No; (štev.) 50
Dh SO letnici
Cankarjeve smrti
11. decembra 1918
V noči od 28. na 29. oktober 1. 1918, ko se je prižigala zora slovenskega osvobojenja, ko je narod „iz burke, stare tisočletje“, stopil na oder zgodovine ne več kot harlekin, ampak kot „na svoji zemlji sam svoj gospod“, je Cankarja, največjega slovenskega pisatelja, tresla mrzlica in napadali so ga božjastni krči vsakih petnajst minut. Narod je zmagoslavno praznoval vstajenje naroda, tisto „Veliko nedeljo, ki je prišla po Velikem petku ‘, kot jo je oznanjal Cankar, Cankarja pa so prepeljali tisti dan v deželno bolnišnico, kjer je
11.	decembra umrl krščanske smrli. Danes ima pomen, da se to poudari. Sam jo rekel Finžgarju, ki ga je prišel spovedat: „Jaz se ne bojim umreti. Vedi, da bo laži moj opravek z Bogcm kot mnogim dragim — morda laži kot Tebi.“ Umrl je pisatelj, ki je na fotografijo Anici Franzotovi, ki sem jo svoj čas odkril, napisal: „Po moji smrii boste videli, kdo in kaj je bil Cankar.“
Danes vemo vsi, kdo in kaj je bil Ivan Cankar. Za Prešernom naš največji besedni umetnik. Genij, v katerem vidi narod sebe in svojo pot naprej.
. človek, ki ima tako globoko vsebino v sebi, da je vsakemu nekaj in vsem vse. Bil je in nam ostal poosebljenje tiste dobe od konca stoletja (1895) do osvobojenja 1918, ko nam je podarjal slednje leto po eno, dve knjigi, v katerih je držal ogledalo naši vesti in nasiče-val našo žejo po Lepoti in Dobroti. Ustvarjal je svoje like iz Ljubezni, ki je v osnovi vsega njegovega dela, tudi ko je vihtel bič. „Moje delo je knjiga Ljubezni, Domovina!' INjegove ljubezni, ki ljubi s satiro in ironijo, marsikdo tedaj ni razumeval, zlasti na katoliški strani ne, kjer so sodili po črki in revo-lueiondrstvu, ne po duhu. Toda danes je tudi v oficielni literarni zgodovini doma poudarjeno, da „se je Cankar V dunajskih letih približal (!) marksizmu, da pa je v ljubljanski dobi (rožniški) ob socialističnem humanizmu vidno uveljavljal prvine krščanske religioznosti ter da je vedno v njem tičalo nekaj idealističnega življenjskega občutja" (Zgodovina slov. slovstva 1964, 144).
Cankar je bil vedno idealist, tudi tedaj, ko je nastopal kot socialno demokratski poslanec, tudi ko je pisal „propagandno brošuro", svojo svetovno znano povest Hlapca Jerneja, „vele-umetnino in velezmoto", kot pravi Pregelj. Nikdar ni bil materialist in nikdar
—	brezverec. Ko se je boril za boljši položaj proletariata, ko je oznanjeval proletarsko revolucijo, zmago in kulturo, jo je vedno spremljal z ljubezni ¡o do ponižanih in razžaljenih, ki gredo
—	za križem! Kot ruski Bloh. Nikdar s sovraštvom. Sovraštvo pa je v osnovi tako marksizma, kakor leninizma in še bolj stalinizma: Zato Cankar ni mogel biti niti pravi marksist, še manj komunist, najmanj pa stalinist, ki bi partijo postavljal nad vse in ki bi se mogel vezati na ždanovščino namesto na Jacinto! Bil je svoboden umetnik, ki je poslušal samo svojo vest, v kateri je
“imel zapisan svoj dekalog, o katerem je verjel, da mu je dan od Boga. V tega je verjel vse svoje življenje po lestvi vrednot, ki jih je trdno postavil: Mati —Domovina—Bog! Ta maksima je Cankarjeva formulacija iz zadnjih let življenja in je ne gre zamolčevati ne zani-kavati ali zamenjavati z nekim „Bitjem“... kot se je dogodilo v titoistični cenzuri...
Res pa je, da je zahteval nujno preobrazbo družbe iz buržujstva v pravično družbo, ki bo tudi proletarstvu dala svoje mesto, da, celo vodilno. Zato je nastopal proti „šentflorjanski dolini“, ki mu je simbol etičnega materializma zdegeneriranega meščanstva, in proti „kralju na Betajnovi", ki mu je simbol brezsrčnega kapitalizma. ¡S tem je pripravljal pot novemu družbenemu redu, ki pa ni nujno, da je to današnji komunizem. Da, ta je iz ideala ustvaril karikaturo! V Cankarjevem imenu so klali v Španiji in pri nas med drugo svetovno vojno, in v tem duhu „mašče-vavca" izdajali izbrana dela. Toda že prej je nemški socialist Wendel poudaril, da je bil Cankar „bolj socialist
LIBRE
BUENOS AIRES 12. decembra 1968
DR. CALDERA
NOVI PREDSEDNIK VENEZUELE
Declaración de los Derechos Humanos
Poročali smo, da so bile v Venezueli 1. decembra splošne volitve. Za položaj predsednika republike se je potegovalo 6 kandidatov. Ko pišemo to poročilo, je minilo že več kot teden dni od teh volitev, ko vrhovna volilna komisija, kljub elektronskim strojem dolgo ni mogla objaviti končnih volilnih rezultatov. Zato je ljudstvo Venezuele preživFalo prejšnji teden v veliki nervozi in napetosti. Jasno je bilo, da so bile na de’u sile — ne v glavni volilni komisiji, pač pa na terenu, ki so hotele preprečiti s sleparijami izvolitev predsednika krščansko-socialne stranke dr. Rafaela Caldere za predsednika. V teh svojih načrtih niso uuspele ter je glavna volilna komisija proglasila Caldero za novega predsednika Venezuele.
Dr. Rafael Caldera je ugledna in vplivna venezuelska osebnost. Sedaj je star 52 let. Je doktor političnih ved, vseučiliški profesor na univerzi v Caracasu za sociologijo, za socialno pravo in delavsko zakonodajo. S teh strok je napisal več del. Je član Akademije socialnih in političnih ved ter Venezuelsko akademije za jezik.
Je odločen demokrat in jo bil ped diktatorjem Perezom Jimenezom s predstavniki drugih cemokratsk'h strank zaprt, nato pa je živel v emigraciji vso do Jimenezovcga pad-a. Po vrn;tvi v domovino je bil v letih 1959, 1963 in 1961 predsednik parlamenta. V tem svojstvu je bil tudi na obisku v Argentini ter je imel tu znan gover, v katerem jo postavljal osnove, na katc-
rih je treba zgraditi ameriški kontinent.
Dr. Rafael Caldera je ustanovitelj venezuelske krščansko-socialne stranke COPEI in je vsa leta njen glavni tajnik. Stranko je organiziral po vzoru evropskih kršč. demokratskih strank, ji dal trdne krščanske ideološke osnove ter je na njih gradil njeno organizacijo med razumniki, dijaštvom, delavstvom in kmetskim prebivalstvom. Tako je stranka rasla iz lastnih notranjih sil in moči ter se sedaj razrastla v najmočnejšo venezuelsko politično silo, ki je svojega ustanovitelja sedaj po prej-šn-ih štirih poizkusih poslala kot državnega predsednika v vladno -palačo Mira-flores.
Geslo vsega političnega dela in nastopanja dr. Caldere je: Ne diktatura, pa tudi ne demagogija.
Po izvolitvi je izjavil, da bo vzdrževal stike z vsemi državami, zato bo prenehal s politiko, ki jo je uved'1 ustanovitelj sedanje vladne Demokratske akcije Romulo Betancourt, da je Venezuela prekinila diplomatske stike z vsako tisto državo, v kateri so prišli na površje vojaški režimi. Dr. Ca'dera je dami, da je taka politika škodljiva za Venezuelo. Dr. Caldera je naglasil, da jo tudi za zvezo s Sovjetsko zvezo in ostalimi komunističnimi državami, čc ne bodo njihova diplomatska predstavništva središča vohunstva in vzrok za nenrre.
Izvolitev dr. Caldere za predsednika jc venezuelsko ljudstvo proslavljalo z velikimi javnimi manifestacijami.
B«| za nadoblast y Evropi
Sredozemsko morje sc vedno bolj spreminja v področje, na katerem merijo svoje silo vojne mornarice zahodnega demokratskega sveta in Sovjetske zveze.
Za obrambo svobodnega sveta je po sklepu Atlantske obrambne zveze poleg mornaric zahodnih demokratskih držav v Sredozemskem morju stalno tudi kompletna šesta ameriška pomorska sila z vsemi potrebnimi enotami. Po porazu arabskih držav pred Izraelom pred 18 meseci jo začela pošiljati v Sredozemsko morje svoje vojno ladie tudi Sovjetska zveza. Sedaj je število njenih vojnih ladij v tem morju narast-lo že nad 50.
AMERIŠKI VOJNI LADJI V ČRNEM MORJU
Atlantska zveza je na zadnjem zasedanju sprejela več ukrepov za var-
nost demokratskega svobodnega sveta. Med drugim je v Neaplju ustanovila posebno letalsko informativno službo, katere naloga je neprestano zasledovali premikanje sovjetskih ladij v Sredozemskem morju. Kot odgovor na križarjenje sovjetskih ladij po Sredozemskem morju je ameriška vlada poslala dva svoja rušilca Turner in Dyess na vaje v črno morje. Sovjetski tisk jo ob tej ameriški odločitvi zagnal krik ter je prihod dveh ameriških vojnih ladij v črno morje označil za „izzivanje", ter da sta obe ladji v tem morju „nezaželena gosta".
Moskovska radijska postaja se je te dni v svoji srbohrvatski oddaji pritoževala tudi nad Amerikanci in njihovimi evropskimi zavezniki, da so tudi drugod v Evropi začeli izvajati vojaški pritisk. Ta pritisk naj bi bile velike vojaške vaje januarja meseca na Ba-
iz Krista kot pa iz Marksa"; in črnogorski komunist Plamenac je že 1. 1938 pisal o Hlapcu Jerneju: „Tolikšna naivnost (Jernejeva revolucionarnost) se ne da opravičiti z ničemer kot samo s tendenco krščanske morale. Vera v Boga je edina njegova nada... To je mistika, krščanska etika." Plamenac-komunist nato citira Cankarjevo osnovno prepričanje, kot ga je izrazil v črtici „‘Dobrodošli": Živ je Kristusov evangelij in slavno se bo izpolnil."
Iz tega evangelija ljubezni — ne nasilja! — je bil Cankar socialni revolucionar, borec za proletarsko osvobo-jenje od kapitalizma in je kazal pot v novo dobo. V toliko je predhodnik tako komunističnih revolucionarjev, kakor katoliških ekumencev. Zato se ni čuditi, da je iz Cankarja izšla revolucionarna Mladina, pa tudi krščanska Križ na gori. Iz Cankarja lahko zajemajo vsi, ki verujemo v človečansko razmerje med ljudmi, v humanizem, tako socialni kakor religiozni. In kakor je bil Can-< kar predstavnik socialnega v dunajskih I letih, se je religioznemu približal ob koncu življenja. In ni brez smisla, če' ga je Pregelj ob Podobah iz sanj imenoval „prvega slovenskega modernega katoliškega pisatelja".
Genij je vsem vse. Vsa pota vodijo vanj, vsa vodijo iz njega. Je polnost vsega. Enim daje iz ene globine, drugim iz druge. Je neizčrpen. Cankar je bil eden teh. Toda ne da se izkoriščati in zlorabljati.
Kakor smo videli, so celo žs doma znanstveniki doumeli Cankarja v glob- | ljem smislu, kakor pa ga slikajo partijci. Če jim je bil predhodnik, ni rečeno, da jim je sledilec. Berdjajev je ne-
koč rekel o modernih sopotnikih ruskega komunizma: kot idealisti se bore zanj, dokler jim je nedosegljiv; ko se realizira in se materializira, jim ni več cilj, temveč že ovira. Tako sem prepričan, da bi Cankar — tudi če bi se morda v začetku postavil na stran revolucije — bi se ji zdaj — ob metodah njene realizacije — uprl, kot se je uprl meščanskemu materializmu. Ideal bi se mu postavil spet — v prihodnost... in uvrstil bi se med upornike. Sovražil je vse življenje prilagodljivost — tako kakor se je uprlo na stotine kulturnih delavcev suženjstvu „proletarske diktature" ... do Danilevskega in Litvinova, našega Mihajlova in čeških pisateljev. Buržuji nove dobe bi mu bili „nov privilegirani razred" -—• proletarskih par-venijev... in verjetno bi mu bil novi ideal: ekumenski evangelij...
Ne pozabimo, da je bila zadnja njegova zasnovana knjiga Ženitnina v Kani galilejski, kjer bi nastopal kot socialni reformator — Kristus sam... +
Pred petdesetimi leti je Cankar umrl. Mlad. Komaj 43 let star. Bil je prvi veliki mrlič naroda v svobodi. Ta ga je kot prvega pokopal na narodne stroške kot zaslužnega za domovino. Avion prve slovenske vlade je krožil nad njegovim pogrebom in spustil venec na njegovo krsto v grobu.
Danes Cankar predstavlja neumrljivega genija slovenstva in je v zadnjih petdesetih letih postal tudi njega predstavnik — poleg Prešerna, — pred svetom. Uvrstil se je kot slovenski klasik med svetovne pisatelje.
Tine Debeljak
Hace 20 años —el 10 de diciembre de 1948— la Asamblea General de las Naciones Unidas aprobó y proclamó la Declaración Universal de los Derechos Humanos.
A continuación de ese acto histórico, la Asamblea General del citado organismo internacional recomendó a todos los Estados miembros, que publicaran el texto de la Declaración y procuraran que „fuese divulgada, expuesta, leída y comentada, principalmente en las escuelas y demas establecimientos de enseñanza, sin distinción alguna, basada en la situación política de los países o de los territorios."
Después de £’3 años de la aprobación de la Declaración Universal de los Derechos Humanos hay todavía muchos estados euroasiáticos y en otras partes del mundo, donde „la profesoón de cultos, la libertad de expresión de las ideas políticas, los derechos de asociación y de reunión y de organización gremial siguen siendo una ilusión". Entre estos estados se halla todavía hoy la Yugoslavia de Tito.
Splošna deklaracija o človeških pravicah
Pred 20 leti, 10. decembra 1948, jc glavna skupščina Združenih narodov odobrila in objavila Splošno deklaracijo o človeških pravicah.
Na istem zasedanju je glavna skupščina 7IN vsem državam — svojim članicam tudi svetovala in priporočila, naj objavijo to deklaracijo in naj poskrbd, da bodo za njeno vsebino zvedeli ljudje, zlasti otroci po šolah ter da bedo o njej tudi ^razpravljali.
Po 20 letih, odkar je bila odobrena in obiavljena Splošna deklaracija o človeških pravicah, je še vedno mnogo evroazijskih držav in dežel v dragih delih sveta, v katerih „je izpovedovanje vere, svoboda izražanja političnih idej, pravica do združevanja in zborovanja in do gremialne organizacije še vodno samo iluzija".
Med takimi državami je še vedno tudi Titova Jugoslavija.
■SIII11B3BISIII1BIIBIIIIIIIS31IIIIIIIDI
varskem v bližini češko meje. Za te vaje bodo Amerikanci z najmočnejšimi bombniki Phantom prepeljali v Evropo
15.500	mož, razen tega bodo ostali v Nemčiji oddelki, ki so jih mislili umakniti iz 24. divizre. S tem hočejo sovjetom pokazati, da lahko vsak trenutek svoje oborožene sile z letali pošljejo v Evropo.
Zaradi tega so sovjeti začeli zopet z intrigami v Franciji.
SOVJETSKE SPLETKE V PARIZU
Sovjetska zasedba Češkoslovaške je imela namreč med drugim za posledico, da je Francija začela znova tesneje sodelovati pri vojaških akcijah Atlantske obrambne skupnosti. Zaradi vedno večjega števila vojnih ladij, ki jih sovjeti pošiljajo v Sredozemsko morje in s katerimi dovažajo orožje arabskim državam ter Alžiru, je ogrožena varnost tudi Francije. Zato so francoske vojne ladje sodelovale pri zadnjih velikih pomorskih vajah evropske obrambne skupnosti v Sredozemlju.
Da bi Sovjetska zveza odvrnila Francijo od Atlantske obrambne skupnosti, je sovjetski veleposlanik v Parizu, Valerijan Zorin, obvestil francosko vlado, da „navzočnost sovjetskih vojnih ladij v Sredozemlju ni naperjena proti varnosti Francije". Ponujal je poglobitev in povečanje gospodarskega sode-
Iz življenja In dog
Zvišanje plač in proračun 1969
Državni minister za ekonomijo dr. Krieger Vasena je pretekli ponedeljek izjavil, da je že določena povišica delavskim plačam in v glavnem pripravljen državni prorácun za leto 1969. V vladni palači je v pogovoru s časnikarji naglašal, da bo povišica plač „zadovoljiva", ker bo vlada strogo pazila, da se istočasno ne bodo dvignile tudi cene. „Če se to zgodi," je zatrjeval minister, „bomo segli po konkretnih sredstvih, kot je uvoz raznih pridelkov ali maksimiranje cen". Vendar ni še objavil dokončnih procentov povišic, ne približnih številčnic proračuna, ker je zadnja odločitev še v rokah predsednika grala Ongania. Za študij proračuna in bodoče ekonomske politike, predvsem na polju sorazmerja med delavskimi plačami in cenami, so se predstavniki vlade sestali s predstavniki gospodarstvenikov. Tudi o teh stikih je govoril dr. Vasena in jih označil kot pozitivne.
Zahodna Nemčija se bo aktivno udeleževala argentinskega razvojnega procesa. Dokaz temu je pogodba, ki sta jo podpisala v sredo 5. t. m. v palači argentinskega zunanjega ministrstva minister dr. Nicanor Costa Méndez in nemški poslanik dr. Giinter Mohr. Sklc-
lovanja, S tem jo hotel zmanjšati tudi vpliv sedanje ameriške pomot! Franciji za rešitev njene državne valute.
Ponudbe sovjetskega veleposlanika so Francozi vzeli na rnanie, svojo politiko bodo pa vodili tako, kakor bo koristno za Francijo in demokratski svet, ne pa za cilje svetovnega komunizma.
KITAJSKA VOJAŠKA OPORIŠČA V ALBANIJI
Zadnja poročila v zvezi s Sredozemskim morjem objavljajo povsem novo momente: pojavo komunistične Kitajsko v tem morju, šef glavnega štaba komunistične Kitajske Huang Yun šen je bil prejšnji teden s svojim štabom v Albaniji, kjer je z albansko vlado napravil sporazum, po katerem bo Albanija prepustila komunistični Kitajski Valono za kitajsko pomorsko bazo. Tu bo tudi kitajsko oporišče za raketne izstrelke. Sodijo, da bo komunistična Kitajska do leta 1972 že imela rakete z dosegljivostjo 2.400 km. Se pravi, da bo z njimi lahko tolkla po vseh industrijskih in vojaških središčih v Sovjetski Rusiji.
Navzočnost kitajskih pomorskih in vojaških sil v Albaniji je Huan Yun šen opravičeval z naraščanjem sovjetskih pomorskih sil v Sredozemskem morju ter z neprestanimi ruskimi „provokacijami vzdolž kitajske meje".
lijan j a v Argentini
njeno je bilo, da bo nemška vlada prispevala sto milijonov mark za zgradbo atomske centrale Atucha. Nemški poslanik je v govoru navajal, da je to izraz zaupanja, ki ga ima nemška vlada v argentinsko ekonomsko politiko. Po drugi strani pa bo Mednarodna Banka za Razvoj prispevala 80 milijonov dolarjev za zgradbo veleelektrame El Chocón.
V	nedeljo 8. t. m. so v delavnicah letališča Ezeiza blagoslovili dve novi letali, ki jih je argentinska letalska družba Aerolíneas Argentinas nabavila v ZDA. Sta to dva štirireaktorja Boeing 707, ki ju bo družba takoj uvedla v svoj redni promet.
V	Mar del Plati, ki je doslej največje kopališko mesto v Argentini, so preteklo nedeljo otvorili letošnjo poletno sezono. Slavnosti so trajale več dni. Za letos pričakujejo, da bo prišlo rekordno število turistov, ker se zadnja leta ta obrt tudi v Argentini hitro razvija. Za Mar del Plato, ki je bila pred leti edino priznano letovišče, nič ne zaostajajo gorske Bariloče. V zadnjem času pa je opažati med turisti tudi veliko zanimanje za argentinski sever, ali druga kopališča na Atlantski obali.

ZENA
IN NJE«
Anica Kralj
Počitniške skrbi
SMET
Srečno jo končalo šolsko leto. Juhej! Zdaj pa torba v kot in potem: igre, kopanje, morda potovanje na sever ali na jug. Pa tudi počitnice doma imajo svoj čar!
Dva bratca in sestrica se veselijo, da za tri mesece lahko pozabijo na šolo. Nič nalog, brez skrbi iz dneva v dan. Vsi trije večkrat zatrjujejo, da je dema mnogo lepše kakor v šoli.
Mali Tinček, ki bo letos „stopil na pot učenosti“, gleda debelo, medtem ko se v njegovi glavici misli vrtijo z neverjetno naglico. Ves je zmeden. „Torej,“ tako nekako ugane, „hediti v šolo je grdo“!
In v srček pade prva kaplja grenkobe.
Mama, ki vse vidi in sliši, je takoj razumela položaj. Ko ni bilo Tinčka doma, je ostale tri poklicala k sebi in rekla: „Je prav, da ste 'veseli, ko ste končali leto, a ne smete bratca strašiti, da je v šoli hudo. Bal se bo in bo trpel od začetka zaradi vas.“
Bratci so razumeli in bili takoj pripravljeni popraviti svojo napako. Tinčku so navdušeno prerokovali lepo novo torbo, barvice, pero in zvezke in lepo knjigo s slikami. „Eoš videl,“ so mu dajali korajžo, „koliko prijateljčkov boš imel. Učiteljica te bo rada imela, ker boš priden...“ so hiteli troštati srečnega Tinčka.
Pa ti prida nagajivi stari striček na obisk in — ga pošteno polomi: „Le hiti se igrat, Tinček, saj ti bo kmalu odklenkalo. Te bo že učiteljica privezala za klop in po prstih jih boš dobil, če boš zvezke zapacal.“ (Striček se je spomnil svojih dokaj oddaljenih šolskih let!)
Tinčku je zastala sapa. Kaj vendar govori striček ? Otrokove velike oči izražajo grozo in iščejo opore v mami in bratcih. Hvala Bogu, je očka takoj . razumel njegovo stisko, strica je sunil pod mizo, vzel Tinčka na kolena in mu - resno potrdil, kar so mu mama in bratci povedali o šoli.
Striček je tudi hitel popravljati, češ da se je pohecal.
Taki in podobni prizori se v družinah zares godijo, a važno je, da starši ohranijo pameten odnos in stojijo otroku ob strani. Začetek šole je v otrokovem življenju eden izmed najvažnejših dogodkov.
Prav tako je priporočljivo, da ga starši v mirnih pogovorih pripravljajo na veliko spremembo. Tako bo čutil, da je tudi za očeta in mamo važno, da bo tudi on postal šolarček.
Otrok mora občutiti, da je njegov vstop v šolo nekako povišanje, priznanje, da že sme to, kar bratje, ali drugi otroci in kar mu je bilo do sedaj skrivnostno daleč.
.Veliko škodo povzroči v otroku trditev, da je v šoli vse strogo, da ni zabave ne smeha. Tedaj bo zares stopil vanjo kakor obsojenec v ječo.
Tinček je pil besede iz očkovih ust:
Sam boš lahko čital pravljice. Kupil ti bom knjigo o živalih, čital boš o hudobnem tigru, o dobrem slonu, o medvedih.“ Tinček je požiral slino: „In o letalih?“ je bruhnilo iz njega.
„Tudi o letalih in raketah,“ je zatrjeval očka. „Kako bodo šli na luno, boš tudi že sam čital. Morda boš tudi ti šel enkrat tja gori. A — dobro mc poglej — najprej v šolo in se pridno učiti, fant moj! Brez šole no moreš nikamor, ostaneš revček tepček.“
+
Danes imajo ljudje veliko možnosti, da se izobrazijo. Srednja šola je postala že nujnost, tako poleg nje razne strokovne specializacije za posebne tehnične poklice. Tudi univerze, ki nudijo najvišjo izobrazbo, so prepolne študirajoče mladine obeh spolov.
Naša, slovenska mladina je nadarjena, to nam jasno pričajo uspehi naših študentov na najrazličnejših šolah. Zakaj nimamo večjega števila študentov? Težko je opravičiti to pomanjkljivost. Ker ni vedno revščina razlog, da mladina ne študira, ga je treba iskati v šibkosti staršev.
Znano je, da mladostniki v gotovem času zasovražijo šolo in jo radi zapuščajo, češ: rad bi že delal in pomagal doma. Kratkovidni starši se največkrat uklonijo iz šibkosti, včasih pa tudi iz želje po novem zaslužku.
Marsikdo pozneje objokuje to nepopravljivo zmoto. Tako oče in mati tožita, ko je že prepozno: „Škcda je našega fanta,“ toži oče, „lahko bi bil danes na univerzi kakor sosedov, saj je bil dovolj brihten. Le kam sem gledal.“ Mati vidi še več: „Tudi fant sam je nesrečen. Pravi, da bo ostal vse večne čase tam, kjer je danes, — dober mizar, morda tudi bogat, a raje bi bil ubog in izobražen.“
Tudi za vso našo slovensko skupnost je pomanjkanje visokih izobražencev huda rana. Bili bi nam v veliko moralno pomoč in, kot skupnosti pred tujci tudi v velik ponos.
Mlajši starši naj o tem vprašanju resno premišljujejo!
Tudi na slovenskem srednješolskem tečaju bi lahko imeli večje število študentov. Odsotnost fantov je za nas grenka bolečina, saj jih dekleta po številu daleč prekašajo. Starši, ki se za ta pomemben tečaj ne brigajo, prizadevajo naši skupnosti veliko moralno zlo.
Žrtve. Seveda so žrtve, a brez njih se ne rodijo velike stvari.
Tako smo občutili „veliko stvar“, ko je pred nekaj dnevi ob zaključku srednješolskega teča'a, spregovori! študent, ki je tečaj končal. Rekel je med drugim: „V imenu svojih sošolcev naj gre zahvala vsem, ki so nam omogočili obiskovati ta tečaj.----------,(Naučili smo
se ljubiti vse, kar je slovenskega, posebno pa materin jezik“---------— „Ob-
ljubljamo, da ne bomo izdali pridobljenih dobrin in jih bomo vestno in spoštljivo čuvali. Iz njih bomo črpali nove moči in jih posredovali mlajšim.“
Bog daj!
Ali je BS&g res umrl?
Zanimivo srečanje v Idriji
I	|
V petek, 22. novembra se je vršilo : v Idriji pomenljivo srečanje. V prosto- j rih Kluba mladih se je zbralo lepo število dijakov zadnjih letnikov gimnazije in njih profesorjev; pridružili so se jim tudi nekateri duhovniki in drugi izobraženci, da prisostvujejo dialogu, to je izmenjavi mnenj med štirimi slovenskimi misleci o vprašanju: Ali je Bog umrl? Na eni strani sta pri mizi sedela dr. Janez Janžekovič, profesor filozofije na teološki fakulteti v Ljubljani, ter msgr. dr. Vekoslav Grmič, pomožni škof mariborski. Na drugi strani pa sta sedela prof. Zdenko Roter, ki uči na višji šoli za politične vede v Ljubljani in Marko Kerševan. Oba sta priznana ideologa novega rodu slovenskih mark i -stov in oba veliko pišeta v razne revije. Zbrali so se, da si med seboj izmenjajo poglede in misli o tem, ali Bog še živi.
To srečanje je značilno za Slovenijo iz treh razlogov: Najprej, ker je bilo prvo tako javno srečanje za okroglo mizo med predstavniki krščanskega svetovnega naziranja in med predstavniki marksistične ideologije. Dragič pa zato, ker je znamenje neke nove odprtosti z ene in z druge strani, da so pripravljeni sesti k isti mizi in se mirno in stvarno razgovarjati o tako življenjskih problemih, kot je ravno bivanje božje. Končno, ker' je to srečanje organizirala mladina.
Stališča govornikov Razgovor je začel prof. Janžekovič.
V svojem poročilu je poudaril, da ni nujno, da človek pride do Boga po umskih dokazih; lažje se sreča z njim po
BBBBBnaaBBBBBaBBBBBBBBBaBBBBBBBB ■■■■■■■■*■ BBBBBSBBBBBB
— O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: „Tod bedo živeli veseli ljudje!“ Skopo je meni lepoto, ko jo je trosil po zemlji cd vzhoda do zahoda; še! je mimo silnih pokrajin, pj. se ni ozrl r.anje — puste leže tam, strme proti neba s slepimi očmi in prosijo milosti, Nazadnje mu je ostalo polne perišče lepote; razsul jo jc na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev in jc rekel: „Veseli ljudje bedo živeli ted; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!“ Kakor jc rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila — vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ob-strmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj gore in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi Vse, kakor je rekel, sc je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo — ali slove nska beseda jc beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zvoni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!
Ivan Cankar, Kurent
doživetju. V oporo svojemu mnenju je navajal zglede raznih konvertitov starejših in novejših časov. Za Janžekovičem je imel besedo Zdenko Roter. Ta je poudaril, da no moremo govoriti o tem, ali je Bog mrtev, ker ga sploh nikoli ni bilo, o čemer pričajo pojmi o Bogu, ki so se v teku časov tako menjavali. Najbolj pa zavrača idejo o Bogu moderni človek, ki je ves predan aktivizmu in ustvarjalnosti. Bog pa je nekaj pasivnega in čakajočega.
Roterju je sledil dr. Grmič. Ta je razvil idejo o Bogu v razodetju in poudaril, da je vera življenje in ne filozofiranje in Bog ni zgolj predmet razmišljanja, ampak predvsem predmet ljubezni.
Končno se je oglasil Marko Kerševan. Ta je razvil misel, da dokazi o Bogu nikamor ne pripeljejo, ker eni trdno dokazujejo, da Bog je, drugi prav
tako prepričevalno, da ga ni. Odgovor nam nudijo sedanje religije, kjer ideja 6 Bogu vedno bolj odmira. V podporo svoji trditvi je navajal vrsto protestantskih teologov. Zato je zaključil: Religije danes pričajo, da je Bog mrtev.
Po končanih referatih se je razvila debata, v katero so posegli nekateri navzoči poslušalci. Ves večer se je potem zaključil v mirnem ozračju po dveh urah in pol debatiranja.
Že samo dejstvo, da so v Idriji razpravljali o Bogu, priča, da Bog ni umrl. Saj mrtvega as zagovarjamo, zoper mrtvega se ne zaganjamo. O mrtvem kvečjemu zbujamo spomine. O Bogu so ph danes govori ne samo v Idriji, govori se povsod, o njem se piše, o njem ljudje razmišljajo in si izmenjavajo misli. Tudi marksisti so uvideli, da Bog in z njim vera niso le mrtve stvari.
Kat. Glas

If plus o sovjetski politiki in Titu
«panje xa duševno zaostale bolnike
Novo znanstveno delo dr. Jožeta Jančarja
V zaglavju Slovenstvu v čast — narodu v ponos v Zborniku Svobodne Slovenije za leta 1967 smo prikazali Življenjsko pot, študij ter dosedanje znanstveno delovanje kot specialista za duševne bolezni in neurologijo g. dr. Jožeta Jančarja v Bristolu v Angliji. V tem mestu je g. dr. Jančar primarij y dveh skupinah bolnišnic in na dveh , klinikah za omenjene bolezni ter predavatelj na stolici za psihiatrijo na bristolslci univerzi. Prav tako je zdravniški član tribunala za duševne bolezni za zahodno Anglijo.
G. dr. Jančar- je doslej napisal že več znanstvenih del s svoje zdravniške stroke, s katerimi je žel priznanje v mednarodnem medicinskem svetu zlasti v raziskovanju vzrokov in zdravljenja duševnih bolnikov in duševno zaostalih ljudi.
Prav s tega področja je skupno z dr. Robertom Easthamom napisal novo delo „Klinična patologija duševne zaostalosti“. O njej ugledni angleški list Evening Post dne 25. novembra t. 1. poroča pod gornjim naslovom naslednje:
Dva bristolska zdravnika dajeta novo upanje duševno zaostalim bolnikom v knjigi, ki sta jo pravkar izdala. Avtorja sta dr. Robert Eastham, pa-tologist v bolnišnici Cossham-Frenchay ter dr. Jože Jančar, psihiater v bol-
nišnici Stoke Park ter profesor na bristolski univerzi.
Po desetih letih skupnega raziskovanja v mnogih deželah razpravljata o najnovejših odkritjih o vzrokih, zdravljenju in preprečevanju duševne zaostalosti. Pišeta tudi o svojih izsledkih na tem področju v Bristolu samem in drugje.
Ugotavljata, da do zaostalosti more priti iz 240 različnih vzrokov, vključno vsled porodnih poškodb, prezgodnjih rojstev, infekcij med nosečnostjo, zdravil, strupov in nenormalnega delovanja telesnih organov.
V knjigi tudi razpravljata o najnovejših metodah zdravljenja, bodisi z dieto ali z zdravili.
Prav tako razpravljata o ugotavljanju „prenašalcev“ bolezni. Knjiga nosi naslov „Klinična patologija duševne zaostalosti“ (založba John Wright and Sons, Bristol, 65 šil.).
Avtorja razlagata, kako morejo biti navidezno normalni člani prizadete družine „prenašalci“ bolezni. Odkrito priznavata, da še ne vesta za vzroke nenormalnosti pri najmanj 60 odstotkih bolnikov, ki se trenutno nahajajo v bolnišnici Stoke Park. Naštevata 80 ugotovljenih pogojev, ki so vi zvezi z mehaniko duševne zaostalosti, kjer vzrok še ni znan, katerega pa bodo s pomočjo
Milovan Djilas se je pomiril s Titom. O tem priča svoboda, ki jo uživa, in možnost za potovanje v inozemstvo. Trenutno je v ZDA. Tja ga je povabilo vseučilišče Princeton, da mu podeli diplomo članstva (Društva za zunanje zadeve, ki nosi ime ameriškega predsednika med prvo svetovno vojno, Wood~ rowa Wilsona.
Po prihodu v ZDA je imel Djilas daljši razgovor z urednikom lista Times. Ameriškega časnikarja je zlasti zanimalo Djilasovo mnenje o sedanjem sovjetskem zunanjepolitičnem kurzu v zvezi s sovjetsko zasedbo češkoslovaške. Djilas mu ga je označil takole: Sedanja Rusija je ista Rusija kot je bila vedno, Rusija Ivana Groznega, Petra Velikega, Katarine II. in dinastije Romanov. Razlika med rusko politiko v XIX. stoletju in med politiko sedanjega moskovskega režima do Zahodne Evrope, Srednjega Vzhoda in v Sredozemlju je skoro nepomembna. V prejšnjih časih so širili panslavizem in rusko pravoslavje, sedaj pa nastopajo z leninizmom. Toda v bistvu je ta samo nadaljevanje prejšnjega imperializma. Komunistična birokracija je samo nadaljevanje carske birokracije.
Po Djilasu nobena revolucija ne more spremeniti bistva kakega naroda. Lahko spremeni zgradbo oblasti, režim lastnine, ne more pa spremeniti naroda samega. Rusija sedaj koraka nazaj. Vrača se na klasične oblike svojega prejšnjega imperializma. Vsak dan je vedno manj in manj ideološka sila, da postaja vedno bolj in bolj vojaška. V bodočnosti bo verjetno postala tudi gospodarska.
Po Djilasu je sedanji leninizem v bistvu ideologija za izvoz; ni nič drugega kot potni list ruskega nacionalizma za zunanji svet.
Glede Tita je Djilas dejal, da je zelo kontradiktoren človek. Danes mi-j sli tako, jutri drugače. Toda v usodnih trenutkih navadno ravna pravilno. Sedaj je Tito proti zasedbi češkoslovaške. In če bi Rusija napadla Jugoslavijo, se bodo Tito in Jugoslovani borili proti napadalcem.
Končno urednik Timesa za Djiiasa pravi, da Tita dobro pozna in da sedaj ni proti njemu. Sam Djilas je svoj od-\ nos do njega označil z besedami: „Ne morem reči, da bi bil njegov prijatelj, pa tudi ne njegov sovražnik.“
Ob svojem sedanjem bivanju v ZDA je Milovan Djilas prejel tudi trofejo svobode. Izročil mu jo je bivši šef tiskovnega urada predsednika Johnsona B'ill Moyers, ravnatelj revije „News-
day“. Bronasta plaketa ima naslednji napis:
„Voditelju in junaškemu uporniku, ki se je s svojim razumom in vestjo uprl diktaturi.“
Tako plaketo so v zadnjih letih dobili med drugim Winston Churchill,
Jean Monnet in bivši ameriški predsednik Truman.
Po izročitvi plakete je Milovan Djilas izjavil, da je napisal novo knjigo, ki je nekako nadaljevanje njegove prve knjige Novi razred, pred 12 leti, zaradi katere je bil obsojen na 10 let zapora.
Neprestano odhajanje slov. delovne sile na tuje
Ob koncu svojih razmišljanj o tem
lovih; zdravil in laboratorijske tehnike, tako upata, končno mogli odkriti.
G. dr. Jožetu Jančarju k novemu "nanstvenemu delu iskreno čestitamo ter mu v njegovem znanstvenem in človekoljubnem delu želimo še veliko usehov.
V Evropi ni več države, v kateri ne bi bilo slovenskih delovnih moči. V svet prihajajo pa še vedno nove. Med njimi so navadni delavci, pa tudi strokovno usposobljeni delavci ter absolventi višjih strokovnih šol in univerz. Tako imamo n. pr. v Zahodni Nemčiji že več desetin zdravnikov, inženirjev raznih strok ter predstavnikov drugih inteligenčnih poklicev.
Sedanje komunistične oblastnike, izgleda, da neprestano odhajanje slovenske delovne sile v tujino ne vznemirja preveč. Je kazno, da jim to kar prav pride, ker se z odhajanjem delovnih moči na tuje zmanjšuje odnosni'ne povečuje število nezaposlenih.
To izhaja iz uvodnika „Zaposlovanje v tujini“ v ljubljanskem Delu dne 23. oktobra. Iz njega izvemo, da je v prvih osmih mesecih iz Slovenije delalo v raznih evropskih državah 9816 delavk in delavcev. Večina od teh se je zaposlila s pomočjo komunalnih zavodov (6377), drugi so si pa preskrbeli delo sami, ali pa so odšli v tujino v okviru poslovnih dogovorov. Tako je A Slovenije zaposlenih v tujini nekaj manj kot 2% vseh zaposlenih v Sloveniji.
Uvodničar problema odhajanja slovenskih ljudi v svet ne presoja s slovenskega narodnega, ampak s socialističnega stališča. Zato čisto lahko izjavlja, da „pojava, da se delavci zaposlujejo v tujini, ne ocenjujemo kot neki bavbav, ki se kosa z normami socialistične ureditve ali določene strukture. Te reči smo v glavnem razčistili, saj so logična posledica in objektivno pogojeni sestavni del vseh gibanj v okviru mednarodne delitve dela.“
I Z
TEDNA
V britanskem parlamentu so imeli prejšnji teden živahno zunanjepolitično debato, v kateri so konservativci hudo napadali laburistično vlado zaradi njenega zadržanja glede Malvinskih otokov. Zlasti so močno napadali ministra zunanjega ministrstva Chalfonta zaradi njegovih izjav, iz katerih da izhaja, da ne izključuje možnosti, da bo Anglria izročila te otoke Argentini, ki jih, ki t znano, zahtevà zase.
Novi ameriški predsednik Nixon ima razgovore s svojimi sodelavci v parlamentu in senatu zaradi sestave svoje vlade in zasedbe ključnih položajev v novi državni upravi.
člani podkomisije Varnostnega sveta ZDA so opozorili ameriško vlado, da bo Sovjetska zveza kmalu postala prva pomorska sila na svetu, če ameriška vlada ne bo čimprej izvršila vseh načrtov za spopolni'ev in povečanje ameriške pomorske sile.
vprašanju, pa le mora zapisati ugotovitev: „Nič hudega ni, če odhajajo na delo v tujino predvsem ljudje iz vrst registriranih kot brezposelni, nadalje tisti, ki pomenijo potencialni presežek delovne sile v posameznih delovnih organizacijah itd. Mnogo manj preračunljivo in ustrezno pa je, da ne rečemo, da je celo škodljivo, če v določeni meri tudi spodbujamo, sicer pa toleriramo, v različnih inačicah zaposlovanje ljudi v tujini, ki so nam v delovnih organizacijah glede na kvalifikacijo in znanje še kako potrebni in jih iščemo na vse načine.“
In prav visoko kvalificirano slovensko delovno moč išče tujina. To priznava uvodničar sam, ko ugotavlja: „Značilno je, da v Zahodni Nemčiji, Avsiriji, Švici, Franciji in v še nekaterih državah, ki so največji ‘odjemalec’ naše delovne sile, čedalje bolj raste interes za kvalificirano delovno silo, medtem ko so šo pred nekaj leti v teh državah predvsem kazali interes za nekvalificirani kader.“
Za zajezitev nadalnjega odhajanja slovenske kvalificirane delovne sile uvodničar navaja „pravšno nagrajevanje“. Moral bi pa dodati še to, da je treba doma izboljšati še vse ostale pogoje za delo in življenje ljudi, da ne - bodo čutili prav nobene potrebe po odhajanju v svet, kjer se v veliki večini narodno izgubljajo. Ena od glavnih takih potreb je pa žiyljenje v svobodi, ki jo morajo uživati vsi, tako posameznik kot vsa družba. Te pa pod sedanjim komunističnim sistemom' doma še ved-
V TEDEN
„Cerkev preživlja dobo avtokritike, nemira, kar imenujemo lahko tudi samo-razbijanja,“ je izjavil prejšnji teden papež. S temi besedzmi je mislil na razne pojave nepokorščine znotraj Cerkve. Dejal je dalje, da mnogi pričakujejo od njega odločnih nastopov in odločitev proti vsem tistim, ki rušijo papežev ugled in nastopajo proti starim doktrinam Cerkve. Poznavalci vatikanskih razmer zatrjujejo, da so te papeževe trditve odgovor tistim v samem Vatikanu, ki privatno izjavljajo, da je katoliška Cerkev v krizi, ker je „papež slabič in neodločen“. Pavel VI. je pa nadaljeval izjavo z besedami: „Papež ne misli, da je sledil kako drugo pot, kakor pot zaupanja v Jezusa Kristusa.“ Zatrjeval je, da bo predal samega sebe ,.brez strahu in neopravičene tesnobe skrivnostni igri nevidne, toda gotove navzočnosti Jezusa v svoji Cerkvi“.
/#wrhm
Klic po ohranitvi zemlje za kmetijstvo
Geodetski zavod Slovenije je napravil kategorizacijo kmetijskih zemljišč v Sloveniji. Pri tem je ugotovil, da je v Sloveniji za intenzivno kmetijsko proizvodnjo pripravnih samo 21% zemljišč, vsa ostala zemljišča so pa primerna v glavnem za travništvo. Se pravi za živinorejo. Kljub temu, da je v Sloveniji razmeroma malo zemlje za intenzivno kmetijstvo, se pa dogaja še to, da je take zemlje vedno manj, ker jo porau-ljajo za gradnjo. Zato je bila na zadnjem sestanku članov odbora za kmetijstvo pri izvršnem svetu glavna razprava prav o tem, kako bi bilo treba zaščititi kmetijska zemljišča, da jih ne bi še bolj krčili.
Svoja izvajanja so govorniki na sestanku podpirali s statističnimi podatki. Tako izhaja iz teh podatkov, da je v osmih letih izgubilo kmetijstvo v Sloveniji 33.000 hektarjev skoraj samih najboljših zemljišč, na katerih so zgradili razne objekte. Zato je bila splošna zahteva udeležencev sestanka, da bo treba določiti jasno dolgoročno usmeri-
so končno le do spoznanja, da kmetijske proizvodnje tudi pri hitrem razvoju drugih gospodarskih dejavnosti nikakor ne gre zanemarjati. In to ne lo zaradi živil, ki jih vsi potrebujejo, ampak tudi zaradi tega, ker zanemarjena zemlja omogoča večjo erozijo in poplave in tako vplivaj na spremembo naravnih razmer.
Turizem postaja v Sloveniji gospodarska nujnost
Na Bledu je bil v drugi polovici oktobra 16. gostinsko-turistični zbor Slovenije. Na njem so razmotrivali o vseh vprašanjih, ki so v zvezi s turizmom. Navajali so, da so v letu 1965 pridobili od turizma 105 milijonov dolarjev, letos pa pričakujejo 220 milijonov.
Letno pripotuje v deželo okoli 28 milijonov turistov, cd tega v rednem prometu nekaj nad 18 milijonov, v maloobmejnem prometu pa nekaj manj kot 10 milijonov. Ugotovljeno je, da iz Slovenije odpotuje v druge republike 3,7 milijonov tujih turistov, medtem, ko je tranzitnih turistov 1,2 milijona. V Sloveniji ostaja torej približno 23
proti zasebnim gostinskim obratom. Zato je izvršni svet Slovenije tudi zavrnil predlog, po katerem naj bi smeli zasebni gostilničarji zaposlovati samo tri delavce. O teh stvareh cta pač ne bodo 'odločali v Beogradu, ampak v Ljubljani!
V	Kopru so letos zgradili pristaniški objekt za tekoče tovore. Objekt obsega pristajalni most, več poslopij in cevovod za črpanje nafto iz tankerjev v velike cisterne. Prvi tovor 25.300 ton nafte je 2. novembra pripeljala libanonska ladja Katina. Nafto bodo vozili v čistilnico v Slavonski Brod. Začelek obratovanja pristanišča za tekoče tovore v koprski luki odpira pot za izgradnjo 1500 m dolgega, 200 m širokega in 18 m globokega kanala, kjer bo pristanišče za industrijski tovor.
V	Beogradu je bilo v novembru prvo zvezno tekmovanje teleprinteristov. Udeležilo se ga je 30 teleprinteristov iz vseh republik. Najboljša teleprinte-ristka je' bila Slovenka Jelka Pevec, ki si je pridobila nagrado in še 2000 din. Ostale slovenske teleprinteristke so zasedle še tretje, peto, enajsto in dvanajsto mesto.
Keka Pesnica, ki jo vsako leto povzročala veliko škodo s poplavami, je sedaj regulirana. Regulacijska dela so trajala nad štiri leta ter so stala 37 milijonov din.
V	Podvinu je Skupnost gimnazij Slovenije pripravila dvodnevni seminar za ravnatelje gimnazij in srednjih šol. Razpravljali so o razvoju izobraževanja in vzgoji v državi. V razpravi se je izoblikovala ugotovitev, da so je „pouk na gimnazijah v Sloveniji razvijal in uveljavljal po smotrnem programu in s kvalitetnim delom in ga zato nikakor ne gre na vrat na nos spreminjati, ampak ga je treba na osnovi dosedanjih izkušenj usklajati z bodočimi željami."
Po povsem strokovnih zadevah, ki so bile na dnevnem redu, je član Izvršnega komiteja Centralnega komiteja ZKJ Mitja Ribičič ravnatelje slovenskih gimnazij moril s svojim referatom o „vlogi in položaju Jugoslavije v sedanjih mednarodnih odnosih“. Partija je svojega vodilnega funkcionarja-udbaša poslala med ravnatelje slovenskih gimnazij, ker da je taka tema „v sedanjem času izredno aktualna“ in ker „dijaki v srednjih šolah od svojih profesorjev zahtevajo vse več kvalitetnih odgovorov na vprašanja s tega področja“.
Pri zahodnonemški založbi Gerig, kjer je že več slovenskih skladateljev doživelo svoje prve tiske, je izšlo v Sloveniji še neizvajano delo Primoža Ramovša Dva noetuma za kitaro. Avtor pa je napisal v minulem letu po naročilu Siegrieda Behranda, ki ga je prvič predstavil občinstvu 16. oktobra 1. 1967 v Frankfurtu.
Narodna galerija v Ljubljani praznuje letos 50-letnico svoje ustanovitve (ustanovni občni zbor je bil 18. septembra 1918). Sedaj je njena ravnateljica Ana Cevc. Petdesetletni jubilej je proslavila z razstavo slovenske umetnosti 17. stoletja s približno 250 predmeti. Za boljše razumevanje, kako je to slikarstvo nastaj‘alo, so razstavi dodali še najrazličnejše primerke rez-barske umetnosti (npr. zlate oltarje), arhitekture, grafike in umetno-obrtne izdelke. V teku 50 let je Narodna ga-leriin priredila vrsto pomembnih umetniških razstav: npr. zgodovinsko raz-
stavo slovenskega slikarstva, portretnega slikarstva na Slovenskem, del For-tunata Berganta, Kromser-Schmidta, srednjeveških fresk na Slovenskem, dve razstavi tujih mojstrov ter razstavo baroka na Slovenskem.
Založba Mladinska knjiga v Ljubljani napoveduje izdajo knjigo Slovensko slovstvo. Napisal jo je akademik in vseuč. prof. v. p. dr. Anton Slodnjak. Založnica napoveduje, da je Slod-njakovo delo celotni prikaz slovenskega slovstva od začetkov do današnjih dni. Knjiga da bo „edinstvena tudi po tem, ker bo prvikrat ovrednotila slovensko knjigo, ki je izšla v zamejstvu“.
V Pulju je vsako leto filmski festival, na katerem podeljujejo nagrade najboljšim filmskim ustvaritvam. Na letošnjem filmskem festivalu se je prvič zgodilo v zgodovini tega festivala, da slovenska kinematografija ni bila omenjena med najboljšimi.
Doma so spremenili določanje prometnega davka za alkoholne pijače. Prej so ga določali na osnovi prodajalne cene, sedaj pa od litra. Trgovini je ta sprememba prinesla velike težave zaradi zamotane evidence in kompliciranega obračunavanja. Podjetje PREHRANA ima ob upoštevanju različne litraže iste pijače vsega 560 artiklov alkoholnih pijač, za katere so morali spričo povsem različnih stopenj občinskega davka določiti kar 10.440 cen!
Komunistom je partija vse. Delo zanjo in njene cilje je po njihovem mnenju več vredno kot delo za narod in državo. To potrjujejo komunisti med drugim sedaj tudi z odlikovanji, ki jih podeljujejo redkim predvojnim komunističnim revolucionarjem. V Sloveniji je tako odlikovanje „z redom bratstva in enotnosti z zlatim vencem, z redom republike s srebrnim vencem in z redom zasluge za narod s srebrnimi žarki“ dobilo 37 predvojnih komunističnih agitatorjev.
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
Slovenska mladina Brezmadežni
V	nedeljo, 8. decembra, je mladina proslavila s svojo že tradicionalno proslavo praznik Brezmadežne. Zvečer ob 19 je imel sv. mašo v kapeli Slovenske hiše dr. Alojzij Starc, ki je v nagovoru vzpodbujal mladino k posnemanju Marije Brezmadežne. Po končani maši so prisotni člani SDO in SFZ posedli v veliki dvorani in prisostvovali kratki, a lepi proslavi.
Najprej je predsednik SFZ Ciril Jan recitiral pesem Brezmadežno spočetje Marijino iz Debeljakove zbirke Marija, nato pa se je odprl zastor. Izredno preprosta, a lepa in učinkovita scena, ki jo je pripravil Janez Zorec, je obdajala Marijino sliko. Mimično sta nastopala Terezika Marn in Janez Zorec, medtem ko sta govorila o problemih mladih med seboj in z Marijo.
Vsa proslava se je zaključila s pesmijo Marija skoz življenje.
Osebne novice
Družinska sreča. V družini Andreja Selana in njegove žene ge. Marije roj. Mehle se je rodila hčerka. Na ime Andreja Kristina jo je krstil g. dr. Alojzij Starc, za botra sta pa bila gdč. Anica Mehle in g. Ivan Selan. Srečni družini naše čestitke.
SLOVENSKA VAS
Koncert mladinskega pevskega zbora
V	nedeljo, 1. decembra, je bil v naši (
Fstefe teden ena
ZAPUŠČENA POLJA
Josip Murn-Aleksandrov
Tcmotna, temotnejša zapuščena so polja — samotna, samotnejše so srca kot polja.
Vedno više bi, više srce brez utehe — vedno tiše je, tiše kot polja in lehe.
V Sloveniji je 408 lovskih družin 3
13.000	lovci. Ribiških družin je pa v Sloveniji 61, v katerih je 8320 članov. Ljubljanski zavod za ribogojstvo si močno prizadeva, da bi se izvajal zak. predpis iz leta 1957, po katerem morajo podjetja, ki svoje odpadke odplavljajo v vodo, imeti predpisane čistilne naprave. Nabaviti bi jih morale v dobi 10 let. Ta doba je že potekla, toda precej industrijskih obratov še vedno nima čistilnih naprav ter s svojimi odpadki med ribjim rodom povzroča ogromno škodo, ki je lani dosegla višino 81 milijonov dinarjev.
Umrli so. V Ljubljani: Ana Pribor-šek roj. Omrzu, Martina Gostinčar roj. Zdovc, uslužbenka Službe družbenega knjigovodstva, Ivan Brinskel, čevljarski mojster, Marija Poljanec, Ela Oblak roj. Markič, Kristina Šlibar roj. Ažman, Helena Glavan roj. Glinšek, Pavel Kozjek, upokojenec, in Anton Grandlič, upok. v Mimi peči, Ivana Gabrič roj. Erbežnik v Domžalah, Nace Hudoklin v Gorjancih, Vinko Jeromen, posest, v Klečah, Draga Res v Kranju, Zofi Lorger v Šmarju pri Jelšah, Janez Marinko v Vnanjih goricah, Franc Golob, župnik v Mavčičah, Henrik Mišmaš v Ambrusu, Anton Jug, cerkovnik v Litiji, Janez Ovca, upokojenec v črni vasi, Ivan Kožuh, posest, in biv. zidarski mojster v Ladji pri Medvodah in Alojzij Poženel na Jesenicah.
ARGENTINI
dvorani koncert slovenskih narodnih in umetnih pesmi, ki ga je'priredil mladinski pevski zbor pod vodstvom požrtvovalne gospe Zdenke Jan. Za uvod nam je govoril predsednik društva g. Jan Lovro o pomenu slovenske pesmi, ki nas povezuje z domovino. Martina Koprivnikarjeva je napovedala spored, ki je obsegal dva dela. Pesmi, ki so jih odpeli, so bile sledeče:
E j zato (A. Mav), Bom šel na planince (narodna), Povabilo (St. Vinšek), Ena ptička mi poje (narodna), Vse mine (Ipavec), V dolini prijetni (narodna), Rož, Podjuna (Pavle Kernjak).
Za uvod v drugi del je eden izmed pevcev prebral besede škofa Slomška, katere je napisal o slovenski pesmi in petju. Nato so sledile pesmi: Vigred (St. Premrl), Ej vigred je to (Koroška narodna), Pastirček kravce pase (narodna), Pesem o ciganu (Pregelj), Veseli godec (priredil M. Tomc), Na Go-ranjskem je fletno (M. Tomc), Ribniška (priredil M. Tomc), za nameček pa še: Oj, Triglav moj dom (Jakob Aljaž).
Novost tega koncerta je bil nastop Koprivnikarjevih deklet, ki sta zaigrali na harmoniko, in sicer Anči Koprivnikar Manojito de claveles (Julio Suarez) in Ranchera de mi Pago (Norberto Ko-ppel), Magdalena pa: Valcesita (B. Wolf) in Lagrimas y sonrisas (Pascual ’ de Gallo).
tev za razvoj slovenskega kmetijstva in kaj hoče družba od njega doseči. Urbanisti naj v bodoče načrtujejo razne objekte povsod tam, kjer zemlja ni primerna za kmetijstvo. Pri uporabi za gradbišča naj imajo družbena in privatna zemljišča enako ceno.
Na sestanku so poleg drobljenja najdonosnejših kmetijskih zemljišč, na katerih so doslej tudi največ gradili take objekte, ki s kmetijstvom nimajo nobene zveze, razpravljali tudi še o perečem vprašanju slovenskega podeželja, o pomanjkanju ljudi za delo na hribovskih kmetijah. Govorniki so na-glašali, da je to resno vprašanje, ker da „navezanost ljudi na zemljo izginja.“ Na kmetijah ni ljudi za delo. Navajali so tudi, da mladina na deželi tudi samo računa, kje je lažje delo in življenje in zato vedno bolj sili v tovarne. Zato bi bil odstotek kmečkega prebivalstva v Sloveniji veliko manjši kot je sedaj, če bi upoštevali starost kmetov tako kot delavcev, ki zapuščajo svoja delovna mesta in odhajajo v pokoj,	»
Vse misli in predloge so udeleženci sestanka strnili v sklep, da je treba skrbno čuvati tako hribovska kot nižinska zemljišča za kmetijstvo. Prišli
milijonov turistov, ki se v njej zadrte manj kot 24 ur. To pomeni, da tega doma ne znajo pravilno izkoristiti, ker ponudbe vseh vrst storitev še niso tako velike kot povpraševanja.
Pri navajanju raznih pomanjkljivosti turističnih ustanov so govorniki navajali neugodne kreditne pogoje in preveliko zadolženost skoro vseh gospodarskih podjetij, kar onemogoča nadaljnje povečanje turističnih zmogljivosti. Pri tem so opozarjali, da v turističnih državah obravnavajo turizem zaradi njegove velike rentabilnosti kot posebno gospodarsko dejavnost in mu omogočajo razvoj s številnimi ukrepi in ugodnostmi.
Zborovalci so zato potrdili predlog sindikata delavcev storitvenih dejavnosti Slovenije, naj bi v republiki že končno ustanovili komite za turi-:em ali celo republiški sekretariat za turizem. Vsi so odločno nastopili proti novim u-krepom, naperjenim proti zasebnim gostincem, ker menijo, da s takimi ukrepi samo zavirajo razvoj potrebnih gostiln, podpirajo pa vinotoče in bifeje, ki s turizmom nimajo nobene zveze. >
Te zahteve je podprl ing. hrane Razdevšek v imenu izvršnega sveta ter je izjavil, da se izvršni svet Slovenije ne strinja s politiko zveznih organov
Najlepše darilo za božič je slovenska knjiga trajne vrednosti. Takšne so: Knjiga spominov generalštabnega polkovnika VLADIMIRJA VAUHNIKA
NEVIDNA FRONTA
bivšega jugoslovanskega vojaškega atašeja v Berlinu neposredno pred Hitlerjevim napadom na Jugoslavijo.
Vezana stane 1.200 pesov, broširana pa 1.000 pesov.
MARIJANA MAROLTA knjiga zanimivega branja
ROJSTVO, ŽENITEV IN SMRT LUDVIKA KAVŠKA
Delo, ki ga ne moreš odložiti prej, dokler ga ne prebereš do konca.
Vezana stane 1.200. pesov, broširana pa 1.000.— pesov.
Lepa darila so tudi posamezni izvodi KOLEDARJEV Svobodne Slovenije, KOLEDARJEV-ZBORNIKOV Svobodne Slovenije, ZBORNIKOV-KOLEDAR-JEV Svobodne Slovenije in ZBORNIKOV Svobodne Slovenije. Vseh je 20 letnikov. Nadvse zanimiva pa je
&RSRKA ZADNJIH ŠTIRIM 'LETNIKOV
ZBORNIKA Svob. Slovenije, ki vsebuje skupaj nad 1500 strani in več sto slik. Cena za celotno zbirko štirih letnikov je 4.500 pesov.
Kdor žeii poslati to zbirko kakemu prijatelju v katerikoli del sveta, naj sporoči upravi Svobodne Slovenije točen naslov in poleg navedenega zneska doplača še poštnino in priporočnino 900 pesov.

Žaloigru v Biafri in Slovenci
O vojni v Nigeriji, ki traja že 18 smisla za red in organizacijo ter je v mesecev smo v Svob. Sloveniji že pisali. | veliki večini katoliško, medtem ko so Opozorili tudi na vzroke zanjo. Nige- \ plemena na severu mohamedanska in rija je država v Afriki, ki spada „v britansko vplivno področje“. Sestavljajo jo vsaj štiri velika plemena, ki so razdeljena v okoli 250 manjših, od katerih ima vsako svoj jecik in kulturo.
Glavni plemenski narodi so pa Ibo na jugovzhodu (Biafra), Hausa in Fulani na severu ter Yoruba na jugovzhodu.
Ti plemenski narodi so tako različni med seboj, da bi vsak od njih moral imeti lastno državo, ali pa "bi moral imeti zagotovljene vse pravice do nemotenega razvoja v konfederaciji.
ima zato vojna v Nigeriji tudi značaj verske vojne, v kateri mohamedsnci z vsem sovraštvom pobijajo katoliške Biafričane.
Severna nigerijska plemena so za uničenje Biafričanov zaprla tudi vse dovoze hrane. Zato je v Biafri nepopisna lakota, zaradi katere umre na dan do 9.000 ljudi. Največ otrok. Sodijo, da bo to število v tem mesecu naraslo že na 15.000.
Ob tej grozni moriji in zločinu, ki
Federalna nigerijska vlada pa tega se dogaja v Afriki vsak dan, je prišlo
noče. Njen namen je počasi zatreti narodno zavednost navedenih plemenskih narodov ter je zato državo razdelila na 12 federalnih „držav“. Na tako razdelitev pa Ibo pleme ni pristalo ter se je odcepilo od Nigerije in proglasilo svojo državo Biafro. To se je zgodilo lani in od tedaj naprej federalna vlada z vsertii sredstvi, ki meje že na genocid, uničuje biafrišlco ljudstvo, ki je od vseh plemen v Nigeriji najbolj razvito, najbolj kulturno in ima tudi največ
pri vseh ideoloških razlikah do sodelovanja Sovjetske zveze in Vel. Britanije ter arabskega sveta v zalaganju Nigerije z orožjem. V svojem cinizmu sa ti šli celo tako daleč, da so zatrjevali v skrbi za zavarovanje svojih gospodarskih koristi v tej drčavi, da je treba Nigeriji poslati še več orožja, da bo lahko čimprej potolkla Biafričane ter s tem končala krvavo morijo, ki vsak dan stane Nigerijo milijon funtov šterlingov. Torej: ne zadovo-
ljitev narodnih zahtev Biafričanov, ampak njihovo pokončanje naj zaključi vojno!
Pri takem stanju se je končno le zganila vest človeštva in nekaterih držav, ki so začele pomagati Biafri v njenih naporih za ohranitev svoje svobode in za rešitev živlienj trpečemu prebivalstvu. Razne dobrodelne ustanove pošiljajo sedaj v Biafro hrano ter zdravila.
V Severni Ameriki so odbor za pomoč Biafri in njenemu ljrsd ;tvu ustanovili tudi Slovenci. To akcijo vodi sin znanega slovenskega zdravnika dr. Valentina Meršola, dr. Stanko Meršol.
Ta odbor zbira tudi denarno pomoč za Biafro, ki jo je rošilia' i na naslov Biafra National Fund 342 Madison Avem e, Suite 814 New York, N. Y., 10017 ali pa na naslov
Biafra Relief Services Faundation 129 Liberty Street New York, N. Y. 10024
G, Stanko Meršol pripravlja za pridobivanje pomoči za Biafro za 113. decembra v Clevelandu tudi veliko javno \ zborovanje, na katerem bodo govorile j vidne slovenske in ameriške osebnosti.
Prt Tanjugu ne poænaj© zgodovine
V Beograd so prepeljali posmrtne ostanke znanega predvojnega srbskega prečanskega politika Svetozarja Pribi-čeviča, ki je umrl leta 1936 kot emigrant v Pragi ter so jih pokopali 21. oktobra na novem pokopališču. Ob tej priložnosti je uradna Titova agencija o Pribičeviču zapisala, da je bil „znani demokratski borec naših narodov že od konca preteklega stoletja pa vse do svoje smrti“. Odlikoval da se je tudi „kot aktivni borec za federativno ureditev Jugoslavije“.
Starejši ljudje med nami, ki poznajo politična dogajanja v domovini med obema vojnama, vedo, da je bil Pribičevič tisti, ki je v dr. Koroščevi odsotnosti v novembru 1918 izsilil nepripravljeno zedinjenje s kraljevino Srbijo in da je bil potem v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev največji centralist ter zatiralec hrvatske in slovenske narodne individualnosti. Bil je tudi ustanovitelj skrajno nacionalistične teroristične organizacije Orjuna, (Organizacija jugoslov. nacionalistov), ki je leta 1924 med drugim šla izzivat trboveljske rudarje ter je tam ustrelila rudarja Fakina. Bil je najtesnejši so-
delavec kralja Aleksandra, katerega je venomer prepričeval o edino pravilni svoji ultracentralistični politiki in o za-trtju hrVatskega in slovenskega naroda ter zlitju obeh. v enoten „jugoslovanski“ narod.
Ko je kralj z leti sprevidel škodljivost Pribičevičeve politike, ga je odslovil. Pribičevič je pa tedaj padel v nasprotno skrajnost ter se je pridružil Radiču in z njim ustanovil Kmetsko demokratsko koalicijo.
Med svojim režimom je kralj Aleksander dal Pribičeviča internirati, pa mu je kmalu dovolil, da je lahko z rednim potnim listom odšel v inozemstvo. V Parizu je,izdal brošuro „La dictature du roi Aleksandre“ Z njo je pa bolj škodil sebi kot pa kralju, ker se je v političnem demokratskem svetu povsem onemogočil. V brošuri je namreč objavil stvari, za katere sta vedela samo kralj in Pribičevič. Zato mu nihče nič več ni zaupal. Umrl je v Pragi.
Zaradi hvalnice, ki jo je agencija Tanjug zapela Svetozarju Pribičeviču je Janko Prunk v ljubljanskem Delu objavil protestni popravek pod naslovom „Zgodovinsko popačenje in politično neznanje“.
SLOVENCI
AVSTRALIJA
. Poslovilno besede škofa dr. Janeza Jenka
škof Slovenskega Primerja dr. Janez Jenko, ki je bil v oktobru na obisku v Avstraliji kjer jo obiskal skoro vse večje slovenske naselbine ter v Melbournu blagoslovil tudi slovensko cerkev sv. Cirila in Metoda, je v poslovilnih besedah ob odhodu iz Avstralije med drugim izjavil tudi tole:
„V pogovorih s poedinci in skupinami me je veselilo, da so se zanimali za razmere doma, v vasi, župniji, pa tudi spraševali o duhovnikih, ki so bili z njimi povezani pred odhodom v tujino. Vse to je močan dokaz, da je notranja povezanost z domačim krajem ostala, čeprav je na zunaj pretrgana. O, povezanost z domom naj ostane krepka še naprej! Posebno ne moren: dovolj priporočati pisemske povezanosti s starši in drugimi ožjimi sorodniki.. Ko bi tisti med izseljenci, ki so se domu neljubeznjivo odtujili, le malo slutili, kako zaradi tega oče in mati doma trpita, gotovo bi šli sami vase in začeli drugače. Staršem ni nobena reč dražja kot prisrčno in toplo pismo sina ali hčere.“
O pomenu slovenskih šol je pa Slovencem v Avstraliji govoril takole:
„Kjer je količkaj mogoče, zlasti v večjih središčih, naj bi se odprla, kjer tega še ni, slovenska sobotna šola — tako lepo pravite: Slomškova! Naj bi v njej slovenski otroci našli vsaj nekoliko pouka v jeziku, zemljepisu, zgd-dovmi, literaturi in umetnosti Slovenije. Skušajte v tem tekmovati z rojaki v Argentini, Kanadi in Združenih državah. Gotovo vam ni neznano, kolike store v tej zadevi v omenjenih deželah“.
Glede odnosa do domovine jim je pa dal tele nasvete:
Poleti rojakov v domovino in iz domovine v slovenske naselbine v tujini so priporočljivi, če so le tudi uresničljivi. Osebni stiki so pač najjačja zagotovitev medsebojne povezanosti. Po njih se bo tudi najdalje ohranila narodna zavest.
PO SVETU
V smislu krščanske zapovedi o ljubezni do bližnjega je gotovo pravilno, da skušamo gojiti in utrjevati stike s pripadniki drugih narodov, zlasti tistih, ki žive z našim narodom v isti državi. Države po svetu, tudi Avstralija, navadno razlikujejo ljudi po državah, odkoder so sc priselili. Države imajo z državami uradne stike. Avstralija ima diplomatske odnose z Jugoslavijo. Mnoge razmere morejo med seboj urejati samo države. Prav je, da se teh stvari zavedamo in temu spoznanju primemo tudi ravnamo. Razlikovati moramo države in državna predstavništva od ideologije, kateri kdo pripada. Ko odklanjamo komunistično ideologijo, s tem ne zametamo svoje rojstne države. Nasprotno: želimo ji1 napredek in uspeh.
škof dr. Janez Jenko je bil med
svojim bivanjem v Sydneyu povabljen na kosilo tudi k tamošnjemu kardinalu Gilroyu. Pri njem se je srečal še z drugimi cerkvenimi dostojanstveniki. Tako med drugim z ukrajinskim kardinalom Glypijem, ki je bil malo prej na obisku v Buenos Airesu v Argentini, kjer ga je na ukrajinski katoliški univerzi sv. Klementa s slovenskim oddelkom pozdravil tudi vseuč. prof. dr. Tine Debeljak.
VENEZUELA
Letošnje Iet.no romanje Slovencev je bilo 27. oktobra v Marijino svetišče v kraju La Victoria. Udeležilo se ga je lepo število rojakov. Romarji so bili najprej pri romarski sv. maši in litanijah, pri katerih je bilo ubrano ljudsko petje. Po romarskih pobožnostih ro se pa zbrali v gostilni, kjer so rojaki iz Valencijc pripravili slovenskim romarjem malico.
Sestanek Slovencev v Caracasu bo to nedeljo, 15. t. m. Zbrali se bodo v francoskem kolegiju. Ob petih bodo imeli najprej sv. mašo, ob šesti uri bo pa družabna prireditev. Najprej bodo zarajali otroci-angelčki, zatem bo nastopil mešani zbor, po pevskih točkah bo pa sv. Miklavž obdaroval otroke in odrasle. Po miklavževanju bodo imeli rojaki skupno večerjo.
PREJELI SMO V OCENO Vrednote, V. knjiga. Izdala Slov. kulturna akcija.
Srce v sredini. Življenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka. Napisal dr. Vinko Brumen, izdala Založba Baraga.
Med dvema svetovoma — Ante ¿03 muiulos. Almanah petošolcev Slov. srednješolskega tečaja M. Bajuka v Bs. Airesu.
Zdomski živžav, šolska knjiga za slovenske šole v Argentini. Izdala Zedinjena Slovenija, Mladinski odsek.
Demokratska Jugoslavija. Jedan načrt. Vane Ivanovič, London.
Za Bogom vredna največje časti. Napisal dr. Filip Žakelj ob 100 letnici smrti škofa Friderika Barage.
OBVESTILA
Četrtek, 12. decembra 1968:
V	Slovenski hiši ob 17.30 “Slovenski božič v Argentini”. Pripravlja ga. Na-ca Osterčeva s sodelovanjem sester Prijateljevih.
Sobota, 14. decembra 1968:
V	Slomškovem domu ob 15 sestanek mladenk in naraščajnic.
Nedelja, 15. decembra 1968:
V	Slovenski hiši ob šestih zjutraj maša za člane SDO in SFZ, nato izlet.
Na Pristavi ob 13 izredna konferenca profesorjev srednješolskega tečaja Marko Bajuk s kosilom.
Četrtek, 19. dceembra 1968:
V	Slovenskem domu v San Martinu ob 18. božični sestanek Lige Zena-mati.
Nedelja, 22. decembra 1968:
V	Slovenskem domu v Carapachayu ponovitev igre Jurček.
Ponedeljek, 23. decembra 1968:
V	Slomškovem domu ob 18 božični sestanek mladenk in naraščajnic.
Sreda, 25. decembra 1968:
V	Slomškovem domu popoldne slovenski božič.
Nedelja, 29. decembra 1988:
V	Slovenskem domu v San Martinu
po sv. maši inform. članski sestanek.
Torek, 31. decembra 1968:	‘
V Slovenskem domu v San Martinu
silvestrovanje. Prav tako v Slomškovem domu.
Silvestrovanje SKADa v Adrogucju. SKAD pripravlja izlet za 4. januarja na estancio g. Leskovarja in sprejema prijave do 30. decembra na telefon 621-2322.
SP©	SFZ
IZLET
v General Belgrano bo v nedeljo, 15. decembra. Odhod iz Slovenske hiše, kjer bo ob G zjutraj sv. maša.
■•■■■•■■■M MSBMSBMaSBM
Slomškov dom 31. december E SILVESTROVANJE : Sodeluje orkester bratov Plesničar
Pr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital
T. E. 35-2271 Uradne ure od 17—20 Na telefonu tudi dopoldne (10—12)
Lujan, Francis 952 T- E. 735 ali 516
V (petek in soboto od 9—13. ure.
Je to Vaš problem?
Kje dobiti posojilo? Kam naložiti denar?
Prodno se odločite, vprašajte v
SLOVENSKI HRANILNICI z. z o. z.
C. C. SLOGA Ltda.
Bartolome Mitre 97	T. E. 658-6574	Ramos Mcjia
Uradne ure: torek, četrtek, sobota od 16 do 20.
Pravna posvetovalnica, ki jo vodi dr. Vital Ašič, vsako prvo in tretjo soboto v mesecu od 17 do 10.
^"■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■aaBBaBaaBBBBBBBBaavaasBaflsaaaBBaBBBBBaaaaBBaBarassBaaaBBBasaBaaaaassBBaB« ■
■
■
■
Vse matere in žene, vzgojiteljice in starejše matere prisrčno vabimo na
■
■
Slovenski božič v Argentini
m
katerega pripravlja ga. Naca Osterčeva s sodelovanjem sester Prijateljevih v četrtek 12. decembra ob 18. uri.
Vabi Pripravljalni odbor Slovenskih žena iri mater
■
■
■
aaaaaaaaaaBaaaaaBaaBaaaBaaMaaaBaiBBBaBBaBBaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaapBBBaaBaaaBBBaaaiBaaaaaaaBaaBi
Dr. Tone žužek
ADVOKAT
a
a
E Lavalle 2327/33, p. 5o. Of. 10 T. E. 47-4852
a
Ena kvadra od podzemske postaje Pasteur
E Uraduje ob torkih in četrtkih od 18. do 20- ure
TaaaaaadaaaaPaaaaaaa—Baaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
12. januarja 1969
Drugi prista vski «lan
Na Pristavi v Castelarju
Vabimo k obilni udeležbi
JAVNI NOTAR
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Stare Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires
Correo Argentine ; Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N’ 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intlectual No. 955.451	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1968: za Argentino $ 2.500.— Pri posipanju po pošti doplačilo 100 pesov. Za ZDA in Kanado: 13 USA dolarjev za pošiljanje z letalsko pošto, in 9 USA dolarjev' za pošiljanje z navadno pošto.
FRANCISCO RAUL \ CASCANTE
:	Escribano Público
*
E	Pta. baja, ofic. 3
Cangallo 1642 Buenos Aires « :	T. E. 35-3827
DRUŠTVENI OGLASNIK Zedinjena Slovenija bo priredila 21. t. m. ob 16. 30 v dvorani Slovenske hiše (Ramón Falcón 4158) čajanko. Lepo vabi učiteljstvo in vse učence(ke), k! so letos izstopili(e) iz slovenskih osnovnih šol, da se je zanesljivo in točno udeleže.
je vaša potovalna agencija,
Oddelek za Slovence vodi Armando Blažina

OBIŠČITE EVROPO — poslovno ali kot turisti. SREČAJTE se s svojimi sorodniki in prijatelji. ČAS NI OMEJEN.
V tem letu BREZ vizumov.
VOŽNJA Z LADJO
tja in nazaj	427.50 USA dolarjev
VOŽNJA Z LETALOM	CELOVEC 940.50 USA dolarjev
tja in nazaj	TRST	901.10 USA dolarjev
Vse na odplačevanje
25% na račun in 12 ali 24 obrokov z 12% obrestmi
LADJE: G. Cesare — Augustus — Anna C -—
Eugcnio C — Enrico C
Avenida Córdoba 351
Buenos Aires	Tel.: 32-0070/6077/6078/6079
t
Iz domovine je prišlo žalostno sporočilo, da nas je po dolgi in hudi bolezni v 32. letu starosti zapustila v Brezi pri Trebnjem naša draga hčerka, sestra, teta in svakinja, gospodična
Verica Marinčič
Pokopali so jo 27. novembra na pokopališču v Trebnjem.
Našo drago rajnico priporočamo v molitev.
Žalujoči:
V Argentini: brat Janez, nečaka Marijan in Jano, nečakinja Anica, svakinja Filica in ostalo sorodstvo;
v domovini: ata in mama; bratje Tone, France,
\ Jože fn Lojze z družinami; sestre: Mici, Slavka in Ivanka z družinami.
Buenos Aires, Breza, Doljna Nemška vas, Ljubljana, škocijan, Kranj,
““	Domžale in Zagreb
j
„Mimo zank in spletk v Avstralijo“
Nadaljevanje in konec popisa pobega slovenskega fanta iz Slovenije v Avstralijo.
II.
Pa vzemimo slučaj na konferenci študentov v Ljubljani, kjer je spet prisostvovala Vida Tomšič. Pod točko „Razno“ so ji študentje stavili vprašanja. Nekdo je vprašal: Tovarišica, kaj mislite, ali so naše šole dosti sposobne, da se dajo primerjati evropskemu merilu? — Odgovorila je, da so. — Novo vprašanje: Zakaj pa potem pošiljate svojega sina in hčerko študirat v Švico in Nemčijo, povrhu jima pa še kupite avto in vilo? — Namesto odgovora je bruhnila v jok in zbežala s pozomice.
študentje so bili iz sebe. Jaz sem imenoval to škandal, časopisi niso tega poročali. Pa poglejmo še kam. Poznan vam je primer v Škofji Loki, kjer so poštenemu državljanu zaradi kapric minirali hišo, ki danes stoji nekaj deset metrov stran. Rezultat je bil, da so se ljudje zbrali in razbili občino, o milici pa ni bilo ne duha ne sluha. Isto so hoteli napraviti v Radovljici, kjer pravijo, da je okrog 30 hiš napravljenih na črno. Res, eno so hoteli minirati, pa je narodni heroj, po činu polkovnik,
zvedel za to, vzel svoje vojake in šel na tisto mesto. Ker se vojska in milica ne razumeta, so miličarji gladko pobegnili. Takih primerov je v Sloveniji še več.
Močno sem se začudil tudi, ko sem v Mariboru poslušal Titov govor, kamor je prišel prvikrat v življenju. Moralo je biti leta 1966. Rekel je, da je narod izgubil zaupanje v partijo in da si ga bo jako težko spet pridobila. Je že vedel, zakaj je bilo treba to poudariti posebno za Slovence.
Med izseljenci dostikrat slišim, da govore kar na splošno o „komunistični Sloveniji“. Ali je Slovenija res komunistična? Povem vam, da še malo ne. Kar pojdite domov in poslušajte, kaj ljudje govorijo, razglejte se! Videli boste in slišali, kako je narod proti komunizmu in kako krepko kritizira. Slovenija je danes precej nova in zgrajena, ima močno industrijo. ,Vzdrževati mora druge zaostale republike v Jugoslaviji. To vsi vedo in tudi z besedo izražajo svoje negodovanje zaradi tega. Ne toliko zaradi podpiranja samega, saj vedo, da ljudje niso krivi, krive so zgodovin-
ske okoliščine. Jezijo se zato, ker vedo, da bi bile zaostale republike danes že v lepem razvoju kulture in gospodarstva, toda kje je denar, ki je šel iz Slovenije v ta namen? (Nihče ne ve odgovora, vsak si ga pa lahko misli.
Vzemimo za primer potres v Skopju. Res je mesto danes novo in lepo, toda koliko pomoči je dobila Jugoslavija iz zunanjega sveta! Lahko bi zgradili z njim še dvoje takih mest. Kje je ves tisti denar? Prizadeti ga niso dobili, razen nekaj izjem. Kdo se je okoristil z njim?
No, vrnimo se nazaj k Sloveniji. Mnogo boste culi od ljudi, da bi radi bili samostojni. Kako to začeti in udej-stviti, tega nihče ne ve. Premalo nas je, pravijo nekateri. Moralo bi nas biti vsaj pet milijonov. Z vojsko ne bi mogli računati, ker smo pomešani z drugimi republikami, čeprav zdaj služi vojsko štirideset procentov mož v lastnih republikah. To je zasluga Slovencev s pomočjo Hrvatov. Imeti bi morali nekoga, ki bi nas zastopal in vodil. Bili so taki, pa so umrli. Za oddvojitev Slovenije je bil Boris Kidrič in bil je Kraj-ger. Takih nam je treba, čeprav so komunisti, saj bi se pozneje izmenjali. Tako kot je zdaj, je nevzdržljivo. Komunistom nihče nič ne veriame, saj se igrajo komunizem le tisti, ki so na vrhu,
in njihovi podrepniki. Ljudstvo je tako nejevoljno, da se slišijo besede: pa bi šli skupaj vsaj z Avstrijo...
Da, take in podobne reči boste slišali iz ust naših ljudi. Primer vam je lahko vas Kamna gorica, ki je bila nekdaj najbolj partizanska vas in je štela leta 1960 95% partijcev, danes jih je le še 15%. Torej, rojaki po svetu, svoje domovine ne grajajmo, češ da je komunistična! Slovenija, naša ljuba domovina, je še vedno lepa in ljudje v njej niso pokvarjeni kot drugod po svetu. Pomagajmo jim iz tujine vsaj v moralnem pogledu, zaslužijo to. Ne govorim tega zato, ker sem pač Slovenec, govorim, ker je taka resnica. Videl sem nekaj sveta in lahko trdim, da tako pridnih in delovnih ljudi ni nikjer kot v Sloveniji. Bodimo nanje ponosni!
Naj omenim še versko stran v Sloveniji. Narod se trumoma vrača v cerkev. Pojdite samo na Brezje, kako je spet vse po nekdanjem, cerkev olepšana, mnogo romarjev, vsa okolica prenovljena.
Vse to sem videl, slišal in doživel. Mnogo sem razmišljal. Na vso jezo sem napisal par člankov v časopis Delo, ki je poprej že nekaj mojega objavil. V teh člankih sem pa toliko povedal, da noben od njih ni bil objavljen. Namesto tega je nekega dne prišel agent
Udbe in mi odvzel potni list. Potem sem moral na zaslišanje. Ker se jim tudi tam nisem dal, so me klicali na sodišče. Nekako sem izvohal, da mi ne uide dve leti zapora, ne vem, po katerem členu zakona.
Tedaj sem si mislil: le čemu v kakšno korist naj bi sedel dve leti brez resnične krivde? Kot odgovor na to sem se lotil kriminalnih prijemov. Ponaredil sem potni list in dva dni pred obsodbo pobegnil na Holandsko, od tam v Nemčijo. Bog in sreča sta mi bila naklonjena. Hotel sem preko meje z vlakom in že sem si kupil vozno karto. Toda nekaj ur pred odhodom vlaka mi je ponudil vožnjo z avtom znanec, ki dela v Avstriji. Tako sem prišel preko Ljubelja v tujino. Pozneje sem zvedel, da me je na Jesenicah čakala milica na carinarnici. Ptiček jim je pa že ušel iz kletke.
Naj zaključim z zahvalo materi, ki me je dala krstiti in sem pozneje tudi prejel obhajilo in birmo. Sem veren katoličan. Zavedam se, da me v življenju čakajo mnoge naloge. V maju sem bil pri slovenski službi božji v Wollongongu, ki jo je opravil p. Jenko iz Sydneya, pevski zbor od tam je pa prepeval. Globoko sem bil ginjen ob tem doživetju — slovenska pesem gre v tujini še vse bolj do srca...