Pablo VI en la sede del Consejo Mundial de las Igiesias El Papa no ha dudaclo t*n pro-sentarse abiertamente ante los invitados, los dirigentes, los miembros y empleados de las oficinas del Consejo Mundial de las Iglesias. “Nuestro nombre es Pedro”. Explicö, asi, el sentido que Cris-to Ha querido dar a este nombre y ‘‘los deberes que tal nombre nos impone”. Kl Papa ha querido ilustrar la plenitud de su minis-terio recordando tambien “otros nombres que el Seiior dio a Pedro para significar otros caris-mas”, asi como el titulo de pos-cador de hombres y de pastor. KI mismo carisma de ser la piedra no ha sido concedido “para ais-larnos de vosotros, ni para ex-cluir entre nosotros la compren-siön, la colaboracion, la herman-dad, la recomposiciön en la uni-dad.” Por otra parte la orienta-ciön personal que el Papa ha querido dar a su ministerio apo-stolico estit indicada claramentc en el nombre que el mismo eli-giö para si: Pablo. De. esta manera el Papa se ha presentado al Consejo Mundial de las Iglesias sin ocultar nada de su ministerio, sin falsi-ficar su rnision. Ksta sinceridad fraternal es una condiciön escn-cial del diälogo entre los cristia-nos, diälogo que deberä estar fundamentado en la fe, fortaleci-do por la esperanza, guiado por la earidad. Kje je kaj? UVODNIK 450 Motoriziran kristjan ob prazniku vnebovzetja BOGOSLUŽJE 452 Nov bogoslovni koledar 503 Molitveni namen SODOBNA 455 Drzne revizije in duh vere VPRAŠANJA 462 Razgovori o naši mladini 467 Danielou o verski vzgoji mladine 468 Kontrola družbenih občil 471 Spor o evtanaziji SVETO PISMO 472 Jezus Kristus — obljubljeni Odrešenik Razno 456 Blagoslovitev vogelnega kamna Slovenika 460 Komisija teologov šteje SO članov V DRUŽINI 491 Družinski koledar 492 24-letna bolečina 81-letne matere 494 Zakon in vera 495 Čut za skupnost 496 Družinska pošta ZA MLADINO 478 Me in naše srce 480 Danijelove zgodbe 481 Zanimiva šolska naloga 483 Mladinska pošta 487 Priprava na zakon Kaj je novega? 504 Svetovne novice 508 Novice iz Slovenije 510 Med nami v Argentini -•n 512 Slovenci po svetu ROMAN 499 Zlato večnega Juda — konec WGUST (A gost o) Ifl6» 1969 - Štev. » Leto XXXVI Motoriziran kristjan ob prazniku vnebovzetja Danes se vse vozi. Še pred nekaj desetletji je vozilo po glavnih progah le nekaj vlakov na dan, po stranskih pa nekajkrat tedensko. Danes se vrste drug za drugim, skoraj vzporedno z avtobusi. Sami se čudimo stotinam kolektivov, taksijev in avtomobilov, ki prečkajo križemkražem ves Buenos Aires in ga kljub obsežnosti povezujejo v vsem dosegljivo enoto. Če se voziš dnevno dve tiri, znese to letno mesec dni. Pri povprečni življenjski dobi 70 let bi to zneslo pet let neprekinjene vožnje! Danes se vse vozi. Začeli smo z otroškim vozičkom. Prešli smo na ..lastni pogon“ na enem kolesu. Kmalu smo začeli nadlegovati starše za kolo.. -S kolesom se nam je odprl nov svet. Pokazale so se nove daljave. Sedli smo na kolo z motorjem in silo naših mišic so zamenjale konjske sile... Odpirala pa so se vedno nova obzorja in motorje so zamenjali avtomobili. In potem letala... in danes......raketa na luno“! Saj si sploh ne moremo prav predstavljati, kaj to pomeni, kakšne razdalje in kakšne hitrosti so to! Danes se vse vozi. Vedno hitreje, vedno dalje, vedno bolj nestrpno... Dokler nas ne odpeljejo na zadnjo vožnjo... počasi... na mrtvaškem avtomobilu. Danes tudi mrličev več ne nosijo. Danes se vse vozi. Življenje je ena sama vrtoglava vožnja. Vse drvi. Kam? Kako? Bog ni postavil človeka v miren, že dokončno ustaljen svet. Ampak v vesolje, kjer se vse vozi in drči. Zakaj ? Zato, ker na tem svetu nimamo stalnega bivališča. Kdor se vozi, si samo mimogrede ogleda pokrajino skozi okno, se tu in tam spočije. .. in spet naprej k cilju. Kristjan kljub temu ni večen popotnik. Ve, da je doma v nebesih. Njegov konec ni slučajno raztre-ščenje kjerkoli med vožnjo... Kristjan ve, da je potovanje telesa samo znak, kako mora potovati tudi njegov duh — od stvari k Stvar-nikUj od minljivih reči k neihin-Ijivi Resnici, Lepoti in Dobroti. Vse drugo je le začasno. Samo materializem nima smisla. Nevernim sc vozilo ustavi, obtiči v jarku nejasnosti in obupa ali ob vzpetini truda in žrtev. Kristjanovo vozilo pa nenehno teče.., Marijino vnebovzetje nam odgovarja na vprašanje, kam moramo Priti in kaj je naš cilj. Marija nam s svojim življenjem daje tudi zKled, kako naj živimo, da živ- ljenjskega cilja, ki je odločilen za večnost, ne izgubimo izpred oči. Bodimo motorizirani kristjani ne samo po telesu, ampak tudi po duhu. Vsak dan rabimo verska prevozna sredstva: molitev, zvezo z Bogom, rast v ljubezni do Boga in do ljudi, duh odpovedi, prenašanje trpljenja, zakramenti... Ta duhovna vozila se s smrtjo ne ustavijo, ampak nas preko groba vodijo do naj dragocenejšega Cilja. Bog nas je ustvaril zato, da bi Bil vsak od nas po zgledu Kraljice v nebesa vzete v nebesa vzet. Njo prosimo za moč stanovitnosti na naši življenjski vožnji v večnost. J. Re. Posvetitev nove župne cerkve sv. Jožefa - Delavca v Idriji dne 1. maja 1969. Na sliki je skupina narodnih noš iz Gorenjske in Dolenjske, ki so prišle na to veliko slavje. En avtobus se jih je pripeljal iz škofje Loke, en avtobus pa iz Dolenjskih Toplic. V sredini je škof Slovenskega primorja dr. Janez Jenko, ki je cerkev posvetil; na levi pa stoji idrijski dekan Janez Filipič Nov bogoslužni koledar Dne 14. februarja 1969 je papež Pavel VI. odobril in potrdil novo ureditev cerkvenega (bogoslužnega) leta in novega bogoslužnega koledarja, ki ga je kongregacija za svete obrede proglasila s svojim odlokom z dne 21. marca 1969 in bo stopil v veljavo 1. januarja 1970 z nekaterimi določili, ki dovoljujejo uporabo bogoslužnih knjig, ki se zdaj rabijo. 1. Splošna ureditev cerkvenega (bogoslužnega) leta se v svoji zgradbi temeljno ni spremenila, ampak le še bolj poudarja in postavlja v ospredje izrazite, glavne značilnosti vsakega časa. Tako dobiva advent izraz pričakovanja dvojnega prihoda Gospodovega. Konec in bližina božiča poudarjata zlasti prvi prihod, ostali del adventa pa nas opozarja tudi na drugi prihod Jezusa Kristusa. Božična doba, ki se konča na zadnjo nedeljo po razglašenju Gospodovem, ima naslednje spremembe: Odpravljen je praznik presvetega Imena Jezusovega, ki se ga spominjamo 1. januarja in se spremeni v praznik Marije, božje Matere. Praznik svete Družine je prestavljen na nedeljo v božični osmini. Zadnja nedelja po razglašenju Gospodovem pa je določena za spomin Gospodovega krsta. Odpravljen je predpostni čas s tremi tedni, ki so ga sestavljali in bili pridruženi „času med letom“. Odpravljeno je tudi imenovanje „čas trpljenja“, da se tako tudi na zunaj spopolni postni čas, vendar pa se ohranijo njegove značilne posebnosti pri maši in brevirju. Velikonočni čas bo spet imel 50 dni, ki dosežejo svoj višek v bin-koštih. Binkoštna osmina je odpravljena. Vendar pa so za čas pričakovanja Svetega Duha določeni dnevi, ki so med vnebohodom in binkoštmi. Kazen teh značilnih časov je še 34 tednov, ki ga imenujemo „čas med letom“. En del tega časa je pred postom, drugi del po binko-štih. Vsi obrazci tega časa bodo združeni v poseben zvezek, ki nebo rabil v obeh teh delih. Praznik Kristusa Kralja je prestavljen od zadnje nedelje v oktobru na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu. Vsak čas, vsako dobo cerkvenega (bogoslužnega) leta bodo označevala berila svetega pisma (v adventu prerok Izaija, v velikonočnem času Dela apostolov in Evangelij svetega Janeza, v postnem času krstni in spokorni evan- geliji itd.). Mašne molitve so se pomnožile tako, da ima vsak dan adventa, postnega in velikonočnc-Ka časa svojo lastno molitev. 2. Novi cerkveni koledar je urejen po naslednjih načelih: God vsakega svetnika se praznuje na dan njegovega rojstva za nebesa, to je: na dan njegove smrti. Izbrati hoče za vso Cerkev bolj ugledne svetnike, druge pa prepustiti krajevnemu, narodnemu ali pokrajinskemu, škofijskemu če-ščenju. Hoče doseči, da bi novi koledar izražal splošno (vesoljno) svetost tako v času kakor v prostoru. Tako postavlja zraven svetnikov najstarejše dobe, ki so živeli na sredozemskem ozemlju, svetnike najnovejše dobe (na primer Marijo Goretti) ali svetnike iz drugih delov sveta (za Osrednjo ■Južno Afriko mučence iz Ugande, za Oceanijo svetega Petra Chanela, za Severno Ameriko kanadske mučence, za Južno Ameriko svetega Turibija in svetega Mar- tina de Porresa, za kraje Severne Evrope svetega Kolumbana in svetega Ansgarija). Popolnoma novo načelo je svobodna izbira praznovanja velikega števila svetnikov, vpisanih v koledarju. Mnogo izmed njih izraža stalni razcvet svetosti. V nekaterih krajih jih že od nekdaj zelo časte. Zato so ostali vpisani v koledarju, vendar se njihovo češče-nje ne zapoveduje vsej Cerkvi. Med temi svetniki so: sveti Jurij, sveta Marija Goretti, sveti Luđo-vik v Franciji, sveta Elizabeta na Portugalskem, sveti Genaro in sveti Nikolaj. 3. Splošni pogled na nov koledar nam nudi tole sliko: a) Ostanejo vsi Gospodovi prazniki, razen praznika presvetega Imena Jezusovega in praznika pi-e-dragocene krvi. b) Ostanejo tudi vsi glavni Marijini prazniki: vnebovzetje, brezmadežno spočetje, praznik njenega rojstva, oznanjenja, božjega ma- Avgust; 10. nedelja — sv. Lavrencij; 15. petek — vnebovzetje Device Marije; 16. sobota — sv. Joahim — oče Device Marije; 24. nedelja — Sv. Jernej, apostol; 29. petek — obglavljenje Janeza Krstnika terinstva, darovanja Gospodovega v templju in njenega obiskanja. Obvezni ostanejo tudi: praznik Marije Kraljice (22. avgusta), praznik Žalostne Matere božje (15. septembra), praznik Kraljice presvetega rožnega venca in Marijino darovanje (21. nov.). Prazniki, dani na svobodno izbiro, so: Lur-6ka Mati božja (11. februarja), Karmelska Mati božja (16. julija), Marija Snežna (5. avgusta) in Marijino brezmadežno Srce (v soboto po prazniku presvega Srca Jezusovega). c) Obvezen je tudi praznik svetega Jožefa (19. marca), praznik svetega Jožefa-Delavca (1. maja) pa je svobodne izbire. d) Nadangeli: sveti Mihael, Rafael in Gabrijel se skupno praznujejo 29. septembra. Ostane tudi še praznik angelov varuhov (2. oktobra). e) Ostanejo tudi starodavni prazniki apostolov: praznik svetega Petra in Pavla (29. junija) in S^ol svetega Petra (22. februarja). Praznuje se samo Spreobrnjenje svetega Pavla (25. januarja). Poleg svetniških praznikov, ki še niso zgoraj imenovani, koledar določa še 58 obveznih praznikov svetnikov in 92 svobodne izbire. Iz prvih desetih stoletij je v koledarju 64, iz drugih desetih stoletij 79 svetnikov. Iz četrtega stoletja jih je 25, iz dvanajstega 12, iz šestnajstega stoletja 17, iz 17. stoletja tudi 17. Evropskim svetnikom je posvečenih 126 prav- nikov, afriškim 8, azijskim 4, ameriškim 4, oceanskim 1. Število svetnikov vpisanih v koledar, se je zmanjšalo, ker so bili iz zgodovinskih razlogov zatrti, ali pa so dani na svobodno izbiro. Vendar pa so svetniki zastopani bolj vesoljno in na tak način, ki bolj odgovarja sedanjemu širjenju Cerkve. Po L’Osservatore Roman j Gregor Mali Drzne revizije in duh vere Msgr. Puech, škof v Carcasson-ne in tajnik skupščino vseh francoskih škofov, jo poslal vernikom svoje škofije naslednje pismo: »Nadloge, krize in težave so povsod na svetu. Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor je videl v tem “pravo socialno in kulturno preobrazbo, katero učinki vplivajo tudi na versko življenje” (Veselje in upanje, 2). Ker hoče biti Cerkev bolj ko kdaj prej navzoča v svetu, zakaj se vznemirjamo, če trpi protiudarce tako globokih sprememb? Vsiljujejo se ji drzne revizije. Duhovniki in verniki moramo poseči y to zadeve. Odpovedati se temu 12 lenobe, bi bila prav taka krivda, kakor opustiti pot k izvoru nepremišljenih novotarij. Zato se ne bojmo vprašanj, ki se porajajo. Tudi ne obsojajmo tistih, ki jih povzročajo, ampak v medsebojnem prijateljstvu in zaupanju skrbimo, da jih bomo zvesti izročilu pametno reševali in skupaj iskali to, kar mora ostati in to, kar se mora spremeniti. Vendar pa je eno iskanje še bolj potrebno ko drugo: “Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse to se vam bo navrglo” (Mt 6, 33). Ne gre za to, da bi zanemarjali druga vprašanja: socialno stanje duhovnikov, naloge laikov v Cerkvi, načrti in načini dušnega pastirstva itd. Gre za to, da najprej poživimo vero. "Brez mene ne morete nič storiti” (Jn 15, 5). Pa tudi: “Vse je. mogoče za tistega, ki veruje” (Mk1 9, 23). Brez Gospoda Jezusa bo naše iskanje samo pomnožilo prevare in nemir. Kristus je luč. s katero moramo odkriti pot. ki jo danes kaže svoji Cerkvi. Pri njem bomo dobili pogum, da bomo ime-! li voljo izvesti potrebne reforme/ Zdaj je ura vere in molitve. Ko so na jezeru valovi premetavali, ladjico apostolov, ni bila največja; nevarnost vihar, ampak pomanjkanje vere. Ko se je Peter, ko je. šel po morju, začel potapljati, ga ni rešil strah pred valovi, ampak proseči klic: “Gospod, reši me! (Mt 14, 30). Dve dolžnosti imamo danes: Poživiti moramo vero in moliti. Vse drugo bo prišlo o svojem času: “Takoj je Jezus stegnil roko, ga prijel in mu rekel: ‘Malover-než, zakaj si dvomil?' In stopila sta v čoln in veter je nehal” (Mt 14, 31-32). • i. r :V ' f •' v' • ■ !. i ' . ■ ■ ■ L' f.* ’ j-' c. Vi ✓ r.. | •' ) ' v' r . r- •" . r , —— - ~ * r> ' . 1 -• . fr '•' Oi C C' ;;i-v : (.-• ■ t;; f, • n! r.' . . > .-ypT c „ xrr o[- r : [ i,’ ,v v : ■ fiTö'pr •„c; • ■ '"i"! r •. r r r < ■• • • N: . : • ; f' f Heliči blagoslovitev vogelnega kamna Slovenika V petek, 9. maja je papež Pavel VI. pri posebni avdijenci za Slovence blagoslovil vogelni kamen Slovenika. Za to priložnost je prišlo iz Slovenije vseh pet slovenskih škofov skupaj z več kot 300 romarji, med katerimi je bila tudi številna skupina letošnjih no-vomašnikov. Kot zastopnik ameriških in kanadskih Slovencev je bil navzoč prelat Alojzij Baznik, župnik pri sv. Vidu v Clevelandu. Prav tako so bili po svojih predstavnikih navzoči Slovenci s Tržaškega, Goriške in Koroške. Slovenske duhovnike po svetu pa je zastopal msgr. Ignacij Kunstelj. Pred avdijenco Med tem, ko smo čakali na papežev prihod, je prišel v dvorano bivši zagrebški nadškof, sedaj prefekt, kongregacije za verski nauk, kardinal Šeper. Naši škofje so ga povabili, naj ostane in bo tako priča blagoslovitve vogelnega kamna. Srečanje s Pavlom VI. Papež je imel zjutraj veliko važnih obiskov škofov iz Afrike in Madžarske, zato je lahko prišel šele pol ure po napovedanem času. Komaj so se odprla vrata in smo zagledali častitljivo v bel talar oblečeno postavo papeža, je po V sredi sv. oče Pavel VI. oh blagoslovitvi. Desno od njega: kardinal Šepor, škof Držečnik, škof Grmič* msgr. Jezernik. Levo od sv. očeta: nadškof Pogačnik, škof Jenko in škof Lenič m dvorani mogočno zadonela pesem „Spet kliče nas venčani maj.“ Med tem, ko je papež hodil proti svojemu prestolu, je prijazno podajal roko romarjem, ki so ga navdušeno pozdravljali. Marsikdo ne bo nikoli pozabil tega trenutka. Ko je prišel med nas, sta mu mogočno petje in navdušenost romarjev pripravila na obraz prijazen nasmeh, čeprav se mu na obrazu vidi, da ga tarejo velike skrbi. Nagovor slovenskega metropolita Ko je prišel na svoj sedež, ga je ljubljanski metropolit takole nagovoril : „Ta zbor romarjev naj pred vami predstavlja vso družino slovenskih vernikov! Za obisk groba sv. Petra in počastitev njegovega spomina nas je nagnil trojni namen : najprej smo se vam prišli, sv. oče, zahvalit za ustanovitev naše cerkvene pokrajine z metropo-litskim sedežem v Ljubljani. S tem jo bila spolnjena dolgotrajna želja naših pastirjev in vernikov. Upamo, da bo to v dobro našega božjega ljudstva kakor tudi vesoljne Cerkve. Drugi razlog našega romanja je zgodovinski. Zadeva začetke širjenja evangelija med slovanskimi narodi. To delo sta pred 1100 leti izvršila sv. Ciril in Metod. Želimo predvsem, da bi duhovna dediščina, ki smo jo dobili od sv. bratov, vedno bolj cvetela in da bi katoličane in pravoslavne privedla do edinosti. Tretji razlog našega romanja je posebne vrste. Ponižno vas prosimo, da blagoslovite temeljni kamen Slovenskega zavoda v večnem mestu Rimu. V njem naj bi naši duhovniki dobili globljo teološko izobrazbo in se utrdili v ljubezni do Cerkve in Kristusovega namestnika.“ Nagovor sv. očeta Sv. oče je potem prosto, kakor mu je pač narekovalo srce, odgovoril na ta pozdrav : „Ko vas z velikim veseljem sprejemam, mi je neugodno, da vam ne morem govoriti v vašem jezi-(Papeževe misli je sproti prevajal ljubljanski nadškof.) Toda srce pove več ko besede. Vedite, zelo smo srečni ob današnjem sprejemu. Ta trenutek je za nas in za vas poln veselja, radosti, upanja in hvaležnosti Gospodu. Ginjeni smo nad besedami vašega nadškofa in metropolita, ker pričajo o vaši veri, ljubezni do Cerkve in do naše osebe. Nekaj pa na nas dela še poseben vtis. To je — Vaša zvestoba. Pri raznih srečanjih nas večkrat vprašujejo, kaj naj v teh težavnih in zmedenih časih stori dober katoličan. Preprosto odgovarjamo: „Zvest naj bo. Bodite zvesti.“ S svojim prihodom, s svojim ploskanjem, z izrazi svojih čustev nam govorite, da ste zvesti. Zato vas pozdravljamo in blagoslavljamo. To vam priporočamo, k temu vas spodbujamo tudi za prihodnost. Kristus je dejal svojim apo- stolom: „Ostanite v moji ljubezni!“ Zato vam ponavljam: Ostanite v Kristusovi ljubezni, v ljubezni do Cerkve in do vse katoliške skupnosti. Vam duhovniki, bogoslovci (tu se je papež obrnil proti skupini letošnjih novomašnikov), zastopniki naroda, ki je že stoletja zvest Cerkvi, še enkrat ponavljam: Bodite ponosni in močni v svoji zvestobi Kristusovi Cerkve.“ Po tem prostem govoru je papež prebral še uradni govor, ki se Klasi: „Radi smo vas sprejeli in se vam iz očetovskega srca zahvaljujemo za izraze vdanosti, katere ste nam s svojim prihodom izkazali. Slišali smo, zakaj ste se odločili za to romanje, prvo po ustanovitvi vaše cerkvene pokrajine s sedežem v Ljubljani. Vse to nam je v veliko tolažbo in jasen dokaz iskrenosti, trdnosti in gorečnosti vaše katoliške vere. To katoliško vero sta vašemu ljudstvu nekoč prinesla sv. Ciril in Metod. Sprejeli ste jo ne le kot najbolj dragoceno dediščino in jo neomajno ohranili skozi stoletja, temveč je tudi nikoli niste prenehali hraniti in gojiti ob Petrovem sedežu. Dokaz za to vidimo v vašem sklepu sezidati v večnem mestu zavod, v katerem naj bi se vaši duhovniki globlje uvajali v svete vede in vzgajali v večji ljubezni do Kristusa in njegove Cerkve. (Tu je sv. dče latinski govor prekinil in v italijanščini dejal: To da prinašate v blagoslov temeljni kamen zavoda v Rimu, nas zelo veseli, saj je Rim kot središče krščanstva tudi vaše mesto.) S kakšnim namenom in s kakšnim upanjem ustrezamo vaši prošnji za blagoslovitev temeljnega kamna za zavod, boste lahko uganili. Kamen za ta zavod ni bil brez zveličavnega nagiba vzet prav iz bližine groba prvaka apostolov. Trdno smo prepričani, da bo ta zavod, ki ga boste postavili, utrjeval med vami tisto rimsko vero, katero hvali apostol Pavel, in da bo vašo cerkveno pokrajino tesneje povezoval s svetim sedežem. V želji, da bi se nam to upanje spolnilo in da bi se začeto delo privedlo do srečnega konca, podeljujemo kot jamstvo nebeških darov vam vsem in vsemu prebivalstvu predrage nam Slovenije apostolski blagoslov." Blagoslov temeljnega kamna Po končanem govoru je papež vstal, šel k vogelnemu kamnu Slo-venika, ki je bil postavljen na posebni mizici v kotu, povabil vse škofe, naj pridejo k njemu in kamen blagoslovil. Bog daj, da bi res kmalu prišel čas, ko bomo kamen vzidali v novo zgradbo! KOMISIJA TEOLOGOV ŠTEJE 30 ČLANOV 28. aprila letošnjega leta je papež Pavel VI. imenoval člane papeške bogoslovne komisije. V svojem govoru se je papež opravičeval, da se je vprašanje teološke komisije tako zavleklo. Sodobne razmere, razvoj znanosti in sprememba človeke miselnosti zahtevajo poglobitev in povečanje študija bogoslovnih vprašanj. Škofovska sinoda se je izrekla za ustanovitev skupine učenjakov, ki naj bi se temu delu v imenu Svetega sedeža še posebej posvetili. Potrebno pa je bilo o tem mnogo razmišljati in se posvetovati. Sedaj pa — je dejal sv. oče — že lahko napovemo ustanovitev skupine teologov, ki bodo kot papeška teološka komisija poglabljali verski nauk in pomagali posebno kongregaciji za verski nauk ohranjati pravo krščansko miselnost v modernem življenju. V komisijo je sv. oče imenoval 30 članov: 5 Francozov, 3 Nemce, 3 Latinoamerikance, 2 Severoarne-ričana, 2 Švicarja, 2 Belgijca, 2 Holandca, 2 Italijana, 2 Poljaka, 2 Azijca, 1 Afričana, 1 Avstrijca, 1 Kanadčana, 1 Španca, 1 Madžara in 1 Jugoslovana. Izmed 30 članov jih 14 pripada raznim redovom (5 jezuitov, 3 dominikanci, 1 benediktinec, 1 kapu cin, 1 presv. Srca, 1 sulpicijanec). 16 pa je svetnih duhovnikov-teo-logov. Po stroki je: 13 teologov dogmatike, 5 biblicistov, 3 moralisti, 2 ekleziologa, 2 patrologa, 1 litur-gist, 1 ekumenist, 1 filozof in 1 teolog duhovnega bogoslovja. Francozi so: oratorijanec p. Louis Bouyer, dominikanec p. Ivo Congar, sulpijanec p. Andre Feui-llet, dominikanec Marie-Joseph Le Guillou in jezuit p. Henri Lubac. Nemci so: jezuit p. Karl Rahner, p. Josef Ratzinger in Heinz Schur-mamn Iz Latinske Amerike so: Luclo Gera (Argentinec), Giorgio Medina (Čilenec) in msgr. Roberto Roxo Mascarenhas iz Brazilije. Severoameričana sta: jezuita p. Barnaba Ahern in p. Walter Burg-hardt. Dva sta iz Švice: p. Johann Urs von Baltazar in Johann Feiner. Belgijca sta: msgr. Philippe Del-haye in msgr. Gerard Philips. Iz Holandije sta: p. J. F. Les-, crauwaet in dominikanec p. Andre Maltha. Dva Italijana: msgr. Carlo Colombo in benediktinec p. Cipriano Vagaggini. Iz Poljske sta: Rudolph Schnak-kenburg in Stanislav Olejnik. Iz Jugoslavije je kapucin p. Tomislav Sagi-Bunić, Na koncilu je bil ekspert kardinala Šeperja. Avstrijo zastopa 69-letni dogmatik Franz Lahner. Zastopnik Kanade je: jezuit p. Bernard Lonergan. Iz Madžarske je: Peter Nemes-hegyie, 45-letni jezuit, profesor v Toki ju, svetovalec japonskega epi-skopata. Španijo zastopa p. Olegario Gonzalez de Cardenal, 35-Ietni profesor v Salamanki. Zastopnik Azije je poleg madžar-Rkega teologa še Ignacij Abdo Kha-life iz Libanona. Afriko pa zastopa Tarcisius Tshibangu iz Konga, 36-letni rektor katoliške univerze. Začasni pravilnik teološke komisije določa, da so člani imenovani za dobo petih let. Po izteku tega časa so lahko ponovno imenovani v komisijo. Komisiji predseduje kardinal prefekt kongregacije za verski nauk, torej zdaj kardinal Šeper. Ta tudi imenuje za tehnična opravila tajnika teološke komisije. Od 30 novoimenovanih članov jih je bilo 15 ekspertov na koncilu. Vodilni so bili: Rahner, de Lubac, Longar, Philips, Delhayc in Colombo. A. S. Trije znani bogoslovni učenjaki: jezuit Karl Rahner (Nemec), jezuit Henrik de Lubac (Francoz) in dominikanec Ivo Congar (Francoz) Razgovori o naši mladini Naše organizacije so vedno bolj odvisne od mladine — tako kot vsa emigracija in ves narod. Večkrat pa nastaja vprašanje, ali lahko na mladino računajo. V medsebojnem odnosu morajo organizacije mladini veliko nuditi in se jim v marsičem prilagoditi, gladina pa mora imeti pogoje za apostolat, predvsem voljo za gradnjo duhovnega življenja in naravnih temeljev, na katerih naj milost uspeva. Izkušnje so glede tega raznolike. Tu prerešetajmo precej splošne pojave, ki delo v organizacijah ovirajo. Ne tajimo pozitivnih lastnosti v mladini, pač pa ob negativnih iščemo, kako vzgojiteljem, vodstvu organizacij in samovzgoji pokazati cilje in sredstva za usmerjanje in pomoč. Tam, kjer se nadnaravno in naravno življenje otrok in mladostnikov stikata in prepletata, kjer jim poteka večji del časa, sta družina in šola. Mnogi zanju ne najdejo pravega odnosa, in če tega ni, je vse drugo zelo dvomljivo. Mogoče je v njih težnja po izrednostih, po živi religioznosti, po prijateljstvu in ljubezni, vzvišeni nad vsako preskušnjo — ni pa zavesti o prvenstveni važnosti pravega sožitja v družini in stanovskih dolžnostih v šoli. DRUŽINA Družina je vzgajališče za vse kreposti in za vse življenje. Osrednja človeška in verska krepost je ljubezen; a ta mora zmerom bolj rasti iz spoznavanja, volje, nadnaravnih nagibov. V skladu z okoljem pa gojijo tudi naši člani skoro sistematično upiranje avtoriteti; večinoma nezavedno vidijo v starših le vir zaščite, koristi, izvrševalce želja in načelno jim ne priznavajo nobenih pravic, ki jih sami nimajo. Med brati in sestrami je večkrat kot v živalski družini: kdo bo prej, kdo bo pograbil večji kos; pa ljubosumje, zavist, nasprotovanje. Brez dvoma se je najprej vprašati, kako je s starši, z vzgojo in vzdušjem doma. A naj bo kakor koli — vsak mlad človek mora čim prej priti do tega spoznanja: moja usoda je predvsem odvisna od mene samega. Izgovarjanje na starše, zglede, okolje mi nič ne pomaga. Spo- znati moram, kaj je prav, in se po tem ravnati. Starši, pa tudi organizacije morajo torej mladini Pokazati, kaj naj družina bo — nadnaravni pogled nanjo; to, kar Bog od nje pričakuje; predvsem. Pa, kakšno je mesto otrok, njih Posvečena dolžnost ljubezni, spoštovanja in pokorščine, od česar je odvisna pravilna duhovna rast in življenjska sreča. SOLA O šoli bi moralo biti v učencih spoznanje: to je moj sedanji poklic in v poklicu predvsem se človek zveliča ali pogubi. Vestno izvrševanje poklicnih dolžnosti prinaša notranje zadovoljstvo in bo-f?ati družbo. Spoštovanje avtoritete, izvajanje discipline, redno nčenje( tovarištvo, obenem pa sa-niostojnost v moralnih vprašanjih — to so podlage, na katerih mo-ra stati zrel, značajen, sposoben človek. Izguba in zloraba šolskih tet onemogoča dozorelost in strokovno usposobljenost. Kdor se npr. ne priuči sprotnega, rednega dola, ne bo tega nikoli več zmogel te njegove prirojene zmožnosti bodo okrnele. V razredu je nadalje Potrebna samostojnost v sodbah kot nasprotje črednosti in strahu Pred skupinskim mnenjem; zraven Pa povezava z dobrimi sošolci tnpr. člani tukajšnje KA) za uvajanje pravega mišljenja in ravnanja, za apostolat sploh. Naš član mora biti vzoren dijak — Priporoča se branje in študij Tom-Čeve Mladčevske ideologije, ki je pred leti izhajala v Ciljih in potih —; poznati in izvrševati mora torej poklicne dolžnosti; biti mora zanesljiv poznavalec idejnih 'in nravnih vprašanj, ki vznemirjajo šolsko okolje. Vsako negotovost in dvom si mora razčistiti in se prav odločiti; organizacija naj mu bo pri tem učenik in svetovalec. Pravilno poznanje dolžnosti v družini in poklicu (šoli, morda delavnici); prizadevanje, da jih izpolni, in molitev za potrebne milosti — to je temelj za razvoj, delo in apostolat članov dekliških in fantovskih organizacij. Kot dober sin (hči) in dijak mora član razvijati osebne in družbene kreposti. To zahteva stalen napor, ki ga pa olajšuje dejstvo, da zvesto izpolnjevanje sta- novskih dolžnosti pospešuje rast v krepostih. (In obratno: resno delo za gradnjo značaja in bogatenja notranjega življenja daje voljo in moč in milost za izvajanje dolžnosti.) Pri nadaljnjem naštevanju napak, ovir, opuščanja, ki jih najpogosteje najdemo pri naših mladih ljudeh in torej tudi pri mladcih in mladenkah, vzemimo red od spodaj navzgor. MEHKUŽNOST Mehkužnost je pomanjkljiva volja za pravilen odnos med duhovnimi silami in telesom. Primer: poležavanje. Ni tako važno, da vstajaš ob določeni uri, kot to, da vstaneš takoj, ko sc prebudiš. Drug primer: sladkosnednost in slado-kustvo; to je ostajanje v prvi otroški dobi, ko je vsa težnja mladega bitja usmerjena k prehrani. Krotenje sladkosnednosti utrdi gospodovanje nad nagoni, utrjuje celotnega človeka, spada pa tudi med družbene kreposti: da ne vzbujaš pozornosti, da si vljuden do gostitelja (to je navadno do matere), da daješ mlajšim zgled. Krščanstvo ni mrko, ne preganja veselja in dovoljenih užitkov, torej stvari, ki so večini ljudi v svetu potrebne za ravnotežje s težavami in bolečinami. A potrebna je mera, red, premagovanje tudi v dovoljenih rečeh za pospeševanje ra sti v duhovnosti. Opozorilo pa velja tudi materam: naj ne vsiljujejo otrokom preobilne hrane: to škoduje zdravju in izziva nagone — Opažati je tudi neodpornost proti alkoholizmu in kajenju. Fantje bi se morali bolj potruditi za abstinenco, dekleta pa bi morala ti škodljivi navadi sploh popolnoma izločiti. Med slovensko mladino se zajeda že tudi uživanje mamil (droge), kar v kratkem spodkoplje živčno in nravno trd-nest. Po spolnih zablodah prihajajo na dan žalostne stvari. Upati je, da je članstvo glede tega budno. A čistost je odvisna od celotnega razvoja osebnosti. V to poglavje lahko vključimo še nečimrnost in sužnost modi. V celotnem položaju današnje družbe to ne vzjpuja posebne pozornosti, a je zelo značilno: zgodaj se izgublja sramežljivost in lepotni čut. Spomnite se na kratka krila in neprimerne kretnje; na barvanje vek in kože okrog oči, kar odvzame deklici svežost in čist pogled, da ji pa podobo naveličane izkušenosti. Odločilno važnost v zadevah tega poglavja imajo prvi meseci-otrokovega življenja, potem pa redno utrjevanje ter stalna in primerna zaposlitev. POMANJKANJE IDEJ, POBUD, DIALOGA Hoja, če ne tekanje s splošnim tokom. Mladostni kritični in uporniški duh je rad usmerjen proti postranskih stvarem in posledicam, često pa nima več smisla, poleta, borbenosti za visoke vzore: pravico in ljubezen, za boj proti moralni in tvarni bedi, za uPor splošnemu materialističnemu toku. Kdor se vda temu toku, pade oavadno v sužnost nekvalitetnim Proizvodom trgovskega nadomesti- kulture: kar je te pa v televiziji, klasbi, slikarstvu, slikanicah, odr-skih in filmskih predstavah, plesu. ^1° je, da se mladi človek zapira fl°dbam starejših (na žalost so le večkrat brez podlage (, sprejema Pa brez odpora blago brezvestnih tabrikantov. Vzporedno s tem gre aozanimanje za pristno umetnost. Vzemimo nezanimanje za literaturo. To ni nekaj nevažnega. Moč-na poezija, novele, romani, drame darujejo bralcu katarzo .notranje čiščenje: razgibljejo in krepe na j višje in najgloblje duhovne aioči in razpoloženja, kar je zelo Panicmbno za rast osebnosti in je v sorodstvu z religioznimi doži-^fitj‘i Razvijajo lepotni in moralni r^t, smisel za netvarne vrednote, "omagajo pri spoznavanju samota sebe, človeka sploh, družbe in vseh življenjskih vprašanj. Sloven- ska dela so poleg tega pogoj, da se fant in dekle vrasteta v našo kulturo in se jezikovno izpopolnita Pomanjkanje literarne vzgoje in dojemanja je eden od vzrokov, da so naši mladi ljudje kljub zgodnji zrelosti v nekih smereh in izkušenosti v nekaterih stvareh tako naivni in neodporni v drugih in da se jim moralna vprašanja tako pozno vzbude. Vsi, ki imajo opravka, z mladino, tudi v naših organizacijah. . tožijo nad nezanesljivostjo; mladi člani obljubijo vse, narede pa ni? ali malo ali ne v domenjehefh roku. Kako je torej z zvestobo (načelom ljudem, dani besedi* točnostjo (takojstvom), izvrševanjem nalog? V tej zadevi je'treba Člane šolati: najprej zbuditi zavest o vrednotah, ki so v vsem tem; po- • tem deliti majhne in lahke naloge, šele s časom večje in težje. Opozoriti je na vsak prekršek in zvedeti za opravičilo in mnenje. Postaviti jim je treba zgled (lasten') in zglede (iz njihovih vrst: Grozde, junakinja apostolata, ‘laični' apostoli iz Ribičev; primeri iz našega življenja). i.Vi (1 .'.v Neprijetno je opazovati pomanjkanje spoštovanja do ljudi:' pro- ' zir, privoščljivost, norčevahjo,"uži-■ vanje nad napakami. Tudi tu je ‘ potreben pouk: o božjem otroštvu,' o odrešenju, o dragocenosti milosti; nauk o oranju časa,, tegob, razočaranja, ki bo obraZdälö tudi sedaj gladka čela; o sledovih, ki jih v duši in na zunanjih pote- zah in kretnjah zapuščajo udarci življenja, tuje in lastne napake, strasti itd. — in vse to sedaj radoživemu, prešernemu, posmehljivemu fantiču in dekliču ne bo prihranjeno. Smisel za potrebe in bolečine bližnjega je na splošno majhen. Daleč v mladostniško dobo se zavleče otroška sebičnost ih osredotočenje vase. Prav tako je malo smisla za skupne zadeve in sodelovanje. Ta smisel je potrebno predramiti s primeri in z nasveti, kje, komu in kako pomagati (konkretne akcije!). Odkrivati je skupne ideale, cilje, naloge. Naštete in druge stvari ovirajo najvišje, nadnaravno življenje. Med neposredne ovire v le-tem pa spadajo nevednost, površnost, predsodki, mlačnost, razcep med pobožnimi vajami pa delom, zabavo, počitkom. Rešitev ponuja spet stalenV'sistematičen pouk. Poiskati bi ga moral predvsem prizadeti sam ali s tovarišem. Organizacije naj pokažejo, katere knjige in revije so za to primerne; vsaj nekatere naj da tudi na na razpolago (pomen lastne knjižnice!). Najbolj zanesljive smernice pa izhajajo od duhovnega vodstva. Vsak član mora imeti vodnika v svet nadnaravnega življenja. Z njim obravnava ne le verske in nravne zadeve, marveč tudi vse prej naštete in druge probleme. Za vse težave je važno, da mladi človek čim prej spozna in prizna to načelo: samovzgoja je pomembnejša od vzgoje. (To modrost vsebuje tudi ljudski rek: Vsak je svoje sreče kovač.) Nič ne pomaga legati na izgovore: stari so taki in taki, okolje je tako, ni vzorov ne osebnosti, ni primernih nalog, drugi prav tako delajo; končno odloča o svoji usodi vsakdo sam. Njegov vzpon je odvisen od življenjske povezave s Kristusom. Pri tem lahko veliko pomaga reden stik s prav usmerjenimi starejšimi ljudmi in vrstniki. Kaj pomeni v tej zadevi duhovni voditelj, kaj organizacijska skupnost! Odlok o laiškem apostolatu daje navodila, ki veljajo za vse: Uspešnost apostolata je odvisna od življenjske povezave s Kristusom, virom in počelom vsakega apostolata. Ta poveza ga krepi z duhovnimi pripomočki, zlasti z dejavno udeležbo pri bogoslužju. Odvisna je od pravilnega dela v svetu. Potrebuje nenehno vajo v veri, upanju in ljubezni. Apostol se mora spopolniti v strokovnem znanju, razviti svoj družinski in državljanski čut in družbene kreposti (poštenost, čut za pravičnost, odkritosrčnost, vljudnost, srčnost). Gojiti mora češčenjc Matere božje. V ta splošni vzgojni program je vključiti posebne zadeve naše mladine in osebne okoliščine vsakega posameznika. Prof. Alojzij GeržiniČ Danielou o verski vzgoji mladine P. Jean Danielou, jezuitski duhovnik, dekan bogoslovne fakultete Katoliškega zavoda v Parizu, hi je bil bil pred kratkim imenovan za kardinala, je v razgovoru, natisnjenem v prvi številki revije ..Naša mladina v službi Cerkve,“ izjavil: „Umsko se je mladina vzgajala v Šolah Sartreja, Simona de Beau-voira, Marleau-Pontija. Na drugi Rtrani pa so od krščanske strani vse preveč opuščali vprašanje verskega pouka in se skoraj izključno posvetili le zunanjemu delovanju. V svetu mišljenja ni več krščanske navzočnosti. V mojem času smo imeli na primer Maritaina in Gilsona. Tega danes ni. Mladeniči ne poznajo krščanske filozofije. Kristjani so skoraj nepoznani.“ Vendar omenjeni pater nikakor ne misli, da je današnja mladina manj verna; le popolnoma nič je ne zanima uprava, zidanje. Zato niso vredni nobene pozornosti govori duhovnikov o tem. Vendar pa se bodo mladeniči zanimali, če bi jim govorili o pomenu življenja v luči vere. Potem pater pripoveduje: „Pred kratkim, osem dni je od tega sem napravil ta poskus v Nanterreju. Pokazal sem dijakom, ki so bili tam različne sodobne znanosti o človeku. Poudarjal sem njihove osnovne nepopolnosti, istočasno pa sem jim podal krščanski odgovor na vprašanja o človeku.“ Ni imel vtisa, da bi krščanski nauk s tega področja ne zbujal pozornosti. Potem še dostavlja: „Dijaki v Nanterreju poslušajo, kadar jim kdo govori o Bogu.“ Potem pater Danielou kar razumeti ne more, da se danes kristjani tako neradi postavljajo na tisto področje, na katerem imajo odgovor, ki ga jim daje resnica o smislu in namenu človekovega življenja. Raje vzgajajo moško mladino za socialno delo, kakor bi skrbeli za njeno, versko izobrazbo. Pa je zelo resna zadeva, če kristjani puste, da se njihova mladina hrani s tujimi, nekrščanskimi filozofijami. Zato je treba govoriti, o bistvenih, najvažnejših zadevah. Še vedno je potrebno govoriti o Bogu mladini in odraslim ljudem. Na koncu pater Danielou pravi, da to dela vedno in povsod, kadar in kjer ga prosijo, da govori ali piše o tem. Kontrola družbenih občil Množična družbena občila — tiskana beseda, radio, film in TV •— ustvarjajo javno mnenje in v nekoliki meri določajo potek političnih. socialnih in drugih procesov v svetu. Zato je na njih konsumu zainteresirana celotna družba, v zadnji instanci država in Cerkev. Sicer je res, da mora v prvi vrsti konsumcnt sam izbirati med produkti teh občil. Ker pa tega ni vsakdo zmožen in pa ker zlo ne more imeti enakih pravic kot dobro, resnično in lepo, zato nastane vprašanje, kdo naj brani neizkušene, slabotne in zlasti mladino pred nevarnostmi, ki jim pretijo od slabih produktov družbenih občil. Kdo ima pravico in dolžnosti do njih kontrole? Cerkev poudarja, da morajo pri tem sodelovati različni faktorji. „Menimo, da morajo film, radio in TV samo tako lažje in bolje prispevati k resnični duhovni kulturi svojih konsumentov, če Cerkev, država in poklicne organizacije z združenimi močmi delajo za dosego zastavljene si naloge“ (Pij XII.). Zadnji, ki je odgovoren za občno blaginjo, je država. A država naj po načelu subsidiarnosti ne prevzema to naloge, dokler jo nižji organizmi zmorejo in hočejo vršiti. Zato so k tej kontroli najprej poklicani tisti, ki te produkte ustvarjajo ali jih posredujejo. Vsak publicist in umetnik mora zato paziti na to, da ne bo, ko s svojim proizvodom stopi pred javnost, bližnjemu v nevarnost za vero in nravnost, temveč da ga bo vodil k dobremu in lepemu. Razveseljivo je dejstvo, da je nekaj poklicnih skupin tako na področju filma kot pri izdajateljih tiskane besede, radiju in TV, ki so se skupno obvezali k nekim moralnim normam, ki se jih skušajo pri svojem delu držati. Žal le, da so te skupine tako redke in da večkrat preveč široko tolmačijo nravni zakon. SAMOKONTROLA IN DRŽAVNO NADZORSTVO Mimogrede naj bo povedano, da so na radio in TV stavljene višje zahteve samokontrole kot na osta-•a družbena občila, ker se o moralni plati teh zadnjih človek lahko pouči že vnaprej, medtem ko io pri radiju in TV to težje mo-froče. TV mora tudi vedeti, da je v prvi vrsti namenjena gledalcem v njihovem domačem stanovanju 'n da je torej do glcdavcev nekako v istem odnosu kot je gost do gostitelja. Tako bo morala torej država redno posegati tudi na to polje, fia zavaruje javno duhovno blaginjo svojih podložnikov. „Državna oblast,“ pravi Pij XII., „ima tež-ko dolžnost, da čuva nad temi no-vimi iznajdbami tehnike. Pri tem *e ne sme dati voditi od političnih interesov, temveč le od skrbi za javno moralo, katere trden temelj sloni na naravnem zakonu, ki je, kot pravi razodetje, zapisan v naša srca.“ Državna kontrola ne sme biti občutena kot krivično zatiranje osebne svobode. Kontrola namreč ne meri na privatno območje, temveč na socialni odmev zasebnega udejstvovanja. Seveda država ne sme npr. svobode tiska svojevoljno omejevati, kjer to ni potrebno, sme pa to storiti tam, kjer bi šlo za upravičeno obrambo interesov državljanov. Važno mesto pri kontroli imajo tudi razdeljevalci in posredovalci produktov družbenih občil. S svojim poslom omogočajo širjenje dobrih, žal pa tudi slabih produktov. Ti sc morajo zavedati svoje velike moralne obveznosti, da posredujejo občinstvu samo dobre reči. Tako kot smemo od trgovca po pravici pričakovati, da bo prodajal le kvalitetno blago, smemo še v večji meri to zahtevati od poklicev, ki nam posredujejo duhovno blago. Važnost v tem pogledu imajo tudi poročilo o knjigah, filmih in TV programih. Večkrat pridejo žal ta poročila prepozno, namreč po izvedbi programa, vendar tudi tedaj ne brez pomena, ker človeka učijo kritično presojati te vrste kulturnih stvaritev. Zahteva poštenosti pa seveda je, da je to poročilo napisano ob resnem poznanju stvaritve, drugače je lahko konsumentu v večjo škodo kot korist, ker se upravičeno zanese na oceno. Odločilen faktor pri izbiri je tudi javno mnenje. Vsakdo more v krogu svojih poznancev priporočiti dobro knjigo ali dober film, ali posvariti pred slabim ter molčati o plitkem. Statistika nam priča. da so takšna osebna priporočila oz. odsvetovanja najbolj učinkovita propaganda. Ni tudi brez učinka osnovana pritožba na pristojen produktivni ali razdelitve-, ni organ. Prirediteljem je namreč mnogo na tem, da so njih konsu-menti s proizvodom zadovoljni, ker vedo, da je končno njih gospodarski obstoj odvisen v veliki meri prav od njih. NAVODILA CERKVE Cerkev s stališčem, ki ga zavzema do družbenih občil, kaže vso svojo resnično spoštovanje teh kulturno tehničnih pridobitev, tako pomembnih tudi za krščansko preoblikovanje sveta in zdrav kul- turni napredek. Navodila papežev in zadnjega koncila, ki je o družbenih občilih izdal poseben odlok, kažejo hkrati tudi, kako se Cerkev zaveda svoje odgovornosti na tem področju. Cerkev razsvetljuje vest svojih podložnikov s proglašanjem zdravih moralnih načel. Zaveda pa se, da so poleg tega potrebne tudi institucije. Zato je poklicala v življenje nekaj organov, ki na narodni ali pa mednarodni ravni proučujejo vprašanja množičnih komunikacijskih sredstev, sodelujejo pri ustvarjanju javnega mnenja in $krbe za to, kako pospeševati vse dobre iniciative na tem področju. Navodila Cerkve npr. za obisk filmov so po drugi strani dosti širokosrčni, da dopuščajo veliko svobode za osebno odgovornost. Cerkev noče, pa tudi ne more za vsakega posameznika dati moralne ocene o kakšnem programu. Končno mora vsakdo sam presoditi. ali je kakšen film zanj primeren ali ne, nevaren ali brez nevarnosti. Kajti le on sam ve, za svojo moralno moč in za važnost razlogov, ki mu obisk filma svetujejo. Cerkev more zatorej dati in dejansko tudi daje le splošna navodila, konkretno pa mora to na vodilo vsak sam obrniti nase in na svoje razmere. To pa seveda ne pomeni, da bi navodila Cerkve ne imela nobenega obveznega značaja. p. A. Kukoviča. S.J. Spor o evtanaziji „Euthanasia Society" (Družba t:i evtanazijo) pripravlja načrt za zakon, ki bi omogočil zdravniku, da uporabi evtanazijo pri bolniku, ki bi to sam zahteval, toda le pod Pogojem, če ima ta potrdilo, podpisano od dveh zdravnikov, da je njegova bolezen res neozdravljiva. Družba dela istočasno propagando, da bi pridobila javno mnenje, da ki sprejelo ta zakon. Čeprav so v Družbi za evtanazijo člani dveh zbornic, zdaj še ni mogoče pre-8oditi. kako bo skupščina sprejela osnutek tega zakona. Odločno bo osnutku tega zakona nasprotovala organizacija, ki Se žele ustanavlja in se imenuje ».Human Rights“ (Človekove pra-vice). Njen predsednik je gospod Norman St. John Stevas, konservativni član skupščine. „Predlogi za osnutek tega zakona zbujajo grozo in se popolnoma strinjajo s tem, kar smo predvidevali. Zato smo se odločili, da se bomo proti njim borili," je izjavil omenjeni član skupščine. Drugi katoliški politik, gospod John Biggs Davidson, pa pravi • „Če se umor s privoljenjem prizadete osebe uzakoni, bomo kmalu prišli do evtanazije tudi iz socialnih razlogov." Dr. J. Frost, tajnik Društva katoliških zdravnikov, je že svoj čas dal izjavo: „Naša organizacija sc bo bojevala proti vsakemu poskusu, da sc evtanazija uzakoni. Sicer sem pa od svoje strani prepričan, da!je splošno mnenje zdravnikov, pa naj bodo katoličani ali nekaltoličani. proti evtanaziji," umoru neozdravljivo bolnega človeka, povzročenem iz usmiljenja. Cerkev je evtanazijo vedno obsojala. Pij XII. jo je označil za grozno, nemoralno, pogubno. Zadnji koncil jo je v konstituciji ) Cerkvi v sedanjem svetu tudi izrecno obsodil: Med raznimi načini krivičnih umorov človeka poleg odprave plodu, umora nerojenih otrok in prostovoljnega samomora, imenuje tudi evtanazijo, povzročitev smrti bolniku, ki ima neozdravljivo bolezen, iz usmiljenja. Vsa ta dejanja so sama po sebi sramotna, ponižujejo civilizacijo in ljudi, ki jih izvršujejo, popolnoma nasprotujejo pa tudi Časti, ki gre Stvarniku in njegovi večni postavi. Jezus Krisfus — ojbljubljeni odrešenik Obljuba Odrešenika, ki jo je Bog dal v raju Adamu in Evi, 6o je v svojem bistvu ohranila med vsemi starimi ljudstvi, a je bila izmaličena po njihovem poganskem mišljenju, kakor se je to zgodilo tudi z ostalimi resnicami Prvotnega razodetja. V samem izvoljenemu ljudstvu je podoba obljubljenega Odrešenika utrpela obžalovanja vredne potvorbe. Obljubljeni Odrešenik se je v judovskem narodu imenoval Mesija, v grškem jeziku pa Kristus, kar Pomeni Maziljenec. Kakor so bili namreč maziljeni izraelski duhovniki, kralji in včasih tudi preroki in so se zato imenovali maziljenci Gospodovi kot nosilci božje službe in božjega poslanstva, tako je moral biti tudi bodoči Odrešenik v Hajpopolnejšem pomenu imena Me-8ija, Kristus, Maziljenec, ker mu bo dana polnost božje oblasti in milosti, sicer ne ravno po materialnem, liturgičnem maziljenju, ampak po Svetem Duhu, ki bo izlil nanj vse svoje darove (Iz 11, 2). ^ tem pričakovanju pravi David, da bo bodoči Mesija „maziljen po Bogu z oljem veselja“ (ps 44, 8). V Novi zavezi se ime Mesija ali Kristus dvakrat prilašča Odrešeniku. Tako pravi Samarijanka Jezusu: „Vem, da pride Mesija, ki sc imenuje Kristus“ (Jan 4, 25). Apostol Andrej pa pove svojemu bratu Simonu: „Našli smo Mesija, (kar pomeni Kristus-Ma-ziljencc)“ (Jan 1, 41). Mesija je tedaj ime, ki združuje v sebi vse naslove, službe in obla-8ti obljubljenega Odrešenika. Ma- ziljen s polnostjo darov Sv. Duha bo Duhovnik, Kralj in Prerok; bo Sin božji in Sin človekov, sin Davidov, naj višji Učitelj človeškega rodu, čudoviti svetovalec, močni Bog, Oče prihodnega veka, Knea miru, Emanuel, to je Bog med nami (Iz pgl. 8 in 9). Mesijanske prerokbe Po času gredo te prerokbe nazaj prav v prve začetke človeške zgodovine in se nato nadaljujejo vse do časa Kristusovega nastopa, ko ga Janez Krstnik, zadnji od starih prerokov, predstavi ljudstvu kot tistega, ki ga pričakujejo narodi. So te prerokbe kakor žarki luči ki svetijo človeštvu v temo Stare zaveze. V njih se odkriva božja zamisel odrešenja in podoba Njo-ga, ki naj postane Odrešenik sveta Temeljna važnost mesijanskih prerokb je v tem, da predstavljajo trdno podlago za vero v Jezusa Kristusa, potem ko je sprejeta vera v bivanje božje , in v neumrjočnost duše. Njihova doka-zilna moč obstoja v tem. da kljub različnosti preroških piscev in časovni oddaljenosti, ki jih loči, vse veže ena in ista misel glede zgodovinske Kristusove osebe, o katerem napovedujejo ne le njegov osebni značaj, ampak tudi zgodovinske okolnosti, v katerih se bo pojavil in veličastno delo, ki ga bo izvršil. Zdi se, kakor če bi sto slikarjev, ki so živeli v različnih dobah, nezavedno sodelovalo pri dovršitvi ene in iste čudovite oseb- ne slike in to brez modela, brez osebnega gledanja celotne podobe njega, ki so ga morali posneti. Najstarejše mesijanske prerokbe napovedujejo o njem, da bo sin žene, ki bo kači glavo strla (1 Mojz,3, 15). Prebival bo v Somovih šotorih (1 Mojz 9, 27). Bo potomec Abrahama, Izaka in Jakoba (1 Mojz 22, 18; 26, 4; 28, 14). Prišel bo iz rodu Judovega, potem ko bo kraljevo žezlo vzeto od potomstva tega 'očaka (1 Mojz 49, 10). Je zvezda, ki izhaja iz Jakobovega rodu, ki jo je videl poganski prerok Balaam (4 Mojz 24, 17). Je veliki prerok, ki ga je napovedal Mojzes pred svojo smrtjo (5 Mojz, 18, 15). Predstava Mesija, ki bi se v dobi očakov mogel zdeti samo človek, se v dobi kraljev izpopolni v tem smislu, da bo Bog sam stopil na zemljo in odrešil svoje ljud? stvo. David ga gleda od daleč in mu poje slavo kot Sinu božjemu in svojemu Gospodu (ps 2). On bo najvišji in večni Duhovnik po redu Melkizedekovem (ps 109), ki bo daroval samega sebe v spravno daritev (ps 39). In kar je naravnost neverjetno, ta božji Sin in najvišji Duhovnik bo trpel silne bolečine in bo umrl na križu za grehe sveta (ps 21). Ves psalte-rij je poln misli na Mesija in na posamezne značilne dogodke njegovega življenja. Osemstopetdeset let pred Jezusovim prihodom se začenja doba prerokov-piscev, ki traja okrog tristo let. Vsak od njih poda o bodočem Mesiju, njegovem življenju in delu značilne in dragocene poteze. Njegova mati bo devica (Iz 7, 14). Rodil se bo v Davidovem mestu Betlehemu (Mih 5, 2). Napovedan je čas njegovega rojstva po Danijelu: Ko preteče sedemdeset letnih tednov (9, 20-27). Obiskal bo drugi Zorobabelov tempelj (Ag 2, 8). Bo velik čudodel nik, a poln milobe in krotkosti (Iz 35-42). Prodan bo za trideset srebrnikov (Zah 11, 12). Njegovo zadostilno trpljenje je popisano po Izaiju prav tako živo, kot pri Davidu. Zdi se, kot da bi oba prisostvovala Jezusovemu križanju in smrti na Kalvariji (Ig 50 in sl.). Umrl kot daritveno jagnje, a njegov grob bo častitljiv (Iz 11, 10). Po njegovi smrti se bo po vsem svetu razširilo njegovo kraljestvo (Iz 60). Na vseh krajih zemlje se bo Bogu darovala čista jedilna daritev, sveta maša (Mal 1, H). Vse te in številne druge preroške napovedi o Mesiju pripravljajo judovsko ljudstvo na njegov prihod. Nič drugega ne bo treba, da ga sprejmejo in priznajo, kot da njegov prihod in njegovo življenje postavijo v luč teh prerokb. In vendar se to ni zgodilo. Mesija je prišel v svojo lastnino in njegovi ga niso sprejeli (Jan 1). Kaj je bilo temu vzrok? Mesijansko pričakovanje v Kristusovem času Nekatere mesijanske prerokbe slikajo bodočega Mesija kot mogočnega kralja, osvoboditelja m zavojevalca, ki si bo s silo meča podvrgel vesoljni svet. Tako mu poje kralj David: „Opaši si meč okoli ledij, mogočni junak“ (ps 44, 4). Vse to je v Judih vzbujalo nacionalno zavest in jih po neštetih ponižanjih navdajalo z upanjem osvobojenja in svetovne nadvlade. Jeruzalem, središče judovske vere in moči, postane glavno mesto sveta. Ta nacionalistična predstava Mesija je ob Jezusovem času dosegla posebno porast. Dopolnili so se Danijelovi letni tedni. Judovo žezlo je prišlo v roke tujca Heroda. Rimljani so s svojo železno'roko vladali nad Palestino. Zdaj mora priti Mesija in popeljati svoj ponižani narod v svobodo in slavo. V egangelijih najdemo mnogo sledov te nacionalistične judovske Prenapetosti. Ko Jezus pomnoži kruhe v puščavi, ga hoče navdušena množica proglasiti za kralja (Jan G). Na cvetno nedeljo, ko Jezus izpolni preroško nano-ved svojega vhoda v Jeruzalem (Zah 9, 9), ga množica navdušeno pozdravlja: „Hozana sinu Davidovemu! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem! Blagoslovljeno kraljestvo našega očeta Davida, ki že prihaja“ (Mt 21, Mr 11). Sami Jezusovi sov ražniki ga tožijo pred Pilatom, da se dela kralja in nasprotuje rimskemu cesarju, odkrivajoč s tem svoje prepričanje, da bo imelo mesijansko kraljestvo političen značaj. Celo apostoli sami neprestano sanjajo o svetem izraelskem kraljestvu, ki naj bi ga Jezus ob- novil. Kljub vsem nasprotnim Jezusovim izjavam in kljub njegovi smrti so po njegovem vstajenju še vedno prevzeti od tega pričakovanja. Ko gredo z vstalim Gospodom na Oljsko goro, da bodo priče njegovega vnebohoda, ga še vprašujejo: „Gospod, ali boš v tem času obnovil Izraelovo kraljestvo?“ (Apd 1, G). Jezus — Mesija To tako splošno in v srca vsega naroda ukoreninjeno pričakovanje mogočnega in zmagovitega Mesi-ja-Kralja je bilo prvi vzrok, da se Jezus v svojem javnem življenju že od začetka ni hotel predstaviti kot Mesija, čeprav so ga kot takega eni in drugi priznali, kot npr. apostol Andrej, ali Natanael. ki mu ob prvem srečanju pravi: „Učenik, ti si božji Sin, ti si kralj Izraelov“ (Jon 1, 49). Samarijan-ki ob Jakobovem vodnjaku se si- cer sam razodene in kot takega ga priznajo Samarijani (Jan 4); a to je ostalo bolj skrito, brez javnih posledic. V splošnem pa se Jezus zakriva, vedoč, da ga ne bi ne ljudstvo in še manj njegovi voditelji kot Mesija sprejeli, njega, sina ubožnega tesarja iz Nazareta v Galileji. Sam Natanael je v teh predsodkih, ko ga Filip povabi k Jezusu: „Iz Nazareta more biti kaj dobrega?“ (Jan 1, 45). Prepričanje ljudstva je kar splošno: „Menda vendar Kristus ne pride iz Galileje?“ (Jan 7, 41). Drugi vzrok Jezusove zadržanosti glede svojega mesijanskega poslanstva pa je bil tedanji politični položaj v Palestini, ki so ji vladali Rimljani. Judovski narod se jim Je ponovno upiral, a Rimljani so v krvi zadušili vsako vstajo. Jezusova jasna izjava o njegovem me-sijanstvu bi bila narod pognala v vstajo in vojsko in s tem v silno nesrečo. Da vse to prepreči Jezus zakriva svojo mesijansko čast in oznanja duhovno kraljestvo, v katerega se vstopa po pokori in veri, ki ne vodi ljudi v politične zmqge, ampak v večno zveličanje. Zaradi tega Jezus zahteva in sprejema naslov Mesija samo v tistih okolnostih in krajih, v katerih taka izjava ni povzročila zmotnih sodb in ni spravila v nevarnost njegovega dela. Tako se, kot že omenjeno, kot Mesija razodene Sa-marijanki in sprejme priznanje njenih rojakov. Petru na njegovo slovesno izjavo: „Ti si Kristus, Sin živega Boga“ (Mt 16, 16) odgovarja s tem, da to izjavo v pol- ni meri sprejme in potrdi ter mu v priznanje obljubi prvenstvo v svoji Cerkvi, obenem pa učencem strogo zapove, naj o tem molče (Mt 16, 18-20). V splošnem se lahko reče, da Jezus zakriva svoje mesijanstvo na vseh tistih krajih in pred takim občinstvom, v katerem prevladuje zmotna ideja o političnem Mesiju, ki naj vzpostavi staro slavo izraelskega kraljestva, sprejme pa jo tam, kjer se čuti med svojimi, in še to a gotovo previdnostjo. Ko pa je svoje javno učenje dokončal in postavil temelje svojemu duhovnemu kraljestvu-Cer-kvi, tedaj pusti vse pomisleke in se javno predstavi kot Mesija. Tako potrdi na cvetno nedeljo v svojem slovesnem vstopu v Jeruzalem navdušeno klicanje učencev in množice in farizejem, ki sc nad tem pohujšujejo, pravi: „Povem vam, da če ti umolknejo, bodo kamni vpili“ (Lk 19, 40). V noči pred svojo smrtjo stoji pred velikim zborom, kjer mu veliki duhovnik Kaifa zastavi usodno vpra šanjc: „Rotim te pri živem Bogu, da nam izjaviš, če si ti Kristus, Sin božji“. Jezus mu odgovori: ,Sem‘ in doda: „Povem vam pa: Poslej boste videli Sina človeko vega sedeti na desnici Vsemogočnega in priti na oblakih neba* (M,t 26). Zaradi te slovesne izjave, v kateri se Jezus sklicuje in Danijelovo videnje, ki je bilo Judom dobro znano, ga obsodijo na smrt. Tudi pred Pilatom potrdi, da je Kralj, a pove, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta (Jan 18). Po svoj'em vstaj'enj'u mu j'e vse na tem ležeče, da svoj'e učence potrdi v veri v svoj'e mesijanstvo. Dvema, ki na Veliko noč razočarana potujeta v Emavs, se ljubeznivo pridruži in jima v razgovoru zavrne njune politične predsodke o Mesiju ter jima po svetem pismu razloži upravičenost svojega trpljenja in smrti in duhovni značaj svojega mesijanskega poslanstva: „O nespametna in po srcu kasna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki. Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo’“ (Lk 24, 26). Ko se na večer Velike noči prikaže apostolom v dvorani zadnje večerje, jim podobno govori: „Treba je, da se dopolni vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih. In odprl jim je razum, da so umevali pisma“ (Lk 24, 44-45). Tako je učencem postalo jasno, da ponižanje in trpljenje ter bridka Jezusova smrt nikakor niso v nasprotju z njegovim mesijanskim značajem, ampak da so nasprotno njegov bistveni znak, kakor je bilo od davnine prerokovano. Po Jepusovem vnebohodu je naslov Mesija po apostolih za stalno pridružen njegovemu imenu. Jezus ostane za vse čase tudi Kristus — Mesija — Maziljenec. Naše bistveno, temeljno zadržanje do Jezusa Kristusa je vera v njegovo božanstvo in mesijanstvo. Ko sv. Janez sporoča v svojem evangeliju glavna prikazo- vanja in čudeže ob Jezusovem vstajenju, pravi: „Zapisana so ta znamenja, da bi se vi uverili, da je Jezus-Kristus, Sin božji, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu" (20, 31). Z vero v Jezusa Kristusa pa je treba sprejeti tudi njegovo oznanilo in se v vsem podvreči božji volji, kakor je on to delal in učil. Iskrena pripadnost Jezusu Kristusu obstoji nadalje v popolni predanosti njegovi osebi, kakor to izpoveduje sv. Pavel: „Kristus je meni življenje in smrt dobiček" (Flp 1, 21). „Živim v veri v Sina božjega, ki me je vzljubil in zame dal samega sebe“ (Gal 2, 20). Ta vera in predanost Jezusu Kristusu je milost božja, je božji dar. Bog jo naklanja tistim, ki Si jo žele in se zanjo z dobro voljo in blagim srcem prizadevajo. Tega naj nihče ne pozabi, tudi tisti ne* ki se zdi v veri popolnoma potrjen. Neštete žalostne priče naših dni nas potrjujejo v zavesti človeške slabosti. Za vse čase, za vse kraje in za vse stanove velja apostola Pavla opomin: „Kdor torej meni, da stoji, naj gleda, da ne pade“ (1 Kor 10, 12). Alojzij Košmerlj *rr ME IN NASE SRCE Prijateljstvo je v tvojih Ie1 ih izredne važnosti, tvoja duševnost izredno teži po iskreni prijateljici. Izberi med sošolkami in tovarišicami pravo prijateljico, čiRar vdanost te dviga, ti očiščuje dušo, njen vpliv zmanjšuje tvoje napake. Če se pod njenim vplivom čutiš boljša, bolj povezana s sošolkami, tovarišicami, krotkejša doma, se raje učiš in delaš, tedaj je ljubljena oseba vredna tvojega spoštovanja, tvojega prijateljstva, ti je vodnik, kateremu lahko slediš. Oblikovanje in razvoj osebnosti. Tista deklica, ki si pred kratkim bila, je zrasla v mladenko. Za tabo so leta neodločnosti. Neznosna deklica, ki je postavila na preizkušnjo potrpežljivost svojih staršev in profesorjev, je postala prijetna in ljubka mladenka. Medtem, ko sc tvoj duh bopati v študiju, si krepiš svoje telo pri delu, športu, igrah, telovadbi na prostem, na dobro izrabljenih počitnicah. Tvoja esebnest se je prebudila in usmerila. Vsak dan bolj se utrjuje v bodočnost. Študij. Študij opravlja važno vlogo v tvojem oblikovanju. Pomaga ti voditi in uravnovesiti tvoje čustveno sposobnosti, ki postajajo v tebi tako močne in bogate. Potom študija si bolj odprta za splošne ideje, lažje nepristransko sodiš, si bo’j zmožna razmišljcvati, biti skromna, razsodna. Študij je poleg drugega zdravo opravilo za tvoj duh, brez katerega bi bila v nevarnosti, da bi preveč mislila nase in brezpomembno zapravljala čas. Nesoglasja. Doba nesoglasij. Kar naenkrat te obvlada sebičnost in iščeš osamljen ja, potem bi sc zopet naenkrat vsa razdala v navdušenju svojim sošolkam, profesorjem, bližnjim. V tej dobi se lahko zaljubiš v daljnje, neresnične, skrivnostne osebe. Osebna vera. Če si ohranila svojo vero, boš hranila za vedno spomin na neprecenljive darove in napore, ki si jih izvršila, da bi izpolnila božjo voljo, si pridobila in povečala kreposti, razumela in bolje živela svoj ideal. Vera, ki je svobodna vseh slabosti duha, je važen činitelj v tvojem življenju, kakor bo pozneje vir moči, sile, moralna trdnjava, moč srca in ljubezen do dolžnosti. Glejmo naprej. Na ta način oprta na tiste., ki te ljubijo: tvoja mati, družina, prijateljice, učiteljice; močna v svojih moralnih čustvih in v veri, razsvetljena po razumnosti, izoblikovana po študijih boš brez dvoma dosegla razvoj in trdnost svoje osebnosti. Dati in sprejemati, opazovati in delovati, delati in se razvedriti, obvarovati in da se čutiš zaščitena,, vse to se bo zbiralo v čudovit harmonični spev mladosti, ki ima svojo skrivnost v plemenitosti tvojega srca, zaradi katere te bodo odlikovali, spoštovali in ljubili, kjer koli boš živela. Priredila M. Mt. MICHEL QUOIST DANIJELOVE ZGODBE 5. DECEMBRA. Srečal sem Jožeta na cesti. Najprej sem imel namen, da se mu izognem, potem sem pa videl, kako je utrujen porival kolo po klancu navzgor, pa sem se mu pridružil, da bi mu pomagal. Prijel sem za kolo in ga peljal. Nekaj časa sva tako hodila brez besed, nato pa me je Jože pogledal. „Nič ne rečeš, Danijel?“ „Nimam nič povedati!“ „Kake ti gre?“ „Slabo!“ Takoi sem se začel šaliti, da bi vse skupaj ne izglodalo resno. A Jože je razumel, kaj sem hotel reči. in je prijel za ponujeno roko, „Težave v ljubezni?“ „Da." „Lucija?“ „Da.“ Potem sem mu vse razložil. „Ubogi Danijel. Gotovo veliko trpiš, vendar sem jaz kar pričakoval kaj takega: premlad si še in ona tudi. Poglej, meni se zdi, da zate 6e ni čas, da bi ljubil dekle. Ne ker bi bil tega nezmožen, marveč zato, ker ti še nisi pripravljen za bodočnost samostojnega življenja. Zato je bolje počakati, ne si pustiti ukrasti srce. Tako se preprečijo boleče ločitve. Ob teh vedno nekdo trpi, krvavi in vsaka krvavitev povzroča slabost." „Ampak jaz ne morem ne ljubiti!" „Priznam to, jaz tudi ne. A tu ne gre da ne ljubimo, temveč da ljubimo na drug način, druge ljudi. Življenje samo je vredno, da ga ljubimo, in ne samo dekleta." „Moje življenje? Gnusi se mi. Ni za nobeno rabo." „Prav za to bi se izplačalo, živeti drugače." Jože se je naslanjal name, kot da bi me, utrujen, potreboval. Govorila sva še dolgo časa. Pripovedoval mi je o svojih delih, v katerih v^Čkr&t naletava na težave; vendar jih premaga s pomočjo ideala. „Vidiš Danijel? Jaz imam f seboj Gospoda. Jaz verujem Vanj. Kadar zaidem v težave molim, potem pa obiščem nekega zelo prijaznega duhovnika, ki mi pomaga. Ti bi moral tudi tako narediti.“ Že precej časa je preteklo, kar sva prišla do doma; govorila sva na dvorišču; pozno je že bilo, ko sva se poslovila. Doma so me čakali; ata je bil že nestrpen. „Nisi videl koliko je ura? Pa se še vedno zabavaš.“ Tako me sprejemajo. Vendar sem se res dobro „zabaval“ z Jožetom. To ti je fant.. . 1 V POSTELJI (pred spanjem). Ne razumem še vsega, vendar se mi zdi, da ima Jože prav. Nič me ne bo odvrnilo od Lucije, če ne dam nekega smisla svojemu življenju. Zgraditi novo življenje. Pričeti znova od začetka in priti do močnega značaja, ki je kaj prida. Ampak, kako? Nikoli ne bom zmogel tega! Nimam volje, vkovan sem v lastno ošabnost, samoljubje in nizkotnosti ! Če bi imel korajžo bi, kakor mi je Jože namignil, obiskal patra. On bi mi morda pomagal. (Priredil A. M.) Bo še ZANIMIVA ŠOLSKA NALOGA V četrtem razredu osnovne šole v Berlinu je učitelj dal učencem pismeno nalogo, v kateri naj bi podali svoja mnenja o dijakih. Odgovorili bi na štiri vprašanja. 1. Kaj mislim o dijakih. Na to vprašanje so skoro vsi učenci izrazili ugodno mnenje o dijakih, češ da več mislijo kot drugi ljudje, da hočejo svobodo in pravičnost, boljše šole in boljši svet. Le ena deklica je imela pomisleke glede vedenja dijakov; pripomnila je, da bi se ne smeli tako upirati, kadar jim ni kaj po volji; da bi ne smeli takoj letati po ulicah, temveč naj bi prej poskusili zadevo urediti na drugačen način, npr. naj bi se pritožili pri svojih predstojnikih. 2. Kaj pravijo o študentih drugi ljudje (starši, sosedi, ljudje, s katerimi pridejo skupaj)? Na to vprašanje so skoro vsi učenci odgovorili strahotno porazno, npr.: „Neki mož je dejal, da malo ceni študente", ali „moji starši pra- vijo, da ne bi smelo biti študentov“. Nekemu učencu je odrasel moški rekel, da bi bilo študente treba poslati v Vietnam, jih zapreti, linčati, pobiti, pognati iz dežele, izgnati iz Berlina. Drug za drugim poročajo, da jim je oče rekel: „Kadar študentje lučajo kamenje in kaj razbijajo, bi jim morali streljati tik pred noge, da bi zbežali.“ „Študente je treba uničiti, prepeljati v Vietnam, ali poriniti v plinske celice.“ Neka žena pa je rekla: „Ti psi! Zgrabila bi strojnico in streljala nanje.“ Umor. nasilje se v teh otroških odgovorih v raznih variantah navaja kot sredstvo za reševanje družbenih in političnih vprašanj. Samo eno deklo je po navedbi eno učenke izjavila: „Zelo cenim študente, ker pogostokrat upravičeno demonstrirajo. Toda njihov upor ni vedno na mestu.“ S. Kaj študentje hočejo? Deček na primer, ki je še pravkar hotel v množico študentov streljati, odgovarja: „Študentje hočejo, da bi na svetu ne bilo toliko krivic, hočejo da bi ne bilo nobene vojne več, temveč mir med vsemi narodi na zemlji.“ Tudi součcnci ugotavljajo: „Študenti demonstrirajo za pravično stvar, hočejo mir v Vietnamu, boljše profesorje, boljše gimnazije.“ „Po mojem mnenju nam hočejo pomagati. Hočejo svobodo in pravičnost in so to tudi zahtevali glede Biafre, kjer mnogi stradajo.“ -4. Kaj študentje napačno delajo in kaj bi jim mogli svetovati? Na to vprašanje učenci prostodušno odgovarjajo: „Študentje lučajo kamne, razbijajo šipe. Morali bi bolj mirno protestirati, ne kamenja metati in ne zažigati avtomobilov. Morali bi bolj mirno protestirati, pa bi več dosegli. En učenec izraža bojazen, da ravno zaradi demonstracij državna oblast ne bo ugodila študentom. Posebno so učenci zaskrbljeni zaradi požiganj avtomobilov in se zaradi tega čutijo osebno Na podlagi teh otroških izjav je Uršula Schaaft, očividno pedagoginja, napravila sledeče zaključke: Šola in dom, ki bi morala vzajemno vzgajati, dejansko tega ne vršita. Razumljivo je, da imata oba vzgojna činitelja lahko o kakem vprašanju različna mnenja. To še no bi bila nesreča, če bi obe strani znali svoja mnenja po otroško pojasniti in utemeljiti. Da so v demokraciji možna različna mnenja, smejo tudi otroci vedeti. Tako bi se navajali na prilagoditev življenju v pluralistični družbi. Pretresljivo pa je, ko ugotavljamo, kakšne odgovore, utemeljevanja in pojasnila dobiva mladina na razna važna vprašanja v domači hiši in v družbi. Največkrat namesto dokazov in pojasnil, nesmiselna fraza kot ona: „Študentov ni treba“. Lahko si mislimo, kako ti nazori iz predpotopne dobe v otroški duši zavirajo vsak vzpon M. L. MLADINSKA POŠTA POMAGAJTE MI Včasih ec mi jo zdelo, da Slo-vcn.i previsoko postavljamo svojo vcrncct v primeri z domačini ali tujci. Sedaj bi mislila, da imamo Prav. Zaročena sem s fantom, sinom tujcev. Ima me rad. Zaradi meno ;e v vedenju obziren. A čutim, da mu vera verjetno nikdar ne ho prešla v vsakdanje življenje. Koliko pravice imam, da si pripravljam svojo srečo in koliko dolžnosti, da ohranim kljub temu na višini od starčev vcepljeno versko življenje? Včasih zaradi te