Antonija Senica Majda Senica Vujanovič
PO RŽI DIŠI
Antonija Senica Majda Senica Vujanovič PO RŽI DIŠI
haiku
MARIBORSKA LITERARNA DRUŽBA .Mala zbirka
Antonija Senica Majda Senica Vujanovič
PO RŽI DIŠI
haiku
Maribor 2003	3
© Antonija Senica, Majda Senica Vujanovič
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor
821.163.6-1
SENICA, Antonija
Po rži diši: haiku / Antonija Senica, Majda Senica Vujanovič ; [spremno besedo napisal Marjan Pungartnik]. - Maribor : Grafiti studio, 2003. -(Mala zbirka / Mariborska literarna družba ; 4)
ISBN 961-6329-92-8 1. Senica-Vujanovič, Majda [avtor] COBISS.SI-ID 50580737
Antonija Senica
Dalmatinski raj otok obdan z alabastrom poln si biserov
Igra lastovic vročina izhlapeva gnezdo ob gnezdu
Marmor stoletja bugenvilija rdeča je dan poletja
Mirta dehteča maternica zaplodi beli cvetovi
Cez polje sama leti drobna brinovka lovec ji sledi
Morski valovi barčice vodne vile pesem mornarjev
Zeleno nebo labod ob labodu kodrasti valčki
Kaplje polzijo popki se zapirajo metulj počiva
Zvoki mandolin ribič po morju vesla pinija molči
Misel se dviga krhko lepoto opeva pozabi solzo
Jutranja rosa diamanti na travi brenči čebela
Tema se staplja na vzhodu se že jasni noč se poslavlja.
Hiša umira
pes na pragu poseda
prazna je duša
Mrtvi so rudniki gozdovi posekani sekira molči
D-v V	V
lseca roza deklica lahno zardi veter jo boža
Suha so gnezda. Ptice daleč letijo. Drevesa molče.
Strune so tanke blazinice pa mehke milo toži palec
Hladni poljubi ustnice, popek cvetoč dotik je zamrl
So fantje mladi lepe noge skačejo lepa najlepša
Glej spomincice oči so me začarale morje modrina
Veter se igra čisto zlato na cesti plavajo listi
Bogata jesen kostanj tli v žerjavici usta čakajo
Zrnja so v kašči iz dimnika se kadi zima bo dolga
Po snegu diši drevesa se klanjajo veter zavija
Bela odeja breza poveša glavo vsa narava spi
Srebrne zvezdice snežinke v zraku na tleh nebo pajčolan
Ptica na oknu ptičja pogača vabi frfotaj e zbeži
Krakajo vrane kamena luna bolšči potka je ozka
Drobne stopinje premražen zajček gloda skorjica diši
Vijolica spi lilije že sanjajo sova skovika
Mravlja razpreda kaj dela čebelica sanja o pomladi
Rumena hiša črne saje izpuhne na deviški sneg
Zvon vabi k maši device pozvanjajo orgle zadone
Majda Senica Vujanovič
Jutranje sonce spleta mavrično misel, roke razpleta.
Tvoja mehkoba, nežni, previdni gibi, boža me nasmeh.
K. v v..
osi zvrzijo, budijo frfotaje deklico pomlad.
Ljubim dih vetra, bela češnjeva steza -dom na ozarah.
Cvet vijolice si izveze rdeč korzet na mojem oknu.
Cvetoča lipa v nasmehu duše plodi božje besede.
Preproga solza, umite bose noge, biserna rosa.
Oko zablesti, rosna kaplja na licu žalostno sonce.
Breza vzdihuje, veter lomi vejevje, bor vrši, sanja.
Ptica se budi, vzdih, molitev odmeva v blaženo nebo.
Let lastovice. Meni čas, svetlobo, pot požlahtni misel.
Rožnate sanje, plavam, plavam lahkotno, se duša smeji.
Gori svetloba, duh oplaja tišino, cvetijo rože.
Dih mi zastane,
svod, brezkončna ozvezdja,
nebeške sledi.
Zvezdni utrinek prebudi davne spomine, zatrepeče srce.
Klasje šelesti, dolgi pšenični lasje, domača streha.
Deco čuvajo zlati kačji pastirji. Bajke ožive.
Skriti otroci na njivi, kuštravi, nevidni škratje.
Pomladni večer, ptice čebljajo v gnezdu, napojen vrelec.
Moj oče, molim, na skalovje poklekam, skala mir deli.
Tvoj duh me vodi, moj duhovni učitelj, brvi so trhle.
Štejem ozvezdja, zavijam se v spirale, čutim svežino.
Planeti neba nešteti, neprešteti, pot neznana.
Večna luč gori na domačem oltarju vse ure, vsak dan.
Luna ugaša, oglaša se črn skovir, smrtni odmevi.
Zvezda Danica, vodnica karavane, neba nevesta.
Mostovi roke, oceani plodijo en jezik sveta.
Duh poezije -silne miselne oči, ne prehiti časa.
Veter zašvista, kaplje bičajo telo, mokrota hladi.
Rosna vrtnica -razpenjeno obnožje, metulja vino.
Češnja se lišpa belo puhasta, sinja. Po medu diši.
Luna zmedena v topli noči poletja, skodrane kite.
Ptica zadrhti,
sončni mrk prekriva vse -
poti, gnezda, let.
Ledene sveče, od strehe kaplja, kaplja čudežna voda.
Naphana pena, goreči pomladni sneg -ptičja pogača.
Jekleni človek -stroji, izpuh, dim, strupi, hladno železje.
PESEM JE PESMI SESTRA
Haiku (iz haikai in hokku) je pesniški žanr, ki je prišel k nam iz Japonske po raziskovanju Marjana Mauka v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Oznaka »žanr« pomeni, da ne gre le za obliko, t.j. trivr-stičnico z razporeditvijo zlogov 5-7-5, temveč za pesniško zvrst, ki se naslanja na duhovno tradicijo taoizma glede pojmovanja trenutka, ki naj bi ga haiku izražal. Evropejska ujetost v newtonovsko predstavo o svetu nam zaklepa vrata do dinamičnega dojemanja sveta kot ravnovesja, v katerem Jaz (to, za kar se imamo, za kar mislimo, da nas imajo drugi, kar imamo, s čim razpolagamo) ni v ospre-
dju. Haiku je obrnjen k naravi, doživljanju poteka, razmerij, medsebojnega delovanja... V stoletjih razvoja haiku pesništva so nastale tudi smeri, ki govorijo več o človeku, vendar po pravilu v obliki ne-jaz. Vsekakor je potrebno omeniti nesporno in nedosegljivo mojstrstvo, ki ga je v dolgi vrsti odličnih pesnikov dosegel Matsuo Basho (1644-1694).
Pri nas se je haiku razširil pred štiridesetimi leti in je danes eno od najpopularnejših pesniških početij. Zasluge za to ima njegova navidezna ugotovit-venost in nezahtevnost; saj se ni potrebno več držati skoraj nobenega pravila, niti zlogovnega ne in niti tematskega. Z druge strani pa je prav zaradi lahkotnosti, s katero nekatera zelo splošna občutja povežemo s trenutkom, postal neke vrste duhovno očiščevanje. Uči nas,
naj pač verjamemo svojim očem (tradicija nas namreč uči, da je bistvo očem nevidno in da jim ne moremo verjeti). Do vidnega sveta smo po izročilu in vzgoji nezaupljivi in kritični in zato so tudi naši pogledi nanj
»težki«. * * *
Antonija Senica in Majda Senica Vujanovič sta sestri, obe skupaj sta avtorici dvanajstih publikacij, v katerih je mogoče jasno videti tisto, kar ju povezuje, a tudi tisto, po čemer se ločujeta. Vse to se zelo jasno izraža tudi v pričujoči zbirki haikujev. Obe sta navezani na naravo in tudi na svoj domači kraj Šentanel. Obe privlači duhovnost, vendar Antonijo v implicitni obliki, tako kot jo je zarisala v svoji »pravljici za odrasle« -Psihi, medtem ko Majda rada pise molitvene obrazce, s katerimi naslavlja
božanska bitja neposredno. Slednje je posebej značilno za njeno pesniško zbirko »Stopinje v svetlobo«. Antonija Senica je zazrta v bitja in stvari, je v tem konkretna, skoraj ne potrebuje abstraktnih besed. Lahko bi jo opisali kot dušo, v katero se vpisuje svet s svojim razpoloženjem, slikovitostjo. Vidi to, kar se daje, ponuja kot vizualna slika ali osebna izkušnja. Navidezno je stvarna, vendar res le navidezno. Zazrta je v tisto, kar je nevidno, onstran stvari, kamor jo pelje silovita intuicija. Nasprotno je Majda Senica zazrta navzgor, v nejasne podobe, kakor se nam kaže svet v svoji prehodnosti, nedoločljivosti. Besednjak zajema tudi tam, kjer so besede abstraktnejše, nejasnejše. Vidi nebo, na katero slika podobe iz svoje duše. Čudi se. Obe odlikuje izjemna sposobnost za-pažanja - pri Antoniji predvsem mikro-sveta, podrobnosti, pri Majdi pa komaj
vidnih sprememb v makro-svetu. Antonija se ne oddaljuje od podob, ki jih je mogoče videti, spet Majda od tistih, ki jih je mogoče zaslutiti. Lahko bi rekel, da tudi naslov izraža njuno dvojnost -Antoniji pripada rž v svoji barvitosti, polnosti, Majdi pripada vonj s svojo nedorečenostjo, sublimnostjo.
To je kajpada samo v prid knjigi, kajti gre za dva kroga pesnjenja, ki se vrtita vsaksebi, in vsak ima svoje središče v izkušnjah, pogledih, čutenju avtoric. Naj zato ob koncu te spremne besede poudarim dve točki, v katerih je razdalja med avtoricama tematsko in poetološko največja in najbolj značilna. Tako govori Majda:. Duh poezije ilne miselne oči, ne prehiti časa.
Tako pa Antonija: Strune so tanke,
blazinice pa mehke, milo toži palec.
Ena najde motiv kozmičnih razsežnosti o vstavljenosti človeka v svet, drugo pa obhaja skoraj melanholičen občutek zaradi razbolelega palca, ki se mora vdati ostrini kitarinih strun. Obe besedili dajeta novo haiku temo o sestrinski različnosti.
Marjan Pungartnik
MARIBORSKA LITERARNA DRUŽBA Mak zbirka 4
Urednik: Marjan Pungartnik
Antonija Senica, Majda Senica Vujanovič PO RŽI DIŠI - haiku
Uredil in spremno besedo napisal:
Marjan Pungartnik Grafična oprema: Mariborska literarna družba Izdalo:
Kulturno društvo Mariborska literarna družba kot svojo 158. publikacijo Založil in tiskal: Grafiti studio Maribor v juniju 2003 Naklada: 300 izvodov
MARIBORSKA LITERARNA DRUŽBA Mala zbirka
9789616329927