v spomin
PROFESOR DOKTOR RUDOLF KOLARIČ
v začetku junija smo se tiho poslovili od profesorja doktorja Rudolfa Kolariča, nazadnje upokojenega rednega profesorja novosadske univerze. Profesor Ko-larič je za našo širšo javnost predvsem član znane predvojne peterice, kasneje četverice, ki je v tridesetih letih poskrbela najprej za sodobnejše slovenske čitanke, nato pa je za Breznikom tudi oskrbela novo srednješolsko slovnico (1943 najprej za tretji in četrti razred tedanje gimnazije, 1947, 1956 in 1964 pa za vse razrede). To je bila slovnica, po kateri so v šolah posredovali sestav slovenskega knjižnega jezika vsaj do leta 1965, ko je izšel prvi zvezek Topori-šičevega Slovenskega knjižnega jezika. Skupina je tudi vse do šestdesetih let spremljala delo na srednji šoli, razmišljala o pouku, sestavljala učne načrte, ali o njih razmišljala.
Rudolf Kolarič je bil rojen 14. aprila 1898 v Ilovcih v Slovenskih Goricah, umrl pa je 7. junija 1975 v Ljubljani. Se med študijem na ljubljanski univerzi je bil v letih 1920—1923 najprej pomožni, nato do 1927 stalni asistent (po lastnem zapisu knjižničar) v Slovanskem seminarju ljubljanske univerze. Po dvajsetletnem srednješolskem obdobju je od 1947 do 1958 delal v Inštitutu za slovenski jezik SAZU in tam med 1952 in 1958 opravljal delo upravnika Inštituta (kot v. d.) ter od 1950 do 1958 še honorarno predaval zgodovinsko slovnico in dialektologijo na ljubljanski slovenistiki. Med 1958 in 1968 je profesor slovenskega jezika in književnosti v Novem Sadu in v tem času tudi predava slovenski jezik na beograjski filološki fakulteti. — Rudolf Kolarič je začel z uredniškim delom že pred vojno (bil je urednik jezikovno-terminološkega dela revije Slovenski tisk in eden izmed urednikov zbirke Cvetje), po vojni pa je bil član uredniškega odbora Južnoslovanskega filologa. Zbornika za filologiju i lingvistiku Matice Srpske
21
(od 1957 do 1970) in Priloga proučavanja jezika v Novem Sadu. — Bil je med pobudniki za ustanovitev Slavističnega društva pred štiridesetimi leti in njegov prvi tajnik. Njegova bibliograiija do 1968 je bila objavljena v Zborniku za iilo-logiju i lingvistiku XI (Novi Sad 1968) in v Jeziku in slovstvu ob sedemdesetletnici (Jože Toporišič, Sedemdeset let Rudolfa Kolariča, J iS X11I-7, 201).
Ob tej priložnosti zato osveljujemo le nekaj poglavitnih smeii Kolaričevega snovanja.
Osrednjo smer Kolaričevih strokovnih prizadevanj lahko razberemo že iz naslova njegove disertacijske teme Vokalizem in akcent vzhodnoštajerskega (prekmurskega) narečja s posebnim ozirom na jezik dajnkovskih spisov; fore; dialek-tologija — in kakor je bilo v tradiciji Ramovševega seminarja — iz tega in na tej osnovi tudi zgodovina jezika.
V prvi vrsti se je posvetil študiju štajerskih govorov, od neštajerskih je načel vprašanja sintakse pivškega govora (Razprave SAZU 5, 1959, 42—47). Pregled štajerskih govorov je prikazal v Pogovorih o jeziku in slovstvu (Maribor 3955, 54—60^. Med 1952 in 1960 je sistematično zbiral gradivo iz vzhodnoštajerskih govorov (o tem je poročal v novosadskem Godišnjaku F iL iak. 4, 1959, 393—395; 5, 1960, 457—458). Sodobno stanje je primerjal s starejšo stopnjo, ki jo je poznat iz otroških let, in prikazal povrsti najprej Središko govorico in spodnjeprleški govor (SR IX, 1956, 162—170), nato v varšavski reviji Prace iilologiczne halo-ški govor (18, 1964, 395—401) in v zborniku Svet med Muro in Dravo (Maribor 1968, 630—650) prleško narečje. Kolaričeva teoretična izhodišča in metodologija so pretežno tista, ki jih je Ramovšev učenec sprejel v šoli velikega učitelja^ čeprav si je tradicionalni opis glasoslovnega, naglasnega in oblikoslovnega sestava prizadeval razširiti tudi z omembo nekaterih funkcijskih besed (predlogi, vezniki) in medmetov ter s posegom v vprašanja stavčne sintakse, vendar ga je ugotovitev, da se prleški stavek bistveno ne razlikuje od knjižnega, pri tem bolj ovirala kakor spodbujala k opazovanju govorne (narečne) skladnje. V interpretacijo se zato Kolarič ni spuščal.
Kolarič se je dialektologije loteval tudi s širšega, načelnega vidika. O vprašanjih slovenske dialektologije je poročal mednarodni strokovni javnosti, opozorit je tudi na potrebo po upoštevanju otrokovega narečja pri šolski jezikovni vzgoji (Narečje—knjižni jezik—šola, JiS I, 1956, 11—12), razmišljal pa je tudi o »književnikovem odnosu do ljudskega govora« (JiS 11, 1956/57, 8—13); to ga je iz dialektologije pripeljalo v stilistiko. Razumljivo je, da se je v sestavkiz o razmerju med leposlovnim jezikom in strokovnimi jeziki potem polagoma trgal od izročila v sodobnejše pojmovanje socialnih in funkcionalnih zvrsti, kar je s pomočjo češke spodbude opravila naslednja stopnja naše jezikoslovne znanosti, — De7o v novosadskem središču ga je verjetno pripeljalo prav na rob najnovejših smeri jezikoslovja, psiho- in sociolingvistike; tako je pisal o slovenskem, otroškem govoru (Godišnjak Fil. fak. u Novom Sadu, 4, 1959, 229—258), o problemih jezikovnih srečanj v razvoju slovenskega jezika (JF 25, 1961—1962, 65— 73) in o potrebi skupne raziskave slovenskih in nemških mejnih narečij (Zweiter Internationaler Dialektologenkongress. Vorgesehene Vorträge 9, Marburg/Lahn, 1965, 11).
22
Drugo pomembno področje obsega vprašanja zgodovine slovensliega jeziiia, pe-riodizacije razvoja, odprta vprašanja razisiiav, vendar se zdi, da je najbolj primerno, če v tem prostorsko omejenem prikazu nakažemo predvsem Kolaričeva prizadevanja zadnjih let. Zaradi tega tudi ne omenjamo Kolaričevega »vmesnega« področja — raziskav slovenske slovnice, kjer ga je zanimal zlasti pridevnik I (stopnjevanje, določnost, člen).
Vprašanja brižinskih spomenikov se je Kolarič lotil najprej v članku Ali so Bri-žinski spomeniki res starocerkvenoslovanski v Stiebrovem zborniku. (Studia z tilologii polskiej i slowanskiej, Warszawa 5, 1965, 145—153). Leta 1968 je v knjigi Freisinger Denkmäler — Brižinski spomeniki — izšla Kolaričeva jezikovna analiza BS z dodatkom, v katerem je zavrgel veljavno tezo koroškega nastanka brižinskih spomenikov in opozoril, da je treba v spomenikih videti mlajše prepise starejših besedil, ki so izvirala iz programa oglejskega pokristjanjeva-nja, to pa da je bilo na današnjem slovenskem ozemlju vsekakor sto do dve sto let starejše od salzburškega pokristjanjevanja. Freisinški škofje naj bi na novo \ dobljenem škofjeloškem ozemlju — kar se ujema z datumom nastanka BS — j dali prepisati prvotna oglejska besedila. Strokovna kritika, zlasti pokojni cer- ; kveni zgodovinar Maks Miklavčič in zgodovinar Bogo Grafenauer, je Kolari- i čeve ugotovitve spodbila, ne nazadanje zaradi metode, ki je v želji, da bi nova teza čim bolj izstopila, zanemarila dognano in doslej veljavno, zlasti ugotovitev o obstoju koroške kneževine v prvih stoletjih po naselitvi, kar je teoretična podpora tezi o nastanku naddialektne jezikovne zvrsti, ter pomen zgodovinskega vira Conversio. Posredno pa se je Kolarič s tem lotil vprašanja, ki v zadnjem času ponovno zanima strokovnjake: od kod cerkveno izrazje predmoravske dobe pri zahodni skupini Slovanov.
Ne glede na omenjena in druga stališča (tudi jezikoslovci so ugovarjali zaradi \ interpretacije jezikovnega stanja) je treba Kolariču priznati, da je — kot že marsikdaj doslej — opozoril na potrebo po študiju preteklosti od njenih začetkov naprej, po upoštevanju vseh, tudi manj znanih dejstev in podatkov ter po ugotavljanju kontinuitete v zgodovini naše pismenosti z namenom, ustvariti podlago za kolikor mogoče polno predstavo o našem materialnem in duhovnem življenju i v preteklosti. Ker pa se Slovenci le stežka trgamo od veljavnih konceptov — in ker je Kolarič v svojem dokazovanju zagrešil tudi precej spodrsljajev, je prvi objavi sledila razprava, ki je potekala takole: V Godišnjaku Fil. fak. u Novom Sadu, X1/I, 1968, 125—132 je Kolarič objavil svoj drugi dodatek Brižinskim spomenikom, nakar je v Bogoslovnem vestniku (28, 1968, 277—282) napisal prvo kritiko Maks Miklavčič, sledila je ocena Boga Grafenauerja v CZN (Zgodovinarjeva prolegomena k novi izdaji freisinških spomenikov, CZN n. v. V, 1969, 146 d.j.Kolarič je odgovarjal v Prostoru in času, in sicer v tem zapovrstju: Kontinuiteta slovenskega knjižnega jezika in literature od konca 8. stoletja do danes (PC II, 1970, 252—261), Pokristjanjevanje Slovencev v novi luči (PC II, 1970, 544—550), na kar je Bogo Grafenauer odgovoril s polemiko O pokristjanjevanju \ Slovencev — »Nova luč« ali »tavanje v temi«? (PČ III, 1970, 190—191). Sledil ; je Kolaričev prispevek Stivanski misijonarji med Slovenci in Brižinski spomeniki ; (PC III, 1970, 312—313) in Odgovor B. Grafenauerju (PC III, 1970, 430—434). i Bogo Grafenauer je sklenil polemiko s sestavkom Sunt certi denique fines! (PC ; III, 1971, 685—687.) \
231
Iz razpravljanja je mogoče razbrati, da se je Kolarič ukvarjal z obširno analizo Alasia da Sommaripe, napisal pa je tudi uvod v reproducirani ponatis Kopitarjeve slovnice (Cankarjeva založba in Trofenik, 1971) ter uvod v prav tako izdajo Pleteršnikovega slovarja (1975).
Na kraju je treba poudariti še, da je bila Kolaričeva vloga posrednika slovenske kulture v jugoslovanskem prostoru, zlasti v Novem Sadu in Beogradu, doslej premalo ocenjena in cenjena. Nekaj je k temu prav gotovo prispevala naša izključna zaverovanost v slovenske strokovne probleme, nekaj pomanjkanje strokovnjakov, nekaj pa dejstvo, da med nami prevladuje individualno delo in individualno reševanje nalog tudi takrat, ko bi jih morali reševati skupno. Take razmere povzročajo nasprotno reakcijo in ne nazadnje zagrenjen občutek osame, ki ga je pokojni profesor Kolarič izrecno zapisal v eni izmed polemik (PC III, 1971, 313).
Profesor Kolarič si je s številnimi pobudami — na tem mestu se nekaterih niti dotaknili nismo — izbojeval v slovenistični stroki dostojno mesto. Slava njegovemu spominu!
Breda   Pogorelec Filozofska fakulteta v Ljubljani
24