Listek.
319
lin kapelnik pri škofu Stanislavu Pavlovskem v Olomuci; kasneje je postal cesarski dvorni kapelnik pri cesarji Rudolfu II. v Pragi, kjer je umrl 1591. leta.
Jakoba Petelina sta ocenjevala Dr. Proske in Ambros. — Pokojni P r o s k e, rodom Šlezijan, bil je kanonik v Ratisboni in si je pridobil za povzdigo cerkvene glasbe neumrljivih zaslug. Žrtvoval je vse svoje življenje v to, da bi po propadu cerkvene glasbe stare, klasične cerkvene skladbe zopet pripravil v veljavo. V ta namen je potoval po Italiji ter dvakrat preiskal muzikalne arhive najznamenitejših mest italijanskih. Vzorne skladbe je prepisaval ter potem priobčil znamenito zbirko »Musica divina", imejočo štiri debele zvezke, v katerih se nahajajo naj-krasnejše stare skladbe najznamenitejših skladateljev. Znameniti ta mož torej, dr. Proske, piše o Jakobu Petelinu: „Man muss sich in seine Werke mit Liebe und Antheil vertiefen, um den Meister nach Gebiihr achten zu lernen und doch nicht in jene Deberschatzung zu gerathen, die sich far Gallus bis zum Debermasse gesteigert hat." Petelina so namreč nazivali, kakor berem, nnemškega Pale-s tri no"; nekateri so celo trdili, da Palestrino preseza! Cuduo je, kako so slovenskega rojaka mogli  nazivati   »nemškega  Palestrino!"
L. 1876. umrli Avgust Viljem Ambros, mu/Jkalni pisatelj in komponist, rojen 1. 1816. v Mitu (Mauth) na Češkem, bivši profesor muzike na praškem vseučilišči, od leta 1882. odgojevatelj na dvoru na Dunaji, piše o Petelinu: »Man wird viel Schones, Frommes, Reines finden, aber auch einen durchgehenden Zug von Nuchternheit zu verkennen nicht wohl im Stande sein. Neben der hohen Poesie Palestrinas ist es doch endlich eine solide Prosa, die sich allerdings bei-nale wie Poesie anhort. Seine bekannte Motette: Ecce, quomodo mor i t ur j u s t u s ist in ihrem ungetrubten Wohllaut mit ihrer leise und doch so tief innig wehmuthigen Farbung wahrhaft ruhrend."
Kakor nazivljamo Trubarja pričetnika naše književnosti, slovenskega literatur-nega Kolumba; ravno tako bi smeli imenovati Jakoba Petelina »m u z i k a 1-nega našega Kolumba," kajti pred njim nismo Slovenci imeli nobenega rojaka, ki bi bil izobražen skladatelj. Lehko bi trdili, da sta se literatura in glasba naša pričeli ob jedni in isti dobi, kar je pač zanimivo!
Vredno bi bilo, da bi se strokovnjak potrudil ter nam podal obširen životo-pis in vredno oceno velicega glasbenika slovenskega, Jakoba Petelina! Morda bi g. Anton Forster v Ljubljani prevzel hvaležno to nalogo.
Zanimivo bi bilo že dognati, kje se je Petelin porodil in, se je li muzikalni naš Kolumb izvirno pisal za Petelina ali ne. Jaz bi sodil, da si je šele pozneje pod tujim vplivom pošteno slovensko svoje ime izpremenil v nemški „H ii n e 1" (Handl) in latinski »Gallus", kar znači, kakor znano, toliko kakor naša beseda: »Petelin". Te misli je tudi Kamilo Mašek v rečeni razpravi.         J. Leban.
„Slovenskaja Matica i eja izdanija" se imenuje 26 stranij obširna razprava, katero je T. F 1 o r i n s k i j priobčil v poročilih vseučiliških 1. 1886. ter tudi v posebnem odtisku dal na svetlo. G. Florinskij govori najprej v obče o literarnih in političnih odnošajih slovenskih, potem opisuje delovanje „Matice Slovenske" od nje početka do letos ter poroča na drobno o letopisu Matičinem za leto 1885., kjer ocenjuje razpravo Vošnjakovo, Navratilovo, Vrhovčevo, Rutarjevo, Remčevo, Oba-lovičevo, Apihovo in Tomšičevo. Poročilo Florinskega ima namen pozornost ruskega sveta obrniti na Slovence, na njih literaturo in zlasti na plodunosno delovanje naše Matice, o kateri pravi na konci svojega spisa . . . „ona spravedlivo zasluživaet iskrenih simpatiej daleko za predelami Slovenii."