1» a s ii i k. Xekaj o domačem pravilnem jeziku. Xekteri učitelji razgrinjajo v šoli že pervincem-vse svoje jezikoslovne izrase, in tirjajo, da bi jih učenci kar naravnost posnemali. Po taki poti se učencem jezik pristudi, in marsiktera iskrica, ki že naravno tli za materni jezik v otroškpm sercu, se zatare, da malokdaj ali še celd nikoli več ne oživi'. Učitelj naj tedaj o začetku ne bo preveč zbirčen v jeziku, in naj pusti, da otroci poljubno govore, kakor so navajeni pri starsih, bratih, sestrali \n drugih domačih, ki so jim ljubi in dragi. Učitelj naj o začetku prav počasi in, bi rekel, nevidoma malo po malo in prav previdno in poterppžljivo popravlja učpnpom skažene bespde in jih uči bolje, književno gororiti. Xaj pred naj to začenja pri besedah in stavkih, ki jih učenci pišpjo in potem še le tudi v govorjenji. Prizadeva pa naj se učitplj, da sam vedno cisto govori, in zapazil bo, da ga bodo učenci kmali radovoljno posnemali.