Razprave GDK: 145.78 Yponomeuta evonymella L. + 176.1 Prunus pad us L. : ( 497 .12*13) Biologija in naravna regulacija čremsovega zapredka rja ( Yponomeuta evonymella L., Yponomeutidae, Microlepidoptera) Maja JURC* Izvleček: Jurc, M.: Biologija in naravna regulacija čremsovega zapredkarja (Yponomeuta evonymeJ/a t., Yponomeutidae . Microlepidoptera). Gozdarski vestnik, št. 9/1999. V slovenščini , cit. lit. 20. V Poročilu o zdravstvenem stanju gozdov na OE Murska Sobota v letu 1998 poročajo o golobrstu čremse (Prunus padus L.), ~ i ga je v sestojih črne jelšev revirju Polana povzročil čremsov zapredkar (Yponomeuta evonymella l.) . l etos smo v istih sestojih ponovno ugotovili golobrst, čremsa pa je nato ponovno olistala . Opisujemo bionomijo in naravno regulacijo čremsovega zapredkarja ter podajamo nekaj misli o vplivu golobrsta na sestojno ekologijo. Ključne besede: čremsov zapredkar, Yponomeuta evonymella L., čremsa , Prunus padus L. golobrst, Prekmurje. *doc. dr. M. J. , univ. dipl. inž. gozd., Biotehniška fakulteta , Od- delek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, Večna pot 83, 1001 Ljubljana, SLO 394 1 UVOD Po podatkih Poročila o zdravstvenem stanju gozdov na OE Murska Sobota v letu 1998 (BELAK 1 LEJ KO 1999) ter pri ogledu sestojev jelševega gozda (Ainetum s. l.) v revirju Polana z gozdarjem Igorjem Kovešem dne 26. 7. 1999 smo ugotovili golobrst in ponovno olistanje čremse (Prunus padus L.). Menimo, da je golobrst povzročil čremsov zapredkar (Yponomeuta evonymella L.). 2 TAKSONOMSKA UVRSTITEV ČREMSOVEGA ZAPREDKARJA Vrsto uvrščamo po avtorjih v novejšem času v družino Yponomeutidae (REJCHHOLF-RIEHM 1991, GERSHENSON 1 ULENBERG 1998, ULEN BERG 1999), po avtorjih iz starejšega obdobja pa v poddružino Hyponomeutinae (ESCHERICH 1931) ali v družino Tineidae {ŽIVOJINOVIC 1970). Filogenijo družine Yponomeutidae so raziskovali že v 18. stoletju . Leta 1738 je entomolog Reaumur objavil risbe jajčnih legel, gosenic, bub in odraslih osebkov (adultov) še neopisanih moljev zapredkarjev. Prvi opisi le-teh segajo v obdobje Linneja (ULENBERG 1999). čremsovega zapred- karja je opisal Linne leta 1758. Rod Yponomeuta (Latreille, 1796) je že pred pribl. 200 leti obsegal še vrste Y. pade/la (Linne, 1758), Y malineflus (Zeller, 1838), Y cagnagella (Hubner, 1813), Y rorrel/a (HObner, 1796), Y irrorrella (HObner, 1796), Y plumbeila (Denis & Schiffermuller, 1775), Y sede/la (T reitsch ke, 1832) (http :1 /alun . uio. no/zoomus/norlep/lister/ liste2.html). Vrste družine Yponomeutidae so razširjene po celem svetu, le v arktičnih predelih in puščavah jih ni. Poddružina Yponomeutinae obsega 231 vrst, med katerimi so številne z nejasnim taksonomskim položajem . Te vrste so razvrščene v 25 rodov (GERSHENSON 1 ULENBERG 1998). V tej poddružini je več gospodarsko pomembnih vrst. 3 O VRSTAH RODU YPONOMEUTA Vrste tega rodu z lahkoto prepoznamo. Vse imajo podolgovata krila z rahlo zaokroženimi vrhovi, prednja krila so bela ali sivkasta s številnimi drobnimi črnimi pikami, zadnja krila so temnosivorjava. Večina vrst se med sabo loči po številu in razporeditvi pik na prednjih krilih in oprsju ter po intenziteti sive barve prednjih in zadnjih kril. Y. sede/la Treits . ima prednja GozdV 57 (1999) 9 1 1 Jurc, M.: Biologija in naravna regulacija čremsovega zapredkarja (Yponomeuta evonymel/a L., ... krila popolnoma siva in na terminalnem delu nima pik. Y. plumbella D. & S. ima precej siva krila, razločevalen znak je ena večja črna packa v bližini oprsja in druga na vrhu kril. Vrsti Y. rorrel!a Hubn. in Y. irrorella Hi.ibn. imata precej siva prednja krila, sivina se stopnjuje od osnove proti vrhu kril, najintenzivnejša pa je v centru kril ter oblikuje temen terminalen obrobek. Naslednje tri vrste nekateri taksonomi ne priznavajo kot vrste in jih obrav- navajo kot Y. pade/la kompleks (zbirna vrsta). Molji te skupine so spremew nljivi v barvi, strukturno pa so si zelo podobni. Ločevanje posameznih vrst te skupine je pri odraslih osebkih nezanesljive, vendar se molji te skupine jasno razlikujejo glede na gostiteljske rastline in oblike gosenic. Nekateri menijo, da se populacija te zbirne vrste deli na rase, ki se v sedanjem času oblikujejo v vrste, med katerimi razlike še niso velike. Tako se gosenice Y. pade/la L. prehranjujejo v velikih skupinah v za pred kih z vrstami iz družine rožnic (Rosaceae). Y. maline/Jus Zell. ima podobno življenjsko okolje kot prej omenjena vrsta, prehranjuje pa se samo z listi jablane in hruške. Y. cagnagella Huhn. se pojavlja na navadni trdo les ki in na goje ni sorod ni vrsti Euonymus japonica Thun. Navadna trdoleska je hrana tudi vrstama Y. irrorella HObn. in Y. plumbella HObn. Y. sede/la Treits. se lahko prehranjuje tudi s navadno trdolesko, v Veliki Britaniji se značilno pojavlja na homulici ( Sedum telephium L.). Y. rorrella je bila najdena na vrbah. Vrsta Y. evony- mella L (čremsov zapredkar) se vedno pojavlja izključno na čremsi (REICH- HOLF-RIEHM 1991 ), Živojinovič (1970) pa navaja kot možne gostitelje še vrste rodu jerebik (Sorbus) ter Rhamnus frangula L (preglednica 1 ). Vrsta, ki se pojavlja na čremsah v Prekmurju, je po taksonomskih ključih (ESCHERICH 1931, REICHHOLF-RIEHM 1991, CHINERY 1993) Yponomeuta evonymella L. 4 ČREMSOVZAPREDKAR Opis vrste: Majhen metulj. Sprednja krila so velika od 1,0 do 1,3 cm, so ozka, srebrnobela, s petimi črtami črnih pik po dolžini, na spodnjem robu sprednjih kril je v črti 9-11 pik. Zadnji par kril je dimnatorjav s temnimi robovi, širši in krajši kot prednji. Tipalke so dolge, nežne, ponavadi dosegajo dve tretjini dolžine prednjih kril. Pri mirovanju so krila zvita okoli telesa, zato so molji cevaste oblike (slika 1 ). Če jih vznemirimo, hitro poletijo v zrak in kmalu spet sedejo na podlago. Aktivni so ponoči. Habitat: Pojavlja se na robovih listnatih gozdov, na posamično rastočih grmih in drevesih. Najdemo ga v nižinskih listnatih gozdovih pa tudi do gozdne meje listavcev. Razširjenost: Areal vrste je cela Evropa. O najdbi vrste Y. evonymella L v Prekmurju na lokacijah Gančani in Bukovniško jezero je poročal Gomboc (1994). Abundanca: Spreminja se od leta do leta, na splošno je vrsta nagnjena k prenamnožitvam. Bionomija: Letajo od konca junija (v južnem delu areala) ali sredine julija (v severnem delu areala) do avgusta. Samica odloži na gladko lubje mladih vej od 50 do 80 jajčec v kupčke, ki jih namešča kot strešnike, ter leglo prekrije s sluzastim izločkom iz zadka. Ta je sprva rumenkast, kasneje postane rjav in otrdi. Po treh do štirih tednih se izležejo gosenice, ki začnejo oblikovati zapredek in v njem prezimijo. Od sredine marca gosenice za- puščajo legla in se podajajo na razvite popke, kjer od osnove proti vrhu obžirajo mlado listje. Lističe lahko poškodujejo tako, da le-ti rjavijo in odpadajo. Po desetih dneh so gosenice velike 5 mm, rumenkaste s črnim GozdV 57 (1999) 9 395 Jure, M.: Biologija in naravna regulacija cremsovega zapredka rja ( Yponomeuta evonymef/a L., ... Preg lednica 1: Vrste rodu Yponomeuta, ki se pojavljajo v zahodni Evropi (nomenklatura prilagojena po: POVEL 1984, TOROSSIAN 1 ROQUES 1989, MENKEN et al. 1992, LAUBER 1 WAGNER 1998, ESCHERICH 1931, ŽIVOJINOVIC 1970) Vrsta rodu Yponomeuta Gostitelj Značilnosti vrste Slivov zapredkar Rosaceae - enoletna generacija Yponomeuta padella L. -črn trn (Prunus spinosa L.) - 5 stadijev gosenic - enovrati glog (Crataegus monogyna Jacq.) - gosenice s črno glavo Sinonimi: -navadni glog (Crataegus laevigata /PoireU -mlade gosenice ne grizejo listja Yponomeuta padel/us L. DC .) tako kot ostale vrste tega rodu . Hyponomeuta padel/us L. - sliva (Prunus domestica L.) začnejo s skeletiranjem od Yponomeuta variabilis Zeller - češnja (Prunus avium L.) roba proti sredini lista - jerebika (Sorbus aucuparia L.) - zabubijo se v zapredkih in -šmarna hrušica (Amelanchier ovalis Med.) kokoni so pogosto združeni v -nikoli čremsa (Prunus padus L.) qručah Jabolčni zapredkar Rosaceae - enoletna generacija Yponomeuta maline/lus Zeller -jablana (Ma/us domestica Borkh.) - 5 stadijev gosenic -lesnika (Ma/us sylvestris Mili.) -gosenice s črno glavo - hruška (Pyrus communis L.) - kokone oblikuje v urejenih -drobnica (Pyrus pyraster IL./ Burgst.) vrstah na dnu zapredka -zimska hruška (Pyrus niva/is Jacqu.) Cremsov zapredkar Rosaceae - enoletna generacija Yponomeuta evonymella (L.) - čremsa (Prunus padus L.) -5 stadijev gosenic -vrste rodu Sorbus - gosenice s črno glavo Sinonimi : - Rhamnus frangula L. -zapredek bel, v kepah Yponomeuta evonymellus (L.) -nikoli navadna trdoleska (Evonimus Yponomeuta _padi Zeller europaea l.) Yponomeuta mahalebellus IRosaceae - enoletna generacija Guenee - rašeljika (Prunus mahaleb L.) - 5 stadijev gosenic - gosenice s črno glavo Vrbov zapredkar Salicaceae -enoletna generacija Yponomeuta rorella (Hubner) -bela vrba (Salix alba L.) - 5 stadijev gosenic -beka (Salix viminalis L.) - gosenice s črno glavo Sinonim: - iva ( Salix caprea L.) Yponomeuta rore/Jus (HObner) - pepelnatosiva vrba (Salix cinerea L.) in druge vrste rodu Salix Yponomeuta irrorel/a (Hubner) Celastraceae - enoletna generacija -navadna trdoleska (Euonymus europaea L.) -majhna rodnost (4-9 jajčec) Sinonim: - 5 stadijev gosenic Yponomeuta irrorellus (Hubner) -gosenice s črno glavo -gosenice živijo posamično v zapredkih na listih Trdoleskov zapredkar Celastraceae - enoletna generacija Yponomeuta cagnagella (HObner) - navadna trdoleska (Euonymus europaea L.) - 5 stadijev gosenic Euonymus japonica Thun. - gosenice s črno glavo Sinonimi: -zapredek bel, v kepah, postane Yponomeuta cagnagel/us (HObner) rahlo zlepljen Yponomeuta cagnatellus (Hubner) - gosenice oblikujejo kokone v urejenih vrstah Yponomeuta plumbella (Denis & Celastraceae -enoletna generacija SchiffermUJ ler) Sinonim: Yponomeuta plumbel/us (Denis & SchiffermUIIer) Zapredkar seduma Yponomeuta vigintipunctatus (Retzius) Sinonim: Y. sede/Ja Treits. 396 -navadna trdoleska (Euonymus europaea l.) - jajčeca odlaga posamično - 5 stadijev gosenic -gosenice s rjavorumeno glavo -gosenice se ne prehranjujejo v skupinah in bube se pojavljajo posamično Crassulaceae - dvoletna generacija - homu lica (S ed um telephium L.) - 4 stadiji gosenic - gosenice s črno glavo Celastraceae -navadna trdoleska (Euonymus europaea L.) ščitkom in črnimi prsnimi nogami. Šele tedaj se začnejo zbirati v skupine na višjih vejah in tam iz večjega števila listov oblikujejo prve zapredke. Zapredku dodajajo nove liste in tako povečujejo gnezdo. V zapredku je včasih tudi do 1.000 gosenic. Ko so vsi listi v zapredku požrti, zapustijo gnezdo in oblikujejo novega. Junija se gosenice zabubijo v kompaktnih GozdV 57 (1999) 9 ( Jurc, M. : Btologija ln naravna regu lacija čremsovega zapredka rJa ( Yponorneuta evonymel/a L. kokonih v gručah (kepah) v svilenih nitih zapredka ali v mreži med iztrebki gosenic na spodnjih vejah gostitelja. Poškodbe: V listnatih gozdovih se v toplih in sušnih letih pojavljajo golobrsti. Tedaj so cele gostiteljske rastline prekrite z gnezdi čremsovega zapredkarja. Poročajo o 50-odstotni defoliaciji črnega trna, ki ga povzroča sorodna vrsta Y pade/la (MUNSTER-SWENDSEN 1982). V Sloveniji se je leta 1998 v revirju Polana pojavil golobrst čremse, ki je zajel 40-50 % čremse (BELAK 1 LEJKO 1999). Vendar škode ponavadi niso velike, ker žretje listja poteka zgodaj spomladi, tako da se prizadete rastline ponovno ob rastejo. Zatiranje: Mehansko lahko vrsto uspešno zatiramo z rezanjem in uniče­ vanjem vej, na katerih so zapredki. Nekaj laboratorijskih poskusov doka- zuje, da obstajajo učinkovita sredstva za zatiranje zapredkarjev (MOWAT 1 CLAWSON 1988). Zatiranje gosenic je bilo uspešno z diflubenzuronom (0,005 %) in s piretroidi, kot so fenvalerat cipermetrin in permetrin (0,001 %), ki so tako uspešni kot že uveljavljeno sredstvo triklorfon . V laboratorij- skih pogojih so bila pri tretiranju jajčnih legel z gosenicami uspešna tudi sredstva, kot so DNOC, triklorfon in fenitrotion . Kot uspešno in okolju neškodljivo sredstvo se je izkazal preparat na osnovi Bacil/us thuringiensis (MOWAT 1 CLAWSON 1988). Potekajo tudi poskusi z uporabo atraktantov na osnovi feromonov za skupino zapredkarjev (http:// nysaes. cornell. edu 1 pheronet 1 phlist 1 yponomeuta.html). Kemičnega zatiranja v sestojih in urbanih področjih ne priporočamo . 5 VZROKI ZA NASTANEK GRADACIJE ZAPREDKARJEV TER NJIHOVA NARAVNA REGULACIJA Vremenski dejavniki Vremenski dejavniki, kot sta temperatura in vlažnost, imajo odločilen pomen pri pojavljanju gradacij zapredkarjev. Mile zime brez snega omo- gočajo uspešno preživetje gosenic v zapredkih . Za rojenje moljev (to je zbiranje spolno zrelih osebkov kot rezultat izločanja feromonov samic, letanje samcev ter kopula) je potrebna temperatura nad 12°C med 13°0 in 1600 uro. Aktivnost moljev zelo naraste, če je ta temperaturni prag presežen. Vroča in suha poletja ustrezajo samicam, ki takrat optimalno leže jo jajčeca. Obdobja dolgotrajnejšega deževja v času rojenja ovirajo letenje, prepo- znavanje med partnerji in hranjenje, kar pripelje do zakasnitve pri odlaganju jajčec. Take razmere povzročijo pri gosenicah pomanjkanje teka, občutlji­ vost glede parazitov ter selitev na rastline, ki niso gostitelji posameznih vrst zapredkarjev. Tudi močnejši vetrovi, že s hitrostjo več kot 2m/s, resno ovirajo let samcev. Vpliv zajeda/cev, plenilcev in bolezni na dinamiko populacij Zapredkarji imajo v Evropi številne naravne sovražnike. Različne vrste imajo iste skupine škodljivih dejavnikov, ki pa se pojavljajo v različnem številu . Najpomembnejši in najučinkovitejši redukcijski dejavniki so različne vrste iz skupine os najezdnic (/chneumonidae) . Med njimi je Herpestomus brunnicomis Grav., parazitoid larv in bub, zelo dobro prilagojen življenjs- kemu ciklu zapredkarjev. Leglico ima zelo kratko, vdira v kokone in leže jajca v bube. Diadegma armillatum je parazitoid gosenic (HERARD 1 PREVOST 1996), prav tako ltoplector maculator, ki pa ima zelo širok spekter gostiteljev (NIERHAUS-WUNDERWALD 1998). Muhe iz skupine muh goseničark (Tachinidae) so prav tako pomembni parazitoidi kasnejših GozdV 57 (1999) 9 Slika ·1 čremsov zapredkar - imago (Foto: D. Jurc) 397 398 Jurc, M.: Biologija in naravna regulacija čremsovega zapredkarja (Yponomeuta evonymella L., ... stadijev gosenic. številne vrste zemeljskih os (Chalcidoidea) pa so hiper~ paraziti pri zapredkarjih, kar pomeni, da zajedajo njihove naravne sovraž- nike. Predstavljajo učinkovit mehanizem, ki preprečuje, da bi se zajedalci zapredkarjev razmnožili v taki meri, da bi ogrozili zapredkarje. Zajedalec jajc Ageniaspis fuscicol/is Dalm. predstavlja izjemo tega pravila in zato je najnevarnejši reduktor populacije zapredkarjev. Ima izjemno razmnože- valno sposobnost - zaradi pojava poliembrionije se pri tej vrsti iz enega jajčeca razvije do 80 osebkov. Poleg tega je ta vrsta zelo selektivna pri izbiri svojega gostitelja in napada le zapredkarje. Druga skupina pomembnih naravnih sovražnikov so plenilci (predatorji). Strigalica (Forficu/a auricu/aria L.) je plenilec jajc, prav tako larve tenčičaric (Chrysoper/a/=Chrysopa/camea, Neuroptera: Chrysopidae). Drugi plenilci posegajo v populacijo zapredkarjev predvsem v fazi razvoja gosenic. V kolikor so sestoji gostiteljskih rastlin zelo presvetljeni in je vreme toplo, so plenilci sposobni popolnoma uničiti praktično celotno populacijo zapred- karjev. Muha Agria mamil/ata Pand. je ena od pomembnih plenilcev in jo pogosto najdemo na zapredkih (ESCHERICH 1942). O pomenu ptičev pri kontroli zapredkarjev mnenja niso enotna. Bolezni zapredkarjev povzročajo virusi, glive in ogorčice. Največkrat se ti dejavniki razširijo v populaciji v času najintenzivnejšega prehranjevanja, to je v petem larvalnem štadiju. Običajno povzročijo smrt gosenic v nekaj dneh. V kolikor okužijo gosenice virusi, se ta močno napihne. Ob najmanj- šem dotiku se razpoči in razpršijo se zelo virulentne kapljice, polne virusov. Mrtve gosenice pogosto opazimo v velikih skupinah na zapredkih ali na listju. Take okužbe in množični pogini so pogosti predvsem v dolgih deževnih obdobjih ali v okoljih, kjer je velika zračna vlaga. Nemški raziskovalci (PURRINI 1 SKATULLA 1977) poročajo o virusni bolezni- jedmi polihedrozi -,ki je okužila vse stadije gosenic Y. pade/la (na Crataegus monogyna s. l.) in Y. evonymella (na Prunus padus in Sa/ix sp.) v gozdovih v bližini Munchna. Omenjena virusna okužba je najpomembnejši povzročitelj mortalitete gosenic in predstavlja pomemben dejavnik prekinitve gradacije. Lokalne prenamnožitve zapredkarjev se po določenem času končajo zaradi vpliva naravnih regulacijskih dejavnikov, kot so neugodne vremenske razmere, konkurenca med osebki iste vrste za hrano ali med antagonisti. Naravni sovražniki ne morejo preprečiti gradacije, ker se v dovolj velikem številu razmnožijo prepozno, pomembno pa skrajšajo čas gradacije, med gradacijami pa regulirajo število svojih gostiteljev. 6 ZAKLJUČKI Čremsov zapredkar se pogosto pojavlja v prenamnožitvah, vendar škode niso velike zaradi zgodnjega golobrsta gostitelja, ki kmafu ponovno olista. Ponavljajoči se golobrsti pa vodijo zaradi zmanjševanja asimilacijske po- vršine v izčrpavanje gostitelja, ki sčasoma začne izgubljati prirastek, slabše cveti in manj obrodi. Manj semena povzroča zmanjšane prehrambene zmogljivosti za primarne konzumente semen (ptice, sesalce). Povečanje živalske hrane v obliki enormnih količin gosenic (nazoren podatek je, da se na črnem trnu pojavlja v povprečju 488 gosenic vrste Y. pade/la na m2 površine listja (MUNSTER-SWENDSEN 1982)) pa vsekakor pozitivno vpliva na njihove konzumente in naprej na konzumente le-teh. Presvetlitev podrasti zaradi nekajmesečne redukcije asimilacijskega aparata vsekakor tudi vpliva na mikroklimo, floro in favno sestaja. Hranila, ki so sicer vezana v čremsovih listih in se v daljšem časovnem obdobju polagoma sproščajo GozdV 57 (1999) 9 Jurc. M.: Biologija in naravna regulacija čremsovega zapredkarja (Yponomeuta evonymella L. , ... ob razgradnji listja v opadu, se z iztrebki čremsovega zapredkarja naglo vrnejo v naravni obtok hranil v gozdu. Verjetno imajo pri tem dogajanju ob golobrstu čremse največjo korist nadstojna drevesa črne jelše ali hrasta, ki zaradi nepoškodovanega listja izkoristijo nenaden dotok hranil. To so le razmišljanja. Vprašanje, kaj pa se v resnici dogaja v sestojih z gosto podrastje čremse, ki jih v nekajletnih presledkih prizadene golobrst, pa bi bil zanimiv raziskovalni izziv. Zatiranja čremsovega zapredka rja ne priporočamo, saj gradacije ustav- ljajo že same prena množitve parazitov, parazitoidov in predatorjev, ki sledijo prenamnožitvam zapredkarjev. Tudi mrzlo in deževno vreme deluje inhi- bitorno na vse molje in ustavlja prena množitve. Uporaba biotskega zatiranja zapredkarjev (npr. na osnovi Bacil/us thuringiensis in virusov) ali atrak- tantov, kot so feromoni, je vsekakor perspektivna, ampak je danes še v fazi razvijanja tehnologije izdelave in uporabe. VIRI BELAK, D. 1 LEJKO, A., 1999. Poročilo o zdravstvenem stanju gozdov na OE Murska Sobota v letu 1998.- Zavod za gozdove Slovenije. OE Murska Sobota, tipkopis, 4 s. CHINERY, M., 1993. lnsects of Britain & Northern Europe.-3'd Edition, Harper Collins Publishers, 320 s. ESCHERICH, K., 1931 . Die Forstinsekten Mitteleuropas. Lepidopteroidea: Die Schnabelhafte (Panorpatae); die Kocherfliegen (Trichoptera); die Schmetterlinge 1 (Lepidoptera 1) : Allgemeines, Kleinschmetterlinge, Spanner und Eulen.- Dritter Band. Verlagsbuchhandlung Paul Parey, Berlin, 825 s. ESCHERICH, K., 1942. Die Forstinsekten Mitteleuropas. Hymenoptera (HautfiOgler) und Diptera (Zweiflugler).- V Band. Verlagsbuchhandlung Paul Parey, Berlin, 7 46 s. GERSHENSON, Z. S./ ULENBERG, S. A., 1998. The Yponomeutinae of the World exclusive oftheAmericas.- Koninklijke Akademie van Wetenschappen, Verhandelingen afdeling Natuurkunde, Tweede Reeks, deel 99, 202 s. GOMBOC, S., 1994. Favnislični pregled gospodarsko pomembnih vrst metuljev (Lepidoptera) v Prekmurju.- Diplomska naloga, Univerza v Ljubljani. Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, 222 s. , + Priloga k diplomski nalogi Favna metuljev (Lepidoptera) Prekmurja s podatki. 99 s. HERARD, F. 1 PREVOST, G., 1996. Conditions of Diadegma armillata (Hymenoptera , lchneumonidae) development in two Yponomeuta (Lepidoptera, Yponomeutidae) species. TEKTRAN.- Agricultural Research SetVice, Montpellier, 1 s. (http://www.nal. us da .gov/ttic/tektran/data/000007/61/000007611 O. html). LAUBER, K. 1 WAGNER, G., 1998. Flora Helvetica 2.- Oberarbeitete ur~d verbesserte Aufl. Bern/StuttgarUWien, Haupt. 1614 s. MENKEN, B. J./ HERREBOUT, W. M. / WIEBES, J. T., 1992. Small Ermine Moths (Yponomeuta): Their Host Relations and Evolution.- Ann . Rev.Entomol., 37, s. 41-66. MOWAT, D. J./ CLAWSON, S., 1988. lnsecticide treatments for the control of small ermine math , 'Y;oonomeuta pade/la (L.) in hawthorn hedges.- Agriculture, Ecosystems and Environment, 21, 3-4. s. 245-253 . MUNSTER-SWENDSEN, M., 1982. Outbreak of the small ermine moth, Yponomeuta pade/la (L .) (Lepidoptera: Yponomeulidae) at Rosnaes in 1981.- Entomologiske-Meddelelser, 49, 2, s. 77-84. NIERHAUS-WUNDERWALD. 0. , 1998. Biologie et regulation nature/le des hyponomeutes.- Notice pour le praticien. WSL/FNP Birmensdorf, 8 s. PO VEL, G. D. E.,1984. The identification of the European small ermine moths, with special reference to the Yponomeuta padel/us- comp/ex (Lepidoptera, Yponomeutidae).- Proc.K.Ned.Akad. Wet ., Ser. C 87, 2, s. 149-180. PURRINI, K./ SK/\TULLA, U., 1977. A new vinJs disease of Yponomeuta (Hyponomeuta)padella andY (H.) evonymella.- Anzeiger tor Schadlingskunde Pflanzenschutz Umweltschutz. 50, 1, s. 12-13. REICHHOLF-RIEHM, H., 1991 . Butterflies and moths of Britain and Europe.- The Crowood Press, 287 s. TOROSSIAN, C. 1 ROQUES, L., 1989. Cycle biologique et importance appliquee de Lesptke Yponomeuta rorelfus HObner dans les ripisylves a Salix alba de la n§gion Midi-Pyrenees.- Acta Oecol. , 10, 1, s. 47-63. ULENBERG, S. A., 1999: Phylogeny of the Yponomeutidae /Lepidoptera/.- Institute for Biodiversity and Ecosystem Dynamica 1 Zoological Museum Amsterdam, Deparlmenl of Entomology, 2 s. (http: 1! www -zrna. bio. una . NI departments 1 entomol 1 Yponomeutidae. html) ŽIVOJINOVIC, S., 1970. Šumarska entomologija .- Univerzitet u Beogradu. Zavod za izdavanje udžbenika SRS, Beograd, 472 s. ---, http://alun.uio. no/zoomus/norlep/lister/liste2. html (Lepidoptera)- Nordisk sjekkliste, Del.2: Familiene Yponomeutidae - Coleophoridae, 16 s. ---, http://nysaes.cornell.edu/pheroneUphlisUyponomeuta.html (Pheromones of Yponomeuta) GozdV 57 (1999) 9 399