KMETJE.
TONE SELIŠKAR.
Kadar v posejanem semenu utihne življenje, ko gre solnce z zemlje in v dolino led,
odklenejo skrinje in grebejo v žitu,
da jim žulje hladi,
in ude blaži —;
odpahnejo hrame, točijo vino,
da se duša zmehča
in dolg- poravna
v pozabnosti opija preprostih duš.
In vedno nj,ih misli so v žitu, v vinu,
v dolg-eh. pozimi okovane v led — In breskev žareča v cvetju razodetja zemlje in src čez širni svet gre preko njih.
SIROTE.
NARTE VELIKONJA. 5.
In še tisti dan, ko so zagrebli mater, je vzel   Žonta   Dolfeka,   stara   Neža   do-
jenca in Branko je ostal pri županu. Dorica je začela na številki prvi pri Boštjanu.
Branko je šel z njo; v roki je tiščala kos kruha, ki ga ji je bila stisnila županja na pot. Otroka sta zavila okoli vogla. Boštjanovi otroci so ju čakali vrh klanca ter zagnali strašanski vrišč.
»Uši nese, uši nese!«
Branko je od žalosti in gneva stisnil pesti ter stopil k Boštjanki:
»Dorico sem pripeljal, pa nima nič uši. Marta jo je počesala!«
Kes, Marta jo je bila počesala, privezala opran predpasnik ter pokropila z blagoslovljeno vodo. Ko je videla, da otroka odhajata, so se ji bile usule solze, da se je od sramu skrila na kaščo ter skozi linico zrla za njima.
»Strašno, strašno!«
In mislila je na svojo umrlo hčerko in srce se ji je krčilo od bolečine in usmiljenja.
Boštjanka je baš pinjila mleko. Ozrla se nejevoljno, zagodrnjala in pogrnila čez pinjo svoj predpasnik.
»Ali zna zibati!«
»Če ji pokažete!«
»Prav!«
Boštjanka je dekletcu pokazala zibelko v kotu; v nji je spalo rdečelično dete in roj muh mu je sedel na obrazu.
»Muhe mu podi in ziblji ga, da se ne zbudi!«
Dorica je preplašeno uprla pogled v brata.
»Ali misliš, da boš zastonj jedla pri hiši? Pri nas je več dela nego jela. Pri-sedi k zibelki in varuj otroka!«
V široko razprtih očeh dekletca se je zrcalil nepopisen strah. Vrglo se je bratu okoli vratu ter glasno zaplakalo. Otrok v zibeli je začel vreščati.
»Ali ti je bilo treba? Kdo ga bo zdaj zazibal? Kako je to razvajeno!« se je jezila Boštjanka. »Zdaj že vidim, za otroka ne boš. Tja v kot sedi!«
Deklica se ni dala potolažiti. Boštjan-kin grdi pogled jo je tako preplašil, da se je z vso silo tiščala bratca ter vsa iz sebe jecljala:
»Branko, Branko!«
»Tu ostani, zvečer pridem pote!«
In si je odtrgal sestrico z vratu ter naglo odbežal, da se ji je skril med grmovjem.
Branko je prišel v mraku ter jo našel, ko je napol odrevenela čepela ob stari lipi in ihtela. Ne da bi kaj pomislil, jo je pograbil ter jo nesel na skedenj, kjer si je sam na kupu slame pripravil ležišče.
Dorica se je stisnila k bratu kakor droben ptiček. Branko pa je dolgo strmel pod streho in razmišljal. Nenadoma se mu je zdelo, da se iz teme izvija bled obraz, ki se mu bliža. Vedno bliže in bliže, in ko je bilo lice za seženj pred njim, ga je spoznal in planil v bridkosti na kolena:
»Mamica!«
Segel je predse v temo. Slika je izginila; skozi okno v strehi je metal mesec sij na slamo sredi skednja.
Branko je obklečal, dvignil roke ter začel moliti.
Drugo jutro je nesel sestro nazaj k Boštjanki, ki ga je obsula s kopo psovk in priimkov. Nazadnje ji je le dopovedal, da je deklico strah.
»Ali boš jemal punco vsak večer?«
»Vsak večer!«