29 vih na simpoziju. Tej temi se namreč posvečajo mnogi raziskovalci, saj se ob naraščajočem številu šakalov po Evro- pi pogosto izpostavlja bojazen o njiho- vem vplivu na divjad. Na simpoziju so bili predstavljeni rezultati petih študij iz petih držav (Hrvaška, Srbija, Ma- džarska, Grčija in Bolgarija) in v vseh so raziskovalci prišli do zelo podobnih ugotovitev. V prehrani šakalov prevla- dujejo predvsem človeški viri hrane (med njimi so najpomembnejši klavni- ški odpadki), ponekod pa so pomemben vir v poletnem in jesenskem času tudi glodavci. V nasprotju z nekaterimi pri- čakovanji se je v vseh omenjenih drža- vah izkazalo, da sta srnjad in mala div- jad (zajec, jerebica, fazan) predstavljala le majhen del prehrane, običajno okoli 5 %. Pogostejši so bili ostanki divjega prašiča. Pri tem velja omeniti, da je bil delež divjih parkljarjev povečan v času lovne dobe ter da so od ostankov srnja- di in divjega prašiča v želodcih šakalov našli predvsem drobovino in ostanke kože. Vse to kaže, da gre v večini pri- Od 12. do 16. oktobra 2014 je v Veli- kem Gradištu v Srbiji potekalo med- narodno srečanje First international jackal symposium. Zlati šakal (Canis aureus) je vrsta, ki se je v zadnjih desetletjih razširila v mnoge države Evrope, zato zanimanje za to vrsto med raziskovalci narašča. Organiza- torjem je na simpoziju uspelo zbrati večino najvidnejših raziskovalcev za šakale iz 14 držav, ki so predstavljali rezultate svojih najnovejših raziskav. Večina udeležencev je bila iz Evrope, posamezni predstavniki pa so delili tudi svoje izkušnje iz Afrike in z Bli- žnjega vzhoda. Z mnogimi prispev- ki so se izkazali gostitelji Srbi, ki v zadnjih letih izvajajo številne razi- skave na temo šakalov. Skupaj se je zvrstilo 36 predavanj z mnogimi za- nimivimi diskusijami o najbolj aktu- alnih temah. Simpozija se je udeležilo tudi sedem članov Dinaricuma (večinoma zaposle- nih in študentov Biotehniške fakultete oz. Zavoda za gozdove), tako da smo imeli Slovenci celo najštevilčnejšo eki- po, čeprav prihajamo iz ene izmed dr- žav z najmanjšim številom šakalov. So- delovali smo pri petih predstavitvah, ki so predstavljale 1) razvoj populacije zlatega šakala v Sloveniji ter vpliv pri- sotnosti volka na šakala, 2) rezultate popisa populacijskih gostot zlatih šaka- lov na Hrvaškem in vpliv minskih polj na gostote šakalov, 3) daljinsko dis- perzijo pri zlatem šakalu, 4) genetsko raznolikost zlatega šakala v Evropi ter 5) gostoto in rabo prostora pri podse- dliškem šakalu (C. mesomelas) v Južni Afriki ter nove izboljšave popisov z me- todo izzivanja oglašanja šakalov. PREHRANA ŠAKALA IN NJEGOV VPLIV NA DIVJE PARKLJARJE Ob primerjavi podatkov, zbranih v Slo- veniji in v državah Balkana, so se po- kazale zanimive razlike. Te so očitno povezane predvsem z dostopnostjo človeških virov hrane, predvsem klav- niških odpadkov in nekaterih drugih organskih smeti. Ti so v Sloveniji dosto- pni v manjših količinah kot v sosednjih državah, kar se odraža tako v prostor- ski razporeditvi šakalov kot tudi v nji- hovi prehrani in številčnosti. V splošnem je bila sekcija, namenjena prehrani šakalov, ena najbolj zanimi- nova spoznanja o šakalih Besedilo: Miha Krofel Zlati šakal v zadnjih letih pridobiva vedno več pozornosti raziskovalcev. (foto: Miha Krofel) Na simpoziju First international jackal symposium (Srbija, 2014) se je srečala večina najvidnejših raziskovalcev šakalov iz Evrope, z Bližnjega vzhoda in iz Afrike. Med njimi je bilo tudi sedem Dina- ricumovcev. (foto: Janez Tarman) 30 meri za ostanke mrhovine, ki ostanejo v naravi po odstrelu (običajno lovci na mestu odstrela uplenjeno divjad otre- bijo, kasneje pa pogosto zavržejo tudi kožo in kosti). V skladu s tem je bil tudi splošen zaključek vseh študij, da čeprav šakali občasno uplenijo tudi posamezne (predvsem bolehne) osebke srnjadi in njihove mladiče, je njihov vpliv na po- pulacijo srnjadi večinoma zanemarljiv. Najbolj prepričljivi so bili podatki z Madžarske, kjer se raziskovalci že vr- sto let ukvarjajo z vplivi šakalov na sr- njad na podlagi podatkov, ki jih zbirajo lovska združenja. Tam so na območjih, kjer se je gostota šakalov v zadnjih 10 letih enormno povečala, opazili, da je v istem obdobju populacija srnjadi ostala stabilna oziroma se celo nekoliko pove- čala. VPLIV ČLOVEŠKE HRANE NA ŠTEVIL- ČNOST ŠAKALOV Analize prehrane in rabe prostora šaka- lov ponujajo tudi odgovor na vprašanje, zakaj so v Sloveniji gostote še vedno bi- stveno manjše kot na Balkanu, čeprav se šakali pri nas pojavljajo že več kot 60 let. Za primerjavo lahko na primer navedemo podatek, da so gostote ša- kalov na Balkanu tudi za 20-krat večje od gostot, ki smo jih z enako metodo ugotovili na Ljubljanskem barju, kjer je bilo zabeleženih največ teritorialnih družin v Sloveniji. Glavni dejavnik so očitno postopki ravnanja s klavniškimi odpadki, ki v državah južno in vzhodno od nas pogosto končajo v naravi in so v velikih količinah dostopni šakalom ter omogočajo njihovo preživetje v velikih gostotah. To se je pokazalo tudi v močni navezanosti šakalov po Balkanu na bli- žino naselij. Zelo zanimiv je bil tudi eksperiment, ki so ga izvedli na šakalih v Izraelu. Po- dobno kot na Balkanu so tudi tam ša- kali zelo vezani na bližino vasi, kjer so pojavljajo v velikih gostotah, njihova prehrana pa temelji predvsem na člove- ških odpadkih. V preteklosti so Izraelci poskušali število šakalov zmanjševati predvsem z odstrelom. Vendar so po več letih poskusov ugotovili, da takšen pristop ni zadosti učinkovit, saj je bilo za opazne rezultate treba vsako leto od- streliti 60–70 % populacije, kar je bilo dolgoročno praktično nemogoče zago- tavljati. Zato so pred tremi na posku- snem območju začeli sistematično od- stranjevati klavniške odpadke in druge organske odpadke. Že v kratkem času so opazili, da so gostote šakalov začele upadati in danes je število šakalov na tem območju bistveno manjše. Tudi ta poskus tako potrjuje razlago, da je za razliko v gostotah šakalov med Slove- nijo in jugovzhodno Evropo verjetno kriva predvsem količina klavniških od- padkov, ki konča v naravi. MEDVRSTNI ODNOSI MED ŠAKALOM, VOLKOM IN LISICO Še ena zanimiva tema, ki je večkrat pri- šla na simpoziju v ospredje in s katero se ukvarjamo tudi v Sloveniji, je odnos med šakalom, volkom in lisico. Tudi pri tem vprašanju so ugotovitve iz različ- nih evropskih držav zelo podobne. In- terakcije med šakalom in lisico so manj intenzivne in v večjem delu razširjeno- sti zlatega šakala v Evropi in Izraelu obe vrsti sobivata, čeprav so ponekod opazili, da se je število lisic zmanjšalo ob porastu populacije šakala. Zelo močan vpliv interakcij pa je bil za- znan pri volku in šakalu. V večjem de- lu Evrope se obe vrsti očitno večinoma izključujeta in primeri iz več držav so pokazali, da so šakali izginili iz tistih predelov, na katere so se po desetletjih odsotnosti ponovno vrnili volkovi. Na podlagi tega smo oblikovali hipotezo, da sta bila med ključnimi dejavniki, ki so omogočili razširitev šakalov po Evro- pi, intenzivno preganjanje in lokalno iztrebljanje volkov v 19. in 20. stoletju. Odlično organiziran simpozij je še en- krat pokazal pomen strokovnih srečanj, kjer je mogoče na enem mestu zbrati velik del razpoložljivega znanja o do- ločeni vrsti in si izmenjati izkušnje. Obenem pa je mogoče lastne podatke izpostaviti kritičnemu pregledu naju- glednejših svetovnih strokovnjakov in navezati nove kontakte za bodoča so- delovanja. Vsi udeleženci prvega sim- pozija o šakalih smo se zedinili, da se morajo takšna srečanja v prihodnosti ponoviti. Kot naslednja gostiteljica je bila izbrana Grčija. Slovenski raziskovalci smo na simpoziju med drugim predstavljali rezultate raziskav na Hrvaškem, kjer smo preverjali domnevo, da se šakali v večjih gostotah nahajajo na območjih minskih polj. Podatki s terena niso potrdili teh predvidevanj, saj so bile gostote šakalov na minskih poljih celo manjše, šakali pa so se zadrževali predvsem v okolici vasi. Klavniški odpadki so se izkazali za pomemben vir hrane šakala na Balkanu. Na sliki so ostanki domačega prašiča, najdeni v šakaljem želodcu. (Foto: Jasna Mladenovič)