višje nravstvene naloge človeštva, do njega poblaženja.3) Tako je v duhu dobe Fries opiral patrijotizem na vero, ali bolje rečeno na krščanski misticizem, kar je moralo dijaštvu posebe ugajati in seveda tudi KoMrju, katerega so ti nauki dobro pripravljali za njegove boje proti Nemcem in Madžarom v Pešti. Mnogo sledov na.hajamo o njih tudi v njegovih delih, posebno v spisu o slovanski vzajemnosti. Če pa vse dobro premislimo, Kantovski racijonalist,, tudi z Jacobijevim oljem čuvstvenosti pomaziljen in v duhu časa estetičen, vendar ni bil pravi filozof za pesnika Kollerja. Da je imel Fries nanj tako velik vpliv, moramo si objasniti s tem, da je baš on filozofijo in estetiko predaval, bil izvrsten in jasen govornik ter zaradi svojih narodnih krščansko-german-skih teženj med mladino neizmerno popularen. Bolj po srcu moral bi mu kot filozof biti Lovrenc Oken, pri katerem je poslušal filozofijo narave in naravopis.4) Od njega bi si tudi lahko pridobil popoln filozofični zistem, ali Koller sam po sebi ni bil stvarjen za globoko filozofično premišljevanje in ni bil zadosti pripravljen za naravoznanstvena predavanja. Po takem se seveda ni mogel dolgo privaditi načinu njegovega govorjenja in mišljenja, tem bolj, ker je Oken slabo predaval in se na svoji stolici držal kakor Diogen v sodu; to pa je moralo KolUlrja še posebej zbadati, saj vemo, kako se je v Požunu učil telesne estetike ali bolje rečeno plesanja, da bi se mogel kedaj na prižnici spodobno gibati. Vendar se je ‘) Uebervveg, str. 289—290. K Fischer, Geschichte der neueren Philosophie, V.a str. 104—105, 108. *) Jakubec, 'str. 768. a) Te misli navaja Jakubec (str. 708 769) iz Friesovih del: „Von deutscher Phiosophie, Art und Kunst11, in „Praktische Philosophie11. 4) Gl. PamSti, str. 244—246. Dr. M. Murko: Jan Kollar. 95 tudi KollžLr prepričal, da je bil Oken „jeden iz najboljših naravoslovcev in iz največjih mož našega veka“; največja tišina in pazljivost pri njegovih predavanjih pa sta mu tako impo-nirali, da obžaluje, zakaj ga ni poslušalo več Ogrov, ki so se omejevali le na svoje krušne znanosti. Gotovo je imel tudi Oken na KoMrja večji vpliv nego se zdi Jakubcu. Sam na,m sicer pripoveduje le o dveh urah pri Okenu, ki sta mu ostali v „neizbrisnem spominu11. Nekoč je razlagal „stvarjenje sveta in posebej postanje našega soln-čnega sestava z njegovimi planeti, potem pa postanje človeka iz vode na morskem bregu. Zdelo se mi je, kakor da sem sam priča stvarnikova v to dobo, ko je stvarjal te stvari. Seveda je pri tem bilo mnogo poezije in fantazije, ali meni se je baš to dopadalo, da je umel v njih zrcalu tako vzvišene reči tako krasno in jasno objasnjevati.“ Druga taka ura pri Okenu bila je pod milim nebom na botaničnem izletu, pri katerem je neko drevo zakrivilo t6-lc fantazije: Gospoda, jaz vas nečem obteževati z botaničnimi sestavi učenih šol in knjig; pojdite sem in poglejte to pred nami stoječe drevo; tu imate i najpopolnejši in najvernejši rastlinski sestav. To drevo obstoji s štirih glavnih delov, s korena, z debla, z vej in listov; zaradi tega morajo se tudi samo štiri glavne vrste v rastlinstvu nahajati, kajti drevo ni nič drugega nego skupina (complex) in zrcalo vseh rastlin, kajti rastline niso nič drugega nego razčlenjeno in po zemlji razloženo drevo. Prva najnižja vrsta rastlin mora biti torej korenska; k tej vrsti spadajo gobe, glive in dr.; druga vrsta rastlin mora biti debelska; sSm spadajo različna drevesa; pri tretji vrsti so rastline vejaste, kakor grmi in gošče; pri četrti vrsti so rastline listaste, kakor trave in različne zeli. Po teh štirih vrstah so se ravnale potem same po sebi vse nam znane rastline. Ta pripoved je jako karakteristična za Kollerja in za Okena. Naš pesnik se kaže tudi tukaj estetika, katerega zanima le ono, kar je v zvezi s poezijo in fantazijo, dasi sam vidi preveč obeh, in pa velikega prijatelja narave; ljubezen do nje se je razvila v Jeni v „norost“ za cvetlice, in botanika je bila jedina naravoslovska znanost, katera ga je bolj temeljito zanimala.1) Zaradi tega je moral zapustiti na njem velik vtis učenjak, ki je v duhu romantike dalje razvijal Sche 11 i ngo v o „Naturphilosophie“. Schellingov idealizem ni ostal pri Fichtejevi transcendentalni filozofiji, po kateri je „jaz“ (Icli) t. j. splošni, ne individualni razum stvarjal povsod z jednako potrebnostjo zunanji svet (Nicht — Ich), ') Gl. PamCti, str. 2G6-270. ampak njemu je narava nekaj samostalnega, absolutnega, drugi nIcli“ .*) Filozofija narave (Naturphilosophie) smatra torej vso naravo kakor nekaj, kar samo sebe stvarja.2) Naravni zistem bi se po takem ujemal z zistemom človeškega duha;8) ta glavna misel, to oživljanje vse narave, za kar so že jonski in dorski filozofi imeli pojem »svetovne duše“ (Weltseele), bilo je jako poetično, in po pravem jo je Goethe predal Schellingu,4) ki jo je filozofično dalje razvijal. Omenil sem že, da so po takem črez Goetheja žarki Schellingove filozofije obsijavali tudi Kollerja, še bolj pa črez Okena, kateri je Schellingovo „spekulativno fiziko“ — to ime je filozofija o naravi dobila že od njega — bolj podrobno in strokovnjaško nadaljeval, tako da je sam predaval filozofijo o naravi, fiziologijo, patologijo, prirodopis, zoologijo, botaniko, mineralogijo in geognozijo/') Seveda pri tem ogromnem obsegu svoje znanosti ne izhaja od indukcije, temveč išče duhapolne paralele in analogije ; to abstraktno mišljenje pa ni brez filozofičnega zistema, kakor misli Jakubec, ampak je nasledstvo Schellingovo, ki je vso naravo smatral za jedin velik organizem. Sploh je univerzalnost,. katero je Oken priporočal pri wartburški slavnosti dijakom in praktično izvajal v svojem »enciklopedičnem listu Isis“, popolnoma v duhu romantike in Schellinga posebej, še bolj pa taki-le nazori: „U m e t, n o s t je posvečeni posredovalni člen med življenjem in znanjem, vestjo in vero, svetom in Bogom", kar se Jakubcu tako čudno zdi (umSnf, ve kterem p r y filosofickč zahady jsou chopitelne); dalje, da je umetnost „poosobljena vera“. Romantiki so namreč hoteli razdreti vse meje med življenjem in poezijo ®) ter sanjali o »progresivni univerzalni poeziji" (Fr. Schlegel)7), ki bi naj združila vse vrste poezije, zmešala poezijo in prozo, umetnost in znanost. Umetnost je poslednji kamen v poslopji filozofije8) (Oke-novemu časopisu je vsaj samo — steber), „jedino in večno objavljenje (Offenbarung), ki ga imamo“.°) Poslednja aforizma sta od samega Schellinga: njemu je bilo načelo umetnosti svetovno načelo!10) Naravnost od njega pa ima Oken tudi nauk, da je mitologija duhovni posredovalni člen meti poezijo ') Haym, str. 599—600. a) Tam, str. 601. 3) Tam, str. 591. *) Tam, str. 592. s) Gl. Jakubec, str. 769—772, po spisu Alexandra Eckera: Lorenz Oken, Eine biographischo Skizze. Stuttgart 1880. °) Haym, str. 254. Drugo podobno izreko pr. zgoraj na str. 91. >) Tam, str. 256. 8) Tam, str. 645. B) Gottschall, str. 293. 10) Haym, str. 657. in znanostjo;1) drugi romantiki so pa obžalovali, da naša poezija nima svoje mitologije, kakor so jo imeli stari narodi, in so predlagali, naj si stvarijo bodoča pokolenja novo,3) „ki bo najumetnejše vseh umetniških del“. K temu pa je treba znanja vseh dosedanjih mitologij, in odtod izvira veliko zanimanje zanje. KoMr sicer Schellingu v poznejših letih niti ni bil posebno prijazen/) ali vsaj nehote in neved6 je moral posebno v Jeni, kjer je Schelling predaval v letih 1798,—1803., marsikaj vsrkati iz njegovih naukov, saj je bil to mož, „ki je dal znanstven vzor znanstveni brezpravilnosti“ in učil, naj poezija ravno tako sledi brezpravilno inspiracijo kot jedino zvezdo voditeljico, kakor je njegovo premišljevanje zaničevalo metodo in se držalo genijalnih improvizacij njegove stvarniške „intui-cijeV) Seveda Okenova in Schellingova prednika Kant, o katerem Jakubec krivo sodi,c) da je on še morebiti največ vplival na KoMrja, in Fichte, ^najradikalnejši KantijanecV) ki je bil tudi profesor v Jeni v letih 1794.—1799., s svojimi apriorističnimi konstrukcijami tudi nista nedolžna, kar se tiče krivih in tudi dobrih potov našega Kollerja, akoravno on sam trdi o njih vseh, da jim je dal slovo v korist Friesovo. Od nemških idealističnih filozofov imel je Kollžir svoje primerjanje in generalizovanje na podlagi nedostatnih faktov ali pa popolnoma abstraktno mišljenje brez njih. Svojega pesniškega panslavizma ni stvarjal samo po primeru pangerma-nizma, ampak tudi njegovo filozofično mišljenje ga je vodilo, ko je hotel združiti kar črez noč v jeden organizem ves slovanski svet brez brige za njegovo ogromno prostranstvo, za njegove politične razmere in tisočletne jezikovne, kulturne in verske razlike. Ko se je pa potem v prozi omejil na slovansko literarno vzajemnost, ni samo njegova podložniška lojalnost zakrivila, da je napravil iz nje „nedolžno ovčico", ampak že bolj estetična doba, kateri je bila umetnost nad vse. In če Kollar v potu svojega obraza stvarja staroslovanski Olimp in še bolj ponesrečeno n o v o s 1 o - ‘) Gottschall, str. 299. 2) Haym, str. 692 — 695. “) Prim. Ueber die literarische Wechselseitigkeit, str. 71, kjer citira knjigo „Spiegel eines wahrhaft christlichen Kirehcnaufsehers“ proti „ateizmu“ nemških filozofov: „Die Schellingianer sincl zum Gliick in der Praxis nicht so consecjuent, als die Theorie dieser pliilo-sophischen Traumer und Fieberkranken." Sicer je pa tu govor o Schel-lingovcih, ki so svojega mojstra puščali daleč za seboj, posebno pozneje, ko je on sam hodil vedno bolj reakcijonarna pota. 4) Gottschall, str. 293. s) Str. 766. Resnično pa je mnenje, da se je Kollar seznanil s Kantom bržkone le po Friesu. “) Haym, str. 560. vansko nebo, vodile so ga tudi pri tem takratne romantične težnje. Tretji profesor, o katerem Kollftr priča, da je kakor Oken in Fries najmočnejše vplival na njegovega duha, bil je zgodovinar Henrik Luden.1) Imel je največjo dvorano, ali bila je tako napolnjena, da so si po leti dijaki prinašali lestvice k oknom in z dvora poslušali, za kar so pedelju posebej plačevali. Pri njem je Koll&r poslušal občno zgodovino (v tisku:2) Allgemeine Geschichte der Volker und Staaten I. des Alterthums, 3 izd. 1. 1813., 1819. in 1824.; II.-III. des Mittelalters, 2 izd. 1. 1821. do 1824.) in posebej zgodovino nemškega naroda, ki je izšla v tisku šele po koncu Kollarjevih študij (Geschichte des Teutschen Volkes. Gotha 1825—1838; Geschichte der Teutschen, Jena 1842 —1843). Koll&r pripoveduje, kako ga je Luden k preiskovanju slovanske mitologije spodbujal s tem, da je na svojih predavanjih mešal slovanske bogove z nemškimi ; teh pri Tacitu in Caesarju ni našel dovolj in zaradi tega je iz Adama Bremenskega, Saxa Grammatika, Helmolda, Dietmarja in drugih letopiscev pripisoval Nemcem tudi slovanske, opiraje se na to, da so dotični slovanski kraji bili prej nemški, da so Slovani malike in obrede mogli podedovati ali si jih izposoditi od Nemcev, da nikdo ne more določiti mej med tako pomešanimi narodi i. t. d. Koll&rju to ni dalo miru, nekoč je šel po predavanju k Ludenu in mu v prijateljskem razgovoru razložil svoje mnenje in svoj protest. „To je bil morebiti prvi živi glas, povzdignjen od Slovana z licem v lice proti krivicam Nemcev." KoMr si je prinesel tudi svoje izpiske o slovanski 7nitologiji in ž njimi spravil Ludena v zadrego. Učitelj se je na razne načine izgovarjal ali nazadnje priznal, da ni slovanskega jezika zmožen in da bo v prihodnosti bolje pazil na ta del svoje zgodovine. In res v tiskanem delu ni slovanskih malikov in pisateljev o slovanski mitologiji. Kollar se ne upa prav te zasluge sebi pripisovati, dasi ga je Luden, ko ga je 1. 1835. obiskal, smehljaje se imenoval „mein slavi-sclier Lehrer". Ali zanj govori že omenjeni uspeh in še drugi: v svojih „Zpevankah“ je KoMr pred bajeslovne pesni lahko postavil za geslo Ludenove besede: „Die Slaven hatten eine ausgebildete (?) G<">tterwelt, welche grofi genug war und reich genug fur ihre Leiden und Freuden, und von ‘) Pamfiti, str. 243 — 244. Jakubec je bil zaradi Ludena v zadregi, ker o njem v nemški književnosti ni našel nobene monografije. Kratke in jedrnate se v takih slučajih iščejo v „A 11 g e m c i n e deutsche Biographi e“, kjer je v i9. knjigi (str. 370 — 376) v Wegele izvrstno ocenil Ludena. On sam nam je tudi zapustil: Riickblicke in mein T.eben. Jena. 1847. a) .laz jemljem spis Ludenovih del iz Goedeke-jevega „Grundriss zur Geschichte der dcutschen Dichtung". III, 1. 120. welcher sie umfangen \vurden mit einem vielverschlungenen Aberglauben. “ Ludena je za zgodovino pridobil Švicarec Joh. v. Miiller, ki mu je ostal vedno vzor zgodovinarja. Razen tega je bil Luden Schellingovec, torej romantičen zgodovinar. Vse njegovo delovanje imelo je za glavno in lahko rečemo jedino nalogo probujanje dejanskega domovinskega mišljenja s pomočjo narodne zgodovine in gojenje političnega duha. 0 nemški zgodovini začel je predavati 1. 1808. v popolnoma rodoljubnem smislu,1) kar ni bila malenkost, ker so že v Jeni gospodovali Francozi. Hotel je svoje rodoljubje tudi dejanski pokazati in vstopiti med Lutzowske strelce, vendar poznejši general Grolmann ga je prepričal, da kot učitelj in pisatelj lahko domovini več koristi. Ze rano je predaval in pisal tudi o politiki.2) Po uničenju francoskega cesarstva zanimal se je večinoma za političen razvitek zjedinjene Nemčije in za ustavne prenaredbe v nemških zveznih državah. Za to je izdajal svoj časopis „Nemesis“ v 1. 1814. —1818., katerega pa je vsled raznih neprijetnosti vendar skoro opustil, ker ni hotel dalje „prazne slame mlatiti11. Na politični duh med nemškim dijaštvom je jako vplival, ali resnično je tudi, da je vedno svaril pred izgredi in pred pretirano samozavestjo. Svojo nemško zgodovino je zasnoval preobširno, samo z rodoljubjem se v poznejših letih tudi ni mogla držati, in tako je obtičal v 1. 1237., v sredini zgodovine Friderika II. Očita se mu tudi, da pri njem ni ostre in zistema-tične kritike virov. Treitschke pravi o njem:3) „Mili idealizem, ki je govoril iz celega njegovega bitja, domoljubna gorečnost in lehka bistrost njegovih predavanj pridobila mu je pri mladini veljavo, ki je ostala 40 let neomahljiva." Temeljitosti in dobre metode se Koller torej od njega ni mogel učiti, pač pa rodoljubne navdušenosti, oživljanja zgodovine in bliščeče pisave, kakršno nahajamo v njegovem nemškem spisu o slovanski vzajemnosti. Omeniti je še treba, da si je Koll&r iz Ludenovega časopisa o nalogi zgodovine napisal misli, ki se nahajajo v njegovih pesniških delih in so ga vodile tudi v življenju: zgodovina naj ne našteva bitev i. t. d., ampak predstavlja božjo upravo sveta, t. j. naj kaže, kako človeštvo, stoječe pod voljo božjo, vedno napreduje k lepšemu, t. j k dobremu; naj kaže, kako vsako zlo, ki se godi v času, tudi v njem propada, vni- ‘) Gl. Einige Worte liber das Studium der vaterlandischen Ge-schichte. Vier offentliche Vorlesungen aus dem J. 1808. Jena. 1811. Neuer Abdruck. Gotha. 1828. 2) Handbuch der Staatsweisheitslehre oder der Politik. Jena. 1811. TJeber den Sinn and lnhalt meines Ilandbuchs der Staatsvveisheits-lehre. 1812. “) Deutsche Geschichte im 19. Jahrh. II. str. 408. čujoč se samo, s tem pa svobodni dobrini daje zopet priliko, da se objavi. Slabe materijalne razmere so zakrivile, da se Koll&r v Jeni ni izneveril klasikom. Njegova štipendija je bila majhna, neki prijatelj pa mu ni vrnil novcev, ki mu jih je bil na Ogrskem od svojega zaslužka posodil. V največji zadregi, ko ne bi mogel niti v Jeni živeti niti domov odpotovati, prišlo mu je dobrotljivo nebo na pomoč. Dvorni svetnik Liider, profesor državnih znanosti, iskal je za svoja sina učitelja latinščine. Njegov sorodnik in Kollerjev velik prijatelj Clemen, blaga nemška duša, ki se je z našim pesnikom navduševal za starinarske študije in poezijo,1) priporočil mu je Kollarja, ki je bil z veseljem vzprejet, „ker so Ogri v latinščini posebni mojstri. “ Čital je po takem zopet latinske in grške klasike, kar mu je prineslo trojno korist: nadaljevanje klasične nao-braženosti, priliko, da posluša pri Liiderju zastonj politične in državne znanosti, in veliko pomoč, tako da je lahko še tretje polletje v Jeni ostal. Poslušal je tudi Eichstaedta in Handa, profesorja klasične filologije, in vstopil v njih seminar. Dober Iatinec in sam pesnik dosegel je v njem velik uspeh z razpravo o prvi Horacijevi odi, katere pristnost je branil proti svojemu učitelju Eichstaedtu in drugim filologom tako dobro, da je bila razprava odlikovana in tiskana. Svojih nazorov o svetu s tem ukom res ni obogatil, ali smemo mu verjeti, da je bil Hand med onimi tremi učitelji, ki so na njegov „pesniški značaj največ vplivali.“2) Koller se navzlic romantizmu, ki ga je od vseh strani obdajal in mu bil všeč, ni otresel klasicizma, tako da pri nobenem slovanskem romantiku ne nahajamo toliko klasičnih elementov kakor pri njem. Ali ne samo v šoli uči se Kollar marljivo raznih predmetov, ampak tudi sam čita in izpisuje si toliko iz časopisov in knjig, da se mu čudimo, kako si je mogel v tako kratkem času skupiti toliko bogatstvo, iz katerega je potem zajemal celo življenje. Na podlagi njegovega »dnevnika11!l) se namreč da dokazati, da ima vsaka njegova poznejša srečna in nesrečna misel svoj začetek v Jeni. Iz Ludenove „Nemesisu si izpisuje takrat občno, že od Ilerderja razširje-vano mnenje, naj književni jezik črpa pesniški vzlet in životno moč iz narečij, iz njih naj se pomlajuje in pomnožuje. Primer starih Grkov, ki so imeli razna narečja, katera je vsakdo razumel, mika ga že sedaj. Zanimajo ga razprave o imenih. ’) Gl. Vyklatl, Spisy II. str. 144—147. 2) PamSti, str. 283. ’ ") Gl. Jakubec, str. 777-779. Tujke še trpi, ker dodajajo govoru fantastičen element, ki je romantiki tako blizek, ali oglaša se že v njem poznejši purist, ki jih preganja, ker prinašajo tudi tuje ideje. Pesniki kot cvet narodov naj stvarjajo nove besede; zloženke, katere je koval v preobilni meri in s tem služil za vzor tudi St. Vrazu, pa niti niso nove besede, ampak le opisi, ki objas-njujejo besedni pojem Za jezikovo blago glasnost se je že tukaj navduševal Svet se je takrat mnogo ukvarjal z vprašanjem, ka.teri jezik je najlepši. Koller si zapisuje pogoje take lepote. Ker njim najbolje odgovarja laščina, študira njeno slovnico in šteje razmerje njenih samoglasnikov k soglasnikom1) (11—12 : 10, v nemščini pa 9 : 5). Za J. Paulom očita nemščini, da je „Eeeee-Sprache“; od njega, ki je zahteval, naj nemščina rabi za slavnostni ton globoke, bogate samoglasnike, vzel si je primer, ko je pozneje književni češčini vsiljeval slovacizme, posebno široke samoglasnike namesto ozkih. Opozoriti pa je treba še posebno na jedno iz lastnosti, katero bi naj imel najlepši jezik, namreč da se mora bližati godbi. To je v duhu romantikov, posebno Wackenroderja, ki je dajal godbi prednost pred vsemi umetnostmi,2) in Tiec.ka, ki je napisal tolikokrat glosirane verze: Liebe denkt in sufien Tdnen, Denn Gedanken stchn zu fern, Nur in Tonen mag sie gern Alles wa$ sie will verschonen. Tudi Koll&r je bil tak pesnik, bolj glasbenik nego slikar ali kipar.3) Neizmerno zanimivo je, kako je tudi Koll&rju pod vplivom romantike Goethe pesnik nad pesniki, njegov „Wil-helm Meister11 pa roman nad romani. Fr. Schlegel je videl v njem vrhunec in vsoto vse poezije ter abstrahiral iz njega ideal romantiškega pesništva,1) Kollar pa si črpa iz njega svoje nazore o življenju in človeku, uči se iz njega cel<5 društvene olike.6) Z jednakimi nameni si izpisuje še „Aus meinem Leben“ (Wahrheit und Dichtung), katero delo ga je moralo mikati, ker je Goethe v njem vzorno pokazal, v kaki dobi se je on razvijal, kaj ga je oviralo in kaj podpiralo, kako si je iz tega sestavil svoje nazore o svetu in ') Že v Bistrici je premetaval na vse strani Komenskega „Labyrint svčta“, da najde zakone blagoglasnosti. Pamžti, str. 218—219. a) Haym, str. 121. a) Gl. slavnostni govor J. Vrchlickega v „Almanachu češke aka-demie“ r. IV. (1891), str. 82—83. Ko sem zapisal omenjene verze Tieclcove, sem jasno slutil, kako važni so tudi za karakteristiko Kollarjevega pesnikovanja. Veselilo meje torej neizmerno, ko sem našel svoje mnenje potrjeno od velikega češkega pesnika. 4) Haym, str. 251. ‘) Jakubec, str. 779—780, 782. človeku, in kako se ti odbijajo v njegovih poezijah.1) V tem delu je gotovo tudi Koller imel potem vzor za svoje „Pameti Karakteristično pa je za pevca „Sl&vy Doere“, da se je jednako zanimal za Goethejevo mojstersko delo iz mladostne dobe „Werthers Leiden", pisano najbolj pod Rousseau-jevim vplivom.2) Čuvstviteljnemu Slovaku, ki se je v Bistrici s svojim »jednako globoko mislečim in čutečim* prijateljem Rožnayem jokal po vrtih in dolinicah, ko sta sanjala o svoji bodočnosti, in se na povratnem potu iz Jene s potokom solz vrgel v Po-žunu Palackemu na vrat,3) moral se je Seveda prikupiti ta roman, v katerem je nemška „Empfindsamkeit“ (besedo „empfindsam“ je šele Lessing stvaril) in „Thranenseligkeit“ zadnjih desetletij preteklega stoletja našla najlepši pesniški izraz. Da ni bilo med Palackim in Kollerjem takrat govora o njiju nesrečnem narodu, rekli bi lahko, da so iz Wertherja kar prestavljene besede: „Pri teh besedah sva se oba solzila, držala sva se objeta kakor otroka in razen lunice, kije nad najinima glavama svetila, nisva imela nobene druge priče."4) V Wertherju je našel na istem mestu velikansko himno na 0 s s i a n a, katerega čita v rajskem velikovojvodskem vrtu pri Lutrovem studencu.6) Prikupiti se mu je moral ta bard, ki jednako žalosten stopa po grobovih svojih slavnih prednikov kakor KollcLr v jenski okolici (gl. sp.), in že v prvi izdaji svojih pesmi pravi nam, da mu je Ossian postal „iz vseh Apolonovih sinov najljubši.““) V ,Wertherju‘ je (pod 16. junijem) opisan tudi velikanski vtis Klopstockovih ljubezni in prijateljstvu posvečenih od, katere zdaj navdušujejo zaljubljenega mladeniča, ki pa ni mogel nikoli „Messijade“ prečitati.7) Poleg Goetheja ga najbolj zanima Rousseau. Ta že takrat ni bil več v modi s svojimi deli, ali pisalo in govorilo se je o njem mnogo, ker njegov vpliv na Nemce je bil ogromen. KollAr ga tudi spoznava v nemški osvetljavi in celo v nemški prestavi! V Bistrici ga je čital vsaj deloma v francoskem izvirniku in pripoveduje nam, da je takrat moral celo francoski govoriti (gl. zg.). Jaz po takem ne bi mislil, da ga je sedaj nepopolno znanje francoščine odganjalo od izvirnika, Gl. Predgovor Goethejev, kjer označuje pravo nalogo dobrega životopisa. 2) E. Schmidt, Richardson, ltousseau und Goethe. a) Pam ti, str. 220, 282. 4) Pr. v Wertherju pod 10. septembrom: . 0 dass ich nicht an deinen Hals fliegen, dir mit tausend Thranen und Entzuckungen aus-drucken kann, mein Bester, dic Empfindungen, die mein Herz bestiirmen ! Drugih primerov o solznih očeh in o mesečnih nočeh pač ni treba navajati. ') Pameti, str. 268. “) B&snč, 21. Slavy Dcera, zn. I. 66. '•) Jakubec, str. 983. ampak zdi se mi, da mu je bila nemška prestava bolj pristopna in da mu je izpisovanje v nemščini šlo bolje od rok, zaradi česar je skoro ves dnevnik nemški, kar je bilo pri dijaku, ki je predavanja v nemščini slušal in navadno tudi nemški občeval, posebno takrat prav naravno. Izpisoval si je „Julie oder die neue Heloise“ . . . iibersetzt von Le Pique, in pa „Von dem Ursprunge der Ungleichheit unter den Men-schen“ z jednakimi nameni kakor Goethejeve spise, torej posamezne misli, aforizme in izreke, ki se tičejo ljubezni svobodnega srca, etike društvenega življenja, nepravilnih privilegij plemstva i. t. d. Posebno zanimivo je, da si je iz Heloise zapisal 14 snovi za — pridige, n. pr. „spor srca z razumom", ali pa „živimo, da bi prospevali, ne pa da bi se bliskali.“ Proti Jakubčevemu mnenju, da Kollar ni razumel duha Rousseau-jevih spisov,1) moram braniti moža, ki je v svojih pesniških proizvodih in v spisu o slovanski vzajemnosti Slovanom prerokoval veliko bodočnost in važno nalogo v razvitku človeštva, ker so še otročje nedolžen narod. Tega mnenja so s Kollerjem sicer bili tudi drugi Slovani, ali nazadnje je vir te vere vsem Rousseau, veliki zagovornik nepokvarjene narave, od kulture nepokvarjenih narodov in ljudi. Vemo n. pr. danes natančno, da je imel na poljske pisatelje velik vpliv Rousseau, ko so idealizovali poljsko in sploh slovansko preteklost.2) Žalibog nam Jakubec še ni objavil iz dnevnika, kateri pesniki in estetiki so bili Kollarju najbolj všeč, ko se je vsled svoje ljubezni spomladi 1. 1818. popolnoma posvetil poeziji. Gotovo je tudi tukaj bila romantika merodajna; brez nje se nikoli ne bi tako globoko seznanil s sredovečnimi pesniki, posebno s Petrarco in Dantejem, katera je močno posnemal, s Tassom3) i. t. d. Znano nam je že, kako si je Koll&r iz Goetheja in Rousseau-a nabiral nekatere socijalne nazore, ali treba je pokazati, kako si je pridobival še druge in posebno p o -litične. Z mišljenjem nemškega dijaštva seznanil seje takoj pri wartburški slavnosti. V tem dijaškem duhu so pisali takratni jenski časniki, ali še bolj ostro in so tudi imeli na mladino ogromen vpliv. 0 sebi priznava to Kollar sam in izpisal si je iz njih tudi mnogo političnih reči. Vsi ti listi') sovražijo seveda Francoze, zahtevajo zjedinjeno Nemčijo, ustave v nemških državah in ljudska prava (Menschenrechte) ter grmijo proti reakcijonarnim vladam in vsem ,,tiranom“. ‘) Jakubec, str. 780. 2) II. M. CooliCTiaHCHiii. V^OHiH O Hani0HajIbHMXT> OCOf)eHHOCTHX'l. xai‘ai(Tei‘a n lopimviocitaro dura flpenmivb CjiawiHi>, str. 110—113. “) Čital ga je s Clemenom. Sf)isy II. 144. 4) Gl. Jakubec, str. 593 —596, 1062—1065. Veliko besedo imata v Jeni tudi v časnikarstva dva iz najbolj priljubljenih profesorjev. L ud en ureduje že omenjeno „N e me s is, Zeitschrift fiir Politik und Geschichte" (1814—1818). Razen zgodovinskega gradiva prinaša razprave o liberalnih uredbah pri drugih narodih, n. pr. o angleški svobodi, o francoski ustavi; kritikuje ustavne poskuse nekaterih vlad (n. pr. weimarske in badenske) in želi bolj demokratične ustave, posebno pa se izjavlja proti gospodski zbornici in zahteva odločno, naj se da kmetom svoboda in samouprava. Luden pa je vendar še zmeren liberalec; dosti hujši je Oken, katerega časopis I s i s ima poleg večinoma naravo-znanskih člankov prav ostre politične: obsoja popolnoma weimarsko ustavo, hotel bi stanove domov poslati, svetuje narodu, naj pusti vojsko, „nepotrebno in prestarelo uredbo", stradati, ščuva v ognjevitih besedah proti vladam, posebno proti pruski in njenim ministrom, in proti samim vladarjem. Vendar ni bil demagog, ampak monarhist, ki je kot rojen Avstrijec hotel imeti na čelu Nemčije avstrijskega cesarja. O njem govori torej spodobno, ali brezobziren je proti Prusiji, v kateri vidi najhujšega nasilnika To mišljenje prehaja tudi na dijaštvo. Pritrjujemo Jakubcu,1) da v tem sovraštvu tiči tudi kal Kollarjeve velike mržnje proti nasilno in vedoma podjarmljajočemu nemštvu. Večinoma političen list je izdaval L Wieland, sin slavnega pisatelja. Njegov popolnoma svobodomiselni in demokratični nVolksfreund1* moral seje po pritisku velikih držav prekrstiti v februarju 1. 1818. v „Patriota“. Koll&r pripoveduje, da je sam bil z Wielandom dobro znan in da je v njegov list pisal o ogrskih razmerah3) ter objavljal knjižne ocene, posebno o slovanskih spisih, kakršne se nahajajo tudi v Okenovem in Ludenovem časopisu, v Jenaische in Hallische Li-teraturzeitung.3) Zanimivo je, da je „Patriot“ ostro polemizoval proti reakcijonarnemu „Oesterreichischer Beobachter“, kateremu je Metternich še dodal izvrstne znanstvene „Wiener Jahrbticher fiir Literatur",4) da se bore proti nemškim časopisom. Jakubec ne ve,5) je li KoMr čital še druga dva lista, „\veimarski opozicijski11 (kako mu je bilo ime?) in Martinov „Neuer Rheinischer Merkur11, ki se je preselil iz Koblenza v Jeno (v letih 1814.—1816. izdajal ga je Joh. Jos. Gorres, ime- >) Str. 1063. ‘) Pameti, str. 250, Jakubec pravi (str. 1064), da teh člankov ni našel. а) Gl. njegov Curriculum vitae v Sborniku, str. 279. Te in druge članke bi bilo treba poiskati in jih vsaj opisati. 4) Poleg drugih slovanskih učenjakov je pri njih mnogo sodeloval tudi Kopitar, ki je hotel napraviti iz njih glasilo zapadnih slavistov- б) Str. 595. Dr. M. Murko: Jan Kollar. 105 nitni romantik, pozneje bolj v spominu kot katoliški pisatelj, pod naslovom: Der rheinische Merkur1), vendar nam podaje sam izpisek iz weimarskega opozicijonalca;2) „Merkur“ pa je Kollarju gotovo prihajal pred oči ter mu mogel tudi ugajati po svoji odkritosrčni pisavi,3) zaradi katere ga je tudi Martin moral opustiti (1. 1818.). Od nekod si je Kollar izpisal ta-le radikalna sredstva proti revoluciji1): Dajte samo našemu društvenemu stavu obliko, ki je našim sedanjim razmeram primerna, n. pr. ustavo, jednake davke, svobodo tiska i. t. d. To niso samo domišljije pretiranih glav, ampak jedro glavnim potrebam naše dobe. Vse takratne politične težnje, posebno dijaške v Jeni, združil je Kollarjev filozof Fries tudi v politično filozofijo,6) in sicer najbolj v dveh spisih: „Vom deutschen Bund und deutscher Staatsverfassung11 (1. 1817.), in v „Handbuch der praktischen Philosophie11. Poslednje delo je naravnost posvečeno „nemški mladini, posebno prijateljem z Wartburga“ in dodan mu je leteči list „k nemškim buršem.“ Fries je tudi v politiki češki brat, kateremu je poslednji vzrok praktičnega življenja tudi v državi čuvstvo. Njegova neomejena navdušenost za domovino in skupni duh se opira na pobožnost, prijateljstvo in mir v narodnem življenju. Ideal mu je republikanska ravnost in svoboda, najvišja državna ideja duh pravičnosti. Nemška država naj bo neodvisna od tujine, nemški narod neodvisen od tujega prava, tujih navad in tujega jezika. Samo pri neodvisnem narodu se more objaviti prava omika, ako so javne stvari izročene patrijotični vladi. Vendar Kollerju se ne propoveda samo krščanski republikanizem, ampak izpisuje si iz takratnih pesnikov in tudi iz starših iz dobe „Sturm und Drang“ prav krvoločne pesni proti tiranom,0) na pr. vso Chr. Fr. Schubartovo „Die Fiirsten-gruft", ki se začenja: Vertrocknet und verschrumpft sind die Canale, Drinn geiles Blut wie Feuer Hoss, Das schaumend Gift der Unschuld in die Seele Wie in den Korper goss. Sie, die in ehrnen Basen niemals fuhlten Die Schreoken der Religion, Und Gottgeschaffne, bessre Menschen hielten Fiir Vieh, bestimmt zum Frohn . . . ‘) Goedeke, Grundriss, III. 1. 87. >) Osvčta, str. 1064. *) Allgemeine Deutsche Biographie, 20. Bd. 486, 4) Jakubec, str. 1064. ■'■) Tam, str. 1065-1068. «) Tam, str. 1067-1068. Iz Burgerja zdela se mu je spomina vredna pesen „die Tode“: Fiir Tugend, Menschenrecht und Menschenfreiheit sterben Ist hochst erhabner Muth, ist Welterloser Tod . . . ... Fiir blanke Majestat und weiter nichts za sterben, Wcr das fiir grofi, fiir schčin und riihrend hiilt, der irrt. Denn das ist Hundenmuth, der eingepeitscht mit Ruthen Und eingefuttert mit des Hofmahls Brocken wird. Iz danes popolnoma neznanega pesnika Retzerja pa te-le verze (Aussicht in die Zukunft): Nicht Sclaven mehr, nein freie Burger! Jeder ein Held und des Vaterlandes Beschirmer! Jedes liigende Denkmal, das Noch eurer Ahnherrn Wiirger als Heiden prcist, Stiirzt in den Staub hin, unter hohen Feiergesangen, der Wahrheit heilig Stiirzt in den Staub die Tempel, von Ihm gefiihrt. . . Take vzore je imel Koller za izražanje svoje jeze proti tlačiteljem slovanstva v svojih pesniških delih, v katerih najdemo zadosti političnih mest, če tudi ne tako ostrih. Estetičnemu Kollerju bila je povsod prava mera, neka srednja zlata cesta glavna stvar, prelivanje krvi pa mu je bilo vedno zoperno. Ali ne samo Kollerjev značaj je zakrivil, da njegove pod nemškim vplivom napisane tirade nimajo pravega jedra, ampak njegovi učitelji niso bili boljši, nasprotno še mnogo hujši, ker pretiravajo do neskončnosti, v resnici pa so bili prav pohlevni teoretiki. Pri nemških pesnikih tečejo ne potoki, ampak reke krvi, in vendar so vsi poskusi — samo o takih se more govoriti — malih revolucij na Nemškem bili prav teatralni ali pa naravnost smešni. Zabaven primer so že pesniki Goet-tingskega Hainbund-a, katerega tradicije so se baš med nemško mladino v Jeni oživljale. Kot anakreontiki nam pojejo strašno mnogo o Bakhovih darovih, mi pa vemo, da so njih ovenčani vrči, pri katerih so si take pesni peli, bili polni — vode. Krvoločni pa so bili tako, da so nam zapustili celo to-le tirado, s katero se obračajo k nemški reki: Der Tyrannen Rosse Blut, der Tyrannen Knechte Blut, der Tyrannen Blut, der Tyrannen Blut, der Tyrannen Blut farbte deine blauen Wellen.1) Goethejeva mati pa se ni prestrašila takih krvoloč-nikov, ki so radi zahajali k njej in njenemu sinu, pač pa je v začetku maja 1. 1775. izborno persiflirala oba grofa Stoll-berga, katerih sveta jeza proti tiranom je pri obedu vedno bolj kipela; šla je v klet, kjer je imela jako stara vina, nalila mnogo take visokordeče krvi v obrušene steklenice ter jih prinesla na mizo rekoč: Hier ist das \vahre Tyrannenblut!2) Ako Kollar išče rešitve za svoje ponižane rojake in vse Slovane, ki so se mu zdeli, kakor vsi Nemci, jeden narod (!), ') W. Scherer, Geschichte der deutschen Litteratur. 4 Aufi. 506. ,J) C. Heinemann, Goethes Mutter, str. 97. v zjedinjenju, ne smemo pozabiti, ako hočemo biti pravični pri oceni njegovih teženj, da „Jugend-Bundesstaat“ nemške mladine ni bil posebno dober primer in da so nemški profesorji bili jednako nepraktični politiki kakor naš pesnik, če so tudi nekateri celo politične znanosti predavali. Navzlic vsem simpatijam k dobrim nemškim idealistom in zgodovinski mržnji proti Prusiji moramo, ako hočemo biti nepristranski, vendar priznavati, da iz državniškega stališča Treitschke1) sodi sicer ostro ali precfej resnično o jenskih časopisih in njih profesorskih urednikih; „Ta prebitek žurnalistiške delavnosti je bil stlačen v dve mali mesti, v čisto literarno ozračje, kjer celo nič ni spominjalo na resnobo državnega življenja, kjer list ni imel niti zanesljivih poročil o notranji zvezi dnevnih dogodkov, niti se ni mogel prijeti političnih strank ali pa gospodarskih interesov. V srečnem neznanju resničnega sveta mogel se je tukaj goli doktrinarizem veseliti svojega prepričanja, predstavljati se nezmotljivega in govoriti svoje akade-mične monologe. Vsi ti listi so hoteli biti narodu učitelji, kajti v tem je bil profesorski ponos, da je praktična nemška jedinost samo na vseučiliščih, a ker je njih svobodna beseda vzbujala sum dvorov, domišljujejo si, da se ves reakcijonarni svet ozira v skrbeh na krasni Thiiringen, in mislijo, da so njih nemške Atene središče narodne državne umetnosti.“ Ne strinjamo se tudi s Heglovo aristokratično prusko filozofijo, ali ne moremo mu oporekati, ako Friesu v svojem delu „Grundlinien der Philosophie des Rechtes11 očita, da se je pri njem država, najbolj razviti nravni organizem, raztekla „v kaši srca, prijateljstva in navdušenosti". Kollerju so bili pojmi o državi še bolj nejasni in še manj je znal živi slovanski svet; po takem nam je stvaril popolnoma pesniško domovino, Vseslavijo, iz „zložnih navad, besed in mislij“, domovino, katero samo v srcu nosimo.2) Našemu jedinstvu pa je dal nazadnje obliko republike, seveda samo literarne, „v kateri se nobeden tiran ne trpi“.3) Da sije Kollar že v Jeni stvaril „mater Slavijo11 in iz svoje ljubice napravil njeno hčer, priča nam že omenjeno pismo njegovega prijatelja Clemena, ki ga po ločitvi dne 26 avgusta 1819. opominja, naj ostane zvest „der Dichtkunst sowie der unvergleichlichen Tochter Slaviens.1'4) Da mu je bila pri tem vzor Germanija in da je sploh nemške razmere prenašal na naše in po nemških težnjah snoval slovanske, je pač jasno iz vsega, kar smo slišali o nemškem in jenskem gibanju posebej. ■) 0. c., str. 407. a) Slavy Dcera, zn. II, 139, 124. ") Ueber die literarische Wechselseitigkeit, str. 49. 4) Spisy, II. 140. Kako je KoMr prikrojil svoje vzore za slovanstvo, pokaže se bolj natančno pri opisovanju in oceni njegovega književnega delovanja. Tukaj je treba še odgovoriti na jedno vprašanje, kako je prišel KoMr do svojega slovanskega rodoljubja. Jakubec1) v tem oziru pripisuje posebno važnost prijateljstvu s Slovakom Janom Benedikti, znanim bolje pod imenom Blahoslav, ki se je že v Požunu bratil s Fr. Palackim kot zavesten slovanski rodoljub in se vadil ž njim v ruščini, srbščini in staroslovenščini. Oba sta za slovanstvo navduševala profesorja češkega jezika in literature J. Palkoviča. Drugi prijatelj Blahoslavov je bil Šafafik, s katerim si je dopisoval v letih 1815.— 1817., ko je pisatelj slovanskih starožitnosti v Jeni študiral in si svoje rodoljubje tudi pridobival in popol-njeval pod vplivom pangermanskega duha. Benedikti ga je še sam tam našel, ker je prišel tja že spomladi 1. 1817., torej pred Kollerjem. Ostala sta tudi potem v zvezi, in Šafafik mu je poslal prepis Kraljedvorskega rokopisa, tako da se je tudi KoMr skoro po odkritju ž njim seznanil. Vendar jaz ne morem najti v Blahoslavu nekakega učitelja Kollarjevega v rodoljubju. Bila sta znana že v Bistrici, ali tam Kollar pri njem ni opazoval nikakega „slovanskega duha"2), v Jeni pa v prvem polletju gotovo nista mnogo, še menj pa prijateljski občevala, ker drugače bi se Benedikti ne bil mogel nekoč v Kollerja, ki je od obeda odhajal, tako zaleteti (bilo je to pravo burševsko „anrempeln“), da bi bilo skoro došlo med njima do dvoboja, za katerega se je naš bogoslovec že dva ali tri dni vadil v borjenju. dokler njiju niso znanci pomirili!8) KoMr se sam čudi, da sta pozneje („potom“ ima bolj ta pomen) postala dobra prijatelja, posebno zaradi tega, ker sta med vsemi „Ogri“ v Jeni bila jedina prava ljubitelja češkoslovaške književnosti. Pri Benediktiju sta osnovala vaje v materinščini, ali gorečnost drugih Slovakov je skoro ponehala, in čitala sta nazadnje sama tudi poljske in ruske knjige. Kraljedvorski rokopis podal je Benedikti Kollarju med predavanjem z opominom na priloženem lističu, naj ostane zvest v ljubezni k narodu, na kar mu je ta jezljivo odgovoril: „Bodi le ti zvest narodu, — jaz bodem vedno!“ Iz vsega tega vidimo le, da je tudi Benedikti bil res slovanski rodoljub, ki pa vendar ni izpolnil v njega stavljenih nad.4) Seveda je KoMr tudi pri njem nahajal neko podporo za svoje rodoljubje, • ‘) Str. 979-982. ,J) Pamfiti, str. 182. 8j Kollar o tem dogodku, katerega se jako sramuje, pripoveduje obširno v „Pam8tih“ na str. 250—254. ‘) Pamčti, str. 254. ki se je pa pri njem samostalno razvijalo kakor pri drugih slovanskih preroditeljih. Podlago za narodno navdušenost prinesel je vendar že v Jeno s seboj. Slovaka se je čutil vedno, s Čehi vezala ga je cerkev in njen jezik, o Slovanih je nekaj vendar izvedel že tudi na Ogrskem; na potu v Jeno poseča v Pragi Jung-manna, ki ga vodi po ponemčeni češki stolici, Nejedlega in vdovo Krameriusovo; v Draždanih se jezi nad pridigarjem čeških izseljencev Stephanom, ki o „ narodnosti" ni hotel ničesar slišati, dalje pa potuje skupaj z Rusoma Karasevoma1) (izg. Karasiovoma)2) in njiju mentorjem Danilovim,8) ki ga je že kot otroka, ko se je kot kozaški stotnik vračal črez Turec v domovino, vzdigoval na konja in mu mnogo o Rusih in Kozakih pripovedoval. Z njimi občuje v Jeni in se uči od Danilova nekaj ruski; važno je za bodočega zbiratelja narodnih pesni to, da je dobil od njega na spomin „Drevnija russkija stichotvorenija11, t. j. Kirše Danilova izdajo narodnih pesni. Z njimi in sam obiskuje tudi rusko božjo službo v Weimarju, kjer je Marija Pavlovna, sestra cesarja Aleksandra in žena velikega vojvode Friderika, imela po navadi ruskih velikih kneginj svojo kapelo, duhovnika in pevce. Ti Rusi so bili jedini živi Slovani, katere je imel KollAr v Jeni razen nekoliko Slovakov okoli sebe. Od njih se ni mogel učiti slovanskega rodoljubja, ampak nasprotno toži, da ni bilo mogoče v teh „Mladorusih“ zanetiti iskre „narodnosti in slavjanstva" (pri „starih“ bilo bi tega še menj), in pravi, da se je mnogokrat zajokal nad nenaravno odgojo ruskega (Karaseva je poslal oče na potovanje po Evropi, in bila sta pred znanstvom s Kollarjem že jedno leto na Laškem ter sta rada laški govorila in pisala) in slovanskega plemstva. To pa nam le dokazuje, da ona Rusa še nista imela takega pojma o narodnosti, kakršen se je pri njem razvijal, in ga še tudi nista mogla imeti, ker romantične ideje so na Rusko bolj pozno priromale in šele v tridesetih letih obveljale; popolnoma Koll&rske pa še tudi takrat niso mogle biti, ampak so se šele pozneje pod vplivom Koll&rja in drugih zahodnih Slovanov preobrazovale, ker n. pr. neka specifično zahodnoslovanska mržnja proti Nemcem, posebno pa ona sentimentalna proti njih davnim prednikom, mogla se je le na zahodu razviti. ‘) Pamčti, str. 233 235. a) Kollar je iz njiju napravil Karašova, Karašoviča. Tudi tam navedeni ruski odgovor njegovih spremljevalcev: „l\ly Slavjane jsme (!) a (!) brati (!) Rossjani (!)“ dokazuje jasno, da se Kollar nikoli ni najna-vadnejših reči iz ruskega jezika naučil. Jakubec navaja še druge dokaze (str. 983). a) Jakubec je napravil iz njega Danjelova! Sicer piše jedenkrat tako tudi Kollar (PamSti, 280), ali gotovo krivo. Bili smo popolnoma ne samo pod nemškim jarmom, ampak tudi pod nemškim duševnim vplivom, ki nam pa je podajal tudi pomočke patriotične nemške romantike v našo obrambo. Če so se Nemci navduševali za svoj narod, za svoj jezik in svoja narečja, svoje narodno pesništvo, svoje šege in navade, za svojo slavno in tudi neslavno starodavnost, morali so vendar naši „preroditeIji“, ki so to gibanje okoli sebe opazovali, imeti toliko srca in razuma, da so vse to presajali na naša tla in se navduševali za naš „Volksthum“, našo »narodnost". Seveda je širjenje novih velikih idej vedno delo le nekaterih izbranih duhov. Prvi so bili pri tem med Slovani Poljaki,1) ki so pred kratkim izgubili svojo državo in torej kakor potolčeni, razdrobljeni in podjarmljeni Nemci bili najbolj sposobni za idealno barvanje svoje zgodovine in svojega naroda ter v tem iskali podporo za ono navdušenost, s katero so se bojevali pod Napoleonom, ker so od njega pričakovali, da jim vrne samostalno Poljsko. Slovanska romantika pa ne pozna raznih sanjarskih pretiranosti, ki so lastne posebno starši nemški, ampak k nam je prešlo večinoma le blagodejno zanimanje za vse, kar je bilo narodno, če tudi ni vse izvirno, kar danes dobro vemo. Poljski teoretiki so naravnost učili, da sta za Poljake „romantycznošd“ in „narodowošd“ jedno in isto. Poljski učenjaki in pisatelji pa so imeli tudi toliko obzorje, da so se pri izkopavanju svoje pradobe in pri proslavljanju svoje narodnosti ozirali na sorodna slovanska plemena, njih zgodovina pa je bila itak večna borba proti Nemcem, nemškemu viteškemu redu in Prusakom. Celo naravno je torej, da se je pri njih razvila podobna mržnja proti Nemcem kakor pri teh proti Francozom. Vso „slowianszczyzno“ so v narodnostnem in političnem oziru germanizmu najprej nasproti stavili oni, katerim se je potem največ očitalo izdajstvo od arheologič-nega in abstraktnega „slovanstva". Kako se je začelo pri nas, če tudi večinoma le med Muro in Dravo, kjer smo bili Nemcem najbliže, podobno gibanje dolgo pred »Kranjsko Čebelico", pred osnovanjem kroga graških romantikov, iz katerega, smo dobili v prvi vrsti Miklošiča in St. Vraza, in pred ilirizmom, pripoveduje nam klasično St. Vraz2): »Na početku tega veka razvedrilo se je nebo nad rodnom bratjom u gornjih stranah naše domovine (najpače medju Murom in Dravom), i uzniklo cvčtje slovensko na polju duševnom. Tu se je skupila u tabor jedan (bez dogovora) sva mladež uznešena za krasno, dobro in krepostno. I mladež ta ’) Prim. mojo recenzijo na že omenjeno delo Sobestianskega v „Arehiv fiir slavische Philologie", XVI. 250, 258— 259, 266. 2) Dčla. Drugi dio. Trvo lištje, str. 134. bi smatrala ostale tobože slobodoraislede Slovence, ponosece se s nčkakvim svžtobcanstvom (kosmopolitismom) kao nčkakve nemačke slobodnjake, koreci ih materijalistarai, koji dobro naroda podlažu koristi svojoj posebnoj". In že iz 1. 1813. imamo Modrinjakov prijatelju Cvetku posvečeni akrostikon,1) katerega prve tri kitice se glase: Zadnji človek je na sveti, Ki svoj rod za nič drži: Zapstonj so mu rožni cveti; Njemu nikaj ne diši. V nadrah maternih se shrani V njenoj reji se zredi; Mačoho osldpno brani, Mater pa za nič drži. Erjav kakti Judaš bodi! Naj te pes za plotom j6! Med Slovence naj ne hodi, Ki je prav Slovenec ne! Kakor oni „nčmački slobodnjaki" iz prosvetiteljne in kosmopolitične dobe (Aufklarungszeitalter) bili so tudi naši prvi narodnjaki sad nemške odgoje iz dobe romantizma, posebno narodnjaške „mlajše romantike*. Torej ni čudo, da so se rbez dogovora11 skupili v jeden tabor in si kakor Poljaki postavili namesto Francozov Nemce za nasprotnike.2) Kollar pa je imel še posebno srečo, da je prišel v središče nemškega narodnostnega gibanja, kjer je videl vso nemško mladino združeno v „Jugend-Bundesstaat", imel od nje oboževane učitelje, ki so z besedo in delom zastopali njene ideale, opazoval je težnje po zjedinjeni Nemčiji in po svobodnih uredbah. Seveda mu povsod nasproti doni tudi slava nemške narodnosti. V duha časa in posebej svojega učitelja Ludena se je tudi Kollar največ zanimal za mitologijo in ves pravek. Clemen mu piše v omenjenem pismu: „Ich hoffe, Du setzest Dein Alterthums-Studium mit demselben Eifer fort. p]s ist und bleibt der 6rund aller Bildung und Cultur und soli bei jedem andern Studium als schtitzender Daemon gegen die flacva^i;, de n Hand-werksgeist, den Feind des Genius und alles gei-stigen Lebens |dienen]“.3) Za te študije pa nahaja še posebno oporo v okolici Jenski, kjer je bilo vse polno slovanskih krajevnih imen in drugih spominov o slovanski pre- ') Tam, str. 136. a) Zanimivo je, da Prešeren iz nemščine ni prestavil samo Biir-gerove „Lenore“, ki je kakor programna balada prešla skoro v vso evropske jezike, ampak tudi nemško-patriotične „Iiicovske strelce11 od Koernera. ") Spisy, II. str. 146. teklosti. Z živo domišljijo in vročim srcem nadarjenemu pesniku pomenijo take reči več kot navadnim ljudem On nam pripoveduje o tem:1) „Hitro ko sem se bil v Jeni naselil in nad Salo malo razgledal, spočeli so se globoko v moji notranjosti doslej neznani občutki in nenadejane bolesti, kakršne se nas na pokopališču prijemljejo, samo da v bolj vzvišeni velikanski obliki. Bili so to občutki nad smrtjo slovanskega naroda tukaj, nad grobi dragih prednikov in plemen,2) nad potlačenimi in tukaj uničenimi Srbi. Vsako mesto, vsaka vas, reka, gora, ki je imela slovansko ime, zdela se mi je kakor grob ali spomenik na tem velikem pokopališču." On pohaja vse bližnje in daljne kraje s slovanskimi imeni, „ne bi li našel tam kake sledove in ostanke staroslovanske narodnosti, mitologije, stavb, iger, običajev i. t. d.“ Tu je pred nami od Nemcev odgojen slovanski romantik, pri katerem se nemška protifrancoska manija in sovraštvo proti novodobnim tiranom preobrača v sveto jezo proti — stari Germaniji, ki je pogubila toliko slovanskih sinov. Kollarjeva mržnja proti Nemcem bila je torej v svojem začetku prav sentimentalna. Boj z živimi Nemci bil mu je šele potem vsiljen od njegovih nemških faranov, ki niso hoteli priznavati Slovakom pravice do njih jezika v cerkvi in šoli, kar je Kolhtr že z verskega stališča vedno pobijal, ter od pisateljev in časnikarjev, ki so grdili Slovane in jim očitali panslavizem. Kolleir sam je bil vendar mirna in človekoljubna krščanska duša in že zaradi svoje estetične naklonjenosti ni trpel nikake skrajnosti. Zaradi tega ne smemo pripisovati velike važnosti temu, da si izpisuje v Jeni prav krvoločne izreke v pesnih in v prozi proti „tiranom“ — kako malo resnobe je bilo v izvirnikih samih, sem že omenil — in obrambe dijaške svobode v jenskih listih. V isto dobo čita tudi prav marljivo list njih največjega nasprotnika Avgusta v. Kotzebue, „Literarisches Wochenblatt“ (1817 — 1819), v katerem ga ne zanimajo samo literarne reči in posebno poročila iz Rusije,3) ampak postavlja se semtertje tudi na stališče od jenskih profesorjev in vsega dijaštva strastno sovraženega ‘) Pamčti, str. 276. a) Podobno si predstavlja Werther (pod 12. oktobrom) Ossiana. Pr. posebno: „Wenn ich ihn dann finde, den wandelnden grauen Barden. der auf der weiten Haide die Fufistapfen seiner Viiter sucht, und ach! ihre Grabsteine lindet ... und die Zeiten der Vergangenheit in des Helden Seele Iebendig werden . . .“ !i) Jakubec, str. 983. Kotzebue je bil prej v službi na Ruskem, kjer je iz neznanih nam vzrokov poskusil tudi Sibirijo, ali ravno tako nenadoma je bil zopet povišan ter se je s činom državnega svetnika in z lepo penzijo vrnil na Nemško. (Gl. Allgemeine Deutsche Biogt-aphie, 16. Bd.) „ruskega spijona“, ker zapisuje si tudi njemu prijazne opazke.1) Da bi Kollerju baš kot slovanskemu rodoljubu bil Kotzebue simpatičen, kakor misli Jakubec, ne morem zaslediti; zdi se mi, da bi v takem slučaju Kollar vendar skušal ž njim se seznaniti, kar bi mu bilo lahko, ali sam pravi:2) „Nikoli nisem čutil ni najmanjše želje, da ga obiščem, dasi so mi bila njegova dela že takrat dosti znana." Kollerja torej zanima po vsej njegovi naravi pisatelj Kotzebue, ali odvrača ga občna dijaška mržnja od njega. Vendar ne popolnoma: Kollar si namreč niti v Jeni ni prilastil jednotnih in doslednih političnih nazorov, tudi v tem je ostal eklektik in nedolžen idealist, ker vse takratno nemško revolucijonarno gibanje ni bilo več kot mladeniško sanjarjenje, v praktiki pa jako bledo. V Jeni so se sicer vgnezdili tudi radikalni „Staronemci“ ali „črni“, ki so se posvetovali, je li treba za blaženstvo domovine vladarje odstavljati ali moriti, vendar nazadnje si je samo mističen fanatik *) Karl L. Sand, bogoslovec, poiskal za žrtev — komedijepisca in komedijanta Kotzebue-a (23. marca 1819), katerega največja krivda je bila, da je pošiljal v Peterburg, odkoder je dobivala reakcija po mnenju mladih politikov glavno zaslombo, literarna in politična poročila, ki so bila, kar danes natančno vemo, precej nedolžna; njih vsebino je lahko vsakdo v njegovem listu čital. Ali še ti Sandovi „črni“ tovariši, v prvi vrsti docent Follen, katerega orodje je bil Sand, branijo se z lažmi: tako hitro se je razkadilo „prepričanje“. Tega pa je bilo res mnogo med mladino in staršimi ljudmi! Kako daleč je segalo, naj pričajo besede berlinskega profesorja bogoslovja De Wette, ki jih je pisal Sandovi materi: 4) ... Nur nach seinern Glauben wird ein jeder gerichtet. — Der Ijrrthum wird entschuldigt und gevvissermaflen aufgehoben durch die Festigkeit und Lauter-keit der Ueberzeugung, und die Leidenschaft wird geheiligt ‘) Jakubec, str. 1070. -) Pamfiti, str. 266. 8) Pr., kar si je zapisal v svoj dnevnik 5. maja 1818 (J. Schmidt, str. 97): „Wenn ich sinne, so denke ich oft, es solite docli einer muthig liber sich nehmen, dem Kotzebue oder sonst einem solchen Landes-verriither das Sohwert in’s Gekrdse zu stotien“. Nekaj mesecev pozneje : „SoIl die Geschichte unserer Tage nicht mit cwiger Schmach bedeckt sein, so muss er nieder! In Angst und bittern Thranen zum Hocl^sten gewendet, warte ich schon geraume Zeit auf einen, der mir zuvorkommt. Es zeigt sich trotz ali meinem Gebet keiner. Schriften und Reden wirken nicht, nur dio That kann jetzt einen; mochte ich einen Brand schleudern in die jetzige Schlaff heit, und die Flamme des Volksgefiihls, das schone Streben fiir Gottes Sache in der Menschheit unterhalten und mehren helfen.“ Pri umoru je imel s seboj evangelij sv. Janeza (Kollar, Pamčti 266). 4) J. Schmidt, str. 97. i'15 i®v. 114 Dr. M. Murko: Jan Koller. durch die gute Quelle, aus der sie fliefit. Dass beides der Fali bei Ihrem frommen und tugendhaften Sohn gewesen, bin icli fest iiberzeugt. Er war seiner Sache gewiss; er hielt es fiir recht, das zu thun, was er gethan, und so hat er recht gethan. — Er war ein selir ruhiger und besonnener Mensch; es \var die reinste Begeisterung, die ihn erfullte. So wie die That geschehen ist, durch diesen reinen frommen Jiingling, mit diesem Glauben, mit dieser Zuversicht, ist sie ein schiines Zeichen der Zeit. Ta umor bil je vrhunec nemškega subjektivnega idealizma, ki je po J. Schmidta pravični sodbi prestal skušnjo prav slabo, in zaradi tega je bil tako hitro mogoč popoln prevrat, ko so se vlade lotile ostrejših reakcijonarnih pomočkov. In naš Kolklr? Ko je prišel v Jeno, pri wartburški slavnosti mladeniškega političnega gibanja še ni mogel prav razumeti, pred odhodom pa je videl že njega žalosten konec. Sanda je poznal dobro, ker je v velikovojvodskem konviktu sedel ne daleč od ogrske mize in tam skrbel za red.1) Sandovo dejanje je moralo pretresti odhajajočega Kollarja in spodkopati zaupanje tudi v politično nezmotljivost Ludenovo, ker sam pripoveduje, da je glavni in poslednji vzrok umora bilo jedno iz Kotzebuejevih poročil, katera je Luden po nepravem potu dobil v roke in z opombami izdal. Meni se zdi, da je Koller bil sprva le v svoji poeziji še precej radikalen panslavist, sicer pa se ga niti radikalni niti zmernoliberalni politični nazori niso globoko prijeli2) za poldrugo leto v Jeni. Prišla je občna in krepka reakcija, ki pa je nam Slovanom v Avstriji prinesla nekaj koristi, ker nas je bilo treba proti strašilu pangermanizma; KollAr se je zmehčal ter dal slovo subjektivni romantiki tudi v literaturi, saj ni mogel razumeti takega genija kakor je bil Byron,8) ki je navduševal največje slovanske pesnike, Mickiewicza, Puškina in Lermontova, tudi Prešerna in St. Vraza, in po dogodkih na Ogrskem končal je naš jenski idealist svojo politično karijero popolnoma naravno kot „ Vertrauensmann des k. k. Ministeriums" in „zmeren Čeh“ na Dunaju. Prav idealna in romantična bila je tudi Kolarjeva prva in jedina ljubezen, ki je v Jeni v njem prebudila pesniško žilo, katera je pa na Ogrskem skoro usehnila. KoMr je sicer občeval v profesorskih in drugih omikanih krogih, ki so si osnovali svoje bralno društvo,4) Goetheja je takoj po prihodu v Jeno posetil, prestavil mu nekaj slovaških narodnih pesni in ‘) Pamčti, str. 266. -’) Ni mi bilo mogoče porabiti Jakubčevega članka: Politicko a socialni nazory v Kollarovč pocsii. Rozhledy, ročnik III.,' str. 313 sl. *) Ueber dio literarischo Wechselseitigkoit, str. 69 — 71. 4) Pamoti, str. 255 — 266. bil večkrat pri njem,') ali prave dotike z ženskim svetom ubogi in marljivi bogoslovec vendar ni imel in bil je po takem jako sposoben za junaka pravega nemškega „Pfarrhausromana“. V sredini meseca aprila 1. 1818.2) gre z, nekaterimi prijatelji v pol milje od Jene ležečo vas Winzerle, ki je slavila tristoletnico svoje cerkve, poslušat imenitnega jenskega pro-povednika Marezolla Pride ravno k slavnostnemu sprevodu, katerega sta s hribčka pred cerkvijo gledali tudi dve praznično belo oblečeni deklici, pastorjeva hčerka iz Gospode, druga pa Koll&rju neznana. Poišče si v cerkvi hitro mesto poleg prižnice in glej, skoro sedeta v prvo klop na ženski strani tudi obe krasotici. Ne mikata pa ga posebno, ker zapomnil si je dobro vso propoved „o visoki vrednosti krščanskih cerkev", katere načrt nam podaje še v „Painetihu. Bržkone kmalu potem3) javi se k njemu iz Lobde žena pastorja Jurija Friderika Schmidta po Marezollovem priporočilu s prošnjo, naj pride namesto njenega bolehajočega moža prihodnjo nedeljo pridigovat. Kollar je ganjen, ne more odreči in gre med tednom s svojim prijateljem gledat cerkve in kraja, poldrugo uro od Jene. Ko se razgovarja s pastorjem, vstopi ona neznanka iz Winzerle. Bila je najstarejša domača hči — med štirimi, sinov pa je bilo troje — Wilhelmina Friderika.4) Meni se zdi, da ji je dal Koli ar prvo ime, da si je lahko iz njega prikrojil svojo ,Mino‘, torej tudi slovansko obliko. Če KoMr dela potem iz nje Slovanko, jo oblači v slovansko obleko6) in se uči od nje celo lužiško-srbskega jezika0) — seveda samo v pesniški domišljiji —, zakaj bi je ne mogel v svoji romantični idealizaciji tudi prekrstiti, da bi imela ljubica po primeru drugih pesniških krasotic tudi pripravno in lepo ime? Pastor in njegova žena sta prosila Kollžrja, naj pride že v soboto k njim, da bi lahko rano tudi v sosedni cerkvici opravil kratko božjo službo. Prišel je res že na večer v Lobdo in se razgovarjal do polnoči s pastorjem o raznih rečeh, „posebno o domovini in rojstnem kraju, o narodu in jeziku11. Pastorjevi predniki so bili pre iz Lužic in imeli neko „ven-diškou ime. Dve lužiški slovnici in Mich. Frentzela „Dissertatio ‘) Tam, str. 248, 2B5, 268. 3) Tam, str. 271—279. !1) Kollar je v svojih „Spominih“ čas pomešal. Jakubec, str. 988. 4) Pri krstu je dobila imena „Johanna, Auguste, Friederike11, ki se nahajajo tudi v listinah, kjer pa je ime Johanna navadno prečrtano in od Kollarja nadomeščeno z Wilhelmine. Ona so je podpisovala Fric-dericke, in tako ji tudi Kollar piše na naslovih (gl. Č. Č. M. 1893, str. 194—204). Jakubec misli (Osvčta 989) J. K. Sborn. 92), da je bilo ime Wilhelmine domače, ali ne ve, kako je nastalo. '•) Slavy Dcera, zn. I. 113, “) Tam, zn. 96. de idolis Slavorum" (Budissa-Lusato-Vittenb. 1691) dobi Koll;'ir v dar. Vidi pri pastorju tudi razne kronike in druge knjige, ki se tičejo slovanstva. Govorita mnogo „o prostonarodnih običajih, svatbah, pesnih ljudstva slavo - vendiškega“ (tu in zgoraj opazujemo romantika Kollerja!), ki se navzlic ponemčevanju vendar vzdržujejo; nazadnje o srbsko - lužiškem pridigarskem društvu v Lipskem, katerega člen je bil pre tudi pastorjev oče. V prineseni brošurici „Zur Feyer des hundert-jahrigen Stiftungstages der Lausitzer Predigergesellschaft in Leipzig11 (1816) kaže mu s ponosom tri Schmidte. Ko sliši, da je Kollar od moravske meje, pozdravlja ga kot rojaka gospodarjev grada Lobde, Berlepšev,1) ki so se pred sedmimi stoletji z Morave preselili na Saksonsko. O njih si ljudstvo mnogo pripoveduje, in posebno o dveh sliši sedaj tudi Kollar: jeden iz njih, Janez, bil je pre oni maskirani vitez, ki je od cesarja in papeža prekletega Lutra spravil na Wartburg; druga je bila grofica Marija Gertruda, ki si je na Španskem kot donna d’honnore Marije Ane, žene Karla II., nabrala velik imetek in se vrnila v Prago, kjer je na Novem Mestu osnovala zavod angleških plemiških devic in 1. 1706. bila od cesarja Jožefa povišana v opatico (danes so opatice navadno nad-vojvodinje) in knjeginjo nemškega cesarstva. Koll.ir se ni mogel zadosti načuditi tem spominom, bili so mu »dražji od srebra in zlata11, in zavoljo njih vso noč ni mogel spati. Ko je drugi dan opravil božjo službo, morali so mu učitelji takoj pokazati grobnico Berlepševega rodu. Koll&r si vse natančno ogleduje in pravi: „Tu sem čutil, da sem na polovico kakor doma in med svojimi rojaki11 (!), stal sem privezan k tej zemlji, „z zlatimi verigami zgodovine in poezije11. Pastor je skoro umrl. Med tem je prišel mesec maj, in Koll&r se je zopet sprehajal po jenski okolici. Poln žalostnih narodnih občutkov in misli na Slovane, ki so nekdaj tu prebivali, botaniziral je prekrasnega spomladanskega večera, ko je vse cvelo, na travniku med Goethejevo jamo in Velnico. Duša mu je bila „razdeljena med cvetlicami in narodnimi razvalinami, med radostnim smehom in gorkimi solzami1*, zato ni opazil, da se je zbral oblaček nad njim. „Solnce je sicer svetilo, delalo krasno mavrico na vzhodu, ali pri tem je padal i gost dežek11. Noče se namočiti in beži pod bližnjo košato lipo ; tu pa splaši kakor srnico svojo znanko, ki je imela „letni slamnat širok klobuk, v košku cvetlice in knjižico". Kollar jo zadržuje, ona pa se izgovarja, da je morala hoditi nadzorovat služinčad po gospodarstvu. Tej idili pa so napravili konec prof. Voigt ') Kollar misli, da je to ime ponemčeno'iz nBerneviček11. Kaj ga je dovelo k temu mnenju, ne vem; bržkone le njegovo nesrečno eti-mologizovanje. in njegovi botaniki, ki so imeli polno nabranih rastlin, metuljev, kebrov i. t. d. Pridružil se jim je tudi Koll&r in šele tu, ne po predavanjih, spoznal je, „kaj je učena in znanstvena strast11, ker z mikroskopom v rokah so prebrskavali vsako blato in lužo in nabirali črviče, mušice in vsako golazen v steklenčice. Seveda se Kollerju to po onem sestanku pod lipo ni moglo dopadati. KolLlr nam tudi v nevezani besedi ta dogodek tako poetično slika, da se pač ne motimo, ako trdimo, da od tega trenutka njegovo srce ni imelo več miru. Tudi v sonetih se večkrat spominja tega sestanka pod lipo,1) da se smemo tudi na nje opirati, kar ni vselej varno, kajti naš romantik je marsikaj izpremenil v situacijah in pridejal ljubici raznovrstne lastnosti, katerih ni imela, pod vplivom sredovečnih in novejših pesnikov, tako da n. pr. opeva zlate lasd in modre oči, akoravno so njeni lasje bili črni ali k večjemu kostanjasti, oči pa k večjemu modrosive.2) Po nekoliko tednih prideta k njemu dva meščana in odlična uda cerkve v Lobdi, ki ga prosita, naj jim dalje pri-diguje in opravlja božjo službo. Izgovarja se, da ima mnogo dela, ali oziraje se na osiročeno cerkev in rodbino ter skazano mu veliko zaupanje in čast jim je obljubil. Ker je na Nemškem večkrat videl ljudi po nedeljah pri težkem delu, izbral si je za predmet druge propovedi v Lobdi, „da višja in bolj razširjena omika ne daje kristijanom pravice, da skrunijo svete nedelje." Ta pridiga je napravila tak vtis, da so po nji starši udje cerkve prišli k njemu in mu predlagali, naj bo naslednik njih pastorja. KoMrjev roman končal bi se torej lahko prav naravno, ali odgovoril jim je:3) Mili prijatelji, nikoli in na noben način ne; jaz nisem Nemec, jaz sem Slovak, meni je nebo drugo polje odločilo, vi imate tukaj dosti izbornih mož in pridigarjev, jaz pa hočem svoje slabe moči in življenje posvetiti svojemu zanemarjenemu in še neomikanemu narodu." Ta nepričakovani odgovor jih je le pomiril. Vendar za nekaj časa jim je Kollerja obranila pastorjeva rodbina. Vdova, ki je bila v dobrih razmerah in imela pravico ostati še pol leta na fari, naprosila je Kollarja, naj pripravlja mlajši hčeri za konfirmacijo, ker pastorjeva smrt je pretrgala tudi to odgojo. Hodil je že po sobotah tja in užival „blažene čase svojega akademičnega življenja, “ ker učenki sta bili vzor vseh dobrih lastnosti, ali seveda ga je najbolj mikala njijina sestra, ki ga je popolnoma izpremenila. Kakor je prej bil z dušo in telesom vdan znanosti, tako mu je bila sedaj vse poezija: študira 1) SIAvy Dcera, zn. I, 5, III. 88, 121. 2) Jakubec, Sborn. str. 92—93. 3) Pamšti, str. 278. razne estetike in poetike, še bolj pa vzorne pesnike, katere si v obilni meri izpisuje in jih kmalu tudi srečno posnema. V rajski jenski okolici je dovršena ali pa vsaj spočeta večina njegovih najlepših sonetov, okoli Jene se suče sploh vsa njegova poezija, tako da je živa resnica, ako nam poje:1) Celo moje zemsko živobytI jest jen ve dvš leta stžsnčno, neb ja mimo lasku neznam žiti. Vdova se je potem preselila v Jeno, ali Kollarju to ni povečalo sreče, ker Minini materi sta bili Sibirija in Ogrsko jednako strašni deželi samih divjakov in razbojnikov. Kollar ji ni mogel pregnati njenih predrazsodkov, tembolj ker so se nekatere ji znane ženske nesrečno na Ogrsko omožile in se vrnile. Razen tega je zaradi odgoje mlajših otrok hotela imeti bližnjo pomoč. Svetovala je Kollerju, naj postane v Jeni profesor ali si pa poišče drug urad, ker na Ogrsko ona, dokler bo živa, svoje hčere ne pusti ali ji vsaj ne da materinskega blagoslova. In tako je ostala le ločitev! Sicer pa Minina naklonjenost k pesniku, ki jo je ovekovečil, po Jakubčevih poizvedovanjih, katera je potrdil sam njen zet, ni bila posebno velika, vsaj po njegovem odhodu ne. Ko je on v sentimentalnih sonetih svojo izvoljenko opeval in tožil , kako mu je osoda nemila, ljubila je Mina nekega veseljaka zdravnika, s katerim je bila pozneje daljši čas tudi zaročena. Nekaj časa sta si Kollčir in Mina še dopisovala, ali vedno bolj redko. Po nekoliko letih dobil je on poročilo, da bo Mina prej umrla, nego on dobi to pismo. On sam je v teh letih tudi stal nekolikokrat pri grobu, dijaki z Ogrskega niso več smeli hoditi na nemška vseučilišča, da jih svobodomiselno in vsenemško gibanje ne okuži, pisma so se pregledovala, in tako so razne reči zakrivile, da je za Kollžrja Mina umrla, on pa za njo. Šele leta 1834. je naročil duhovniku Ludoviku Bl&zy-u, ko je ta potoval v Jeno po svojo zaročnico, naj mu prinese nekaj cvetja iz Mininega groba. Ta je po petnajstih letih našel njegovo nevesto slučajno cel<5 na svoji svatbi živo, ali mati ji je bila umrla že 1. 1831. Koller, kateremu je bilo že 42 let, si je sedaj seveda malo premislil in pisal najprej prof. Ludenu; ko pa je dobil dobra poročila o nji, oživelo je pretrgano dopisovanje. L. 1835. šel je zopet na Nemško, in dn6 22. septembra bila sta v Weimarju v mestni cerkvi poročena „Z raztrganim src,em“ pa je zapustil Kollčlr Jeno koncem marca 1. 1819., ali obogatil se je tam z duševnimi zakladi za vse svoje življenje. Popis Jene in njegovih študij nam priča jasno, daje potoval v domovino ves poznejši Kollar. ‘) Sl. Do. 111. 115. Živel je v klasičnih mestih nemške literature v Jeni in Wei-marju, kjer ga je vse spominjalo na Wielanda, Schillerja, katerega vpliv nanj ni bil majhen, in Herderja,1) od katerega je ostalo v „Slavy Dceri11 in v spisu o vzajemnosti izmed vseh Nemcev največ sledov, z Goethejem je pa še sam večkrat občeval; v Weimar je romal s prijateljem Benedikti-jem vsaki-krat, kadar se je predstavljala kaka klasična igra.2) Njegovo zanimanje za estetiko in pesništvo od mladih nog povzdignila je tukaj do vrhunca ljubezen in prebudila v njem samem pesnika. Na vseučilišču se navdušuje za svoje imenitne učitelje, ki so govorili k njegovemu srcu, in razvija se kot dober cerkveni govornik, kot slovanski zgodovinar, arheolog in mi-tolog posebej, kot bodoči nesrečni lingvist, kot zbiratelj narodnega blaga. Dijaško vsenemško — izraz pangermansko ni primeren — in svobodoželjno — tudi svobodomiselno v našem pomenu ni bilo — gibanje in študije delajo iz njega vseslovanskega rodoljuba, ki nam je že v Jeni stvaril „mater Slavo11 in hotel vse njene otroke združiti. To rodoljubje pa je imelo vse dobre in slabe lastnosti nemškega romantizma. K poslednjim spada posebno pretirana zaljubljenost v prastare zlate čase, katere je pri Kollarju še bolj razvijala nesreča, da je hodil po slovanskih grobovih in si stvarjal »slovanstvo11 ne samo po nemških teorijah, ampak tudi po „Slovanih“, ki so bili že skoro tisoč let ponemčeni ali pa niso imeli v sebi niti slovanske krvi. Na povratnem potu je moral zopet romati po podobnih krajih. V Jeni si je napravil z Rusom Danilovim načrt za potovanje po Poljskem in Ruskem. To hrepenenje po spoznanju ogromnega dela slovanskega sveta vzbudil in raznetil je v njem potopis Dobrovskega, ki je 1. 1792. potoval po Švedskem in Ruskem. Vendar je Danilov prej odrinil, ker je bil starši Karasev padel v dvoboju, razen tega je Kollhrjeva mošnja bila precčj prazna, torej ni mogel misliti na daljše potovanje, tudi na takšno ne, kakršno je bilo takrat med Nemci navadno, ki ni stalo mnogo denarja.8) In tako je izvršil, kar je mogel. Ogledal si je zopet le nemške kraje ali pa take, ki so se nem-čili. Vendar tudi te je bolj preletel nego prepotoval, ker ni bil sposoben „učiti se in reči strogo preiskovati, niti prijateljski se razgovarjati in dolgo na jednem mestu ostati11.1) Odpočil si je le tri dni pri prijatelju Clemenu v Lemgo in „nekaj blagih tednov11, po „Slavy Dceri11 jeden mesec, v Pragi v prijateljski družbi Jungtnanna, Dobrovskega, Hanke in Prešla. Do- ‘) PamSti, str. 250. a) Pamčti, str. 253. a) Pr. PamSti, str. 238. “) Tam, str. 280. brovsky mu je zapisal v spominsko knjigo svoje geslo: „Boga v pomošč, nikomu v sled“, katerega se je tudi Kollar držal. O svojih sedanjih praških vtisih pa nam sam pravi:1) „Kak razloček je bil to, ko sem prvikrat in sedaj v drugič videl Prago! Takrat sem bil še nedolžen kakor Adam v raju, sedaj pa sem že jedel z dreva narodnosti bridki in duhu bolesti prinašajoči sad; zdelo se mi je, kakor da bi bila Praga okamenela zgodovina češkega naroda. Na Vyšehradu kažejo se razvaline poganskega svetišča: od njega odlomljene zlomke nosil sem v papiru zavite s seboj in jih hranim do današnjega dne.“ Kakor omračen se vrača črez Dunaj in nekega poznega večera najde v Požunu Palackega, ki ga „dolgo ni mogel spoznati in razumeti". Tako se je Kollar duševno izpremenil v poldrugem letu v Jeni! Kolldr v Pešti.2) (1819—1840.) Koll&rjevo življenje v Pešti nam sicer najbolje predstavljajo njegova dela, o katerih bomo posebej govorili, ali vendar je treba kratko tudi povedati, v kako težavnih okolnostih jih je Kollžr pisal in kako je razen tega v praktičnem življenju koristil svojim rojakom. V jeseni 1. 1819. prišel je iz Slovenskega Pravna, kjer je zopet bival pri svojem bratrancu, v Pešto za diakona k župniku Janu Molnarju, ki je bil že dolgo časa bolan. Kollar je moral torej takoj sam vso službo opravljati, ki ni bila lahka. Evangeliška občina je bila raztresena po vsej Pešti in Budimu. Po takem je hodil daleč na krste, spovedi in pogrebe; razen tega je obiskoval bolnišnice, dome za ubožce in jetnišnice, propovedoval je nemški in češki. Vendar urad sam mu ni delal toliko skrbi in žalosti kolikor slab položaj slovaškega dela njegove občine. Evangeliška cerkev je bila namreč nemško-slovaška (deutsch-slavisch, slavisch pomenjalo je na Ogrskem navadno „slovensky“, t. j. slovaški), ali samo po imenu; večinoma jako ubogi in malo omikani Slovaki so bili udje cerkve, ‘) Pameti, str. 281. 3) To dobo nam slika v „Sbormku“ (na str. 30 —48) po tiskanih virih in po zapisnikih evangeliške slovaško cerkve z let 1836—1847 Pavel Blaho. Za prva leta nahajamo pa marsiktere zanimive in važne podrobnosti v Jaku b če vem slavnostnem spisu „o životfi a pusobeni Jana Kollara11 (ria str. 26—29). Jakubec jih jo črpal iz zapisnikov o generalnih konviktih evangeliške cerkve v Pešti, ki se hranijo v arhivu nemške občine, ki Blahu ni bil pristopen (Pismeno poročilo Jakubčevo). „Drobnosti ze života Kollarovho v Pešti'1 podaje nam v „Sborniku“ (str. 57 — 59) tudi Andrej Lan Štjak, ki je v letih 1846 — 1848 pri njem kaplanoval. plačevali so za cerkvene potrebe kakor Nemci, ali jednakih pravic niso imeli; slovaška služba se je opravljala enkrat na mesec, slovaške šole sploh ni bilo, in deca je morala obiskovati nemško. Kolhlr se je prestrašil, ko je izmed 15 dečkov, katere je pripravljal za koniirmacijo, samo jeden znal slovaški Citati. To mu je bilo protivno, in hitra izprememba se mu je zdela potrebna. Ko je Molnar že proti koncu istega leta umrl, mislilo se je povsod, da bo Kollar, katerega je bil že dne 12. oktobra super-intendent Adam Lovich v duhovnika posvetil, njegov naslednik. Vendar velik del Nemcev mu ni zaupal, in bil je voljen čist Nemec, Kollarja pa so potrdili samo za kaplana. Slovaki pa začenjajo terjati svoje pravice, najprej dopoldanske božje službe1) in učitelja za slovaške otroke. Postopajo previdno korak za korakom, podajajo prošnjo za prošnjo, tožbo za tožbo in prinašajo tudi velike gmotne žrtve. Z nabranimi darovi se je posrečilo Kollerju, da se je že leta 1820. osnovala slovaška šola in odprla 1. 1821. Procvetala je od dne do dne. Koller se je mnogo zanjo trudil in pisal tudi knjige, izmed katerih se je leta 1825. izdana „Či'tanka pro slovenski školy“ skoro povsod rabila. Šola je bila prvi in veliki uspeh peštanskih Slovakov. V Kollerju so kmalu spoštovali svojega vodjo in svojega lastnega duhovnika. Zaradi tega mu hočejo polepšati njegov položaj in ga napraviti za rednega svojega pridigarja. Nemci se proti-vijo z vsemi močmi takim »novotarijam11 ter kličejo višje dostojanstvenike in vlado na pomoč. Ta izda večkrat naredbe na korist Nemcev, ali Slovaki prihajajo z novimi prošnjami in tožbami, katerih vlada semtertje tudi ne more prezirati. Ko Slovaki znova in znova zahtevajo, naj bo Kollcir imenovan za njih pridigarja, odlaga in protivi se konvent. Končno se Kollar odloči k energičnemu postopanju. L. 1824. proglasil je javno s prižnice nemškim in slovaškim udom cerkve, da se odreka svoji službi, najbolj zaradi tega, ker se želje Slovakov ne izpolnijo. Ta korak so višji krogi priznali sicer za nepravilen, ah Slovake je vzpodbudil k večji energiji. Oni proglasijo na svojo odgovornost dnč 26. decembra KoMrja za svojega pridigarja2) in držijo se tega sklepa proti vsem ugovorom in protestom konventa in predstojnikov. Ko je senior imenoval namesto Kollerja svojega sina za kuratorja, so ga Slovaki s svojim vztrajnim uporom prisilili, da ga je nazaj poklical. Dru- ‘) Pri popisu tega spora sledim Jakubca in dopolnjujejo samo njegova poročila z drugimi. a) Mislim, da je to ona volitev, katero Blaho pripisuje Adamu Lovichu, ki se je zavzel za Slovake. gega namestnika niso pustili na prižnico in nazadnje tudi ni hotel nikdo vzprejeti takega urada. Z zahvalo se moramo spominjati dveh mož, v katerih so Kollar in Slovaki imeli tudi mogočna zagovornika, namreč generalnega nadzornika evangeliških cerkev na Ogrskem Aleksandra Pronaya in Rudnaya z Rudna. Ko so Slovaki prinesli zopet velike žrtve in si hoteli svojega pridigarja sami vzdrževati, ugodilo se je njih želji, ali s pogojem, da tega mesta ne dobi Kollar. Ta pa je zopet s smelim korakom pomagal pravični stvari k zmagi. Brez brige za mnenje višjih uradov vzprejel je sklep slovaških udov in se na svojo odgovornost vrnil kot pridigar slovaške evangeliške občine. Senior je zahteval vladno pomoč, ki je tudi prišla.1) Vendar Kollar se je hitro na to objavil v cerkvi v polnem ornatu, stopil pred oltar in zahvalil pred verniki z vročo molitvijo Boga, da je občino našel v takem stanu, kakršno je zapustil pri odhodu. Dalje je prosil Boga, naj jo tudi dalje tako ohrani, da bi mogla premagati vse sovražnike.3) Županijski sodec in kraljevsko namestništvo mu branita izpolnjevanje duhovniških dolžnosti. KoMr pa je navzočemu uradniku objavil, da mora Boga prej poslušati nego ljudi, in vršil je svoj urad dalje. Že prihodnjega leta preskrbel je Koll&r slovaškemu zboru lasten pečat, kar je napravilo mnogo krika v cerkvi. Vse Kollclrjeve težnje so bile sploh namenjene le k temu, da se osnuje samostalna, neodvisna slovaška cerkev, za katero je pridobival vedno več udov. To je rodilo neskončno borbo, v kateri so prišli Nemcem tudi Madžari, ki so postajali vedno bolj šovinistični, na pomoč, ker od 1. 1824., ko je izšla v Budimu „Slavy Dcera“ — v Pragi bi je bil censor gotovo ne propustil, ali tudi v Pešti je bil zaradi nje odstavljen — so se bali njegovih vznesenih rodoljubnih in vseslovanskih idej ter •) Zdi se mi, da semkaj spada, kar pripoveduje Blaho: Ko se je Kollar vrnil, bila je vsa fara od Nemcev napolnjena. Moral si je stanovanje iskati v tujem domu, stolični uradnik in hajduk ga prihodnjo nedeljo nista hotela pustiti v cerkev. Kollar se je moški postavil proti taki zlorabi in šel izpolnjevat svoje dolžnosti. Na župniškem dvoru čakali so ga Slovaki v velikem števila, ali cerkvena vrata so bila zaprta, nemški kurator je bil vzel ključe k sebi. Kolldr je poslal dva poslanca po nje z grozbo, da bo drugače dal od ključarja cerkev odpreti. To je pomagalo. J) Zdi se mi, da Jakubec pri tem preveč natančno slodi nemške zapisnike, ker Blaho navaja pač isto molitev, v kateri nahajamo iskreno pobožne in krščansko človekoljubne besede: Bože svaty, milostiv.v! MnS dčj viry plamen živy Posluchačum smysl chtivy Sousedum a bratriim smysl sndšenlivy, Aby feč a svobodu Nebral narod narodu! v njem videli nevarnega neprijatelja in kmalu tudi „vodjo slovanskega gibanja na Ogrskem11. Vse te strašne boje z dvema mogočnima sovražnikoma slika nam sam Kollar v pretresajočem pismu do našega Kopitarja (z dn6 22. sept. 1828).J) Bilje že takrat ves obupan in hotel bi se rešiti teh ljudi, „denen jeder Slave ein Dorn im Auge und jeder Slavist ein Verbrecher ist“. Rad bi našel službo v kaki slovanski deželi. Zaradi tega se je obrnil po Šafafikovem nasvetu tudi do Kopitarja, po katerem bi bil rad dobil profesuro na kaki srbski gimnaziji, ali to ni šlo lahko, ker je Koll&r kot protestant bil po zakonu izključen iz Hrvatske in Slavonije. Sploh pa izraža mnenje obeh slavistov Kopitar v pismu do Šafafika:3) „Auch ich wvinschte ihn fiir die Literatur seines Stammes erhalten“. Na Češkem mu Jungmann tudi ni mogel najti fare ter mu ni hotel svetovati, naj bi prevzel odgojiteljstvo pri visokem plemstvu. Kollžr je torej nosil dalje svoje težko breme in ne brez novega velikega uspeha Njegovi Slovaki so mu bili udani z dušo in telesom in zbrali potreben zaklad za vzdrževanje svojega propoved-nika. Najbolj na podlagi te požrtvovalnosti je 1. 1833. cesar-kralj Franc I. rešil dvanajstletni hudi spor na korist slovaške cerkve: potrdil je njeno samostalnost in neodvisnost. Z veseljem je lahko gledal KollAr na dokončano delo in s ponosom se oziral (v pismu na Palackega) na vso burno dobo, v kateri je branil slovaško ladjico na Ogrskem sam, da se ni potopila. V dobi teh bojev in trpljenja, neumornega delovanja in mnogih skrbi bil je Koll&r dvakrat nevarno bolan. L. 1823. se je prehladil pri nekem požaru, katerega je pomagal gasiti. Zbolel je na daljši čas, ker je bil sploh slabe postave in mu je najmanjše telesno delo škodilo; če je dolgo pridigoval ali govoril, čutil je slabost na celem telesu; večkrat je po pridigi zbolel in moral leči. Ker je vse leto kašljal in bljuval krv, povabil ga je njegov veliki prijatelj, mecen in zagovornik v višjem društvu in na konventih, Aleksander Ronay, na svoja posestva v Tot-Alm&šu, kjer se je pri dobri postrežbi skoro popravil, Če tudi ne popolnoma. Že 1. 1825. je bil zopet tako bolan, da je napravil oporoko. Blaho deli Kollarjevo življenje v Pešti v dve popolnoma različni dobi: prva od 1. 1820.—1834. bila je, da'povemo kratko, junaška in uspešna, v drugi, od 1. 1834.—1849., pa je Koll&r opešal vsled bolezni, skrbi za rodbino, nepretrganega in fanatičnega preganjanja in tudi neuspešnosti svojega delovanja. Vendar take delitve so vedno pomanjkljive, tako ostrih prehodov ne more biti pri možu zrelih let, ki je živel vedno na >) Gl. od mene objavljena pisma Kollarjeva na Kopitarja in Miklošiča v „Sbormku“ (str. 49 — 52). a) Gl. Č. Č. M. 1874, str. 75, 141. istem mestu in blizu v jednakih okolnostih. Vemo tudi, da je Koll&r že prej opešaval, z druge strani pa vidimo, da i. 1837. vabila na mnogo boljšo faro vendar ni vzprejel, ker je ljubil svoje ovčice in upal, da Bog njegovo delo vendar blagoslovi. L. 1837. mu je tudi prineslo res mnogo priznanja pri slavljenju petdesetletnice evangeliške cerkve od Slovakov in tudi od Moravanov, Poljakov iz Galicije in Srbov, pri katerih je bil Koll&r v Pešti posebno priljubljen. Pred svojim odhodom pa si je pridobil še trajno zaslugo za slovaško občino, da ji je po njegovih prizadevali poleg drugih darov zapustila Zofija Hvizd&k dve hiši v vrednosti 50.000 gld., kar je omogočilo zidanje posebne slovaške cerkve v Pešti, katere pa Kollar sam ni več doživel. Kako zaupanje in spoštovanje je sploh užival med svojimi rojaki, prepričal se je tudi 1. 1838., ko je bila velika povoden v Pešti, in 1. 1845., ko je ista nesreča zadela Prago. Vzajemna pomoč je šla obakrat čez njegove roke. Že 1. 1834. so ga odličili tudi katoliški pisatelji, večinoma duhovniki, ki so najprej širili slovaščino namesto češčine, z imenovanjem za prvega predsednika od njih osnovanega „društva ljubiteljev slovaškega jezika in književnosti'1. Občina in konvent sta mu večkrat izrazila svojo zahvalnost in spoštovanje ter sta mu 1. 1839. jako ustregla, ker sta mu zaradi nestalnega zdravja in preobloženosti z delom dala po njegovi želji kaplana; on sam pa je bil že 1. 1837. povišan na seniora. Tudi s svojo pisateljsko slavo bil je Koll&r lahko zadovoljen. „SIžvy Dcera“ je v tretji izdaji (1. 1832.) prinesla dva nova speva „slovansko nebo in peklo", ki sta se velikemu občinstvu tudi dopadala, akoravno so boljši znalci umetniški del proti njima že takrat malo ugovarjali; tudi z novotarijami — zaradi „bIagoglasja“ je hotel češčino poslovačiti — njegovi najboljši prijatelji kakor Jungmann, Palacky, Chmelensk^, Če-lakovsk\v, niso bili zadovoljni, ali obširen „V?klad“ (tolmač) k „Slavy Dceri“ imel je občen in velik uspeh. Vsa izdaja je bila v razmerno kratkem času razprodana, ker KoMr piše v začetku 1. 1843. (dne 17. marca V. Stanku),1) da že mnogo let nima več nobenega iztisa, njegova pesniška dela pa so se zahtevala z vseh strani.3) L. 1845. dal je natisniti „Dila basnicka11 in „Basne“, vsakih dve tisoči, in črez dve, tri leta razprodalo se je navzlic raznim nezgodam od vsakega dela po tisoč iztisov.3) Kar ogromen pa je bil uspeh spisa „Ueber die literarische Wechselseitigkeit zwischen den verschiedenen ‘) Č. Č. M. 1893. str. 18G. ') Tam, str. 188. •') Tam, str. 19:5—194. L. 1852. izšla je že peta izdaja „Slavy Deere11. Stammen und Mundarten der slavischen Nation“ (Pesth 1837), ki je razširil Kollarjevo ime in slavo po vsem slovanskem svetu. Že po dveh letih (dne 5. junija 1839) piše Maciejow-skemu,1) da nima več nobenega iztisa, in 1. 1844. izšla je druga, težko pričakovana izdaja v Lipskem, prestavljen pa je bil spis v ruščino (dvakrat) in srbščino, v krajši obliki pa je bil že prej izšel v „Srbskem Narodnem Listu11 in v Gajevi „ Danici11.2) Da je bil sploh Kollar tudi v to dobo ne samo jako delaven, ampak tudi plodovit, prepričamo se, ako pomislimo, da je še razen tega izdal 1. 1834 in 1835. dve veliki knjigi »NA rodni e Zpievanky čili pisnč svčtske Slovaku v Uhr&ch11 (I. del ima IV+456, II. del IV+ 570 str.) z uvodi in objasnili, 1. 1839. bajeslovni spis „Slžlva bohynč a puvod jmčna Slavuv čili Slavjanuv" (363 str.), 1. 1843. „Cestopis prv^11 z dodanim »Slovnlkem slavjansk.?ch umžlcuv všech kmenuv11 (sestavlja vso tretjo knjigo Koliarjevih v Pragi 1862 od J. Kobra v štirih knjigah izdanih spisov), 1. 1844. drugi zvezek pridig (K&znč a reči, I. je izšel že 1. 1831.). Razen tega vemo, da je KoMr „Staroitalijo slavjansko11 končal že leto pred ogrskim ustankom3), in on sam navaja razen nje v svojem „curriculum vitae11 v začetku 1. 1849. še te-le obširne spise11 in zbirke:4) Retra a jeji modly, Pamčtiny ze života J. Koll&ra (izdane potem pod naslovom Pameti), Sbfrka prislovi a pohcidek slovenskych, Sbfrka nejstar-šfch psanych listin na Slovensku z 14., 15. a 16. stol. Dodajmo še k temu, da si je Kollar šele v to dobo stvaril pravo domače ognjišče: „Slavina hči11, ki mu je že pred 1. 1832. pisala pisma s slovanskega neba, našla se je zopet na zemlji; bila je sicer praktična, varčna, naravnost škrtava Nemka brez širokega obzorja, ali bila je Kollarju dobra družica ter ga je sedaj iskreno ljubila in spoštovala. Kollar je bil z njo srečen, kar lahko sodimo po njegovih pismih, ki jih je ji pisal z Dunaja, ko je še ona v Pešti čakala rešitve njegove osode; posebno veselje pa mu je delala jedina hčerka Ludmila. Res pa je, da se je Koll&r izpremenil, in da mnogo toži. Najprej gaje zapustila njegova velika tolažnica — poezija. Zakrivile so to razne okolnosti. Kollar je bil popolnoma liriške narave, in ko je izpel srečo in nesrečo svoje ljubezni, bil je tudi konec njegovemu umetniškemu pesnikovanju. Okoli ‘) Slovansky Sbornik (izd. Jelinek), 1885, str. 79. V pismu na Zapa (dne 12. okt. 1839) pravi sicer, da Se ima dva iztisa, katera hrani kot „redkost“ za inozemstvo (Č. Č. M. 1893, 184). 2) Gl. moj članek o Kollarjevi vzajemnosti v „Sborniku“, na str. 202-204. a) Lanštjak, Sbornik, str. 58. 4) Sbornik, str. 280—281. sebe tudi ni imel ljudi, ki bi mu prinašali nove ideje in se sploh mogli ž njim o slovanstvu, kateremu je svojo delavnost popolnoma posvetil, tako pogovarjati, da bi on imel od tega veliko korist. Gotovo bi se on celo drugače razvijal v Pragi, kjer bi sploh bil bliže onemu občinstvu, za katero je on pel in pisal. V Pešti je postajal vedno bolj osamljen, ker so se njegovi rojaki oddaljevali od Čehov in tako skoro in odločno pretrgali vso književno zvezo s Čehi, da Kollar že dne 14. maja 1844. 1. Stanku toži,1) da bo on bržkone poslednji Slovak, ki češki piše in se še drži češko-slovaškega jedinstva. V javnem delovanju dosegel je Koller do 1. 1833. vse, kar se je doseči dalo: samostalno slovaško šolo in cerkev. Večji delokrog za njega takrat ni bil mogoč, za uspešni boj proti madžarizaciji Slovaki kakor druge narodnosti na Ogrskem niso bili dovolj probujeni in močni. Koll&r sam je postal kakor skoro vsi nemški romantiki jako konservativen, in njegova politična vera bila je zvestoba cesarju in skupnemu cesarstvu. Na to ni vplival samo občni duh časa, ampak tudi ozir na avstrijske Slovane, ki so od prestola pričakovali izpolnjenja svojih želj in faktično tudi nahajali neko zaslombo proti fanatičnim Madžarom in proti vsegamogočni ponemčujoči birokraciji. Poslednja doba v Pešti spada že v štirideseta in petdeseta leta njegovega življenja, in tudi starost je čutil že 1. 1839. tako, da ni hotel pisati popularne zgodovine, ker bi v nji ne moglo več biti »mladeniškega duha in sloga za pomlajenje naroda.2).11 Razen tega pa je tudi sedaj večkrat bolehal, nevarno leta 1837. Že 1. 1844. ni mogel sam pisati,11) zadnje leto pred ogrsko vstajo pa je skoro popolnoma izgubil oči.4) Najbolj pa je Kollerja v pesniškem in pisateljskem delovanju oviral vendar njegov urad. Bil mu je sicer vedno važen in mil, ali baš v Pešti tako težaven in neprijeten, kakor more redko kje biti. Slovaški pridigar — toži Koll&r 1. 1841.B) — ni imel samo svoje šole in cerkve, ampak moral je imeti na skrbi in obiskovati tudi domačo, večinoma slovaško vojsko, razen tega osem različnih bolnišnic, izmed njih štiri v Pešti, štiri v Budimu; k temu še štiri jetnišnice vojaških, županij-skih in mestnih jetnikov, po tem pa različne ustave za prosjake, sirote in podobne ubožce in nesrečnike. Vsakdanji pogled na to človeško, telesno in duševno siromaštvo in nesnago tlačil je jako po svojih nagibih vedno estetičnega in z občutljivim ‘) Č. Č. M. 1893, str. 190. a) C. Č. M. 1893, str. 183. °) J. K. Sborn. str. 48. *) Tam, str. 58. s) Spisy, III. str. IV. Podobno v pismu na Stanka (12. okt. 1839), Č. C. M. 1. c. srcem obdarjenega KoMrja. V svojih „spominih“ nam sam pravi:1) . . „Moj stan, moje delo in okolnosti niso bile prijazne pesniškim mislim in izlivom. V Pešti, v mojem uradu se je često dogajalo, da je bil jeden stavek ali pa jedna perioda pri pismu, pesni ali pa pridigi pet in desetkrat pretrgana s trkanjem na duri najrazličnejših prišlecev in najgrših prikazni, bili so celo ne dnevi, ampak celi tedni, ko zaradi pritiska ljudi, kopice uradnega dela, semenjskega šuma in krika nisem mogel vzeti niti peresa v roke." Tako omikan in za svojo vero in cerkev resnično vnet duhovnik bi proti vsakdanjim neprijetnostim svojega urada lahko nahajal tolažbe v višjih cerkvenih poslih, ali baš ti so mu še bolj grenili življenje. Madžarizacija se je v cerkvi širila vednč bolj in bolj. L. 1840. moral je sam Kollžlr kot senior podrejenim mu duhovnikom zapovedati, naj pišejo vse matice madžarski. Na konventih,2) kjer se je razpravljalo o najvišjih cerkvenih interesih, postali so Slovaki, ki niso znali madžarskega jezika, prazni figuranti in nemi poslušalci. Kdor je najlepše znal madžarščino, bil je največji protestant, če tudi nikake vere ni imel. Ko je generalni nadzornik evangeliških cerkev na Ogrskem grof Karl Zay Kollarja dan pred odhodom na pot 1. 1841. obiskal, da ga pregovori, naj ostane vendar na konventu, na katerem bo razgovor o zjedinjenju kalvincev z evangeliki, in naj latinski govori, trudil se je tudi tako visok dostojanstvenik zastonj: KoMr ni hotel, da bi se mu Madžari smijali ali pa ga obžalovali; in kako bi naj govoril tam, kjer ne umeje zapisnikov in govornikov? Sploh pa je bil proti takemu zjedinjenju obeh cerkev, katero so Madžari želeli le zaradi tega, da bi mogli tem laže madžariti Slovake. Neizmerno ga je bolelo, da je protestanska cerkev na Ogrskem prešla popolnoma v roke advokatov, kajti v slabše ne bi mogla priti. Ognjevit in oster govor proti madžarskim težnjam v cerkvi imel je na generalnem konventu 1. 1842; dal ga je natisniti v Gajevih novinah v Zagrebu. In v čem je iskal Kollcir sedaj tolažbe proti vsem bridkostim? Kakor prej, v naravi, posebno na samotnih sprehodih,3) in pa v arheologiji. Ko ga je zapustila poezija, ostal je zvest drugi tolažnici, za katero sta se v Jeni navduševala s prijateljem Clemenom. Za Kollarja starinarske študije niso bile nič novega, pač pa se jim je popolnoma posvetil že v prvi pe-štanski dobi, v drugi polovici dvajsetih let.1) Koll&r pa je ostal tudi v svoji znanosti pesnik in k temu še fantastičen romantik, ') Pamžti, str. 209. a) Gl. Spisy, III. str. IV-VIII. “) Pamčti, str. 269—270. 4) Prim. Pastrnek, I. K. Sborn., str. 23.'!. ki je fantastične vzore nemške romantike še prekosil. Posebne čudeže je delal v etimologizovanju, ki je vse njegove stari-narske in zgodovinske spise popolnoma pokvarilo in zakrivilo, da je iskal in našel povsod Slovane. Našel jih je tudi ne samo v gornji Italiji, ampak po vsem Laškem in celč Švicarskem. Prvikrat 1. 1841. zašel je k tem našim prednikom slučajno. V naših Brežicah je živel nadzornik mejne straže Vincenc DoležAlek, ki je Kollerja povabil na svojo svatbo, ker ga je bil pred nekoliko leti v Pešti spoznal pri svojem bratu, ravnatelju zavoda za slepce. Koll&r je porabil to vabilo, da se umakne baš se bližajočemu konventu, z namenom, da bo potoval še dalje. Sprva je pričakoval, da so bili samo stari Veneti Slovani, kar so pred in za njim tudi drugi ljudje mislili, ali kmalu je bil prepričan, da so Volski (od besede: vol!) Etruski (od besede: tur!) in sploh vsi staroitalski narodi bili slovanskega rodu. L. 1844. je zaradi tega v drugič potoval na Švicarsko in na Laško, da nadaljuje svoja odkritja. ,Cesto-pis druh^‘ se že končuje s „pesnijo mladega Laha o slav-janskem narodu“, ki slavi svoje slovanske očete! Za podobne in za svoje mitologične fantazije Koll&r seveda ni našel mnogo vernikov, niti pri čeških učenjakih ne, katerih pohvala bi ga bila najbolj veselila in spodbujala. Zdi se mi pa, da je Kollar baš zaradi tega tem bolj zabredel v svoje sanjarije, ker mu tudi javno niso nasprotovali. Priznanja pa bi bilo KoMrju posebno v poslednjih letih njegovega bivanja v Pešti treba. Že 1. 1837. je njegov spis o vzajemnosti slovanski razburil Madžare in Nemce, ki so se prestrašili „panslavizma“. Mladina je pred njegovim stanovanjem priredila demonstracijo, njegovo ime so grdili in vlačili po časnikih, ni bilo sredstva, ki bi se ne porabilo proti „revo-lucijonarju in izdajici domovine'1. Če se niso mogli na njem maščevati, zatirali so njegove vernike, odganjali jih iz službe, iz društev in cehov. Tudi ob povodni leta 1838. moral je mnogo trpeti kot razdavatelj darov učeče se slovaške mladine požunske. Vendar vse to je še Kollar prenašal, kajti sam pravi, da je živel v Pešti „skoro trideset let dosti mirno in srečno"1) Spoštovali in ljubili so ga tudi Nemci,2) njegovo prijateljstvo so iskali tudi Madžari, med njimi sam plemeniti madžarski mecen Štefan Sz6chenyi, ki je sovražil tlačenje narodnosti in prerokoval pogibel nasilnemu zistemu, ki je zavladal v madžarski politiki pred 1. 1848. Od Madžarov L. Haana in Kert-benyja, po pravem Benkerta, imamo tudi takratne spomine o KoMrju, kakršnih nam niti njegovi rojaki niso zapustili. ') Sborn., str. 278. 2) Tam, str. 59. Zunanjost Koll&rjevo nam slika Kertbeny tako-le: „13ilje nizke postave, drobne rasti; imel je visoko čelo, malo plešo na glavi, koničast nos, bistre, pronikave oči; brazde okoli ust dodavale so njegovemu obličju energičen, moški izraz. Nosil je dolgo temnorjavo suknjo in čižme. Ne morem soditi, na koliko odgovarja resničnosti oljnata slika Mih. Barabžša1) z 1. 1838. in gotovo boljša Liederova2) z 1. 1850., ki je lastnina evangeliške cerkve v Pešti. Na tej se kaže Slovak ne samo z visokim, ampak tudi z velikim okroglim čelom, ali lice se mi zdi preveč oglato. Mojim pojmom o Kollarju je najbližja podoba v IV. knjigi „Spisov“. Neznosno je postalo Kollarju življenje v Pešti šele v poslednjih letih, ko se je javno postavil proti Kossuthu, Pulsz-kemu in drugim Ultra-Madžarom. Bil je razkričan kot črno-žoltec, in preganjali so ga s ponočnim krikom, z brezimenimi pismi, v katerih se mu je grozilo, i. t. d. Ko je Kossuth, ki je vsaj deloma bil Slovak po rodu in gotovo slovaški znal, ali vendar ni hotel o nemadžarskih narodnostih niti slišati, ovla-dal ogrski državni zbor, bil je KollAr izstavljen različnim napadom in uličnim insuUacijam. Nekoč se je zbrala pred evangeliško faro taka množica, da so vojaki šele takrat napravili mir, ko so zastrelili nekaj nemirnežev.8) Celo izvrševanje njegovega urada se mu je zabranjevalo. Ko bi moral 1 1848. govoriti pri pogrebu nekega mladeniča, prišla je k njemu de-putacija 15 — 20 juratov in študentov „v imenu vseučiliščne mladine", da protestuje ne samo proti temu pogrebnemu govoru, ampak sploh proti vsem slovanskim pogrebnim obredom v bodočnosti, ker je pre v Pešti prepovedano vsako slovansko govorjenje in petje.1) V marcu istega leta napravila mu je madžarska mladež mačjo godbo, s kakršno so ga bili nasprotniki tudi že prej častili, n. pr. po izdanju spisa o slovanski vzajemnosti, ter mu pobili okna Kollar je z rodbino preživel grozne muke. Dan in noč je bila njegova hiša pod stražo. Potnega lista na pot v Weimar niti njegova žena ni dobila, dasi je prosil zanj sedemkrat. Ko so Peštanci delali zgradbe proti cesarskim vojakom, moral je tudi Koll&r dvakrat zapeljati gline na nasipe,5) kar so mu mnogi rojaki računili za morebiti jedino slabost v življenju, in po pripovedi svojega kaplana nosil je tudi madžarsko kokardo,0) da se izogne neprijetnostim. Njegov položaj je bil od dne do dne gorji, Kossuth ‘) Posneta na čelu „Sbornika“. '-1) Posneta tam na str. 173. *) Jakubec, 0 životč a piisobeni I. K., str. 42. *) Sbornik, str. 278. 5) Tam, str. 46. sam mu je grozil v pismu. Kakor drugi narodnjaki, bil je nazadnje tudi on zgrabljen in vržen v ječo, iz katere so ga v spomladi leta 1849. osvobodile cesarske vojske, ko je padel Budim. Kolldr na Dunaju.1) (1849 — 1852.) Leta 1848. vzdramili so se tudi avstrijski Slovani iz političnega spanja, oklepali se cesarskega doma in pričakovali od ministerstva Schvvarzenbergovega ravnopravnosti. Dogodki so avstrijske državnike res prisilili, da so se začeli ozirati po dinastiji zvestih narodih. Kar se Slovakov tiče, podpirala se je na najvišjih mestih misel, naj se Slovaško izloči od Ogrske in naj se mu da neka samostalnost. Vladi je bilo zaradi tega treba zaupnega moža, in gotovo je bil za to ulogo v prvi vrsti Koller poklican: užival je med Slovaki največ spoštovanja in važnosti, dokazal je v težki dobi zvestobo dinastiji ter bil zrel mož zmernega političnega mišljenja. Da bi pa bivši pesnik in sedanji arheolog, zaljubljen najbolj v stare Slovane in še take, katerih nikoli ni bilo, bil stvarjen za politika in državnika, ne bi trdil. Hvali se sicer že dne 13. aprila — na Dunaj je prišel dne 23. marca — v pismu svoji ženi2): „Ich habe mich in das Politische so ziemlich hineinstudiert, und die Sachen gehen leichter als anfangs“, ali kako naivne pojme je imel o državnih rečeh, dokazuje pač najlepše s tem, da se je podpisoval „Vertrauensmann des k. k. Ministeriums in ungarisch-slavischen Angelegenheiten11 in da mu je bil tak zaupni mož „wie man hier sagt Ministerial-Rath“.8) Sicer pa je navzlic temu tudi skoro opazil4): „Es herrscht hier kein giinstiger Geist fiir die Slaven und das Slaventhum; man thut nur, was man muss“. Vidi tudi, da ministerstvo, ki ima nekaj izvrstnih oseb, ne stoji na trdnih nogah, in bil je v skrbeh, da ga ne izžamejo kakor citrono in potem zavržejo. Že prvi teden je delal „dan in noč kakor bivol", dobil sicer takoj „papir, tintnik, škarje, vosek, voščene sveče, nož, peresa i. t. d'“6) od ministerstva zastonj, ali dnevnice od 4 — 5 gld. šele čez jeden mesec, še menj pa je ministerstvo 1 Gl. o tem v Sborniku članek Jos. Karaska (na str. 62—77) in „Drobnt5 vzpoimnky“ Zdenke Šemberove (na str. 78—81). Posebno zanimiva pa so pisma, katera je pisal Kollar svoji ženi z Dunaja 1. 1849., objavljena v »Časopisu Českeho Museum“, 1. 1893., str. 194 - 204. a) C. Č. M. 1893, str. 203. ") Tam, str. 195. *) Tam, str. 198. Tam, str. 199. vedelo, kje ga naj namesti. Seveda bi bilo najbolj primerno, da bi ga bili krogi, katerim je vendar bilo treba zaupnega moža, ako so resno mislili na dosleden prevrat v politiki nasproti Slovakom, ne samo za nekaj tednov spravili v kako ministerstvo. Koll&r gotovo ne bi bil niti zahteval, da napravijo iz njega pravega „ministerskega svetnika" ! Vendar to jim, kakor se mi zdi, niti ni na misel prišlo in bržkone tudi ne bi bilo obveljalo, ker bi bilo nasprotovalo birokratičnim tradicijam. Po takem so mislili na razne druge službe na Dunaju in mu ponujali tudi mesto knjižničarja v Olomucu! Kollar sam, ki je zapustil v Pešti precej dobro mesto, akoravno mu tega ni bilo treba, je na stara leta premišljeval, ne bi li se dalo v Pragi kaj zanj najti. Nazadnje so napravili iz njega oficijalnega učenjaka, za kar je bil najmenj sposoben. Na srečo je bil že pred njegovim prihodom imenovan Miklošič za profesorja slovanske (splošne) literature, („katero mesto bi bilo prav za prav za mene primerno”.1) Bila je torej osnovana še druga slovanska stolica, in Koll&r je postal izredni profesor slovanske arheologije. 0 tem more biti danes le jedno mnenje, katero je Jagid najbolje izrazil rekoč,2) da je Kollčlr kot profesor slovanske arheologije bil anahronizem. Druga taka za slovanstvo iluzorična pridobitev bila je državna in akademijska velika podpora za njegovo fantastično „Staroitalijo slav-jansko“. Vendar se mora omeniti, da sta jo akademiji predložila Šafafik in Palacky3) in grozila, da izstopita iz akademije4), ako ta ne izda Kollarjevega dela, s katerim po svojem prepričanju tudi onadva in mnogi drugi Čehi nikakor niso bili zadovoljni. Žalibog je bilo to skoro vse, kar so Slovaki dosegli po Kollerju, ker skromni uspehi v šolstvu — pazilo se je nekaj več na češčino posebno v srednjih šolah — trajali so prav kratek čas, blizu dve leti. Ministerstvo je predložilo Kollarju štiri vprašanja: 1. Kaj je treba na Slovaškem takoj storiti, da bi bili Slovaki prepričani, da je njih narodnost z ogrsko (t. j. z madžarsko) ne samo teoretično, ampak tudi praktično ravnopravna. 2. O organizaciji protestantske cerkve na Ogrskem in plačah njenega duhovništva. 3. Uvedenje občinskega reda na Slovaškem in k temu potrebno razdeljenje te dežele na okroge in okraje. 4. Kakih sredstev je treba, da bi bila slovaška narodnost v bodočnosti proti madžarskim pretiranostim zavarovana ? Končno, kaj je treba ustanoviti v šolah? >) Tam, str. 198. a) Archiv f. slav. Phil. XVI. 294. ») Č. Č. M. 1893, str. 201. 4) Sbornik, str. 70. Obširni KoMrjevi odgovori na ta vprašanja se nahajajo danes v rokah barona Helferta, ki je bil že po KoMrjevem resničnem mnenju desnica grofa Stadiona1); ali iz tega tudi smemo sklepati, da KoMrjeva mnenja niso bila oficijalno ministersko gradivo, ampak samo za informacijo obeh Slovanom res pravičnih in naklonjenih mož. Koller se torej ni zastonj bal Stadionove bolehnosti, ker njegov odstop bil bi »udarec za mene in za državo".2) Trudil se je pošteno, ali o uspehu ni vedel ničesar: „Bil sem — pravi sam3) — v takem položaju, kakor nikoli v življenju. Zahteva se odkritosrčnost, in ako povem resnico v svojih mnenjih in delih, prihajajo zopet z desnice in levice „allerlei Bedenklichkeiten und furchtsames Rucksichteln". Zahteval sem, naj se imenuje poseben cesarski komisar za Slovaško in odpošlje kar najhitreje, da ljudstvo pomiri in uvede red: misel je ugajala, sedaj pa je vprašanje: koga? Jaz sem predlagal Čeha (Braunerja) ali Hrvata (Kukuljevica), ali za to hočejo imeti na vsak način vojaka. Dobro, ali trudil se bom, da se mu doda vsaj civilni svetnik.tt Radikalnih izprememb na Slovaškem pa gotovo ni imel v misli. Bach je sicer sumil, da hoče Kollar zliti svojo domovino s Češko in Moravo, ali on sam temu oporeka (v pismu na Kampelika z dne 11. novembra 1849.4) Kollarjeva mnenja o organizaciji šol v monarhiji, posebno pa na Slovaškem, in o organizaciji protestantske cerkve na Ogrskem dobil je Jos. Kar&sek od barona Helferta v pregled, ali v „Sborniku“6) je objavil žalibog večinoma samo zaglavja vsebine obeh spisov,") tako da ne morem o njih vrednosti soditi. Gotovo je bil Kolkir za šolstvo, posebno za ljudsko, jako kompetenten mož, ki se je od mladih let vedno in marljivo za nje zanimal. Da se je postavil na vzvišeno, filozofsko stališče, vidi se iz tega, da je delil štiriletno ljudsko šolo v „ Anschauungs-, Nachzeichnungs , Begriffs- in Reise-Schule“7). V meščanski šoli naj bi se v tretjem oddelku (Wissenschafts-schule) učila popularna filozofija in pravna znanost. Za vse srednje in višje šole zahteva telovadbo. Seveda se otroci morajo učiti v materinskem jeziku; na manjšine se mora ozirati, posebno pri veronauku. Treba se je pa držati bolj skupnega, književnega jezika, katerega Čehi že nekaj stoletij rabijo (v tem je tudi dosegel uspeh, če tudi le za kratko dobo). Slo- ‘) Č. Č. M. 1893, str. 201. 3) Tam, str. 203. s) Tam, str. 197. 4) Sbornik, str. 196. 5) Str. 63-06. °) Izdala ji bo češka akademija znanosti in umetnosti. ’) Ni li tukaj vpliv pedagogike Goethejevega romana „Wilhelm Mei8ter“ ? vanskega romantika pa nam kaže, ko zahteva za tretji oddelek meščanske šole „popolno znanje materinščine in nje primerjanje z ostalimi narečji in jeziki, za drugo leto višje gimnazije pa literarno zgodovino in mitologijo. Leta 1849. deloval je tudi v komisiji, ki je sestavljala juridično-politično terminologijo za slovanske jezike v Avstriji. Trudil se je, da so se ozirali v nji tudi na posebne slovaške izraze, in pokazal se je tudi v pisavi konservativca, ker je branil w in au namesto v in ou, proti čemur se pa je odločno postavil Šafafik. Za KoMrja je pa imela preselitev na Dunaj glavni pomen vendar v tem, da se mu je izpolnila želja, katero je večkrat izražal. Že 1. 1824. je moral misliti na kako vseučiliščno stolico, ker mu Jungmann (22. sept.) želi ironično sreče; potem bi bil hotel biti profesor vsaj na kaki gimnaziji (gl. pisma na Kopitarja) in še pred odhodom na Dunaj se je pogajal s Hrvati, ne bi li mogel pri njih slovanskih starožitnosti predavati.1) Sedaj pa je imel na samem Dunaju stolico baš za svoje fantazije „o umbrijskih starinah in napisih . . v zvezi s staroslovenščino“, o slovanskih starinah v Severni Nemčiji, posebno o malikih z Retre in Prilvice in njih zvezi z zodiakom indijsko-egiptskim (!). Vendar samo z dobro voljo Kollarjevo slušatelji — bilo jih je 5-8 — že takrat niso hoteli biti zadovoljni, in „Vesnau (1851, str. 336) pravi, da ga je moralo boleti, „ker še ni prišla doba, v kateri bi naši sinovi s hrepenenjem hodili v hram slovanske vzajemnosti ter se čudili ostankom bivše slave in velikosti narodne umetnosti in omike“. Kar&sek je še našel jednega iz Kollarjevih slušateljev, mornarskega nadkomisarja Fr. Hiibschmanna, ki mu je pripovedoval, da je Kollcir bil dijakom bolj prijatelj kot učitelj; navadno je predaval na pamet in pri tem citiral cela mesta latinski, grški in nemški. Govoril je navdušeno, odkritosrčno in prijetno, tako rekoč po sosedsko. Posebno rad je etimolo-gizoval in pri tem vse dokazal; o jedni besedi pa je govoril pol ali celo uro in jo prenarejeval tako dolgo, dokler oblika ni bila slovanska. K predavanju o „Libušinem sodu“ in pesni o Igorju, ki bi gotovo bolj zanimala, ni več došel. L 1850. odpotoval je v Meklenburg, kjer se je celih devet tednov ukvarjal z retranskimi maliki,2) ki so toliko zanimali nemške in slovanske učenjake. Ne smemo se čuditi, da je po takem tudi Kollar hrepenel, da vidi te ponarejene bogove8) iz 17. stoletja, in obrnil se je že iz Pešte (15. marca 1849) ‘) J. K. Sborn. str. 67. 3) Pr. Vondrak: 0 Kollarovč dlle „die Gotter Rctra’s“. Sborn 243-246. a) Jagic, Arch. f. slav. Phil. V. 193—215. do meklenburške vlade za podporo. Veliki vojvoda, posebno pa ruska velika kneginja Helena, in veliko vojvodski knjižničar Gentzen šli so Kollerju z velikim veseljem na roko, da bi se proslavila njih lastnina, in veliko delo, katero je Koll&r pripravljal o teli malikih, bilo bi tiskano z znatno podporo (2000 tolarjev) velike kneginje. Bilo je večinoma že tudi dokončano, saj je Koll&r navaja med svojimi starinarskimi deli že v „Čurriculum vitae“ 1. 1849., ali po njegovi smrti ni izšlo, ker vedno preračunjajoča vdova ni zaupala velikovojvodskim posrednikom. Zadnja leta svojega življenja trudil se je z dokonča-vanjem in tiskom svoje velike „Staroitalije slavjanske“, ki je, cesarju posvečena, tiskana in založena od državne tiskarne s podporo dunajske akademije, prišla na svetlo šele v poslednjih dneh meseca aprila 1853, tako da Koll&r ni več videl popolnoma dovršenega dela, sadu svojega večletnega ogromnega truda. Kollikjeve zasluge odličil je cesar Franc Jožef 1. 1850. s svojim redom, ko so po Bachovi želji dobili rede tudi Ša-faffk, Vuk in dr. Danes se blišči Kollftrjevo ime poleg Kopitarjevega med nemnogimi drugimi slavnih učenjakov v zlatih črkah na deski filozofske fakultete dunajskega vseučilišča, kar je res velika čast. Spominsko desko ima KoMr tudi v Jeni. Po nadpisnem listu „Staroitalije slavjanske" bil je doktor filozofije (odkod? bržkone častni doktor kakega vseučilišča), častni ud društva češkega muzeja, ud društev znanosti v Pragi in Krakovu, častni ud zgodovinskih in arheologičnili društev v Zagrebu, Štetinu, Moskvi in Odesi, društva srbske slovesnosti v Belgradu. V neki apokrifni oporoki1) govori se tudi o zlati medalji cesarske ruske akademije (z 1. 1837 ?),2) kar se bo bržkone dalo potrditi. Na Dunaju je seveda pevec „Slavy Deere", prerok slovanske vzajemnosti in zaslužni rodoljub užival veliko spoštovanje med Čehi in drugimi Slovani, ali bil je že utrujen od bojev v Pešti in vedno zakopan v svoje slavistične študije, tako da ni mnogo hodil v slovansko društvo, ki se je najrajše shajalo v Gerlovicevi kavarni (na Bauernmarktu), v kateri je bival vsak dan tudi Vuk Karadžid, ali pa v češko, ki je imelo svoje navadno središče pri A. Šemberi, profesorju češkega jezika in literature. Dunajski krog zmernih Čehov začel je 1. 1850. izdajati „Videfisky Dennlk“, ki je bil v prvi vrsti naperjen proti delavnosti darovitega in znamenitega žurnalista Hav-lička Borovskega, doktrinarnega liberalca, ki je združeval sorodne življe proti radikalcem in konservativcem pod geslom : ') Gl. Sbornik, str. 74. 3) Pr. Jakubec, 0 život a pusobeni J. K., str. 44. narodnost, demokracija in federacija.1) Pri tem danajskem dnevniku, katerega pravi uredniki so bili (za zunanji svet Jan Votka, bivši radikalec) Jož. Jireček, poznejši minister, in vitez A. Beck, poznejši dvorni svetnik in ravnatelj državne tiskarne, je med zunanjimi sodelavci poleg znamenitega zgodovinarja VI. Tomka bil tudi Kollar.2) Ako govori Tuma v svojem tendencioznem delu o „oblomljenem dunajskem profesorju1*, ni pravičen Kollarju, ki je bil že davno prepričan konservativec in baš nezlomljen značaj. Moško značajnost je tudi vedno priporočal svojim rojakom, posebno mladini, in svaril pred prenapetneži,8) o katerih je sodil, da jih praktično življenje najprej izpremeni v ničvredneže. Ne smemo tudi pozabiti, da je Kollar iz popolnoma naravnih uzrokov moral biti dosti bolj skromen, nego so mogli biti že takrat napredni Čehi: siromašni Slovaki niso imeli nikakih zgodovinskih tradicij ter so se navduševali samo za narodnost in neko nejasno vseslo-vanstvo, Čehi pa so se s prvih početkov svojega narodnega gibanja opirali na slavo in zgodovinske pravice svoje kraljevine, zaradi česar so bile njih težnje že po svojem jedru popolnoma drugačne. Kar se Kollerja posebe tiče, vidimo, da se je njegov položaj neizmerno izpremenil: prej je bil zatiran, večkrat celo v nevarnosti in brez zaslombe med svojimi rojaki, sedaj pa je zanimal odlično mesto, živel mirno v svojih idealih in imel okoli sebe lep krog vplivnih in časti vrednih čeških rodoljubov. Popolnoma naravna je bila torej njegova želja, naj napreduje češki narod korak za korakom. Da se je v svojih nadah zmotil, ni on kriv; zgodilo se je to tudi ljudem, pri katerih je bilo več politične bistroumnosti in skušenosti, nego je je mogel imeti Koller. Poslednja leta tekla so mu torej precej blaženo. Velikega pesnika so imeli povsod radi, ali pravili so, da je „podivin“ (posebnež) s svojimi Slovani. O teh pradobnih ljubčkih po neslovanskih krajih je vedno govoril, ali ni prenašal ugovorov, tako da se je zaradi njih s samim Šafafikom in Palackim večkrat posvadil. Med svojimi ožjimi rojaki Slovaki pa ni imel mnogo prijateljev, kajti sedaj so se posebno nanj jezili, ker je s svojim vplivom za nekaj časa vrinil češčino v šole. Tako je tudi njegovo živo slovanstvo bilo idealno, ali to je ljubil z dušo in telesom. Velika žalost je torej ogrnila dunajske Slovane, Čehe in ves slovanski svet, ko je preminil 24. januarja 1852 v 59. letu svoje starosti pesnik, kateremu so zapisali na spomenik res zaslužene besede: ‘) H. Tuma, Karol Havliček Borovsky, str. 263—265. 3) Tam, str. 386. !l) Gl. Sojka, Naši mužovc, str. 126, Č. Č. M. 1893, str. 195, Sbornik str. 55—56 (pismo z 1. 1840). Jsa živ v srdci celtf narod nosil; zemfev žije v srdci nilroda celtiho. KoMr počiva na Dunaju na pokopališču St. Marksa, ne daleč od Kopitarja, Vuka in drugih slovanskih mož, kjer češka društva vsako leto o vseh svetnikih venčajo njegov grob, katerega kaže prav lep spomenik s Kolarjevim bronzovim medaljonom in liro, črez katero je povit trak z napisom „Slcivy Dcera“. Ker bo pa pokopališče opuščeno, premišljevalo se je že mnogo, naj se KoMrjeve kosti položijo v Pragi k telesnim ostankom drugih čeških velikanov, ali to ne bo mogoče, ker je bila izrečna želja Kollarjeve vdove, naj ostane njen mož tam, kjer počiva; bila je prepričana, da se bodo dunajski Slovani vedno z ljubeznijo bližali Kolarjevemu grobu. Pesnik bo po takem prenesen na centralno pokopališče. Naloga Čehov in tudi drugih Slovanov bo, da se to zgodi na dostojen način in da bodo tudi skrbeli za primerno gomilo, h kateri bodo romali še pozni slovanski rodovi. KoMrjeva vdova je ostala še deset let na Dunaju in je najrajša občevala s prijatelji svojega moža. Češki se nikoli ni naučila, ali razumela je vsaj kuhinjsko češčino. S svojo hčerko Ludmilo, ki je govorila češki z nekaterimi slovaškimi posebnostmi, v mladosti pa se bila sploh samo slovaščine naučila, hodila je večinoma v slovansko društvo. Vendar „Slavina hči“, o kateri Kollžir poje, da mu je ž njo boginja slovanstva nagradila vse na Saksonskem od Germanije uničene otroke, vrnila se je nazadnje v svojo domovino, v Weimar, ker se je Koll&r-jeva jedinčica 1. 1862. tam zaročila, ko je obiskala svoje sorodnike. Na Dunaj se je vrnila od I. 1863. še trikrat, da vidi grob svojega moža in zveste prijatelje. Spoštovala je neizmerno „velikega Slovana", ki nikoli ni zahteval, naj ona postane Slovanka, in zanimalo jo je, kaj se godi v slovanskem narodnem življenju. Pošiljala je na tihem profesorju Šemberi peneze, s katerimi njy podpira po zimi dijake, ki posebne pridno obiskujejo predavanja o češkem jeziku in literaturi, na dunajski protestantski bogoslovski fakulteti pa je ustanovila štipendijo na spomin svojega moža. Ime „Sl&vy Dcera“ nosila je na Dunaju v slovanskem društvu Kollclrjeva Ludmila, ki je bila okrasa sijajnih slovanskih plesov in velikih zabav. Po očetu je podedovala vse njegove estetične naklonjenosti, bila jako omikana in dobra gospodinja, tako da je marsikatero moško srce hrepenelo po Kollclrjevi jedini hčeri. Vendar šele v Weiinarju podala je svojo roko v isti cerkvi, kjer sta bila pred 28 leti poročena Koller in njegova Mina, prof. dr. E. Schellenbergu, sedanjemu tajnemu svetniku, visoko omikanemu možu, ki je sam izdal pesni in napisal pred leti veseloigre, ki so se s pohvalo igrale. Svojo mater (umrlo dne 13. oktobra 1878) preživela je Koll&rjeva hči samo za devet let. Obe počivata na pokopališču v Weimarju. Zapustila je možu sina in dve hčerki. Telesno živi torej Koll&r dalje zopet na tujem, kjer se hrani v rodbini in okolici spoštljivo spomin nanj v pismu in v ustnem predanju,1) slovanstvu pa je ostal le njegov duh. ') Ko so na Ogrskem žandarji odganjali Kollarjeve Cestilce od mesta, kjer je stala njegova rojstna hiša, slavili so ga Nemci v Thiirin-genu po predlogu pastorja Bankvvitza, Schmidtovega naslednika v Lobdi. Weimarski in jenski listi so vabili k tej slavnosti in pisali o slovanskem pesniku, Bankvvitz pa je govoril o Kollarjevem življenju, pomenu in dotiki z mestom Lobdo. (Jakubec, Naše doba, 1. str. 112.) ^mniriTiririiiiiHiiiiiiiiiiminHiMiniiiiHiiiiiinnnmnnnimMiiiinimniirfininimiiiimiiiminiiiiiiriiiiiiiinuuiiiiiniiimuiinuiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiniiiiTniuiiiriTiriiiiuirinTninriiTiTiiTTirirniin'?; innnmmninmmMmimiiE JI It Slovenske narodne vraže in prazne vere, primerjane drugim slovanskim in neslovanskim. Spisal J. Navratil. 6- dalje iz Letopisa 1892, str. 121—177. Mavra ali mavrica. idi: božja mavra, božji stolec, „stol božji" (Kobar.), božji ali nebeški lok (kor.). ,kanica‘ (ogr.-sloven.) t. j. tkanica (pas) i. t. d.; stslov. daga = nsl. doga1) hrv. ali srb. duga, r. raduga, mrus. duha, č. duha; p. t§cza. Kjer „božja mavra“ vodo pije,2) ondi je jedna vreča denarjev in jedna vreča uši; kateri se po golih kolenih tjekaj priplazi, dobi oboje. (Motnik. Zap. g. K. Križnik.) — Tam, kamor se mavra oprS, nahaja se zlata skledica. („S1. Glasn. “ 1862; str. 97.) Jako podobna je prvi in drugi slovenski veri — nemška, ki veli, da se nahaja tam . . zaklad ali zakladov, a posebno zlata skleda („goldene Schussel11, „Regenbogenschussel“). Grim „D. M.v“ II3, 694; W. II. str. 88). Češka vera govori samo o .zakladu1. (Ččm. 1854; 547.) Po drugi slovenski veri posuši se pa do čistega drevo, trava, mesto i. t. d., kamor se mavrica opr6. („S1. Glasn." ondi.) Serbi-Lužičani pravijo: Kedar pokaže kdo mavrico s prstom, izgine pri tej priči (Veck. 478). Po češki veri odpade takemu človeku prst, zato ker sedi na mavri kot na prestolu ‘) Po prvotnem pomenu: „doga“ (pri sodu), Daube, Fassdaube. a) Zato so ji nekdaj na Kranjskem in Koroškem nadeli tudi: „pi-javka“. (Dalm. in Gutsm.) Devica Marija (Ččm. 1853; 490), ali ga pa ubije strela (Grohm. 41); po moravski mu pa odbije prst Bog. (Časop. mat. mor.“ 1892; str. 82.) Srbska „Da muško1) prodje ispod duge, postalo bi žensko, a žensko da prodje, postalo bi muško“ (Vuk. „rječn.“ 143 pod bes. jut n (duga). V „Eddi“ zove se mavra „nebeški most“, po katerem hodijo bogovi. (Grim. „D. M.“ II3, 694.) Tudi nekdanjim Indijancem bila je mavrica „devajas panthas“ = deorum pons t. j. bogovski (božji) most. (Web. „Ind. Stud.8 396.) Koroški Slovenci mislijo, da bode na tem Kristus sed61 in sodil na sodnji dan. (Rož. Zap. K. Pečnik.) Prim. tudi „Črtice“ 96 in Trstenjakov spis „o mavrici ali božjem stolcu11 (Sl. Glasn. “ 1862; str. 94). Hrvatska (Varaždinska): „Ono bielo, što je na duzi [dogi], znači kruh, crleno [rdeče] znači vino, zeleno znači zeleno žito, raž i pšenicu („Arkiv“ 1863; 256). Poljaki pravijo s Slovenci vred: Mavra vodo pije. Prim. tudi „ Časop. mat. mor.“ 18‘J2; str. 92 in Tylor p. b. „Regenbogen“. O drugih usodnih znamenjih. Po tisti sapi, ki brije na sv. večer o polnoči, ravna se vreme vse leto. (Zatičina; p.u. p.) Če piše zelč veter, mislijo Slovenci po vsem Kranjskem, da se je nekdo obesil. Tako tudi štaj. Slovenci. („Črtice“ 247.) Taka ali mah drugabna vera je tudi po Moravskem in po Češkem („Hvčzda“ 1863, str. 61; Grohm 35) ter skoraj po vseh nemških krajih. (W. 1869; str. 184.2) Leta 1853. srečal sem bil pa v Metliki o silnem vetru nekega Belega Kranjca, ki je, gredoč mimo mene po veliki cesti proti Novemu mestu, rekel na glas: „Je li se zmija obesila, ka li?“ Še nikdar poprej nisem slišal med Belimi Kranjci besede „zmija“, ki znači Hrvatom in Srbom to, kar Slovencem „kača“. Sodim pa, da znači „zmija“ v navedenem izreku belokranjskem uprav to, kar staroslovenski „zmij“ = zmaj. Res ni strahoviti zmaj ali pozoj3) nič drugega nego izmišljena velikanska kača (hrv.-srb. „zmija"), kateri se prisvaja več glav i. t. d. ') Moški (mož). *) Vse kaže, da so se Slovani te vraže navzeli od Nemcev. (Gl. Grohm. 35, § 196, op.) 3) Drache, Lindwurm. (Iz le-te nastale so tujke: lintvern ali lintvorn, tudi lintver, lintvert, lintvor in lintvur.) V nekem kraju na Češkem mislijo, da je v vetru zmaj, ki Mta po zraku ter ga kuži s strupeno sapo . . . (Grohm. 36). Če se vetrovi stepo, nastane toča in dež; tisti, kateri je najmočnejši, potlej sam vlada. (Rož. Zap. K. Pečnik.) Usodna znamenja po živalih. Pes. Mnogi Slovenci mislijo, da sluti (čuti ali vidi) vsak pes smrt („belo ženo“). Kedar tulijo (,, vijejo", „zavijajo“) psi po noči ali pa po dnevu okoli hiše, v kateri je kdo bolan ali pa ne, pravijo, da pomenja to smrt: „da bode skoro mrlič". (Meti. Polhov gradeč, Notranjska Bistrica (zap. vč. g. J. Bilc), Moravica (onkraj Kolpe) (p. u. p.) i. t. d. — V Pavlovcih pa trdijo, da vidi smrt samd tak pes, ki ima nad očmi bele ali rjave lise (4 oči); kedar jo zagleda začne zavijati ali tuliti, — znamenje, da bode nekdo v vasi skoro umrl, in to v oni hiši, proti katerej pes tuli. („Črtice“ 137.) Če pes tuli, z glavo proti zemlji obrnjeno, pomenja smrt; če pa gleda glava k višku proti nebu, pomenja posebno ogenj. (Rož. Zap. K. Pečnik.) Tudi v Ljutomerski okolici. („Kres“ 1886; 270.) češka vraža ujema se jako s prvo slovensko. („Ččm.“ 1856; III., 65); tako i poljska. (Prim. Kolbg XVII., cz. 2; str. 129.) Slovakom znači pasje zavijanje pred domom nesrečo, ogenj in smrt. (Dobš. 46); — Rusom nesrečo sploh, a sosebno ogenj, ako tuli pes blizu domačije. (V. Bondarenko: „Živaja Starina1* 1890. I- 114 i. d.). — V Podstenah (harv.) pa: Če pes vije [samo v selu|, onda v selu nekdo umre. (P. u. p.) Se mnogo več takih in drugačnih vraž o psu imajo Nemci.1) Zakaj pasje zavijanje znači smrt, razlagajo nemški učenjaki s tem, da so po stari (poganski) veri nemški spremljali psi Norne (Rojenice, Sojenice) ter sledili smrtno boginjo „Hello“ (skand. „Hel“). Gl. Wolf: „Beitrage 2, 415. Dasi je bil uže pri nekdanjih Indijancih „črn pes" smrtnega boga Jame (Jama) sžl (W. II., str. 33), pa se nam vendar dozdeva močno, da so se take vraže izmed Nemcev zatrosile med Slovence in druge Slovane. Prigodilo se je na Tirolskem, da so otrovali takega psa, zato ker se je bilo slučajno večkrat ,izpolnilo1 njegova „zavijanje“.2) Sova. Smrt bode — pravijo skoraj po vsem Slovenskem — tudi takrat, kedar prileti blizu kake hiše, ali kedar se ') Prim. W. I., str. 31; II. 33; Grohm 53 in 54. i dr. a) Alpenburg: ,,Mythen und Sagen Tirols.11 1857 ; 342. oglasi blizu hiše sova (oziroma: čuk). Goriška: Če pride sova blizu hiše, gotovo kdo v hiši ob kratkem umrč. (Prim. „Arkiv“ 1854; 284.) Notranjska: Če sova vpije po noči okoli hiše, bode smrt v sosedstvu. (Prim. „Arkiv“ 1863; 316.) Ako se sova ,ujeda' (cvili), bode blizu hiše ali vasi mrlič, ali pa katera druga nesreča; če pa ,uka‘, [bode] pa dobra letina, zlasti za proso in vino. Temu pritrjuje pregovor: „Spomladi sove ukajo, jeseni pa pivci“. (Motnik. Zap. g. Križnik.) Varaždinska: „Ako sova na kojem krovu [na strehi] peva, bude v oni hiži negdo vumrl.“ („S1. Glasn“. 1859.) V Skradu (tudi na Hrv") pravijo: Če ,huče‘ sova na vrtu, umre skoro gospodar. (P. u. p.). V Pavlovcih (na Štaj.) naznanja čukovo čivkanje smrt. („Kres“ 1882; 223.) Jednako v Krembergu („Črticeu 217) in v Rožu na Koroškem. (Zap. K. Pečnik.) Maloruska. Sova in čuk (,pugača) napovedujeta smrt. (Drag. 7.) Tako tudi v Ivanicgradu na Hrvatskem. („Arkiv“ 1863; 225.) Češka Sova, katera sede bolniku na okno, oznanjuje mu smrt. (Ččm. 1853; 484. Prim. tudi Krolm. 1; 263 in Grohm. 66.—67. — Poljska strinja se z Varaždinsko. (Kolbg. XVII, cz. 2; 144.) Italijanska. Ako se oglasi sova blizu hiše, pripeti se kakšna nesreča, posebno pa smrt. (Treviž, Treviso, pri Benetkah. P. u. p.) — Strinja se z nemško. (W. I.; str. 31; II., str. 117.) — Bodočo nesrečo oznanjalo je sovino skovikanje tudi uže poganskim Grkom1) in Indijancem.2) Če preteče zajec komu pot, pomenja to nesrečo. (Kranj, Dutovlje, Tržaška okolica i. t. d. Zap. f L. Žvab.) To vražo slišiš tudi med Čehi,3) Rusi in drugimi Slovani,4) Francozi, Novogrki v Macedoniji (p. u. p.) in med Nemci, da po vsi Evropi.s) ^Nesrečen bodeš na potu, ako potuješ in srečaš zajca, pa se ne vrneš; če pa srečaš volka, hajdi naprej, sreča bode s tabo včs pot.0) (Nar Dolenjsk. Zap. A. Hudovern. 1. 1878.) Prim. „Kres“ 1886; 371. Dalmatincem znači tudi veliko srečo, ako preleze komu pot — kača („zmija“). P. u. p. ') Cit. Teofrasfcov spis o značajih: 'llfhzoi ^apoocurips?; v nemškem prevodu: ,,Theophrast’s Charakterbilder" (Univ. Biblioth. Nro. 619; 29). J) Weber: „Omina et portenta str. 330. ■’) Cčm. 1853; 484; ‘) Afan. I, 642 in 646. 5) W. I; str. 31. Med Rusi je ista vera tudi o lisici. Afan. I; 644. — Pri starogršk. (torej poganskih) praznoverc.ih bila je ista vera o mački. (Teofrast 1. c.), ter je še med Slovenci v Kompoljah (p. u. p.) in Nemci. (W. II; str. 187). ") Ako te poprej ne razterga — volk. (J. N.). Z navedeno vero dolenjsko o volku ujema se tudi nemška. Volk je bil po staronemški veri „Vodanova žival“, vendar znači Nemcem včasih tudi nesrečo. (W. II; str. 185.) Uže Indijancem je nekdaj značilo nesrečo, ako je pritekel zajec v kako vas. *) Ista vraža je tudi še med Čehi. („Kvčty“ 1847; 6.) Kakor sova in čuk, tako napoveduje po slovensko-hrvatski vraži smrt tudi sraka: Če sede kam na ,hižo‘ ; ,za teden dnfj* bode v njej mrtvec, najsi je bilo ondaj tudi ,vse zdravo1. (Moravice onkraj Kolpe. P. u. p.) Po nemški vraži: Če sede sraka na hišo, umre kdo v njej v treh dneh ali skoro. (W. II; str. 188.) Goste pa napoveduje sraka Malorusom.2) Poljakom,3) Slovakom,4) Čehom, zlasti če prileti na vrt. (Ččm 1853, 488 in 1857, 279; Hrvatom na potu i kako novico, list ali pa prijatelja. („Arkiv“ 1863; 226.) Tudi Nemcem, a po različnim regetanju zdaj mile, zdaj nemile goste. (Prim. W. II; str. 188.) Kedar sede sraka na kako poslopje (hišo) in regeče nenavadno, bode v tej hiši zamera ali zdražba (»mrzutost*; „Ččm.“ 1855, 180); po nemški vraži pa ravs in kavs („Zank und Streit*). W. II. 1. c.) Na češkem jugu mislijo, da je sraka sam hudič, a zato ne j<5 živ krst njenega mesa. (Erben v „Ččm.u 1857, 279). — Po srbski pripovedki postala je sraka iz hudičevega pljunka („pljuvanke“). Prim. Vukove „Srpske nar. prip.K U Beču 1853, str. 115. Krokar (ki je bil pri nekdanjih Germanih Vodanu posvečen), znan je bil uže poganskim Indijancem kot nesrečen ptič. (Weber: Omina et portenta, 330.) Prim. tudi Grohm 65. VrAna oznanjuje s krokarjem vred bodočo nesrečo na Češkem kakor v Indiji. (Grohm 65.) Nad komer v rž, n a kvače, temu se pripeti kakova nesreča. (Ččm. 1855; 180.B) Prim. Kolbg. XVII, cz. 3; 112. ,Beli Kranjci'velijo samo, da kvaka vrana: „kvar! kvar! kvar!“ Hrvatom znači pa to „kvaranje“ res nesrečo. („Arkiv“ 1863; 226.) Nemcem oznanjuje vrana (tudi kavka) namesto krokarja (kavrana) nesrečo itd. samo ondot, koder je malo krokarjev. (Prim. W. II; str. 116) O kavkah pravijo Čehi: Kedar se kavke često in silno kavsajo s seboj, znači to, da bode skoro vojska. („Když k a v k y °) často a prudce s sebou z&-pasf, znamenj to blizkou vaiku.“ („Ččm.“ 1853; 487.) Krokar („voron“, vran i. . d.) je Rusom, Malorusom in Srbom nesrečna ptica. (Prim. Afan. I; 511.) ‘) Weber: „Om. et port.“ а) Drag. 7; ») Kolbg. XVII, 2. cz, 131; 4) Dobš. 1880, 47. б) Po krivem je Grohm. 65 (453) č. besedo „vrana" ponemčil: „Dohle“, (ki znači kavko Čehom kakor nam). fl) Napačno „Elstern“ (srake) pri Grohm. G7 (469). v Tudi Zidom je krokar .nesrečen ptič1. Kedar prileti blizu kake židovske hiše, neutegoma mečejo kamenje nanj, dokler ne odleti. (P. u. p. iz Tarnova.) Novogrška: Če krokar kroka, bode dež. (P. u. p.) Kukavica ali „kukovica“ (belokr. ,kukovafia“). Ko-likorkrat zapoje kukovica, kedar jo človek prvič sliši, (spomladi), toliko let bode še živel. (V Kranju zap. f L. Žvab.) Taka vera je i na Notranjskem. („Arkiv“ 1863, 316.) Z „no-tranjsko“ sklada se tudi hrvatska z dodatkom: ako jo čuje človek na tešče („na tašte"). Ondi, str. 225. Če nimaš nič denarja s seboj, kedar čuješ kukovico prvič peti, bodeš vse leto brez denarja. (Ondi.) Kdor na spomlad („zmladletje“) prvikrat na tešče čuje kukovico, ta bode lačen vse leto. (Dvorska vas pri Vel. Lašč. P. u. p. Na Dolenjskem sploh. „Glasn.“ 1862; str. 146.) Ko spomladi prvo kukovico ,čutimo1, štejemo glase, kolikorkrat je zakukala, toliko let bomo živeli. „Ako imamo tedaj dosti denarjev v žepu, ne bode nam jih manjkalo vse leto.“ (Motnik. Zap. g. Križnik.) Kedar človek kukovico prvič zasliši kukati, naj se ,koj‘ pograbi za denar, ker potem ga ne bo nikoli primanjkovalo. Nesreča pa je, če človek ravno nema „pri sebi“. (V Bolcu zap. g. Andr. Gabršček.) Po srbski bajki bila je kukavica žena, kateri je bil brat umrl, in ona je za njim tako jako (,mnogo') tožila in žalovala (,kukala'), dokler je ni brat zaklel zbog vednega žalovanja in javkanja, ter se je zato izpremenila v tico. Razlaga se pa še drugače ... Gl. Vuk. „rječnik“ 312 p. b. HVKauiiHH (kukavica). Ondi čitaš tudi to srbsko vražo: „Ko prvi put čuje kukavicu da kuka, ako je prfje sunca (pred solncem), valja tri puta da reče: za mojim zlotvorom\ t. j. kukala (kukaj)! — To kaže, da ne znači njeno „kukanje“ ničesar dobrega, nego zlo ali nesrečo. Tako i druga hrvatska: „Kad je tko na tašte, pak ju čuje kukati, veli se: prevarila ga je kukovača“, t. j. ta dan bode nesrečen. („Arkiv“ 1863; 225.) Srbske bajke spominja nas češka, ki pravi, da je kukavica izprevržena devica, ki zove mrtvega brata, ali se pa ku-kaje veseli, da ga je našla. (Krolm. I; 42.) Drugače pripovedujejo to Moravci,1) Malorusi,'J) Poljaki i. dr.8) Slovenski in (prvi) hrvatski veri podobna je tudi ta češka: Kedar slišiš spomladi kukavico prvič kukati, reci: Povej mi, kukavica, koliko let bodem živ. Kolikorkrat zakuka, toliko let bodeš še ^ivel. (Grohm. 68— 69.4) ‘) „Časop. Matice mor.“ 1892 , 86; a) Drag. 1876 , 8 („zozulja“); 8)Krolm. f, 44. 4) Stari Poljaki pa samo poslušajo na tihem in štejejo njene glasove, koliko let jim bode še živeti. (Klbg. XVII. cz, 2; str. 142.) Dekline češke povprašujejo kukavico, v koliko letih se povd&jo, žene pa, koliko bodo imele dece. (Krolm. I. 48.) Prvi običaj je tudi pri Velikorusih,1) Slovakih. („Sborn.“ 1870; 195 -) in pri Rusinih. („Slovansky“ Sborn. 1885; str. 580. Ženin pa nevesta ugibljeta po glasovih kukavičinih, koliko let bodeta živela skupaj.) Moravska. Kedar sliši človek kukavico (prvič na spomlad) in ima kaj novcev s seboj, bode jih imel vse leto vsaj toliko, kolikor jih je imel ondaj; ako mu je pa bila mošnja prazna, prazna bode vse leto. (Trebič. P. u. p.) Ista vera je tudi med Slovaki („Sborn.“), Rusini. („Slovansky Sborn.“ 1885 ; str. 581), Poljaki (Kolbg.) Nemške vraže o kukavici (ki je po staronemški veri spadala med božje ptice), so navedenim slovanskim do malega podobne kakor jajce jajcu; posebna je pa ta, ki jo čitaš med drugimi nemškimi pri W. II; str. 190., 191. in pri M. Busch-u 202: Če sede kukavica na kakegabolnika hišo, umre bolnik skoro, oziroma: če zakuka na kaki hiši, bode skoro smrt, ali pa kakšna druga nesreča v njej]. Novogrška. Kedar kukavica kuka, znači to, da bode nekaka nesreča. (Maced. p. u. p.) ' Vremensko prerokovanje. Slovensko: Ako kukavico še po Kresu čutimo, ne bo slana vzela ajde. (Motnik. Zap. g. Križnik. Prim. „ Črtice" 57 zdolaj.) — Češko: Če kliče (,voia‘) kukavica: „kuku! kuku!“ v6 gospodar, da bode lepo; če pa kliče: „patoke, patoke!"8) bode dež. (Ččm. 1853; 487. Ondi čitaš še več drugih vremenskih.) Da oznanjuje kukavica dež, pravi tudi Mannhardt („Zeitschrift f. d. Myth.“ 3, str. 222). Božja kravica (bel o kr. „ b o ž j i volek"), tudi polo-nica, po Pok.-Erjavcu: „sedmopikčastata pol6nica“, coccinella septempunctata, der siebenpunktierte Kugelkiifer oder Marien-kafer.1) D. Trstenjak je po „Slovensk. 61asn.“ 1. 1862, str. 235 do 236 o tej živalici, ki se zove po njegovem pri Slovencih [Staj.]: „Divice Marije kravička“, „božja kravička“, tudi »božja ‘) Krolm. I, 44 — 45. ’) Prim. tudi str. 27 in 135 pri DobS. s) Češki „patoky“, Nachbier. 4) Po domače pravijo pa Nemci po različnih krajih in narečjih tudi: Sommerkafer, Sonnenkiifer, Sonnenkalbchen, Marienkiihlein, Frauen- kiihlein, Sommerkšllbchen, Gotteskiihlein i. t. d. (W. II; 109), tudi Herr- gottsschiifohen, „Marihone“ (Marienhuhn), Muttergottesliimchen, „Sunne- kilken“, Sonnekiihchen, rIIerrgottsmoggela“ (Herrgottsvogel) i. t. d. (M Buseh 211); „Frauenkafer“ pravijo Dunajčani. Drugod tudi Herr- gottsochslein (= belokr. „božji volek11). icika" za „teličikaV) — razglasil mičen spis, v katerem čitaš tudi to dvojo vražo slovensko: „Če ta živalica komu na roko sede in s prsta proti kakšnemu kraju zleti, pripovedujejo Slovenci, da se bo mladič ali devica prot.i tistemu kraju oženil.“ — »Vpraševali smo tudi otroci, kedar se nam je božja kravička na prst vsedla, koliko let nam bo živeti, in sicer tako-le: Božja kravička, Ljuba stvarička, Kol'ko let Mi bo živet’ ? „Zraven smo šteli eden, dva, tri i. t. d. Do kterega števila smo našteli, preden je odletela, do onega smo mislili da bode trpelo naše življenje." Tako povprašujejo božjo kravico tudi nemška deca. Prim. Simrock: „Kinderbuch“ 141, 535; M. Busch 212. Prvi slovenski vraži podobna je češka. Če najde kakšna devica v Boleslavi ali v Berounu tako živalico (ki jej pravijo Čehi »sluničko", „bedruiika“ ali tudi „božl kravička"), dene jo na roko in poje neko češko pesmico. Kedar živalica zleti, misli devica, da se vd& še istega leta na ono stran, na katero je zletela živalica (Krolm. I; 537; Grohm. 83 — 84). Nemške device izprašujejo nekod to živalico — kakor kukavico — tudi o tem, v koliko letih se utegne katera vdati. „Wannaer sall ek Brut sin?2) Een Jahr, twee (zwei) Jahr i. t. <3.“ Pa i vremenska prerokinja je Nemcem. To nam pričajo različne pesmice, s katerimi jo prosijo nemška deca lepega vremena. (M. Busch 211 — 212.) Kakor štorklja nosi božja kravica Nemcem tudi dečico — z nebes, menda zato, ker je bila po staronemški veri posvečena sosebno boginji ljubezni in zakona (Holdi, Freiji ali Friji), po staroindijanski veri pa solnčnemu bogulndri (Prim. W. II. str. 109; tudi češko ime „sluničko“ in nemško „Sonnenkafer“ i. t. d ). Kokoš ali kura. Če začne kokoš pčti po petelinje (kakor petelin ali kokot), to je slabo znamenje ali znači nesrečo. Tako vero nahajaš še med Slovenci po Kranjskem, Štajerskem, Koroškem, Goriškem i. t. d., pa s posebnimi razlikami. V Polhovem Gradcu pravijo, da umre tedaj — gospodar. (P. u. p.) V Notranjski Bistrici pomeni to nesrečo pri hiši, najbrže smrt; treba je tako nerodno kokoš brž zaklati. (Zap. vč. g. J. Bilc.) >) Telica (?); rus. „božija korovka". a) \Vann soli ich Braut sein (Icedaj bodem nevesta)? Pevajoča kura spoje gospodarja pri hiši; zato se mora odpraviti od hiše. (Motnik. Zap. g. Križnik.) Štajerska: Ako bela kokoš poje, pomeni njeno petje smrt pri hramu (hiši), žolte' kokoši petje pa pomeni ogenj. („Črtice“ 68.) V Pavlovcih pa trdijo: Petje črne kokoši pomeni nesrečo pri hiši, petje bele kokoši smrt; če pa poje rjava kokoš, pomeni to petje požar. (Č. 69.) V Rožu: Kokoš, katera poje, poje sebi ali pa kateremu domačemu človeku smrt. (Zap. K. Pečnik.) Taka kokoš („pete-linka“) kliče nesrečo k hiši; hitro jo treba prodati ali pa ubiti. (Livek in Vrsno. Zap g. Andr. Gabršček.) Varaždinska: Ako počne kokoš ptSti kakor ,pevec1 (petelin), ondaj umre v oni ,hiži‘ gospodinja. („S1. Glasn. 1859. I. 85.) Tudi Čehom,1) Slovakom2) in Malorusom3) znači tako petje, kakeršnokoli nesrečo, a zlasti pri hiši. Tak<5 tudi Poljakom. (P. u. p.) Tako i Nemcem, ki pravijo: Kedar kura poje, bode drugo vreme ali pa nesreča pri hiši. Kedar poje bela kura, umre kdo v istem kraju, kedar rjava (,rothe‘), bode gorelo, kedar pa črna, tedaj bodo (tatje) kradli ondot. (W. II, str. 189; Grohm. 75.) Petelin ali ko kot. če je petelin ali kokot sedem let ,star‘, znese jajce, iz katerega se izvali hudič. Taka vera je med mnogimi Slovenci, tudi med Belimi Kranjci; bila je vsaj za mojih mladih let (pred kakimi 64 leti) še v Metliki. Po štaj. veri izvali se iz takega jajca ,lintvert‘. (Pavlovci. „Kres“ 1882; 220.) V Rožu pa pravijo (brez določenega časa): „Če petelin ,malo jajce' znese, da se iz njega ,lintvorn‘ izvali. (Zap. K. Pečnik.) Po češki vraži izpremeni se črna kokoš na starost v črnega kokota, ki znese črno jajce — v gnoj. Tam se iž njega izleže „baza,liček“ (bazilisk, izmišljena čudovita kuščarica), ki pa hiši ni na nesrečo, nego na srečo; kogar pa pogleda, dni mora umreti . . . (Ččm. 1853; 470.) „Petelinovo petje pomenja lepo uro“. (Rož.) Če poje petelin zvečer na sedaiu, bode drugi dan drugo vreme. (Meti. i. t. d.) Tako tudi, če zapoje na plotu. (Kompolje; p. u. p.) Zakorenila seje ta vraža tudi med mnogimi Nemci. Ko sem (menda 1. 1876.) letoval v Lang-Enzersdorfu v Dolenji Avstriji, pravila mi je nekega večera na dvoru gospodinja (vdova), da bode imela drugi dan kosce, in da si je v nadi lepega vremena. A pri tej priči ,zakikirika' petelin na sedalu. Ona, (ki se je zdaj zbala, da bode drugi dan dež), ne bodi lena, zgrabi šibo, teče ,na hišo' (pod streho), prime ubogega petelina, ki ga začne šeškati na vso moč ter pravi pretepaje ga na glas (v narečju): „Wart’, i wer’ dir schon das KralVn (Krahen) ver- ’) „Ččrn.“ 1863, 484; ») Dobš. 46; ») Drag. 6. treiben!11 (Čakaj, preženem ti petje!) — Nisem se mogel načuditi, da je tako blizu Dunaja med nemškimi kmeti še tako neumnih vraž. — Naj povem pa še to, da ni popisano pretepanje kar nič pomagalo, ker je drugi dan — slučajno — vendar deževalo. — Kaj pak, da sije mislila .razsvetljena žena1, da je bilo temu krivo — petelinovo petje. Razun poprej navedene vraže imajo pa Nemci še več drugih, n. pr.: Kedar zapoje petelin, izginejo duhovi, strahovi ali pošasti („Gespenster“) in hudič. (W. II; str. 112.) Ista vraža je tudi med Slovenci (v Ljubljani, Novem mestu, Metliki i. t. d.). To razlagajo nemški učenjaki tako, da je bil petelin dnevne svetlobe znak (pri Perzijancih svetlobinega boga, pri Slovanih pa Svetovitova žival). Prim. W. II; str. 34 in 112. Pri starih Grkih bil je petelin posvečen Eskulapu, pri Rimljanih pa različnim bogovom, posebno pa Martu in Minervi. Rimljani so mislili, da mu je božanstven dar, da napoveduje bodoči dan. („IIlustr. Wt.“ 1881; str. 78.) Kedar zapoje (ponoči) petelin, izginejo pri tej priči vsi duhovi. (Slovenska sploh znana; tudi maloruska (p. u. p. Gl. tudi Jagic: „Archiv“ VI (1882); 246) in nemška (W. II; str. 112). Lastavica („lasto vica, lastovka11). .Lastovke do-našajo srečo v hišo, in odnašajo srečo, ako podstrešje zapuščajo1. (Notr. Bistrica. Zap. vč. g. J. Bilc.1) Če se lastovke kje vgnezdijo pod streho, ondi ne nastane ogenj.2) Ako jim človek iz hudobije razmeče gnezdo, iz maščevanja gorečega oglja nanosijo na streho, da se užge. (Motnik. Zap. g. Križnik.) — Tako so si za mojih mladih let pravila tudi Metliška deca, rekši, da prinese lastovica (če ji razdere kdo gnezdo), živ voglen (ogel) v svojih .vilicah' ter zažge hišo. — Njeno gnezdo brani, da ne trešči v hišo.3) (Rož. Zap. K. Pečnik.) Prim. „Črtice“ 85. — Tudi po goriški veri so lastovice hiši sreča. („Ark.u 1854; 284.) Hrvatska. .Koga prevari lastavica,4) dobit če one godine zimljicu'.6) („Arkiv“ 1863; 225.) Poljska. Kdor iz mnogo zbranih ljudij naj prvi zapazi lastavico na spomlad . . .. dni si po navadi prerokuje na vse leto srečo in zdravje („szczešliwošc i dobre powodzenie“). (Kolbg. XVII, cz. 2; 140.) Po vseh nemških krajih je taka vera, da so lastavice — rekel bi — svete tiče, ki značijo srečo, in da se ne smejo ‘) To se ujema tudi_ s češko vero. (,Kvfityc; 1847; str. 10) in z rusko (V. Bondarenko: ..Živaja Starina11 1890 I. Ako lastavice izginejo iz domačije, znači to Rusom ogenj. Ondi). ») Tudi nemška. (W. II; str. 114.) 3) Tudi nemška. (Ondi; Busch 195). 4) T. j. kdor čuje lastavico še n a tešče. b) Zimica ali zimljica = mrzlica, tresliea i. t. d.) pokončavati. (M. Busch 195.l) Ondi čitaš, da so bile lastavice po starogermanski veri viharskega boga t. j. Donarjeve ali Tu-narjeve ptice. Švabi jim pravijo še dandanes božje ptice („Herrgottsvogel“), po nekaterih krajih jim pa veli nemško ljudstvo „Matere božje ptice (Muttergottesvogel)*1. Ni čuda, da je (v krščanski dobi) ondod nastala i ta vera, da je celo greh, lastavice ubijati ali kako drugače pokončavati jih.2) Po poljski veri je tudi greh, razdirati („psuic“) gnezda domačim lastovicam. Kdor katero tako gnezdo razdere (nalašč), dobi pege na obrazu. (Kolbg. ondi); po nemški veri umreti mu je pa še isto leto (Grohm. 71.), ali ga pa vsaj sreča popolnoma zapusti; krave mu dob6 krvavo mleko, ali nehajo ,dojiti*, ali pa počepajo, v hišo mu trešči ali mu hiša zgori; kajti druge lastavice— čujte, čujte!— bljujejo mu ogenj na hišo. (W. II; str. 114—115.) Miš. Nekod pravijo Slovenci, kedar se prikaže mnogo miši, da bode hudo leto ali pa kuga. Znak (simbol) nesreče in pomora bila je miš tudi Grkom. (Prim. „S1. Glasn.“ 1865; str. 22.) Čehom so miši hudičeva zalega, in če se jih prikaže mnogo na poljih, znači to vojsko, lakoto in kužne bolezni. Po stari bajki padajo pa miši tudi iz oblakov in iz meseca. (Grohm. 60.) Slovanske in nemške pripovedke o takozvanem mišjem stolpu („M;tusethurm“) kažejo, da so miši besi suše in lakote. (Grohm. „Apollo Smintheus** 57.) Bele miši so pa po nemški veri „srečne živali",3) torej hiši na srečo. Prim. Grohm. „Abrgl.“ 60 (405). Mačka pa maček. Ako se mačka ,umiva*, pridejo gotovo ob kratkem tujci (gostje) v hišo. (Notr. Bistrica. Zap. vč. g. J. Bilc.) Taka je tudi poljska vraža. (Kolbg. XVII, cz. 2; 131). Po češki in po nemški pričakuj pa oni, katerega mačka ,umivaje se* pogleda, gostov, ali kake zamere („Kvety“ 1846, str. 507; Wolf: „Beitr.u 2. 419) — ali pa tepeža („Ččm.“ 1853; str. 486). Maček je hudičeva žival. Ko se mu vrže košček kruha, vselej se poprej strese, predno ga j6, da sv. Duha strese „iz kruha. “ (Motnik. Zap. g. Križnik.) Tudi Poljaki mislijo, da izhaja maček („kot“) od ,zlega duha' ali je pa ,zli duh* v njem skrit („ukryty“); zato pravijo črnemu mačku skoraj vedno hudič („djabel“). Kolbg. ondi. •••• W. II; str. 114. Prim. malorusko pri Drag. (7). ") „Weisse Miiuse entsprechen den Licht-Elfen und sind daher Glucksthiere.“ (W. II; 118.) Češka. Troje dlake mačka v hiši brani (hišo) ognju in drugim nesrečam. („Ččm.“ 1853; 486.) Na Vestfalskem za-dajejo pa nesrečo dne mačke, katere so črne, bele in žolte. (Grohm. 55.) Po staronemški veri je mačka Frijina žival (vozile so ji voz mačke). Razun navedenih vraž o mačkah imajo jih Nemci s Čehi vred še mnogo več; pa ne spadajo vse v ta predel. Konj. Konju se vidi človek devetkrat večji nego je;1) drugače bi ga mahoma ubil. Konj skoraj zmerom misli, kako bi človeka ubil; pa se ga ne upa, samo zato, ker se mu vidi devetkrat večji nego je. A zato pravijo menda nekateri Beli Kranjci, da je konj malokedaj dobre misli. (V Metliki slišal Scim za mladih let.) Konj sluti tudi nesrečo in o taki priliki ne gane se ti (vprežen) z mesta, mahaj po njem, kolikor ti drago. (Ondi.) Uže v paganski dobi prisvajali so konjem (zlasti belcem) preročno moč s starimi Nemci (Germani; gl. Tacit. „Germania“ c. X) tudi Slovani, in to Svetovitovemu belcu v Arkoni do 1. 1168. Krt. Kedar rije krt (izpod hiše ali od hiše v stran), bode ob kratkem mrlič. (Kranj. Zap. f L. Žvab.) Ista vera je tudi med moravskimi Vlahi; če pa rije krt od zunaj pod hišo, po-množe se prebivalci v hiši. (Kulda 1856; 117, Grohm. 58.) Po nemški veri znači krtovo ritje — smrt. (W. II; 118.) Muha. Če prileti muha na človeka z mrtvega raka, dobi človek tudi „raka“ (bolezen). Zato zagrebi takega (mrtvega) raka hitro vsak, kdor ga zagleda, da ne naleze kdo take bolezni. (Za mlada čul večkrat v Metliki in še 1. 1882. od neke mlade Metličanke na Dunaju.) Prim. češko vražo o mrtvem (ubitem) krtu pa o muhi. („Ččm.“ 1855; 180.) Bučele (bčele, čebele, belokr. žbele). Če bučele na sv. večer o polnoči šume v panju, bode dobra letina; če so pa tihe, bdde slaba Iština. (Kranj. Zap. f L. Žvab.) Da bučele ne črkujejo, nego umirajo, s to slovensko vero strinja se češka,2) tudi nemška.8) Ta vera nastala je stoprav v krščanski dobi iz posebnega spoštovanja do bučel, „zato ker nabirajo vosek za cerkvene sveče, ki gore pri sv. mašah11. (Tako slišal praviti za mlada v Metliki, pozneje tudi v Novem mestu in v beli Ljubljani.) Mravlje (belokr. mravljinci). Če mravlje, ščurki ali kakšna druga golazen v celih „ trumah “ bež(5 od hiše, to je znamenje, da bčde hiša pogorela ah jo pa zadelo sicer „kaj ‘) Desetkrat večji — ,nemškim1 konjem. (W. II; stran 186; Grohm. str. 53; Kuhn. West. S. 2, 81.) ') Čem. 1853; 489 (Grohm. 84). :l) Prim. M. Busch 214. Švabi pravijo tudi bučelam: „Herrgott-vogel“ ali „Marienvogel“. (Ondi 213.) hudega11. (Črni Vrh pri Idriji. Zap. vč. g. f A. Domicelj.) — „Če lazijo mravlje spomladi rade okolo hiše, bode ob kratkem mrlič v nji.“ (Kranj. Zap. f L. Žvab.) Usodna znamenja po ljudeh. Kakor dna vraža o zajcu, ki znači nesrečo, kedar preteče komu pot, — tako je po vsi Evropi raztrošena in zatro-šena tudi ta: Kdor sreča zjutraj najprej ,staro ženo' („babo“, ,staro babo'), bode nesrečen — tistega dne. (Dutovlje in včs Kras, Kranj, Mala pristava na Notranjskem, Tržaška okolica, po kateri mislijo mnogi, da znači nesrečo, če sreča človek prvo — ,žensko' [bodi si mlada ali pa stara]. Zap. f L. Žvab). Poslednja vraža strinja se tudi s koroško. (Pokrče; p. u. p.) Na Kobaridskem možje nikoli radi „babe“ zjutraj ,prvič' ne srečajo, ker bodo v namenjenem opravku nesrečni. (Zap. g. Andr. Gabršček.) Ako se odpraviš na dolgo pot ali po drugačnem opravilu, ,moraš' najprej srečati možkega; ako je pa prvi človek, katerega srečaš, ženska,, morda celo . . stara baba, imel bodeš nesrečo. (Na Cerkljanskem; zap. g. I. Jereb.) Isto vražo slišal sem med 1. 1837. in 1843. večkrat v Novem mestu malo drugače. Ako je srečal kakšen dijak — babjeverec — zjutraj najprej staro ženo (ali pa ž e n o z mOdrim z A štorom t. j. predpasnikom), domišljeval si je, da bode nesrečen tistega dne . . . zato ker ne bode ,znal‘, če ga bodo ,vprašali' v šoli. Prvič omenjena vraža o ,stari babi' nahaja se tudi med Cehi,1) Poljaki, Rusini, Hrvati in Srbi, a zlasti sem pa tam v Boki kotorski. (P. u. pr.) Tako i med Nemci (W. II, str. 288) ;2) ako pa sreča Nemec vjut.ro najprej dčte, dečka, deklico ali ,mladega moža', znači mu to — srečo. (Ondi.) Nekaterim Slovencem pomenja (zdaj) tako srečevanje nesrečo samo takrat, kadar je komu iti po opravkih na semenj; n. pr. če žene mož živino na semenj, pa sreča najprej ženo (,babo‘), mislijo, da bode nesrečen, t. j. dji ne bode mogel prodati živine. (Mala pristava. Zap. f L. Žvab.) Nekateri se o taki priliki kar vrne domdv. (Preddvor; p. u. p.) Nekateri se pa vrne tudi o vsaki drugi priliki idoč po kakem opravku, kedar sreča „babo“. (Za Kobaridsko potrdil g. Andr. Gabršček.) Takd se vrne domdv tudi mož, kateremu, kedar žene živino ’) „Ččm.“ 1856; tudi čeho-nem. Grohm 220 (1517) iz Toplic (Tep-litz) na Češkem. J) Italijani se boje zlasti grbaste žene. (P. u. p.) na semenj, prestreže ,stara baba1 pot. (Prim. Belokranjsko v „Slovanu" 1887; str. 285.) Neki voznik je pa med 1. 1887. in 1889. pri Konjicah (na Štaj.) stari ženi, ki je hotela prekoračiti cesto pred njim, zakričal na ves glas: „Stoj, dokler se ne odpeljem z vozom dalje!" (P. u. p). — Če srečaš „babo“ na novega leta dan, nesrečen boš celo leto. (Kobaridska. Zap. g. Andr. Gabršček.) Slovak pa trdi: Ako v ponedeljek žena pride prva v hišo, to bode gospodarjev srečen teden. (Dobš. 47.) Žalostno je, da verujejo z Nemci vred1) še zdaj tudi nekateri Slovani, da znači nesrečo, ako sreča kdo kakega duhovnika. Ta grda sredovečna vraža je posebno še med Hrvati (v Slavoniji), Rusini in Poljaki dom&. (P. u. p.) Znamenita je tudi ta belokranjska: Ako pride nov župnik prvič v svojo ,faro‘, pa se pripelje celo do župnišča (,faroža‘), pobije toča še <5no leto. (Zdaj pa molimo: „Bog daj bedakom pamet!") Premnogi priprosti Slovenci po Kranjskem, Štajerskem in Goriškem mislijo še dandanes, da ima nekateri človek „zle oči“ ali Jiudobno olco“,2) in da ,ureče‘ ali ,uroči' s svojim pogledom vsako d<3te (zlasti pa detešce), t. j. da dobi ,urok‘ (,uroke1) vsako, katero on pogleda. (P. u. p.) Pri Gorici verujejo, da .hudobno1 oko strašno škodi. („Arkiv“ 1854; 283). Uroke napravlja s pogledom sosebno tak človek, kateremu so obrvi zaraščene. (Škarnice pri Dobju na Štaj.) Prim. Črtice 242. — Posebno grd ali ,oster1 pogled napravi uroke cel6 odrastlim ljudem. Nekateri štaj. Slovenci pravijo, da dobijo otroci (deca) uroke od takega človeka, katerega je bila mati že odstavila, potlej ga pa vendar še pridojila iz kakoršnega koli uzroka. (Prim. ondi 242 in 243.) O drugih Slovanih čitaj še zadaj v daljši razpravi o urokih. Po koroški veri pa otrok (dete) nikdar ne more dobiti jUrok1, a nikar odrastel človek; temveč le mlade živali. Če kateri človek, kedar vidi prvokrat mlado živinče, ne reče: „Bog ti ne daj urok!11, — pa ga žival dobi. (Rož. Zap. K. Pečnik.) Tako .ureče1 ali .uroči1 otroka tudi vsak človek, kateri ga hvali zarad lepili lastnosti, a zlasti zarad telesne lepote; n. pr. ako reče kdo: „oj, kako je lep ali dobro rejen ta otrok!“, a ne doda besed: „Bog ga blagoslovi („žegnaj“),3) — pa dobi otrok urok. — Isto stoji tudi, kedar hvali kdo kako žival (tele, vola, kravo itd.). Ima li pa žival, a posebno „tele“ res ‘) Prim. W. II; str. 194 in 195. ■') Italijanski: „mal’ occhio11, nem.: „der bose Blick.“ 3) Tedaj mora oče ali mati, ali kdor je, reči v mislih: „Kakor tvoj jezik.11 (Nekatere babice, trde babjcverke, zareže celo na glas.) ,urok‘, zapazi se po tem, če se tele „trese“ .... Tedaj je treba tako žival z moškimi hlačami trikrat obdrgniti. (Kobaridske; zap. g. Andr. Gabršček ) O drugih pomočkih za (zoper) uroke, kanimo ,na drobno1 govoriti v posebnem predelu). Ako umitega človeka pogleda neumit, bode umiti človek „uroč]jiv“ t. j. bolela ga bode glava. (Dutovlje. Zap. f L. Žvab). Prim. „Črtice“ 242). Izmed trinajstero ljudij, ki sede h krati za mizo, umreti b<5de jednemu človeku za leto dnij. To nemško vražo pobrali so tudi nekateri gosposki Slovenci; med ljudstvom slovenskim nisem je slišal nikdar. Prijela se je tudi Francozov. (Zastran uzroka kanimo govoriti v predelu o nesrečnih številih.) Če raznesč ljudje, da je kdo umrl, dokler še živi, — <5ni bode živel še mnogo lčt. (S&m slišal nekdaj v Metliki in v Novem mestu, — 1. 1893. pa tudi na Dunaju med Nemci.) Kedar pride v hišo kakšen tujec, pa neče sesti, mislijo, da ne bodo mogli potlej spati; zato mu vel6, naj sede, da jim ne odnese spanja ali „spanca“. (Po vsem Slovenskem, — tudi na Dunaju (in po mnogih krajih nemških. W. II., str. 380; drugi Nemci s Č e h i vred pa menijo, da odnese tak človek spanje detešcu, ako se nahaja v isti sobi. (W. II. str. 586; „Ččm.“ 1853 473; Grohm. 108 (786 in 787). Če kdo sedeč za mizo z nogami „zvoni", bodo ovce vrtoglave. (Skrad onkraj Kolpe P. u. p.) Če vzame kdo mlade tiče iz gnezda, pa jih dene spet nazaj, pojedč jih mravlje; ako jih pa potiplje ali samo dahne va-nje, ali pa še povč za-nje pod streho, skujata se ,on‘ in ,ona‘, (samec in samica), ter kače jih ujed6. (Na Dolenjskem. Prim. „Slov. Glasn.“ 1862; str. 367. in 368.). V Metliki sem slišal nekdaj samo toliko: „Če zna kdo za mlade tiče in pove komu za-nje pod krovom, pojejo jih mravljinci.“ Po goriški vraži pa potim kača v gnezdu vsa jajčica izpije. („Arkiv“ 1854; 283). — Taka vraža je tudi pri Hrvatih in Srbih,1) pa i pri Laponcih.2) Ako se pri hramu (pri hiši) jako .kregajo1 (karajo) takrat, kedar repo sejejo, pravijo, da bo repa debela. (Na Štajerskem.) („Kres“ 1882; str. 267; prim. „ Črtice" 200. Tudi koroško-slovenska. (Rož; zap. K. P.) in kranjska. Osodna znamenja po stvareh sploh. Kdor najde deteljo četveropSrko, ta bode srečen. (Znana mnogim Slovencem . . . ., tudi Nemcem. (W. II; str. 193.) 0 *) T. Maretid („Rad“ 1882; 141). a) Brehm: „Thierleben“ III; 128. četveroperki je še več vraž, ki pa pridejo na vrsto v drugih predelih. Če po noči kaj pokne v hiši, posebno kedar je kdo bol&n, mislijo, da je to „spomin“ ali „znamenje“, da bode skoraj smrt v hiši. (V Metliki; tudi drugod po Dolenjskem in Gorenjskem. P. u. p.) - Ce je v hiši kdo bol&n in zaropota kaj, kakor koli si b(3di, (a se ne sme videti, kaj je zaropotalo), bolnik gotovo umre. (Kobaridska; zap. g. A. Gabršček.) Če padejo (po naključju) z mize ali komu iz rok vilice, nož, šivanka ali nožiče (škarje), ter se zapičijo v tla, pomenja to, da pride nekdo [stranski] v hišo. (Metlika, Krčevine pri Ormožu p. u. p.; Varaždin, gl. „Slov. Glasn.“ 1859. I., str. 85.) Isto verujejo po mnogih krajih tudi preprosti Nemci. (W. II. str. 197). Moravcem („Moravanom“) napoveduje vsako tako naključje ugodne goste. (P. u. p.) Češka vraža pa veli, če pade in se zapiči tak6 nož, ali pa vilice, da pridejo brzo gosti. (Ččm. 1854; 543 in 1855; 179.) Ako se sliši na sv. večer v hiši kak ropot, padajo na dilje (nahišje) mrtvaška nosila; gotovo b6de tistega leta kak mrlič v hiši. (Notranjska Bistrica; zap. vč. g. I. Bilc.) Ako pade v ,hiži‘ s stene kateri ,kipec' (podoba), to znači, da btfde umrl nekdo v isti ,hiži‘ ali pa od roda nekdo. (Varaždinska. „Slov. Glasnik" 1859, I. 85.) Prim. češko („Ččm.“ 1853; 485), nemško (Grohm. 219. s pripomnjo vred § 1500. in W. II; 199. (Velja tudi, če pade s stene zrcalo ali ogledalo.) Če se prevrne solnjak na ,stolu1 (mizi), vele, da se bčde karala družina v ,hiži‘. (Hribec blizu Skrada; p. u. p.); ali: da bčde strašna jeza. (Tržič, Žeče; p. u. p.) Tudi poljska. P. u. p. Prim. W. II; str. 197. Ubogi Slovenci t. j. taki, kateri nimajo še solnjaka v hiši, nimajo ni te vraže. — Kedar razlije kdo (nehotš) vina po mizi, pravijo, da bode krst. (Meti. i. t. d.)1) Če se prelije mleko po ognju, pravijo, da škoduje to kravi. („Vedež“ 1850; str. 348.) Če voda v loncu sama vre, izgublja se „ženska moč“ (Črni vrh pri Idriji). Kedar ogenj (goreče poleno) piska ali pišči, oglašajo se duše v vicah. Ondaj je treba reči: ,Bog se smili duš v vicah!‘ (Metlika, Kompolje i. t. d. (P. u. p.) Ista vera je, kedar se v peči „drevo joče"; zato poškropijo v peč s posvečeno („žegnano“) soljo, ker ,pre‘ rešijo s tem tri duše iz vic. (Ivanjkovci v Ljutomerskih goricah. Zap. g. dr. Fran Simonič.) — Cerkljanska v6ra pa uči takč: Ako ,zvoni' ogenj v peči, vrzi ne- ‘) Ista je posledica po avstrijski in bavarski (nemški) vraži, Ce razlije kdo vina ali pa vode na prt (Tischtuch). W. II; str. 197.; pri Poljakih velja to le o vodi. (P. u. p.) koliko kruhovih drobtin v plamen, zmoli tudi očenaš za duše v vicah, in rešena bo duša iz vic. (Zap. g. I. Jereb.) Če v peči goreča drva šum<5, tedaj to ,svajo‘ pomeni; gospodinja mora hitro gor vreči soli, kaj (da) to zaduši; tedaj tudi svajo zadušf. Kapela blizu Radgone. („Kres“ 1886; str. 271.) Poljska. Ako poka ogenj na ognjišču, bode spor ali kar („kldtnica“). P. u. p. Prim. č.-slov. (Dobš. 1880; 47). Ako se ogenj kara, to znači, da mora biti kuharica srdita ali pa kuhar srdit. (Varaždin.) Nemška. Kedar se ogenj na ognjišču kara ali kedar poka,1) bode se nam s kom karati, ali nas pa kdo opravlja; če kdo pljune v ogenj, odvrne kar, če pa vrže va-nj soh, opravljivec na jeziku mehurje dobi. (W. II. 197, § 294.) Znamenja po cerkvenih stvareh. Če v dveh bližnjih cerkvah ura bije ,na enkrat1, to zna-menuje, da bode kmalu mrlič. Tako tudi, če ,ob enem1 ura bije in komu ,zadnjo uro1 zvoni. (Oboje na Dolenjskem. „SI. Glasn.“ 1862; str. 146 in 367.) Ako med zvonjenjem za kakšnega mrljča ura bije, bdde v 24 urah zopet mrlič. (Dutovlje. Zap. f L. Žvab). Prim. malo drugačno nemško (W. II; str. 201.). V severni Češki pa pravijo: Ako bije ura, kedar zvoni' poldne, bdde skoro mrlič v dnem kraju. (Grohm. 219). — Kedar dim od „virha“ (kadila) močno diši in se vali po cerkvi, je blizu mrlič, (f L. Žvab zap. v Dutovljah.) Ako med poroko v cerkvi na moški strani sveče slabo gore, bolehal bo mož in kmalu umrl, — če na ženski strani, — pa žena. (Črni vrh pri Idriji. Zap. f. A. Domicelj.) Prim. slavonsko. (L. Ili<5, 60). — Francozi v Solonji (Sologne), kjer držita med poroko Ženih in nevesta vsak gorečo svečo v roki, mislijo, da umre poprej dni, kateremu zgori več sveče. („Gar-tenlaube" 1882; 418.) Če gre duhovnik „s sv. telom“ (,z Bogom1 ali,obhajilom1) bolnika obhajat, pa zvonček poje slabo, pravijo, da bolnik umre. (Belokr.}. Važno je, s katero nogo duhovnik čez hišni prag stopi: ako z desno, bolnik se ozdravi; ako z levo, — pa umrje. (Črni vrh pri Idriji. Isti.) Po Praški (češki?) vraži treba paziti na dim, kedar se ugasnejo sveče: ako se vleče dim proti vratom, bolnik umre; — ako nazaj (od vrat), pa preboli. (Grohm. 187). Če v cerkvi pogašene sveče močno smrde, tedaj bode ,kmali‘ mrlič. (Kobaridska; zap. g. A. Gabršček.) ‘) „Bullert, knallt oder brummt." Usodna znamenja (telesna in dušna) pri istem človeku, katerega se tičejo. (Ta se čredijo telesna z dušnimi brez razdvajanja). Kdor ima ,redke‘ ali ,redko sejane' zobd, rad laže. (Metlika, Ljubljana, Lescč, Žeče pri Konjicah, Tržič . . .) Tudi češka. (Ččm. 1853; 471.) Kdor je pegastih rdk, o tem mislijo (ali so mislili nekdaj), da je čarovnik. (Slišal s&m za mladih let v Metliki). Komur nohti ,cvet6‘, t. j. bele pege dobijo, dni bode kedaj bogat. (Ondi). Kobaridska. „Kedar človeku nohti ,zacvetd‘, tedaj je človek ali že srečen, ali pa bode v kratkem srečen.1* (Zap. g. Andr. Gabršček); — po štaj.-slovenski vraži pa tudi zveličan. (Zdole). Po Žetalski veri bode pa tak človek — gotovo zbolel. („ Črtice" 119). Tu vidiš zopet, kako stavi vraža vražo pri istem — slovenskem narodu na laž. Tako i pri nemškem. Sploh značijo Nemcem cvetoči nohti (das „Bllihen der Nagel") srečo, da dobi človek novcev ali pa novo obleko1) i. t. d., i. t. d.; ob Reni vodi pa pravijo, da „laže tak človek". Prim. W. II; str. 205, § 309. Čehi (nekateri): Komur cvetd nohti, temu cvetfe sreča. (Ččm. 1853; 485); nekateri pa trdijo: „Kedar cvetd nohti na pravi roki, znači to srečo, na levi pa nesrečo. („Ččm.“ 1854; 543.) Največ vraž o cvetočih nohtih imajo menda Nemci, in to za vsak prst na pravi in na levi roki posebe. (Gl. W. II; str. 205). Jedna nemška (iz Šlez.) strinja se nekoliko z poljsko, ki veli: Cvet na palcu znači srečo, na 2. prstu nesrečo, na 3. (srednjem) prstu možitev („zam^šcie“) na 4. bolezen, na 5. (mazincu) pa — smrt. (P. u. p.) Nesrečo znači, kedar vstaneš zjutraj najprej z levo nogo (Lescž, Sv. Vrban pri Ptuju, Cdrkno i. t. d. p. u. p.); [pa tudi kedar obuješ najprej levo nogo]. Kranj, Kras in Tržaška okolica. (Zap. f L. Žvab.) Prvi del te vraže nahajamo tudi pri Francozih (p. u. p.); Poljaki in Nemci avstrijski pa mislijo, da bode dni, kdor vstane zjutraj najprej z levo nogo, potlej ves dan čemeren. (P. u. p.) Kdor se ne obuje na obd nogi, nego samo na eno, ter hodi tako po hiši, ne bode se mogel oženiti toliko ldt, kolikor je storil stopinj. (Pavlovci. Prim. „Črtice“ 261.) Istrska. „Devojka, koliko ,kort1,k‘ stori z jednon nogon obuton, drugon boson, toliko let nede se još uženit". (Zap, vč. f J- Volčič.) ‘) Ista vera jev Žečah pri Konjicah, kjer pravijo: „SreCa cveto“. (P. u. p.) Kedar spreleti koga zona, velijo, da ga je spreletela smrt ali pa: da ga išče smrt na grobu. V Metliški okolici. (P. u. p.) Ce kdo z S, bi to, kar je hotel povedati, kaže, da je bila laž. (Metlika.) Tudi Nemcem znana. (W. II. 208.) Nesrečo znači pa, če kdo, odhajaje z doma, pozabi kaj domž,, da se mu je vrniti dom6v. Ako se mu je pa bilo drugič vrniti, zato ker je bil pozabil še nekaj dom&, ni se mu bati nikake nesreče. (Moravska p. u. p.) Prim. ,nemško' pri W. II; str. 207-8. Če kdo kihne potčm, kedar kaj pove, znači to, Slovencu — kakor i Nemcu, Čehu i. t. d. — da so njegove besede resnične. 0 taki priliki veli govornik ali pripovedovalec kedaj in kedaj sam: „Da je res“; „da ne lažem11 ali: „da je prava božja resnica"; — poslušalci pa: „Bog pomagaj (pomozi), da je res!"1) Prim. W. II; str. 205 (vr. 13), „Ččm.“ 1853; 485. Štaj,-slovenska: Če si kdo kaj misli, pa na to kihne, zgodilo se bo, kar si je mislil. („Črtice“). — Uže nekdanjim Grkom bilo je kihanje znamenje božjega razodetja oziroma srečno znamenje, ako si je kdo česa želel in je kdo kihnil na to. (Prim. Homer. Odis. 17. 539 i. d. o Penelopi in Telemahu). O kihanju je med Slovani in Neslovani še več drugih vraž. Prim. „Ččm.“ 1853, 485 [Grohm. 223], 0. Kolbg. (nLud“) XVII; 120; W. II; str. 205; Grim. „D. M.“ 1844; II. 1070; Dr. Č. Žibrt: „Stč. vyročni obyču. i. t. d. 1889; 48. Zakaj pa velimo človeku, kedar kihne: „Bog pomagaj (pomozi)!?11 ,Pravijo1, da je nekdaj kihavica strašno morila človeški rod; ako je človek kihnil samo enkrat, pa je bil mrtev pri tej priči. Ako je pa človeku, čim je kihnil, hitro kdo zaklical: „Bog pomagaj (pomozi)!11, — rešen je bil. Od one dobe ostala je ta navada do današnjega dne. — Malo drugače razlagajo to »Črtice1* 68. (Gl. tudi Grim. 1. c. in dr. Žibrt 1. c.) Če^ te srbi nos, znači to, da se bodeš jadil (jezil). Meti., Lesc6, Žeče i. t. d. — Tako tudi po nekaterih krajih čeških (p. u. p.); prim. vendar tudi „Ččm.u 1855; 180. — Nemški nos sluti o taki priliki . . . ,kaj novega1, pa ničesar prijetnega. (W-II; str. 204;) Kogar srbi o k o, ta se bode jokal. (Metlika).2) Češka. Ako srbi koga levo oko, b<5de nekaj videl rad, ako ga srbi „pravo“, — nerad; ako ga pa srbi oboje, b(5de se skoro jokal. (Ččm. 1853; 485). Nemška vraža uči narobe: „Ako srbi koga (dopoldne) desno oko, bode nekaj videl rad, ako pa levo, — nerad; jsopoldne biva to naopak .... (W. II; str. 204.) ‘) Razsvetljeni ljudje pravijo pa tako tudi nalašč (samo šaleč se). 2) Po č.-nem. veri pride potlej nekdo ,v vas*. (W. II; str. 204.) Če srbi koga dlan, pravijo, da dobi' novcev (.denarjev1). Metlika, Lescč (p. u. p.). — Nekateri Slovenci pa pravijo tako: Kogar srbi desna dlan, ta^ dobi denarja, kogar pa leva, tisti bode moral plačevati. (Žeče; p u p.) Češka (prva) strinja se s slovensko. („Kvčty“ 1846, str. 195); druga pa veli tako: Kogar srbi leva dlan, bode novce jemal t. j. dobival; kogar desna (,pravd,1), ta jih bdde dajal. (Ččm. 1853; 485.) Ta (druga) je tudi nemška. (W. II; str. 205). — Poljska (1.) strinja se povse z Metliško; 2. pa trdi: Kogar srbi leva dlan, ta dobode novcev, kogar pa desna, k temu pride kakšen prijatelj. (P. u. p.) Če se ti kolca, to je znamenje, da nekdo misli na-te. [Ako uganeš, kdo, — neha se ti kolcati]. V Metliki in po mnogih drugih krajih slovenskih. Takd tudi med Čehi (Ččm. 1855; 180), Moravci (p. u. p.), Poljaki (p. u. p.) in Nemci s tem dodatkom, da mislijo nekateri Poljaki z nekaterimi Nemci vred, da jih ondaj nekdo ogovarja. (Prim. W II. str. 205.) Ista vera je tudi v Kamniku. (P. u. p.) Če zvoni komu v ušesu, in to v desnem, pomeni to srečo ali: da bode slišal kaj ugodnega, prijetnega ali veselega („vesele glase11), če pa v levem, — nesrečo ali: da ne bdde nič dobrega (Žužemberg, Metlika, Žeče, Vipava), — ali pa kakova laž. (Metliška okolica.) — Nekateri pravijo, kedar jim zvoni „v ušesih11, da se oglašajo duše v vicah (Lašče, Metliška okolica.) — Kmetska ženska se ondaj v okolici Metliški .prekriži1 ali pa veli „Bog se smili duš v vicah11, pa neha zvoniti. (P. u. p.) — Drugi mislijo, kedar jim zvoni v desnem ušesu, da bodo slišali kaj dobrega; kaj slabega pa, kedar jim zvoni v levem. (Kamn. p. u. p.) Nekod je ta vera: Če zvoni komu v levem ušesu dopoldne, tedaj .sliši1 (slišal bo) dobro ,vdst‘ ali .zvest1 (dobre glase), tako tudi, ako mu zvoni popoldne v desnem; če mu pa zvoni dopoldne v desnem, tedaj bčde slišal slabo .vest1 („poredne glase11); .takisto1, ako mu zvoni popoldne v levem ušesu. (Goriča vas pri Ribnici). S to vero sklada se i hrvatska (kajkavska) v Dobri. (P. u. p.). Nekateri Hrvatje (zlasti kajkavci) dajd pa ugibati, v katerem ušesu komu zvoni. Če dni .pogodi1 (ugane), ondaj znači to zvonjenje srečo dnemu, kateri je pogodil, a nesrečo temu, kateri je .pital1 (vprašal); ako pa dni ne pogodi, ondaj znači to zvonjenje njemu nesrečo, a srečo temu, kateri je pital. (Varažd. itd.) P. u. p. Češka. Zvonjenje v ušesu znači, da nekdo o nas govori; ako zvoni v .pravem1 (desnem), govori se resnica, ako v levem, tedaj je laž. (Ččm. 1853; 485.) — Ako uganeš, kdo govori o tebi, neha zvonjenje. (Ččm. 1855; 180), kakor kolcanje. Gl. zgoraj! Nemcem napoveduje zvonjenje v desnem ušesu srečo ali ugodno govorico o nas (»gute Nachrede“); v levem pa naopak; ako si misli človek pri tem: ta in ta me opravlja (obrekuje)’), neha zvoniti takoj, če je človek pogodil pravega; ako pa kdo, kogar vpraša človek, v katerem ušesu mu zvoni, ne odgovori prav, znači to, da nas opravljajo ljudje. (W. II. ; str. 204 in 205.) Ako kuharica juho presoli, pravijo mnogi Slovenci, da je — zaljubljena. Znana je ta vraža tudi Hrvatom, zlasti ,kajkavcem1, Srbom (gospodskim), Čehom, Poljakom (p. u. p.); Nemcem (W. II; str. 208). Če izgovorita dva isto [miselj na enkrat, rešita dušo iz vic. (Meti.; p. u. p.) Tak<5 tudi pri Čehih in Nemcih. (W. I; str. 223.) Ako pogleda človek [vjutro] skozi okno prej, nego vstane, pozabi, kaj se mu je sanjalo („kaj je sanjalu). (Varaždin. „SI. Glasn.“ 1859, I; 85). V Rožu pa mislijo, da se zgodi isto, ako se primeš zjutraj za glavo. (Zap. K. Pečnik.) Kedar se komu sanja o kači, grozi' se mu k&k sovražnik' kedar hoče kača pičiti, pa vendar ne more, rad bi sovražnik škodoval, pa mu ni muči. (Na Dolenjskem. „S1. Glasn.“ 1862; str. 240.) Druga (belokranjska): Če ti se sanja o kači, ki te hoče pikniti, imaš sovražnico. (P. u. p.) Ako ti se je pa sanjalo, da si kačo samo videl, pomeni to srečo t. j. da bddeš bogat. (Kompolje; p u. p.) Če se komu sanja o motni (kalni) vodi, ,sluti to na bolezen1, t. j. da bode bola,n;2) če pa o čisti, pride kdo, kogar imaš rad ali kogar imamo radi. (Meti.; p. u. p.) Ako se sanja komu o slivah3), dni dobi mrzlico (Meti.), — po češki vraži kakoršnokoli bolezen (Ččm. 1853; 471), a po nemški vraži bdde potčm mrlič itd. Gl. W. II; str. 213. Komur se sanja o grozdju, ta se b(5de jokal. (Draga). Tudi nemška.4) Komur se sanja o (motnem) vinu, tisti b6de žalosten (bdde solze točil). Rož. (Zap. g. K. Pečnik.) — Ogenj pomeni tam v sanjah sovraštvo; takd tudi konj, ki „rinca“ (rita); pohleven konj pa prijateljstvo; ženi to vanj e = smrt; smrt pa = ženitovanje; ,ušf pomenijo denarje;6) jajca pa laž. (Isti.) ‘) „Der u. der redet schlimmes von mir.“ a) Tudi po č.-slovenski (slovaški) vraži iz Nitre (p. u. p ); po štaj.-slovenski ga bode pa ,nesreča1 zadela, (Črtice 212). Prim. W. II; 213 zdolaj. ") MetliCani in okoličani pravijo češpljam — ,slive1, slivam pa ,belice1. ‘) Trauben u. Perlen = Thranen. (W. II; str. 214.) '•) Tudi nemška (ondi). — Alco se komu sanja o svatbi, bode skoro pogrebščina. (Bukovrh onkraj Kolpe; p. p.) — Nemcem značijo jajca — prepir (W. II; str. 214), Čehom — ogovarjanje; — ogenj Čehom — „kradež“, — Nemcem pa (s svetlim plamenom) veliko veselje, svatbo itd., tudi novce. Če se ti sanja o kruhu ali perilu, ničesar dobrega se ne nadjaj: rad kdo umre ali med rodbeniki ali pa v soseski. (Dolenjsko; prim. „S1. Glasn." 1862; str. 146. Kar se komu sanja v kateri hiši1) prvo noč, to se res tudi zgodi' ali: „to je gola resnica." (Po mnogih krajih slovenskih, sosebno štajerskih. Prim. „ Črtice “ 212). Tudi ruska narodna vera, („lllustr. W(.u 1875. str. 187.) in nemška po Dolenji Avstriji in mnogih drugih krajih nemških. (Sžm slišal in p. u. p.) Ako se ti sanja, da si umrl, (ali če se je to sanjalo komu drugemu o tebi), ondaj bodeš še dolgo živel. (Slišal sam med različnimi Slovenci). Nemška. Kedar se komu sanja, bodi si o sebi v bolezni (ali pa sicer o kakem drugem bolniku), da je umrl, tedaj preboli; kedar se pa komu sanja, da je prebolel bolnik, tedaj umre. (P. u. p.) Prim. W. II; str. 214. Bele stvari: beli konji, miši, bele cvetice s perilom vred i. t. d. značijo Nemcem po navadi — smrt;2) perilo jim znači tudi bolezen .. . (Ondi.) Prim. zgoraj slovensko o „kruhu in perilu11. — Perilo je belo, a smrt Slovencem .. „bela žena“, Nemcem pa .. „bel mož (košče-nec, ,Knochenmann‘)“. Morda je slovenska vraža o ,kruhu v sanjah* iz prvine veljala tudi samo o belem kruhu. — Slovakom znači tudi „kolač“ v sanjah — smrt. (Nitra; p. u. p.) Kar se za rana („nad r&nom“) sanja, to se izpolni. (Do-boš. 47.) Kdo ne ve, koliko moč imajo sanja pri babjeverskih ljudšh na stavljenje v loterijo?! — Loterija rodila je sčasoma . . »sanjske bukve" ali „sanjarje“, ki se jih razproda sosebno med nemško „ljudstvo“ na kupe. Pa tudi Slovenci, (ki so pobrali pri nemških sosedih že toliko vraž in praznih ver), imajo na žalost že svoje, (po nemških poslovenjene) „Sanjske bukve“, in to »prave egiptovske ,od‘ leta 1231." (?!?)... V Ljubljani 1. 1888 tiskane na novo. Kolika sreča za ubogo naše ljudstvo I — (še večja pa menda za g. založnika). — — — Pogostem slišiš med.Slovenci pripovedovati tudi o slutnjah. — Vsaj za mladih let slišal sem v rojstvenem kraju, a pozneje v Novem mestu in v beli Ljubljani več takih pripo- ‘) Po Češki: „na tujem" („Č6m“. 1853 ; 484.) a) Tudi Poljaku znači to, če vidi v snu kakega znanca v ,belo‘ oblečenega, njegovo smrt. (P. u. p.) Tako tudi Slovaku. (Dobš. 47.) vedek, zlasti o bolnikih, ki so slutili in napovedali svoj smrtni dan, nekateri celtf smrtno uro, kedaj jim btfde umreti, Bpa se jeu — pravijo — »zgodilo res vse tak<5“. Treba pa vedeti, da ni vselej resnično do kraja vse, kar pravijo preprosti ljudje. — Marsikaj se pa tudi lahko pripeti, kar se prostaku in celd učenjaku čudno in prečudno zdf. „V6ro v slutnje“ nahajamo tudi pri drugih narodih, sčseb pri Nemcih. — Posebna vrsta so slutnje v sanjah (.Traurn-ahnungen"). Dr. A. Wuttke priobčil je bil v 1. izdaji svoje knjige o sedanjem narodnem praznoverju nemškem1) iz Nove pokrajine („aus der Neumark11) na Pruskem . . resnično zgodbo, kako se je sanjalo nekemu dečku, da se je valjal na dnu Odre vode ter zato drugega dne ni hotel preko Odre, naposled pa to vendar stori in — utone. Dr. W., ki svari ondi sam,2) da se slutnje, dasi jim znanstvo ni prišlo še do živega, ne smejo zametati prenaglo, pravi pa zastran te zgodbe z drugimi besedami naposled, da je vendar mogoče, da se je samo pripetilo tako ali pa, da je bil temu nemara kriv uprav — strah [po grozovitem snu|.8) Bolj zunanje znamenje (»prikazen") nego slutnja je pa, če vidi človek n. pr. svojo senco brez glave. Kdor ugleda namreč pri božičnem blagoslovu (v domači hiši) svojo senco brez glave, temu je — pravijo — drugo leto smrt odločena. (Črni vrh pri Idr. Zap. vč. f A. Domicelj.) „Ako se komu na sveti večer, kedar luč v hišo prinesejo, od glave nič senca na steni ne vidi, btfde prihodnje leto umrl. („Črtice“ 12.) — Nemška sluje samo malo drugače: „Kdor ima na sveti večer ali na starega leta večer, ko prinesč luč v sobo, senco brez glave, ali kdor nima nikake sence, temu bode umreti [predno mine leto dnij |. Prim. W. II; str. 207. „Kdor na sveti večer svojo senco vidi, ne b<5de še umrl drugo let,o.“ (Kranj. Zap. f L. Žvab.) Tega, kar je Nemcem „z\veites Gesicht“ nisem mogel dozdaj med Slovenci zaslediti nikjer; še prave domače besede nimamo za to. „Drugi vid“ krstil gaje ,za silo1 dr. Jos Vošnjak, ki ga je popisal v „Ljublj. Zvonu“ 1. 1882 v svojem spisu „o prikaznih in duhovih11 na 347. str. „Bože sedleško“ pravijo mu Serbi - Lužičani (v gorenji Lužici), ki mislijo, da vedež (,Seher‘) na strehi one hiše, v >) Der deutscho Volksaberglaube der Gegenwart. Hamburg. 18G0 (na 46. str.). *) Tudi v II. izd. (1869; str. 215.) “) „Eine Erkliirung dureh Zufall oder allenfalls durch Angst bleibt freilicb moglich.“ kateri bode komu umreti, ugleda belo kokoš ali pa kakega detešca kostnik ali okostje („Gerippe“) v vihrajoči srajčici.1) (M. Busch 324.) Rusko ljiidstvo meni, da ima vsak slabo-umnež („jurodivyj“ izr. jur6djivyj) preroško lastnost („die Gabe des zweiten Gesichtes“) in da je njegovo bledenje — s&mo prerokovanje. (H. Roskoschnv: ,Russland, Land und Leu te' Leipz. I; 162.) Po dragih Slovanih nisem mogel doslej ničesar zvedeti o takih prikaznih. Sicer pa prim. „second siglit" („das zweite Gesicht der Hochschotten11), Demokritos. Stuttg. [brez letnice | III; 12. III. Vedeževanje.2) Slišali smo, kako si tolmači človek različna „usodna znamenja11 ter obrača ž njimi, kolikor mu je le moči, vodo na svoj mlin. — A ta „usodna znamenja11 niso v človekovi moči. To pa ne ugaja sebičnemu človeku. Zato je premišljeval, kako bi si sš,m bolj po svoji volji stvarjal taka znamenja, s katerimi bi mogel prisiliti usodo, da mu se razodene umetnost, ki ji pravimo „vedeževanjeu. Vedeževanju prištevamo tudi (praznoversko) umetnost, da vidi vedež lahko kaj takega, kar se sicer (po navadi) ne more videti, a sosebno to, da more spoznati tatove in čarovnice, tako tudi prisiliti kako stvar, prirodo ali pa duhove, da mu odgovarjajo neposredno na njegova vprašanja. Kakor '„orakel" nekdanjim Rimljanom ni odgovarjal naravnost: „da“ ali pa „ne“, tako se godi (po navadi) tudi pri vedeževanju; kajti vraži ugajajo bolj „zapletene“ nego rjedno-viteu (priproste) stvari. Istrska. ,Kada je uščap (ščep), treba da pita (vpraša) sleznjiv človek3) vilazeč (izlazed) mesec: „Misec, misec! kade (kde) si mi bival?" — „Zad gore san (sem) slezene prebijal.“ — »Prebij je i meni!11 (tako treba reči trikrat), pak de se ozdravit.' (Zap. f J. Volčič.) Češka. Ako hočeš zvedeti, bodeli kakšen bolnik zopet zdrav ali ne, pomaže se bolniku čelo s kruhom, ter se d& potlej kruh psu; ako pes kruh sne, ozdravi se bolnik skoro; ako pa ne, bolnik umre. („Kvety!1 1839; str. 357.) ‘) „Im fliegenden Hemdchen.“ a) Wahrsagerei, Wahraagekunst; vedeževati (wahrsagen), po starem: vražati, vražiti, tudi bogovati. Prim. Miki. „Lexicon palaoo-sloven.-gr.-lat. na str. 74. in na str. 158. p. b. „Bogfc“. Po Valvazorju (II; knj. VII, str. 475) imenovali so Slovenci po Kranjskem za njegove dobe vedeževalke (Wahrsagerinnen) — boginje („Boginae“); zato „bogovati“ pri Trub. še = vedeževati. a) Ein Milzkranker. Kedar izgubi kateri pastir na paši (v travi) kako stvar, n. pr.: pipec ali sklepec . pa ga ne more najti, ondaj meče kdo izmed tovarišev kvišku svoj pipec ali sklepec, ki pade naposled — če ne prvič, pa drugič, tretjič ali še kesneje — k izgubljenemu pipcu (Sam videl za mlada — blizu 1. 1832. — v Metliškem „logu“.) Če je kdo izgubil krajcar, hitali (metali) so na višek krajcarje, dokler ni kateri pogodil. Očitno je, da se večkrat samd primeri tako, da se na ta način najde izgubljena stvar, ako se meče k višku ter pada na tla druga, podobna ji stvar. Češka. Kdor kaj izgubi', poljubi naj zemljo trikrat, pa najde izgubljeno stvar. (Grohm. str. 227.) Prim. tudi Ččm. 1855; 328.) Povedali smo uže v „Letop.“ 1. 1886; 78 — 79, kaj počenjajo nekod slovenske in druge slovanske deklice na staro leto, o božiču (na sv. večer), na .kresni ali kresov1 in sv. Tomaža večer, tudi na večer pred sv. 3 kralji, da bi zvedele, bodo li se v novem letu vdžle (omožile) ali pa ne, kako mečejo namreč med 10. in 12. uro po noči1) črevelj „v mc“ (čez glavo nazaj), in kako mora pasti, da se izpolni dekletu želja še pred letom. (Tudi to je vedeževanje, a navezano na posebne dni ali praznike.) Spominjamo se pa še, da dotičnih osodnih znamenj ne razlagajo vsi narodi jednako. (Gl. ondi.) - Na Zili mečejo deklice na kresov večer namesto črevlja .. z nogo cokljo ,črez ramo1; ako coklja pade takd, da je s prednjim koncem proti „nji“ obrnjena, v svesti si je, da je ljubljenec ne bo zapustil. (Zap. g. Fr. Eller.) Prim 1. 1868; 79. — Nekatera deklica teče pa na ta večer v drvarnico, zagrabi celo butaro polen ,na enkrat' in jih nese v kuhinjo. Po ,večernici1 polena prešteje, in ako niso ,na pare1, ima upanje, da se kmalu omoži. (Ondi; zap. isti.) Primeri v Letop. 1. 1885. 157 Metliško vražo (,na badnik'), po kateri morajo pa biti drva „na par11. Po nekaterih krajih čeških mečejo mladeniči rožmarina v vodo, kedar perd ,zdolaj' deklice perilo ali pa hodijo po vodo. Katera ujame rožmarinovo kitico, ta bode nevesta dnemu, kateri jo je vrgel v vodo. („Kvt!ty“ 1846; str. 186.) Jako mična je pri Grohm. na str. 117. 2. pripomnja, kako so vedeževali uže nekdanji Indijanci, ako je hotel kateri dobiti vse hvale vredno nevesto. Češka. Katera deklica bi se rada vdala, in je bila povabljena na kako svatbo, naj objame t. j. oklene („sevre“) nevesto, kedar pride iz cdrkve od poroke, čvrsto z obema ‘) Nemške deklice sosebno na staro leto, na sv. Andreja večer in Tomaža dan. (W. 11; str. 218.) rokama („v naruč111), ali pa naj sede na nevestino mesto, kedar pojde nevesta plesat, dokler je še toplo. (Ččm. 1854; 535 ) V Istri pukajo (pulijo) zaljubljeni ljudje, ali taki, kateri bi se radi vzeli, „p8rca“ (peresca) ,na‘ marjetici (bellis perennis, Gilnseblumchen), govorčč: „0deš me, nedeš me, IjubiS me, varaš me. Zadnjega p&rca odgovor obvelja. (Zap. f J. Volčid) Primeri nemško (dolenje-avstr.) dekliško: „ Er liebt mich, vom Herzen, mit Schmerzen, ein wenig — oder gar nicht." (Sam slišal večkrat sosebno na Dunaju.) Malo drugače priobčil to W- II; str. 222 ter dodal še pet drugih, kako povprašujejo nemške deklice, pa tudi nemški mladeniči, pulšč peresca marjeticam i. t. d., čne po bodočem ,možu‘, le-ti pa po bodčči ,ženi‘. Deklica bi rada vedela tudi to, bčde li njen mož mladenič, vdovec ali pa starec, zato izgovarja te besede po vrsti (nemški); mož pa: devica, vdova, stara baba? . . . Češka deklica, liot6 zvedeti, bode-li njen ženin ubožec ali pa bogatin . . poprašuje pri takem poslu tak<5 (p. u. p.): „Z trakafem? [Prideš li p<5 mo] s samokolnico? Z vozem? [Prideš li pd me] z vozom? Z kočarem?'1 [Prideš li pd me] s kočijo? Uže 1. 1892. (141 in 142) priobčili smo iz „Črtic“ (1), kako vedežujejo štaj.-slovenske deklice, če hoče katera zvedeti namenjenega ženiha. V Cerovcu na Štajerskem pa pravijo tak6, da tisti dan pred sv. Andrejem ali [Anjdrašovim mora ,deklina1 (a brez ikakega posta) pojesti tri pšenična zrna, tedaj vidi v snu („v senji") svojega ženiha. („Kres“ 1886; str. 272). Ondi čitaš popisano i drugo mično vedeževanje „z robcem", ki se pa tudi ne strinja povse z 6nim v „Črticah“ popisanim. Kako vedežujejo slovenske deklice z drugimi slovanskimi in neslovanskimi tovarišicami vred, na badnik ali sv. večer (vlivaje svinec i. t. d.), da bi zvedela vsaka, „kakega stanu" ji bode Ženih, popisali smo uže 1. 1885. (str. 157 in 158). Da bi se zvedelo, kedaj bdde poroka, ,kolenc&‘3) na sveti večer deklica deklico k ,prašičnjaku‘, in če ,prešič‘ jedenkrat zacvili, bdde poroka še tisto leto; če zacvili dvakrat — drugo leto i. t. d. Če nič ne — pot6m se ne v6. (Kobaridska; zap. gosp. A. Gabršček.) Na Vršnem pa pravijo takd: Na staro leto od 11. do 12. ure naj gre dekle k svinjaku ter vpraša ‘) Nerodno je ponemčil Grohmann na 121. str. (štev. 919 češke besede: . . . Jat’] sevfe — v naruč“: ,driieken . . fest beim Arme'. a) Kol en c ati: nesti [nositi] ,štuporamo‘ ali oprtiv t. j. na hrbtu. V Trenti pravijo: nesti v ko lene e (iz laškega: essere coccol6ne, cocoloni, kauern, hocken). Gl. „Letop.“ 1882/83; H42 p. b. „kaldnci“; iz „nesti v kolence" skrojili so si pa na Kobaridskem glagol „kolencati“ J. N. 11* prašiča takd-le (bolj natihoma): „Pfu, koc,1) letos?11 — Če se oglasi, omoži se dekle še to leto; če se pa ne oglasi, naj vpraša „Pfu, koc, v drugo?“ — in če je treba v tretje: „Pfu, koc, za tri ?“ Če se pa ni v tretje ne oglasi, naj ne upa v možitev ni tretje leto —in sploh nikoli. (Zap. isti.) Na sv. večer in na večer pred „sv. Ivanom" (Kresom) mečejo pa dekleta na Kobaridskem „venec“ ali pa tudi „svitek“ — za vodo — ,ob zadaj1 na drevd. Če se ustavi (obvisi) prvič —je poroka še tisto leto i. t. d. (Zap. isti.) Tudi češka. (Gl. „Letop.“ 1887; 91.) V istem „Letop.“ (91 i. d.) pravili smo, kako vedežujejo Slovenci in Slovenke z drugimi Slovani in Slovankami vred : po šopkih in vencih, ki jih mečejo dan pred Kresom na streho, in po cveticah, ki jih vtikajo na kresni večer v streho ali pa kam drugam zunaj hiše: v razpoke i. t. d.2) ter prerokujejo drugi dan — nekod pred solncem — po njihovi legi, oziroma po tem, ako zvdnejo ali pa ne zvenejo, komu bode še pred letom umreti, a kdo ostane do drugega leta še živ. Tako se nahaja še več drugih takih vraž, ki spadajo k „vedeževanju“, tudi v predelih: „Badnik ali sv. večer in Božič“ (1. 1885.), „Novo in staro leto“ (1. 1886). „Velika noč ali vuzem“ i t. d. (1. 1887.), „Jurjevo“ in „Binkošti ali duhovo“ (1. 1888.) „Pust“ i. t. d. 1.1890. „Sv. Marjeta ali Margeta“ i. t. d. (1.1892.). Opozarjamo o tej priliki na to, zato da nam jih ne bode treba pogrevati ter tratiti časa in prostora. Če hoče deklica videti namenjenega ji ženina, mora na večer pred Kresom djati na mizo hleb kruha z nožem, potem pa .. začeti izbo pometati samo v taki obleki, kakoršno je nosila Eva v raju. Pri pometanju se ne sme nazaj obrniti. Po končanem delu mora pogledati skoz ,koračo‘ proti mizi, a za mizo vidi namenjenega ženina. (Rož; zap. g. K. Pečnik.) Po Kobaridski vraži, ki je ti jako podobna, postavi pa deklčs ,na sv. noč (k Božiču)' — na mizo hleb in zabode vanj nož: sama pa, kar najhitreje more — tudi taka, kakeršno je Bog ustvaril, — pometa sobo —, ,ob zadaj*, t. j. za hrbtom si pometa z metlo. Ko takd pride do vrat, naj se v hipu ozrč, ter uteče hitro skozi vrata, sicer jo duh „usojenega“ ženina, ki se prikaže ob nasprotnej steni, zabode z onim nožem . . k vratom. Če vidi duha kakega znanca, — ta ji je „usojen“. (Zap. g. A. Gabršček.) Še več takih („golih“) načinov i. dr. znajo Nemci. (Gl. W II; str. 234 (362) in 235 i. dr.) Poljska deklina skuha v isti namen na večer pred sve- tim Andrejem tri jedi iz sočivja, pogrne mizo za dvoje ljudij ’) Uprav koce (-ta) ali kocek, nekod tudi koče,j: prašiček. a) Na Zili jih devajo na okno. in reče: „V imenu Očeta i. t. d. Araen“. Bodoči ženin mora se ji zdaj prikazati, trikrat mizo obajti (ob iti), a potiSm izginiti. (Kolbg. V; 311.) Prim. tudi nemški način (M. Busch 1877; 324 — 325): a Nemka je o taki priliki takd .opravljena' t. j. neopravljena kakor Slovenka Kobaridska „na sv. noč“ ali pa koroška ,na večer pred Kresom'1. Na Zili trosijo dekleta (na kresov večer) koprive s soljo; na katero stran drugi dan najdejo koprivo nagnjeno, na tisto stran se bodo omožile — ali pa stopile v službo. (Zap. g. Fr. Eller.) Kako vedežujejo srbske ,devojke‘ na ,Ivanj dan' (Ivanje, Kres) ali pa „uoči Ivanja1' (dan pred Ivanjem), da bi zvedele, kedaj se bodo vdale, opisal je Vuk v svojem ,,Rječn.“ (216) in v knjigi „Život i obič.“ (67). Srb.-luž. Nevdana t. j. neomožena oseba (pa tudi ,ne-oženjena') zve svojo bodočnost lahko na staro leto (zvečer) ali pa na badnik tako: Nekdo vzame tri okrožnike, dene (skrivaj) pod jednega vejico rutice (Zweig Raute), pod drugega kupec peska, pod tretjega pa ničesar ter jih potem povezne (na mizo). Kdor t. j. katera oseba bi rada zvddela svojo usodo, vzdigne kateri okrožnik hoče. Ako je bil oni, pod katerim je bilo peska, utegne zvedljiva oseba skoro umreti; ako seje pa namerila na čnega, pod katerim je bila vejica, vda se (oziroma omoži se) skoro. (Smol. 259, kjer se nahaja še malo drugačen način.) Na Zili nastavljajo mladeniči slovenski na kresov večer ušesa skrivaj in skrbno na ,leseno stčpico1; ako čutijo v njej bobnanju podobno šumenje, prepričani so, da bodo — vojaki. (Zap. g. Fr. Eller.) Na starega leta večer pa v mnogih hišah vedežujejo ,pod klobukom1. Položijo namreč po šest klobukov na mizo in pod vsakega skrijejo kako reč, n. pr. pod 1. klobuk ključ, ki pomeni gospodarstvo, pod 2. prstan = ženitev, pod 3-mošnjo == bogastvo, pod 4. butaro = selitev (premembo prej, šnjega stanovanja), pod 5. .čečo' (punčico) = krst, pod 6. oglja = smrt. Vsak izmed navzočnih vleče po enkrat, pa ne sme vedeti, pod katerim klobukom je katera reč skrita. Za vsakim žrebanjem se reči' na novo skrijejo. To, kar pomeni tista reč, katero je kdo vzdignil, zgodf se mu v prihodnje. (Zap. isti.) Nekje na Kranjskem vrže prvo noč po poroki ženih svoj črevelj; če mu pade ozki konec proti steni, umre mož poprej, če pa proti postelji, umrč žena poprej. (\V. II; str. 218.) K vedeževanju spadajo tudi tako zvane „božje sodbe“ ali „sodbe božje11 (Gottesurtheile Ordalien), od katerih se pričakuje — ali se je pričakovalo vsaj nekdaj, — da bode po njih z božjo pomočjo dognano (razsojeno) do dobra, je li okriv-Ijenec ali obdolženec kakega hudodelstva kriv ali pa nedolžen. Uže v „Letop.“ 1. 1879. (57 i. d.) razložil je bil učeni g. Fr. Hubad na drobno, kaj so „ božje sodbe“, pri katerih narodih so se nahajale nekdaj ter se nahajajo, četudi ne več tako obilo, še dandanes; zato priporočamo č. čitalcem Hubadov izvrstni spis; — samo onim, kateri nimajo prilike čitati ga, a ne ved<5 še, kaj so „božje sodbe11, b<5di povedano na kratko, da je bilo obtožencu, ako se je hotel opravičiti, prijemati ali nositi razbeljeno železo v rokah, ali hoditi po žarečih lemežih, metali so ga v vodo, sezati mu je bilo v vrelo vodo, ali pa bojevati se s tožiteljem, da dokaže, je li kriv ali pa ne. Kdor se ni opekel, v vodi, kdor ni utonil, kogar ni premogel nasprotnik; bil je nekriv ali nedolžen („rekši, da se je „očistil“). Mislili so namreč cel<5 pogani to, kar verujejo kristijani, da pomaga pravičniku ali nedolž-niku — s&m Bog, da pride nedolžnost na dan, (oziroma, da pravični Bog ne more dopustiti nikdar, da bi krivičnik premogel pravičnika). Da izhajajo s premnogimi drugimi vražami vred tudi „božje sodbe11 iz poganstva, pričajo različni verjetni spisi. Pri nekdanjih Indijancih, vzhodne Indije prvotnih prebivalcih (jHindus1), bile so navadne poskušnje z ognjem, z vodo, s tehtnico in s strupom ali otrovom. (Chr. Kufther 44 i. d.1) Kateri zatoženec je mogel v roki držati železno razbeljeno kroglo, pa se ni opekel, <5ni je bil nedolžen; tako tudi 6ni, kateri je mogel potopljen dlje (časa) strpeti pod vodo. Poskušnja s tehtnico bila je taka: Najprej so tehtali zatoženca ter mu na glavo prilepili popisan list; nato so bramanci (duhovniki poganski) molili svoje molitve. Za tega (ta čas) tehtali so ga zopet. Ako je bil zdaj lažji nego poprej, nedolžen je bil. Poskušnja s strupom vršila se je takti: Zaužiti je bilo zatožencu mišnice in strupenih zelišč; če je ostal živ, verjeli so mu, da ni kriv. Še-le v zadnji dobi razglašale so nekatere tuje novice nekega potnika poročilo iz krajev indijanskih, kako o velikem prazniku Bramovem mladi bramanci (bogoslovci), hotč pokazati vikšemu bramanu svojo nedolžnost, korakajo pod milim nebom vpričo velike množice ljudij bosi preko široke plasti žerjavice, tik katere je jarek poln vode; a vsak se opeče strahovito ter plane onkraj žrjavice od prevelikih bolečin, (ki se mu znajo na spačenem obrazu), pri tej priči — v hladno vodo. Nevedno ljudstvo pa misli vendar o vsakem takem nesrečniku, (ki ostaje potčm siromak hromcik vse žive dni), da je bil vendar zagrešil poprej kolikor toliko. ‘) „Sparziergg. im Labyr. der Geschichto'1, Wien, 1824. I. Navadna je ,poskušnja z otrovom1 še dan današnji tudi po mnogih krajih afrikanskih (med zamorci), med katerimi je ta vraža, da zakrivi vsakega človeka smrt kakšen drug človek. Da bi pa zvedeli, kdo je ta hudobnež, nosijo mrliča po mestu ali po vasi, rekši, da bčde pred hudodelčevo hišo ali kočo dal uže kako znamenje, da stanuje tukaj oni malopridnež, ki je kriv njegove smrti. Tega potčm zatožijo in pravijo: „Izpij ta otrov; če nisi bil ti, ne bode ti škodoval kar nič“. — Da se take „božje sodbe11 ne godč brez sleparstva, soditi nam je po afrikanskega popotnika G. A. Krause-ja1) besedah: „Kdor je bogat, podkupi otrovalca in uboža, siromaku je pa umreti“. („Wr. Famil. Journ.“ 1. 1891, Nro. 180, str. 719.) „Poskušnja z otrovom11 o drugačnih okolščinah rabi tudi zamorcem v državi angolski (Angola) v južni Afriki. („Schor. Famil. Bl.“ Beri. 1884, 4. zvez., str. 168.) Nekateri narodi (tudi učenjaki) mislili so nekdaj, da čarovnica n,e more potoniti, ako jo vržejo v vodo, zato, ker voda ne trpi ničesar nečistega v sebi. (Wolf. „Beitr.“ 2, 370 i. d.). Ako so torej hoteli zvedeti, je li katera ženska, (ki so jo krivili (dolžili), da je čarovnica), res čarovnica, — vrgli so jo na vrvi v globoko vodo. Če se je potapljala, uverili so se, da ni čarovnica ter jo potegnili hitro iz vode; če je pa plavala po vodi (sama ob sebi), bila je čarovnica, (ki so jo potlej sežgali). Take vere ni — hvala Bogu! — zdaj več ni med našim, niti med kakim drugim narodom evropskim. Da so se „božje sodbe11 ovrševale tudi pri Slovanih, dokazal je gosp. prof Fr. Hubad s pohvaljenim spisom svojim do dobra. Najdlje ohranila se je „sodba božja11 pri Jugoslovanih v Srbiji, Hercegovini, Črni gori i. t. d. Po teh .pokrajinah1, (koder je vladala „turška sila“), rabila jim je še s početka tega veka. Za poskušnjo rabili so vrelo vodo z razbeljenim železom vred2) za tatove in nezveste žene; mrzlo vodo v rekah pa za čarovnice („vještice“). Pa še dandanes nahaja se posebna vrsta „ božje sodbe11 med vsemi narodi evropskimi, in to ne med prostaki, nego uprav med . . . razsvetljeno (?) gospodo: to ti je dvoboj; kajti i zastran tega modrovali so nekdaj tako, da Bog ne more dopustiti, da bi zmogel — krivičnik. —- Dvoboj ni po tčm takem nič drugega, nego praznoverski ostanek nekdanjih „božjih sodeb11. ') Znan je tudi po imenu „Malam Musa“. ,J) To je bila „mazija“ (die Probe des gliihenden Eisens u. heissen Wassers); „vaditi maziju1': potezati razbeljeno železo z golimi rokami iz vrele vode. (Vuk: „Rječnik“ p. b. „m&,zija“ 341; prim. „Život i obič.“ Prim. tudi „Glasnik zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini g. 1892, 127 i. d. Dokazano je zdaj, da so imeli Rusi (poleg „božje sodbe“ z železom in z vodo) uže v desetem veku in pozneje še do 17. veka (cel<5 pred sodiščem) za božjo sodbo tudi dvoboj.1) Največ vrst ,božje sodbe' imeli so menda stari Nemci (,Germani1) tudi še potčm, ko se je bila krščanska vera pri njih za korenila uže čvrsto; d;\ pomnožili so poprejšnje poganske ,sodbe božje1 sčasoma za pravno (sodno) rabo še z novimi grozo vitnej ši mi. Pri nekdanjih poganskih prednikih njihovih ovrševale so se pa posebno te tri poskušnje: 1. z vrelo vodo, 2. z mrzlo vodo, 3. z dvobojem, ki jim je ugajal najbolj, zato ker so se preradi borili in vojskovali.2) Vedeževanje s kvartarni ali praznoversko polaganje kvart, ki je navadno posebno pri Francozih8) in Nemcih4), a sosebno po mestih med preprostim in gosposkim ženstvom, — ni bilo našemu ljudstvu še znano za mojih mladih let, vsaj po Dolenjskem ne; v zadnji dobi hodi se pa preprostemu ljudstvu, (kajpak, za primerno plačo) ponujat neki Nebodigatreba zlasti po vaseh okoli ,Lašč‘. Kedaj in kedaj slepari takd tudi kaka vlačuga ciganska. — Po Loki in po njeni okolici (na Gorenjskem) opravljajo ta sleparski posel same nciganke“.“ (Bog). — Moravski Vlahi pravijo svojemu vedežu — zagovorniku „božec“, a zaničljivo „bohon“ t. j. bogonj, („Osvčta“ 1880; I, BO.) *) Kako se včasih ustraši tat, kedar zve, da ga iščejo, itd., o tdm prim. običaj črnogorski, ki gaje V uk natanko popisal v svojem „Rječn.“ na str. 698 p. b. „Cok“ (—Sok), po katerem se pa vrši vse brez kakega vedeževanja — samo na zvit način. Čehoslovan o m,1) Poljakom2) in Nemcem8) rabi v ta namen, da se zve tat, večjidel sito4) ali pa (Čehom) namesto okroglega sita tudi ra z t. j. kolobar z nožicami vred; samo način je različen.5) Nekoliko drugače od onega v 1. opomnji v misel vzetega načina vršf se naslednji način češki, razglašen 1. 1886. po mični očitni tožbi (razpravi pred kazenskim sodiščem. Istega leta pokradeno je bilo novcev v dol.-avstr, kraju O. iz nekega krčmarja ostaline (zapuščine). Tašča pokojnikova sumnjičila je na tihem več ljudij, so-sebno pa sosedo Marijo M. Naposled naprosi takozvano „češko čarovnico" v dnem kraju, da ji je obečala razodeti pravega tata ali tatico. ,, Čarovnica" povabi potžm k sebi vse one ljudi, kateri bi bili lahko ukradli tiste novce t. j. vse one, katere je imela na sumu — tašča; dene na mizo sito ter mu zapiči na sredino nožiče z obojim ostrim koncem. Za jedno držalo prime sama, za drugo pa veh' prijemati po vrsti vsem povabljencem in povabljenkam. Dokler se je to godilo, govorila je češki: „Svat)v Jane, povez mi pravdu [povej mi po pravici), kdo to ukradi". A ne ganejo se nožiče pri nobenem; ko pa pride na vrsto Marija M., nagnejo se proti nji.0) „Ta je tatica", zakriči zdaj „čarovnica“. Nji pritegne s posebnim zadovoljstvom i pokojnikova tašča. Marija M. neče se pa nikakor udati ti razsodbi ,s sitom in z nožicami1; neizrečeno razžaljena zatoži cel<5 taščo in „čarovnico“ okrajnemu sodišču, ki je obsodilo obč zatoženki, vsako na deset dni v zapor, zato ker se ni moglo obdolženi Mariji M. po zakonu dokazati ni toliko, kolikor je črnega za nohtom. Učeni Jak. Grim. trdi, da je bilo sita sukanje („das sieb-drehen") že v srednjem veku sploh navadno. (D. M. II2), 1062). Po naših mislih zamenilo je sito sčasoma prvotni kolobar t. j. krog (r&z ali ris), ki so mu prisvajali nekdaj ter mu prisvajajo praznoverci še dandanes posebno moč. — Zato rabi Nemcem za tako vedeževanje tudi p r a v o k o 1 o. W. II, str. 239 (370). ‘) Grohm. 204 (1417) s krivo navedenim virom: sito (z nožicami t j. škarjami vred); P. Dobšinsky (Slovak) 94 istotako. 3) P. u. p. Prim. tudi Toppen 57. ») W. II, str. 238 (369). 4) Nemcem s6seb podedovano sito (..Erbsieb11), zlasti s podedovanim sv. pismom („Erbbibel“) s podedovano knjigo (,,Erbbuch“) in s podedovanim ključem, pa tudi z nožicami vred itd. (W. ondi). s) „Kv6ty“ 1846; str. 523, prim. Grohm. na str. 204 (1419). °) Vidi se po vsem, da je za to skrbela zvita baba, (zdaj bolj na rahlo držeč nožiče), ker se je bila uverila iz razgovora s taščo, da siuri-njiči le-ta najbolj sosedo Marijo M. A še več dragih načinov v isti namen imajo Slovani1) in Nemci.3) Dokazal je pa duhovito že Grohm.) da so si Čehi 6na dolga načina (zagčvora), ki se nahajata v „Ččm.“ 1854-527--8 izposodili iz vražnega zaklada nemškega t. j. preložili z nemščine na češčino. Prim. Grohm. 202 (1415) in 203 (1416) z napisoma: „Das Diebsschloss („Zamek zlodeje"), t. j. tatinska ključa.vnica. Ta ključavnica, skovana iz samih ,besed1, ima v sebi tako čudno moč, da po končanem zagovoru (čujte, čujte!) kar primrznetat (ali tatica), tako da prideš lahko brez opasnosti do njega (ali nje) in se uveriš, kdo je, ter mu otmeš ukradeno blago. Petkrat-se v tem prečudnem zagovoru ponavljajo znamenite besede (češki): „At’ stoji [zlodej nebo zlodisjka = t&t ali tatica] jako Štok (!) a hledf (gleda) jako kozel;"3) (nemški): „Sie sollen stehen wie ein S to c k und schauen wie ein Bock“; a baš po tem slogu4) („Stock — Bock“), ki ga pogrešamo v češkem zagovoru, sodi Grohm, jaz pa tudi po tujki „štok“ (namesto: „pafez“), da je bil češki zagovor res nekdaj preložen z nemškega. Tako se je mnogo vraž zatrosilo iz nemščine tudi v slovenščino. Ne moremo si kaj, da ne bi o tej priliki po resnični zgodbi zadnjega časa razglasili še jednega posebnega načina, kako zve okradenec lahko, kdo ga je okradel. — Ukradeno je bilo delavcu K. iz R. (na Sleškem) 40 nemških mark. Da bi zvedel, kdo mu jih je ukradel, odpravi se k slovečemu „čarovniku'! v F. ter ga vpraša, kaj mu je storiti. Ta mu veli: „Kupite si nov lonec in vrzite va-nj za tri noževe konice soli, pa tudi tri krušne drobtine ter zabodite v vsako po tri igle (šivanke). Te stvari kuhajte o polnoči na Oderski vodi. Čim začne voda vreti, zbadale bodo igle tata v srce tako, da bode prisiljen vrniti novce, ki jih pa bode že šest, mark manj. Plača delavec za ta svet dve marki in opravi vse natanko, kakor mu je bil naročil „čarovnik“; a tat se vendar ni hotel prikazati. Posrečilo se je pa naposled orožniku (žandarju) brez kakega „vedeževanja“ zaslediti novce, — samo tri marke manj, ki jih je bil že potrošil tat, okradencu po poli brat. („Oesterr. Volksz.1' z dne 2. marca 1894, Nr. 60.) Rusi pravijo takemu človeku, kateri zna tata najti, „znahar“.6) ‘) Soseb Čehoslovani; gl. Ččm. 1854; 527—530; P. Dobšinsky 94 ■') W. II, str. 238 (368) — 239 (370). 11) Namesto: „naj se ne gane, naj primrzne tat ali tatica.“ 4) Slog = Reim slišal sem 1. 1848. na Notranjskem. !i) Kluger Mann, Zauberer (= čarovnik). (Pr. A. Pot. Slovar Lejpc. 1881; 119.). IV. Kako se vede človek proti naznanjeni ali spoznani usodi. Od nekdaj je bil človek velik sebičnik. On ne zadovoleva s tem, da samo ve, kaj mu je po takozvani usodi namenjeno ali sojeno; nego bi rad vedel i to, kako se mu je ravnati pri bodočem dejanju. Po spoznani osodi svoji moral bi kajpak trpeti miren vse, karkoli se mu pripetf; ali taka doslednost ne ugaja umnemu in zavednemu človeku. Zato se trudi na vso moč, kako bi se izognil ali izmuznil neugodni usodi. Kakšnih pomočkov so v ta namčn sčasom izmislile ,zvite buče' človeške, kažejo nam naslednji primeri: Če ugleda človek (praznoverec), ki se je odpravil kam na pot, kako neugodno .znamenje1 (n. pr. zajca), ki mu je pretekel pot), ali če sreča staro babo, vrne naj se domdv ali pa (pred babo) pljune naglo preko pota, predno pride ona do njega. (P. u. p.) Nekateri pravijo: „Pusti žensko na levi strani mimo sebe iti ter glej, da ogovoriš ti njo prej nego ona tebe“. (Črni vrh pri Idriji. Zap. f A. Domicelj.) Po češko-nemški vraži treba pa o taki nepriliki trikrat pljuniti in neoziraje se, dalje iti. Grohm. 220 (15171) Nemec (na Sleškem) vrže, (predno dihne, zapazivši .neugodno znamenje1) kamen preko pota. (W. I., str. 1.) Starogrški praznoverec (pogan) vrgel je, ako mu je mačka pretekla pot, tri kamene preko pota, ali se pa ni ganil, doker ni šel kdo pred njim [dalje po istem potuj. Teofrast.2) Slišali smo že, da če začne kokoš peti po petelinje, pomeni to različno nesrečo.3) Da bi pa vso to nesrečo odvrnili, tako kokoš hitro zakoljejo — ne samo v Pavlovcih („Črtice“ 69), nego tudi po drugih krajih slovenskih — ali pa ji glavo odsekajo, kakor n. pr. v Kompoljah (p. u. p.). Prim tudi „Ččm.“ 1853; 484; Grohm. 75 in 76; W. II; str. 269. — Slovak pa ubogi živali noge polomi ter vrže potem živo „hudiču“ v tekočo vodo. (Ondi.) — Nekateri Poljaki mislijo, da je taka kokoš (menda) obsedena t. j. da ima „hudiča“ v sebi, ter jo zakoljejo. (P. u. p.) B. Vraža pa čara (čaranje, bajanje). Vedeževanje hoče omejevati ali ovirati božjo voljo — božjo previdnost z (neodvratno) usodo, — čaranje pa s s a m o -voljnim dejanjem človekovim. ‘) Mačko ali mačka (p. u p. iz Kompolj; prim. str. 141; 5. op.). a) Prim. tudi češko „Ččm.“ 1850; (54. 8) Teofrast: /apaxxi)pE5 (Ethikoi charakteres). Kakor je praznoverska sreča in nesreča navezana na posebne dneve in dobe, tako i čare nimajo vselej in povsod jednake moči. Posebno ugajajo čaranju usodne dobe in nekateri usodni dnevi (s svojimi nočmi vred), kakor n. pr. „dvanajstere noči1'1) Kres, Vuzem, Jurjevo i. t. d.2) Izmed dnevnih časov je najugodnejši čas ponoči, (sosebno med 11. in 12. uro, pri posebno skrivnih čarah pa o polnoči3). Zagovarjajo pa tudi za bšlega dne. — Tudi na mesec (je li mlad ali star i. t. d.) treba gledati pri čaranju. Kar se tiče krajev, ugodnih za čaranje, slujejo pri nas in pri drugih indoevropskih narodih najbolj razpotja ali razkrižja, soseb za ponočne čare, bodi si iz dobrega ali pa iz zlega namena. Na razkrižju delajo babjeverci ris ter hodijo va-nj, da se zapisujejo hudiču. Varaš se pa, če misliš, da je „razkrižje“‘) dobilo svojo čudovito moč stoprav v krščanski dobi po „sv. križu". Že stari Grki6) in Germani, da celo Indijanci prisvajali so razkrižjem veliko moč.6) Kedaj in kedaj se pa mora čarati v takem kraju, kamor nikdar solnce ne prisije‘‘ ali ,kamor ni čuti nikakega (cerkvenega) zvona1. (P. u. p.) Slišal nekdaj sam v Metliki. Paziti je pri čaranju tudi na števila. Najugodnejša števila za čaranje so: 3, 7, 9 in 77. Pri zagovarjanju treba moliti samo po 3 ali pa po 7 očenašev in češčenasimarij. To kaže, da se drž6 .čarovniki* in .čarovnice' najrajši lihih (neravnih) števil. Kakor se pri čaranju prednost daje lihim številom, tako tudi levi strani. W. I; str. 65 misli, da zato, ker je na levi strani srce. — „Čarajo“ največ skrivaj; vpričo koga drugega po navadi molčeč ali pa (zlasti zagovarjaje) zamolklo govoreč t. j. samo šepetajoč. Priliko sem imel nekdaj opazovati to, ko je stara žena (z iglo), ,križala' mladi deklici „poganico“ (na oč<5h). Da si je govorila ,križaje' jako tiho, pa sem razumel tik nje stoječ vendar vsako besedo.7) ‘) Gl. „Letop.“ 1885. а) Pri Čehih „Filip in Jakob11, pri Nemcih „Walpurgis“ (1. maja). W. I; str. 63; W. II; str. 73. “) Samo o Kresu ima (po nemški veri) poldan posebno čarovno moč. (W. ondi.) 4 j Tudi „križišče“ ali „križi“. б) Teofrast piše n. n. m: „In če ugleda praznoverec kedaj katerega izmed onih, ki se vlačijo, ovenčani s česnom, po razkrižjih, umiva se od glave do nog ter pošilja po duhovnic, da ga očistijo z morsko čebulo (Meerzwiebel, scilla bifolia) in z mladim ščenetom11. 6) W. I; str. 63. ’) .Molitvica1 pride na vrsto med „zagovori“. Hrvatje in Srbi pravijo takim ženam, ki zagovarjajo bolezni, „ bajalice V) I. Baj^a. Bajila t. j. pomočki za bajanje ali čaranje,2) ohranjajo se do malega samo po skrivnem „ustnem izročilu" od zaroda do zaroda v pojedinih rodovinah, ki jih skrbno skrivajo vsakemu tujcu, Sodil bi človek in slišal sem nekdaj tudi uže praviti starega Slovenca, da prehajajo take skrivnosti (bajila z zagovori vred) od očeta samrt na sina, od matere pa samč na hčer; a po nemških prazno verskih zakonih jih ne sme po kakem človeku dedovati istega spola človek, nego oča sme razodeti in zapustiti tako skrivnost sami hčeri, mati pa sinu.3) Le nekoliko takih čar ali bajfl nahaja se po takozvanih »čarovnih spisih ali knjigah. A kdo bi verjel, ako ne bi čital „črno na belem", da je na Nemškem — med „razsvetljenimi Nemci" — takih knjigarjev (knjigotržcev), ki imajo od takih knjig največ dobička. Vzeli smo že v misel, da se je začel ta vzgled - na žalost! — posnemati tudi že pri nas ter se daj6 nemške prazno verske knjige iz gole ,dobičkarije‘ prelagati na slovenski jezik. Ni davno tega, da mi je pravil neki Slovenec (prostak), kako mu je na železnici blizu Dunaja ponujal nekakšen človek na prodaj (za 3 gld.) knjižico, rekši: „Kdor nosi to knjižico s seboj, čnega ne more živa duša ni raniti, ni zaklati, ni prebosti, niti ustreliti i. t. d.4) — Neizrečeno rad bi jo bil kupil naš rojak, tem bolj, ker ni bil še opravil vojaške službe ter je mislil tudi — na vojsko. Ker pa ni znal po nemški, bal se je vendar, da ne bi kupil mačka v vreči, ter se naposled premislil in rajši prihranil novce, dasi so bile po njegovih besedah „izkušnjave strašno velike". — — Očiten dokaz, kako rad veruje preprost človek še zmerom v „čudodelne močf“. Med 1. 1837. in 1840. videl sem v Novem mestu res nemška tiskopisa te vrste pri takih ljudeh, ki niso znali ‘) „Bajati“ (stsl.) = fabulari (praviti), nsl., srb. in hrv. pa = in-cantare (uprav zagovarjati, ,besprechen‘), osddobi pa tudi = čarati ali Carovati (hexen, zaubern). Prim. Miki. „Lexic. palsl.-gr.-lat." 12; Vuk 12; Iv. Fil. 13. — Bajilo = Zaubermittel (Murko, Jan.-Bart. in Jan.-Hub.). a) Prim. op. 1. 8j Kuhn und Schwarz: „Nordd. Sagen" v predgov. na XIX. str. (\V. I; str. 65.) 4) Jako podobna je ta knjižica po vsebini onemu čarovnemu rokopisu, ki ga je opisal dr. A. \Vuttko I. na str. 70 v opomnji (*). / kar nič „po nemški11 ter so posojevali oba tudi drugim ljudem (znancem in znankam). Na prvem čital sem napis: „Die sieben Himmelsriegel“, pod napisom bilo je pa natisnjenih sedem ključavnic („žabic“); vsebine ne pametim več. Na drugem ni bilo nikakega napisa; imel je pa v sebi nekako (nemško) „molitev“ s tem (nemškim) dodatkom: „Kdor nosi to molitev s seboj, ni se mu bati strele, in če se dene kaki porodnici na glavo, pa bčde rodila jako lahko." (?!?) Med najimenitnejša bajfla slovenska štejemo takozvane »črne bukve“ (črno knjigo). „Črne bukve11 krstil jih je menda slovenski narod po z v un a nji podobi;1) kajti med črnimi črkami je tudi mnogo rdečih v njej. Tako je vsaj pravil mojemu poročevalcu oča, ki je videl „črne bukve“ nekdaj pri kmetu Žikovcu v Dolenji Vasi (pri Selcah na Gorenjskem), pa jih ni znal čitati. Ne vč se natanko, kaj imajo „črne bukve“ v sebi. Po narodni veri nahaja se v njih mnogo čudnega in skrivnega, tako da kdor ima take „ bukve", ,zna uze več nego krnske pečNekateri pravijo, da so v „črnih bukvah11 zapisane vse skrivnosti,— tudi bodočnost. „ Pojdi (če te ni strah) opolnoči na pokopališče in se ustopi tako, da ti bode stala jedna noga na posvečeni zemlji, druga pa na neposvečeni. Kmalu se bode oglasil mrtvec in začel prebirati iz „črnih bukev“ prerokovanje za bodoče leto in sploh vse skrivnosti, ki so imenitne za duhovnijo (župnijo). Ako bi bile obe nogi na neposvečenih tleh, ne bi ničesa slišal in zvedel; ako bi pa stal z obema na posvečenih, prišel bi mrličem ,pod oblast1, da bi te smeli raztrgati, ali ti pa storiti kako drugo škodo.11 (Iz Valtove Vasi na Dolenjskem. „Ljubij. Zvon11 1882, str. 671.) Oni kmet v Dolčnji Vasi (pri Selcah) prerokoval je pa iz svojih „črnih bukev11 ljudem dom& o belem dnevu vsaj za 50 let naprej, pa mu je — pravijo — obveljalo vse (?), tudi to, da bode njegovi hiši kedaj (po njegovi smrti) gospodar po imenu .. Janez. (P. u. p.) To ni nič posebnega; Janezov je po Kranjskem na prebitek.2) — Pa tudi za tatdve je pravil po tistih „črnih bukvah1*.------------ „Kjer imajo ,črne bukve', tam imajo tudi vedno dosti denarja." (Na Igu. P. u. p.) „Črne bukve" rabijo nekaterim zlasti ondaj, kedar hodijo zakladov kopat. (Kaj več o tem, kedar bodemo govorili o zakladih.) ') Prim. zastran zunanje oblike nekdanje „črne bukve1' šolske. 2) Tirolska: Kdor hoče bodočnost znati, iztrgaj živi podlasici srce ter pojej (surovo), dokler se še giblje11. Alpenb. Mythen 383 (W. I, stran 09). Dober tok ! „Neki Cerkvenik," tako mi je 1. 1884. pravil na Dunaju zgovoren pomorančar iz Všlikih Lašč, hrepenel je že davno po „črnih bukvah“ župnikovih („fajmoštrovih“). Nekega dne, ko je gorelo v župnišču („farovžu“), zgrabi mož iznašaje pohištvo i. t. d. iz hiše, naglo „črne bukve”, odnese jih skrivaj k sebi in prebira ter izpisuje iž njih tri dni in tri noč(. Še le potem je povedal prežalostnemu župniku, (ki so mislili, da sa zgorele), da jih je rešil on. Hitro skoči po-nje in jih prinese g. župniku, ki sojih bili neznano veseli. Kajpak, da jim ni povedal, kaj je bil storil. Vtresel je Laščan še to, kako je Cerkvenik njegovemu očetu, s katerim sta si bila velika prijatelja, večkrat skrivaj bral iz »tistih bukev“ vse, kar smo že slišali in še več drugih čudnih in prečudnih rečij. Dokler sta nekega dne pila skupaj v najbližji vasi, pobila je toča. — „Ko sta se z očetom vračala" — pripoveduje Laščan nadalje — „brž po toči domdv, ter ugledata gredoč črn oblak popraša jih: „Vidiš li kaj?“ — „Oča, da ne.“ Zdaj napravi on s privzdignjeno levico v zraku locunj (lok) in reče očetu: »Poglej zdaj izpod moje roke kvišku!“ — „In ko oča tako storijo, ugledajo v oblaku čarovnico v samem škrlatu."1) — „Ako bi jaz hotel, vrgel bi jo precej z oblaka." — „Daj vrzi jo, vrzi, pravijo mu oča.u — „Jaz bi jo vrgel, a veš, sedem let bi potrebovala, predno bi prišla domdv, tako daleč je dom&.“ (Tako modro se je odrezal zviti Cerkvenik. Kdo bi bil pač tako neusmiljenega srca!). Isti Laščan pravil mi je tudi o nekem človeku iz Sodražice (izr. Stidržce), ki je imel „črne bukve", vzdignil več zakladov (?) ter obogatel, dokler mu niso zgorele o zadnjem ognju, dasi je imel zakopane v kleti; potlej je pa ubožal, da mu je bilo prosjačiti (,beračiti1) naposled. „Kolom<5n'‘ ali „Kolomonov žegen“, tudi „Kalam6n“ ali „Kalamone žegen“, ,,mali“ in „veliki Kalamčn"). S „črnimi bukvami" vred sluje po mnogih krajih slovenskih, (a zlasti po gorenjskih, pa po nekaterih dolenjskih, go-riških in štajersko - slovenskih) tudi tako zvani „Kolom6n“ ali „Kolomdnov žegen“. Na svetlo je prišel prvič s tem napisom (v pokvarjeni koroški slovenščini): „To je tapravi inu tacieli Colemone-Žegen, kateri je biv vkeleranje3) taprvevo ‘) Najbrže kakšen privid (Sinnestiiuschung). Morda se je bilo primerilo, da je posijalo solnce za oblakom ter ,škrlatasto‘ razsvetilo oblak s tako podobo. Kolikokrat se nam zdi oblak kakemu velikanu, konju, volu i. t d. podoben! “) Zu KOln am Rhein. bart vdrukan vtam lete 1321,1) noi v Iatinščeni šprachi vnkei dan, potam pa na nemško, sedei pa ta prvvo bart na sovenjo2) nonovo kvlian inu frišno pačan s. 1. et a.“ Tiskana je bila slovenska t j. poslovenjena knjiga brez letnice (po Šafarikovih mislih na Koroškem, okoli 1. 1800 i. d.) 12°. 283 str. Vsebina (po Šafafiku): „Molitve, rote (rotitve), kako se vzdigujejo zakladi, kako ukradene stvari nazaj dobiti i. t. d. „Colomone'‘ (izr. Kolomdne, sedaj Kolomdn) je spakedrana beseda iz: .Kolman1 ali ,Koloman‘. Kmetje pravijo ti knjigi: „Svetega Kolo-mana Žegen“ (Prim. Šaf. 144 in Marn. ,,Jezičnik“ XXII. leto 1884.; 77.3) Pisan (.prepisan1) pa je bil dni „Kolomon'‘, ki si ga je bil menda za 200 gld. kupil neki kmet iz Golice (l/4 ure od Selc na Gorenjskem), pa so mu ga potlej ,poredneži‘ vzeli ter hoteli sežgati, zato ker je bil poln vraž; zvedel je pa vendar za pravega tatu ter mu odkupil svojo knjigo za 10 gld. (Pravil mi I. 1884. Jos. Bernik iz Dolenje vasi pri Selcah). Po njegovih besedah „Kolom6n nima tolike moči kot „črne bukve". Nekod pa rabi vendar tudi namesto ,.črnih bukev“, ker čitamo v Jurčičevi knjigi (I. 71; 3. r.): ..Koloman ali tisto pisanje, ki učf, kako se hudič — — kliče v ris“. L. 1879. zasledil je „Kolomonov žegen" pri kmetu Ant. Vrbiču iz Pristavijo vasi pri Št. Vidu (,pod Sv. Rok1) na Dolenjskem — gosp. Aleksand. Hudovernik. (Zap. isti.) Pravil mi je pa 1. 1887. na Dunaju, da kmet ni hotel izpod 5 gld. dati knjige iz rok. Prepisal si je bil (A. H.) pa vendar napis (z izvirno pisavo): „To je ta pravi inu ta cieli colomone sfegen, kateri je biv v tam mestu Kelerejni ta pervevo bart udrukan v tam lete 1321 noi v latinsfzei sfprachi unkei dan, potam na nemsfko in sedej pa ta pervo bart na sovenjo na novo kuhan ino frisfno pezlian. (Brez letnice i. t. d.). Ta napis, ki se strinja do malega s prvim, kaže, da mu je najbrže tudi vsebina ista kakor prvemu. Znan je „Kolomon“ tudi štajerskim Slovencem — vsaj okoli Celja, pa pravijo, da ga ne zna niti vsak duhovnik čitati tako, kakor bi bilo treba. — V neki kmetski hiši strašil ') Očitna laž; 1. 1321. ni bila še znana tiskovna umetnost, nego izumljena še-le okoli 1. 1436—1438. Pripomnja. Vetji del talcih tiskovin in drugih knjižur tiskajo brez letnice, brez imena kraju (kjer je bila katera tiskana) in brez imena pisatelju ali založniku — ali pa nalašč z lažnivo (mnogo starjo) letnico in s krivim imenom kraju, pisatelju in založniku - bodi si iz gole ,dobičkarije‘, bodi si tudi iz drugih uzrokov. (Prim. W. I; str. 66.) '-) T. j. Slovenjo f slovenje, slovenski]. 8) Šaf. veli ondi i to, da je ta knjiga jednačica (Seitenstiielc) knjigi po imenu: „Duhouna branua“, o kateri kanimo govoriti malo pozneje. je ,kozel1 (škratelj), ki se ga niso mogli odkrižati nikakor. Naposled zaprosi kmet pomoči g. župnika. Ko pridejo župnik ter začnejo čitati iz „Kolomona“, pa je ,kozel' kar izginil. (P. u. p.) Prim tudi to, kar je pisal o „Kolomonu“ dr. Jože Pajek v ,,Kresu" 1882; str. 272. Na „Cirkljanskem“ ali »Cerkljanskem" (izr. ,Crkljanskenr) imajo nekoliko iztiskov „malega“ in 1 iztisek „velikega Kala-mona". — „Kalamone shegen“, knjiga, če se prav spominjam, sredi prejšnjega stoletja tiskana, na pol nemška, na pol slovenska zmes, je po vsebini zbirka čarovniških rekov, kletev, zagovorov i. t. d. (Takov „Kalamon“ je g. prof. Levec našel v Cerknem.) — Nekdo je od zlodja1) namesto zakladov zahteval „veliki Kalamon11; on pa mu je rekel, da tega ne more in ne sme, in da rajši pov6 za vse zaklade, kot da bi to storil; a ker ga mož drugače ni izpustil, vdal se mu je toliko, da mu d;i (= da mu bode dal) zaželeno knjigo, ako dobi stavo. Stavila sta pa, da dobi stavo dni, kateri prej pride od mesta, kjer sta bila, do moževe domače hiše, in sicer naj gre mož prost po poti; škrateljnu pa sme napravljati zaprek (ovir), kolikor mu drago, in hodil bdde po grmovju, koder mu ukaže. Določita torej dan za tekmovanje, in do takrat prepregel je mož od risa do svoje hiše cel kos preje in jo prevezal takd, da je bil vozel pri vozlu; hudič naj bi vse te vozle odvozlal in prvi do hiše prišel ali pa izročil Kalamdn. Mož je naglo hodil, a tudi hudič je bliskoma odvezoval, in mož ravno na prag stopi, ko hudič zadnji vozel odvozla in tik njega stoji. Stava je bila le na pol dobljena. Hudič izvleče Kalamon iz žepa ter mu ga vrže v hrbet s tako silo, da je takoj mrtev obležal. Ker je bil pa Kalamon njemu jedinemu namenjen, našli so mrtveca samega — brez Kalamona. (Zap. g. Ivan Jereb 1. 1888.) Kdor ima „Kolomon“, na lahko napravi vsem svojim ,drugom‘ t. j. tistim, ki tudi verujejo v „Kolomon“ in v vraže sploh, vsakeršno nesrečo — sebi v korist. Za dokaz pripovedujejo Vrsenčani naslednjo dogodbo: „Nekateri Vrsenčani so šli na Koroško trave kosit. Ker so preveč zabeljene reči jedli (Korošci namreč silno belijo jedi s tolščo), bili so žejni, a vina ni bilo, vode so se pa bali. ,Potožili so nekemu gospodu, ki je bil prišel .zraven1. Ta pa jim zapiči nož v drevo, a po nožu priteče presno mleko. Ko so se napili, vprašali so radovedno, kod neki je priteklo mleko. Reče jim: „Vidite li dne krave tam na pašniku? Vsem onim kravam sem odvzel ,po nekaj1 mleka, le trem ne, ker gospodarji trdno verujejo v jednega Boga; drugi pa smo si bratje po Kolomonu. (Zap. g. Andr. Gabršček.) ‘) Uprav „zlodej“, zlodeja, iz „zlo dejati11 (delati). Posebno Nemci obilujejo s takozvanimi „čarovnimi knjigami", ki so po vsebini, (kolikor nam je znano), podobne „ črnim bukvam" in „Kolomonu“. Najimenitnejše izmed njih so tele (iz katerih so najbrže ,zajemale' tudi „črne bukve11 s „Kolomonom“ vred): 1. „Faust’ s dreifacher llollen-zwang“, ki uči, kako človek hudiča in druge duhove lahko roti (kliče) ter priklicane prisili k vsaki službi. Prišla je ta knjižura, ki je skrpana iz različnih drugih knjižur, na svetlo z lažnivo letnico 1404 ali pa 1407, po pravem pa še-le koncem IG. veka. — 2. „Romanus-Buchlein, gedruckt zu Venedig". (Brez letnice). — 3. „Albertus Magnus* bew£ihrte u. appro-birte sympathetische und natiirliche egyptische Geheimnisse fiir Menschen u. Vieh etc. 3 Theile; Braband (!) 1839. — 4. „Der wahrhaftige feurige Drache oder Herrschaft iiber die himmlischen u. hullischen Geister u. liber die Miichte der Erde und Luft. Vi er te Auflage Ilmenau 1850. — 5. „Ein Biichlein, darinnen gar gewisse Sachen sein, welc;he jedem Menschen dienlich sein (Rokopis brez letnice, na videz iz 18 veka. Omenili smo to knjižico že na 176. str. v 5. op. zastran vsebine na kratko. Na drobno (z vsebino vred) opisal je naštete in še nekatere druge »čarovne knjižure" nemške W. (uttke) I., str. 66—71; malo manj jih je W. II., str. 176 —179. Nemški časnik: „Die bunte Welt“ 1876. str. 650 razglasil je pa med peterimi takimi bukvami tudi te dvoje, ki so vredne posebnega spomina: 6. Doctor Johannes Faust „Magia naturalis et innaturalis der Kabbala u Clavicula, oder „Schliissel des Salamonis, aufgefunden im Kapuzinerkloster zu Immenstadt“. (Brez letnice). - 7. „Biblia arcana ma-gica“, das ist das Wunderbuch des Johannes Tritheim, Abt im Karmeliterkloster zu Col n, handelt von der gottlichen Magie, dem Planeten - u. Geburtseinfluss, der Signatur der Krauter, Mineralien, Thiere u. Menschen, dem Universalspiritus, den magischen Tincturen u. Arzeneien, Kristallspiegeln, hermeti-schen Geheiinnissen, der kiinstlichen Lebenslampe, dem Offen-barungsspiritus aus Maithau, dem magischen Feuer u. Liquor, dem Spiegel Salomonis, in welchem alle Sigaaturen der Welt u alle Geister zu erkennen, der magischen Kugel zur Erfor-schung des unter der Erde Verborgenen, den Geisterglocklein, Ring-Ruthen u. Spiegeln, den hochsten Lehren der Magie u. Kabbala sowie den Geheiinnissen des Geistes u. der Seele “ (Brez letnice.) Izrecno bodi povedano, tla so v tej (7.) knjižuri — tudi rotila (besedila), kako se kličejo različni duhovi, natančen pouk, kako se vzdigujejo zakladi i. t. d. Zastran Čehov prim. „Ččm.“ 1854, ki ima (str. 530—532) v sebi dolgo rotilo, kako je ravnati, da bi ,,duh“ (hudič) prinesel zaklad. Narisan je ondi tudi ris („kolo!‘). Ker treba „sv. Koroni'1 na čast moliti 93 očenašev in ravno toliko češče-nas’marij, zato je češki napis1) Grohm. (216) ponemčil tako: „Gebet zur heil. — Corona‘‘ (molitev k sv. Koroni). „Duhovna branva“ (bramba). Skoraj da neznana je osčdobi že ta knjiga, tudi v popačenem koroško-slovenskem narečju pisana: „Duhouna branua, prad2) duhounah inu žuotnah navarnostah sakobart per sabe nossiti, u’ katirej so močni žegni inu žebranje,3) kateri so od sama boga oznanuani, od te cirkle inu S. S. očetou storjeni, inu od Papaša Urbana VIII. unkadani, skuz s. Kolmana poterdnjeni bli, iz nemškigo u to suovensko Spraho sprabernjena, inu drukana u’ Koln u’tam lete 1740.“ (12°. 180 str.) — Spakedrane besede: vedno pri sebi nositi i. t. d. kažejo, da nam je tudi to knjižuro, polno grdih vraž, prištevati „bajilom“, zatrošenim iz nemščine med slovensko ljudstvo. Ko misliš, da je (na 96. str.) že konec, vidiš, da se na 97. začenja: „Duhouna vahta“. Šafafik (132) misli, da je ime kraju „Kolln“ nemara lažnivo. (Prim. tudi Marn. „Jezičnik“ XXII; 28 in tukaj str. 179; 1. op.). Spisovanjel. 1823. — Iz istega uzroka kakor »Duhovna branva“ spada med „bajila“ tudi iz nemščine na slovenščino preloženo „Spisuvanje 1823.npass“!) na Goriškem. Mislim, da je tudi v Letop. 1883 v tolminskem zagovoru „sv. Šenpav“ „sv. Šenpas11 (a no sv. Pavel). ”) 6 u (otuk) a) Iz arab. besede „hamalat“, abbildliches Anhangsel. (Sepp. II; 196.) 4) „Tal“ znači v sanskrtu „nositi“ [zato ker se po navadi nosi na životu). Gl. Sepp. II. 196 (3. op.). Tur. Talisman je pa naravnost iz perz. „talisme“. na prsih i. t. d. V Bosni in Hercegovini navezovali so za turške vlade1) „zapise“ celo živini na rogove. Po katoliškem delu Hercegovine nosijo deca na kapah tako obilo zapisov kakor drugod po ,dinarski pokrajini1.2) Zapis je listek, na katerem je napisana ali pa natisnjena kakšna molitvica, ki se deva v usnjeno ali platneno mošnjico ter nosi na bolnem delu telesnem. Zanimljivo je dr. L. Glik v „Glasniku zem. muz. u Bosni i Hercegovini11 g. 1890. (45—55) opisal „Hamajlije8) i zapise unarod-nom lekarstvu Bosne i Hercegovine". Ondi čitaš n. pr. (str. 47.): „Pošto (ker) zapisi uopce (v obče, sploh) mogu da brane od svake nezgode, to onda nema ni bolesti, od koje oni ne bi mogli očuvati11. „U glavnom na svakom zapisu, prema vjeri (po veri) onoga koji je (ga) nosi, treba da ima ili molitvica, ili jedna rečenica (rek) iz biblije (sv. pisma), evandjelja ili kurana4), ili ime božje, znamenje krsta (sv. križa), ili slika kakvoga sveča“ (svetnika) i. t. d. „Više puta (večkrat) svemu tomu nema ni traga (sleda), vec bude i takih stvari zapisano, kojih niko ne razumije. A Bošnjak i Hercegovac vjeruje u zapis i ne znajudi, šta je na njemu zapisano; jedno zato, što misli, da je to svetinja (sveta stvar) i da zato mora pomoči “. O tej priliki naj vzamemo v misel i to, da je hotel Serenus Semoniens6) mrzlico odganjati s čudnim napisom, t. j. z nerazumljivo, rekli bi strašno besedo „Abracadabra“ (izr. Abrakadabra), ki jo treba napisati na tri ogle in potlej nositi o vratu: ‘) Morda delajo to prostaki še dandanes? a) „lm dinarischen Gebiet“. (Dr. M, Hoernes: „Dinarischo Wande-rungen“. Wien 1888; 113.) “) Turška beseda, ki jo Vuk (802) tolmači tudi z izrazom „zapis“ i. t. d., nastala je iz arabske: „hamala“, obesiti (hiingen, umhangen). 4) T. j. iz korana (pri Turkih). I. N. 5) ,,Serenus Sammonicus, cesarja Gordijana učitelj,“ . . . piše Ottov ,,Slovnik Nauč.“ 1888; 77 p b. Abraoadabra. Nekateri trdijo, da seje izmislil te skrivne besede cesarja Septimija Severa zdravnik za mrzlico, češ da se bode zbala mrzlica te strašne besede ter jo popihala pri tej priči. („Biblioth. der Unterhaltung und des Wissens“ V. zvezek 1877; ‘273.) A b racadabra A b r acadabr A b racadab A b racada A b r a c a d A b r a c a A b r a c A b r a A b r A b A Ta čudna beseda rabi kot pismeno bajilo ali ,zapis* še danes tudi Nemcem. (W. I; str. 75.) Za primer (verskih) zapisov „istočno-pravoslavnih“ priobčuje se iz navedenega „Glasn. zem muz. i. t. d.“ (48) ta zapis, ki pravijo, da pomaga v boleznih sploh: H C uxc U KA (Pod tem znamenjem čitaš v cerkveno-srbskem jeziku zapisano): „Vo imja otca i sina, i duha svjatago. Amin! Kresta Tvojego gospodi životvornago imže smrt pogibe i mertvi oživotvoreni biše Božestvenim znamenijem i ninje iscjeli boljaščago raba (služabnika) Tvojego (I. I ), jakože pri Jeleni umeršuju djevicu-'. Na str. 49. istega „Glasnika“ čitamo tudi mično razpravo o turških („muhamedovskih“) zapisih, na katere pa zarad pretesnega prostora samo opozarjamo — zvedljive čitatelje. Kako trdno pa veruje Turčin v zapise, svedoči nam ta zgodbica: Ko so ,naši‘ v Bosni dražili nekega ,bega‘, da bi ga bili ustrelili, da se ni ,predal1 za časa, odreže se mož oblastno: „Jok (ne), jerbo čuva me hamajlija11. Pokaže jim jo, a hitro zopet skrije. (P. u. p.) Slišali bodemo skoraj, kako se je varal! Hrvati pravijo zapisu tudi „božak“. Dalmatinci čislajo posebno »veliki zapis”. M. Pavlinovid: „Razgovor“ 1876; 14). Staroslovenski se je namuletu zval »hranilo"1); osedobi rabi pa slovenskemu ljudstvu po nekaterih krajih za tak pomen tujka nškapulfr“ ali po Levstiku (gl. Dun. „Zvon“ 1870, str. 312) „skapulfr'‘2). Po narodni veri misli slovensko ljudstvo nekod, da brani („varuje“) človeka škapulir vsake nesreče ali nevarnosti. (Tržič in Kostanjevica p. u. p.), oziroma „vsake nesreče na duši in telesu, posebno tudi tega, da ne more postati hudodelec". (Okoli Konjic na Štajerskem. P. u. p.8) Kako se posmehujejo sedanji razsvetljeni zdravniki preprostemu ljudstvu, ki veruje še v „zapise“ ali „škapulirje“; v XVI. veku zapisovali so pa take „zapise“ še tedanji — ') Grški (puXaxf<5v; prim. stsl. „hraniti“ cpiAimiv, custodire (čuvati, varovati). Miki. Lexic. 1096 ‘) Po Ducange-u iz starovefine latinščine: „scapulare“, ki znafii uprav ,naplečnik‘, Soapulier (Schulterkleid der Munche); ital. sedaj tudi „scapolare“, ki nas spominja glagola „scapolare“ (rešiti, osloboditi). ") Neki Slovenec (od Strug pri Ribnici doma) odgovoril mi je pa, da nosijo ,ondukaj‘ (ženske) škapulirje samo zato, ker je to nekaj božjega11. Prim. hrv. „božak“. zdravniki sami ter jih priporočali, rekši, da so „čudotvorna“ zdravila. — Sv. treh kraljev imena, zapisana na papir in obešena na vrat, priporočali so za „padečo“ (božjast). — Z besedami: „Gnlbes galbat, galdes gahlat“ (zapisanimi tudi na papir) zdravili so bolne zob6. — Za besnost zapisavali so pa te čudne besede: „Hax, pax, max, Deus admiaxu na jabolko, ki ga je bilo bolniku snesti i. t. d. i. t. d. (Dr. L. Glik: „Glasn. zem. muz. u Bosni i Hercegovini 1890, I. knj. 47.) Na Nemškem (in to na Virtemberškem) zapisujejo take čarovne zapise (,;Zauberzettel“) še dandanes — čujte, čujte! — nemški učitelji ter si prislužijo s tem obilo cvenka. Daj6 jih tudi tiskati na debelo, kedar je velika sila za-nje. Ko je bila zadnja nemška vojska z Danci, kupovali so si nemški vojščaki v Hamburgu na stotine in stotine takih zapisov, ki so jih odhajaje na vojsko nosili s seboj ter celč goltali (požirali) jih, da jim ne bi mogla naškoditi ni puška, ni sablja i t. d.1) — Tako je 1. 1859. (o vojski na Laškem) dajal neki nemški knjigar tudi takih zapisov med ljudf t. j. med vojščake s tem poukoVn, da se <5nemu, kateri bode govoril napisane besede, ne bode kar nič bati ni telesne, ni smrtne nevarnosti1'2). (W. 1; str. 75.) Po Dolenji Avstriji je med (nemškimi) kmeti taka navada, da če potrdijo kakega mladeniča za vojščaka, gre mati brzo pot(5m s kakim obeskom (Umhiingsel), navadnemu škapulirju podobnim, v cerkev, kjer ga d& blagosloviti ter obesi na to sinu tako, da ga nosi o vratu na golem životu v ta namen, da se mu ne bi zlasti na vojski primerila nikaka nesreča. (P. u. p.) Nekateri roditelji iz iste nemške dežele hodijo pa s sinovi še pred vojaškim n&borom kam na božjo pot, največ v „Ma-rijacelj'1, kjer si omislijo svetih podobic — ali pa tudi svetinj (bronastih in srebrnih), ki jih morajo potlej sinovi nositi o vratu spredaj, viseče na gola prsa. (P. u. p.) Take svetinje nosijo, odhajaje v prvo vojaško službo ali pa na vojsko i mnogi Slovenci, Čehi, Moravci in Čehonemci — vsi v poprej omenjeni namen. (P. u. p.) Novinci češki okoli Budejevic devajo si istotako, odprav-Ijaje se uže v prvo službo vojaško, Marijaceljskih podobic (papirnatih) v klobuk. (P. u. p.) Pa tudi pri ranjenih in mrtvih Francozih nahajalo se je za poslednje francosko-nemške vojske (1. 1870. in 1871.), kakor so poročali različni novičarji, dosti „škapulirjev“, ki po tt5m takem niso pomagali — kar nič. „Istotako nahajali smo, pra- ‘) „Um sich schuss- und hiebfest zu machen.“ a) — „deren Hersagung vor aller Leibes- und Todesgefahr voli-kommen sichere,“ vil mi je neki hrvatski častnik, , o zadnjem vstanku v Bosni in Hercegovini 1. 1878/79. i pri mnogih ubitih Turkih in po-turčenili Slovanih dosti „zapisov“ ali „amajlij“ (= hamajlij). Da se delajo taki škapulirji (,zapisi' ali hamajlije tudi med Srbi, pričajo besede Vukove „ham!ljlija od puške11 v „Rječniku“ 1852, na 802. str. p. b. Xa>iajjinj(i“. Zapis, da ne more (kakor kvasijo) človeku naškoditi ni puška, ni sablja (= nijedno orožje), zložen je pri Nemcih iz posameznih črk brez kakega pomena; n. pr.: XXX b. X Y. XXXX. E. H. XXXX.!) Tudi znane štiri črke: INRI (Jesus Nazarenus rex Judaeorum), ki jih čitamo na sv. križu ali razpelu, zlasti če se zapišejo navskriž nie, rabijo Nemcem za ba- jilo, tako tudi peterokot („morska noga"3) in po tri narisani istosredni (koncentrični) kolobarji, t j kolobar narisan v kolobar z imeni sv. blagovestnikom (evangelistom) z mnogimi brezmiselnimi besedami, med katerimi se nahajajo tudi besede: „sator, arepo, tenet, opera, rotas“. A teh 25 črk daj6 — vsaj pred 1. 1860. dajali so po nemških deželah uživati tfldi živini, da ji ne bi naškodila kakova čara. (W. 1; str. 75 in 76.) Ako čitaš besedi: „rotas“ in „arepo* nazaj, dobiš zopet: sator, opera; „tenet“ ostaja tenet, čitaj ga naprej ali pa nazaj. — Vredno je spomina, da se je zatrosil ta tuji „zapis“ tudi med srbski narod, samo da izgovarjajo Srbi po svoje „šator“ nm. „sator“, torej tudi „rotaš“ namesto „rotas“, in da jim rabi ta zapis kot „basma“ (zagovor), kedar „glava boli“. Dotikajoč se glave bolnikove reče se trikrat: Tudi čitajoč n. pr. vrste od zgoraj navzdol, ali pa od zdolaj navzgor, čujcš iste besedo. š A T 0 R A R E P 0 1 T E N E T 0 P E R A R 0 T A Š „Tenet“ ostaja tudi na ta način zmdrom ,., tenet". Čudno je pa, da mislijo preprosti Srbi, da so to imena hudobnih duhov („nečastivih duhova11!), ki so morda v člo- ‘) Prim. (W. I; str. 77) še „sladko ime Jezus11 J. |_L| S, z dolgo molitvo (nemško), v kateri se našteva na drobno vse orožje, katero naj ne naškodi človeku. '•*) To je nemški ,,Drudenfuss“ —. Srbi zovejo to znamenje na pet oglov „Solomunovo slovo". (,Glasn. srps. uC. dr.“ 1867; 184); nekateri zamenjavajo pa ta peterokot s šesterokotom —. Gl. Vuk: „Rječn.“ 1852; 700. veškem telesu. (M. Gj. Miličevič. „Glasn. srps. uč. dr.“ 1867; 173.) V rusk. „sborniku“ XVII. veka čita se pa, da je to pre-modrega kralja Salomona (!) umotvor („pečalj“). N. Saharov: „Skazanija russk. nar.“ I. (2. kn.), 45. Kdor zna latinski, 6ni ugane lahko, da je ta „zapis“ umetno zložen iz lat. besed: „Sator tenet operaki jih treba čitati tudi ,nazaj' t. j. od prave na levo i. t. d. Živ krst ne sme torej trditi, da je bil (z mnogimi drugimi „zapisi‘‘ vred) tudi ta zatrošen iz jutrovih dežel: iz Egipta, Arabije i. t. d.; res je pa, da se je mnogo takih stvarij med druge narode evropske zatrosilo iz — nemških knjig. Spominjam se o tej priliki, da sem ta zapis pred mnogimi leti prvič čital v neki nemški knjižuri.1) Med srbski narod zasejalo se je pa mnogo praznoverskih zapisov in drugih pismenih bajil namesto pravih (prirodnih) lekov ali zdravil za različne bolezni . . . tudi iz grških knjig, a sčseb iz takozvanega „Lječebnika“, ki je bil preložen z grščine na starosrbski jezik.2) Ker prostak (praznoverec) prisvaja večjo moč zapisom s tujimi ali nerazumljivimi besedami, zato rabijo prebrisani sleparji pogostem tudi hebrejska imena Bogu: Adonai, Elohim, Šadai i. t. d. (W. I; str. 78). Z jugoslovanskimi ,,zapisi“ vred so tudi nemški različne podobe; za ,škapulirje‘ rabijo pa Slovencem, a sčseb Slovenkam po navadi ,svete podobe* (podobice svetnikov) na krpici kake tkanine: platna, sukna, svile i. t. d). Da so sv. 3 kraljev imena i. t. d., napisana na znotranjo stran hišnih vrat po mnogih krajih slovanskih in neslovanskih, „bajilo hiši na obrambo,“ povedali smo že leta 1886. (95). Zle oči ali hudobno oko. Belokranjski: „zločeste“ ali „slabe oči1-. (Letop. 1893; 40), ,,slabe oči“ tudi na Krasu (Letop. 1879; 127 p. b. „runda“); „grde oči“ (v Metliki), „hud pogled11 (pri Kršk.), slab pogled (Trž. okol.), poreden pogled (pri Trgu). Nekaterim Slovencem rabi potujeni izraz „žleht (!) oči'“, a meni namesto njega: „zle oči“. zato ker pravijo tudi nekateri Hrvatje (kaj k.), Srbi, Čehi in Poljaki „zle oči“ . . . uprav pravijo m. m. Čehi zle oči, Poljaki zle oczy ali zle oko, = nem. ,,der bose Blick“, „das bose Auge“; ital. „mal’ occhio" ali „occhio cattivo" (napol. „jettatura“); gr. 6(p&(xty.rf; irovspo; (hudobno oko); lat. „fascinus“ ali „oculus ‘) Če se ne varam, z vala se je: ,,Der Zauberkiinstler“. Čital sem jo mod 1 1840. in 1843. Naročil sem si jo bil iz Novega mesta z drugimi knjigami vred pri nekem starinarju Ljubljanskem. -’) Gl. ,,Narodne Novine" (Zagreb.) 15. maja 1878, br. 114 na 3. str. Vemo, da je dosti takih „molitev“ tudi v ,,trebniku“ (pravoslavnem ritualu). — obliquus“ (M. Busch 1877; 287); rus. „durnoj“ ali „nedobryj glaz“ (Afan. I; 173; stsl. ,,prizori. očest>“ t. j. cerkveno - slov. (Linde p. b. „uroki“.) Vera v to bajilo (čaranje s samim pogledom) sluje kakor med Slovenci, tako i med drugimi Slovani, da med vsemi narodi evropskimi in zapadno-azijskimi, ne samo arskega, nego i semskega plemena. (M. Busch 281). Za isti pomen nahajamo „grozni pogled'1 (ghoram čaxuh) uže pri nekdanjih Indijancih. (Atharva Veda XIX; 3, 3 Prim. Grohm. „Abrgl.“ 155). Ako pogleda človek zlih oči, t. j. tak, kateri ima „zle oči“ ali „hudobno oko“ človeka ali pa živinče, a sOseb dete ali mlado živinče, uroči ga pri tej priči: človek dobi (ima) uroke,1) urččen je, kar se mu zna po tem, da ga boli glava, da omedleva, omedli ... in umreti ali poginiti bi mu bilo, ako mu ne bi pomagali ter pomogli za časa. Slovensko ljudstvo misli sploh, da boli od urokov glava. „Če kdo koga močno v obraz pogleda, ga s tem ,vurči', da ga začne glava boleti“. („Črtice 242). Prim. tudi pri Murku p. b. „viirok“.2) Na kratko: različne so bolezni in nesreče, ki jih prisvajajo po svetu zlim očem ozir. urokom s) A čudno, da so nekatera plemena slovanska zabila „zlim očem* . . . ime ter znajo samo njihov učinek, njihove posledice: uroke.*) Razlaga se ta učinek ali posledek takč: Mislili so si nekdanji narodi, ter mislijo še mnogi sedanji, da ima zavist (nevoščljivost) zarad kakega drugega človeka sreče (sosebno pa lepote) tako moč, da neugodno deluje na-nj ali pa na kako stvar njegovo, katero mu kdo zavida, in da je zlasti oko, ki prenaša zavidljivi občutek (zavist) na kakšen predmet. ‘) Stsl. uroki; rus. uroki (Dalj, Pawl.), nsl. urok, največ pa uroki (Stajsl. vurok, Mko, vuroki, tako i belokr., kakor ,vuho‘ nm. ,uho‘, zato tudi vuročiti, štajsl. vurčiti („vurčiti“), vurdten štajsl. viirčen („viirčenu); big. in hrv. uroki in uroči; srb. urok in uroči; p. uroki; č. ourok. ufknuti, uhraničivost; česk-slov. urek in urok (Bernol.); nem. das Be-sehrein, Berufen, (tudi „Verschreien“, ,,Uebersehen“,) ,,Vermeinen‘‘ i. t. d. *) Nemci pravijo: „Der bose Blick wirkt Krankheiten bei Men-schen und Vieh, besonders Kopfschmerz, Abmagerung, Weichselzopf, Verkriipplung, selbst den Tod. (W. II; str. 153). “) Prim. Afan. I, 173; Saharov I. (2. kn.), 53; „Ččm 1856; 00; Grohm. 155(1117); Kolbg: Pokucie" III, 132 (2) in „Lud“ 1874, VII, (cz. 3) 93. 4) Nekateri so pa zabili izraz: „uroki“ ter rabijo kako drugo besedo; n. pr. mnogi Rusi pravijo samo: „s glazu“ ali „s glaza“ (z očes ali z očesa — namreč: zlo). Gl. Saharov I. (2. kn.) 53. — Afanasjev govori (I. 173) samo o boleznih itd, ki jih uzrokuje „durnoj“ ali „nedo-bryj glaz.“ Tudi Slovaku P. Dobšinskemu rabi (6) namesto besede „urek“ ali „urok“ sama „choroba“ (bolezen). Bavarci zovejo ta pojav še dandanes „verneidena. „Za-visti.“ navaja tudi stara srbsko - cerkvena „molitva o[ti>] očes prizora sireči, za uroči mladenceim.* („Glasn. srps. uč. dr. 1867; 181—182). — Zle oči so zavidne. („Nedobryja glaza sčitajutsjfl zavistlivymi“) piše Afan. I; 175. Iz prvine bilo je torej „zlim očem“ za uroke treba — zavisti; osčdobi mislijo pa s Slovenci vred i drugi slovanski in neslovanski narodi, med njimi tudi Nemci,1) da škoduje človek s lih očij tudi nehote, najsi ni pogledal kakega drugega človeka ali živinčeta i. t. d. iz zavisti.2) Strinja se s tem dna v L. 1893 (40) navedena „belo-kranjska11, ki veli: „Če pogleda tak človek3) človeka (ali pa živino) in si [samo] pomisli, da je lepu torej osedobi brez kake zavisti, »omedli oni, katerega je pogledal." Nekateri Srbi pa mislijo, da morejo biti uroki dvoji: od milosti in od zavisti. (Glasn. srp. uč. dr. 1867; 180.) Da ,strašno škodi1 hudodno oko, verujejo Slovenci sploh tudi po Goriškem. (,Arkiv‘ 1854; 283.) Tudi na potu more nahuditi ,poredni pogled1' (= hudobno oko). Če te sreča človek „porednega pogleda", pa te samo pozdravi ali vpraša, — kam si se namenil . pokvaril ti je srečo, t. j. oni dan ne bddeš srečen in ne mine ti brez kake god neprilike. (Pri Trgu ali Kostelu na Kranjsk.; p. u. p.) Beli Kranjci mislijo, da dobi nzločeste oči“ samo dni človek, kateri je pridojin4) t. j. če ga je mati že odstavila, pa počne drugič sesati“. Ta vera je tudi med štajerskimi Slovenci („Črtice“ 243), med Slovaki (Dobš. 6) in med Poljaki (Kolb. „Lud“ VII, cz. 3; 936). Je pa še več drugih uzrokov. „Uroke napravi posebno lahko pogled takih ljudij, katerim so obrvi zraščene.11 Tudi po nemško-koroški vraži takd. (W. II; str. 153.) Nekateri slovenski Korošci pa trdijo, da ne morejo otroci nikdar dobiti ,urok‘, nikar odrastli („odraščeniJ) ljudje, temveč le mlade živali. (Rož. Zap. K. Pečnik.6) Vlaško-moravska vera pa uči, da prinese nekateri človek že sabo na svet „zle oči“. Kar tak človek pogleda, vse ureče („urkne“). Kulda 1856; 131 (Grohm. 155). >) W. I, str. 80; W. II, str. 153; M. Busch 287. а) Kakor prisvajajo nekateri Slovenci zle oči vsem Ciganom, tako jih prisvajajo drugi narodi kakemu drugemu plemenu ali ljudstvu. Tako se je godilo tudi nekdaj. (Gl. ondi.) “) Gl. tu 7. odstavek! 4) Smelo bi se prav po naše reči tudi pridojenec“. б) Po češki vraži bode pa tako dete potlej — mora. (Ččm. 1853 ; 473.) 6) Z Notranjskega zvedeli smo doslej samo toliko, da je vera v uroke še živo zakorenjena tudi ondod (P. u. p) Da se dajo po belokr. n&rodni veri urdčiti tudi nežive stvari, n. pr. vino, čitamo v Barlčtovem spisu: „Iz narodne zakladnice11 (L. 1893; 41). To se strinja popolnoma s pogansko vero rimljansko, po kateri je bilo moči uročiti n. pr. tudi vrte in s tano val i šča,1) spomenike, vrata, zidovje, ščite, posodo i. t. d. (M. Busch 290 — 293.) Tudi po češki veri moči je uročiti („uhranouti“) ne samo ljudi in živino, ampak tudi stvari. (Ččm. 1853; 480), po moravsko-vlaški . . sosebno jedi. (Kulda 1856; 131.) A kakšne so uprav „zle (zločeste, slabe i. t. d.) oči“? Po besedah: „Poknile mu črne oči“ v Belokranjskem zagovoru (L. 1893; 41) sodil bi človek, da morajo biti „črne“. — Pa temu ni tako. Vsaj med srbskimi vražami (,basmami od uroka1) v „Glasn. srps. uč. dr.“ 1867; 179 čitamo, kako ugiblje bajalica, ,od kakvih je očiju urok došao: ili od pl a vi h, ili od črnih, ili od zelenih1 . .. Vendar prišteva tudi ruski narod zlim očem po barvi sosebno črne oči: „Bojsja (boj se) černago . . glaza (očesa); černyj glaz — opasnyj“ . . . (Afan. I. 1732) Prim. nemško: „Menschen mit dunklen, stechenden, tiefliegenden oder ge-roteten und schlimmen Augen, besonders ,alte Weiber‘8) und Juden, vor allem naturlich die Hexen haben den bosen Blick; eben so Menschen, deren Augenbrauen zusammen-stossen." (W. II; str. 153.) Prim M Busch 311, kjer čitaš i to, da prisvajajo Švabi čarovnicam prekaste oči („scliielende Augen"). Ceh pa veli: Ureče lahko vsak, kateri pogleda človeka pisano („se strany“) ali pa z neumitim obličjem. (Ččm. 1853; 480.) Tudi po nemški vraži dobi človek, kateri se zjutraj ne umije, hudega pogleda moč. Dolenje-avstrijski kmetje ne puščajo nobenega tujca z neumitim obrazom v hlev, ker se boje, da ne bi (z nesnažnimi očmi) urekel živine (M. Busch 310). Kako se preganjajo uroki? Izmed premnogih pomočkov, zdravil ali „vraštev“4) slovenskih in drugih — navedemo naj jih ') ,,Horto et foco contra invidentium offascinationes (dicari videmus in remedio satyrica signa)“ piše Plinij. 2) ,,Nedobrymi očami sčitajutsja: a) kosyja (prekaste); b) vyglja-dyvajuščija iz-za boljših (velikih) nahmurennyh brovej (obrvi); c) čer-nyja i. t. d. “) Tudi poljska (Linde p. b. uroki). 4) Po navadnem preglasju večine slovenske namesto: „vračtvo“. Gl. pri Murku: vrač, Arzt; vračtvo (vračitvo), Heilmittel, Arznei, Tudi starosrb. je ,vrač‘ zdravnik (medicus); a sedanjim Srbom in Hrvatom je .vrač' =: \Vahrsagor, Hexenmeister (Vuk) ali Seher, Magier (Fil.) Prim. Miki. Lexic. 1862 — 1805; 76. samo nekoliko; kajti da hočemo našteti vse, kolikor smo jih nabrali, — pobrali bi nam preveč prostora. Na prvo mesto hočemo postaviti vraštvo, ki rabi najbolj Slovencem in drugim Slovanom. To ti je kupica (ali skleda . . .) čiste ali mrzle vode in nekoliko živih (žarečih ali gorečih) oglov = voglenov— brez dodatkov ali pa tudi z dodatki. Po navadi jemljo po tri ali pa tudi po več oglov. (Naštevali bodemo vraštva n a vmes: za uroke, ki niso Se nastali, in za take, kateri so že nastali.) Kedar misli Slovenka, da ji je dete urdčno, vrže v kupico vode hitro tri žice ogle. Ako se usedejo na dno, znači to, da je dete res urččno. Brez zamude umije mu skrbna mati s to vodo najprej obraz, d& mu je tudi nekoliko piti, ostanek (z ogli vred) pa izlije. (V Kostanjevici in po drugih krajih slovenskih. (P. u. p.) Vendar n£čin ni povsod jednak. Po tr i žive oglene („voglene“) devala je v kupico vode . . tudi pok. mati (Bela Kranj (ca) ter umivala detetu z (5 no vodo hitro ves obraz, a piti mu je ni dajala, pa je vendar odlaščalo mahoma urdčnemu detetu. Štaj.-slo venski način. „ Posebno oster pogled napravi celo odrastlim uroke, ki se pa lehko brzo odpravijo s tem, da se trije žareči ogleni vržejo [samo] v kupico mrzle vode; tri oglene je treba potčm vreči v tri sobine kot,e.“ („Črtice8 242.) Prim. ondi še več načinov „s kupico ali skledo vode in s tremi ogleni" — brez dodatkov in z dodatki. Posebno zanimljiv je ondi (prvi) način (z dodatki), po kterem treba vzeti skledo čiste vode in v njo dati t r i ključe, tri žlice, troje vilice pa tri oglene. Če potonejo vsi trije, tedaj si mislijo, da je uročil „ded" ; ako pa ogleni zeld cvrčijo, in se ne vsedejo vsi na dno, tedaj je „baba“ kriva. Tri oglene moraš potčm v tri kote vreči i. t. d., potčm je pa dobro. „Če ogleni plavajo, je očitno znamenje, da dotični bolnik nima urokov, ampak drugo bolezen11 . . . (Ondi 243). Rus. Vzemi nepite, nenačete vode,1) iz peči tri ogle („ugoljka“) in pribavi »četrtkove soli11.2) Vse to deni v kupico, dihni nad njo trikrat, potem pljuni trikrat v stran. Potlej iznenadi brizgni bolnika trikrat, daj mu trikrat [iz žlice] srkniti („hlebnuti/), utiraj prsa proti srcu; glej, da se mu bode obličje drgnilo z robačo, a ostalo vodo izlij pod podboj („prftoloku“) . . . Prim. N Saharov: „Skazanija russkago naroda." I. (1841); 2 kn., 53. Saharov misli, da se je vse to v ruske kraje zatrosilo iz jutrovih dežel. ‘) ,,Vody nepity, neotvSdannoj ni k6m.“ '-) T. j. velikega Četrtka soli, na poseben način pripravljene; ž njo jedd Rusi o veliki noCi tudi jajca. (Dalj p. b. „četvergova solr,“; IV. 619.) Češki način. Najprej se reče trikrat: „Svaty, svatv svatj Pan Buh zastupu! Potčm vzemi kupico vode, vrzi vanjo živega oglja in govori: Urkla-li tS panna, pomahej tč (sic) sv. Ana ; ufknul-li te mladenec, pomahej tč sv. Vavfinec (Lovrenec); urkla-li tž žena, pomahej tS sv. Magdalena i. t. d. Daj nato bolniku te vode piti, umivaj mu ž njo lica in roke, a drgni ž njo žile. (Ččm. 1860; 58.) Ako je kdo urččen, pa se ne v6, kdo ga je urekel, vzame se (da bi se zvedelo) kupica vode, vrže va-njo štiri žive voglene. Če potone („potopi-li se“) jeden, bil je —mož; če potoneta dva — bila je žena; če potonejo tri — mladeneč, . . . štiri — deklica. Da bi se pa tudi pomoglo uročencu, reka se h krati: „Uhranula-li te žena, pomoz ti sv. Ana; uhranul-li te muž, pomoz ti sv. Duh i. t. d. („Ččm.“ 1853; 480.) Srbska bajalica dene pred-se „čanak“ (leseno skledo) ,nenačete vode* . . a na lopatici („vatraljuu) vzame dosta živega oglenja („živa ugljevlja“) pa s kleščami kuhinjskimi ali pa „ vrhom od noža“ oglen za oglenom spušča v vodo namenjajoč („namenjujudi“) t. j. vprašaje se, od kakih oči so uroki („od kakvih je očiju urok došao“), ali od ,plavih‘, ali od črnih ali od zelenih, pa kateri oglen pade uprav na dno, takih oči mož ali žena urekel (urekla) je bolnika Zdaj ugiblje, kdo je urekel. Tačas maha s kleščami navskriž po vodi . . ., ,zeva‘ in govori razne zagovore („basme“), a največ tako: „Idi, boljo (bolečina) i u goru (hosto) i u vodu, u visoke višine, u duboke dubine, (globočine), gde pevac (petelin) ne peva, gde koka ne kakoče“. („Glasn. srps. uč. dr.“ 1867, 179.) Prim. ondi (181, 8) in Krajinski način, t. j. kako v Krajini [Negotinski1)] odganjajo „urok“ ali „prostrelJ z živim ogle-njem, vodo in bosilj kom čnemu, kateri je že „prostre!jen“ t. j. urččen.2) Poljaki (krakovski) ,oddelujejo‘ tako: V posodo polno vode vržejo se tri koščki rženega kruha („žytniego hleba“) in tri žareče ogle („žarzace sip wegle“). Če utone (nutonie“) kruh, urekla je baba poprej; če pa oglje, urekel je mož. Urečenec („urzeczony“) utira si zdaj po tem takem oči s spodnjico (indro) ali pa s spodnjicami (sviticami). Razen tega bolnik malo te vode pokusi, ostalo pa izlije na ognjišče i. t. d., i, t. d-(O Kolbg. VII; CZ. 3, 93.) Nekod pa devajo po 7 oglenov in 7 koščkov kruha v skledico vode. (Isti III; 94); a nekateri ‘) Gl. Vuk. rječn. 297 p. b. „Krajina“. a) Po iv. Filipoviču je pa „prostrel“ = Milzbrand (vranični prisad ali črmnica) i. t. d. mečejo v kupico |mrzle] vode živih oglenov — neštetih. (Varšava, Przemyšl i. t. d. P. u. p.) Videli smo v vseh naštetih slučajih, da treba, kakor smo rekli, čiste (ali mrzle) vode; da pa ne ostane na cedilu latinski pregovor: „Nulla regula i. t. d.“, kuhajo v nekdanjem ,Bidžovskem‘ okrožju na Češkem vodo in mečejo va-njo oglja samo zato, da bi zvedeli, je li dete urččno ali pa ne — na znani način. („Kvžty“ 1846; str. 187); Grohrn. 155 [1126]. V izjemo (izimek) spada i to, da zadovoMvajo1) Dobra-vičani samo z jednim „gorečim oglom“. Prim.L 1893; 40 (1). Po čeho-nemškem načinu treba v kupico vode hitati cel(5 po 9 koščkov kruha in po 9 oglov, potšm pa iz kupice piti na križ t. j. na štirih mestih njenega roba in ostalo vodo izliti na tečaje (pri vratih). Grohra. 156 (1129). — Zadnje besede spominjajo nas ruskega načina, po katerem se ostala voda izlije pod podboj. Bolgarski način. Bolgari v Tatar Pazardžiku in njegovem okrožju v Traciji — ovijč otročnici glavo z belim platnom, da je ne bi kdo urekel. — Ako je pa n. pr. dete že urečeno ter se začne jokati, denejo tri oglene najprej na opeko („ke-penuga"), a potlej ga pokade z brinjem. Še-le potšm vržejo 3 oglene v skledico vode, umivajo s to vodo detetu obličje, dajejo mu je malo v usta a naposled napravijo detetu črno znamenje na čelu (Po Čolaku. „Dragoljub“ 1868; str. 14). (Nekoliko drugih vraštev — brez vode in oglja). Če misli mati, da ima dete urtfke, oslini si samo prste in mu pomaže s slino očf; pa je dobro. (Na Gorenjskem; p. u. p.2) Če takov človek, [kateremu so obrvi zraščene], otroka pogleda, naj hitro kdo trikrat pljune, pa bode dobro. Vraštvo za vuroke [pri odrastlih] je pa najboljše to, da človek, kateri je, zvurčen, pljune devetkrat na členke prstne na roki, pa si izmiva s temi slinami oči i. t. d. („Črtice“ 242. Prim. ondi še več drugih štaj. = slovenskih vraštev). Češk. V Mladi Boleslavi vtikajo matere hčerkam v obleko po košček kruha in s o 1 f, da jim ne bi nahudile „zl 6 oči“. (Grohm. 156). — ,Proti uroku nosi se kaj rdečega.1 (Ččm. ‘) Tudi v „Letop.“ 1891 (269) čitaj zadovolila namesto: „zado-voljila". Dovršnik „zadovoleti“ (brez „se“), ki sem ga slišal nekdaj med ,Belt Kr.‘, je = nsl. „dovoleti (v. p/.), zufrieden werden (sein), befriediget werden. Prim. Miki. Lexic. 168 p. b. ftOBOJitra (dovolSti) in Janež. Hub. „Slovar“ 1893 ; 802 p. b. „zadovoleti“ (v. pf.), zufrieden werden, a po moje „zadovolcvati (v. impf.) zufrieden sein, sich begniigen. a) Tudi Staj,-nemška, samo da treba poprej v levo roko pljuniti 3 krat. (P. u. p.) 1853; 478). Ako je kdo urdčen, naj se 3 krat podrgne po sencih. Grohra. 155, kjer je še več drugih n. pr. Ako je uročno kako dete, in ne more spati, treba obrisati samo — kljuko pri vratih, pa se potolaži i. t. d. Če se 'porodi (v Rojanu pri Trstu) v kaki hiši dete, pa živi v njej kakšen človek, ki mislijo, da ima ,slab pogled1, in da bi morda naškodil detetu, iztrgajo rešetu dno, in pretaknejo, da se ne bi zgodilo kaj takega, dete trikrat skozi obod — (drugič in tretjič znad oboda). P. u. p. V Slamni vasi (blizu Metlike) rabijo namesto oboda — obroč. (L. 1893; 40). Slišali bddemo, da spada tudi obroč med bajila. Znamenita načina srbska, ki nam kažeta, kako je narodna domišljenost urok poosebila, ter si mislijo preprosti Srbi nekod, da je to živo bitje moškega in ženskega ali celd vsega trojega spola: V Levču govori namreč bojalica, pri uročnem detetu tako (v izvernem jeziku): „ Urok sedi na stolici, urocica pod sto-licom; urok uriče, uročica odriče. Beži uroče u goru, u vodu; tu ti mesto (sic) nije.“ To se reče tri puta, lizne se dete jezikom i prozevne nekoliko puta. Okoli Šabca (Šabac) pa tako (tudi v izv jez.): „ Urok sedi na pragu, urocica pod pragom; urok uriče, uročica odriče. Urok skoči, uročiče poda vi. “ Govoreči ovo valja dete trljati po čelu, po obrvama, opruženom šakom prekrstiti ga po licu i povudu ga za nos cvrkutajuči mu usnama .... („Glasn. srps uč. dr.“ 1807; 180.) Prim. tudi N. Beg. 1887; 163. Nemški. Če ima dober človek slab pogled, lahko popravi kvar — z drugim pogledom. (Oldenb. — W. II; str. 153.) Med vraštvi nahaja se pogostem pri Slovencih (in drugih narodih) tudi pljuvanje, nekod samo na sebi, nekod pa s kakim dodatkom. Prim. L. 1893; 40—41 in spredaj ruski način. Nekatera Rusinka (tudi Poljakinja) pljune samo po Škrat na stran (ničesar drugega), kedat misli, da bi ji morda naškodilo, ako jo je kdo (a zlasti kakšen moški) pogledal srpd ter nemara urekel. (P. u. p.) Novogrk pljune pa celd kakemu veljaku, ako misli, da je „zlih očf“, — drzno v obraz. (Dr. 0. Henne am Rhyn. „Reise durch das Reich des Aberglaubens.11 Leipz. 1893; 126.) Slišali bddemo malo pozneje, da se je zgodilo nekaj takega v novi dobi celd med štaj. Nemci. Pljuniti mora tudi človek, kateri pogleda mlado živinče (tele), da ga ne bi uročil. (Pri Konjicah; p. u. p.). S to slovensko vražo strinja se tudi nemška. Toliko da sem bili. 1885 v Dombachu1) blizu Dunaja stopil v hlev, da bi videl ,novo- ‘) Pri Neupurkersdorfu. rojeno1 tele, reče mi naglo gospodinja: Prosim, pljunite. („Icli bitt’, auszuspucken“). — Kaj pa da sem (smejoč se izpod brka) ugodil preproste Nemke prošnji, drugače bi se bila še zbala za svoje „lepo“ in veliko tele. V Rodiku in Povirju (na Krasu) nabirajo rundo (ruta divaricata) v lek ,od slabih oči' ali od urOka, in da se z njo pokade, kedar jih kaka slabost prime. Tudi v Trstu, sosebno v starem mestu, babe rade stavijo rundo na okna, da jim vešče in „hudobne oči“ ne škodijo. (Letop. 1879; 127 p. b. „Runda“.) Po besedah na str. 16 v „Razgovorih“ Pavlinovičih1) sodimo, da hodijo Hrvati (dalm.) — brez dvojbe po stari navadi — duhovnika prosit še dandanes, ne samo zapisov, nego i „moči“ (svetih ostankov), da bi jih nosili, a ti da bi jih „ čuvali od uroka“. Dozdeva se nam, da je to pokristjanjena — vraža poganska; kajti že stari Grki in Rimljani obešali so sebi, deci in živini svoji različne zavratnice s podobo kakega malika itd.2) Med Arbanasi (Albanezi) slikajo kristijani deci „križ“ na nos; muhamedovci pa „polumesec“. Dr. O. Henne 1893; 126). Oboje se nam zdi popolnoma razumljivo; a vredno je spomina, da so stari Grki in Rimljani (dasi niso bili ter niso mogli biti ,muhamedovci1) izdelavah svoje amulete tudi na »polumeseca11 podobo („pWiraot, lunulae11). M. Busch 289. Če urdči človek, kateri zna, da je zlih oči, koga (ali kaj) nalašč — iz zavisti, spada to v „čaranje iz zlobnega namena11, ki pride na vrsto v posebnem predelu. Vzeti nam je pa tukaj v misel še tretjo vrsto urokov, ki ne izhajajo iz zavisti, nego iz hvale (pohvale). Ako namreč hvališ (pohvališ) kakega človeka (zlasti pa dete), tudi mlado živinče, ali — kar je isto, — ako se mu čudiš, kako je lepo i. t. d., mislijo praznoverci — in takih je še mnogo celo med gospodo, — da mu škoduje taka hvala, najsi je .odkritosrčna1 — brez ikake zavisti. Isto velja o hvali (neživih) stvarij (kar se nam zdaj še najneumnejše zdi). Tudi to vražo nahajaš ne samo po jutrovih deželah, ampak tudi po evropskih. Da lepih otrčk, živinčet, pa ni lepih stvarij človek ne sme hvaliti, to čudno vražo pogansko, razlagajo učenjaki, rekši, ker so poganski bogovi kot ,nadčloveška1 bitja ljudem zavidali vsako srečo, torej i lepoto, zdravje, bogatstvo i. t. d., zato da se ne bi umrljivoi navzeli napuha ter hoteli jednaki biti — bogovom. ') Zadar. Brzotiskom „Narodnoga Lista.'1 1876. -) Vero v uroke pri Dobrovniku (Dubrovniku) opisal je .,Globus11, Braunschw. 1870; str. 381. Boječ se zavisti (in maščevanja) svojih bogov, mislili so si pogani, da kaže torej molčati o takih stvareh, a ne bogov z glasno hvalo (z besedami) opozarjati na-nje.1) Pa niti s pogledi (nažmigujoč) naj nikdo nikogar ne hvali. Isto je veljalo tudi o lastni hvali. Ako se je tedaj kdo od prevelikega veselja, pozabivši hvalil s svojimi ugodnimi razmerami sam, ali ako se mu je kdo drugi čudil ter ga, (bodi si samo nažmigujoč ali pa ,na besede1) hvalil zarad lepote, zdravja, bogatstva ali kake druge sreče, rekel je dotičnik hitro (pri Grkih): lIpo, in da je nastala po kaki narodni slavnosti. Po novih verojetnih pozvedbah pravijo v Lescah (na Gorenjskem) še dandanes trjaki („trjaci“, „o trj'acih“) 1. dnevu maja ‘) Symbol eines Gebetes um Schutz vor dem drohenden Neid, dann ein einfacher Gegenzauber. (M. B. 289.) -') V reldn: „far la fica“ je italijanska ,,fica“ — starorimska s pomenom vred. Tudi v srednjevečni latinščini čitaš: „facere ficam“ ali „ficum“. Francozi volč „faire la figue“, Portugalci „dar huna figa“, Španjci „hazer la higa“. ■meseca, v Lipnici („Lipenci“ blizu Radoljice) pa prvim dnem maja meseca. Kdo ne misli nehotč na nekdanji narodni (1 čtni) praznik, ki ga zovejo Nemci „Maifest“,1) sedaj uprav „Pfingstfest“, Čehi pa letnice. Prenesli so po tem takem nekateri Slovenci, oziroma Hrvatje (kajkavci) in Beli Kranjci, v krščanski dobi nekdanjega narodnega praznika ime trjalci (== turjaki) tako, kakor n. pr. Čehi svoje narodne letnice — na binkošti. (Hanuš: ,,B. K.“ 155). Slovakom podkarpatskim in v Galiču (Halič) rabi pa za „binkošti“ še dan današnji nekdanjega narodnega (letnega) praznika ime:. „turice'‘ (Hanuš: „B. K.“ 161). Vse to pa svedoči, da so trjalci starejši, a ne pokvarjeni hrv. trojdki. A kdo je prvi obelodanil stari izraz „trjaki“ (po stari pisavi „terjaki“ za pomen ..binkošti'1, ,Festa Pentecostes1) ? — Nikdo drogi nego Hrvat (kajkavec), Jurij Habdelid, Turo-poljec, v svojem slovensko-djačkem (latinskem) slovarju2) 1. 1670, torej že pred 224 leti. Po krivem sodi tedaj Barlfe, da se trjalci ni čulo nikjer kakor samo v Adlešičih. Kar se tiče izrazov: trojdki (hrv., „prov.-Icroat." Cig.-V., a ne srb.), Trojice (plur. srb., a ne č.; gl. „B. K.“ 172), rus. Troica i. t. d., — to so vam sama cerkvena imena iz kesnejše dobe, nego so trjdki, turice, letnice (namesto in poleg katerih imajo Čehi tudi mlajše cerkveno ime: ..svatodušni sva,tky“ (Pfingsten). Prim. tudi naše duhovo in binkošti,3) oboje iz krščanske dobe; samo po naključju bila je' stara narodna oblika (trjalci = turjaki), jako ugodna, da so se iž nje prikrojili (cerkveni) trojaki, kakor je bilo nekdaj poganskega malika ime Svetovit ali Svptovid, po slučajnem soglasju jako ugodno, da se je preverjenim Slovanom (novim krščanom) brže priljubil — Sveti Vid.*) ‘) Menda po tej tujki krstili so Slovenci v Povrni (pri Gorici) binkošti: „miji>n’ce“ (*; izgovori kakor zamolkli e). Priobčil mi g. prof. dr. Ant. Primožič na Dunaju. 2) ..Dictionar ili Rechi Szlovenske i. t. d. . . . U Nemskom Gradczu. MDCLXX.“ ”) „Finkošti“ izgovarjajo Metličani. 4) Malo pred natiskom dobil sem od mladega narodnjaka iz Bresta pri Igu list, v katerem mi piše, da pomeni tudi v vaseh pod Krimom v „Ižanski župniji11 izraz „trjaci‘' (jako redko „trjaki“) prvi dan ali vsaj prve dni meseca majnika. Nekdo mu je dejal, da so „trjaciil istega dne, „ko Filip in Jakob11; (to je pa tudi 1. dan maja meseca). — — Beseda gine v govoru mlajših; stari ljudje jo pa vedno rabijo kot časovno določilo v poljedelskih zadevah. Posebno veljavno je določilo: „Po senožetih se pase samo do „trjac“ (redko: do „trj&kov“). (Dalje.) 3 (MU Protestantske postile v slovenskem prevodu. Spisal Dr. V. Oblak. . #imo dra. M. Luthera hišne in cerkvene postile je bila med vsemi knjigami jednake vrste v protestantih najbolj priljubljena in razširjena postila Janeza Spangenberga. Izšla je prvikrat v letih 1542.—1544. in doživela še v XVI. stol. veliko število izdaj (1545, 50, 53, 61 etc.), da prevedli so jo celo v latinščino. Pisana je popolnoma prosto, vsakemu lahko umevno brez temnih teologičnih razglobanj, v dialogu. Umevno je, da je bila razlaga evangelij, katera se je mogla lahko porabiti za pridige, jako važno sredstvo za raz-prostiranje nove vere v boju s katolicizmom. V taki knjigi je bilo 'dovolj priložnosti braniti svoje stališče in posebno kazati na pregrehe nasprotnikov. To se je v knjigi tudi dobro, če tudi ne pogosto in obširno porabilo. Knjiga nima nikakor polemičnega značaja, samo tu in tam je kaka ostra pušica namerjena nasprotniku. Zato se je tudi že Trubar zgodaj lotil prevoda kratke postile. Že prvemu delu novega testamenta (1557) dodal je kratko postilo in v predgovoru izrecno priporoča, da naj vsak gospodar knjigo dan za dnevom pridno prebira svojim poslom. V predgovoru drugemu delu omenjenega izvoda iz postile (datiran je od leta 1558) obeta Slovencem obširno postilo l) in še dostavi: „ Oli lohku Bug v tim ') Tukaj piše: Lvbi Bratie! Bug inu muia vei/t fta prgzha, de bi ieft rad is fcrza. inu / uelikim lushtom te Nedelshe Euangelie popolnoma bil islushil. Oli kadar fem iefl pag leto Poftitlo f teim liegishtrom v ti vijilii inu maningi fazhel piffati inu drukati, de /e bode mogla f teimi Euangeli/ti inu f to Pred-guuorio vknpe v ene buque Jue/jati. Inu /a tiga volo, de te Buque od tih Tnjeh Shtukou preuelike inu neushtaltne ne bodo, moram naprei v tih drugih Euan-gelieh she kratkishi biti, te Nauuke inu Troshte v nih le Jummarittkimi btjjedami poka/ati inu isloshiti . . . Aku Go/pud Bug odlog muimu shiuotu buli zhas zhafu eniga drugiga gori obudi, kir is tih Latinskih inu Nemshkih Poftil, katerih ie fdai dofti dolgih inu dobrih eno v ta Slouenski lefik iftolm azh ide. “ In res, nekako ob istem času (1561 — 1562) sta začela na slovanskem jugu prevajati Spangenbergovo postilo Matija Sivtzitsch v hrvaščino in Janez Weixler v slovenščino (prim. Elze ,Die sloven. protest. Gesangsbiicher str. 7., 9. in njegovo razpravo: Die slovenischen protestantischen Postillen des XVI. Jahrh. v Jahrbuch der Gesellschaft fiir die Gesch. des Protestantismus 1893, str. 123.—124.). Končala gotovo nista svojega dela. L. 1562. izide hrvaški prevod postile v glagolici sestavljene iz različnih postil; oskrbela sta ga St. Consul in Anton Dal m at a, leto kesneje pa v cirilici. Ko so se voditelji protestantskega gibanja pri Jugoslovanih uve-rili, da rabi Hrvatom mimo glagolice in cirilice tudi latinica (saj je Trubar poznaval in rabil Zborovčičev Lekcijonar) podala sta A. Dalmatin in St. Consul 1. 1568 hrvaški prevod postile Brenz-a v latinici (Parvi deil Posztile evamjeliov koi sze vszaku nedellu po oibitsayu etc.; jedini izvod se hrani v Regensburgu, kakor nam o tem poroča Elze v svoji razpravi o sloven. postilah). Slovencem je preskrbel prevod Spangen-j bergove postile S. Krell (Krelj) 1567, toda samo zimski: del. Njegovo delo je nadaljeval Jurij Jurišič (Georgius; Jurishitzh) po naročilu kranjske dežele, in sicer se mu je ; naročilo, da se mora držati Kreljevega pravopisa. Da se je ravno njemu izročilo to znamenito delo, temu je pač to vzrok, da je on bil najbrž že bolehnemu Krelju pri delu pomočnik, tako se imajo morda razumeti besede: „vnd einen andern des Crellij seeligen mitgesellen” v nemškem predgovoru druge izdaje. L 1578. izide druga popolnjena izdaja Spangenbergove postile v slovenskem prevodu, delo J. Jurišiča. Obsega na prvem mestu Kreljev prevod zimskega dela, toda v nekoliko izpremenjeni obliki, in mimo tega še dva nova dela, katera je oskrbel Jurišič sam. Pa rekel bi, da tudi ta dva nova dela postile nista popolnoma iz peresa Jurišiča, nego da je morda ipak že Krelj bil ostavil v rokopisu tudi nekoliko od drugega ali tretjega dela. Iz nemškega predgovora, kije datiran iz 1. 1578., pozvemo, da je Jurišič delo končal že pred desetimi leti, tedaj komaj jedno leto po Kreljevi izdaji. V tako kratkem času vzlic veliki delavnosti naših protestantskih književnikov ni lahko mogel prevesti tako obširnega dela. Zakaj se je s tiskom inu myr da, taku hozlio S boslu/o pomozliio eno obilno Pojlillo, de rfaka bejjeda /u/eb bode v ni fadofti isloshena, vkupe fprauiti. Oli lohku Bug v tim zhafu eniga drugiga gori obudi, kir is tih, Latinskih inu Nemshkih Po/lil, katerih ie fdai dofti dolgih inu dobrih eno v ta Slouenski lefik iflolmazhuie. čakalo deset let, to se nam ne pove v uvodu, samo toliko pozvemo, daje bilo najbrž nekoliko rokopisnih izvodov Jurišid-evega prevoda. Izdal je drugo izdajo tiskar Janez Mannlius (Mandelc). Taje tudi podpisal nemški predgovor od 26. aprila 1578, zakaj njegova zasluga je, da je Jurišičev prevod po desetletnem počitku vendar zagledal beli dan. On tedaj ni navaden izdajatelj in založnik debele knjige in zato je mogel knjigi dodati tudi svoj predgovor. Na prvem mestu je seveda pre-lagatelja sloven. predgovor najbrž iz prejšnjih let, kajti ta je umrl, kakor poroča Elze (Die sloven. prot. Gesangsb. str. 6.) šele 26. oktobra 1578. I. Naslovni list vse knjige in ob jednem prvega (zimskega) dela Jurišideve izdaje je: Postilla, To ie Kerszhanske evangelske predige, verhu vfaldga Nedelsldga Euangelia. Od Adventa do Paske ali Velilcenozhi. Sa Hishne Gospodarie, Shole, mlade inu preprofte Hudi. Od Joan: Spangenberga, na vprashanie, inu odgouor isloshena. Pervi Del. Sdai peruizh, verno inu sueifto Stohnazhena: Inu vpraui Slouenski Jesik prepifana. Anno MDLXXVIH. Naslovni list drugega dela se glasi: Postilla, To ie Kerszhanske Evangelske predige, verhu vfaldya Nedelskif/a Euangelia. Od Paske, Alli Velike Nozhi do Aduenta. Sa Hishne Gospodarie Shole, mlade inu preprofte Hudi. Od Ioan: Spangenberga, na vprashanie, inu odgouor isloshena. Drvgi Bell. Sdai peruizh, verno inu sueifto Stolmazlmia: inu vpraui Slouenski iesik prepifana. Na kraju drugega dela in sicer na listu 214“ stoji sledeče: DrvkanoVlivblaniskosi Joannefa Mandelza, Anno MDLXXVIII. Tretjemu delu se glasi naslovni list tako-le: Postilla, To ie Kerszhanske Evangelske predige, verhu Euangelia, na vfe poglauite Prasdnike, skos celo Leto. Sa Hishne Gospodarie, Shole, mlade inu preprofte liudi. Od Joan: Spangenberga, na vprashanie, inu odgouor isloshena. Sdai peruizh, verno inu sueifto Stohnazhena: Inu vpraui Slouenski Jesik prepifana. Anno, M.D.LXXVI1I. Na zadnjem listu (136a) se nahaja še sledeče: Gedruckt in der Filrftlichen Hauptstat Lagbach durch HanR Mannel. Anno Domini, 1578. 4 Prvi del šteje 136, drugi 214 in tretji zopet 136 listov. Že med naslovnim listom Kreljeve izdaje in onim druge i izdaje opazimo nekatere razlike. V drugi izdaji se tedaj ne nahaja v prvem t. j. zimskem delu Kreljev prevod popolnoma l neizpremenjen; Kreljevo delo je nekoliko popravljeno glede ‘ prevoda, jezika in pravopisa. Pa tudi druga izdaja slovenskega prevoda Spangenbergove postile ne obsega celega izvirnika, ampak samo prve tri dele. Nemška postila ima namreč še četrti in peti del. Četrtemu delu, katerega uvod je datiran iz 1. 1543., je naslov: Aufilegung der Epifteln, so auff die Sontage von Aduent bifl auff Oftern in der Kirchen gelesen werden; peti z uvodom iz 1. 1544. pa obsega epistole od velike noči do adventa. Celoten sloven. prevod obsega tedaj samo razlago nedeljskih in prazniških evangelij za celo leto, manjka mu pa razlaga ^epistoL Druga izdaja slovenskega prevoda Spangenbergove postile je silno redka.x) Jedini popolni izvod sem dobil pri slovenskih protestantih na Koroškem blizu Podkloštra (Arnold-stein). Zahvaliti moram za to gg. župnika G. Einspielerja in učitelja A. Coriary-ja. Jeden izvod se hrani v knjižnici kapucinskega samostana v Gorici (primerjaj Ljubljanski Zvon 1892, 732 — 738), jeden v Stuttgartu, kakor poroča Elze (Jahrbuch der Gesellschaft fiir die Geschichte des Protest. 1893, 123). Tudi ljubljanska licejska knjižnica ima jeden izvod. Mislilo se je, da ta obsega samo dva dela. Pa tudi v njem so vsi trije deli, če tndi samo dva naslovna lista. Ljubljanski izvod ni celoten, in razen tega so posamezni deli vezani po napačnem redu. Na prvem mestu se nahaja tretji del, in sicer samo prvih 120 listov. Nato sledi neposredno zadnja polovica prvega (zimskega dela) namreč listi 72—136 in šele zatem poletni t. j. drugi del s posebnim naslovnim listom. Ljubljanski izvod ima tedaj na prvem mestu naslovni list tretjega dela, in zato je tudi mislil Elze (str. 127.), da je to naslovni list cele knjige. Da je prvotni red vseh treh delov v mojem izvodu, to nam priča nemški izvirnik. Ljubljanskemu izvodu tedaj manjka mimo mnogih posameznih listov 1. začetek prvega dela do 72. lista in razen tega sloven. in nemški uvod, 2. zadnjih 16 listov tretjega dela. Razen teh izvodov hrani protestantska (slovenska) občina Goriče pri Podkloštru jako lep prepis poletnega (drugega) dela Jurišicevega prevoda najbrž iz početka XVII. stol. (prim. Archiv fiir slav. Phil. XV. 459). Tam sem našel še drug rokopis obsegajoč velik odlomek tretjega dela Jurišiceve izdaje. Razlaga se strinja dobro s Jurišičevim prevodom, evangeljski tekst je pa popravljen po Dalmatinovem svetem pismu (prim. Archiv f. slav. Phil. XV. 466-468). Takoj za naslovnim listom se nahaja na prvem in drugem listu prvega dela Jurišideve izdaje slovenski predgovor: „ V feni teim Kerjzhenikom, kateri bvdeio Lete Bukue Bogu k zhafti inu febi >) Jedini celotni izvod Kreljeve postile hrani dunajska dvorna knjižnica. Drug izvod sem našel pri sloven. koroSkih protestantih v Goričah, toda m&njka mu prvih 12 listov. h suelizhaniu brali, sdrauie skelim inu od Boga prof sim" etc. podpisan je: „Vas vfih Sueft Slushabnik: Oeorgius JurishitzhTa predgovor ima marsikaj zanimivega, zato naj sledi tukaj odlomek iz njega:1) Isvolieni Vchriftufu: Letu vslie (liuala Bogu) imate v/o celo Poftillo Joannefa Spangebergia (sic), vnash praui Slouenski Jesik ftolniazlienu inu zhifto prepiffanu. 'Ta Simšiči deli ie ftolmazhil rainilc Sebaftian Crelius, ta verni Vzhenik, inu te praue Kerfzhanske Cerkue, vtei Kranskei Deslieli, praui Duhouni Paftir. Ta druga dna Bella palc: To ie ta Letni/, inu ta zhes vfe poglauite Prašnike, fam ieft (/calco mi ie porozheno, da imam ftu Ortografiu, lcakor ie Crelius sazhel pifatij ftolmazhil inu suefto prepiffal. Za tem predgovorom sledi kratka molitev, katera se moli pred pridigo, in potem: Kratko Sahvalenie inv Omain Molitua po tei Predigi. Na četrtem in petem listu (nepaginiranem) je nemški predgovor datiran: Laibach den 26. Aprilis. Anno 1578. E. G. vnd Hr. Auch. F. E. W. Vndertheniger vnd gehorfamer Jo-hannes Manni ius, Buchtrucker daselbst. Začetek tega predgovora se glasi: Den Wolgebornen Edlen Gestrengen Ehrnuesten Fiir-sichtigen Ersamen vnd Weysen Herrn, Herrn Grafen, Frey-hern, Rittern, Denen vom Adi vnd der Burgerschafft, Auch allen Gottseligen Christen in den Landen vnd Fiirftenthumen Steyr, Kiirntn vnd Crain, Auch denen in den Fiirstlichen Graff-schafft Gor z, Mottling, Isterreich vnd Karft fefihafft &. Wiinsch ich Gnad vnd Frid durch Chriftum Jefum. V tem predgovoru beremo: Aber wie dem allem ist doch an bayden stucken, das ist, an offentlicher Predig vnd am lesen der biicher in den Landen solcher mangel, das man nit vberall die stimme des lebendigen Worts Gottes haben mag. Vnnd die Teutschen vnd Lateinischen Biicher nicht von jederman verstanden werden. Auft' das aber dasselbige zwischen vnserer Windischen jugent vnd Haufigesind seine wirckung auch auGrichten mochte, hat sic.h weyland der Ehrwirdig Wolgelert M. Sebaftianus Crellius, E. E. Landschafft des Fiirstenthumbs Crain Chrift-licher Kirchen Paftor, ein Buch, Nemblich die Postil Johannis Spangebergij (sic) in die Windisch Sprach zu transferirn vnd zuuertholmetschen vnderstanden, damit die jugent vnnd das Hauflgesind in Gottes erkantnuI3 forcht vnd zucht aufferzogen ‘) Elze piše Juričič, in vendar Juriahitzh najbrž ni samo tiskovna pomota. Izpadel je sicer lahko t pred sh, toda tudi v drugih virih nahajamo skoraj izključljivo JnrišicJ, tako v Kostrenčidu Šestkrat s *■ in samo enkrat s č. V vsej knjigi se nahaja prelagateljevo ime samo na tem mestu. wurde. Vnd hat den ersten, als den Windterthail in druck lassen auBgehen. Aber ehe er die andern zwen thail angefangen, hat jn Gott der Herr aufl diesem jammerthal zu sich erfor-dert, vnd ist also das Werck vnuollent verbliben. Darauff hat nun ein E. Landschafft in Crain \veitter verordnung gethon, vnd einen andern des Crellij seeligen mitgesellen der Windi-schen Sprach wolerfaren auferlegt, das er die vberblibne zwen Thayl nach des Crelij Orthographia, mit fleyfl vertholmetschen vnnd verfertigen solle, des dann (Wie jr G. vnd Hr. woll bevvist) noch vor zehen jaren vollendet, vnd also bifl auff diese zeyt anftandig verbliben. Nach dem es aber je grosser schad vnd abbruch ware, das ein solchs (menigklich nutzlichs werck) noch lenger gleichsam in der finsternuI3 verbleiben vnd andern frommen Christen so dieser Sprach kiindig ferrter entzogen werden soli, Hab ich au!3 Christlicher trewer liebe vnd wolmeinender be-hertzigung Auch sonderlich weyl ich geachtet, das diese Ver-fion den vnder Steyrern, Vnter Marchern, Karnern, Ysterrei-chern, Gortzern, KharI3tnern vnd sonderlich denen in der Graff-schafft Zylla sowol als den Crainern sonders hochnutzlich sein kan, Als ich ein Exemplar dauon bekommen mich darumb angenomen dasselb durch gelert vnd sprachkiindige leut vber-sehen vnd Corrigirn zulassen, Auch mit aygner Verlag Gott wayI3 aber mit was grosser muhe vnd arbayt in disen ver-standlichen vnd wollesenlichen druck zuuerfertigen nicht vmb-gehen, Vnnd solche Postil E. G. vnd Hr. Auch F. E. W. von zwayer vrsach wegen zueschreyben vnd dedicirn wollen. II. Iz obeh predgovorov druge izdaje je razvidno 1. da je Jurišič dobil nalogo, da prevede drugi in tretji del v istem pravopisu (in tedaj najbrž tudi jeziku), kakor ga je rabil Krelj v prvem delu, ‘2. da je druga izdaja v jezikovnem pogledu popravljena po nalogu Mandelčevem, da nimamo tedaj pred seboj Jurišičevega prevoda v oni obliki, katero mu je dal sam pre-lagatelj. Morda je tudi sam prevod t. j. tekst Jurišičev nekoliko popravljen. Pričakovali bi tedaj, da se strinja prvi del druge izdaje popolnoma s prvo in da najdemo tudi v sledečih delih Kreljev pravopis. Toda v tem bi se hudo motili. Jurišičev prevod drugega in tretjega dela vzlic nalogu deželnih stanov ni pisan v Kreljevem pravopisu, nego v pravopisu slovenskih protestantskih tiskov one dobe, katerega kratko imenujem Truber-jevega, ker je velika večina teh knjig plod Truberjeve neumorne delavnosti. Oče mu je bil Truber in nekoliko morda tudi Vergerij. Po tem pravopisu je v drugi izdaji postile popravljen tudi Kreljev || prevod prvega dela. To je za zgodovino našega pravopisa dosti • važno. Krelj eva pravopisna reforma, dasi je bila j znamenit napredek in racijonalna, ni mogla pro- i dreti in obveljativ slovenski protestantski dobi. | Zadušila jo je Truberj eva literarna plodnost. Že | v početku naše književnosti vidimo tedaj, da ne obvelja „in orthographicis11 to, kar je bolje in z razlogi podprto. Tudi takrat so že bila pravopisna nasprotstva, če tudi ni bilo abecedne vojske in pravopisnega boja, to je pri nas pridobitev XIX. stol. Kedo ve, če bi ne bila obveljala Kreljeva pravopisna načela, da ni umrl Krelj še istega leta, ko je izšla njegova postila. Da so imela med merodajnimi krogi dovolj privržencev, to smemo pač sklepati iz obeh predgovorov druge izdaje postile, kjer Jurišič in Mannlius omenjata, da se je prvemu naročilo nadaljevati prevod v Kreljevem pravopisu. V sledečih desetih letih je pa Truberjev pravopis popolnoma izpodrinil Kreljevega, in zato se je pri reviziji Jurišidevega prevoda, o katerem nam poroča Mannlius (Als ich ein Exemplar dauon bekommen mich darumb angenomen, dasselb durch gelert vnd sprachkiindige leut vbersehen vnd corrigirn zu lassen), uvedel Truberjev pravopis. Razprava o sloven. postilah, katero je objavil Elze v Jahrbuch der Gesellsch. fiir die Geschichte des Protest: 1893, str. 127, pa kaže, da je ravno Bohorič pregledaval in popravljal Jurišičev prevod. Truberjev pravopis je tedaj v oni dobi (baš pred letom 1578.) bil obveljal tako splošno, da je celo Bohorič, oče novega in racijonalnega pravopisa iz 1. 1584., prelil Jurišičev, po Kreljevem zistemu spisan prevod vanj. Tedaj kratko pred drugo izdajo sloven. prevoda Span-genbergove postile še ni bil Bohorič prodrl do svojih poznejših pravopisnih načel in nazorov; to se je zgodilo šele po 1. 1578. Popolnoma gotovo seveda ni, da merijo založnika besede o učenjakih in veščakih, ki so popravljali prevod, ravno na Bohoriča, dasi je to več nego verjetno, odkar vemo, da je on res imel opraviti s tem poslom pri tem prevodu. Izključeno namreč ni, da je na ta način Mandelc zagovarjal in opravičeval postopanje svojih korektorjev. V XVI. stol. so med Nemci tiskarji jako samooblastno postopali z rokopisi.1) „Bei der Beurtheilung der Spracheigenthiimlichkeiten dieser Zeit, miissen wir immer im Auge behalten, dass in der ersten Halfte des XVI. Jahrh. der Verfasser eines Buches keine Gewalt ‘) Celo taka autoriteta kakor M. Luther moral se je mnogo in brezuspešno boriti s to autokratično tiskarsko razvado. On sam piše o teh razmerah: „die (tiskarji) meine biieher so falsch und schandlich zurrichten, dass, wenn sie zu mir wiederkommen, ich meine eigenen biieher nicht erkenne11, prim. H. Ruckert, Geschichte der Neuhochdeu-tschen Schriftspr. II 41. In tudi Geiler toži, da ne spozna svojih knjig, kadar so natisnjene. mehr iiber dasselbe besass, sobald es die Studierstube ver-lassen hatte. Die Drucker und Correctoren modelten nach ihrer Hausorthographie oder nach ihren Geschiiftsgrundsatzen die Schreibung der empfangenen Arbeit um, und die Schriftsteller liessen sie gew;ihrenu tako piše o tem A Socin, Schrift-sprache und Dialecte im Deutchen nach Zeugnissen alter und neuer Zeit, str. 189. Ti „tiskarski popravki" so bili večinoma pravopisni. Mogoče je tedaj, da je tudi naš Mannlius solito more tako postopal. Pa tudi v tem slučaju moramo priznati, da je bil okoli 1. 1578. merodajen Truberjev pravopis med sloven. protest, književniki. Že Kopitar je vprašal v svoji slovnici str. 427: „Aber \vie kommt es, dass die zweyte Auflage zur Postille, Laibach 1578, den Unterschied zwischen e und e, zwischen sh und /h, zwischen v und u nicht, — sondern einzig das f und s, die Mouillirung und die Neutra in o, letztere mit noch strengerer Consequenz als selbst, die erste Auflage — beobachtet? Juri- I šiceva izdaja tedaj tudi v prvem delu ne razločuje med š in 1 š, za oba glasa piše navadno sh, ne med s in z, tudi med u I in v ni razlike, samo v tem se razlikuje nekoliko od Truber- j jevega pravopisa, da piše za omehčani n, l navadno ni, li I pred sledečim samoglasnikom. To je ves vpliv Kreljevega pra- t vopisa v drugi izdaji, cel<5 apostrofa za v nima druga izdaja, in ' tudi d, a in & ni najti v njej. III. V drugi izdaji je nekoliko popravljen in predelan 1. pravopis, 2. jezik in 3. sam prevod Kreljevega dela. Največja izprememba je glede pravopisa. Jezik je dosti menj popravljen. Pri pravopisu ni bilo mogoče zanesljivo določiti, so li popravki delo Jurišiča ali Bohoriča ali morda celo tiskarja in njegovega korektorja. Glede jezikovnih poprav pa lahko trdimo, da so nekatere potekle od Jurišiča. Če najdemo m. o Kreljevega prevoda mnogokrat u za stslov. q v glagolu bada, n. pr. burno, hude, budete, hudo, budi, sadobudeio etc., če beremo hozhu (1. sgl.) za kar ima Krelj zho, ozlio in zhem, ne moremo misliti, da bi bil rabil te oblike Bohorič, kajti pri njem jih ni najti, ali pa kak sloven. korektor; te oblike so gotovo od Hrvata Jurišiča. V drugem in tretjem delu izdaje postile, katera sta njegovo delo, je število takih hrvaških oblik dosti znatnejše. Tudi taki popravki kakor gliedati m. gledati, fa ujemi in o v nom. acc. samostalnikov in pridevnikov m. u so od Jurišiča. Drugi popravki, kateri so dali Kreljevemu jeziku prve izdaje bolj „kranjsko“ (dolenjsko) lice, so lahko tudi od Bohoriča. Jezik druge izdaje postile ni povsod jednak. Med prvim delom (Kreljevim prevodom) in ostalima deloma, katera je 14 poslovenil Jurišič, je nekoliko razlike; v zadnjih je nekoliko več sledu hrvaškemu jeziku, in sicer čakavskemu narečju. Naj omenim samo važnejše točke. 1. u za praslov. n je dosti bolj razširjen kakor v prvem delu, n. pr. v III. delu ne samo bum, budete etc., ampak tudi a) v deblu ruke 7a, rukah 7a, 8b, ruk 7a, 9b, ruku (instr.) 7a, 9b, goluba 25a, 26b, guft 27“, pogrusil 26b, oruslde 30a, snuternie 28b, otushno 19b, saftupnoft 20a, preftuplienie 4b, b) pri glagolih II. vrste: pokleknuti 10b, obernuushi 12'1, /ti/nula 14a, sginula 16b, c) v partic. praes. act.: letaiuzh 13b, gledaiuzhih 18b, tekuzha 28b, etc. d) v končnicah: za tiga voliu 3a, dobru voliu 5b, niu 13a, pomniu (acc.) 13b, sernliu 14b, nashu 24b, hishu 19a, hozhu (1. sgl.) mogu 18b, 23b, usamu (3. pl.) 16b, imaiu 23a, obarneiu 24a; v veliki večini je seveda o = a. 2. al za sloven. ol (h, h, ul, t>l): zhalnu, zhaln, zhalna, zhalnom, dalgo, dalg, dalga, dalshni, nedalshan, nedalshnojt, palno, dopalnieno, dopalnilo, kalneio, valcge, malzhati etc. Tako se govori še dandanes v nekaterih čakavskih narečjih, ipak je al že velika redkost. Jurišič (primorski Hrvat iz Vinodola) je pisal al, ker je našel al v hrvaških glagolskih cerkvenih tekstih, kateri so bili prav v Primorju močno razširjeni. Zanimivo je, da nahajamo tudi pri Krelju (1567) ravno pri besedi palt dvakrat al: phlta 59b, palti 84b; v vseh drugih primerih piše Krelj dosledno ol razen zliovnar 81a, vovno 86', vouk 121"', 125", in vulkmi 156a. Pri tem nam pride takoj na misel, da se je al v hrvaških tekstih najdalje ohranil ravno pri besedi palt (pit), in zato mislim, da je Krelj to pisavo posnel po hrvaščini, "saj je najti pri njem nekoliko sledu hrvaškega jezika. Menj verjetno se mi dozdeva, da bi bil z al označil slovensko izreko l ali tl, za katero nahajamo tudi pri Truberju sem ter tje al, mimo el, ul.1) 3. a za praslov. i>, « v takih primerih kakor fa ufo (mnogokrat), va ufeitn, va ufeh, zlilouezhaftuu 28b. 4. ie za e: klietuo 14a. ‘) V Kreljevem jezika je sploh opaziti nekoliko hrvaškega vpliva, On piše n. pr. od koda 54a, pomosi (v evang tekstu) 113b, do voli 79’\ 92b, metju 153b, 161a, 163a in tudi ia mimo ias in ieft. — Pričakovali ^bi, da najdemo v njegovem jeziku tudi nekatere Črte notranjskega narečja, ker se poroča, da je rojen v Vipavi. Toda teh ni. Jedino dve posebnosti, če tudi malenkostni, ovajata notranjsko narečje. V dveh primerih ima 2. os. dual. in plur. končnico — sta — ste: vmefla 72b, fposnafte 24b; tudi kolnili 122b kaže na to narečje. Nasprotno bi pa ne pričakovali končnice — o v dat. in loc. sgl., ker je to posebnost gorenjskih pisateljev in gorenjščine. V Krelju je najti ipak: dat. kralevftvo 15b, Mčfto 32b, loc. rndfto 28*, 36-1, 38b, pifmo 28b. Sicer nahajamo pojedine take oblike tudi v Kastelcu in Jan. Svetokriškem, toda v tem slučaju so lahko razumljive. 5. nekolikokrat -oga, -omu, -om v gen. dat. in loc. prono-minalne in sestavljene sklanje mimo -ega, -emu, -etn in -iga -imu, n. pr. nijednoga 8% fuetoga 29b, ednomu, rimskom, galilei-skom, iudouskom. Tudi -ega, -emu nista domači končnici, ker vsi ostali sloven. viri iz XVI. stoletja imajo samo obliki -iga, -imu: v čakavskem narečju je najti -ega, -emu. IV. Glede popravkov prevoda samega je omeniti, da je 1. v drugi izdaji popravljen prevod evangeljskega teksta prve izdaje na podlagi Trubarjevega prevoda novega testamenta (1557), 2. da je tudi razlaga evangelij popravljena, in sicer na ta način, da se prevod v drugi izdaji oklene tesneje nemškega originala. To se že vidi iz tukaj objavljenih odlomkov iz obeh izdai, zadostuje naj nekoliko primerov iz Mat. II. Krelj: pod Kraliom Erodeshom, Jurišič: v tim zhafu Ero-desha Kralia in tako tudi v Trub. Ta pervi deil tiga noviga test. (1557): v tim zliaju tiga krala Erodesha. Krelj: Ky ie ta roieni Krall Judovfki? Jur. Key ie ta nouo-roieni Krall Judouski? Jur. se strinja s Trub. (1557): Key ie ta nomroyeni Judouski kral. Krelj: To kedar saflifhi Krall Erodesh fe preftrafhi inu shnim red v/e Mifto Jerusalem, Jur.: Kadar ie to saslishal Erodesh Krall fe ie 'preftrashil inu vfe Mefto Jerusalem shnim, s tem se dobro poudarja Trub. prevod: Kadar ie tu ta Kral Erodesh faslishal fe ie preftrashil inu vfe Meiftu Jerufalem slinim. — Trub. ta celi novi test. (1582) je pa nasproti prevodu iz leta 1557. na tem mestu popravljen po Krelju: kadar tu ta Kral Erodesh faslishi, se ie preftrashil inu shnim red tu cillu Jerufalem. Krelj: Inu ti Betleem deshela Juda, Jur.: Inu ti Betleem v Judouski desheli, Trub.: Inu ti Betleem Viudouski deslieli. Krelj: Na to Erodesh fkrivai pirvabi Moge, Jur.: Na to Erodesh skriuaie priklizhe te modre in to se strinja dosti s Trub. : Tedai E. poklizhe fcriuaie te modre. Krelj: inu dobrd fprafhaite to Ditece, Jur.: inu dobro fpra-shaitepo tim Ditetaj, kar stoji dosti bliže Trub. prevodu: vpra-sliaite s fliffom po tim ditetu nego Kreljevemu. Krelj: fo fe zhudd vele bili obeffelili, Jur.: /o fe filno obe-felili, Trub.: fo fe fylnu obefelili. Najboljši dokaz, da je res evangeljski tekst Kreljevega prevoda v drugi izdaji nekoliko predela.n s pomočjo drugega slovenskega prevoda evangelij in sicer Trubarjevega, je to, da so evangeljski citati v razlagi ostali neizpremenjeni, kakor jih je poslovenil Krelj, a v evangelj. tekstu so popravljeni. Tako beremo v razlagi v Krelju: Inu ti Betleem Judovfke deshele, ti mi nifi lih nai to manfhe meg Glavami Judovfke deshele, Sakai is tebe mi pride Voij, kateri bo moiga Follca Israela Gospod in tako tudi v Jur. V evang. tekstu je pa dosti znatna razlika med prvo in drugo izdajo, in sicer se zadnja dosti bolje strinja s Trub., kakor je bilo že omenjeno o prvi polovici tega citata, in to velja tudi o zadnji polovici, kajti Trub- (1557) ima: Idr bode zlies muie Ludi lfrael en Gofpud. — Trub. 1582. je pa posnet po Krelju in se glasi: Idr hode paffal mni Ifraelslci folk. Da je prevod razlage evangelij v drugi izdaji popravljen po nemškem izvirniku, o tem se prepričamo takoj pri prvem stavku. Spang. Vmb dreyerley Gottlicher Erscheinung oder Offen-barung willen je poslovenil Krelj: Sa volio, lcar fe ie . . . trumo prikasanie Boshije na danafhni dan sgodilu, toda v Jur. beremo doslovni prevod: Sa troiga Bosltgega prikasouania alli ozhito-uania volio. Spang. ist den Klugen erschienen, Krelj: fe ie Magom tim Modrim . . .prikasala, Jur: fe ie tim Modrim . . . prikasala. Kako strogo se je držal nemškega izvirnika Jurišič, vidimo lahko tudi po tem, da je v tretjem delu 4b fischen heist hie nicht mit Gewalt faren poslovenil doslovno: ribizhouati fe letu ne režite po filipeliati, on tedaj ni zapazil, da stoji pogrešno faren m. pravilnega fahen, sloven. loviti. V ostalem pa moramo reči, da je Kreljev in tudi Jurišičev samostalni prevod dosti prost, da se ne oklepa ozkosrčno in na kvar jeziku nemškega izvirnika, obema je zadostovalo,’ da sta dobro in natančno pogodila smisel izvirnika. Zato sta oba prevoda boljša od Trubarjevih knjig. Pri tem ne smemo pozabiti, da je Jurišiču bilo prevajanje dosti lažje nego Tru-berju, ker si je pri tem lahko pomagal s hrvaško cerkveno (glagolsko) književnostjo. Kako prosto sta slovenila, naj pokažeta samo sledeča dva primera: Spang.: vnd j m jre verehrung gethan gold, \veyrauch vnd myrrhen, Krelj in Jur.: inu fo ga darovali slatom, Vgruhom inu Mgrrho. Spang. leyblich im fleisch, Krelj in Jur. ozhito. Sem ter tja sta prevodilca celo kaj malega dodala, česar ni najti v nemškem izvirniku. Taki dodatki so radi naperjeni proti katoliški duhovščini. Tako je Krelj dve vprašanji Spang. združil in skrajšal v jedno vprašanje in vmes vteknil še nekoliko ostrih. Spang Wie viel sind jhr gewest? — Objhrdrey oder vier gewest sein, sagt kein Euangelift, ligt auch nichts dran. Welchen tag sind sie gekommen ? Ob sie am dreizenden tag kommen sind, weis man nicht gewiC. Moglich ists, nach-dem Maria muste nach dem Gesetz Mofi Sechs vvochen in- ligen, das sie das Kindlein mit der Mutter nach zwentzig oder dreissig tagen gefunden haben. Krelj: Koliko ijh ie bilu? — So li trie alli ftirie bili, obedan Evangeliji nizh ne pifhe. Nam tudi to ifto ni/tar ne pomaga. Sato fo ti Menihi nekada marfkai Liidem naprei ftavili, v’nih lashnivih Legendah, kar fo diali, inu fo vfi na pvjlid menili, da bi trie Krali bili, par imenu Kafpar, Baltasar, Melhior. Inu fo to malikovanie na puflid snefhli, da fo po hifhah hodili, kropili, na dovri pijfali, inu krishali, kako ti pravi Egtjpfki Zuperniki &e. fe tudi ne vei, kateri lih dan fo pbfhli v’ Judorfko cleshelo. Za ta dodatek je Krelj imel dovolj jednakih in podobnih mest v istodobni nemški in latinski protestantski književnosti; že v cerkveni postili M. Luthera (Kirchen-Postilla) — meni je izdaja od 1. 1558. pri roki — beremo podobne misli na str. 166: „Darvmb sind diese Magi oder Weisen nicht Konige, sondern gelerte vnd erfarne Leut in solcher natiirlicher Kunst gewesen, wiewol on zweiuel es nicht alles rein mit jnen ge-wesen ist; das sie daneben auch viel gauckel werk’ s getrieben. Dennoch heutigen tages haben die selbigen Morgenlander gros und manchfaltig zauberey vnd ist auch diese kunst verachtet vnd abgenommen . . . Darvmb sind diese Magi nicht anders gewesen, denn \vas Philosophi in Griechenland und Priester in Egypten. In tudi v močno razširjeni postili Brenca (Joh. Brenz, Auslegung der Euangelien 1557) beremo: „Von solchen Eltern komen diese Weisen her und \vie jhr name anzeiget werden sie selbs auch nicht rein von der Abgotterey ge-wesen sein.K Z druge strani pa tudi Kreljeva in Jurišideva postila nista bili brez vsakega vpliva na poznejši sloven. svetopisemski prevod. Sam Truber je, kakor sem že omenil, v svojem novem zakonu (Ta celi novi test.) iz 1. 1582. marsikaj popravil na podlagi Kreljevega prevoda. Brezdvomno je Krelj pri prevodu svetopisemskega teksta rabil tudi cerkvenosloven. tekst glagolski ali cirilski. Da je poznal cirilico, to je nam sam povedal v predgovoru. Nekoliko sledu cerkvenemu prevodu je najti v njegovi postili, tako n. pr. v tem tukaj natisnjenem odlomku: fo fe zhudo vele bili obeffelili, prim. Trub. glagolsko postilo z 1. 1562: zveselise se radosti,ju vele veliku, tako tudi v Trub. ciril. postili iz 1. 1563: zveselise se radosti,ju vele velilcu, v glagolskem misalu iz 1. 1483. v’zradovah se radostiju velieju zelo. Da se bolje razvidi, kako je Krelj slovenil nem. izvirnik, pridejan bodi tukaj kratek odlomek iz Spangenbergove postile, in sicer iz izdaje od 1. 1550: Warumb nennet man diesen tag Epiphania? Erscheinung oder den oerbersten? Vmb dreyerley Gottlicher Erscheinung oder Offenbarung willen die als heute sollen geschehen sein, doch nicht in einem Jare. Zur zeit der Geburt Christi ist den Klugen erschienen ein Sterne im Auffgang dem sie gefolgefc sind bifi gen Bethlehem vnd haben alda gefunden den Newen geboren Konig der Jiiden vnd jhm jre Verehrung gethan, Gold, Weirauch vnnd Mirrhen. Im dreissigisten Jar ist Christus erschienen leiblich im fleisch am Jordan hat sich von Johanne lassen tauffen und ist alda in sein Ampt getretten Konig vnnd Priester worden. Der Himel hat sich auflgethan vber jm vnnd die stimme des Vaters ist vom Himmel gehort: DiB ist mein lieber Son, an welchen ich ein wolgefallen hab. Im ein vnnd dreissigisten Jare ist Christus erschienen auff der Hochzeit in Cana Galliehe, mit einem herrlichen Wunderzeichen, hat Wasser zu Wein ge-macht vnnd mit seiner Gottlichen gegenwertigkeyt den Ehestand als einen seligen Stand gezieret vnnd gepreiset. Sledeči odlomek iz Kreljeve in Jurišideve izdaje naj pokaže, v koliko in kako je popravljen in predelan Kreljev prevod v drugi izdaji. Krelj Na tih trih kraliov dan. Evangelivm Matth. na II. K unimu zhafu: kadar ie vshe JESVS roien bil v’ Betleemu Judei/kim, pod Kraliom Erode-shom, pole prido Magi od folnzh-niga fhoda v’ Jerusalem, inn vprafhaio relcoch: Kg ie ta roieni Krall Judovfki? Sakai vidili fmo svesdo niegovo v’ folnzhnim fhodu, inu prifhli fmo ga moliti. To kadar sajlifhi Krall Erodesh se pre-ftrafhi, inu slmim red vfe Mifto Jerusalem, Jnu on sbere vkup vfe vifhe Farie inu ilzhene Liidi, inu fprafhuie od nijh, kg ima Cliriftuf roien biti. Jnu oni reko: v’ Betleemu Judovfkedeshele. Sakai tako ie pifano flcusi Proroka. Jnu ti Betleem deshela Juda, ti mi nifi to manfhe tney glavami Juda, Sakai is tebe pride moi Voi, lcijr bode paffal moi Folk Jsraelfki. JuriSič Na trih kraliov dan. Euangelium Matth. na II. K unimu zhasu kadar ie vshe Jesus roien bil v Betleemu Ju-douslce deshele, v tim zhafu Ero-desha Kralia, pole tadai fo prishli Modri od folnzhniga Shoda v Jerusalem, inu fo vprashali reko zh: Key ie ta nmoroieni Krall Judouski? Sakai my fmo vidili niegouo Suesdo V folnzhnim shodu, inu fmo prishli niega moliti. Kadar ie to saslishal Erodesh Krall, fe ie preftrashil, inu vfe Mefto Jerusalem slinim, inu ie on vkup sbral vfe vishe Farie inu vzhene Ludi, inu ie vprashal od nijh, Iceij ima Chriftus roien biti, inu oni fo rekli: v Betleemu v Judouski deslieli. Sakai tako ie pi fano skusi Proroka. Jnu ti Bet leem v Judouski desheli, tg mjfi to nai manshe mei poglauizami Juda. Sakai is tebe pride moi Vguuda, kyr bude Gofpodoual zhes moi Folk Jsraelski. Na to Erodesh /Icrivai pfo-vabi Mage, inu ravne) fpra/huie od nijh, ob katerim zhafu bi fe svesda bila prilcasala. Jnu pofhle ijh v’ Betleem inu rezke: Poidite tie, inu dobro fprafhaite to Ditece, inu kada ie naidete, fpovite mi nasai, da ieft tudi pridem inu rje molim. Oni pak kada so Krala sa/li/hali, Jo pred odfhli. Jnu pole svesda, katero fo v’ folzlmim /hodu vidili, gre pred nijmi, tako dolgd, da pride inu ftoij nad M&jtom, v' katerim ie Ditece bilu. Jnu kada so svesdo vgledali, fo fe zhudb vele bili obeffelili, inu gredozh v’ Hifho, naideio to Dčte sred Mario niega Materio. Jnu poklelmeio, inu molio to Dete. Jnu odpro nih fhaze inu ga daruio, Slatom, Vijrahom inu Mijrrho, Jnu oni fo v’ frnj od Boga fvetovani, da bi ne /Idi nasai k’ Erodeshu, inu /o po eni drugi Ci/ti fhli na fvoi Dom. Sakai fe danafhni prašnik imenuie Epiphania, to ie, prikasanie? Sa volio, kar fe ie, kakor edni fhteeio inu pravio, truino prikasanie Boshije na dana/hni dan sgodilu, Alli fai nekar v’enim hitu. Ta zhaf, kada ie Chriftu/ roien fe ie Magom tim Modrim ena Svesda v’folnzhnim fhodu prilcasala, sa katero fo fhli inu pb/hli v’to Mi/to Betleem, inu fo nafhli tiga novroieniga Krala Judovfkiga, inu fo ga darovali, slatom, Vgruhom inu Mtgrrlio. Vtride/etim Lttu, potle fe ie Chri/tuf ozhito ifkasal, par Jordanu, kada fe ie puftil od Joan-nefa Karjtnika lcarftiti, inu ie Nato Erodesh skriuaie pri-klizhe te modre, inu ie skerbno fprashoual od nyh, ob katerim zhafu bi/e Suesda bila prilcasala. Jnu ie nyh poslal Vbetleem inu ie relcal: Poidite tamlcai, inu dobro fprashaite po tem Ditetcg, inu kada ie naidete, /pomite mi nasai, da ie/t tudi pridem inu ie molim. Kada fo vshe oni Kralia sasli-sliali, fo preče odshli. Jnu pole Suesda, katero fo V/olnzhnim shodu vidili, ie shla perd nijmi, dokler ie prishla inu obftala nad. Me/tom, v katerim ie to Ditetce bilu. Jnu kada fo to Suesdo vgledali, fo fe Jilno obefelili, inu kadar fo prishli Vhisho, fo nashli to Dete Smario niega Materio, Jnu /o pokleknili inu molili to Dete. Jnu fo odperli nyh shaze, fo mu darouali Slato, Vertgli inu Myrro. Jnu oni fo vfny od Boga fuetouani, da bi ne shli nesai Kerodeshu, inu fo po eni drugi cefti shli vfuoio deshelo. Sakai fe danashni prašnik imenuie Epiphania, prikasanie alli teh Modrih dan ? Sa troiga Boshi/ega prikasoua-nia alli ozhitouania volio, ker /e ie, kakor edni prauio, na danashni dan sgodilu, Alli vfai nekar venim Letu, Ta zhas, kada ie Cri/tus roien fe ie tim Modrim ena Suesda V/olnzhnim shodu prilcasala, sa katero fo shli inu persldi v to Mefto Betleem, inu fo nashli tiga nouoroieniga Kralia Judouskiga, inu fo go (!) darouali, Slatom, Verghom inu Myrro. Potle fe ie Criftus v tridefetim letu ozhito iskasal, pry Jordanu, kada fe ie puftil od Joannefa Karft-nilca kerftiti, inu ie vfuoio /lushbo v’fvoie porozhenie alli flushbo /topil. Krall inu Far Boshij po-ftal: Kadar /e ie Nebo nad nijm odpbio, inu ie fveti Duh verhu niega Icako en Golob pozhival: Sam tudi Ozka Nebefki od Nebef govoril, rekoch, Leta ie moi lil-besnivi Sin, kateri meni dobrd dopade: Potle v’tim edan inu tridesetim IJtu, fe ie Chriftuf iflca-sal inu fvoio zhaft na snanie dal, na ti Ohceiti, katera ie bila v’kani te Galileefke deshele, senim Zaihnom, kar ie is vode Vino fturil inu Jvoio prizho ta Salcon, da ie fveit inu Bogu liib, pothrdil. Kada fe ie to pervo prikafanie sgodilu P Sveti Mattheush na 2. pifhe, ky inu kada fe ie sgodilu, llavno tako fveti Lukaf m 2. Beri fam. Kada ie Chriftuf na fvet roien? Kada ie Erodesh Judovfki Krall bil, po tim prorokovaniu Ja-kopovim, katero stoij v’phrvih Bu-qvah Moisefovih na 49. Ta Sceptar alli Oblaft ne bode od Juda vset, predan pride Silo, inu niemu fe bodo Aydie podali. Inu Daniel Prorok na 9. Kada ta nai fve-Ufhi bode pomasan alli shalban, tada zlie Kralevftvo Judovflco konac vseti. Leto prorokovanie ie bilu dopolneno. Sakai ta zhaf vshe ie Erodesh Judovfke deshele Krall bil. Vkim meftu ie Chriftuf roien ? V’betleemu Judov/kim. Sakai ie bilu duie Betleem: Eno v’Ga-lileifki desheli, Drugo v’Judovfki, od kateriga tukai Lukaf govori, ftopil, Krall inu Far Boslnj po-ftal: Nebo f e ie nad nym odperlo, inu ie fueti Duh naniem, kako en Golob pozhiual: Inu ie tudi Ozlia Nebeški is Nebes gouoril, rekozli, Leta ie moi lubesniui Sin, kateri meni dobro dopade. Potle vtim ednim inu tridefetim Letu, fe ie Criftus iskasal inu fuoio zhaft na snanie dal, na ti Ohceiti, katera ie bila Vkani te Galileiske deshele, senim Zaihnom, ker ie is Vode Vino fturil, inu ie fam vprizho budeiozh ta Sakon, da ie fueit inu Bogu Hub, po-terdil. Kada ie to peruo prikasanie ftorieno ? Sueti Mattheush na 2. pishs inu kashe, kexj inu kada fe ie sgodilu, Rauno tako fueti Lukae na 2. Kada ie Criftus roien ? Tadai, kada ie Erodesh Ju-douslci Krall bil, po tim Proro-kouaniu Jakopouim, katero ftoy vperuih Bulcuah Moisefouih na 49. Ta Sceptar alli Oblaft ne bude od Juda vseta, dokler ne pride ta Vytes, inu fe niemu budo Ayde podali. Inu Daniel Prorok na 9. Kada ta nai fue-teishi bude pomasan alli shalban, tada hozlie Kraleuftuo Judousko konaz vseti. Leto Prorolcouanie ie bilu dopolnieno. Sakai ta zhas ie vshe Erodesh Judouslce deshele Krall bil. Key ie Criftus roien f* Vbetleemu Viudouski desheli, Sakai dua Betleema fta bila, edan Vgalileiski desheli, drugi palc Viudouski, od kateriga tukai da fe rifnizhnb vei to pravo Mifto, od la deri (j a ie tudi Prorok Miheas prorolcoval na 5. Inu ti Bctleem Judovfke deshele, ti mi nifi lih naito manfhe mey Glavami Judovfke deshele, Salcai is tebe mi pride Voij Icateri bo moiga Folka Israela Gofpod. Od koda. prido Magi alli Modri? Od folnzhniga /hoda, po tim prorokova (!) od Esaiavim na 65. kar pravi, Jas bodem obifkan niu tih kijr (!) mene ne snaio, to ie, od Aydov. Sakai ijh Lukaf imenuie Magof ? Sato Mr (o bili ilzheni Liidie, Philosophi, Icijr [o na svesde snali, inu dzhili kako Nebo zhud-ito (!) okuli gre, kalcdr /o ti Liidie v’tih iftih lcraijh nai vezli fe tih Kunftg dzhili: Strabo en Ay-dovfki piffarin, pifhe, da fo Magi Farij bili v’ Perfijflcim Kra-levftmj. Koliko ijh ie bitu? Soli trie alli ftirie bili, obe-dan Evangelift nizh ne pifhe. Nam tudi to ifto niftar ne pomaga, Sato fo ti Menihi nekada marfkai Liidetn naprei ftavili, v’nih lashnivih Legendah, lcar (o diali, inu fo v/i na pulfid minili, da bi trie Krali bili, par imenu, Kafpar, Baltasar, Melhior. Inu fo to malikovanie na pu-flid snefhli, da fopo hi/hah hodili, kropili, na dovri piffali inu kri-shali, kako ti pravi Egypfki Zu-perniki &c. fe tudi ne vei, kateri lih dan fo pcrfhli v’'Judovflco deshelo. Lukas gouori, da fe refnizhno vei to prano Mefto, od kateriga ie tudi Prorok Miheas prorokoual na 5. Inu ty Betleem Judouske deshele, ti nifi hjh nai to manshe mey Glauami Judouske deshele, Salcai is tebe meni pride Voy, kateri bo Gofpod moiga Folka Israelskiga. Od kod fo prishli Magi alli Modri ? Od Solnzhniga shodo (/), po tim Prorokouamju Esaia na 65. ker prani. Jeft budem obiskan od teh lcyr mene ne snaio, to ie, od Aydou. Sakai nyh Euange/ift imenuie Magos ? Sato ker fo bili vzlieni Ludie, Philosophi, kyr fo na suesde snali, inu vzhili Icalco Nebo zhudno okuli gr e, kakor fe fice ty Ludie vtih iftih kragh nai vezh tyh Kunftij vzhe: Strabo en Ai/douski Piffaren pishe, da fo Magi Farij bili v Perfijskim Kraleuftuy. Koliko ie nyh bilu? Soli trie alli ftirie bili, obe-dan Euangelift nizh ne pishe. Nam tudi to ifto nishtar ne pomaga, Sato fo ty Menihi nekada marskai Ludem naprei ftauili, vmjli lashniuih Legendah, ker fo diali, inu fo vfi Ludie Kpofled-nimu menili, da bi try Kralij bili. po tim imenu, Kafpar, Bol-tesar, Melhior. Inu fo to malUcouanie napu-flid sneshli, da f o po hishah hodili, kropili, na, douri pifali, inu krishali, kako ti praui Egypski Zuperniki &c. Se tudi lih prau ne uei, kateri dan fo pershli v Judousko deshelo. Kada v' Judovfko deshelo prideio, kam /e nagneio Inu prideio? V’to Mčfto Jenmlem, katero ie Glava Judovfke deshele bilu, fe ipn ie sdelo, da ga Ote tukai nai bersh naiti, v’ kafhnim velikim dvoru. Kako ie Kratica od Saba Krala Salomona bila nafhla, Sato fprafhueio, ky bi ta novroieni Krall Judovfki bil, Mi fmo pravio niega Svesdo vidili v’ (olnzhnim [hodu, inu pridemo, da ga molimo. Kai ie Erodesh k' timu rekal ? Se ie vftrafhil inu shnitn red v/e Mi [to Jenmlem. Sakai fe Erodesh vftrafhi? On ie bil Judovfko Kralev-/tvo po fili thr krivici pod fe pb-pravil, inu ni bil te Boshie ure shihar, veden fe mu ie sdelu, sdai zhe en drugi priti, inu ga od Kralevftva pahniti. Alli pres te fkbrbi bi dobrd bil Erodesh shivil. Sakai Chriftuf ni pri/hal eno posemalfko Kralevftvo sado-bivat, tamuzh eno Boshie Duhovno, nebefko vezhno,kako fe danaf poie: Hoftis Herodes impie, Chriftum uenire quid times ? Non eripit mortalia Regna qui dat Coeleftia. Ti Neverni fovrashnik Erodesh sakai fe le boijfh, kar pride Chriftuf: Ta ne iemle po fili, inu ne rodi, sa Posemalfko, kateri da vezimo Kralevftvo. Sakai Je ie to Mefto Jerusalem vftrafhilu? Oni fo bili Erodeshovo filo inu tih Rimlianov muzh okuli ,^0. let dobrd jposnali inu po- Kam fo bili prishll? V to Mefto Jerufalem, katero ie Glaua Judouske deshele bilu, nym /e ie sdelo, da ga hote tukai nai bershe naiti vlca-keshnijm velikim duoru. Kako ie Kraliza od Saba Kralia Salomona bila nashla. Sato fprashuio, keij bi ta nouoroieni Krall Judouski bil, Mg fmo prauio oni, niega Suesdo vidili Vfolnzhnim shodu, inu fmo prishli, da ga molimo. Kay ie Erodesh Krall fturil ktakimu vprashaniu ? On fe ie vftrashil, inu vfe Mefto Jenmlem shmjm. Sakai fe Erodesh vftrashi? On ie bil Judousko Kra-lieuftuo po fyli inu po kriuici pod fe perprauil, inu nei bil edno vro shiher, veden fe mu ie sdelu, sdai hozhe en drugi priti, inu ga od Krelieuftua (!) pahniti. Alli pres te skerbi bi dobro bil Erodesh mogal shiueti. Sakai Chri-ftus nei prishal eno posemalsko Kralieuftvo sadobiuat, temuzh eno Boshye, Duhouno, Nebeško, vezimo, kako Je danas poie : Iioftis Herodes impie, Chriftum venire quid times ? Non eripit mortalia Regna, qui dat Coeleftia. Ti neuerni fourashnik Erodesh, sakai Je le boijsh, kir ie Chriftus prishal: Ta ne iemle po fyli, inu ne rodi sa Posemalsko, Kateri daie vezimo Kralieuftuo. Sakai fe ie to Mefto Jerusalem vftrashilo ? Oni fo bili Erodesliouo fylo inu tyh Rimlianou muzh okuli 30. Let dobro fposnali inu po- zhutili, da nkfo veliku pokola imili, Obto J'o menili, Zhe Icalcov nov Krall vftane, tako bode novo Voifkovanie inu krij prelitie. Alli leta ftrali tih Judov prizha inu na snanie da nih nevero. Bi fe bili bule imeli inu fpodobnd v/arcu vefeliti, kur ijm ie Krall Israelfki roien. Katerim je bil tulikai kratov obliiblen: Inu fo tuliko Let tudi na niega zhakali. Kai po tim sazhne Erodesh? Vkupe sbere te Vifhe Farie th- luhenike inu vprafha ijh, kij ima Chriftuf roien biti, inu mu, poveio to prorokovanie Mihea Pro-rolca na 5. Katero ie poprei vshe enkrat poftavleno, inu safli/liano. zhutili, da nefo veliko pokoia imeli, Obto fo menili, Ako kakou nou Krall vftane, tako bude nouo Voiskouanie inu Kry prelitie. Alli leta ftrali tijh Judou prizha inu na snanie daie nyh neuero. Bi fe bili imeli bolie inu fpodobno veffeliti, da ie nym Krall Isra-elslci roien, Kateri ie nym bil tulikai krat oblublien: Inu fo tudi tuliko Let na niega zhakali. Kai ie po tim ftoril Erodesh ? On ie vkupe sbral te vishe Farie inu Vzhenike, inu ie nyh vprashal, key ima Chriftus royen biti, inu mu poueio to Proro-kouanie Mihea Proroka na 5. Katero ie vshe poprei rezheno inu saflishano. Južno-avstrijske dežele za prvih let vladanja Leopolda I.1) Spisal Anton Raič. III. Boj pri sv. Gotthardu; železnograjski mir. eliki vezir Ahmed Koprili, polastivši se Novega Zrinja, poskusi prek Mure iti, kar pa se mu po dve uri trajajočem boju zabrani. Ko pa je bil dne 7. malega srpana Novi Zrinj popolnoma razdejal, se je tako obnašal, kakor da bi hotel oditi, da bi s tem cesarsko vojsko izvabil iz tabora, potem pa bi se obrnil in Muro prebredel. S tem je tudi dosegel, da je grof Budiani šel s svojimi Ogri proti meji, misleč, da se vezir tja obrne. Ker pa je še nekaj vojske v taboru ostalo, streljali so drugi na druge še do 12. malega srpana. Istega dne pa gre vezir s svojo vojsko v Kanižo, da bi se od ondod proti severu obrnil, nadejajoč se, da mu bode mogoče prek Rabe priti, kar se mu pri Muri ni posrečilo. Montecuculi pusti tedaj tri polke dragoncev, nekaj pešcev in konjikov pri Kotaribi in Legradu v varstvo pri Muri ter gre z ostalo vojsko za sovražnikom; dne 16. malega srpana gre pri Novem Dvoru črez Muro ter se zveže 17. z nemško vojsko, katero mu je grof badenski skoz Radgono pripeljal na pomoč. Montecuculi dobi zanesljivo poročilo o turškem premikanju, zato sklene na levem bregu Rabe jih prehiteti ter jim zabraniti prehod črez to reko. Pustivši pešce pod Sparr-ovim poveljem, hiti s konjiki od sv. Gottharda dalje po cesti. Medpotoma se zveže v Olznici s francosko vojsko pod poveljem grofa Coligny-a, ki mu jo je bil z Laškega skozi Koroško pripeljal, in z nekoliko ') Gl. Letopis 1893, str. 111. tisoč Ogri, katere mu je Nadčisdy pripeljal, ter pride dne 26. malega srpana v Kormend. Istega dne dospe tudi veliki vezir s svojo glavno vojsko na desno pobrežje Rabe do Kormenda ter poskusi ondi črez Rabo iti, pa Montecuculi vrže njegovo konjico in pehoto nazaj. Na to gre Turek dne 28. malega srpana kraj reke proti sv. Gotthardu, poskusi 29. še enkrat pri Czakanu črez Rabo iti, pa cesarska prednja vojska ga na novo odbije. Dne 31. malega srpana gre vezir še pol milje više od svetega Gottharda tja, kjer se Raba zavije in kjer je bilo pripravno torišče za razvrstitev vojske, ker se je iz nevisokega hriba daleč videlo. Montecuculi pa je šel za Turki na levem bregu Rabe ter je vso svojo vojsko za boj razvrstil sovražniku nasproti, vedoč, da mora tukaj na meji kocka pasti. Bil je pripravljen za boj.1) Montecuculi je že dne 30. malega srpana naredil bojni načrt. V tem bojnem načrtu je bilo zapovedano, da imajo bataljoni stati v šestih vrstah, namreč štiri vrste kopjarjev in pred njimi dve vrsti puškarjev, da naj bode pri vsakem škadronu 24 do 30 puškarjev, kateri se naj, sproživši svoje puške, pomešajo med bližnje bataljone; če sovražnik hudo nanje pritisne, naj ne streljajo vsi puškarji naenkrat, temveč le jedna vrsta, da bode streljanje stalno, in da prva vrsta nabije, kadar zadnja strelja; jednako naj topničarstvo stori; čete naj bodo primerno daleč razstavljene, da lahko med njimi konjiki sovražnika preganjajo, če bi se pa preveč ustavljal, se lahko po istem prostoru nazaj pomaknejo. Oklopniki naj ne zapust6 pešcev, da bi sovražnika preganjali, in naj se ne dad6 zapeljati od prvega sovražnikovega bega, da bi ga preganjali, ampak vsa vojska mora korak za korakom za njim; naj se ne ustrašijo vpitja in tuljenja te velike množice, ker je to samo ničvredna in malopridna druhal; nikdo naj poprej ne pleni, dokler ni sovražnik popolnoma pobit i. t. d.2) V tem načrtu je Montecuculi tedaj natanko določil red za posamezne oddelke pešcev in konjikov, težke in lehke konjiče, hoda in prateža. V tem se je veliki vezir še jedenkrat s cesarskim poslancem Reningerjem o miru pogajal. Reninger je bil pooblaščen izjaviti, da cesar zahteva, naj se Szekelyhid in sv. Job razrušita; naj se cesarju Novi Zamki nazaj dade, in naj se sme ob Vagu med Nitro in Guto v odvračanje plenjenja trdnjava, postaviti. Vezir vendar ni v nobeno teh zahtevanj privolil in tudi ni hotel žitva-toroškega miru skleniti, ampak je hotel na podlagi zmage in osvojitve boljših pogojev doseči. Bodočega dne (31. malega srpana) napiše Reninger poročilo o pogajanju •) Mont. Mem pag. 275 — 281, Hammer VI. 137. -) Idem pag. 281—283. zaradi miru, in zvečer, ko se je ravno sel odpravljal na odhod, gre turška prednja straža črez Rabo.1) Na štajerski in ogrski meji pri cistercijanskem samostanu, kjer se Laufnica z Bistrico v Rabo izliva, bil se je odločilni boj. Samostan pri sv. Gotthardu je na desnem bregu Rabe, boj pa se je na levem bil. Raba namaka rodovitno dolino, katero na obeh straneh obdajajo holmi; na levem bregu je dolina samo do 2000 stopinj široka. Na desnem bregu Rabe, jedno uro nad sv. Gotthardom, je vas Seming; sredi med obema pa mala Slovenska Vas; nasproti Slovenski Vasi na levem bregu Rabe pa je večja vas, Mockersdorf (Moggendorf) imenovana. In tu se je boj bil, tako da bi se prav za prav moral po tej vasi, ne pa po sv. Gotthardu imenovati. Proti vzhodu se vidi po dolini Rabe, proti zapadu pa daleč do hainfeldskega in gleichen-berškega klobuka.2) Na desnem bregu Rabe je stala turška, na levem pa cesarska in pomožna vojska; šotori velikega vezirja so bili na višinah nad Slovensko Vasjo, cesarski pa nasproti na podnožju višine. Raba je tu samo 10 —15 stopinj široka. Med Mockersdorfom in Slovensko Vasjo, kjer se Raba na levo zavije, je bila za Turke najlepša prilika, da so šli ondi črez reko. Vezir je po noči tudi pripeljal petnajst lahkih topov na to stran reke in nekoliko zadaj na višine, da bi svojo vojsko pri prehodu branil. Državna vojska, ki je bila na sredini, je tako nemarno brod čuvala, da še ni zapazila, da so Turki že na levi breg prišli ter se začeli ondi utrjevati. Ko so se na obeh straneh za boj pripravljali, prijaše neki mlad Turčin v prekrasni obleki na arabskem konju iz bojne vrste, mahne s svojim velikim mečem in pokliče najhrabrej-šega kristijana na dvoboj. Mlad lotarinški vitez se mu ponudi in vrže po kratkem boju Turčina raz konja. Ta zmaga je naznanjala prihodnjo vojno usodo.8) Vojski na obeh bregih Rabe sta predstavljali zapadni in vzhodni svet z vsemi ljudskimi posebnostmi in kulturnim nasprotjem. Tu so bili Albanci, črni vojaki iz Afrike, grdi Tatari in Mongoli, ondi pa Slovani, Nemci, Madžari, Španci in Lahi, francoski plemenitaši in vsakovrstni klativitezi. Veliki vezir je imel 130.000 mož, med katerimi je bilo pa samo 30.000 pravih vojakov; drugi so bili od vseh strani pribegla, orožja nevajena druhal; blizu toliko vojsko je imel Montecuculi.4) ‘) Hammer VI. 138, 139. a) Ibid. VI. 139. “) Coxe, 1. c. III. 1B7. *) Wolf, Furst W. Lobk. pag. 122; Coxe, 1. c. III. 157; Zahn, Ferdi- -nand III. und Leopold I. pag. 139; Schlosser, 1. c. XIII. 276; Zinkeisen, 1. c. IV. 923 i. dr.; Wagner I. 159, 160 Font. rer. austr. XXVII. 106. Montecuculi Mem pag. 291: Besondere und geheime Kriegs - Nachrichten des Fiirsten Raymondi Montecuculi. Leipzig, 1736. Veliki vezir gre dne 1. velikega srpana ob devetih z vso svojo vojsko proti brodu pri ovinku. Izmail-paša pride prvi s 3000 spahi, ki so imeli ravno toliko janičarjev za seboj na sedlu, črez brod. Janičarji se utaborč pri Mockersdorfu. Sovražnik se vrže na nemško vojsko, ki je bila na sredini pod poveljstvom grofa Hohenlohe — na desnem krilu je bila cesarska vojska pod Montecuculi-jevim, na levem pa francoska pod Coligny-jevim poveljstvom — tako močno, da je začela bežati; Turki se približajo na jeden streljaj taboru državne vojske in šotoru badenskega mejnega grofa v Mockersdorfu. Vojvodič Karl lotarinški pridrevi svojemu polku na čelu ter usmrti z lastno roko vodjo vezirjevi telesni straži. Montecuculi zbere stare vojake okoli sebe ter vrže sovražnike po ljutem boju iz vasi in jih potisne v polukrog Rabe, ali črez reko jih ne more potisniti. Na to se utaborš sovražniki na levem bregu Rabe; ko jim vedno več vojske na pomoč prihaja, gredo nad Mockersdorfom na drugo stran reke in se pripravljajo tudi niže za prehod. Z najhujšo silo pa Turki ^pritiskajo na sredino in opoludne že pretrgajo bojno vrsto. Že se je kazalo, da je vojska izgubljena, in že je hotel Coligny bežati, ali sedaj mu Hohenlohe zakliče, če beži, bode jutri njegova glava v turški zobnici. Cesarski vojski je bilo ali zmagati ali pa umreti. Montecuculi skliče še na bojišču vojaško svetovalstvo, ki se je za boj odločilo, in sicer naj se sovražnik od vseh strani z vso vojsko prime. Turkom so še vedno nove čete črez reko na pomoč prihajale, zato poprosi Montecuculi generala Coligny-a pomoči. Ta mu pošlje 1200 pešcev in 600 konjikov pod poveljstvom vojvode de la Feuillade-a in Beauvezš-a; dalje še pridejo pešci cesarskih polkov Spick in Pio in konjiki polka Rappach ter narede na novo red. Francozi jamejo kaj junaški po janičarjih udrihati; tudi vsa ostala cesarska in državna vojska je hipoma sovražnika od vseh strani prijela in ga ustrašila z velikim vpitjem, kakor je bila sicer turška navada z Allali- vpitjem sovražnika plašiti. Sedaj je cesarska vojska zmagovalno naprej rila; sovražnik se je v neredu pred njo umikal; v reki je okoli 10.000 Turkov smrt našlo. Druge narode turških konjikov pa, hoteče črez reko iti, so Hrvatje in cesarski dragonci sesekali. Med utopljenci so bili: Izmail-paša, bosenski namestnik in sultanov svak, aga janičarjev in spahov, trideset vezirjevih ag in njegov nadkonjar in kaniški renegat Garba, ki je turški vojski po Ogrskem pot kazal. 17.000 Turkov je dne 1. velikega srpana 1. 1664. v boju pri sv. Gotthardu smrt našlo na bojišču ali pa v Rabi. Ob štirih popoludne je bil boj končan. 30.000 turških konjikov, ki so z desnega brega mirno boj gledali, jame bežati, zapustivši 15 topov, katere je zma-galec s 40 banderi dobil. Dosti so tudi naplenili srebrnih in pozlačenih prsnih oklepov, sabel in bodal z dragim kamenjem posejanih, drage obleke in drugih dragocenosti.1) Ta zmaga pri sv. Gotthardu dne 1. velikega srpana 1. 1664. je bila največja med vsemi zmagami, kar so jih kri-stijani v tristo letih dobili na kopnem nad Turki; odslej ie bilo avstrijsko orožje v turških bojih srečno.2) Prihodnjega dne (2. velikega srpana) se je brala na bojišču sv. maša s „Te Deum laudamus“ tam, kjer je sedaj kapela. V boju padlim junakom se je v naših dneh postavil spomenik s primernimi napisi na vseh štirih straneh.8) Monte-cuculi si ni upal zmage do dobra porabiti in sovražnika preganjati, kajti veliki vezir mu je stal še s 30.000 spočitimi vojščaki nasproti, dasiravno je tudi vsa ostala njegova vojska sila dosti trpela, zlasti zaradi negotovega in nerednega dovažanja živeža, ter je bila vsa tako prestrašena, da bi mu bilo nemogoče uničiti sovražnika. Seveda je tudi cesarska vojska dosti trpela ter ni imela ne živeža ne streliva. ') Mont. Mem. pag. 285 — 294; Wagner 1.161 — 166; Sagredo (Font. rer. austr.) pag. 105, 106; Rink 1. 520 — 527; Weiss V. 865; Hammer VI, 140 -143; Zahn 1. c. 140, 141; Mailath III. 282 - 284 etc. 3) Da je ta prva velika zmaga cesarske vojske nad turgko sploh nekako burnost provzročila in bila povod marsikateri pravljici, je jasno. Tako se pripoveduje, da je veliki vezir, zagledavši Francoze v nališpani obleki s svilnatimi trakovi in dolgimi, kodrastimi lasuljami, vprašal: „Kdo so ta dekleta?'1 Ko pa so Francozi prav junaški po janičarjih mlatili, ti dolgo časa niso njih bojnega klica: „Allons, allons! tuez, tuez!“ pozabili ter so njih poveljnika Fcuillada ime premenili v „Fuladi“ t. j. ,,jekleni". Dalje se pravi, da je v onem odločilnem trenotku, ko je cesarska vojska že na beg mislila, neki častnik nadpoveljniku Monte-cuculiu rekel: „Boj je izgubljen.11 Ta pa je odgovoril: „Izgubljen? Jaz pa še meča nisem potegnil iz nožnice.11 Ko so v cesarskem taboru med bojem sklenili sovražnika z združenimi močmi prijeti, je konjiški general Spork pred svojimi konjiki na zemljo pokleknil in golpglav glasno molil: ,Vsemogoči najvišji general v nebesih! Če že nočeš nam, svojim otrokom krščanskim, pomagati, pa vsaj nikar pomagati turškim psom in ti boš lepo reč videl.“ Pozneje je postal Spork grof. Z velikim trudom naučivši se svoje ime podpisati, podpisoval se je „Spork grof“, ne pa „grof Spork“, rekši, da je bil prej Spork kakor grof. Wagner I. 163; Hammer VI. 142; Zahn pag. 140; Mailath III. 284; Weiss V. 865, 866 etc. “) Napisi so v latinskem, madžarskem, nemškem in francoskem jeziku. — Bojišče, na katerem so bili pred tristo leti od Turkov Srbi premagani, je dobilo ime srbski poraz, bojišče pri sv. Gotthardu tedaj tudi zasluži ime turški poraz: tu kakor tam je Mati Božja v neki zvezi. Vsled pobitja (poraza) ob Marici se je ustanovil božji pot v Marijinem Celju, in za zmago pri sv. Gotthardu je zahvalil Montecuculi Mater Božjo. Mem. pag. 295; Wagner I. 167; Hammer VI. 172. Gradčani so v svojem strahu pred Turkom, ki bi bil lahko od sv. Gottharda v dveh dneh v Gradec prišel, obljubili Marijin steber postaviti. Resnično so ga postavili na Karmelitarskem trgu pa ga prestavili I. 1796. na Jakomi-nijev trg. Weiss V. 866, Wilhelm v. Ge bi er, Geschichte des Herzog -thums Steiermark. Gratz, 1862. pag. 335. »Silaje velika11, je pisal Montecuculi knezu Lobkovicu, „daleč na okrog je vse pusto in neobdelano."1) Ahmed Koprili je še ostal pri sv. Gotthardu do 6. velikega srpana in na to je šel naprej v Kormend, potlej pa v Stolni Beligrad, kamor mu je prišlo novih 12—15 000 vojščakov Azijatov na pomoč. Dne 28. velikega srpana je bil v Ostrogonu; tam je postavil na novo most na korabih ter je šel 5. kimovca prek Donave in se postavil ob Nitri, da bi Nove Zamke branil. Montecuculi pa ni šel za njim, ampak skozi Kormend in Sabarijo v Šopronjv in Požun. Ondi mu pride dne 15. kimovca general Heister iz Čalokeza na pomoč, ravno tako se ondi Nadasdy, ki ga je bil za sovražnikom poslal, ž njim zopet zveže. Na to gre Montecuculi za Vag, da bi se. z velikim vezirjem drugikrat meril. Vojski sta si bili zopet samo par milj vsaksebi. V tem sta skoraj dva meseca pretekla. Bilo je odločeno, da ima cesarska vojska dne 1. vinotoka pri Šin-tavi črez Vag iti, da bi se s sovražnikom merila, kar poči v taboru glas, da je mir sklenjen in da ima boj prenehati. Na to gresta obe vojski k Donavi prezimovat, da bi lože dobivali živež in vse, kar je potrebno. Veliki vezir je šel proti koncu meseca vinotoka v Beligrad.2) Ahmed Koprili je koj po bitvi pri sv. Gotthardu rekel cesarskemu residentu Reningerju, kateri je bil še vedno v turškem taboru, da je pripravljen poprej ponujani mir vzprejeti. Reninger dobi z Dunaja dovoljenje, da sme v marsičem Turkom popustiti. Cesar, ki se je le nerad s Turki bojeval, je bil pripravljen mir skleniti. Še med bitvijo so hiteli sli v Carjigrad miru ponujat. „Pri Turkih premorejo več meči kakor pisma1*, je pisal benečanski poslanec Sagredo.8) Pri sv. Gotthardu so čutili avstrijsko silo in nadmoč krščanskega orožja; sedaj tudi niso dalje zahtevali, naj jim cesar Komorn prepusti, ter so rajši mir sklenili z Avstrijo kakor pa z Benečani. Veliki vezir se jame dne 6. velikega srpana od sv. Gott-harda pomikati proti vzhodu ter sklene že dne 10. velikega srpana 1664 v Železnem Gradu (Vasvaru) mir ali prav za prav premirje na dvajset let, ker Turek miru ni sklepal. Vsled tega premirja naj bi vse sovraštvo med Avstrijo in Porto za dvajset let prenehalo. Tri dni po sklepu so se zamenjali z največjo tajnostjo mirovni dogovori, pred potrjenjem pogodbe, ki se je imelo v dveh mesecih zgoditi, pa vendar niso prenehali sovražni čini. Ta mir ni bil nika.kor potrjen žitva to-roški mir, ki se je bil doslej vselej sam<5 ponavljal, ampak to je bil čisto nov mir. Takrat so svojo tajnost pač bili tako ‘) Wolf, Fiirst W. Lobkovvitz, pag. 130. 2) Mont. Mem. pag. 299—30G; Wagner I. 108, 109. “) Fontes rer. austr. XXVII. (113.) dobro ohranili, da se je ves svet kar začudil, ko se je mir naznanil: zadovoljen seveda ni bil nikdo drug ž njim kakor Turki pa menda nekateri dvorniki na cesarskem dvoru. Mir je bil namreč za Avstrijo tako neugoden in sramoten, kakor da bi ona pri sv. Gotthardu premagana bila, ne pa Porta, in kazalo se je, da je Reninger samovoljno ravnal ter še ni vedel, da je bila Turčija tepena. Glavne točke železnograjskega miru se glase: Erdeljsko spraznita cesarska in turška vojska; Apafi-a pripoznata cesar in sultan za erdeljskega vojvodo, vendar ima on dosedanji letni davek še zanaprej plačevati Porti in jej 60.000 tolarjev vojne odškodnine odšteti; po Apafi-jevi smrti naj si Erdeljci sami vojvodo volijo; Szatmar in Szobolcs ostaneta s hajdu-škimi mesti vred cesarju Leopoldu I.; Porti pa ostanejo: Novi Zamki, Novi Grad in Veliki Varadin; Szekelyhid se razruši, razrušeni Novi Zrinj pa se ne sme na novo postaviti; cesar sme Levice, Šintavo, Guto in Nitro utrditi in med Guto in Šintavo ob Vagu sezidati novo trdnjavo (Leopoldov, 1665 ustanovljen); v štirih mesecih pošlje cesar sultanu dar 200.000 gld. vreden, katerega mu sultan s primernim darom odvrne; mir naj traja dvajset let z vsemi ostalimi pogodbami žitva-toroškega miru.') Avstrija je tedaj s svojo sijajno zmago pri sv. Gotthardu samo toliko dosegla, da Erdeljsko ni postalo neposredni turški pašalik. Železnograjski mir se je imel po posebnem poslanstvu potrditi in razširiti. Za poslanca je bil Škot grof Walter Lesiie izvoljen, ki se je napotil dne 15. velikega travna leta 1665. v Carjigrad. Njegovo spremstvo, obstoječe iz vitezov in plemenitašev vseh narodov. Angličanov, Francozov, Lahov, Nemcev in misijonarjev-jezuitov, ki so iz Carjigrada bili namenjeni skozi Perzijo v Indijo, štelo je nad 150 osob. Tafferner2) in Rinks) naštevata darove, katere je cesarsko poslanstvo seboj vzelo ne samo za sultana, temveč tudi za njegovo mater, za velikega vezira Ahmeda Koprili in druge nadpaše. Cesar je poslance opomnil, naj se lepo krščanski obnašajo, da kažejo, koliko cene krščansko vero.1) Med Leslievim potovanjem l) Wagner, 1. c. I. 170; Rink, 1. c. I. 529—532; Katona, 1. c. XXXIII. 565—568; Zinkeisen, 1. c. IV. 933, 934; Krones, 1. c. III. 596. ,J) Caesarea legatio, quam mandante August. Rom. Imper. Leo-poldo I. ad Portam Ottomannicam suscepit pert'ecit.que Excell. Dom. Dom. Walterus S. R. J. Comes de L e sli e etc a. R. P. P. T. (Tafferner) Excell. oratoris Capellano. Viennae 1668. Pisatelj jezuit in poslancev spovednik govori obširno o tem poslanstvu. '■') L. c. I. 549 -553. 4) Wagner I, 173. v Carjigrad prišel je turški poslanec Mohamed-paša v Beč ter je bil dne 18. rožnika pri avdijenci. Leslie je ostal blizu štiri mesece v Carjigradu — od 17. kimovca 1665. 1. do začetka prosinca 1666. 1. — kjer so ga zelo častili, kakor pač malokaterega krščanskega poslanca, vendar opravil ni skoro ničesar, dasiravno je novce kar trosil med velikega vezira, mufte in vse ministre. Za Erdeljsko ni ničesar dosegel, še toliko ne, da bi bila Portal od letnega davka odstopila; ona je vkljub sklenjenemu miru hotela v Apafi u podložnega kneza imeti, kakor sta jej bila moldavski in vlaški knez podložna. Leslie tudi tega ni dosegel, da bi Porta nekatere mejne pokrajine pri Novih Zamkih cesarju izročila in trdnjavice razrušila. Turki so se namreč še po železno-grajskem miru polastili do 200 vasi pri Novih Zamkih, imajoč se za gospode na Ogrskem in Erdeljskem. Še v sedmih stolpih zaprtih krščanskih jetnikov niso osvobodili. Veliki vezir je sicer obljubil jih osvoboditi, ali on je umrl, in kristijani so ostali jetniki; ravno tako niso katoliških cerkev v Galati in Peri izročili minoritom in drugim duhovnikom, kar je Leslie zahteval, ampak so samo obljubili, da ne bodo nadlegovali ne katoličanov ne pravoslavnih. Leslie je jedino dovoljenje dobil, da smejo hanzaške ladije pod cesarsko-nemško zastavo v turška pristanišča, ne pa samo pod angleško kakor do sedaj. Isto trgovinsko svobodo je dosegel za orijentalsko — od grofa Sin-zendorfa ustanovljeno, pa v poznejših homatijah propadlo — društvo, in to je Avstrijo stalo precej nad jeden milijon goldinarjev.1) Poslanstvo je tedaj bilo brezuspešno, razmerje med Porto in Avstrijo je ostalo nestalno, in meje se bile odprte kakor pred bojem. Nov boj je moral te razmere razbistriti.2) Leslie izroči po svoji vrnitvi iz Carjigrada cesarju dve poročili: jedno namenjeno za javnost, v drugem tajnem pa govori o politični in fizični moči Porte in o njenih odnošajih h krščanskim državam. Leslie popisuje v tem tajnem poročilu3) Porto kot „bolnega moža“in zelo propadlo. Turška sila je v zadnjem stoletju zelo, zelo propadla, piše Leslie; trdnjave so v slabem stanu, osobito po Ogrskem, ter bi se napada redne vojske ne mogle ubraniti. Turki se jedino zanašajo na številno vojsko, zlasti na janičarje in spahe, azijatska vojska je za nič, in Turki jo sami zaničujejo, vojvode pa so neizkušeni. Turški ministri, ki kaj o vojski umejo, so Evropci, večinoma ‘) TafTerner, 1. c. 123—141, 144; Katona, 1. c. pag. 609 sq.; Wolf, Fiirst. W. Lobk. pag. 136. 3) Wolf, F. W. Lobk. pag. 134 136. 8) „Gehaimbe Relation An Jhr May. was Jhr Exla H. Graff von Leslie in wehrender Jhrer Ambasciada nach der Porten von dor Ofcto-manisclien Kriegsmacht gemerckht haben.“ Izdal Adam Wolf v „Archiv fur Kunde iisterr. Geschichtsquellen.“ Wien 1858 XX. 320 331. 15* Bošnjaki in Albanci, oni ne marajo ne Rumuncev ne Ogrov ter jim očitajo, da so lažniki. Turška vojska na morju je popolnoma propadla, in Kapudan-paša ne umeje o mornarstvu ničesar. Najboljši častniki so še paše po mejnih pokrajinah na Ogrskem. Ko bi kdo Turško na kopnem in mokrem z izdatno vojsko prijel, bi se ne mogla rešiti. Državni dohodki so se za polovico zmanjšali od dohodkov za časa Sulejmana II. Angličani kakor Francozi se hočejo polastiti nekaterih otokov, zato misli Ludovik XIV. na to, da bi kakega Francoza na poljski prestol spravil. Sultan ima petindvajset let in ni posebno bistrega uma, pa je molčeč,1) on se boji druhali, ki ga sovraži zavoljo dragega lova, katerega on posebno ljubi. Največjo veljavo imajo beli skopci (evnuhi), kateri tudi najvažnejše dvorne službe opravljajo. Na to še govori Leslie o serajlskih razmerah in omeni, da nikdo ni za jeden dan svojega življenja varen 2) Kaj pa je bil vzrok, da je Avstrija ta sila neugodni in sramotni mir sklenila? Če različne zgodovine prebiramo in o tehtnem vzroku poizvedujemo, pač moremo reči. da nas vse na cedilu pustč: vsak zgodovinar išče kje drugod vzroka, jeden tu, drugi tam. Najlože bi bilo reči: cesarski resident Reninger ni imel pooblastila takega miru sklepati in je svoje polnomočje prestopil. Ali to ni resnica. Oglejmo si tedaj, kake vzroke navajajo najimenitnejši zgodovinarji. Me n z el3) se sklicuje na Wagnerja4), rekši: „Cesar je mislil, da nima sredstev za nadaljevanje vojske, ni zaupal Ogrom in je želel francosko pomožno vojsko kolikor mogoče hitro domov poslati." To so pa samo navidezni in neveljavni vzroki, kakor Wagner poprek same izmišljene vzroke navaja ter jih cesarju Leopoldu pripisuje. Saj je bila armada v sovražnikovi deželi zbrana, in Turkom ni nič drugega ostalo, kakor se dalje bojevati ali pa mir skleniti. Tudi nezaupanje v Ogre pač ni dovolj vzrok, kajti Ogrov ni bilo v vsej vojski veliko, tedaj tudi niso mogli merodajni biti; Ogri tudi sedaj med bojem niso kazali svoje nezadovoljnosti, ampak je bilo navdušenje za boj splošno postalo, ko so bili Turki pri Levicah in sv. Gotthardu premagani. Wagner še dalje pravi, da so se nemški stanovi veselili, ker so bili sedaj vojnega davka rešeni. Ali boj se je šele začel, in saj so vsi stanovi soglasno v vojsko privolili. Dalje pravi isti Wagner, da se cesar na ‘) Ibid. XX. 327: „Jst von Keiner sonderlichen Vernunfft, aber sehr verschwiegen.“ 2) lbid. XX. 330: Wolf, Fiirst W. Lobk. pag. 136, 137. 3) Neuere Geschichte der Deutschen seit der Reformation, Breslau, 1855. IV. 317. 4) Wagner I. 170—172. državne stanove ni mogel zanašati, še menj pa na francosko pomožno vojsko, zato je rajši poprej mir sklenil, kakor pa da bi pozneje moral zanj prositi. Tudi ta vzrok je ničev, kajti državna vojska se je v vsem pokazala zvesto, dasiravno ni bila posebno dobro orožja vajena. Wagner še dalje navaja, da cesar ni mogel upati z vojsko, iz tolikih in tako različnih elementov sestavljeno, kaj izdatnega doseči. To je sicer istina, da je za nadpoveljnika veletežavno tako različne in raznorodne elemente zjediniti, pa vendar je boj pri sv. Gotthardu pokazal, da je tudi s tako raznorodno vojsko mogoče zmagati. Nazadnje še Wagner omenja, da se ima vsaka zmaga za popolno smatrati, če jo le mir sledi.1) Ta nazor je pač kaj čuden. Če tedaj vse od Wagnerja navedene vzroke premislimo, moramo reči, da ni nobeden posamezen vzrok dovolj tehten in tudi ne vsi vkup, da se je tako neugoden in sramoten mir sklenil. Engel2) pravi, da so bili Montecuculi in jezuiti vzrok tega miru, rekši: „Zdi se, da je zmagovalec Montecuculi, obupavši nad daljnjimi lavorikami, cesarju svetoval mir skleniti.' Najprej naj si Leopold osvoji na Ogrskem neomejeno oblast in potlej se s Turki bojuje, je utegnil Montecuculi svetovati; na to meri ves duh njegovih memorij. Temu nasvetu so pritrdili jezuiti in Porcia: „ protestantska vera se naj še bolj zatira in katoliška povsod vlada, potem bode že šlo.“ Ves duh navedenih Engelovih besed kaže neko zaničevanje do ministrov, vojskovodje in posredno tudi do cesarja, zato se smemo toliko menj nanj ozirati, ker ne more nič pozitivnega navesti ter govori samo z „zdi se, je utegnil.u Zahn3) pa misli, da je vlada prav iz istih vzrokov mir sklenila, iz katerih se je leta 1662. tako boja bala. Ona se je bala velikega boja, ker je bila dosti slabša od Porte; tudi ne bi bila mogla posvetiti vse pozornosti naklepom, katerih se je imela od Francoskega bati. Stanje armade je bilo tudi takšno, da je cesar moral miru želeti. V dednih deželah in na Ogrskem nabrana avstrijska vojska takrat ni bila jedin-stvena in celotna. V obeh vojskah so si bili poveljniki in vojaki navzkriž, Ogrom ni ugajalo Montecuculi-jevo zavlačevanje in odlašanje, Montecuculi pa tudi ni hotel svojih vojakov po načrtu bojaželjnih plemenitašev voditi. Ogrski vojaki so nemške kot tujce sovražili; nemški pa tudi ogrskih niso marali zbok neugodnosti in krivic, katere so morali na Ogrskem pretrpeti. Nemška državna vojska pa je bila mlada, neizkušena in slabo oborožena, razcepljena v porensko in državno vojsko, ‘) I. 171. ») L. c. V. 36. ») L. c. 142, 143. pod posebnimi poveljniki posameznih knezov. Napram francoski vojski pa se je moralo priljudno vesti, in poveljniki so na svoje ljudi bolj pazili, nego je ugajalo skupnemu bojnemu smotru. S tako vojsko se pač previdni Montecuculi ni upal ob spodnji Donavi vojskovati. „Vsa vojska je propadala," navaja Zahn Montecuculi-jeve besede,1) „nekaj vsled smrti, uhajanja in bolezni vojakov, nekaj je ločena, nekaj pa osupla in nezbrana; ni bilo živeža za vojake in konje, ne streliva, ne dovažanja; vojaških komisarjev in izplačevalcev ni nikdar tam bilo, kjer bi morali biti. Med generali in četami je bilo večno zbadanje, pikanje in zdražba; temu je bilo sedaj povelje, sedaj vera ali kaj drugega vzrok. Vsak se je opiral na svoje dozdevno boljše mnenje ali pa na povelje svojega gospoda; vsak se je hotel samostalnega pokazati ter je potem poročal, kakor je dogodke sodil ali umel. Nekomu je bilo ukazano svoje mesto z okopom utrditi, pa je to povelje smešil, kar pa je moral drago platiti; drugi pa je imel po kakem določenem potu iti, pa ugajal mu je drugi bolje. Zgodilo se je, da se je straža brez povelja s svojega mesta umeknila ali pa je kar zapustila, ker je bila kroglam izpostavljena, ne pa da bi se bila z okopom zavarovala; nekoč je hotel general sredi boja svoje čete odpeljati, češ, da sovražnik ni njegovega oddelka prijel in da je drugi tudi tako storil." S tako zanemarjeno in nepokorno vojsko res ni bilo pričakovati nobenega izdatnega uspeha. Vendar nam je pomisliti, da se je pokazala vsa ta zanemarjenost in razdraženost in nepokorščina prav šele takrat, ko je že vojska šla prezimovat, poprej pa, ko je bil določen 1. dan vinotoka za prehod črez Vag, je bila vsa vojska tako za boj vneta, da se ji je pogum že na obrazu videl.2) Krones,3) Weber,*) Weiss5) in Zinkeisen0) nam vse iste vzroke navajajo, katere Wagner omenja. Krones še dalje išče vzroka v nezaupanju dvora do vojaške pripravljenosti, posebno pa do političnega mišljenja Ogrov. Schlosser7) pa pravi, da je cesar nekoliko zat6 ta neugodni mir sklenil, ker je cesarski vojski smodnika8) in živeža primanjkovalo, cesar pa ni imel novcev, da bi oboje nakupil; nekoliko pa, ker vsled evropskega položaja ni bilo mogoče zmagonosne vojske vkup držati. Na to še reče: „Razen tega ‘) Mem. pag. 307, 308. a) Mont. Mem. pag. 305. “) L. c. III. 599. 4) L. c. XII. 445. *) L. c. V. 866, 901. «) L. c. IV. 932. ’) L. c. XIII. 277. *) Montecuculi Memor. pag. 297. so se protestantski Ogri rajši dali od Turkov tlačiti kakor pa od jezuitov zatiravati. To razmerje je tudi hrabrega Zrinjskega, hrvaškega bana, z Montecuculi-jem na smrt razprlo in je najveljavnejše ogrske plemenitaše napotilo, da so jeli na to misliti, kako bi se popolnoma rešili avstrijskega vladarska."1) Wolf2) navaja, naslanjaje se na Sagreda, za prvi vzrok železnograjskega miru primanjkanje denarja, rekoč, da je avstrijska vlada jedva nemški vojski živež preskrbela, ne da bi še vojakom zaostale plače dala. Državna vojska, ki je tako počasi prihajala, se ni obnesla ter je, izvzemši Braniborčane, bežala, ko so se prvikrat s Turki prijeli. Poveljniki, n. pr. Hohenlohe in mejni grof badenski, so bili po pogodbi samo-stalni. Vsak je hotel zapovedovati. Montecuculi je, to previ-devši, nasvetoval, naj sklenejo mir.3) Cesar je pričakoval smrt španskega kralja in boj s Francozi ter se ni hotel v nevaren boj s Turki spuščati. Dalje je mir pospešilo nasprotje in nezaupanje Nemcev do Ogrov in Ogrov do Nemcev. Tudi črna vojska se 1. 1663. ni obnesla, in ravno tako od velikašev nabrane čete 1. 1664 niso spolnile svoje dolžnosti. Ogri so menili, da jim hoče Avstrija njih stare svoboščine uničiti, Nemci pa, da hočejo Ogri svoje svoboščine zadobiti, potem pa od Avstrije odpasti in si kakega Ogra za kralja izvoliti. Benečanski poslanec Sagredo piše:4) Cesarjevi ministri menijo in se tudi ne motijo, da so Ogri le iz strahu pred Turki cesarju pokorni in podvrženi. Isti poslanec trdi, da ministri nikakor ne žele Turkom Ogrskega vzeti, zato tudi niso silili, naj se Nove Zamke cesarju izroči. Nezadovoljnost z železnograjskim mirom je bila tako splošna, da se je ministrom potrebno zazdelo neki publicističen sestavek v lasten in v cesarjev zagovor objaviti.6) V tem sestavku se med drugim pravi: »Ker so bile dedne dežele vsled davkov, prehajanja in nastanitve vojakov silno opešale, se niso smeli prebivalci v obup tirati. Kdo pa bi mogel kaj takega misliti, da bi cesar na Ogrskem blizu štirideset hramov ob meji na lastne stroške mogel dolgo vzdrževati, ko so ti za časa vojske trojno posadko, celo neverjetno dosti streliva, živeža in drugih reči potrebovali. “ Tudi v tem publicističnem sestavku ne navajajo ministri dovolj tehtnih vzrokov za navedeni sramotni mir. ‘) Cf. še Schlosser XIII. 275. a) L. c. (Fiirst W. Lobk.) pag. 132, 133. “) Montecuculi Ibid. pag. 133. *) Font. rer. austr. XXVII. 107. 5) Michael Caspar Lond6rp, Der Romischen Kayserlichen Maje-stat u. dess heiligen Romischen Reichs . . . Acta puhlica u. Schrifftliche llandlungen. Franckfurt a/M. 1070. VIII. 309. Rink1) nam navaja druge važne vzroke, katerih ni mogel dunajski dvor javno povedati. On pravi namreč, da se cesar ni upal z lastnimi silami boja nadaljevati, na Nemško pa se ni mogel zanašati, dalje je pričakoval smrti španskega in že ostarelega poljskega kralja. Če bi bil cesar v turški boj zapleten, bi bil moral španske in poljske stvari v nemar pustiti. Kar se Španskega tiče, je potrebno omeniti, da se je Leopold nadejal španski prestol dobiti. Sedaj je mislil, da bode vsak trenotek potrebno v španske zadeve poseči. Da so bile španske nasledstvene razmere vplivale na Leopolda pri naglem sklepanju miru, smo že zgoraj od Wolfa izvedeli. — Tudi na poljskem prestolu se je pričakovala prememba. Habsburžani so se večkrat poganjali za poljsko krono. Benečanski poslanec Battista Nani 1658. 1. pravi,2) da Avstrija misli na poljski prestol, kar je tem naravnejše, ker je imelo Poljsko na Ogr- skem posestva.3) Ivana Kazimira soproga Marija Louisa Gon-zaga je pa že leta in leta za izvolitev naslednika na prestolu delala in iz nenaklonjenosti do Avstrije4) je hotela kakega francoskega princa na prestol povzdigniti. Zato je cesar Leopold menil, da mora vso svojo pozornost tem dogodkom na vzhodu posvetiti. Za tem namenom poljske kraljice so tudi tičali ogrski malkontenti (nezadovoljneži) in francoske čete; zato Francozi tudi niso hoteli po sklenjenem miru domov iti, ampak so zahtevali, naj se jim odkažejo6) zimovišča na Moravskem ali pa na Šleskem. Dalje so bili v Beču izvedeli, da si Coligny in la Feuillade neprenehoma dopisujeta z grofom Miklošem Zrinjskim, kateri je v Čakovcu živel in tudi na to delal, da bi kak Francoz prišel na poljski prestol. Te razmere so pač dunajskemu dvoru strah prizadevale in so bile zadosti tehten vzrok, da se je mir sklenil, toda moral bi se bil drugače skleniti, ker je Turčin sam roko k miru ponudil;6) vsa pomožna vojska bi bila toliko časa ostala in pomagala, da bi se bil ugoden mir sklenil. Ta nesrečni in sramotni železnograjski mir je bil vzrok žalostne prikazni: zarote Zrinjskega in Frankopana. Oglejmo si še nekoliko jugoslovanske dežele za časa zgoraj navedenih vojsk in homatij ter začnimo s Hrvati zato, ker so ti imeli in še imajo, dasiravno z Ogri v politiški zvezi, ‘) L. c. I. 538. “) Font rer. austr. XXVII. 22. 3) Marino Giorgi 1671, v Font. rer. austr. XXVII. 137. ') Alois Molin 1661, v Font. rer. austr. XXVII. 67. 6) Wagner I. 172. ") Rink I. 538. vendar neko samostalnost; potlej pa se ozrimo še na Slovence, ki so v vseh vojskah svojo kri prelivali ter se vselej in povsod kaj hrabro držali. Hrvatje. Po mohaški bitvi (29. velikega srpana 1526) je pripadla ravna Slavonija Turčiji, Hrvatje pa so si dne 1. prosinca 1527.1. izvolili Habsburžana Ferdinanda I. zoper Ivana Zapolyo za svojega kralja1) ter so ostali od te dobe združeni z Avstrijo. S Slovenci vred so morali sila dosti pred Turki trpeti. V tridesetletni vojski so se med drugimi avstrijskimi narodi posebno Hrvatje s svojo hrabrostjo odlikovali ter so 1. 1647. pod poveljstvom mladega Petra Zrinjskega cesarja voze rešili. Švedski general Wrangel je namreč kanil cesarja ujeti ter je bil že v ta namen podkupil ljudi, ki so se bili v cesarjev tabor ukradli. Vse je spalo, jedrno okoli cesarja zbrani Hrvatje so bdeli ter ga rešili. V dolgi tridesetletni vojski so vsi narodi osuroveli, in dolgo je trpelo, da so se izbrisali gmotni in duševni nasledki te krvave vojske. Hrvatom in Slovencem niso prinesli potoki v tej vojski prelite krvi nobene koristi- Hrvatje so si sicer pridobili s svojo hrabrostjo ime, ki je dvesto let vsakemu sovražniku strah in trepet prizadevalo, ali ravno zbok te moči in hrabrosti hrvaškega vojaka je jela vsa zapadna Evropa hrvaški narod z vsakojakimi imeni grditi.2) Zemlja je po več straneh opustela, ker ni bilo dovolj delavnih rok, posebno pa je trgovina propadla. Denarja je bilo tako malo, da je vojska polovico svoje plače za več neplačanih let banu odpustila, videč povsod denarno stisko. Hrvaška se je imela tudi za postavne pravice boriti, katere so ji hoteli kratiti zlasti tuji cesarski generali, ki so v tridesetletni vojski prišli na površje. V naslednjih letih je Hrvaška dosti trpela, ker so Turki, da-siravno je bil med njimi in cesarjem mir, skozi Hrvaško na Dalmatinsko hodili, ko so se z Benečani bojevali. Mikloš Zrinjski, (od 1. 1647) ban hrvaški, jim je branil skozi deželo hoditi, ker so vselej po svoji navadi plenili in pustošili in vasi požigali; dunajski dvor pa ga je opozarjal na mir. Še večje neprijetnosti je imel z dunajsko dvorsko politiko Miklošev mlajši brat Peter Zrinjski, ki je dobil po delitvi imenja med bratoma vse Zrinjsko imenje na Hrvaškem, vendar je je moral braniti pred Turki in pred napadi nemške vojske iz Krajine. Peter je večkrat razbil turško vojsko, ki je na tisoče mož štela, pa so ga zato pozivali v Beč na odgovor. Ker je bil ob jednem cesarski general, so ga parkrat odsta- ') Kukuljevic, Jura Croatiae. U Zagrebu, 1862. II. 20 Smičiklas II. 150, 151. vili od te časti; ko pa so bili zopet v zadregi pred Turki, so ga na novo imenovali generalom. Ko je Peter Turke pri Visibabi premagal in obilen plen dobil, je bilo to dunajskemu dvoru tako všeč, da se je na novo ž njim pomiril, ali z nemškimi generali se Peter nikdar ni mogel pomiriti. Ti sami niso bili sposobni za junaški boj s sovražnikom, pa so vendar hlepeli po gospodstvu na Hrvaškem ter so z neko peklensko zlobnostjo črnili na dvoru Petra, kateri pa je, ne brigajoč se niti za cesarjeve niti za njih zapovedi, slavno premagoval Turka, tako da so ga rojaki slavili kot spasitelja domovine. Oba Zrinjska sta se odmikavala od dunajskega dvora, na katerega so prišli njuni zlobni nasprotniki. Oba Zrinjska, Mikloš in Peter, se pa nista odlikovala samo na bojnem polju v bojih zoper krutega sovražnika krščanstva in omike, ampak tudi na leposlovnem polju: oba zavzemata v literarni zgodovini častno mesto, in sicer prvi starši v madžarski, mlajši Peter pa v hrvaški. Mikloš [rojen dne 1. velikega travna 1. 1618.] in Peter [rojen 1. 1621.] sta bila sina 1. 1626. umrlega Juriče in pravnuka Mikloša Zrinjskega, sigetskega junaka. Mikloš je bil zelo izobražen: on je dobro pisal latinski ter je bil prijatelj klasičnemu pesništvu in je bil tudi sam pesnik. Njegova epiška pesen: „A Zrini&sz, vagy az ostromlott Sziget“ (Zrinijada ali obsedeni Siget) proslavlja njegovega pradeda, sigetskega junaka, in ob jednem krščansko vero v bojih z dednim sovražnikom krščanstva. Ta epos je prišel 1651. 1. v Beču na svetlo v zbirki Miklo-ševih pesni, kateri zbirki je naslov: „Adriai tengernek Sire- naja: Grčf Zrini Mikl(5s“ (Jadranskega morja Sirena: Grof Zrinjski Mikloš). Mikloš je bil tedaj madžarski pesnik. Že takrat je bilo osobito med hrvaškimi velikaši več mož, ki so tujo mater od lastne bolj ljubili; že takrat je v marsikateri hrvaški obitelji zavladal dualizem ter je bil jeden brat veren ostal svojemu narodu, dočim se je drugi po-madžaril. Tako je bilo tudi pri Zrinjskih. Zrinjski so izgubili mnogo gradov in gospoščin po južni Hrvaški, ko so se Turki ondi vedno bolj širili in utrjevali. V zameno za izgubljena posestva so dobivali druga imenja po severni Hrvaški in od ondod so prehajali na Ogrsko. Si-getski junak Mikloš Zrinjski je dobil Medmurje (Medžimurje), ki je bilo še takrat hrvaško. Mikloš (+ 1614), vnuk sigetskega junaka in naših pesnikov stric1;, je postal veliki župan saladski; naš Mikloš pa, pesnik madžarske Zrinijade, jo že bil veliki župan saladski in šumoški. Da bi ‘) V ložje razumevanje Zrinjskih, o katerih se tu govori, naj služi ta-le rodovnik: Mikloš (f 166G v Sigetu) Juriča (f okoli 1594) Mikloš (f 1614) Juriča (f 1626) Mikloš (f 1665) Peter (f 1671) madžarski pesnik hrvaški pesnik. imel svoja posestva v svoji županiji, priklopi Medmurje via facti sa-ladski županiji. Drugi vzrok, da je Medmurje prišlo k Ogrskemu, se utegne še v tem iskati: luteranstvo se je za sina in vnuka sigetskega junaka Mikloša sila hitro širilo po Medmurju. Na Ogrskem so luteranci sedaj pa sedaj svobodno opravljali svojo vero, dočim je bilo novo-verstvo na Hrvaškem strogo prepovedano. Nekateri Zrinjski so bili privrženci nove vere, zato so tudi gledali, da bi Medmurje Ogrskemu priklopili. Naša pesnika, Mikloša in Petra, je bil sicer varuh, zagrebški vladika Peter Domitrovid, v katoliški veri odgojil; pozneje je pa bil starši brat M ikloš protestantski veri naklonjen, Peter pa je ostal do smrti dober katoličan in iskren narodnjak. Mikloševe besede, katere je protestantom govoril, ko so dne 2 kimovca 1662.1. zapustili požunski državni zbor, nam pričajo, da je bil prijazen protestantizmu. Rekel jim je namreč: „Jaz sem sicer drugega verskega spoznanja kakor vi, ali vaša svoboda je tudi moja svoboda, in vam storjena krivica se tudi meni stori11.1) Sme se tedaj menda reči, daje bilo nekoliko tudi luteranstvo krivo, da se je marsikateri Hrvat pomadžaril in se s tem, da se je veri izneveril, izneveril tudi narodu. Kar se Zrinjskih tiče, se je to tem lože godilo, ker so dobivali na Madžarskem velika županstva in ina dostojanstva, in sam junak sigetski je bil nekaj časa ogrski tovarnik. V Miklošu sta združena Hrvat in Madžar, ali po mišljenju je bil Madžar, dasiravno se tu in tam še spominja svojega hrvaškega pokolenja.2) On je bil brezobziren branitelj svobode ogrskih stanov. Bil je bojaželjen in velik v malem boju, časti-lakomen in strastno nagel, težko pogodljiv, pa plemenit značaj, ki se nikdar podlih pripomočkov ne poslužuje.3) Miklošev mlajši brat Peter je bil tudi pesnik, in sicer hrvaški. Preložil je madžarsko Zrinijado svojega staršega brata na hrvaški jezik. To vendar ni zgolj prelaganje, ker je marsikaj izpuščeno (kar pa večkrat smisel kali) in zopet marsikaj pridejano, kar pa je nepotrebno za razumevanje pesni in je samo izliv njegovega bogoljubnega srca. Mikloš je pel svojo Zrinijado v proslavIjenje svojega pradeda in svojega rodu; Peter pa svojo za Hrvate, naj ohranijo v spominu neumrlega sigetskega junaka, hrvaškega bana. Petrovi epiški pesni je tendencija narodna; narodnost se poudarja v predgovoru in v obilih stihih in kiticah, česar v madžarski Zrinijadi ne najdeš. Od tod tudi v prelaganju premembe. Da je hrvaška Zrinijada večkrat nejasna, pa od tod prihaja, ker ima Peter v vsakem stihu po dva stika, in sicer za šesto in za dvanajsto stopico; za šesto stopico ima s stikom ob jednem odmor. Peter je tedaj moral preveč na obliko paziti, in to večkrat kali pesni pravi smisel in potrebno jasnost. Nam preložena ‘) Krones III. 591. a) V „Gyori Tdrtenelmi ds Rčgeszeti fuzetek.11 II. 3. pag. 194 je njegovo latinsko pismo natisnjeno, v katerem se nahajajo znamenite besede: „Ego mihi conscius aliter sum: etenim non degenerem me Croatam et quidem Zrinium esse scio“. 3) Krones III. 591. hrvaška Zrinijada zaradi omenjene tendencije bolje ugaja od izvirne madžarske.1) Ko so Hrvatje Leopolda I. kronali za svojega kralja, so od njega zahtevali, naj se krajinsko prašanje reši. Kmetje so namreč begali izpod oblasti zemeljske gospode v one kraje, kjer so Vlahi pod varstvom svojih privilegijev živeli. Kedor se je v Krajini kaj pregrešil, pa je zbežal k Vlahom, in s tem je zavladala negotovost po vsej zemlji. Vlahi so šuntali gosposke podložnike, osobito Vlahe po drugih krajih, ki so bili podložniki hrvaški gospodi, naj se rešijo podložništva, ter so jih silili, naj se nikomur ne pokoravajo. Hrvaški stanovi so bili pri tej občni zmešnjavi v skrbi, kaj bode z njih zemljo, osobito ako se sovražnik prikaže, kakor se je tudi neprestano glas raznašal. Leta 1658. uredd stanovi obrambo domovine po zgledu drugih dežel ter si postavijo stalno vlado, ki naj bi bana zastopala. Na čelu je bil tej vladi ali deželnemu odboru podban, dalje so bili v njem: zagrebški vladika in kapi-telski predstojnik, velikaša Toma Erdedi in Šime Keglevid in plemiča protonotar Ivan Zakmarda in Ivan Ručid. Ta odbor je imel zemeljsko upravo v rokah, vse važne stvari pa je reševal zbor stanov. Gled6 krajine je cesar Leopold pač lahko rekel Hrvatom, da sedaj ni časa to vprašanje reševati, temveč je potrebno za veliko turško vojsko se pripravljati. Na dunajskem dvoru so se namreč posvetovali, bi li začeli boj s Turčinom ali ne. Tudi bana Mikloša Zrinjskega so poklicali v to tajno sveto-valstvo, toda on ni imel pravega zaupanja v dunajski dvor, dasiravno so ga ondi lepo vzprejeli in še lepše častili, pa on je dvomil, „da li de njega ikada dvorska vatra ugrijati,“ ker se je že zadosti „dima nadimil1'.2) Na dvoru se je sukal pogovor o turško-erdeljskih razmerah. Z Rakoczy-jem II. se boreči Turki so namreč vzeli erdeljskemu knezu Veliki Varadin z vso okolico ter so ustanovili novi sandžakat na škodo Ogrskemu. Ko se je bilo v dveh letih sedem knezov pulilo za Erdelj, nastala je na Erdeljskem in Ogrskem stranka, ki je želela, da bi se cesar polastil trdnjav na Erdeljskem in rešil Ogrsko propada. Turki so napadali iz Kaniže banovino Zrinjskega, zato je sklenil ta Kanižo si podvrči. Cesar mu je vendar prepovedal Kanižo oblegati, katero bi bil takrat (1. 1660.) lahko vzel, ker je bil večji del trdnjave zgorel ter je zidovje od vročine ‘) Gl. Dr. Franjo Ivekovid „Hrvatska Zrinijada prama magyarskoj“ in V. Jagid „Adrianskoga mora Sirena iliti Obsida Sigetska11. Književnik. U Zagrebu, 1866. III. 319-407. a) Smičiklas II. 162 — 159. popokalo. Ko mu pride od cesarja prepoved, vrže od gneva sablo na zemljo. Da bi na lastno roko svojo deželo branil, jame Mikloš pri vtoku Mure v Dravo zidati trdnjavo, kateri je dal pred hrvaškimi stanovi ime Novi Zrinj. Sosednji županiji: križevska in varaždinska sta na njegovo in na zapoved stanov prihiteli nove trdnjave zidat. Da bi ljudstvo k delu obodril, je ban sam v toligah zemljo in pesek vozil, in tudi banica je pri delu pomagala. Zaradi te trdnjave so se jeli v Carjigradu cesarju strašno groziti, kaniškega pašo pa da sultan zadaviti, ker je Zrinjskemu dovolil trdnjavo postaviti. S to trdnjavo niso bili ne Leopoldovi politiki ne vojvode zadovoljni, ker so se vsake tudi najmanjše neprilike bali, ki bi utegnila Turkom povod za boj dati.1) V tem ko so si Turki na Gornje - Ogrskem Nove Zamke in druge trdnjave osvojili leta 1563, šel je ban Mikloš Zrinjski v Medmurje, da, bi branil Novi Zrinj, kjer je že Peter Zrinjski prve navale kaniškega paše razbil. Kaniški paša jame Novi Zrinj oblegati, ali ban Mikloš plane iz njega, mu razbije vojsko ter jo preganja do Kaniže; pred Kanižo osvoji jedno utrdbo (trdnjavico). Že so se Turki bali za Kanižo, zato so jeli iz nje voziti, kar so le mogli; Mikloš pa jim vse blago vzame in se vrne z obilim plenom obložen v svoj Novi Zrinj. Po nesreči in izgubi cesarske vojske na severnem Ogrskem je vzbudil ta dogodek na vsem Ogrskem toliko veselja, da so Ogri imenovali hrvaškega bana svojim generalissimom. Dasi-ravno so ga mnogi Madžari kot rojenega Hrvata pisano gledali in le neradi za svojega vojvodo spoznali, plane on zopet s svojimi Hrvati in nekaterimi madžarskimi plemenitaši nad Turka pri Novih Zamkih in mu razbije jeden tabor, potem pa se umakne proti Komarnu. Montecuculi pa je ves čas od strani gledal, kako so Novi Zamki in druge trdnjave padale. Turki so na to šli prezimovat, osvojene trdnjave pa so utrjevali. Dokler se je Mikloš po Ogrskem s Turki bojeval, branil je njegov brat Peter Hrvaško in je razbil vojsko bosenskega paše Čengiča pri Jurjevi Steni. Oba Zrinjska sta bila tedaj leta 1663. jedina zmagovalca, zato pa se je tudi njuna slava po vseh evropskih novinah širila. Na Nemškem so se jima na slavo zlagale in prepevale pesnia) in se širile priče in čudne povesti o njunem junaštvu. ‘1 Valiero, pag. 518; Hammer VI. 84; Mail&th III. 273; Schlosser XIII. 269; Weiss V. 861; Zinkeisen IV. 896; Smičiklas II. 159, 160. “) Iz pesni o Petru bodi navedeno v zgled: „Graf Serin, Du edler Held, Deine Faust die Feinde fallt. Deine Thaten die ermatten Feindes Krafte plotzlich treffen; Das erschallt in ganzer Welt. Vendar vkljub vsej slavi se je Peter zaman nadejal postati v Karlovcu general. On sam se napoti v Rezno k cesarju, kjer so ga prav lepo vzprejeli, ali odpravili so ga samo z lepimi besedami. „Kako smo mogli,“ pravi sovremeni dvornik,1) kolike časti na ta dva brata nasipati. Mogočna po rodu in slavna po svojih delih bi lahko, če bi se jima dale tolike cesarske vojske v roke, na Hrvaškem in po sosednjih zemljah, kjer sta na dobrem glasu, poskusila samostalna postati." Kako srečno se je Mikloš Zrinjski začetkom leta 1664. proti Turkom bojeval in kako slavo si je s tem pridobil, smo že izvedeli; ravno tako smo izvedeli, da je bil pri Kaniži nesrečen, ker je ni mogel vzeti, in da so mu preljubljeni Novi Zrinj sovražniki po Montecuculi-jevi malomarnosti vzeli in razdejali in mu s tem provzročili toliko žalost, da ga ne najdemo v boju pri sv. Gotthardu; takrat se je kujal v svojem Čakovcu. Okoli Petra Zrinjskega pa se zbere do 16000 najboljše hrvaške vojske z namenom, črez Savo jo mahniti v Bosno. Hrvatje so se bili namreč z Bošnjaki dogovorili, da se vsi vzdignejo in turško gospodstvo doli do Beligrada uničijo. Nagli mir s Porto pa je razbil to lepo osnovo. Franjo Frankopan pravi: „Bog nam je bil dal neprijatelja v roke, pa kar hipno sklene cesar, ko še nikdo ni slutil, najsramotnejši mir na propast in žalost vsega krščanstva.2) Slovenci. Najslavnejša doba za Slovence je bilo XVI. stoletje. V tej dobi so se Slovenci bojevali neprestano z dednim sovražnikom krščanstva, s Turkom, in sicer večinoma sami, na lastno roko, in ga marsikaterikrat užugali. Jednako so se bojevali z Benečani, samo da te vojske niso bile tako dolgotrajne in so Slovenci tudi od cesarja pomoč dobivali. V tej dobi neprestanih bojev, oso-bito za protestantske dobe, uživali so tudi stanovi slovenskih dežel neko samostalnost in svobodo; krepko so se poganjali za svoje pravice in svoboščine in včasi cel6 niso davkov dovolili, če so se jim njih pravice kratile. Ko pa so bile turške vojske ponehale in je deželni knez s protestantizmom vred uklonil samosvestne stanove, se niso na Dunaju več kaj prida zmenili za stanovsko svobodo; naši deželani niso hodili več kot samostalni oddelki v boj, temveč popolnoma združeni z vseavstrij-sko vojsko. Izpremenile so se razmere in okolščine ter so nanesle, Herr Graff Peter, wie das Wetter, Er drein schlaget und verjaget Die Feind von der Christen Hut.“ Da so se te pesni tudi popevale, se vidi iz tega, ker nam je podal sovremeni Nemec tudi note te pesni. Smičiklas It. 162. ■) Ibid. “j lbid. II. 165. Rački, 1. c. pag. 4. da je narod mnogo dobrega in slavnega izgubil, kar si je bil pridobil v slavnih zmagovitih turških vojskah. Najprej je prenehalo ono poprejšnje krepko življenje, ker niso sovražniki več dežele vznemirjali, zaradi česar je morala poprej vedno na nogah biti. Deželni stanovi so jeli svojo poprejšnjo veljavo iz-gubivati, ker so se sploh razmere med vlado in stanovi jele izpreminjati in se je osrednja vlada krepčala deželnim stanovom na škodo, revnejšim podložnikom pa včasih nekoliko na korist.,1) in to tem lože, ker je bil junake stare domače rodovine Ijuti Turek po večjem na bojiščih pobil ali pa so je ugonobile druge nemile okolščine. Sedaj je ostalim najbolj kazalo z vlado potegniti, ker je le pri njej bilo še slave in bogastva, in to tem več, čim več je prihajalo v deželo tujcev, zlasti Nemcev in Lahov. Ti tujci se pač niso zmenili za blagostanje Slovencev, temveč so iskali le časti, imenitnih mastnih služb, velikih zemljišč, bogastva in sploh vsega, kar življenje lepša in razveseljuje; kmetu pa so se neizmerni davki nalagali, obrtstvo se je oviralo, ker je tudi trgovstvo pri splošnem uboštvu dobivalo le skromen dobiček. Narodnost, ki se je v luteranski dobi jela gibati, je zopet zadremala, število učenjakov se je sila skrčilo, narodno pisanje je zaostalo, slovenščina je morala šolo zapustiti in je prišla na novo ob vse svoje pravice, na njenem mestu pa se je jela tujščina, nemščina in laščina šopiriti, kakor še nikdar poprej; tujščina se pa ni samo šopirila po gradovih in gradičih, temveč tudi po mestih in trgih. Njen mogočen vpliv se je kazal v domačem in javnem življenju, v umetnostih in vednostih. Vselej zvesti Slovenci so molčali in v tridesetletni vojski trojno breme nosili: varovali so mejo zoper Turke, hodili so z Avstrijo združeni proti njenim sovražnikom in proti sovražnikom katoliške vere na Nemško na boj in pomagali so bojne stroške plačevati. Vsled tega trojnega bremena se je Kranjsko tako zadolžilo, da je 1. 1630. že 16 690 gld. pri-mankljaja imelo, kateri je naravno vedno rastel. Dne 5 svečana 1633. 1. je cesar zahteval na Wallensteinovo prošnjo, naj se odkaže njegovi vojski na Notranje-Avstrijskem za pet mesecev stanovanje, naj tudi posamezne dežele pomagajo breme za vojsko nositi. Naložilo se je: Štajerski 984.045 goldinarjev, Štajerski deželni stanovi so sredi XVII. veka leto za letom v deželnem zboru zahtevali, naj se prepove z Ogrskega žito uvažati, ter so se celo branili davke dovoliti. Ker so oni sami bili veliki posestniki, so s tem hoteli doseči, da bi peki in drugi najprej od njih vse žito pokupili po visoki ceni, kakor bi jo sami nastavili. Notranje-avstrijska vlada se je temu odločno upirala ter vsako nepotrebno draginjo zapre-čila, da si je mogel meščan in delavec kruha kupovati. Leopold I. je večkrat rekel: „Naj ima meščan svoj košček kruha11. Mittheilungen des hist. Ver. f Steierm. XXV. 132. Kranjski 345.350 goldinarjev, Koroški 584.490 gld., Goriški 81.725 gld. in Pazina 122.330 goldinarjev. Za stanovanje so Wallensteinovi vojski na Kranjskem odločili: Krško, Ljubljano in Novo Mesto. Naslednjega leta je cesar zahteval od kranjske dežele 1200 vojakov ter še 60.000 gld. bojnega davka. Leta 1635. dovolijo kranjski stanovi 80.000 gld. in prevzamejo od 37 s Češkega premeščenih polkov 30 kompanij na svoje stroške, za kar morajo 15.000 gld. na posodo vzeti. V Ljubljani in Kranju sta bila polka Eckenfiirter in Manzier, v Loki polk Gonzaga in v Novem Mestu polk Strassoldo. Leta 1643. dovoli Kranjsko za nabiranje, vzdrževanje, oboroževanje itd. 160.000 gld. Istega leta se je tudi polk Hauser na Kranjskem popolni!. Vsako leto potem so še morali Slovenci velika bremena za tridesetletno vojsko nositi, posebno še leta 1645.1) Vseh bojev so se tudi Slovenci udeleževali, ker so pa bili med drugimi avstrijskimi polki pomešani, zato se tudi ne ve o njih posebnih delih. Slovenska zgodovina postane poman-kljiva in prazna. Cesar Ferdinand III. je skrbel, da se njegov starši sin Ferdinand IV. še za njegovega življenja za naslednika v avstrijskih deželah pripozna. Leta 1646. so ga za češkega in leta 1647. za ogrskega kralja kronali, v notranjeavstrijske dežele pa ni sam prišel, da bi prisego stanov vzprejel, ampak je bil poslal svojega namestnika Maksa kneza Dietrichsteina, da je vzprejemal prisego. Ker pa je mladi cesar in kralj (od dne 23. velikega travna 1653) Ferdinand IV. še pred očetom umrl, so mlajšega sina Leopolda 1. 1655. in 1656. na Češkem in Ogrskem kraljem izvolili in kronali, ravno tako so mu tudi avstrijski stanovi zvestobo prisegli. Ko. je pa Leopold I. po očetovi smrti dne 18. malega srpana 1658. leta tudi nemški cesar postal, prišel je dvorni tajnik Piitterer to na Kranjsko naznanjat. Dne 31. malega srpana se je praznoval veseli dogodek v Ljubljani s sijajno veliko mašo pri očetih jezuitih, in s trikratnim strelom na gradu iz 30 topov in 120 možnarjev. Zvečer je bilo mesto razsvetljeno, in ob devetih se je na gradu na novo streljalo. Deželni stanovi čestitajo Leopoldu k izvolitvi ter mu poklonijo 20.000 gld. za pot. Cesar Leopold I. je sklenil po Notranje-Avstrijskem osebno prisego zvestobe in udanosti vzprejeti, kar je tudi stanovom naznanil. Štajerski stanovi dovolijo 30.000 gld. za to svečanost, ki se je dne 5. malega srpana leta 1660. zelo sijajno v Nemškem Gradcu vršila. Od ondod je naznanil cesar dne 15. malega srpana kranjskim stanovom, da sam pride na Kranjsko. Iz >) Dimitz III. 414-418. Gradca se napoti cesar na Koroško ter stopi dne 26. velikega srpana 1660 pri Brežah na koroška tla; iz Brež gre dne 27. v Sv. Vid in 28. v Gospo Sveto, kjer je bil pri božji službi ter je ondi obedoval. Koroški stanovi odločijo pustino pri Sv. Juriju za vzprejem cesarja, ki je bil tudi pod krasnim šotorom presijajen. V vzprejemnem nagovoru se je naglašalo, da Koroško že 216 let, od časa Miroslava IV. ni bilo tako srečno, da bi bilo v cesarju tudi svojemu deželnemu vojvodi priseglo zvestobo in udanost. Od ondod so šli v slovesnem sprevodu v Celovec med streljanjem s topi in možnarji in zvonjenjem. Deset škadronov oklepnikov in neštevilni vozovi so spremljali cesarja, ki je skozi velikovška vrata, slovesno prejemši mestne ključe, jahal pod bogato z zlatom obšjtim nebom, katero je osem mestnih svetovalcev nosilo, po Žitni ulici in Starem trgu v cerkev sv. Duha, kjer so zapeli „Te Deum“. Iz cerkve je šel v Rosenbergovo palačo; koroški stanovi so ondi za spomin postavili iz brona cesarjevo podobo na konju na vzvišenem podnožju. Svečanosti so trpele pet dni. Poklanjanje se je vršilo dne 2. kimovca v dvorani deželne hiše, kjer je cesar gologlav pohvalno omenil, da so mu prisego in navadne ceremonije opustili, ter je zastavil cesarsko in deželnega vojvode besedo, da bo stare stanovske in deželske pravice in svoboščine držal, varoval in potrdil. — Pri cesarskem obedu so opravljali dotični plemenitaši dedne službe, in po obedu so šli vsi stanovi v deželno hišo, kjer jih je cesar pogostil v grbovni dvorani pri jednajstih mizah in v svetovalnici pri jedni dolgi mizi. Pri tej priložnosti je cesar tudi „vojvodskega kmeta11, čegar rodbina je imela starodavno pravico, koroške vojvode ustanovljati, s sinom in dvema sorodnikoma pogostil pri posebni mizi, bogato obdaroval in mu stare svoboščine potrdil. Cesar še obišče na ladiji novo sezidani Rosenbergov grad na Gorici ter jezuitski samostan ter gre ob priliki poklanjanja v cerkev sv. Duha. Godba je vsak večer po lepo razsvetljenem mestu svirala, in seje streljalo. Dne 4. kimovca se odpoti dvor v Ljubljano, vsa v Celovcu nastavljena vojska je stala na paradi, in stanovi so cesarja v vozeh in na konjih spremili do mostu čez Glinico (Glanfurt). Kranjski deželni glavar Vuk Engelbert Turjaški gre cesarju do meje naproti ter mu ponudi od vselej zveste Kranjske udanost, vse moči in sile. Dne 5. kimovca je prenočil v tržiški grajščini in 6. v Kranju, 7. obeduje na Goričah, ob štirih istega dne dospe v šotor, ki je bil jedno uro nad Ljubljano postavljen. Od ondod gre v preslovesnem sprevodu v Ljubljano, in sicer po Celovški in Dunajski cesti, skozi Zvezdo, po Gosposki ulici, Turjaškem trgu, Čevljarskem (Hradeckega) mostu in Mestnem trgu v stolno cerkev, kjer je pičanski vladika zapel: „Te Deum“. Cesar, nadvojvoda Leopold Viljem, Porcia in Schwarzenberg gredo na to v škofijo, kjer je bilo njih stanovanje. Dne 9. kimovca sklenejo vsi trije stanovi (namreč duhovniški, gosposki in viteški), da prisežejo vsi svojemu vojvodi zvestobo, od njega pa ne bodo zahtevali prisege, kakor je bilo doslej v navadi, ker so prepričani, daje cesarjeva beseda zanesljiv porok, da se jim nikdar ne bodo kratile deželske svoboščine in pravice. Vojvodi so prisego opustili proti pismenemu reverzu in ustni obljubi, da bode njih stare pravice varoval in krepko branil. Kranjski stanovi mu prisežejo dne 13. kimovca zvestobo. Pred prisego poje pičanski vladika v stolni cerkvi slovesno veliko mašo in po prisegi zapoje „Te Deum".1) Dne 15. kimovca istega leta se odpelje cesar, zapustivši v Ljubljani svojega bolehnega strica nadvojvodo Leopolda Viljema, po Ljubljanici na Vrhniko, potem skozi Planino v Vipavo, kjer je prenočil v gradu Lorena grofa Lanthiera. Deželni glavar Ernest pl. Herberstein, spremljan od štirih najimenitnejših goriških plemenitašev, mu pride do Vipave naproti ter ga spremi na piano med Solkanom in Gorico. Žiga pl. Orzone, namestni deželni maršal, ga ondi pozdravi v imenu dežele. Na to gre v slovesnem sprevodu, obdan od svojih dvornikov in deželnega plemstva, v mesto, kjer ga župan Pollini pozdravi in mu izroči v znamenje zvestobe mestne pečate. Cesar gre na to v mestno cerkev, kjer ga je pičanski vladika Viccano pričakoval. Dne 22. kimovca se je vršilo poklanjanje, ki se je začelo s cerkveno svečanostjo v župni cerkvi. Na to mu prisežejo deželni stanovi, meščani in občinski poslanci v veliki dvorani udanost in zvestobo. Iz Gorice gre cesar dne 24. kimovca v Trst Deželni glavar in stanovi ga spremijo do meje.2) Zvečer istega dne dospe vladar v Devin, kamor mu je prišel od tržaškega magistrata poslani baron Aleksander de Fin naproti, da bi ga v imenu tržaškega mesta pozdravil in povabil, naj se pripelje v tarentini od magistrata poslani v ') Zakaj se ni tedanji vladika grof Buchheim Oton udeleževal teh slavnosti, ne vemo. J. Parapat meni, da je bil morebiti takrat v Salzburgu. kjer je imel kanonikat, ravno tako je Se imel kanonikate v Pa-savi, Devinu (Magdeburg) in Halberstadtu. Vladika jo zaradi homatij večkrat bival izven Kranjskega. — Ker so nam te svečanosti obširno popisali Valvasor v X. knjigi, str. 37L —388, Dimitz IV. 4—13 in J. Parapat v „Letopisu Matice Slov. za 1. 1809.“ pag. 36 -40, in je tedaj že bil v Matičnih knjigah o njih govor, ne kaže jih Se znova popisavati; prijazni čitatelj rači se ondi o njih poučiti. Opozarja se posebno na 39 str. 3) Carl Freicherr v. Czornig, Das Lami fiorz und Gradišča. Wien 1873. pag. 748, 766. Trst. Cesar zadnje vabilo prijazno odkloni, rekši, da se bode vozil na Petra Zrinjskega ladiji, ker mu je to že v Gradcu obljubil, pa izprosil si je mestno brigantino za ribarjenje. Takratni zvesti magistrat tržaški se je bil že s početka razveselil, zaslišavši, da cesar kani dedne dežele obiskati, zato je hitro volil dva mestna odbornika, Antona Saurerja in Josipa Locatellija, ter ju poslal v Gradec cesarja vabit, naj obišče Trst. Cesar jima ni nič gotovega obljubil. Ko pa je med tem tržaški vladika Marenzi v Gradec prišel, mu reče cesar za slovo: „Na svidenje v Trstu11. Ko so Tržačani to zvedeli, so se jako razveselili. Magistrat je tako naglo in tako previdno delal, da je v nekoliko dneh živež za ljudi in konje preskrbel, za kar so po drugih mestih po dva meseca potrebovali. Težko pa je bilo v tržaškem, takrat primeroma malem mestu s 6000—7000 prebivalci1) potrebna in dostojna stanovanja najti, kajti računati so morali, da razen cesarskega dvora z ministri, knezi, grofi in poslanci pridejo še drugi dostojanstveniki s spremstvom in prevelika množica ljudi od vseh strani, zlasti iz Benetek, s Furlanskega in iz Istre. Ali ravno takrat je bilo morje ves čas tako nemirno, da skoro ni bilo mogoče ničesar po mokrem prevažati; dalje so bili v Trstu vsi studenci usehnili, samo Locatelli-jev studenec je imel vode. » Cesarju in prvemu ministru knezu Porcii so škofijo od-menili za stanovanje, pričakovanim izrednim poslancem beneške republike in njih spremstvu pa stanovanja grofa Pe-tazzia in v osemintridesetih sosednjih hišah. Drugi gostje pa bi naj pri različnih obiteljih stanovali. Ali za toliko konj in sena je bilo težko potrebnega prostora najti, morali so za to samostane, kleti in kolibe porabiti. Tržaški magistrat je tudi skrbel za ladije ter je pripravil za cesarja krasno brigantino, okrašeno z belordečimi zastavami. Vseh štriindvajset veslarjev na tej brigantini je imelo rdeče kamižole in kape z belordečimi trakovi. Na desnem boku brigantine so visela svilnata zagrinjala z všitimi cvetlicami; tla so bila pogrnjena s perzijskimi preprogami, in na skrajnem koncu je bil prekrasen sedež z nebom, črez katero je segal orel z zlatim šaplom na glavi, mečem in žezlom v krempljih. Ta tržaška brigantina se odpelje dne 25. kimovca zarana z jedno genoveško tartano, jedno marcilijano in štiridesetimi drugimi umetno sestavljenimi barkami v Devin ter pozdravi cesarja s streljanjem s topi in možnarji. Ker je bilo morje jako nemirno in ker se je glas raznesel, da se bode cesar ') Lowenthal. Geschiehto der Stadt Triest. Triest, 1857. I. 111. Pri popisovanju svečanosti za bivanja Leopolda 1. v Trstu nam je glavni pripomoček navedena knjiga. IG* po kopnem v Trst peljal, gre večina navzočih na barke, da bi se pred cesarjem v Trst pripeljali. V Devinu so ostale samo ladije grofa Zrinjskega, mestna brigantina in jedna Locatel-lijeva barka. Grof Zrinjski je bil prišel z malim ladijevjem, obstoječim iz galeot, brigantin in feluk, najprej v Trst ter se je ž njim ustavil pred mestom v vnanji luki blizu Čampo Maržo, potem pa je tudi odjadral v Devin. Po obedu se poleže nekoliko veter, in cesar gre z najodličnejšimi dvorniki na jedno ladijo grofa Zrinjskega, ostali pa gredo na druge ladije; samo brigantina tržaškega mesta je ostala prazna, ker je bila cesarju na razpolaganje dana. Iz mesta veslajo med trobentanjem brezštevilne barke cesarju naproti. Pri Grljani stopi cesar na kopno, da bi v samostanu pri minoritih svojo molitev opravil. Menihi ga slovesno vzprejmo in mu ponudijo proseškega grozdja. Cesar Leopold je ostal v Grljani skoro jedno uro ter je z veseljem gledal, kako so se morske svinje (delfini) v morju igrale. Ko je gvardijan prinesel cesarju, na navadnem stolu sedečemu, blazinico z altarja, mu to cesar zabrani, rekoč, da se ne spodobi, da bi se posvetni knez posluževal v lastno ugodnost reči, ki so božjemu opravilu posvečene. Na to se je vožnja nadaljevala v poprejšnjem redu med neprestanim grmenjem topov. Od nabrežja v Trstu je bil daleč v luko priličen most narejen, da se je lahko stopilo na breg; most je bil z rdečim suknom pregrajen. Na velikem molu je stala mestna vojska pod poveljstvom stotnika Giuliani-a in poročnika Vitala deli’ Ar-gento, ki je cesarja po vojaško pozdravila. Na koncu mola še pozdravita cesarja poslanec beneški Alviso Molino in papežev poročnik Caraffa. Vladar nato zajaha konja ter jaše proti mestnim vratom, kjer ga je čakal mestni odbor z mnogoštevilnim plemstvom ter mu na srebrnem pladnju izročil ključ, po govornikovih besedah ne samo od vrat, katera so meščani do zadnje kapljice krvi pripravljeni braniti zoper vsakega vladarjevega sovražnika, marveč tudi od njih lastnih src. Ta govor je bil cesarju všeč; on zagotovi meščane svoje milosti in naklonjenosti, d& ključ od mestnih vrat magistratu nazaj ter ponudi svojo roko, da so jo smeli meščani in plemenitaši ponižno poljubiti. Cesar gre na to v mesto pod krasnim nebom, v katero so bile vezene cvetlice in je bilo zlato vtkano. Nebo je nosilo na osmih drogih z zlatimi orli osem plemenitašev. Naprej so šli vojaki z godbo; za njimi pa so jahali dvorniki in mnogo druge gospode. Blizu cesarja je korakal grof Lamberg z golim mečem; dalje so sledili papežev poročnik, beneški poslanec, prvi minister knez Porcia; za temi so šli strelci z lokom ce- sarske telesne straže, plemenitaši in dolga vrsta tujcev in domačinov. Cesar je z veseljem gledal steber, katerega so Tržačani na Velikem trgu na osmooglatem vznožju s podobo cesarja Leopolda I. z jeklenim oklepom na prsih postavili ravno nasproti stebru z orlom. Novopostavljeni steber je imel sledeči napis: Leopoldo primo Augusto Tergestinos Invisenti Statutaque Patria approbanti Devote nrbis gratitudo Erexit.‘) Črez Veliki trg je šel cesar k stolni cerkvi. Vsa okna so bila s pisano svilo in preprogami zastrta in polna ljudi, zlasti dragoceno opravljenih dam. Po ulicah pa je bila taka gneča, da se je jedva moglo po njih hoditi. V veži stolne cerkve je sedel pod nebom tržaški vladika Marenzi v vladiški opravi med korarji in drugimi duhovniki. Pri cesarjevem prihodu vladika vstane in pozdravi cesarja, kateri nato gre pod nebom, ki so je korarji nosili, k velikemu altarju; tam je sedel na pripravljeni sedež z nebom, dočim je vladika „Te Deum“ pel. Na to gredo vsi do vladarjevega stanovanja. Pred vhodom v hram so bile nad jonskimi stebri zapisane besede: Felici, faustoque ingressui. Sredi karnise se je videla dlan z odprtim očesom: na jednem prstu roke je visela zemlja z geslom: Consilio et Industria, in nad njo je plaval orel z mečem in žezlom v krempljih, obdan z znamenji zmage. Prva dva večera je bilo mesto krasno razsvetljeno. Na pročelju trdnjave se je svetila nad L cesarska krona, in na holmih so se kurili kresovi, katere so mornarji že od daleč na morju videli. Lep in po takratnem ukusu narejen je bil tudi umetelni ogenj na morju. Nebo noseči Atlant z geslom: „Non plus ultra" se je opiral na dva Heroslavova stebra; blizu njega je bil v školjki Poseidon, hoteč s svojim trizobom „Non plus ultra" odtrgati in letečega orla v letanju podpirati, kateri je z geslom: „Plus ultra11 plaval nad njegovo glavo. ‘) T. j. „Svetlemu Leopoldu I., ko je obiskal Tržačane in jim domače pravice potrdil, jo (ta steber) preponižno postavilo hvaležno mesto". — Ta sprva od lesa narejeni, 24 črevljev visoki steber se je pozneje nadomestil s stebrom od brona na mramornem vznožju ter je bil sprva na trgu imenovanem „Piasiza del pozzo del mare“; od leta 1808. pa je na Borznem trgu. V nedeljo, dne 26. kimovca se pelje cesar na mestni brigantini, spremljan od petdesetih drugih ladij in bark v miljski zaliv, da bi gledal, kako so ribe lovili. Nalovili so jako dosti rib. Prvo ribo, katero so mu prinesli, je Leopold osvobodil; z ribiči se je prijazno in dosti pogovarjal ter jih cesarski obdaroval. Zvečer so igrali in plesali beneški plesači „moresca“ in druge gimnastiške igre in plese, kakršnih ljudje še nikdar niso videli. Za Tržačane pa je bil posebno imeniten dan 27. kimovca, dan poklanjanja. Cesar Leopold, na krasnem prestolu sedeč, vzprejme magistrat, jeden del mestnih svetovalcev in mnogo imenitnih meščanov, da so se mu poklonili. Na desni strani mu je stal grof Lamberg z golim mečem, na levi pa najvišji dvorni kancelar grof Zinzendorf, knez Porcia z drugimi knezi, grofi, vitezi in plemenitaši. Slavnost se je pričela s tem, da je veliki kancelar naznanil, da hoče Njegovo Veličanstvo spoštovati vse pravice in milosti, katere so Njegovi svetli očetje mestu podelili. Na to prebere tajnik prisego, katero so magistrat in drugi mestni zastopniki doslovno za njim govorili; potem so mu vsi navzoči smeli roko poljubiti: najprej magistrat in za njim vsi drugi; baron de Fin pa je v dolgem govoru izražal udanost mesta. Svečanost se je končala s sijajnim obedom, in stotnik Petazzi, kateri je ves čas, kar je bil dvor v Trstu, vse dvorne gospe in viteze sijajno gostil, priredi pod milim nebom javen obed. Jednako radodarno in sijajno so se v teh dneh vedli Locatelli in še nekateri drugi meščani. Tudi cesar je pod nebom javno obedoval, in med obedom so goste kratkočasili dvorni pevci z laškimi pesmimi in godbo. Zvečer izroči magistrat cesarju v imenu mesta krasen podnos (Credenzteller) z občinskim grbom; pri tej priliki je zopet baron de Fin lep govor imel. Leopold reče, da rad to vnanje znamenje udanosti svojih zvestih podložnikov vzame za spomin ter je hoče hraniti z drugimi darili, katera so Njegovemu očetu poklonili, ter še pridene, da bodo sčasoma sad njegove milosti uživali J) Izredna beneška poslanca, Andraž vitez Contarini in Mikloš Cornaro, nista mogla zaradi prevelike burje o pravem času v Trst pripluti in sta bila prisiljena v Peranu ostati. ‘) Tržaški patricij Vital deli’ Argento pravi v svojem leta 1661. tiskanem poročilu, da je cesar Leopold I. pri tej priložnosti Trstu med drugimi dobrotami podelil tudi naslov „svobodno mesto“ in magistratu pravico, da sme v komornikovi predsobi čakati. Take prednosti niso imeli niti zastopniki beneške republike niti zastopniki svobodnih državnih mest. O teh prednostih tržaškega mesta vendar ni v diplomi ddo Trst dne 29. kimovca 1660, ne v drugih listinah ne sluha ne duha. — Lowenthal, 1. c. I. 119. Tržačani jima pošljejo grofa Konigsecka s 100 konji naproti, da bi s svojim obilnim spremstvom po kopnem v Trst prišla. Osemnajst mestnih plemičev so jima dali za postrežbo. Drugi dan po svojem prihoda sta bila pri cesarju v avdijenci, kateri jima je svoje konje in nosila na razpolaganje dal, da bi lože iz svojega stanovanja pri grofu Potazzi-u do cesarjevega stanovanja hodila; ona sta vendar rajša s svojim sila obilim spremstvom peš hodila. To poslanstvo je bilo najštevilnejše, kar jih je le kedaj republika odposlala. Naprej je šlo štiriindvajset služabnikov v modri in rdeči baržunasti obleki, za njimi so šli dragoceno opravljeni plemiči, potem beneški plemenitaši, vitezi in grofi, nazadnje poslanca v dolgih talarih med grofoma Konigseckom in Wolfsteinom in poslancem Mo-linom. Poslanstvo je šlo črez Veliki trg proti mitnici k cesarskemu stanovanju, kjer so je vzprejeli knez Porcia in drugi vitezi ter je v dvorano za avdijenco peljali. Domov so se vračali v istem redu in istim potem. Dne 1. vinotoka sta bila beneška poslanca zadnjikrat pri avdijenci. Cesar jima je poklonil dva velika demanta, ni se pa udeleževal svečanosti, katere sta njemu na čast priredila na svojih ukusno okrašenih galejah, pač pa so se udeleževali dvorniki in dame, katerim se je gostoljubno postreglo s hladilno pijačo in sladčicami. Po cel teden trajajočem bivanju v Trstu zapusti cesar z dvorom in španskim poslancem Trst ter obišče v Ljubljano in Beč se vračaje še gredoč v Lipici žrebčarijo. Vse ceste do cerkve sv. Katarine so bile polne ljudstva, ki je hotelo še enkrat svojega vladarja videti in pozdraviti. Pred cerkvijo vzprejme magistrat cesarja z nagovorom, in na to so se gnetli vsi, tudi najnižji stanovi, da bi za slovo še cesarju roko poljubili. Za spomin na cesarjevo bivanje v Trstu se nahajata dva napisa na mramornatih ploščah; jeden na škofiji se glasi: „Hic D. Caesari Leopoldo Fideiis8ima urbs Tergestina Praestitit Homagium D. XXVII. Sept. Ann. MDCLX.“') drugi pa na javnem poslopju, ki se glasi: ,,Hanc venit Caesar Leopoldus Primus In urbem. Juracjue firmavit jure vetusta novo. Anno 1660 die 25. Septembris.”) ‘) „Tu se je poklonilo najzvestejše tržaško mesto cesarju Leopoldu dne 27. kimovca 1660. leta.“ a) „Cesar Leopold I. je prišel v to mesto in je potrdil stare pravice dno 25. kimovca 1660. leta“. Tržačani so tedaj cesarja zelo sijajno vzprejeli, tako da so imeli s tem premnogo stroškov ter so svojo blagajnico izpraznili. Zato so pozneje cesarja prosili, naj jim odpusti za dvajset let oni donesek letnih 2000 goldinarjev za vzdrževanje mestnega gradu.1) Tudi v Lipici je nad glavnimi vrati žrebčarije zapisano : „Leopoldo I. pio orbis Caesare imperante, Josepho inimicos debellante.2) Nazaj grede iz Trsta v Ljubljano, podeli cesar dne 4. vinotoka v Bistrici ondašnjemu opatu Cirirajni in njegovim naslednikom naslov prelata. Še istega dne pride cesar nazaj v Ljubljano, kjer je bil na novo zelo sijajno vzprejet. Dne 8. vinotoka ob jedni popoludne zapusti cesar Ljubljano ter se odpelje proti Krašnji, kjer je prihodnjega dne v župnišču obedoval, prenočil pa je poprej v črneškem gradu. Leto 1660. je tedaj za Slovence zato zanimivo, ker jih je njih vladar, posetil: oni pa so si tudi prizadevali, da bi ga kolikor le mogoče sijajno vzprejeli. Ta sreča jim že dolgo let ni bila dana, da bi se svojemu vladarju samemu mogli pokloniti — Goričanom pa še cel6 nikdar poprej ne — ter so se vselej samo cesarskim namestnikom poklanjali. Še enkrat so se Slovenci svojemu vladarju samemu poklonili, in sicer poslednjemu moškemu Habsburžanu Karolu VI. leta 1728. ; tedaj so se spominjali svoje nekdanje veljave in slave. Za Leopoldovega vladanja so se kmetje leta 1662. v Kočevju zoper svojo gospodo uprli, vendar o tej buni in njenem koncu ne vemo nič druzega kakor to, da so nekaj ustaških vodnikov dne 17. svečana 1662. ob glavo dejali, nekaj pa iz dežele spodili.3) V bojih, katere je imel Leopold I. s svojimi sovražniki, so se tudi Slovenci bojevali in odlikovali. Valvasor nam pravi, da so Slovenci radi hodili na boj ter so se v boju dobro držali. „Vsako leto jih gre samo v Ljubljani več stotin med vojake, bodi si za rimskega cesarja, bodi si za španskega kralja, ki vsako leto po Ljubljani vojakov nabira, bodi si za Benečane. V vseh polkih so Slovenci, pa mora se reči, da so najboljši in najvztrajnejši vojščaki. Pa saj tudi ne more drugače biti, kajti ljudstvo ni mehkužno in razvajeno, ker se ‘) LowenthaI, 1. c. I. 113—121, 122. — Matija Sila, Trst in okolica. V Trstu 1882. pag. 92, 93. 'J) „Ko je Leopold I. pobožni svet vladal in Josip sovražnike premagal — je bila kobilarna postavljena." — Zanimiva je določba lipiškega zavoda iz leta 1658., ki se glasi: Kaplan naj vsako nedeljo in vsak praznik bere sv. mašo v lipiSki kapeli ter razlaga evangelije v slovenskem jeziku hlapcem in čuvajem." Sila, 1. c. pag. 93. •') Valvasor XI. 200. mora neprestano s Turčinom bojevati; dalje je še dosti viteškega plemstva med Slovenci.1) Dokaz so nam trije bojeviti sinovi Jakoba pl. Widerkerna. Fran Žiga, stotnik pri polku Arteaga, je bil v milanski službi, Janez Henrik Je bil stotnik v neki mejni trdnjavi na Dalmatinskem, tretji Šebjan Bogomir pa je stopil, prepotovavši Evropo, Afriko, Indijo, Kitajsko, Japonsko, Mehiko (1695.) in Azijo (1701.), v službo poljskega kralja Avgusta II. ter se je odlikoval kot podpolkovnik in vojvodov pobočnik v Ogulfovem polku. Vido Krsto baron Ravbar je stopil leta 1673., ko se je cesarska vojska pri Hebu zoper Francoze zbirala, v polk generala grofa Silvija Porcie ter se je odlikoval pri obleganju in vzetju trdnjave Bonn-a; ko je šel 1675. leta zopet na Francoze, gre ž njim 1200 Kranjcev, in med njimi je bilo dosti plemenitašev: neki grof Tliurn, Gali, Eck, dva Lichtenberga, Ramschissel, Karol Vajkart grof Burgstall2) itd. Avstrija si je za dolgega Leopoldovega vladanja naj lepšo slavo priborila v turških vojskah. Leta 1664. je bilo v Monte-cuculi-jevi vojski dosti kranjskih plemenitašev, med njimi Valvasor;8) štajerski pešpolk Tasso (od 1. 1769. št. 45), kateri se je nabiral po nemškem Štajerskem, pa tudi v mariborskem okraju,4) branil je Nove Zamke in se bojeval pri sv. Gotthardu.5) V tem boju se je pred Montecuculi-jevimi očmi odlikoval Kranjec Juri Bogomir baron Lamberg kot cesarski major. Leta 1667. je bil povišan v stan „državnega grofa1*.0) Kranjsko je imelo s Koroškim vred že dolgo časa nalogo, hrvaško in pomorsko mejo braniti. Ker pa je Štajersko samo slovensko mejo branilo, zato se zber6 1. 1677. kranjski, koroški in štajerski stanovi v Mariboru ter sklenejo, da še Štajersko prevzame brambo trdnjave Petrinje. — Slovencem so se tudi včasih inde imenitne službe podeljevale. Herbart grof Turjaški je bil general hrvaške meje od 1. 1652—1668. Ob jednem s Turjaškim je bil s posebnim delokrogom umeščen bivši kapetan ogulinski grof Jurij Frankopan Trsatski kot namestnik (Ambtverwalter) vrhovnega zapovednika in kapetan žumberški. Po smrti grofa Jurija 1. 1661. je bil namestnik ‘) Ibid. II. 103. Valv. govori sicer samo o Kranjcih, ali gotovo jo pogodimo, če izraz „Kranjci‘ razširimo v pojem „Slovenci", kakor so ga kranjski pisatelji še pozno v nžišem stoletju rabili (n. pr. Prešeren), ter rečemo, da so se Slovenci v vseh polkih odlikovali. 2) Dimitz IV. 26, 27. ») Valv. XV. 601. *) Joseph Carl Kindermann, Repertorium der Steyermarki-schen Geschichte, fieographie, Topographie, Statistik u. Naturhistorie. Griitz, 1798. Pag. 495. l) A. Graf Thiirheim, Gedenkblatter aus der Ivriegsgeschichte der k. k. osterreichischen Armee. Wien und Teschen 1880. 11. 535, 536. 6) Dimitz IV. 27. grofa Herbarta Turjaškega kot podgeneral grof Peter Zrinjski. Zrinjski je opravljal v krajini vse posle pravega poveljnika ter se branil pred Turki, dočim je Herbart, oslanjaje se na svojega mogočnega brata, ministra Vajkarda, pač dovolj koristi užival od karlovške in primorske okrajine, svojo službo pa je prav slabo opravljal. Prebival je večinoma na svojih posestvih: v Trnu pri Krškem, na južnem Štajerskem in včasi v Samoboru, katerega je podedovala njegova žena, baronica Ana Moskon, po knezih Erdodih; v krajino pa je Herbart samo takrat zahajal, kadar je že skrajna sila nastala, ali pa kadar je bilo potrebno dohodke za krajiško službo potegniti. Z mi-,, roljubnim Jurijem Frankopanom se je Turjaški še precej pogajal, ali ko je Peter Zrinjski prevzel namestništvo, sta se jela svajati. Ko je Peter Zrinjski jeseni 1. 1663. bosenskega pašo Čengica pri Jurjevi Steni pri Otoču premagal in mu živega brata ujel, razglasil se je Turjaški brž za zmagovalca , dasiravno še v ognju ni bil, ter si prisvajal ujetega Čengica, katerega je potlej tudi v Senju od Zrinjskega izmamil ter ga, prelomivši dano besedo, na povratku v Benetke prodal.1) Turjaški vendar ni pohvalil svojega namestnika zavoljo hrabrosti in se ni radoval zmage, nad Turki dobljene, temveč ga je še opravljal pri vsemogočem Lobkovicu in prosil cesarja dovoljenja, da sme oporne zapovednike, kakoršen je Zrinjski, za nekaj časa od službe odstaviti. Ko je Peter Zrinjski postal hrvaški ban. je zahteval Turjaški, naj se Zrinjskemu vzame po-veljništvo na krajini, sicer gotovo nastane boj s Turki, ako še on nadalje ostane v krajini. Ti dogodki so zabodli prve žalce v Zrinjskega dušo, kateri se je še leta 1667. pri Lobkovicu zaradi otetega sužnika (Čengida) pritožil. Poslednja leta so nadomestovali Turjaškega v krajiški službi veliki kapetani: baron Ivan Jakob Trank. grof Miroslav Sauer in nazadnje nesrečni Franjo Krsto Frankopan. Kadar pa je nastala kaka večja vojska s Turki, pa je bil poveljnik Peter Zrinjski, kateri se je tudi leta 1665. na ogulinski krajini bojeval, pozvavši narodno vojsko na pomoč.2) Hrvaška krajina je takrat imela naslednje trdnjave: Karlovec, Stunj, Križanski Turen, Vražid, Skrad in Barilovid, Tovin, Oštarija, Plaski, Kamensko, Dobrinid, Kozaj, Ogulin, Modruš, Otok, Pamor, Kostel Novi, Goljaki, Debica in Delnica, ■) Smičiklas II. 162 pravi, da je Zrinjski odvedel ujetega Čengica v svoj grad Baker; na to je začel nad njim Turjaški vpiti, kako se je predrznil jetnika v svoj grad odvesti in zakaj ga ni njemu, svojemu poglavarju, izročil. Celo tožil je Zrinjskega pri cesarju; ker pa cesar ni njegove smešne prošnje uslišal, se je odpovedal zaradi „sla-bega zdravja11 generalstvu. *) Radoslav Lopašid, Karlovac. Poviest i mjestopis grada i okolice. U Zagrebu, 1879. Pag. 194, 195. Žumberk; morska krajina pa: Senj, Otočec, Brinje, Ledenice, Reka in Trsat. Na hrvaško mejo se je naslanjala slovenska meja, na kateri so bile do trdnega Varaždina, kjer je bil sedež generalata, trdnjave: Koprivnica, Jurjevec, Križ, Ivanič in Ludbreg Pri izlivu Mure v Dravo na pročelju pa je bila trdnjava Legrad. Ta od obeh rek omejen trikot se je prej imenoval po Zrinjskih imenju „Zrinjski OtokV) Sred Medmurja je bil z nasipom in jarkom dobro zavarovan in utrjen Čakovec, kjer so Zrinjski svojo orožnico in svoje zaklade imeli. Slovenska krajina je segala do Drave in je mejila na jedni strani na hrvaško, na drugi pa na ogrsko krajino; njena najjužnejša trdnjava je bila Kaniža. Trdnjave ob meji so bile ali prave trdnjave z nasipom in jarkom ali pa posamezni stolpi ali gradovi ali pa samo čardaki (stražnice na kolih). General hrvaške in morske meje je imel svoj sedež v Karlovcu. Hrami so bili v tej trdnjavi leseni; samo grad, v katerem je general prebival, je bil iz kamenja. Okoli mesta je bil nasip s šestimi bastijoni in širok jarek. Jeden bastijon seje imenoval turjaški, drugi pa kranjski. Brana je vezala še s koli zavarovano trdnjavo z deželo. Vode niso imeli dosti, pač pa izvrstnega vina. Ob mejah je bil vkljub vsem sklenjenim premirjem neprestan boj. Turki so vsak trenotek prekoračili mejo ter prebivalce plenili; osobito je bilo na Hrvaškem sila nevarno. Ondi je bilo že vsako torišče s krščansko krvjo napojeno, ter so se morali vsak dan, še celč vsako uro pred Turki braniti. Ce je kmet oral, je imel pripasan meč in osedlanega konja zraven sebe, da se je mogel vsak trenotek braniti, in če je bil premagan, na svojem hitrem konju zbežati in sosede v orožje sklicati. Na obeh straneh so zahaja,le turške čete v deželo na plen, ne pa z namenom, da bi morile in požigale. O žumberških Uskokih, pribeglih iz Turškega, se pravi, da so bili hrabri vojaki, samo da niso mogli brez plena in ropa živeti ter so včasih zahajali črez mejo v turško krajino na plen. Jetnike so toliko časa na obeh straneh pretepavali, dokler niso obečali se odkupiti; ali zahtevali so toliko odkupnino, da je zavoljo revščine nobeden ni mogel platiti. Tak siromak je moral biti pripravljen, da ga bodo vsak dan pretepali, na njem so vselej po deset, dvajset, trideset in tudi po sto do tristo leskovk zlomili. Število palic, katere so o njem zlomili, se je od dne do dne množilo, in siromakom so še tudi devali petnajst do dvajset funtov težke okove na noge. Kdor je k mohamedanski, oziroma krščanski veri prestopil, se je odkupnine rešil. Včasi so Turki pustili kakega jetnika >) Dimitz IV. 28 domov, da je šel odkupnine prosit, če je kakega prijatelja za poroka zastavil. Taki osvobojenci na dano častno besedo so dobivali od mejnih poveljnikov spričevalo ter so nosili v znamenje rdeče srce na obleki in turške spone na ramah. V obče pa jim je bilo menj do tega, da bi sovražnika ujeli, kakor pa, da bi ga umorili, mu glavo odrezali, jo na sulico nateknili ter se s tem zmagovalnim znamenjem slavno domov vračali. Zraven tega surovega bojevanja pa se tudi nahaja včasi viteški dvoboj, pri katerem so bili mohamedanci in kristijani mirni gledalci ter se je vse mirno vršilo, čeravno je imel dvoboj krvav konec. Kakor Kranjci in Hrvatje v teh bojih, jednako hrabro so se tudi Štajerci in Korošci na meji vedli. Jugosloveni: Slovenci in Hrvatje — Srbi so bili vsi turški podložniki, sužniki — so se tedaj morali stoletja s krutim sovražnikom bojevati in meje braniti, da so se drugi narodi mogli mirno razvijati in v omiki napredovati. S tem pač zaslužijo zahvalo, in Bog daj, da bi jo skoro dobili mesto dosedanjega preziranja in zaničevanja! Ustanovitev narodne šole na Slovenskem. Po arhivnih virih spisal Jož. Apih. Iz prazgodovine narodne šole na Slovenskem. n6 20. oktobra 1740. 1. je zatisnil oči zadnji Habsburžan; izumrla je ž njim dinastija, ki je na uprav čudoviti način ustanovila v srcu Evrope mogočno državo, t. j. pod svojim žezlom je združila množico velikih in manjših držav in državic, katere so sestavljale pač državno skupino na zunaj in so bile trdno zvezane tudi v državnopravnem smislu, odkar je stopila v veljavo pragmatiška sankcija; a prave, tesne, organične zveze med temi narodi in državami vendar ni bilo. Uprava in zakonodaja sta bili več ali menj avtonomni, federalistični, posledica načina združitve toliko dežel pod jedno in isto vladajočo rodbino. Sedaj pak je nastopil nov rod, habsburško-lotarinški; a ta izprememba ni bila zgolj dinastična; pod novo dinastijo je zavladal v Avstriji strože nego v zadnjem stoletju tisti zistem, ki v zakonodaji in upravi teži za jednolič-nostjo; sredstva pa, s katerimi hoče doseči ta smoter, se zo-vejo: absolutizem, centralizem in germanizacija. To je pa samo formalna stran novega programa, ki je imel tudi svojo mate-rijelno vsebino; pravi se tej skratka „prosveta“. Nebrojnokrat se ponavlja terjatev: treba je seznaniti podanike s „pristnimi“ pojmi, da spoznajo dolžnosti svoje proti Bogu in državi, da bodo živeli krepostneje, da bodo marljivejši in imovitejši in — fiskalično to stališče se je posebno često poudarjalo — da bodo lahko zmagovali davščine. Ker pa „prosvetljeni absolutizem" ni našel takih podložnikov, začel je vzgajati si jih. Prosveta mu je med ostalimi idejami, ki so zavladale v 18. veku v Evropi, vdihnila tudi skrb, katere dotlej vlade nikjer niso poznale, skrb za to, kar imenujemo javno, občo vzgojo narodno. Prosvetljeni absolutizem je bil nivelujoč, nasprotnik je bil privilegijem, tudi privilegiju izključne izobražbe za nekatere srečnejše sloje človeške družbe; pouk in vzgoja bodita občna, da se doseže ž njima tista „jednoličnost“, po kateri je tako hrepenel 18. vek. Te dolžnosti si dotlej država ni bila v svesti, in zato po pravici smatramo velevažnim oni izrek cesarice Marije Terezije, da „je in ostane šola državna stvar“ (politicum). V nastopni razpravi hočem podati rojakom sliko gibanja, provzročenega po novih idejah, po novih zadačah, katere si je stavila država na polju narodne vzgoje; nadejam se, da se blagi čitatelj ne bode^plašil z menoj požirati prah tistih starih aktov, ki nam razkrivajo zgodovino postanka naše narodne šole; upam, da se bode tudi drugim krogom zdela ta slika iz domače zgodovine tako mična, kakor se je videla meni. saj so se že takrat dotikali marsikaterega pitanja, ki še dandanes ni rešeno, tako da je marsikaj v tem oddelku naše kulturne zgodovine še dandanes živega, aktuelnega interesa.1) Ako sem pa temu odstavku dal naslov: „Iz prazgodovine narodne šole“, ne mislim Bog ve kako globoko segati v zgodovino tega predmeta, nego za uvod sledečemu omeniti samo to-le: Šol za elementarni pouk za maso narodovo je bilo do Marije Terezije jako malo v Avstriji; saj se pa tudi niso nič brigali zanje; le tam pa tam je kateri samostan ali grajščina ali katera večja mestna ali tržna srenja nameščala tako imenovane nschulmeister-e“; ti so poučevali otroke, sosebno dečke iz boljših rodbin v čitanju, pisanju in računanju. Drugje pa so poučevali cerkovniki ali orglarji, možje, kateri so služili od danes do jutri, katere je občina najela za ta posel spomladi z drugimi koristnimi občinskimi služabniki vred, n. pr.: s čred-nikom, in jih zopet odslovila v jeseni ali takrat, ko se je mogotcem srenjskim videlo, da nima občina od njih zaželene koristi, ker cerkovnik ne umeje o hudi uri pravočasno zvoniti in toče preganjati, ali ker je poučeval slabo, pretepal bolj nego učil dečke, pijančeval, se bolj bavil s tem ali onim rokodelstvom nego s šolo, ali ker se je na kakšen način zameril vaščanom. Dostikrat je pa tudi učitelj ali poučujoči cerkovnik sam pobral kopita in šel drugam ali si izbral drug posel, pri katerem mu ni bilo treba toliko požirati zaničevanja in — slin, pri katerem mu ni bilo treba borno svojo plačo pobirati *) Nabral sem gradivo v arhivu c. kr. naučnega ministerstva. c. kr. namestništva štajerskega, Rudolflna v Celovcu in Ljubljani. Tiskanih virov sem porabil le malo. od hiše do hiše s črednikom vred.1) Tako je bilo na kmetih, pa veliko boljše ni bilo niti v večjih mestih glede osnovnega pouka; tudi tu, celo v prestolnem mestu dunajskem je bilo malo šol, malo učiteljev, malo učencev; stariši, ki so se kaj več šteli, so dali svoje otroke poučevati po srednješolskih ali „latinskih“ dijakih doma; mrgolelo je torej po mestih domačih učiteljev, ki so bili dostikrat izprijeni dijaki brez znanja, surovega vedenja in tudi podlega značaja in so svoje dijake imeli pripravljati za vstop v latinske šole. 0 glavni stvari v šoli, o metodi, se tem in drugim učiteljem niti sanjalo ni, saj o njej še slišali niso nikdar, k večjemu jim je znana bila le tista metoda, ki smatra leskovko za „arcanum“, kateri ne odreče nikdar in nikoli. Baš prvo polovico 18. veka pa znači med ostalimi težnjami tudi živahno gibanje na polju šolstva, ne samo tam zunaj na Nemškem, nego tudi v Avstriji; jeli so šolniki bolj in bolj čislati modrega Komenskega nauke; jeli so se truditi da bi temeljito preosnovali šolstvo, da bi poleg šol latinskih in visokih, pristopnih samo izvoljencem iz plemstva ali bodočim učenjakom, duhovnikom i. t. d., osnovali tudi šole za narod sam, da bi se tudi bodoči kmet, rokodelec in trgovec naučil kaj koristnega; seveda so zahtevali, da bodi taka šola „narodna“ t. j. nemška, da se ne trpinči ubogi otrok z mrtvo latinščino, da se ne muči zgolj z znanjem, ki mu nikdar ne koristi v prihodnjem poklicu, temveč, da se mu uri in vežbaj roka in duh, da se mu bistrijo pojmi o Bogu in prirodi, o človeku in družbi človeški, da ga šola reši tistih vraž in predsodkov pa tudi tistega pregrešnega življenja, katero sta zaman pobijala duhovnik z lece in deželska gosposka po svojih ukazih. Živahno zanimanje za vzgojo narodno je prišlo v modo; državniki in duhovniki in učenjaki so se pridno bavili z raz-iskavanji pedagogičnih pitanj; za Avstrijo posebno važen je postal opat saganski Felbiger, rodom Nemec iz Vratislave (roj. 1724); on je spoznal, da je napredek nujno potreben; zato je temeljito proučil „nemške“ šole na Nemškem, osobito v protestantskih krajih, n. pr. v samem Berolinu; tu je prišel do uverjenja, da je treba šoli pomoči osobito v dvojnem oziru: zboljšati je treba metodo in izvežbati dobrih učiteljev, ne pa prepuščati oboje slepemu samouku. Kar je potem uvedel v Saganu, to seveda ni bil nikakor nov evangelij, a zaradi tega mu ne gre kratiti zasluge, da je baš on presadil zboljšano metodo iz protestantske Nemčije v katoliško „nemško“ šolo najprej na Nemškem, potem pa tudi v Avstriji. Ta metoda se je ljudem videla jedino prava; nazivali so jo „pristno“ (echte ‘) Prim. opis šolstva pred Marijo Terezijo v Wiener Realzeitung 1772, str. 714 in tudi pri Helfertu. 256 Jož. Apih: Ustanovitev narodne Sole na Slovenskem. Lehrart) ali tudi sagansko metodo ter zaradi nje tako hvalili opata Felbigerja, da so skoraj pozabili, da je Felbiger le dejanski izvrševal, kar je bil izumil Hahn: to je poučevanje po „ tabelah “ ali „črkah“, mi bi rekli po strogi logiški dispoziciji, katero zapiše učitelj na šolsko desko; „tabela“ obsega v kratkih stavkih to, kar uči učitelj; mesto celih besedi se smejo rabiti tudi same začetnice (črkovna ali literarna metoda); teh „tabel“ se mladina uči na pamet. To metodo je uvedel Friderik II. v pruske šole; Felbiger pa je deloval zanjo po svojih knjigah in vežbajoč učitelje v Saganu. , Ona doba je bila sila plodovita gledč načrtov in nasvetov, kako zboljšati šolstvo, in ker je rastel vpliv javnega mnenja, je prodiral glas pedagogične publicistike čimdalje bolj tudi v vladne kroge; polagoma so se morali državniki in vladarji ukloniti zahtevi, da se brigaj državna uprava bolj nego doslej za narodno omiko; začela je tudi vlada avstrijska postajati pozorna na šolstvo — a treba je bilo dolge vrste let, da ji je postal jasen položaj našega narodnega šolstva, da je prišla po dolgih posvetovanjih končno do premišljenega programa in do doslednega izvrševanja onih načrtov, ki so jih izdelali tu upravni uradniki, tam šolniki po poklicu ali iz navdušenja za šolo. Prvi korak je bil ta, da je vlada poizvedovala, kje so šole, kakšne imajo učitelje, kaka je denarna podlaga itd. Prvotna ta preiskovanja so posebno zato znamenita, ker so podala vladi pristno sliko šolstva pred zistematičnimi reformami Marije Terezije. Kako so se vršila ta povpraševanja po vsem Slovenskem, ne vem; mislim pa, da bode dovolj, če podam dotične uradne poizvedbe v celjskem in mariborskem okrožju, t. j. na slovenskem Štajerskem; boljših razmer, nego so bile tu bi gotovo v oni dobi po ostali Sloveniji zaman iskal, pač pa so brezdvojno bile drugod še izdatno neugodnejše. Dne 29. prosinca 1751.1. je zahtevala vlada od okrožnih glavarstev štajerskih poročila, kako je s šolstvom na kmetih, v trgih in po mestih, kje so zakotne šole, kje poučujejo učitelji, kje pa cerkovniki in orglarji, koliko imajo dohodkov in iz katerih zakladov, kaže li tu in tam osnovati še novih šol, ako imajo potrebnih denarnih sredstev; ali imajo redni krščanski nauk za otroke i. t. d. Da bi vlada mogla presojati zmožnost učiteljev, oziroma cerkovnikov, zahtevala je od njih svojeročno pisane izkaze dohodkov. Okrožni uradi so zahtevali najprej poročil od grajščinskih gosposk in mestnih uradov, pozneje vsled naredbe z dne 10. prosinca 1752 pa tudi od župnikov, oziroma dekanov. A proti temu ukazu je ugovarjal gen. vikar Bartholotti, češ, da nima okrožni urad pravice, pošiljati ukaze neposredno župnikom; zahteval je preklic ukaza, potem pa on izvrši poizvedovanje po župnikih. No, pa se ni iz tega vnela nobena „kulturna vojska11, nego se je razpor hipoma poravnal. Vlada je odpisala vikarju (dne 13. marca 1752), da „je vladi dolžnost izvedeti, kako je s šolstvom v deželi, in se li poučuje mladina, kakor je treba“, in da mora zato ukreniti, kar je potrebno, pa da noče nikakor segati v cerkvene pravice, marveč imajo okrožni glavarji nalog, da spoštujejo „spiritualia“ in nič ne store brez sporazumljenja z župniki; a kar se „tiče učiteljev in pouka mladine v čitanju, pisanju in lepem vedenju samem na sebi, je pa ta stvar brezdvojno izključno izročena oskrbi posvetne gosposke, in zato morajo okrožni glavarji sami izvršiti potrebne poizvedbe in od učiteljev zahtevati poročila." Generalni vikar je ugodil želji vlade in župnikom ukazal poročati okrožnim uradom o šolstvu dotičnih župnij. Znamenita je pa ta kratka kontro-verza zato, ker je cesarska vlada, četudi samo deželna vlada, reklamovala šolo z&-se, jo proglasila za „publicum“ in s tem uveljavila načelo, katero je nekaj let pozneje odobrila osrednja vlada, oziroma cesarica sama, ko je izjavila, da je šola „po-liticum11. Velika večina župnikov, grajščinskih upravnikov in mestnih (tržnih) gosposk se je odzvala vladnemu ukazu, dasi nekateri šele pozno. Iz vladnega poziva so izvajali dotlčniki, da hoče vlada zboljšati šolstvo, zato je zanimivo izvedeti, kako jim je ugajala namera vlade, sosebno župnikom. V tem oziru je konstato-vati, da je bilo med župniki lepo število prijateljev šolski reformi. Župnik v Lembachu pravi, da je „nameščenje učitelja prepotrebno"; župnik v Grižah je ves vnet za „izvrstno in sveto misel, osnovati šole v vaseh, da bo draga mladina bolj omikana, nego so njeni živinski roditelji; da bi se le našel dobrotnik, ki bi dal glavnico za šolo, da bi učitelj mogel poučevati brezplačno in bi še otrokom dajal dopoludne in po-poludne kos kruha; tako bi zvabil otroke v šolo, kajti ljudje so večinoma siromaki. “ Prijatelja šoli sta bila dalje župnika v Slov. Bistrici in pri Sv. Lovrencu; vuzeniški župnik se je, prišedši v Vuzenico, sam trudil „osnovati šolo in je iz lastne mošnje plačeval učitelja", pa rektiflkacija mu je tako skrčila dohodke, da je sila potreben poboljška; sedaj naj bi se mu preskrbel boljši dohodek, „ kaj ti župnik je brez primere važnejši nego učitelj'1. Črešnjevški župnik smatra šolo za „blago“ ustanovo, ž njim se vjemajo župniki šmarijski, teharski, brežiški, rogaški, šoštanjski, šentjernejski, ivniški, šentjurški (ob Ščavnici). Med najbolj vnete pa spada župnik središki, ki „bi srčno rad videl, da bi se namestilo celo krdelo učiteljev v povzdigo časti božje in poučevanje mladine11. So pa med njimi tudi pogojni in brezpogojni nasprotniki šolski reformi, osobito tisti župniki, ki se bojč slabih nasledkov za versko življenje kmetov, ali pa so bolj čmerni ljudje, n. pr. župnik žalski, ki že začetkom svojega poročila godrnja, da se duhovnikom ni brigati za pisanje in čitanje, kajti naša dolžnost je, skrbeti za pouk mladine v krščanskem nauku, potem pa pravi, da bi se ne čulo o toliko luteranskih izseljencih1), ako bi ne bilo čitanje in pisanje tako splošno. Tudi že omenjeni župnik v Grižah ima pomiselke, češ, da se podložniki uprd svojim gosposkam, kadar bodo znali čitati in pisati; pozivlje se na svoje triintridesetletno službovanje na kmetih in dostavlja v dokaz za svojo trditev, da pridejo h krščanskemu nauku sicer tudi odrastli ljudje, ki pa menj vedo o krščanskih resnicah nego otroci, če jih pa župnik vpraša, pa molče trdovratno ali pa odgovarjajo tako ošabno, da mora molčati župnik, če noče provzročiti upora. „Experlo credat Ruperto.11 Zoper take župljane izdaj vlada ostre naredbe. Župnik šentpavelski smatra šolo za nepotrebno, ker bi siromašni kmetje itak ne mogli pošiljati otrok v šolo; istega mnenja je župnik goto-veljski. Mariborski župnik misli, da bi bila več kakor jedna šola v njegovi župniji „ne samo brezkoristna, nego tudi škodljiva", kajti župnija šteje samo 4000 daš, torej je premalo otrok za več šol, za viničarje pa je zadosti, ako „se otroci nauče vinoreje, da morejo pozneje služiti kruh za svoje onemogle roditelje11. Vrh tega bi ne mogel nikdo zadosti nadzorovati učiteljev, teh bi bilo preveč, drug bi snedel kruh drugemu, vsi bi prišli na beraško palico in bi z mladino vred postali potepuhi Pač pa zagovarja ustanovitev šol po bližnjih vaseh in nameščenje zmožnih učiteljev „veščih nemškega materinega jezika11 (!) Župnik šentjurski (ob Ščavnici) je za šolo le tam, kjer postanejo iz šolarjev posvetni ali duhovni gospodje; ako pa bi se naučili vsi ondotni otroci čitati in pisati, a bi ostali kmetje, bi pa iz sosednjih ogrsko-slovenskili luteranskih pokrajin prodrlo k nam krivoverstvo11. Najbolj pa se boji luteranstva župnik v Hajdini: če pride kateri „lute-ranski ali drugi krivoverski predikant s svojimi prekletimi nauki11, bi vse preslepil, „ich wollte mit ihm das Trtinggeld nicht theilen11; dokler pa kmet ne zna čitati, bodo pa zaman vrivali krivoverske knjige. Bil je torej narod v veri slabo podkovan; potreba je torej bila, da podpiraj veronauk v šoli pro-poved duhovnikovo v cerkvi. Učitelje (schulmaster) so imeli takrat samo v Slovenski Bistrici, Slivnici, Rušah, Celju, Starem trgu pri Slov. Gradcu, Teharjih, Rogatcu, pri Sv. Lovrencu v puščavi, v Mariboru (s ‘) Marija Terezija je pošiljala luterance iz dežele, ali pa so se tudi včasih sami izselili. tremi pristavi), pri Št. Jerneju, Št. Pavlu, Sv. Petru v Sulmthal, v Brežicah, v Selnici, Središču, pri Št. Juriju na Ščavnici, v Ormožu, pri Sv. Križu (pri Slatini), v Ljutomeru, v Kamci pri Mariboru, Lučah in Ivnici. Učitelji so oskrbovali večinoma tudi posel cerkovnika in organista, bodisi sami, bodisi po svojih hlapcih. A kakošen je bil položaj teh mož? Nameščali so jih župniki ali občine; dohodki so bili jako raznovrstni — pa vsi vrelci vkup niso napolnili žepa in shrambe učiteljeve. Prava Kreza sta bila učitelja v Mariboru in Rušah, kajti prvi je imel 190 gld., drugi 100 gld. stalne plače na leto; že skoraj na pol Krezi so bili učitelji v Št Petru (64 gld ), v Ljutomeru (56 gld. 36 kr.) in Slov. Bistrici (60 gld.); učitelj in organist v Laškem je imel 42 gld., v Središču 31 gld., v Kamci pri Mariboru 30 gld 32 kr., v Ormožu 23 gld. 36 kr. V Rogatcu je poučeval bivši teolog; srenja ga je namestila „pred 26. leti s 6 gld. na leto“; seveda je imel še nekaj drugih dohodkov, dočim so pri ostalih učiteljih navedeni skupni dohodki. K tem pripadajo nastopni: 1.) šolnina, 2.) štola, 3.) bira, 4.) stanovanje in vrtec, 5.) postranski zaslužek, a pomniti je, da so bili tudi učitelji, ki so imeli samo nekatere teh dohodkov; malokateri je imel vse. Šolnina je bila po beraško pičla: običajno seje plačevalo 5—20 kr. od otroka za četrtletje; a otrok ni prišlo veliko v šolo, kajti otroci iz „boljših“ rodovin niso hodili v javno šolo, nego rajši v zasebne ali zakotne šole, ali pa so jih poučevali zasebni učitelji, t. j. večinoma dijaki srednjih šol doma, n. pr. v Slov. Bistrici, ali pa' so pohajali dečki tu in tam samostanske šole, n. pr. v Celju šolo pri minoritih ali v Mariboru, kjer je imela neka vdova zavod, podoben našim zabaviščem; tu so se učili otroci „mirno sedeti, spoznati črke in moliti po katoliškem običaju.“ Ta zavod menda ni škodoval mariborski javni šoli, kajti ta je brojila 55 učencev — za oni čas precejšnje število; saj je poučeval učitelj laški samo 12, učitelj na Gomilskem pa 12—20 otrok, ki pa so mu plačali na leto k večjemu 4 gld. šolnine. V Rogatcu je bilo 4—5 učencev, v Št. Petru 1 — 3, v Središču 2. Da je bila šolnina prepičla, temu je bila kriva deloma tudi siromaščina po kmetih in mestih, še bolj pa menda mržnja proti šoli; po nekaterih krajih so sicer pošiljali deco v šolo, ko pa se je približal konec četrtletja in je bilo treba plačati šolnino, je pa našel učitelj — prazne klopi. Ptički so sicer zopet prileteli v šolo — šolnine pa niso prinesli: trpel je torej učitelj, trpel je pa tudi napredek učencev, a reči ni smel učitelj nič, če ne — pa idi drugam. Po zimi je bilo več šolarjev nego po leti, kor so roditelji pošiljali otroke rajši na pašnike z voli in kravami 17* nego v šolo, ali pa so se dečki tudi kar sami ogibali šole. Seveda je bilo po kmetih tudi navadno predaleč v šolo, ali pa so pošiljali stariši otroke rajši v sosednje nemške kraje, da so se nemški učili. Dostikrat je bil pa tudi domači učitelj tako nepriljubljen, da so ljudje sovražili njega in šolo. Dohodki za cerkvena opravila so bili pičli, kajti učitelj je dostikrat moral zastonj opravljati svoj posel pri krstu, pogrebu i. t. d. ali navadno najeti hlapca, kateremu je moral včasih dajati večjo mezdo, nego jo je sam imel od cerkov-niške in orglarske službe. Bira je bila jako negotova — odvisna od letine in dobre volje ljudi; včasih je dobil samo nekaj „skled žita“ (pri Sv. 'Lovrencu). Na Gomilskem je dobival poprej po 14 — 16 štrtinov vina, leta 1750. še 7 polovnjakov, „sedaj pa pobirata tudi kaplana biro od vina; sedaj tudi ne dobim nič za molitve o vseh svetih, izgubil sem tudi dohodek od spovednih listkov”; pšenične bire je za 22 gld., a od tega mora učitelj plačati 20 gld. organistu. Ljutomerski učitelj je dobival od cerkve v Zgornjem Ljutomeru 1 gld. 15 kr. in 161/* četrtin ajde, od vsakega kmeta v neki vasi po 1 klobaso ali 3 kr., nekaj prediva ali 3 kr, po 1 kos sira ali 3 kr. in mesto štole nekaj prostovoljne bire. V Kamci je bila vsa bira vredna 7 gld. 12 kr. Tu in tam je imel učitelj prosto stanovanje ali cel(5 majhen vrtec, kakor učitelj v Kamci, ki je pa mogel vsaditi tam „samo malo peteršilja." Če je bil učitelj srenjski pisar ali „tajnik“, je imel seveda za ta posel posebno plačo, n. pr. v Sv. Lovrencu 8 gld. na leto. Neka posebnost je bilo učiteljsko mesto na Gomilskem; ondotni učitelj ni dobival za pouk nič mezde; živeti je moral torej ob ostalih dohodkih, zval pa se je „schulmeister“. Skratka: zavisni so bili učitelji popolnoma in na vse strani: od župnika in srenje, često tudi od gosposke in kmetov. In bili so med njimi možje, ki so se bili prec&j šolali, ki so prebili marsikateri razred tedanje gimnazije in v tihem kotu, kamor jih je zanesla usoda, pripravljali dečke tudi na gimnazijske šole. Bile so pa med njimi tudi »problematične narave", možje, katerim je bilo učiteljsko mesto bilka — rešiteljica iz valov življenja, v katerih so jim viharji razbili slabo stesani čolniček; taki možje so potem imeli samo nezadostno sposobnost za poučevanje, učili so, kakor čitamo, „po svoje11 ali „admodum posse". Nekateri učitelji so se samolastno zvali „schulmeister“, kakor oni v Št Petru pri Mariboru, ki je bil „zgolj cerkovnik, živeč po starem običaju ob biri ali beračenju (Bettehverk) in majhni ustanovljeni štoli, a je prepustil ime cerkovnikovo svojemu — hlapcu in si pridejal zaradi „reprezentacije“ naslov učitelja, češ, da prihajajo včasih nekateri dečki, včasih pa tudi komaj jeden ali dva otroka k njemu, da jih uči . . . proti pičli plači abecedo." Po vrhu sme o trgatvi „mošta prosjačiti11 (betteln). Z župniki so živeli učitelji večinoma v miru in slogi, kajti skoraj vsi župniki hvalijo nravstveno in pobožno, krščansko življenje učiteljev, ki «o tudi časih ob nedeljah pomagali župniku pri izpraševanju; v Laškem je dobival učitelj z&-se in za svojo družino celd hrano v župnišču V Ivnici je bil posebno „priden" učitelj, kajti „je vedno doma in ne hodi nikamor, najmenj pa v krčme. “ Samo tu in tam smemo slutiti, da župnik in učitelj nista bila posebna prijatelja, n. pr. v Št. Jerneju; tu zahteva župnik, da se ne nameščaj učitelj, ako ga ni župnik izpital, kajti sicer postane lahko učitelj mož, ki zna komaj črkovati, „pa se smatra za učenjaka in se drzne biti drugim učitelj.“ Tak človek ne ume dobro katehizma in ga krivo tolmači; učitelji naj bi tudi malo „bolj potrpežljivo poslušali župnika, kadar jim kaj popravi ali d& katero navodilo." V Konjicah so imeli sicer učitelja, a „ker je rajši postopal za svojo ljubico, nego se brigal za svojo šolo," so pošiljali otroke rajši v zakotno šolo. Učiteljev je bilo torej na Sp Štajerskem takrat jako malo ; pa tudi cerkovnikov in orglarjev, sposobnih za pouk, je bilo sila malo; zadovoljne so morale biti srenje in župniki, ako je bil cerkovnik toliko izobražen, da je znal malo udarjati po orglah in malo pisati in čitati. Dva taka možaka so imeli v Žalcu, po jednega v Lembachu, v Teharjih, v Brežicah, v Slov. Gradcu, Novi cerkvi, pri Sv. Lovrencu, v Hajdini, Cirkovcah, Vojniku, pri Sv. Benediktu, v Svičini, Gomilskem. Cerkovnik pri sv. Martinu nad Slov. Gradcem bi rad poučeval, „a tu na kmetih nimajo navade pošiljati otrok v šolo, dasi bi jaz rad poučeval za 1 gld. celo leto, a zaradi silnega siromaštva med narodom poučujem poleg svojih otrok samo jednega fantiča; torej nimam kot učitelj nič užitka." Cerkovnik v Gomilskem je v 24 letih poučeval samo 7-8 dečkov, a tudi te včasih samo po 5—6 tednov. V Svičini ne poznajo pojma „šolarček", pri sv. Benediktu tudi ne; v Vojniku ne pošiljajo ljudje otrok k cerkovniku, ker bi morali plačati šolnino; rajši nadlegujejo duhovnike, naj vzamejo otroke v šolo, seveda brezplačno. Cerkovnik pri sv. Lovrencu bi bil zmožen poučevati, „ako br bilo kaj šolarjev" iu potrebnega zaklada. V Laškem je poučeval srenjski pisar par otrok, tako tudi oni v Šoštanju cela 2 dijaka. Pri sv. Štefanu je poučeval neki Petrinec, tu in tam duhovščina; v Vitanju je beneficijat obvezan poučevati, pa dotlej še ni začel šole V vseh ostalih župnijah so imeli samo popolnoma neuke cerkovnike, priproste kmete ali rokodelce; kajti dohodki so bili povsod tako pičli, da so zadovoljili za silo samo naj- bolj preprostega človeka. V Žalcu n. pr., kjer je imel župnik tri cerkovnike, so imeli vsi trije pičlih 100 gld.; v Lembaohu je dobival cerkovnik-orglar 22 meric rži, 2 štrtina vina, „nekaj suhega mesa in „parklje“, (vredne so bile te koline 1 tolar), potem 6 gld štole in nekaj krajcarjev, sadja in sočivja od dečkov, katere je poučeval in vežbal za ministrante; stanoval je v cerkveni hišici, pa ni imel toliko prostora, da bi mogel „rediti prešiča”; plačevati pa je moral cerkvenega hlapca, ki ga je s hrano vred stal 30 gld. na leto. Če je bila slaba letina, je moral pri biri požirati „dosti hudih besedi". V Šmi-klavžu je imel cerkovnik 37 gld. dohodkov, in za to plačo je najel župnik 1752. 1. cerkovnika, ki je tudi zmožen bil poučevati ; v Vitanjih so imeli cerkovnika, katerega zove župnik „ein Bauernkerl", ki ni znal ne pisati ne čitati in je moral hoditi kmetom delat, da je mogel živeti; tako pičli so bili njegovi dohodki. V Št. Pavlu je dobival cerkovnik 26 škafov soršice in 6 škafov pšenice bire, v Gotovljah 30 škafov ajde, v Majšbergu 10 četrtink žita, 4 vedra mošta (& 20 bokalov), par beličev za zvonjenje in obhajanje — če so mu ljudje kaj hoteli dati; v Brežicah 30 mernikov prosa, za zvonjenje ob hudi uri 5—6 mern. žita, za zvonjenje mrličem 27 kr., nekaj krajcarjev o božiču, 4 gld., da je navijal uro, 2 gld. od cerkvenega perila, od 4 bratovščin 1 gld. 36 kr. za zvonjenje ; ves dohodek je pa znašal 22 gld., orglarjeva služba mu je nesla 21 gld. 6 kr. stalne plače, 4 gld. štole in blizu 4 gld. o božiču, ko je šel kadit po hišah; včasih je opravljal vse te posle učitelj, t. j. bil je tudi cerkovnik in orglar; če je moral poleg tega še pobirati biro in desetino za župnika, ga je v šoli namestoval kateri duhovnik ali „katera druga sposobna oseba11. Nočem naštevati dalje dohodkov ubogih cerkovnikov, saj so bili povsod pičli; to pa si je treba zapomniti zato, ker je pozneje vlada baš cerkovniške dohodke hotela porabiti za plačo učiteljem. Pa še ti dohodki so bili nestalni; zanašati se ni mogel cerkovnik nikdar nanje. Ustanove ali katerega druzega zaklada, bodisi v zemljišču, bodisi v denarju, pa nikjer ni bilo, in župniki so vsi naravnost rekli, da ne vedo, kje bi izteknili zaklad za plačo starim učiteljem, še menj pa za ustanovljenje novih šol, to pa so vsi vedeli, da za tako siro-maško plačo ne bo dobiti nikjer dobrega učitelja. Samo v malo. slučajih so dotični župniki vedeli nasvetovati, kje bi se morda dobil denar za šolo. Rogaški župnik je tarnal, da sosednje grajščine nič ne store za ceste, ki so „najslabše, zares tatarske“; vsled tega ni nobenega prometa; kmet in meščan ne moreta nič spečati in sta siromaka; vlada naj zatorej vzame gosposkam mitnice in naj popravi ceste; potem se oživi promet, in trg bo mogel namestiti tajnika, ki bo tudi mogel poučevati „in bo pomagal neveščim, mehaničnim1) (!) meščanom pri spisovanju pisem in poročil". Mariborski župnik nasvetuje to-le: Bratovščinam in podružnicam gre mnogo denarja v izgubo, ker napravljajo povodom obračuna gostije; ako se prepovedo te nepotrebne pojedine in se dotični znesek razdeli med šole, cerkve in dečke, pridno učeče se krščanskega nauka, bo rodilo to obilo sadu, in sosebno šola se krepko podpre Tu in tam je župnik namignil, da bi grajščine lahko kaj storile za šolo, ali da bi se pri občinskem gospodarstvu dalo kaj prištediti za učiteljsko plačo Da se pa ni bilo nadejati kaj prida podpore od grajščin, to svedoči poročilo grajščine Ebensfeld; tu beremo, da ni nobene šole niti pri Novi Štifti niti po vaseh, in da tudi ne bode mogoče osnovati je, saj „bi ustanovitev šol grajščini dokaj škode provzročila11. Ozrimo se še malo na ovire, zaradi katerih se ni moglo razviti šolstvo na Slov. Štajerskem; poročila župnikov poudarjajo soglasno, da je narod sila ubožen, tako ubožen, da ga imenuje župnik vuzeniški „beraškega", dočim nimajo ljudje okrog Kozjega včasih po več mesecev niti koščka kruha; kako bi potlej mogli še plačevati za šolo.2) Saj komaj more kmet v nekaterih krajih kupiti otrokom najpotrebnejšo obleko. Zgodaj že mora kmet otroka porabiti za gospodarska dela: že petletni deček mora pasti živino na pašniku in ostane pastir, dokler ni dorastel; potlej mora pa opravljati težka kmetska dela; ker mora torej kmet zgodaj izkoriščati otroke, da mu pomagajo pri domači hiši, jih ne more pošiljati v šolo. Kmet pa tudi ne ve, da je mogoče otroka vzgojiti za kaj boljšega. Lembaški župnik poroča, da „kmet misli, da otroku ni treba šolskega pouka, saj bo tudi brez čitanja in pisanja zrel za težko kmetsko delo ali za katero rokodelstvo“. V Halozah so siromaki veseli („gluckselig“), „ako morejo otroka tako vzgojiti, da zna krave pasti, da jim ni treba najemati tujega črednika za drage novce, katerih itak nimajo11. Poleg fizične bede je ovirala šolstvo tudi huda duševna beda. Že nekaj let sem so bili vpeljali tudi po Slovenskem krščanski nauk ali izpraševanje v cerkvi po Parhammerjevem načinu, in poročila župnikov kažejo, da so se duhovni pastirji pošteno trudili, da bi ublažili narodu vsaj srce, drobeč mu kruh verskih resnic. Iz istih poročil pa vidimo tudi, da so se često ljudje le deloma odzvali klicu svojih dušnih pastirjev in niso pohajali radi in redno h krščanskemu nauku. Saj smo že čuli tožbo župnika v Grižah, da mu odrastli ljudje nočejo odgovarjati ali pa odgovarjajo prav ošabno; tudi drugi župniki ‘) Bržčas hoče reči „rokodelcem“. a) Tako poroča tudi župnik pri Sv. Benediktu. tožijo, da imajo malo mladih župljanov v cerkvi, kajti poleti morajo otroci krave pasti, po zimi pa sede za pečjo, ker nimajo obuvala in obleke; še hujše pa je to, da mnogi stariši otrok ne pošiljajo v cerkev iz gole nemarnosti; taki otroci se potepajo in se kmalu navadijo najhujšega pobalinstva. Ako pa so se ljudje ogibali prilike, jedine prilike, ki jim je mogla odkriti širji in višji svet, nego je bilo vsakdanje življenje, ali je potem čuda, če niso vedeli prav nič ceniti uka in šole sploh? Moralo je priti tako daleč, da toži župnik v Grižah: „ Ljudje bi ne pošiljali otrok v šolo, če bi jo tudi imeli. Dvajset let sem že tukaj, a nikdo me še ni prosil, naj poučujem otroka. Quod bene notandum.“ Ravno tako piše župnik pri sv. Lovrencu: „Učitelj bi ne dobil tukaj nič učencev", in župnik v Pilštanju trdi, da „ne dobiš otrok v šolo, makar če jih poučuješ brezplačno. “ Župnik v Hajdini misli celd, da bi se kmetje obotavljali pošiljati otroke v šolo, če bi jim tudi „kdo kaj plačal.“ Da so roditelji včasih učitelja ozmerjali, namesto da bi mu dali nagrade, smo že omenili. To zmerjanje pa ni izviralo vselej in povsod iz finančnopolitičnih razlogov, nego tudi iz pretirane, slepe ljubezni do otrok. Mariborski župnik toži, da bo treba malo ukrotiti to ljubezen, „kajti učitelj mora gledati skozi prste, ako izostajajo učenci brez vzroka 2, 3 ali tudi 14 dni iz šole; on ne sme kaznovati otrok zaradi razposajenosti ali čestokrat se dogajajočih činov surove hudobnosti, če noče, da pridrevi mati v šolo, ga vpričo vseh otrok debelo ozmerja in potem otroka odvede v zakotno šolo, ne meneč se za to, če mladina tam odrašča na pol kakor neumna živina; kajti roditeljem je le do tega. da ostanejo otroci dobre volje." Šent-jernejski župnik pa želi, da bi kmetje vsaj ne ljubkali „še bolj nego plemenitaši" svojih otrok, kadar zaslužijo šibo. To so bile žalostne ovire; nekaj menj žalostnega vtisa nam pa napravlja dandanes neka druga „ovira“, ki se je takrat ljudem videla grozno velika: materinščina naroda med Muro in Savo. Slovenščina je bila izključena iz srednjih šol; slovenščina pa tudi načeloma ni sodila v šolo, najmenj pa v „nemško šolo“; tako je ime »nemške šole“ zaslepilo ljudi, da so mislili, da mora šola res povsem biti nemška; da znači „nemška šola“ narodno učilnico z narodnim jezikom, namenjeno narodovi prosveti — do te višine pedagogičnega spoznanja se še dolgo ni mogel dvigniti „pedagogični“ 18. vek z izdatnim delom 19. veka vred. Ker pa so naši omikanci, osobito duhovniki, uvideli, da ne gre poučevati nenemško deco v nemščini, so rekli naravnost: v Slovencih je šola sploh nemogoča Zato poudarja župnik v Lembaoliu, da so njegovi župljani „izključno slovenski; zato trdi župnik pri sv. Lovrencu, „da je v tem kraju osnovanje šole zaradi neznanja nemščine popolnoma nemogoča stvar11 („eine menschliche Unmoglichkeit“). Na Bizeljskem „so vsi trdi Slovenci (stockwindisch), v slovenščini pa ne vem, da bi se poučevalo, in bi se tudi med našimi kmeti menda ne dalo poučevati Šola bi pa bila koristna, da bi mladina v tem slovenskem kotu ne vzraščala tako zelo „incult“, da ni potem ni za vojaštvo ni za druge službe. Tako je poročal bizeljski oskrbnik. Pod oster viško gosposko „ne zna nikdo nemški, sosebno ne kmet, slovenski se pa nikjer ne poučuje; zato ni tukaj nobene zakotne, še menj pa redne šole; kmet nič ne ve, kaj je sv. pismo ali katera druga knjiga, temveč rabi pri molitvi mesto molitvenika samo sv. rožni venec“. V župniji svičinski Je težko trde Slovence pridobiti za nemški pouk“. Župnija gomilska je „trdo slovenska11, stariši ne dajo otrok ničesa učit, in če hoče sem in tja kdo katerega otroka kaj izučiti, ga pošlje v nemški kraj, da se tam bolje nauči nemščine. Pri šentjurski podružnici svičinski je tudi vse „trdo slovensko11, in ljudje pošiljajo otroke v Nemce. Tako poroča cerkovnik Jurij Schwarz, rodom Tirolec, ki se ponosom podpisuje „abgedankter Reiter" — gotovo pravi učitelj za slovensko deco; da bi bilo škoda časa, če bi k njemu hodili otroci v šolo, to svedoči njegova grozno neokorna pisava. Župnik pri Sv. Križu piše, da so njegovi župljani, „kakor jim pravimo, trdi Slovenci, ali prav za prav govore neki poseben, pol slovenski, pol hrvaški jezik; zaradi tega pa ni mogoče naučiti otrok, neveščih jezikov in še brez razsodnosti, niti slovenskih niti hrvaških tiskanih in pisanih črk, pa bi jim ta jezik tudi ne rodil p'osebne koristi, niti bi prišli ž njim daleč okrog; zato dajejo otroke v nemške kraje, da se naučč nemški“. Tako so poročale duhovne in posvetne oblasti; iz teh poročil pa je izvajal okrožni urad v Celju, da ni rednih šol, ker je narod ubožen, ker nedostaje „pravih in razumnih učiteljev", kajti nameščajo se navadno sosebno taki možje, „ki znajo gosti in streči v cerkvi". Želeti je zaloge na kmetih za plačo učiteljem, da „dvignejo kmeta iz pregloboke nevednosti, potem bo bolje služil državi in morebiti tudi vojaštvu (saj ima izvrstno, a sedaj še surovo in ne za dobro razvito nadarjenost)11. Okrožni glavar smatra skoraj vse šole mariborskega okrožja zakotnicami, izvzemši celjsko in slovenjebistriško; zakotnico smatra celo minoritsko šolo in zahteva, da jo je odpraviti z ostalimi šolami te vrste vred. V tem oziru pa so ga pustili v Gradcu na cedilu, kajti pohvalili so celd minoritsko šolo celjsko, ki je bila boljša od drugih šol; saj so dali celjskim učiteljem oster ukor, preteč jim s »hujšimi naredbami“, če ne bodo vestneje opravljali svojega posla. Vprašanje pa, je li ustano- viti šole na kmetih, je okrožni glavar celjski tako-le rešil: Kmetom ne gre osnovati šol, in sicer iz teh-le razlogov: Kmet je ubožen, denarja za šolo ni; kmetu se ni treba učiti druzega, „nego dobrega vedenja, točnega plačevanja davščin in pravih verskih načel; vsega tega pa se nauči pri duhovitem in marljivem duhovniku, torej ni pismo za kmeta nič bistvenega, ampak je nepotrebno, da celd škodljivo; kmet pa potrebuje otroke za domače delo, ker nima poslov; tukaj mu koristijo otroci več, nego če bi znali čitati in pisati.u Otroci bi težko hodili v šolo, ker stanujejo kmetje preveč raztreseni; „kmet bi pa tudi, ako bi znal čitati, čital sumljive knjige in zapadel bi krivoverstvu, kakor seje zgodilo po drugih krajih, kjer znajo kmetje čitati; iz tega bi izvirale najhujše, pogubonosne posledice za pravo katoliško cerkev in državo.“ Okrožnemu glavarju se zdi samo to potrebno, da se povsod skrbi za krščanski nauk, in da silijo gosposke kmete udeleževati se izpraševanja; kaznovati pa je ljudi, ki se tako uporno vedejo v cerkvi kakor kmetje v Grižah; sploh pa živi »slovenski kmet bolj po podedovani prazni veri nego po utemeljenih 'naukih krščansko-katoliške vere“, zato opravljaj župnik z navdušenjem svoj posel, da reši duše za nebesa. Mariborski okrožni glavar je menj gostobesedno poročal; glavna stvar se mu zdi, da nameščajo župniki in gosposke zmožne učitelje; na ta način se bode šolstvo krepkeje dvignilo nego s povišanjem učiteljske plače. Mož pa ne pove, kako upa privabiti „zmožnih“ učiteljev na limanico tiste beraške plače! Kar je izvedela vlada tem potem o šolstvu na južnem Štajerskem, je pa z dotičnimi nasveti vred ostalo le „schatz-bares Material" in je romalo „ad acta\ Poizvedbe niso koristile nič; boljših učiteljev niso namestili, niti zboljšali učiteljske plače, marveč so kmalu celd znižali plačo celjskemu učitelju in orglarju, ne da bi bilo to spametovalo celjskega zanikarnega učitelja. Par let potem so se bavili v vladnih krogih tudi s kranjskim šolstvom. L. 1739. je priobčil nemški publicist J. G. Gross v Augsburgu obširen načrt, kako bi se dal osnovati pouk za one dečke, ki ne nameravajo pohajati visokih šol, a vendar hočejo vstopiti v državno službo; nasvetoval je za te „seminarium politicum“, nekako akademijo z uprav monstrozno osnovo in namenjeno srednjemu stanu; mož je trdil, da je posebno tak zavod potreben, da pa je že dosti šol za „latinsko“ mladež, t. j. gimnazij, in tudi za priprosto mladež kmetsko in rokodelsko. Že ta izrek svedoči, da Gross ni poznaval šolstva drugih dežel, najmenj avstrijskih; to ga pa ni motilo mnogo; publicisti one dobe so umeli delati reklamo za svoje projekte. Tudi Gross je poslal svojo knjigo vsem vladam, seveda tudi avstrijski vladi. Marija Terezija je dala deželnim vladam (Reprasentation und Kammer) nalog, naj izrekd o tej knjigi, ki ima mnogo pametnih misli, svoje mnenje glede na vprašanje, kaj bi izmed nasvetov Grossovih prijalo domovini (1754). Tudi v Ljubljano je prišel isti ukaz. Dotična komisija je pa soglasno izjavila, da je Grossov načrt za Kranjsko neizvedljiv, sosebno zato, ker je na Kranjskem nemščina premalo razširjena; najprej bi se moral namestiti dober nemški učitelj, ki bi poučeval otroke pri prostih ljudi; kajti to je nujno potrebno. Vojak ne more uspevati, ako ne zna niti čitati niti pisati; pa tudi rokodelcu je to treba, sicer ne zna niti „svinč nika rabiti", toži pl, Raigersfeld, in pritrdili so mu vsi člani komisije. Svetovalec Hoffmann je poudarjal, da je za otroke neobhodno potrebno, da se že od šestega leta naprej uče krščanskega nauka, pisanja, čitanja i. t. d. To se pa najbolje doseže po narodni šoli1), a ta je na Kranjskem v jako žalostnem stanju. Ljubljanski magistrat stori še nekaj za šolo, a treba je narodnih šol tudi po kmetih. Krščanski nauk v cerkvi in poučevanje po roditeljih doma ne zadostuje, kajti otroci prihajajo redkokedaj v cerkev, mnogi stariši pa sami nič ne vedo o verskih resnicah „Gled6 na vedenje se pa na kmetih človek čestokrat komaj razlikuje od neumne živali." Sposobnih ljudi je dosti, nedostaje pa vzgoje: dijaki, prihajajoči v latinske šole, včasih komaj čitati in pisati znajo, rokodelcev je pa bore malo zmožnih pisanja. Temu se odpomore z narodno šolo. V Gradcu se je taka že ustanovila, za Kranjsko se je tudi že zaukazala2), a doslej se še nič ne čuje o nji. Nadzorstvo in vodstvo naj se izroči jezuitom; ti naj imenujejo za isto posebnega „praefectus scholarum christiano politicarum11. Poučevanje ljudi in pospeševanje časti božje je smoter jezuitskega reda, ki ima dosti ustanov za ta namen. Kjer pa ni jezuitov, se izrčči šola dušnim pastirjem, a pod nadzorstvom jezuitov. To pa velja samo o mestnih šolah. „Glede kmetov in vasi pa je šele rešiti vprašanje, je li v tej deželi koristno ah škodljivo, je li torej pametno, da bi se kmetsko stanovalstvo brez razločka tudi samo toliko poučevalo, da bi ljudje mogli čitati tiskano knjigo. Jaz bi to pitanje skoro zanikal zaradi zlorabe, katere se je bati osobito ob nekaterih mejah; pač pa naj zaukažejo cerkveni predstojniki dušnim pastirjem z vso strogostjo, naj na kmetih marljivo poučujejo v krščanskem nauku in boljši nravnosti: >) Seveda jo zove po tedanji navadi »nemško šolo". 2) Ukaz, ki ga tukaj imp, v mislih, mi ni znan; tudi Helfert ne pov6 nič o njem. to povelje bi sedaj duhovniki gotovo izvrševali. Osnujejo naj se pa tudi šole za deklice, vsaj v večjih mestih, in poučuje naj se tudi v ženskih ročnih delih. To pa velja tudi o Gorici in o Gradiščanskem, saj hoče cesarica že zdavna tam uvesti dobro nemščino in jednakomerno pisavo, ki bi bila v mnogih ozirih jako potrebna." O bistvu narodne šole ta mož nima pravega pojma; naziv „nemška šola“ slepi tudi njega, zato meni, da je priučenje nemščine glavni smoter „nemške šole“, in osobito za goriško plemstvo želi take šole, da ne bo treba pošiljati mladih gospodov v tujino. Dasi so pohvalili ljubljanski magistrat zaradi skrbi za šolo, je vendar mestni sindik pl. Radie še čutil potrebo pojasniti, kaj stori mesto za šolo. Tu izvemo, da je namestila srenja „nemškega“ učitelja, t. j. narodnega učitelja, v mestni bolnici; ta učitelj je tudi vešč godbi, ima prosto stanovanje, 25 gld. letne plače in po 34 kr. vsakega četrtletja od svojih dijakov, katerih je bilo 25. To je bila jedina „javna“, „na-rodna“ ali „nemška‘' šola v beli Ljubljani, in jedina ta šola je brojila 25 dijakov. Nadzoroval je ni bržčas nikdo, zato želi pl. Radie, da naj se podredi očetom jezuitom „zaradi boljšega reda"; saj so tudi 1750. 1. imenovali nekega jezuita nadzornikom vseh graških šol. Komisija pa ni bila tudi nič zadovoljna ž njo, ker je gotovo imela premalo uspeha. Ker pa ti gospodje niso imeli pravega pojma o bistvu in nalogi narodne šole, temveč so šolo le tem bolj ali menj čislali, čim bolj ali menj je izvežbala učence nenemške narodnosti v nemščini, stavili so do cesarice prošnjo, naj namesti v Ljubljani izkušenega „nemškega učitelja", t. j. učitelja nemščine; želeli so torej jezikovno šolo nemško, tako nekako, kakor imamo učitelje za italijanščino, francoščino i. t. d. Grossove nasvete so pa vrgli popolnoma v koš (16 sušca 1754). Ko je ljubljanska komisija oddala svoje mnenje o Grossovih nasvetih, pripravljala se je že grozna sedemletna vojska, ki je dolgo vrsto let ovirala temeljite notranje reforme; ta burja je bila vzrok, da se tudi marsikatera pred vojsko zaukazana stvar ni izvršila, n. pr. povelje cesaričino z dne 20. vel. travna 1754. 1., s katerim je Marija Terezija odobrila nasvete ljubljanske komisije ter zaukazala nameščenje spretnega „nemškega učitelja", ki poučuj mladino tudi v čitanju, pisanju in računanju; to pa naj bi bilo samo začasno, in čim prej se osnuj javna nemška šola, podrejena jezuitom; stroški bi se pokrivali s šolnino in doneski ljubljanske občine; cesarica se je nadejala,, da „se to izvrši brez ovir“. Do izvršitve je pa preteklo še celih sedemnajst let! Predloge zastran osnovanja nemške šole so zahtevali takrat tudi od goriškega deželnega glavarstva; pa ne vem, kako se je dotična stvar rešila; s posebno eneržijo se baje glavarstvo te zadeve ni lotilo, in kake ovire so bile tu in tam premagati, svedoči sledeči slučaj. Na Goriškem je umrl takrat neki Boštjan Liebenhaus; v svoji oporoki volil je nekaj denarja za ustanovitev beneficija v Batujah in za nameščenje stalnega učitelja tam, a dostavil je, da veljaj to volilo za Černico, ako bi se v Batujah delale ovire. Glavni dedič pa ni hotel spolniti volje pokojnikove, temveč je ponudil samo 600 gld. za popravo černiške cerkve, češ, da bi bila šola v Batujah odveč, ker je tam samo 40 hiš (Feuerstatten), v katerih stanujejo zgolj kmetje; ti rabijo svoje otroke za pastirje in bi jih nikdar ne pošiljali v šolo; srenja batujska se je tudi izjavila, da bi ji bila jedna maša na teden za rajnike sorodnike ljubša nego šola. Goriški nadškof je tudi rekel, da bi bila šola v Batujah odveč; nujnejše je staro, že popolnoma propadlo farno cerkev, stoječo na samoti, podreti in v vasi novo zidati. Dedič naj v ta namen da 800 gld., cerkvi pa naj se naloži dolžnost, da skrbi za učitelja in orgle, kadar bo imela dosti glavnice. Sicer pa je zadovolel nadškof tudi s 600 gld. Kranjska reprezentacija in komora mu je pritrdila, češ da bi „itak neznatno, samo slovenski (sclavonisch) govoreče stanovalstvo v Batujah in v Černiči ne imelo nobenega bistvenega dobička od šole“, pač pa bi se dala černiška župna cerkev zopet povzdigniti. Ker se je komisija za pobožne ustanove izjavila v istem smislu in ji tudi dvorna kancelija pritegnila, je cesarica 1757. 1. potrdila ponudbo dediča Liebenhausovega. Mislim pa, da bi se bila resolucija njena drugače glasila, ako bi bila takrat vlada že prišla do določnega načela glede ustanavljanja narodnih šol, saj za zalogo v tem slučaju ni bilo skrbeti. Denarni nedostatek je mogel veljati kot izgovor samo v obče, ako se je tu in tam zahtevalo narodnih šol, kakor n. pr. uprav na Goriškem 1. 1761. Takrat je poročalo goriško deželno glavarstvo o napredovanju »nemškega" šolstva (dne 1. avgusta 1761.1.) in poudarjalo, da je v Gorici samo jeden nemški učitelj, ki uči nemščino s pomočjo italijanščine; učencev se oglaša toliko, da ne more vzprejeti vseh, zato naj cesarica, ki „želi vpeljati nemščino v to deželo in jo izjednačiti (uniformarlo) ostalim dednim deželam11, dovoli plačo še za jednega „maestro ossive schulmeister“. Ker pa ni bilo novcev, je cesarica odbila ono zahtevo in odredila, da je namoščati nove učitelje samo tam, kjer zamrejo stari učitelji, pa da je izbirati samo take osebe, ki znajo poleg italijanščine tudi nemščino. To povelje se je ponovilo 1769. 1.: namestiti je več nemških učiteljev, da se mladež poleg čitanja in pisanja nauči tudi nemščine.1) Pa tudi ta ukaz je ostal in ostati moral na papirju, kajti bila je takrat še doba poizvedovanj in poskusov, ki so se pa skoraj vsi izjalovili; pravega zistema še ni bilo v vladni šolski politiki. Ko je 1761. 1. umrl ljubljanski stolni prošt, ki je bil za-jedno tudi „cesarski“ župnik radovljiški, zahtevala je vlada od kranjske reprezentacije in komore poročilo o šolstvu pri omenjeni župniji in na Kranjskem sploh, vlada je želela, da imej vsaka župnija svojo šolo. Poročilo deželne vlade (z dne 17. jun. 1761) našteva samo 16 ustanovljenih osnovnih šol (gemeine oder Trivialschulen) na Kranjskem, a še te so večinoma samo vegetovale, ker so bile brez trdne ustanove; krščanski nauk so poučevali duhovniki in roditelji, čitati, pisati in računiti pa se ne nauči mladež niti v nemškem niti v materinskem, slovenskem (krainerische) jeziku. Deželna vlada priznava nujnost narodnega, osnovnega šolstva; pouk spada med „prve in najodličnejše temelje prave sreče države; a za ta posel je treba dobro urejenih šol in spretnih učiteljev in zadostujoče zaloge z rednimi, gotovimi dohodki, a take zaloge Kranjska nima in je tudi ne more imeti, ker je dežela revna in so slabi časi. Iz tega pa sledi, da je očividno nemogoče ustanoviti v sleharni župniji šolo, saj niti kranjska mesta vsled svoje revščine ne bodo mogla ustanoviti in vzdržavati šol, ako se jim ne pošlje pomoč od drugod. “ Reprezentacija obeta konkretnih predlogov, in cesarica odloži dotlej svojo resolucijo. Kaj je nasvetovala kranjska vlada, ne morem povedati. Menim pa, da je vsa stvar še nekaj let spala; šele 1771. 1. je cesarica velela v Ljubljani namestiti »nemškega11 učitelja z dunajske normalke — a brez mezde iz državne bla-gajnice. Imenovali so za to mesto (dnč 29. apr. 1772) Matijo Strohmeyerja; za plačo so skrbeli stanovi „z ozirom na dobrodelni namen11 (150 gld.), mestna občina pa je imela skrbeti mu za stanovanje in oskrbeti šolske klopi; premožnejši učenci so mu plačevali za četrtletje po 1 gld.; siromašne otroke je poučeval brezplačno. Na Dunaju so potrdili imenovanje dne 4. jul. 1772. Strolnneyer je bil prvi ljubljanski učitelj iz „nove“ šole; kajti bil je gojenec dunajske normalke, prvega zavoda za izvežbanje učiteljev po saganski metodi. V Gorici so malo potem tudi namestili „nemškega“ učitelja, Mateja Lebana, in mu nakazali precejšnje dohodke. V Celovcu so bili do 1. 1768. trije „nemški“ učitelji; v tem letu se je tam vlada jela brigati za šolstvo; najprej si ‘) Poudarjati je, da je tudi tu šlo za „nemške učitelje11 — ne za „nemške šole11, kajti dotični ukaz (z dnč 18. novembra 1769. 1.) pravi, da so „nemški učitelji podloga učenju nemščine11. Ponovili so ukaz dnu 21. avgusta 1770. 1. je dala poročati o številu in stanju šol ter o plači učiteljev in je zahtevala nasvetov zastran ustanovitve novih šol; takoj se je dovolilo 300 gld. za nakup knjig in druge potrebščine, in to svoto so do 1. 1870. zvišali na 1200 gld. 1767. 1 so izdali instrukcijo za „nemške“ šole in jo priobčili tudi škofom, kajti nameravalo se je duhovnim pastirjem v prvi vrsti šolo izročiti, oziroma zaradi pičle zaloge za poučevanje porabiti cerkovnike, ki imajo itak stalne dohodke ali pa biro. Okrožni uradi in magistrati so poročali soglasno, kako potrebne in koristne bi bile šole, pa tudi to, da dohodki cerkovnikov s tistimi 300 gld. državnega prispevka vred ne bodo zadostovali. Koroški škofje so isto poročali, dostavljajoč, da rade volje svoji duhovščini nalože skrb za šolo, v kolikor bodo to du-hovska opravila dopuščala, in da tudi dovolijo cerkovnikom poučevanje — a samo pod tem pogojem, da si pridržč cerkvene oblasti pravico, najemati in odstavljati take učitelje, oziroma cerkovnike. Takrat so posvetne oblasti temu pogoju nasprotovale, a cesarica je dne 23. jan. 1867 odločila v smislu škofov. Dne 13. prosinca 1768. 1. je izšel nov dvorni dekret z bolj podrobnimi predpisi za narodno šolstvo, čegar smoter je bil pouk v „nemškem čitanju, pisanju in računanju", to je „temelj vede“. Zahtevalo se je, da se ustanove šole v vseh občinah, in da naj se prebivalcem naložijo prispevki k troškom. Poleg treh celovških učiteljev naj se namesti še četrti, ki bi imel nalog, učitelje izpraševati in jim dajati spričevalo usposobljenosti. Zakotne šole je zapreti. Mesta in trgi imajo večinoma že učitelje, ki zadostujejo potrebi; sicer pa naj poučujejo so-sebno duhovniki proti mali nagradi iz državne podpore (1200 goldinarjev), v prvi vrsti se to lahko zgodi v samostanih, kjer ni že iz prejšnje dobe šol; večje srenje naj skrbč tudi za učitelje, n. pr. Bistrica na Zili. Blatograd. Deželno glavarstvo je želelo, „da bi se ne dala duhovščini izključna oblast, odslavljati učitelje, nego da se ta pravica pridrži državni oblasti kot „publicum“, tembolj, ker spada poučevanje mladine in od tega odvisna vzgoja otrok v prvi vrsti med opravila političnih oblasti, ki imajo torej dolžnost, da izvedb, kakšne osebe se nameščajo kot učitelji"; a z globokim vzdihljajem dostavlja zajedno, daje cesarica z dekretoma z dnč 23. pros. 1767 in 5. sušca 1768 odločila to pitanje v smislu cerkvenih oblasti. Vse oblasti pa so soglasno izjavile, da naj se tam, kjer se ustanove šole, ne nameščajo taki cerkovniki, ki „ne znajo nemški čitati, pisati in računiti" ; podpirajo naj povsod grajščinske gosposke napore duhovnikov (policijska komisija dne 22. majn. 1770). Končno zahteva glavarstvo za četrtega učitelja v Celovcu 100 gld. letne plače, za katero naj popolnoma uboge otroke brezplačno poučuje, od drugih pa sme zahtevati šolnino. Dvorni kanceliji se je pa ta plača previsoka videla, češ, od 100 gld. „bi na kmetih živelo lahko več učiteljev" (dne 1. sept. 1770). V smislu dvorne kan-celije je Marija Terezija končno rešila to stvar. Malo tednov za tem pa je podpisala cesarica dne 28. septembra 1770 tisto tisoč- in tisočkrat citovano resolucijo, s katero je sicer hotela samo pojasniti odlok z dnš 31. jan. 1770 gledč popolne odvisnosti cerkovnikov in učiteljev od duhovnih predstojnikov „tako glede cerkvenih kakor drugih službenih poslov"; v istini pa je to razmerje čisto drugače določila: dočim je poprej šolstvo smatrala še za bolj cerkveno stvar in torej učitelje nekako za cerkvene organe, je vzprejela sedaj ono načelo, katero smo našli že v navedeni vlogi koroškega deželnega glavarstva, samo da so na Dunaju mesto besede „publicum“ uvedli v državnoupravno terminologijo izraz „politicum“. Podpisala je cesarica naredbo, v kateri beremo: »Moja volja je bila in je ta, da so cerkovniki in učitelji, ako opravljajo oba posla v isti osebi, kot cerkovniki jedino odvisni od duhovščine in so njej podrejeni; šolstvo pak je in ostane vedno državna stvar (politicum), torej ne sme duhovščina sama najemati in odsiavljati nobenega cerkovnika-učitelja; pač pa je cerkovnik samo od duhovščine, učitelj samo od posvetne oblasti zavisen tam, kjer sta posla učiteljski in cerkovniški ločena." S tem načelom seje mahoma podržavilo vesoljno šolstvo; država je prevzela skrb za narodno vzgojo, seveda po načelih prosvetljenega absolutizma. Takrat je bil pasovski škof in knez grof Firmian že predložil cesarici svoje nasvete, kako je pospešiti narodno šolstvo: „Koristi dobrih šol za državo in sveto vero mi ni treba nadrobno opisovati Vaše cesarosti najglobokejši modrosti; jaz sem sam uprav pred kratkim predpisal občni katekizem in ukazal svoji duhovščini z vso resnostjo, da se loti z vso marljivostjo poučevanja in šolstva; s tem sem storil, kar morem in moram storiti kot škof." Sedaj pa naj to delo pospeši cesarica s tem, da z jed-nakimi naredbami spravi v Avstriji šole v dober red. Opomini škofovi so padli na rodovitno zemljo: z vso eneržijo so se lotili dela; najprej je bila ustanovljena šolska komisija gornje-avstrijska, potlej dolenjeavstrijska; vpeljali so Fleury-jev katekizem po vseh kronovinah, šolski red gornjeavstrijski so priobčili dne 26 majnika 1770. I. notranjeavstrijskim kronovinam v posnemanje; 1771. 1. se je otvorila prva normalka na Dunaju pod ravnateljstvom Messnerjevim popolnoma po nazorih Fel-bigerjevih. Vlada je poizvedovala natanko zopet o stanju narodnega, „nemškega“ šolstva, o številu za šolo godnih in šolo pohajajočih otrok, o učiteljih, o denarnih sredstvih i. t. d. Se- veda je dobila jako žalostna izvestja. Na Štajerskem >) je bilo 1770. 1. za šolo godnih otrok 61876, a šolo je pohajalo samo 4620, torej niti 8 °/0 ne. Našteli so : v okrožju mariborskem učiteljev Til, olrok n šolo godnih 19831, a šolo pohajajočih 813 = l'2°/0 Do pičice točne te številke gotovo niso, saj je takrat statistika bila še v povojih; a v bistvu smemo v njih videti sliko tedanjega šolstva štajerskega; bile so jako slabe razmere, sosebno v mariborskem okraju; najugodnejše razmerje je poleg graškega mesta bilo konštatovati v celjskem okraju, kjer je vendar šesti del mladine dobiva,1 šolski pouk. Poučeval pa je poprek jeden učitelj v mariborskem okrožju po 15, v celjskem po 20, v graškem po 23, v bruškem po 24, v judenburškem po 26 učencev; najbolj polne so bile seveda graške učilnice, kjer je prišlo na jednega učitelja po 37 učencev; pomniti pa je, da ni umeti beseda „ učitelj" v pravem pomenu; všteli so tukaj vse poučujoče osobe, torej poleg „schulmeistrovu tudi cerkovnike, organiste in kantorje. Sedaj ko je vlada smatrala narodno vzgojo za odlično državnoupravno stvar, — dasi še dolgo ne jednakopravno vojaškim, finančnim in drugim rečem, o čemer nas uveri pogled v obširne zbornike ukazov iz dobe Marije Terezije — izdala je dne 11. aprila 1772.1. odlok, s katerim je pozvala notranjeavstrijski gubernij, naj se loti z vso odločnostjo zboljšanja šolstva v vseh naših deželah; najprej je ustanoviti norrnalko po vzgledu dunajske normalke, potem pa vzgojiti dobrih učiteljev in preskrbeti neobhodni „nervus“ vseh „rerum“, novce, zadostni šolski zaklad. Pa že koj tukaj državna uprava ni bila dosledna; podržavila je bila sicer šolstvo, prilastila si je vrhovno vodstvo — stroške za šolo pa je prepustila ali oprtala drugim činiteljem; le v najskrajnejšem slučaju je hotela kaj primekniti, pa še tega ne iz pravih državnih blagajn, nego (po razpustu jezuitske družbe) iz drugih virov, katere je država prav za prav samo upravljala. Računala je pa posebno na dospevke deželnih stanov; a zmotila se je, kajti štajerski stanovi so n. pr. naravnost rekli, da ne morejo dati ničesar, ker jih še žulijo dolgovi, katere so bili morali prevzeti osobito v 17. in 18. veku mesto dvora; niti tistih 1200 gld., katere je vlada zahtevala za šolo iz preostankov deželne blagajne, niso n j) n n „ celjskem „ graškem mestu Gradcu „ bruškem „ judenburškem 208 = 15 1 »/o 1477 = 5-8 »/o 337= 3B-7 »/o 713 =12-9 °/0 1012 = ll'5 °/0 ') Glej tudi Popotnik 1892 in 1893: Zgodovina nekaterih šol na slov. Štajerskem. hoteli privoliti, dasi jim je policijska komisija očitala, da plačujejo učitelja za jahanje, borjenje, plesanje, tuje jezike in druge plemenitaške vaje, „da pa od teh imajo korist samo nekatere osebe, in še te bi lahko izhajale brez onega pouka“, dočim je narodna šola vsem koristna in potrebna; stroški zanjo se lahko razdelč na vse stanovalstvo na stari podlagi (Pfundgeld, dne 28. grudna 1772). Cesarica pa ni hotela šiloma od stanov izterjati, kar niso marali dati dobre volje; resolucija njena se glasi „von den Standen nichts beigetragen werden, kan \voll aber was abgiingig durch ein oder andere eingehende Fundi von maskirten ballen der stadt oder aus dem Jesuiten Fond zu suppliren“. Računiti se je moralo torej na druge „vire“ ah „fundi“, n. pr. iz vstopnine pri maškeradah, iz doneskov bratovščin in duhovščine i. t. d., šele eventualni primanjkljaj naj doplača država. Maškerade so sicer tu in tam precej vrgle, n. pr. v Celovcu 1773. 1. 295 40 gld., a za prazno normalnošolsko zalogo je bilo to vse premalo; najvažnejši vir je postal jezuitski zaklad, ki ga je cesarica ustanovila dne 12. svečana 1774 iz imetja bivšega jezuitskega reda; sprva je moral še skrbeti za penzije razjezuitom, a penzije so se vedno manjšale, in v isti meri so rastla sredstva za šolstvo; žal, da ni bila uprava tega zaklada vedno in povsod kos svoji nalogi, in da so morale šolske oblasti stikati po vseh kotih, da bi nabavile tiste bore novce za najnujnejše potrebe. Tukaj ni, da bi nadrobno opisoval, kako so še dalje na Dunaju kovali načrte o šolstvu do 1. 1774.; stopili smo že v dobo izvrševanja najvišjih naredeb cesaričinih, in zasledovati nam je, kakšen odziv je Marija Terezija našla na Slovenskem. Začetki nove šole na Kranjskem. Cesarica je dn6 7. marca 1772. 1. naročila kranjskemu deželnemu glavarstvu, naj natanko poizveduje, kakšne dohodke imajo cerkovniki, in če je res, da so nekateri župniki ustanove za učitelje-cerkovnike porabili za druge namene. To naročilo pa se ni izvršilo takoj, niti se ni storilo nič, da bi se izvršil ukaz z dne 11. aprila 1772. 1., s katerim se je zapovedala ustanovitev normalke tudi v Ljubljani. Morali so z Dunaja vnovič krepko dregniti kranjsko deželno glavarstvo, da se je, četudi nekako nevoljno, vendarle lotilo prevažnega dela. Povod temu pak je dal Blaž Kumerdej (rodil se je dne 27. prosinca 1738. 1. na Bledu) takrat učitelj („correpetitor juris“ ga zove dež. glavarstvo) orijentalske akademije na Dunaju; profesor pravoslovja ni bil še, kakor ga imenuje Helfert1), ‘) Volksschule 389. nego stoprav „absolvirter Jurist" (ga imenuje glavarstvo). Gosposka sama mu je dala spričevalo, da je „ein filhiger und wohlgesitteter Mensch“. Na Dunaju se je tudi on navdušil za šolsko reformo, o kateri se je takrat toliko govorilo in pisalo. Na Dunaju je videl prve uspehe nove normalke, prvi sad nove šolske politike; primerjal je pa ž njimi predobro mu znane žalostne razmere na Kranjskem. Videl je, kako se giblje na šolskem polju med Nemci; bil je pa navdušen Slovan: zakaj bi naš narod zaostal? Nenaprošen je 1773. 1. predložil dunajski vladi »Domoljuben načrt, kako bi se dalo kranjsko stanovalstvo najuspešneje poučevati v pisanju in čitanju11. Žal, da se je Kumerdejeva vloga bržčas izgubila, kajti niti je ne pozna Helfert, niti je nisem mogel zaslediti pri dotičnih aktih. Glavne točke njegovega načrta moramo torej posneti iz presoj tistih mož, katerim ga je vlada dala v oceno. Kumerdej si je stavil najprej vprašanje, je li „pametnol koristno in možno, da bi se poučevalo kmetsko prebivalstvo vojvodine Kranjske v čitanju in pisanju, in sicer ne samo v deželnem jeziku, nego — če bi se to dalo doseči — tudi v nemščini11, in kako bi se osnoval ta pouk, četudi le polagoma. Kmetsko stanovalstvo na Kranjskem ima bivališče jako ugodno za trgovino in promet in je jako nadarjeno, a presiromašno in ne more niti davščin plačevati. Vzrok temu — pravi Kumerdej dalje — pa je nevednost; komaj sto ljudi na kmetih zna pisati in čitati. Vrh tega govore na kmetih jezik, „ki ga poznajo samo kmetje in kije „tako različen od drugih narečij, da narod ne more občevati s sorodnimi narodi Zato je treba učiti ljudi čitati in pisati v domačem jeziku, da priprosti človek lože in bolje spozna svoje državljanske in krščanske dolžnosti; zabite buče bi se razbistrile („die thume vernunft \viirde dadurch geschlifen und gewitzetUl), ljudje bi se naučili lepšega vedenja, bi vedeli zboljšati svoje dohodke, cesarske naredbe bi se natančneje izvrševale, „ker bi se narodu priobčevale v domačem jeziku", osobito „pa bi se smela gojiti ta nada tedaj, ako bi se dalo doseči: da bi se kmetje naučili poleg materinščine tudi nemščine in nekaterih najso-rodnejših narečij, n pr. hrvaščine, dal matinščine, češčine in poljščine11; občujoč z drugimi narodi bi postali sposobnejši za vojno službo, katere se sedaj bolj boje kakor smrti; marljiveje bi kmetovali in tržili in bi torej tudi davščine lože plačevali — ta, rekel bi „fiskalični“ smoter narodne prosvete je za dobo Marije Terezije in Jožefa II. tako karakterističen, da posebej opozarjam nanj. — Kumerdej razpravlja dalje ') Iz presoje Jebacinove. svoj načrt, kako bi se dalo osnovati narodno šolstvo. Vkljub temu, da se je šola proglasila za Bpoliticumu, tudi on ne ve za drugo sredstvo, nego da prevzemo povsod cerkovniki poučevanje, kajti Kumerdej je mislil, da imajo cerkovniki zadostne dohodke, od katerih vsaj tako dobro živ6 kakor bajtarji; v ta namen naj se vsi cerkovniki nauče čitati in pisati; kedor tega ne stori, se naj odstrani. Okrožni glavarji naj prevzemo nadzorovanje šol; zagovarjal je torej posvetno, popolnoma državno šolsko nadzorovanje, kajti od duhovnikov ne upa nič pospeševanja šole; očita jim cel(5, da tu in tam ljudi svare pred šolo, grozeč jim s peklenskim ognjem ako bodo pošiljali deco v šolo. Dobro pa ve Kumerdej, da brez sodelovanja duhovščine ne bode mogoče osnovati šole, zato zahteva: duhovnik vnemaj narod za šolo in poučuj cerkovnika. No, to so bili nazori, bolj ali menj prikladni javnemu mnenju o šolskih stvareh one dobe sploh; izviren pa je Kumerdej glede nasveta o jezikovni uredbi narodne šole na Kranj-slcem; ta zahteva, da vlada „spravi domači jezik v sklad s hrvaščino, dalmatinščino in drugimi sorodnimi jeziki V) naj priredi abecednik in da posloveniti dobrih knjig, oziroma pospešuje izdavanje dobrih izvirnih slovenskih knjig. Kaj si je mislil Kumerdej gledč izjednačenja slovenščine z drugimi slovanskimi jeziki, o tem nas poučuje njegova tiskana okrožnica, s katero je vabil naročnike na svojo že potrjeno slovansko slovnico leta 1793.,a) ki pa ni prišla na dan. Kumerdej ni bil mož teorije, tudi ni bil samo za učeno, a za dejansko rabo v vsakdanjem življenju nepraktično primerjalno slovnico slovanskih jezikov, kakor meni Kopitar;3) njegove jezikoslovne študije so imele namen, zgraditi na podlagi vzajemnih elementov pojedinih slovanskih narečij vseslovanski jezik, ki bi omogočil promet med neposrednimi sosedi, pa tudi med Jugo-in Severoslovani, ki bi torej omogočil Slovanom medsebojno občevanje brez tujega, neslovanskega jezika; hotel je pa tak vseslovanski jezik, ki bi ne rabil samo učenjakom, nego tudi kot pravcati občevalni jezik vezal mase narodove. Drzen načrt! Saj ni mislil samo na jezikovno zjedinjenje južnih Slovanov, nego vesoljnega Slovanstva. In ta gorostasna misel se ni rodila v glavi sina katerega velikih slovanskih narodov, nego skoro najmanjše betve one narodne skupine. Vse kaže, da je bil Kumerdej mož samostalnega mišljenja; saj tudi ni maral na slovenska tla kar brez preosnove presaditi „nemško“ šolo; dati ‘) „Dass die Behorde eine Ausgleichung der landes, kroatisch dalmatinischen und andern derley vervvandten Sprachen treffe, diese don Leuten schriftlich mittheile.11 a) Šafafik I, B7. :l) Grammatik XLVI. ji je hotel narodno lice po narodnem jeziku in narodni knjigi; smoter njegovi šoli je bila narodna omika, dočim je drugim razširjenje nemščine bil glavni namen narodne šole; tudi Kumerdej sicer želi, da se nauči slovenski otrok nemški, a znanje nemščine je njemu zgolj to, kar je zna,nje pisanja ali računanja, namreč koristno znanje, cenljiva spretnost. Smatrati ga moramo torej zavednim Slovencem, če tudi ne po današnjih nazorih; džl, smatrati ga moramo — panslavistom, in sreča zanj, da ni živel sto let pozneje. Kumerdejev predlog je bil tako dobro utemeljen, da ga vlada ni mogla vreči v koš kakor toliko drugih nasvetov te vrste. Marija Terezija izroči dne 7. sušca 1773. 1. Kumerdejeve predloge deželnemu glavarstvu kranjskemu, okrožnim glavarjem, opatu stiškemu, kostanjeviškemu in bistriškemu in novomeškemu nadduhovniku v presojo z nalogom, da naj stavijo vsi presojevalci tudi samostalne nasvete, kako povzdigniti šolstvo na Kranjskem. Izjave teh dostojanstvenikov in oblasti so tako značilne za dobo „ prosvetljenega absolutizma", da zaslužijo bolj podrobno navedene biti; ta mnenja nam podajajo pristne barve za sliko one dobe Notranjski okrožni glavar grof Brigido poroča, da je čital Kumerdejeve nasvete „z vneto pobožnostjo"1), ker Kumerdej „zares ljudomilo skrbi za svoje rojake, da dobe potem šole razbornejše pojme, da jim obogati duha z vedo, in da postanejo spretnejši gled<5 obrt-nosti; potlej bodo tudi lože uvidevali dolžnosti pravega državljana, bodo več koristili državi in v istini deležni one sreče, do katere je najmilostljivejša mati dežele otvorila toliko potov“. Podpirati ga v tem početju je dolžnost sleharnemu domoljubu. V konkretnih ozirih pa se ne strinja s Kumerdejem brez izjeme. O dohodkih cerkovnikov pravi, da niso tako obilni kakor Kumerdej misli, kajti cerkovnik ima samo slabo hišico z majhnim vrtcem, ki često komaj meri 4Dsežnje, bire 6—8 mernikov žita, samo oni, ki imajo najboljše dohodke, imajo 24 mernikov žita bire; tu in tam včasih dobe kaj povodom kake ženitve ali krsta, nikdar pa nimajo toliko kakor slab kočar in morajo torej iskati postranskega zaslužka Dokler se jim tako slaba godi, ne bo dobiti cerkovnikov veščih pisanja; še inenj pa je upati, da se bodo stari cerkovniki učili Citati in pisati in potem mogli poučevati mladež, tem menj. ker mladina sovraži pouk. Zato ne gre takoj povsod ustanoviti šol, temveč samo polagoma, sedaj tu, sedaj tam, kjer je baš mogoče. To naj se zgodi tako, da se poučevanje naloži duhovnikom, ki so brez dušnega pastirstva, in zgodnjikom (beneficiati simplices in ') „Mit entziickender Erbauung.“ manemissarii), ki imajo „k večjemu vsako nedeljo in praznik govoriti slabo sestavljeno propoved11, a uživajo tudi borne dohodke ; iz hvaležnosti naj poučujejo mladež; taisto se more zgoditi tudi v samostanih. Brigido našteva takoj celo vrsto krajev, v katerih je možno takoj otvoriti šole.1) V teh šolah naj bi se mladina učila Citati in pisati slovenski in nemški, računiti, krščanski nauk in vrh tega „še malo prirodno-moralo11, („ki je za spoznavanje prekoristne vede o dolžnostih človeške družbe nujno potrebna in na Kranjskem žalibog skoraj čisto neznana, dasi je bistveni pogoj prekoristne iz-omike podložnikov".) Končno smatra Brigido s Kumerdejem vred za potrebno izdajo slovenskega abecednika („Namenbuch-lein11), da se tem uspešneje razvije slovensko pismo,2) ki je oeld domačinom večinoma neznano.11 Država preskrbi tudi drobno knjižico o morali, oblasti naj nadzorujejo šolski red in skrbč za pravo pedagogiko; duhovščina priporočuj šolstvo z lece. Gorenjski okr. glavar baron France Apfaltern tudi hvali Kumerdeja, a misli, da bi se dale šole ustanoviti samo v župnijah, kjer imajo cerkovniki — učitelji boljše dohodke; za take župnije bi bilo mogoče pridobiti omikanih ljudi; on-dotni župniki naj nameščajo samo take cerkovnike in organiste, ki s preskušnjo dokažejo, da so zmožni poučevati mladino ; sicer pa pravi Apfaltern, da smatra marsikatere nasvete Kumerdejeve za neizvedne, a ne pove nič, katere ima v mislih. Tem gostobesednejši je dolenjski okr. glavar pl. Perau. S Kumerdejem vred pravi, da kmet na Kranjskem prav čisto nič ne ve o cesarskih ukazih in naredbah, in navzlic temu se jezi nad Kumerdejem, ki je bil trdil, da se cesarski ukazi ne objavljajo tako, kakor bi bilo treba, češ, da bi bilo treba jih tudi tiskati in razširjevati med narodom. Okr. glavar pa meni, da bi podložni kmet tudi tiskanih ukazov ne kupoval. „Če bi se pa kmet veronauka in kmetijstva iz poslovenjenih knjig kaj več naučil, to je pa drugo, še ne rešeno pitanje, in zdi se mi, da bi tem potem punctum religionis nič ne imelo koristi. Kedor ve, kako se poučuje nekaj let sem (v dolenjskem arhidijakonatu) mladina in tudi odrastli ljudje v verskih resnicah, mora naravnost reči, da se v tem oziru ni moglo več storiti;8) njega vselej g&ne, kadar vidi mladino pri prvem sv. ‘) Turjak. Studeno, Planina, Logatec, Vrhnika, Hrenovice, Senožeče, Trnovo, Knežak, Zagorje, Prem, Št. Peter, Slavina, Dolina, Devin, — v Istri Šempeter. a) ,Krainerische Schriftlehre11. s) „Dass man es nicht weit,er hat treiben konnen1*; v mislih ima novo urejeni krščanski nauk po Parhammerjcvem načrtu. obhajilu. »Morebiti bi ne bil Zgornji Štajer in Zgornji Korotan nikdar zapadel taki verski zmoti, če bi ne bilo tam toliko kmetov veščih čitanja in pisanja11; če je odtod segla kriva vera v druge okraje, so jo ondi lahko zatrli. Kmetijstva se kmet noče nikdar učiti iz knjig, temveč samo iz prakse in vzgleda. Za kupčijo bi tudi Kranjcem knjige nič ne koristile, saj že sedaj tržijo brez knjig celd na Francosko, v Nizozemsko i. t. d., tujega jezika se nauče v tuji deželi. Skratka: okr. glavar novomeški hoče dokazati, da je šola kranjskemu kmetu nepotrebna, da celd škodljiva. Razume se potem, da mu ne prijajo tudi podrobnosti Kumerdejevega načrta; osobito mu ne ugaja niti poučevanje po cerkovnikih po božji službi, niti priporočevanje šole z lece, niti izdavanje slovenskih knjig itd. „Ali namerava domoljub (Kumerdej) osnovati nemško ali slovensko šolo? Če želi nemški pouk, ni naravnost zavreči njegovega nasveta; ako pa želi slovensko šolo, mu pa kratko-malo povem, da bi se ne splačal trud, jemati toliko ozira na jezik, ki ne spada med poglavitne1) jezike. Morebiti je njemu češčina v mislih, a treba je razločevati med velikim, razšir-nim kraljestvom in majhnim vojvodstvom, kajti to vojvodstvo ima nekaj zveze samo z dalmatinščino in hrvaščino; s češčino in poljščino je morebiti kaj malega sorodnosti, a ne toliko, da bi iz nje izviralo kaj dobička za trgovstvo.11 — Za poučevanje niso sposobni kranjski cerkovniki zaradi neznanja pisanja in čitanja in zaradi pičlih dohodkov. »Cerkovnik je tukaj najbednejša stvar na zemlji,“ živeti mora o miloščini, zaslužiti si ne more nič, ker mora biti vedno pripravljen, da gre zvonit hudi uri; zavisen je popolnoma od omahljive srenje. Kumerdeju očita, da krivico dela duhovščini, trdeč, „da agituje z lece zoper šolo in celd ljudem preti z večnim pogubljenjem.11 To se ne da dokazati. Zahtevo Kumerdejevo, da naj župnik iz cerkovnika vzgoji učitelja, imenuje okr. glavar »pobožno željo", ki je nemogoča, kajti župnik ima obilo duhovskega posla; baš tako nemogoče je nadzorovanje šol po okr. glavarjih, izdavanje knjig, seveda slovenskih. »Če so nazori domoljubovi (Kumerdejevi) sploh uvaževanja vredni, naj se jedina ta točka izvrši: kmet se uči čitati in pisati nemški, a to ne gre s cerkovniki, temveč bi se morali namestiti učitelji (Schul-meisters).11 To naj bi se poskusilo najprej po mestih in potem tu in tam na kmetih, n. pr. v Krškem; imovitejši roditelji naj plačujejo malo šolnino. Komaj pa je to zapisal mož, ga že zopet »skrbi, da se ne zgreši morda glavni smoter, ako se v kmetu vzbudi preveč veselja do čitanja in pisanja: kakor hitro bo znal čitati in pisati, ne bo hotel več ostati pri plugu, ') Fundamentale (Sprachen). temveč bo tiščal še bolj v šole in ne bo več zadovolel s samim čitanjem in pisanjem; potlej bomo videli celo krdelo dijakov, dočim bo nedostajalo poljedelcev. Skušnja uči, da vstopijo dijaki v posvetni duhovski stan ali v samostan ali pa v pisarne. Ker pa že sedaj ne primanjkuje ljudi teh vrst, bojim se, da ne bi samostani provzročili preveč škode kmetijstvu, ki je vendar med temelji trgovine.11 Tako je pobijal dolenjski okr. glavar Kumerdejevo „domoljubno “ namero, v svoji goreči navdušenosti večkrat sam seboj v protislovju, kajti opasna se mu zdi slovenska narodna šola, ne pa nemška, baš kakor da bi slovenska knjiga utegnila med Slovence zasejati vnovič seme luteranstva, ne pa nemščina. Kedor čita njegovo modrovanje, ne čudi se več, ako se uveri o preskromnem uspehu šolske politike jožefinske dobe; s takimi organi je »prosvetljeni absolutizem11 zaman — mučil samega sebe in narode! Tudi novomeški arhidijakon Martin Jožef Jebacin nima upanja, da bi nasveti »dobrega Kumerdeja' kaj prida sadu obrodili; kajti s splošnega stališča se mu zdi, »da bi občno poučevanje kmetskega ljudstva v čitanju in pisanju ne .bilo pametno in res kaj prida koristno, še menj pa nujno, niti glede na državo, niti glede na vero." Zato so modri vladarji često prepovedali občevanje s tujimi narodi in učenje čitanja in pisanja, ker so se bali nravstvenega propadanja, kajti »če bi znal pri prosti človek čitati in pisati in govoriti tuji jezik in vesti se po tuje, bi se prevzemal, bi skušal bolje in lože živeti, bi ne hotel več na polju delati, bi postal lahkoživec in bi morebiti celo zapustil deželo.11 Zato so Rimljani, osvojivši si tuje dežele, požigali židovske in egiptske knjige, da jih ne pokvarijo. Pa tudi sv. pismo poroča, kako je prišlo malikovalstvo med Žide, ker so se v tujini seznanili s tujimi šegami, tako da je bila zaman vsa gorečnost prorokov; zato je prepovedal Bog zakone s tujimi ženskami in občevanje s tujci in neobre-zanci; modri Salomon sam je padel globoko vsled zveze s tujimi ženami. Zato so morali odgnati po povratku iz babilonske sužnosti tuje žene in njih otroke. Jebacin pa priznava, da »dandanes, v dobi prosvetljeni11 ni več tako nevarno za slovenske kmete, ako občujejo z ljudmi z Zgornje Štajerske in Zgornje Koroške, kajti kmet je trdno udan sveti veri; a čitati in pisati zna mnogo več ljudi, nego Kumerdej misli, pa ravno taki niso baš najboljši kristijani. Čitanje in pisanje se da primerjati jedi: i najboljših jedi ne more prebaviti slab želodec; šolski pouk bi le netil dobičkarijo in bi kvaril lepo vedenje. »A bodisi to kakor hoče; jedno se mi vidi čisto resnično in dognano: vsemogočni Bog je vse stvarjenje uredil po uteži, številu in meri; On vodi tudi neumne stvari modro po notranjem nagonu do končnega smotra. On pa je dal i človeku dosti moči, da, mora svojemu stanu in poklicu primerno umeti vse, kar mu je potrebno za časno in večno srečo, tudi če ne zna čitati in pisati, to je zgolj sredstvo, katero razbistri razsodnost — a s to dobrotljivi Bog kmete navadno obilneje obdaruje nego velike gospode in učenjake.“ Dokler veljajo prirodni zakoni, so bili ljudje nevešči pisanja in čitanja in so vendar gradili mesta; Jedino pravilo in merilo v verskih in državnih stvareh jim je bila notranja luč, ustno sporočilo narodovo, velika knjiga vesmir, ki jo umeje brati i učenjak i idijot.“ Sicer pa je kmet kakor neuki človek sploh bolj vnet za verske reči; nevedni samotarji se uprav zato tako srečne čutijo, ker „ne poznajo posvetnih ved in umetnosti, mnogokrat cel6 niti čitati in pisati ne znajo." Sv. Avguštin pravi: „Ecce quid est hoc, quod audisti. Surgunt indocti et caelum rapiunt, et nos cum doctrinis nostris sine corde, ecce, ubi volutamus? In čarne et sanguine." Dokler smo poznali samo sv. pismo in so vsi živeli v krščanski pri-prostosti, so bili vsi pobožni in sveti, knjige pa so pokvarile vero in nravnost, zato je bolje, da učenjaki ne poučujejo kmeta. Sv. Jeronim je sicer priporočal čitati sv. pismo, a takrat je bilo sv. pismo še nespačeno, evangelij je bil jedino vodilo versko in nravstveno, in verniki so živeli vsi v pobožni pri-proščini strogo po besedi božji. Kumerdej se moti, ako se nadeja, da bodo kmetje boljši kristijani in marljivejši poljedelci, ako bodo čitati in pisati znali; na Dolenjskem so ženske, „ki znajo čitati in pisati, navadno zgolj lenobnice in svetohlinke," ki lenobo pasejo, delo mrzijo, ošabno se vedejo in „najboljši čas porabiti hočejo za neka svetohlinstva, ki niso nič druzega nego izvir lenobe in farizejska hinavščina “ Kranjski in go-riški kmetje so v veri dobro poučeni, tudi če ne znajo čitati in pisati. Ako omika pospešuje poljedelstvo, napravite modrijane za kmete. Iz vseh teh premis izvaja Jebacin končni sklep: kmetu ni čitanje ni pisanje nič kaj koristno, še menj pa potrebno; sklicuje se na to, da kmetijska družba dovolj stori za kmetijstvo, in da se pogovori kmetov in grajščakov sučejo jedino okrog poljedelstva; kedar bo dosti sredstev in moči, bo se tudi izvrševalo, kar družba veli, potlej bodo že bolje obdelovali zemljo; a najprej mora država ustanoviti posebno zalogo za kmetijstvo: potem bo kmet mogel otresti se spon starodavnih predsodkov in metod. Tudi trgovcev se na Kranjskem ne manjka; na Gorenjskem je skoraj toliko trgovcev kakor posestnikov, ki niso tako „divji in neolikani", kakor jih slika Kumerdej, „temveč govore tuje jezike, n. pr. hrvaški, dalmatinski in nemški, znajo čitati in pisati; češčina in poljščina sta jim pa odveč, ker s Čehi in Poljaki premalo tržijo, iz-vzemši morebiti tiste, „ki z rožmarinom in lavorikami tržijo celo na Dunaju in Zgornjem Avstrijskem “ Saj pa tudi ni treba, da bi bili na Kranjskem sami trgovci, katere itak hudo tlačijo naklade in mitnine. Država naj preskrbi kmetu ceno sol, da mu ne bo treba jesti neslanih jedil. Cesarski ukazi se kmetom zadostno oznanjajo, na kmetih v deželnem jeziku z lece in po gosposkah, v mestih pa z bobnom; to je mnogo prikladnejše, nego če bi se morali vsi kmetje šele čitati naučiti. Revščina na Kranjskem ni posledica nevednosti: „Rev-ščina je marveč tako z verskega kakor z državnega stališča potrebno zlo, ali da se bolje izrazim, mojstersko delo Previdnosti “ (Prov. 22. V. 2,) „ kaj ti ustvaril je Gospod bogatina in siromaka, in sicer bogatina za to, da liki oblak rosi nebeško roso, ki jo je dobil, tudi na siromake, siromaka pa je ustvaril, da služi bogatinu in mu olajšuje tako časni kakor večni blagor." Revščina ni vselej posledica lenuštva, nego često jo pošlje Bog v pregloboki svoji modrosti. Na Kranjskem je revščini tudi vzrok nerodovitna zemlja, neugodno podnebje in razkosanost zemljišč. Tudi gledš vojne službe govori Kumerdej premalo premišljeno, kajti dosta imamo kranjskih vojakov, ki so se hrabro bojevali. Vojna služba je sedaj tudi ložja in prijetnejša, tako „da se vrne mnogo kmetskih sinov iz krvavih bitev zopet domov.“ Če se še za invalide bolje skrbi, bo „pa vojna služba še bolj mikala ljudi". Kakor za Ovida se tudi naš kmet ne loči rad od svojega doma. (Ovid. ex Pont. lib. I Eleg 4. ad Ruf) Jebacin smatra Kumerdejeve nasvete glede zveze cer-kovniške službe z učiteljskim poslom kot popolnoma „neiz-vršljive“ in „brezmiselne“ (ungereimt.), kajti malokateri cerkovnik zna čitati in pisati in ima kaj prida dohodkov, jeden učitelj bi ne zadostoval za več vasi, kmetom nedostaje veselja za uk že zato, ker so trudni. „Ako bi pa tudi mogoče bilo sčasoma čitanja in pisanja in nemščine zmožne cerkovnike dobiti, ali bo pa kmet na Kranjskem, kjer ni skoro najti nemškega človeka, tudi razumel vsebino onega, kar se je naučil zgolj čitati ?“ Morali bi v kranjskih vaseh ustanoviti pravcate nemške naselbine. „Če se pa nauče čitati in pisati samo v domačem jeziku, bo pa to kaj malo koristilo, saj „domoljub“ sam priznava, da se njegovi rojaki uprav zato ne morejo udeleževati koristnega prometa z drugimi narodi, ker govore jezik, ki je jedino le njih lastnina", potem bi zopet ne mogli občevati izven kranjskih mej. Kumerdej očita duhovščini, da s peklom straši ljudi, če bodo hodili v šolo. Jebacin pa je uverjen, da Kumerdej nikjer ni slišal take propovedi, „ako pa duhovnik ne priporoča pri-prostemu narodu šolanja kar brez izjeme, ima pa za to pametne vzroke11, katere je Jebacin obširno omenil. Pametno pa se mu zdi Slovencem dati gospodarskih knjig, poslovenjenih iz laščine in francoščine v roko, in za ta posel bi bil „ domoljub (Kumerdej) najsposobnejši, ker baje zna čitati in pisati in je vešč v gospodarstvu in inozemskih jezikih" — a to piše Jebacin samo ironično ! „Mnogo več pa se doseže, ako se kmetom razlagajo verske resnice, in sicer naravnost po duhovnikih v cerkvi, v spovednici in o veliki noči, kakor doslej; grajščinski uradniki in grajščaki pa naj jim predavajo o gospodarstvu, sosebno o kmetijstvu, potem o državnem redu (Polizeiwesen) in naj jim tolmačijo cesarske patente in ukaze." Ta šola bi bila „cenejša". Dalje pa Jebacin svojo trditev malo omejuje, češ, da ni ravno tak hud nasprotnik nasvetovani šoli za kmetsko ljudstvo »Zakaj bi se neki bali tudi kmeta poučiti temeljito o verskih resnicah? Zakaj naj bi peščica pravovernih kristijanov pri-prostemu narodu zakrivala skrivnosti naše svete vere liki nekdaj neverni Egipčani in drugi narodi?11 To so storili stari modrijani, „a proč s to staro modrostjo, ki je zgolj pokrita ošabnost, s katero so se hoteli razlikovati od priproste sodrge in prikrivati narodu ostudnost svoje vere, katera jim je bila le predobro znana. Krščanstva se ni treba bati luči. Zakaj bi kmetu skrivali to, kar mu omogoči Boga bolje spoznavati ? Je-li morda Bogu slepa pobožnost bolj všeč nego pobožnost v duhu in resnici ? . . . Kedo hoče trditi, da je Bogu, ki je luč vse luči, iz katere zajemamo vsi razsvetljenje, prijetno, da ima o Njem ta človek več pojma nego oni? Jaz menim, da Bog zahteva temveč, da vidi najmanjši pritlikovec, najbolj zabiti kmet v najnižjem dolu zvezde baš tako dobro, kakor najučenejši mož na najvišji gori.“ Čitanje, pisanje in veda ne pokvarijo nravnosti, temveč napačna uporaba tega, kar se je naučil človek. Sedaj stoprav nam pove Jebacin svoje nazore, kako bi se uredil nekak šolski pouk. Večina župnij ima organiste ali učitelje, ti naj začetkoma izber<5 v večjih župnijah po 12, v manjših pa po 6 nadarjenih kmetskih fantov, 9 do 15 ali kaj več let starih, iz različnih vasi in sosebno iz takih hiš, kjer imajo obilo otrok, ki niso vsi potrebni za domače delo, te naj poučujejo. V večjih župnijah poučuj kapelan ob nedeljah in praznikih. Nekateri dečki bi potem zopet dalje kmetovali, drugi bi vstopili v mestne šole. Kapelani si lahko najamejo dečke za postrežbo in jih poučujejo. A vse to naj se izvede brez sile in brez hrupa Če bi se izšolalo vsako leto v vsaki župniji samo 6 dečkov, bi na Dolenjskem čez 10 let že 3600 oseb znalo čitati in pisati, te osebe bi potem druge poučevale. Nadzorovali naj bi te šole duhovniki Spodbujali naj bi tudi mojstri svoje vajence, n. pr. s tem, „da bi koncem leta najpridnejšim in najbolje poučenim kupili in podarili poseben trak za klobuk.Ul) O izjavah opatov iz Stične, Bistre in Kostanjevice ne vem druzega nego to, da so smatrali samo to za mogoče, da bi učitelji sosebno po zimi poučevali mladino, dočim se s cerkovniki šolstvo ne da osnovati. Nadejam se, da mi blagohotni čitatelj ne zameri, da sem o izjavah nekaterih gospodov tako obširno poročal; nepotrebno se mi celd vidi dodajati tem izjavam obširen komentar. Navedel sem jih pa zato tako obširno, ker nam slikajo jasneje nego debele razprave duha odličnih krogov dobe, v kateri se je porodilo narodno šolstvo. Tu slišimo može, na katerih sodelovanje ni računil samo preiskreni Kumerdej, nego cesarica sama — a baš ti krogi se narodne šole ali načeloma branijo ali pa vsaj menijo, da so nasveti „domoljuba“ neizvedljive utopije In na tem stališču nahajamo tudi deželno glavarstvo kranjsko, kije, zaslišavši navedene razloge duhovskih in posvetnih oblastnikov, naravnost izjavilo, da so nasveti Blaža Kumerdeja večinoma neizvedljivi, zajedno pa je priznalo vsaj to, da bi bilo „koristno“, če bi kmet znal čitati in pisati, in da temu ne more oporekati nikedo, kedor ljubi svoje bližnje brez ozira na stan, in kedor gori za blagor dežele in Je temeljito podkovan v veri, ne da bi hlinil pobožnost." Najsilnejši oviri sta pa razlika v nazorih in denarni nedostatek. Kar potem deželno glavarstvo nasvetuje pozitivnega, je dosti skromno: okrožni uradi in duhovniki naj priporočajo narodu čitanje in pisanje, nameščajo naj se samo cerkovniki, ki znajo čitati in pisati, zajedno se naj cerkovnik zaveže, da bo učil mladino pod nadzorstvom gosposke in duhovščine. Kapelani naj po zimi in ob nedeljah in praznikih poučujejo pod nadzorstvom nadduhovnikov, naj marljivejši m šolarjem naj se da kako darilo, najpridnejšim učiteljem nagrada. Za ta namen bi bilo treba 300 gld. na leto iz dobička maškarade; dognati je, če res duhovniki obresti ustanov za cerkovnike in organiste porabijo v druge namene; pri oddaji izpraznjenih župnij naj se daje prednost duhovnikom, ki poučujejo mladino. „Ker bi pa ustanovitev tako koristnega šolstva na kmetih nekako ovirati utegnil strah, da bi se ne ‘) Iz predolgega „mnenja“ Jebacinovega navajam tu samo nekaj stavkov, prav kratko je pa navajata Dimita IV. 1G8. in Helfert67. 171. zanesle med kmetsko stanovalsfcvo razne krivoverske knjige", obeta deželno glavarstvo, da bo „v zvezi z duhovskimi in posvetnimi gosposkami čuvalo, da se ubrani dežela tega zla u Kumerdej torej tudi od te strani ni smel nadejati se izdatne podpore. A o nasvetih kranjskega deželnega glavarstva je imela izreči sodbo še najvišja instanca dunajska: dvorna kancelija, katere poročevalec za šolstvo je bil dvorni svetnik Greiner, jeden izmed tistih mož, ki so za Marije Terezije vodili notranjo politiko po tiru „prosvete". Seveda se ni smel Kumerdej" nadejati pri tem možu in pri dvorni kanceliji brezpogojne odobrave vseh svojih načrtov: ozirov na narodne posebnosti ni smel iskati pri državnikih, ki so sicer obožavali koristnost vseh reform svojih, zajedno pa tudi protivili se vsakemu predlogu, ki se ni dal nabiti na toliko priležno kopito, katero se zove „jednoličnost“. V tem nasprotju tiči načelni konflikt med »državniško modrostjo" in zdravo pedagogiko, ki še dandanes ni rešen. Dvorna kancelija je dne 5. junija 1773. o nasvetih dež. glavarstva izrekla jako rezko sodbo (poleg poročila dv. svetnika Greinerja). „Zavzeti se moramo, da je moral —• stoprav Kumerdej, ki zaradi tega zasluži naj višjo milost, deželno vlado, okrožne urade, gosposke in duhovščino opozoriti, da je treba ustanoviti nekaterih šol za skrajno nujno poučevanje kmetske mladeži Še čudnejše je pa, da se nahaja še sedaj v tej prosvetljeni debi, pod slavnim žezlom Vaše cesarosti še cela, ne preveč oddaljena vojvodina, kjer so se šele letos spomnili, da je treba tiskati abecednik. In končno se ne moremo načuditi, da niso cerkveni dostojanstveniki, kateri so bili o (Kumer-dejevih) nasvetih zaslišani, nič kaj vneti zanje; imenoma dekan in nadduhovnik, dasi je naposled primoran, priznati nujnost in korist nameravanih šol, se vendar trudi v dolgi pridigi iz sv. pisma in starorimske zgodovine dokazati, kako nepotrebno, da opasno za državo in vero bi utegnilo biti, ako bi se kmetskemu stanu dala prilika, da se nauči čitati in pisati; iz tega bi se dalo nekako sklepati, da ni Kumerdej trdil povse brez razloga, da so propovedniki strašeč s peklom odvračevali kmete od pouka, dasi vsi prelatje oporekajo tej trditvi." Pouk mora biti, a če je slab, je bolje, da ga ni; od slabo izvež-banih organistov se ni nadejati posebnega uspeha, „niti od marsikaterih duhovnikov." Dvorna kancelija stavi potem te-le konkretne predloge: Osnuj se najprej tudi za Kranjsko posebna šolska komisija, ki naj določi potrebno zalogo; državna blagajna, t. j. jezuitski zaklad prispevaj 1000 —1500 gld. za ljubljansko normalko, Kumerdej se imenuj ravnateljem; da bode imel kaj več dohodkov, se mu odkaži kak posel pri deželni vladi, „brez nadzorstva tega za novo šolstvo vnetega moža se ni nadejati uspešnega delovanja pri tej napravi, kateri se bode spočetka boriti z mnogimi ovirami." V svojem lapidarnem slogu je odločila cesarica takole: „Placet 1000 gld., weillen er hier ist, solle er die normal schulle frequentiren.“ Dvorna kancelija je dobro umela svojo vladarico in je razvozlala njeno resolucijo z dne 12. junija 1773. tako-le: V Ljubljani se naj sestavi šolska komisija in osnuje normalka; za „to jako važno napravo" se dovoljuje za prvo leto 1000 ali tudi 1500 gld. državne podpore, Kumerdej se imenuje ravnateljem „zaradi razbornosti in iskrenosti, ki jo je osvedočil v tej prevažni stvari," najprej pa naj pohaja dunajsko normalko, da se normalke urede na jednotni podlagi; šolska komisija mu pomagaj v vseh stvareh in skrbi za nameščenje učiteljev; poizveduje naj se in takoj poroča, če je kje kateri župnik si prilastil dohodke cerkovnikove. Glede osnove ljubljanske normalke se kranjska šolska komisija obrni do dunajske komisije in si od nje izprosi učne načrte, knjige i. t. d. Kranjsko dež. glavarstvo se je lotilo novega posla. Nasvetovalo je člane šolske komisije in velelo komisiji za ustanove, naj poizveduje, če so res kje župniki v svoj prid porabili ustanove za cerkovnike, orglarje in učitelje in če res za taka mesta imenujejo samo one prosilce, ki se zavežejo, da hočejo zadovoleti z jako pičlo plačo (dne 26. jun. 1773). Dvorna kancelija pa se zopet ni povsem strinjala z dež. glavarstvom; možem Greinerjevega duha se je zdelo, da ni prav, ako dež glavar škofa goriškega in ljubljanskega prosi, naj mu nasvetujeta potrebne duhovne člane za šolsko komisijo; oče prefekt jezuitov ne sme sedeti v komisiji, kajti tej se izroče narodne, ne pa latinske šole; nazadnje zahtevajo še poročilo o plači Kumerdejevi in o postranskem zaslužku, ki bi se mu mogel preskrbeti. Cesarica je potrdila nasvete-dvorne kancelije in izrekla, da naj bode število članov komisije pičlo, kakor je tudi na Dunaju, da ne sme biti oče prefekt član komisije, in da naj duhovne člane imenuje kar dež. glavarstvo samo; naposled želi še izvedeti, kdo je Kumerdej in če ima potrebno znanje za vodstvo normalke. Dvorna kancelija je potem zabičila dež glavarstvu kranjskemu, kar je cesarica zaukazala; tudi tu je pristavil Greiner gled(5 duhovnih članov šolske komisije, da naj jih dež. glavarstvo kar samo izbere, ni treba posvetovati se z ordinarijati, češ, „da imajo glas samo glede na poučevanje mladeži v verozakonu, dočimje ta posel (t j. šola) sicer zgolj posvetna reč." Prefekt juzuitskega samostana pa ne sme biti član, niti kateri drugi redovnik; kar se pa tiče obeh po- svetnih duhovnikov, naj se dež. glavarstvo nikar preveč ne omejuje na predloge ordinarijatov, nego izbere „najsposobnejše. “ Imenovanje Kumerdejevo utemeljuje napram cesarici Greiner z ozirom na njegovo spretnost in iskrenost, dostavljajoč, da je na Kranjskem treba takega moža, ki z odločno roko odpravi mnogovrstne ovire, ki se bodo stavile šolski uredbi; ako bi dvorna kancelija ne bila uverjena, da bode Kumerdej temu poslu popolnoma kos, bi ga ne bila nasvetovala cesarici. Stoprav meseca oktobra so imenovali Kumerdeja ravnateljem novi ljubljanski normalki s 500 gld. letne plače in z obljubo, da mu preskrbe čim preje bo mogoče „postranski zaslužek/ (dekret z dne 15. oktobra 1773. 1.). Mezda ravnateljeva je bila res pičla, a ne pičlejša nego ravnateljev drugih normalk; zato moramo slutiti, daje imel Kumerdej na Dunaju jako dobro plačano službo in da se je morebiti malo obotavljal zapustiti jo in zamenjati z ravnateljskim mestom normalke; morebiti se je obotavljal tudi zato, ker se je bil kot pravo-slovec posvetil vse drugačemu poklicu: pouku odrasle mladine, ne pa učencev osnovne šole; pozneje so mu očitali, da smatra svoje novo mesto za nekako ponižanje. Zato so mu obetali — ne doklade — nego postranski zaslužek. Najprej pa se je moral Kumerdej seznaniti sam z normalno metodo; pohajal je dunajsko normalko, potem pa je odpotoval v domovino in se v Ljubljani zglasil pri deželnem glavarstvu. Izvršitev cesarskih ukazov se je pa zavlekla, kajti bilo je dokaj ovir: najprej ta, da ni bilo novcev. Državna podpora je bila pičla, zasledovanje dohodkov cerkovniških pa bi ne bilo nič prida spravilo na dan, če bi se bilo vršilo tudi malo odločneje; o teh dohodkih so imeli poročati ordinarijati in okrožni glavarji v treh mesecih — a nikjer ni bilo pravega navdušenja za novo šolo, in ukazi so torej ostali na papirju. Nakazali so plačo Kumerdeju iz tiste državne podpore; potem pa se je začelo dolgotrajno posvetovanje o osnovi ljubljanske normalke. Posvetovali so se pri dež. glavarstvu. Poročevalec pl. Raigersfeld je menil, da naj se otvorijo takoj vsi štirje razredi; poleg ravnatelja Kumerdeja in učitelja Strohmeyerja naj bi se namestil še jeden veroučitelj in jeden posveten* učitelj; ravnatelj Kumerdej poučuj torej tudi v jednem razredu. Od učiteljev se zahtevaj, ,,da so zmožni poleg deželnega jezika tudi nekaj italijanščine, ki je materinščina v nekaterih krajih na Notranjskem."1) Učitelji naj dobivajo po 350 gld. letne plače. Vsa potrebščina za'mezde bi znašala torej 1550 gld., a treba je tudi denarja za knjige. Že 1761. 1. se je poudarjalo, >) Takrat jo spadal lep kos Primorskega h kranjski deželi. da ni mogoče ustanoviti zadostne zaloge za šole, in to bo tudi sedaj težko šlo. Kar je drugod (na Dunaju in Linču) namenjeno šolam, to pripada na Kranjskem večjidel drugim zavodom. Bratovščine in samostani nimajo nič odveč; torej naj odkaže država iz jezuitskega zaklada 1500 gld. kot vsakoletni prispevek, ne samo za prvo leto; poleg tega naj se stekajo v šolsko blagajno pristojbine od zapuščin, šolnina imovitejših roditeljev, vstopnina pri maškeradi (ki je že minulo leto znašala 100 gld.); morebiti podari tudi škotje, prelatje in kateri dobrotnik kaj prostovoljno. Tudi druge podrobnejše nasvete je stavil Raigersfeld deželnemu glavarstvu, poudarjajoč, da se oživi kranjsko šolstvo, ako duhovniki z lece ljudem priporočajo šolo, nameščajo cerkovnike, ki znajo čitati in pisati, in če zgodnjiki ali zakristani (Friihmessner) dobe od ordinarijatov nalog, da poučujejo; če se učiteljem na kmetih dovoli za letna darila po 50 gld. in ista svota za premije1) šolarjem, bi to stalo za vso deželo 300 gld. —; za šolsko zalogo naj se porabijo cerkovniške ustanove; posebno marljivim duhovnikom se davaj prednost pri nameščenju na župnije; nihče naj se ne namesti orglarjem, če nima spričevala, da je pohajal normalko. Ž njim se pa ni strinjal Kumerdej v vseh točkah. Svaril je duhovščini nalagati dolžnost poučevanja, kajti „to je silno breme, ki bi vzbudilo v duhovščini mržnjo proti šoli,“ prepusti se n;ij ji samo „veronauk kot posel duhovskega poklica11 in pa „da naj nadzoruje učitelje, da store svojo dolžnost." Polu-letni šolski pouk bi ne bil nič vreden; premije naj se ne dele; „bolje je proglasiti učitelje cesarskimi uradniki in oprostiti jih vojaščine," dijakom pa „naj se vcepi uverjenje, da bodo baš oni imeli največ koristi od šole"; pospeševalo pa bi se šolstvo, če se marljivi duhovniki za zasluge za šolo imenujejo za boljše službe Posebno važno je, da je uvidel Kumerdej, da ne sme biti ljubljanska normalka, vzgojevališče bodočih učiteljev, slepa kopija dunajske normalke, nego da je jemati ozir na domače potrebe; zato zahteva posebnega učitelja za nemščino, in če mogoče, tudi za laščino, kajti „po-hajaje ljubljanske šole sem našel, da znajo dečki na pamet vse tabele, da pa jih skoraj nič ne razumejo; od pouka nimajo torej nobene koristi, zato se morajo najprej dobro naučiti nemščine, drugače ne dosežemo one koristi kakor na Dunaju." Morebiti bi bil Kumerdej nasvetoval — slovensko normalko, če bi bil mislil, da bi bila možna že takrat; kot domoljub in šolnik pa si je bil svest ogromnih ovir ljubljanski normalki, ako se ne jemlje vsaj nekaj ozira na nenemško kro ') „Kleine geringkostige Aufbutzpramien". novino Kranjsko. Zato poudarja nasproti drugim gospodom, da se ne sme pozabiti, da je Nižeavstrijsko nemška dežela, da imajo torej tam nemški jezik in nemške knjige. „Kako pa je v tem oziru na Kranjskem? Kje najdeš slovensko sv. pismo, ki je vendar zahteva naj višja naredba za normalko? Kje najdeš tabele, ki bi jih mogla rabiti s pridom naša mladina? Kje imamo mladino, ki bi govorila nemški? Vse to mora šele ravnatelj normalke deloma posloveniti, deloma sam spisati, deloma prenarediti.11 Drugi gospodje so trdili, da bo za skromno Kranjsko zadostovala niže organizovana normalka na kateri delaj ravnatelj tudi kot učitelj; Kumerdej temu odločno ugovarja: Kranjska ni nikakor „zgolj kronovina druge vrste,” niti glede velikosti in stanovalstva, niti „glede poslov, ki tu čakajo ravnatelja J Otrok ne bo gotovo menj nego na Niže-avstrijskem (?), ravnatelj pa ne bo mogel zajedno poučevati, kajti on mora „spisati nemško slovnico prikladno tukajšnji mladini in spisati ali vsaj posloveniti posnetek svetopisemske in domače zgodovinepoleg tega bode moral namestovati obolele učitelje, bo moral nadzorovati jih. Gled6 Notranjskega1) naj se ukaže okr. glavarju, da pošlje jednega ali dva učitelja, vešča slovenščine in italijanščine, da se naučita normalne metode. Raigersfeld je pa kot poročevalec dež. glavarstva vprašal Kumerdeja, kje se dobi denar za nemškega in italijanskega učitelja? Po njegovem mnenju bi se prišlo jezikovnim oviram lahko v okom, ako se v normalko vzprejmejo samo tisti učenci, ki že znajo nemški, potlej bi bila posebna učitelja za nemški in laški jezik odveč; v nemščini pa bi dijaki še bolj napredovali, ako se vsi učitelji smatrajo za učitelje nemščine. Slovenske knjige, katere hoče izdati Kumerdej, se mu zde odveč, ker bi bila normalka nemška šola in se za sedaj še ne gre za narodne šole; prezgodaj bi še bilo pošiljati notranjske učitelje v Ljubljano, ker se še ne ustanove tako kmalu narodne šole po kmetih. Tudi deželno glavarstvo samo je uverjeno (dne 6. grudna 1773. 1.) da mora učenec razumeti učitelja, če ne, mora pouk biti brezuspešen; ker pa ni denarja, naj se ne namesti mnogo učiteljev, nego osnuj se majhen zavod samo za tiste dečke, ki so se že doma naučili nemški; nekaj takih je vendar v Ljubljani in po kmetih; potem ne bo treba posebnega učitelja za nemščino niti za laščino. Nikakor pa ne more Kumerdej mnogo poučevati, ako hoče dovršiti knjige slovenske in nadzorovati narodne šole; zato bo treba še četrtega učitelja. Protivi se pa deželno glavarstvo drugim nasvetom Ku- ‘) T. j. tedanjih avstrijskih dolov Istre. raerdejevim. Nepotrebne se mu zde slovenske tabele in slovensko sv. pismo, kajti na normalki ne bo slovenščina učni jezik, o šolah na kmetih pa sedaj še ni govora; na te bode šele takrat misliti, ko se zadosti učiteljev izvežba na normalki; dotlej pa preteče še precej let; ker ne bode na normalki učiteljev dosti zmožnih slovenščine, tudi ne bodo mogli pripravnikov vežbati v slovenščini, zato bi tudi bilo odveč stikati po pripravnikih z Notranjskega, ki bi pač slovenski in italijanski znali, ne pa nemški. Ti gospodje se torej niso mogli prav nič osvoboditi vpliva svojega vzorca, dunajske normalke; za domače razmere in za nujnost, urediti šolo tem razmeram prikladno, niso imeli pojma niti toliko kakor Kumerdej. Složni so bili samo gledč dohodkov normalnošolskemu zakladu: cesarska mesta in grajščine naj plačujejo nekaj, premožnejši roditelji naj plačujejo malo šolnino; ta šolnina se pusti učiteljem, da se jim zboljša skromna plača, ki bi znašala samo 200 —300 gld. V šolsko komisijo pa je poklical deželni glavar dež. svetnika grofa Gallenberga, pl. Raigersfelda, duhovnika Pogačnika in Cokla, ravnatelja Kumerdeja in aktuarja Htib-nerja. Predsedoval je grof Gallenberg, poročevalec pa je bil pl. Raigersfeld.1) Samostalnosti ta komisija ni imela nobene, nego je bila popolnoma zavisna od deželnega glavarstva; izvrševati ni smela svojih ukrepov sama, temveč po dež. glavarstvu. Dvorna kancelija pa dne 26. svečana 1774 načeloma ni odobrila nasvetovane šolnine, da bi se ne vzbudila še večja mržnja zoper šolo: Kumerdeju je pa ugodila glede njegove zahteve, da mora biti prost poučevanja, ker bo moral mnogo potovatj po deželi zaradi osnovanja narodnih šol po kmetih. Vzprejeti se smejo v normalko samo dijaki, ki že dosti nemški umejo. Deželnemu glavarstvu pa se da za-jedno ukor, ker ni izvršil točneje ukaza zastran preiskavanja ustanov za cerkovnike; opravičiti se mora, zakaj je dotični ukaz z dne 12. junija 1773 stoprav sedaj razposlalo ordina-rijatoma, v bodoče se mu nalaga točnejša pokorščina. Sedaj šele je bila skorja prebita, in dne 20. aprila 1774. 1. so se zbrali člani komisije za normalko k prvi seji; tu je predsednik poročal o dosedanjih korakih glede normalke in o najvišjih odlokih Za kateheta se je ponujal neki Clementini, ki pa ni pohajal dunajske normalke — to pa je Kumerdej smatral pogojem za nameščenje na ljubljanski normalki; priporočal je Kumerdej nekega drugega duhovnika, Lenarta Pe- 0 Helfert. Volksschule 392. nič ne omenja Raigersfelda; isto tako ga prezira Dimitz IV. 169. Duhovnika Čoki in Pogačnik sta bila v istini člana komisije, dasi o tem dvomi Helfert; a zapisnik seje dne 20. aprila 1774 navaja tudi imeni teh duhovnikov med navzočimi. termanna, poudarjajoč, da „je za ta posel potrebna kaka oseba, ki zna slovenski,“ in da namerava Petermann iti na Dunaj, da se na ondotni normalki priuči novi metodi. Ustanovitev kmetskih šol je še odložiti zaradi pomanjkanja učiteljev in novcev, pač pa se pozovejo župniki, da v smislu tridentinskega cerkvenega zbora poučujejo mladino sami ali po cerkovnikih. Dvorna ka,ncelija je dovolila Petermannu, da pohaja dunajsko normalko, a ob lastnih stroških, potem naj se „zaradi znanja deželnega jezika pred vsemi jemlje nanj ozir pri imenovanju kateheta.K Pri novi šolski komisiji kranjski (dne 18. jun. 1774.) pa uradovanje le ni hotelo priti v pravi tir: birokratizem je zasledil sedaj tu sedaj tam kake ovire. Začetkom 1775. je nastalo vprašanje, se li bodo smeli podpisi duhovnih članov smatrati za veljavne, ker ju je imenovala vlada, ne pa du-hovska oblast, duhovnika sama sta nasvetovala, naj v bodoče pristoji imenovanje ali vsaj potrjenje ordinarijatoma v Ljubljani in Gorici. Kako se je ta reč iztekla, ne vem. V isti seji (dne 26. pros. 1775) so sklenili najprej se lotiti normalke, sto-prav pozneje pa trivijalk; za normalko niso bili zasledili še primernih prostorov, pač pa so določili: na normalki naj se namesti pet učiteljev poleg ravnatelja. Odmerili so jim tudi plačo — samo da niso še vedeli, odkod bode vzeti potrebne novce; nasvetovali so dotacijo normalskemu zakladu iz ded-ščinskili naklad, denarnih glob in prostovoljne doneske. Med temi pripravami je storila Marija Terezija prevažen korak: poklicala je na Dunaj opata Felbigerja in mu izročila dne 1. septembra 1774 nalogo, urediti nemško šolstvo in normalko. Felbiger se je takoj lotil dela, in še pred ko je preteklo leto 1774., zadobil je že njegov načrt šolskega reda najvišje odobrenje (dne 6. grudna 1774) in se razglasil pod naslovom: »Allgemeine Scliulordnung fiir die deu-tschen Normal-, Haupt- und Trivialschulen in den sammtlichen kaiserl. konigl. Er bi and e rn.“') Uvod ima zlate besede: „Vzgoja mladine obeh spolov je najvažnejša podlaga pravi sreči narodov. Od dobre vzgoje in dobrega vodstva v prvih letih je zavisno vse bodoče življenje vseh ljudi, izobrazba duha in mišljenja celih narodov; ta se ne da doseči nikdar, ako ne razsvetlijo dobro urejene vzgojevalnice in učilnice temo nevednosti in ako se ne poskrbi sleharnemu pouk, primeren njegovemu stanu." Temu načelu odgovarja osnovanje treh vrst šol; v vsakem kraju, bodisi mestu ali trgu ali vasi, je osnovati tri vij alke na stroške srenj in V/ • ') , ''X A., '■/ JLa.. A* - ' ~f~>■££:2TT' Ju. ^ ‘J+f* ^*4^\' •*~/^'>/!' 1 y^cir-n~+r-f^ , ->^+.6+ /-*.^£a-Zcl kav«^//o " >3 »,/^ • . , . UJ A*yM44 •/^■ii-»TVy^«/ r £** 292 . Jož. Apih: Ustanovitev narodne šole na Slovenskem.^ nvA^rr-*. S's ,/??•/. (&. j<,Uva očp~7 nnvzrs*. ^ -4^-^**^ ^‘ž<* ?*• ■. ' ,, grajšcin, nem načrt obsega najpotrebnejše znanje, za de- *^/,/3. kleta tudi pouk v šivanju in pletenju. V vsakem okrožju se osnuj glavna šola, tuše poučuje latinščina, zemljepis, zgodovina, spisje, risanje, geometrija, gospodarstvo; stroške nosi šolski zaklad. V glavnem mestu sleliarne kronovine pa je ustanoviti norm alk o, kateri pripada tudi izvežbanje učiteljev. Kedor hoče postati učitelj, se mora tu izvežbati in napraviti izpit, tudi bogoslovcem se je zaukazalo, da morajo natanko proučiti novo metodo. Dolžnost v šolo hoditi se začne s šestim letom in traja šest let, od 12,—20. leta obiskuje mladina ponavljalnico ob nedeljah. Trivijalke in glavne šole nadzorujejo župniki in dekani. Glede metode se je zabičilo učiteljem, da ne smejo nadaljevati mehaničnega vtepanja v spomin, nego skrbeti jim je zato, da mladež tudi temeljito umeje, kar se uči. Skrbel je šolski red tudi za boljše gmotno stanje učiteljev, dvigniti je hotel jim ugled v šoli in izven šole in jih učil, naj pametno in dostojno strahujejo učence. Vedoč pa, da je treba učitelje, urade in občinstvo prav na drobno poučiti o novem šolstvu, je Felbiger sam ali s pomočjo svojih sotrudnikov spisal in izdal celo dolgo vrsto knjig in razprav. Med njimi zavzema njegov „Methodenbuch“ prvo mesto (1775); v tej knjigi je podal učiteljem natanko navodilo, kako jim je poučevati in vzgajati mladino, ta knjiga je bila učiteljem neobhodno potrebna in je ostala precej dolgo v veljavi. Jedro te knjige je izdal še posebej pod naslovom: „Kern des Methodenbuclies“. Vseh spisov njegovih navaja Panholzer 781), nekatere izmed teh so preložili tudi na druge jezike. Za razvoj naše šole je bilo delovanje Felbigerjevo, bodisi uradno, bodisi literarno, neizmerno važno; dasi je bila metoda njegova že malo zastarela — za Avstrijo je bila vendarle nova, in le škoda, da nimamo v domačem jeziku zgodovine notranjega življenja in razvitka šole, zgodovine pedagogike in didaktike. Nam pa se je tukaj zopet vrniti k delovanju kranjske šolske komisije in zasledovati škripanje tega uradnega ustroja. Trudoma so se v Ljubljani lotili prvih priprav vsaj za normalko koncem 1774. in začetkom 1775. 1. Začelo se je bilo novo šolsko leto 1774./75., pa na Dunaju so zaman pričakovali poročila, da se je otvorila ljubljanska normalka2); v tej zadevi pa so bili gospodje v dvorni kanceliji, osobito Greiner, jako nestrpni — saj je neka nervoznost posebno zna- ‘) I. 1. v Felbigers Methodenbuch (Bibl. d. kath 1’iidagogik V. zv.) J) Dne 2(3 novembra 1774. je tožila dvorna kancelija, da se cesarska povelja glede šole na Kranjskem ne izvršujejo. Cesarica je pisala na to, da je izkusila že dosti takih neprijetnih ovir v 33 letih svojega vladanja, pa da noče opustiti te stvari ,,Di comission hat meinen bei-stand, also viel gliicklicher.11 Wolf, Hist. Skizzen aus Oest.-Ung. 1. čilna poteza „jožefinizma“, »prosvetljenega absolutizma", ali kakor hočeš z vati vladni zistem druge polovice 18. veka. Zato je hudo zropotala dvorna kancelija dne 25. svečana 1775. 1., češ, „ kranjsko dež. glavarstvo je stoprav sedaj po mnogih tja poslanih ukazih in opominih že pred letom tja poslanega šolskega ravnatelja Kumerdeja vendar poslalo semkaj poročilo, oziroma zapisnik o pripravah za ustanovitev ljubljanske normalke; iz tega poročila je razvidno, da se ni še nič dognalo glede šolskega poslopja, da ni še ni učiteljev ni denarja11, izvzemši tistih od cesarice dovoljenih 1000 gld. in vstopnine od maškarad, „nasprotno pa ustavljajo v tej vojvodini, ki ima menj šol nego katera druga kronovina, novi šolski osnovi najhujše ovire". Dvorna kancelija hoče temu opomoči z nasvetom, da naj se pozove Kumerdej, „ki je ravno tako spreten, kakor iskren", z dvema drugima učiteljema za šest tednov na Dunaj, da se tukaj določi vse, kar je potrebno, da se že enkrat ustanovi normalka; učitelja pa naj se tukaj izurita v normalni metodi, ker ni med tukajšnjimi učitelji lahko dobiti takega, ki je tudi zmožen jezika (siovenskega), Kumerdeju naj se dovoli po 2 gld., učiteljema pa po 1 gld. na dan, in povrnejo se vsem trem potni stroški". Sušca meseca so ti trije možje romali na Dunaj in so ostali tam do konca julija. Ko sta dovršila učitelja svoj tečaj na normalki, sta dobila ukaz, da se takoj vrneta v Ljubljano, zopet se je nakazala vsem trem potnina, „če niso prinesli nič denarja seboj iz Ljubljane.11 (Dvorna kancelija dne 15. jul. 1875.) Zajedno so se sešli na Dunaju nekateri veljaki in so se v dvorni kanceliji posvetovali o perečem šolskem pitanju kranjskem (dne 26. majnika 1775). Navzoča sta bila tudi Kumerdej in baron Gallenberg. Zapisnik očita deželnemu glavarstvu kranjskemu, „da še ni nič storilo vkljub mnogim ukazom11, ta zamuda se mora torej „z majhno težavo11 na Dunaju tem hitreje popraviti11. Na Dunaju so torej kar naravnost vzeli deželnemu glavarstvu krmilo iz rok. Kumerdej je dobil nalog, da posloveni „šolski red“, ki ga naj dež. glavar razglasi; določili so zalogo za normalko, za katero je med tem c. kr. blagajnična deputacija kupila Kantovo hišo. Šolski zalogi so odkazali te-le dohodke: Iz državne blagajne 1000 gld., od maškerad 200 gld., doneske škofov 100 gld. in stiškega opata (prostovoljno) 50 gld., od plesov 12 gld., od stanov 150 gld. (plača Strohmeyerju), od zapuščin 50 gld., od prebitka bratovščin 300 gld. ali vsaj polovico. Nadejali so se 1800 gld. dohodkov za pokritev svote 1500 gld. stroškov. Državni prispevek se je dovolil samo za 1. 1775. in 1776. iz jezuitskega zaklada; tačas naj se iztaknejo drugi viri. Cesarica se nadeja še prispevkov od patronov in cerkev i. t. d.; od stanov pa nič ni pričakovati, ker sta se nakupili iz stanovskih denarjev hiši za latinsko in za nemško (narodno) šolo; k večjemu popravo poslopja za normalko naj plačajo stanovi. Odobrila se je sestava učiteljskega zbora normalke, ki je imel brojiti poleg Kumerdeja in kateheta še tri učitelje. Učitelja Vinčnek in Mulič in katehet Petermann se vrnejo v Ljubljano, in v mesecu listopadu se mora otvoriti normalka. (Dvorna kancelija dne 3. junija 1775.) V boju z deželnim glavarstvom je torej zmagal Kumerdej in je otvoril v določenem času, v jeseni 1775. 1. vse štiri razrede ljubljanske normalke. Da pa pri tem on sam ni imel srečne roke, in da si je sangvinični rodoljub nakopal hudih sitnosti na glavo — o tem se takoj uverimo. Poprej pa nam je omeniti nekega prepira zastran doneskov k šolskemu zakladu. Zoper naklado na čiste dohodke bratovščin in cerkvi je prosvedoval ljubljanski knez in škof grof Karol Herberstein, trdeč, da takih doneskov ne morejo zmagovati ni cerkve ni bratovščine, ker je treba pri cerkvah mnogih poprav, in ker so prebitki itak namenjeni za ustanovitev semenišča. Deželni glavarje takoj pritegnil škofu, dasi priznavajoč, da bi 12—15 kr. lahko utrpela tudi najbolj siromašna cerkev, a poznavajoč pri-prosti narod, se je bal, da se ne bi nad temi nakladami iz-podtikali ljudje, da bi ne plačevali več cerkvam in bratovščinam, katerim bi se torej skrčili dohodki tako, da bi se naposled popolnoma posušili; potem pa bi pojemati začela tudi pobožnost in vera sama. Da je to bojazen dež. glavarstva podpirala tudi načelna mržnja te gosposke napram novi šoli, to smemo verjeti, saj nam je ta mržnja ali vsaj malomarnost predobro znana. Dvorna kancelija ni bila tako bojazljiva, ko je (dne 16. marca 1776) pobijala škofove in glavarjeve pomiselke; ni se bala, da bi zaradi ,, borih 12—20 kr.“ že morale propadati cerkve. Nasvetovala je marveč cesarici, da naj se obdačijo imovitejše bratovščine s 30 kr., menj imovite z 20 kr., imo-vitejše cerkve s 15 kr., menj imovite z 12 kr., dočim bi popolnoma revne cerkve ostale proste; to bi neslo šolskemu zakladu za normalko na leto 400—500 gld. Tega »neškodljivega predloga" pa cesarica ni odobrila, nego samo ukazala, da deželno glavarstvo sestavi popoln zapisek imetja in dohodkov cerkva in bratovščin. Med tem so delali v Ljubljani priprave, da otvorijo normalko v jeseni 1775. 1. Ko je magistrat popisal vse dečke stare 6—13 let, začel se je pouk dne 2. novembra, in sicer kar z vsemi štirimi razredi naenkrat. Morala pa je imeti normalka jako mnogo nasprotnikov, kajti sicer bi ne bili na Dunaju čuli že čez pol leta mnogo tožeb, katere so napotile cesarico, da je imenovala goriškega šolskega referenta grofa Torresa posebnim komisarjem z nalogo, preiskati šolske razmere kranjske. Torres je bil osnovatelj goriškega šolstva in mož posebno brezozirne odločnosti in iskrenega navdušenja za novo šolo. Dne 26. velikega travna 1776 je dobil cesaričino povelje, da ide na Kranjsko „wo die sache noch in stecken ist“. Čez pol leta je dovršil svoj posel in dne 17. in 20. grudna poročal na Dunaj tako, kakor more poročati mož, ki je bil pravcata nevihta za vse činitelje ljubljanskega šolstva: grajal je kar vse vprek in grajati je znal z jako pikro besedo; prav nič se ne trudi, da bi svoje besede kako izbral v smislu milejše sodbe. Njegovo poročilo pa je vkljub temu prezanimivo; glavne točke so nastopne. Šolska komisija ni prav sestavljena, ker nimata duhoV nika škofovega pooblastila. V Ljubljani ni nobenega nadzornika, ki bi večkrat „napadel“ šole liki celovški mestni sindik. Učencev broji normalka 120, a med njimi je samo 20 Nemcev, in „za torej je uspeh normal k e nemogoč, kajti poučuje se vse vjeziku, kije učencem neznan, sosebno veronauk. Ta težkoča se nahaja po vseh deželah, kjer nemščina ni materinščina11. Temu se mora priti v okom z osnovanjem elementarnega razreda, kakor v Celovcu in v Gorici, saj se to tudi lahko izvede, ker so vsi učitelji zmožni obeh jezikov. Ravnatelj (Kumerdej) je v protislovju s „šolskim redom" opustil pametno razreditev dijakov in učiteljev, tako „da je šola zgolj pesek v oči občinstvu"; nedo-staje mu odločnosti, da bi učence in roditelje privadil šolskemu redu; iz tega sledi, da pohaja njegovo šolo sama sodrga1) in najslabše osebe". Nedostaje mu tudi odločnosti napram škofu, „sicer bi ga bil že moral prisiliti, da izpolni svojo stanovsko dolžnost, ali bi pa naznanil upornost škofovo na naj višjem mestu. Ni se mu še posrečilo premagati predsodka, kakor da bi ne mogle obstati normalke po mestih, da bi bile pa po kmetih naravnost škodljive, če ne nemogoče. Tudi osebnost Kumerdejeva mu ne ugaja: „Nima nič živahnosti in smatra za ponižanje, ker je nerad prestopil od pravoslovja k nor-malki". V Ljubljani blizu 580 otrok ne pohaja nobene šole, ali pa jih poučujejo po stari metodi. Treba je zapreti vse zakotne šole in prisiliti zasebne učitelje, da se priuče novi metodi. Če se uršulinke tega branijo, naj se v Ljubljani ustanovi posebna dekliška šola. Ravnatelju očita, da se je prenaglil, ker je koj ') „Gesindel“. Tudi v graški normalki so sedeli le sinovi pripro-stih roditeljev, dočim so otroci „honoracijorjev“ postopali po ulicah — tako je tožil sočasno Frick pl. Frickenborg, ravnatelj graške normalke. prvo leto otvoril vse štiri razrede, tako da sede v 4. razredu dijaki, ki niso pohajali nižjih razredov. Knjig nimajo učenci nič. Dijaki ljubljanske normalke s Kumerdejevimi spričevali se ne vzprejemajo v Celovcu v gimnazijo, nego k večjemu v 2. normalni razred. Ni katalogov niti tečaja za učit. pripravnike, po mestu mrgoli domačih učiteljev, dijaki nimajo vsakdanje božje službe, za katero bi bilo treba namestiti ex offo katerega razjezuita. Šolska zaloga je pičla, posebno odkar je odpadel državni prispevek. Vendar pa pravi, da sme dati šolski komisiji, ravnatelju, katehetu in vsem učiteljem spričevalo, da je ljubljanska šola vendar še boljša, nego se je nadejal, in da „se je šolstvo pospešilo, kolikor je bilo mogoče" ; graja pa takoj, da učenci 1. in 2. razreda slabo izgovarjajo i. t. d. O zmožnostih kranjskih dečkov pravi, da „so jako hvalne11. Prav robato pa se loti oo. frančiškanov novomeških in njih gimnazije. „ Spoštovanje in čast novomeškim frančiškanom, a v nobeni urejeni državi (in keinem policeyten Staate) v Evropi ne poučujejo frančiškani mladine v višjih vedah (hu-maniora), ker so skoraj ex instituto izključeni od lepih ved, in v istini v Novem Mestu ne govorč nemščine, slabo latinščino pa mladini s palico vbijajo; njih šolo je smatrati za neredno zakotno šolo in pribežališčem vseh dijakov, katere so zaradi zanikarnosti ali slabega vedenja spodili iz ljubljanske in karlovške gimnazije.11 Tej kritiki je pridejal grof Torres nasvete, kako vsem neprilikam priti v okom: 4. razred naj se za sedaj odpravi, ravnatelju naj se prepove dajati spričevala, poučuje naj se najmenj po 6 ur na dan, saj imajo v Celovcu in Gorici celč po 4 ure dopoludne in 4 ure popoludne pouk ;zaučence, nezmožne nemščine, naj se ustanovi osnovni razred. Ker imata baje cerkovnika v Kranju in Kamniku dobre dohodke (oni 40 gld., ta 60 gld.) naj se pošljeta v Ljubljano, da ju izobražijo za učitelje; v Idriji poučuje menda jako slab duhovnik dijake, a meščanje in uradniki so se zavezali, plačevati svojega učitelja. Glede šolskega zaklada predlaga, da se še za nekaj časa plačuje 1000 gld. iz državne blagajnice ali iz ljubljanske jezuitske zaloge, ki ima po 2000 gld. letnega prebitka. Stanove je treba malo podrezati („auffrischen“), 2—300 gld. bi lahko plačevali. Čistokrvnega pripadnika „ prosvetljenega absolutizma" se pa kaže grof Torres pri tistih nasvetih, ki se tičejo sodelovanja cerkve in duhovščine pri šolstvu; on zahteva, da se osebe duhovne in imetje cerkveno postavi v službo državne šole. Najprej zahteva, da naj se določi, da škof ne sme posvetiti nobenega klerika, če se ne izkaže s spričevalom ravnatelja normalke, da je vešč novi metodi normalčni; seveda, pravi Torres, je to že itak zaukazano, „a ker škofje take reči radi pozabijo", naj se ponovi to povelje. Na kmetih naj župniki, beneficijati in redovniki brezplačno uče verski nauk. Po kmetih naj se ustanavljajo dobre šole, zato naj se namesti „malovredna frančiškanska šola v Novem Mestu, ki je smatrati glede na zistem za zakotno šolo", z glavno šolo. V šolsko zalogo naj pa plačujejo bratovščine, cerkve in ustanove po 2% svojih prebitkov, češ „saj se je že na tridentskem cerkvenem zboru določilo, da^ se imajo cerkvena posestva in dohodki duhovnih ustanov po odštetih stroških v prvi vrsti porabiti za odgojo otrok, in ta modra, politična in človekoljubna razlaga je mnoge ljudi napotila, da so srčno radi svoje posestvo in imetje darovali cerkvam in duhovnim ustanovam; zakaj bi se torej ne spoštoval ta ukrep tridentskega cerkvenega shoda in spolnjevala volja ustanovnikov in dobrotnikov?" A to je izvršiti korakoma, „da se ne vzbudi še večji srd zoper normalke", (ki so itak duhovščino razdražile, ki jih smatra napadom na svoje pravice)11. Zato naj se tekom treh mesecev preiščejo vse ustanove za posvetne duhovnike, zapišejo in dvoru naznanijo vsa posestva in prebitki cerkva. Zastran šol na kmetih pa obeta grof Torres posebnih nasvetov, „kadar bo zagotovljena normalka, kadar ravnatelj izvežba zadostno število učiteljev, in kadar bodo znani vsi dohodki cerkovnikov in učiteljev na kmetih (kajti dotične fasije so menda ne-istinite)11. To poročilo je pikro — a menim, da ni povse pretirano, pa da graja ne zadene vsa Kumerdeja, nego najprej tisto oblast, ki je Kumerdeju vsilila za slovenske dijake ljubljanske čisto nemško šolo; tudi tu se je pokazalo, da nima zmožnosti za „osnovatelja“ tista oblast, kateri je vrhunec državniške modrosti slepo posnemanje tujih uredeb, brezmiselno vladanje poleg ršimla“. Sedaj se je moralo zagovarjati kranjsko deželno glavarstvo (14. prosinca 1777), osobito predsednik šolske komisije in za Raigersfeldom tudi nje poročevalec, grof Fr. Sal. Gallenberg. Kaj je trdil on? Šolska komisija je zakonito sestavljena, in duhovni člani imajo potrebno škofovo pooblastilo, nadzornika za šolo pa so iskali, objavljajoč, „da je vsakemu prijatelju šole dovoljeno, priti nenapovedan v šolo, kadar se mu ljubi, in prijaviti pristojnemu uradu nedostatke, če jih zapazi. “ Magistrat pa ni imenoval nobene za tak posel sposobne osebe, ker „ni razen z delom preobloženega sindika nobene, najmenj pa meščanske osebe, ki bi bila sposobna biti prijatelj šoli ne samo po imenu, nego tudi v dejanju. K temu je potrebno dobro poznavanje zistema, ki naj ga nadzoruje; kako bi se pa to moglo za- htevati pri takih ljudeh, ki si morajo služiti svoj kruh deloma po drugih nujnih in važnih poslih, deloma po trgovini in prometu, deloma in sicer večinoma po rokodelstvu? Sodbo o tem prepuščamo prosvetljenejšemu razsodku.** Glede normalke je dogovorjeno s Torresom in Kumerdejem, da se za nemščine čisto nevešče dijake ustanovi osnovni razred, dasi je dokazano, da so tudi taki dijaki „v kratkem času dosti napredovali, ker se jim predava vse v obeh jezikih, a za take dijake bode osnovni razred rodil še dokaj več koristi". Silili so se k pošiljanju dece v šolo samo oni roditelji, „ki itak nočejo svojih otrok dati učit se rokodelstva, ker bi bilo res hudo, če bi očeta, ki hoče sina že v sedmem letu dati k rokodelcu in ga hoče k temu vzgojiti, hoteli siliti, da naj pošilja tega dečka v šolo in mu jemlje priliko, da se nauči tistega, „kar bi mu naj služilo za bodoči neobhodni zaslužek11. Večina otrok dobiva doma slab pouk; temu se ni moglo priti vokom, ker je mestnega magistrata nemarnost (Unthunlichkeit) provzročila mnogo sitnosti. Boljši uspeh si glavarstvo obeta od patenta zoper domače učiteljstvo, kakor tudi od vedno rastočega uverjenja o koristi normalke, in ko bodo ljudje videli pogoje za vzprejem v latinske šole. V Ljubljani ni treba zapreti nobene zakotne šole, „ker tukaj nobene take več ni“. Dekliška šola pa se kmalu otvori pri uršulinkah. Da so se otvorili vsi razredi normalke, to opravičuje metodna knjiga str. 330; tudi za četrti razred je bilo dosti godnih dijakov, kakor svedoči izpit koncem poletnega tečaja; če so nekateri učenci slabše odgovarjali, ni temu kriv slab pouk, nego pozabljivost; če se je tu in tam pokazal kak nedostatek glede razvrstitve dijakov po razredih, se je to takoj popravilo, isto tako se je dal ravnatelju najostrejši ukor zaradi svojevoljne zamene dveh učiteljev. Knjig dijaki nimajo zaradi revščine roditeljev; v bodoče pa bodo imeli po 2 ali 3 učenci jedno knjigo. Tudi ne sme v bodoče ravnatelj več dajati spričeval brez znanja komisije. Četrti razred je neobhodno potreben že zato, ker se imajo vanj vtekniti nazaj poslani gimnazijci. Komisija se je tudi gledš učnih ur, katalogov itd. ravnala strogo po metodni knjigi. Učni red se je zadostno proglasil na Kranjskem, pravi vzroki ovir na deželi so se grofu tako jasno dokazali, „da je grof prišel v zadrego, ker je videl, da se je zmotil.** Dijaki brez normalčnih študij so le tedaj bili vzprejeti v latinske šole, če jih je katehist izprašal in za godne spoznal. Zastran maše se je skušalo ukreniti, kar je potrebno, a doslej se še ni doseglo nič zaradi pomanjkanja duhovnikov. Doslej se „vedoma“ še ni dopustil nobeden klerik k višjim blagoslovom brez spričevala katehetovega; kaj učini novi patent, se bo še Je videlo; če bi ne rodil sadu, „bo šolska komisija imela o tem poročati, izvršitev pa bo skrb višjih oblasti/ Glavarstvo zagotavlja, da vedno išče novih virov za šolsko zalogo, da pa „znani položaj dežele zahteva čas in previdnost (opreznost)." Zastran novomeških šol se obeta posebno poročilo na podlagi najnovejše cesarske resolucije. Da imajo dobiti Kranj, Kamnik, Loka in Idrija najprej šole, o tem je tudi glavarstvo prepričano, a to ne gre tako hitro, ker to branijo ovire, sicer navidezno majhne, a v istini vendar važne. „Ne gre, da bi se odstranile kar hipoma, temveč treba je opreznosti11. Tudi na Kranjskem bodo polagoma stavili šolske predloge. „Kakor gotovo so druge dežele napredovale v šolstvu, tako gotovo se sme trditi, da se sme brez strahu vsakemu pokazati to, kar se je doslej na Kranjskem uvedlo in na dobrem temelju začelo.11 Temu poročilu je dodal deželni glavar sam še opazko, da se opira kranjsko šolstvo povsem na cesarske naredbe in da je tako prikladno kranjskemu narodu, ki je reven in nima nemškega materinega jezika, temveč „starolaški (!) ali kranjski jeziku, da so dosedanji hitri in dobri uspehi pripisovati najvišjim naredbam in s talenti obdarjeni mladini". Grof Torres pa tudi ni molčal. Dne 27. prosinca 1777 je spisal še obširnejši odgovor. Najprej se pritožuje, da se škof grof Herberstein brani duhovnemu članu šolske komisije dati pooblastilo in da je cel(5 rekel, da „noče ničesar slišati o normalnošolskih rečeh1*. Za šolo je jako uspešno, če se zanjo pridobe „šolski prijatelji11 meščanskega stanu, ki so šolski komisiji „branik" (Bedeckung) napram občinstvu. To se je videlo v Trstu; tam je zapadlo šolstvo za grofa Lamberga popolnoma v zaničevanje; potlej pa se je izročilo ravnatelju borze, „največjemu tržaškemu ciniku", in to je pridobilo šolstvu največje zaupanje. „To bi bilo posebno na Kranjskem potrebno, ker so predsodki ukoreninjeni ne samo v občinstvu, temveč v sami komisiji; ,,šolski prijatelj" bi razjasnil občinstvu bistvo in namen šolske zisteme. Pomilovanja vredna bi bila Ljubljana, če bi res ne imela nobenega meščana, ki bi za blagor svoje domovine žrtvoval vsakih 14 dni mrvico časa, da bi pohajal šolo, se udeleževal sej komisije in naznanjal ji hibe, katere je našel " Ta posel je n. pr. v Gorici prevzel neki zlatar. V elementarni razred naj se pošiljajo samo dijaki, ki čisto nič nemški ne znajo; za nemške dijake bi bil ta razred čisto odveč in bi „pri njih provzročeval novo babilonsko zmešnjavo jezikov". Torres se imenuje „največjega čestitelja svobodnih zakonov", a gledč šole je treba moranja „Pri tem narodu, kjer ni zmožnega meščana, da bi obiskoval šolo in sodil o nji, in kjer je celi magistrat nesposoben za šolstvo", zagotovi samo sila tisti uspeh, „katerega obrodi v drugih srečnejših deželah poštenost in uverjenje, da je to narodu v korist. Človeka je prisiliti, da postane srečen.“ Vsi otroci od 7.—13. leta bi se morali zapisati in v šolo pošiljati. Zakotne šole morajo prenehati, ker roditelji ne morejo soditi o pravi metodi. „ Ljubljana ima več domačih učiteljev (inštruktorjev), nego so jih imele Atene in Rim kedaj", okrog 400. S tolikim številom domačih učiteljev „se pa ne ujema označena mračnost naroda in meščanstva, še menj pa siromaščina mesta11, na katero se dež. glavarstvo sklicuje. Komisija naj rajša prizna, da je toliko otrok prav brez pouka, mesto da trdi, da ni nobene zakotne šole, dočim Kumerdej pravi, da je takih v Ljubljani v izobilju. Potem ponavlja Torres nedostatke, ki jih je pri normalki zasledil, a teh je kriva komisija bolj nego ravnatelj, ker ona ima dolžnost šolo večkrat „napastikataloge zahtevati, učence izpraševati in vse osebno poizvedovati. Ovire šolstvu na Kranjskem pa našteva te-le: 1.) Da dežela ni nemška, 2.) da je revna, 3.) novemu šolstvu neprijazna, 4.) da meji z Istro in Goriško, kjer se že prav nič nemški ne govori. A vse ovire izginejo, če se oblasti šolstva lotijo z večjo resnobo. Nikomur naj se ne dovoli vstop v latinske šole, če ni pohajal normalke. Dijaki naj vsak dan hodijo k sv. maši, katero naj bere kak razjezuit, in vsak mesec k spovedi. Da patent z dne 6. grudna 1774. 1. še ni obrodil sadu, temu je to krivo, kakor pravi (menda) dež. glavarstvo, da se niso izobrazili pripravniki, da duhovniki ne umejo poučevati otrok in da se boje škofa. Na ta način se šolstvo v tej deželi na večne čase ne bode moglo uvesti, dokler niso župniki v novi metodi dobro poučeni; a ta odgovor kaže, kakor da je komisiji šolski red neznan. Glede šolske zaloge je treba državne podpore in večjih šolskih davkov. On graja tudi, da se je premalo storilo za kmetske šole, in obira zopet komisijo, nadejaje se, da pokaže tudi glede šole frančiškanov v Novem Mestu „več razsodka za občni interes nego spoštovanja do frančiškanov. “ V teku treh let bi se bil vendar moral zaslediti kak vir za šolsko zalogo, saj Idrija že dolgo prosi šole. „če komisija vse tako temeljito proučuje kakor to opombo (zastran zaloge za kmetske šole), za katero je potrebovala celi mesec, potem se ni nadejati dokaj nasvetov v teku jednega leta.“ Pritožuje se, da se komisija brani z njim osebno občevati, dasi je imenovan z dež. glavarjem vred komisarjem; na ta način se stvar le zavlečuje in cesarici podajajo separatna poročila. Opombe glavarjeve o revščini dežele in o „ilirskem“ jeziku imenuje „zanj previsoke11 (nedoumne), marveč je Kranjska med notranjimi avstrijskimi pokrajinami najbolje obljudena, ima največ obrta in bogastva; revščina nič ne ovira, ker vlada potrebno zalogo posoja; Kranjska nima povoda tarnati, če plačuje 500 gld., dočim plačuje za dve tretjini manjša Goriška 1400 gld. v šolsko zalogo. „Ali je stara ilirščina res materinščina? To mi je nerazumno. Amerikanci so tudi imeli svoj narodni jezik, sedaj pa govore jezik svojih premagalcev. Ali bi ne bilo mogoče, da bi govorili tako obilo nadarjeni Kranjci jezik svoje dobrotnice (t. j. cesarice)? Jako velik dobiček nor m alke bode u v e -denje jedinstvenega jezika. Rimska država je imela samo latinski jezik. Jaz želim doživeti to slavno d o b o.“ Marsikaj v tem spisu, sosebno pa zadnji stavek, svedoči, kak sangvinik je bil grof Torres, in kako je bil prvi namen šole — germanizacija! Izjave Torresove in deželnega glavarstva so se predložile nižeavstrijski šolski komisiji v presojevanje; ta, oziroma poročevalec opat saganski Felbiger, sodi med ostalim tako-le o šolskem pitanju na Kranjskem (dne 10. marca 1777): Poročila Torresova kažejo, „da se ni dosegel vkljub tolikim naredbam niti najmanjši napredek," ker „manjka šolski komisiji in njenemu poročevalcu razbornosti in vnetosti, ravnatelju nor-malke živahnosti in marljivosti za povzdigo šole. A temu se deloma ni čuditi, ker je toliko ovir. Učiteljem nedostaje spretnosti, šolski zalogi denarja, šoli prostora; vrh tega odpornost duhovščine in predsodki na vseh krajih. “ Da se šola povzdigne, v to ni toliko nujno pooblaščenje duhovnikov po škofu, nego da predlaga magistrat šolskega prijatelja, katerega potem dež. glavarstvo imenuje.1) Škofu naj bi se dala „ tehtna opomba z najvišjega mesta, da naj se nikar ne protivi zboljšanju šole.“ Komisija potrdi ustanovitev osnovnega razreda ter poslovenjenje in izdavanje knjig v obeh jezikih. Zaradi prevelike množice otrok naj se mestne šole ne odpravijo, temveč po celovškem vzoru preosnujejo na podlagi nove metode. Če uršulinke po novi metodi učiti hočejo, ni treba posebne nove dekliške šole. 4. razred naj se ne odpravi na normalki, ostali trije naj se preosnujejo. Tretji razred bo pripravljal dijake za latinske šole, 4. razred pa bo za vse ostale dijake. Ravnatelj normalke naj poučuje privatne in druge učitelje; sleharni nor-malčni učitelj naj poučuje po 5 ur na dan; osnovati je tečaj za pripravnike, ni vzprejemati učencev v lat. šole, če niso pohajali normalke; k maši naj vsak dan hodijo šolarji, a posebnega duhovnika za to ni treba. Duhovnike je treba krepko opomniti, da se priučč novi metodi, to je posebno pri kranjski ') L. 1777. je magistrat imenoval „šolskega prijatelja" knjigotržca Promliergerja — a ta se ni nič brigal za šolo. Ijaih. Schulzeitung 1893. 104. duhovščini nujno, „ker se javi tam predsodek duhovščine zoper zboljšano šolstvo na posebno očividen način.“ Gotovo se tudi kranjski škof ukloni in ne posveti nobenega v duhovnika, če nima dokaza, da je vešč novi metodi, posebno glede „kat.ehizovanja“. Po trikrat na leto naj jim ravnatelj normalke predava o „ važnosti izpraševanja in presojevanja odgovorov11 in o trivialnem šolstvu sploh. Potrdi se Torresovo mnenje gledč novomeških šol, češ, da „bi ne bilo samo lahko, nego tudi pametno, da se latinske šole novomeške izpremene v nemško (t. j. narodno) šolo.“ Najprej pa je treba osnovati dobrih trivialk, n. pr. v Radoljici, Kostanjevici, Bistri in Stični; ako se tem prelatom zaukaže ustanovitev redne trivialke, se bo potem že napredovalo. Vsi učitelji se morajo na normalki izvežbati, po šolski komisiji izprašati, po dež glavarstvu imenovati: vsak se mora držati metodne knjige, se mora nadzorovati, in roditelji se imajo kaznovati, če imajo za svojo deco neizprašane učitelji „Takošni ukazi morebiti predramijo šolsko komisijo k živahnejšemu delovanju. “ Kumerdeju naj se zabiči, da se strogo drži naredeb, če ne, ga odstavijo in na njegovo mesto bodo kar z Dunaja imenovali novega ravnatelja. Umestno je imenovanje nadzornika v Ljubljani, in predlaga se Taufferer s 100 gl d. plače, a vse to ne bode nič koristilo, „če se ne namesti pri ondotni šolski komisiji marljiv in vnet poročevalec, „ki mora biti duša, ki ume oživiti to komisijo, ki je toliko časa dremala." Za ta posel bi bil najsposobnejši grof Edling, frizinški grajšč. upravnik v Loki, a imel bi se poprej na Dunaju poučiti natanko o šolstvu; da je vnet za to, je pokazal že s svojimi nasveti za prospeh šolstva. Naposled je vsa stvar prišla pred dvorne kancelije odsek za študije, kateremu je bil dvorni svetnik Greiner poročevalec. V katerem duhu je Greiner sestavil svoje poročilo dne 25. aprila 1777. 1., je lahko pogoditi: on konstatuje, „da je žalostno, da je kranjsko šolstvo v tako neugodnem stanju, dasi je že pred tremi leti bil poslan v Ljubljano spretni in vneti ravnatelj Kumerdej, dasi je ustanovljena šolska komisija ter dovoljena podpora iz državne blagajne. Mnogo časa se je potratilo vkljub vsem naredbam in predpisom. Vzrok temu tiči samo v starih predsodkih naroda, katerih deželna vlada ne skuša premagati, ker se jih je sama tako navzela, da goji očitno mržnjo napram boljši učni metodi. Najbolj pa je temu kriva mržnja duhovščine in osobito kneza in škofa, ki se je celo proti grofu Torresu skrajno izzivajoče drznil reči, da noče nič slišati o normalkah. Ako sovraži narod novo šolo iz predsodka, ako duhovščina to mržnjo očitno podpira, ako škof očitno govori zoper šolo in še tiste duhovnike, ki so šoli prijazni, s svojo mržnjo ovira, ako deželna vlada to stvar bolj zavira nego pospešuje, in ako nima poročevalec niti pravega razsodka niti najmanjše vnetosti, potem ni čuda, da se nič ne stori.“ Res so dobri nasveti Torresovi in Felbigerjevi — a najprej „se mora položiti temelj s tem, da se prisili dež. glavarstvo, da resno izvršuje vse najvišje naredbe, omogočujoče prospeh šole, da se namesti res vnet poročevalec, in da se zagotovi neobhodno potrebno sodelovanje duhovščine. “ Zato se daj ukor dež. glavarstvu s pristavkom, da „bode moralo dajati odgovor za to, če ne bode napredovala zboljšana metoda tudi na Kranjskem tako, kakor po drugih kronovinah.“ Grof Torres naj pa gre še enkrat na Kranjsko in naj dogovorno z dež. vlado vse uredi in dvakrat na leto šolo nadzoruje. „Knezu (škofu) naj cesarica izrazi nenavadno zavzetje, v katero jo je on spravil po očividni mržnji proti zboljšanemu šolstvu. Vsi drugi škofje najvišjih dednih dežel so uvideli občno korist tega šolstva in so jako rade volje pomagali pri tem delu, so navduševali svojo duhovščino in celo izdatne doneske dali iz svojih dohodkov, kakor n. pr. nadškofa v Pragi in Olomucu. Zato se nadeja cesarost, da ne bode ljubljanski knez in škof v svoji krščanski ljubezni oviral blaginje njemu izročene črede, nego da postane po svojem bodočem krepkem sodelovanju vreden najvišje milosti in da se bode trudil odvrniti pravično nemilost vladarice, katero si nakoplje vsakedo brez ozira osebe, če se ne ravna po občnih naredbah zakonodavstva.“ V tem smislu je Marija Terezija tudi rešila stvar; glavarstvo in škof, oba sta dobila svoj ukor; „ich beangnehmige in ali der canzley einrathen.u To velja tudi o nameščenju novega poročevalca za kranjsko šolstvo; mesto poročevalca je bilo prevažno, kajti bil je zajedno šolski nadzornik za celo deželo in organizator narodnega šolstva. Grof Gallenberg je bil nesposoben za svoje mesto, grof Torres je imel dovolj povoda zahtevati, da se odstrani, dotične oblasti so pa tudi že zasledile mu namestnika: grofa Edlinga, ki je bil dotlej frizinški glavar loški, ki je pa tudi že pokazal, da se zanima za šolstvo v tedaj merodajnem smislu. Bržkone sta mu namignila Torres in Felbiger, kajti začetkom 1777. 1. je vložil prošnjo za mesto poročevalca pri šolski komisiji. Sklicuje se v prošnji na opata saganskega, ki bode poročal cesarici, da „sem si zadobil najpopolnejše in najbolj pravo znanje normalskega šolstva in da nadkriljujem glede gorečnosti in morebiti tudi glede zmožnosti za to jako dobrodelno delo vse svoje rojake (deželane)“. Sklicuje se tudi na svojega sorodnika, škofa goriškega. Ta nikakor preskromna prošnja ni našla milosti pri dež. glavarstvu; takrat, ko je že imenovanje Edlingovo bilo skoraj dognana stvar, upiralo se mu je glavarstvo (dne 24. marca 1777. 1.). Priznanje, da je Edling dober oskrbnik, opomni dež. glavar, še ne zadostuje; „če nima druzega za svetovalska mesta potrebnega znanja in lastnosti, ne gre misliti, da je zaradi one same že vreden in zmožen za najvišjo službo. Mimo tega ni umestno združiti grajščinsko oskrbništvo s cesarskim uradom, saj to zvezo državnih uradov z zasebnimi prepoveduje že obstoječa naredba. Mogoče, da je res, kar trdi grof Edling, da preseza glede znanja šolstva vse rojake, a to ne zadostuje, ako hoče sodelovati pri daljnjem razvoju šole. Skoraj dvomiti se pa sme, da grof Edling tako dobro pozna deželo, saj je grof Edling lani predložil nasv&t glede normalke v Loki, o katerem je Vaša cesarost sama sodila, „da bi bil kar naravnost neizvedljiv", morebiti se sme imeti zaradi tega dejstva tudi nekaj pomiselkov zastran bodočnosti." A vse to je bilo zaman: dvorna kancelija je uže v navedenem poročilu nasvetovala, da naj se mesto „nezmožnega in mlačnega'1 grofa Gallenberga („ki je svojemu na Poljsko premeščenemu bratu čisto nejednak11) imenuje referentom grof Edling, ki „kaže za šolstvo toliko vnetosti, da naj se mu da značaj dež svetnika. Grof Edling je jedini, na katerega se je z nekako gotovostjo zanašati." Marija Terezija je temu pritrdila, in grof Edling je postal kot poročevalec šolske komisije kranjske duša našemu šolstvu. Nekaj vpliva je pa še pridržal grof Torres, kajti ž njim se je imel Edling vsaj posvetovati. Nedostatke šolstva na Kranjskem pa je odlok z dne 2. sept. 1777. vsaj deloma odpravil; dež. šolska komisija je dobila zasluženi ukor zaradi prezanikarnega poslovanja, želelo se je, da se v Ljubljani ustanove poleg normalke „mestne šole" kot trivialke, otroci naj se nikar ne dajejo že šestletni k rokodelcem, temveč šele po dve- do triletnem šolanju v trivialki; odpraviti je nepotrebne, „občinstvo samo varajoče, premnoge razrede", osnovane vsled razreditve dijakov v „črkouke“ in „čitatelje“, predložijo naj se lekcijski katalogi, da se zapreči svo-jeglavnost ravnateljeva, ki se menda nič kaj vestno ne drži naredeb. Tudi ne gre poizvedovati po razmerah učiteljev po celi deželi pčtem škofijstva, „kajti to ni nikakor duhovska stvar, in zato bi bilo brezdvomno mnogo dostojnejše, ta posel naložiti okrožnim uradom. Grof Gallenberg se je sicer zagovarjal, a ne preveč srečno (dne 25. julija 1777), kajti priznal je nujnost nadzorovanja šol in počasno poslovanje kranjske šolske komisije, a trdil, da je temu kriv poslovni red, kajti vsaka stvar se pošlje stoprav učiteljem in ravnatelju normalke, da izreko svoje mnenje; treba je dati komisiji več samostalnosti. On zagovarja ljubljansko normalke in nasvetuje ustanovitev glavnih šol v Kranju, Novem Mestu in Idriji, drugod pa trivijalk. Obramba njegova mu ni obveljala, dobil je ukor z Dunaja, češ, da oskrbuj marljivejši svoj posel kot šolske komisije predsednik. Ko se je zaradi tega zopet zagovarjal (dne 22. novembra 1777) in posebno poudarjal, da je pridno pohajal šole in bil prisoten pri vseh izpitih itd., ga je zopet trdo zavrnil Torres v soglasju z Edlingom in stiškim opatom, izposloval je samo ukor (dne 6. grudna 1777) z ukazom, „da pridno delaj in zapisnike pošiljaj, za pouk in izpite se pa ne brigaj.11 Gledč pripravniškega tečaja se v Ljubljani ni storilo še kaj prida; zato je priporočal Torres vzgled goriške normalke v posnemanje, kjer se vežbajo pripravniki po 45 dni tako dobro, „da se niti najtrši glavi ni treba bati izpita11. Deželno glavarstvo samo ni bilo nič prijazno Gallen-bergu, v poročilu z dne 13. svečana 1778 je pohvalilo šolsko komisijo, ki baš sedaj uspešno uraduje, odkar je grof Edling nje član, in poudarjalo je nujnost raziskave cerkvenih zalog, sicer ni mogoče plačevati mezde učiteljem, ki si morajo torej iskati postranskega zaslužka, nemogoče je tudi podpirati učitelje, ki se hočejo izvežbati na normalki. „Praznou smatra Gallenbergovo misel, da bodo župniki vsled „Iepih besedi“ kaj darovali za šolo. Oporekaje Torresu, ki je bil trdil, da šolska komisija že preudarja dve leti, kaj bi predlagala, a da ni še storila ničesar, našteva dež. glavarstvo, kaj se je doslej izvršilo in kaj je še osobito nujno. Otvorilo se je že 24 trivijalk ; uršulinke Torres po krivici graja, kajti jako so vnete za šolo, a imajo le skromna sredstva. Duhovščini naj se pa naloži vsaj 250 gld. davka za šolo „od njenih preobilih dohodkov11, to bi bilo bolje nego siliti jo, naj vzdržuje šole in poučuje, kar bi se itak komaj kedaj doseglo, „saj bi se morda v sto letih niti jeden duhovnik ne izvežbal za sposobnega učitelja. “ Edling nadzoruje šole jako marljivo in sloveni „me-todno knjigo11 in katehizem Zanimive podrobnosti so tudi te le: Opat stiški je poslal v pripravniški tečaj jednega učitelja in jednega duhovnika in frančiškani tudi jednega, briksenški škof je obljubil na bleškem posestvu osnovati dve trivijalki, velesalske nune jedno, župnik trebanjski je prepustil za šolo jedno sobo, kjer sam poučuje, poleg tega pridno nadzoruje druge šole; isto je storil župnik moravški, dočim mengiški požrtvovalno podpira zgradbo šole; bar. Zois je poslal dva nčloveka“ v pripravniški tečaj, jeden je sedaj učitelj na Jesenicah, drugi v Bohinju; isto je storil Urbas v Planini; učitelji v Tržiču, Kamniku, Kranju in Radovljici imajo dobre dohodke, zato so jih pozvali „v teku treh dni11 v pripravniški tečaj. V Idriji in Železnikih se osnujejo trivijalke. Poizveduje se zastran cerkovniških dohodkov; začetkom sušca se morajo odsloviti vsi neuki cerkovniki v obližju mest in trgov. Vsi škofijski ordinarijati so se pozvali, naj nalože svoji duhovščini prispevke za šolo, a to ne bo nič izdalo, kajti „doslej niso pokazali ni najmanjšega znaka prijaznosti do zboljšane učne metode, pač pa so delali že dosti ovir “ Mnogo uspeha se pa nadeja grof Edling od priobčenja poslovenjenega šolskega reda; to delo izvrši Edling sam, in kmet „se bo potem na lastne oči uveril o koristi nove metode in bo po nji sam poučeval svojo še blebetajočo deco“. Knjigovodstvu se je naročilo, da pove svoje mnenje glede prebitkov bratovščin in dobrodelnih ustanov. Ker je Edling uverjen, da „sta pobožnost in strah božji podlaga dobri vzgoji", je zapovedal, naj hodijo učenci vsak mesec k spovedi, in naj se poroča šolski komisiji, „ob katerih dnevih opravljajo dijaki svojo pobožnost in če so napredovali v strahu božjem in kako." Uredil je ponavljalni pouk, prosil, naj se namesti učitelj za risanje, in napotil tiskarja Egger-a, da izda potrebne knjige. Učitelje in komisijo zbira pa Edling sleharni teden pri sebi, da se vzajemno posvetujejo o šolskih stvareh. Kranjskemu šolskemu zakladu naj se povrne tistih 3000 gld. iz prebitka jezuitskega zaklada, ki so se odstopili Goriški, katere pa v Ljubljani hudo pogrešajo, potem bi ne bilo treba doneska iz državne blagajne. A te prošnje ni podpiral Felbiger, češ, da Goriška ne more izhajati brez onih 3000 gld., pa da bo za Kranjsko zadostovala podpora (1000 gld.) iz državne blagajne Končno besedo je imela zopet dvorna kancelija (dne 7. maja 1778), ki je Edlinga vnovič potrdila poročevalcem, odklonila pa razširjenje avtoritete šolske komisije in nasvetovano obdačenje cerkva in bratovščin z 20—30 kr., češ, saj je kranjski šolski zaklad že dosti preskrbljen. Dovolili so pa učitelja za risanje na normalki, da bi koristili osobito takim dijakom, ki se hočejo posvetiti rokodelstvu ali umetnosti. Da se čim hitreje vsi učitelji nauče nove metode, naj normalka najprej izvežba učitelje večjih mest in trgov, ti pa naj potem izvežbajo učitelje v bližini svoje šole. Namestiti se ne sme nobeden cerkovnik, če ni zmožen poučevati mladino; izkazov o spovedi dijakov pa ni „treba pošiljati". Egger-ju se podeli privilegij za 20 let, da ne sme nastati na Kranjskem nobena tiskarna poleg njegove. Seveda se pohvali marljivost Edl\n-gova, njemu se izroči izključno nadzorstvo kranjskih šol. Torres se pa odslovi, „ker je po gorečnosti grofa Edlinga prišlo kranjsko šolstvo v pravi tir." To ni bilo nič kaj milostno za grofa Torresa, ki je pa ostal duša šolstvu goriškemu Ne smemo dvomiti, da je bil grof Edling, kateremu je precej dolgo bilo izročeno osnovanje kranjskih šol, jako vnet mož; gotovo je tudi imel večjo veljavo pri šolski komisiji in deželnem glavarstva nego zaspani grof Gallenberg; a kedor priznava zasluge Edlingove, ne sme pozabiti, da je imel Edling v svojem poslu jako vrlega sotrudnika — Blaža Kumerdeja. Oba moža sta se v svojih nazorih lepo vjemala, in to lepo soglasje je rodilo lep sad tudi na polju šolskega slovstva slovenskega. Edling je bil malo menj napojen s tistim nivelujočim duhom, ki je zaslepil cel(5 Torresa tako, da se je nadejal, da še doživi ponemčenje slovenskega naroda. Edling in Kumerdej sta gorela za šolo kot vzgojevalnico narodovo, ki doseže svoj namen samo kot zavod s samostalnim smotrom, ne kot služ-nica državne uprave. Že 1775. 1. je izdal Edling v Ljubljani „Občni šolski red“ (nemški), pripravljal se je bil torej že takrat za svoj poznejši posel; 1778. 1. pa je izdal rForderungen an Schulmeister und Lehrer der Trivialschulen: germanico simul et Carniolico idio-mate". (Jezičnik XXII., 54.) Gotovo je on spodbudil vladnega tajnika pl. Kappus-a, da je poslovenil „Kern des Methoden-buches" pod naslovom „Sern ali Vonusetek teh Metodneh Buqui“, (1777). Sam Edling te knjige ni poslovenil, nego imenuje v neki vlogi na cesarico (dne 27. svečana 1778) Kappusa kot prelagate!ja.1) Kumerdej je. kakor vemo, hotel posloveniti, oziroma spisati celo vrsto šolskih knjig, ko je prišel v Ljubljano; da teh načrtov ni izvedel, temu so krivi bili gotovo preobilni posli njegovi2); stoprav v poznejših letih je dobil toliko duška, da se je udeležil toli važnega slovstvenega dela slovenskega; samo jedno važnejšo knjižico je poslovenil 1778.: „Vadenje za brati v’ usse sorte pissanji za šolarje teh dežel-skeh šol v’ cessarskih krajlevih deželah". (Jezičnik XXII, 56.) Ni se pa lotil nameravane prestave saganskega katekizma (Helfert 552), ki je bila tako nujna, da se je ponudil grof Edling, da jo izda Komaj je pa ta dovršil prevod malega katekizma, oglasi se škof Herberstein in prosi, da sme posloveniti veliki katekizem „v prid tukajšnjega, zvečine nemškega jezika neveščega kmetskega naroda“ in posvetiti ga cesarici. Ker je dvorna kancelija (dne 14. novembra 1777) cesarici priporočala škofovo prošnjo z dostavkom, „da ne bode še bolj uzlovoljen škof, ki ni itak nič naklonjen novi metodi11, je cesarica ugodila ji, in Edlingu se je naročilo, naj počaka s svojim prevodom. (Helfert 552.) Škof pa svojega prevoda ni izgotovil. Edlinga pa je vsa stvar bodla, zato poprosi dne 27. svečana 1778. dovoljenja, da sme dati svoje delo v natis, ker je ta knjiga ‘) Šafarik I., 89. Jezičnik XXII, 53 in Dimitz i dr. torej napak pripisujejo to knjigo Edlingu. ,J) Naročili mu menda niso prirejanja slov. šolskih knjig, pač pa so tudi na Dunaju smatrali ga zmožnim za to, kakor kaže neko poročilo dvorne kancelije iz 1. 1770, tičoče se goriških narodnih šol. 20* nujno potrebna in škofov prevod ne bo še kmalu dovršen, sicer pa da si oba prevoda nista tekmeca, kajti škof hoče prirediti knjigo za odrastle ljudi, dočim je Edlingov mali kate-ki zem namenjen trivijalkam. Edling se pohvali, da je osnoval že mnogo trivijalk in da torej v6, kaj sodi za te šole; navaja tudi, da je prevod poleg obeh Tauffererjev pregledal in pohvalil goriški nadškof, obetajoč, da ga uvede v svojo škofijo; posebno pa poudarja, dasta njegov prevod potrdila in pohvalila „zmožni, v bogoslovstvu izvedeni in mnogih jezikov vešči duhovnik Spendov" in vladni tajnik pl. Kappus. Na vprašanje, kedaj dovrši svojo prestavo, je odpisal škof, da je že poslovenjen katekizem, a da bo stoprav v treh mesecih dovršen za tisk. Sedaj je Felbiger priporočal Edlin-govo prošnjo, češ, da se itak ni nadejati nič od škofa, ki zopet zahteva odlog. Nj«mu je pritrdila dvorna kancelija; škofu pa naj se povč, da gotovo tudi sam priznava nujnost te knjige, kateri torej ne odreče potrdila. Edlingov prevod je že davno dovršen, torej se zgolj „iz trmoglavosti škof brani take dobro poslovenjene knjige, hoteč tratiti čas za drug prevod". Edlin-gova knjiga se tiskaj, škofove nikar čakati; tako „naj se škofu zlepa odpiše11. Marija Terezija je zapisala pod ta nasvet lakonični svoj „placet“, in Edlingova knjiga je zagledala beli dan.1) Škof se pa ni dal oplašiti. Ko je Jurij Japelj izgotovil prevod velikega katekizma, ga je takoj škof predložil vladi, proseč dovoljenja za natis; dovoljenje je dobil dne 6. svečana 1779. 1., a naložilo se mu je, da se morata spraviti oba katekizma v doslovno soglasje, da ne bodo ljudje mislili, da sta dva različna katekizma. Ker je bil Edlingov prevod že natisnjen, Japljev pa še ne, moral bi bil torej Japelj svoj prevod predelati in vzprejeti vanjo Edlingove stavke; a tega ni hotel ni on ni škof, ki je ugovarjal rekoč, da ne gre prikrojiti veliki katekizem po malem, nego nasprotno; pozivati se je pa smel tudi na to, da je Japljev prevod gled<3 jezika boljši in čistejši, da so njegovi izrazi prikladnejši pojmom priprostega kmeta. Cesarica je naredila konec tej pravdi: Edlingovo knjigo je morala prevzeti zaloga šolskih knjig in jo spečati izven Kranjske, za Kranjsko pa je potrdila Japljev prevod velikega katekizma, poleg katerega je imel Japelj izgotoviti še mali katekizem z izrazi velikega katekizma. Edling je bil globoko užaljen; zaman je napravil priziv, sklicujoč se na spričevala vrlih dušnih pastirjev; tožil je tudi, da ga tiskar cveli zaradi tiskovnih stroškov. No, cesarica je imela pretanek čut za pravičnost, ‘) Tzvlezhik tega velikega katekizma . . Egger v Ljubljani, 1779 Šafarik, 118. (JeziCnik XXII, 54); Dimita IV, 171 i>a ima drug naslov te knjige; kateri je pravi? zato je odredila, da knjigo prevzemi zaloga šolskih knjig. Kako blago srce govori iz njenih besedic: nBlumegen1) er (Edling) kann nicht zu schaden bleibenu. (Helfert 553.) Japljev prevod je izšel pod naslovom: „Ta Velki Cate-kismuf’ s’ prafhanjami inu odgovarmi sa ozhitnu inu possebnu podvuzhenje te mladofti v’ zessarfkih krajlevih duschelah“ (1779). Posvetil je knjigo škof Herberstein sami cesarici, katero slavi v dotični čestitki z vzneseno besedo — in to je tisti mož, ki je delal malo let poprej toliko preglavice Torresu in vladi s svojo opozicijo proti šolski reformi; sedaj pa je bil jako vnet za šolstvo, videč, da pametno osnovana šola ne kvari ni vere ni nravi mladine, nego da nudi cerkvi več prilike, temeljiteje poučevati jo v verskih resnicah. Da je dal posloveniti prevažni katekizem, to je velika zasluga njegova in Japljeva, in sama cesarica je to priznala z darilom 12 cekinov težke kolajne Japlju. S to knjigo je škof pomagal tekmecu svojemu, grofu Edlingu, odstranjevati silne zapreke, ki so ovirale razvoj narodnega šolstva na slovenski zemlji. Pa tudi Edling je smel biti ponosen na to stran svojega pošlo vanja, ko je dne 3 marca 1779 poročal cesarici, da so prevodi najvažnejših knjig izdatno ugladili pot novi šoli na Kranjskem, in morebiti je res, kar piše nekdo v Schlozerjevem „Brief-weclisel“ (1778), da napreduje mladina tudi v slovenskem jeziku, ki ga „sedaj bolje govori nego poprej“. Da pa ni šlo vse gladko, je naravno; naravno je tudi, da je bilo lože dajati na svetlo slovenske knjige, nego vzbuditi v narodovi masi tisto uverjenje o koristi šolskega pouka, ki je neobhodno potrebno, ako hočejo merodajni činitelji res postaviti šole kakor vsako drugo novo stvaritev na trdna tla.2) Baš na Kranjskem pa so bile v tem oziru še dolgo časa močne ovire: tožil je o njih 1779. 1. Edling, rekoč, da so „t,ako strašne, tako mnogovrstne in tako polne lokavščine, da jih nikdo ne verjame, kedor jih *) Dvorni kanoelar. a) Schlozer: Briefwechsel 1778,341.: „Videl sem čudeč se na kmetih napredovanje vsled šole, kjer imajo sposobne ljudi. Naši surovi kmetski otroci se uče ne več samo nemški, krščanski nauk vljudnost i. t. d., temveč tudi svojo materinščino bolje nogo poprej. Če pojde tako naprej, bo v 30 letih vsa država prestvarjena“. A duhovniki na kmetih in menihi se hudujejo, boječ se, da zabrede kmet v lutcranstvo, ko bo znal čitati sv. pismo. „Škof je navdušen za stvar, a namestili so včasih slabe ljudi, ki so vso stvar navlašč osmešili.“ Proti temu pismu polemizuje (str. 99., V. pismo) neki kranjski razjezuit, zagovarjajoč škofove svetnike, ki so v slovstvu bolje izvedeni nego oni pisec; on tudi ni nikdar na svojih potovanjih po deželi čul pri duhovnikih nobene šoli sovražne besede. „Niti lenobe niti požrešnosti se ne sme dolžiti naša duhovščina, pač pa so duhovniki tako pametni, da ne bodo kmetu razlagali nujnosti čitanja sv. pisma, primerjajoč je s kodeksom terezijskim . . . Kmet ni dosti učen da bi mogel limeti kodeks; ali se ne sme isto reči o sv. pismu ?“ ne čuti in skuša, tako kakor jaz“. Ni pa omagal, saj so ga podpirali mogočni gospodje, tudi duhovskega stanu, n. pr. opat stiški, Fabiani; gotovo najmočnejšo pomoč pa je našel pri škofu samem, če tudi je bilo med njima morda katero osebno nasprotstvo. Tekom nekaterih let je osnoval tudi na kmetih nekaj trivijalk, po manjših mestih pa nekaj glavnih šol. Ne moremo si kaj, da ne bi podali blagim čitateljem črtico iz zgodovine šole idrijske, ki se nam zdi važna kot ilustracija tiste otroške naivnosti, s katero seje toliko sotrud-nikov jožefiniških lotilo svoje naloge. — Ceniti je to naivnost že zato, ker nam kaže pristno navdušenje za stvar; kedor čita take pojave, katere je sledila le prerada tista tragiška „slanica“, mora oni dobi marsikaj odpustiti. Leta 1777. so namenili Idriji trivijalko, a stanovalstvo ni bilo zadovoljno s trivijalko in je dognalo, da se ta šola razširi v glavno šolo. Dne 23. grudna 1778.1. se je blagoslovila in otvorila jako svečano. O tej slavnosti je poročal dne 12. pro-senca 1779 Kumerdej vladi: žal, da ni prostora., da bi podal celo njegovo poročilo, ki se ne čita kakor suhoparno uradno poročilo, nego je res vznesen panegirik, slavospev moža, navdušenega za šolo in ljudsko omiko, ki je našel v Idriji sebi sorodne prijatelje šolstva in občino, v kateri so vsi sloji, duhovniki in posvetnjaki, tekmovali v dokazovanju ljubezni do šole. Kumerdej na drobno popisuje svoje potovanje v Idrijo in vzprejem pri ondotnih uradnikih in ne more prehvaliti vneme tamošnjega stanovalstva in gosposke za šolo. Učitelj je dober in poučuje „po predpisih'1, a žal, da se zaradi prostorov mora zavrniti mnogo otrok, ki bi radi hodili v šolo. „Moral sem se zares diviti neverjetni gorečnosti tamošnje mladine za uk; posebno se odlikuje neki deček, sin idrijskega delavca; ker se je prepozno oglasil, ga niso mogli vzprejeti, kajti vse klopi so bile že natlačeno polne. A kaj stori? Jokajoč teče domov in se vrne kmalu z majhnim stoličkom, češ, da ga sedaj ne morejo več poditi domov, saj ima svoj sedež in hoče biti v šoli“. Soba pa je tako natlačena, da učitelj ne more med klopmi hoditi in nadzorovati dijakov. Malo se je temu prišlo v okom s tem, da so mu naredili vzvišen sedež in da so zadnje klopi višje od sprednjih. Takrat še ni bilo vse popolnoma v redu, a bile so le malenkosti, katere Kumerdej omenja, blagrujoč učitelja, katerega krepko podpirajo uradniki idrijski, osobito rudniški glavar grof Inzaghi, rudniški svetnik Gari-boldi, rudniški uradnik in šolski ravnatelj (Hofbuchhaltereire-priisentant und Oberamtsassessor) Leitner. Slavnostno otvoritev šole, ki je koj začetkom štela že 225 dečkov, Kumerdej nadrobno opisuje, niti tega ne pozabi omeniti, v katerem kotu in na kateri strani dvorane v gradu, kjer se je slavnost vršila, je stala ta in ona oseba, niti ne pozabi omeniti, da se je pred gradom zbrala velika množica ljudi, in da so tam dijake in goste vzprejeli z godbo; Kumerdej je otroke opominjal k goreči molitvi, katehet je odgovoril; potem je bila sv. maša, po maši so se vrnili v šolo in otrokom razdelili šolske knjige; nekateri gospodje so jim tudi darila obljubili. „Pri tej slavnosti si videl ljudi jokati samega veselja; ljudje so brez izjeme hvalili sedanje lepo vedenje mladine, ki je bila poprej razposajena, razuzdana in se je vedno le klatila po cesti.“ Grofa Edlinga tako ljubijo zbok njegove gorečnosti za šolo, da je moral obljubiti, da skoro zopet pride. Ko je bila slavnost pri kraju, „sem šel v svoje stanovanje in sem hotel plačati, a gospod pl. Gariboldi je bil že poravnal moj račun. “ Kumerdejevo poročilo je ugajalo dvorni kanceliji, njega samega pa so vendar pokarali, ker se ni nič kaj strogo držal predpisov glede rabe šolske čitanke; rekli so mu, cnaj bolje pregleda vsebino čitank". Mislim, da ta graja ni pretragična; tudi tu se je pokazal Kumerdej vkljub svojemu navdušenju šolnika, ki je krenil v praktičnem poučevanju na svojo pot; seveda so takega „samovoljneža“ na Dunaju takoj posvarili. Za ustanovitev in vzdržanje idrijske šole si je srenja sama naložila poseben davek, po poldrugi krajcar od vsakega bokala vina, ki se je tam popil. Grof Edling je aprila meseca zopet nadzoroval to šolo in je pohvalil »vzorni red in pobožnost otrok v cerkvi1', pohvalil je pa tudi učitelje kot „izvrstne"; pri preskušnji je našel med dečki in deklicami lepe talente. „ldrijska glavna šola je tako dobro urejena, gorečnost vseh stanovalcev tako izredna, število otrok obojnega spola tako skoro neverjetno veliko1', da bo treba namestiti učiteljico za ročna dela; brez tega pouka „se čutijo deklice nesrečne, ker jim nedostaje izurjenja za bodoči poklic11. Treba je tudi namestiti učitelja za risanje, ki je „pri rudarstvu neobhodno potrebno in za katero so idrijske glavice kakor nalašč ustvarjene11. Edling je našel v Idriji lepo in zdravo šolsko poslopje, dočim je bila prejšnja šola tako majhna, da so morali 52 otrokom odreči vzprejem, in to so bili zgolj otroci iz Idrije, ki je štela z okolico vred 350—400 za šolo godnih otrok. Tri dni je ostal Edling s Kumerdejem v Idriji, uravnajoč, kar je bilo še popraviti, in vnemajoč duhovščino za novo šolo. Zapustila sta Idrijo s „srcem prepolnim tistega veselja, ki mora navdajati sleharnega prijatelja šole, kadar vidi tako izvrstno šolo". Ravnatelja Leitnerja naj cesarica imenuje članom ljubljanske normalskošolske komisije — no, pa na-se tudi ne pozabita, proseč cesarico, „naj ji bodi natančnost, s katero sva se bavila z idrijsko šolo, porok, da postopava tako natančno tudi pri osnovanju in ogledovanju vsake druge šole v deželi, (kjer je žalibog pri vsaki neverjetno več ovir nego pri idrijski šoli)“. Ako ju hoče cesarica odškodovati za „nebrojne zamere in žalitve", naj prepusti dohodke kranjskega jezuitskega zaklada, s katerimi se sedaj podpira goriško šolstvo, kranjskemu zakladu, ki je v največji stiski, „sicer se ne bode mogel preprečiti popolni propad kranjskega šolstva".*) Poročilo Edlingovo in Kumerdejevo je pa Felbiger prec&j ostro presojal (dne 31. julija 1779): „Kako morete, vpraša, ravnateljem šole imenovati c. kr. rudniškega uradnika? Saj ravnateljski posel „nikakor ni zgolj honorificum; kdor ga prevzame, mora delati, mora poznati metodo, mora druge poučevati v metodi, učitelje nadzorovati in svariti ; vsemu temu pa uradnik ni kos. Vrh tega so učitelji tako preobloženi, da ne more nobeden, niti katehet ne, spolnjevati vseh opravil. Sploh naj se komisarjem da nalog, da ne smejo stvarjati po svoji glavi naslovov in uradov, niti rabiti drugih nazivanj nego onih, katera dopušča .šolski red“; ne smejo deliti naslovov „nad-ravnatelj, inštruktor, višji nadzornik, in tudi šole smejo samo tako nazivati, kakor je prav“. Sicer pa naj se da Leit-nerju naslov šolskega svetnika. Cesarica pa mu je dovolila samo najvišje priznanje brez kakega naslova Nameščenje učiteljice za ročna dela se je odbilo zaradi nedostatnih sredstev; tudi učitelja za risanje takrat niso namestili, niti dohodkov jezuitskega zaklada niso obrnili Kranjski v prid (dne 14. avgusta 1779). Imeli so pač v Idriji neko šolo za risanje že od 1778.1., a kedo je plačeval učitelja, ki je imel dobre uspehe, ne morem dognati, zdi se mi pa, da redne plače ni dobival, nego je moral, vsaj spočetkom, celo leto učiti brez mezde. Grof Edi ing in Greiner sta se sicer poganjala za nameščenje javnega učitelja za risanje, a preprečil je to grof Kolovrat, predsednik urada za rudarstvo. (Arneth, Maria The-resia und Greiner). To šolo za risanje so odpravili 1791. 1., dasi je sama akademija obrazilnih umetnosti na Dunaju (1790) izjavila na podlagi vposlanih ji nariskov, da so uspehi te šole primerni. Razširil se je pa krog učnih predmetov z latinščino, katero je najprej poučeval duhovnik Primic; stanovalci (t j. občina) so mu nakazali mezdo, a on je kmalu odšel zaradi draginje v Idriji, nastale okrog 1786. 1., ko se je vsled neke pogodbe s Špansko intenzivneje začelo delati v rudniku in se je število delavcev izdatno pomnožilo. ‘) Edlingovo poročilo z dne 22. maja 1779. V katerem jeziku so poučevali idrijske šolarčke, katerih je bilo za cesarja Jožefa včasih do 398, je na podlagi tedanjih zakonov jasno, nedoumno pa je, da so stoprav 1787. L, prosili, naj se namesti elementarni učitelj, ki bi otrokom, nemščine popolnoma neveščim, vbil toliko tega jezika v glavo, da bi mogli potem uspevati v glavni šoli. Če so ga res namestili, pa ne vem. Tudi to je še omeniti, da je 1788. 1. okrožno glavarstvo postojinsko nasvetovalo imenovanje rudniškega svetovalca Gariboldija „nadravnateljem“ idrijske šole, gotovo ne poznavajoč omenjenega mnenja Felbigerjevega. Leta 1791. so odpravili pouk v risanju, češ da ne sodi v ustroj glavne šole; ostal pa je tečaj za učiteljske pripravnike in latinščina! Pred ko zasledujemo nadaljnji razvoj slovenskega narodnega šolstva, treba se je malo ozreti na denarna sredstva, ki so bila na razpolaganje šolskim oblastim kranjskim potem, ko je vlada prebitek jezuitskega zaklada kranjskega nakazala normalnošolskemu zakladu goriškemu. Ustanovili so poseben „normalnošolski zaklad11; prvi prispevek je došel iz državne blagajne — a ta dohodek je bil začetkoma samo začasen; treba je bilo novih in stanovitnih prošenj, da je Marija Terezija po predlogu dvorne kancelije dne 29. prosenca 1778 zopet dovolila 1000 gld. „auff andere 2 jahr“. Nekaj dohodkov kranjskega jezuitskega zaklada je prepustila vlada goriškemu šolskemu zakladu; zato so morali na Kranjskem bolj moledovati za podporo nego v sosednjih kronovinah. Na Dunaju so kranjske prošnje vzbujale mnogo nevolje, in dvorna kancelija (n. pr. dne 18. grudna 1779. 1.) ne more pojmiti, „kako more zagaziti kranjska šolska zaloga v tako zadrego, ko ji je vendar dajala država po 1000 gld. na leto“. In zadrega je bila velika; vedno ponavljajoče se prošnje učiteljstva so signatura one dobe šolske zgodovine. Kumerdej sam je n. pr. koncem 1. 1779. prosil za zaostalo mezdo za minulo četrtletje; tem prošnjam so ugodili s 400 gld. podpore iz državne blagajne in 1000 gld. iz jezuitskega zaklada „za najbolj revne učitelje na račun njih mezde“; vkljub temu je bila šolska blagajna začetkom 1780- 1. normalčnim učiteljem zopet dolžna 800 gld. Sirota dvorna kancelija tarna dne 11. sušca 1780. 1.: „Tu si res ne vemo več pomagati, država naj daruje 800 gld.“ in cesarica je ukrenila: „AufT das ararium ist nicht mehr zu reclinen, vor extra bestreitung. Vor dises mali wird noch Mayer (blagajnik) die 800 tl. za,hlen.“ Saj pa so bili res pičli dohodki šolske blagajne, na pristojbinah od zapuščin n. pr. se je za 1779. 1 dobilo samo 26 gld. Ostreje nego poprej je vlada sedaj terjala prispevkov od bratovščin in cerkev za šolsko zalogo. Dež. glavarstvo poroča dne 23. aprila 1779, da se kranjski škofje „ne obotavljajo11 teh prispevkov dovoliti; samo goriški nadškof se je ustavljal gled<3 gorenjskih cerkev, češ, „da nimajo nič dati“, a da so ravno gorenjske cerkve zmožnejše plačevati doneske tembolj, ker je dobro znano, da so brezprimerno bogatejše od onih, ki spadajo pod ljubljansko ali tržaško škofijo, ki se pa ne branita prevzeti onih prispevkov. Dvorna kancelija se čudi temu odgovoru goriškega ordi-narijata; kar dovolijo ostali škofje, tudi on ne more po pravici odreči; saj se ne namerava cerkvam tega vzeti, kar jim je neobhodno potrebno, „teh par beličev pa vendar ne morejo odreči". Naj torej nikar škof dvorne kancelije ne sili, da cesarico „nadleguje s poročilom o tako malenkostni stvari. To poročilo pa bi bilo že zaradi tega neobhodno potrebno, ker bi se ne mogle oprostiti cerkve njegove škofije davka, kateri bi se naložil vsem škofijam. “ A novi poziv je ostal brez uspeha, ker nadškof goriški niti odgovoril ni, kakor toži dvorna kancelija Mariji Tereziji dne 11. marca 1780, zatorej se sedaj kar naravnost tudi kranjskim cerkvam njegove škofije naloži po 30 — 40 kr. od prebitka. To je neznaten in gotovo neškodljiv donesek, ki vrže vendar letnih 1200 gld. šolskemu zakladu; ta se s tem opomore, posebno kadar ponehajo mirovnice jezuitom. A ti doneski od cerkev in bratovščin so tudi vzbudili odpor. Opat stiški se je branil jih plačati, nasvetoval je pa, da naj se za šolo vzame 1500—1800 gld. bratovščini sv. Mihaela, ki ima 8700 gld. imetja, nabranega ne iz ustanovnega imetja, nego po milodarih. Šolska komisija je pozvala seveda takoj bratovščino, naj položi račun; ta račun „bratovščine Jezusa, Marije in sv. Jožefa pod pokroviteljstvom sv. Mihaela pri farni cerkvi mengiški" (od 8. majnika 1775 do 8. majnika 1776) kaže dohodkov: Ostalo je iz prejšnjega leta . . 8839 gld. 05 kr. Nove obresti........................ 340 „ — „ Darila.............................. 28 „ 20 „ Skupaj . . 9207 gld. 25 kr. Stroškov: Za maše 147 gld., mezde in miloščine 86 gld., razni stroški 149 gld. 06 kr. (n. pr. dne 7. majnika zvečer in 8. majnika opoludne za pogostitev gospodov bratov te bratovščine, njih hlapcev in konj 79 gld. 45 kr.), vkup torej 382 gld. 06 kr., ostalo je 8825 gld. 19 kr. Bratovščina pravi, da ne more ničesar odstopiti Šolska komisija pa pravi, da se po mnenju stiškega opata dajo stroški izdatno znižati, a odloči paj to reč cesarica sama. Komisija dostavlja zgolj prošnjo, „da naj se po najvišji in najmodrejši nameri ustanoviS šole v prid revne mladine na kmetih tu in tam, kjerkoli se pokaže kaka zaloga, osobito v naddijakonatu stiškem, ki jih je posebno potreben. “ Dvorni kanceliji je bila všeč želja stiškega opata, ki je pisal „sehete es gern, wenn es seyn konnte", da bi se njegov predlog odobril. Po mislih dvorne kancelije bi bilo imetje Mihaelove bratovščine jedini vir, saj bi bratovščina tudi lahko utrpela 1800 — ali vsaj 1500 gld. To svoto bi lahko pokrila s štedenjem pri nepotrebnih izdatkih, dobra vzgoja pa koristi najprej veri sami“ pravi Greiner. Marija Terezija je zapisala nplacetu dne 5. avgusta 1780. Že spomladi 1781 pa toži šolska komisija znova, da naklada na cerkve in bratovščine, dasi je plačati samo borih 30 — 40 kr., nič ne nese, „ker dela duhovščina vplačevanju ovir brez konca in kraja11. Doslej je došlo stoprav 71 gld., a tudi to zgolj od najpremožnejših cerkev. Zato je šolska zaloga v bednem stanu, in vendar bi bilo treba učiteljem in cerkovnikom plačo zvišati na kmetih na 130 —150 gld. Tudi ljubljanski učitelji se plačujejo neredno; učitelj Herrlein ni dobil plače že poldrugo leto. Dovoli naj se učiteljem na kmetih pobirati z biro vred šolnino, kajti po najvišji nameri bodi brezplačen samo pouk na normalkah in glavnih šolah. Treba bo pa tudi zboljšati plačo učiteljem glavnih šol; zato bo treba deželi vrniti prebitek jezuitske zaloge in plačevati ji državni donesek. Dvorna kancelija (dne 8. majnika 1781) zahteva, da se st,rože pobirajo doneski cerkev in bratovščin in porabijo za šolo odpadle mirovnine jezuitov, kajti je „prežalostno, da ni v tako veliki deželi več nego 10 priprostih šol, in da pri skoraj 400.000 prebivalcih samo 1100 otrok v šolo hodi.“ Dovoli naj se pobiranje šolnine na kmetih. Tabele kažejo, da je mogoče cerkovnikom, učečim mladino, ob svojih dohodkih živeti, osobito kadar bodo dobivali učnino. Pa na Kranjskem je predsodek, da je treba ločiti cerkovniško službo od učiteljske, a to naj se samo tam zgodi, kjer je poleg učitelja poseben cerkovnik. Pri tem se sklicuje na staro naredbo, da naj ima vsaka župnija svojega učitelja; dočim ni nikjer zapisano, da mora imeti vsaka župnija svojega cerkovnika. Cerkovniška služba je v obče samo pritikljaj učiteljski, brezbrižnost duhovščine za pouk mladine in zanikarnost k temu nastavljenih ljudi pa je učinila, da so učitelji postali samo cerkovniki ali se smatrajo za takšne. „To nerednost je treba odpraviti," piše Felbiger. Vse to pa ni ozdravilo bolnih financ kranjskega šolskega zaklada. Ko je začetkom 1782. 1. učitelj Herrlein zopet tožil in prosil plače za minulih 2l/a let, je morala šolska komisija zopet beračiti na Dunaju za 1000 gld. iz državne in 500 gld. iz jezuitske zaloge. Dunajska dvorna komora je pa rekla, da naj se ne da več nego 1000 gld. iz jezuitske zaloge še za to leto; dež. glavarstvo pa naj točno in takoj pobira tiste doneske, s katerimi bode v bodoče moglo prištediti državni dospevek, a naj se tudi opraviči, zakaj je doslej to izterjanje opustilo, in zakaj se niso zasledili drugi viri. Zapadlih jezuitskih mi-rovnin ne gre odkazati šolstvu. Leto je poteklo — denarja učitelji pa le niso dobili, Herrlein že 3 leta in drugi učitelji že 8 mesecev ne. Zopet so morali „žalobno“ prosjačiti. Dež. glavarstvo pa je moralo zopet na Dunaju prositi pokritja ne-dostatka šolskega zaklada iz državnega ali iz jezuitskega zaklada (dne 6 grudna 1782.) Dvorna komisija za šolstvo je potrdila istinitost pritožeb, poudarjajoč, da mora pomagati država, če ne, mora preminiti ves šolski pouk, ki je baš na Kranjskem prepotreben, saj »se tam doslej niti meščan niti kmet ni učil ni čitati ni pisati.“ Cesar Jožef II. je ugodil temu nasvetu, in za silo se je odslej izhajalo z dohodki normalnošolskega zaklada, pa tudi samo za silo, kajti prošnje in pritožbe učiteljev so se še dolgo ponavljale, tembolj ker so se učitelji zaman nadejali povišanja prepičle mezde. L. 1784. n. pr. zopet tožijo, da morajo vkljub obljubi z leta 1775. še vedno čakati boljše plače, dasi so zaradi šole žrtvovali »srečnejše poklice", in dasi se na vso moč trudijo »izpolnjevati svoje pretežavne dolžnosti, pretežke zato, ker morajo predavati vse predmete nemški in slovenski" in to v tesnih sobah, v živahni ulici, poleg kotlarja, »učitelj mora na vse grlo vpiti," da ga razume mladež. »Najbolj pa smo zato pomilovanja vredni, ker sta dva izmed učiteljev blagoslovljena vsak s četvorico otrok." Od pičle mezde jim je plačevati še stanovanje in šolski davek, dočim imajo učitelji latinskih šol vkljub lažji službi boljše dohodke. Na Dunaju so ugodno rešili to prošnjo, povišali učiteljem normalke plačo za 50 gld. (na 300 gld.) in določili 300 gld. kot najmanjšo plačo, cesar je pa zaukazal čim prej imetje bratovščin podržaviti in porabiti dotične dohodke za podporo normalno-šolskega zaklada. Nekaj priboljška je kmalu potem (1787) še dobil oni zaklad iz zapuščine škofa grofa Herbersteina, ki je del svojega imetka volil normalni šoli. Jožef II. je pa učinil še nekaj dru-zega; najprej je zaukazal, da naj se z dohodki štajerskega normalnošolskega zaklada podpira kranjski, to pa zato, »ker so sedaj dežele Kranjska, Koroška in Štajerska združene (pod graškim gubernijem), zato je prav, da se ondotni normalno- šolski zakladi med seboj podpirajo (dne 5. septembra 1787). Že 1789. 1. bil bi pa kranjski zaklad lahko pomagal štajerskemu, ker je oni imel prebitke, a cesar je velel združiti zaklade vseh treh notranjeavstrijskih kronovin v jeden zaklad. Imetka pa je imel takrat (dne 10. avg. 1789) normalnošolski zaklad štajerski 136.135 gld. 39Va kr-, kranjski 73.302 gld., koroški 54.824 gld. 32'/, kr. Vsi so imeli vkup torej 264.262 gld. 12 kr. Skupni zaklad je imel majhen nedostatek, kajti 1787 1. je bilo pri šolskem zakladu dohodkov stroškov štajerskem 6622 gld. 2 kr. 8190 gld. 361/* kr. koroškem 2323 „ — „ 3134 „40 „ kranjskem 3354 „ 15 „ 1503 „32 „ Skupaj 12299 gld. 17 kr. 12828 gld. 48 V* kr. Primanjkljaja je bilo torej 529 gld. 311/4 kr. (Dalje prihodnjič.) 'jnmininrriiiiiiiMiiuauiiunnaiiiJiTiini! Bibliografija slovenska. Slovensko knjištvo od 1. januarja 1893. leta do 1. januarja 1894. leta. Sestavil It. Perušek. (V ta knjigopis so vzprojete tudi nekatere knjige, ki so bile tiskano 1. 1892. ali preje, a niso zabeležene v lanskem knjigopisu. Brez sumnjo je še mnogo k rij i g iz prejšnjih let nezabeleženih, a meni ni dostajalo časa in volje zbirati te tiskopise; zatorej so navedene samo nekatere tiskovine, o katerih sem slučajno zapazil, da jih ni v lanski bibliografiji. Letošnji knjigopis skušal sem kar najpopolnejši sestaviti. Dobro vem, da nisem dotiral do popolnosti, ker nisem bil za delo pripravljen, ko sem je vzprejel, in ker je pri nekaterih tiskarjih težko izvedeti, kaj so tiskali. Pri sestavljanju so mi prijazno pomagali sosebno gospodje: prof. M. Cilenšek v Ptuju, prof. A. Kosi v Celju, učitelj in posestnik A. Kosi v Središču, cand. iur. Milah Premrl v Gorici, skriptor dr. Fr. Simonič na Dunaju, prof. dr. Sket v Celovcu, katerim izrekam iskreno zahvalo. Jednako zahvaljujem predstojnike onih tiskarnic, ki so se potrudili, sestaviti natančen zapisnik tiskovin, izdanih v njihovi tiskarnici, in vse druge gospode, ki so mi bili na roko pri sestavljanju bibliografije.) I. Časopisi. Amerilcamki Slovenec. Tower Minn. 1893. Letnik II. Urednik in založnik: V. Rev. J o s. Fr. Buh. Fol. Izhaja vsak petek. Cerkveni Glasbenik. Organ Cecilijinega društva v Ljubljani. Letnik XVI. 1893. Odgovorni urednik lista J. G n jez d a. Urednik glasbenih prilog Anton Foerster. Zalaga Ceci-lijino društvo Tiska li. Milic. Izhaja vsak mesec po je-denkrat. v. 8°. Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Časopis za verno slovensko ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv Frančiška. Dvanajsti tečaj. Vredil in izdal P. Stanislav Škrabec, mašnik pervega reda sv. Frančiška na Kostanjevici. V Gorici. Hilarijanska tiskarna. 1893. 8°. | Izhaja v nedoločenih obrokih. — Na platnicah priobčuje o. St. Škrabec: „Nekoliko slov. slovnice za poskušnjo. | Delavec. List z a interese slovenskega delavskega ljudstva. Izhaja vsakega 15. dne v mesecu. Ljubljana, 1893. I. leto. Izdaja ga Anton Grablovic- Ureduje Josip Šimnovec. Tisk Narodne tiskarne v Ljubljani. Fol. Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko. XXXIII. tečaj. Leto 1893. Tiskala Klein in Kovač v Ljubljani, v. 4°. (Izhaja v nedoločenih obrokih. Slovensko in nemško ) Deželni zakonik in ukazni list za vojvodino Štajersko. V Gradci, leto 1893. Tiska Leykam v Gradci. (Izhaja v nedoločenih obrokih. Slov. in nemško.) Dolenjske novice. IX. letnik, 1893. Odgovorni urednik Josip Benkovič Izdajatelj, založnik in tiskar I. Krajec. Novo-mesto. Izhajajo 1. in 15. vsacega meseca, v. 8°. Dom in Svet. Ilustrovan list za leposlovje in znanstvo. Uredil Frančišek P. Lampe, doktor bogoslovja in modro-slovja, profesor bogoslovja. VI. letnik. V Ljubljani. Založilo uredništvo. Tiskala Katoliška tiskarna v Ljubljani, 1893. 8°. (Izhaja vsak mesec po jedenkrat). Domoljub. Slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo. Izhaja kot priloga „Slovencu“ zvečer vsak prvi in tretji četrtek meseca.. V Ljubljani. Letnik VI. 4°. Izdajatelj dr. Ivan Janežič. Odgovorni urednik A Kalan. Tiska Katoliška tiskarna. Domovina. V Celji. 1893. Leto III. Izhaja 5., 15. in 25. vsakega meseca Izdajatelj in odgovorni urednik: Dragotin Hribar. Tisk Društvene tiskarne Dragotin Hribar v Celji. Fol. Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane. XLII. tečaj, leto 1893. Založnik c. kr. dvorska in državna tiskarnica na Dunaji Izhaja v nedoločenih obrokih. 4°. Duhovni pastir. S sodelovanjem več duhovnikov uredil Anton Kržič. X. letnik. V Ljubljani. Založba Kat. bukvarne. Tisek Katoliške tiskarne. 576 str. + VIII. 8°. Edinost. Glasilo slovenskega pol. društva za Primorsko. Tečaj XVIII. 1893. Lastnik pol. društvo „Edinost“. Izdajatelj in odgovorni urednik Maks Cotič. Tiskarna Dolenc v Trstu. Izhaja vsako sredo in soboto. Fol. Glas naroda. List slovenskih delavcev v Ameriki. New York. I. leto, 1893. Lastniki I. Logar, A Rems, F. Saxer. Urednik in tiskar Fr. Saxer. Izhaja vsako sredo. v. fol. Gospodarski list. Glasilo c. kr. kmet. društva v Gorici. Ureduje Viljem Dominko. Izhaja vsaki mesec enkrat na celi poli. Priloga nSoči“. Gorica, 1893 Zal. c. kr. kmet. društvo. Tiska Paternolli. 8°. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko. (Glej: II. Zborniki) Kmetovalec. Ilustrovan gospodarski list. Uradno glasilo c. kr. kmetijske družbe vojvodine Kranjske. Urejuje Gustav Pirc, družbeni tajnik. Kmetovalec izhaja 15. in zadnji dan v mesecu. V Ljubljani, 1893. Leto XI. 4°. Tisk Jos. Blasnikovih naslednikov v Ljubljani. Krščanski detoljub. List za krščansko vzgojo in rešitev mladine. Izhaja štirikrat na leto. Vreduje Anton Kržič. Ljubljana, 1893. 16°. Tisk Katoliške tiskarne. Založba katoliškega društva detoljubov. Ljubljanski Zvon.' Leposloven in znanstven list. Uredil dr. Ivan Tavčar. XIII. leto, 1893. V Ljubljani. Tisek Narodne tiskarne. [Izhaja vsak mesec po jedenkrat. v. 8°.] Mir. V Celovcu, 1893. Leto XII. Izhaja 10., 20. in 30. dan vsakega meseca. Fol. Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. Odgovorni urednik Filip Haderlap. Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu Novice, gospodarske, obrtniške in narodne. Tečaj LI. Izhajajo vsak petek. V Ljubljani. 1893. Odgovorni urednik Gustav Pirc. Tisk in založba J. Blaznikovih naslednikov. 4°. Novicar. Večerno izdanje „Edinosti". Izhaja vsako soboto. Lastnik politično društvo „Edinost". Izdajatelj in odgovorni vrednik: Maks Cotič. Tiskarna Dolenc. Trst 1893. Obrtnik. Celje. 1893. Leto II (Priloga „Domovini“) Izdajatelj in urednik Dragotin Hribar. Tisk društvene tiskarne Dragotin Hribar v Celji. 4°. Pavliha. Humoristični list. V Ljubljani 1893. II. leto. Izdajatelj in odgovorni vrednik Hrabroslav Debevec. Tiska tiskarna Dolenc v Trstu. Izhaja koncem vsakega meseca. 4°. Popotnik Glasilo „Zaveze slovenskih učiteljskih društev11. Izdajatelj in urednik M. J. Nerat, nadučitelj. V Mariboru 1893. Tečaj XIV. 8°. Izhaja 10. in 15. dne vsakega meseca Primorec. (Političen list.) Izhaja vsakih štirinajst dnij kot priloga „Soči“. Izdajatelj in odgovorni urednik Andrej Gabršček. Tečaj I. 1893. v. 8°. Do štev. 18. tiskal A. m. Obizzi. OdslS Goriška tiskarna A. Gabršček. Primorski list. Poučljiv list za slov. ljudstvo na Primorskem. Izhaja vsak drugi teden in sicer v četrtek. Odgovorni urednik in izdajatelj J Slavec. Tiskarna Tomasich v Trstu. 4°. Rimski Katolik. Peti tečaj. Vrejeval in izdajal dr. Anton Mahnič, prof. bogoslovja. V Gorici. Hilarijanska tiskarna. (Izhaja v zvezkih vsak tretji mesec.) 1893. 8°. 468 str. + 72 str. „dijaške priloge". Rodoljub. Glasilo „Slovenskega društva11 v Ljubljani. Letnik III. 1893. Izdaja „Slov. društvo" v Ljubljani. Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Tisk „Narodne Tiskarne" v Ljubljani. Izhaja 1. in 3 soboto vsakega meseca. 4°. Slogu. (Političen list) Izhaja drugo in četrto soboto v mesci na celi poli. Izdajatelj in odgovorni urednik Anton m. Obizzi. Tiska „Prva slov. tiskarna Ant. m. Obizzi v Gorici. 1893. (8 številek) I. leto. Slovanska knjižnica. Urejuje in izdaja Andr. Gabršček. Tiska in zalaga Goriška tiskarna Andr. Gabršček v Gorici. 1893 m. 8°. Izhaja vsakih 14 dnij. 7 snopičev (Glej II. Zborniki.) Slovanski Svet. Izdajatelj in lastnik Fran Podgornik. VI. leto. 1893. V Trstu. Tisk tiskarne Dolenc, v. 4U. Izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Slovenec. Političen list za slov narod. Izhaja vsak dan iz-vzemši nedelje in praznike. Izdajatelj in odgovorni vrednik dr. Ivan Janežič. Tisk „Katoliške tiskarne" v Ljubljani. Letnik XXI V Ljubljani 1893. Folio. Slovenski gospodar. List ljudstvu v poduk in zabavo. V Mariboru 1893. Tečaj XXVII 4°. Izhaja vsak četrtek Izdajatelj in založnik „Kat. tisk. društvo". Odgovorni urednik B. Ferk. Tisk tiskarne sv. Cirila. (Odgovoren J. Otorepec.) Slovenski kmetovalec. V Celji Leto I. 1893. Priloga »Domovini" 4°. Slovenski Narod. Ljubljana. XXVI. leto. 1893. Izhaja vsak dan izvzemši nedelje in praznike. Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Nolli. Lastnina in tisk „Narodne Tiskarne". Fol. Slovenski Pravnih. Izdaja društvo „Pravnik“ v Ljubljani. Odgovorna urednika dr. Maks Pirc in dr. Viktor Supan. V Ljubljani. Natisnila „Narodna Tiskarna". 1893. IX. leto. 8°. Izhaja vsak mesec. Soča. Polit tednik. Izhaja vsak petek v dveh izdajah za mesto in za deželo. Tečaj XXIII. 1893. Izdajatelj in odgovorni urednik A Gabršček. Tiskal A. m Obizzi v Gorici, (od 37. št. dalje) pa Goriška tiskarna A. Gabršček v Gorici. Fol. Učiteljski Tovariš. Glasilo učiteljskega društva v Ljubljani. XXXII. leto. 1893. Izdavatelj in urednik Andrej Žumer. Tiska J. R. Miličeva tiskarna v Ljubljani. Izhaja 1. in 15. dan vsakega meseca na celi poli. 8°. Vesna. Mesečnik slovenskega dijaštva, II. tečaj, 1893. Izdajatelji in lastniki Vesnani. Odgovorni urednik Sr. Magolič. Tiskal in zalagal Drag. Hribar v Celji. v. 8°. Vrtec časopis s podobami za slovensko šolsko mladino. Založnik in urednik Ivan Tomšič, (po njega smrti urednik A. Kr Žič.) Tiskala Klein in Kovač v Ljubljani. Izhaja vsak mesec po jedenkrat. Tečaj XXII. 1893. v. 8°. Vrtnar. List s podobami za šolsko vrtnarstvo, vrtnarstvo sploh in sadjarstvo. V Ljubljani 1893. V. letnik. 8°. Odgovorni urednik Gustav Pirc. Tisk J Blaznikovih naslednikov. Založba c kr kmetijske družbe kranjske. (Uredniška priloga „Kmetovalcu".) Zakonik in ukaznik za avstrijsko-ilirsko Primorje. Tečaj 1893. V Trstu. Tiskarnica avstr. Lloyda. 4°. (Izhaja v nedoločenih obrokih) Zgodnja Danica. Katolišk cerkven list. Danica izhaja vsak petek. Tečaj XLVII. V Ljubljani Odgovorni urednik Luka Jeran. Tiskarji in založniki Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani. V Ljubljani. 1893. 4°. Zgodovinski zbornik. Priloga „Laibacher Diocesanblattu". Izhaja v nedoločenih obrokih, Šesto leto. 1893 Izdajatelj in odgovorni urednik Martin Pogačar. Tiska Katoliška tiskarna v Ljubljani. 4°. Sestavke slovenski pisane prinašajo tudi ti-le časopisi: Jlrvatsko-slovenski ciklista“, „Vatrogasae", „Ste-nograf-1 in „Gimnastika“ v Zagrebu in „Laibaoher Dioce-sanb!a,t,t“ v Ljubljani II. Zborniki. Angeljielc. Otrokom učitelj in prijatelj. Izdal Anton Kržič. VII. zv. V Ljubljani, 1893. Samozaložba. Tiskala Katoliška tiskarna. Dobiva se v Katoliški bukvami v Ljubljani, m. 8°. 48 str. (Glej: VII Pedagoška dela c.) Drobtinice. XXVII. letnik. Škofovski petdesetletnici papeža Leona XIII. posvečuje urednik dr. Frančišek Lam p 6. Založila Katol. družba za Kranjsko. V Ljubljani. Tiskala Katoliška tiskarna. 18IJ3 8°. 216 str. (I. Nabožni del. II. Življenjepisi. III. Raznoterosti.) huestja muzejskega društva za Kranjsko. Uredil Anton Koblar, društveni tajnik. Izdalo in založilo »Muzejsko društvo za Kranjsko". Letnik III. V Ljubljani, 1893. Tiskala Ign. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 8°. 256 str. (6 snopičev na leto. Glej: I. Časopisi.) Josipa Jurčiča zbrani spisi, Zal. in na svetlo dala Narodna tiskarna. Uredil Fr Levec. XI. zv. (Glej: XVII. Lepoši, dela.) Knjižnica družbe so. Cirila in Metoda. Na svetlo daje in zalaga družba. IX. zvezek. Ljubezen do mamice. Povest za mladino. X zvezek. Igre in pesmi za otroška zabavišča. Uredil Iv. Mercina. (Glej: VII. Pedagoška dela c.) Letopis Matice slovenske za leto 18!)ii. Uredil Anton Bar tel. Založila in izdala „Matica Slovenska". V Ljubljani. Natisnila Narodna tiskarna. 1893. 8°. 306 str. Vsebina: Zgodovinski, narodopisni, prirodopisni sestavki. Narodna biblioteka, Snopič 44.—56. Z ognjem in mečem. Zgodovinski roman. Poljski spisal Sienkiewicz. Poslovenil P o-dravski. (Glej: XVII. Leposlovna dela.) Narodna knjižnica. II zvezek. Dr. Jos. Vošnjakovi zbrani dramatični in pripovedni spisi. (Glej: XVII. Lepoši, dela.) Pedagog iška knjižnica Izdaja učiteljsko društvo v Ljubljani. I. zvezek. Jana Amosa Komenskega „Didaktika“. Prevel Jernej Ravnikar, nadučitelj. V Ljubljani, knjigotiskarna R. Miličeva. 1893. m. 8 . 255 str. (Glej: VII. Pedag. dela a.) Pomladni glasi posvečeni slovenski mladini. III. zvezek. Uredil Alojzij Stroj. Založili sotrudniki. Tiskala Katoliška tiskarna v Ljubljani, 1893. 12°. 110 str. (Glej: VII. Pedagoška dela c.) Poresti slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo. Zbral in uredil Andrej Kalan, urednik „Domoljuba“. Ponatis iz „Do- 21* moljuba“. V Ljubljani. 1893. Založilo tiskovno društvo. Tisek Katoliške tiskarne. 12°. IV. zvezek 107 str., V. zv. 109 str. (Glej: XIX. Knjige za prosti narod.) Slovanska knjižnica. Urejuje in izdaja Andrej Gabršček. Tiska in zalaga Goriška tiskarna A. Gabršček v Gorici. Izhaja vsakih 14 dnij (v snopičih po 3—5 pol obsežnih.) 1893. 1. je izšlo 7 snopičev, m. 8°. Vsebina: 1.) Ratmir. Povest iz Seške zgodovine. Spisal Jan Vavra, poslovenil Petrovič. Dodan je zgodovinski spis o dobi, ko se je vršila ta povest. 80 str. 2.) I. Pojdimo za njim! Povest. Poljski spisal Henrik Sienkievvioz. Poslovenil Petrovič. II. Angelj. Slika iz poljskega življenja; spisal H Sienkiewicz. Poslovenil Fr. Gestrin. r-111. Stanku Vrazu na dan 8. rujna godine 1880. Spjevao Avgust Šenoa. 64 str. 3) L. Slučajno. (Iz tverskih poročil.) Ruski spisal P. N. Polevoj. Poslovenil I. I. Kogej. II. Amerikanei. Pripovedka 1. 1. Jasinskega (Maksima BiMinskega.) Poslovenil V. K. Ra-timir. (Dodan je spisek o pisatelji Polevem). (58 str. 4.) I Protivja. Slika iz življenja. Slovaški spisala Ljudmila Podjavorinska. Poslovenil Anonym (Dodan jo spisek o Slovakih in pisateljici.) II. Azbuka. (Uvod o pomenu azbuke i. t. d. Nekaj pesnij v azbuki.) 64 str. 5.) I. Cesarja je bil šel gledat. Humoreska. II. Pravda. Humoreska. III. Prevžitkar. Povest. Vse tri iz lužiškega poslovenil Simon Gregorčič ml. — O baltskih Slovenili in Lužičanih Spisal Simon Gregorčič ml. 68 str. 6.) in 7.) Stara Romanka. Poljski spisala E. Orzeszkova. Preložil Vekoslav Benkovič. Dodatek. Pri gospe Or-zeszkovi. — Na sveti večer. Zložil S. Gregorčič (v kirilici). str. 96. l,Glej: 1. Časopisi in XVII. Leposlovna dela.) Slovenskih Večernic XLV1I. zvezek. (Glej: XIX Knjige za prosti narod, spisi prigodniki.) Slovenska zemlja. Opis slovenskih pokrajin v prirodoznanskem, statistiškem, kulturnem in zgodovinskem obziru. I. del. Poknežena grolija Goriška in Gradiščanska. (Glej: XI. Geografska, potopisna, narodopisna dela.) Zabavna knjižnica. Založila in na svetlo dala „Matica, slovenska11. VIII. zvezek Z ognjem in mečem. Del III. in IV. (Glej: XVII. Leposlovna dela.) Zbrani spisi Pavline Pajkove. (Glej XVII. Leposlovna dela.) Zi/odovina fara ljubljanske škofije. X. Zgodovina Dobrovske faro pri Ljubljani. Spisal Anton Lesjak. (Glej: IX. Zgodovinska dela, životopisi, spominsko knjige.) III. Teološka dela. h) zuanstveno-tcološka dela. Škufca Ludovik. Dvojno kazalo prvih 10 letnikov Duhovnega pastirja Sestavil L Š., župnik V Ljubljani, Založila Katoliška bukvama. Tisek Katoliške tiskarne. 1893. 8°. 132 str. Zupančič Anton. Kateheti/ca. Ponatis iz „Duhovnega Pa-stirstva11. Spisal A Z., učitelj katehetike na ljubljanskem bogoslovnem učilišču. Z dovoljenjem preč knezoškofijstva. V Ljubljani. Samozaložba, Tisek Katoliške tiskarne. 1893. 8°. 91 str. Žnidarčič Andrej, vikarij. Liturgični jeziki. Tiskal A. m. Obizzi v Gorici. 1892. 8°. 15 str. b) molitveniki ter pobožno-vzpodbudne knjige. Cigon Karol. Mali učenec. Spisal K. Č., vikar v Temnici. V Gorici, 1893 Tisk Katoliške tiskarne v Ljubljani. 32°. 133 str. Čigon Karol. Mala učenka. Spisal K Č., vikar v Temnici. V Gorici, 1893. Tisk Katoliške tiskarne v Ljubljani. 32°. 133 str. Čigon Karol, vikarij v Temnici na Krasu. 1. Življenje sv. Frančiška in Ul. red. Htlarijanska tiskarna v Gorici. 1887. 8°. 88 str., velja 13 kr. Križanič dr. Ivan. Bela šena, ali Prva reč med štirimi poslednjimi. Spisal Slovencem za novo leto 1890 kanonik dr. I. K. Drugi popravljen (sic) in pomnožen natis. V Mariboru, 1893. Tisek tiskarne sv. Cirila. Založil pisatelj. 16°. Križanič dr. Ivan. Nebeški venec, ali vesela reč med štirimi poslednjimi. Slovencem za novo leto 1893. spisal kanonik Dr. I K. Založilo kat. tiskovno društvo. Tisek tiskarne sv. Cirila. (V Mariboru, 1893.) mal. 16°. 69 str. Luka Jeran in A. Zameji c. Lilija v Božjem vrtu, ali deviški stan, njegova lepota in pomočki ga ohraniti. Po spisih sv. M. Alfonza Liguorskega s pristavkom navadnih molitev. Na svitlo dala L. J. in A. Z., duhovnje (sic) Ljubljanske škofije. Šesti pomnoženi natis. V Ljubljani, 1893. Založil Matija Gerber. Tiskal V. Blanke. 12°. 442 str. Maj ar P. Hrisogon. Bodi moj naslednik Molitvena knjiga z navadnimi molitvami. P. H. M., O. S. F. Šesti pomnoženi natis. V Ljubljani, 1892. Založil in prodaja Janez Giontini, bukvar. 16°. 384 str. Tiskal R. Milic v Ljubljani. Slomšek, Anton Martin Življenja srečen pot, Nauki, vzgledi in molitve za mladeniče Spisal A. M. S, bivši knez in škof lavantinski. Novič izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovca, 1893. Natisnila tiskarna družbe sv. Mo- horja v Celovcu. 12°. 442 str. Svetina dr. I. Oremus. V Ljubljani, 1893. Zbral in založil dr. I. S. Natisnila Kat. tiskarna. 32°. 40 str. Volčič Janez Jezus in Mariju, moja ljubezen, ali nauk in molitve za pobožne kristjane. VII. natis. V Ljubljani, 1893. Prodaja Matija Gerber. 32°. 414 str. Tiskal J. Krajec v Rudolfovem. Zupan Simon. Hči Marijina. Ročna knjižica udom družbe Marijinih otrok v porabo sestavil S. Z., bivši katehet v Škofji Loki.^ Drugi natis. V Ljubljani. Založila Marijina družba v Škofji Loki. Tisek Katoliške tiskarne 1893. m. 32°. 66 str. Jezus na križi; Moja ljubezen! Molitvenik. Sestavil A. M. Osmi natis. Založila Katoliška tiskarna. 32°. 438 str. Hvala Božja, ali navod, kako naj mladi kristjan Boga vsak dan časti in hvali. Molitvene bukvice za mladost. Deseti natis. Poleg nemških Braunhuberjevih okrajšane. V Ljubljani 1893. Na prodaj in v zalogi Janeza Giontinija. Tiskal R. Milic. m. 16. 253 str. Ključ nebeških vrat. Jutranje, večerne in mašne molitve i. t. d. Spisal I R. Devetega natisa. V Ljubljani 1893. Založil M. Gerber, bukvovez. m. 16". 427 str. Marija varhinja nedolžnosti. Molitvena knjiga za mladino. Natisnila tiskarna I. Steinbrenner v Wimperku (Winterberg) na Češkem. 1893. 16°. 256 str. Nova križarska vojska, ali armada sv. Križa za oživljanje in pospešitev krščanskega mišljenja in za osvojenje, ohranitev ter dostojno spoštovanje krajev našega odrešenja. Prosto po nemškem „die Armee des heil. Kreuzes“. V Ljubljani, 1893. Založilo glavno vodstvo sv. dežele. Tisek Katoliške tiskarne. 12°. 15 str. Pobožni učenec. Molitvena knjiga za šolsko mladež. Katoliška tiskarna v Ljubljani, 1892. 16". 252 str. Pobožna učenka. Molitvena knjiga za šolsko mladež. Katoliška tiskarna v Ljubljani. 16°. 252 str. Slcrbi za dušo. Molitvena knjiga za pobožne Slovence. Katoliška tiskarna v Ljubljani 1890. 8°. 380 str. Spomin pridnim učencem, ali nauk o lepem vedenji šolske mladine. Spisal I S, katehet. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blasnikovi nasledniki. 1893 32°. 111 str. Sveti angel varuh, ali vodnik pridnih otrok v nebesa. Šesti natis. V Ljubljani, 1891.*) Založil Matija Gerber, bukvovez. Tiskal Rudolf Milic Ljubljana. 16°. Sv. križev pot. (Pesmi.) Založil Canjker v Ormožu. Tiskal W. Blanke v Ptuju. 8°. 2 poli. IV. Dela spadajoča v krog pravnega in državnega znanstva, politike, narodne ekonomije. Klavžar E., deželni uradnik Občinsko gospodarstvo na Goriškem. V Gorici. Založil pisatelj. Natisnil Anton m. Obizzi. 1892. 8». 47 str. Pavlica Josip dr. Poslanica Slovencem. 1. Sip venci na katol. shod v Ljubljano 30. in 31. avg. Gorica. Hilarijanska tiskarna. 1892. 8». 8 str. Povše Franc Preosnova davkov. Poročilo o posvetovanjih stalnega odseka za davke. Spisal F. P., državni poslanec. Založilo Katoliško politično društvo. V Ljubljani, 1893. Tisek Katoliške tiskarne v Ljubljani. 12°. 54 str. Deželni odbor poroča deželnemu zboru poknežene grofije goriš/ce in gradiške o svojem delovanji od zadnjega zborovanja do konca decembra 1893. V Gorici, 1894. Natisnil Seitz. Založil dež. odbor. 4°. 142 str. Katoliški shod v Novem mestu v nedeljo dne 6. avgusta 1893. 8 str. 4°. Priloga „Domoljubu“ z dne 17. avgusta 1893. štev. 16. Letopis slovenskih posojilnic. 1892 Sestavil po naročilu načelstva „Zveze slovenskih posojilnic11 Ivan Lapajne, šolski ravnatelj na Krškem. Celje, 1893. Izdalo in založilo načelstvo »Zveze slovenskih posojilnic v Celji“. Tisek društvene tiskarne Dragotin Hribar v Celji. 57 stranij. 4°. Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 9. septembra 1892. do 13. maja 1893. Po stenogra ličnih zapisnikih. 33. zvezek. V Ljubljani. Založil deželni odbor Kranjski. Tisek Miličev. 1893. 4°. 462 str. (slovensko in nemško). ') Po pomoti namesto letnice 1893. Pertrattazioni delln IV. tornata epoca VI. delln Dieta provinciale della contea principesca Gorizia e Gradišča redatte sulle annotazioni stenografiche. Anno 1892 93. Gorizia 1893. Tip. Seitz. La Giunta provinciale ed. 4°. 137 str. (slovensko in italijansko). Poročilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. januvarja do konec decembra 1892. Založil deželni odbor kranjski. Tiskala Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. V Ljubljani, 1893. 4°. 230 str. (slovensko in nemško). Poročilo pripravljalnega odbora o I. slov. kat. shodu, kateri se je vršil 1892. leta v Ljubljani. Sestavil tajnik pripravljalnega odbora. V Ljubljani, 1893 Založil pripravljalni odbor. Tiskala Katoliška tiskarna. 8°. 290 str. Resolucije katoliškega shoda. Praktična meditacija za obletnico I. slov. kat. shoda. Znatno spremenjen ponatis iz „Slo-venca“. V Ljubljani, 1893 Samozaložba. Tisek Katoliške tiskarne. 8°. 36 str. Slovenski liberalci in loža. Študija slovenskih verskih razmer. Spisal Liga + 53. Ponatis iz Slovenca. V Ljubljani 1893. Samozaložba. Tisek Katoliške tiskarne, m. 8°. 73 str. Tri obravnave pred goriškmi porotniki v mesecu aprilu 1. 1893. namreč: I. Nemški prof. Babsch proti „Novi Soči“. II. Šest slovenskih Podgorcev pred porotniki. III. Zdravnik Braun proti bivšemu uredniku „Rinnovamenta“. Ponatis iz „Soče“. Založilo uredništvo „Soče.“ Tiskal A m. Obizzi. V Gorici, 1893. 12°. 96 str. Vprašanja in odgovori o uravnavi vrednote. Slovenski prevod z dovoljenjem bukvarne Manz-ove na Dunaji, izdajateljice nemškega izvirnika. V Gorici. Natisnil in založil Seitz. 1892. 8°. 24 str. V. Medicinska dela. VI. Filozofska dela. VII. Pedagoška dela. h) teoretsko-pedagoške knjige: Jana Amosa Komen skega „Didaktika“. (Glej: II. Zborniki.) A. Štritof. O metodiškem pouku nemščine v I. in II. razredu slovensko-utrakvistiških gimnazij. I del v „Jahresbericht des k. k. Staat,sunt,ergymnasiums zu Laibach. Laibach, 1892 str. 21, v. 8°. II del v »Izvestji c. kr. nižje državne gimnazije v Ljubljani. V Ljubljani, 1893 “ 30 str. v. 8°. Druck von Kleinmayr und Bamberg. b) šolski učbeniki: S reti listi, berila in evangelii (sic) za nedelje in praznike celega leta in vse dni svetega posta. Z navadnimi molitvami pri službi božji. (Tiskani brez premene kakor 1. 1890). Na Dunaju. V cesarski kraljevski založbi šolskih knjig. 1893. 8». 334 str. Mali katekizem. (Tiskan brez premene, kakor leta 1892.) Na Dunaju V cesarski kraljevski zalogi šolskih knjig. 1893. 8». 44 str. Veliki katekizem za ljudske šole. Pregledano izdanje. Na Dunaji, v cesarski kraljevski zalogi šolskih knjig. 1893. 8°. 210 str. Zgodbe svetega pisma stare hi nove zaveze za ljudske šole; po nemško spisal dr. I. Schuster, poslovenil Anton Lesar. Z 1 čelno in 99 pcdobščinami med zgodbami in 1 zemljevidom Na Dunaji. V cesarski kraljevski zalogi šolskih knjig 1893. A. Razinger in A. Žumer. Prvo berilo in prva slovnica za drugi razred štiri- in petrazrednih ljudskih šol. Sestavila A. R. in A. Ž., ljudska učitelja. Četrti natisek. V Ljubljani. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 1893. 8°. 96 str. Drugo berilo za občne ljudske šole. (Na novo urejeno brez premene besedila). Na Dunaji. V c. kr. zalogi šolskih knjig. 1893. 8°. 192 str. Četrto berilo za občne ljudske in nadaljevalne šole s podobo našega svetlega cesarja. Sest. Peter Končnik. Nanovo urejeno brez premene besedila iz leta 1890. — Na Dunaji. V c. kr. zalogi šolskih knjig. 8°. 304 str. Kermavner V. Latinska slovnica. Spisal V. K., c. kr. profesor v p. Drugi natis. V Ljubljani. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 1893. 8°. 243 str. Končnik Peter. Slovenska slovnica za občne ljudske šole. Spisal P. K. Tiskana brez premene kakor leta 1892. Na Dunaji, 1893. 8°. 197 str. Lavtar Luka Druga računica za ljudske šole. Spisal Ta L. Računjanje s števili od 1 do 100. Osnovni ulomki V Ljubljani. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 1893. 8°. 75 str. Lavtar Luka. Prva računica za ljudske šole. Spisal L L. Računjanje v prostoru od 1 do 20. V Ljubljani. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 1893. 8". 275 str. Mercina Ivan. Igre in pesmi za otroška zabavišča in ljudske šole. Uredil I. M, učitelj na o. kr. deški vadnici v Gorici. V Ljubljani. Izdala in založila družba sv. Cirila in Metoda. 1893. 8°. 103 str. (Glej: II. Zborniki.) N e d v o d Anton. Kratek nauk o glasbi. Spisal A N. V Ljubljani. Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg 1893. m. 8°. 29 str. A. Janežičeva slovnica. Za srednje šole priredil in predelal dr Jak Sket Sedma izdaja. V Celovcu, 1893. Tiskarna družbe sv. Mohorja. 8°. 276 str. Sket Jakob dr. Gramatica della lingua slovena recata in italiano sulla terza edizione tedesca con aggiunte dal Dott. Giuseppe Loschi. IJdine tip. Patronato. 1893. 8°. VII. + 483 str. Sket dr. Jakob. Slovenisches Sprach- mul Uebungsbuch. Nebst Chrestomathie etc Fiinfte Auflage. Klagenfurt, 1893 (Druck der Vereinsdruckerei des Hermagoras-Vereines.) 8°. 296 str. Sket dr. Jakob Slovenska čitanka za četrti razred srednjih šol. Sestavil in izdal dr. J. S. V Celovcu, 1893. Tiskarna družbe sv Mohorja. 8°. 188 str. Sket dr. Jakob. Slovenska slovstvena čitanka za sedmi in osmi razred srednjih šol. Sestavil dr. J. S, c. kr. profesor. Na Dunaju. V c kr. zalogi šolskih knjig. 1893 8°. 411 str. (Ista knjiga za učiteljišča.) Vrhovec Ivan. Zgodovinske povesti za meščanske šole. Sestavil I. V., c. kr. profesor. II. stopnja. Ljubljana, 1893. Založili in tiskali J. Blasnikovi nasledniki. 8°. 82 str. Wiesthaler Fr. Latinske vadbe za I. gimnazijski razred. Sestavil Fr. W, c kr., gimnazijalni ravnatelj. II. natis. V Ljubljani. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr in Fed Bamberg. 1892 8°. 193 str. Bezenšek Anton. Slovenska stenografija po sestavu Frančiška, Ks. Gabelsbergerja. Priredil prof. A B, officier d’ academie i. t. d. Drugi popravljeni natis. Ljubljana. Izdala Matica slovenska 1893 — Tiskara C Albrechta v Zagrebu. 47 + 64 str. 8». c) knjigi' zn mladino: Funtek Anton. Mladini za kratek čus. Zložil A F. Založil in na svetlo dal Anton Zagorjan v Ljubljani. Natisnila Narodna tiskarna. 4°. (1893. s podobami.) Kr Žič Anton. Angeljlek, otrokom učitelj in prijatelj. Izdal A. K. VII. (Glej: II. Zborniki.) Matejev Josip. Ljubezen do mamice. Povest za mladino. Spisal J. M. (Glej: II. Zborniki.) Stroj Alojzij. Pomladni glasi posvečeni slovenski mladini. III. zvezek. Uredil A S. (Glej: II. zborniki.) Veseli otroci. Založil Janez Giontini v Ljubljani. 4°. (Podobe s pesmami.) VIII. Filološka dela in spisi iz književne zgodovine. El j sin Aleksander Iljič. ltusko pravopisanje za učeče se. Spisal E. A I. Poslovenil dr. Jenko. Ponatis iz „Slo-vanskega sveta11. Trst. Tiskarna Dolenc. 1892. 8°. 28 str. Anton Janežičev slovensko-nemšlci slovar. Tretji natis. Predelal in pomnožil Franc Hu bad, c. kr. gimn. profesor. V Celovcu, 1893. Tiskala in založila tiskarna Družbe sv. Mohorja. 900 str. 8°. Pleteršnik Maks Slovensko-nemŠki slovar. Izdan na stroške rajnega knezoškofa ljubljanskega Antona Alojzija Wolfa. Uredil M P. 2.-8. sešitek. V Ljubljani. Založilo in na svetlo dalo knezoškofijstvo. Tiskala Katoliška tiskarna. 1893. v. 8". (vsak zvezek šteje 80 stranij.) Tertnik dr. Ivan. O jeziku Prešernovem. 34 str. v. 8°. (V Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Marburg za leto 1892.) IX. Zgodovinska dela, životopisi, spominske knjige. Bel6 Ivan. 'Tristoletnica zmage pri Siska. (V letnem poročilu mestnih šol Ljubljanskih za leto 1892 93.) v. 8°. 4 str. Josip Marn, vitez Fran-Josipovega reda. V spomin 4. oktobra 1892 čestitim prijateljem in dragim nekdanjim učencem. Ponatis po „Slovencu“ V Ljubljani. V lastni založbi. Tisek Katoliške tiskarne. Karlin dr. A. Profesor Josip Marn. (Životopisna črtica zaslužnemu šolniku v spomin ) V „Jahresbericht des Staats-obergymnasiums zu Laibach 1892/93. str. 41,—46. v. 8°. Kas p ret Anton. Razmere gorenjskih kmetov olcolu leta 1500. Po arhivih spisal A. K, c. kr. profesor višje gimnazije v Ljubljani. V Ljubljani. Založila c. kr. kmetijska družba. Tisek Blasnikovih naslednikov. 1893. 8°. 31 stranij. Kramer Fr. Ksaver, poslednjič korar v Ljubljani. Njegovo življenje in delovanje, popisano od njega samega. Po njegovi smrti na svitlo dal in dopolnil Karol Klun, stolni kanonik i. t. d. V Ljubljani. Natisnila Katoliška tiskarna.. 1893. 8°. 181 str. Koblar A Zmaga pri Sisku dne 22. junija 1593. V spomin na tristoletnico mladini in odraslim spisal A. K Z dodanimi prazniku primernimi pesnimi. V Ljubljani, 1893. Založil in tiskal Rudolf Milic. v. 8°. 15 str. Lesjak Anton. S tara Božja pot Marije Device v nebo vzete na Dobrovi pri Ljubljani. Spisal A. L, dobrovski kapelan. Z dovoljenjem visokočast. knezoškofijstva ljubljanskega. V Ljubljani. Založil pisatelj. Tisek Jos. Blasnikovih naslednikov (brez letne številke). 12°. 80 str. Lesjak Anton. Zgodovina Dobrovske fare pri Ljubljani. Spisal A. L. Založil Jernej Babnik. V Ljubljani. Tiskali J. Blas-nikovi nasledniki. 1893. 8°. 172 str. (Glej: II. Zborniki.) Rutar Simon. Poknezena grofija Goriška in Gradiščanska. Zgodovinski opis (12 podob). Spisal S. R., c. kr. gimnazijalni profesor. V Ljubljani, 1893. Izdala „Matica slovenska11. Tisek Katoliške tiskarne. 8°. 131 str. (Glej: II. Zborniki.) Slekovec M. Sekelji. Rodoslovna in životopisna razprava. Spisal M. Sl., župnik. Ponatis iz »Slovenca11. V Ljubljani, 1893. Samozaložba.. Tisek Katoliške tiskarne. 50 str. 16°. Vodušek Božidar. Narodna čitalnica v Kranji. Tridesetletnica Narodne čitalnice v Kranji. 1863—1893 Sestavil B. V. Ljubljana, 1893. Založila Narodna čitalnica v Kranji. Tisek Narodne Tiskarne. 8°. 12 str. Jožef Potokar, bivši nadučitelj Mokronoški. 3 str. 8°. (V letnem izvestji ljudske šole v Mokronogu za leto 1892/93.) X. Starinarska dela. XI. Geografska, potopisna, narodopisna dela. A. Aškerc. Izlet v Carigrad. Popotne črtice. Spisal A. A Ponatis iz »Slovenskega Naroda1*. V Ljubljani. Tisek in založba Narodne tiskarne. 1893. 16°. 73 str. Lampe dr. Frančišek. Jeruzalemski romar. Opisovanje svete dežele in svetih krajev. Po svojem opazovanju in zanesljivih virih napisal dr. Fr. L. Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovcu. 1892. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja. (1893 leta je izšel II. snopič str. 177—366) Kramar Friderik. Škofja Loka. Po raznih virih sestavil Fr. K. 5 str. 8°. (V letnem poročilu deške šole v Škofji Loki za leto 1892/93) Kopališče in Kneippovo zdravišče v Kamniku. (Glej: XIX. Knjige za prosti narod, spisi prigodniki.) Kratek kažipot za udeležence prvega slovenskega romanja v Rim povodom škofovske oOletnice svetega očeta papeža Leona XIII v ponedeljek dne 10. aprila 189;!. V Ljubljani, 1893. Založil J. Paulin, mejn. potov, pisarna v Ljubljani. 12°. 48 str. Postojna, sloveča postojinska jama in njena okolica. Pomnožena izdaja s črtežem in dvaindvajsetimi podobami jame, Postojne in njene okolice. Po raznih virih spisal J. B. Postojna. Tiskal in založil R. Šeber. 1893. 62 str. m. 8°. Stare Josip. Kitajci in Japonci. Spisal J. S. Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovcu, 1893. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu 8°. str. 143. Znamenitosti sedmih rimskih bazilik in nekaterih druzih cerkva Rimskega mesta. Trst. Tiskarna Dolenc 1893. 15 str. (namenjena tržaškim romarjem v Rim.) XII. Matematska in astronomska dela. XIII. Prirodopisna, fizikalna, kemijska dela. Cilenšek Martin Naše škodljive rastline v podobi in besedah. Spisal M C, profesor na dež. gimnaziji v Ptuju. Izdala in založila družba sv Mohorja v Celovcu. II. snopič (str. 129—288) 1893. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. 8°. Erjavec Fran. Domače in tuje živali v podobah. Slovenskej mladini v pouk in kratek čas popisal F. E , c. kr.-profesor. Drugi zvezek. Ptice. (Drugi natis). V Celovcu, 1893. Tiskarna družbe sv. Mohorja. 8°. 293 str. XIV. Dela spadajoča v krog trgovine, obrta, indu- strije, rudarstva, arhitekture. Kunc Matija. Krojni vzorci s konstrukcijskimi tabelami za moško obleko. (Dopolnjevalni zvezek h knjigi „Krojaštvau. S posebnim ozirom na potrebe krojačev na deželi spisal in izdal M. K., krojaški mojster v Ljubljani, pisatelj „Knjige Krojaštva" in „Toalete“. Z 30 izvirnimi podobami in 1 tabelo prenaševalnili meril Ponatis prepovedan Ljubljana. Samozaložba. Tisek Narodne Tiskarne, 1893. v. 8°. 32 str. XV. Dela, katerim je predmet ratarstvo, živinarstvo, sadjarstvo, domače gospodarstvo. Bel č Ivan. Trtna ns in trloreja. Navod, kako se je mogoče vkljub trtni uši s trtorejo uspešno baviti. Po najnovejših skušnjah spisal I. B., učitelj na vinorejski šoli v Mariboru. Celje, 1893. Tiskal in založil Dragotin Hribar. 8°. 116 str. F o 1 a k o v s k i Artur. Prašičja kuga ali rdečica, kako se odvrača in kakd zdravi. Po najnovejših preiskavah in izkušnjah spisal A. F., c. kr. okrajni živinozdravnik za ljubljansko okolico in odbornik c. kr. kmet. družbe kranjske. V Ljubljani Založil deželni odbor kranjski. Tiskal Rudolf Milic. Dobiva se v knjigarni M. Fischerja 1893 8'. 23 str. F o 1 a k o v s k i Artur. Prašičja lcuga ali rdečica, kako se odvrača in kako zdravi Po najnovejših preiskavah in izkušnjah Spisal A F., c. kr. okr. živinozdravnik za ljublj. okolico in odbornik c. kr. kmetijske družbe kranjske. V Ljubljani. Založil deželni odbor kranjski. Tisek J. Blasnika naslednikov. 1893. 8°. 26 str. R oh rman Viljem. Kmetijsko gospodarstvo. Učna knjiga za kmetijske šole, ob jednem priročna knjiga za praktične gospodarje. Spisal V. R., pristav deželne vinarske, sadjarske in poljedelske šole na Grmu. Celje, 1893. Tiskal in založil Dragotin Hribar. 8". VII + I + 129 str Kratki poduki o uspešni konjereji in v zvezi doječim gospodarstvom (!) Izdalo konj. društvo štajersko. — V Gradcu. Typ. „Styria“. 1893. 8°. 50 str. Iz biologičnega trtorejskega poskušališča od Hermana Goethe-ja v Badenu pri Dunaju. Izdalo društvo za varstvo avstr, vino-reje v nemškem, italijanskem in slovenskem jeziku. Prevod je preskrbelo c. kr. kmet. društvo v Gorici. Z 4 barvanimi podobami. Založilo društvo za varstvo avstr, vinoreje. Tiskal Paternolli v Gorici. 1891. 8". 34 str. XVI. Vojaške knjige. XVII. Leposlovna dela. Izza mladih let. Pesmi Frana Gestrina. Celje, 1893. Založil dr. Josip Furlan. Tiskal Dragotin Hribar m. 8°. II. 116 str. Jurčičevih zbranih spisov XI. zvezek. — Dramatični spisi. Pripovedni spisi. V Ljubljani, 1892. Založila in natisnila Narodna tiskarna, m. 8°. 312 str. (Glej: II. Zborniki.) Vsebina: „Tugomer“; „Berite Novice"; „Veronika Deseniška“; »Pripovedne pesni“. Lamurskij M a t v ej A n d r e j e v i č. Kitica povjestic. Po raznih vrtih spletel. V Trstje. Tiskom in nakladoj tiskarne Dolenčeve. 1892. 16°. 36 str. (v cirilici). /brani spisi Pavline Pajkove. S sliko in životopisom pisateljice. Prvi zvezek. V Celji, 1893. Tiskal, izdal in založil Dragotin Hribar v Celji. m. 8°. 256 str. (Glej: II. Zborniki.) Poljanec Iv a, n. Črtica o romantični poeziji srbski. Ženitev Maksima Črnojeviča. 16 str. v „Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums in Rudolfsvvert f. d Schuljahr 1892, 93. Rudolfswert. v. 8°. Druck v. J. Krajec. Poezije doktorja Franceta Prešerna. V Trstu. Tiskom in nakladoj Dolenčeve tiskarne. 1893. 32 str. (V kirilico prepisal Lamurskij.) Poezije doktorja Franceta Prešerna. Balade, romance in legende. Drugi snopič. Prepisal Lamurskij (v kirilico). Tiskom in nakladoj tiskarne Dolenčeve. 1893. 88 str. 16". Sienkiewicz Henrik. / ognjem in mečem. Povesti iz davnih let. Iz poljščine preložil M. M. Ilustroval Emil Zillich. Del III. in IV. V Ljubljani. Založila, in na svet.lo dala Matica slovenska. Natisnil Fr. Šim&ček v Pragi. 1893. 4°. 213 str. (Glej: II. Zborniki.) Sienkiewicz. Z ognjem in mečem. Zgodovinski roman. Poljski spisal S. Poslovenil Podravski. Novornesto. I. zvezek 1892. II. zvezek 1892. III. in IV. zezek 1893. Tiskal in založil J Krajec. 16°. (302 + 304 + 310 + 244 stranij.) (Glej: II. Zborniki.) Turkuš I. T. Korenitim kritikom ljubljanskim slovens/c pevec. Napisal I. T. T. Gradec. 1892. Zal. pisatelj. 8°. 16 str. C. kr. vse-učiliščna tiskarna „Styria“ v Gradcu Turkuš I. T. Vojska in mir. Melodram v treh dejanjih. Spisal I. T. T. Druga izdaja. Gradec Založil pisatelj. 1893. 62 str. C. kr. vseučiliščna tiskarna „Styria“ v Gradcu. Vrchlick^ Jaroslav. Barvaste črepinje. Zbirka povestij in pesmij. V prozi češki spisal J. V. Preložil J. Skalar. V Ljubljani, 1893. Založil in prodaja J. Giontini. 8°. 85 str. Tiskal V. Blanke v Ptuji. Dr. Josip Vošnjakovi zbrani dram. in pripovedni spisi. II. zv. V Celji, 1893. Tiskal in založil Dragotin Hribar v Celji. m. 8°. VII. + 98 str. Vsebina: „Lepa Vida". Drama v petih dejanjih. Carostrelec. Romantiška opera v treh dejanjih. Spisal Fr. Kind. Uglasbil K. M. pl. VVeber. Preložil A. Funtek. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. V Ljubljani. Natisnila Narodna Tiskarna. 1893. 12°. 69 str. Prenočišče v Granadi. Romantiška opera v dveh dejanjih Spisal K. baron pl. Braun. Uglasbil K. Kreutzer. Poslovenil Jos. Cimperman. Priredil E. Gangl. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. V Ljubljani. Natisnila Narodna tiskarna 1893. 12u. 49 str. Prodana nevesta. Komična opera v treh dejanjih. Spisal K. Sabina. Uglasbil B. Smetana. Po češkem izvirniku preložil A. Funtek. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. V Ljubljani. Natisnila Narodna tiskarna. 1893. 12». 69 str. Štiri novele. Ponatis iz ^Slovenskega Naroda'1. V Ljubljani. Tiskala Narodna tiskarna. Samozaložba. 1893. str. 119. 12°. Slovanska knjižnica. Snopič 1—7. (Glej: II. Zborniki) Dijaški koledar za navadno leto 1894. (Glej: XX. Razi. tiskovine.) Ilustrovani narodni koledar za navadno leto 1894. Uredil in izdal Dragotin Hribar v Celji. 8°. (Zabavni del obsega pesni, životopise, narodopisne in ekonomske članke.) Koledar družbe sv. Mohorja za navadno leto 1894. A1 e š o v e c Jakob. Vrtomirov prstan. Cigler Janez. Kortonica. II r voj id S. Princ Evgen Savojski. Kalan Andrej. Povesti. Žaljski. Na krivih potih. Laznjivi kljukec. Nikolaj Zrinjski. Robinzon starši. Tisoč in ena noč. (Glej: XIX. Knjige za prosti narod in XX. koledarji. Spise leposlovne vsebine prinašata razven leposlovnih časopisov („Dom in Svet“, „ Ljubljanski Zvon“), tudi „Novičaru (glej: I. Časopisi) in mnogi politični listi v nlistku“. XVIII. Umetniška dela. (Glasbena, slikarska dela.) Foerster Anton. Gradualia, tractus et sequentiae pro do-minicis et festis anni ecclesiastici cum vesperis in sab-bato sancto ad IV voces inaequales (org. non obl.), partim etiam ad unam vocem cum organo auctore A. F. mag. capellae in ecclesia cathedrali, directore scholae organoedum etc. op. 54. Labaci. sumptibus auctoris, Typis R Milic. 76 stranij. 4°. Foerster Anton. Kranjska slavnostna koračnica povodom tristoletnice zmage pri Sisku za vojaški orkester in klavir zložil in domačemu c. in kr. pešpolku F. Z. M. baron Kuhn št. 17. poklonil A. F. op. 53. V Ljubljani. Hladnik Ignac. Missa in honorem sanctissimi Rosarii B. Mariae Virginis. Ad IV. voces inaequales cum organo. Composuit I. H. op. 19. P. 50 kr. Typis J. Blasnik. 1893 Sumptibus auctoris (Labaci). K. Hoffmeister. Pesmi za visoki glas s spremljevanjem klavirja zložil K. H. Založil L. Sc.hwentner, knjigarna v Brežicah ob Savi. K. lloffmeister. Podoknica iz Teharskih plemiče>\ Transkripcija za klavir. Zložil in gospodu dr. Benjaminu Ipavcu poklonil K. II. Založila L. Schwent,nerjeva knjigarna v Brežicah. Natisnil J. Eberle in dr. na Dunaji. 4°. P. Angelik Hribar in P. Hugolin Sattner. Slava Boga. Cerkvene pesmi. I. zvezek. Dvanajst mašnih za mešan zbor, zložila in izdala P. A. H in P. H S — V Ljubljani, 1893. 4°. Založil samostan ljubljanski. Tiskal R Milic. Mešiček J. Venec slovenskih pesnij. Za citre sesta.vil J. M. Založila I. Schwent,nerjeva knjigarna, v Brežicah ob Savi. Jos. Eberle in dr., tiskarna muzikalij na Dunaju. 7 str. Neilvčd Anton. Album 12 pesmi za višji glas s spremlje-vanjem klavirja. Zložil A. N. Izdala in založila Glasbena Matica. V Ljubljani, 1893. Natisnila Jos. Eberle in dr. na Dunaju. 4°. 43 str. N e d v u d Anton. Kratek naulc o glasbi. V Ljubljani. Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 1893. 29 str. m. 8°. (Glej: VII. Pedagoška dela b.) Vavpotič Vekoslav. Sedem Setverospevov za moške glase. Izdal V. V., častni član muzikalnih društev. Na Dunaji, 1893. m. 8°. Volarič U. Zvezdica. Polka-mazurka za klavir. Založila knjigarna L. Schvventner v Brežicah 1893. 4°. Cerkvene pesmi nabrano med slovenskim narodom. Zvezek IV. Z dovolj, preč knezonadškofijskega ordinarijata goriškega izdalo in založilo Cecilijansko društvo za goriško nadškofijo. 1893 Tiskal J. R. Milic v Ljubljani, v. 8". XIX. Knjige za prosti ndrod, spisi prigodniki in knjige različne vsebine. Brezovnik Anton. Zbirka družbinskih iger za v sobi in pod milim nebom. Nabral in izdal A. B, učitelj. Celje, 1893. Tiskal in založil Dragotin Hribar. V + 207 str. m. 8°. Kosi Anton, šaljivi Jaka ali zbirka najboljših kratkočasnic za slov. mladino. Nabral in priredil A. K., učitelj. I. zv. Ljubljana Izdal in založil Janez Gionlini. 1892. m. 8°. Tiskala Ign. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. Umek Ivan. Slovenski plesalec. Zbirka raznih narodnih in navadnih plesov. Sestavil, založil in izdal I. U., plesovodja slovenskih društev v Trstu Tiskom tiskarne Dolenčeve. 1893 31 str. s podobami. Sanje v podobah. V Ljubljani. V založbi in na prodaj pri Janezu Giontiniju. m. 8°. 40 str. Tiskala Kleinmayr in Bamberg v Ljubljani. Zbirka Ijubimskih in snubilnih pisem. Po raznih vzgledih sestavil F. H. Četrti natis V Ljubljani. Založil in prodaja Janez Giontini. 1893. Tiskala Kleinmayr in Bamberg v Ljubljani, m. 8°. 80 str. Alešovec Jakob. Vrtomirov prstan ali zmaj v bistriški dolini. Ljudska pravljica iz preteklih časov. Zapisal J. A. Tretji natis. V Ljubljani, 1893. V založbi in na prodaj pri Jan. Giontiniju v Ljubljani. 80 str. m. 8°. (Glej: XVII. Leposlovna dela.) Cigler Janez. Kortonica, koroška deklica. (Drugi natisek). V Celovcu, 1893. Tiskarna družbe sv. Mohorja. 8°. 62 str. (Glej: XVII. Leposlovna dela.) Hrv oj id S. Princ Evgen Savojski, slavni junak in vojskovodja avstrijski. Zgodovinska povest. Slovenskemu ljudstvu spisal S H. V Ljubljani. Založil in prodaja Anton Turk, knjigovez. 1893. m. 8°. 78 str. (Glej: XVII. Lepoši, dela.) Kalan Andrej. Povesti slov. ljudstvu v poduk in zabavo. Zbral in uredil A. K. (Glej: II. Zborniki in XVII. Leposlovna dela.) Sekolovec I. Zaklad na kozjem ostrovu. Slovenski mladini poslovenil I. S V Ljubljani, 1893. Založil in izdal Matija Gerber, m. 8°. 63 str. Tiskal Drag. Hribar, društvena tiskarna v Celji. Žaljski. Na krivih potih. Povest. Priprostemu ljudstvu v pouk in zabavo spisal Ž. Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovcu. Slovenskih večernic XLVII. zvezek. 1893. Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. 8°. 144 str. Laznjivi Kljukec, kako se mu je na morji, na kopnem in v vojski godilo. V Ljubljani. Založil in prodaja J. Giontini, bukvar. 1893. m. 8°. 78 str. Natisnila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg v Ljubljani. Nikolaj Zrinjski, hrvatski junak. Po raznih spisih sestavil F. H. V Ljubljani, 1893. Založil in prodaja Janez Giontini. Natisniia Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg v Ljubljani, m. 8" 76 str. Robinzon starši. Njegove vožnje in čudovite dogodbe. Poslovenil Janez Parapat, duhovnik ljubljanske škofije. (Dragi na-tisek.) V Celovcu, 1893. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohorja. 8°. 139 str. Tisoč in ena noč. Pravljice iz jutrovih dežel. Za slov. ljudstvo priredil F. Haderlap. Tiskal in založil J. Krajec (v Novem mestu). 8°. snopič 47.—51. Simonič dr. Jurij. Kako postanemo stari? Vodilo, po katerem se doseže najvišja starost. Neobhodno potrebna knjiga in svetovalec za vsakega, kdor želi biti in ostati zdrav. Sj)isal dr. J. S. 1893. Založil pisatelj v Bistrici -Lembach (Štajersko). Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani. 16°. 222 str. Vabič Franc. Učenci, varujte naše koristne ptice gladu in mraza in nastavljajte jim valilnice. (S 6 podobami.) Sestavil F. V., nadučitelj. Samozaložba. Natisnil W. Blanke v Ptuji. 8°. l‘/8 pole. Kopališče in Kneippovo zdravišče v Kamniku na Kranjskem.. Z ilustracijami kopališča in okolice kamniške. V Ljubljani. Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 1893. 12°. 34 str. (Glej: XI. Geografska, potopisna, narodopisna dela.) XX. Letna poročila, računski sklepi, koledarji i. t. d. Delavsko podporno društvo v Trstu. Račun in letno poročilo. 1893. V Trstu. Tiskarna Dolenc. Zal. društvo. 1893. 8°. 16 str. Poročilo in računski sklep posojilnice v Celji za dvanajsto upravno leto 1892. Tiskal Dragotin Hribar v Celji. Goriška ljudska posojilnica, registrovana zadruga z omejenim poroštvom. Račun za IX. upravno leto 1892. Tisek A. m. Obizzi v Gorici. 1893. Posojilnica v Gornjem gradu. Poročilo in računski sklep za upravno leto 1892. Računski sklep posojilnice v Konjicah od 1. januvarja do 31. decembra 1892. Tiskal Drag. Hribar v Čelji. Računski zaključek mestne hranilnice ljubljanske za tretjo upravno dobo od 1. januvarja do 31. decembra 1892. leta. V Ljubljani. Založila mestna hranilnica ljubljanska. Natisnila Klein in Kovač. XVII. str. 4°. Računski sklep posojilnice v Šoštanji za XII. upravno leto 1892. (Tiskal Dragotin Hribar v Celji.) Til. Letopis slovenskih posojilnic. 1892. Sestavil po naročilu načelstva rZveze slovenskih posojilnic" Ivan Lapajne, šolski ravnatelj v Krškem. Tisek Drag. Hribar v Celji. 4°. 47 str. (Glej: IV. Dela spadajoča v krog pravnega in državnega znanstva, politike, narodne ekonomije.) Vabilo k občnemu zboru okrajne posojilnice v Krškem dne 5. marca 1893. (Ob jednem računski sklep. Tiskal Drag. Hribar v Celji.) Sklep računa zastavljavnice in ž njo združene hranilnice ustanovljene po grofu Thurnu v Gorici za leto 1892. Gorizia tip. Ilariana. 1893. 4". (ital. in slov.) Pravila Katoliške delavske družbe v Idriji. V Ljubljani, 1893. Samozaložba. Tisek Katoliške tiskarne. 12°. 8 str. Prdvila katoliško-pevskega in bralnega društva „Slovenska zveza“ v Št. Petru. Tisek Goriške tiskarne A. Gabršček v Gorici. Pravila katoliškega slov. bralnega društva „Mir“ pri Veliki Nedelji. Tiskal Drag. Hribar v Celji. 1893. 8°. Pravila c. kr. kmetijske družbe za Kranjsko. Tretji natis. V Ljubljani, 1893. Založila c. kr. kmet. družba za Kranjsko. Tiskali Blasnikovi nasledniki. 8°. 16 str. Pravila podpornega društva za izpuščene kaznjence iz Kranjske. Ljubljana. Založilo društvo. Druck von ign. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg (slov. in nemško). 12°. 29 str. Pravila primorskega društva za varstvo lova in ptičev in za ribarstvo. V Gorici. Natisnil in založil Seitz. 1892. 8°. 4 str. Pravila sadjarskega društva za Tolmin in okolico. Tisek Goriške tiskarne A. Gabršček v Gorici. 1893. Pravila Slovenskega planinskega društva. Samozaložba. Tisek Narodne Tiskarne v Ljubljani. 1893. Pravila Slovenske Matice v Ljubljani. Jos. Blasnikovi nasledniki. Ljubljana. 8°. 4 str. Pravila akad. društva „Slovenija“ na Dunaji. Tiskal Dragotin Hribar v Celji. 1893. 8°. Pravila učiteljskega društva za sežanski okraj. Tiskala Goriška tiskarna A. Gabršček v Gorici. 1893. Pravila uradniškega stavbinskega društva v Ljubljani, regi-strovane zadruge z neomejenim poroštvom. V Ljubljani. Založil osnovalni odbor urad. stavb, društva. Natisnila Klein in Kovač. 1893. 8°. 11 str. Pravila veteranskega društva v Kanalu. Tisek A. m Obizzi v Gorici. 1893. Pravila vzajemnega podpornega društva v Ljubljani, registro-vane zadruge z omejenim jamstvom. V Ljubljani. 1893. Založilo podporno društvo. Tisek Katoliške Tiskarne. l‘2n. Pravila družbe za zgradbo zavetišča in vzgojevališča v Ljubljani. Tisek Katoliške Tiskarne. 12°. 8 str. Sprejemna knjižica s pravili rokodelskega društva v Ajdovščini. Tisek A. m. Obizzi v Gorici. 1893 Sprejemnica v bratovščino presvetega srca Jezusovega v Mirni. Z dovoljenjem preč. knezonadškofijstva v Gorici. Natisnila Hilarijanska tiskarna v Gorici. 1893. 32°. 10 str. (s pravili in na konci Molitev za odpuščenje). Imenik članov društva „Novomeška godba" v Rudolfovem. 1893 Založilo Novomeško godbeno društvo Tiskal J. Krajec. 8°. 16 str. hvestje c. kr. državne nižje gimnazije v Ljubljani o šolskem letu 1892/93. Na svetlo dal c kr. ravnatelj Fran Wies-thaler. V Ljubljani, 1893. Založila c. kr. državna nižja gimnazija. Natisnila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg, v 8°. 59 str. — Letno izvestje c. kr. obrtne strokovne šole za lesno industrijo v Ljubljani o šolskem letu 1892 93. Na svetlo dal c. kr. direktor Ivan Šubic. V Ljubljani, 1893. Založila c. kr. obrtna strokovna šola za lesno industrijo. Natisnila Ig. pl. Klein-mayr in Fed. Bamberg. Letno izvestje c. kr. obrtne strokovne šole za umetno vezenje in šivanje čipek v Ljubljani o šolskem letu 1892/93. Na svetlo dal c. kr. direktor Ivan Šubic. V Ljubljani, 1893. Založila c. kr. obrtna strokovna šola za umetno vezenje in šivanje čipek. Natisnila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg v 8°. 15 str. Letno poročilo štirirazredne ljudske šole v Cerknici koncem šolskega leta 1892 93. Založil krajni šolski svet v Cerknici. Tiskal R. Šeber v Postojni v 8'. (Šolske delarne. Spisal Rudolf Piš.) Letno poročilo Franc-Jožefove ljudske šole v Črnomlji, štiriraz-rednica /, dekliško paralelko. 1892 93. Založil krajni šolski svet v Črnomlji. Tiskal Janez Krajec v Novem mestu 8". 12 str. Letno poročilo o deželni vinarski, sadjarski in poljedelski šoli na Grmu pri Novem mestu za šolski leti 1890/91 in 189192. Spisalo vodstvo. Ljubljana, 1893. Izdal in založil deželni odbor kranjski. Tisek Jos Blasnikove tiskarne v Ljubljani. (Slov. in nemško.) Letno poročilo trirazredno dekliške ljudske šole nekaj s polu-dnevnim, nekaj s celodnevnim poukom v Kamniku o konci šolskega leta 1892/93. Založil krajni šolski svet v Kamniku. Tiskal Rudolf Milic v Ljubljani v 8°. Letno poročilo štirirazredne ljudske in obrtno nadaljevalne šole v Kamniku. Izdalo šolsko vodstvo na koncu šolskega leta 1892/93. Založil krajni šolski svet v Kamniku. Tiskal R. Milic v Ljubljani v 8°. Solslco poročilo štirirazredne ljudske šole v Komnu za šolsko leto 1892/93. Sestavil Anton Tj e ban, nadučitelj-voditelj. Založil krajni šolski svet v Sežani. Trst. Tiskarna Dolenc. 1893. 8°. 16 str. Letno poročilo štirirazredne ljudske in obrtne nadaljevalne šole v Krškem. Izdalo šolsko voditeljstvo na konci šolskega leta 1892/93. Založil krajni šolski svet v Krškem. V Celji, 1893. Tiskal Drag. Hribar. 8°. 25 str. Dvanajsto letno poročilo deške meščanske šole s kmetijskim značajem v Krškem. 1892/93. Založilo ravnateljstvo. Tiskal Dragotin Hribar. Celje. 8°. 27 str. (nemško in slovensko). Letno poročilo štirirazredne deške in obrtno nadaljevalne šole v Kranji. Izdalo šolsko vodstvo koncem šolskega leta 1892/93. Založil krajni šolski svet v Kranji. Tiskal Rudolf Milic v Ljubljani v 8°. Letno poročilo mestne osemrazredne dekliške ljudske šole v Ljubljani. Izdalo šolsko vodstvo na koncu šolskega leta 1892/93. Založila osemrazredna mestna dekliška ljudska šola v Ljubljani. Tiskal R. Milic v Ljubljani v 8°. Letno poročilo prve mestne petrazredne deške ljudske šole in obrtne pripravljalne šole v Ljubljani. Izdalo šolsko vodstvo na konci šolskega leta 1892/93. Založila I. mestna deška ljudska šola v Ljubljani. Tisek R Miličeve tiskarne v 8°. Letno poročilo druge mestne petrazredne deške ljudske šole, obrtne pripravljalnice in šolske delarne v Ljubljani Izdalo šolsko vodstvo na konci šolskega leta 1892/93. Založila druga mestna petrazredna deška ljudska šola v Ljubljani. Tiskal R. Milic v Ljubljani v 8°. Letno poročilo Uršulinskih dekliških šol v Ljubljani. Izdalo šolsko vodstvo na konci šolskega leta 1892/93. (slov. in nemško). Verlag der Ursulinerinnen Madchen-Schule in Laibach. Druck von R. Millitz. v. 8°. Letno poročilo štirirazredne ljudske in obrtne nadaljevalne šole v Metliki. Izdalo šolsko voditeljstvo na konci šolskega leta 1892/93. Založil krajni šolski svet v Metliki. Tiskal J. Krajec v Novem mestu. 8°. 22 str. Letno izvestje štirirazredne ljudske šole v Mokronogu. Izdalo šolsko voditeljstvo na konci šolskega leta 1892/93. Založil krajni šolski svet Mokronoški. Tiskal R. Milic v Ljubljani. v. 8°. Letno poročilo čveterorazredne deške ljudske šole v Novem mestu (Rudolfswert) 1892/93. Založil krajni šolski svet v Novem mestu. Tiskal J. Krajec m. 8°. 16 str. Letno poročilo trirazredne dekliške ljudske šole v Novem mestu (Rudolfswert) 1892/93. Založil krajni šolski svet v Novem mestu. Tiskal J. Krajec v Novem mestu. m. 8°. 12 str. Letno poročilo štirirazredne ljudske šole in obrtnonadaljevalne šole v Postojini koncem šolskega leta 1892/93. Založil krajni šolski svet v Postojini. Tiskal R. Šeber v Postojini v. 8". Šolsko poročilo štirirazredne ljudske šole v Sežani za šolsko leto 1892/93 Sestavil M. Kante, nadučitelj. Založil c. kr. šolski svet v Sežani. Trst. Tiskarna Dolenc. 1893. 8°. Letno poročilo štirirazredne deške ljudske šole v Škofji Loki koncem šolskega leta 1892/93 Založila ljudska šola v Škofji Loki. Tiskarna R. Miličeva. Ljubljana, v. 8. Letno poročilo štirirazredne ljudske šole v Ipavi. Izdalo šolsko vodstvo koncem šolskega leta 1892/93. Založil krajni šolski svet v Vipavi. Tiskal. R. Šeber v Postojini. (I. Sta-rišem. Napisal K. Wider. v. 8°.) Poročilo o delovanji Glasbene Matice za leta 1888/9, 1889/90, 1890/1, 1891/2, 1892/3. V Ljubljani, 1893. Založila »Glasbena Matica". Tisek Blasnikov. 8°. 47 str. Poročilo in imenik elanov dolenjskega pevskega društva v Novem mestu za 1. 1892. Založilo »Dolenjsko pevsko društvo". Tiskal J. Krajec. 8°. 24 str. Letno poročilo podpiralne zaloge slov. vseučiliščnikov v Gradci. Tiskala družba sv. Mohorja v Celovcu. 1893. 8°. Peto poročilo podpornega društva za slovenske velikošolce na Dunaju, ustanovljenega 1. 1888. o vladarski štiridesetletnici Nj. V. cesarja Frančiška Jožefa I. Na Dunaju, 1893. Izdalo in založilo društvo. Tiskala tiskarnica c. in kr. dvornih gledališč, odgovoren A Rimrich. m. 8°. 19 str. Letno poročilo telovadnega društva „Sokol“ v Ljubljani za društveno dobo od 1. januvarja 1892 do 31. decembra 1892. V Ljubljani. Založilo društvo „Sokol". Tisek Narodne tiskarne. 1893, v. 8". 19 str. Letopis narodne čitalnice v Ljubljani začetkom leta 1893. Založila Čitalnica. Tisek J. Blaznikovih naslednikov v Ljubljani. 8°. 26 str. Sedemnajsto letno poročilo Vincencijeve družbe v Ljubljani za leto 1892. Založila Vincencijeva družba. Tisek Miličev. 8°. Poročilo Šentjakobsko-Trnovske ženske podružnice družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani za leto 1892/93. V Ljubljani. Izdalo in založilo načelništvo. Tiskala Narodna tiskarna. 1893 8°. 12 str. Letno poročilo društva tiskarjev, kamenopiscev in kamenoti-skarjev na Kranjskem od dne 1. januvarja do 31. decembra 1892. Ljubljana. Založilo tiskarsko društvo. Druck von Kleinmayr & Bamberg. (Slov. in nemško). 8°. 15 str. liazkaz o javni bolnici milosrčnih bratov v Gorici leta 1892 zdravljenih boleznij, o uspehu zdravljenja in domovini bolnikov in pa kratek pregled delovanja posamičnih bolnic avstrijsko-češke redovne provincije, izdan v nemškem in v obeh deželnih jezikih. V Gorici. Založil konv. Natisnil Seitz. 1893. 4". 9 str. Razvrstitev gluhonemih gojencev deželnega zavoda v Gorici konec šolskega leta 1893. V Gorici. Natisnil in založil Seitz. 4°. 4 str. Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Metoda. VII. Povodom velike skupščine v Sežani dne 11. julija 1893. Izdalo in založilo vodstvo. V Ljubljani. Tiskala Katoliška tiskarna, m. 8°. 164 str. Dijaški koledar za navadno leto 1894. III. letnik. Izdala in založila »Narodna Tiskarna11. V Ljubljani. Tisk „Narodne Tiskarne11. 1893. 16°. 142 str. Vsebina: Jan Kollar. Pregled dubrovniške literature. (Glej: XVII. Leposlovna dela. llustrovani narodni lcolcdar. Uredil in izdal Dragotin Hribar. (Glej: XVII. Leposlovna dela.) Koledar družbe sv. Mohorja za navadno leto 1894. Na svetlo dala in založila družba sv. Mohorja v Celovca. Tiskarnica družbe sv. Mohorja v Celovcu, m. 4°. 160 str. — Književni del, 116 stranij, obseza poučne in zabavne članke. (Glej: XVII. Leposlovna dela.) Koledar Katoliškega tiskovnega društva v Ljubljani za leto 1894. Namenjen zlasti slov. duhovščini. 6. letnik. Izdalo in založilo Katoliško tiskovno društvo v Ljubljani. (Tisek Katoliške tiskarne v Ljubljani.) 12°. Mala Pratika za navadno leto 1894., ki ima 365 dni. Na svetlo dala c. kr. kmetijska družba. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. Vse tiskovne pravice prihranjene. M. 16°. Slovenska pratika za navadno leto 1894., ki ima 365 dni. V Ljubljani. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg, m. 16°. Velika Pratika za navadno leto 1894., ki ima 365 dni. Na svetlo dala c. kr. kmetijska družba. V Ljubljani. Natisnili in založili J. Blaznikovi nasledniki. Vse tiskovne pravice prihranjene, m. 16°. (Razven kalendarija obseza različne člančiče.) Skladni koledar za navadno leto 1894. Izdala Narodna tiskarna v Ljubljani. Stenski koledar za leto 1894. Založila prva slovenska tiskarna A. m. Obizzi v Gorici. Stenski koledar za navadno leto 1894. Izdala in tiskala Nar. tiskarna v Ljubljani. Viseča pratika za leto 1894. Tiskal in založil J. Krajec v Novem mestu. Žepni koledar za leto 1894. Založil in izdal A. Zagorjan, knjigotržec v Ljubljani. Tisek Narodne tiskarne, m. 16°. 32 stranij. Glasbena Matica v Ljubljani. V nedeljo dne 3. decembra 1. 1893 v redutni dvorani koncert pod vodstvom gosp. M. Hubada. Zborom besede. 8° 4 str. J. Blaznikovi nasledniki. Ljubljana. Pastirski list, Alojzij po Božji in apostolskega sedeža milosti knezonadškof Goriški častiti duhovščini in vsem vernikom svoje nadškofije. 1893. Izdala in natisnila Hilarijanska tiskarna v Gorici. 4°. 4 str. Postni pastirs/ci Ust knezoškofa dra Jakoba Missie. (Natančnejši naslov?) Tiskala Katoliška tiskarna v Ljubljani. Postni pastirski list dra Mih. Napotnika, knezoškofa lavantinskega. (Natančnejši naslov?) Tiskala tiskarna sv. Cirila v Mariboru. Pastirski list kneza in škofa celovškega. (Natančnejši naslov ?) Tiskala tiskarnica družbe sv. Mohorja. 1893. Letopis „Slovenske Matice“ Sestavil Evgen Lah, društveni tajnik in knjižničar. I. Poročilo o delovanju „Slovenske Matice“ v dobi od 1. novembra 1893. do 3!. oktobra 1894. 1. 97. odborova seja, v četrtek dn6 21 decembra 1893. leta. Navzoini: Og. dr. Fr. Lampe (kot predsednik mesto uradno zadržanega predsednika prof. Fr. Levca); A. Kartel, dr. 1. Janezif, dr. A. Jarc, A. Koblar, A. Kriič, dr J. Lesar, M. Pleterinik, dr. J. Stari, F. Stegnar, I. Šubic, J. Vavrii, 7. Vilhar, Fr. iViesthaler in dr. J. Zupanec (odborniki); K. Lah (za- pisnikar). Sfcupaj 16. Predsednik pozdravi navzočne, konštatuje sklepčnost in otvori sejo ob 51/*. uri zvečer. Zapisnik o 96. odborovi seji, ki sta ga pregledala in odobrila odbornika dr. Požar in Vil. Zupančič, odobri se brez ugovora; današnjemu zapisniku bodita overovatelja odbornika Pleterinik in Šubic. Na ogled je zapisnik o seji književnega odseka z dn6 20. decembra t. 1. Iz predsedništva poroča zapisnikar, da je visoka c. kr. deželna vlada potrdila vsled razpisa z dnš 3 julija 1893. št. 8153 spremenjena pravila, kakor jili je odobril zadnji občni zbor. Novih pravil se je dalo tiskati 4000 iztisov in jih prejmO Matičini društveniki ob jednem z letošnjimi društvenimi knjigami. Z odobravanjem se vzame na znanje, da se je bivši deželni predsednik, Matičin častni član, preblagorodni gospod baron Andrej \Vinkler v jako laskavem pismu zahvalil Matici, ker ga je izvolila častnim članom in mu izročila častno diplomo. Odborniku dr. Tavčarju se izreče iz odbora zahvala, ker je Matico zastopal pri odkritju Gunduličevega spomenika v Dubrovniku dne 26. junija 1893. leta. Blagajnikovo poročilo o hišnih popravah tekom poletja in jeseni in pa poročilo o premoženji Knezove zapuščine se vzame na znanje. Premoženje znaša 29.664 gld. 72 kr. in bo neslo blizo 1200 gld. obresti na leto. Razpisati je takoj z rokom do zadnjega maja 1894. leta nagrado primernim spisom v zmislu Knezove oporoke. Poročilo tajnikovo o natiskavanju letošnjih društvenih knjig se vzame brez ugovora na znanje. Sprejmo se brez ugovora vse nagrade pisateljske, uredniške, korektorske in revizijske po nasvetih književnega odseka. Določi se zolozna cena letošnjim in zniža se založna cena nekaterim zastarelim knjigam, ker jih ima Matica še obilo iz-tiskov na razpolaganje in se ne oglašajo z&nje kupci. Sklene se načelno pritrditi ponudbi dr. Karola Streklja na Dunaji, da Matica izdaj njegovo zbirko „Narodnih pesmi"; toda v zmislu opravilnega reda mora Matica rokopis prej dobiti v pregled in presojo. N&rodno blago, katero lirani Matica, se mu na njegovo prošnjo posodi v porabo. Po nasvetu književnega odseka in pa presojevalcev vsprejme Matica dr. Glaserjevo „Zgodovino slovenskega slovstvau. Rokopis je pisatelju vrniti, da ga konečno uredi po navodilih presojevalcev. Zgodovino je izdati v treh zaporednih zvezkih, od katerih izide prvi kot društvena knjiga za 1894. leto. Odobri se poročilo o pripravah za Letopis 1894. leta. Urednik mu bo profesor Bartel; nekaj vsebine je knjigi že določene, nekaj obljubljene, nekaj zopet je utegne priti vsled poziva. Oblika bo knjigi že običajna, sestava podobna oni prejšnjih „Letopisov“. Nekaterim rokopisom se določijo še presojevalci. Poročilo tajnikovo o preinembah v poverjeništvu se vzame na znanje. Nove poverjenike so dobili: Vrhnika, Zagreb, Kamna gorica, Št. Peter na Krasu, Zavrč, Črni vrh nad Idrijo, Trebnje in Ptuj. Novo poverjeništvo se je osnovalo za Ajdovščino; izpraznjena so pa poverjeništva za Bohinj, Komen, Ločnik in Pulj. Ža lansko leto je plačalo 2003, za letos 2058 letnih društvenikov. Od zadnje seje je pristopilo društvu vnovič ali pa na novo 139 društvenikov (2 ustanovnika in 137 letnikov) in pa 13 naročnikov. Posamezniki, društva in korporacije so se tudi v zadnji dobi oglašale za založne knjige. Prošnje je predsedništvo reševalo po veljavnem običaji in prejelo za darila od obdarovancev pismene zahvale. Knjižnici je od zadnje seje prirastlo 184 knjig, zvezkov in časopisov: 135 po zamenji, 46 vsled daril, 3 po nakupu. Darovalcem se je iz predsedništva izrekla primerna zahvala. Sklene se, da je prof. Louisu Legerju v Parizu, ki hoče Matico in njene knjige oceniti v ondotnih strokovnih listih, v ta namen poslati novejših društvenih knjig, katere za to rabi. Ker je knjiga nujno potrebna, sklene se vnovič vzeti v pretres II. natis Lavlarjeve „ Geometrije za učiteljišča", katera je v prvem natisu v Matičini zalogi pošla popolnoma že pred leti. Konec seji ob 63/4 uri zvečer. 98 odborova seja, v sredo dn6 14 marcija 1894 leta Navzočni: Gg. Fr. Levec (predsednik); P. Grasselli, dr. 1. Janežič, A. Koblar, A. Kr Žič, dr. Fr. Lampe, dr. J. Lesar, dr. L. Požar, A. Praprotnik, S. Butar, dr. J. Stari, F. Stegnar, I. Šubic, A. Tavčar, dr. I. Tavčar, I. Vavrtl, Fr. Wiestlialer, V. Zupančič in dr. J. Zupanec (odborniki); E. Lah (zapisnikar). SIcupaj 20. Predsednik pozdravi navzočne odbornike, konštatuje sklepčnost in otvori sejo ob 5 '/* uri popoldne. Zapisnik o 97. odborovi seji, katerega sta pregledala in potrdila odbornika Pleteršnik in Šubic, odobri se brez ugovora. Današnjemu zapisniku bosta overovatelja odbornika Kržič in dr. Požar. Na ogled je zapisnik o seji književnega odseka z dne 21. februvarija t I. Predsednik poroča, da so bili izvršeni vsi sklepi, katere je napravil odbor v svoji zadnji seji, le oni glede „Lavtarjece geometrije“ ne. Matica ne izda na novo te učne knjige, ker ima od založnika Bamberga zagotovilo, da jo v drugem natisku založi on. Ob smrti dr. Račkega (f 13. februvarija 1894) je izrazila »Slovenska Matica“ brzojavno sožaljenje ..Jugoslovanski aka-demiji11 in na rakev svojega častnega člana položila venec s trakovi. Pri pogrebu so Matico častno zastopali odborniki: arhivar Koblar ter profesorji Pleteršnik, dr. Požar in Rutar, za kar jim bodi iz tega mesta spodobna zahvala. Ker so bila lani spremenjena društvena pravila, treba da se po njih preosnuje tudi v marsičem nedostatni opravilni red. Preosnova se izroči odseku (odb. dr. Dolenec, Kržič, Levec, Šubic in tajnik), ki je napravil lani načrt novim pravilom; sestaviti se ima do prihodnje odborove seje, katera bo v četrtek dnS 26. aprila, odbor jo pa predloži odobreno občnemu zboru, ki bo letos v četrtek dni 17. maja. Odobri se z nekaterimi neznatnimi spremembami poročilo književnega odseka o letošnjih društvenih knjigah. Matica izda letos: 1.) Letopis za l. 1894. Uredil ga bo zopet odbornik profesor Bartel; obliko-bo imel isto, obseg in sestavo podobno običajni, tiskala ga bo zopet nNarodna tiskarna", in sicer v 2700 iztiskih. 2.) Doneski k zgodovini Škofje Loke; znanstvena razprava zgodovinarja profesorja dr. Kosa. Knjigo bo tiskala Blaz-nikova tiskarna v 2700 iztiskih. 3.) Zgodovina slovenskega slovstva. I. del (Od prvega početka do Vodnika). Sestavil profesor dr. Karol Glaser. Knjigo bo tiskala „Katoliška tiskarna" v 3000 iztiskih. — Tiskarnam bo skrbeti tudi za to, da dobe knjige letos nekoliko ličnejšo vnanjost, kakor je bila dozdanja. — Ako se „VabiIu slovenskim pisateljem" do 1. julija odzove zadostno število pisateljev s primernimi sestavki, utegne letos iziti še četrta knjiga kot I. zvezek Knezove knjižnice. Sklene se stopiti s „Historičnim društvom v Lvovu" v književno zvezo. Tajnikovo poročilo o knjižnih darilih, o knjižnici, o poverjeništvih in o drnŠtvenikih se vzame brez ugovora na znanje. Tudi v zadnji dobi je podarila Matica raznim prosilcem več založnih knjig in prejela od obdarovancev zahvalna pisma. Knjižnici je prirastlo od zadnje seje 113 knjig, zvezkov in časopisov; 27 vsled daril, 1 po nakupu, 85 po zamenji. Nove poverjenike so dobili Komen. Cirkno in Bohinj, imata pa jih še dobiti Pulj in Zagreb. Za leto 1892 je plačalo 2015, za 1893. 1. 2084, za letos dozdaj 316 letnikov. Od zadnje seje je pristopilo društvu vnovič ali na novo 23 društvenikov (2 usta-novnika in 21 letnikov) in 4 naročniki. Po nasvetu odbornika Ant. Koblarja se sklene delati na to, da izda Matica zopet „Zemljevid slovenskih pokrajin", in se naroči predsedništvu, da napravi na pristojnem mestu potrebne pozvedbe in o vspehu poroča odboru. Ker se nihče več ne oglasi za besedo, zaključi predsednik sejo ob 61/*. uri zvečer. 99 odborova seja, v četrtek dnč 26. aprila 1894 leta. Narzočni: Gg. Fr. Levec (predsednik); A. Bartel, dr. H. Dolenec, P. Grasselli, dr. 1. Janežič, A. Koblar, A. Kržič, dr. Fr Lampe, dr. J. Lesar, M. PleterSnih, dr. L. Požar, S. Butar, A. Senekovič, dr. J. Stare, F. Stegnar, l. Šubic, A. Tavčar, 1. Vami, Fr. 1 Viesthaler, A. Zupančič, V. Zupančič in dr. J. Zupanec (odborniki); E. Lah (zapisnikar). Skupaj 23. Predsednik pozdravi navzočne, konštatuje sklepčnost in otvori sejo ob 5. uri popoldne. Zapisnik o 98. odborovi seji. ki sta ga pregledala in potrdila profesorja A. Kržič in dr. L Požar, odobri se brez ugovora. Današnjemu zapisniku bosta overovatelja odbornika profesor A. Bartel in arhivar A Koblar. Na ogled je tudi zapisnik o seji gospodarskega odseka, ki se je vršila v ponedeljek dne 23. aprila t. 1. Predsednik naznani, da so bili iz predsedništva izvršeni vsi sklepi zadnje odborove seje razven jednega ne posebno nujnega. Vendar se bo tudi ta sklep v kratkem izvršil. Pozivu ljutomerskega učiteljskega društva, da bi Matica nabirala doneske za pokritje stroškov za prenos Freuensfeldovih zemeljnih ostankov v domačo zemljo, se Matica ne bo odzvala, ker to ne spada v njeno področje. Predsednik se v gorkih besedah spominja pokojnega Ivana Tomšiča, ki je bil 21 let Matičin odbornik in je 17 let sestavljal »Slovensko bibliografijo" za „Letopis“; omenja njegovo zaslužno delovanje na literarnem in pedagogiškem polju ; pove, da se ga je društvo dostojno spomnilo ob pogrebu dne 18. aprila t. 1. in položilo na rakev venec s trakovi in primernim napisom, ter pozove odbornike, da v znak sožaljenja vstanejo. (Se zgodi.) — Pismeno sožaljenje je Matici izrazilo ob Tomšičevi smrti načelništvo „Pedagogiško-književnega zbora“ v Zagrebu. Zapisnikar poroča v imenu gospodarskega odseka o društvenih računih za 1. 1893, kateri se po nasvetu tega odseka po kratkem razgovoru vsi odobre in se sklene v tej sestavi predložiti jih občnemu zboru v potrjenje. Zapisnikar poroča v imenu gospodarskega odseka o nameravanih hišnih popravah, katere se po kratkem razgovoru odobre vse. Na znanje se vzame, da je šel dr. Kosa rokopis „Doneski k zgodovini Škofje Loke“ dne 15. aprila k Blazniku v tisek. V imenu odseka za prenaredbo opravilnega reda poroča odbornik ravnatelj Šubic. Ves načrt se po daljšem razgovoru z malimi spremembami potrdi in ga je predložiti občnemu zboru v odobrenje. Za občni zbor, ki bo letos dne 17. maja, to je v četrtek po Binkoštih, in sicer ob 5 uri popoldne v mestni dvorani, prepusti se sestava dnevnega reda predsedništvu. Več ocen odbornikov presojevalcev se vzame na znanje; nasveti glede pregledanih rokopisov se odobre. Ker je dozdanjemu društvenemu tajniku poslovna d6ba zopet potekla, potrdi ga odbor v zmislu § 36. opr. reda vnovič in sicer za d6bo 10 let. Tajnikovo poročilo o knjižnih darilih in o knjižnici, o poverjeništvih in o društvenikih vzame se brez ugovora na znanje. Iz predsedništva se je po veljavnem običaju podarilo tudi v zadnji dobi različnim prosilcem več različnih knjig in je Matica za to prejela več zahvalnih pisem. — Nove poverjenike sta dobila Zagreb in Zavrč; novo poverjeništvo se je osnovalo za Zagorje ob Savi z okolico. — Knjižnici je prirastlo 44 knjig, zvezkov in časopisov, in sicer: 33 po zamenji, 10 vsled daril, 1 po nakupu; po 14 čeških in ruskih, 9 slovenskih, po 3 bolgarske in hrvaške, l srbska. — Matica je zgubila 2 ustanov-nika in več letnikov. Za lani je plačalo 2086, za letos dosedaj 474 letnih društvenikov. Na novo in vnovič je pristopilo 27 letnikov in 1 naročnik. Ko se poročilo odobri in se nihče več ne oglasi za besedo, zaključi predsednik sejo ob 7. uri na večer. XXIX redni občni zbor, v četrtek dn6 17. maja 1894. leta. Navzočnih nad 40 društvenikov, predseduje prof. Fr. Levec. Predsednik otvori zborovanje s sledečim nagovorom: Ker vidim, da se je zbralo zakonito potrebno število društvenikov — namreč nad 40 — otvarjam XXIX. občni zbor »Slovenske Matice11 s tem, da prijazno pozdravljam vse navzočne društvenike, ki svoje zanimanje do prvega našega književnega zavoda kažejo s tem, da so se občnega zbora udeležili osobno. Društveni odbor stopa danes pred Vas z jako ugodnim poročilom o zadnjem upravnem letu, s poročilom, iz katerega boste izprevideli, da naša Matica na vse strani stalno napreduje. Število društvenikov raste od leta do leta; od lani se je pomnožilo za IGO in znaša zdaj 2300. Pozna se, da društvo zasaja v narod vedno močneje korenine in da se razrašča v lepo košato drevo. Še ugodneje pa je novim stanje našega društva. Njegovo premoženje se je od lanskega leta pomnožilo za 1137 (/Id. 29 lcr. in znaša zdaj 57.248 gld. 48 kr., tako, da more letos društvo v književne namene potrositi samo iz svojega premoženja okroglo svoto 5200 gld. — Ker pa ima „Matica“ na razpolaganje tudi „Jurčič-Tomšičevo“ ustanovo in nad 30.000 gld. znašajočo „Knezovo“ ustanovo, tedaj je v ugodnem položaju, da sme letos v nove knjige založiti okroglo svoto 6000 gld. in da je v tem oziru dospela na vrhunec, na kakeršnem še ni bila doslej. Ta veseli gmotni razvitek našega društva je odboru poroštvo, da narodu našemu ugaja tudi književno delovanje. Z veseljem konštatujem, da je kolo slovenskih pisateljev, ki se zbirajo okoli „Matice“, vedno večje in da društveni odbor tudi zaradi obsežnejših rokopisov zdaj ni v zadregi, temveč da mu je za letos in za prihodnja leta od priznano dobrih pisateljev obljubljenih več zanimivih razprav. — Vsem domoljubom, ki so k temu lepemu uspehu in napredku naše „Matice“ kakorkoli si bodi pripomogli, izrekam v društvenega odbora imenu presrčno zahvalo ter želim, da bi vsi — društveniki in društveni odbor — tudi v prihodnje jedne misli in jednega srca z združenimi močmi delali v vsestranski prospeh naše „Matice“. Tajnik prečita svoje poročilo o društvenem in odborovem delovanju v dobi od 1. junija 1893. do 30. aprila 1894. leta. Lanske volitve so prinesle odboru jedno spremembo. Na mesto pokojnega kanonika Marna je stopil kot odbornik prof. A. Tavčar. V upravništvu se je zvršilo več prememb. Predsednik društvu je postal prof. Fr. Levec, prvi podpredsednik mesto njega prof. dr. Fr. Lampe. Književnemu odseku so se privzeli poleg prejšnjih članov še odborniki dr. Lampe, Senekovič in A. Tavčar. Gospodarski odsek je ostal nespremenjen. Odbor je imel pet sej, gospodarski odsek tri, književni dve. Matica je izdala lani tri društvene knjige, ki so se slučajno nekoliko za-poznile; javno mnenje se o njih ne izraža nepovoljno. Tudi letos je poskrbljeno v prvi vrsti za troje knjig v obsegu 60 tiskovnih p61. Ako bo pa imelo vabilo slovenskim pisateljem za primerne prispevke kaj uspeha, utegne letos iziti še četrta knjiga kot I. zvezek Knezove knjižnice. Vsled razpisa častnega darila iz obresti „ Jurčič - Tomšičeve “ ustanove za literarne namene došla sta odboru dva sestavka v vezani besedi. — Med založnimi knjigami se ni zvršila nobena prememba. Z gradivom je „Matica“ tudi nadalje prav dobro založena. Deželna vlada je pritrdila spremembi društvenih pravil, kakor jo je odobril lanski občni zbor. — Računski sklep kaže navidezni primanjkljaj 190 gld., proračun 19 gld. 86 kr. prebitka; društveno premoženje se je lani pomnožilo za 1137 gld. 29 kr. in znaša 57.248 gld. 48 kr. — Društvo upravlja dvema narodnima ustanovama v skupnem znesku 33.440 gld. 61 kr. — Med depoziti se nahajata le še dva zaklada (dr. Coste in dr. Blei-weisov) v skupni vrednosti 4384 gld. 90 kr. — Društveni knjižnici je prirastlo 509 knjig, zvezkov in časopisov; 386 po zamenji, 115 vsled daril, 8 po nakupu; 278 čeških, 119 ruskih, 57 slovenskih, 23 hrvaških, 8 nemških, 7 bolgarskih, po 6 sorbskih in srbskih, 4 latinske in 1 poljska. — Matica zamenjuje svoje knjige z 32 društvi, zavodi in korporacijami. Koncem preteklega leta je znašala književna zaloga 19.089 knjig in 240 zemljevidov. Popolnoma je pošlo lani le troje založnih knjig. Marnova »Slovnica češkega jezika", dr. E. H. Coste „Pre-gled slovenskih čitalnic" in „Letopis za 1. 1889“. Društveniki so prejeli 4505 knjig, podarilo se jih je 539, prodalo 379. — Hišne poprave niso prizadele društvu nobenih gmotnih ne-prilik; med hišnimi strankami se ni zvršila nobena sprememba. — Veliko se je spremenilo v poverjeništvu. Osnovalo ali pa preosnovalo se je 13 poverjeništev, izpraznjena so tri; vsega skupaj jih pa šteje Matica zdaj 123. — Število društvenikov (letnih) dosledno narašča, tako da je vrhunec prve polovice društvenega obstanka že 1. 1889 doseglo, od tega leta naprej pa že za 300 prekosilo. — Ker so bila pravila prenarejena in je bila prenaredba potrebna, potreba bo spremeniti tudi opravilni red, o čemer odbor današnjemu zboru predlaga načrt. — Od večjih slavnosti, katerih seje društvo udeležilo, omeniti sta: Draškovičeva v Zagrebu dne 15. junija in >Ounduliieva v Dubrovniku .dne 26. junija lani; pri prvi je zastopal Matico odbornik Koblar, pri drugi odbornik dr. Tavčar. — Posebna deputacija (II. podpredsednik P. Grasselli in odbornik /. Šubic) izročila je častnemu članu, visokospoštovanemu in zaslužnemu bivšemu deželnemu predsedniku baronu Andreju Winklerju lično izdelano častno diplomo, za kar se je slavljenec zahvalil v posebnem pismu sledeče vsebine: „Slavna Matica Slovenska! Krasna diploma došla mi nedavno, katera mi spričuje v laskavih besedah, da me je slavna Matica Slovenska v svojem zadnjem velikem zboru blagovoljno izvolila častnim društvenikom, me je jako razveselila, /a to znamenje posebnega zaupanja, katero bodem vedno hranil in ki ostane v moji rodovini kot jeden najdražjih spominkov iz ljube dežele kranjske, izrekam slavnemu društva prisrčno zahvalo. — Slovencem v preteklih časih osoda ni bila prijazna. Kot dolgotrajna huda zima je neugodno razmerje oviralo razvoj in napredek tega nadarjenega in čvrstega naroda. A odkar v zadnjih desetletjih sije Slovencem mileje solnce, pokazala se je kmalu njih živna moč in krepkost. Cvetlica se zdaj za cvetlico razcveta na rodovitnem polju slovenskega slovstva; tako kakor je napredoval v primerno kratkem času narod slovenski, in to večjidel ob svoji moči, ni napredoval v istem času še nijeden drug narod. — Da se pa v sedanji dobi tako uspešno med Slovenci širi omika, je v obilni meri zasluga Matice Slovenske. Po pravici se torej smem ponašati s tem, da me je ista sprejela med svoje častne društvenilce. Podpirati tudi v prihodnje, v koliko mi bo mogoče, njene blage namene, bode vedno moja prijetna dolžnost. — Naj blagoslovi Bog prizadevanje Matice Slovenske! Z odličnim spoštovanjem Andrej baron Winkler m. p., c. kr. deželni predsednik v p. V Tolminu, dni 12 julija 1893.“ — Dne 13. febru-varija t. 1. je umrl v Zagrebu Matičin častni član, kanonik in bivši predsednik jugoslovanske akademije, dr. Franc Rački. Matica je omenjenemu društvu izrazila ob tej priliki brzojavno svoje sožaljenje, položila na pokojnikovo rakev venec s trakovi in bila pri velečastnem pogrebu zastopana dne 15. februvarija v Zagrebu po odbornikih: gospodih Koblarju, Pleteršniku, dr. Požarju in Rutarju. Dn6 17. aprila t. 1. je umrl v Ljubljani Matičin odbornik Ivan Tomšič, c. kr. vadniški učitelj, občinski svetnik, urednik „Vrtcau, i. t. d. Pokojnik je bil jako marljiv in plodovit pisatelj; Matičinemu odboru je pripadal 21 let, »Slovensko bibliografijo" je za Letopis uredoval 17 let. Ob pogrebu se ga je Matica častno spomnila in položila na rakev venec s trakovi. — Ustanovnike je zgubila Matica vsled smrti štiri, poverjenike tri, poleg tega pa še večje 23* število letnikov. Njim vsem bodi blag spomin, podpornikom, sotrudnikom in prijateljem društva pa zahvala, združena z željo, da ostanejo zvesti Matici tudi na dalje ter ji pridobivajo vedno več podpornikov. (Poročilo se odobri brez ugovora.) Računski sklep za 1. 1893 z 9023 gld. 20 kr. dohodkov in s 7.531 gld. 47 kr. stroškov, torej s 1.491 gld. 73 kr. prebitka, in proračun za 1. 1894 z 19 gld. 86 kr. prebitka se odobrita brez ugovora. Čitanje se opusti. — Istotako se potrde drugi računi, namreč: izkaz premoženja, račun o n&rodnih ustanovah in o depozitih — vsi brez ugovora. Po predlogu odbornika Stegnarja izreče zbor računskim presojevalcem gg. F. Bradašlci, G. Pircu in K. Žagarju za marljivi trud v Matičino korist soglasno svojo zahvalo in izvoli z vsklikom gg. F. Bradaško in K. Žagarja zopet kot presojevalca, na mesto gospoda G. Pirca pa, ki izvolitve ne bi več sprejel, g. Dimnika. V imenu odborovem poroča ravnatelj I. Šubic o načrtu novemu opravilnemu redu, katerega je posebni odsek sestavil dnč 25. aprila t. 1. in odbor odobril z nekaterimi spremembami v 99. seji dne 26. aprila letos in s katerim stopa pred današnji zbor. Poročevalec stavi predlog, naj se prebero le one točke, katere imajo bistvene spremembe, ne pa tudi one, katere imajo le jezikovne ali stilistične pomanjkljivosti, in one, katere ob sebi slede iz že prenarejenih pravil, kar soglasno obvelja. Ves načrt se odobri v tej obliki, kakor jo je nasvetoval odbor, le v IV. oddelku se zadnjemu odstavku § 28 po nasvetu predsednikovem privzame še sledeči dostavek: „Upravno leto društveno je navadno solnčno leto.“ Izvrši se dopolnilna volitev. Skrutinij prevzemo ob navzočnosti predsednikovi gospodje Stegnar, A. Tavčar in tajnik. Izid volitev je bil sledeč: Oddanih je bilo vsega skupaj 54 glasovnic s 459 veljavnimi glasovi; absolutna večina znaša torej 230. Prejeli so pa gospodje: Koblar Anton, dr. Lampe Frančišek, dr. Sernec Josip, Šuman Josip in dr. Šust Ivan — vsi po 459, Žumer Andrej 458, Levec Frančišek 450, dr. Dolenec Hinko 413, Kersnik Janko 407 in dr. Tavčar Ivan 406 glasov ter so tedaj po § 12. dr. pravil izvoljeni v odbor »Slovenske Matice11 za dobo štirih let. Razven njih so prejeli še: gg. dr. Dolenec Josip 52, dr. Krek Ivan 50, dr. Mahnič Anton 40, Kalan Andrej 9, Sušnik Ivan in Šiška Josip po 3, Zupan Tomo 2 in Dimnik Jakob 1 glas. Po končanem zborovanju je prejelo predsedništvo še dve glasovnici z 21 glasovi za priporočane in izvoljene kandidate. Ker pismenega, nasveta do določenega roka (12. maj) odboru nihče ni predložil in ker se za kak nasvet ali za kako resolucijo nihče ne oglasi za besedo, poprime besedo predsednik sam, da se končno zahvali mestnemu županu, ker je drage volje prepustil mestno dvorano za zborovanje, in zaključi zbor ob polsedmih zvečer. 100 odborova seja, v sredo dn6 13. junija 1894 leta. Navzočni: Gy. Fr. Levec (predsednik); dr. 11. Dolenec, P. Grasselli, dr. J. Janežič, A. Koblar, A. Kržič, dr. Fr. Lampe, dr. J. Lesar, M. Pleteršnik, dr. L. Požar, A. Praprotnik, S. liutar, A. Senekovič, dr. J. Stare, F. Stegnar, I. Suhic, A. Tavčar, dr. 1. Tavčar, I. Vavnl, I. Vilhar, Fr. \Viesthaler, A. Zupančič, V. Zupančič, dr. J. Zupanec, A. /Miner (odborniki); E. Lah (zapisnikar). Skupaj 26. Predsednik proglasi sklepčnost, otvori sejo, pozdravi vnovič izvoljene odbornike in posebej novega odbornika nadučitelja A. Žumra ter naznani, da so izvolitev vsi sprejeli. Na vpogled sta zapisnika o 99. odborovi seji in o XXIX. rednem občnem zboru. Pregledali so ju odborniki Bartel, Koblar, Kržič in Stegnar. Današnjemu zapisniku bodita overovatelja odbornika V. Zupančič in Žumer. Na znanje se vzame, da so bili vsi sklepi iz zadnje od-borove seje in iz občnega zbora izvršeni in da se je dalo tiskati novega opravilnega reda, ki je bil razposlan na vse odbornike, 200 iztiskov. Izvrši se volitev predsednika, obeh podpredsednikov, blagajnika, ključarjev in odsekov. Predsedstvo prevzame starosta dr. J. Zupanec. Predsednikom se izvoli prof. Frančišek Levec, dosedanji predsednik, ki se zahvali za izkazano mu zaupanje in izjavi, da izvolitev sprejme, hoteč voditi Matico po veljavnih predpisih in želeč, da v društvu vladajta sloga in sporazum. Podpredsednikoma se potem izvolita: prvim dr. Frančišek Lampe in drugim župan P. Grasselli, oba že dosedaj podpredsednika, ki izjavita, da izvolitev sprejmeta. Z vsklikom se za temi volitvami potrdč: po nasv6tu odbornika Wiesthalerja kot blagajnik: dosedanji blagajnik dr. J. Stari; kot ključarja po nasvetu predsednikovem dosedanja ključarja, prof. dr. 1. Janežič in A. Kržič. Vsi trije izjavijo, da izvolitev sprejmd Gled6 obeh odsekov ostani po nasvetu predsednikovem vse pri starem, le v književnem odseku stopi na mesto Tomšičevo naslednik mu v odboru vodja A. Žumer, kar soglasno obvelja. Redakcija historičnega kvartalniku v Lvovu se zahvaljuje za poslane knjige in za vsprejem ponudene zveze ter pošlje več lastnih knjig. Novega poverjenika je dobil Pulj, izpraznjeni sta poverjeništvi za Selca in Braslovče. Knjižnici je prirastlo 74 knjig, zvezkov in časopisov: 1 po nakupu, 9 vsled daril, 64 po zamenji; 26 poljskih, 22 ruskih, 19 čeških, 5 slovenskih in 2 bolgarski. Poročilo o letošnjih društvenih knjigah, ki so vse že v tisku, vzame se na znanje in se ob jed nem sklene, ako se to sklada s proračunom, pomnožiti Letopisu vsebino. Po nasvštu odbornika Rutarja se sklene Osolinskega narodnemu zavodu v Lvovu ponuditi književno zvezo. Za lansko leto je plačalo 2095, za letos dozdaj 806 letnikov; umrla sta dva ustanovnika (Balon in Kosar), pristopilo je pa od zadnje seje 36 letnikov. Ker se nihče več ne oglasi za besedo, zaključi predsednik sejo ob 61/, uri zvečer. II. Računsko poročilo. premoženja ,,Slovenske Matice" koncem leta 1898. Predmet Znesek v gotovini hranilnih in posojilnih knjižicah obligacijah po kurzni vrodnosti Klil- kr. »Id. kr. gld. kr. 1463 80 — — 2661 42 - — — 2929 66 — — — — — 161 — 11700 — 7054 88 11861 - — — 18915 6000 88 — 29069 — — — 453 3000 60 — 57438 48 190 57248 48 — — 56111 19 — — 1137 29 Opombe 1 Hranilne in posojilne vloge, in sicer: j a) na knjižico mestne hranilnice štev. 2402 b) na knjižico mestne hranilnice štev. 6612 c) na knj. kmet. pos ljublj. okolice št. B91 2\ Obligacija državnega loterijskega posojila z dne IB. marcija 1860 št. 18312 po kurzu 31. decembra 1893. 1. . . 3 12 obligacij drž. srebrne rente po 1000 gld. št.: 147573, 147574, 147576, 147577, 147578, 219682, 219684, 329788, 354641, 354642, 379606 in 436624 po kurzu 31. decembra 1893. leta .... Skupaj . . 4 Vknjiženi kapital . . 5 Vrednost hiše na Kon grešnem trgu št. 7 6 Vrednost inventarja po odbitku 10 °/o za ob rabo....................... 7|Vrednost književne zaloge Skupaj . . Ako se od tega zneska odšteje nedostatek v blagajni . . . je znašalo društveno premoženje dnč 31. de cembra 1893 . . dne 31. decembra 1892 je pa znašalo . . torej se je tekom 1893 1. premoženje pomno žilo za.................... V Ljubljani dne 31. decembra 1893. Levec, JDi. J osip Starž, predsednik, blagajnik. Dohodki V gotovini skupaj gld. | kr. gld. kr. V obligacijah po kunni vrednosti gld. i kr Opombe 1 Gotovina v blagajni dno 31. dec. 1892 . . . 2 Doneski društvenikov: a) ustanovnih . . . b) letnih............. Obresti, in sicer: a) od obligacij . . b) od gotovine . . c) od int. dolga . . Dohodki hiše . . . . Od književne zaloge . Volilo B. Raičevo . . Razni.................... Potegnjene hranilnišk vloge.................. Prirastek na kurzu . Skupaj . . 110 — 4082 - 508 311 300 52 802 4192 1119 i 2502! 244 ‘ 90 -12 85 3164184 52 39 44 11843 18 12188 04 11801 K št. 4 : Najem6čina od prostorov, kutero rabi društvo »A-bo, v toj svoti ni /.apopadona. Potrositi so je smelo: k št. 2b) 4082 — k št. 3abc) 1111)'52 k št. 4) 2602 39 k št. 0) 244*44 k št. 7) 12-85 Skupaj 8021*20 Potrosilo se pu jo 7631*47 to roj manj 480*73 Tfkorc ittiilo 2?^ ci 13. xx a XXIX. društveno leto od 1. jan. do 31. dec. 1893. leta. Stroški V gotovini posebej skupaj gld. kr. gid. kr. GOO — 246 33 846 33 1556 50 2972if>4 — — 419 69 4948 73 1170 27 340 48 1510 75 — 4846 57 — — 225 66 — 12378 04 - — 12188 04 190 Opombe Upravni stroški, in sicer: a) tajniku................. b) pisarni................. Izdavanje knjig, in sicer: a) pisateljem in korek- torjem . . . . b) tiskarnam . . . . cJ vezava in ekspedicija Hišni stroški, in sicer: a) davki in pristoj- bine .... b) poprave in drugo Hranilniške vloge . . Razni izdatki . . . Skupaj . . ako se odštejejo dohodki ostane nedostatek . . K it. 1 1>): V toj Hvoti jo zapopa-dena tudi plača poatrež-nlku. K St. 2) : Ta svota se porazdeli tako : a) založna knjiga 405 60 b) društveno knjigo 1. 1. 4308-29 o) za Lotopia 189 4. lota 174*94 Skupaj 4948*23 K &t 4 : Vlogo ao za 1081*73 višjo kakor potognjoni denar ; odtod tudi splošni primanjkljaj v znesku 190 gld., ki je torej lo navidezen. V Ljubljani, dne 31. decembra 1893. ITr. Levec, predsednik. IDr. Toslp Stare, blagajnik. Pregledali, primerjali s knjigami in prilogami ter našli vse v najboljšem redu. V Ljubljani dnd 4. aprila 1894. F. lirailaška, G. Pirc, Drag. Žagar. ta f c—.. £ cr P P Cb d CD* ca* CD O CD S cr 98 CD co pr £ N N O p Cl • o g ?r • s • O- <1 era o o D. GG 03 <“♦■ ^ P 2. & 3 o< P g* P O o o <* b I £a° *-£•§ cr §■* CD 3 ... CC< Cfl< 0< CD B’s* p 3 Ui • o’ CD . hj p ?rc p 3 . N< . CD 3 CD • aq p . &&! d o “ ^S3' 8‘p 8. a o o cd «2: g era ' o . II II 2310 92 115 508 250 300 CK3 posebej II II 1 1 1 ST 8 8? 4200 10 250 1058 2517 og_ S CD pr c -d £. _ 8 1118 ! o T3 O 3 cr CD Tekočo število a o zr o EL *r ►d H *-* • §■<1 PT (D 0 03 pr c ►d ,p Oj O' E? w 3 p £ N ® g. M N 3| ŠE F -2TS.gb.p_ ?- 2. S?, ff.g S W < CD era CD tn CD ■ ?r gg • »O CD . O. CL ® CD pf S. era' CD >d *d o a 3 S ^ %' CD g. d • 5* p o • Ou d* *~t <-r* ■ c 5. era cl . o ^ p • d • c+-. P • 3 2.^03 ^ W p c^- r+ r p o 3.5« ^yd o< g* g- S *> ?r CD pr < 3' p ?r ro m ^ d. ^Z5 CD *-J d. •d Cct? o 5'p £-3 g. gaq P 3. p 3 P B B> <—• M CD B.p % X4 S< < Es _ p 5-era 3«£. 2. d o’ CD • ►1 b ’ to ^3 IS S o» 18 k o «+ P H O' S Tekoče število GO o M< m g* C •o .8» O 3 CG i—i O <1 CD P CD CD P S* O CD CD c+ O 00 co Tekoče število Račun. o narodnih, ustimo vali v društvenega odbora oskrbi za leto 1893. Predmet Jurčič-Tomšičova ustanova za literarno namono, in sicor: u) Srečk i ljubljanskega loterijskega posojila št. .'>0020 ............. b) Knjižica kranjsko hranilnico pod štov. 136491 ................... c) Knjižica obrtno podpornega dru- štva v Ljubljani št. 804 (nova) č) Knjižica posojilnico v Soštajnu štov. 146.......................... A. Kuozova ustanova za izdavanjo po* učne in zabavne knjižnice, in sicer: a) Gotovina v blagajni................. b) Denarna vloga pri kmetski po- sojilnici za ljubi j. okolico na knj. štev. 648 .................... c) Kreditna srečka z dno 31. marcija 18B8. 1. serija 1076 štov. 46 č) Sodem srečk posojila za uravna-vanjo reko Tisze in zgradbo mosta Szegodin, in sicer: 119/63, 119/64, 119/65, 1026/12, 1146/61, 1338/10 in 2697/100 138 gld. 60 kr. ...... d) 1 nagradui list izžrebano obvez- nico z nagrado ogersko liipot. banko sorija 110 štov. 61 . . 0) 4 srečko ljublj. loterijskega po- sojila, štev. 38096, 39601, 41087 in 61114, fi 22 gld. 60 kr. f) 1 srečka posojila Solnograškega mesta štev. 11943 ............. g) Deset zadružnih doložev ,,Kmet- sko posojilnice za ljublj« okolico" ti 130 gld......................... h) Sedemintrideset delnic ,,N&rodne tiskarne" v Ljubljani po 60 gld. 1) Dva doležna lista ,,Ntlrodnoga Doma v Ljubljani" štev. 114 in 116, 100 gld. ...... j) Menjiški dolg....................... k) Ostali znesek kupnino za njivo pri Al. Koprivcu na Grosupljem Skupaj . . . Izkaz premoženja posebej skupaj gld. kr. gld. kr. 20 376 06 1086 70 1416 90 2898 66 63 96 26600 — 190 60 969 60 26 60 90 — 26 60 1300 — 1860 - 200 100 - 226 — 30641 96 — — 33440 61 V Ljubljani dne 31. decembra 1803. Opombe K »t. 1 Iz obresti ustanovo so jo razpisala z rokom do 31. dec. 1893 častna nagrada 200 gld. 7.a kuk izviron pripovedni spis, v prvi vrsti za daljio celotno epično posem. K št. 2 Vrednostni papirji so v račun vzeti po kurzu z du6 1. novembra 1892. 1., ko je Matica ustanovo prevzela v svojo oskrb. Obresti ustanove so znašale lani 1236 gld. 26 kr. Deleži Narodu o tiskarne niso last ustanovno mase, njih l»stniki so pa obresti dozdaj ustanovi prepuščali . Kr. Lovec, predsednik. J Jr Josip Sta i-6, blagajnik. ! <1 F c er c—.. P O- 3 cd* O. CD O CD 3 cr 9S CD co o M N ^ ‘S p ® “ © Ka Sg"S *gg era o" p q-C- 9* na. M® I | I Oj Ph o • E3 O ^ o a "s CD < O •-* N P D P 7T cr c+ N 5 O p CD hj ^ s"5-g Hc_, 3 3§§ 2 N 2. c *o »-< ax OP I CIl| c ® ■ 2&S-. ?-?-3 Knporciluo število M ?r c •o W rt- h-' CD N< ^ o' P s bs 5" S. m' ur CD *o *! a ^ CD • §“ tr1 - S e. 3 ?r o O S «H 03 O 0Q M <£. >5 5. 7? Ul H “'5; CD N< * a CO Hi og ^ic5. 00 ?r CD tr N to ►—1 oi 2805 1410 CEL CL Vrednost koncem leta 1892 <1 to 59 13 kr. H-* '05 CD 112 56 gld. Prirastek na obrestih leta 1893 M 00 22 96 t*r 4384 2917 1467 qq P* 2T Vrednost koncem leta 1893 8 81 09 O >d o 3 o- CD 2 CD P CQ 8-a> »—* *5’ o CD ►d o M S p 09 CD CD &3 ct 0 *-s P -_,. CD P P> P M* H-J P <1 m < .O p 0Q .S“ CC i—' O p 05 P s» c+ M- O P CD c+ P 00 CO 03 0 §4a «Sh lit. Poročilo o društveni knjižnici. e) Češke knjige: (Dalje.) PFehled predn&šek na cis. kr&l. češkem polytechnickt$m ustavu pro školni rok 1878/9. V Praze 1878. Vrchliclctj : Mythy I.—II. V Praze 1879—1880. Jose/ Jirecek: B&sne staron&rodni rukopisuv Zelenohorskeho a Kralodvorskčho. — V Praze 1879. Josef .Jirecek: Rukopisovč Zelenohorsk^ a Kralodvorsk)\ — V Praze 1879. Jan Erazim Vocel: Pfemyslovci. III. vyd«ini. — V Praze 1879. Benedix Hansen- Karel Kheil: Katrina. — V Praze 1879. dr. P. M. llužiilca: Druhe desftileti I. pražskšho spolku stenografu gabelsbergersk^ch. — V Praze 1879. Ferdinand Schulz: Spisy IMIkovy. Dil I. — V. — V Praze 1879 — 1883. dr. F. J. Studniclca: Algebra pro vyššf tridy škol strednfch. — V Praze 1879. dr. F. J. Studnička: 0 pftvodu a rozvoji počtu differencialnfho a integralniho. — V Praze 1879 Fr. Hromadko-Al. Strnad: Sbirka uloh z algebry. — II. vydd.nl. — V Praze 1879. Martin-Hakl: Katolicka verouka pro vyšši strednf školy. — V Praze 1K79. Vyročnf zpr&va I. pražskčho spolku stenografu gabelsberger-sk.tfch za rok 1878. — V Praze 1879 Vladimir Cech: Kvčty. Listy pro z&bavu a poučeni. — V Praze 1879—1880. (13 sv.) T Cimrhanzl: Zemepis pro nižši tridy stfednich škol. — V Praze 1879. (3 izt.) Kozenn-Kovdr: Zemčpisn^ atlas. Ve Vidni a Olomuci. l)r. Josef 1 Jardih: 0 letorčlch. — V Praze 1880. Jmena pp zaldadatelft, v^tah z učtu, seznam spisuv a map Matice Češke. — V Praze 1880. František Bartoš: Skladba jazyka českeho. — V Brnč 1880. (2 izt.) dr. Antoniu Majer-. Fysika pro nižšf ško!y. — V Praze 1880. Pokorni/ - Boricki/: Nazorni nerostopis pro nižši odd*'leni stfed-nfch škol. — V Praze 1880. F. V. Rosiclci/: Botanika pro viššl tridy stfednfch škol. — V Praze 1880. M. Prohazka: Dejiny zjeveni božiho v starem zakone. — V Praze 1880. K. J. Erben: Kytice. — V Praze 1880. J. Vrchlicki/: Dojmy a rozmary. — V Praze 1880. R. Krdsnohorskd: K slovanskemu jihu. — V Praze 1880. J. Vrchlicki/-. Eklogy a pisne. — V Praze 1880. A. V. Šmilovski/: Spisy vypravne. Sv. I —III. V Praze 1880—83. Jus. Holeček: Černohorske povidky. Dil prvni. — V Praze 1880. Cene/c Jarolhnek: Sbfrka uloh z deskriptivni geometrie. — V Praze 1880. Jan B. Novak: Ningerovy d<5je všeobecnd pro nižši tridy stred-nicb škol. — Dil III. V Praze 1880. dr. Jaromir Celakovskf/: Reorganisace zemske školni rady. — V Praze 1880. Vdclav Jandecka: Geometria pro vyšši gymnasia. Dil I.—IV. V Praze 1880. Jan Drizhal: Mefictvi pro nižši gymnasia. Vydiini tfeti a pilte. — V Praze 1880, 1883. dr. Emil Holub: Sedm let v jižni Africe. — Sešit 1—37. — V Praze 1880. Matidš Blažek: Nauka o slovč. — V Brač 1880. ViUm Steinmann : Vybor ze spisu Xenofontovych. V Praze 1880. dr. Ant. Frice: Studie v oboru kfidoveho utvaru v ČechAch. II.—III. — V Praze 1880, 1885. Jos. K. Ti/l: Sebrand spisy. Sv. I.-IV. — V Praze 1881—82. VyročnI zprdva BSlavie“ za spravni rok 1880. — V Praze 1881. Karel Doucha: Sbirka pffkladuv a iiloh ke skladbe latinske. Dil I.—II. — V Praze 1881 82. Jaroslav Vrchlicki/: Nove b&snč epicke. — V Praze 1881. A. Jaroslav Vrt’dtko Bendtski/: Opice a krokodil. — V Praze 1881. Bolesl. Jabtonski/: Bčisnč. — Vyd. 6. — V Praze 1881. Ad. Hei/duk: Dedfiv odkaz. Vyd. 2. — V Praze 1881. Karel II. Macha: Mrij; basen romantickA — V Praze 1881. dr. Jos. Durdlk: Poetika jakožto aesthetika urnčni bfisnickeho. Sešit III. V Praze 1881. dr. Josef Durdlk: 0 filosofii a činnosti Bernarda Bolzana. — V Praze 1881. M. Hattala-A. Patera: Zbytky rymovanych aleksandreid staro-českjlch. — V Praze 1881. dr. Jaromir Celakovski/: O pravech mčstsk}'ch. — V Praze 1881. dr. Jaromir Celakovski/: Traktat podkomoriho Vanka Valečov-skdho. — V Praze 1881. Programm cis. kr3- Wiesthaler Franc, 6. Levec Franc (načelnik), 14. Zupančič Anton, 7. Pleteršnik Maks, ‘S- Zupančič Vilibald, 8. dr. Požar Lovro, 16. Žumer Andrej. Imenik društvenikov ..Slovenske Matice11 za leto 1894.<) A) Častni društveniki. 1. dr. RIEGER FRANC LADISLAV, graščak, itd. v Pragi. (1869)2) 2. dr. KVIČALA IVAN, c. kr. vseuč. profesor v Pragi. (1882) 3. grof HARRACH IVAN, graščak, veleposestnik, itd. v Pragi. (1883) 4. LEGO JAN, uradnik češkega muzeja v 1'ragi. (1885) 5. dr. JAGIČ IGNACIJ VIKENTIJEVIČ, c. kr. vseučiliški profesor na Dunaji. (1886) 6. baron WINKLER ANDREJ, c. kr. dež. predsednik v p., itd. ild. v Gorici. (1892) li) Ustanovniki in letniki. I. Ljubljanska škofija. 1. Dekanija Ljubljana. Poverjenik: Lah Evgen, a) Mesto: *Arce Rajko, c. kr. poštni kontrolor *Čitalnica ndrodna. in posestnik. *Detela Oton, dež. glavar, graščak, *Auer Jurij, tovarnar in posestnik. vit. žel. krone III. reda in Fr. *dr. vitez Bleivveis-Trsteniški Karol, Jos. reda, itd. primarij, dež. poslanec, podžupan *dr. Dolenec Hinko, c. kr. dež. in posestnik. sod. tajnik. *Bušič Josip, c. kr. višji poštni *Dolenec Oroslav, svečar, posestnik. oskrbnik v p. in posestnik. trg. zbornice svžtnik in mestni *dr. Čebašek Andrej, kanonik, odbornik. zlatomašnik, prelat, itd. *Fabian Ivan, trgovec in posestnik. ') Kdor vsled odboru nenaznanjene spremembe svojega imena ne najde natisnjenega v kraju, kjer biva sedaj, naj išče svojo knjige pri onem poverjeniku, kateremu je plačal društvenino. Za tako spremembe upravništvo ne more biti odgovorno; prosi pa one poverjenike, pri katerih so se tokom leta društveniki preselili v druga poverjeništva, da mu v prihodnjo takoj in redno naznanjajo njihove nove adrese. a) Letnica pomeni, kedaj je bil dotični izvoljen za častnega člana. 24* *Fabiani o. Placid, provincijal, itd. *vitez pl. Gariboldi Anton, zasebnik in posestnik. *Gomilšek Josip, žel. uradnik. ^Grasselli Peter, župan, dež. posl.,vit. žel. krone III. r. in posestnik. *Heidrich Karol, misj. duh. kongr. sv. Vincencija Pavlanskega. *Hranilnica kranjska. *Hren Franc, veletržec, trg. zborn. svetnik in graščak. *dr. Hudnik Matija, odvetnik. * Jamšek Ivan, trg. poslovodja in posestnik. *dr. Jarc Anton, prošt, c. kr. dež. š. nadz. v p., itd. * Jeraj Ivana, zasebnica. *Jeran I.uka, nisgr., kanonik in urednik. *Jereb Josip, župnik v p. *Kadilnik Franc, trg. denarničar. ^Kastelic Franc, c. in kr. stotnik v p. *K.lemenčič Josip, c. kr. pripr. profesor v p., itd. *Klun Karol, st. kanonik, drž. in dež. poslanec. ^Knjižnica frančiškanska. *Knjižnica c. kr. učiteljišča. *Koblar Anton, kurat v dež. pris. delavnici in muz. arhivar. *Kokalj o. Rajnerij, franč. redovnik. *Kosler Ivan st., tovarnar in graščak. *dr. Kosler Josip, tovarnar in posestnik. *Kržič Anton, c. kr. pripr. profesor. *Kuralt Ivan, c. kr. sod. pristav v p. *Kušar Josip, posestnik, vit. Fr. Jos. reda, drž. poslanec, itd. *Lah Evgen, tajnik ,Slov. Mat.* in mag. konc. pristav. !i'dr. Lampe Franc, sem. profesor, konz. svStnik, vodja »Marija-nišča* in urednik. "Lampe Josip, c. kr. zemlj. knjigovodja v p. *dr. Lesar Josip, sem. prof., vodja „ Alojzijevišča* in konz. svetnik. *Mahkot Ivan, c. kr. vi. svetnik. *dr. Majaron Danilo, odvetnik. *Mally Franc, zasebnik in posestnik. *Martinak Josip, c. kr. dež. sod. svčtnik in vit. Fr. Jos. reda. *dr. Missia Jakob, knezoškof, tajni svštnik, itd. *Močnik Matej, mestni učitelj v p. *dr. Munda Franc, odvetnik in posestnik. *Murnik Ivan, trg. zborn. tajnik, ces. svetnik, vit. Fr. Jos. reda, dež. poslanec in odbornik. * Petri čič Vaso, veletržec, mestni odbornik, trg. zborn. svžtnik, m. hran. predsednik in posestnik. *Pfeifer Franc, c. kr. računski nad-svčtnik. *Pirc Gustav, ravnatelj c. kr. kmet. družbe, pop. učitelj in m. odbornik. *Plantan Ivan, c. kr. notar. *Pleteršnik Maks, c. kr. gimn. profesor. *Pogačar Martin, knezošk. kan-celar in častni kanonik. *dr. Požar Lovro, c. kr. gimn. profesor. *Prosenc Josip, zav. zastopnik, itd. ^Ravnihar Franc, dež. knjigovodja v p., mestni odbornik, itd. :i:Rohrmann Viktor, tovarnar in posestnik. *Rozman Ivan, mestni župnik in častni kanonik. *Rutar Simon, c. kr. gimn. pro-fesor, itd. *Skubic Anton, c. kr. gimn. profesor v zač, p. *sSokolf, telovadno društvo. *Souvan Ferdinand, veletržec in graščak. *Souvan Franc Ks., veletržec, trg. zborn. svetnik in posestnik. *dr. Starc; Josip, c. kr. fin. prok. pristav.obč. svetnik, posestnik, itd. *S. L., zasebnik. *dr. Stor Franc, odvetnik. *dr. Suppan Josip, hran. ravnatelj, itd. *dr, Svetina Ivan, c. kr. gimn. profesor in konz. svetnik. ♦Suman Josip, c. kr. dež. š. nadzornik. *dr. Tavčar Ivan, odvetnik, dež. poslanec, mestni odbornik in posestnik. *dr. pl. Valenta Alojzij, primarij, ravn. dež. bolnice, vi. svfitnik, profesor in posestnik. * Vavru Ivan, c. kr. gimn. pro- fesor v p. *Vilhar Ivan, m. užitn. ravnatelj in posestnik. *dr. Vošnjak Josip, primarij, dež. poslanec in odbornik, itd. * Vrhovnik Ivan, trnovski župnik. *Zamejec Andrej, st. kanonik, itd. *Zamida Matija, dež. svetnik. *Zupan Tomo, c. kr. gimn profesor, konz. svčtnik, itd. *dr. Zupanec Jernej, c. kr. notar, not. komore predsednik, vit. Fr. Jos. reda in posestnik. *Žagar Karol, dež. blagajnik, m. odbornik in posestnik. ■''Žužek Franc, c, kr. višji ingenieur. 9 Alojzijevišče*, knezošk. dij. zavod. Avšič Jakob, zav. uradnik. Babnik Ivan, trg. poslovodja. dr. Babnik Janko, c. kr. dež. sod. pristav. Ban Franc, upravitelj } Kat. tiskarne*. Barborič Ivan, župnik v p. Bartel Anton, c. kr. gimn. profesor. Bel6 Ivan, mestni učitelj. Bezenšek Ernest, zav. uradnik. Bezek Viktor, c. kr. pripr. profesor. Bizovičar o. Josip, franč. vikar. Blaznik Albina, solastnica tiskarne. Bleiweis Franc, bogoslovec. j-Bohinec Žiga, sem. podvodja, ekonom in konz. svfitnik. Bonač Tvan, knjigovez. Borštner Vincenc, c. kr. gimn. profesor. Borštnik Marija, gostiln, in po sestnica. Bradaška Ferdinand, mestni blagajnik. Brežnik Franc, c. kr. gimn. profesor. Bulovec Mihael, predmestni kaplan. Celestina Josip, c. kr. pripr. profesor. Čadež Anton, bogoslovec. Čemažar Jakob, bogoslovec. dr. Debevec Josip, alojz. prefekt. Dečman Anton, trg. potnik in posestnik. Dimnik Jakob, mestni učitelj, itd. Dobida Josip, c. kr. fin. tajnik. dr. Dolenec Josip, sem. profesor. Dolinar Ivan, bogoslovec. Drahsler Pavl, trg. poslovodja. Dralka Josip, c. kr. vi. svetnik in posestnik. dr. Drč Josip, m. zdravnik, itd. Drenik Franc, gl. zast. zav. #New-York\ Društvo kranjskih tiskarjev. Družba rokodelskih pomočnikov. Dufft Ivan, mestni nadingenieur. dr. Flbert Sebastijan, st. kanonik. Kndlicher Avgust, zav. uradnik. Fndlicher Rudolf, c. kr. okrajni tajnik v p. Eppich Ivan, c. kr. vadn. učitelj. Frker Josip, sem. spiritual. Eržen Valentin, nunski spovednik. dr. Ferjančič Andrej, c. kr. dež. sod. svetnik in drž. poslanec. Ferjančič Franc, trn. kaplan. Finžgar Franc, bogoslovec. Flerč Josip, c. kr. poštni oficijal in posestnik. Flis Ivan, st. kanonik in župnik. Frisch Ivan, trg. in posestnik. Fuersager Leopold, trg. pomočnik. Funtek Anton, c. kr. pripr. profesor in urednik. dr. Furlan Anton, c. kr. avskultant. Furlan Jakob, mestni učitelj. Gerdinič Franc, c. kr. gimn. profesor. Gerkman Franc, c. kr. vadn. učitelj. Giontini I. R., trg. tvrdka. Gnjezda Ivan, c. kr. višje realke profesor, itd. Gogola Ivan, c. kr. notar, mestni odbornik in posestnik. Goričnik Franc, trgovec. Goršič Franc, orgij mojster in posestnik. Grampovčan o. Klemen, frančiškan. Gregorčič Anton, c. kr. p. oficijal. dr. Gregorič Vinko, primarij, itd. Guttman Emil, c. kr. fin. prok. pristav. Hafner Jakob, vodja priv. učilišča. Hofbauer Ana, deželnega tajnika vdova, itd. Hohn Hugon, c. kr. poštni kontrolor in posestnik. Hribar o. Angelik, franc, kaplan. Hribar Ivan, ravnatelj j, Slavijo *, dež. poslanec, m. odbornik in posestnik. Hubad Franc, c. kr. pripr. ravnatelj. Izobraževal išče učiteljsko. Jakopič Franc, trg. in posestnik. dr. Jan Ivan, mag. tajnik. dr. Janežič Ivan, sem. profesor in konz. svčtnik. i Jarc Anton, bogoslovec. Jeglič Josip, trgovec in posestnik. Jenko Josip, c. kr gimn. profesor. dr, Jenko Ludovik, zas. zdravnik. Jerše Josip, bogoslovec. Josin Maks, mestni učitelj. Kadivec Antonija, trgovka in posestnica. Kaj zel Amalija, trgovka. Kalan Andrej, st. vikar, posestnik in urednik, dr. Karlin Andrej, c. kr. gimn. profesor in katehet. Karlin Martin, c. kr. gimn. profesor, dr. Kartin Hugon, odv. kandidat. Kaspret Anton, c. kr. gimn. profesor. Katoliško društvo. Kaučič Jakob, c. kr. zetnlj. knjigovodja v p. dr. Kavčič Jakob, c. kr. drž. pravdn, namestnik, Kavčnik Ivan, c. kr. dež. sodišča pristav. Klein Anton, solastnik tiskarne, posestnik, dež. poslanec, mestni odbornik, itd. dr, Klofutar Leonhard, st. prošt in stud. ravnatelj. Knez Ivan, veletržec, m. odbornik in posestnik. Knific Ivan, bogoslovec. Knific Srečko, benef. v p., itd. Knjižnica bogoslovska. Knjižnica c. kr. nižje gimnazije. Knjižnica c. kr. višje gimnazije. Knjižnica okrajna učiteljska. Knjižnica c. kr. višje realke. Knjižnica župnije trnovske. Kobilca Josip, trg. poslovodja. Kočevar Franc, c. kr. dež. sod. predsednik, itd. Kollmann Franc, veletržec, trg. zborn. svetnik in posestnik. Konservativno obrtno društvo. Koprivec 1’eter, bogoslovec, dr. Kopfivva Ivan, mestni fizik. Kovač Ivan, solastnik tiskarne. Kozlevčar Anton, žel. uradnik, dr. Krek Ivan, stolni vikar. Kremžar Andrej, oskrbnik deželne bolnice. dr. Krisper Valentin, odvetnik. Kruleč Ivan, mestni učitelj, dr. Kulavic Ivan, st. kanonik, prelat in sem. ravnatelj. Kunc Matija, krojač in posestnik. Lampe Evgen, bogoslovec. Lassnik Peter, trgovec in posestnik. Lavrenčič Josip, posestnik, itd. Lavrič Franc, bogoslovec. Lavrič Josip, bogoslovec, f Lavrič Mihael, trgovec in posestnik. dr. Leben Matija, sem. profesor v p. in častni kanonik. Ledenik Alfred, trgovec in gl. zast. zav. , Equitable*. Lederhas Ludovik, c. kr. gimn. profesor. Lenarčič Anton, c. kr. fin. tajnik, Lenče Josip, trgovec in posestnik. Lenček Alojzij, trgovec, itd. Levec Franc, c. kr. real. profesor, itd. Levičnik Albert, c. kr. sod. nad-svStnik. Levičnik Alfonz, dvorni kaplan. Lozar Josip, trgovec. Mahr Ferdinand, ces, svetnik, lastnik trg. učilišča, posestnik, itd. Maier Josip, mestni učitelj. Malenšek Martin, predmestni župnik, grof Margheri Rudolf, c. kr. okr. glavar. Marolt Avgust, glasovirar. Marolt Marija, mestna učiteljica. Medič Ivan, bogoslovec. Medič o. Kallist, franč. župnik. Mikuš Anton, dež. uradnik. Millitz Ljudmila, lastnica tiskarne in posestnica. Modic Josip, c. kr. rač. revident. Moos Julija, m. š. voditeljica, dr. Moschč Alfonz, odvetnik. Mrak Matija, st. vikar. Miillner Alfonz, muz. kustos, itd. Mulaček Franc, trg. pomočnik. »Ndrodna tiskarna*, tisk. podjetje. Oblak Anton, bogoslovec. Oblak Ivan, mestni kaplan. Oblak Valentin, bogoslovec. Obreza Anton, tapetnik. Omejc Ferdinand, dež. blag. oficijal. Oranič Franc, bogoslovec. Orožen Franc, c. kr. pripr. profesor, itd. Ozimek o. Evstahij, frančiškan, itd. ilr. Papež Franc, odvetnik, dež. poslanec in odbornik. dr. pl. Pauker Glanfeld Henrik, st. dekan, itd. Pavlin Alfonz, c. kr. gimn. profesor. Pavlin Franc, c. kr. ing. in posestnik. Perušek Rajmund, c. kr. gimn. profesor. Pirc Karol, c kr. real. profesor. Plantarič Josip, bogoslovec. Plečnik Andrej, predmestni kaplan. Plehan Ivan, stud. phil. Pleiweiss Karol, not. kandidat. Ple.ško Karol, c. kr. dež sod. svetnik in posestnik. Poljanec Alojzij, ravnatelj prisilne delavnice. Potočnik Mihael, msgr. in nunski spovednik v p. Povše Franc, veleposestnik, vodja c. kr. kmet. šole v p., drž. in dež. poslanec. Praprotnik Andrej, mestni šolski ravnatelj v p., itd. Prelesnik Matija, bogoslovec. Premk Anton, c. kr. poštni nad-kontrolor in posestnik. Preželj Luka, bogoslovec. Rant o. Hubert, frančiškan. Rebol Daroslav, bogoslovec. Regally Franc, c. kr. avskultant. Robida Ivan, mag. oficijal. Rodč Janko. trg. in posestnik. Roshnik Anton,c kr. sod. pristav v p. Sadar Franc, bogoslovec. Schaschel Feliks, c. kr. vi. svetnik. Schuendelen Božidar, trgovinski poslovodja. Senekovič Andrej, c. kr. gimn. ravnatelj, okr. šolski nadzornik in obč. svštnik. Sever Ivan, bogoslovec. Sinkovič Davorin, c. kr. gimn. prof. Skabernč Avgust, trgovec, trg. zborn. svžtnik in posestnik. sSlavec*, delavsko pevsko društvo, dr. Smolej Gustav, c. kr. dež. sod. pristav. Smolej Ivan, bogoslovec. Smolej Jakob, c. kr. dež. š. nadzornik v p. in vit. žel. krone III. reda. Smrekar Ivan, mestni katehet. Smrekar Josip, sem. profesor in konz. svetnik, Soss Friderik, trg. in posestnik. Stegnar Feliks, c. kr. kazn. učitelj in dež. poslanec (2 izt.). Sterbenc Josip, duhovnik v p. dr. Sterger Stanko, c. kr. okrajni zdravnik. Stroj Alojzij, nunski katehet, dr. Supan Viktor, odvetnik. Sušnik Ivan, st. kanonik. Svetek Anton, c, kr. rač. in obč. svetnik. Šarabon Mavrilij, mestni katehet. Sega Karol, c. kr. gimn. profesor. Šešek Ivan, II. mag. svetnik. Šetinc Ignacij, trg. potnik. Širaj Andrej, bogoslovec. Šiška Josip, dvorni kaplan, itd. Škerjanc Martin, bogoslovec. Šola I. mestna petrazredna. Šola osemrazredna dekliška. Šolar Josip, bogoslovec. • Šorli Matija, c. kr. poštni nad-. oskrbnik, dr Šorn Josip, c. kr. gimn. profesor. Štritof Anton, gimn. profesor. Šubic Ivan, c. kr. ravnatelj obrt. strok, šol in obč. svštnik. Švigelj Josip, bogoslovec. Tauzher-Zhuber Ivana, zasebnica in posestnica. Tavčar Alojzij, c. kr. gimn. profesor. Terdina Franc, m. rač. revident. 'loman Helena, posestnica. Tomec Jakob, I. mestni komisar. f Tomšič Ivan, c. kr. vadn. učitelj, okr. šolski nadzornik, občinski svčtnik, itd. Tosti Ivan, gost. in posestnik. Tratnik Antonija, c. kr. v. davk. nadz. vdova. Tratnik Leopold, pasar. dr. Trauner Martin, c. kr. dež. sod. pristav. Travnar Josip, mestni učitelj. dr. Triller Karol, odvetnik. Trstenjak Anton, m. blag. kontrolor. Trtnik Franc, dež. blag. kontrolor in posestnik. Tschurn Karol, hran. knjigovodja. Turk Hugon, trg. potnik. Učiteljsko društvo slovensko. Urbas Leopold, c. kr. rudniški uradnik v p. dr. Ušeničnik Franc, m. kaplan. Valentinčič Ignacij, gl. zastopnik zav. sAustria* in »Concordia*, obč. svetnik in posestnik. Vdovič Ivan, zav. uradnik. Velkovrh Ivan, tovarnar, obč. svetnik, posestnik, itd. Vencajz Ivan, c. kr. dež. sod. svetnik. Vernik Alojzij, c. kr. poštni azistent. Veršec Maks, gl. zast, »Fongiere*. Virbnik Alojzij, gimn. profesor. Vodošek o. Salezij, franč. kaplan. Vodušek Matej, c. kr. gimn. profesor. Vončina Ivan, I. mag. svetnik. Vrančič Ivan, žel. uradnik. Wenger Karol, c. kr. dež. sod. tajnik. \Vessner Marija, mestna učiteljica. VVester Avguštin, c. kr. gimn. prof. in posestnik. Wiesthaler Franc, c. kr. gimn. ravnatelj. VVisjan Leopold, c. kr. p. azistent. Zabukovec Tomaž, bogoslovec. Zagorjan Anton, knjigotržec. Zajec Jurij, gostilničar in posestnik. Zajec Rudolf, stud. techn. Zarnik Ana, odv. vdova. dr. Zbašnik Franc, dež. tajnik. Zupan Ivan, bogoslovec. dr. Zupanc Franc, c. kr. okr. zdravnik pri dež. vladi, itd. Zupančič Anton, sem. profesor, konz. svetnik, itd. Zupančič Vilibald, c. kr. pripr. profesor in okr. š. nadzornik. Žagar Ivan, c. in kr. stotnik. Žakelj Frid., c. kr. gimn. profesor. Zavbi Ivan, bogoslovec, dr. Žitnik Ignacij, c. kr. kazn. kurat in dež. poslanec. Žnidaršič Franc, bogoslovec. Žumer Andrej, nadučitelj-vodja in c. kr. okr. šolski nadzornik. Osem naročnikov. Št. 82 + 268 + 8 = 358. b) Okolica: *Zupan Mihael, župnik v Sostrem. Bavdek Helena, posest, v Vodmatu. Belec Anton, klepar in posestnik v Št. Vidu. Bizjan Franc, slikar v Zg. Šiški. Bralno društvo pri D. M. v Polji. Čitalnica na Glincah. Čitalnica v Spodnji Šiški. Čitalnica v Št. Vidu. Derčar Martin, župnik in posestnik v Preski. Dolenec Jakob, župnik na Igu. Dolinar Franc, žup. pri Sv. Katarini. Gams Ivan, posestnik v Loki. Holeček Josip, žel. uradnik. Hribar Anton, kaplan na Dobrovi. Knific Josip, kaplan na Igu. Knjižnica okrajna učiteljska. Kobilca Ivan, župnik v Črnučah. Kolar Matija, žup. pri D. M. v Polji. Kunauer Ivan, župnik 'na Golem. Malovrh Gregor, župnik v Št. Vidu. Mathian Jakob, gostilničar in posestnik v Zg. Šiški. Mekinec Franc, kaplan in posestnik v Št. Vidu. Miiller Ivan, kaplan pri D, M. v Polji. Porenta Franc, župnik v Sori. Praprotnik Franc, učitelj v Preski. Primožič Anton, pos. v Sostrem. Roina Anton, slikar v Zg. Šiški. Skul Valentin, župnik pri Sv. Jakobu. Suwa Ivan, tov. delovodja v Zg. Šiški. Škarjevec Ivan, slikar v Sp. Šiški. Šola narodna v Št. Vidu. Štrukelj Franc, duhovnik v p. na Šmarni gori. Šušteršič Gašpar, trgovec in posestnik na Glincah. Tome Marija, gostilničarica v Sp. Šiški. Traun Jakob, trg. in posestnik na Glincah. Trček Mihael, župnik v Šmartnem. Trošt Franc, nadučitelj na Igu. Žirovnik Janko, nadučitelj, itd. v Št. Vidu. Št. 1 + 37 = 38. 2. Dekanija Cirknica. a) Cirknica. Poverjenik: Kunstelj Franc. Blažon Marija, posestnica v Begunjah. Čibašek Ivan, župnik pri Sv. Vidu. Jan Simon, župnik pri Sv. Trojici. Kunstelj Franc, dekan v Girknici. Kušar Franc, ekspozit v Begunjah. Lakmayer Franc, župnik v Grahovem. Lavrenčič Anton, kaplan. Milavec Josip, trg. in posestnik. Pešec Franc, kaplan v Cirknici. Pogačnik Alojzij, trg. in posestnik. Premrov Franc, trgovec, gostilničar in posestnik v Martinjaku. Sebenikar Matilda, posestnica na Rakeku. Serko Franc, trgovec in posestnik. Št. 13. b) Lož. Poverjenik: Lah Gregor. Benčina Ivan, trg. in posestnik. Čitalnica narodna. Havptman Peter, kaplan. Lah Gregor, župan, posestnik, itd. dr. Neuberger Moric, dež. okr. zdravnik. Petsche Franc, trg., posestnik, itd. Ponikvar Anton, župnik. Strašek Franc, c. kr. notar. Sevar 1 Aidovik, poštar, posestnik, itd. Št. 9. c) Planina. Poverjenik: Podboj Ivan. Benedek Josip, nadučitelj. Bernard Valentin, župnik v Stu-denem. Čitalnica ndrodna. Klemenc Franc, župnik na Uncu. Kremenšek Ivanka, pos. hči v Lazih. Mayer Julij, zdravnik, itd. Podboj Ivan, župnik, itd. Repič Peter, nadučitelj na Uncu. Svetličič Ivan, žel. uradnik na Rakeku. Šarec Alojzij, kaplan. Št. 1 o. 3. Dekanija Idrija. a) Idrija. Poverjenik: Kos Franc. *Občina mestna v Idriji. *Vidmar Josip, župnik v Zirčh. Bralno društvo v Sp. Idriji. Čitalnica mestna v Idriji. Delavsko bralno društvo v Idriji. Ferjančič Jakob, župnik v Zavracu. Goli Franc, trgovec in posestnik. Gruden Ivan, velepos. v Jeličinem vrhu. Jeglič Josip, c. kr. davkar. Kavčič Marija, c. kr. učiteljica. Kogej Josip, dekan, itd. v Idriji. Kos Franc, trg. in posestnik. Kosmač Ivan, posestnik v 1 .edinali. Lapajne Karolina, trg. in posestnica. Lapajne Marija, trg. in posestnica. Lapajne Valentin, trg. in posestnik. ■\ Leskovec Sebastijan, zasebnik v Sp. Idriji. Novak Alojzij, c. kr. učitelj v rdriji. Prelovec Franc, gostilničar, itd. Regen Josip, župnik na Vojskem. Swoboda Karol, c. kr. rudn. in-genieur. Šepetavec Josip, trgovec v Idriji. Šinkovec Karol, c. kr. sod. kancelist. Šola c. kr. rudniška v Idriji. Treven Valentin, trgovec in posestnik. Vogelnik Ivan, c. kr. učitelj v Idriji. Vončina Franc, pom. uradnik. Žonta Ivan, posestnik v Sp. Idriji. Št. 2 + 26 = 28, b) Črni vrh. Poverjenik: Hladnik Ivan. Bisail Alojzija, učiteljica. Hladnik Ivan, vikar. Knjižnica ljudska. Majnik Mihael, pos. v Zadlogu. Rudolf Gašpar, posestnik v Lomih. Vidmar Ivan, trgovec. Zagoda Franc, posestnik v Zadlogu. Št. 7- 4. Dekanija Kamnik. a) K a m 11 i k. Poverjenik: *Bučar Franc, trgovec in posestnik. *Star£ Alojzij, administrator na Rovi. *Stranjska fara. dr. Barič Josip, not. kandidat. Bergant Luka, trg. in posestnik. Bernik Valentin, župnik na Holmcu. Cenčič Jernej, nadučitelj-voditelj. Čitalnica nžtrodna. dr Dereani Julij, dež. okr. zdravnik. Drahsler Jakob, c. kr. okr. tajnik. Fischer Franc, gost. in posestnik. Flerin Franc, trgovec in posestnik. Grašek Janko, trg. in posestnik. Kalan Ivan, mestni kaplan, dr. Kladva Ivan, c. kr. sod. pristav. Kljun Ivan, župnik v Sp. Tuhinju. Kljun Matej, župnik v Zg. Tuhinju. Knjižnica okrajna učiteljska. Močnik Josip, lekar, župan in posestnik. Molj Ivan, župnik v Stranjah. Novak Martin, c. kr. poštar. Oblak Ivan, dekan in č. kanonik. Pintar Anton, trgovec. Podboj Alojzij, c. kr. davk. pristav. Polec Julij, c. kr. okr. sodnik, itd. Rihar Franc, župnik v Mekinjah. Rodi Josip, gost. in posestnik. Sadnikar Josip, c. kr. okr. živino-zdravnik, dr. Schmidinger Karol, c. kr. notar, itd. Stari Julij, tovarnar in posestnik. Steli Ivan, posestnik. Stenovec Anton, župnik na Selih. Strel Franc, nač. žel. postaje, dr. Temniker Valentin, odvetnik. Št. 3 + 3l = 34- [>) Brdo. Poverjenik: Kersnik Janko. ^Kersnik Janko, c. kr. notar, veleposestnik, itd. *Rožič Alojzij, župnik v p. *Tavčar Ivan, stavb, podjetnik v Dolu. Bizjan Ivan, župnik na Brdu. Breceljnik Gregor, posestnik v Št. Vidu. Detelja Karol, trg. in posestnik v Dobu. Divjak Polonica, zdrav, soproga. Kadunec Franc, župnik v Krašnji. Klinc Ignacij, c. kr. davk. kontrolor. dr. Kraut Štefan, c. kr. sod. pristav. Lenasi Anton, župnik v Ihanu. Marolt Franc, učitelj na Brdu. dr. Pekolj Ivan, c. kr. okr. sodnik. Pristov Josip, kaplan v Dobu. Sadar Vendelin, učitelj v Ihanu. Strupi Jakob, benef. na Goričici. Škofič Alojzij, pos. sin v Št. Vidu. Škufca Ludovik, župnik v Blagovici. Šlakar Ivan, župnik v Št. Gothardu. Štrukelj Ivan, posestnik v Krašnji. Zorko Matija, c. kr. uradnik v Št. Vidu. Št. 3 -f- 18 = 2 i, c) K o m e n d a - M e n g i š. *Krčon Anton, župnik v p. v Repnjah. Bralno društvo v Mengišu. Kos Mihael, učitelj na Holmcu. Letnar Lovro, nadučitelj in c. kr. okr. šolski nadzornik v Mengišu. Levec Ivan, župan, gostilničar in posestnik v Mengišu. Mejač Andrej, posestnik v Komendi. Mesner Josip, nadučitelj v Komendi. Poverjenik: Mejač Andrej. Paternost Henrik, učitelj v Radomljah. Svetlin Andrej, posestnik v Komendi. Šmid Franc, stud. iur. in graščak. Šolske sestre v Repnjah. Trost Franc, učitelj v Vodicah. Vrhovšek Franc, kaplan v Komendi, Zaletel Leopold, kaplan v Mengišu. Zorec Ivan, župnik v Mengišu. 5. Dekanija Kočevje. Poverjenik: Komljanec Ivan. Berčič Peter, adm, v Starem logu. Geržin Matija, župnik pri Fari. Jaklič Karol, kaplan pri Fari. Komljanec Ivan, c. kr, gimn. profesor in katehet. Krese Josip, dekan. Lovšin Ivan, mestni kaplan. Steska Viktor, mestni kaplan. Št. 7. 6. Dekanija Kranj. v a) Kranj. Poverjenik: Savnik Karol. *Bartol Baltazar, župnik v p. v Cerkljah. *Debeljak Ivan, župnik v Preddvoru. *Globočnik Edvard, zdravnik v Cerkljah. *Kržič Gregor, c. kr. okr. sodnik v p. *Majdič Vinko, tov. in posestnik. *Mežnarec Anton, dekan, itd. *Omersa Franc, trgovec, trg. zborn. svžtnik in posestnik. *Prevec Valentin, posestnik, itd. *Ross Matej, trgovec, itd. "‘Sajovic Ferdinand, trgovec. *Savnik Karol, lekar, župan, vit. Fr.-Jos.-reda in posestnik. * Urbančič Alojzija, graščakinja na Turnu. Berlec Franc, c. kr. žand. nad-stražnik. Birek Franc, mestni kaplan. Blagnč Antonija, trgovka v Št. Jurju. Bohinc Ivan, zas. uradnik. Bralno društvo slovensko. Bregant Mihael, naduč. v Šmartnem. Brodnik Anton, kaplan v Šmartnem. Česnik Dragotin, učitelj v Pre-dosljih. Čitalnica narodna. Dolenc Franc, trg. in posestnik. Dolinar Josip, učitelj v Mavčičah. Dolžan Ivan, župnik v Trsteniku. Drukar Avgust, not. kandidat. Florijan Karol, posestnik. Globočnik Viktor, c. kr. notar in posestnik. Hacin Josip, posestnik v Češnjevku. Hočevar Jakob, mag. pharm. Hubad Josip, c. kr. gimn. voditelj. Karlin Ivan, župnik v Smledniku. Kmet Andrej, nadučitelj v Cerkljah. Knjižnica okrajna učiteljska. Korun Valentin, gimn. profesor. Košir Franc, kaplan v Smledniku. Krč o n Josip, župnik, itd. v Pre-dosljih. Krek Franc, kaplan v Cerkljah. Krisper Rajmund, trg. in posestnik. Kržičjosip, posestnik, itd. v Trbojah. Kukelj Anton, župnik v Št. Jurju. Luznar Franc, učitelj na Prim-skovem. Mayr Peter, gost. in posestnik. Mesar Ivan, župnik, duh. svetnik in dež. poslanec v Šmartnem. Mohar M., organist v Šmartnem. Mrak Jakob, župnik v Naklem. Nemec Anton, kaplan v Št. Jurju. Novak Franc, c. kr. gimn. profesor. Pavlič Ivan, kaplan v Cerkljah. Pavlin Alojzij, trg. in posestnik v Podbrezju. Pavšler Tomaž ml., trg. in posestnik. l>) T r ž i č. Poverjenik: Pernč Franc, kaplan in katehet. Pirc Ciril, trgovec in posestnik. Pokorn Franc, ekspozit v Besnici, dr. Prevec Franc, odvetnik. Preželj Matej, župnik v Mavčičah. Rakove Ivan, posestnik. Robič Simon, adm. na Šenturški gori. Rožman Lovro, benef. v Hrastju. Schiffrer Ludovik, kaplan v Naklem. Starič Josip, c. kr. sod. pristav, dr. Šavnik Edvard, c. kr. okr. zdravnik, dr. Štempihar Valentin, odvetnik in posestnik. Tavčar Franc, eksp. pri Sv. Joštu. Traven Josip, učitelj v Naklem. Zupanc Ignacij, kaplan v Predosljih. Železny Alojzij, kaplan v Šmartnem. Št. 12 + 54 = 66. Spendal Franc. Ahačič Franc, tovarnar. Pekovec Josip, adm. v Lomu. Albrecht Luka, učitelj pri Sv. Ani. Safer Ivan, župnik v Dupljah. Pralno društvo slovensko. Spendal Franc, župnik. Jelenc Ivan, trgovec. Trpin Ivan Krst., kaplan. Omersa Ivan, trgovec. Žerjov Gregor, c. kr. okr. sodnik. Št. ir>. 7. Dekanija Leskovec. a) Krško. Poverjenik: Gabršek Franc. ^Knjižnica okrajna učiteljska. Bezlaj Josip, mešč. učitelj, itd. Gabršek Franc, nadučitelj-vodja, itd. Gregorič Franc, gost. in posestnik. Gregorin Alojzij, c. kr. okr. sodnik. Kalan Janko, c. kr. davk. nadzornik. Kerin Davorin, mestni kaplan, dr. Kersnik Josip, c. kr. okr. zdravnik. Kessler Alojzij, c kr. sod. pristav. Knavs Ivan, mestni župnik. Lapajne Ivan, vodja mešč. šole. dr. Mencinger Ivan, odvetnik in posestnik. Pfeifer Viljem, posestnik, drž. in dež. poslanec, dr. Pučko Jurij, c. kr. notar, dr. Romih Tomaž, mešč. učitelj. Rozman Florijan, mestni učitelj. Žužek Josip, c. kr. ingenieur. Št. 1 + 16=17. b) I, e s k o v c c. Poverjenik: dr. Šterbenc Jurij. '*Grivic Ivan, kaplan. *dr. Šterbenc Jurij, dekan, itd. Bojanec Anton, kaplan v Škocijanu. Dolinar Ivan, župnik na Raki. Gabrič Anton, župnik v Cerkljah. Jenko Ludovik, /upnik pri Sv. Duhu. Koechler Viktor, kaplan v Bo-štajnu. Lavrenčič Ivan, župnik v Boštajnu. Lavrič Matija, župnik na Studencu. Maurer Gašpar, posestnik na Raki. Pfajfar Anton, kaplan v Leskovcu. Sola trirazredna v Leskovcu. Varl Tomaž, kaplan na Raki. Volk Ivan, kaplan v Škocijanu. Št. 2 + 12 = 14. c) Kostanjevica. Poverjenik: Pavlič Damijan. Abram Lavoslav, nadučitelj. Bralno društvo v Kostanjevici. Hudovernik Aleksander, c. kr. notar. Hudovernik Janko, not. kandidat. Kastelic Matija, mestni kaplan. d) Št. Jernej. *Šola ljudska v Št. Jerneju. *Štrobelj Franc v Št. Jerneju. Bervar Lina, učiteljica. Fettich-Frankheim Anton, župnik. Majzelj Ana, pos. hči. Majzelj Franja, pos. hči. Novak Mihael, c. kr. okr. sodnik. Pavlič Damijan, mestni župnik. Pavlič Kozina, župnik v Križevem, dr. Wurner Josip, dež. okr. zdravnik. Št. g. Poverjenik : Trost Karol. Sever Josip, trgovec. Tavčar Josip, gost. in posestnik. Trost Karol, učitelj. Volovec Martin, trgovec. Vondrašek Vaclav, kaplan. Vovk Ivan, župnik v p., itd. Št. 2 + 10 = 12. e) Velika dolina. Poverjenik: Pretnar Jakob. Brulec Franc, župnik. Dolinar Franc, posestnik. Dolinar Mijo, trg. in posestnik. Gantar Ivan, nadučitelj v Čatežu. Horvat Mihael, župnik v Čatežu. Pretnar Jakob, nadučitelj. Radej Martin, poslovodja v Pod-susedu. Tancig Anton, trgovec, itd. v Krški vasi. Zevnik Ana, učiteljica v Čatežu. Št. 9. 8. Dekanija Litija. a) Litija. Poverjenik: Svetec Luka. *Nabernik Ivan, c. kr. sod. svetnik. *Sajč Mihael, župnik v Štangi. *Svetec Luka, c. kr. notar, itd. vitez pl. Andriolli Viktor, c. kr. davk. kontrolor. Goljmajer Josip, župnik v Javorju. Grili Matija, c. kr, okr. glavar. Jeločnik Anton, tov. knjigovodja. Jenko Ivan, nač žel. postaje. Jeretin Martin, c. kr. okr. tajnik. Knjižnica okrajna učiteljska. Kobler Vekoslava, posestnica. Molek Martin, župnik na Savi. dr. Pavlič Ignac, c. kr. okr. zdravnik. Podkrajšek Franc, načelnik postaje na Savi. Pokorn Jakob, adm. v Polšniku. Rus Jakob, dekan v Šmartnem. Slane Franc, nadučitelj. Vončina Valentin, c. kr. sod. kan-celist. Zdražba Ivan, župnik na Prežganju. Zupančič Jernej, duhovnik v p. Št. 3 + 17 = 20. b) Radeč e. Poverjenik: Zagorjan Ivan. *Krisper Valentin, tov. in posestnik. Levec Ivan, nadučitelj. Cik Karol, kaplan. Ramovš Andrej, župnik v Svibnem. Gmeiner Karol, župnik v Sirju. Šmitek Simon, adm. v Dobovcu, dr. Homan Alojzij. dež. okr. Šolska knjižnica. zdravnik. Vidergar Ivan, župnik v St. Jurju. Koller Gustav, kaplan v St. Jurju. Zagorjan Ivan, župnik. Št. 1 + 10 = 11. 9. Dekanija Loka. a) Loka. Poverjenik: Kožuh Matej. *Bernik Lovro, župnik v p. *Kožuh Matej, dekan, itd. dr. Arko Anton, dež. okr. zdravnik. Bralno društvo. Čitalnica ndrodna. pl. Garzarolli Franc, c. kr. sod. pristav. Jenko Peter, pos. v Virmaših št. 10. Lenček Niko, c. kr. notar. Merčun Rok, nunski spovednik, itd. Mikuš Franc, c. kr. okr. sodnik. Šinkovec Avguštin, kaplan. Šola notranja uršulinska. Tomažič Ivan, mestni župnik. Zavodnik Feliks, nunski kaplan in katehet. Št. 2 + 12 = 14. b) Selca. Poverjenik: Erzar Matija. *Tušek Gregor, posestnik na Mart. vrhu. Boncelj Franc, župnik v Dražgoših. Bralno društvo v Selcih. Demšar Ivan, trg. in posestnik v Železnikih. Erzar Matija, župnik v Selcih. Globočnik Anton, tovarnar in posestnik v Železnikih. Jamnik Anton, župnik v Sorici. Košmelj Josip, mesar v Železnikih. Košmelj Luka, župan, itd. v Železnikih. Stanonik Nikolaj, nadučitelj. Škofič Josip, župnik v Železnikih. Šlibar Franc, trgovec in posestnik. Vavpetič Ivan, kaplan v Selcih. Veja Maks, župnik v Bukovščici. Verhunec Ivan, posestnik. Št. 1 + 14=15. c) Trata. Poverjenik: Petrovčič Franc. *Debeljakova hiša v Poljanah. Dolinar Anton, adm. v Lučinah. *Ramovš Jernej, župnik v Poljanah. Hromeč Ivan, župnik v Novi oslici. Kregar Franc, župnik v Javorju. Pintar Matej, župnik v Stari oslici. Kromar Ivan, kaplan v Poljanah. Vakselj Ivan, adm. v Leskovici. Petrovčič Franc, župnik na 'Prati. Št. 2 + 7=9 10. Dekanija Moravče. a) Moravče. Poverjenik: Kajdiz Tomaž. Hiersche Franc, eksp. v Vrhpolju. Lesar Ivan, provizor v Pečeh. Kajdiž Tomaž, dekan, itd. Toman Janko, nadučitelj. Kepec Franc, adm. v Češnjicah. Št. 5. b) Zagorje. Poverjenik: Medved Matija. Adamič Josip, c. kr. okr. tajnik v p. Berčon Anton, c. kr. p. upravitelj. Bevčič Ignacij, posestnik. Breč Anton, župnik v Št. Lambrehtu. Bregar Josip, posestnik. Bukovec Martin, posestnik na Toplicah. Cukjati Franc, trg. in posestnik. Čampa Božidar, učitelj. Čerin Josip, učitelj. Eibensteiner Anton, posestnik. Firm Ignacij, rudn. uradnik. Jankovič Franja, učiteljica. Jerin Leopold, rudn. uradnik. Kolenec Valentin, posestnik. Konšek Franc, posestnik na Trojanah. Lisec Rudolf, žel. uradnik. 11. Dekanija Novo mesto. *Babnik Ivan, župnik v Toplicah. *dr. Gestrin Karol, c. kr. okr. sod. svetnik. *dr. Vojska Andrej, c. kr. okr. sod. svčtnik. *Vrhovec Ivan, c. kr. gimn. profesor. Benkovič Josip, kapit vikar. Bergant Valentin, župnik v Brusnicah. Boržtner Josip, župnik v St. Petru. Čitalnica ndrodna. Mandelj Franc, mizar. Mauer Andrej, posestnik. Medved Matija, trg. in posestnik. Modic Josip, c. kr. poštar. Novak Andrej, usnjar. Pernu.š Tomo, upr. dež. naklade. Peterlin Franc, učitelj v Kolovratu. Petrovec Tomo, učitelj v Čemšeniku, Repič Josip, mizar. Rojina Franc, nadučitelj na Vačah. Rožnik Tomaž, kaplan. Sterle Franc, nač. žel. postaje. Siene Henrik, trg. pomočnik. Švajger Josip, c. in kr. topn. podčastnik. VVeinberger Pavl, posestnik. Zelnik Josip, župnik v Čemšeniku. Št. 32. Poverjenik: Poljanec Ivan. dr. Defranceschi Peter, primarij in okr. zdravnik, dr. Detela Franc, c kr. gimn. ravnatelj. Dovič Ivan, župnik v Mirni peči. Einspieler Tomaž, c. kr. okr. sod. tajnik. Fajdiga Ignacij, c. kr. gimn. profesor. Fon Ivan, c. kr. gimn profesor. Frančiškanski samostan. Frank Rihard, kanonik. Golia Ludovik, c. kr. okr. sod. svštnik. Grossmann Karol, odv. kandidat. Hafner Franc, poslovodja parne žage v Ruperčvrhu. Hočevar Josip, kanonik. Jeraj Franc, c. kr. gimn. profesor. Kastelic Franc, trgovec. Knjižnica gimnazijska. Knjižnica okrajna učiteljska. Krajec Ivan, lastnik tiskarne dr. Marinko Josip, c. kr. gimn. profesor, itd. Medved Anton, kaplan v Mirni peči. Mlakar Anton, kaplan v Toplicah. Mohar Martin, c. kr. vodja sod. pom. uradov. Pec Viljelmina, učiteljica. Perko Franc, župan in trgovec. Petelin Martin, c. kr. gimn. profesor. Pintar Luka, c. kr. gimn. profesor, itd. Plevaneč Ivan, župnik v Soteski. Poljanec Ivan, c. kr. gimn. profesor. Porenta Gašpar, kaplan v Šmihelu. Porenta Jakob, župnik v Stopičah. Povše Franc, kanonik, dr. Poznik Albin, c. kr. notar, itd. Rohrmann Viljem, vin. učitelj na Grmu. Skale Otmar, c. kr. okr. živino-zdravnik. pl. Sladovič Simon, lekar. dr. Slane Karol, odvetnik. Suhač Matej, c. kr gimn. profesor dr. Šegula Jakob, odvetnik. Škrlj Milan, velikošolec. Turk o. Efrem, frančiškan. Urh Peter, prošt, itd. Vindišar Viljem, franč. gvardijan. Virant Anton, trgovec. Zavrl Valentin, učitelj v Stopičah. Zgur Anton, župnik pri Beli cerkvi. Jedeti naročnik. Št. 4 + 48 + 1 = 53 12 Dekanija Postojina. Poverjenik: Hofstetter Ivan. d) P o s t o j i n a. Arko Franc, posestnik in dež. poslanec. JSrešar Josip, kaplan. Čitalnica narodna. Ditrich Anton, trgovec. Gaspari Ferdinand, c. kr. okr. ži-vinozdravnik. Hofstetter Ivan, dekan, č. kan., itd. Jurca Franc, trgovec. Knjižnica okrajna učiteljska, dr. Kotzmuth Julijan, c. kr. okr. zdravnik. Kraigher Alojzij, trgovec. Kraigher Peter, trgovec. Lončar Ivan, c. kr. davk. nadzornik Omahen Gustav, c. kr. notar. Primožič Štefan, učitelj. Šeber Rihard, lastnik tiskarne. Thuma Ivan, nadučitelj, itd. dr. Treo Dragotin, odvetnik. Vičič Friderik, nadžupan, gostil ničar in posestnik. Vodopivec Anton, c. kr. poštar. Št. 19. b) Senožeče. Poverjenik: Okorn Ignacij. *Občina razdrška. Okorn Ignacij, župnik. Bežan Matej, c. kr. notar. Suša Anton, trgovec. Kobal Bogdan, c. kr. okr. sodnik. Suša Franc, posestnik. Škerjanc Ivan, župnik v Vremah. Sola štirirazredna. c) Št. Peter. * Bohinjec Peter, ekspozit v Trnju. :|:Bolč Martin, profesor na Ruskem. *Sajovic Ivan, župnik, itd., itd. Abram Ivan, kaplan v Košani. Avčin Franc, trgovec v Trnju. Bajec Jakob, kurat v Šmihelu. Dekleva Franc, trgovec v Slavini. Horvat Rudolf, učitelj v Orehku. Jakš Franc, posestnik v Št. Petru. Jemec Anton, kurat v Suhorju. Kalan Mihael, nadučitelj. Korošec Ivan, gost. in posestnik. Zelen Josip, posestnik. Št. i + 8 = 9. Kovač Anton, žel. gostilničar. Križaj Franc, tovarnar, itd. Lavrenčič Andrej, posestnik, j- Lukane Josip, benef. v p. v Matenji vasi. Medica Matej, tovarnar. Piščanec Ivan, žel. uradnik. Sajovic Karol, žel. uradnik. Špilar Ludovik, posestnikov sin. Torkar Matija, župnik v Košani. Zabukovec Ivan, kaplan v Slavini. Zupan Ivan, kurat v Št. Petru. Poverjenik: Zupan Ivan. 13. Dekanija Radovljica. d) Radovljica. Poverjenik: Roblek Aleks. Ažman Josip, učitelj na Breznici. Berlic Ivan, župnik v Mošnjah, dr. llisiak Josip, odvetnik. •J Bric Ivan. c. kr. dež. sod. svetnik. Bulovec Ivan, trgovec in posestnik. Cuderman Ivan, kurat v Begunjah. Čarman Franc, c. in kr. voj. kurat v p., itd. na Otoku. Čop Ivan, posestnik v Mostah. Ferk Ernest, c kr. okr. sodnik. Homann Friderik, trg. in posestnik. Kenda Luka, upr. dež. naklade. Klinar Ivana, gost. in pos. vdova Knjižnica okrajna učiteljska. Korošic L, kroj. mojster. Košmelj Ivan, župnik v Begunjah. Kunstelj Franc, gost. in posestnik. Mulej Franc, trg. in posestnik. Novak Ivan, mestni župnik. Pavlošič Franc, c. kr. poštar. Potočnik Tomaž,župnik na Breznici. Resman Ivan, usnjar in posestnik. Roblek Aleks, lekar, župan in posestnik. Rozman Ignacij, naduč. v Mošnjah. Sartori Ivan, stavb, klepar in posestnik. Simon Karol, učitelj v Lescah. Sittig Teodor, civ. geometer in posestnik. Smodej Josip, not. kandidat. Stiasny Ludovik, mestni učitelj. Teran Ivan, župnik v Ljubnem. Turk Josip, nadučitelj v Begunjah, dr. Voves Jan, dež. okr. zdravnik. Vurnik Ivan, podobar in posestnik. Wruss Josip, mestni kaplan. Št. 33- b) Bled. Poverjenik: Rus Franc. *baron Sclnvegel Josip, velepo- Ažman Ivan, župnik v Gorjah, sestnik, drž. in dež. poslanec, itd. Bralno društvo na Bledu. Bralno društvo v Gorjah. Droll Katarina, učiteljica. Gruden Josip, kaplan. Hudovernik Anton, gost. in posestnik. Jakelj Valentin, kurat v Ribnem. Jan Vinko, posestnik v Sp. Gorjah. Jekler Josip, gostilničar. Jekler Matej, gost. in posestnik. Kačar Ivan, župnik na Boh. Beli. dr. Klitnek Emil, zdravnik. Olifčič Friderik, gostilničar in posestnik na Boh. Beli. Peternel Jakob, župan, gost. in posestnik. Pretnar Ivan, pos. v Zagoricah. Ravnik Jurij, pek. Razboršek Josip, dekan. Rus Franc, nadučitelj. Schrey Rihard, c. kr. poštar, itd, Sekovanič Ferdinand, gostilničar. ■S k um a v ec Lovro, pos. v Zg. Lazih. Sterle Terezija, učiteljica v Gorjah. Trojar Ivan, nadučitelj v p., itd. Vovk Anton, posestnik. Vrhunec Andrej, posestnik. Žirovnik Josip, nadučitelj v Gorjah. Žumer Jakob, župan in posestnik v Gorjah. Št. i + 27 = 28. c) Bohinj Poverjenik : Ril/Uršič Ivan. Bevec Matej, c. kr. poštar na Bistrici. Piber Ivan, kaplan v Srednji vasi. Bezeljak Ivan, kaplan na Bistrici. Rihteršič Ivan, naduč. v Srednji vasi. Medič Josip, nadučitelj na Bistrici. Zarnik Matija, župnik v Srednji vasi. Mencingar Franica,-zas. na Bistrici. Št. 7. (*) Jesenice. Poverjenik: Keršič Ivan. Aljaž Jakob, župnik na Dolgem. Treven Anton, trg, in posestnik na Keršič Ivan, župnik na Jesenicah. Savi. Matjan Jakob, kaplan na Jesenicah. Turk Avgust, župnik na Kor. Beli. Št. 5. d) Kranjska gor a. Poverjenik: Bregar Josip. *Žlogar Anton, župnik. Gorečan Josip, učitelj v Radečah. Andolšek Franc, c. kr. okr. sodnik. dr. Kogoj Franc, dež. okr. zdravnik. Bregar Josip, nadučitelj. Kolšek Vinko, c. kr. notar. Budinek Franc, župan in trgovec. Pušavec Ivan, c. kr. sod. kancelist. Fertin Ignacij, župnik v Beli peči. Urankar Josip, kaplan. Št. 1 + 9 = 10. e) K a 111 n a goric a. Poverjenik : pl. Kappns Adolf *Preša Josip, župnik na Ovsišči. Aljančič Valentin, župnik na Dobravi. pl. Kappus Adolf, župan, poštar, gostilničar in posestnik. Korošec Josip, nadučitelj v Kropi. Lazar Luka, trg in posestnik. Lužar Fortunat, učitelj na Dobravi. Pesjak Mihael, trg in posestnik. Zupan brata, orgij, mojstra. Št. 1+7 = 8. 25* 14. Dekanija Ribnica. a) Ribnica. Poverjenik: Povh? Martin. *Kljunova hi.ša v Slatniku. *Lesarjeva hiša v Hrovačah. ♦Lesarjeva hiša v Sušju. *Lovšin Marija, pos. v Jurjeviči. Andoljšek Bernard, učitelj v Dragi. Brence Ivan, župnik pri Sv. Gregorju. Drobnič Jurij, župan v Sodražici. Fajdiga Franc, trgovec v Sodražici. Fik Franc, kaplan v Ribnici. Gruntar Ignacij, c. kr. notar, itd. Jaklič Josip, župnik v Dolenji vasi. Knjižnica čitalniška. Knjižnica okrajna učiteljska. Leiler Franc, not. uradnik. Levstek Andrej, carinar. Mrhar Josip, trgovec v Dolenji vasi. Petrič Matija, učitelj v Strugah. Povše Martin, dekan, itd. v Ribnici. Prijatel Matija, župnik v Strugah. Škrabec Mihael, obč. tajnik. Tomšič Štefan, nadučitelj v Ribnici. Turk Pavl, župan v Dragi. Vidic Maks, c. kr. sod. pristav. Višnikar Franc,c.kr.okr.sodnik, itd. Voglar Josip, župnik v Sodražici. Vrbič Mihael, učitelj v Ribnici. Zakrajšek Franc, adm. v Dragi. Zupančič Dragotin, trg. poslovodja. St. 4 + 24 = 28. />) Velike Lašče. Poverjenik: Šuflaj Danijel. Arko Ivana, učiteljica v Dobrepoljah. Cerar Ivan, učitelj v Skocijanu. Čuk Julij, kaplan v Dobrepoljah. Globočnik Janko, c. kr. notar. Hočevar Matija, pošt., posestnik, itd. Jaklič Franc, učitelj v Dobrepoljah. Kosec Jernej, župnik v Skocijanu. Lavtižar Mihael, župnik na Robu. Rihar Matej, kaplan v Vel. Laščah. Sušnik Franc, c. kr. sod. sluga. Škofič Josip, c. kr. sod. pristav. Šola ljudska v Dobrepoljah. Šuflaj Danijel, c. kr. dež. sod, svetnik. Traven Franc, kaplan v Dobrepoljah. Št. 1 4. 15. Dekanija Semič. a) Črnomelj. Poverjenik: Kupljen Anton. *Koenig Jurij, župnik na Vinici. *Stariha Jakob, dekan v p., itd. Čitalnica nžrodna na Vinici. Juvanec Franc, učitelj na Vrhu. Kadunec Matija, župnik v Preloki. dr. Kaisersberger A., c. kr. okr. zdravnik. Klemenčič Mihael, mestni kaplan. Knjižnica okrajna učiteljska. Kos Matej, kaplan v Starem trgu. Kramarič Josip, adm. na Vrhu. Kunc Avgust, posestnik. Kupljen Anton, c. kr. notar, itd. Lapajne Štefan, c. kr. okr. komisar. Pogačnik Ivan, c. kr. sod. pristav. Pristov Ivan, mestni kaplan. Režek Peter, župnik v Starem trgu. Rihar Josip, c. kr. vi. tajnik in vodja okr. glavarstva. Sclnveiger Janko, posestnik. Šašelj Ivan, župnik v Adlešičih. Šmid Anton, kaplan na Vinici. Šola farna v Starem trgu. Št. 2 + 19 = 21. b) Metlika. Poverjenik: Navratil Anton. Aleš Anton, dekan v Semiču. Češarek Franc, mestni kaplan. Čitalnica ndrodna. Dovgan Franc, prošt n. reda, itd. Guštin Franc, posestnik. Hayne Edvard, c. kr. davkar. Navratil Anton, zasebnik. Novak Matija, kaplan v Semiču. Ogrin Peter, župnik na Suhoru. Premer Ignacij, posestnik. Prosenik Anton, trgovec. Romč Josip, župnik v Podzemlji. Sclnveiger Franc, župnik na Radoviči. Stajer Franc, c. kr. notar, itd. Sola ljudska v Semiču. Šola mestna v Metliki. Šumer Jurij, c. kr. sod. pristav. Vidovič Anton, župnik v Kamenju. Vukšinič Davorin, uradnik. Št. 19. 16. Dekanija Šmarije. d) Šmarije. Poverjenik: Drobnič Andrej. Babšek Ivan, trg. in posestnik. Borštnik Ivan, nadučitelj. Bralno društvo v Šmariju. Drobnič Andrej, dekan, itd. Mali Anton, župnik v Javoru. Marešič Franc, župnik v Lipoglavu. Medved Anton, kaplan v Šmariju. Novak Josip, župnik v Žalini. Ogorelec Vinko, posestnik in dež. poslanec v Škofljici. Pipan Andrej, župnik na Polici. Sitar Matej, župnik v Št. Jurju. Zakrajšek Janko, kaplan. Št. 12. b) Zatičina. Poverjenik: Jeniii Alojzij. Čebašek Ivan, kaplan v Št. Vidu. Jaklič Štefan, župnik v Št. Vidu. Jenčič Alojzij, c. kr. dež. sod. svetnik. Končina Ivan, trg. in posestnik v Gorenji vasi. Korber Mihael, not. kandidat. dr. Mauring Ivan, kaplan v Št. Vidu. Pirnat Stanko, c. kr. notar, dr. Podobnik Franc, odvet. kandidat in posestnik. Pristov Simon, benef. v Št. Vidu. Verbič Josip, .učitelj v Višnji gori. Št. 10. 17. Dekanija Trebnje. a) Trebnje. Poverjenik: Nagode Ivan. Avsec Franc, kaplan. Hofer Karol, župnik v Čatežu. Jarc Franc, župnik na Mirni. Klobučar Anton, c. kr. okr. sodnik. Mervec Ivan, župnik v Št. Rupertu. Miklavčič Žalika, c. kr. poštarica pri Sv. Križu. Nagode Ivan, administrator. Pavlin Alojzij, posestnik. Pehani Friderik, učitelj. Ruprecht Janko, lekar. Semen Karol, c. kr. davk. kontrolor. Sila Ignacij, posestnik. Št. 12. b) Mokronog. Poverjenik: Virant Ivan. Barbo Mihael, župnik na Trebelnem. Bralno društvo. Globelnik Ivan, kaplan na Trebelnem. Grčar Josip, župnik pri Sv. Trojici. Gregorič Josip, kaplan pri Sv. Trojici. Lunaček Aleksander, nadučitelj na Trebelnem. 1’enca Emilija, pos. hči. Pogačar Josip, c. kr. sod. kancelist. Ravnikar Jernej, nadučitelj. Rohrman Josip, not. kandidat. Rozina Viktor, c. kr. notar. Šircel Rozalija, trg. soproga. Virant Ivan, župnik. Vohinc Edvard, učitelj. Št 14. 18. Dekanija Trnovo. *Brinšek Ivan, trgovec v Trnovem. *Česnik Jurij, trgovec v Knežaku. *I)omicelj Alojzij, trgovec v Zagorju. *Je'nko Škender, trgovec v Trnovem. +Valenčič Ivan, posestnik, itd. *Vesel Ivan, dekan v Trnovem. Bilc Ivan, duhovnik v p. Bralno društvo v Zagorju. Poverjenik: Vesel Ivan. Judnič Davorin, učitelj. Križaj Nikolaj, župnik na Premu Rahnš Janko, c. kr. notar. Rudolf Alojzij, kaplan v Trnovem. Strnad Ivan, župnik v Knežaku. Štukelj Josip( zas. uradnik. -|- Tomšič Ivan, posestnik. Zarnik Martin, nadučitelj. Št. 6 + 10 = 16. 19. Dekanija Vipava. Poverjenik: Erjavec Matija. *Erjavec Matija, dekan, itd. *Kavčič Franc, c. kr. poštar in posestnik v Št. Vidu. *Naktis Josip, župnik v p., itd. Arko Mihael, župnik v Sturiju. Božič Ivan, posestnik v Podragi. Čitalnica kmetijska v Podragi. Čitalnica narodna v Vipavi. Dejak Hinko, župnik v Vrhpolju Demšar Ivan, župnik v Št. Vidu. -j- Dolenc Rudolf, učitelj na Planini. Habe Josip, posestnik na Gočah. Hladnik Ivan, župnik na Gočah. Ilowsky Albin, adm. na Lozicah, dr. Kenda Josip, pkr. zdravnik. Klobus Valentin, župnik na Slapu. Knjižnica okrajna učiteljska. Koželj Mihael, župnik na Podkraju, grof Lanthieri Karol, graščak, itd. Lavrenčič Matej, posestnik in dež. poslanec v Vrhpolju. Mikš Ivan, župnik na Planini. Nabergoj Ivan, posestnik v Ložah. Primožič Jernej, župnik v Vrabčah. Rajčevič Franc, kaplan v Vipavi, Rudolf Ivan, učitelj v Vrabčah. Semenič Ivan, posestnik v Podragi. Silvester Franc, trgovec v Vipavi. Skvarča Ivan, župnik v Budanjah. Tekster Konrad, župnik na Colu. Št. 3 + 25 = 28. 20. Dekanija Vrhnika. d) V r h n i k a. Poverjenik : Jelovšek Gabrijel. ♦Kotnikova hiša v Verdu. Dolinar Franc, župnik v Horjulu. Čitalnica ndrodna na Vrhniki. Gruden Ivan, c. kr. davkar v p., itd. Jelovšek Gabrijel, trgovec, župan in posestnik. Katoliško društvo l ok. pomočnikov. Kavčič Josip, c. kr. davk. kontrolor. Komotar Anton, c. kr. notar. Kumer Franc, dekan na Vrhniki. Laznik Josip, župnik v Polh. gradcu. Lenarčič Josip, veleposestnik, itd. Lenassi Viljem, upr. dež. naklade. Levstek Vinko, nadučitelj. Marčič Valentin, kaplan v Polh. gradcu. dr. Marolt Janko, dež. okr. zdravnik. Meršolj Ivan, kaplan v Horjulu. Rihar Stefan, kaplan na Vrhniki, dr. Rogina Anton, c. kr. sod. pristav. Skvarča Ivan, posestnik. Smolnikar Luka, kaplan na Vrhniki. Šega Ivan, župnik v Podlipi. Tomšič Ivan, usnjar in posestnik. Vidic Ivana, učiteljica na Vrhniki. Vonča Anton, kurat v Belkah. Št. i + 23 == 24. b) Borovnica. Poverjenik: Oblak Ivan. *Oblak Ivan, župnik. Kranjc Ivan, trg. pomočnik. Kržič Uršula, posestnica. Majaron Ivan, trg. in pos. sin. Papler Franc, nadučitelj. Pirc Avgust, učitelj. Podobnik Ignacij, župnik v Preserju. Rozman Jurij, župnik v Rakitni. Švigelj Franc, posestnik. St. 1 + 8 = 9. c) Logatec. Poverjenik: Ribnikar Vojteh. Bergant Lovro, župnik. Bralno društvo v S]). Logatcu. De Gleria Anton, trgovec. Kette Vojteh, ingenieur. Knjižnica okrajna učiteljska. Lapuch Josip, zasebnik. Levičnik Valentin, c. kr. višji davk. nadzornik. Majdič Franc, c. kr. okr. živino-zdravnik. Možina Ivan, župnik v Rovtih. Mulley Adolf, c. kr. poštar in posestnik. 21. Dekanija Žužemperk. :ilŠtrucelj Jurij, c. kr. dež. sod. svetnik. dr. Bežek Rupert, c. kr. notar. Bogolin Mihael, župnik v p. Ključevšček Ign., župnik v Šmihelu. Lavrič Josip, župnik v Ambrusu. Pehani Josip, posestnik. Mušič Ivan, c. kr. davk. pristav. Nadilo Avgust, zasebnik. Petrič Martin, župan in posestnik. Ravnihar Aleks., c. kr. sod. pristav. Ribnikar Vojteh, nadučitelj, itd. Sakser Ivan, župnik v Hotederšici. Sicherl Ivan, trg. in posestnik. Smole Josip, posestnik. Šega Ivan, učitelj v Sp. Logatcu. Šola ljudska v Sp. Logatcu. Tollazzi Tomaž, trg. in posestnik. Zupnek Franc, c. kr. vi. koncipist. St 22. Poverjenik: Tavčar Mihael. Perpar Franc, župnik v Zagradcu. Senčar Josip, c. kr. sod. pristav. Štrukelj Ivan, kaplan na Krki. Tavčar Mihael, dekan, itd. Zbašnik Franc, župnik v Hinjah. Zupančič Ivan, župnik v Topli rebri. Žagar Josip, kaplan v Hinjah. Št. 1 + 12 = 13. II. Lavantinska škofija. i. Dekanija Bistrica Slovenska. Poverjenik: Hajšek Anton. *Hajšek Anton, dekan, itd. *Ratej Franc, c. kr. notar. Antolič Ivan, župnik v p. na Sp. Polskavi. Bizjak Vinko, župnik v Laporju. Borsečnik Anton, župnik na Zg. Polskavi. Brezovšek Martin, župnik pri Sv. Martinu. Brinar Josip, učitelj v Slov. Bistrici. Cene Gašpar, župnik v Črešnjevcu. Hebar Franc, župnik v Studenicah. Hržič Josip, župnik na Sp. Polskavi. Hytrek Adolf, spiritual v Studenicah. Kansky Janko, kaplan v Makolah. Lajnšič Anton, kaplan v Poličanah. dr. Lemež Urban, odvetnik. Lenart Ivan, župnik v Poličanah. Lendovšek Mihael, župnik, itd. Mahor Feliks, učitelj v Makolah. Nendl Franc, kaplan v Laporju. Rom Ignacij, mestni kaplan. Stanjko Ivan, župnik v Tinjah. Svetlin Josip, nadučitelj v Makolah. Vodenik Sim., učitelj v Slov. Bistrici. Žekar Martin, kaplan v Manjšbregu. Št. 2 + 21 = 23. 2. Dekanija Braslovče. a) Vransko. Poverjenik: Schzventner Karol. ^Podružnica kmetijska. *dr. Vrečko Andrej, c. kr. gimn. profesor (knjige okrajni učiteljski knjižnici). Bralno društvo v Št. Jurju. Čitalnica ndrodna. Gršak Vinko, župnik. Kolarič Josip, župnik na Paki. Kolšek Franc, tajnik. Kranjc Josip, kaplan. Križnik Ga«par, pos. v Motniku. Lipež Viktor, kr. gimn. ravn. v p. Prislan Franc, posestnik v Parižlah. Schwentner Karol, župan, itd. Šijanec Franc, nadučitelj v Št. Jurju. Zdolšek Franc, župnik v Št. Jurju. Št. 2 + 12 = 14. ti) Št. Pavl. Poverjenik: Vidic Josip. Pečar Srečko, učitelj v Št. Pavlu. Plešnik Mihael, župnik v Št. Pavlu. Sadnik Julij, učitelj in posestnik. Širca Josip, župan in trgovec. Vidic Franc, stud. phil. Vidic Josip, nadučitelj v Št. Pavlu. Zotter Janko, nadučitelj v Gomilški. Št. 14. 3. Dekanija Brežice. a) Brežice. Poverjenik: Stanič Josip. *dr. Firbas Franc, c. kr. notar, itd. Adamus Sidonija, soproga grašč. ^Knjižnica okrajna učiteljska. nadlogarja *dr. Srebrč Gvidon, odvetnik, itd. Agreš Josip, odv. uradnik. Bralno društvo v Št. Pavlu. Cimperšek Marica, učiteljica. Farčnik Anton, nadučitelj na Polzeli. Kavčič Matej, učitelj v Mariji-Reki. Kocuvan Anton, knjigovodja. Kolšek Franc, posestnik na Bregu. Maršič Karol, učitelj v Št. Pavlu. Balon Mihael, oskrbnik. Balon Olga, soproga dež. komisarja. Brglez Ivan, župnik v Artičah Brovet Rupert, c. kr. davk. pristav. Černelč Franc, učitelj. Čitalnica narodna. Dolinšek Rafael, c. kr. davk. pri-glednik. Ferenčak Franc, mestni župnik in dekan v p. Ibšer Andrej, kaplan na Bizeljskem. Frančiškanski samostan. Gerec Franc, velepos. v Fišecih. Gerjevič Ivan, velepos. v Dobovi. Gregorič Karol, merosodnik. Jagodic Josip, trg. pomočnik. Janežič Josip, velepos. v Stari vasi. Kokot Anton, nadučitelj v Fišecih. Kovačič Josip, velepos. v Glog. brodu. Levak Andrej, veleposestnik. Mešiček Josip, kaplan. Munda Ivan, c. kr. okr. živino-zdravnik. Pečnik Josip, učitelj. Pernat Anton, župnik v Dobovi. Planinc Franc, nač. žel. postaje. Poljanšek Ignacij, pek in posestnik. Rožman Ivan, zas. uradnik. Schiventner Leopold, trgovec. Sitter Josip, c. kr. sod. pristav. Špindler A., c. kr. zemlj. knjigovodja. Stanič Josip, not. kandidat. Stante Jakob, učitelj v Dobovi. Stipan Ignacij, učitelj. Sušnik Ivan, kaplan v Dobovi. Šetinc Josip, odv, koncipijent. Šoba Alojzij, kaplan v Fišecih. Tominc Blaž, nadučitelj v Globokem. Varlec Franc, trgovec. Veršec Jurij, posestnik v Dedji vasi. Zevnik Josip, trgovec. Zevnik Mihael, pos. v Župelovcu. Žmavc Josip, pos. v Zlogonskem. Št. 3 + 42 = 45. b) Sevnica. Poverjenik: Piši Ivan. ♦Slomšek Ivan, župnik pri Sv. Le- Piši Ivan, učitelj. nartu. Podvinski Anton, kaplan. Jerman Josip, ces. svčtnik, itd. v Starki Mijo, c. kr. kancelist. Rajhenburgu. Veršec Franc, c. kr. notar. Kunstič Ivan, učitelj. Št. 1 + 7=8. Lenček Franc, velepos. na Blanci. 4. Dekanija Celje. a) Celje. Poverjenik: Ogradi Franc. *dr. Babnik Miroslav, odvetnik. ♦Čitalnica mestna. *Krušič Ivan, c. kr. gimn. profesor v p., itd. ♦Občina teharska. *Ogradi Franc, opat, itd. *Rančigaj Anton, mestni kaplan. *dr. Sernec Josip, odvetnik, itd. '*Topljak Josip, posestnik. *Vo.šnjak Mihael, ingenieur, posestnik, drž. in dež. poslanec. *Žuža Ivan, zasebnik. Atteneder Josip, n. propovednik. Baš Lovro, c. kr. notar, itd. dr. Brenčič Alojzij, odvetnik, dr. Dečko Ivan, odv. in dež. poslanec. Detiček Jurij, c. kr. notar, dr. Filipič Ludovik, odvetnik. dr. Gelingsheim Karol, c kr. okr. sod. pristav, dr. Hrašovec Jurij, odvetnik. Hribar Dragotin, lastnik tiskarne. Irgl Franc, mestni vikar, dr. Janežič Franc, c. kr. gimn. veroučitelj. Knjižnica gimnazijska. Knjižnica kapucinska. dr. Kolšek Josip, odv. kandidat. Kosi Anton, c. kr. gimn. profesor. Kostič Peter, trg. poslovodja. Krušič Franc, stud. med. Lončar Franc, tajnik posojilnice, dr. Oblak Vatroslav, docent, dr. Pipuš Radoslav, odv. kandidat, dr. Rosina Franc, odv. kandidat. Vodstvo zas. dekliške šole. dr. Vrečko Josip, odvetnik, itd. Zavadlal Mihael, c. kr. gimn, profesor in okr. šolski nadzornik. Št. 10 + 24 = 34 b) Žalec. Poverjenik: PetriČek Anton. ^Arzenšek Matija, župnik v Grižah. ^Janežič Jakob, tovarnar v Grižah. *Lipold Franc, posestnik. Dekorti Josip, kaplan. Hausenbichler Ivan, župan, itd. Kač Ivan, obč. tajnik. Klemenčič Josip, učitelj v Galiciji. Kordiš Terezija, učiteljica v Žalcu. Koren Matija, župnik v Žalcu. Medved Martin, kaplan. Nidorfer Franc, tovarnar v Vrbju. Petfiček Anton, učitelj. Roblek Franc, posestnik. Sirca Ernest, posestnik v Grižah. Učiteljsko okrajno društvo. Št. 3 + 12 = 15. 5. Dekanija Dravsko polje. Poverjenik: Iiirti Franc. *Sorglechner Josip, župnik v Cirkovcah. *Stranjšak Martin, dekan, itd. v Hočah. Pralno društvo v Framu. Hirti Franc, župnik v Slivnici. Hren Anton, nadučitelj v Št. Janžu. Karničnik Vinko, učitelj v Slivnici. Keček Andrej, kaplan v Hočah. Kranjc Franc, učitelj v Hočah. Lekše Franc, kaplan v Cirkovcah. Mlasko Josip, kaplan v Št. Janžu. Peče Ivan, c. kr. žand. vodja na Ptujski gori. Pestevšek Karol, nadučitelj v Slivnici. Rath Franc, župnik in zlatomašnik pri Sv. Lovrencu. Sattler Josip, župnik na Ptujski gori. Toman Ivan, kaplan v Slivnici. Št. 2 + 13 = 15. 6. Dekanija Gornji grad. d) Gornji grad. Poverjenik: Dovnik Franc. *Dovnik Franc, dekan, itd *Strnad Matija, župnik v Ljubnem. Germel Kristijan, gost. v Solčavi. Gunčer Josip, kaplan v Ljubnem. Kocbek Franc, nadučitelj. Rodošek Anton, župnik pri Sv. Martinu. Roškar Davorin, kaplan. Strnad Anton, posestnik. Svetina Anton, c. kr. notar. Šmid Miloš, župnik v Solčavi. Šola ndrodna pri Novi Štifti. Šola narodna v Gornjem gradu. Št. 2 -(- 10 = 12. b) Mozirje. Poverjenik: Praprotnik Franc. Čitalnica ndrodna. Pirš Josip, posestnik. Lipold Ivan, posestnik. Plaper Ljudmila, učiteljica. Lipold Marko Josip, posestnik. Praprotnik Franc, nadučitelj, itd. Pelan Milan, trgovec. Šola ljudska v Mozirju. Št. 8. c) Rečica. Poverjenik: Klemenčič Ivan, nadučitelj. Kresnik Peter, učitelj na Gorici. Lorber Franc, učitelj na Rečici. Pivec Štefan, kaplan na Rečici. 7. Dekanija Jarenina. *Vagaja o. Rudolf, župnik v Svičini, Cinglak Jakob, kaplan pri Sv. Liju. Črnko Jernej, učitelj pri Sv. Jurju. Fišer Anton, župnik pri Sv. Jakobu. Flek Josip, dekan v Jarenini. Kelemina Matija, župnik pri Sv, liju. Lorber Franc. Šola ljudska na Gorici. Sola ljudska na Rečici. Turnšek Anton, trg. in posestnik. Št. 7. Poverjenik: Flek Josip. Pavec o. Ivan, župnik pri Sv. Jurju. Rešek o. Henrik, kapit. in oskrbnik. Slekovec Josip, nadučitelj. Spricaj Ivan, učitelj pri Sv. Marjeti. Zabukovšek A., učitelj pri Sv. Marjeti. Št. 1 + 10 = 11. 8. Dekanija Konjice. *liezenšek Jurij, /.upnik v Cadramu. ^Knjižnica nadžupnijska. *Kovač Josip, župnik v Žrečah. Janžekovič Vid, kaplan v Cadramu. Kukovič Mirko, kaplan v Konjicah. Prus Marija, zasebnica. Poverjenik: Voh Jernej. Rožanc Dragotin, učitelj v Špitaliču dr. Rudolf Ivan, odvetnik, f Stiplovšek Valentin, župnik v Ločah. Tomažič Marko, vikar v Konjicah. Voh Jernej, dekan, itd. v Konjicah. Št. 3 + 8=11. 9. Dekanija Kozje. Poverjenik: Bosimi Ivan. ^Knjižnica okrajna učiteljska. *dr. Lipold Ivan, župnik in dež. poslanec pri Sv. Petru. *Škerbec Martin, prov. na Planini. Bosina Ivan, dekan, itd. Cilenšek Blaž, župnik v Zagorju. Fekonja Andrej, župnik na Bučah. Kokelj Alojzij, kaplan v Kozjem. Kukovič Blaž, župnik v Dobjem. Lednik Anton, župnik v Podsredi, dr. Rausch Franc, odvetnik. Ribar Anton, župnik pri Sv. Vidu. Šetinc Franc, nadučitelj na Prevorjn. Vogrinc Valentin, kaplan. Št. 3 + 10 = 13. io. Dekanija Laško. Poverjenik: Žuza Ivan. Bralno društvo na Laškem. Dimnik Ivan, posestnik v Trbovljah. Elsbacher Andrej, trgovec. Erjavec Peter, župnik v Trbovljah. Fischer Anton, župnik na Dolu. Gregorc Pankrac, kaplan. Hvalec Matija, obe. tajnik. Knafiič Radoslav, nadučitelj. Munda Janko, kaplan v Loki. v 11. Dekanija St. Lenart. *Lapuh Martin, župnik pri Sv. Barbari. *Zmazek Franc, župnik pri Sv. Benediktu. Bratkovič Franc, kaplan. Cerjak Franc, kaplan pri Sv. Benediktu. Jurčič Josip, župnik in dekan. Kraner Ivan, pos. sin pri Sv. Ani. Kronvogel Josip, c. kr. sod. pristav. Lesnika Mihael, nadučitelj pri Sv. Ani. Roš Ferdinand, veleposestnik v Hrastniku. Smolč Jakob, župnik pri Sv. Miklavžu. Tajek Jakob, kaplan. Veternik Anton, kaplan. Zuža Ivan Ev., dr. c. p., konz. svčtnik, dekan in nadžupnik. Št. 14. Poverjenik: Jurčič Josip. Pajtler Janko, župnik pri Sv. Rupertu. Rajh Ivan, učitelj pri Sv. Bolfenku. Rop Josip, not. uradnik. Sinko Josip, župnik pri Sv. Bolfenku. dr.Suhač Anton, župnik pri Sv. Ani. Sijanec Alojzij, župnik pri Negovi. Šijanec Anton, kaplan pri Sv. Jurju. Zdolšek Franc, kaplan pri Sv. Ani. Zemljič Valentin, pos. sin pri Sv. Ani. Št. 2 + 15 = 17. 12. Dekanija Ljutomer. Poverjenik: Skuhala Ivan. *Meško Martin, župnik pri Kapeli. *Skuhala Ivan, dekan, itd. Belšak Anton, župnik pri Sv. Petru. Benko Josip, učitelj pri Sv. Jurju. Bohanec Ivan, župnik v Svetinjah. Bonča Blaž, c. kr. okr. živino-zdravnik. Božič Anton, pos. v Radoslavcih. Bralno društvo v Cezanjevcih. Bralno društvo na Cvenu. Bralno društvo pri Kapeli. Bralno društvo pri Mali nedelji. Bralno društvo pri Sv. Jurju. Bralno društvo pri Sv. Križu. Bralno društvo v Veržeju. Brglez Franc, kaplan. Canjko Franc, nadučitelj pri Sv. Duhu. Cvahte Simon, nadučitelj pri Mali nedelji. Čitalnica ndrodna. Erjavec Anton, tržan. dr. Farkaš Ivan, zdravnik. Frangež Jernej, kaplan pri Kapeli. Herzog Anton, učitelj pri Sv. Križu. Ivančič Josip, c.kr. davk. kontrolor. Janžekovič Lovro, župnik v Veržeju. Karba Ivan, učitelj. Kat. bralno društvo pri Sv. Antonu. Kocmut Franc, učitelj pri Sv. Jurju. Kralj Ivan, posestnik v Ilijaševcih. Kukovec Ivan, posestnik, itd. Lacko Anton, župnik pri Sv. Križu, dr. Lebar Josip, zdravnik pri Sv. Križu. Mursa Josip, posestnik na Krapju. Ozmec Josip, kaplan. Pernat Jernej, kaplan pri Sv. Jurju. dr. Ploj Oton, c. kr. notar v Radgoni. Pušenjak Tomaž, nadučitelj na Cvenu. Razlag Ernestina, učiteljica. Schneider Franc, nadučitelj v Ce-zanjevcih. Senčar Franc, trgovec pri Sv. Jurju. Sršen Franc, trgovec. Šijanec Miroslav, učitelj na Cvenu. Šlamberger Anton, c. kr. notar. Šoštarič Ferdinand, župnik pri Mali nedelji. Vavpotič Ivan, gostilničar. Vedernjak Franc, c. kr. sod. pristav. Vozlič Leopold, kaplan v Radgoni. Vraz Anton, župnik pri Sv. Antonu. Vrščaj Ivan, mešč. učitelj. Weixl Josip, kaplan pri Sv. Križu. Zacherl Franc, učitelj pri Mali nedelji. Št. 2 + 48 = 50. 13. Dekanija Maribor pri Dravi. Poverjenik: Majcigcr Ivan. •^Bohinec Jakob, st. župnik, itd. ^Čitalnica narodna. *dr. Dominkuš Ferdinand, odvetnik, itd. "*Ferk Feliks, zdravnik in posestnik. *dr. Glančnik Jernej, odvetnik, itd. ^Knjižnica gimnazijska, ^Knjižnica semeniška. *Majciger Ivan, c. kr. gimn. profesor. *dr. Napotnik Mihael, knezoškof, itd. *Orožen Ignacij, stolni prošt, itd. *dr. Pajek Josip, stolni kanonik. *dr. Radaj Franc, c. kr. notar. *dr. Sernec Janko, odvetnik, itd. dr. Bezijak Janko, c. kr. pripr. profesor. Cestnik Anton, stolni vikar. Čemažar Ivan, bogoslovec. Cižek Josip, predmestni kaplan. Dolenc Franc, trgovec, dr. Feuš Franc, sem. profesor. Fistravec Josip, c. kr. vadn. učitelj. Gomilšek Franc, bogoslovec. Goričnik Simon, c. kr. fin. svžtnik. Gorišek Ivan, sem. duhovnik. Haubenreich Alojzij, knezošk. rač. revident. Herg Lovro, stolni dekan. Horak Miroslav, bogoslovec. Hribovšek Karol, kanonik in sem. ravnatelj. Hudovernik Ludovik, I. stolni vikar. Janežič Rudolf, bogoslovec. Jentl Bernard, trg. poslovodja. Kapler Ivan, župnik pri Sv. Križu. Kavčič Jakob, c. kr. gimn. profesor. Knjižnica c. kr. učiteljišča. Kolarič Anton, bogoslovec. Končan Fortunat, bogoslovec, Koprivnik Ivan, c. kr. pripr. prof. Korošec Anton, bogoslovec. Korošec Franc, sem. prefekt. Košan Janko, c. kr. gimn profesor. Kovačič Franc, bogoslovec. Kozoderc Ivan, bogoslovec. Krajnc Davorin, bogoslovec. Krančič Josip, bogoslovec, dr. Križanič Ivan, kanonik in profesor. Kruljc Franc, bogoslovec. Kumar Karol, bogoslovec. Lavtar Luka, c. kr. profesor. Majcen Gabrijel, c. kr. vadn. učitelj. Majcen Josip, knezošk. tajnik. Matek Blaž, c. kr. gimn. profesor, dr. Medved Anton, c. kr. gimn. profesor. dr. Meško Alojzij, sem. profesor. Meško Josip, sem. duhovnik. Miklošič Ivan, c. kr, vadn. učitelj v p. dr. Mlakar Ivan, vodja dij. semenišča in sem. profesor (2 izt.) Morič Maks, trgovec. Muršič Franc, bogoslovec. Nerat Mihael, nadučitelj in urednik. Novak Anton, bogoslovec. Pirtovšek Davorin, bogoslovec. Pokorn Ignacij, c. kr. gimn. profesor. Poplatnik Josip, bogoslovec. Potokar Budislav, bogoslovec. Presker Dragotin, bogoslovec. Robič Franc, c. kr. okr. š. nadzornik, veleposestnik, drž. in dež. poslanec, itd. Rožman Vekoslav, bogoslovec. Schreiner Franc, bogoslovec. Schreiner Henrik, c. kr. pripr. ravnatelj. Simonič Franc, stolni vikar, dr. Stornik Peter, c. kr. gimn ravnatelj. Šlamberger Lovro, bogoslovec. Šolske sestre v Mariboru. Šorn Anton, bogoslovec. Šribar Ivan, bogoslovec. Štrakl Matej, korni vikar. Toplak Franc, bogoslovec, dr. Vovšek Franc, c. kr. sod. svetnik. Vreže Ivan, st. vikar in katehet. Zagajšek Josip, predm. kaplan. Zemljič Matija, bogoslovec. Zidanšek Josip, sem. profesor. Zernko Gašpar, sem. duhovnik. Zorko Melhijor, bogoslovec. Zver Alojzij, c. kr. kazn. duhovnik. Zitek Josip, dež. gimn. prof. v p. Št. 13 + 72 = 85. 14. Dekanija Maribor za Dravo. a) Ruše. Poverjenik: Wurzcr Matija. Pralno društvo v Rušah. Grizold Franc, pos. na Smolniku. Hleb Luka, posestnik na Smolniku. Lasbacher Josip, nadučitelj. Lesjak Martin, učitelj. Lichtenwallner Matija, učitelj. Sernec Josip, pos. sin na Smolniku. VVtirzer Matija, župnik v Rušah. Zupanič Jakob, župnik v Št. Ožboltu. Št. 9. b) D. M. v Puščavi. Poverjenik: Korman Josip. *Sovič Josip, župnik pri Sv. Lovrencu. dr. Glaser Ivan, odv. kandidat. Grušovnik Adam, župnik. Hauptman Andrej, pos. na Ruti. Korman Josip, pos. sin na Kumenu. Korman Peter, posestnik v Činžatu. Šac Josip, učitelj. VVitzmann Franc, učitelj v Ribnici. Št. 1 + 7=8. 15. Dekanija Marnberg. Poverjenik: Munda Jakob. Hecl Avgust, župnik. Klobučar Artur, not. uradnik. Kocbek Martin, c. kr. notar. Kolar Anton, kaplan. Kotnik Josip, župnik na Muti. Marinič Jakob, župnik na Soboti. Munda Jakob, c. kr. okr. sodnik. Žmavc Jurij, župnik na Remšniku. Št. 8. *Gajšek Karol, dekan, itd. Doberni. *dr. Gregorec Lavoslav, kanonik, drž. in dež. poslanec, itd. *Kos Alojzij, župnik v Šmartinu. Bralno društvo na Doberni. Jankovič Franc, pos. v Vitanju. Kardinar Josip, kaplan na Doberni. Škorjanec Matija, kaplan v Vitanju. Vodušek Andrej, župnik v Vojniku. Žičkar Josip, župnik v Vitanju, dr. Žižek Anton, zdravnik v Vojniku. Št. 3 + 7 = io. 16. Dekanija Nova cerkev. Poverjenik: dr. Gregorič Lavoslav. na 17. Dekanija Ptuj. Poverjenik: Cilenšek Martin. *Meško Jakob, župnik, itd. pri Sv. Lovrencu. *Trstenjak Jakob, župnik, itd. pri Sv. Marjeti. *Zelenik Josip, pos. pri Sv. Urbanu. Alekšič o. Fidelij, eni. gvardijan. Bralno društvo pri Sv. Andražu, dr. Brumen Anton, odv. kandidat. Cilenšek Martin, dež. gimn. profesor. Črnko Marko, mestni vikar, dr. Čuček Josip, odvetnik. Gregorič Anton, posestnik. Grobelnik o. Dominik, kaplan pri Sv. Trojici, dr. Horvat Tomaž, odvetnik. Ivavkler Ivan, nadučitelj. Kosčr Maks, c. kr. notar. Kukovič Anton, učitelj na Polenšaku. Kunstek Luka, dež. gimn. profesor. Majcen Ferdo, dež. gimn. vero-učitelj. Oschgan Simon, c. kr. notar. Pavlinič Marko, posestnik. Pirh Amalija, učit. pri Sv. Vidu. dr. Ploj Jakob, odvetnik. dr. Schiffrer Ivan, c. kr. polk. zdravnik. Slekovec Matej, župnik pri Sv. Marku. Strelec Ivan, nadučitelj pri Sv. Andražu. Suhar Franc, mestni učitelj. Svet o. Alfonz, min. kaplan. Šalamun Franc, mestni kaplan. Šalamun Hijacint, minorit. Šuta Alojzij, kaplan pri Sv. Marjeti Trstenjak Marija, učiteljica. Učiteljsko okrajno društvo. Vrunkar Radoslav, učitelj pri Sv Vidu. Zopf Franc, mestni učitelj. Zupančič Karol, mestni učitelj. Št. 3 + 31 = 34. 18. Dekanija Rogatec. Poverjenik: Tonikah Josip. ^Knjižnica okr. učiteljska. *Vraz Ivan, župnik pri Sv. Florijanu. Bratkovič Kazimir, c. kr. notar. Cerjak Josip, kaplan v Rogatcu. Cilenšek Alojzij, kaplan v Kostrivnici. Lah Davorin, kaplan pri Sv. Hemi. Merkuš Anton, župnik v Žitalah. Orožen Aleks., c. kr.davk. kontrolor. Pavlin Alojzij, živinozdravnik. Purgaj Jurij, župnik v Stopercah. Rupnik Ivan, učitelj priSv. Florijanu. Tombah Josip, dekan in duh. svčtnik. Trafenik Luka, nadučitelj pri Sv, Florijanu. Ulčnik Martin, kaplan pri Sv. Križu. Višnar Franc, kaplan pri Sv. Križu. St. 2 + 13=15. 19. Dekanija Šaleška dolina. Poverjenik: Kalil Ivan. Aškerc Anton, kaplan v Skalah. Kitak Jakob, kaplan v Šoštajnu. Brinšek Ivan, učitelj v Šoštajnu. Cizej Franc, župnik pri Sv. Martinu. Čitalnica ndrodna v Šoštajnu. Frece Matija, župnik v Belih vodah. Govedič Ivan, župnik v Šoštajnu. Ješč Ivan, c. kr knjigovodja. Kačič Ivan, c. kr. notar v Šoštajnu. Krajnc Ivan, velepos. v Št. liju. Medvešek Ivan, kaplan v Škalah. Mihelič Josip, c. kr. okr. sodnik. Resman Ivan, načelnik žel. postaje v Velenju Skubic Franc, zdravnik v Velenju. Vošnjak Ivan, veleposestnik. Št. 15. 20. Dekanija Šmarije. a) Šmarije. Poverjenik: dr. Jurtela Franc. * Knjižnica okrajna učiteljska. Casl Franc, kaplan v Šmariju. Debelak Ivan, učitelj v Šmariju. Ferlinc Franc, učitelj in posestnik. Gajšek Ivan, župnik pri Sv. Vidu. dr. Janežič Viljem, c. kr. sod. pristav. Jug Franc, dekan v Šmariju. dr. Jurtela Franc, odvetnik, župan in dež. poslanec. Kotnik Josip, učitelj v Žusmu. Kozinc Ivan, župnik v Slivnici. Krajnc Jakob, kaplan na Zibiki. Kranjc Franc, nadučitelj v Slivnici. Plaskan Vincenc, župnik na Zibiki, dr. Rakež Josip, zdravnik. Rotner Josip, c. kr. sod pristav. Strmšek Vek., učitelj pri Sv. Petru. Šaloven Franc, kaplan pri Sv. Vidu. Vidmaier Franc, župnik v Žusmu. Zdolšek Andrej, /.upnik pri Sv. Štefanu. Št. 1 + 18 = 19. b) Št. Jurij. Poverjenik: Kurbtis Tomislav. *dr. Ipavic Gustav, zdravnik, itd. *Mikuš Valentin, kaplan v Št. Jurju. Culek Josip, učitelj v Št. Jurju. Gajšek Franc, učitelj vodja v Ka-lobju. Kapus Armin, kaplan v Št. Jurju. Kavčič Edmund, trg. v Št. Jurju. Kurbus Tomislav, učitelj v Št. Jurju. Raktelj Rudolf, župnik v Kalobju. Sket Alfonz, trgovec v Dramljah. Strnad Marica, učiteljica v Št. Jurju. Št. 2 + 8 1 o. 21. Dekanija Šmartin. Poverjenik: Jazbec Anion. *dr. Suc Josip, dekan in duh. svetnik. Fideršek Matija, župnik pri Sv. Florijanu. Hurt Franc, kaplan v Starem trgu. Jazbec Anton, mestni župnik, itd. Klavžar Franc, župnik v Št. liju. Klepač Franc, župnik na Razborju. Ostrožnik Anton, župnik v Pamečah. Presečnik Gregor, župnik v Podgorju. Rogina Ivan, posestnik v Podgorju. Št. 1 + 8 = 9. 22. Dekanija Velika nedelja. a) O r m o ž. Poverjenik: dr. Geršak Ivan. ^Knjižnica okrajna učiteljska. *dr. Petovar Ivan, odvetnik. Caf Jakob, župnik pri Sv. Tomažu. Čitalnica ndrodna v Ormožu, dr. Geršak Ivan, c. kr. notar, itd. Kranjc Vekoslav, not. koncipijent. Miki Vekoslav, trgovec v Ormožu. »Mir*, kat. slov. bralno društvo. Munda Franc, kaplan pri Sv. Nikolaju. Plepelec Josip, kaplan pri Sv. Tomažu. Schvvinger Albin, dekan pri Sv. Nikolaju. Št. 2 + 9=11. b) Središče. Poverjenik: Kosi Anton. *Šinko Božidar, župnik v p., itd. sEdinost*, bralno društvo. Kočevar Ivan, župan in gostilničar. Kolbesen Rudolf, trg. pomočnik. Kosi Anton, učitelj in posestnik. Milčinski Angela, učiteljica. Robič Maks, trgovec. Šalamun Martin, nadučitelj pri Sv. Nikolaju. Šinko Josip, tržan in gostilničar. Venedig Vilibald, župnik. Zadravec Jakob, trž. sin. Št. 1 + 10=11. 23. Dekanija Vozenica. Poverjenik: Mraz Tomaž. *I)ržečnik Luka, posestnik naArlici. Kakuška Franc, kaplan v Ribnici. *Mraz Tomaž, dekan, itd. Štrajhar Filip, veleposestnik v Črnko Josip, župnik v Vuhredu. Hudem kotu. Hrastelj Franc, župnik v Ribnici. St. 2 + 4 6. 24. Dekanija Zavrč. Poverjenik: Stoklas Vinko. *Hrtiš o. Benko, min. župnik pri Sv. Vidu v Halozah. *Rajsinger Franc, trgovec in posestnik na Dobravi. *Sovič o. Aleks, župnik pri Sv. Trojici. Kavčič Peter, vodja v Novi cerkvi. Kocbek Franc, kaplan pri Sv. Barbari. Kralj Davorin, župnik v Leskovcu. Plevanč Josip, trgovec na Leskovcu. Serajnik Domicijan, učitelj v Novi cerkvi. Stoklas Vinko, nadučitelj na Leskovcu. Šola ndrodna na Leskovcu. Vavpotič Jurij, učitelj na Leskovcu. Vurovič Josip, župnik na Cvietlinu. Zadravec Peter, kaplan v Zavrču. Št. 3 + 10 = 13. lil. Goriška nadškofija. i. Dekanija Boleč. Poverjenik: Sori Alojzij. Bratina Kristijan, nadučitelj-vodja. Ilovar Franc, dekan, itd. Klopčič Franc, kaplan. Komac Adolf, učitelj. Kragelj Valentin, vikar v Trenti. Perinčič Karol, župnik v Soči. Kurinčič Ivan, kurat v Medani. Miklavič Franc, učitelj v Soči, Mlekuš Tomaž, c. kr. c. nadzornik. Muznik Franc, učitelj na Zagi. Pečenko Franc, obč. tajnik. Primožič Josip, kurat v Logu. Sorč Alojzij, c. kr. poštar, itd. Štrukelj Mihael, vikar v Čez-Soči. Trebše Ivan, učitelj v Srpenici. Št. 15. Dekanija Cirkno. Poverjenik: Murovec Ivan. *Božič Peter, kurat v Ravnah. Bevk Blaž, provizor v Jageršah. Čitalnica narodna. Kokošar Ivan, župnik v Šebreljah. Kosec Josip, kurat v Novakah. Murovec Ivan, dekan v Cirknem. Podobnik Peter, posestnik. Ravnikar Alojzij, veleposestnik. Razpet Franc, vikar v Orehku. Šmid Franc, kaplan v Cirknem. Velikonja Jakob, nadučitelj. Št. i + 10= 11. 3. Dekanija črnice. d) Črniče. Poverjenik: Ciini Anton. '"Orča Blaž, župnik in dež. poslanec v Šempasu. Bajt Ignacij, učitelj v Batujah. Bralno društvo v Šempasu. Cibič Anton, dekan, itd. Guzelj Franc, kaplan v Šempasu. Kosovel Josip, župnik v Batujah. Štubelj Leopold, kaplan. Vodopivec Janko, nadučitelj v Kamenjali. Žnidarčič Andrej, vikar v Oseku. St. 1+8 = 9. h) A j d o v š č i n a. 1’overjenik : Gabrijelčič Mihael. *Čitalnica ndrodna v Ajdovščini, liianchi Anton, veleposestnik. Diigulin Ivan, župnik v Ajdovščini. Gabrijelčič Mihael, c. kr. okr. sodnik. Kavs Janko, nadučitelj v Šmariju. Kodre Ivan, župnik pri Sv. Križu. Krkoč Stefan, vikar v Lokavcu. Lokar Anton, veleposestnik. Lokar Artur, not. koncipijent. Medvešček Peter, nadučitelj pri Sv. Križu. Poljšak Alfonz, vikar pri Sv.Tomažu. Poljšak Filip, v Šmariju. Štrancar Josip, kaplan v Kamenjali. Št. 1 + 12 = 13. 4. Dekanija Devin. Poverjenik: Volarič Andrej. Benko Ivan, učitelj v Sovodnjah. Bratina Anton, vikar v Doberdobu. Brezigar Josip, učitelj v Doberdobu. Faganel Karol, posestnik v Mirnu, f Hebat Franc, vikar na Vojščici. Kos Simon, kurat v Opatjem selu. Križman Ignacij, učitelj v Gabrijah. Luvin Peter, učitelj na Vojščici. Volarič Andrej, nadučitelj v Devinu. 5. Dekanija Gorica. a) Gorica. Poverjenik: dr. Gregorčič Anton. *Bensa Štefan, kanonik in kancelar. *Budal Bernard, ingenieur v Bosni. '*Ferfila Franc, uradnik v plinarni. *Kavčič Josip, c. kr. notar v Gorici. ♦Knjižnica bogosl. semenišča. *Knji/.nica c. kr. studijska. *dr. Kos Franc, c. kr. pripr. profesor, itd. ♦Marušič Andrej, c. kr. gimn. profesor v p., itd. *dr. vitez Tonkli Josip, odvetnik, itd. *dr. Tuma Hinko, c. kr. okr. sod. pristav. *baron \Vinkler Andrej, c. kr. dež. predsednik v p., itd., itd. *Wolf Ivan, m. župnik in č. kanonik. Abram Filip, bogoslovec v Gorici. Bajec Josip, knezonadšk. tajnik. Barbič Mihael, bogoslovec v Gorici. Berbuč Ivan, c. kr. real. profesor. Bralno in podporno del. društvo. Budin Anton J., prefekt. Čerin Tomaž, sem. profesor. Čitalnica narodna v Solkanu. Dermastja Ivan, kaplan v Solkanu. Eržen Anton, c. kr. uradnik v Gorici. Gaberšček Andrej, urednik v Gorici. Gaberšček Simon, kurat v Štandrežu. dr. Gabrijelčič Josip, sem. ravnatelj. Godnič Josip, vikar v Kronbergu. dr. Gregorčič Anton, sem. prof., itd. Izobraževališče učiteljsko. Jakončič Anton, zav. uradnik in posestnik. •j- dr. Jakopič Josip, odvetnik. Jereb Valentin, bogoslovec, jug Tomaž, nadučitelj v Solkanu. Kafol Štefan, kanonik v Gorici. Knjižnica gimnazijska. Knjižnica realska. Knjižnica učit. gor. okolice (3 izt.) Kodrič Franc, vikar na Trnovem. Kolavčič Ivan, župnik v Solkanu. Košir Ivan, bogoslovec. Kovačič Valentin, bogoslovec. Kragelj Andrej, c. kr. gimn. profesor. Kralj Ignacij, sem. prefekt. Kumar Valentin c. kr. vadn. učitelj, dr. Lisjak Andrej, zdravnik v Gorici, dr. Mahnič Anton, sem. ravnatelj, itd. Mašera Josip, vikar v Št. Mavru. Mercina Ivan, c. kr. vadn. učitelj. Pavlica Andrej, stolni vikar, dr. Pavlica Josip, sem. spiritual. Pavlinič Andrej, bogoslovec. Poniž Benedikt, c. kr. vadn. učitelj. Rudež Anton, učitelj v gluhonemnici. Seidl Ferdinand, c. kr. real. profesor. Semenišče nadškofijsko v Gorici. Skubin Anton, c. kr. vadn. učitelj. Stibilj Kristijan, bogoslovec. Šantelj Anton, c. kr. gimn profesor. Škrabec o. Stanko, frančiškan. Tabaj Andrej, c. kr. vadn. katehet. Toman Ema, c. kr. vadn. učiteljica, dr. Tonkli Nikolaj, odvetnik. Ušaj Josip, bogoslovec v Gorici. Vodopivec Franc, c. kr. okr. š. nadzornik. Vuga Alojzij, mestni kaplan, dr. Žigon Franc, sem. profesor. Št. 12 + 55 = 67. B) Čepovan. Poverjenik: Rejec Jakob. Božič Anton, kurat v Batah. Budal Josip, nadučitelj v Grgarju. Leban Andrej, kurat v Grgarju. Mlekuž Anton, učitelj v Čepovanu. Rejec Jakob, adm. v Čepovanu. Št. 5. 26* 6. Dekanija Kanal. Poverjenik: Zega Mihael. * Vidic Franc, dekan v Kanalu. Balič Josip, učitelj v Avčah. Bratina Alojzij, kurat v I ,okovcu. Čargo Angel, vikar v Ligu. Čitalnica ndrodna. Franovich Karol, c. kr. sod. pristav. Kazafura Anton, učitelj v Ročinju. Kofol Franc, c. kr. davkar. Kofol Franc, kurat v Kalu. Komavli Filip, učitelj v Deskli. Križnič Alojzij, kotlar v Kanalu. Križnič Josip, učitelj v Ligu. Leban Ignacij, vikar v Srednjem. Leban Karolina, učiteljica. Lukančič Tomaž, učitelj na Gorenjem polju. Malnič Henrik, c. kr. rač. uradnik. Manzoni Eliza, podučiteljica. Mežan Vinko, kaplan v Kanalu. Pahor Anton, vikar na Gor. polju. Pipan Anton, kurat v Lomu. Rustija Anton, nadučitelj v Kalu. Rutar Matija c. kr. okr. sodnik. Slokar Ivan, kurat na Banjšicah. Srebrnič Franc, učitelj v Lomu. Strgar Franc, učitelj na Banjšicah. Tomažič Andrej, učitelj v Levpi. Tomšič Josip, kurat v Levpi. Vidmar Josip, vikar v Zapotoku. Vuga Andrej, kurat v Ročinju. Zega Mihael, nadučitelj v Kanalu. Št. x + 29 = 30. 7. Dekanija Kobarid. Poverjenik: Dominko Franc. Dominko Franc, naduč,-vodja, itd. Fon Jakob, vikar v Kredu. Gregorčič Simon, vikar v Sedlu. Ivančič Ivan, učitelj v Kredu. Jarc Ivan, kurat na Ljubušnjem. Kranjec Franc, župnik v Breginju. Leben Ivan, kaplan v Kobaridu. Mesar Andrej, kurat na Livku. Miklavič Anton, učitelj v Kobaridu. Rakovšček Josip, učitelj v Kobaridu. Sedej Ivan, vikar v Borjani. Uršič Franc, učitelj na Ljubušnjem. Št. 12. 8. Dekanija Komen. a) Komen. Poverjenik: Leban Anton. *Vales Marko, kurat na Branici. Leban Anton, nadučitelj. Gazafura Henrik, c. kr. okr. sodnik. Gergolet Andrej, kaplan v Dorn-bergu. Kramer Filip, župnik v Dornbergu. Kroupa Friderik, kaplan v Komnu. Pavlin Leopold, nadučitelj v Ga-briju. Ravbar Ivan, učitelj v Pliskovici. Štubelj Vinko, kurat v Gabriju. Št. 1+8 = 9. b) Rifenberk: Poverjenik: Poniž Ambrož. Brezovšček Andrej, župnik. Colja Ivan, posestnik. Kodrič Anton, posestnik. Komel Gabrijela, učiteljica. Ličen Maks; veleposestnik. Možina Anton, učitelj v Berjah. Pavlica Franc, posestnik. Poniž Ambrož, nadučitelj. Škerbec Ivan, posestnik. Trampuž Alojzij, učitelj. Vidmar Andrej, podžupan. Št. Bandel Blaž, vikar v Cerovem. Golob Josip, kurat v Podgori. Gregorčič Anton, kurat v Št. Ferjanu. Juvančič Lovro, župnik v St. Lovrencu. Poverjenik: Žnidarčič Andrej. Kodelja Josip, župnik v Št. Martinu. Marinič Franc, župnik v Kojskem. Pavletič Franc, vikar v Fojani. Pirih Jakob, vikar v Vipolžah. Žnidarčič Andrej, vikar v Gradnem. Št. 9. 10. Dekanija St. Peter. Poverjenik: Pavletič Josip. Berlot Anton, župnik na Vogerskeni. Gregorčič Simon, vikar v p., itd. na Gradišču. Orel Josip, nadučitelj v Prvačini. Pavletič Gothard, župnik v Mirnu. Pavletič Josip, župnik v Renčah. Pipan Valentin, kaplan v Mirnu. Poljšak Josip, župnik v Prvačini. Rojec Ivan, kurat v Biljah. Štrekelj Edvard, kaplan v Vrtojbi. Jeden naročnik. Št. 9 + 1 = 10. n. Dekanija Tolmin. Poverjenik: Kragelj Josip. ^Čitalnica ndrodna. *Knjižnica okrajna učiteljska. *dr. Kotnik Ignac, c. kr. notar, itd. Cigoj Josip, kaplan v Tolminu. Kalin Josip, vikar na Drežnici. Kašča Franc, učitelj v Nemškem Rutu. Kenda Ivan, učitelj pri Sv. Luciji. Kenda Matija, nadučitelj v Volčah. Kocijančič Nikolaj, kurat v Ročah. Kovačič Ignacij, veleposestnik pri Sv. Luciji. 12. Posamezniki. Gradišče: Sinek Rajko, c. kr. davkar. IV. Tržaško koperska škofija. 1. Dekanija Dolina. a) Dolina. Poverjenik: Jan Jurij. *Jan Jurij, dekan v p., častni kanonik, itd. Benkovič Josip, župnik v Gročani. Jereb Franc, učitelj v Dolini. Logar Rajmund, kaplan v Dolini, Kragelj Josip, dekan v Tolminu. Milovčič Josip, c. kr. dež. sod. svetnik. Sheybal Josip, vikar na Ponikvah dr. Stanič Josip, odvetnik v Tolminu. Širca Ivan, nadučitelj-vodja. Uršič Andrej, vikar v Oblokah. Valentinčič Ignacij, župnik na Šentviški gori. Št. 3 + 14=17. Št. 1. Okoren Vatroslav, natakar v Herpelju. Pavli Alojzij, vikar v Borštu. Tomšič Josip, adm. v Domjanu. Velhartic.ky Josip, kaplan v Ric-manjih. Št. 1 + 7=8. b) Brezovica. Poverjenik: Zupan Josip. Debenjak Štefan, učitelj v Materiji. Počivalnik Ignac, kaplan. Seliškar Franc, žel. uradnik v Herpelju. Stržinar Josip, vikar v Klancu. Sila Svitoslav, učitelj v Rodiku. Sašelj Milan, kaplan na Vatovljah. Šiškovič Štefan, učitelj v Herpelju. Zupan Josip, župnik v Brezovici. Št. 8. 2. Dekanija Jelšane. Poverjenik: Jenko Slavoj. “Požar Anton, adm. v Pregarju. Bralno društvo v Podgradu. Bunc Dragotin, c. kr. sod. kancelist. dr. Cristofolletti Ernest, c. kr. okr. sodnik. Dolžan Jurij, župnik v Vodicah. Guzelj Slavoj, c. kr. gozd. pristav. Jenko Slavoj, trgovec, itd. Lanevc Ante, c. kr. sod. pristav. Markič Mate, župnik v Golcu. Rogač Anton, dekan v Hrušici, dr. Sebesta Josip, obč. zdravnik. Šifrer Ivan, kaplan v Hrušici. Šteraberger Anton, adm. v Munah. Vajšel Franc, učitelj v Hrušici. Št. i + 13 = 14. 3. Dekanija Kastav. Poverjenik: Jelušiž Rajmund. Hab&t Josip, kaplan v Lovrani. Jelušič Rajmund, župnik v Beršecu. Knjižnica okrajna učiteljska. Št. 4. Dekanija Koper. Poverjenik: Glavina Blaz. Gašperčič Aleks, župnik v Marezgah. Glavina Blaž, c. kr. kazn. kurat. Knjižnica okrajna učiteljska. Knjižnica c. kr. učiteljišča. Kožuh Josip, c. kr. pripr. prof., itd. Markelj Ivan, c. kr. pripr. ravnatelj. Orel Franc, učitelj v Kortah. Škerbec Matej, adm. v Kortah. Šubic Albert, c. kr. pripr. profesor. Tiringar Ivan, kaplan v Krkavcih. Št 10. 5. Dekanija Ospo. Poverjenik: Kompare Josip. ‘^Notar Anton, ekspozit v Plavijah. Benedik Ivan, župnik v Movražu. Kompare Josip, dekan v Ospem. Kovač Ivan, župnik v Kubedu. Sancin Josip, župnik v Loki. Strnad Josip, kaplan v Loki. Št. 1 + 5=6. 6. Dekanija Pazin. Poverjenik: Grašič Josip. Bukovec Franc, župnik v Trvižu. Grašič Josip, župnik v Bermu. Kjuder Anton, župnik v Tinjanu. Kos Ivan, c. kr. okr. š. nadzornik. Miklavčič Karol, župnik v Zminju. Šorli Ivan, c. kr. nam, tajnik in vodja okr. glavarstva. Švegelj Peter, kaplan v Zminju. Zupančič Ivan, kaplan. Št. 8. 7. Dekanija Tomaj. Poverjenik: Leban Franc. '*Černe Anton, veleposestnik. Brginc Anton, nadučitelj v Povirju. Fabijani Ivan, trgovec v Lokvi. Fakin Anton, učitelj v Repentabru. Gulič Franja, posestnica. Kantč Matej, nadučitelj. Kejžar Ivan, žel. uradnik v Divači. Knjižnica okrajna učiteljska. Kosovel Anton, učitelj v Sežani. Leban Franc, c. kr. knjigovodja. Mahorčič Evfemija, c. kr. poštarica. Mahorčič Rajmund, nadžupan, itd. Muha Anton ml, v Lokvi. Narobe Ivan, župnik v Divači. Omers Josip, župnik v Sežani. Praprotnik Avgust, trgovec v Lokvi, dr. Rybar Otokar, odv. kandidat. Sila Matija, dekan v Tomaju. Slavec Ivan, župnik v Repentabru. Škrlj Josip, kaplan v Štorju. Štrukelj Janko, nadučitelj v Dutovljah. Tomšič Josip, učitelj v Skopem. Št. 1+21=22. 8. Dekanija Trst z okolico. d) 'I' r s t. Poverjenik: dr. Glaser Karol. *dr. Glavina Ivan, vladika, itd. *Gorup Josip, veletržec, itd., itd. *Kastelic Franc, trgovec. *vitez Klodič-Sabladoški Anton, c. kr. dež. šolski nadzornik, itd. "Komar Alojzij, gl. dež. blag. oficijal. ^Semenišče mladeniško. Abram Ivan, trgovec, dr, Abram Josip, pravnik. Bartel Mihael, zasebnik. Brodavec Ivan, zasebnik. Čitalnica ndrodna. Dejak Kristijan, veleposestnik. Delavsko podporno društvo. Dovgan Anton, žel. uradnik. Fabris Dragotin, mestni župnik, itd. Flego Peter, kanonik, dr. Glaser Karol, c. kr. gimn. prof. Golia Ivan, c. kr. nadkomisar. Gomilšek Jakob, c. kr. real. katehet, dr. Gregorin Gustav, odvetnik. Hočevar Ludovik, c. kr. fin. svčtnik. Hrast Ivan, c. kr. mešč. učitelj. Hribar Anton, pol. stražnik. Huber Avgust, c. kr. sod. svštnik, itd. dr. Ivanič Josip, knezošk. tajnik. Jagodic Mihael, mestni katehet. Jaklič Anton, c. in kr. voj. kurat. Kastelic Franc, veletržec. Klemenec Ivan, trgovec. Klinar Viktor, c. kr. poštni uradnik. Korenčan Franc, c. kr. rač. uradnik. Križman Josip, stolni kanonik. K rž e Davorin, trgovec. Madik Ivan, c. kr. višji kat. nadzornik. Mankoč Josip, trgovec. Marzidovšek Radoslav, c. in kr. voj. duhoven. Muha H., trg. knjigovodja. Paternost Dragoslav, c. kr. rač. uradnik. Perhavec Franc, trgovec, dr. Pertot Simon, zdravnik. Peternel Ana, zasebnica. Pitamic Ivan, c. kr. rač. svetnik. Podgornik Franc, urednik, itd. Podgornik Ivan, c. kr. poštni uradnik. Pogorelec Ivan, c. kr. poštni uradnik. Polley Oskar, c. kr. obrtni nadzornik. dr. Pretner Matej, odvetnik. Primožič Matej, c. kr. dež. sod. pristav. Rešič Franc, žel. uradnik. Sila Jakob, katehet na dekl, šoli. Šabec Ivan, zasebnik. Šileč Ivan, trgovec, dr. Šust Ivan, stolni prošt, itd. Trnovec Bogdan, c. kr. sod. svetnik. Truden Mihael, veletržec. Tržaško bralno in podp. društvo. Urbas Viljem, c. kr. profesor. Valenčič Ivan, trgovec. Wartho Julij, mestni kaplan, itd. Zbona Andrej, žel. post. podnačelnik. Živec M. V., ingenieur, itd. Št. 6 + 55 = 6l- b) Okolica zahodna. Poverjenik: Martelanec Dragotin. *Černč Ivan, župnik v Barko vljah. Balanč Ivan, gost. in pos. na Proseku. Bremic Anton, tajnik pos. in kons. društva v Rojanu. Danev Ivan, učitelj na Opčinah. Gerdol Ivan, c kr. brz. azistent v Rojanu. Goriup Ivan, dež. poslanec na Opčinah. Goriup Vekoslav, veletržec na Proseku. Katalan Josip, gostilničar v Rojanu. Kramberger Franc, kaplan v Ric-manjih. Martelanec Drag., hran. in pos. tajnik. c) Okolica vzhodna. *Vovk Ivan, župnik v Bazovici. Bralno društvo pri Sv. Ivanu. Čok Andrej, posestnik v Lonjerju. Cok Andrej, učitelj na Katinari. Furlan Andrej, kaplan pri Sv. Ivanu. Godina Franc, pos. pri Sv. Ivanu. Grmek Anton, učitelj pri Sv. Ivanu. Hvala Josip, c. kr. uradnik in posestnik pri Sv. Ivanu. Kosec Franc, župnik na Katinari. Košuta Josipina, učiteljica v Bazovici. Legat Edvard, c. in kr. kaplan v Lipici. Martelanc Franc, učitelj-vodja na Katinari. Nabergoj Ivan, veleposestnik, drž. in dež. poslanec, itd. na Proseku. Nekerman Ivan, c. kr. pripr. učitelj na Proseku. Pevsko in bralno društvo na Opčinah. Piščanec Just, c. in kr. car. uradnik v Rojanu. Starec Ferdo, učitelj v Barkovljah. Štoka Jakob, odv. uradnik v Kon-tovelju. Taccani Angel, trgovec v Barkovljah. Valentič Anton, nadučitelj na Opčinah. Št. 1 + 17 = 18. Poverjenik: Grmek Anton Mikeluc Ivan, pos. pri Sv. Ivanu. Mozetič Marija, učiteljica v Škednju. Nadlišek Mdrica, učiteljica pri Sv. Ivanu. Pertot Josip, učitelj-vodja v Bazovici. Pertot Marija, učiteljica pri Sv. Ivanu. Požar Anton, učitelj-vodja v Trebčah. Udovič Ivan Mar., pos. pri Sv. Ivanu. Urbančič Marija, pos. v Bazovici. Vatovec Iv. Mar., dež. posl. pri Sv. Ivanu. Št. 1 + 20=21. 9. Posamezniki. Topolovec: Knavs Josip, ekspozit. V. Krška škofija. i. Dekanija Beljak. Poverjenik: Lendoviek Josip. Bauer Simon, župnik na Peravi. Coriary Anton, učitelj v Podkloštru. Einspieler Gregor, župnik in dež. poslanec v Podkloštru. Eller Franc, učitelj na Zili. Havliček Franc, provizor v Čačah. Jerman Jurij, župnik v Štabnju. Katnik Franc, župnik v Podgorjah. Knaflič Jakob, župnik v Ločah. Knjižnica c. kr. višje gimnazije, dr. Košmelj Franc, c. kr. polk. zdravnik. Kršič Mihael, trgovec v Podkloštru. Lendovšek Josip, c. kr. gimn. prof. Podboj Anton, c. kr. poštni kontrolor. Podružnica sv. Cirila in Metoda. Sever Lovro, župnik v Blačah. Strojnik Josip, župnik na Zili. Sturm Anton, provizor v Rižah. Svaton Josip, provizor v Št. Jurju. Vavtižar Luka, župnik v Ziljski Bistrici. Žak Anton, župnik v Štebnu. Št 20. 2. Dekanija Borovlje. Poverjenik: Čitalnica v Glinjah. Ogriz Ivan, dekan v Kaplji. Krejči Vojteh, kaplan v Svečah. Šuštar Ivan, župnik v Svečah. Št. 4. 3. Dekanija Celovec. Poverjenik: Janežič Simon. *Janežič Evgen, hran. uradnik. Apih Josip, c. kr. pripr. profesor. Einspieler Lambert, stolni kanonik. Gradišnik Lenart, zas. uradnik. Hribar Josip, sem. duhovnik. Hutter Ivan, c. kr. real. katehet. Jagodič Franc, c. kr. avskultant. Janežič Josip, posestnik v Lešah. Janežič Simon, c. in kr. nadporočnik v p., itd. dr. Janežič Valentin, c. in kr. višji štabni zdravnik v p. Jelen Aleš, bogoslovec. Knjižnica dijaška v Marijanišču. Knjižnica slov. bogoslovcev. Kolarič Franc, župnik v Porečah. Legat Alojzij, tisk. delovodja. 4. Dekanija Doberla ves. *Šervicelj Matej, konz. svetnik, ko-mendator, itd. na Reberci. Boštijančič Ivan, župnik v Kamnu, Limpel Valentin, bogoslovec. Malgaj Friderik, bogoslovec, dr. Miiller Anton, bogoslovec. Pelnaf Anton, mestni kaplan, Peterman Josip, župnik na Otoku. Podgorc Valentin, marij, prefekt. Ražun Matej, stolni kaplan. Romavh Andrej, bogoslovec. Rossbacher Bernard, trgovec. Sadnikar Franc, trgovec. Singer Štefan, bogoslovec. dr. Sket Jakob, c. kr. gimn. profesor. Weiss Valentin. VVieser Ivan, mestni župnik. Zupan Josip, poobl. grof. Eggerjev. Dva naročnika. Št. 1 + 29 + 2 = 32. K Poverjenik: Servicel; Matej. Čeh Vaclav, kaplan v Žel. kaplji. Lasnik Stefan, župnik v Št. Vidu. Ledvinka Alojzij, župnik v Škocijanu. Legat Valentin, župnik pri Jezeru. Marinič Ivan, prošt, dekan, itd. Mihi Franc, župnik v Št. Lipšu. Muden Simon, župnik v Žel. kaplji. Nessler Matija, župnik v Galiciji, Pernč Rudolf, kaplan v Doberli vesi. Seebacher Jakob, župnik v Apačah. Traven Jurij, župnik v Obirskem. Št. 1 + 12 = 13. 5. Dekanija Dravburg spodnji. Poverjenik: Žerjav Matej. Fugger Josip, kaplan v Libeličah. Rozman Josip, kaplan. Htittner Dragotin, provizor na Žerjav Matej, župnik v Labodu. Ojstrici. Št. 4. 6. Dekanija Pliberk. a) Vogrče. Poverjenik: Skerbinc Josip. *Lenc Franc, provizor v Kazazah. Drdlik Josip, provizor v Gorenčah. Germ Matej, kaplan v Šmihelu. Hanin Mihael, posestnik v Šmihelu. Kandut Filip, obč. tajnik v Šmihelu. Krištof Jurij, c. kr. sod. pristav. Randl Matija, župnik v Švabeku. Reš Franc, trgovec v Gorenčah. dr. Sommer Josip, dekan in konz, svčtnik. Stres Anton, mestni kaplan. Škerbinc Josip, župnik v Vogrčih. Šumah Valentin, župnik v Šmihelu. Št. 1 + 11 = 12. li) Kotlje. Poverjenik: Pogačnik Josip. Centrih Franc, župnik v Guštajnu. Ebner Ivan, kaplan pri Fari. Keznar Anton, župnik pri Fari. Kindelman Jakob, provizor v Črni. Pogačnik Josip, župnik v Kotljah. Premru Franc, župnik v Možicah. Varmut Ivan, kaplan pri Fari. Št. 7. 7. Dekanija Rožek. Poverjenik: Gabron Anton. Aplen Andrej, župnik v Št. Jakobu. Gabron Anton, župnik v Skočidolu. Godec Ivan, župnik v Rožeku. Hotujec Matija, c. kr. davkar v Rožeku. Markovič Peter, slikar v Rožeku. Oblak Anton, župnik v Gozdanjih. Paul Josip, trgovec v Rožeku. Sablatnig J. K., župnik v St. liju. Schaubach Franc, dekan v Do-mačalah. Stuller Primož, gostilničar v Crni. Turin Marija, zasebnica v Rožeku. Virnik Franc, župnik v Lipi. VValter Primož, zast. ^Slavije* v Črni. Št. 13. Dekanija Tinje. Poverjenik: Biser Andrej. Bauer Karol, župnik v St. Lipšu. Bayer Štefan, župnik v Medgorju. Bizer Andrej, dekan v Grabštajnu. Serajnik Lovro, prošt v Tinjah. Serajnik Volbenk, kaplan v Tinjah. Štingl Franc, provizor v Timenici. Št. 6. 9. Dekanija Trbiž. Poverjenik: Incko Simon. Globočnik Ivan, župnik na Pontablu. lCrejči Davorin, provizor na Vratih. Hutter Vekoslav, kaplan v Zabnicah. Mikuluš Anton, ekspozit v Rablu. Incko Simon, dekan v Žabnicah. Št. 5. 10. Dekanija Velikovec. Poverjenik : Treibcr Franc. Holec Franc, kanonik v Velikovcu. Subelj Ivan, stud. iur. Kremenšek Janko, c. kr. okr. Treiber Franc, župnik-kanonik. komisar. Vintar Josip, provizor v Vovbrah. dr. Kulterer Jurij, odvetnik. Volavčnik Ivan, župnik na Rudi. Petek Franc, župnik v Grebinju. St. 8. it. Posamezniki. St. Pavl: *Pirc Franc, prefekt. Št. 1. VI Sekovska škofija. 1. Dekanija Admont. Poverjenik: Pivec o. Maksimilijan. *Matevžič o. Eginhard, gimn. pro- *Pivec o. Maksimilijan, redovnik, fesor. Št. 2. 2. Dekanija Gradec. Poverjenik: Hauptmann Franc. *Bradaška Franc, kr. gimn. ravnatelj v p., itd. *Hrašovec Franc, c. kr. okr. sodnik v pokoju. *dr. Ipavic Benjamin, m. zdravnik. *dr. Krek Gregor, c. kr. vseuč. profesor, itd. *dr. Muršec Josip, c. kr. real. profesor v p. *Švajgar Gabrijel, min. gvardijan. dr. Čamer Anton, vseuč. docent. Dolenc Franc, c. kr. poštni kontrolor. Hauptmann Franc, c. kr. profesor. Hecl Franc, kazn. kurat. dr.Hoffer Edvard, dež. real. profesor. Kermavner Valentin, c. kr. gimn. profesor v p. dr. Klasinc Ivan, odvetnik, dr. Klemenčič Ignacij, c. kr. vseuč. profesor. Knjižnica c. kr. vseučilišča. Kokalj Anton, mešč. učitelj v Voits-bergu. Lavrič Josip, mestni učitelj. Ljubša Matija, kazn. duhovnik. Možek Marija, zas. in pos. soproga. Papež Ivan, dež. real. profesor. Papež Mihael, c. kr. pol. komisar. Pešec Anton, c. kr. pol. koncipist. dr. Poček Franc, c. kr. avskultant. Premru Franc, c. in kr. voj. kaplan, dr. Purgaj Jakob, c. kr. gimn. profesor. Reich Anton, c. kr. fin. oficijal. Rojnik Štefan, nam. uradnik. Skočir Avgust, kurat v dež. bolnici. Tominšek Josip, stud. phil. ,Triglav*, akad. dij. društvo. Turkuš Anton, dež. real. profesor. Vamberger Anton, kurat v Messen-dorfu. Verbošek Josip, zast. uradnik. Železinger Franc, c. kr. gimnazijski dr. Žižek Franc, zdravnik, profesor. Št. 6 + 29 = 35. 3. Posamezniki. Lebring: *baron Conrad-Eybesfeld Ziga, bivši minister, itd., itd. St. Gallen: VVendler Sigmunda, c. kr. okr. sodnika soproga. Št. 1+1=2. VII. Razne druge pokrajine. 1. A-vstrijskii. Dunaj. Poverjenik: Navratil Ivan. *vitez pl. Globočnik Anton, c. kr. vi. svetnik v p. in drž. poslanec. *Kandernal Franc, c. kr. gimn. profesor v p. in šolski svetnik. *Novak Peter, terez. prefekt. *Sežun Žiga, c. kr. drž blag. pristav. *dr. Simonič Franc, c. kr. uradnik v vseuč. knjižnici. *dr. Turner Pavl, zasebnik. Bošnjak Karlo, duh. v Avguštineju. Cvetnič Lavoslav, c. kr. p. kontrolor. * Danica*, slov. kat. akad. društvo. Dolenc Metod, velikošolec. Ehrlich Davorin, duh. v Avguštineju. Gorup Filip, cand. prof. Govekar Franc, stud. meti. Hočevar Ivan, not. kandidat. Jančar Franc, župnik n. reda. dr. Jelenc Josip, odgojitelj. Koželj Anton, odgojitelj. Lastavec Franc, odgojitelj. Lauš fra. Ljudevit, franč. bos. provincije, Lukančič Ivan, c. kr. nading. v p. Luzar Ivan, žel. revident. dr. Miglič Peter, c. in kr. polk. zdravnik v p. Mubej Josip, c. kr. nam. pristav, dr. Murko Matija, cand. prof., itd. Navratil Ivan, c. kr. ravn. predstojnik pri najvišjem sodišču. Pipenbacher Josip, stud. phil. dr. Ploj Miroslav, c. kr. min. podtajnik. Polak o. Alojzij, min. provincijal. dr. Primožič A , c. kr. gimn. prof. Pukl Radoslav, odv. kandidat, itd. dr. Sedej Franc, c. in kr. dvorni kaplan, itd. jSlovenija®, akad. dij. društvo. Spinčič Alojzij, drž. poslanec, itd. Stritar Josip, c. kr. gimn. profesor. Štuhec Rudolf, zas. uradnik, dr. Štrekelj Karol, c. kr. prelagatelj slov. drž. lista. Šuklje Franc, c. kr. dv. svetnik, itd. dr. Žmavc Jakob, cand. prof. Št. 6 + 32 = 38. ‘2,. Ostala Primorska. Barban: Meglič Josip, kurat. Cres: Rode Edvard, c. kr. okr. sodnik. Poreč-Kanfanar: Cotelj Ivan, korni vikar. Pulj: Ambrož Ivan, c. in kr. nam. kaplan I. vrste. Černivec Anton, c. kr. gimn. profesor. Dejak Ivan, c. in kr. nam. stotnik. G61ias Ivan, c in kr. nam. pristav. Kukman Franc, c. in kr. nam. pristav. Marinič David, c. in kr. nam. kaplan. Pipan Anton, c. in kr. nam. kaplan. Pirc Josip, c. in kr nam. pristav (poverjenik). Velkovrh Alojzij, c. in kr. nadporočnik. Zavnik Leopold, c. kr. učitelj. Rovinj: Okretič Ivan, c. kr. drž. pravdn. namestnik. St. 14. 3. 'Tirolska s Predarlslco. Inomost: *Krajnc Viktor I., c. in kr. polkovnik in žen. ravnatelj. Pečjak Gregor, bogoslovec. Škofič Lovro, c. kr. blag. ravnatelj. Trident: Koder Anton, c. kr. poštni kontrolor. St. 1+3 = 4. 4. Češka. v Češki Brod: dr. Volkar Andrej, c. kr. okr. glavar. Gostinj: Artel Anton, c. kr. gimn. profesor. Melnik: Občina mestna. Myto visoke: Beseljak Franc, c. in kr. stotnik konjiče. Praga: *Česko-slovenski spolek. Ekert František, mestni župnik, dr. Kadlec Karol, gled. tajnik. Križanovski Mihael, profesor. Lego Jan, uradnik č. muzeja (poverjenik). Pribram: Pirnat Mohor, c. kr. rudn. ingenieur. Terezin: Maselj Franc, c. in kr. rač. nadčastnik. Železni Brod: dr. Havliček K., odvetnik. Št. 5. išle>dja. Belsk: *Makuc Ivan, c. kr. obrt. profesor, 6. Galicija. Tarnopol: Kopytzak Bazil, c. kr. gimn. profesor. 7. Dalmacija. Dubrovnik: Borštnik Franc, c. kr. profesor. Pregelj Valentin, c. kr. profesor. VVilfan Josip, c. kr. nadingenieur. Kotor: Kratochvvill Edvard, c. kr. tab. tov. oficijal. Macher Ivan, c. kr. profesor. Žagar Niko, profesor. 1 + 11 = 12. St. 1. Št. 1. Šibenik: Namar Franc, c. kr. kot. tajnik. Št. 7. S. ()gerska. Čakovec: Rozman o. Robert, redovnik. St. i. O. Hrvaška s Slavonijo. a) Karlovec. Poverjenik: Vamberger Mijo. Frančiškanski samostan. Jelenc Alojzij, trg. in posestnik. Kette Mate, trgovec. dr. Mohar Ivan, okr. zdravnik. Šajn Anton, carinar. Šašelj Dragotin, vseučiliščnik. Vamberger Mijo, kr. gimn. profesor. Jeden dijak-naročnik. b) Varaždin. Poverjenik: dr. Križan Josip. Raič o. Ivan, kap. gvardijan. dr. Križan Josip, kr. gimn. profesor. Milčetič Ivan, kr. gimn. profesor. c) Z a g r e b. Poverjenik : dr. Suk Feliks. *dr. Celestin Franc, kr gimn profesor v p., itd. *Jelovšek Martin, kr. š. nadzornik, *dr. Kopač Josip, odvetnik, itd. *Starč Josip, kr. real. profesor, itd. *Steklasa Ivan, kr. gimn. profesor. Badalič Hugo, ravn. ž. liceja. Barič Janko, m. katehet, dr. Bauer Anton, kr. vseuč. profesor. Benigar Ivan, kr. gimn. profesor. Blažekovič Emil, bogoslovec. Čitalnica grško kat. semenišča, dr. Dočkal Jurij, kr. vseuč. profesor. Horvat Dragotin, bogoslovec. Knjižnica gimnazijska, dr. Kosirnik Ivan, primarij, itd. Kovačič Blaž, kaplan. Kuralt Franc, tajnik gosp. društva. Magdič Franc, kr. real. profesor. Marn Franc, kr. gimn. profesor. Mikolič Stanko, kr. real. profesor, dr. Mušič Avgust, kr. vseuč. prof. Pasarič Josip, kr. gimn. profesor v p. in urednik. dr. Pazman Josip, lic profesor. Podboj Alfred, c. in kr, nadporočnik. Rengjev Franc, pravnik. Rubetič Cvetko, kr. real. profesor. Smičikas Tadija, kr. vseuč. profesor. Stožir Ivan, kr. real. profesor v p. dr. Suk Feliks, kr. vseuč. profesor, kanonik, itd. Tkalčič Ivan, knj. jugosl. akademije, prebendarij, itd. Tomšč Josip, c. in kr. stotnik. Tomšič Ljudevit, šolski ravnatelj. Torbar Josip, kr. real. ravnatelj v p., predsednik jugosl. akademije, itd. dr. Trenz Ferdo, c. in kr. polk. zdra,vnik in graščak. Valjavec Matija, kr. gimn. profesor v p., itd. dr. Vidrič Lovro, odvetnik, posestnik, itd. Zadravec Vekoslav, bogoslovec. Zbor duhovniške mladeži. d) Ostali kraji. Bednja: Vojska Lavoslav, župnik in dekan. Djakovo : *dr. Strossmajer Josip Jurij, škof bosenski in sremski itd., itd. Jaška: Šušteršič o. Deodat, frančiškan. Konščina: ;i:Košiček Ubaldo, župnik. Fitomača: Cajnko Valentin, kaplan. Požega: *Kos Anton, viečnik sudb. stola. Reka: * Tabor o. Rupert, kapuc, gvardijan. Samobor: Bučar Viktor, kaplan. Slunj: *Zor Lovro, okr. zdravnik. Vinkovci : dr. Modestin Josip, kr. profesor. Št. 10 + 48 + 1 = 59. IO. lJosna in Hercegovina. a) Sarajevo. Poverjenik: dr. Jeglič Anton. Bolkovič Franc, c. in kr. voj. kaplan. dr. Unterlugauer Josip, c. kr. san. dr. Jeglič Anton, kanonik, itd. načelnik. Nemanič Davorin, c. kr. gimn. rav- Žnidaršič Jakob, c. kr. gimn. prof. natelj. b) Ostali kraji. Gradiška: Duldr Franc, c. kr okr. živinozdravnik. Št. 6. 11. Rusij a. St. Petersburg: *Slavjanski dobrodelni komitet. Varšava: Kulakovsky Platon Andrejevič, profesor. Št. 1 + 1 = 2. 12. Itol^a rija. Plovdiv : lie/.enšek Anton, realski profesor, itd. Št. 1. 13. Nemčija. Frankobrod ob Menu : *Kenda Anton, zav. uradnik. Št. 1. 14. Angleška. Oxford: Morfill W. R., kr. vseuč, profesor. Št 1. IG. Amerika. *Jeram Peter, duh. v Shakopee. Lesar Antonija, meščanka v Chicagi. *Šusteršič Franc, duh. v Joliet. Ogulin Anton, župnik v Št. Pavlu. Bilban Matija, duhovnik. Podgoršek Anton, bogoslovec. Grilec Ivan, delavec v Chicagi. Stariha Ivan, župnik v Št. Pavlu. Št. 2 + rt = 8. Sumarni pregled vseh društvenikov. Vrsta Imena škofijam .Število društvenikov a : o •c «'3 n c u a ga g »• “■e -a >■3 2 častnih ustanov- nikov lolnili naroč- nikov skupno I. Ljubljanska . . . 147 1064 9 1220 + 73 II. Lavantinska . . . — 70 504 574 + 56 III. GoriSka 1 20 209 1 231 + 8 IV. Tržaško-koperska . — 12 168 — 180 + 27 V. Krška — 4 119 2 125 + 3 VI. Sekovska .... — 9 30 39 - 1 VII. Razne druge . . . 5 23 132 1 161 + 4 Skupaj . . 6 285 2226 13 2530 + 170 VI. Umrli ustanovniki. Tek. št. Naslov ustanovnikov Datum smrti Leto 253 254 Lovšin Simon, župnik pri Fari . . . Čolnik Dominik, živinozdravnik pri 8. avgusta 1892 255 Sv. Benediktu Napret Teodor, c. kr. sen. preds. pri 27. decembra 1893 25(5 najv. sodišču na Dunaju .... 20. marcija 1894 Jarc Jernej, župnik v Dolu .... 22. marcija 1894 257 258 Balon Anton, župnik na Vranskem . Kosar Franc, stolni dekan in prelat v Mariboru . 17. aprila 1894 11. junija 1894 259 Modrinjak Matija, inf. prošt na Ptuju 12. avgusta 1894 1. Matica srbska v Novem Sadu. (1864) 2. Matica gališko ruska v Lvovu. (1865) 3. Akademija cesarska v St Petersburgu. (1866) 4. Matica češka v Pragi. (1866) 5. Beseda umetniška v Pragi (1866) 6. Družba sv. Mohorja v Celovcu. (1866) 7. Društvo pravniško v Pragi. (1866) 8. Srbsko učeno društvo v Belem Gradu. (1868) 9. Društvo sv. Jeronima v Zagrebu (1869) 10. Matica moravska v Brnu. (1869) 11 Prvo društvo gabelsb. stenografov v Pragi. (1870) 12. (Jniversiteta imperatorska v Varšavi. (1872) 13. Universiteta imperatorska v Moskvi (1872) 14. Jugoslavenska akademija znanosti i uinjetnosti v Zagrebu (1874) 15. Knjižnica slavj komiteta v Moskvi. (1877) 16. Hrvatski pedagogijsko-književni zbor v Zagrebu. (1878) 17. „Smithsonian Institution11 v Washingtonu. (1879) 18. Bolgarsko književno društvo v Sredcu. (1882) 19 Matica srbska v Budišinu. (1882) 20. Universiteta imperatorska v Kijevu. (1882) 21 Jednota čeških mathematikov v Pragi. (1884) 22. Kr. češka společnost, nauk v Pragi. (1884) 23. Spolek arhitektov in ingenieurjev v Pragi. (1884) 24. Spolek čeških filologov v Pragi. (1884) 25 Češki muzej v Pragi. (1885) 26. Matica hrvatska v Zagrebu. (1886 vnovič) 27. Statistična komisija mesta Prage. (1889) 28. Muzealno društvo v Ljubljani. (1889) 29. Društvo „ Pravnik" v Ljubljani. (1889) 30 Uredništvo „Doma in Sveta11 v Ljubljani. (1890) 31. Češka akademija v Pragi. (1893) 32. Rusko geogr, občestvo v St- Petersburgu. (1893) 33 Redakcija hist. kvartalnika v Lvovu (1894) 34 Zaklad narodo\vy imienia Ossoliriskich v Lvovu. (1894) ... Zaznamek književne zaloge ,.Slovenske Matice11 in kupna cena posameznim iztisom. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 1(5. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. Uredil dr. E. H. Costa -1873. Uredil dr. E H. Letopis „Mat. Slov.“ za 1. 1871 Letopis „Mat. Slov.“ za 11. 1872 Costa...................... Letopis „Mat. Slov.“ za 1 Letopis „Mat. Slov.“ za 1 Pleteršnik . . . Letopis „Mat. Sluv.“ za „Mat. Slov." za „Mat. Slov.“ za Bleiweis . . . „Mat Slov." za 1. 1878. 111. in IV del. Uredil J. Bleiweis....................................... Letopis Letopis J. Letopis dr. Letopis Letopis Letopis 1874. Uredil dr. E. H. Costa 1875 Uredila I. Tušek in M. 1876. Uredil M. Pleteršnik 1877. Uredil dr. J. Bleivveis 1878. I. in II. del. Uredil dr. „Mat. Slov.“ za „Mat. S!ov.“ za „Mat. Slov.“ za lileiweis -Trsteniški Letopis „Mat. Slov." za 1 „Mat. Slov. „Mat Slov. „Mat. Slov. „Mat. Slov „Mat Slov. „Mat. Slov. Mat Slov. „Mat. Slov. 1879. Uredil dr. J. Bleiweis 1880. Uredil dr J. Bleiweis I 1881. Uredil dr. J. vitez Letopis Letopis Letopis Letopis Letopis Letopis Letopis Letopis za 1. za 1. za 1 za 1, za 1 Fr. Levec Fr. Levec A. Bartel A. Bartel A. Bartel A. Bartol A. Bartel 1881. Uredil E. Lah 1885. Uredil Fr. Levec 1886. Uredil 1887. Uredil 1890. Uredil 1891. Uredil za 1. 1892. Uredil za 1. 1893. Ure lil r„ „------------- za 1 1894. Uredil ... J. Trdina: Zgodovina slovenskega naroda .... J. Krsnik: Zgodovina avstrijsko-ogerske monarhijo (II. popravljeni natis).......................— Erben-Rebee: Vojvodstvo Kranjsko....................— Erben-Rehec: Vojvodstvo Koroško.....................— Slovenski Štajer. Spisali rodoljubi. I. snopič ... — dr. Ivan Geršak: Slovenski Štajer. III. snopič. . — Majciger-Pleteršnik■ Raič: Slovanstvo. I. del . — I. V.: Grmanstvo in njega vpliv na Slovanstvo v srednjem veku.................................— J. Jesenko: Prirodoznanski zemljepis................— Rossmaessler-Tušek: Štirje letni časi . — Fel loecker-Erj av ec: Rudninoslovje .....— Pokorn y-Erjavec: Prirodopis živalstva s podobami 1 Knjiga prirode: 33. I. snopič — Schoedler-Tušek: Fizika 34. II. snopič — Schoedler-Ogrineo-Er javec: Astronomija in Kemija . . . 35. III. snopič — Schoedler-Zajec: Minera logija in Geognozija .... 36. IV. snopič — Schoedler-Tušek-Erja v ec: Botanika in Zoologija .... gld. 50 kr. 50 50 50 50 50 25 25 50 50 50 50 50 50 30 60 20 20 20 25 30 50 10 50 40 40 16 40 40 40 37. 38. 39 40. 41. 42. 43. 44. 45. 40. 47. 48. 49. 50. 51. 52. 53. 54. 55. 56. 57. 58. 59. 60. 61. 62. '63. 64. 65. 60. 67. 70. 71. 72. J ul e s Verne-H os trii k: Potovanje okolo sveta v 80 dneh......................................— dr M. Samec: Vpliv vpijančljivih pijač.............— Fr. Levstik: Vodnikove pesni.......................— J. Ve s e 1 -K oses k i: Raznim delom dodatek . . . — A. Praprotnik: dr Lovro Toman (s podobo) . . — V. Urbas: dr. Etb. H. Costa (s podobo) .... — J. Marn: Kopitarjeva spomenica.....................— M. Cigale: Znanstvena terminologija. ..... — J. ft u m a n: Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni ...........................................1 \Vo 1 d f ich-Erjavec: Somatologija...................— dr. S. Šubic: Telegrafija.............................— I. Tomšič: Slovenska bibliografija (Let. za 1. 1881) — F. M. Štiftar: Pavel M. Leontijev..................— P. K osle r: Imenik mest, trgov in krajev . . . . — Turgenjev-Revne c: Lovčevi zapiski II. del ... — Spomenik o šeststoletnici začetka habsburške vlade 1 dr. Fr. Kos: Spomenica tisočletnice Metodove smrti — I. Vrhovec: Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih 1 KraSevski-Podgoriški: Koča za vasjo (Povest) 1 J o s. Apih: Slovenci in 1. 1848 1 Fr. Dolinar: Prihajač (Povest) ....... — Fr. Levec: Erjavčevi pripovedni spisi (I. del). . . —• J. Križman: Slovnica italijanskega jezika ... 1 dr. Fr. Lampe: Dušeslovje (II. del)................ l dr. Fr. Kos: Vzgojeslovje ..............................1 Fr. Wiesthaler: Val Vodnika izbrani pripovedni spisi..............................................1 1. Vrhovec: Zgodovina Novega Mesta.................— dr. Fr. D. : Pegam in Lambergar....................— S. Rutar: Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska; opis (I. zvezek)....................................— S. Rutar: Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska; opis (II. zvezek)...................................— S i e n k i e w i c z - M. M.: 08. Z ognjem in mečem; povest. I. in 11. del . 1 69. „ „ „ „ „ III. in IV. del . 1 Anton Bezenšek: Slovenska stenografija ... 1 dr. Fr. Kos: Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja.....................................1 dr. K. Gl ase r: Zgodovina slovenskega slovstva (I. zv.) — » 40 „ 10 „ 50 „ 20 „ 40 „ 40 „ 40 „ 50 „ 75 30 20 10 20 50 50 40 30 70 80 60 50 50 50 50 70 Poziv slovenskim pisateljem! Odbor »Slovenske Matice11 se obrača do vseh rodoljubnih pisateljev slovenskih z iskreno prošnjo, da bi čim preje tem bolje poslali kaj primernih doneskov za prihodnji „Letopis“. Kakor letos se bodo sprejemali tudi v prihodnjem letu samo izvirni znanstveni in znanstveno-poučni spisi iz razno vrstnih strok človeškega znanja; vendar je želeti, da bi čestiti gospodje pisatelji svojim razpravam izbrali take predmete, ki ugajajo potrebam slovenskega naroda ter zaradi svoje občne zanimivosti prijajo večini Matičinih društvenikov. Rokopisi naj se pošiljajo najpozneje do konca aprila 1895. 1. predsedništvu „Slovenske Matice11 v Ljubljani. Po pravilih določena nagrada v „Letopis“ vsprejetim spisom se bode izplačevala, kadar bode knjiga dotiskana. V Ljubljani 30. novembra 1894. V imenu „Slovenske Matice" : Predsednik: Urednik: Frančišek Levec. Anton Kartel.