V LJUBLJANI 1898 NATISNILA »NARODNA TISKARNA- LETOPIS ^ UREDIL ANTON BARTEL. ZALOŽILA IN IZDALA SLOVENSKA MATICA. LETOPIS SLOVENSKE MATICE ZA LETO 1898. UREDIL ANTON BARTEL. ZALOŽILA IN IZDALA 5S L O VENSK A M A T I C A. V LJUBLJANI NATISNILA „N A. RO DNA TISKARNA" Vsebina. Na strani: 1. Ivan Vrhovec: Meščanski Spital. (Doneski h kulturni zgo- dovini ljubljanskega mesta)............................ 1—112. 2. večinoma že tudi na pol posutimi zidovi, podre ta grdoba, tor da naj se odpirajo svetlobi in svežemu zraku, ker mestno obzidje nima itak nobenega pomena več, ;-0dkar se je vojskovanje popolnoma predrugačilo in se za streljanje namenjeno orožje tako silno popolnilo, od tedaj tudi najmočnejše mestno obzidje ne more sovražnika zadržati in mu ne zabraniti, da ne bi osvojil mesta, če ga le hoče. Ljubljančani so z veseljem pozdravljali take cesarske ukrepe. Njih predniki so sezidali vse te zgradbe zato, da so v prvi vrsti ubranijo Turka. A proti koncu minulega stoletja so bile razmere povsem drugačne. Kdo se je takrat še bal Turka! Ivaj pak da! Saj so že takrat kovali načrte, kako bi ga izgnali iz Evrope, njegove dežele pa razdelili. Comu torej še mestnih zidov? Proč ž njimi, kolikor hitreje, toliko bolje. Zavoljo tega so v Ljubljani v silno kratkem času, v treh ali štirih letih, izginile vso one velikanske naprave, ki so si jih naši predniki izumeli v svojo varnost, katere so si sezidali s tolikim trudom' in za katere so pokosili ogromne svote s krvavimi žulji prisluženih svojih novcev. V čudovito kratkem času je. bil podrt, razbit in posut kamc-niti pas, ki je do tedaj tesnil in zaviral Ljubljano v nje razvitku. Starega zidovja Ljubljančani kar kamena niso hoteli več pustiti na kamena. Razdirali so in posipali, kakor bi jih bil obsedel neki prav poseben duh uničevanja in razdiranja. In ko so se razrušili in v prah posuli stari stolpi, ba-stijoni in zidovi, ko so se zamotali grdi, s smrdljivo vodo napolnjeni jarki in okopi, pomlajene Ljubljane skoraj več poznal nisi; videti je bila kakor brhka nevesta, ki se je oblekla ivn nališpala na najbolj slovesno pot svojega življenja. ue le katerikrat, zaslužila je Ljubljana vsaj takrat svoj priimek »bela Ljubljana«. Ob enem se je povečala tudi za več ko polovico, zakaj potegnila je nase tudi predmestja, ki so bila dotlej zavoljo ozidja kot od trupla odsekani udje. Tretjo dobo, kateri je bilo usojeno prestvariti Ljubljano morebiti še bolj živo, kakor ob prejšnjih dveh prilikah, doživeli smo tni sami. 'Tudi mi smo videli, kako se je pred tremi leti na podrtinah ljubljanskih gibalo sto in sto rok; podirale so, razkopavale, odvažale šuto, pospravljale v stran stara okna, stara vrata, staro tramovje in drugo tako ropotijo. A tistega veselja, kakor pred sto leti pri tem delu nisi videl. Kaj pak da ne! In tudi nič čuda! Pred sto leti so se našim prednikom le kar obrazi žarili od veselja, ko so videli, kako pada stolp za stolpom, bastijon za basti-jonom, jeden grši od druzega, ko so videli, kako se mestu polagoma odpira pogled v prelepo bližjo in daljšo okolico, in kako od vseh strani vrela v mesto zrak in svetloba. Toda nam je potisnil krampe in lopate v roko nesrečni velikonočni potres. Vendar prestanemo tudi to in s ponosom se bomo ozirali po naši novi lepi Ljubljani, ko se nam hude potresne rane zacelijo vsaj nekoliko, zakaj število poslopij, katerim so se ob potresu iztekle ure, je bilo res ogromno. . beveda posebno hudo nismo žalovali morebiti niti za jedito o potresu razmekaščenih zgradeb. Ne bi rekel, da vse, a večinoma so bile kakor zrele hruške na starikavi veji. bkoda ni bilo niti jedne! Gradivo, iz katerega so bile narejene, ni bilo prav za nobeno rabo, delo pa večinoma tudi tako šušmarsko, kakor bi ga bili dali iz rok sami evangeljski najemniki. Da pa ne bo prevelike zamere, zato izrecimo rajši kar Pf®ceji da tako moremo govoriti samo taki in tisti, ki smo ran ono usodepolno potresno noč tako srečni, da smo mirnega srca lahko vzdihnili: »Oast Bogu, da nismo hišni gospodarji!« Gotovo res! Ono nesrečno noč smo Vas, hišno gospodarje, pomilovali prav odkritosrčno, zakaj škoda, ki jo Je potres napravil je bila vendarle res velikanska. In če Pmv je bilo 1 sako poslopje morebiti res že staro in grdo, s stališča gospodarjevega ga je bilo vendarle škoda, zelo škoda! Jedrni takih starih zgradeb, o kateri se je človek po Prat ici čudil, da je sploh še streho nosila, je bil tudi »medanski spital« v Špitalski ulici. Po zavoljo svoje starosti pač častitljivo poslopje je v Zgodovini ljubljanskega mesta tako zanimiva zgradba, da Se utegne marsikomu ustreči, če čujc kaj več o njem in 0 tem, kar je bilo nekdaj ž njim v zvezi. Kaj pak je bil meščanski špital V Kakšnim namenom je služil y ' Na mestu podrtega meščanskega špitala je ob grad bi zdanje palače stala pač velika deska z dosti razločnim napisom, kateri je menda imel namen mimogredočim oznanjati, kaj se zida tu. Ker pa napisu niso pridejali komentara, razumel ga ni živ krst. Kdo pa naj razodene in odgrne udi skrivnosti, ki so so skrivale za napisom, napravljenem v tej-h; prekrasni slovenščini iz zadnjih let devetnajstega stoletja: ZGRADBA POSLOPJA Z A K Iv Al) A M E ŠČANSKE 1MOV1N lE. Načrt za novo poslopje je napravil arhitekt in profesor L. Theyer iz Gradca, in nehote se je človeku vsiljevala misel, da je bil tudi napis na deski umotvor nemškega profesorja iz nemškega Gradca. Kaj je bil torej meščanski spital V Tudi naši časopisi so te pustili na cedilu, ako si hotel iz njih izvedeti, kakšnim namenom je služil. Napravili so ga bili namreč za bolnico, kar pa nikoli ni bil, ampak vedno le zavod, v katerega so sprejemali stare, betežne in brez svoje krivde obubožane ljubljanske meščane. V meščanski špital sprejeti ubožci so bili preskrbljeni z vsem vsaj najpotrebnejšim, bati se jim zadnje trenotke življenja vsaj lakote ni bilo treba. Da je bilo pa mod njimi več bolnih kakor zdravih, je menda stvar, o kateri se pameten človek ne bo pričkal, saj je starost že sama na sebi bolezen, toda bolnica meščanski špital ni bil nikoli. Že z večjo pravico bi ga imenoval človek sirotiščnico (sirotišče), ker so razen starih ljudi sprejemali vanj tudi otroke, katerim sta odmrla oče in mati, ali pa take usmiljenja vredne črvičke, ki so jih brezvestne matere popustile kje za kakim voglom v mestu. Kdor se izpodtika nad tujo, iz latinskega »hospi-tala« nastalo besedo »špital« tor jo hoče imeti vsekako po slovensko prikrojeno, imenuj nekdanji meščanski špital »hišo za uboge meščane«, »siromaščnico« ali kakorkoli drugače, nikakor pa ne »bolnico«. Jaz ostanem pri starem »spitalu« in čestitljivi stari »Špitalski ulici«, katera nosi po špitalu svoje ime že nad jn)Mri^ocneljlu~^ I. Ustanovitev meščanskega spitala. Zanimiv je že pričetek ljubljanskega meščanskega spitala. Ustanovili ga namreč niso Ljubljančani, marveč mu je položila temelj neka imenitna tuja gospa, — ogrska kraljica Elizabeta, liči poljskega kralja Vladislava 1. in soproga tedanjega ogrskega kralja Karola Roberta. Karol Robert ni bil Oger, ampak Italijan iz kraljevega rodu neapolitanskega, vendar je postal kralj na Ogrskem, ko je 1. 1301. izumrla ondi kraljeva rodbina; po svoji stari materi je bil namreč Karol Robert v sorodu z njo. Vladal je od 1. 1301,—1342. Leta 1320. se je poročil s poljsko princesinjo Elizabeto. Ko je leta 1342. umrl, bil mu je naslednik na ogrskem prestolu njegov sin Ludovik 1. Veliki, jeden najslavnejših ogrskih kraljev. A tudi njegovemu mlajšemu sinu Andreju se jo obetala kraljeva krona. Skoraj isti čas (I. 1343.) je umrl namreč tudi tedanji neapolitanski kralj, stric Robertov. Zapustil jo kraljestvo svoji vnukinji Ivanki, ki so je poročila z Andrejem. A kakor so se Ogri hranili nekdaj Italijana Karola Roberta, ravno tako in še hujše so se upirali Italijani zdaj Ogru Andreju, tlobertova vdova in mati Andrejeva, ki je preljubemu svojemu sinu vsekako želela, da diči njegovo glavo krona neapolitanska, je bila zavoljo tega v velikih skrbeh Neustrašna in jako podjetna žena je sklenila napeti vse sile, da mu pripomore do nje. Dobro vedoč, da zlat kov in lepa beseda premoreta vse, se je napotila z velikanskimi denarnimi vsotami dobro preskrbljena 1. 1345. v Italijo. V Italijo pa je tiste čase vodila z Ogrskega najpri-ličnejša pot ravno preko Kranjskega. Tako je ogrska kraljica Elizabeta prišla v Ljubljano. Opremljala jo je velika družba najimenitnejše ogrske, pa tudi italijanske gospode. Koliko časa se je t.u mudila, ne vemo, vemo pa, da je ob tej priliki ustanovila meščanski spital, hišo za reveže, v kateri je dala napraviti tudi kapelo ali malo cerkvico ter jo posvetila sv. Elizabeti, svoji patroni. Škoda le, da se nam ni ohranilo ustanovno pismo milanskega špitala. Iz njega bi morebiti lahko posneli, kaki teTTFnivzroki so napotili tujo, samo skozi Ljubljano potujočo, sicer pa Ljubljančanom popolnoma neznano kraljico, da jim je izkazala tako veliko milost. Novo ustanovljeni spital gotovo ni bil Bog si ga vedi kako velikanska zgradba. Leta 1345. spital gotovo ni pokrival onega ogromnega prostora, kakor ga je pokrival do potresa, ali katerega pokriva celo zdanja nova palača, jedno največjih poslopij v Ljubljani, — o tem pričkati se bi bila | pač dosti nepotrebna stvar. Prvotni meščanski spital je bil j skromen, neznaten in le za malo ubogih meščanov zado-j s tuj oč zavod. To je odgovarjalo že značaju in razmeram tedanjega časa, ki pri zgradbah ni poznal zdanje potratnosti v razteznosti, širjavi in višavi poslopij. Saj so bile v srednjem veku še celo hiše najbogatejših meščanov tako neznatne, neprilične in uborne zgradbe, da si dandanes niti vsak preprost človek ne bi želel stanovati tako. Ali če uvažujemo tudi vse to in če tudi pritrdimo, da je bil spital zasnovan v najskromnejših merah, reči moramo vendarle, da je bil dobrodelna naprava, ki je zahtevala velikih gmotnih žrtev in velike darežljivosti od strani svoje ustanoviteljice. Sicer si pa tudi kapele;, v meščanskem špitalu ni treba misliti celo preskrofrrrTBpzakaj že v najstarejših listinah so vedno in dosledno imenuje le cerkev, in sicer že v onem času, ko so šenklavška cerkev nazivlje samo »kapela«, kakor se je zgodilo to na pr. ob jako važni priliki v pismu, s katerim je papež Pij II. pri Šenklavžu ustanovil ljubljansko škofijo, torej še leta 1462. Iz vsega tega sledi, da je bila ustanova meščanskega spitala res dejstvo prav kraljeve darežljivosti. Da pak kraljica Elizabeta od Ljubljančanov za to svojo milost ni pričakovala kake odsluge, o tem menda pač ne dvomi nihče. Kar je storila, storila je iz najboljših namenov, storila je v korist trpečega človeštva in zgolj v čast Božjo. Saj se jo pobožna žena nahajala na jako važnem in usodepolnem potu, čigar končni namen je bil, da pridobi neapolitansko krono ljubljenemu sinu Andreju. Da. bi je nebesa pri tem težavnem delu ne zapustila, ampak ji naklonila vso svojo milost, odločila se je, preden stopi na italijanska tla, za veliko delo krščanskega usmiljenja. Na poti v Italijo pa je bila Ljubljana zadnje imenitno mesto, in temu slučaju je pripisovati, da je kraljica Elizabeta ustanovila meščanski spital ravno v Ljubljani. Sicer se utegne zasledovanje vzrokov, ki so kraljico Elizabeto napotili k ustanovi meščanskega spitala, zdeti temu ali onemu stvar, ki takega truda in take pozornosti nikakor ne zasluži. Toda, kdor ve, kolikega pomena da je za Ljubljano bil meščanski spital v sooijalnem in mestno-gospodarskem oziru, temu se vidi tudi najmanjši podatek, ki se tiče njegove zgodovine, važen in zanimiv dovolj. Zavoljo tega obžalujmo še jedenkrat, da se ustanovno pismo ni ohranilo niti prepisu. Iz njega bi z veri e U In orehi ti"vsaj tt»,HntEefr"SaS7lt?itori mesec se je pobožna kraljica mudila v Ljubljani. Morebiti jo je že tu dosegla grozovita novica, da so Neapolitanci 28. avgusta 1. 1345. umorili preljubljenega ji sina Andreja ter prekrižali s tem vse njene naklepe. Morebiti ji je ravno ta nesreča vdihnila misel na ustanovitev meščanskega špitala. II. Najstarejši špitalu naklonjeni darovi. * O njega nadaljnjem razvoju so poročila za. srednji vek jako skromna in pomanjkljiva, kakor so skromna in pomanjkljiva za razmere in dogodke srednjega veka sploh. Ohranjena so nam jedino le v pismih, s katerimi so milosrčni ljudje naklanjali špitalu najrazličnejše darove v denarjih in v blagu, v premičnem in nepremičnem. Podarjali so mu hiše, njive, vrtove, desetine in tudi cele kmetije. Za srednji vek je število takih pisem majhno, zavoljo tega pa ne mislite, da je bilo tudi število dobrot in darov majhno. Število je majhno le zavoljo tega, ker so se pisma ali pogubila, ali pa jih je uničila ta ali ona neprilika. Nekaj obilnejša prihajajo v XVI. stoletju, s početkom novega veka. A že malo število ohranjenih nam darovalnih pisem kaže jasno dovolj, kako imenitna se je videla, tedanji kom ta ustanova, in kako zelo so se za spital zanimali Ljubjan-čani in drugi; vidi se, da so špitalu prihajali dobrotniki in prijatelji iz vseh stanov; z bogatimi darovi so se ga spominjali meščani in plemenitaši, moški in ženske, in skoraj nepotrebno se nam zdi še posebej naglašati, da so mu naklanjali svojo milost tudi kralji in cesarji, in gotovo ni samo slučaj, da je ravno najstarejši dar, za katerega sploh vemo, prišel meščanskemu špitalu iz cesarskih rok, iz rok Friderika IV., največjega dobrotnika in prijatelja kranjske 'dežele. Leta 1444. je ukazal svoji vicedomski gosposki, da | izplačuj špitalu vsako leto po šest funtov dunajskih vinarjev. | Ze 40 let po ustanovitvi (J. 1386.} je zadela špital ve- 1 lika nesreča. Pogorel je s cerkvico vred, a Ljubljančani so ga sezidali iiajLrž 'kar precej zopet. To smemo morebiti sklepati ravno iz daru cesarja Friderika IV. Oni funtje dunajskih vinarjev so bili namreč namenjeni kot plačilo in priboljšek za obhajila, katera je ofiravljal špitalski kaplan | pri bolnikih po mestu. Leta_1444.| sta bila torej špital in cerkvica v njem vsekako že"popravljena in pozidana, najbrž pa že poprej. Naslednja, deloma še v srednji vek segajoča darovalna pisma, naj nam pokažejo, kako različni da so bili špitalu prihajajoči darovi. Leta 1465. je prepustil neki plemenitaš Lainitz meščanskemu špitalu desetino od 14 v Dragomelu in pri sv. Pavlu v mengiški fari ležečih kmetij. Leta 1507. je podaril neki Blaž Lazarin, deželni davkar za Istro in Kras, pet kmetij proti temu, da se v špitalski cerkvi opravi zanj vsako leto toliko sv. maš, kolikor ima funt vinarjev, na dan sv. Elizabete pa še slovesna obletnica (aniverzarij). Ta dan naj dobi tudi deset špitalskih revežev vsak po jedno suknjo. Ravno isto leto je špitalu podarila bratovščina sv. Boštjana svoj travnik na Rožniku. Vsako leiŽTStrfer iz nje-govTh dohodkov imelo o božiču kupiti za špital (za večno luč v cerkvi) po 26 funtov olja. Ravno tak je bil dar Jerneja Perkena, ki je I. 1515. daroval špitalu tretji del desetine od svojih v Iški vasi ležečih kmetij. Izgovoril si je zato vsako leto po jedno sv. mašo in da gori pred oltarjem sv. Katarine v špitalski cerkvi večna luč. Leta 1518. jo prepustil Jernej Slavanč (Slawantsch), kaplan bratovščine rožnega venca, 100 funtov črnil) vinarjev, jCTfno njivo in Jed eri travnik za to, da se poje v špitalski cerkvi vsako soboto, vsak Marijin praznik, v postu pa vsak dan »Salve regina«. Tudi si je izgovoril, da se opravi vsako loto po šest sv. maš, katerih jedna se poj. Leta 1533. je volil ljubljanski meščan Jakob Nožar štirim špitalskim revežem za vsak kvatrni petek jedno merico vina. Ravno isto leto je daroval Mihael Ostergar 100 ogrskih goldinarjev v ta namen, da se opravi na oltarju sv. Katarine vsak petek jedna sv. maša. Leta 1549. je ukazal cesar Ferdinand I., da plačuj njegova vicedomska gosposka špitalu vsako leto po 40 gld. za nakup žita in poboljšok špitalsko hrane, 'reli 40 gld. pa onih 6 funtov dunajskih vinarjev, vsega skupaj 58 gld. našega denarja se je meščanskemu špitalu izplačevalo iz cesarske blagajnice še leta 1854.1) Leta 1555. je neka Jera Frank prepustila špitalu svojo njivo in svoj travnik v mestnem jarku. Menda isto leto je pripisal ljubljanski prošt Rupert Kuplenik špitalu desetino od 2G v šentpetrski fari pri Zalogu ležečih kmetij, in sicer tudi kot donesek za boljšo hrano špitalskih revežev. Izgovoril si je tudi, da se opravi vsako leto po jedna slovesna sv. maša ter dobi ta dan vsak špitalski ubožec merico vina. Leta 1558. je podarila neka Elizabeta Ilribarica špitalu svojo hišo v mestu, vrhu tega pa še 200 cekinov v zlatu. Leta 1567. je odstopila krojaška bnitovščina špitalu deset podložnih ji kmetov.2) Leta 1G37. je podaril Marko Wiitz iz Gline špitalu 500 gld. ter določil, da se za to opravita vsak kvatrni torek po dve sv. maši. Ob teh prilikah naj se razdeli tudi vselej po 100 hlebov kruha in 100 meric vina med ubožce v špitalu; ko bi jih no bilo toliko, da bi mogli to použiti, dobe naj, kar ostane, drugi ubogi v mestu. Le ko bi se prigodilo, da bi se prej ali slej sprejel kdo iz Wiitzovega sorodstva v spital, tedaj naj se kruh in vino ne razdeljuje, ampak pusti vse dotičniku. Med opravilom naj se mašnik od oltarja obrne k revežem ter jih v slovenskem jeziku pozove, da molijo za žive in za mrtve člene Wutzovo rodbine.3) ‘) Mittheil. d. hist. Ver. f. Kr. 1854. p 26. ■) Mittheil. d. hist. Ver. f. Kr. 1854. p. 25. in 26. “) Koliko veljavo je imel takrat denar! Z obrestmi 500 gld. (naloženi so bili pri deželski gosposki po 6"!0), s 30 gld. se je opravilo vse to. Urbarium des biirgerlichen Spittals zu Laybach. De Anno 1725, 1726, 1727, 1728 et 1729 — v mestnem arhivu ljubljanskem. Lota 16G9. je volil Jurij Scharfoneck 400 gld. za zboljšanje hrane v spitaln in za to, da dobe špitalski reveži ob priliki tudi vina.1) Ti slučaji naj zadostujejo! Navedli jih nismo zato, da pokažemo ž njimi, kako obilni, ampak kako različni da so bili špitalu prihajajoči darovi, od kako različnih strani da so mu dohajali in kako različnim namenom da so jih določali milosrčni dobrotniki. Kdor pa bi hotel iz navedenih darovalnih pisem sešteti in zračunati imetje meščanskega spitala ljubljanskega, zavozil bi jo zelo pod pot. Špitalsko imetje je bilo v isti ni mnogo večje. Za neki čas, za prvo polovico XVIII. stoletja moremo povedati celo prav natančno, kako veliko je bilo. V mestnem arhivu ljubljanskem je ohranjenih več knjig, tako zvanih urbarijev, v katerih so natančno zabelezeni meščanskemu špitalu prihajajoči dohodki. III. Dohodki meščanskega špitala v početku XVIII. stoletja. Sezimo po jednem teh urbarijev. Najmlajša, iz 1. 1716. in oni iz 1. 1725. — 29., nam bosta služila še najbolje, in sicer zato, ker je špital dobil po tem času le malo novih, vsekako pa nič velikih in izdatnih darov, zakaj ljudje XVIII. stoletja niso imeli več tako radodarnih rok, kakor njih predniki v XVII. in XVI. stoletju. Že precej površnji pogled v urbarije nas pouči, da so najobilnejši dohodki prihajali špitalu iz podložnih mu kmetij. 1.) Špitalski dohodki iz podložnih kmetij. Podložne kmetije so bile v prejšnjih časih ono imetje, po katerih se je sploh cenila vrednost grajščin, samostanov, farnih cerkva in raznih drugih gosposk (Obrigkeiten u. Herrschaften). Tako namreč so v prejšnjih časih zvali vse velike posestnike. Kmetije, na katerih so kmetje živeli in jih obdelavali, niso bilo njih prava lastnina, ampak so bile grajščinske; »gosposke« so jih prepuščale kmetom le v nekak užitek. Vendar so imeli kmetje do njih vsaj toliko zagc tovljenih pravic, da jih gosposka ni mogla pregnati z njiu kmetij, kakor bi se bilo nji zljubilo, in jim jih ni smela odvzeti, dokler so plačevali določeno davke, dokler so oddajali desetino, dokler so opravljali tlako in izpolnjevali druge take teže, ki so se držale kmetij. ‘) Mittheil. ibid. Šoitalske kmetije. Sicer so v tej razpravi no bom spuščal v nadrobni opis gospodarskih razrnor naših kmetov v prejšnjih stoletjih, omeniti pa moram vsaj to, kar je razumevanje neizogibno potrebno. Ilazen prav majhnega števila »Freisaftov« pač ni i mol noben kmet v resnici »svojo kmetije«, nje pravi lastnik je bila naposled vedno in vselej vendarle ona gosposka, ki mu jo je prepustila v užitek. Toda razloček mej posameznimi kmetijami jo bil vendar jako velik. V obče sla razločevati dve vrsti kmetij: kupljene* j »Kaufrechtshuben« in n aj e t o, »Miethuben«. »Kupiti« v današnjem pomenu besede se kmetija v minulih stoletjih pač ni mogla. — rte jedenkat naglašam, daje bila nje prava lastnica \ vodno dotična grajščina, a do kupljene kmetije je imel kmet skoraj take pravice, kakor jih ima dandanes do svoje res prave lastnine. Na smrtni postelji je s kupljeno kmetijo razpolagal lahko prav tako kakor dandanes; zapustil jo je svojim otrokom, razdelil jo je colo lahko v več kosov, - to pak so- ■ veda vse le z dovoljenjem svoje grajščinske gosposko. Seveda je bilo dedičem plačati določeno pristojbino, ki je znašala desetino tega, kar je bila kmetija vredna, —- sicer se pa godi to tudi dandanes pri vsaki iinovinski izpremembi nepremičnega blaga. Kupljeno kmetijo je mogel kmet, če so mu je ') zdelo, zamenjati za kako drugo boljšo ali slabšo, celo od- j prodati je smel kaj od njo. Tako je storil I. 1807. na pr. /./<■ . . • ^spitalu podložni kmet Gregor Bizjak i/. Razorov pri Dobrovi; ; :prodal je svojo kmetijo-(polgrunta) Jakobu Kušarju, pridržal pa si je jedno njivo, jeden travnik in kos zemlje, kjer si je j y sezidal svojo hišico. Od toga je moral Kušarju dajati kot to donesek k njegovemu davku po 2 gld. na leto, špitalski /gosposki pa po 34 kr. Vrhu tega je moral opravljati Kušarju šo tudi nekaj tlake. Tudi dolgove so kmetje delali na svoje kmetije. L. 1735. je bil Anže Košak, kmet na Blatu pri Sv. Martinu, tako , zadolžen, da so mu kmetijo prodali. Špitalska gosposka jo je dala ceniti na' 170 gld. in jo jo prepustila Josipu Kranklu. Plačati mu jo je bilo v štirih letih. Prebitek čez dolgove, i 11 gld. 33 kr., je dobil s kmetijo pregnani Košak. — Takih in jednakih slučajev navedli hi lahko še mnogo. Mnogo manjše pravice pa so imeli kmetje »najetih« kmetij. Zamenjati, prodati, razdeliti v posamezno koso takih kmetij niso smeli, celo otrokom se tako kmetije niso mogle zapuščati, razen čo jo bilo to nalašč in posebej izgovorjeno. Toda »čez dva života« se v občo taka pravica ni raztezala, podedovala sta jo šo sin in vnuk, potem pa je pripadla Zopet grajščini, če prav je imel zadnji gospodar bližnje so-■'odnike in pravno naslednike. Dohodke pa je dobivala' grajščina od obeli, od najetih boljše kakor od kupljenih. Podložne kmetije so hi 1 o ffrajščinam sploh najboljši, skoraj da jod in i viri bogastva >n blagostanja. Ob žetvi jo grajščaku pristojal vsak deseti snop žita ha kmetovi njivi, ob trgatvi vsako deseto vedro vina v vinogradu, ob mlačvi vsak deseti mernik iižola, graha, boba itd. V Urbarijih je bilo natančno zabeleženo, koliko prinašaj brnet svoji gosposki n. pr. kurjih jajc, koliko kokoši in p išče t, kopunov itd. Natančno je bil tudi čas zabeležen, kdaj da se to zgodi, zato, da grajščine niso imele kak čas takega blaga preveč, kak čas pa še za potrebo ne. Dalje so nekateri kmetje dajali tudi desetino od svoje prireje: teleta, mlade prasce, kozličke, panje medu itd. Ni ga bilo pridelka in ni je bilo Prireje, ki je ne nahajaš vknjižene v tem ali onem graj-sčinskem urbariju. Na Krasu in na Gorjancih so nekatere 'grajščine pobirale od svojih kmetov celo polhe in veverice, sicer jim ni bilo dovoljeno loviti te živali. Kjer jo rodil pravi kostanj, prinašali so kmetje tudi tega pridelka določeno mero, sicer ga nabirati niso smeli. Takim potem je vrelo v grajščinske shrambe leto za letom silno veliko žita, vina in drugih poljskih pridelkov. D tem pričajo še dandanes tu pa tam zraven gradov stoječe žitnice, ki so dostikrat večje in prostornejše kakor gradovi sami, le da so danes prazne in da imajo velikanski sodi po vinskih hramih žalostne, votle in zamolkle glasove. Ravno toliko ali še več je bila vredna kmetiška tlaka. Delavnih moči. ki so jih grajščine potrebovale za najrazličnejša svoja dela, za obdelavanje grajščinskega polja in graj-ščinskih vinogradov, za popravljanje cest in potov, za stavbe 'h zgradbe se ni zmanjkalo nikoli. Vsak kmet je bil zavezan po toliko in toliko dni v tednu prihajati na grajščinsko tlako, bodisi samotež, bodisi z živino, vpreženo v vozove ali pluge, kakršno zaprego je grajščina dotični čas ravno potrebovala. Podložni kmetje so bili živi kapital prejšnjih časov. DogatašT so ravnali in razpolagali ž njimi tako, kakor razpolagajo dandanes s svojimi tisočaki, ki jih plodonosno nalagajo in vtikajo zdaj v to, zdaj v ono podjetje, kakor jim bolj kaže. S kmeti so grajšoaki prejšnjih časov plačevali na pr. tudi svoje dolgove. Zadolžen grajščak je prepustil sitnemu upniku, ki ga je pritiskal za dolg, toliko in toliko podložnih kmetov; dal si jih je odpisati od svoje grajščine ter se jo tako odkrižal upnika. Za podložne kmete, ki so jih grajščaki podarjali cerkvam ali samostanom, so se po njih smrti brale večne sv. maše zanje in za njih rodbine. Tudi dobrote so delili na tak način. Tem potem je dobil meščanski spital tekom nekaterih stoletij celo vrsto kmetij in podložnih kmetov. Leta 1707. jih je imel 165 raztrošenih daleč |>o ljubljanski okolici po 42 vaseh. Kmetije so bile že takrat precej razkosane. Celih kmetov je bilo med špitalskimi podložniki samo 55, največ pa polgruntarjeV (69) in maseljčarjev (20).J) Njih kmetije so se nahajale v naslednjih vaseh: < t / ‘ / ! v vasi kmetije cele pol četrt v Belkah pri Vrhniki 1 6 na Blatu pri sv. Martinu 2 4 — na Dobrovi 1 — — v Dobrunji 3 2 — v Dravljah 1 — — v Gameljnah 4 — — na Glincah v Notranjih in Vnanjih Goricah . . 1 3 1 v Gunclah — 2 — v Jami v Šiški _ 2 — na Ježici 1 — — na Igu 2 — — v Kašlju pod Ljubljano 1 2 v Klečah 1 — — v Kosezih pri Šiški —. 2 v Mali vasi 1 — — v Mednem 2 8 — v Moravški fari (na Vačah, v Kosezih in Galeneku) 1 2 3 v Mostah pod Ljubljano 1 — na Panci pri Lipoglavu 1 — — na Pešati v ihanski fari 1 2 —' v Podbrezju ob Savi v Podgori 1 Pod Smreko pri Dobrovi 1 3 2 v Polhovem Gradcu 1 2 _ na Mali Račni 1 _ — v Razorih pri Dobrovi — 2 — ‘) Maseljčarji = četrtgruntarji. Jaz bi rabil še skoraj rajši izraz „grunt“ nego „kmetija“, ko bi se ne bal naših prevestnih slovničarjev. Sicer se pa brez zamere itak ne izmotam. Kmetija mi bo spodbijala pri njih noge zavoljo svoje razvpite končnice „ija“, grunt pa me utegne s svojim pregermanskim licem omrziti še celo do dobra. kmetije V V £\ S 1 cele pol četrt na Slapah pri Zalogu 1 v Sneberjah 4 5 2 v Sori L — v Sostrunv 2 v Stanežičah 1 — v Stepanji vasi — 2 — v Stranski vasi 2 v Šiški 3 2 v Tomačevem 11 8 — na Topolu in „pod Zvezdo* pri sv. Katarini 3 3 2 v Trošinjah 2 2 — na Vinah. . . . '. 1 — v Vižmarjih 1 C — v Zarskem pri Igu 2 1 Razen teh se se nahajali tudi še kmetje, ki so imeli P° dve ali pa še samo jedno tretjino grunta. Najbolj je bilo knietiško posestvo razkosano v Goricah in v Podbrezju. V d'h dveh vaseh je bilo po šest kmetov, katerih vsak je imel po jedno šestino kmetije. Vsega skupaj je spital leta 1707. štel 99 */., celih podložnih kmetij, jeden mlin na Pešati in dva travnika v Višnji gori. Na Kranjskem je bilo mnogo grajščin, ki niso Vnele daleč ne pol toliko podložnih kmetov. Špital jo bil torej res prava grajščinska gosposka (Obrigkeit), ki se v svojih imovinskih razmerah ni kar nič ločila od drugih ffosposk po deželi. Nji darovani kmetje so ji morali dajati Vse tisto, kakor svoji prejšnji gospodi, katera jih je prepustila špitalu. Samo desetine špital ni pobiral, ali vsaj mnogo ne, to Pu ne morebiti zavoljo tega, ker " so bili špitalski kmetje desetine oproščeni. Nikakor ne! Desetino je moral dajati Vsak. Toda špitalska gosposka se ni hotela ukvarjati z nje Pobiranjem. Nalašč za pobiranje desetine bi bil špital moral vzdrževati živino, vozove, posle itd.; ker pa mu to nikakor •n kazalo, zato je desetino od podložnih svojih kmetij, tudi °o se mu je darovala, rajši prodal ali pa jo dajal v najem. Pobiral jo je samo od štirih kmetij v Goricah, od jodnajstih Pri Kamniku, od štirih v Kladi pri Igu in od jedne v Smer-jenah. Desetinske razmere so bile časih jako zamotane. V •nienovanih vaseh je špital pobiral vso desetino, to se pravi vsak deseti snop. Od 26 kmetij v Šentpetru pri Komendi in od 22 kmetij pri Igu in od jedne kmetije v Dolah pri Moravčah pa mu je pristojala samo tretjina cele desetine. V Šentpetru jo je delil z ondotnim komendatorjom in nekim Jernejem Jurajem, pri Igu z grofom Engelshausom in ižanskim župnikom, v Dolah pa z baronom Valvazorjem in nekim Anžetom Zupančičem. 'Pako se je prigodilo, da so se; kakemu kmetu ob setvi pripodili po trije desetinarji s svojimi vozmi na njivo. Ali kakor smo že rekli, spital te svoje desetine ni pobiral sam, ampak jo je dajal v najem, zato, da mu ni bilo treba vzdržavati živino in poslov. Nekaj živine pa je imel vedarle, toda samo za domačo potrebo, a ne več nego dva konja; vrhu tega je redil na špitalski pristavi na Celovški cesti — zdanje posestvo »Neue WelL« je bilo nekdaj »špitalska gilta« tudi nekaj prašičev in nekaj krav, ker jo potreboval mleka za reveže v špitalu. b) Davki špitalskih kmetov. Koliko pa so špitalu nosile na-števane kmetije? Nosile so jako mnogo, iz njih so špitalu pritekali sploh najboljši dohodki. V prvi vrsti so bili to davki, katerih so tudi tiste čase ni manjkalo. Vsaka kmetija je- bila obložena in obtežena z najmanj trojnim ali četvernim davkom, ki se je plačeval v denarjih; vrhu tega pa je imela vsaka tudi še davke v blagu; tak davek je bila na pr. desetina. Seveda ni ostal ves pri podložnih kmetih nabrani davek v špitalski blagajnici. Mnogo se ga v rokah špitalske gospode niti pogrelo ni, ampak je iz kmetiških žepov romal kar naravnost v deželno blagajnico. S kmetiškimi žulji je spital plačeval kot gosposka od podložnih kmetij dvojni davek, cesarski in deželni. 1.) Cesarski d a v e k ali k o n t r i b u c i j a je bil najvišji kmetiški davek sploh in za vse (cele) kmetije jednako velik, naj so bile dobre ali slabe, »kupljene« ali pa samo »najete«. Kontribucija je bil davek, ki ga je država zahtevala od dežele, da so se pokrivale ž njim državne potrebščine.1) Za- ') Dunajska vlada je določila vsako loto sproti, koliko ji dežela pošlji za dotiCno leto davka na Dunaj. V XVII. in v početku XVIII. stoletja so so te svote za Kranjsko deželo gibale med 60.0Q0 in 100.000 gld A deželni zbor je imel pravico sldepati o tom, se li dovoli res vsa zahtevana vsota, ves „postulat“, ali se odščipni kaj od nje, — imel je torej tisto pravico, kakor jo ima v budgetnih stvareh dandanes državni zbor V prvi polovici XVII [. stoletja je dunajska vlada časih res zadovo-lcla z vsoto, ki jo je deželni zbor sklenil in bil pripravljen poslati jo na Dunaj. Polagoma pa so je vedno odločneje upirala vsakemu prikrajšanj« A deželni zbor je krčevito branil svoje pravice; pogajanja in dopisovanja so prihajala sem in tja, dokler sc niso pogodili. — Toda sča- htevano vsoto je deželni zbor razdelil na posamezno kme-tii0! katerih so na Kranjskem do 1. 1726. šteli 22.000.1) Kontribucije deželna gosposka seveda ni iskala pri kmetih, dajalo bi ji bilo to preveč posla, ampak pri graj-sčakih, o katerih je bilo v deželni knjigi (Landlafel) natanko zabeleženo, koliko podložnih kmetij ima vsakateri med njimi. Deželni zbor je natanko določeval, do kdaj se je moral ta davek plačati. Kdor jo obrok zamudil, zapal je 10% globi. Skrb grajščakov ali gosposk pa je bila, izterjati davek °d kmetov, kar jim je napravljalo seveda mnogo posla, še Več pa sitnosti, kajti kmetu je predla v prejšnjih časih za denar še mnogo hujša, nego dandanes, — seveda pa je Zavoljo tega tudi denar takrat mnogo, mnogo več zalegel.3) 2.) Drugi davek kmetov Se je zval »hišni goldinar lr' nova naklada«, »der Ilausgulden und neue Anlage«. ludi ta davek je bil za vse kmetije jednak = 1 gld. 45 kr. »Novo naklado« so plačevali naši kmetje šele od 1. 1608. dalje. Tudi ta davek je bil cesarski davek ter je odtekal ves v cesarske blagajnice na Dunaju. ;5.) Tretji kmetiški davek je bil odmonjen za pokrivanje obilih in včasih res skoraj neznosnih deželnih potroškov. Nemški se je zval »Steuer«, kmetje so napravili iz te besede »štibro«. To je bil pravi deželski davek. Bil je jako izučen, toda kako velik je bil, natanko ne morem povedati.*) ?°ma deželnemu zboru ni zaleglo nobeno upiranje več; dunajska vlada J,e odločno ostajala pri svojih zahtevah. V deželnem zboru so se vršilo sicer dolgotrajne debate, naposled pa se je gospoda morala vendarle skloniti ter dovoliti vse, kolikor se je zahtevalo od nje. ') Da se na Kranjskem nahaja toliko kmetij, izpovedali so ,,an-sagen“ plemenitaši v XVI. stoletju sami. Premeril ni dežele seveda še pikoli nihče. Zavoljo tega tudi dunajska vlada ni mogla dognati, je li to število istinito ali ne. Verjela je le, da je tako. A 1. 1726. se ie našel plovek, ki je ovadil plemenitaše da so mnogo kmetij zamolčali. Pod '^mišljenim imenom „Franciscus Mittau, iuris consultus in Krain“ je Poslal na dunajsko glavno pošto pismo ter je na zavitku poštnega vodjo Pozval, naj skrbi za to, da pismo dospe prav gotovo cesarju v roke, !far se je tudi res zgodilo. Stvar se je začela preiskavati; naposled se Je dognalo, da šteje Kranjska 27.000, ne pa 22.000 kmetij. L. 1707. je znašala kontribucija, ki jo imenujemo torej lahko Pravi cesarski davek, po 2 '/2 gld. za kmetijo. Od tedaj pa je naraščala vednc bolj, čim bolj so se množile državne potrebščine. L. 172B je ttioral deželni zbor obtežiti vsako kmetijo s 4 gld. 10 kr., naslednje •eto jo je znižal za 10 kr., 1 1727. celo na 3 '/3 gld., toda 1. 1728. je bil Prisiljen povišati jo na celili 5 goldinarjev. a) Tj. 1718. je deželni zbor obdavčil vsako kmetijo s 4 gld. 45 kr. Spital je imel takrat 99 lj.l podložnih kmetij pa jeden podložen Min. Kontribucija njegovih kmetov je znašala torej zato leto 477 gld. 23 kr. 2 vin. nemške veljave s) Iz urbarijev je posneti le toliko, da je bil od „kupljenih kmetij" mnogo nižji, kakor od „najetih“. Od „kupljenih“ je znašal okoli 2 gld., °d nekaterih nekaj več, od drugih nekaj manj. V obče je bil od „na- Od teh troh kmctiških davkov ni mogel spital spraviti niti krajcarja. Ves pa mu je ostal. 4.) Četrti kmetiški davek, nemški »Grundzins« imenovan, zemljiški davek, ki so ga kmetje spitala pla-čevali od špitalskih in v užitek prepuščenih jim kmetij.1) Posebno visok zemljiški davek se je pobiral od mlinov. Boštjan Logaja na Pešati v ihanski fari je plačeval od svojega mlina 3 gld. 7 kr. tega davka, deželskega pa 4 gld. 19 kr. Primeroma visoka je bila tudi njegova robotovimi = 6 gld. 5.) Peti kmetiški davek je bila rob o to vi n a »Roboth-geld«, odkupnina od tlake. Tlako je moral opravljati vsak kmet, oproščen je ni bil nihče, toda odkupil se je od nje lahko vsak, in to je tudi storil, kdor se je le mogel, če prav je bila odkupnina primeroma jako visoka in se je denar zaslužil v prejšnjih časih mnogo teže nego dandanes, posebno po kmetih. Vendar so se kmotjc 3 odkupovali od tlake zato, ker jim je bila silno pristujena, bolj kakor vse druge teže in bolj kakor vsi davki. Zato pa odkupnina tudi ni bila tako majhna. Mera za njo pa ni bila za vse kmetije jetih" kmetij skoraj za polovico večji in skoraj tolik kakor cesarski davek (kontribucija), da, od nekaterih celo Se večji. L. 1725. je plačeval na pr. Matija Češnovar iz Notranjih Goric pri Vrhniki — jaz navajam samo špitalu podložne kmete — od pol kmetije 4 gld. 6 kr. „štibre“ ali deželskega davka; od cele bi bil mož plačal v tej meri 8 gld. 12 kr. Sploh je bil ta davek tem višji, čim bolj so bile v kaki vasi kmetije zdrobljene. V ravno tistih Notranjih Goricah so plačevali štirje kmetje od cele, toda v štiri četrtine razdeljene kmetije 9 gld. 20 kr. - vsak po 2 gld. 20 kr. Sicer pa v obče tudi drugi maseljčarji niso bili dosti na boljšem; v primeri s celimi gruntarji so bili celo še jako visoko obdavčeni. Vidi se torej tudi tukaj tista stara resnica: čim večji revež si, tembolj te pritiskajo in dero! Že ti slučaji dokazujejo, da se je deželski davek ravnal po dogovoru in pogojih, pod katerimi so kmetje prevzemali kmetije od svojih gosposk. Dalje pa sledi iz tega tudi, da te vrste davka ni bilo treba vsega oddajati v deželsko blagajuico, ampak da gaje nekaj ostalo tudi v špitalu. L. 1718. je špital pri svojih kmetih nabral 750 gld. 51 kr. 2 vin-tega davka, v deželsko blagajno pa ga mu je bilo treba plačati samo 428 gld. 22 kr. ‘) Tudi zemljiški davek je bil jako različen in se je menda ravnal prav po tistih razmerah kakor prejšnji, deželski davek, le da je bil nekoliko manjši od „štibre“. Od „kupljenih“ kmetij so celi gruntarji v obče plačevali po 1 gld. 20 kr. do 1 gld. 50 kr. tega davka; zakaj pa sta na pr. Matija Žagar in Andrej Jesih, cela gruntarja na Gameljnah, plačevala samo — ieden po 44, drugi po 54 kr. zemljiščnega davka, ne morem povedati. Vsekako pa sta bili nju kmetiji „kupljeni“. Zelo pa so bile z zemljiškim davkom obremenjene „najete“ kmetije. L. 1707. sta med vsemi špitalskimi kmeti plačevala najvišji davek dva Ižanca, neki Jurij Sattler in neki Adam Čič, vsak po 4 gld. 16 kr., in ravno tako visok je bil od teh dveh kmetij tudi deželski davek, od vsake 5 gld. 45 kr. jednaka. Največ kmetov je plačevalo po 5 gl d. robotovine. v Mednem, na Sori, v Podgorici, na Pešati, v Sostrem in kašlju je špitalska gosposka zahtevala po G gld.; najvišjo robotovino pa so plačevali v Polhovem Gradcu in v Ga-m°lj ni h, po 8 gld. od kmetije.1) * Vsak kmet se pa najbrž vendarle ni mogel odkupiti. Stepanci, Dobrujnci, Meščani, Šiškarji, Vižmarci in sploh kmetje v bližnji ljubljanski okolici so morali tlako res opravljati, — jaz menim, da zavoljo tega, ker jih je spital Potreboval za obdelovanje svojih njiv in vrtov, ob košnji na travnikih in za razna opravila na špitalski pristavi in Za domače vožnje v Ljubljani sami. Jv L. 1.716. je prinašala robotovimi špitalu 378 gld. 26 kr. Li davek mu je ostal ves. To so bili dohodki, ki so od podložnih kmetij prihajali špitalu v denarjih. Dobival pa je tudi nekaj poljskih pridelkov, vendar teh dohodkov ni bilo mnogo, zato ker so nde s tako imenovano »malo desetino« (Kleinrechten) obremenjene le nekatere kmetije, pa še teh ni bilo mnogo. Še največje je bilo število onih kmetij, ki so morale vsako jeto in o določenih časih prinašati v špital nekaj kuretine, kokoši, rac ali kopunov (v obče po štiri od cele kmetije), nekaj jajc (| )0 20 do 30) itd. Od dveh kmetov v Trošinjah Je zahteval špital na pr. vsako leto po jednega kozlička. ‘Gnesti ga jima je bilo v špital vselej o sv. Juriju. Isto tako dolžnost je imelo onih šest maseljčarjev v Podbrezju, ki so dajali vsak po jed no četrt kozlička, vrhu tega pa tudi še vsake kvatre določeno število rib (»oin Essen Fische«) ali Pa mesto njih 15 rakov. Po urbariju iz 1. 1725. je dobival špital takim potem po 1034 jajc, 213 kokoši, 22 parov piščet, 10 rac ali kopunov, d kozličke, 6 prašičkov (Frischling) in 24 porcij rib ali rakov. Tudi od male desetine so se kmetje lahko odkupili, ce so se hoteli; špital jim je zaračunal navadno kokoš po 4 kr. (pustno pa, ki je morala biti najbrž pitana, po 7 kr.), vaco ali kopuna po 10 kr., celega kozlička po 24 kr., prašička po 5 kr., »ein Essen Fische« ali namesto njih 15 ]'akov pa celih 14 kr. Kaj ne da, čudno razmerje v cenah. Dvajset jajc je imelo po špitalskem računu tisto ceno (4 kr.) kakor kokoš. Mali prašiček je bil le za jeden krajcar dražji m torej toliko vreden kakor 25 jajc. Skoraj za tisti denar, kakor se je računil kozliček (24 kr.), bi bil po tej meri kupil lahko 5 malih prašičkov! Celo dragi pa so bili raki. ‘) Robotovina je bila torej najvišji vseh davkov, višja celo od cesarskega davka. Tudi nekaj žita je špital pod naslovom male desetine nabral vsako leto pri svojih kmetih, a ne mnogo, komaj vredno, da govorimo o tem. Pobiranje davkov in »male desetine« je bila stvar, ki je dajala mnogo mnogo dela. Izročena je bila ta skrb domačemu valptu (dem heimischen Amtmann). Dokler je bik* število špiTalskih kmetov majhno, mu ta opravek ni delal posebnih preglavic, sčasoma pa ga nikakor ni mogel več zmagovati. Kdo bi se čudil temu ! Pomislimo le, kako daleč narazen sta imela svoji kmetiji najbolj oddaljena si kmeta, na pr. Anže Koščak v Mali Račni, pa Miha Rahne v Ko-sezih pri Moravčah! A z jedenkratnim pobiranjem ni bilo opravljeno, zakaj brž ko je bil valpet s pobiranjem kontri-bucije gotov (kar se je zgodilo po navadi meseca septembra ali oktobra, precej ko je bil deželni zbor končan), čakal ga je že nov davkarski posel; do sv. Martina, do 11. novembra, je moral biti pobran zemljiški davek, do sv. Jurija pa pobrana robotovimi. Jaz nočem trditi, da je hodil valpet od hiše do hiše, od vasi do vasi ; brezdvomno mi je, da so morali kmetje prihajati sami v Ljubljano in davek sami prinašati v špital. Časih pa se je moral vendarle prav gotovo napraviti od doma ter poterjali in podrezati tega ali onega mečkavega plačnika, zakaj z navdušenjem kmetje tudi v prejšnjih časih niso plačevali davkov. Spital je moral valptu zavoljo tega delo po mogočnosti olajšati. Storil je to s tem, da je od bral nekaj najbolj oddaljenih vasi ter valptov posel v njih izročil najbolj imovi-temu in najbolj spoštovanemu kmetu v tamošnjem kraju-L. 1716. sta mu pomagala pri tem dva moža, jeden je bil Tomaž Vidic, cel kmet v Trošinjah, drugi pa Marko Žlebnik, tudi cel kmet v Podgori. Tomaž Vidic je pobiral davek v Trošinji, na lllatu pri sv. Martinu, na Vinah, v Mali Račni) v Višnji gori in na Dancu pri Lipoglavu ; Marko Žlebnik pa v Podgori, v Gunclah, na Stanežičih, na Sori, v Topolu in Pod Zvezdo pri sv. Katarini, v Mednem, v Vižmarjih in v Polhovem Gradcu. Ta dva moža sta se zvala »župana«. Za svoj trud sta bila tlake oproščena, dokler' sta opravljala županski posel. Marku Žlebniku so vrhu tega odpisali še štiri goldinarje davka. Razen doslej naštetih rednih dohodkov pa je špital prejemal od podložnih mu kmetov tudi nekaj izrednih. Tudi teh je bilo več vrst. V špitalski pisarni so se izdelovala namreč tudi vsa taka pisma, ki jih kmetom dmidanes pišejo notarji, kakor na pr. dolžna, kupna in ženitvanska pisma. Ker pak je pristojbino od njih spravljal špitalski oskrbnik kot odškodnino za svoj trud, zavoljo tega ne smemo šteti teg-a denarja med špitalske dohodke, pač pa je med nje Vštevati tako zvani »laudemium«, pristojbina, Ivi jo je bilo kmetom plačevati pri vsaki izpremembi v posestvu. To je čTai iasnja prepisuinn (Procentual) Tako pismo se je glasilo: Abzug-Brief. Das Priraoss Gregoritsch zu Unter Stnerek gebiirtig, dem Burgerspital zu Laibach angehoriger Erbhold vor mieh (sc. Oberspitalmeister) erschienen und in Gehorsam gebeten, ioh geruhte ihn von der Erbholdschaft zu entlassen, dessen Bitt ich dann angenommen und will ihn hirmit gegen denen mir erlegte 12 H. L. W. seiner Erbholdschaft, entlassen, also dass er fiirhin sein Gliick ohne meiner und meiner Nachkomen am Amt Hindernis nach Belieben unter anderen Obrigkeiten suchen kann und mag. Urknnd dessen nieine Fertigung. Laibach den 0. August 1722. Koslerjevo in Maličevo posestvo. Devet se jih je nahajalo pred špitalskimi vrati (v zdanjem kolodvorskem mestnem okraju in ob Dunajski cesti), jeden pa pri sv. Janezu v Blatni vasi. Prinašali pa niso veliko, večinoma le po 40 kr. do 1 gld. 20 kr. Velik je bil samo Erbergov vrt zraven uršu-linskega samostana; Erberg je plačeval od njega po 4 gld. 40 kr. davka na leto. Njiv je imel spital 14, travnike pa 4. Pod špitalsko gosposko je spadalo tudi nekaj hiš v predmestjih, namreč petnajst. Palače to niso bile; večinoma so prinašale po 20 do 30 kr. na leto, jedna v Blatni vasi celo še samo 15 kr. Zato tudi dohodki od vseh teh zemljišč in poslopij niso bili Bog si ga vedi koliki, leta 1725. no večji kakor samo 187 gld. 41 kr. Za domačo živino, katero je spital redil na svoji pristavi pred špitalskimi vrati, je krmo deloma kupoval, deloma pa jo je sam prideloval, to pa ali na najetih ali pa na domačih njivah. Ta pristava »Spitalmaverhof« se je nahajala na mestu zdanjega posestva »Neue Welt« na Celovški ali zdaj Marije Terezije cesti. Te nje lege dolgo časa nisem mogel dognati, zato ker so mi jo istočasni viri določali le jako površno in netočno. Največkrat je čitati »der Biirger-spital-Mayerliof vor dem Spitalthor gelegen«. Špitalska vrata so stala v početku Špitalskih ulic; pred špitalskim mostom. Zato sem špitalsko pristavo iskal pred špitalskim mostom, a je nisem mogel najti ne na šentpetrskem, ne kje v kapucinskem predmestju, ne v obli/,ju zdanjo frančiškanske cerkve, ne v Slonovih ulicah itd. -— Neka druga opazka: »bei dem junglraulicben Olarissinenkloster gelegen« me je zvodila na Dunajsko cesto, kjer se je zdanjemu hotelu »Slonu« in lekarni »Picolli« nasproti nahajal ta samostan. Menil sem, da stoje zdanje Frohlichove hiše na mestu nekdanje špitalske pristave. A uveril sem se, da tudi to ne velja. Kar me navede celo tje na Celovško cesto neka tožba, ki jo je imel v letih 1775.— 1785. Jurij pl. Fčdransberg z ljubljanskim magistratom zavoljo nekega prav majhnega kosa zemlje (»ein Zipfel Grund«), ki je segal v Fodransbergovo posestvo »Neue Welt«. Iz dolgotrajne te pravde sem mogel dognati, da je Fodransberg leta 1771. na javni dražbi kupil vsled višjega povelja prodano »špitalsko gilto«, h kateri je spadala tudi špitalska pristava, ter to svoje posestvo imenoval »Neue VVelt«. — Zakaj pa mu je prišlo ravno to ime na um, ne vem povedati, a ne rekel bi dvakrat, da ime ni v zvezi s tedanjimi dogodki, ko so reforme Marije Terezije in cesarja Jožefa II. dajale Avstriji res od leta do lota bolj lice popolnoma novega sveta. K špitalski pristavi je spadalo tudi precej zemljišč, jaz menim, da so se nahajala ob oboli straneh Marije Terezije ceste, in da stoje Tavčarjeva, gospo Zhubrove in Treotova hiša na jed ni, pa Druškovičeva, Smoletova (zdaj Knezova) pa Staretova hiša in protestantska cerkev na drugi strani te cesto vse na zemljišču nekdanjo špitalske pristave1). To je tisti svet, o katerem je rečeno, da je spital imol svojih njiv 1. 1727. sodom; tri v Šiški, jedno na Friškovcu, jedno »f/egen der Linden cm der Ochsenstrasse“, jedno na Dunajski cesti „vom Krem gegen St Christoph bis auf dan landushaupttnannische Baufeld", jedno pa za šentpetrsko vojaščnico. To je bil špitalu podaril ljubljanski magistrat, ki je bil 1. 1612. kupil zraven sentpetrske cerkve ležeče Dienerjevo posestvo, velik sadni vrt in veliko njivo. Na vrtu jo sezidal lazaret (bolnico) na mestu zdanje šentpetrsko vojaščnico, njivo pa je prepustil špitalu.'-) Travnikov pa spital ni imel mnogo, samo dva, jed nega v Prulah »ir der invvendigon P rtih 1«, jednega pa v »turški jami« za sv. Krištofom. Ker s tu pridelano krmo ni mogel izhajati, najetih je imel še drugih sodom njiv, tri sentpetrske m pa štiri druge, ki so bilo lastnina sentpetrske podružnice pri sv. Krištofu.8) Plačeval je od njih po 7 old. S kr. najem-ščtrfe na leto. Leta 1707. je imel špital tudi še nekaj svojih hiš, ki so bile res prava njegova lastnina in ne samo z davki mu podložne. Največja je bila Briguoli-jeva hiša na Velikem trgu, katero pa je 1. 1724., no vem iz katerega vzroka,' prodal za 2151 gld. 33 kr., če prav mu je nosila 116 gld. stanarine. Bavno isto leto je' prodal tudi hišo Petra Zupančiča na šentpetrskem predmestju za 1100 gld. Obdržal pa jo še nadalje Strenerjevo hišo v Nemški ulici, ki mu je nosila 60 gld. najemnine. Stanovanja so se oddajala tudi v špitalskem poslopju samem, zakaj vseh prostorov v obširnem tem poslopju niso mogli porabiti za mestne reveže. L. 1727. nahajamo na pr. v špitalu stanujočega nekega peka, ki jo plačeval po 40 gld., ‘) Mestni arhiv, fasc. 44—51. Magistratsakten. 3) Gerichtsprot. a. 1612. v mestnem arhivu ljubljanskem. a) Na več krajih se v urbarijih nahaja izraz, s katerim ne vem, kaj bi počel. Pri sv. Krištofu ležeče njive se na več krajih zovejo „in der Haidensehaft gelcyen“ ali ..Bezahle der St. Christoph-Kurohen den Zins „nnn der HaidensehaftKaj jo ta „Haidensehaft"? Ali so na teh njivah tako redno pridelovali samo ajdo, da so jih imenovali le kar »ajdove njive.11, ali pa je to še v XVIII. stoletju ohranjen spomin na nekdanje rimsko pokopališče ob Dunajski cesti? „Haidensehaft1' mi je za okolico sv. Krištofa sicer neznano zaznamovanje. Ali more kdo to pojasniti? razen njega pa tudi še tedanjega šenklavškega učitelja Ivana Zorna, ki je plačeval po 20 gld. stanarine na leto.') Leta 1723. so od spitala prodali 18 kmetij, in sicer za 4000 gld. Ta vsota nam bodi neka mera za vrednost vseh kmetij, katerih je imel špital do tega leta, kakor vemo, 99‘/s. Ce vzamemo to ceno kmetijam za mero tudi drugim, tedaj se nam pokaže, da so podložni kmetje bili za špital vredni 22.120 gld. 3.) Špitalski dohodki od kapitalov. Za kmetije in hiše iztrženi denar je špital nalagal pri deželski gosposki, kjer je imel naloženega nekaj denarja že iz prejšnjih časov, in sicer je 1.) 1. 1637. za vse večne čase posodil deželski gosposki 2000 gl. kranj. velj. ali 2) Isto tako ji je 1. 1684. posodil še . . . Naloženi kapitali odstotki obresti 1687 gl. 30 kr. nem. v. 500 „ - „ - „ 6‘/A Pili 01 u 0 92 gl. 48 kr. 2 v. 27 30 „ — „ Odnos . . . 2187 gl. 30 lcr. nem.v. 120 gl. 18 kr. 2 v. ‘) Ali so stanovali tedanji učitelji tako gosposko, zakaj za 20 gld. si najel takrat že jako lepo in prostorno stanovanje? Torej se je učiteljstvu kd&i vendar tudi dobro godilo, in so stari Ljubljančani umevali ceniti ta važni stan! Kar naletim slučajno na neko beležko v špitalskih računih: „Anno 1659. bezahlt Baltasar Kummer den Zins \vegen der Scliul im .Spital mit jahrlich 20 ft,“, leta 1679: ,,Georg Ilagenprunner, Schul-meister im Spital bezahlt seinen Zins mit 20 fl.“ 1. 1681. pa: „von Ausweissung der s p i ta le risclie n Solin! und an denen Giingen gegeben 18 kr.“ Učitelj torej m stanoval v špitalu, ampak je tistih 20 gld. plačeval od šolskih prostorov, ki jih je imel v špitalu najete. Razen javnih . ljudskih šol pri Šenldavžu se je v Ljubljani nahajala torej tiste čase \ tudi^asehna šola Za pravico, da sme tako šolo imeti, sejo bilo dotičniku oglasiti pri ljubljanskem magistratu. To dovoljenje je Jurij Hagen-prunner dobil 1.1663. V mestnih svetovavskih protokolih čitamo namreč zanimivo vest: „Anno 1683. Georg Ilagenprunner als ein armer, verlas-sener auch schadhafter Jiingling bittet ihm zu desto leichterer Erobe-rung seiner Lobensmittel eine offentliche Schule zu halten, den gnii-digen Consens zu ertheilen". —Rathschlag: „Damit der Supplicant eines ehrsamen Magistrate gegen ihn tragende Neigung verspure und dahin-gegen zu seinem gefassten Proposito in Untorweisung der ihm ins-kiinftig etwa anvertrauenden Jugend um desto viel eifriger nachzu-setzen Ursaclie nehmen miige, als vvill ihm gedaehten ein ehrs. Magistrat diese besondere Gnad gethan und eine offentliche Schule allhier in der Stadt zu halten vervvilligt haben, darnach er sich zu richten“. Prenos . . . 3 ) L. 1630. je neki Anže Fischer naložil za Spital 1800 gld., a se je od te vsote odpisalo 1000 gld. -zabeleženo je v nrba-r'ju iz 1. 1725. — 1729., — tako da je naposled ostalo le .............. 4.) L. 1678 je Gregor Waz pl. Wazenberg volil špitalu........... 5.) Isto tako je 1. 1575. Marko Wutz z Gbnc špitalu zapustil 6.) L. 1724. se je za Zupančičevo hišo v Blatni vasi (,' i’Oo gld.) in Briguolijcvo na Velikem trgu (2151 gld.) )ztržena kupnina plo-donosno po 5 odstotkov naložila pri deželski gosposki . . . . 7.) Ravno tako je tudi 1. 1723. špitalski oskrbnik Anton Raab naložil................. 8.) Onih 18 kmetij jo kupil Franc Žiga grof Engelshaus. Kupnina ................... 9.) Tudi je imel Spital še jedno obligacijo za............... Leta 1725. je zn” šalo torej v obligacijah in drugod naloženo imetje meščanskega Spitala ................ Naloženi kapitali odstotki obresti 2187 gl. 30 kr.nem.v. 8i)0 1000 11 11 11 11 3251 650 33 „ 2 „ — I 120 gl 18 kr. 2 v. 4000 , — 6 505 37 „ 7 „ 2„ 2 45 — a 11 11 11 102 „ 34 „ 2 „ 32 „ 30 „ - „ 240 gld. — „ 27 ,. 45 ,. — „ 12369 gl. 33kr. nem.v. 678 gl. 2 kr. 2 v. Zavoljo popolnosti dodajmo tem dohodkom še tistih 0 funtov vinarjev, katere je I. 1444. cesar Friderik IV.,1) in tistih 50 gld., katere je 1. 1549. cesar Ferdinand I. pripisal ‘) So gibt man aus dem Vicedombambt allda, so Friedrich hoch-soligster Gedachnuss zn der Schneiderbruderschaft gegeben, mit Ver-willigung Ihrer fiirstl. Durchlaucht zum Spital gezogen \vorden. IJrba-rium des biirg. Spital zu Laibach anno 1707. špitalu, o katerem denarju sta ta dva cesarja ukazala, cla so vsako leto izplačuj iz nju vicedomsko, to je cesarske blagajnico v Ljubljani. Ta dva darova, preračunjena na 58 gld., so špitalu izplačevali iz c. kr. kameralne blagajnico v Ljubljani še leta 1.854,’) pred nekaj leti pa so ju kapitalizirali in oddali »špitalski imovini«. IV. Špitalska gosposka (Spitals-Obrigkeit). »•'N Z e iz doslej navedenega sledi, da je bil ljubljanski 'j meščanski špital veliko gospodarstvo, res prava grajščinska I gosposka, — vsaj po številu podložnih kmetij je prekašal j marsikatero kranjsko grajščino Že pobiranje tako različnih J davkov in vodstvo računov je napravljalo mnogo posla in lJ skrbi. A nič še nismo govorili o najimenitnejši stvari, o gospodarstvu v špitalu samem, nič še ne o oskrbi ubožcev v špitalu in zunaj spitala in nič no o najdenčkih in drugih obilih sirotah, za katere je špitalska gosposka skrbela. Takoj so vsiljuje vprašanje, kdo pa je bila ta čestokrat navedena špitalska gosposka? Kdo je vodil vse to ne malo gospodarstvo, kakšnim možem je bila izročena usoda podložnih kmetov, komu naložena skrb za ubožce in sirote meščanskega špitala? Ta gosposka je bil ljubljanski vplivni, mo- gočni in zavoljo tega pri meščanih tudi zelo spoštovani mestni zbor, zakaj z magistratom je imel vsak meščan vsak čas kaj opraviti. Magistratov delokrog je bil v prejšnjih časih mnogo širši kakor dandanašnji. Izročena mu ni bila samo uprava (die Verwaltung) mesta in ž njo združena skrb za javno varnost, marveč je bil magistrat za vse meščane tudi prva in jedina sodska gosposka v obeh delili, v kriminalnih in, kar je bilo še važnejše, v civilnih stvareh. Sestavljal se je iz 36 svetovavcev (Rathsherrn), župan, glava magistratova, je bil sedemintrideseti med njimi in prvi izmed vseh meščanov (der Vorgelier der Burgerschaft). Po številu svojih členov je bil nekdanji magistrat podoben sicer današnjemu, ločil pa se je od njega v tem, da ni imelo vseh ;5G svetovavcev isto veljave in istega dostojanstva, marveč je tičala glavna moč in skoraj vsa sila v rokah prvih dvanajstih svetovavcev, katere so zvali notranji svet »der innere Rath, die innern Rathsvervvandten,« ali pa na kratko tudi »die Zvvoller«, »dvanajščaki«, ostalih 24 pa zunanjo svetovavce »die aussoron Rathsver-wandten« oder die »Vierundzwanziger«, štiriindvajsetaki. ‘) Mittheil d. h. Ver. f. Kr. 1864. 2G. lit. L. Imenitni opravki v mestni upravi — in teh je bilo jako mnogo — so se zaupavali jedino le notranjim svetovavcem, iticd katerimi je bil mestni sodnik (der Stadtrichter) po svojem dostojanstvu in tudi po imenitnosti svojega delokroga prvi za županom; dokler Ljubljana ni dobila svojega župana, kar so je zgodilo 1. 1514., bil je celo še prva giava v mestu sploh. Vodil je vse sodniško seje, izrekal v magistralo vem imenu sodbe ter bil varih in zaščitnik javno varnosti. V tem oziru je bil meščanom odgovoren za vse, kar seje v mestu zgodilo nepriličnega, ter je imel sveto dolžnost braniti njih pravice pred nasilstvom plemenitašev in njih gosposke, deželnega glavarstva (die Landeshauptmannschart). Deželna gosposka je le kar prežala na vsako priliko, kako pricvrkne m pristriže meščanom kaj njih obi 1 ih pravic, ki so bile plemenitašem hud 'trn v peti. Iz števila notranjih svetovavcev so volili tudi vsakokratnega mostnega blagajnika (der Stadtkammerer). Obče 'zaželjeno je bilo tudi dostojanstvo mestnega sto tn i k a ^uadthauptmann), voditelja meščanov, kadar so le-ti o slovesnih prilikah nastopali v orožju in vojaškem redu. Tudi mestni stotnik je mogel postati jedino le notranji sve-tovavec, in sicer se je naklonila ta čast vselej jednemu najodličnejših in najbolj spoštovanih med njimi. Za mestne stotnike so navadno volili bivše župane in sodnike. Isto tako so se tudi vsa druga dostojanstva in ž njimi združena opravila oddajala le notranjim svetovavcem. Zato Pa je težil tudi ves napor vsakega časti in slave hlepnega ljubljanskega meščana na to, da se popne do notranjega svetovavca, zakaj le tak je mogel računati na to, da se mu poveri kak posebno važen delokrog, kakršnega je imel na pr. mestni sodnik, mestni blagajničar, stotnik ali celo oskrbnik meščanskega špitala (der Spitalmeister). To mesto je bilo celo zaželjeno, ker je razen časti lObetalo tudi gmotnih koristi. Špitalski oskrbnik jo bil tretja j ^najimenitnejša glava v mestu, po svojem dostojanstvu prvi j Jz a županom in mestnim sodnikom. Ni$ čuda! Saj je bil dosti mogočen gospod, uklanjalo se mu' je mnogo kmetov, da vsakemu grajščaku na Kranjskem ne toliko. Vrhu tega je bilo največkrat od njegovega migljaja, od njegove dobre ali slabe volje zavisno, dobi li na pr. po očetovi smrti zapuščeno najeto kmetijo (eine Miethube) sin ali kdo drugi, 'n kakšno pristojbino ta plačaj, ko prevzame kmetijo. Špitalski oskrbnik je sprejemal v službo ali pa odpuščal iz nje špitalske valpte in posle, oddajal rokodelcem najraznovrst-fiejša dela pri špitalskem gospodarstvu itd. — skratka, bil ji; mogočen gospod, kar so posebno čutili kmetje. Le čujmo ga, kako imenitnega gospoda so jo čutil! Špitalu podložni kmetje v Sneberjah pod Ljubljano so se že dalj časa prepirali in pričkali med seboj in s svojimi sosedi v tej vasi, ki pa niso bili špitalu, ampak neki drugi gosposki podložni. Delali so jim škodo, ko so gonili živino na pašo. Da stori prepiru konec, napotil se je špitalski oskrbnik Mihael Vodopivec z znanim svetovavoem Lenartem Budino in mestnim pisarjem Primožem Strussingerjem v Sneberje, poravnal tam na mestu prepir ter izdal naslednjo pismeno izjavo: Dcrtntg imub Iflenjlcidjitiuj bci* 9fad)^cr|ri)rtfft ju Sencberic noit hjcgcn irc$ $icd)tiicl>3 uitub mikt Ijulkii. 3d) -Diifjacl SBobapiuetg .Hattj-S 33urger mtb Dberberorbnetet' ©pittalmaifter beS Burger Spittall altjie gu iiaibad)... sitefljcnitc bttb t£)ue fljunbt gegen menigJlidj: 9iad)bem fic£) ain geitljer etticfje Sratttgen bnb Strittigfljait ,?>UHfd)cit bor iVndjpcvfdjnfft lutb ®nitbtcr= tljniuieu im ®orf gio Seitebevte beiu obgemetten ©pittall geljuvig bon tnegett aines Sic^triebs Vlad) etlicfjer bngebitvlidjcit ainer bott aitnbern guegemeftneit luuvt bttnb aittafteitben iltebc Ijalbcit, geljalten bnb gitgetragen Ijabctt .... ®arauf I)a6e Cvd} befdjait) ge()ct{ten, bic bbangegaigte Jčadjperfdjafft bes Sorti« au fjcitt fiiv mid) cr» forbert, bie fciit fcmcnbtticE) bor meiit erfdjinen, bic 3dj in bcljfein bititb gegeinoart bet (Sbfctt bnb tnolgelerten £iennt)arbtcn ^itbiita 9iatl)8buvgcr olljie tntb ^iitcengett $riitui|"|’cn ©trujšinger ©tat* fdjreiber bafeCDS gu alleit tljailen gegen cittanber gefjikt bnb Siottuvftig bernonten. SantOev St) in bic Gtvnff cvfljcnbt bnb berorbnet, baraufi nidjt ,311 Hjommcit SUlctin 3») Ejabeit fidj allcr $rer Srvitng bnb ftvittigttjrtit ŠDiitainaitbet berglidjett berainbt 9lucf) bie guege* meffnen antaStuitgen ainer beiu aitnbern aOgcbetten tmb bergigen Ijabcit. Vite @l) judidjevt g e t) u v f n m b l i clj c n getebt, bamit luarbe allcr mnuillen gtbifdjen Sneit aitfgeljobt, ©tj gtb guetten grennbten ge* iprodjen ltnb gamiglidjen geaiitbt, Vllfo ba§ nun Ijinfitru ainer bcm aitnbern ?lls getljreuen 9iad)pern geburt, lieb tmb gtietS tljueit ergaigen Vludj follictjeS nidjt ločitev gegeneinanber auf3crn ltucf) aitfl)5beu follen. Hub beš ^iedfjtriebS fjalbett ež nadjuulgnuber geftalt bev mitCt mtb berlragctt »borben: 9?amlid)ett baS nun Ijinfuro gm (Srni g c n $eitcit bie angegaigt ?iad)per|d)aft tmb iKitbtertljanncit fammcnbtlicl) ait-o bcm SDorf Sencberic Sren ^icdjtricb Ijcrrauf? unnbter beit 3ld[jcvn neben beit ^autt beim meg ober Straften tmng ait bc5 SJinrtin ^leijcg Vlgfljent tmb ©runbt tmb bon baitnen gteid) neben be« Seljgemelteit SSleljeg Vlgfljcrit Ijinanff Sit« Sielbt tntb (Mcutaiit onite Srrnitg onb locitere (Sintrag [jaOen follett tmb miugett. 9ludj benfelben SSiedjtrieb Sebcrjeit hub albegcu mit ainen gcburuubcit fiuetten ©rabcn 92otturfftin moli ocvmavt onb fuvgefefjen tjolten Men, bamit barburdj ben 9cad)pei'n Dn Onb in Srcu §(gfljern bon jullidjen iliedjtvteb ffjaiu nadjtl nod) fcljabcit juegcfucgt mcvbc. -fiseHidjev uOenucltcr SBnubtcrtljau nincr ober mer nber Ijiumiber toa§ Ijanublt onb jullidjcS uidjt abs offts bic SJiotturfft cruorbert on follidjem ©rabat onb ^cvmarcit mit ®otjug bic gebur geljor* fambtidjen taiften ttmrbe, ber fotle al8 offt barumben oon nincut ^pitallmoificr notturfftig gcftrafft onb barjue jollidjeS juuoljieljen dudj biefe Slerglcidjung tjinfiiro ju ©migat ^citcu ganttj maljr, bcfft uub ftčit geljnlten mcrbcu. 3)cS ju SSrftjuubt and) ju guetter gcbadjtnuSS uub oer= )iictuug fljuufftigcr Srruug fcitt bifer ^crglcidjuug jtoo glcidp touttunbt berprieffung onubter ntcin obgcntcltcS SpitatlmaiftcvS bimb ber 3'oapcit crbcttencu iperrn [jicrunnbtcr gcfdjribcn .Sjjauubt-Idjrifitcit omtb nufgcbrugtljtcn $cbtfd)a[ften ocrfertigt, bic ?line bet) be§ Spital« (jaititben bcEjaftcn, onb bic annbcre ben obgemeltcn PMtnbtcrtl)auncn jucgcftcllt morben. __®e]d)ed)cn jm £aibadj ant ©onutag ben 9(d)ten Sumj Snt oiiuffjct)cn[)unbcrt SibcunnbScdjMgftcn Sare. L. S. L. S. L. S. SDiidjact SBobapiuefc Ijann&tgfcijttfft. Samljavt SSubitia tnattu ppria ff. tl?, ip. St. ©tatžfdjreiber befelben mnnupprin. Odličnost oskrbnikovega dostojanstva seje kazala že v slovesni njegovi izvolitvi. Špitalske oskrbnike so volili prav Qa tak način kakor župane in sodnike. Za izvolitev teh treh Veljakov so bili določeni trije veliki prazniki. Zupana so volili v petek pred sv. Marjeto, sodnika sv. Jakoba, špitalskega oskrbnika pa novega leta dan. 1 Volitve so se vrsite'jafco~slovesno. Na dotični dan se je k slovesnemu cerkvenemu opravilu v šen klavski cerkvi zbral ves mestni zbor, notranjem zunanji svetovavci, in vrhu tega še občinski odbor (die Gemain), korporacija, štiriinšestdesetih mož, iz katerih so popolnjevali notranji in zunanji svet, če je odmrl kdo iz teh dveh zborov ali se odpovedal ‘tli odšel iz mesta ali se je iz kakega drugega vzroka izpraznilo njegovo mesto. K cerkvenemu opravilu so se zbi- rali mostni očetje zgodaj zjutraj, po leti že ob potih, P° zimi pa ob sedmib. Streljanje na Gradu in zvonjenje po vseh cerkvah je Ljubljančanom oznanjalo, da se bodo vršile danes imenitne stvari. 5 Po cerkvenem opravilu se je ves mestni zbor odpotu v mestni dom (Rathhaus), kjer sc je sešel k slovesni seji-Od tam je odposlal dva najodličnejša notranja svotovavca na županov, sodnikov ali špitalskega oskrbnika dom, da privedeta dotičnika, ki je bil po končanem cerkvenem opravilu odšel domov, zopet med nje, oblečenega v praznično obleko, kakršno so smeli nositi jedino le svetovavci. Storila sta to v slovesnem sprevodu; sodnik je ob tej priliki in na nenavadnem tem potu nesel sodsko žezlo v roki. V mestni dom pripeljan je odložil dotičnik (župan, sodnik ali špitalski oskrbnik) leto dni poprej poverjeno mu dostojanstvo, zahvalil se za izkazano mu zaupanje in naklonjeno mu čast ter prosil, naj se mu ne zameri, če p storil kaj, s čimer se ni vsakemu prikupil, ali če je opustil, kar bi bila sicer njegova dolžnost. Ge je kaj takega Pre' grešil, gotovo ni tega storil iz hudomušnosti ali iz lenobe ali iz kakega slabega namena, marveč so ga vodili pri vsem tem jedino le oziri na mestni občni blagor. Po tem nagovoru (nach einer zierlichen Red) je odstopil ter sedel na o-ni sedež, na katerem je sedel p>'el svojo izvolitvijo pred letom dni. J j Mestni zbor se je pripravil za tem k volitvi ter je ah iz nova izvolil ravno kar odstopivšega zopet za naslednje leto ali ga nadomestil s katerim drugim. Na tak slovesen način se je vršila županova in sod nikova in tudi špitalskega oskrbnika volitev, kar je dok»*> kaka važnost se je pripisovala oskrbovanju meščanskega spitala in v kakih čislih je bilo to dostojanstvo. Da pa uvidimo tudi mi to važnost, stopimo za novoizvoljenim špitalskim oskrbnikom iz mestnega doma v špita ter ga opazujmo pri njegovih obilih opravkih in njegovem poslovanju. , Dostaviti pa moramo prej še, da je mestni zbor prim oskrbniku za pomoč jednega mestnih svetovavoev, katere!, pa niso izvolili iz notranjega, ampak iz zunanjega sveta-Svojemu predstojniku » O b e r s p i t a 1 m e i s t er« nasproti se je G pomočnik z val »UnterspTtalmoister«. Jaz ga bom naziv«1 špitalski pristav. Bil je brez vsake veljave in peto kol pri vozu. . , Špitalskemu oskrbniku je bila izročena dvojna skrn- . I.) skrb za špitalsko cerkev in 2.) špitalsko gospodarstvo. 1.) Oskrbovanje špitalske cerkve. L. 1345. zidana špitalska cerkev je bila jedna najsta-rojsih v Ljubljani. V tem so jo presegale samo tri, nemška, senklavška in ne daleč od te stoječa mala frančiškanska cerkvica, katero je dal zidati neki ljubljanski meščan že 1- 1073.') • Ko je dala ogrska kraljica Elizabeta 1. 1345. sezidati sPitalsko cerkev, dobila je Ljubljana svojo četrto cerkev, vse druge so nastale šele pozneje. Kako velika da je bila iz prva, tega sicer ne vemo, Posebno zato ne, ker ni zabeleženo, je li bila že 1. 1345. tolika kakor pozneje. V prvotni svoji oblikpa je ostala špitalska cerkev primeroma prav kratek čas. Že kakih štirideset lot potem, ko je bila zidana, jo je uničil I. 1382. ali P;i 1386.1) namreč hud požar, ki je upepelil in pokončal ves “a Jel mesta, kjer ji' stala. Tudi šenklavška cerkev je ob tuJ priliki pogorela. Najbrž je bilo mesto do tedaj vse leseno, leseni sta bili najbrž tudi obe imenovani cerkvici. Ko s° kopali temelj za zdanjo palačo »špitalske imovine«, i>ukrili so stari pepel in deloma še nesegnite ogorke tega Hudega požara. Zemlja je bila od njih črna kakor oglje. Kdaj so Ljubljančani pogorelo cerkev zopet sezidali, 111 povedano, najbrž pa so je zgodilo to no dolgo po požaru, j'11 r smeš sklepati po tem, da se je v naslednjem XV. sto-,otju, ob času cesarja Friderika IV., v špitalski cerkvi oprav-J;'la že redna služba božja; sicer bi Friderik IV. I. 1444. ne '‘ ukazal, da se iz njegove vicedomske blagajnice izplačuj peščanskemu špitalu po šest funtov dunajskih vinarjev na l®*0, katere dobivaj kaplan špitalske cerkve kot priboljšek .. svoji plači za pota, ki so mu jih napravljala obila obha-j a po mestu.3) O redni službi božji v špitalski cerkvi pri-'aJ° tudi druga darila, bodisi za razsvetljavo v nji, bodisi u sv. maše in druge take pobožne namene. — Sicer pa tudi, da je neki ljubljanski meščan Widok 1. 14G8. v špitalski cerkvi napraviti kapelico. Ob tej priliki sta V( _ ‘) Ker bom v naslednjem o tej nekdanji frančiškanski cerkvici go- 2 pil še večkrat, menda ni odveč, če opomnim, da se ne sme zamenjavati Jcu j?1 na drugem kraju stoječo frančiškansko cerkvijo pred letalskim mostom Nekdanja frančiškanska cerkev, katere dandanes in *e^’ j® sta'a na zdanjem Vodnikovem trgu nasproti Fabijanove hiše njo vštric ter se je tiščala gimnazije, ki pa je bila do 1. 1784 fran-banski samostan. Raztezala se je od glavnega vhoda v gimnazijo na sno nekako blizu do Mahrove hiše, katere pa takrat seveda tudi še W O-.Ko je dal cesar Jožef II. 1. 1784. frančiškanski samostan zapreti ga jo namenil za šolo, so cerkev podrli, frančiškane pa preselili v anjo cerkev. 3) Valvasor XI. 710. se mu stolni prošt in kapitelj s posebnim pismom zavezala, da se bo v nji vedno opravljala redna služba božja1) Po požaru 1. liiHt). je zadobila špitalska, ne več lesena, ampak zidana cerkev tisto obliko, katero in imela, do 1. 18.‘iLi ko so jo podrli ter jo spremenili v prodajalnico.3) II lil H - -1 "1 ■ I I I * * 2 3 -4 J ° Podoba J. Št. 1,2,3 oltarji s žagrad _______________ a a stebra v ccrkvcni veži* ‘) Mittheil. d. liist. Ver. f. Kr. 1854. p. 25. Mittheil. tl. hist. Ver. f. Kr. 1803. p. 88. Urkunden — llegestcn zur Gesch. Krains, nr. 19. Načrt to cerkve jo še shranjen v mapnem arhivu mestnega stavbinskega urada in v mestnem arhivu med “Kreiaamtsakten I' ase. XXVI«. Cerkev je bila 20 m dolga, KH3 ,« široka in IM;// visoka. Prezbiterij je bil primeroma voliU, bil j0 gez 7-5 m dolg, morda ker je bil namenjen zlasti celo onemogle reveže in bolnike. Na levi (severni) strani )e stal mal zvonik, potem žagrad in nad njim kor.1) Iz vseh, če prav ne obilih poročil se vidi dosti jasno, 11(1 so se ljubljanski meščani za špitalsko cerkev vedno in vsak čas jako zanimali in da so zahajali radi vanjo, rajši morebiti nego v katerokoli drugo. Ze obili darovi, ki jih Jo cerkev prejemala, in slovesna opravila, ki so se vršila v nji večkrat v letu, so dokaz temu. Novomašniki, sinovi Jubljanskih meščanov, so prvo sv. mašo opravljali kaj radi '.loj cerkvi tor vabili-k temu sv. opravilu mestne očete, u so se povabilu največkrat tudi ros odzvali ter priredili n°vomašniku obed; posebno veliko čast so mu skazali, če s° nau ga priredili v mestnem domu. Brez zalivale pa akega povabila tudi tedaj niso odklonili, ako jim razmere n|so dovoljevale, sl cupno in korporativno se udeležiti sv. opra-'uu V takem slučaju so se za izkazano jim čast zahvalili du kak drug način. Ko jih je na pr. I. 1G66. neki Adam ' eiss, ljubljanskega meščana sin, povabil3) v špitalsko cerkev jm novo mašo, odgovorili so mu: »Ein ehrsamer Magistrat at sich gegen den Primizianten der ilirn beschehenen Ein-aclung u. dabei thuenden olTerti schonstens zu bedanken, 'v,u auch seine \Vohlmeinug inandervveg zu ersehen ge-dacht sein«. Ze precej od početka je imela špitalska cerkev svojega Posebnega duhovnika, kaplana, da je opravljal v nji službo mžjo, v prvi vrsti pač za ubožce v špitalu, toda pritiskali S|) k nji tudi drugi meščani v jako obilnem številu. Mlužbo špitalskega kaplana je oddajal mestni magistrat kor je bil patron cerkve. Videla se mu je prevažna, a bi prepuščal to pravico špitalskemu oskrbniku, kateremu i s*cer pri njegovem poslovanju ni rad vezal rok. Več lučajev kaže na to, da je bila kaplanska služba v špitalski corkvi obče zaželjena, in da so se potegovali odlični duhov- ') Izvestja muz. dr. za Kr. 1895., str. 19b. / p . '■’) Geriohtsprot. gemainer Stadt Laybach arino 1660 „Adam Weiss, ameoter ladefc oinen ehrsamen Magistrat auf dessen Primiz. welche er „i * 20. Januar in der ahhiesigen Elisabethkirche einem ehrsamen Ma-Ueh ZU »chuldigem Gehorsam, Ehre und zu dessen mohroren Auf-fena Cn ls'cb G°tt dem almilchtigen aufzuopfern determiniert, verhof-'u e'lrs- Magistrat wird soleh ein Wohlmeinen nicht allein mit Sar-n *7ewoSenheit annehmen, sondern sich boi seliiein aetu und hi. ‘Crilicio unver\veigort einiinden lassen“. niki zanjo. L. 1479. je podelil ljubljanski škof Žiga pl. Lamberg to službo od magistrata predlaganemu Juriju Meinin* gerju z izrecnim dostavkom, da mu jo podeli z ozirom na njegovo izredno učenost.') Za to kaplanovo mesto so se potegovali nasledniki, ko je službujoči kaplan še živel, in magistrat je imel navado, oddajati to službo dostikrat mnogo let naprej. Delil je tako zvane »ekspektancc«, to se pravi, zagotavljal je dotičnim prosivcem službo, ko jo špitalski kaplan še živel. Še drugačne reči so se dogajale. L. 1666. je bil magistrat obljubil kaplanovo službo, kadar bo izpraznjena, nekemu Matevžu Sajovicu ter mu je to obljubo tudi pismeno zagotovil. A Sajovic službe ni nastopil, morebiti je kje dobil boljšo ali pa jo umrl ali ga je oviralo kaj druzega. A z njegovo pismeno obljubo se je pri magistratu oglasil neki Lorene Breskvar. Obljubo je dobil od Sajovica, jaz ne vem na kak ITačin (morebiti jo je celo kupil), ter je prosil, naslanjajoč se nanjo, da mu magistrat podeli zaželjeno kaplansko službo. Priložil jo tej svoji prošnji še priporočilo tedanjega generalnega vikarja Filipa Trpina. V prvem trenutku je bil magistrat nekako iznenadjen nad tako čudno zahtevo, ki je bila skoraj nekakemu meše-tovanju, nekaki simoniji podobna. Naposled je pa Breskvarju, obotavljajoč sc sicer nekoliko, vendarle podelil službo.3) Ta dogodek priča menda jasno dovolj in bolj kakor marsikateri drugi, da špitalskega kaplana služba ni bili1 torej kar si bodi. V istem razmerju pa je bila ljubljanskim meščanom tudi špitalska cerkev v čislih. Pred ustanovitvijo ljubljanske škofije!. 1462. je bila najmanj toliko obiskovana kakor šen-klavška, ki je bila takrat še šentpetrska podružnica. A še tudi pozneje, po ustanovitvi ljubljanske škofije, je špitalska cerkev obdržala svojo veljavo, o čemer dosti jasno priča veliko število večnih sv. maš. Teh se je bilo nabralo sčasoma toliko, da jih špitalski kaplan sam ni mogel vseh več opravljati, ampak so prihajali v špital maševat menihi iz ‘) Na pergament pisani original se nahaja v ljubljanskem mestnem arhivu. 'J) Gerichtsprot. ao. 1666. Fol. 29 „Obzwar ein ehrs. Magistrat den Hr. Supplicanten aut' die durch ihn reproducierte ungereimte Ces-sion viel mebrer Ursaoh hiitte, von dessen Begehren abzuweisen, als auf ainicherlei Weise darein zu willigen, nichts desto\veniger aber und in Ansehung der fur ihn daneben von ihro Hoctrvviirden Herrn General-vikar eingelaufenen Interession (priporočilo) will demselben gedacht ein ehrs. Magistrat auf das gobetene Beneficium (to se pr.: kaplanija), so-iern damit einige Mutation fiirgehen moohte, (ko bo prilika v.a to), inhalt des vorigen dem Sajoviz in Sachen gegebenen Decrets hiemit vertrdstet haben“. vseh ljubljanskih samostanov: frančiškani, kapucini, avgu-stinci in diskalceati, obuti in bosopeti avguštinski menihi. a) Špitalska cerkev v protestantski dobi. Nikakor ni samo slučaj, da se je prva luterska pridiga na Kranjskem gla-s'la ravno z lece v~ Špitalski eerlčv 1. Značilno jej čl a se P^erriu kranjskemu'"protestantu, cla se Primožu Trubarju, ni videla nobena cerkev v deželi za TTvrrrrrnjrrvTttijrr^ ycre tako ugoden prostor, kakor ravno špitalska. Uverjen je bil, in vTeni se ni motil, da je za protestantstvo pričakovati najboljših uspehov, ako se z njega oznanjevanjem zastavi pri meščanstvu, in sicer najbolje, če v Ljubljani, v srcu dežele. Zato jo začel prve krive nauke trositi z lece v stolni, škofijski cerkvi, kamor ga je bil zavoljo njegove izredno govorniške nadarjenosti poklical tedanji ljubljanski škof Krištof Ravbar 1.1531. Bila je res skrajna predrznost, v stolni cerkvi in takorekoč škofu v ušesa oznanjevati novo, katoliški duhovščini tako silno pristujeno vero. Kaj pak da ,riu je škof nadaljnje tako pridigovanje v šenklavški cerkvi Prepovedal. A Trubar se ni dolgo pomišljal! Izbral si je za svoje delovanje špitalsko cerkev, ki mu jo bila nadomestilo šenklavško, če ne še celo več, zakaj bila jo res me-“anska cerkev v pravem pomenu besede, — bila je v 'Meščanski oskrbi, meščani, oziroma njih zastop, magistrat, so bili njen patron, meščan je moral biti nje beneficijat ali kaplan, meščanska so hi la tla, in meščansko je bilo poslopje, v katerem se 'je nahajala, in večinoma le meščan je zahajal jvanjo opravljat svojo pobožnost. Vrhu tega je bila razen l,scn klavske tudi naj večja v mestu. Z jed 110 samo drugo bi bilo protestantom morebiti še bolj ustreglo, če bi jo bili ‘r*°gli dobiti v svojo oblast, to jo bila šentpetrska cerkev, '0(9 9 .'ve r L r i e b c n vvurden, wieder eingeweiht babe.« Škof Hren s tem gotovo ni nabila torej jako po ceni, govedina ne dražja nego po 2 kr. funt; od telet jo plačal blagajničar jedno (najcenejšo) z 1 gld. 26 kr., jedno (najdražje) pa z 1 gld. 56 kr.; kozlički so bili po 26 kr. Višja v ceni pa je bila perutnina: par golobov je stalo L2 kr., torej skoraj toliko, kakor pol kozlička; kopune in purane pa celo lahko imenujemo drage, zakaj purani so stali po 1 gld. 2 kr. do 1 gld. 40 kr., kopuni pa po 56 kr. par, torej sta si bila kopun in kozliček v ceni kar jednaka. Z mastjo niso kar do malega nič štedili, kajti porabili so 23 funtov čiste masti, funt po 10 kr., in četrt boha (40 funtov prekajene slanine), po 8 kr. funt. Tem manj pa so marali za prikuho Ker je bil to domač pridelek, je imel gotovo jako nizko ceno, navzlic temu pa smemo iz blagajni-čarjevega računa sklepati, da je ni bilo preveč na mizi, kajti potrosil je: za čebulo 2 kr., za kislo zelje 10 kr, za zelenjavo pa 9 kr. Ta zelenjava je bila najbrž kake vrste salata, kajti v računu se nahajajo 4 funti olja, funt po dva „osmaka“ (skupaj 42'J/n kr.) in 3 bokali najfinejšega jesiha, bokal po 8 kr. Obed se je končal z močnato jedjo, in sicer s torto, za katero se je porabilo za 7 gld. 2 kr. pšenične moke. Kar je bilo slaščine zanjo treba, so jo kupili v lekarni (Confect aus der Apoteke.) za 1 gld. 57 kr. Ker kave takrat še niso pili, služila so kot pomizek (Nachtisch) ja-belka in sir. Za dobro voljo gostov je blagajničar poskrbel z izbornim vipavskim vinom in kraškim teranom. Dolenjski cviček takrat še ni bil priznan kot meščanska ali celo ne kot salonska pijača. Ta slovesni dan blagajničar niti prod posle ni postavil dolenjskega vina, ampak je kupil tudi zanje vipavca, in sicer ravno tiste vrste, kakor za gospodo v obednici. Za gospodo je naročil dve vedri (po 40 bokalov) belega terana in jedno vedro vipavca. Vipavec je bil tiste čase najbolj čislano vino na Kranjskem ter skoraj za polovico dražji od terana; dve vedri terana (bokal po 8 kr.) sta stali le nekaj malega več (10 gld. 20 kr ), kakor vedro vipavca (8 gld. 53‘/» kr.). Kako na slabem glasu palc je bilo takrat domače dolenjsko vino, posnemi iz tega, da je stal bokal takrat 3, in če je bil drag, 4 kr., kar vemo iz istočasnih virov. (Em-pfang und Ausgabenbuch der landesfurstl. Ilauptstadt Laibach anno 1601, Mestni arhiv.) >) Mittheil. 1854. p. 63. 'noraval naglašati svoj iIi zaslug za katoliško stvar. 1 ega mu P;'o ni bilo treba, kor so v Rimu vedeli zanje ravno tako dobro, kakor na nadvojvodovem dvorcu v Gradcu. Znano Jim jo bilo tudi v Rimu, da jo v prvi vrsti šla školu Hrenu hvala za to, da so protestantje izginili s Kranjskega, kakor jnino slana, ko posije solnce nanjo. Zato lahko rečemo, če le škof Hren omenil v tem svojem poročilu tudi špitalsko cerkev, kazal je le skoro nehote, kako važno se mu jo yi_ flelo, da se je v špitalsko cerkev uvedla zopet katoliška služba božja. . hi da se ta imenitni dogodek ne pozabi, dokler bo špitalska cerkev stala, zato je ukazal, da se obletnica tega novega posvečenja praznuj odslej vsak velikonočni torek s kolikor mogoče velikim cerkvenim sijajem. L’o sc je tudi godilo ves čas, dokler se je v špitalski cerkvi opravljala služba božja. Vrhu tega je hodila odslej tudi vsako tretjo “jedejjo po veliki noči iz 'Šenklav/.a v spital procesija, pri 'ateri se je ljudstva kar trlo. Škof Ilren je rešil in pridobil katoličanom zopet spinsko cerkev, a rešiti in pridobiti pa jim vec ni mogel n«kdanjih njenih dohodkov, ali vsaj vseh ne. Siloviti protestantje so osvojili namreč tudi vse tekom .°h stoletij deloma cerkvi, deloma špitalu darovano premično in nepremično imetje, če so le mogli do njega. Pora-. i so ga za svojo namene. Podložnih kmetij špitalu sicer J1!80 mogli ugrabiti, pač pa so zapravili mnogo onih kapitalov, 1 ®o jih pobožni predniki immonili na pr. 7,a večne sv. mašo, v/|l rževa nji; Ap i t a 1 s k i'u-a kaplana in raznovrstne fificlivene Potrebo. Večinoma je bil ta denar naložen v magistratovi . lagajni. Ker pa je bil magistrat patron špitalske cerkve 1,1 so protestantje potisnili naposled zadnjega katoliškega svetovavea iz mestnega doma, razpolagali in gospodarili ?.° luterski pridigarji s špitalskim imetjem, kakor se jim je ‘jubilo. ■... v Pri tem pa ni trpela škode samo cerkev, ampak so 'Oškodovani tudi v špitalu preskrbljovani reveži, zato ker i. 0r;ij ni bilo mogoče ločiti cerkvenih dohodkov od Spinskih. Saj smo videli, da so darovatelji od menjali po navadi J*okaj dohodkov za sv. maše, torej cerkvi, nekaj pa za spinske reveže. Protestantje se seveda za take določbe in take razločke niso menili; pograbili so vse, kar jim je 'lo dosežno. Posledica tega je bila, da za špitalske reveže ni ostalo ^•iposled nič. Zato ji: 1. 15lJ9., torej zadnje leto luterskega ^spodarstva v Ljubljani, oznanil protestantski špitalski °skrbnik zbranemu magistratu, ki je bil takrat še ves pro- testantski, da so so špitalski dohodki tako skrčili, da ne moro več izhajati in več ne gospodariti. Njegovi skrbi pri-poročeni ubožci v spitala stradajo že zdaj in bodo še bolj. Pomagati drugače ni mogoče, kakor čo se špitalska desetina da za !)()() gld. v najem. Zgodilo se je to nekaj mesecev poprej, preden je škof Hren prišel v Ljubljano in prevzel škofovsko pastirjevanje v ljubljanski škofiji. Magistrat je špitalskemu oskrbniku obljubil, da bo dal stvar preiskati ter bo ukrenil, kar se mu bo zdelo umestno. Ker pak so bili špitalski dohodki takrat že vsi zapravljeni, je bilo v tej stvari težko kaj ukreniti. Zavoljo tega sta sredi meseca junija 1. 1599. odložila špitalski oskrbnik in njega pristav svoji službi. Magistratu je bila nju odpoved jako neprijetna, posebno ker sta se odpovedala o tako neugodnem času, o kresu, ko je bilo najteže sklicati dovoljnb število svetovavcev na posvete. Pozabiti ne smemo, da so bili mestni svetovavci jedino le trgovci in obrtniki) ki so ugodni poletni čas porabljali za svoje opravke ter se iz Ljubljane razhajali po sejmih, ne le po Kranjskem, ampak tudi v sosednje deželo. Mnogi so odhajali tudi na popotovanje, da so se v Gradcu, Linču, na Dunaju ali celo v Norimbergu in v Benetkah o tem za popotovanja ugodnem času preskrbeli s trgovskim blagom, ki ga v Ljubljani niso umeli izdelovati. Ljubljanski trgovci so imeli tiste čase daleč po svetu razprežene trgovske zveze, o čemer nas dosti jasno poučujejo v sodskih protokolih ljubljanskih oglašene in obravnavane tožbe italijanskih in nemških trgovcev. Zato je spravila odpoved špitalskih oskrbnikov mestne očete, kar jih je bilo v Ljubljani, v prav veliko zadrego. Tej težavi se je pridružila še neka druga. Kakor pri vsakem drugem gospodarstvu je bilo kaj pak da tudi pri špitalu ravno takrat največ dela. Kdo naj nadzoruje tlačane? Zavoljo tega je magistrat oskrbnika pozval, naj potrpita vsaj še kakih 14 dni, vsaj še do županove volitve, ki se ima vršiti že v prvi polovici meseca julija. Ostaneta naj le vsaj še ta kratki čas v svojih službah, zato da špital ne bo imel še večje škode. Toda oskrbnika se nista dala pregovoriti. Magistrat si je izvolil dva druga, ki pak sta se tudi izgovarjala.1) Kaj pak da, kako naj gospodarita, če nimata s čim ! Na kak način si je magistrat naposled pomagal iz te zagate, mi ni znano, a da ga je njegovo gospodarstvo v špi- ‘) Gerichtsprot. ao. 1599. talu spravilo v hudo škripce, dokazuje njegov sklep iz naslednjega 1G00. leta. Sklenil je bil, naj se iz spitala odpuste vsi, ki so toliko krepki, da si svoj kruh še sami lahko služijo, potem vsi trmoglavci in taki, ki so oskrbniku 'z tega ali onega vzroka nadležni.1) To je bila menda dosti silovita rešitev socijalrvega vprašanja! I>) Špitalska cerkev po protestantski dobi. Ko je škof Hren špitalsko ce rkev zopet posvetil, so jo lotil tudi nje gospo-{*arstvene strani. Najpoprej je morala dobiti cerkev zopet svojega kaplana. Magistrat je seveda vprašal, s katerimi sredstvi se vzdržuj, ko so vendar protestantje vse zagospodarili. Toda škof se za take pomiselko ni menil. Špitalske dohodke je magistrat zapravil, torej naj tudi magistrat skrbi za to, kako bo vzdrževal špitalskega kaplana. Magistrat je v svoji sredi štel še precej na skrivnem z vso dušo protestantski veri vdanih svetovavcev, pač bi bil rad ugovarjal, toda odločnemu možu nasproti se ni upal. Ker jo bil nekdaj tako bogati spital kar do dobra brez vseli dohodkov, je sklenil magistrat, da bo vzdrževati špitalskega kaplana z dohodki, ki so jih prinašale razne sejinske pristojbine. A za prvi čas se mu je določila jako skromna plača," češ, da se pri najboljši volji zanj ne more utrpeti več, nego k večjemu 20- 24 gld. na leto. Toliko J® bil magistrat pripravljen dajati, toda le pod pogojem, če rriu ostane patronska pravica, kakor jo je užival v prejšnjih, protestantskih časih, to se pravi le pod tem pogojem, da špitalskega kaplana predlaga on, magistrat, škof ga pak Potrdi.2) Ravno isto pravico si je izgovoril tudi glede na sprejemanje špitalskih cerkovnikov v službo. Med protestantskimi homatijami se je špitalu odtujilo celo mnogo zemljišč, vrtov, njiv in travnikov. Protestantski testni očetje so jih svojim verskim bratom ali prodali, ali Pa jih morebiti celo kar razdali brezplačno. Dne 9. marci j a leta 1601. je takozvana reformacijska komisija prijavila magistratu, da so neveljavna vsa v protestantski dobi od Jjubljanskega mestnega magistrata izdana kupna pisma, s katerimi so se prodala cerkvena zemljišča. Ta skrajno neprijetni odlok jo provzročil seveda škof Hren, duša reformacijske komisije. Pri tem so mu bila v prvi vrsti na mislih h s ta cerkvena zemljišča, ki jih jo prejšnji protestantski Magistrat prodal od šentpotrske, ljubljanskemu škofu v pridane fare. Najbrž je bila med njimi tudi tista velika ‘) ibid. '") Geriohtsprot. ao. 1601. njiva, katero so protestantje ogradili in napravili iz nje protestantsko pokopališče. Nahajala se je tam nekje, kjer se zdanja Marije Terezije cesta odcepi od Danajske ter se zavije na Gorenjsko.1) Reformacijska komisija je odredila, da se vsa na take načine cerkvam odtujena zemljišča tedanjim posestnikom vzemd ter so brez odškodnine vrnejo zopet cerkvam, ki so njih prave lastnice, v prvi vrsti šentpetrski, zato ker so nji vzeli protestantje največ sveta. Za mestne očete je bil ta odlok jako neprijeten, —- in skoraj da uganemo zakaj. V čigavih rokah pa,k so se nahajala ta zemljišča? Morebiti ne zavozimo močno pod pot, če rečemo, da v rokah tedanjih mestnih očetov ali pa vsaj njih najbližjih sorodnikov, zakaj imenitne mestno službe so bile v oblasti le nekaterih najveljavnejšib rodbin, kakor bi jih bile vzele v zakup. Po ženitvah so bilo te med seboj v najbližjem sorodstvu. Veliko jih ni bilo, zato pa so se zvezale in oklenile tem tesneje druga druge ter z vso odločnostjo zabranjevale, da se niso vrivali kaki nepoklicanci ali kak zoprn jim nepridiprav v imenitne, sicer le častne, vendar pa jako mastne dohodke prinašajoče mestne službe. Ko je škof gospode svetovavce pozval: »Vrnite in dajte nazaj, kar ste si po krivici prilastili ali Vi sami ali pa Vaši predniki v mestnih službah!« jim je bilo seveda težko reči, da tega ne store. Zato so se zvijali in izgovarjali na vsakojake načine ter iskali zvitih potov, kako bi se škofu izvili iz pesti. Zato so mu razlagali, da sklenjenih kupnih pogodeh razveljaviti ne kaže nikakor ne. Kaj pa poreko meščani k temu? In kako škodo bo trpel ugled mestne gosposke, nko sc bo tako postopalo ! Toda škof se za take ugovore ni menil. Mestni očetje so se morali vdati. Ali če že niso mogli nič rešiti za-se in za svojce, skušali so pridobiti vsaj špitalu nekdanja, v protestantski dobi odtujena mu zemljišča. Seveda, ko jih je škof pozval, naj mu povedo, katera so špitalska in katera ne, mu gospodje tega niso mogli povedati, zakaj mestno gospodarstvo je bilo v protestantskem času vse zavoženo, mestni zapiski pa vsi v največjem neredu. A da škof meščanom pokaže, da ni mestu sovražnik in da mu ne želi škode, zato je obljubil ‘) ibid. „Acker beim Kreuz gegen Laek, welchen die Lutheraner fiir ihren Gottosacker od. Begrabniss gebi-aueiiten11. A pred Tavčarjevo hišo („Kavarna Evropa11) stoječe znamenje sv. Trojice ni nekdanji,,Kreuz gegen Lack“. To znamenje so postavili šele leta 169:5. na mestu neke preveč glasne gostilne. Vsekako pa se „križ proti Loki11 ni nahajal daleč od tam in vsekako na križišču teh cest. (Glej A. Koblar, Izvestja itd. 1895. str. 104.) 111 bil pripravljen, vrniti špitalu vsako njivo, vsak -vrt, — 8ploh vsako zemljišče, o katerem mu magistrat prej ali slej dokaže, da je bilo kdaj špitalsko. V protestantsko pokopališče izpremenjeno veliko njivo na celovški cesti pa je •'olbrinacijska komisija brez daljšega preiskovanja pripisala kar takoj špitalu, če tudi ne prav brez vsake odškodnine. Magistrat se je moral zavezati, da bo iz špitalskih dohodkov plačeval v blagajno cerkve pri sv. Krištofu, šentpetrske podružnice, vsako leto po 4 gld. najemnine.1) H »špitalsko gilto« jo |. 1771. kupil pl. P'bdransberg seveda tudi to njivo, ml bi res zanimiv tek usode, če stoji današnja protestantska cerkev na nekdanjem protestantskem pokopališču! Tako se je špitalsko gospodarstvo vsaj za silo zopet Uravnalo. A bilo je zelo na slabem. Micer dandanes ne mo-ccrno več dognati, kako škodo sta trpela špital in cerkev, toliko pa je gotovo, da so jim protestantske homatije podrlo najboljše dohodke. Razen podložnih kmetij jima najbrž "i ostalo nič. A sčasoma so se vsled radodarnosti imovitih Ljub-•jančanov dohodki meščanskega spitala vendarle toliko pomnožili, da se je v špitalski cerkvi mogla opravljati zopet •'odna služba božja in se je moglo v špital sprejemati vedno Večje število podpore potrebnih revežev. Izprva se je brala sv. maša samo trikrat na teden, poroča) je Hrenov naslednik, škof Scarlichi 1. 1683. papežu v Rim,2) u polagoma so se dohodki tako povzdignili, da je Špitalski kaplan, kateremu magistrat petdeset let poprej hi mogel obljubiti več plače nego k večjemu 20—24 gld. ua leto, sredi XVII. stoletja dobival že po 160 gld. na ■cto. Razen njega pa so v špitalski cerkvi opravljali sv. maše še tudi drugi duhovniki. Računi špitalskega oskrbnika o cerkvenih potroških za I. 1659. — 1662. spričujejo, ^a je dobival za sv. maše redno letno plačo po 36 gld. mi leto tudi neki Gregor Robida, neki Jernej Černe itd. Redno je dalje prejemal tudi šenklavški zakristan Andrej Kregar svoj vsake kvatrc pristujoči mu goldinar. Še več! — Že sredi XVII. stoletja, torej komaj petdeset let po tem, ko se je zatrlo protestantstvo, so je v špitalski cerkvi vršila služba božja o velikih praznikih zopet tako slovesno kakor nekdaj. Prisotstvovali so pri njej in pomagali menihi vseh ljubljanskih samostanov, avgustinci, frančiškani in kapucinci. Diskalceatov (bosopetih menihov) 1- 1659. ni bilo še v Ljubljani; bivali so še v Šiški, v Jami, ‘) Gerichtsprot. ao. 1601 na raznih krajih fol 60, 90, 212, 214, 219 etc. a) Mittheil. 1854. p. 80. zidali pa so takrat že svoj samostan na Dunajski cesti.1) Nekaj let pozneje pa nahajamo tudi že diskaiceate med onimi, ki so v špitalski cerkvi brali sv. maše. Vsak teh redov jo prejemal po 24 gld. na leto. Kajnj: cine pa, ki so bili kot izborni pridigarji na posebno dobrem glasu, je špitalska cerkev odškodovala za njih pridigovanje še posebej. Špitalski cerkveni računi za 1. 1678.—-1680. kažejo, da se je dajalo kapucinskemu pridigarju za vsako pridigo redno par malih oddojkpv (ein Paar Spanferkel) in po tri bokale takrat najbolj čislanega vina s Proseka. L. 1707. nahajamo mesto tega 4 bokale italijanskega vina (vvalischcr Wein) in 2 pogači. (Denen Capucinern wegen gethaner Predigt a m hi. Elisabethtage 4 Viertel walischen VVein u. 2 I'ogatschen.3) Orgiji uje je v špitalski cerkvi oskrbljeval vedno jeden šenklavškili učiteljev (Schulbalter, Schulmeister). Za ta posel je dobival po 8 gld. za vse leto. Učiteljsko delo in učiteljski trud so tudi že takrat merili z najskromncjšo mero. O posebno velikih praznikih —to pa moramo pač priznati, - so pak celo učitelje odškodovali res prav po gosposko. 7i\ špitalsko cerkev posebno imenitni so bili trije prazniki; praznovali so se z največjim sijajem. Ti so bili: 1.) praznik sv. Elizabete, cerkvene patronate, 2.) veliki torek, ko se je obhajala, kakor smo zgoraj ra'/motri vali, obletnica po škofu Hrenu iz nova blagoslovljene in posvečene cerkve, 3.) pa praznik sv. Fabijana in Sebastijana, ki sta bila najbrž pa-trona ljubljanskih krojačev in njih bratovščine. Bogate nje dohodke je špitalu pripisal in podaril že cesar Friderik IV.; takrat je tudi najbrž ukazal, da se praznik teh dveh svetnikov praznuj tako sijajno, kakor ga je poprej navadno slovesno praznovala krojaška bratovščina. ‘) To jo bil tisti samostan, katerega je cesar Fran Jožef II. 1. 1784. ! dal zapreti ter ga dve leti pozneje izročil iz Trsta poklicanim ustni; |H Ijenim bratom s poveljem, da prirede v tem poslopju bolniščnico. To ji so tudi res storili. Kakor znano, je služil nekdanji diskalceatski sa-j mostan temu namenu do zadnjega potresa. r ") L. 1707. kg,pucinci tudi svojega na 24 gld. določenega plačila \ za sv. maše v špitalski cerkvi niso dobivali več v denarjih, ampak v blagu, in sicer so se dogovorili — ne vem katero leto — naj jim namesto onih 24 gld. špital daje rajši vsak teden po 12 funtov govedine, vsakih 14 dni pa vrhu tega še tudi po jeden volovski jezik, seveda samo one tedne, ko so jim njih redovna pravila dovoljevala uživanje mesa. L. 1707. jo bilo vsa leto samo 34 takih tednov; špitalski oskrbnik je to leto poslal v kapucinski samostan 403 funtov mesa (a 2 kr.), pa 16 volovskih jezikov (&, 12 kr.). V postnem času (6 tednov), v adventu, štiri kvatrne in še nekatere druge tedne redovniki niso smeli uživati mesa. Namesto mesa so take tedne dobivali po dva funta olja, (Spital-raitung ao. 1707. v mestnem arhivu ljubljanskem.) Za cerkvena opravila ob imenitnih teh treh praznikih Jp špitalsko oskrbništvo najemalo duhovniško azisteneo iz Senklasža. l’rva leta po protestantski dobi so morali biti zadovoljni pač samo z dvema Ievitoma. Toda čim bolj so se cerkveni dohodki množili, tem slovesneje so se obhajali h trije prazniki. L. 1078. nahajamo v špitalskih računih nov, Primeroma ne majhen potrošek. Slovesnega cerkvenega opravila sv. Elizabete dan ni to leto več opravljal špitalski kaplan, ampak že škofov generalni vikar, katerega je spi-talska cerkev plačevala odslej po 5 gld. 82 kr. za vsako jako opravilo. Vrhu toga pa je prejemal tudi še vsako četrt leta po <) gld., toda ne vem, zn kakšna opravila in pod 'akšnim naslovom. Zato, da je 1. 11)78. umestil špitalskega kaplana, je dobil veliki cekin »einen Doppelducaten«, duhovnika pa, ki sta mu pri tem azistirala, vsak po 8 librov, skupaj 9 gld. 4(5 kr. 2 vin. l)a se je slovesnost še posebno povzdignila, špitalsko oskrbništvo odslej tudi ni bilo več zadovoljno samo s svo-•1'oii domačimi orglami, ampak je najemalo tudi še mestne godce, »Dio Stadtthurner«.1) Po končanem opravilu je pri-fedilo njim in duhovščini bogat obed v špitalski obednici. ak dan so tudi šenklavškcga učitelja odškodovali za nje-Spvo orglanje res prav po gosposko, — dajali so mu »Itlr ('o musikalische Verrichtung« po 2 gld. 32 kr. Sijajna plača! V povzdigo teh svečanosti so služili tudi mlaji, ki so ,,, • ■Ij postavljali pred cerkvijo, in sicer ne v majhnem številu. z '• 1707. jih je stalo v že sicer silno tesni špitalski ulici Petnajst. Recimo, da niso bili visoki, vendar so bili v 'lki ozki ulici gotovo veliko napotje. Za vse take in dostikrat še bolj malenkostne stvari hjoral se je brigati špitalski oskrbnik sam. Bil je za vse .“govoren. Brigati se je moral čelo za reči, o katerih hi ,°vek mislil, da jih preskrbita ali cerkovnik ali pa špitalski ,aplun. Veliki teden na pr. so napravljali tudi v tej cerkvi dgjd grob. Za razsvetljavo se je moral oskrbnik sam bri-iraf vemo od tod, da so mu pregledovavci in odobro-''Klelji njegovih računov očitali, češ, da je zaračunil prvič P^več olja (18 funtov), drugič pa tudi predrago, po 12 kr. funt. { . ‘) To je bil tisti veseli kvartet, ki je na mestne strošku kratko- 0|i|,.l Ljubljančane. Godil jim je po leti vsak dan, časih pa tudi po zimi , jednajstih dopoludne, in sicer z visokega stolpa na gradu. „Diesor Pfeiferthurm) ist auf der Hdhe mit einem Gange versohen, auf ne|chem um eilf Ulir zu Mittagg . . . die Stadtthiirner in ihrer griinen L..a'lt TJieberey mit dreyen Pauken und einor Zinken oder Cornet sich i)ren lassen, auch von der Stadt als gute Instrumental-Musikanten ®8oldet werden.“ Valvasor, XI. GG9. — To je bila prva ljubljanska ®stna godba. Iz računov za sveče, Ivi so se potrebovale pri služb' božji, sc nam javi zanimiva vest, da sredi XVII. stoletja špitalski oskrbnik sveč ni kupoval že narejenih, ampak vosek, bel ali pa rumen, ter je dajal sveče liti. Svečar mu je zaračunal za svoje delo po 4 kr. od funta.1) Celo obredne knjige je moral oskrbnik izbirati in naročati, kar je pač veliko bolj pristojalo beneficijatu kakor pa njemu. Zato se tudi ni čuditi, da mu je I. 1709. na p1’' vsilil bukvovez (knjigarjev takrat še ni bilo) jako drag brevir, ki je stal 5 gld. 17 kr. IVi odobravanju računov so se pre-gledovavci močno izpodtikali nad to celo previsoko ceno. A oskrbnik jih je zavrnil ter jim dejal, da je stvar pač taka; brevir je stai res toliko, prepričajo se sami lahko, praŠajo naj le benelicijata, saj živi še! Sicer bi omenili lahko še jedno ali drugo gospodarsko malenkost, ki je bila v zvezi z oskrbovanjem špitalske cerkve, a navedeni slučaji naj zadostujejo. Mnogo več skrbi in mnogo več posla pa je.špitalskemu oskrbniku napravljalo 2.) Gospodarstvo v špitalu. Špital je bil dobrodelen zavod, ki je svoje dobrote j11 podpore naklanjal v prvi vrsti samo pravim meščanom. Sc j eden k ral. naglašam tu, da špital ni bil nikdar in nikoli to, kar so dandanes bolnice. A da se je med starimi špitalarji nahajalo več bolnih nego zdravih, kdo bi temu oporekal? Toda samo zaradi bolezni niso sprejemali v meščanski špital nikogar. Kje pak se je nahajala torej bolnica, ako no v špitalu, in kje so zdravili bolnike? Imoviti meščani so sc zdravili doma in na svoje stroške, (zakaj zdravnikov in celo glasovitih zdravnikov se v Ljubljani ni manjkalo nikoli), uboge meščane pa so oddajali v mostno bolnico, lazaret zvano. Ta je bila v zdanji šentpetrski vojaščnici. Zidal jo je magistrat proti koncu XVI. stoletjuJL]j»S().),a) in sicer iz prvu samo za Lake, ki so oboleli za kugo Iz pocotka lo majhni lazaret je postajal vsled vodnega prizidavanja zmerom večji in večji; leta 1730. je pokrival že ves listi prostor, ki ga pokriva današnja šentpetrska vojaščnica, le prvega nadstropja ni še imel, ampak samo pritličje.3) ') 1(559. den 21. May 42'/2 S gelbe Kerzen machen lassen. 14. december dits (sc. istega leta) 15 rt gelljes Wax erkaufc a MO kr., Ma- cherlon davon bezahlt 1 fl. — Spitalraitung. 2) Valvasor. XI. 090. “) Mc»tni arhiv, fasc. 7. To je bila prva ljubljanska bolnica, ne pa spital. V špitalu neke vrste bolnikov niti več obdržati niso smeli, ako so oboleli; to so bili tisti, katere je napadla kuga; morali so jih takoj oddati v lazaret. To je notranja avstrijska vlada izrecno velela s postavo, katero je izdala leta 1625. hifectionsordnung). V nji je učila, kako se je ravnati o kugi, katera je v malih prestankih razsajala po naših de-zelah že nad petdeset let. Ukazovala je špitalskim oskrbnikom, kjer koli se nahaja kak špital — torej ne samo v Ljubljani — da za kugo obolelega človeka nemudoma odpravijo iz spitala ter ga oddajo v lazaret.1) — Celo tak torej, ki je v špitalu obolel, je moral iti v takem slučaju ven iz njega. Ali je treba še točnejšega dokaza za to, da špital ni bila bolnica? i' - a) Stroški za zdravnike in zdravil a. Komur je tega dokaza premalo, naj uvažuje, da v špi- I taUkih računih, katerih se nam je ohranilo precejšnje šte-! v'lo in iz različnih časov,2) ne nahajamo niti najmanjših Potroškov za zdravila. Da bi bili špitalski oskrbniki pozabili nanje, niti misliti ni; v zaračunanju stroškov so bili pač skrajno natančni, veliko bolj, kakor v zabeleževanju dohodkov. Ali pa hoče morebiti kdo zagovarjati bolnico, ki ni irabila zdravil? V Seveda se nam vidi čudno in nam je skoro nedoumno, c':i za stare in betežne ljudi, kjer jo bilo bolnikov vodno dosti, no nahajamo nikakih stroškov za zdravila, posebno ko nam računi kažejo, da so imeli v špitalu stalnega zdravnika, časih celo še po dva, tako na pr. 1. 1660. A nju za-Stužclr joTrit^Jako uboren, tudi za tedanje čase jako uboren. L. 1659., 1660. in 1661. je služil zdravnik Damijan Orne Po 2 kroni na leto, za tri leta je potegnil 12 gld. 48 kr. Plače. Padarja Adama Frolinerja pa so za vsak slučaj sproti Plačevali. A mož ni imel sreče; zaslužil je v vseh treh letih samo 1 gld. 20 kr. »\vegen Iloilung eines armen Menschen«. Pozneje je imel špital po dva stalna zdravnika. A tudi nju plača je bila uborna, služila sta vsak samo po 7 gld. na leto. Najbrž pa moža v špitalu tudi nista imela mnogo opravilu. Vsa njuna zdravniška umetnost je menda tičala v tem, da sta špitalski starini puščala in ji stavila rožičke. ') Radics. Geschichte des landschaftl. Civilspitals. ■) Za vso nadaljnjo razpravo so mi ti računi ,,Spitalraitungen“ !n urbarij, „Urbarium des biirgcrl. Spitals in Laibach" viri, — a jih ne bom navajal za vsako beležko sproti. Shranjeni so v ljubljanskem mestnem arhivu. Kaj več najbrž umetnika tudi razumela nista. Zato tudi nista špitalu napravljala za zdravila nobenih stroškov —* kar je bila najbrž sreča za oba, za špitalsko blagajnico, še večja pa za špitalarje same. b) Pogrebni stroški. Toda neke vrste stroški bi natri skoraj lahko izpodbili našo trditev, da špital ni bila bolnica v današnjem pomenu besede. Na mislih so mi namreč pogrebni stroški. Špitalski računi pripovedujejo, da se je na špitalske stroške pokopalo na pr. v lotili 1659. 1662. = 21 mrličev leta 1678. = 4 » » 1679. = 82 » » 1680. = 25 » To številko so nekatera leta jako visoke! Dvaintrideset mrličev tekom jed n c ga leta samo v špitalu je pač tako veliko število, da dela na človeka skoraj vtis, kakor bi bila v špital sprejetim bolnikom ob enem že tudi smrt gotova. Toda stvar se pokaže čisto drugačna, ako ji stopimo nekoliko bliže. Imenovani mrliči namreč niso pomrli vsi v špitalu, ravno narobe, umrlo jih je tu najmanj, 1. 1679. na pr. od 32 no več kakor samo štirje, dva moška pa dva otroka. Vsi drugi so umrli zunaj spitala, na svojih domih, in sicer so med temi dvaintridesetimi tri ženske, ki so dobivale iz spitala neko malo podporo v novcih, 25 pa je bilo revežev, za katerih pokop bi se sicer ne bila zmenila živa duša, ako bi špital ne bil storil tega. Take od vsega sveta zapuščene ubožce so na špitalske stroške pokopavali tako zvani »Bettelrichter«.-1) To niso bili poznejši »Bettelvogte«, ampak možje, katere je magistrat za vsako leto sproti izbiral iz meščanov ter jim naročal skrbeti za to, da se v mesto ne pritepe preveč tujih beračev; dalje pa jim je nalagal tudi skrb za one mestne ubožce, katerih iz enega ali drugega vzroka niso mogli sprejeti v špital. Skrbe naj zanje, kolikor bo v njih moči. Zakaj tudi v Ljubljani je bilo zraven velikega bogastva mnogo bedo. Leta 1679. na pr. so dali »revni očetje« pokopati nekoga moža, ki so ga mrtvega našli na cesti pred vicedomskimi vrati, »tur Begriibniss eines arman boi dem Vicedomthor gelegenen Mannes«. O neki drugi priliki so našli mrtva neko beračico in nje *) Sicer se „Bettelriohter“ in „Bettelvogt“ najrajše sloveni z „be-raški strah11. Dobra beseda, v vseh slučajih pa vendar ne pove prav tega, kar „Bettelrichter“, katerim ni bila samo naloga berače uganjati, ampak jim tudi kolikor le mogoče pomagati v njih bedi. otroka, in 1. 1680. so čita: »Von Martij bis September seinrll, auf den Giissen unrl Iliiusern 5 Armbe gestorben u. bo-graben«. Sicer so računi špitalskih oskrbnikov jako redkobesedni, vendar pa vidimo iz njih popolnoma jasno, kateri na špitalske stroške pokopani ubožci so bivali v špitalu ali prejemali vsaj od njega tedenske in mesečne podpore, kateri Pa ne. Za take siromake namreč, kateri so so s smrtjo srečali tako rekoč na cesti, za reve, za katero se ni brigala 'va duša na svetu, tudi o priliki ne, ko so zatisnili svoje trudne oči za vselej, za talce je moral magistrat kot odgovorna zdravstvena gosposka skrbeti, da jih spravi pod zemljo. Nalagal je ta posel špitalskemu oskrbništvu, ki je pri tem skopuhari 1 o in štedilo do skrajne varčnosti. Ves pogreb takih ubožcev ni stal več kakor po 8 kr. za osebo; jaz ne vem, je li določil špitalskemu oskrbniku to svotico magistrat, ■di pa je oskrbnik sam gledal na to, da je siromake pokopaval s kolikor .mogoče majhnimi stroški. V špitalskih računih se nahaja na pr. za vso drugo polovico XVII. stoletja že kar stalna oblika: »Von Begrabung eines Armen denen Potlrichtern von jedvveden gegeben =8 kr.« Človek res ne ve, kaj so plačali s temi osmimi krajcarji, ali grobo-kopa za jamo, ali može, ki so mrliča nesli na pokopališče !LJ>v. Petru, ali se je plačala krsta ali kaj. Z nekakim notranjim zadoščenjem pa čita človek v špitalskih računih, da so privoščili takim revežem vsaj še krsto ter jih ob najskrajnejši varčnosti ne zagrebli kakor neumno živino: »Bis 16. Martij dits 1680 seint gestorben armbe Louth 21, zu Jeder Tottentrugen verbraucht 5 Pretter, also 105 Pretter n per 2 soldi == 2 II. 48 kr.« Dostojneje pa so pokopavali one, ki so umrli v špitalu ali pa dobivali vsaj od njega podpore. Pri teli so bili pogrebni stroški mnogo višji, a ne za vse jednaki. L. 1660. je nnel špital za neko Nežo Vipavko 44 kr. pogrebnih stroškov, toda ravno isto leto čitamo v računih: »Don 18. Aprilis ist Zu der Meko/in Begriibniss aufgegangen in allem = 2 11. 1 kr. ingleichenvveis die Disel Maurerin bestattet u. bezahlte Unkostcn mit 2 11. 17 kr.« L. 1670. je umrl v špitalu najdenček po tri tedne trajajoči bolezni; njegov pogreb jo stal -4 kr., pogreb nekega druzega fantička pa, ki je ležal v špitalu 8/.j leta bolan, 87 kr. 2 vin. Iz tega je razvidno, da so se pri pokopih delali veliki, človek bi skoraj rekel, preveliki razločki. In niso li razločki v istiiii velikif Pogreb Lize Maurerico na pr. je stal 2 gld. 17 kr., to se pravi toliko kakor 17 pogrebov tistih revežev, katere so mrtve pobirali po cestah. Da v špitalu niso merili vseh siromakov z jednako moro, kaže tudi še neki drugi potrošek, o katerem se mi zdi le-to čudno, da ga nahajamo v računih tako redkokrat. L. 1679. je po nekem v špitalu umrlem revežu zaračunil špitalski oskrbnik 36 kr. za sveče »wegen des verstorbenen Matthias Va j k a per Kerzen — 36 kr.« Da špitalski reveži za navadno potrebo niso žgali takrat primeroma zelo dragih sveč, ampak olje, je pač samo po sebi umljivo; marveč so te sveče gorele pri mrtvaškem odru. O tem govori popolnoma jasno račun iz 1. 1678: »1'iir einen frembden Pilgramb (sc. Pilger), vvelcher 3 VVochen im Spital krank gelegen und allda gestorben, gab ich (sc. Spitalmeister) por Kerzen per Tag und Nacht = 4 kr. 2 pf. Ta »per Tag und Nacht« dokazuje, da so gorele pri mrtvaškem odru. čudno pa se vidi človeku prvi hip, da je za jednega siromaka zgorelo sveč za 4 kr. in 2 vin., za druzoga pa za 36 kr., to je osemkrat toliko. Toda stvar se pojasni sama. .leden jo bil domač, špitalski ubožec, drugi pa »ein frembder Pilgramb« — tuj, popoten revež. Romarjev in popotnih revežev — oboje zaznamuje beseda Pilgramb •—sov spital sprejeli vsak čas katerega, kaj pa da, saj so bili špitali iz prva gostišča ter so se šele pozneje polagoma prestvarili v zavode za siromake. c) N a špitalske stroške preskrbljevani siromaki. Iz doslej navedenega sledi, da nam je razločevati več vrst siromakov, za katere je špital skrbel, in sicer so spadali: V prvo vrsto v špitalu bivajoči in stalno preskrbljevani meščanski ubožci. O teh bomo govorili nazadnje. V drugo vrsto so spadali zunaj spitala bivajoči reveži, ki so dobivali iz spitala le redne podpore v denarjih. V XVIII. stoletju sc je napravil zanje izraz »Pfrtindnor«. Večinoma so bilo to ženske, katerih, kakor vse kaže, vsaj v XVII. stoletju niso šo sprejemali v špital, ampak jedino le moške. Dobivale so na pr. v drugi polovici XVII. stoletja po 20 kr. na teden podpore, nekatere tudi po 30 kr. Tudi s kako obleko ali obutalom so se časih usmilili katere, tako na pr. sta 1. 1670. dobili dve vsaka jeden par čevljev. (Stali so po 40 kr. par.) Tudi moškim so se delile podpore, ki pa po navadi niso bile stalne, ampak se jim je dala miloščina samo po enkrat, bila pa je zato tem večja; časih je dobil kateri revež celo do pet goldinarjev miloščino. Tretje vrsto siromaki so bili na Tranči zaprti grešniki, zločinci, „Malefizpersonen“, ki so na ta ali oni način prišli s postavami navzkriž. Magistrat jih je dal zgrabiti in J1!1 je zaprl na Trančo. Sicer tega ni storil rad, zato ker so mu prizadevali mnogo stroškov in sitnosti, a jo moral to storiti, zato ker je bil ob enem tudi sodnijska gosposka, katera jo mogla obsojati celo k smrti. S to za meščane neprecenljivo pravico pa so bili združeni tudi jako obilni stroški, katere so provzročevale preiskave in do konca gnane obravnave; zato sc je vsak čas culo, da jo je s Tranče popihal zdaj ta zdaj oni zločinec, ker so straže premalo ostro pazile nanje. Magistrat stražnikov zavoljo toga sicer res ni ravno pohvalil, slišal pa jo vendar rad kaj takega, zakaj z ubeglim zločincem so zbežali tudi stroški, ki bi jih bilo mesto imelo sicer ž njim, ako bi bil dotičnik ostal še dalje v ječi, ali če hi ga bilo celo treba peljati na morišče1). Jetnikom na Tranči je moral hrano dajati kaj pak da magistrat. A to mu ni delalo mnogo preglavic, zakaj prejšnji časi so bili jetnikom nasproti mnogo bolj trdosrčni kakor današnji, ko oblastništva, skoraj bi človek rekel, postopajo s potepuhi, tatovi in cigani prerahločutno. V XVII. stoletju so imeli zločince zaprte ob samem kruhu in vodi, tudi če so mesece in mesece tičali v ječi. Sicer pak so po navadi to ni zgodilo, marveč so se dotične gosposke zločincev rade iznebile kakor mogoče hitro, že zavoljo tega, da jih vzdr-žavati ni bilo treba. Kruh za jetnike na Tranči, med katerimi so se 1. 16G0. nahajali tudi ujeti Turki,2) se je dajal iz meščanskega špitala. Pa pa ravno iz špitala, je prihajalo najbrž odtod, ker so Jetnike imenovali takrat »arme Sunder« ter jih spričo tega nazivanja šteli med siromake. Torej jim je tudi hrana pri- ') Zavoljo takih razmer so nastale tiste še dandanes po vsej osrednji Evropi pripovedovane smešnioe, kako so se v tem ali onem mostu branili tujih zločincev, kako so se sklicevali na to, da imajo vislice samo zase in svoje otroke, da imajo svojih zločincev dovolj in 'n da jim tujih ni treba itd. Dotičnik jih zasluži morebiti res in je zrel zanje, a svojih mu ne privoščijo, izbere naj si katere druge; nič ne bodo imeli proti temu, še veselilo jih bo, tudi če najdo kake boljše. In da jim je šel prej s poti, dali so mu še kaj za popotnico. — To niso do cela prazne izmišljave. Nekako blizu tako se je res zgodilo marsikje, le da je hudomušni humor pridejal in priteknil kaj, zato da se je smešnica lepše pripovedovala -) Spitalraitung von vier Jahren als von ao 1659, 1660,166L u. 1662 : »Anno 1660 den 17. October auf Befehl eines ehrs. Magistrats denen Gefangenen auf der Trantschen proth per 4 fi. 4 kr. Ingleichen fiir die Tiirken proth per 3 fl. 28 kr.“ l)a se je v Ljubljani nahajalo vsak čas kaj ujetih Turkov, ni nič čudnega. Valvasor pripoveduje o njih, da so 1- 1416. pomagali celo pri gradbi ljubljanskega ozidja; no vem pa si razlagati, zakaj da je magistratu bilo naloženo, da jih je moral imeti Y svoji ječi zaprte in jim dajati hrano. Sicer je bila to dolžnost deželske gosposke (Landschaffc). stojala iz spitala, iz zavoda, katerega prva naloga je bila skrb za ubožce. In jedino le izrazu »arine Sunder« je menda tudi pripisovati, daje bila špitalu naloga, v posebnem, nalašč za to narejenem vozu odvažati zločince na morišče. Pod streho je stal ta voz v špitalski pristavi na Celovški cesti. L. 1635. ga jo magistrat že imel, kar sledi iz jednega njegovih sklepov: »Der armen Sttnder wegcn ist bcschlossen worden, einen solchen Wagen u. Kasten machen zu lassen, damit die Malefizpersonen und die Geistlichen sammt dem Nachrichter (to je bil rabelj) daraufsitzen und also zu der ltichstatte gefiihrt vverden sollon, als derselben Kasten soli so oft im Spital autbebalten sein«.1) \ Četrte vrste ubožci so bili ljajdenčki (Kindelkindcr). Od kdaj je spital začel skrbeti tudr-TJa te črvičke, ne vem. Do srede XVII. stoletja jih v računih ni najti, pač pa nahajamo proti koncu tega stoletja zabeležene stroške zanje. D njih jo posneti, da so nekatere hranili in izrejali v špitalu samem, nekatere pa so oddajali v rejo na kmete. L. 1680. na pr. je dal špitalski oskrbnik za dva od njih prenaroditi obleko »ftir Ubermachung von zvvei Kinderkleidern im Spital«. Od tistih, ki so jih oddajali na kmete, so plačevali njih dojkam po 8 do 12 gld. na leto.2) Oe bi bili računi špitalskih oskrbnikov XVII. stoletja natančni, kar pa niso nikakor in v nobenem oziru, rekli bi lahko, da je bilo število najdenčkov jako majhno. Natančnejši postajajo računi šele v drugi polovici XVIII. stoletja. O teh bomo govorili o drugi priliki. Najbolj pa pogrešamo natančnih računov o izdatkih za one, za katere je bil špital v prvi vrsti odmenjen, za stare, onemogle, za delo ne več sposobne meščane, za »špitalarje«. Zato se nam bo vsiljevalo marsikatero vprašanje, pri katerem nas bodo pustili špitalski računi popolnoma na cedilu. Seči bodemo morali zdaj pa zdaj po drugih virih. ‘) Gerichtsprot. ao. 1635. Zločince so vozili na morišče špitalski konji zato, ker ga pač v vsem mestu ne bi bilo dobiti človeka, ki bi bil dal svojo živino za ta žalostni posel, če prav bi se mu bil obljubil še tako dober zaslužek, zakaj vse, kar je bilo z usmrčenjem zločincev v kakršnikoli dotiki, je bilo po nazorih tedanjega časa do skrajnosti razvpito in ,,nepošteno“. Rablja in njegovih hlapcev niso trpeli v nobeni „pošteni družbi *. Rabljeva hiša je stala na samem, daleč proč od stanovanj drugih ljudi, na Gradu, vrli Rebri, blizu zdanjega „Sonn-\vendhof-a‘‘, nekdanjega stolpa, za smodnik. Ge Reber še dandanes ni na najboljšem glasuj je to prav gotovo še nekak ostanek iz pi-ejšnjih časov. Stvari, ki so rablju in njegovim hlapcem služile za vsakdanjo rabo, bi se v ravno tisto svrho noben drug človek ne bil doteknil za nobeno ceno. '-) So hat Herr Frdhlich (sc. Spitalmeister) fur das Findelldnd Marica, von einem Jahr der Spela Tomanin per die geraichten Priist oder per das Saugen bezahlt zusammen 8 tl. opitalske ubožce so sprejemali v spital v popolni seji zbrani mestni očetje. Kaj pa k da je bila pri tem špitalskega oskrbnika beseda najveljavnejša, ker jo bil on ne le () špitalskih razmerah najbolje poučen, ampak je tudi najbolje vedel za imovinsko stanje dotičnoga prosivca. V obče se je na stare svoje dni podpore potrebni meščan sprejel v spital za ves čas svojega življenja, vendar ®e je dostikrat prigodilo, da so koga iz spitala odslovili. Vzroki za to so bili različni; jednoga smo se bili že mimogrede doteknili. Rogoviložem in s špitalskimi odnošaji in razmerami nezadovoljnim revežem se v špitalu niso dolgo izogibali. Kdor je delal sitnosti, se pričkal in prepiral rad s svojimi ubožnimi tovariši ali še celo s špitalskim oskrbnikom samim, potisnili so ga o prvi priliki čez špitalski Prag na ulico; kaj takega se je prigodilo prav pogostokrat. Da ti meščanski ubožci niso bili vselej najprijetnejši gostje pod špitalsko streho, kdo bi se čudil temu! Pomislimo *o, da so bili to večinoma ljudje, katerim se je nekdaj godilo morebiti prav dobro, a so jih te in one nesreče spravile na beraško palico. Že spomini na nekdanje lepše dni so Jih napravljali čemerne in same s seboj nezadovoljne. Temu ?.e j° pridružila še starost, bolehavost, betežnost in kar Jim je hodilo morebiti še najbolj navzkriž — udajati so se morali hišnemu redu špitalskemu ter sc pokoriti gospodu oskrbniku, ki jim je bil včasib morebiti že iz prejšnjih, boljših časov pristujena oseba. Vrhu tega pa se kaj pak da v špitalu ni delal med preskrbljevanimi ubožci niti najmanjši razloček, in nikogar niso vprašali, kaj in kdo je bil poprej. Zdaj so si bili vsi jednaki. Kdor pak pozna človeško naravo količkaj, posebno pa še naravo starih, nekdaj recimo da imovitih ljudi, ta umeje pač iahko, da sc je v špitalu vnel med starci vsak čas kak prepir. A tudi iz kakega drugega vzroka se je zdaj pa zdaj 'z špitala umeknil kak preskrbljevanec ter napravil prostor svojemu nasledniku. Prigodilo se je včasih, da jo kdo »špi-talarjev«, kakor so tudi skratka imenovali špitalske reveže, Podedoval kaj po tem ali onem svojih sorodnikov; takega so seveda odslovili iz špitala, če tega dotičnik ni sam storil, kar se je pač zgodilo najrajše. Prostovoljno so špitalarji odhajali iz špitala tudi iz drugih vzrokov, bodi si, da jih je bolehnost popustila in so se jim nekdanje moči zopet povrnile, bodi si, da se jim je ponudila kje kaka prilika za lahek zaslužek itd. Po koliko špitalarjev pa so preskrbljevali v obče v špitalu ? Do početka XVIII. stoletja nam špitalski računi na to vprašanje no dado zanesljivega odgovora, pač pa izvemo iz drugih virov, tako na pr. iz nekega vicedomskega poročila, da so 1. 1638. preskrbljevali v špitalu po 22—27 oseb.1) S tem se ujema tudi, kar je o tej stvari poročal rimskemu papežu 1. 1633. ljubljanski škof Scarlichi, Hrenov naslednik, j da so namreč o njegovem času preskrbljevali v cesarskem špitalu po kakih 24 revežev, v meščanskem pa vedno vsaj najmanj toliko, rajši pa šo več.2) d) Cesarski špital, »Ilofspital«, »kaiser 1 iches S p i t; a 1«. Doslej sem so izogibal vpletati v zgodovino meščanskega spitala tudi zgodovino cesarskega. Odslej pa hočem to storiti ob vsaki priliki, in sicer iz dveh vzrokov: prvič je bil cesarski špital zasnovan do malega tako kakor meščanski; drugič pa se njega v zgodovini meščanskega spitala že zavoljo tega no morem ogniti, ker so je pozneje, v drugi polovici XVIII. stoletja za nekaj časa združil še celo z meščanskim. Njegova meščanskemu špitalu do malega slična osnova nam bo v marsičem prav dobro služila. Slučajno so se namreč za cesarski špital ohranile listine, kakršnih za meščanski špital nimamo — pogubile so se. — Tako nam je z listinami cesarskega špitala na marsikaterem kraju mogoče popolni!,i zgodovino meščanskega. Cesarski špital je ustanovil cesar Ferdinand I. 1. 1553. | za stare, onemogle idrijske rudokope.; pozneje pa so spre-J jemali vanj tudi doslužene, v bojih za cesarja in dom ohromele j, vojake. Za ta špital si je cesar Ferdinand I. izbral avgu-‘ st inski samostan pri sv. Jakobu ter ga s takrat še jako skromno cerkvico vred kupil od njih. Tudi je prevzel od njih dohodke, ki so jih avguštinci dobivali iz nekaterih jim podložnih kmetij, ter jih je odškodoval za to v Istri, v zdanji Opatiji (Abbazia), kamor so avguštinci odšli iz Ljubljane. Za vzdržavanje svojega špitala je cesar odmenil od avgu-štincev prevzeto gilto, ki je imela 33V2 podložnih kmetij, vrhu tega pa jo tudi ukazal, da vicedomska gosposka v Ljubljani plačuj špitalu v priboljšek po 1000 gld. iz kamo-ralnih dohodkov. A dolgo časa cesarski špital ni ostal pri sv. Jakobu. Umoknil se je že 1. 1597., še proden je torej minulo petdeset let — in sicer se jo umoknil oo. jezuitom, katere je bil ‘) Viced. arh. I. 106 a. '*) Mittheil. d. h. Ver. f. Kr. 1854. p. 80. Poklical nadvojvoda Ferdinand, poznejši cesar Ferdinand II. (1619.— 1637.), takrat v Ljubljano. Najprej jim je od kazal opuščeni frančiškanski samostan na mestu zdanje višje gimnazije na Vodnikovem trgu, iz katerega so bili med Protestantskimi homatijami polagoma pobegli vsi frančiškani. A za jezuite je bil frančiškanski samostan premajhen, oivali so le nekaj mesecev v njem, potem pa so so preselili v cesarski hospital pri sv. Jakobu. Seveda jim tudi ta ni zadostoval, saj je bil celo še manjši iu bolj zanemarjen, nego frančiškanski samostan. A jezuiti tudi niso nameravali bivati v takem, kakršen je bil. Podrli so ga s coi'kvico vred do tal ter na njega mestu zgradili zdanjo Prelepo šentjakobsko cerkev in celo vrsto poslopij, katerih Pa dandanes ne stoji ne jedno več. Menjali so, sem dejal. Jezuiti so šli k sv. Jakobu, cesarski špital pa so premestili na nasprotni konec mesta, v zapuščeni frančiškanski samostan.1) A tudi cesarski špital ni ostal dolgo pri frančiškanih, °e'toliko časa ne kakor pri sv. Jakobu. Ko je bil namreč »kof Mren pregnal iz Ljubljane in s Kranjske protestante, Prizadel si je na vso moč, da privabi nazaj v Ljubljano zopet vso nekdanje meniške redove, ki so so bili umeknili protestantom. Ko so sc frančiškani 1. 1612. res zopet vrnili, izrodili so jim 15. februarja istega leta njih nekdanji samostan. Kam pak s cesarskim špitalom zdaj? Vlada je bila sklenila združiti ga z meščanskim špitalom. Zavoljo tega je nadvojvoda Ferdinand vicedomu že ukazal, naj se pogodi o tej stvari z ljubljanskim magistratom, da doslej v^esarskem •S^talu preskrbi j e^uuui^e veže sprejme v sv^j špital.“ZJrto^pa iiajsčr-n-m—prepuste vsetefkg^esarsITenTrr špitalu podložne Kmetije, vsa desetina iu špitalska pristava (Spitalmayerhof), *n tudi od tistih 1000 gld., katere je cesarska blagajnic-a spitalu izplačevala še vsako leto, naj dobi magistrat, oziroma njegov meščanski špital po 400 gld. na leto. Cesarski špitalski oskrbnik (»Der kaiserliche Oberspitalmeister«) ostani Pač še dalje v službi, a računov o dohodkih, ki jih bode nosila imovina cesarskega špitala, ne polagaj magistratu, ampak dolenje-avstrijski vladi na Dunaju. Toda magistratu ni godila ta namera kar do malega n,č, in sicer iz več vzrokov. Zato je sklenil upreti se ji: "Es ist beschlossen vvorden, einen schriltlichen Boricht an den Landesfiirsten zu thun und die Ungelegenheit mit ■nehrerer Ausltlhrung in solehen Hericht einzuverleiben.2) ‘) Valvasor XI. G92. a) Gerichtsprot. ao. 1012. fol. 25. Magistratovi ugovori so tudi ros obveljali. Zato jo P°' iskala vlada za svoj spital drug primeren kraj ter jo na zdanjem Vodnikovem trgu, tedanjemu frančiškanskemu samostanu in frančiškanski cerkvi nasproti zgradila zanj novo poslopje. To je tisla precej prostorna hiša, Vodnikov trg št. 5., v kateri se je še nedavno nahajal urad za tobak (k. k. Tabak-Administration), in v kateri ima zdaj c. kr. okrajno glavarstvo za okolico ljubljansko svoje pisarno. Rekel sem bil že, da je bil cesarski špital do cela tako uravnan kakor meščanski. Imel je isto tako svojega oskrbnika, le s tem razločkom, da seveda ni bil v mestni, ampak v cesarski službi ter za svoje gospodarstvo, kakor sem že tudi rekel, ni bil odgovoren magistratu, ampak cesarski vladi-Imel je isti hišni red, celo natanko isto število poslov ter je na isti način preskrbljeval priporočene mu ubožce. L® / svoje kapelo ni imel, ampak so morali cesarski špitalarji k službi božji hoditi v bližnjo, špitalu nasproti ležečo frančiškansko cerkvico. Hodili so tje vsak dan po dvakrat, z od 10. —11. k sv. maši, popoludne pa med 4. in 5. uro litanijam; pri obeh opravilih so bili zavezani moliti za habsburško rodovino. Za ta cerkvena opravila so od 1. 1613. dalje dobivali frančiškani od cesarja po 52 gld. na leto.1) k e) 1) o h o d k i in i m o v i n a cesarskega š p i t a 1 a. Kakor meščanski je imel tudi cesarski špital, kakor smo že povedali, več podložnih kmetij, vrtov, njiv, travnikov, itd. Precej pa je imel tudi svojega posestva: razen špitalskega poslopja in pristave tudi še njivo in vrt zraven pristave, njivo pri sv. Krištofu »gegen das Hochgericht gelegen«i njivo zadaj za pristavo v Jami (v Šiški) in dva travnika, jed nega Pod Pečjo na močvirju, drugega pa v Mednem. Nekdanja avguštinska gilta je štela 33 l/a podložnih kmetij, nekaj njiv, vrtov, travnikov, nekaj podložnih kajžarjeV i jeden mlin, in sice • v naslednjih vaseh: V n s i kmetije vrtovi njive travniki kaj žar ji mlini Beričevo. . . 1 Bizovik . . . l — — — — Dravlje . . . 1 — — — 1 Dvor .... L — — - Goričica . . . 1 1 — — — — Iška vas. . . 1 Odnos . 1 — *) Mitthcil. d. h. Ver. f. Kr. 1857. p. 14—16. Vasi kmetije vrtovi njive travniki kajžarji mlini | Prenos . 5 7, 1 Jama / ‘J 31/.. 2 — 1 Jarše .... i 'J 1 / — — Kašelj .... / a i / — — — Kot . 2 J — — — Medno . . . 4 — 1 — ' Pance .... 2% — — — 1 Pavlov vrh / j L — — I Podgorica . . 4 — — 2 Savlje .... l — 1 Strahomer . . 3 1 — L Stuli (?). i — — — Studenec (Ig) S i § k ci i/ — i - —- Vase (?,./. , i VcM. 1 — — Vic 2 — — — Vižmarji . . 11 — — — Skupaj . 33 V, L 3 j 2 5 1 | Tudi je imel cesarski špital še svoj vinograd na Vipavskem, ki je povprečno nosil po 10 veder 10 bokalov v‘na na leto, in nekaj podložnih vinogradnikov na Vipavskem 1(1 Dolenjskem (pri Kostanjevici). Posebno mnogo pa ti vinogradi niso prinašali niti tu niti tam. Na Dolenjskem so računali o dobrih letinah k večjemu na 10 veder. Iz prijaznosti je to u'orščino (Bergrecht) pobiral kostanjeviški opat ter J° pošiljal v Ljubljano; za to vožnjo mu je cesarski špital Plačeval po 30 kr. od vedra.1) Tudi gospodarstvo je bilo v cesarskem špitalu v vsem uravnano prav tako kakor v meščanskem, a da ne bom že znanih stvari ponavljal, zato naj omenim le mimogrede ter dostavim le, da je bil na pr. Anže Vodnik iz Dravelj (morebiti kak prednik našega Vodnika) za svoje županovanje prost vsega davka, tako kakor sta ga bila prosta in sla imela še druge priboljške tudi župana meščanskega spitala, Vidic v Tro-šinjah pa Žlebnik v Podgori (glej str. 18). A po tem precejšnjem ovinku se vrnimo zopet k medanskemu špitalu. f) Kako se je v XVII. in XVIII. stoletju godilo u b o ž c o m v š [> i t a 1 u. Rekel sem bil, da so računi meščanskega spitala do početka XVIII. stoletja jako nepopolni, površni in tako zmedeni, da jih dandanes človek ne more več razbrati. Najbrž ‘) Vicedomski arhiv. 1- 21. pa jih ni razumel niti magistrat, kateremu so jih špitalski oskrbniki polagali v pregled in odobrenje. Natančnega pogleda v špitalsko gospodarstvo za XVII. stoletje torej nimamo —■ zračunjono je vse kar na debelo — pač pa izvemo iz njih marsikaj zanimivega. V špitalu bivajoči ubožči so bili preskrbljeni z vsem, kar treba, ali bi vsaj morali biti: s stanovanjem, brano m obleko. Toda iz prva, to se pravi brž potem, ko se je pi'°' testantom vzelo špitalsko gospodarstvo in so bili le-ti pre* gnani iz dežele, spital morebiti tega ni mogel vsega vzdrževati, ampak šele potem, ko sc je s svojimi dohodki nekoliko opomogel, L. 1635. je prosil namreč neki Miklavž Klein, naj ga sprejmo v spital, toda dostavil je, ne samo v stanovanje, ampak v vso oskrbo.1) Iz tega sledi, da so iz prva jemali ubožce, ali vsaj nekatere med njimi, v spital samo ped streho, za hrano pa so morali skrbeti nekateri sami. Pozneje pa je to prenehalo, tor so bili v špitalu bivajoči preskrbljevaM z vsem potrebnim. Vendar pa ne morem povedati, kaj sc jim je nosile na mizo. Meso so dobili vsako nedeljo in vsak praznik, to jo pač gotovo. Praznikov pa je bilo takrat dokaj več nego dandanes. Razen zdanjih so bili v XVII. stoletju zapovedani prazniki tudi še: torek po veliki noči in binkoštm torek, sv. Janez Krstnik, sv. Marjeta, sv. Jakob, sv. Ana, sv. Loreno, sv. Jernej, sv. Mihael, sv. Simon in sv. Juda, sv. Martin, sv. Elizabeta, sv. Katarina, sv. Andrej, sv. Miklavž, sv Tomaž, sv. Janez evangelist, dan nedolžnih otročičev, sv. Silvester, sv. Matija, sv. Filip in sv. Jakob, sv. Matevž, sv. Fabijan in sv. Sebastijan, sv. Pavla spreobrnjenje, sv. Jurij, sv. Fortunat in mestni patrovi sv. Ahacij.2) Ob delavnikih so špitalarji dobivali meso samo dvakrat na leto, pustni ponedeljek in pustni torek, ta dan pa celo še zvečer. Toda koliko mesa jim je pristojalo vselej, ne vem-Špitalski oskrbnik je na pr. v svojih računih za 1. 1679. lo zabeležil, da jo kupil za špital tokom štirih let za 174 gld. 36 kr. mesa, vsako leto povprek torej za 43 gld. 39 kr. A razen tega so porabili tudi mnogo mesa doma prirejene živine, doma pobitih volov, krav in doma zaklanih prašičev. Špitalski oskrbnik Josip Bosio je dal 1. 1661. pobiti jednega vola in zaklati šest prašičev, 1. 1663. pa 3 vole in 7 prašičev, toda koliko je to meso tehtalo, v njegovih računih ni po- ‘) Geriehtsprot. ao. 1035. „Niolas Klein bittet ihm uicht nar die Herberge, sondern auch die gebuhrliche Nothdurft versehaffen zu lassen." 3) Spitalraitung ao. 1707. v°dano. Njegovi nasledniki pa v svoj ih računih niti toliko ne povedo. Ko 110 bi bili slučajno zabeleženi mesarski zaslužki in zabeleženo vino, ki so ga pri klanju popijali, bi Sploh ne vedeli, da so v špitalu imeli navado, pobiti in zaklati vsako leto nekaj doma prirejene živine. Ravno tako n* niti v jednem obilo nam ohranjenih računov ne duha n° sluha o tistem lepem številu dosetinskih jajc, kokoši, rao in kopunov, kozličkov itd., ki so jih prinašale špitalu Podložne kmetije, in katerih smo bili o priliki, ko smo go-yorili o špitalskih dohodkih, našteli na stotine. Kam jo lz8'inila ta perutnina? Da ji niso špitalarji.pozavili vratov, toonda ne bo nihče dvomil. Sploh so špitalski računi drugo Polovico XVII. stoletj a zagaljeni v neko mistično temo, in i stonj poizvedujemo iz njih, koliko se je te ali one jestvine topilo, koliko se je doma pridelalo, koliko so je porabilo in kako. Jaz špitalskih oskrbnikov kar nikakor nočem sumiti, toda sodba o njih zavoljo tega ne postane dosti manj ostra. Dospodje so menda kar brez vsakega zapisovanja sprejemali, kolikor in kar se jim je prinašalo, in najbrž ravno tako so ludi brez zapisovanja jemali in porabljali žito iz predalov, toust in meso iz shramb, vino iz kleti itd., dokler je bilo *toj. Ko pa je zmanjkalo takih reči, so jih pa menda kupo-V|di zopet ravno tako tudi brez vsakega zapisovanja. Čuditi se je le magistratu, da je kaj takega trpel ter take in jednake, do cela ncdostatne račune odobraval. Z e nekoliko več nego iz sredo XVII. stoletja nam Poročajo špitalski računi iz konca tega stoletja, tako na pr. točuni Anžeta Krolicha, ki je oskrboval spital od 1.1078. 1681., torej tri leta. Mimogrede naj omenim, da sc možu niti V|,edno ni zdelo sestaviti račune o triletnem svojem oskrbo-Vu»ju špitala. Sestavili so ga (najbrž vsled magistratovega Pritiska) šele njegovi pravni dediči. Frolichovi računi, pravim, so pač nekoliko popolnejši, toda o mesu ne izvemo tudi iz 'Imi še nič natančnejšega, k večjemu to, daje 1. 1679. plačal toesarju za meso 79 gld. 24 kr., leta 1680. 82 gld. 15 kr., ota 1681. pa 99 gld. 6 kr.; dalje, da se je v špitalski tohinji porabil tisti cent masti, katero je nosila kamniška (tosetina, da pa jo vrhu tega prikupil še 115 funtov zabele Jn da je dal špitalarjem dvakrat v letu tele speči, pustni torek in torek po veliki noči. A koliko je dal doma prirejene z*vine pobiti in zaklati ali koliko je tehtalo nje meso, nam todi njegovi računi ne povedo. Pač pa izvemo vsaj to, da se je v špitalu jedel sam ‘Vdov, z ržjo mešan kruh, za katerega so popekli vsak teden ni kov ajdo (1 star so bili štirje merniki), rži pa 52 starjev-Žgance so kuhali sicer tudi iz ajdove, toda luskove moke; pokuhali so jo po jeden mernik na teden. Ob nedeljah in praznikih so imeli šp i talar j i vkuhano juho pa morebiti še kako močnato jed, zakaj porabili so 5 mernikov pšenične moko »por dio Suppen und Nudi«, ° velikiht reli praznikih, o božiču, o veliki noči in o binkoštih, pa so vrim tega popekli in pokuhali še vsak pot po 8 mernikov pšenico. Tud i v postu se jim jo hrana nekaj priboljšala-liosio jim jo dal ta sveti čas 9 mernikov pšenice »per die Strukl, Platlein und Nudeln«. Žito so pridelali deloma doma, deloma pa so ga pri' našale podložne kmetijo kot davek ali pa kot desetino. Doma so pridelali tiajveč ajde, za ajdo pa rži in pšenice, te pa primeroma vendar le malo. Tudi druzega žita se m dosti sejalo. Naslednja tabela nas pouči o tej stvari natančneje: Pridelali so mernikov 1.1079. 1.1080. 1.1081 posejali pa 1. 1079. 1.1080. 1.1081 ajde.... 432 372 480 ajde.... 74 59 09 rži .... 104 BO 120 rži .... 20 34 40 pšenice . . 90 38 88 pšenice . . 20 18 22 ječmena . . 20 18 12 ječmena . . — 4 — prosa . . . 32 48 40 prosa . . . 1‘/. 47, boba. . . . — 14 10 boba . . . — 37, leče .... 10 14 leče .... — - 1 čičerke . . — 0 27, čičerke . . — — cizare ali cizare ali italijansk. italijansk. graha . . 12 i/ graha . . 1 Skupaj . 084 574 707 Skupaj . 121'/, 124 132 Sicer nikakor nočem trditi, da so te številke matematično natančne, za pridelke brez dvoma niso previsoke, raj še prenizke, zato ker smemo biti prepričani, da špitalski oskrbnik pač ni v svojo škodo zaračunjal več žita, nego ga je v istini pridelal. Navzlic temu pa moramo reči, da je bilo špitalsko kmetijsko gospodarstvo veliko gospodarstvo, zakaj kjer posejejo okoli 130 mernikov raznega semena ter namlatijo do sedemsto mernikov žita, časih še celo več, tam imajo pač veliko razvlako, precej zemljišč pa veliko živine in veliko poslov, da vzmorejo vse to delo. No, kar se tiče živine in poslov, teh v špitalu niso imeli mnogo, živine za delo ne več kakor samo dva konja, od katerih pa je bil vedno kateri »tebich«, to se pravi: n«xciužlj iv,1) poslov pa no več kakor: val po ta (der Ambt-Wann), hlapca, cerkovnika, kravarja, s vi n j ar j a, "Uharico in deklo, ki ji je pomagala v kuhinji.3) A ti P°sli niso bili za delo na polju, ampak so imeli, kakor kažejo že njih imena, dovolj opravil pri živini v špitalski Pnstavi in v špitalski kuhinji; s čim pak se je pečal corkovnik, pove že njegovo ime. Da so redili vole, krave in prašiče, vemo pač, a koliko vsake te živine, nam zmedeni !,l('Uni ne izdado. V cesarskem špitalu so na pr. istočasno lfneli 2 konja, 7 krav, 4 telice, 1 bika, 0 velikih in 12 malih Prašičev. Najbrž nekako toliko, rajši pa še nekaj več so lcdili živine tudi v meščanskem špitalu. L. 1680. so priredili n‘l pr. devet telet. Od teh je štiri kupil špitalski oskrbnik Sd|u za svojo domačo . porabo, in sicer si jih je zaračunil P° joden goldinar komad, zato ker je kožo pustil špitalu er jo dal v stroj, pet pa jih je dal za spital zaklati in jih Polnim špitalarjem speči, jedno o sv. Mihelu, jedno o božiču, n° o predpustnih treh dneh (pustno nedeljo, pustni pon-pljek in pustni torek), jedno o veliki noči, jedno pa o J|||lt;ilskega polja niso mogli obdelati. Bilo pa je skrbljeno a to s tlako, in sicer je bilo določenih za to 32 podložnih ,n°tij v najbližji okolici ljubljanski, llavno iz tega vzroka ? kmetje, kakor smo že prej rekli, tudi niso mogli odkupiti 0ci tako silno jim pristujene tlake, kakor so to lahko ' °rili po vaseh, ki so bile od Ljubljane nekaj bolj odžene. Kazen doma pridelanega žita in sočivja je te dve vrste ^ lc*ellve špital prevzemal tudi od kmetov namesto davka .enarjih, nekaj Pil ga je dobival kot desetino, kar je lI»ašalo povprečno tudi po 150 do 200 mernikov na leto. v . ‘) Plače so dobivali ti posli deloma v denarjih, deloma v blagu; ^oy0l?ai'jih sta služila valpet in hlapec po 12 gld. na leto, kravar, eer-hu.1?, ’ kuharica in dekla po 0, svinjar pa po 4 gld. Več pa nego jen ''e seveda vredno to, kar je bilo vsakemu posebej izgovoriti^ l>la.gu: toliko in toliko parov novih in podelanih čevljev na tolik ^'ko vatlov sukna za delavno in praznično obleko, toliko in *° lahti platna za srajce, pražnjega in hodnika itd. a) Urbarij 1. 1701. Navzlic tej obilici zrna Frolich s temi pridelki ni mogel izhajati ter je na pr. I. IG81. prikupil še 144 mernikov ajde, 56 prosa in 36 pšenice. Olovok bi menil, da se jo ubogim špitalarjcm godilo kakor angelcem v nebesih, zakaj Frolichovi pravni naslednik' so bili zračunili, da se je ona tri leta, ko je on gospodaril v špitalu, porabilo za špitalarje in špitalske posle vsako leto po 990 mernikov raznega žita, ki se ni, kakor že vemo, popeklo samo za kruh, ampak se je porabilo tudi »per die Suppen, die StrJukliel, Flatlein und Nudlein«. In kako prikuho so dobivali špi talar j i k mesu? Tud' tega iz računov ne moremo izvedeti, razen da so narezal' vsake leto po nekaj kadi kislega zelja. Vsekako pa so šp'-talarji uživali tudi salato, bodisi že kakršnokoli, zakaj 1. 1679. je Frolich kupil 115, 1. 1680. 48, 1. 1681. pa 43 bokalov jesiha in 68, 63 in 811/2 u laškega olja. In da se o dobrem življenju špitalarjev še bolje prepričamo, dodajmo še Frolichove račune za vino. L. 1679. je nakupil 853 bokalov, 1. 1680. = 663l/a, 1. 1681. pa 8li bokalov dobrega, starega dolenjskega vina. Toda po kolikokrat na teden so je špitalarjem dajalo in koliko meric vselej, Frolichovi račun' ne kažejo. Zato tudi ne moremo roči, so ga li použili špi' talarji, ali pa jim je morebiti pri tem tudi kdo drugi pomagal- Ko je Frolich I. 1^61. odstopil, prepustil jo svojemu nasledniku 203 mernike raznega žita, 81/2 mernikov boba, prosene in ječmenove kaše 128 funtov (? Zenderlein) prekajenega mesa, 88 klobas, 5 celih bohov slanine in 951/3 lahti platna. Od sile zmedeni in nepopolni računi delajo na človeka vtis, kakor da bi ta zmeda ne bi bila slučajna, ampak napravljena nalašč in z namenom, in res čuditi se je, kako je mogla mestna gosposka predložene ji take račune odobravati. Tako pa so tiste čase ni godilo samo v špitalskih računih, ampak v vseh, posebno v najimenitnejših, v računih mestnih blagajničarjev (Oberstadtkiunmerer). Kako je bilo vendar to mogoče? Ali pregledovavci teh računov niso kar precej na prvi pogled videli nedostatkov, ki celo nas, ki živimo vendar toliko pozneje, ko so nam tedanje mestne razmere znane le površno, prav čutno zbadajo v oči? Ce bi hotel na to vprašanje temeljito odgovoriti, moral bi sc spustiti v obširno razpravo o sestavi in organizacij' tedanjega mestnega zbora. Ker se mi pa to na tem kraju ne zdi umestno, zato odgovarjam le z znanima prislovicama, da »roka roko umiva« in da »vrana vrani ne izkljuje oči«. Da se pa bomo vendarle lože umeli, dotokniti se hočem sestave ljubljanskega mostnega zbora konec XVII. stoletja vsaj mimogrede. Skušal bom s podobo kolikor mogoče kratko izreči to, za kar bi moral potratili sicer mnogo besedi; Pri tem je opozoriti še na to, kar se je reklo o mestnem zboru na str. 24. in 25. V. Boj med ljubljanskim patricijatom in demokratsko (ljudsko) stranko. Mislimo si v mestnem domu slovesno sejo, pri kateri je zbran vos mestni zbor, sestavljen iz treh clelov, skoraj bi Človek rekel iz treh (med seboj jako različnih) korporacij: !•) iz notranjega sveta (der innere Rath), 2.) iz zunanjega sveta (der aufiere Rath) in 3.) iz meščanskega odbora ali občine (die Gemein). a) Veljaki notranjega sveta ati „dvanajščaki1'.^t Gkiv;i vsemu zboru je bil župan. Posadimo ga na pristujtfče mu odlično mesto a, Na njega lovi in desni sta sedela mestni sodnik in Podoba 2. špitalski oskrbnik, b in c, nasproti pa notranji svetovavci »dva-najščaki«, »die Ilerren Zwolfer«.') To so bili veljavni gospodje, cvet meščanstva, sami trgovci (Kauf und Ilandelsherren), meščanski bogataši in mogotci, ki so imeli vse mesto v svoji oblasti. »Wohledle, ehrenfeste, furnembe, ehrsame, lursichtige und wohlweise meine lieben Freunde«, nazivljale in ogo- ') Trinajst sedežev šteješ v notranjem svetu zato, ker so se župan, sodnik in špitalski oskrbnik po preteku svoje službe vrnili zopet na svoje sedeže. Med tem so bili nezasedeni. varjale so jih višjo gosposko v doposlanih jim uradnih pismih, in celo deželni knezi so jih odlikovali z ogovorom: »Ehr-same, \Veise, Gotreuo, Liebe!« Kaj pak šele someščani o prilikah, ko so sc obračali s prošnjami do njih! Kako so jim kadili šele li! Celo mestni pisar, ki je bil vendar tudi sam člen notranjega sveta, torej notranjih svetovavcev tovariš, zabele-ževal je v mestne zapisnike njih sklepe v jako spoštljivi obliki: »Meine hochmogenden, gebietenden Merren haben beschlossen, dass etc.« Seveda je bil mož zadnji med njimi, zato ker je bil za svoje delo plačevan, vsi drugi pa so služili samo za čast. Valvasor pripoveduje, da so se ljubljanski mestni očetje še ne dolgo pred njegovim časom oblačili v škrlat, kakor lačasni mogočni benečanski plemenitaši.1) V rokah in oblasti teh mož so bile vso le količkaj vplivne in veljavne mestne službe. V vseh mestnih stvareh so oni imeli jodino odločilno besedo ter so skoraj z neomejeno oblastjo gospodovali vsej Ljubljani. Mili so pravi pravcati patricijat ljubljanski, z vsemi onimi dobrimi pa tudi z vsemi onimi slabimi lastnostmi, katere so bile znak meščanskega patricijata tudi drugod po svetu. Seveda je marsikateri teh mogotcev priromal v Ljubljano s praznim žepom, a srcem polnim nad. Priromal je kot trgovski ali rokodelski pomočnik. Popotna palica in skromna torbica na plečih sta bili vse njegovo imetje. A kdor je imel srečo, si je v tedanji, v trgovskem pogledu nenavadno živahni Ljubljani pridobil v kratkem času tako imetje, da so po njegovih hčerah popra-ševali in jih snubili celo ošabni plemenitaši. Da, marsikaterega ne vsakega, vendar pa večino njih — je gnal napuh celo tako daleč, da so sc odpovedali meščanskemu stanu, ki je bil vendar vir njih srečo, ter se vkupili mod plemenitaše,9) ali pa če tega niso storili, so se vsaj radi pajdaših ž njimi >) Val v. XI. p. 699. '-) Za našo kulturno zgodovino je to silno velikega pomena. Zavoljo tega nimamo bogatega srednjega stanu. Obogatelega meščana je skoraj vsakega potegnilo plemstvo nase ter ga odtujilo težnjam meščanskega stanu V narodnem oziru velika izguba! Oplemeničeni meščani so svoja imena prelagali na nemški jezik ter to prestave privzemali kot plemenitaške predikate. Prof. A. Miillner navaja v „Argo“ za 1. 1897. p. 48 celo vrsto takih slučajev. Oplemeničeni Dolničar se je zval v. Thalnitscher, Vlah - v. Flac.h, Nemec — v. Nemitzhoffen, Bukovec — v. Buchbaum, Vcrtič — v. Werthenfeld, Kačnik v. Scblangen- berg, Germek — v. Ehrenleben, Papež — v. Pappelberg, Naglost -v. Nagelheim, Počivavnik v. Rastem. Zajc v. Saitzenberg, Salogar •- v. Sallenstein, Rakovec - - v. Reigersfeld, Kovačič v. Schmidthofen, Oblak — v. VVolkensperg, Skrinar - v. Trugler, Gladič v. Degenfeld, Voglar v. VViesenegg, Jelovšek — v. Fichtenau itd. tor si v čast šteli, če so plemenitaši prihajali k njim v vas >n goste.1) Sicer pa so ustrezali svoji častiljubnosti in svoji slavo-nlepnosti tudi z upravljanjem imenitnih mestnih služeb, katere so s časoma dobili vso v svojo oblast. Da si jih zagotove za vselej, sklepale so se rodbine notranjih sve-tovavcev tesno druga z drugo, možili in ženili so so le v teh rodbinah ter odrivali od mestnih služeb vse, ki niso jhi njih vrste. Tesno med seboj zvezani so delali nekak krog, katerega ni bilo moči lahko prodreti. Le-ta je postajal tem trdnejši, čim bolj so se tekom XVII. stoletja vsled tridesetletno vojske, posebno pa vsled turških bojev začele trgovinske in socijalne razmere obračati v Ljubljani vedno °U na slabše. Že Valvasor je čutil, da je v trgovskem Pogledu poprej tako cvetoča Ljubljana jela v njegovem casu po malem pešati. O priliki, ko pripoveduje, da so se 0 Naštel bi lahko kar celo dolgo vrsto takih srečnih ljudi, toda jmenovati hočem le najbolj znana imena. V prvi polovici XVI. stolet ja Je zaslovel zaradi svojega, v Ljubljani pridobljenega bogastva Vit K ni s el, katerega so njegovi someščani posadili zavoljo tega tudi devetkrat na županski stol; ta si je od deželske gosposke (L andschaft) kupil plemstvo. Umrl je kot župan 1. 1546 Njegov sin Anže Khisel se •!e čislan in negovan od kranjskih plemenitašev pospenjal že od jedne unenitne službe do druge; postal je deželnega glavarja namestnik (Landesvorvveser), naposled pa celo predsednik cesarske komore (Hof-kammerpraesident' ter je bil zavoljo svojih zaslug povzdignjen v baronski stan. Jeden njegovih potomcev je pridobil Khislovi rodovini celo grofovsko plemstvo. Skoro potem se je do največje veljave v Ljubljani pospela rodovina urenova. Lenart Hren in njegov starejši sin Andrej sta bila več let župana ljubljanska, mlajši sin Tomaž, sloveči škof ljubljanski, Pa je postal celo knez. S Hreni je istočasno tekmoval glasoviti Anže Sonce, ki si je bil nakupil na Kranjskem več grajščin ter si kajpakda tudi kupil plemstvo. Iz skromnih početkov sta se povzdignili tudi rodbini Schonloblova (tako se je prvotno pisala) in Dolničarjeva (poplemeničena Thal-nitscher v. Thalberg), Oče Friderika Hillerja, tistega, kije 1. 1632. ustanovil na niestu zdanje vojaške oskrbovalnice (Verpflegsmagazin) in vojaške bolnice bogati klarisinski samostan, je bil preprost bukvovez. „Hanns Hiller, seiner Profession ein Buchbinder, hernach der vornehmste Kaufmann und Wechsler, behielt aber in der G-emein (to se pravi med Preprostimi someščani) allezeit den Namen des Buchbinders“ (..Annales das hillerischen Jungfreulichen Closters za Laybach“ - v Rudolfinu). S praznimi rokami in praznim žepom je okoli 1. 1650. kot 201etni mladenič iz Beljaka v Ljubljano priromal Gabrijel Eder, Pozneje poplemeničen pl. Edinburg. L. 1653. se je poročil tu z bogato Ljubljančanko Lukrecijo Horner (Gerichtsprot. ao. 1653. fol. 65.) ter v kratkem času silno obogatel. Bil je sedemkrat mestni sodnik in devetkrat župan ljubljanski. Njegov spomin je vidno ohranjen do današnjega dne v stolpu florijanske cerkve, katerega je dal sezidati na svoje stroške, kar oznanja vanj vdelana spominska plošča. v poprejšnjih časih košatili ljubljanski notranji svetovavci v škrlatastih oblekah in so bili »die Laybachischen Ratsherrn noch in grossem Ansehcn«, zatrjuje že ob enem tudi, da ob njegovem času ni bilo več tako. »VVaruin aber dieser llabit unterlassen worden, kann man nicht wissen, ver-muthlich ist derselbe mit dem Ansehen der Stadt dahin-gefallen«.1) Pač hvali Valvasor in slavi še ljubljansko trgovino svojega časa na vso moč, vendar pa mu uhajajo tudi že tožbe o vidnem pešanju. Velika škoda se je po njegovem prepričanju zgodila Ljubljani, ko je Turek zmogel Kandijo, kamor so ljubljanski trgovci dotlej trgovali jako živahno, posebno klobučarji, ki so z ljubljanskimi pokrivali preskrb-ljevali ves otok, »als welche mit llilten, Barethen, Kappen und dergleiohen 1'ast das ganze Konigreich haben versehen.«2) Se hujši udarec za Ljubljano pa je bila izguba Kaniže na Ogrskem. »So bat auch der riiuborische Tiirk durch Bezwingung Canischa der Laybachischen llandelsschalt nach Ungarn einen u n g e m e i n e n Schaden zugefdgt«.3) O žalostnih posledicah, ki so jih rodile te neprilike, govorili bomo takoj. b) Zunanji svet ali „štiriindva/setaki“. Drugi del mestnega sveta se je sestavljal iz takozvanega zunanjega sveta (der iiuftore Rath), ki je štel 24 mož. Imenovali so jih zavoljo tega tudi »die llerren Vierundzvvanziger«, štiriindvajsetaki. Tu so bili zastopani večinoma rokodelci in obrtniki. Seveda je sedel med njimi marsikateri mladi trgovec, toda ne dolgo. Bil je samo na preži. O prvi priliki, ko so je izpraznil kak stol notranjega sveta, poklicali so ga njegovi prijatelji in tovariši, gospodje dvanajščaki, v svojo sredo in ga posadili na izpraznjeno mesto, zapuščeni njegov sedež pa so štiriindvajsetaki nadomestili z možem, ki so ga poklicali iz tretje korporacije mestnega zbora, iz meščanskega odbora ali občine (die G e m e i n d e). Še večjo srečo je imel istočasno znani Sohe 11 pl. Sc h el len-burg, ustanovitelj uršulinskega samostana in zgraditelj prelepe cerkve zraven njega. Brez krajcarja v žepu je iz Tirol priromal v Ljubljano, kjer je umrl kot večkratni milijonar. Trgovina z denarjem je povzdignila iz Italije s praznimi rokami semkaj došlega bankirja Codelli-ja v baronovski stan s pridevkom pl. Fahnenfeld. In k sklepu naj še omenim najodličnejšo, najbogatejšo in za zgodovino kranjske dežele najimenitnejšo rodbino, namreč rodovino Zois-ov, ki so istotako kakor drugi pred njimi pridobili v Ljubljani s trgovino z železom na Italijansko ogromno imetje. ') Valv. XI. 099. •-) Valv. XI. 706. ibid. Dasi tudi je bilo gospodov zunanjih svetovavcev še jedenkrat toliko kakor notranjih, so bili vendar skoraj brez vse veljave in brez vsega vpliva. Imenitnih mestnih služeb Sc jun ni poverila niti jedna, k večjemu, da sta bila po dva 0(1 njih kakor nekaka pristava prideljona najimenitnejšima P°8lovnikoma v notranjem svetu, jeden špitalskemu oskrbniku, drugi pa blagajničarju. Zato sta so tudi imenovala jeden »der Unterspitalmeister«, drugi »dor Unterstadtkammer«. A oda sta le senci mogočnih svojih predstojnikov. Manj ko sta se vtikala v njiju delokrog in manj ko sta jima gledala on prste, tem pametneje sta ravnala, sicer sta se podala v nevarnost, da se zamerita njima, s tem pa tudi vsem drugim mogotcem v notranjem svetu. Ce se je to zgodilo, čakala sta lahko leta in leta, preden so ju dvanajščaki poklicali medse, čeprav so je v tem času izpraznilo še toliko sedežev v notranjem svetu. Špitalski oskrbnik in blagajničar sta svojima prista-voma prepuščala samo neprijetne in take posle, katerih sama nista marala opravljati. Isto tako so se tudi drugim stiriindvajsetakom nalagale same sitnosti, na pr. izterjevanje davkov, nadzorovanje odredeb in naprav glede na varnost Proti ognju in mnogo drugih takih opravkov, s katerimi se je človek, če jo bil natančen, jako lahko zameril svojim someščanom. Zato sc je vsak zunanji svetovavec potrudil, da se je kar najhitreje takim neprilikam umeknil ter skušal Priti v notranji svet. c) Občina. Tretja korporacija mestnega zbora, občina »Die Gemeinde«, »die Gemein«, jo štela 64 mož. V nji izpraznjena mesta so se popolnjevala na ta način, da so štiri-mdvajsetaki iz števila vseli meščanov predlagali gospodom notranjega sveta za izpraznjeno mesto v »gmajni« po dva kandidata, od katerih so le-ti jednega od nju izbrali tor ga uvrstili v občino. Iz občine so so potem, kakor smo že rekli, jemali zunanji svetovavci, iz zunanjih pa notranji. »Občina« je bila nekaj takega, kar v starem Rimu »plebs«, masa meščanstva, ki je v svoji ničevnosti s strastnim sovraštvom zavidala srečnejšim svojim someščanom vso njih srečo, čast in bogastvo. Cim bolj oholo so se ljubljanski hiogotci vedli, čim bolj so nosili glave po koncu, tem bolj jih je mrzila »gmajna«.1) Z bogastvom združena mogočnost ljubljanskih patricijev in njih odločevanje v vseh količkaj važnih mestnih stvareh, odrivanje vseh onih, ki niso bili njih stanu in njih vrsto, od častnih mestnih služeb in druge take reči so napojile »občino« s strastnim sovraštvom 0 Od tod je tudi izraz v slovenski pesmi kmetiških upornikov: »Le vkup, le vkup, uboga gmajna“. do patricijev, s sovraštvom, ki so sicer še ni upalo z vso svojo elementarno silo na dan, a jo bilo vedno na preži, kdaj so ponudi ta ugodna prilika. Takrat pa izbruhne ter da svoji togoti duška, kakor hudournik po zeleni rebri. Občina je imela več pravic, s katerimi so pa tu ne moremo pečati, pač pa naj omenimo jed no, ki je z našo razpravo v najtesnejši zvezi. Notranji svet je bil stalen. Kdor se jo pririnil do sedeža v notranjem svetu, je ostal na njem ves čas svojega življenja, ali pa dokler se mu je ljubilo. Druga pa je bila z zunanjim svetom. Tu je moralo vsako leto biti po osem svotovavcev pripravljenih, da se umaknejo s svojib sedežev, toda ne po kakšnem stalnem rodu, ampak je zadelo to lahko vsakega orl njih. Do 1.1692. je imela namreč občina čudno pravico, da je smela vsako leto iz zunanjega sveta potegniti nase po osem svotovavcev, in sicer prav tako, kakor se je nji ljubilo. To [travico jo občina cenila više, nego vse druge, kar jih je imela. Pafi ni« čuda, zakaj z njo je pritiskala na štiriindvajsetake, da so ji bili poslužni v vseli njenih zadevah tor jo podpirali v bojih proti mogotcem v notranjem zboru. Takih bojev pa se ni zmanjkalo nikoli. Gorje štiriindvajsetaku, ako ni vlekel ž njo, ampak jo je v teh bojih puščal na cedilu. Občina ga je potegnila o prvi priliki nase ter mu vzela s tem upanje, da dospe tisto leto v notranji svet. Zato se je kajpakda vsak štiriindvajsetak trudil na vso moč, da se občini prikupi in da ga ta osodepolni volitveni dan ne premakne z njegovega sedeža. Iz tega vzroka so jo vsako leto že več tednov pred volitvijo gostovalo in popivalo po domili štiriindvajse-takov, da so se mize šibile in je vino v potokih teklo od njih. Kdor ni hotel v ta namen nič šteti, omajal so je njegov sedež jako hitro. L. 1692. pa soje občini prigodilo nekaj nepričakovanega. Tedanji mestni pisar je namreč že dalj časa nabiral podatke za opis takih gostovanj in popivanj tor nabrano gradivo naposled poslal kar naravnost cesarski vladi na Dunaj, češ, da naj napravi tej silno škodljivi in nemoralni razvadi konec. Pričele so se dolgotrajne preiskave, katerih izid je bil ta, da se je občini vzela starodavna in tako čislana pravica. Zavoljo tega je nastala med rokodelci in obrtniki silna razburjenost. Občina je poskusila vse, kar se ji jo zdelo pripravno za to, da si pridobi zopet odvzeto ji dragoceno pravico. Toda zastonj —- izgubljena je bila za vselej. Ko je videla, da ne opravi nič, prevzela jo je silna ogorčenost. Sklenila je hudo povrniti s hudim ter jo pričela proti notranjemu in tudi zunanjemu svetu več lot trajajoč boj, ki je imel za ljubljansko mogotce grozne posledico. Že prej se je občina večkrat spodtikala nad samovoljnim gospodarstvom mogotcev v notranjem svetu. Izvedela je, da se pri mestnem gospodarstvu marsikaj ne godi, kakor bi se moralo goditi, in da notranji mogotci nimajo več tistih čistih rok, kakor so jih imeli njih predniki v prejšnjih, boljših časih. Velikim škodam, ki so jih povzročile nesrečne turške vojske, izguba Kaniže in polagoma ji sledeči propad ljubljanske trgovine na Ogrsko, so se pridružile še vedno večje žrtve, ki jih je od meščanstva zahtevala domovina, posebno pa še država. Zaslužki so se vedno bolj krčili, davki pa od leta do leta naraščali. No dolgo, pa so se jelo kazati prav žalostne posledice teh razmer. Ljubljanski mogotci se za mestne službe sčasoma niso poganjali več samo zato, da so ustrezali ž njimi svoji častihlepnosti, marveč so se jeli vedno očitneje mešati vmes tudi manj čisti nagoni. Mestne službo naj bi jim bile ob enem tudi studenci njih vedno bolj pojemajočih dohodkov. In res! Mestni računi so prihajal; od dne do dne bolj nepopolni in zmedeni, naposled j'b že nihče več umel ni. Mestni dolgovi so so pri deželni gosposki množili od leta do leta, zakaj mestni blagajničarji 'o špitalski oskrbniki so davke pač pobirali, a jih ne oddajali, kamor bi jih morali. Niti računov niso pokladali več, ali pa tako zmedene, da joj! Dostikrat je kak mestni oče svojo službo kot blagajničar ali špitalski oskrbnik ali kak drug poslovnik že davno odložil, a še leta in leta potem je občina zastonj drezala vanj, naj predloži svoje račune, a največkrat brez uspeha. Tako se je prigodilo, da je marsikdo umrl, ne da bi bil sestavil svoje račune. Dostikrat so jih predložili sele njegovi otroci in pravni nasledniki, kakor smo videli to pri Antonu Frolichu. Tovariši teh poslovnikov, mogotci v notranjem svetu, zvezani ž njimi po sorodstvu, svaščini >n jednakosti interesov, so bili za drezanja in opomine meščanskega odbora ali občine popolnoma gluhi. Co se pa naposled občine že nikakor več niso mogli odkrižati in ji ne zamašiti ust, določili so dva ali tri mestne očete kot prc-gledovavce predloženih računov. A po navadi se je med njimi nahajal tudi mestni pisar, ki je dotičnikom največkrat —■ seveda proti plačilu — sam spisal in sestavil račune. Do 1. 1G92. se je občina s svojimi zahtevami glede na predlaganje računov dala še odrivati, ko pa se ji je to leto vzela ona starodavna pravica, je kakor zbesnela. Popolnoma uverjena, da ji je cesarska vlada vzela to pravico le po prizadevanju mogotcev v notranjem zboru, zbirala jo grebe svojih sovražnikov ter jih na dolgo in široko opisane pošiljala najpoprej vicedomu v Ljubljani, potem pa kar naravnost cesarski vladi na Dunaj. Odjenjala ni poprej, dokler ji niso 1. 1097. poslali z Dunaja komisije, ki jo razdrapano mestno gospodarstvo preiskala temeljito. Preiskava je trajala več let. Vodila sta jo z Dunaja poslani grof Filip Inzaghi in Makso Žiga grof Herberstein, katerima je vlada pridružila še tedanjega vicedoma grofa Blagaya in njegovega namestnika barona Stroblhola. Spravila je gorostasne nedostatke v vseh strokah mestnega gospodarstva na dan. Ker nas zanimajo samo razmere v meščanskem špitalu, zato pustimo vse druge nedostatke na strani ter se pečajmo le s tem, kar se je razkrilo glede na gospodarstvo v špitalu. Komisija je na pr. izvedela, da jo marsikateri špitalski oskrbnik porabljal špitalske dododke zase. Neki Musak na pr. jo ostal špitalu 209 gld. na dolgu, česar tudi ni tajil) toda ni mu prihajalo niti od daleč na misel, da bi jih vrnil-Ko so ga vslod pritiska občine poklicali naposled vendarle v mestno svetovalnico na odgovor, so mu ni zdelo vredno priti tjakaj.1) Ce jo kdo dejal, da naj so dene tak človek pod ključ, reklo se mu je, da bi bila to največja sramota za mesto. Špitalskega oskrbnika, tako imenitnega gospoda, pa zapreti. Neki mestni blagajničar je ostal mestni blagajnicj 6000 gld. na dolgu, a ni bilo najmanjšega upanja, da dobi mesto kdaj le jeden krajcar od njega. Preiskovalna komisija jo izvedela, da so je nedavno prodala neka špitalska hiša, in sicor jako ugodno. Za iztrženi denar so se kupile obligacije ter se izročile špitalskemu oskrbniku Jakobu llerndlerju, da jih shrani. A ta jih je zastavil. Naposled jih je moral špital rešiti sam s svojin1 denarjem, in vendar so ne dolgo za tem izvolili ravno toga Herndlerja za župana.3) Kako se je godilo v poeetku XVIII. stoletja ubožcem v špitalu. Preiskovalna komisija pa se je zanimala tudi za to, kako se jo godilo v špitalu bivajočim ubožcem in kako so bili preskrbijevani. Toda škoda, da se nam dotični preiskovalni zapisniki niso ohranili; pač pa so se nam ohranili taki zapiski o ne-dostatkih v cesarskem špitalu, ki je bil, kakor že vemo, osnovan na isti podlagi kakor meščanski, in kjer se je gospodarilo na ravno isti nečuveni način. Komisija jo poklicala k izjavi ne le v špitalu živeče preskrbovance, ampak tudi vso podložne kmete in vse špi' ‘) Viced. arh. I. 105. a) ibid. falske posle. Izvedela je, da jo cesarski spital povprečno preskrbljeval po 10—-12 ubožcev, torej toliko, kakor tiste čase meščanski. Ubožci so se po vrsti pritoževali, da so jun daje mesa in kruha mnogo manj, nego ga jim pristaje 111 ga imajo pisanega. Kruha so dobivali poprej vsak po luntov na teden, nekaj časa sem pa ga dobivajo komaj po 8 do 10 luntov, pa še ta jo največkrat plesniv, zato ker se peče le po jedenkrat na teden. Mesa dobe le malokdaj, Pa še takrat po navadi samo priklado, kaka jetra, pljuča, nogo itd. Jeden je izpovedal, da je dobil tekom jednega jeta samo dvakrat »mesa. Juha že skoraj ne vedo, kakšna Je — tako redko se jim prinaša na mizo. Kuha so zanje skupno s posli, kateri pa dobe kosilo vedno poprej nego spitalarji, ki morajo torej zadovoleti tako rekoč z ostanki. Zvečer nimajo drugega kakor čisti sok, če prav jim je tudi kruh pisan, da ga pod robe vanj. Tudi vino jim pristuje, a že več let ne dobivajo polnih meric. O izrednih slučajih, o velikih praznikih pristajajočega vina ne dobivajo sploh nič več. Če sc kdo zavoljo lega kdaj pritoži, obeta se mu šiba. Hube se dostikrat po več ko pol leta no opero. Kdor noče ležati na snažnem, si jih mora naposled, oprati sam. Jeden jo tožil, da že več let celo postelje nima, ne °deje, ne ruh razen tistih, ki jih jo sam prinesel s seboj v špital. Dvakrat mu je špitalski oskrbnik za kazen odtegnil kruh za cel teden. Za to, kako so v špitalu kuha, so oskrbnik ne meni do malega nič. Pritoževali so se, da jih oskrbnik sili k delu, celo gnoj morajo kidati. V špitalu živi že štiri leta blazen fantič, ki nima ne Postelje ne obleke. Ob vstopu v špital mora vsakdo špitalskemu oskrbniku odšteti G goldinarjev, sicer jo v nevarnosti, da ga potisne Pod to ali ono pretvezo ven iz spitala. Temu nasproti pa Je neki drug špitalar izpovedal, da se od njega ni zahtevalo mč, a pobil ga je z njegovo trditvijo tretji, ki je dejal, da Je dobil pač dovoljenje za vstop v špital, da pa ga je oskrbnik sprejel šele potem vanj, ko mu je plačal tistih d gld. Ugodneje za oskrbnika so se izražali špitalski posli. Tako na pr. je bil valpet z vsem zadovoljen. Poprej je dovažal osem let drva v špital, ko pa jo ohromel, sprejeli so ga vanj kot špitalarja. Le to mu ni bilo po godu, da ni imel špitalske suknje z rumenimi našivi kakor drugi in nobenega plačila. Le če nese kakemu kmetu kako pisanje, dobi vselej po 7 kr. Izjavil je, da se tudi nad tem ne spodtika, da obeduje s špitalarji vred. Kadar nadzoruje tlačane pr* njih delu, prinaša se mu kosilo ven na polje ali travnik. Isto tako so bili z vsem zadovoljni tudi drugi špitalski posli, hlapec, kravar, svinjar in obe dekli. Toda celo hudo so pri izpraševanju napadali oskrbnika podložni kmetje. Na tlaki jim je pristajala pri nekaterih delih, posebno o košnji in mlačvi vsa hrana. Toda mesa že več let niso videli, k večjemu se jim pošlje na travnik kaka klobasa (von Fleisch aufier einer Hratvvurst nichts); kruha, katerega gre vsakemu koscu p<* jeden funt na dan, se jim daje toliko, kakor bi Vrabiče pitali, vina pa celo skromna merica. Nekaj let sem mora vsaka kmetija napresti po 12 funtov preje. Tudi les morajo kmetje v spital dovažali, česar vsega poprej ni bilo. Ko se je neki kmet branil priti na tlako, zato ker se je bil odkupil od nje in je redno plačeval robotovino, dal ga je oskrbnik vkleniti ter zapreti v ječo, kjer je tičal osem dni; ko je bil izpuščen, moral jo plačati osem goldinarjev kazni. Vrhu tega mu jo pa še po krivem pridržal konja, ki ga je tlačan kupil za 4 gld. Špitalski župan se je pritoževal, da v urbariju še zdaj ni zabeležen kot župan; plačevati je moral vedno še vse davke kakor poprej, čeprav je županoval že več let in je takrat, ko ga je oskrbnik napravil za župana, plačal dvanajst goldinarjev za to. Zopet drugi so se pritoževali, da se desetina od žila pobira z zvrhano mero, po pravici pa bi se imela jemati le podrzana. Pritoževali so se dalje, da morajo kuretino pošiljati oskrbniku ne o dogovorjenem in v pismih natanko določenem času, ampak takrat, kadar se oskrbniku poljubi. Seveda, kaj pak naj mož počne s kokošmi, piščanci, racami in kopuni, če se mu prineso ti kljuni vsi na jedonkrat! (Jelo hudo .so se kmetje v oskrbnika zaganjali zavoljo pretiranih raznovrstnih pristojbin, ki jih je zahteval od njih pri premembi posestva ali pri odkupovanju od špitalske podloščine. Tako na pr. je neki kmet moral plačati za svo-jega sina, da ga je oskrbnik izpustil iz podloščine, celih 24 gld., ogromno svoto, dvakrat več, kakor je od svoje kmetije plačeval vsega- davka, cesarskega, deželskega, zemljiškega in robotovino. liili pa so tudi taki, ki so za odkup iz podloščine morali plačati celo po 30 gld.1) ') Viced. arh. I. 24. Tako seje godilo v cesarskem špitalu, v meščanskem rajščTse huje, o čemer se brž uverimo. Podobne nedostatke je preiskovalna komisija dognala v vsem mestnem gospodarstvu tor razkrila vse grehe ljubljanskih mogotcev, katerih veljava je bila zavoljo tega odslej tako omajana, da so od teh udarcev niso opomogli nikoli več. V boju s patricijatom je demokratizem sijajno zmagal na vsej črti. Občina je poskakovala od veselja. Znosila sc jo nad mogotci grozovito. Začasno jo preiskovalna komisija odredila, kar se ji Je zdelo za mestno gospodarstvo najnujnejše in neobhodno Potrebno, ob enem pa je magistratu naročila tudi, naj izdela za vso mestne poslovnike natančne instrukcije ter jih predloži vladi v- polrjenje. Po teh instrukcijah se bo poslovnikom odslej ravnati najvestneje. A birokratski stroj tedanjega časa je deloval jako počasno. Ge prav je občina na dan sodnikovo volitve leto za letom pritiskala na to, da se naj že vendar sestavijo zahtevane instrukcije, odrivali so jih mestni očetje vendarle od leta do leta. Se najpoprej so izšle one za župana in sodnika (I. 1703.), one za mestnega pisarja in mestnega blagajničarja Pa šele 1. 1714., a še takrat najbrž proti volji ljubljanskih patricijev, katerim kar nikakor ni prijalo, ravnati se pri svojem poslovanju po strogih predpisih. Instrukcije jim je najbrž vsilila vlada sama, videč, da se ljubljanski gospodje te reči nikakor nočejo lotiti. Preustrojeno špitalsko gospodarstvo 1. 1718. Zadnja instrukcija se je izdelala za špitalskega oskrbnika (OBer-Spitalmeister) in njegovega pristava (Unter-Spifcal-meister)1) dosti pozno, šele leta 1718. S to instrukcijo šele se nam odpre jasen pogled v gospodarstvo v meščanskem spitalu, ob enem pa se oglašajo iz nje dosti umevno tudi se spomini na nekdanje kričeče nedostatke. Najimenitnejše nje določbe so: Cerkvene reci V špitalu bivaj vedno po joden bene- | ficijat, ki navajaj špitalarje k pobožnemu življenju, tako da bodo vsaj vsako nedeljo in vsak praznik pri sv. maši in pridigi. K spovedi in k sv. obhajilu naj hodijo po večkrat j ‘) Za kulturno zgodovino zanimive to instrukcije se nahajajo v ljubljanskem mestnem arhivu fasc. 102 in lase. 234, le onih za špitalskega oskrbnika ni mod njimi, pač pa se nahaja jeden izvod v Rudollinu v vicedomskem arhivu fasc. I. 106. „Amtsinstruction des biirgcrlichen Spitals allda“. v lotu, posebno pa o veliki noči. Zato naj so od njih pridno zahtevajo spovedni listki. Ob nedeljah in praznikih se mora opustiti vsako poljsko in drugo nepotrebno delo. Velikonočni torek — to je bila obletnica onega znamenitega dogodka, ko je škof Hren več kot sto lot poprej iz nova posvetil špitalsko cerkev — so pripravili godcem, ki so svirali pri tem sv. opravilu, v špitalu vselej obed. lz štedljivosti bi bila preiskovalna komisija to spominsko slovesnost pač rada odpravila, a se je vendar premislila, pa* pa je omejila potrošite za godčevski obed na 12 gld. Oo izda oskrbnik več, šlo bo to na njegov račun. Gospodarske reci, tičoče se špitalske pristave in domačih zemljišč. Špitalski oskrbnik in njega pristav sta zavezana vzdržati špitalsko pristavo, hleve in druga špitalska poslopja v dobrem stanju, toda brez magistratove vednosti jima Je prepovedano vsako popravilo. Vsak potrošek čez goldinar mora podpisati tudi oskrbnikov pristav. Oskrbnik je odg0' voren za vsako škodo, ki se pripeti vsled ognja; zavoljo tega mu je skrbeti, da se dimniki pridno omotajo. Oskrbnik in njega pristav naj skrbita za to, da špitalske njive in špitalski travniki vedno v najboljšem stanu, da so pridno in pravočasno obdelujejo, da se 0 pravem času izorje praha ter so o pravem času poseje žito, in sicer tiste vrste, ki uspeva najbolje itd. Ob setvi in žetvi naj zdaj ta zdaj drugi nadzoruje ljudi pri delu ter se ne zanaša preveč na valpta. Na špitalski pristavi naj se redi kar največ živine; junci, telice in molzne krave. Stare krave, ki nimajo vec mleka, naj spečata dobro v denar, ali pa jih dasta pobiti ter jih z najboljšim pridom porabita za špitalske potrebo-Z mlekom naj varčujeta na vso moč, posebno pa naj pazita na to, da posli ne izmaknejo kaj masla, niti ko je živina doma, niti ko je v gorah na paši (»wonn sie sicli aul’ der Alpen befindet«). Poslom je treba pazno na prste gledati, kaj počenjaj0' gledati na to. da krav ne pomolzejo samo na pol, poznejo pa zadržano mleko na skrivnem porabljajo zase in v svoj prid. Posebno ostro je pri tem paziti na hlapce. Sadni vrt naj se drži v dobrem stanju, sadje naj se pridno pobira in po mernikih zaračunja. Posebno je gledati na to, da špil-al zavoljo malomarnosti ne izgubi kakega zemljišča ali kaj svojih pravic, na; sprotno pa je oskrbniku ravno tako prepovedano, izvijat* pravde iz trto. Mnogo je do tega, kako se spravlja seno in otava pod streho. Pri tem je gledati na to, da se ne razstilja. Preden so začne veliko delo na polju, morajo tlačani travnike otre-J'ti in krtine pograbiti. Žito naj se proda, kadar je najdražje; o tem pa se hjora poprej magistrat obvestiti. Ta tudi vselej določi ceno. ® Pa se primeri, da mod tem cena poskoči, zaračunjaj oskrbnik ta dobiček špitalu, a nikakor ga ne sme spravljati v svoj mošnjiček (sic!). _ Desetina na Goričici pri Kamniku, pri sv. Petru pri ornendi, na Igu, v Kladah in v Dolah pri Moravčah se je 1,a iz sebičnosti oskrbnikov dajala skoraj zastonj v zakup v veliko škodo za spital. Zakupna doba poteče o sv. .Iu- 1’ 1111 rp i * t i jo- tedaj se oddaj sicer zopet v najem, toda le z vednostjo joagistratovo in onemu, kdor obljubi največjo zakupnino. onec novembra plačaj oskrbnik deželni blagajnici (General-jjhnehmer-Amt) kon tri bučijo, konec marcija pa deželski avek, zato, da ubožnemu špitalu ne bo treba plačevati petodstotne zamude, sicer se bo magistrat zaradi škode •zal oskrbnika samega. . Odredbe o podložnih kmetih. Spital ima zdaj 100 podložnih haetij in jeden mlin (Kaufrechtsmiihle). ^ sosedi špitalskih kmetov izhajaj oskrbnik kolikor n'ogoče brez prepirov. S kmeti ravnaj dobro, varuj jih pred nasilstvi tujih &°sposk ter brani njih stare pravice in dobre navade. Drži Pa jih tudi v pokorščini, kakor to mora biti. ^ Kmete zaslišavata lahko oba, oskrbnik in pristav njegov, Pa naj delata natančno ter ne kratita pravic niti tožniku , y tožencu. Kmetje so preprosti in slaboumni ljudje, po-‘i. Usati jih je treba z največjo potrpežljivostjo. V vsakem le °hčkaj važnem slučaju prisotstvuj tudi mestni pisar,1) ki 0ra vse prepire v civilnih stvareh beležiti v poseben za-P'snU{. Prepire je poravnati, če le mogoče, zlepa in brez voskov za kmete, važne dogodke pa mora oskrbnik vselej aznnniti magistratu, sicer bo trpel škodo s pristavom vred. Tlač anom nasproti bodi oskrbnik pravičen ter tlako : °‘°čuj jednakomerno vsem. Kdor na tlako ne pride, ko * r'a vrsti, ga oskrbnik kaznuj z ječo, če bi so pa to pojavljalo, sine oskrbnik premožnejše kmete obsoditi celo » v denarno kazen. — Denarna kazen se je torej tiste ase videla hujša kakor ječa! . y Oskrbnik ne sme brez magistratove vednosti izpustiti špitalske podloščine nikogar, ampak ga pošlji k magi-ratu, da se tam odkupi. ‘) Mestni pisar je moral biti jurist. Podložnike je vsako leto jedenkrat razgledati in preiskati. Ge so pri tein vidi, da so njih hiše in strehe popravila potrebne, se jim to zaukaži. Gleda naj se tudi na to, da zasajajo kmetje raznovrstno sadno drevje, če drugače nočejo, silijo naj se k temu s kaznimi. Ob času žetve skrbi oskrbnik za to, da se žito spravi o pravem času pod streho. Pri mlačvi bodi valpet vedno navzoč ter glej na to, da se žito omlati do čistega. Omla- čeno žito so zmeri vsak dan sproti, in sicer ob navzočnosti oskrbnikovega pristava; potem pa se spravi v veliko kaščo, ki bodi vedno skrbno zaprta. Nje ključe shranjuj zmeraj oskrbnik sam. O namlačenem žitu imejta oba, oskrbnik in pristav, vsak svojo zapiske v posebni knjižici. Med mlačvijo dobivaj valpet vsak dan polič vina in pol funta mesa. Žito, ki so ga kmetje špitalu dolžni (Zinsgetreide), morajo pripeljati v špital o pravem času; imeti mora pravo mero, biti čisto in lepega zrna in v lepem vremenu pripeljano. Nekateri kmetje so dolžni oddajati to žito z zvrhano mero, a doslej so imeli oskrbniki navado zaračunjati g*1 špitalu s podrzano mero, kar odslej ni več dovoljeno. Pre- bitka magistrat odslej nobenkrat več ne pripozna. Ko prevzame novi oskrbnik upravo meščanskega špi-tala, zahtevaj od svojega prednika, da izterja od kmetov vse zaostale davke, sicer se bo zaostanek zahteval od njega.') Kmetje naj plačujejo o pravem času; robotovino in malo desetino (Kloinrecbten) o sv. Juriju, kontribucijo o sv. Mihelu, deželski davek (»štiFro«) pa o sv. Martinu. Mečkavim plačnikom sme oskrbnik zarubiti živino, žito in tudi druge reči, a pri tem ne odiraj kmetov- Kmetje naj imajo vsak svoje bukvice v rokah, iz katerih bodo videli, koliko so že plačali, koliko pa so še na dolgu. Zapuščinske obravnave naj se razpravljajo po stari navadi. Pri spremembah v posestvu oskrbnik nima pravico zahtevati od kmetov kaj za vino (1 ikol", Leihkauf). Sicer pa nikakor ni mogoče dejati pod paragrafe vsega, kar se pri špitalu lahko vsak dan prigodi, zato se oskrbniku priporoča v prvi vrsti poštenje. Odredbe- o preelcrbljevariju špitalskih, ljudi. V špitalu je brez najdenčkov in sirot preskrbljevati zdaj 17 oseb, 12 špi-talarjev in 5 poslov: valpet, hlapec,, cerkovnik, kuharica pa dekla. ') Da so kmetje zaostajal] na dolgu, je bilo v prejšnjih časih pač skoraj samo po sebi umljivo. Špitalskemu oskrbniku Josipu Bosio je v štirih letih njegovega oskrbovanja ostalo 73 kmetov 602 gld. 23 kr. za davke na dolgu. Brez magistratove vednosti oskrbnik ne sme v spital iti nikogar; niti pod streho ga ne sme vzeti. Glede na preskrbljevanje špitalarjev in špitalskih poslov 80 je oskrbniku držati točno tehle predpisov: Hrana je za vse jednalca, za špitalarje in posle ista. Oh nedeljah in praznikih dobi vsak spi talar opoludne juho, Pol funta mesa, za prikuho pa zelja ali rope po sprevidnosti j1' vesti oskrbnikovi, sploh pa toliko, kolikor človek potro-buje. Zabele se naj za 17 oseb vzame vselej in vsak dan, bodi si delavnik ali praznik, po pol funta.1) Kruha, črnega (ajdovega, mešanega z rž j o), gre vsakemu špitalarju po 8 funtov na teden, vsako nedeljo in vsak praznik pa še jeden funt belega, soržičnega po vrhu. Tudi dobi take dni vsaka oseba maseljc vina, katerega pa oskrbnik kupuj na debelo, a ne pri branjevcih, najmanj jeden polovnjak na jedenkrat. Vinske račune mora zavoljo cene podpisovati tudi špitalski pristav. Zvečer se naj skuha za vsako osebo soka iz poliča soržične moke, zabeli pa se s pol funta masti. Za druge dni velja pravilo: V ponedeljek opoludne je hrana taka kakor v norijo, le da se v ponedeljek ne daje ne belega kruha ne v*ua. Za večerjo se v ponedeljek skuha za vsako osebo P°l maseljca kaše, mešane s pol funtom moke. V torek opoludne se kuha tako kakor v ponedeljek, zVočer pa sok kakor v nedeljo. V sredo opoludne naj se skuha za vsako osebo mafije sočivja (Lo se pravi boba, ližola, graha, leče, čičerke 111 cizare) zelja ali repe po sprevidnosti, zvečer pa tako kakor v torek. V četrtek opoludne se kuha kakor v ponedeljek, Zvečer pa za vsako osebo maseljc kaše, a brez moke. V petek opoludne naj se skuha za vsacega jeden Naselje sočivja, poldrugi maseljc ajdove moke za žgance, Zabeli pa se s 33/4 ]£ masla. Ob petkih dobi vsaka oseba tudi po jeden maseljc vina; zvečer naj se kuha sok iz pol ttiaseijca moke za vsako osebo, zabele pa naj se za vso vzame ’/4 funta. V soboto opoludne se skuha za vsacega maseljc sočivja in maseljc pšenične molče za bel močnik (Waitzen-koch oder Muss), zvečer pa tako kakor v ponedeljek zvečer. se da katerikrat suho sadje, krhlji ali suhe hruške, ted&j se pa sok prihrani. O postu se v špitalu tudi v nedeljo ali praznik ni kuhalo meso niti za špitalarje niti za posle, ampak so dobivali samo štruklje iz bele moke —teh pa veliko. Za vsako •) „Zum Verweissen‘‘ (zabela!) „das Verhackt11 (zaseka!) osebo je bilo odmerjenih pet maseljcev moke! Vina pa jim tudi o pustu niso odtegnili niti v nedeljo niti na praznik niti v potek. O velikih praznikih je bila že prej navada, da so da-jali špitalskim ljudem nekaj priboljšano hrano. Instrukcijo so oskrbniku priporočale, naj špitalske ljudi ovoseli take dni z doma prirejenim, prekajenim mesom, in sicer po svoji sprevidnosti. če utegne prekajene svinjine preostajati, naj jo daje namesto govedine. Binkoštno nedeljo, sveti dan, sv. Martina in sv. Elizabete dan mora vsak špitalar dobiti pečenko —• pol funta teletine — ravno tako tudi novega let;i dan, o sv. treh kraljih in pustni torek, ta dan pa na vse po vrhu tudi še vsak najmanj pol funta prekajene svinjine in zelja, repe pa ječmenove kaše. O vseh svetih so dobivali špitalarji po stari navadi stručice (die altgebrauchlichen Heiligenstrtitzel) iz dveh funtov bele moke. Hrana je bila v špitalu torej obila, dobra in zdrava. Končno se je rešilo tudi še vprašanje, kakšno plačilo in odškodovanje dobi špitalski oskrbnik za svoj — kakor kaže posnetek njegove instrukcije — res no mali trud. Dotlej so upravljali oskrbniki to imenitno službo brezplačno; bila je častna služba. A preiskovalna komisija je bila vendar toliko razumna, da je upoznala, češ, iz častilakomnosti stori človek in si naloži na svoje rame pač marsikaj, a kar so imeli oskrbniki truda, skrbi in sitnosti do tedaj, se pak od človeka vendar ne more zahtevati zastonj. Nič čuda, da so se zavoljo tega odškodovali sami ter bili tako rekoč prisiljeni, da so si mazali roke. Zavoljo tega so določile instrukcije za oskrbnika stalno letno plačo po sto goldinarjev, dva starja (osem mernikov) pšenice, ravno toliko rži in ajde pa jeden star prosa. Ge pa bo hotel kak oskrbnik, kakor se je to godilo doslej, revežem na ljubo v špitalu gospodariti zastonj, ustreženo bo seveda še tem bolj. Te obširne instrukcije so zvezale špitalskemu oskrbniku roke kar do dobra; seveda pa moramo dostaviti, da le v tem slučaju, če se je magistrat res brigal za to, kaj oskrbniki počenjajo. Ako magistrat tega ni hotel, so oskrbniki vsem instrukcijam navzlic gospodarili tudi še odslej dalje lahko tako kakor poprej. Za nas . pa so te instrukcijo vsekako podučne, zato ker nam šele one prvikrat odtegnejo zastor, ki nam je zakrival življenje špitalarjev in gospo-darstvene razmere v špitalu. Ali navzlic njih obširnosti pogrešamo v teh instrukcijah vendarle še marsikaj. Prvič ne izvemo iz njih, so li dobivali od spitala kako podporo tudi taki reveži, ki niso bivali v špitalu; a najbrž je bilo tako. Dalje tudi ne izvemo ničesar o najdenčkih in sirotah v špitalu, pač pa nam poročajo o tem drugi viri ter pripovedujejo, da so oddajali najdenčke na kmete v rejo. Zastonj poprašujemo dalje tudi, kdo je špitalarjem dajal obleko. V prejšnjih časih so špitalsko obleko oskrbniki dajali dolati vso iz domačega blaga Pri raznih ljubljanskih rokodelcih. Toda ker so ubožci v cesarskem špitalu dobivali tisti čas, 1. 1718., obleko iz špi-tola, smemo menda sklepati, da se je godilo tako tudi v jednako osnovanem meščanskem špitalu. Tako je dobil špital I. 1718. novo uredbo in zdravo novo podlago. Cesarska vlada ga jo priporočila magistratovemu nadzorovanju ter za.bičila že v instrukcijah, ki so se bile izdale 1-1703. za ljubljanske župane, da se mora špital vsako leto najmanj štirikrat pregledati (vizitirati)l); leta 1718. se je La ukaz ponovil. Na jedrn takih vizitacij so bili 1. 1721. navzoči: knezoškof Viljem grof de Leslio in njegov generalni vikar ^an Jakob Schilling, župan Florijan Grafhaiden, mestni sodnik Matija Kristan, mestni blagajničar Prane Anton Obreza, špitalski oskrbnik Matija Warnus, njegov pristav Andrej Kozel in mestni pisar Ludwig pl. Raditsch. Ob tej priliki so se vsled želje škofove tudi dogovorili, da naj odslej dobivajo generalni vikar in njegova levita za cerkveno opravilo na velikonočni torek tri goldinarje odškodnine, da pa zato ni treba več vabiti na obed. Tudi mestnim godcem naj se plačuje rajše po 3 gld. za njih sviranje.2) Vi. Nadaljnja zgodovina meščanskega spitala in naprav za ubožce sploh. Z XVIII. stoletjem stopimo glede naprav za ubožce v novo dobo. .Za ubožce so se dotlej brigali le po trgih in tnestih, pa še tukaj samo za svoje reveže, tuje pa so kolikor mogoče pridno odganjali. Imeli so za to posebne beraške strahove, »Bettelrichter«, katerim so delali tuji berači prav mnogo sitnosti. Zato je na pr. I. 1601. ljubljanski mestni blagajničar v svojih računih prav veselega srca vzkliknil: »Ausgaben auf dio armen Leut: Dieses Jahr seind keine ISettler gewesen, Gottlob«.3) l) f. 264. mestni arhiv. Urbarium de anno 1721. “) „Empfang und Ausgabenbuch det’ Stadt Laibaeh ao. 1601.“, mestni arhiv. Sicer je bilo vratarjem pri mestnih vratih zabičeno, naj ostro pazijo na to, da se no bodo pritepali tuji berači v mesto, toda vratarji so to svojo dolžnost radi zanemarjali; morali so viz magistratov ih ust zato požreti marsikatero grenko. Časih je magistrat celo odstavil katerega zavoljo tega. — A dostikrat je bilo berače težko ločiti od kmetov, katerim je bil vodno dovoljen vstop v mesto, zato ker so prinašali svoje pridelke na trg. Domačim beračem beračenje po mestu ni bilo zabra-njeno, vendar jih je v XVII. stoletju imel magistrat v nekaki razvidnosti ter je na pr. 1. 1651. sklenil: »Morgen soli einc Visitation und Musterung der Bettler vorgenommen und i h n e n b 1 e c h e r n e Z e i c h e n g e g e b e n vverden«.1) Kako pa je bilo beračem na kmetih? Ce so niso kmetje zanje menili, prepuščeni so bili ti reveži svoji usodi. Gospoda je bila prevzvišena in pretrdo-srčna, da bi videla dostikrat res veliko bedo svojih podložnikov. S početkom XVIII. stoletja pa se je to obrnilo zelo na bolje. Vsled cesarskega povelja z dne 19. julija 1727. leta se je tudi na Kranjskem, kakor po drugih deželah, osnovala posebna komisija za ubožce, »Armencomrnission« ali pa tudi »Landsicherlieitscommission« zvana. Sestavljala se je iz devetih členov najimenitnejše deželske gosposke; tudi škof in vicedom sta sedela v nji. Predsednik ji je bil deželni glavar. a) Komisija za reveže. Že precej prvo leto svojega delovanja je ta komisija sklenila mnogo dobrih ukrepov. Nameravala je sezidati po vsej deželi ubožne hiše. Vedela pa je, da jo čakajo pri tem velike težave, zavoljo tega si tudi ni domišljala, da ji bo kar z jednim mahom mogoče odpraviti vse uboštvo iz dežele. Zato je izjavila: »O slabih letinah, če pridelki po-zebejo, ali če pobije toča, če je mnogo požarov in drugih takih nesreč, obubožajo ljudje pač, a zato jih še ne kaže sprejemati v ubožne zavode«. Tudi beračenja kapucinov in frančiškanov ji ni hodilo na mar odpraviti, posebno če so se ti menihi mogli izkazati s kakim pisanjem svoje du-bovsko gosposke, da jih je res ta poslala na bero. Za res podpore potrebne reveže, priporočala je ubožna komisija, naj skrbe fare; posebno se to lahko godi v Ljubljani, kjer se daje največ miloščine »wo das meiste Almosen einfallt«. A tisti ubožci, ki morejo še delati, naj so ne puščajo brez posla; odkaži se jim le njih močem primerno delo. ‘) Gerichtsprot. ao. 1651. Seveda je bilo najimenitnejše vprašanje to, kje dobiti potrebni denar. Komisija je pričakovala, da ga dobi po teh-le Potih: 1.) Vsak mesec se bo pobiralo po vseli farah od hiše do hiše. Župniki bodo denar sprejemali od nabiravcev, katero pooblasti za nabiranje ubožna komisija, ter ga bodo konec meseca pošiljali glavni ubožni blagajni v Ljubljani. J:l bo zaprta s tremi ključi; jednega bo imel deželni glavar, drugega škof, tretjega pa vicedom. 2.) Po cerkvah sc bodo porazobesile železne pušice z napisom: »Z a rev e ž e«. 3.) V ubožno blagajno naj se bo deval rajši tudi tisti denar, ki so ga umrli rajniki zapustili, da se pri pogrebih, °b osmini, ali kadar se bero zanje bile, razdeljuje med ubožce. 4.) Odslej naj se v svoji oporoki spomni vsakdo revežev tor daruje kak majhen dar ubožni blagajni. Ge bi tega ne storil, imeli bi imenovani trije gospodje določiti, koliko j‘ gre. 5.) Vsak, kdor uživa o postu meso, naj bi dajal v ubožno blagajno po jeden krajcar od funta. 6.) Ker so začeli rokodelci in obrtniki živeti vedno bolj Potratno, kazalo bi obdavčiti jih za njih kočije in nepotrebno drago obleko. Da pa bodo ljudje rajši dajali, spodbuja naj jih duhovoma z lece in v spovednici. Komisija se je posvetovala tudi o ubožni hiši ter sklenila cesarja naprositi, da združi oba špitala, cesarskega '0 meščanskega, ter veli uvesti v njih boljše gospodarstvo, kako bi bilo v Ljubljani. Ubožno hiše pa bi se zgradile polagoma lahko tudi po kmetih, če tudi iz prva samo lesene v vsaki fari vsaj jedna. Prodno pa bi sc to zgodilo, oddajale naj bi grajščinske gosposke ubožce po vrsti v krno-tiške hiše. Ubožci bi bili seveda zavezani, kmetom pomagati pri njih delu vsak po svoji moči. Ko bi bilo žito omlačeno, bi se po kmetih napravila v vsakem kraju lahko bera. Ključe do ubožne blagajne naj ki tu imela: jednega župnik, drugega ta ali ona grajščinska gosposka, tretjega pa cerkveni ključar. Blagajne po kmetih, mestih in deželna blagajna v Ljubljani naj bi bile ined seboj v najtesnejši zvezi. Ge bi Jedni primanjkovalo, priskočila bi ji na pomoč tista, kateri ki preostajalo. Duhovščino in grajščake bi bilo pozvati, da svojim podložnikom prigovarjajo, naj speljejo skupaj, kar je gradiva treba za ubožno hišo, ubožci pa bi morali vsak za svojo faro predivo presti, platno tkati, črevlje delati itd. Romarje in druge popotne ljudi, ki beračijo daleč proč od svoje poti, je prijeti in na njih pot zavrniti. Župniki pa tudi ne smejo dati nikomur pravice, da bi beračil pred cerkvami kod drugod, nego v svoji fari. Končno je komisija še izrekla: Kadar dobe ti sklepi postavno veljavo, se bo kaznoval vsak, ki bo kakemu beraču kaj dal.1) Kdaj so dobili ti sklepi res postavno veljavo in so jo li dobili vsi, ne vem. Nekateri pa so jo dobili, tako na pr. je moral res vsak, kdor je plačal beračem kak dar, plačati jeden goldinar globe; tudi se je po vseh avstrijskih deželah za postni čas obdavčil vsak funt mesa s tremi vinarji. Leta f785. na pr. so dobili od tega davka ljubljanski ubožni zavodi 1359 gld.2) Leta 1736. je prevzela ubožna komisija tudi nadzorstvo in vizitacije obeh ljubljanskih spitalo v, meščanskega in cesarskega. S tem je bil storjen prvi korak na tisti poti, po kateri hodeč je vlada vzela naposled magistratu meščanski špital popolnoma iz rok. Toda iz prva se komisija v gospodarstvo meščanskega špitala ni vtikala dosti več, kakor da je časih prišla ter pogledala, kako ravnajo gospodje in če se res drže predpisov iz 1. 1718. Tem bolj pa se je zanimala za cesarski špital ter se trudila napraviti iz njega pravi vzor ubožnega zavoda. Najvažnejši pojav tega prizadevanja je bil 1. 1743. do krajcarja natančno sestavljeni račun, koliko stane na leto vsak cesarski špitalar in kaj mu gre v jedi, pijači in obleki.3) Pri tem je ostalo do 1. 1771., ko je cesarica Marija Terezija izdala dne G. aprila t. 1. za zgodovino vseh ubožnih zavodov, ustanov in naprav velevažen ukaz, da se morajo združiti v jeden sam zavod. ‘) Viced. arhiv. I. 24. 'J) Kreisamtsacten 1'- IV., mestni arhiv. a) Viced. arh. I. 24. Komisija je zračunila, da stane hrana za vsako osebo 48 gld. 16 kr. 2’/s vinarja na leto. Vrhu tega pa dobi vsak špitalar še vsako leto par nogovie (61 kr.), par vojaških črevljev (I gld. 18 kr.), dve srajci iz hodnega platna (57'/2 kr. za blago, 14 kr. delo), na vsaka tri leta pa novo obleko iz sivega sukna z rumenimi našivi. Sukna se je porabilo zanjo po pet (&, 1 gld. 15 kr.), podšiva pa po šest vatlov (& 36 kr.). S klobukom (&, 51 kr.) je moral špitalar izhajati celih šest let. Dalje se mu je na vsaka tri leta napravila nova postelja: slamnica, blazina, dva para ruh in jedna odeja. Da špitalarji niso hodili raztrgani okoli, dajalo se jim je po 3 kr. na mesec za krpanje, kar so morali pak seveda sami storiti. Po povprečnem računu je stala vsa obleka s posteljo vred 9 gld. 53 kr. 3‘/2 vin. na leto; torej so znašali stroški za vsakega špitalarja s hrano vred 58 gld. 10 kr. 2 vin. na leto. S tem je bil špitalar z vsem potrebnim preskrbljen. Koliko ubožnih zavodov pa je bilo takrat že na Kranjskem ? LA) Ubožni zavodi v drugi polovici XVIII. stoletja. Teh je bilo v Ljubljani tisti čas več. Nekateri so bili spravljeni v svojih lastnih hišah, kakor na pr. cesarski in meščanski špital, drugi pa so le iz dohodkov naloženih kapitalov preskrbljevali dotične reveže, kakor na .pr. ubožni zaklad (Armenfonds), ubožni zavod (Armeninstitut), ubožna hiša (Armenhaus), Lambergova ustanova. Sicer je tudi zgodovin^ teh naprav zanimiva, toda jaz se ne bom spuščal vanjo več nego samo toliko, kolikor je v zvezi z meščanskim špitalom. 1.) Cesarski spital pred šolami, kjer so v pritličju in v prvem nadstropju bivali špitalarji, v drugem pa otroci siroto. Razen poslopja samega, ki so ga sezidali okoli srede XVIII. stoletja, je imel ta zavod tudi 15.532 gld. gotovine, ki se je iztržila I. 1747. za prodane podložno špitalske kmetije. 14.000 gld. je prevzela Marija Terezija proti 4°/0 obligacijam, ostalih 1532 gld. pa se je plodonosno naložilo pri deželni vladi.1) Tudi jo ta špital dobival še vedno tistih 1000 gld. podpore iz cesarske blagajne.2) 2.) /javod za sirote »Wa i s e n h a u sfo n d s«. Najstarejše poročilo o preskrbljevanju sirot otrok, katerim sta odmrla oče in mati, sega v prav prve čase ljubljanske zgodovine. Prvo sirotiščnioo je po Valvasorjevem poročilu3) dal v Ljubljani zidati 1. 1041. bogati trgovec Peter Berlach (Berlog?). Ker je bil brez otrok, posvetil je vso svoje veliko imetje tej dobrosrčni napravi. Ko so tu vzgo-jevani otroci toliko odrasli, da so bili godni za poduk, učili so jih kakega rokodelstva, kakršno je ravno otroka veselilo. A pozneje se ta sirotiščnica ne omenja več. Kako in kam jo izginila, ni znano. Za sirote in najdenčke je v srednjem in v novem veku skrbel, kakor vemo, v Ljubljani magistrat, bodi si da jih je jemal v meščanski špital, bodi si da jih je oddajal na kmete v rejo. L. 1702. pa je zapustil neki Josip Mugerle 1000 gld. kot prvi donesek za ustanovo sirotiščnice. To zapuščino so prevzele nune klarisinko. Iz obresti so na pr. 1. 1752. pre-skrbljevale štiri deklice z obleko, posteljnim perilom in drugimi potrebščinami. ') Mittheil. d. h. Ver. f Kr. 1857, p. 14—16 •■*) il)id. ■'') Valvasor XI 709. Dne 27. avcrusta 1761. lota so sestavili pravila za siro-tiščnico po graškem vzgledu. Po teh pravilih so sprejemali sirote od (5. do 16. leta ter jih učili tkanja in drugih ročnih dol. Da bi se dohodki pomnožili, ukazala je vlada dve leti pozneje (1. 1763.), da naj se skozi deset let j»o štirikrat na leto pobirajo po vseh cerkvah prostovoljni darovi. A ta ukaz se je v kratkem pozabil tako do dobra, da ga je morala vlada I. 1768. ponoviti ter žugati o tej priliki celo s kaznimi. Vsled različnih, nalašč za sirotinski zavod uvedenih davkov in pristojbin, bogatih zapuščin in drugih darov je do 1. 1788. narasla imovina sirotniškega zavoda na 64(]00 gld.1) A svojega poslopja zavod še ni imel. Zato so preskrbljevali sirotinske otroke v drugem nadstropju cesarskega špitala. -T- , 3.) Hiša za reveže, Armenhaus, v kateri je 1. 1767. '' tavalo 25 žensk.2) T 4.) Četrta ubožna naprava je bila ustanova grofa Lamberga pri šenklavški cerkvi. Imela je. 20.000 gld. gotovine in pa 7500 gld. raznih drugih manjših ustanov. Pravico, iz obresti tega zaklada deliti podpore, je imela grofovska rodovina Lambergov. 5.) Nekaj revežev je podpiral tudi nemški red z obrestmi od 2000 gld. 6.) Med ubožne zavode so šteli tudi predilnico in posilno delavnico (Spinn-und Arbeitshaus) v Hrenovih uTical)^ pa menda no po pravici, posebno iz prva ne, ko res ni bila druzega nego kaznilnica - ne ravno za velike grešnike, ampak za več ali manj zanikamo moške potepuhe in lene, popačene ženske.8) To posilno delavnico jo ustanovil ljubljanski magistrat 1. 1754. Vzdrževal jo je z različnimi majhnimi pristojbinami od gledaliških predstav, koncertov, od biljardov po kavarnah, od kegljišč po gostilniških vrtih itd. Nekaj malega so prispevali tudi razni, skozi Ljubljano prihajajoči glumači, ki so se skazovali s svojimi raznovrstnimi »umetnostmi«. Tudi je dal magistrat za posilno delavnico pobirati po dvakrat na teden miloščino po hišah ter je pošiljal vrhu tega še vsak dan po dva kaznjenca, da sta prinašala hrano svojim vrstnikom danes iz tega, jutri iz onega samostana, katerih je bilo v Ljubljani takrat veliko. A vsi ti dohodki niso zadostovali. Zato so osnovali 1. 1765. v posilili delavnici na Žabjaku predilnico. Uravnal ‘) Mittheil. 1864. p. 88. -) ibid. 1865. p. 111. :1) Natančneje o njej glej v moji knjigi: „Die wohllobl Hauptstadt Laibach" p. 41—te. jo jo bogati suknar Dosselbrunncr, ki jo imel na Solu, »na Fabriki« (kjor bivajo dandanes karmelitkc), veliko suk-narno. Pod vodstvom in nadzorstvom Desselbrunnerjevega poslovodja (Spinnmeister) so se s prejo ukvarjali deloma kaznjenci, deloma berači, katere so vsled cesarskega ukaza pošiljali iz vse dežele semkaj. A tudi revni ljubljanski otroci so zaslužili lahko nekaj malega, toda res le nekaj malega, plačevali so jih po 2 kr. na dan. No, s tega stališča se predilnica in posilna delavnica pač more šteti tudi med naprave za preskrbljevanje ubožcev. Ko so se 1. 1771. vsi ubožni zavodi združili v jednega samega, se je predilnica in posilna delavnica na Zabjaku izdatno povečala,1) in sicer potem, ko jo je od magistrata prevzela vlada v svojo oskrbo. I :Z880 fm). Podoba 3. 1 meščanski spital, 2 Škofija, 3 mestni dom (rotovž), 4 Špitalska ulica in špitalski most. 7.) Največji in najimenitnejši zavad med vsemi pa je bil meščan sivi spital. Kako je poslopje polagoma naraščalo in se vekšalo, o tem sicer nimamo točnih poročil, a že iz samega črteža se vidi popolnoma jasno, kako se je poslopje razširjalo. (Glej pod. 3.) Cerkvica je stala v Špitalski ulici, ‘) Mestni arhiv, fasc. 208 109. proti severu ji je bil prizidan spital, ki se je nahajal deloma v Špitalski ulici, s svojo širšo stranjo pa ob Ljubljanici. Tu je bilo njegovo lice, fasada. Do I. 1780. so se njegovega ogla tiščala grda špitalska vrata, močna, dve nadstropji visoka zgradba, ki je s stolpi in okopi dobro utrjena branila z mostu dohod v ozko in temno, zavoljo tega vedno vlažno in blatno Špitalsko ulico. Sredi XVIII. stoletja pa so bile te utrdbe že tako zanemarjeno in v tako slabem stanu, da bi so bile same podrle, da ni magistrat I. 1780. tega sam storil vsled višjega povelja. Zidovje v špitalskih vratih je na nekaterih krajih zijalo tako, da si lahko pest skozi pomolil. Od teh vrat so je ob Ljubljanici doli vštric z meščanskim poslopjem razširjal mestni zid, čez katerega se je iz špitala videlo čez Ljubljanico v šentpetrsko predmestje k večjemu z II. nadstropja. Vrhu tega se je pa še med zidom in špitalom nahajala že v srednjem veku (pa do 1. 1,806.) cela dolga vrsta mesnic, pravih mesnic ali klalnic, v katerih niso samo prodajali mesa, ampak so tudi živino klali in pobijali-Zato je bilo tukaj vedno dosti nesnage in smradu, o tržnih dneh pa še gneče in vpitja ravno pod špitalskimi okni. Za stare bolehave ljudi jo bil špital pač dosti malo ugoden kraj' --J Tekom časa se je skromno prvotno špitalsko poslopja ^polagoma razširjalo in vekšalo ob Ljubljanici doli proti škofiji. Hiše, iz katerih je špital naraščal ter že do srede XVIII. stoletja dorastel do Liste velikosti, v kateri smo gil videli pred potresom, so bile večinoma darovane hiše, jedno ali drugo pa jo prikupil tudi še magistrat s špitalskim de) narjem, zadnjo menda leta 1757. — Nepotreben se mi vidi dostavek, da so bile te hiše »patidenki«. To so bile razen Hrenovih in Rožnih ulic vse hiše. Ker jo bilo v obilih teh hišah dovolj prostora tud' j, za otroke in ubožce cesarskega špitala, velela je lota X1 * . cesarica Marija Terezija, da se ubožci in otroci o prV1 priliki, ko bo to kazalo, iz cesarskega špitala preselijo v meščanskega, cesarski špital sam pa se prodaj na javni dražbi. Dražba se je razpisala sicer trikrat: v prvič dne 30. avgusta 1. 1771., v drugič dne 7., 8. in 9. januarja 1. 177z-i v tretjič pa avgusta meseca 1. 1774., toda prikazal se ni niti jeden kupec, če prav je bilo poslopje novo, zidano nekaj let poprej; dobilo je najbrž že tedaj tisto obliko, katero kaže še dandanes. V meščanski špital so se reveži in otroci siroto pi'c' selili dne 1. majnika_lW3. leta. Kar precej I. 1771. se niso mogli, zato ker je bilo treba meščanski špital poprej sC prezidati in za nove namene pripraviti. Denarja za to Je bilo dovolj na razpolaganje, zakaj leta 1771. so prodali meščanskemu špitalu podložne kmetije in tudi vsa zemljišča, ki mu niso bila samo podložna, ampak res njegova prava lastnina, s špitalsko pristavo na Celovški cesti vred — vse skupaj za 51.250 gld.; 44.000 se je plodonosno naložilo, 7250 gld. pa so odbrali ter plačali ž njimi špitalske dolgove. Prezidave je bil meščanski špital zelo potreben, zato ker mod obilico hiš, iz katerih se je sestavljal, ni bilo prav , Nobene zveze, celo pa zunanja stran ni kazala prav nič, da je \ves ta skupek hiš lastnina jednega samega zavoda. Stroški z kr., za četrto pa 233 gld. 4 kr.1) Meščanski špital je tudi še skrbel za najdenčke, m sicer jih je oddajal na kmete ter plačeval za vsacega p° 12 gld. na leto. Lota 1771. so ga stali — bilo jih je 29 -~ 323 gld. Ko jo višja gosposka izročila združeno gospodarstvo vseh ubožnih zavodov prej omenjenemu Jos. Kralju, pre' 'drugačilo se je v špitalu marsikaj. Najimenitnejša iz premerili) a je bila ta, da odslej dalje magistrat ni imel pri meščanskem špitalu nobene besede več, če prav je bil stoletja in stoletja njegova prva in jedino prava gosposka. Ziniti ni smel besedo. Ubožce je po nasvetu ;administratorja Kralja sprejemal odslej okrožni urad, kresija j(Kreisamt). Celo cerkovnika ni smel več magistrat nameščati, kar ga je zelo peklo. Ko je I. 1786. oddal to službo nekemu J. Mačku, oporekal je špitalski administrator Kralj ter samo-oblastno sprejel v službo nekega druzega človeka. Ob tej priliki pak magistrat vendarle ni mogel molčati, češ, da mu pač ne morejo vzeti že stoletja starih pravic kar meni nič tebi nič. Cerkovnika, in sicer vedno lo od magistrata v službo vzetega, je imela špitalska cerkev, odkar stoji* Plačevala ga jo ubogim špitalarjem v prid. In zakaj naj bi ne ostal od magistrata sprejeti cerkovnik v službi, ali m ') Spitalraitung de anno 1771. v mestnem arhivu. ubog in vrhu tetra še bolan, ali ne 'uživa špitalske miloščine I pitalportion)y Torej spada pač med špitalarje! In res je moral administrator Kralj odjenjati. Magistrat je prodrl s svojimi pravicami. špitalskega kaplana pa magistrat sploh ni več sprejemal v službo, zato ker so to službo odpravili 1. 1771., ko so se združili vsi ubožni zavodi. Službo božjo so v špitalski, •1776. prezidani cerkvi opravljali oo. frančiškani. II krščanskemu nauku, ki so ga frančiškani učili v slovenskem jeziku, so razen špitalarjev prihajali do 1. 1787. tudi otroci sirote, ki so so 1. 17715. preselili iz cesarskega špitala semkaj. ‘ njimi so je preselil tudi njih varih (Waisenvater), Jožo ehovec, star, čmerikov človek, ki se je na svojem novem niostu, v meščanskem špitalu, v jednomer bodel z a d mini-: stratorjem Kraljem;' poprej je bil več let vodja v posilni predilnici (Spinnmeister). V slovenskem jeziku so krščanski nauk oo. frančiškani U('di dobrih deset let, do 1. 1787. To leto pa jim je, kajpakda ustrezajoč željam in poveljem cesarja Jožefa II., škoi Her-I eJ’stein ukazal, da naj hodijo otroci odslej k nemškemu krščanskemu nauku, in sicer v stolno cerkev, ki niti 100 ko-{°v ni od špitala oddaljena. Oo. frančiškani se škofu niso uprl pa se mu je starina Vehovec, in sicer popolnoma odločno. »Otroci ostanejo v špitalu in bodo zahajali, kakor j °ysJ°j deset let, v špitalsko cerkev in k sl o v e n s k e m u krščanskemu nauku« — odločil je oče Vehovec. Zato ga je Pozval škof po jed nem svojih duhovnikov še jedenkrat, naj Pripelje otroke v šenklavško cerkev. Vehovec je zdaj vendarle vprašal administratorja, kaj mu je storiti. Ta mu je svetoval, naj izpolni gospodu škofu željo ter naj vsaj večje 111 zdrave otroke vodi v Honklavž, mali in bolehni pa naj ostajajo doma ter hodijo v špitalsko cerkev k slovenskemu krščanskemu nauku. Toda resolutni Vehovec je odgovoril: “Kjer so mali in bolehni, tam naj bodo tudi večji in zdravi. °ma je za učenje več prilike,« modroval je stari mož, “Zakaj z večkratnim vpraševanjem in večkratno vajo se Uauci človek naj več!« Ob enem pa se je pritožil tudi pri Kresiji, ji naznanil vso stvar ter prosil pomoči (8. marcija J- ^87). i) c) Ustanovitev „glavnega ubožnega zaklada*1. Preden pa se je ta stvar rešila, izšel jo nov, imeniten ukaz, o katerem po vsej pravici lahko rečemo, da pomenja 'oriec meščanskega špitala. ') Kreisamtsaoten fasc. IV. v mestnem arhivu. Kakor so 1.17^1. spravili vse ubožne zavode pod jedno streho, tako je velela vlada dne 31. marcija 1787, da so združi ves za podporo revežev kakorkoli in kjerkoli si bodi /naloženi denar — torej ne samo v Ljubljani, ampak po vsej /deželi — v jedno samo, veliko blagajriico, »g 1 a v n i ubožh' I zaklad« (llauptarmenfončls) zvano. Iz tega zaklada se bodo / odslej delile vse podpore. Zato pa prenehaj doslej navadno j preskrbljevanje ubožcev po špitalih, in sicer ne samo v ljub- I ljanskem, ampak tudi v drugih po deželi. Svoje Spitale so j imeli razen Ljubljane tudi še Kranj, Metlika in Novo mesto. Namesto tega naj bodo ubožci dobivali odslej podpore v denarjih, tako zvane »Ilandportionen«. To preustrojitev v oskrbi revežev so pripravljale višje gosposke že dalj časa. Že dve leti poprej seje dalo namreč špitalarjem na voljo, če hočejo izstopiti iz Spitala; v tein slučaju dobe stalno podporo v denarjih, tako zvane »špitalske porcije«. Ge obole, sprejmo se zopet nazaj v Spital. Ker pa je bila obljubljena podpora jako majhna, po 4—6 lu'. na dan, jih je leta 1785. izstopilo samo osem, a tudi ti šole potem, ko so jim primeknili še 1 ali 2 krajcarja miloščine na dan. Drugi so ostali rajši v špitalu. Ob tej priliki je višja gosposka tudi vprašala, koliko ubožcev vzdržujejo posamezni, zdaj v »glavni ubožni*zaklad« združeni ubožni zavodi, in koliko bi jih utegnili vzdržavatl še. Izvedela je, da je vzdrževal s svojimi dohodki 1.) cesarski Spital 31 revežev, in sicer jih je živelo od teh 19 v špitalu (meščanskem), 12 pa zunaj spitala; več pa jih ta ustanova ne more vzdrževati, dostavil je poroče-vavec, administrator Kralj. Oddana so vsa mesta. Prednost za sprejem imajo v prvi vrsti onemogli idrijski rud okopi; za njimi pa taki, ki so se pohabili in izželi svoje moči pri železarskem delu, bodi si kjerkoli že, ali v Bohinjski Bistrici, na Starih Fužinah, v Kropi, Kamni gorici itd. Le če teh prosivcev ni, se sme podeliti izpraznjeno mesto v ubožnici kakemu drugemu siromaku, kar pa se ne zgodi nikoli. 2.) Lambergova ustanova. Ustanovil je to ubožno napravo grof Lamberg za 15 siromakov, a zdaj preskrbuje ta ustanova 50 ubožcev, in sicer 43 v špitalu, 13 pa zunaj Spitala ter ima take dohodke, da podpira lahko še 2 ali 3. 3.) Sirotiščnica (Waisenhaus), ustanovljena za 24 otrok, jih hrani 43. Dokler se bo naklanjala temu zavodu »naklada za reveže« (Armenleutaulschlag), iz katere so dobili 1. 1785. ljubljanski ubožni zavodi 1350 gld.,1) hranilo se bo lahko po 50 otrok; zdaj se jih sprejme lahko še sedem. ‘) To je bila tista že omenjena naklada na meso o postu. 4.) Meščanski spital, ki ni bil ustanovljen za določeno število ubožcev, vzdržuje zdaj 17 siromakov, ki bi-vajo vsi v špitalu, in 17 najdenčkov. Ti pa so vsi na kmetih v reji. Vsled ukaza z dne 21. marcija l. 1787. je morala oskrba v špitalu prenehati. Zato se je revežem določil Prav kratek čas, do kdaj se jim je izseliti iz spitala. Dne 1- avgusta 1787. leta ne sme biti nobenega več v njem; namesto dozdanje popolne oskrbe bodo dobivali odslej po 6 *n 7 kr. na dan. Seveda so siromaki ugovarjali, da jim s tem ne bo 'nogoče živeti. Ivaj naj pa počno s G ali 7 kr. na dan, dočim 80 bili doslej v špitalu preskrbljeni z vsem potrebnim? Toda že res drugače ne more biti, primakne naj se jim vsaj se jeden krajcar. Toda višja gosposka jim je odgovorila, da '■oga ne more nikakor. Ravno nasprotno! Nekaterim, in sicer tistim, katerim se je 1. 1785. vsled prošnje dovolilo 8 kr., nameravajo miloščino celo še pristriči, katerim se pa dokaže, da si, če tudi s težka, a vendarle še utegnejo služiti sami svoj kruhek, jo ustavijo celo popolnoma. Zakaj namerava se število ubožnih podpor pomnožiti vsaj še za 30. — hi res so tekom leta ustavili miloščino 14 ubožcem ter ob enem odredili, naj se prevzame tistih 150 kranjskih najdenčkov, za katere je, seveda na stroške kranjskega ubož-nega zaklada, skrbela takrat tržaška najdeniščnica. Kaj pak naj se zgodi z onimi 4;} otroki sirotami, ki So jih hranili takrat iz dohodkov sirotničnega zaklada (VVai-s,?nhaus) in so bivali še v špitalu? Tudi ti so se morali itnekniti iz njega. Oddali so jih tako kakor najdenčke proti določenemu plačilu na kmete v rejo, »kajti spital, s katerim 'majo zdaj čisto drugačne namene nego doslej, se mora izprazniti vsekako«. Zato so z ukazom dne 14. marcija 1787 odpovedali službo vsem, ki so se v špitalu pečali dotlej z rejo in vzgojo otrok sirot, torej so odpustili vse posle in tudi otročjega variha, let starega, čmerikavega Jožeta Vehovca in njegovo ženo. Dne 1. avgusta res ni bilo nobenega ubožca več v špitalu. Potoknili so se s svojo skromno odmerjeno miloščino, kamor se je kdo mogel. Teže pa je bilo iznebiti se otrok sirot, in sicer iz dveh Urokov: prvič je primanjkovalo za njih oskrbo zunaj špitala denarnih sredstev, drugič pa je oviral izvršitev tudi pomislek, kaže li doslej po mostno vzgojevane otroke (mnogo Jih je bilo že nad 10 let starih) dati kmetom v oskrbo? Ker Pa tedanji absolutizem ni poznal nobenih ugovorov, proko-bacali so so v nekaterih mesecih tudi čez te dve težavi. Konec meseca marcija 1.JJZ88. so odpravili zadnjega otroka iz spitala.1) S te m j e z g o d o v i n a m eščanskega spitala končana. Ustanovljen in sezidan zato, da prc ž i v e v nje m one m o g 1 i,ub o g i 1 j u b 1 j a n s k i m e š č a n j vsaj z n a j p o t r e b n e j š i m preskrbljeni zadnje dni svojega b r i d k e g a živi j c n j a b r e z skrbi i n b r e z strahu pred lakoto in revo, od tuj e n j e bil spital z z a d n j i m i te m i ukrepi p r v o t n o m u svoje m u n a-m e n u. Kar nam preostaja še povedati, to moremo k večjemu imenovati »zgodovino špitalske imovine«.2) VII. Imovina meščanskega špitala. Zgodovina meščanskega špitala je končana z onim dnem, ko so odslovili zadnjega špitalarja in zadnjega otroka siroto iz njega. Kakšne namene pa je imela višja gosposka z meščanskim špitalom, da gaje tako hitela prazniti? Tega menda sama ni vedela. Najprž je bila o razmerah preslabo poučena. a) Reševanje vprašanja, kaj se zgodi zdaj z meščanskim špitalom Višja gosposka za Kranjsko, c. k r. n o t r a n j e - a v s t r i j-s k i g u b e r n i j z a S t a j e r s k o, Koroško i n K r a n j s k o, je imela namreč tisti čas svoj sedež ne v Ljubljani, ampak v Gradcu. Zato so bili gospodje pri guberniju o kranjskih razmerah v največ slučajih prav slabo podučeni, največkrat so jim bile te popolnoma neznane. Zavoljo toga so zahtevali za vsak slučaj sproti, preden so se odločili za kako stvar, natančnih poročil od podrejenega okrožnega urada, Kreisamt, ki gaje ljudstvo zvalo »kresija«. Ce se je stvar tikala mestnih stvari, poslala je kresija podoben tak ukaz za natančno poročilo o dotični stvari magistratu. Do skrajnosti poslužen je ta napenjal vse žile, da je ustrezal svoji ostri in dostikrat kaj na kratko navezani go- ‘) Kreisamtsacten f. XXVI. a) Mimogrede naj opomnim, da se imovina meščanskega špitala (der Biirgerspitalfonds) po navadi in zavoljo kratkoče menda imenuje ..meščanska imovina", kar pa ni pravilno. .Meščanske imovine" Ljubljana nima in je ni imela nikoli, kakor jo ima na pr. Kamnik v svojih meščanskih gozdih. Do ..imovine meščanskega špitala" imajo pravico samo ubogi ljubljanski meščani, do ..meščanske imovine" pa bi ta pravica pristojala vsem ljubljanskim meščanom brez razločka, bogatim in revnim. sposki. Navzlic temu pa mu je kresija ob vsaki priliki do-poslala kak ukor ter mu obesila kak »nos«. Takim načinom so naslednja tri ali štiri leta razprav-‘Jilli gubernij, kresija in magistrat vprašanje: kaj se zgodi 7‘ meščanskim špitalom? Ko ga je gubernij dal I. .1787. izprazniti, mu to vprašanje menda ni hodilo še do malega n,(! na pamet —- človek vsaj iz vsega njegovega ravnanja 110 more dobiti drugačnega vtisa in prepričanja. Magistrat-poročaj! Z nasveti ta ni bil v zadregi. Nasvetoval je, naj So osnuje v prostornem in ravnokar na novo predelanem Poslopju prostovoljna delavnica (froivvilliges Arbeitshaus), Po rod n i š č n i c a (Gebarhaus), n aj d e n i š č n i c a (Findelhaus ln hiralnica (Siechenhaus). Za napravo .pr o s to v o 1 j n e delavnice je bil ma-§'strat celo že nekaj storil. To naj bi bila nekaka fabrika, v kateri bi si reveži s predenjem in tkanjem prostovoljno služili svoj vsakdanji kruhek. Dogovoril se je bil 'e s suknarjem Desselbrunnerjem, da bo dajal proti plačilu volno presti, ter je določil že tudi ž njim, koliko bo Dessel-orunner plačeval od funta. Toda graški gubernij tega predloga ni sprejel, najbrž zato ne, ker za graški in celovški spital ni predlagal nihče kaj takega. Ravno tako je zavrnil predlog glede hiralnice, in Sicer zavoljo tega, ker so snovali takrat veliko hiralnico v ^radcu za vse tri dežele, za Štajersko, Koroško in Kranjsko. Dovolil je le, da se v ljubljanski meščanski spital samo v 11 ;ljVečji sili sprejmi ta ali oni hirajoči bolnik. Kadar bo občna hiralnica dozidana, naj se pošljejo te reve vanjo. No, in kaj je bila posledica tega? — To, da so se v ravnokar izpraznjeni špi tal jeli polagoma vračati zopet Ubožci, iz prva samo hirajoči, sčasoma pa tudi drugi, ki pa s° morali od svojih skromnih »dnevnih porcij« plačevati po “ ki', za stanovanje na dan. Hraniti so se morali sami. Tretjega predloga, naprave porod n iščn ice in naj-deniščnice, pa graški gubernij ni zavrgel kar a limine. Osnujeta naj se pač, toda ne v meščanskem špitalu. Poišče ll;\j se za ta dva zavoda rajši kak drug pripraven prostor, pač blizu civilne bolnice na Dunajski cesti, ki se je ravno kdvrat prirejala z velikim naporom.1) A priličnega prostora ‘) P. v. Radics. Gescli. des landschaftl. Civilspitals in Laibach. '-'•vilna bolnica, katero je tudi porušil zadnji potres, je iyn>r poprej sa-®ostan. Do 14. aprila 1786. leta so bivali v njem bosopeti oo. avgu-stinei, diskalceati, katere ,je cesar Jožef II. izgnal, njih samostan pa °dmenil za civilno bolnico; prevzeti so jo imeli iz Trsta semkaj 1'Oklicani usmiljeni bratje. Dne 7. decembra I. 1780. so se bili le-ti žo Preselili vanjo. za porodniščnico in najdeniščnico ni bilo lahko dobiti, ker ni bilo sredstev za to. Tako je minulo L 1788., ne da bi se bili odločili vsaj toliko, ali naj se za porodniščnico in najdeniščnico kaka hiša najame, ali naj se kupi, ali pa naj se zida kar z nova. Naposled je graški gubernij po nasvetu magistratoveni, j kateremu je pritrdil tudi protomedicus dr. Ivan Novak, v \ početku 1. i789. odredil, naj se porodniščnica (za štiri ženske) \ in najdeniščnica (za (i otrok) osnujeta vendarle v meščan-j skem špitalu. 1 Tako se je porodniščnica otvorila dne IG. 1‘ebruarija \1789. leta ter sta se v službo vzeli babica Uršula Layerica in nje strežnica Alenka Lukan; prvi se je razen prostega stanovanja, proste kurjave in svečave obljubilo 100 gld., drugi pa 50 gld. letne plače. Za zdravnika sta bila imenovana dr. Fandl pa ranocelnik Makovec. Iz prva so nameravali vzeti v službo tudi dve dojki in jcdrio pestunjo, ker pa se do 17. avgusta 1. 1789. ni oglasilo več otročnic nego samo pet, se je to opustilo; zato so se premislili tudi glede najdeniščnice. Oddajali so najdenčke zopet na kmete, kakor v prejšnjih časih, ko se v špitalske stvari ni še vtikala kre-sijska in gubornijska modrost. Kresija pa s to naredbo ni bila zadovoljna, ampak je nasvetovala — a ne vem, jo je li gubernij pozval k temu ali ne—-naj se meščanski špital proda, dasiravno je magistrat izjavil, da sta porodniščnica ili najdeniščnica prav dobro spravljeni; želeti bi le bilo, da se iz drugega nadstropja preselita v prvo in se sprejemajo tudi plačujoče otročnice; kar pak preostaja še sicer prostora v špitalu, naj se razen vratarjevega in administratorjevega stanovanja da v najem. Toda kresija je odgovorila: ISoljše je, če se špital proda, kar bo glavnemu ubožnemu zakladu — torej tudi ubožcem v veliko korist. Navedla je zato več vzrokov. Prvič je špital nepotreben. Odkar se je oskrba revežev »in natura« odpravila, je špital že itak izgubil svoj prvotni namen. Drugič je ubožnemu zakladu v škodo, da se zavoljo štirih otročnic in malega števila najdenčkov, ki se itak oddajajo na kmete v rejo, vzdržuje tako veliko poslopje, v katerega največjem in najlepšem delu bivajedino le špitalski administrator Josip Kralj. Nadalje je poslopje v najbolj obljudeni in najživah-nejši ulici, med mesnicami in škofijo; torej je premalo osamljeno, da bi se dala združiti ž njim tista previdnost, katere [je treba pri otročnicah in najdenčkih. Slednjič bi se obojnemu zakladu v korist poslopje brez skrbi lahko izpe-čalo za najmanj 10 —12.000 gld., za porodniščnico P:i bi sc s polovico tega denarja prav lahko kupila dosti velika hiša v kakem bolj samotnem kraju. V Gradcu pa tega nasveta niso sprejeli. Pečali so se namreč že zopet z nekim novim projektom: v meščanskem spitalu naj se osnuje tudi še blaznica./ Za svet vprašani cesarski inženir Schemerl je izjavil., a spital za kaj takega ni do malega nič ugoden. Kateri Prostori pa naj se od kažejo blaznikom? Pritlični, proti Ljubljanici ležeči nikakor ne. Tu so mesnice in je vedna gneča, ker so v tržnih dneh kmetiškega ljudstva le kar tare. Tu 1)1 bilo vedno dosti zijalov pri oknih, manjših oken pa nikakor ne kaže napravljati, ker bi se blaznikom s tem zaprl Prosti dohod zraka. Vrhu tega je pritličje tudi jako vlažno. V drugo nadstropje nastaniti jih tudi ne kaže, zato ker Se nahaja tu porodniščnica in so blazniki po navadi tudi nesnažni ljudje. Vrhu tega imata v tem nadstropju, in sicer y njega najlepšem delu tudi špitalski administrator Kralj ■n njegov kontrolor Polak svoji stanovanji. V prvem nadstropju pa ni nobenega prostora več za blaznike; v treh sobah bivajo hirajoči bolniki in nekaj onemoglih revežev, druge pa so se dale večinoma že vse v najem; nosile so takrat 217 gld. stanarine.1) V Gradcu pak so vsekako želeli, spraviti blaznike v Meščanskem špitalu pod streho. Zavoljo toga so Schemerlu naročili, naj le navzlic temu napravi načrt, po katerem bi sc štirje veliki prostori v pritličju dali z lesenimi stenami predeliti v 12 predalov ali kamric, za vsakega blaznika jedno. rudi bi se dobilo tu prostora za čuvaja blaznikom. Schemerl je to storil. K sreči za bolnike pa je tedanji Protomedicus dr. Haymon zaradi le prevelike vlažnosti teh prostorov odsvetoval to napravo z največjo odločnostjo. Polaka naj se malo! Saj se pripravlja že v Škofji loki hiralnica ln blaznica za nesrečnike te vrste iz vse dežele. Dotlej naj izbero za blaznike rajši kaki pripravni prostori v civilni bolnici.2) L. 1792. se je dotedanja uprava meščanskega spitala lzpremcnila zopet z nova. Odpravila se je dotedanja »a d m i- ‘) V pritličju na oglu Špitalske ulice in Šolskega drevoreda, tam kjer je bila naposled Mayerjeva menjalnica, je stanoval takrat hišni Vratar, in sicer brezplačno. V I. nadstropju je imel prejšnji špitalski traktor Martin Krobat 3 sobe, od katerih je plačeval 00 gld. na leto. Druga stanovanja so bili oddali tako-le: 2 sobi in jedno shrambo (Kammer) za BO gld.; 1 sobo (najel jo je tiskar Ignacij pl. Kleinmayr) za 20 gld.; 1 sobo za 15 in jedno drugo za '12 gld ; B sob pa ni bilo še oddanih, spravljeno je bilo v njih nekaj stare ropotije. V II. nadstropju sta bili 2 sobi oddani za 25 gld., jedna soba in jedon kabinet pa (profesorju Wilde-ju) tudi za 25 gld. 3) Kreisamtsacten f. XXVI. nistracija« tor se nadomestila z »ravnateljstvom« (ttpitals-Direction), katero se je z odlokom dne 20. septembra 1792. poverilo kresijskemu glavarju; ob enem se je preselila v meščanski spital tudi kresija.1) Od bega časa. je ljudstvo ^jelo tudi nekdanje špitalsko poslopje nazivati »kresija«. Staro ime, meščanski spital, stT*ftr"y jalto- kpatkejg^času pozabilo id o dobra. Nič čudnega, saj je bil spital svojoimr~prVotnemu Inamenu odtujen že davno. Ime se je pri ljudstvu tako ukoreninilo, da je zvalo to poslopje kresijo, ko tega urada že davno več ni bilo v njem. Celo zdanjo novo zgradbo čujem kmete še zdaj imenovati »kresija«, katero ime pa se kajpakda izgubi zdaj v kratkem. Po odpravljenem špitalu se je kranjskim gosposkarn, posebno pa ubožcem tožilo še dolgo časa potem, in res so se precej po smrti cesarja Jožefa II. oglasili oboji, gosposke in siromaki, naj se uvedo v meščanskem špitalu zopet nekdanji red. Najprej so to storili deželni stanovi, kateri so bili uverjoni, da so se jim z narodbami umrlega cesarja Jožefa II. delale velike krivice. Že pol leta po njegovi smrti so sestavili deželni stanovi na poziv Leopolda II. v jako obširni spomenici svoje pritožbe.2) Med neštevilnimi drugimi neprilikami so grajali tudi vse nove ubožne naprave. 1.) ^ tem, da se je oskrba v špitalih izpremenila v tako zvanc »dnevne porcije«, so se ubožci zelo zelo oškodovali, ker s 4 8 kr. na dan no morejo živeti. Zato je beračev od dno več. 2.) Otroke so izgnali iz sirotiščnice, jih z nezadostnimi sredstvi (llandstipendien) prepustili svoji usodi tor jih odtegnili javnemu nadzorovanju. Zato rastejo zdaj brez vzgoje ter bodo državi najbrž še kdaj v kvar. 3.) Ubožna naprava (Armeninstitut) se ni obnesla in no zasluži svojega imena, zato kor manjka zavoda, v katerem bi so ljudem dajalo dela in bi se kaznovali hudomušni berači. Nekaj mesecev pozneje (dne 3. novembra 1790. I.) so prosili tudi ljubljanski siromaki sami, naj so oživi zopet poprejšnji meščanski špital. Toda uspeha niso imele ne ta prošnja, no pritožbe deželnih stanov. Dve leti pozneje (29. oktobra 1. 1793.) se je za obnovitev meščanskega špitala zavzel celo meščanski odbor ter jo prav za gotovo pričakoval ugodne rešitve svoje prošnje. Kazal je na Gradec, kjer so bili ondotni meščanski špital zopet obnovili in siromake preskrbljovali zopet »in natura« kakor v prejšnjih časih, ko ni bilo šo »glavnega ubožnega zaklada«. »Zakaj bi so to ne zgodilo v Ljubljani?« vprašal je meščanski odbor. ') Faso. 93 95. staro reg is trat uro v mestnem arhivu. •J) Mittheil. d. h. V. f. Kr. 1859. p. 29 otc. Toda gubernij je odgovoril, da so v Gradcu razmere celo drugačne nego v Ljubljani. Ko se je osnoval 1. 1778. glavni ubožni zaklad in so se združile vse ubožne naprave, se je graški mestni špital res popolnoma izpraznil, zato ker je v Gradcu imel vsak združenih zavodov res svoje poslopje, kamor so se dotični proskrbovanci oddali. V Ljubljani pa to ni tako. Meščanski špital se ni izpraznil popolnoma, ampak bivajo v njem hirajoči bolniki in tudi ne malo drugih ubožcev s svojimi dnevnimi porcijami. Meščanski odbor naj se le pomiri ter bodi prepričan, da je tudi guberniju blagor revežev tako zelo na mari, kakor njemu samemu. Ge bo le količkaj mogoče, se število podpor izdatno povekša. Ob enem je dal gubernij meščanskemu odboru tudi pravico, da se sme prepričavati, kako se porabljajo dohodki »špitalske imovine«; iz tega vzroka odbor lahko zahteva, da se mu pokažejo dotični računi.1) Ker pak so kmalu potem nastali s francoskim prevratom burni vojskni časi, ki so obrnili pozornost vseh oblastev na čisto druge strani, ostalo je v meščanskem špitalu do '• 1811. vse pri starem. To loto pa so premestili tudi po-i'odniščnico, najdeniščnico in hiralnico iz meščanskega spitala, v civilno bolnico na Dunajski cesti.2) Izpraznjene prostore v meščanskem špitalu so dali Francozi potem v najem. Po njih odhodu je dala avstrijska vlada meščanski špital nekoliko prezidati ter je napravila iz prostorov, v katerih so se nahajale poprej porodniščnica, najdeniščnica in hiralnica, več novih stanovanj, pritlične prostore pa je velela prirediti za prodajalnice. Oddajanje stanovanj in prodajalnic, razdeljevanje iz najema pritekajočih dohodkov med reveže, vzdrževanje poslopja in skrb za potrebne poprave — to je vsebina vse zgodovine meščanskega spitala v naslednjih letih, od francoskih časov do današnjega dne. b) Oddajanje stanovanj. Oddajanje stanovanj sicer strogo vzeto res ne spada v zgodovino meščanskega špitala, a skoraj si ne morem kaj, da se ne bi doteknil tudi te stvari, ker je prezanimiva in ker kaže, kako silno so se tekom tega stoletja v Ljubljani stanovanja podražila. Prva stanovanja so v meščanskem špitalu oddali 1. 1792., torej tri leta potem, ko ga je višja gosposka dala izprazniti. Prvi gostač je bil, če ne štejemo vratarja, ki jo bil zdaj ob enem tudi cerkovnik, Martin Krobat, poprejšnji špitalski traktor. Ko so bivali še siromaki v špitalu, preskrb- *) Kreisamtsacten f. XXVI. -) Radics 1. c. p. 59. ljeval jim je proti določeni letni plači hrano. A možje imel nesrečo. Ravno oni čas, Uo je prevzel kuho, nastala jo zavoljo slabih letin velika draginja, ki je trajala čez tri leta, a baš je ponehala, in mož bi si bil morebiti opomogel, ko so reveže izpodi 1 i iz spitala. Z ozirom na te njegove ne-prilike mu je gosposka ono prostore, ki jih je užival dotlej brezplačno, prepustila v najem za 60 gld. na leto. Bili sta to dve pritlični sobi in kuhinja na desni strani glavnega vhoda, pa še jedna soba v I. nadstropju. V pritličju je imel Krobat odslej gostilno, v 1. nadstropju je pa stanoval. L. 1792. je višja gosposka sklenila, -da se oddado na javni dražbi v najem tudi še drugi prostori, kar jih je bilo takrat še neporabljenih. Spečala jih je tako-le : a) v pritličju: 1.) Martin Krobat je prevzel po dražbi svoje dozdanje štiri prostore za 62 gld., a moral je gostilno opustiti. Dalje so oddali: 2.) 1 sobo in 1 kuhinjo na levi strani glavnega vhoda za 50 gld. 20 kr. 3.) 1 sobd na vodo za 20 gld. 4.) 2 sobi » » » 28 » 5.) 1. sobo » » » 24 gld. 40 kr. I>) V I. n a d s t r o p j u : 1.) 3 sobe s kuhinjo, kletjo in drvarnico za 60 gld. Najel jih je trgovec Alborghetti, a ponudil je 155 gld., ako mu postavijo peč tudi v tretjo sobo zraven cerkve ter mu dado tudi še jedno sobo na hodniku. 2.) 2 sobi za 57 gld. 3.) 1 sobo na oglu za 25 gld. Te tri sobe je najel tiskar Ignacij pl. Kleinmayer. 4.) 1 soho (prof. Tretlerj za 31 gld. Oe mu napravijo iz tamošnje preddvorane tudi sobo, obljubil je plačevati po 40 gld. 5.) 6 sob z vsemi pritiklinami in 1 hlevom je najel grof Guicciardi za 252 gld., zahteval pa je, da mu jedno steno prebijejo ter dotično sobo zvežejo s cerkvenim korom. 6.) 1 sobo za vodo za 16 gid. je prevzel Ign. pl. Klein-mayr, . ki je vrhu tega ponudil še 15 gld. za hlev, če mu ga prirede iz kakega pritličnega prostora. Sicer pa je pl. Kleinmayr nameraval nastaniti se v meščanskem špitalu za stalno ter napraviti tukaj tiskarno. Zavoljo tega je po končani dražbi ponudil za vse prostore v I. nadstropju 473 gld. Toda gosposka ni sprejela ne njegove ne Guicciardi-jeve ponudbe, te zato ne, ker hi se bila tem potem cerkev spačila in hi se drugim goslačem v špitalu zaprla pol na cerkveni kor, za pl. Kleinmayerja pa k' bi bilo le preveč prezidav treba. V II. nadstropju se ni moglo nič oddati, ker je bila tu porodniščnica in so bivali hirajoči in drugi ubožci tu. Oddal se je v najem tudi travnik na Ilovici na barju; to jedino zemljišče je spital takrat še imel. ■— A kako da ga 1. 1771. niso prodali ob onem z gilto, z drugimi špitalskimi zemljišči vred? —- Zato, ker ga spital takrat še ni imel; dobil ga je šole nekaj let pozneje, menda 1. 1783., o priliki, ko so razdelili dotični del barja. Travnik je meril okoli polpeto oral; dali so ga v najem za 21 Va gld. Z uspehom dražbe je bila višja gosposka jako zadovoljna; izpečala je vsak prostorček mnogo boljše, nego je pričakovala. Zato je sklenila prirediti še tudi druge prostore, bodisi za stanovanja, bodisi za magazine in prodajalnice. To je bil vzrok, da se je moral hišni vratar preseliti. Doslej je bival v prostorih, za katere so se trgovci v enomer oglašali s prav ugodnimi ponudbami; zakaj vratarjevo stanovanje se je nahajalo na oglu pritličja, tam kjer je imel do potresa .1, O. Mayer svojo menjalnico. A prvega ponudnika je gosposka navzlic njegovi ugodni ponudbi odklonila, češ, da taka hiša, kakor je meščanski špital, ne more biti brez vratarja, a o tem se kresijski gospodi ni nič zabliskalo, da stanuje vratar lahko tudi kje drugje, no pa v najdražjih prostorih. A ko so videli ugodni uspeh licitacije, so jeli pak vendarle pomišljevati, mora li vratar bivati res ravno tik vrat, cerkovnik ravno tik cerkve. Iz tega pomiselka so mu naslednje (1793.) leto odkazali dve drugi (seveda kot špitalskemu poslovniku) brezplačni sobi, a v najzadnjem koncu velike zgradbe, v Lingerjevi ulici. Toda mož se je bil prejšnjega svojega stanovanja tako privadil, da je na javni dražbi posekal s svojimi ponudbami vse druge. Ker svojega najbrž slabejšega, vsekako pa bolj nepri-ličnega naturalnega stanovanja zdaj ni več potreboval, oddal gaje v najem nekemu sodskemu slugi Kuterniku za 30 gld. Ko' je špitalsko ravnateljstvo to izvedelo, spogledalo se je prav resno ž njim ter ga je vprašalo, odkod si je vzel to pravico. Za kazen za to ga jo prisililo, da je moral menjati s Kuternikom. Kako so so v meščanskem špitalu oddajala stanovanja naslednja leta, ne vemo. A brž po odhodu Krancozov se nam stanarinski zapiski odpro z nova, že 1. 1814. Špital je bil takrat ves prazen, zakaj 1. 1811. se je bila izselila v deželno bolnico tudi porodniščnica, najdeniščnica in hiralnica. Izpraznjene prostore je francoska vlada dajala za tem v najem, in tako je storila zdaj tudi avstrijska. Nekaj tednov pred sv. Jurijem I. 1814. je pooblastila tedanjega upravitelja Frančiška Pollacka, naslednika Piju Kralju, da naj sklene s takrat in že ined francosko okupacijo v špitalu stanujočimi gostači nove stanarinske pogodbe, ker le-ti tako žele, toda ne za dalj nego za jedno leto. Bilo je sedem takih strank, med njimi tudi kanonik Jakob Učan, ki je iincl že ob času Francozov v Špitalski ulici v najemu menda največje stanovanje v I. nadstropju; sestavljalo se je iz šestih sob, kuhinje, shrambe za jestvino, dveh kleti in še malo kamrice pod streho. Ponudil je zanjo 150 gld.; upravitelj Pollack je to ponudbo priporočal, kar se je gosposki (intendanci) prav čudno zdelo, češ, kako more biti za tako ponudbo, ko so vendar zapriseženi in nepristranski cenilni možje cenili to stanovanje na 250 gld. in je vojaški erar za svoje častnike tudi res toliko plačeval. Ker je kanonik Učan čutil, da za ponujano stanarino morebiti stanovanja vendarle ne utegne dobiti, obljubil je prostovoljno, da bo opravljal v špitalski cerkvi brezplačno tudi še vsak dan po jedno sv. mašo ter da bo celo stroške za hostije, vino in mašno perilo trpel sam. Dokler se je v špitalski cerkvi opravljala služba božja še na špitalske stroške, je bilo za to reči preračunjenih 46 gld. 14 kr. 'A ozirom na to je intendanca upravitelja pooblastila, da naj torej le sklene z Učanom pogodbo, glasečo se na 200 gld. Ravno tako naj sklene pogodbe tudi z ostalimi šestimi ponudniki, druga stanovanja pa sc oddado na javni dražbi, kar se je v početku meseca aprila 1. 1814. tudi res zgodilo. Oddali so jih tako-le : u p kuhinje i shrambe za jestvine kleti drvarnice 1 sobe pod streho S 2 J2 Stanovanjc v I. nadstr v Špitalski ulici 6 1 1 2 1 200 » na vodo 2 1 30 » * » » » » •» 1 1 1 — 49 30 => proti škofiji L* 1 — 1 — 77 » » » » » 2 37 14 » » » » » > 1 1 1 88 40 » na hodniku i 1 59 » A II. * v Špitalski ulici 9 > 1 2 1 1 1 200 » » » » » » y> i — 22 » » » » » i - — — 22 i — — — 22 » » » » i i 1 — — 33 » » » » na vodo 4 i 1 1 _ — 66 » » » » proti škofiji 1 — — — — — 22 » » » » » « 3 i ] 1 — — 82 30 » » » » » 1 1 20 Sku paj . . . 40 8 10 4 2 1 1030 14 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 Iztržili bi bili morebiti za stanovanja kaj več, ko bi jil' bila intendanca hotela dati za dalj časa nogo samo za jedno leto v najem, do česar pa je ni bilo pripraviti. Pač pa je morala to storiti z magazini in prodajalnicami v pritličju. ° temi najemniki, ki so imeli svojo prodajalnice že 1. 1812., so sklenili pogodbo do 1. 1820. Da vidimo, kako silno je (lo danes poskočila tudi najemnina za prodajalnice, navedimo še te. V špitalski ulici so imeli prodajalnice, oziroma magazine ti-le trgovci : 1.) Martin Kamenič za 70 gld. 3 kr. 2.) Frančišek Galle za 98 gld. 3.) Anton Primic za 129 gld. 44 kr. Ta je imel to prodajalnico celo že leta 1800. v najemu. Na vodo so se nahajale tudi samo tri prodajalnice. Od jedne jo neki Marini plačeval 56 gld. 30 kr., od druge neki Ivan Hučar 70 gld. 30 kr., od tretje pa isti Anton Primic tudi 70 gld. Proti školiji takrat še ni bilo nobene prodajalnice, ampak le majhno stanovanje (1 soba, 1 kuhinja, 1 shramba za jestvine in i klet), katero se jo neki Heleni 1’akesch prepustilo za 27 gld. 1 kr. če je bila ta Helena 1’akesch sorodnica poznejšega Pakiža, trgovca »s suho robo«, tedaj je bila ta lirma najstarejši trgovski najemnik v meščanskem špitalu. Še večji nedostatek nego prekratka najemna doba je bil ta, da je bilo mnogo stanovanj brez vseh pritiklin. Posebno so se pogrešale kuhinjo in drvarnice. Ker je moralo zavoljo tega po več gostačev kuhati v jedni kuhinji, nastali so prepiri; celo pretepali so se, poročal je upravitelj Pollack. Zavoljo tega so tekom leta mnogo stanovanj prezidali, dodali jim potrebne pritikline ter jih spomladi 1. 1815. oddajali zopet na javni dražbi v najem; le s kanonikom Uča-nom se je napravila nadaljnja pogodba še prod dražbo. A posebno trgali se na dražbi za stanovanja niso; najbrž so oplašili ljudi minulo loto nastali prepiri. Za veliko stanovanjc z devetimi sobami in vsemi potrebnimi pritiklinami se še nihče oglasil ni, najbrž zato, ker so ga izklicali za 20 gld. draže, nego je bilo doslej. Tedanjega najemnika pl. Kallichberga so šele po končani dražbi pregovorili, da je primeknil še tistih 20 gld., toda izgovoril si je, da se vso poprave izvrše na stroške špitalske imovine. Izid dražbe ni bil posebno povoljen, vendar so so stanovanja oddala za nekaj goldinarjev draže (za 1091 gld. 40 kr.) nego leto poprej.') Tudi pozneje je stanarina silila sicer polagoma, a vendar dosledno kvišku. Kreisamtsacten lase. IV. Toda ljubljanski ubožci niso imeli od tega dosti koristi. Velik del špitalskih dohodkov se je porabljal za namene, za katere bi se ne bil smel. Špitalske miloščine oddajati jo smel sicer jedino le magistrat, toda za to pravico so pri guberniju niso menili. Razpolagali so s špitalskimi dohodki prav po svoji poljubnosti. Ljubljanskim siromakom je bilo posebno na kvar to, da so se cesarskim uradom oddajali prostori v pisarniške namene za prenizke cene. Tako je na pr. plačevala kresija, za 3 sobe, če prav tam zadaj na hodniku, samo 59 gld. Seveda! Saj drugače skoraj biti ni moglo. Kdo pak je bil špitalski ravnatelj? Kresijski glavar sam, ki je za svoj urad nastavil kolikor mogoče nizke cene, da se prikupi s tem svoji višji gosposki. Se največji nedostatek pa je bil, da so ostajali ravno najemniki najdražjih stanovanj stanarino za več let na dolgu, tako na pr. 1. 1834. kresijski glavar Kluck pl. Lcidenkron sam 480 gld. Celo cesarski uradi so bili mečkavi plačniki. Kaj pak da se po tem takem zasebnim najemnikom s plačevanjem še celo ni nič mudilo. Magistrat se je zavoljo tega bridko pritoževal ter za 1. 1835. na pr. zračunil 2105 gld. 16 kr. tako zaostaline. Pritoževal se je tudi zavoljo preobilih in predragih poprav v špitalu. katere je špitalsko ravnateljstvo velevalo brez magistratove vednosti. Posebno veliko se je za popravo in prezidavo potrošilo 1. 1831., ko so dve nadstropji visoko špitalsko cerkev izpremenili v pritličju v prodajalnico, v 1. in II. nadstropju pa v stanovanja. V prezidano prodajalnico se je 1. 1834. preselil trgovec .1. C. Mayer, ki je ostal tu do potresa ter ima tudi v novi zdanji zgradbi največ prostorov v najemu. Zavoljo obilih zaostankov v najemninah in dragih poprav in prezidav ni preostajalo za meščanske reveže naposled kar nič Zato je I. 1835. tedanji ljubljanski župan Ivan llradecky odločno zahteval, da se magistratu vrni pravica, ki mu gre pri špitalskem gospodarstvu. Število ubožcev se v Ljubljani množi od leta do leta, dohodkov pa je magistratu za njih oskrbo vedno manj na razpolago. Koliko so Hradeckyjeve zahteve izdale, ne vem. Temeljitih premomb pa do 1. 1849. vsekako nobenih ni opaziti. Sele to leto se je zgodilo, kar je magistrat že toliko časa želel; z odlokom dne 4. marcija 1849. je z nova dobil špitalsko gospodarstvo v svojo oblast. V tem so se stanarinske razmere v Ljubljani zelo iz-premenile. Posebno ugodna je bila za dohodke meščanskega spitala zgradba kamenitcga špitalskega mostu 1. 1842. Vred- ftost špitalskega poslopja in stanovanj, posebno pa proda-jalnic v njem je močno poskočila ter rastla potem ocl leta do leta jako hitro. Prodajalnicg za vodo so so 1 1818. oddajale povprečno po 70 gld. na loto, 40 let pozneje (1. 1858.) sta za jedno ravno to h prodajalnic plačevala trgovca Komatz & Sonz 250 gld. najemnine, 1862. 1. 283 gld. 30 kr., in ko sta ta dva opustila trgovino, ponudil jo trgovec Wetsch 320 gld. L 1821. je kresija plačevala od osmih sob v I. nadstropju 460 o-Jd stanarine. Ko so I. 1849. kresijo razpustili, je ravno te prostore najel linančni erar ter nastanil v njih davčne urade. L. 1865. se jo glavni davčni urad (Ilauptsteueramt) preselil na Breg v Zois-ovo hišo, nižji davčni urad (Steueramt) P® je ostal še v meščanskem špitalu, pa ne v vseh, ampak samo v 4 sobah. Toda za to 4 sobe in malo stanovanjo davkarskega sluge (sobo, kuhinjo, drvarnico in klet) je plačeval finančni erar 600 gld. najemščine, več torej, nego nekaj let poprej za 8 sob. mw<" Podobu 4. Špitalski most, .Špitalska ulica in porušeni stari meščanski Spital (na levi). Dve leti pozneje (1. 1867.) so meščanski špital od zunaj lepo' očedili ter mu dali lice, kakršno jo kazal do potresa, kar je zopet pomnožilo dohodke imovine meščanskega spitala tako, da so se na pr. ravno tisti prostori, ki so 1. 1818. Nesli 1310 gld., 1. 1868., torej petdeset let pozneje, oddali za 6292 gld., travnik pa se jo dal v najem za 83 gld. 30 kr. Isto tako jo rastla stanarina tudi naslednja lota dosledno ter je znašala pred potresom že blizu 9000 g'ld. c) Zdim j a. uprava in nova palača špitalske imovine. Dejali smo, da je 1. 1849. gospodarstvo in upravo »špitalske imovine« dobil zopet v svoje roke ljubljanski magistrat,1) oziroma I občinski svet, ki doli od tega leta dalje ubogim m e š 6 a n o m z o p el. po d pore k a kor v p r e j š n j i h časi h. Glede na meščanstvo (Biirgerrecht) in iz njega izvirajočih pravic je med zdanjiin meščanstvom in meščanstvom prejšnjih časov precej .razlike. Danes je vsak občan (Gemeindemitglied) skoraj da tudi že meščan (Burger). V prejšnjih časih pa sije vsakdo pridobil z meščanstvom šele sploh pravico, da si je na pošten način mogel služiti svoj vsakdanji kruhek. Dandanes se sme in se more s trgovino ali obrtom pečati vsak za to usposobljen državljan, nekdaj pa je imel to pravico samo pravi meščan in — kajpak da samo v svojem mestu. Alco se je presolil v kako drugo, prositi je moral tam z nova meščanstvo, plačati v.; nova prisojeno mu pristojbino ter se z nova s prisego zavezati, da bo nosil vse mestne težo tako, kakor jih nosijo drugi njegovi someščani. Gorje nemeščanu (Pfuscher, Storzer), če so ga zasačili, ko je izvrševal trgovino ali obrt ali kako drugo rokodelstvo; pobrali so mu blago in orodje ter ga vrhu tega še posebej kaznovali, če so ga le mogli. Zavoljo tega so tudi s trgovino ni smel ukvarjati noben plemenitaš. Celo svojega, v domačih vinogradih pridelanega, vina ni smel v mestu točiti na drobno. Prodajati ga je smel, toda samo na debelo. Dandanes je drugače. Kar se tiče javnih pravic in seveda tudi javnih dolžnosti, med občanom in pravim meščanom dandanes ni prav nobene razlike, napravljajo jih jedino le nekatere zasebne pravice, katere si pridobi občan šele potem, ko se da sprejeti med meščane. Oglasiti pa so mora nalašč za to pri mestnem zboru, ki mu v popolno zbranem svetu zaželjeno ali prošeno meščansko pravico podeli, ali pa mu jo odbije. Novemu meščanu je za tem storiti meščansko obljubo ter odšteti pristojbino (Biirgerrechtstaxe), katero določa menda mestni zbor za vsak slučaj sproti. S tem si pridobi novi meščan mnogo pravic in dobrot, kakršnih samo občan ne more biti deležen. Te dobrote so prvič pravica do preskrbljenja v slučaju popolnega uboštva, drugič pa pravica do raznih ustanov. Teh so tri vrste: a) ustanove za uboge vdove po umrlih meščanih, b> ustanove za neveste iz meščanskih rodbin (Heirats-austattungsstipendien) in c) dijaške ustanove za sinove meščanskih starišev. Do teh dobrot imajo jedino le pravi meščani pravico. ‘) Morebiti ni odveč, če omenim, da je ,,magistrat" od 1. 1.848. dalje nekaj druzega, nego je bil poprej. V prejšnjih stoletjih se je „magistrat“ zval ves mestni zbor, dandanes pa je magistrat le izvrševalni odbor njegov ter v tem oziru deželnemu odboru podobna korporacija. V postavnih oblikah in mejah izrazila pa se je zdanja meščanska pravica šole l. 1862. Zgodilo se je to po prizadevanju tedanjega župana Mihaela Ambroža, ki je '21. novembra tistega leta predložil mestnemu zboru »meščanska Pravila«, navod in pouk, kako se v Ljubljani dobi meščanska Pravica in kako se upravljaj »meščanska iinovina«.1) Po teh pravilih je podeljeval in podeljuje meščansko pravico mestni zbor, bodisi sam iz svojega nagiba, ali Pa se občani oglašajo zanjo. Komur jo zbor nakloni, ta je dolžan storiti obljubo (pod prisego) in plačati pristojbino. f-1- 1862. se je ta pristojbina določila na 25—50 gld. spre-jemščine in 100 gld. prave meščanske pristojbine (Biirger-rechtstaxe), katera se oddaja imovini meščanskega špitala. Pozneje, menim da leta 1887., pa se je tudi sprejemščina povišala na 100 gld., tako da stane meščanska pravica ljubljanska dandanes 200 gld., vendar jo mestni zbor, če se zdi, popusti in spregleda lahko vso. Z novimi »meščanskimi pravili« jo mestni zbor I. 1862. Vsaj deloma, če tudi ne popolnoma dal upravo in gospodarstvo »meščansko imovine« iz rok ter izročil to skrb posebnemu »meščanskemu odboru«, sestavljenemu iz šestih "a šest let voljenih členov. l'o preteku treh let jih polovica •zstopi, in sicer določi to žreb. Izpraznjena mesta popolni testni zbor, bodi si da voli ravnokar izstopivšo z nova, ali pa voli mesto njih tri druge, toda nobenega mestnega syetovavca. V meščanski odbor voljeni mestni svetovavec bi moral izstopiti iz mestnega zbora. Zdanji meščanski °dbor so sestavlja iz naslednjih gospodov: načelnik mu je S- prof. Iv. Gnjezda, odborniki pa so gg. Josip Kušar, Jakob Kobilica, Jernej Žitnik, Srečko No 11 i in Josip Lenček. Le-ti predlagajo, komu naj se podeli kaka meščanska ustanova ali podpora ali »dnevna porcija« iz »imovine meščanskega špitala«; njim pristuje tudi pravica, prosivca za Meščansko pravico mestnemu zboru ali priporočiti ali pa njegov sprejem med meščane odsvetovati. Velikonočni potres lota 1895. je tudi »meščansko imo-v'n0«, s tem pa v prvi vrsti uboge meščane močno oškodoval Meščanski odbor je stal pred resnim in težavnim vprašanjem, 1{aj početi zdaj z razmekaščenim meščanskim špitalom? Ge proda, utegne iztržiti zanj pač kakih 50.000 gld., ker je njega loga kot stavbiščo jako ugodna, toda s tem bi bili dohodki ‘) V tem pomenu se »meščanska imovina“ sestavlja iz raznovrstnih, ravnokar omenjenih ustanov in iz „imovine meščanskega spitala", in v tem pomenu nam bo ta beseda služila odslej; vendar bomo nadalje točno razločevali med njo in „imovino meščanskega špitala", ki je le jeden del .,meščanske imovine“, o kateri pa nc pozabimo, kar s*o rekli na str. 94, op. 2. »imovine meščanskega spitala« jako škodovani, zakaj teh 50.000 gld. bi v najboljšem slučaju (po 4°/0) nosilo šele 2000 gld-i dočim so bili zadnjih trideset let dohodki taki-le: Dohod Iv i 1. 1868. 1. 1878.” i. 1888. gld. kr. gld. kr. gld. kr. _ 1.) Prebitek iz prejšnjega (1867) leta 3865 V/, 1438 58’/a 979 60 •/» 2.) Obresti obligacij . . . 1624 65 2096 90 209 L 60 3.) Donesek politične uprave (loterija) . . . 60 90 60 90 20 30 4.) Stanarina 6292 8304 25 8983 75 5.) Najemnina za travnik') 83 30 ? — ? — 6.) Pristojbine za meščansko pravico . . . 30 _ 275 _ 600 . /.) Razni dohodki. . . . 189 96 117 31 174 50 Skupaj . . . 12145 82‘/.j 12292 94'/, 12849 75'/, Tem dohodkom so stali ti-le stroški nasproti: tStro&lci 1. 1868. 1. 1878. 1. 1K8S. gld. kr gld. kr. gld. kr. 1.) Podpore meščanom: a) po 20 kr na dan . 1919 70'J) 3229 80 7341 10 It) po 30 kr na dan . 2626 05 3619 20 — — ' 2.) llišni davek 1942 42'/, 2493 76'/, 3073 86'/a 3.) Poprave in vzdrževanje poslopja, zavarovalnina itd 448 L 39:l) 454 69 183 35 4.) Razni stroški (dim- nikar, vratar, koleki itd) 93 43 60 — 200 24 5.) Mestna doklada . . . — 182 24'/, — — 6.) Boratova ustanova. . — 5 90 5 90 7.) Pristojbinski ekviva- lent 1 432 88*/.j 433 24'/.^ Skupaj . . . 11062 9.9‘/a 10478 48'/, 11237 , 70 Iz teh računov uvidiš, da so na pr. tekom leta 1888. meščanski reveži prejeli iz imovine meščanskega zaklada podpor 7341 gld. 10 kr. Loto pred potresom (1. 1894.) pa celo ') Med letom 1868. in 1878. so špitalski travnik najbrž prodali. 2j L. 1868. je dobivalo 20 ubožcev po 25 in 26 kr. podpore na dan, 41 pa po 17 '/a kr. *) Leta 1867. so spital namreč temeljito popravili od znotraj in zunaj, glej str. 105. VSez 8000 gld. A v jutru po nesrečnem ]>otresu je bilo po-Mopje, iz čigar dohodkov so se meščanskim ubožcem delile potlej podpore — kaj bi drugače rekel — razvalina in niti ne groša vredno. Kar pa je bilo druzega imetja, bilo je to primeroma majhno, ne večje nego kakih 50.000 gld.; to so bili namreč tisti v obligacijah naloženi tisočaki, ki so jih b 1771. iztržili za špitalske kmete in špitalsko gilto. Obresti s° znašale k večjemu 2000 gld. Meščanski odbor bi bil mogel torej, če bi bil razvalino prodal, odslej namesto po 8000 gld. razdeljevati samo po 4000 gld. na leto — torej polovico manj kakor doslej. Zavoljo tega bi se bile mo-rale vsakdanje podpore ali za polovico pristriči, ali pa bi Se bila morala najmanj polovici doslej podpiranih ubožcev Podpora sploh ustaviti, ustaviti v času, ko so je bili najbolj potrebni! Podoba 5. Kaj torej storiti, da meščanski ubožci ne trpe prevelike škode? Za meščanski odbor pač jako težavno Vprašanje! A tolažil se je z upanjem, da nesrečni Ljubljani Priskoči država na pomoč. In ko se je to tudi res zgodilo lr' je meščanski odbor pričakoval, da dobi nekaj državne Podpore gotovo tudi imovina meščanskega špitala, sklenil Je, da špitalske razvaline ne proda, ampak sezida na nje mestu novo in zdanjim zahtevam primerno veliko zgradbo. Ih res je dobil 50.000 gld. v dar, 100.000 gld. pa brezobrestnega posojila. Razpolagal je torej s svoto nad 200.000 gld. A stavbni mojstri so preračunih, da bode zgradba, kakor so jo nameravala, stala še jodenkrat toliko, blizu 400.000 gld-, natančno 898.979 gld. 72 kr. Vzeti bodo treba torej še najmanj 200.000 gld. na posodo. Toda kje jih dobiti? — Meščanski odbor pa si ni dalje belil glave s to skrbjo, ampak je razpisal razna pri zgradbi potrebna dela ter se takoj lotil zidanja. Zanašal se je na ono znano resnico, da kjer je sila največja, tam je pomoč božja najbližja. A vsa na 398.979 gld. 72 kr. preračunjena vsota ni bila namenjena samo za zidanje, ampak se je iz nje kupilo tudi onih pet hiš (dve v Špitalski, tri pa v Lingerjevi ulici), ki so bile novi zgradbi na poti in katero jo bilo treba vsekako prikupiti. Iz črteža pod. 5 je razvidno, da so posebno tri teli hiš (št. 3., št. 4. in št. 5.) v Lingerjevi ulici segale daleč noter v stari meščanski špital. Dokler bi te hiše stale, bi bilo nemogoče dati novi zgradbi primerno in dostojno lice. Drugič pa se je moralo po zdanjih stavbnih predpisih umokniti novo poslopje tudi daleč nazaj od prejšnje svoje stavbne črte, in sicer v obeh ulicah, v Špitalski m Lingerjevi. Stavbni prostor hi se bil tem potem tako skrčil, da bi bila zgradba nameravanega novega poslopja do dobra nemogoča. Torej ni kazalo druzega, kakor te hišo odkupiti ter jih podreti. A so bile jako drage V Špitalski ulici sta se nahajali dve: \Vcbor-jova in Wetseh-eva, v Lingerjevi pa tri: Ullmann-ova, Kdderl-ova in Košir-jeva. Naslednja tabela kaže, kolik je bil prostor, ki gaje zavzemala vsaka teh hiš, kolika jo bila cena, koliko se je dotičnega prostora porabilo za zgradbo špitalske imovine, koliko pa se ga je moralo odstopiti in prej za razširjenje Špitalske in Lingorjeve ulice: H i št a Nje velikost Cena Cona 1 ms 00 O s s. — ra oa o Št. 1. Weber-jeva . ■ 209 m'1 14.500 gld. 09 38 gld. 90 119 St. 2. VVetsch-eva . 210 m1 28.000 ,, 12963 „ 0 216 St. 3. Ullmann-ova 248 m1 12.500 „ 50 40 „ 121 127 St. 4. Foderl-ova . 147 m1 20.000 „ 130 05 „ 104 43 St. 5. Košir-jeva . 158 7.432 01 47 03 ,. 123 35 Skupaj . . . 978 m1 82.43201 gld. 438 ms 540 m'1 oni, h/, tega je razvidno, da je bil najdražji stavbni prostor ki se je pridobil s Fdderlovo hišo in kojoga je 1 »w3 Najcenejša je bila Ullmanova hiša v Lingerjevi ulici, katere 1 m'1 jo stai samo 50 gld. 40 kr. Ves s kupljenimi hišami pridobljeni prostor je meril 978 m2, od katerih pa sov morali za ceste odstopiti 540 w2, torej več nego polovico. Špitalska imovina jo imela pri tem nad 53.000 gld. izgube. Prostora Wetscheve hiše niso mogli zazidati niti za jodon meter, prepustiti se je moral ves za razširjenje špitalske in Lingorjeve ulice; istotako se tudi n>Li polovica stavbnega prostora Weberjeve in Ullmannovo hiše ni mogla porabiti novemu špitalskemu poslopju v prid. 1‘roostajalo je za novo zgradbo torej samo še 438 »n3. rl’a Prostor je stal 82.432 gld. ifl kr. ISil je jako drag svet! Povprek je veljal vsak za zidanje preostali »«3 188 i>'ld. 20 kr. Velika izguba na stavbnem prostoru se je špitalski i m o v i 11 i poravnala nekoliko s tem, da se je na dolenjem °g'lu proti Ljubljanici v šolskem drevoredu pridobilo za novo stavbo 208'31 m2 javnega prostora. Novo špitalsko poslopje pokriva zdaj 1970 m2, dočim je prostor starega meščanskega špitala meril 1730 >nl. Nova zgradba jo torej za 240 m- večja od stare. Vračanje res no majhnega posojila in poravnavanje dolgov pa meščanskemu odboru ni delalo prevelikih preglavic, zato ker je bil prepričan, da se bodo stanovanja 111 prodajalnice v novi zgradbi oddajale brez težave in za visoke cene. In res se ni motil v tem! Zdaj, ko to-lo pišemo, je meščanski spital sicer že pod streho, a od znotraj marsikaj ni dodelano, vendar so vse prodajalnice in so vsa stanovanja žo zdavnaj oddana. Mnogo ponudnikov je moral meščanski odbor celo odkloniti, ker so se oglasili prepozno. In tako smo po velikih ovinkih dospeli zopet do vprašanja, s katerim smo se že bavili, kako silno je namreč tekom tega stoletja v Ljubljani poskočila stanarina. Od jeseni 1. 1898. dalje plačevali bodo namreč: 1.) J. C. Mayer od prodajalnice v pritličju in od skladišč v mezaninu........................................ 12.500 gld. 2.) Eliz. Peterka od prodajalnice 800 » 3.) Jagrovi dediči » » ... 900 » 4.) Ivana Več » » ... 800 » 5.i Marija Cemažar » ... 800 » G.) Anton Slovša » ... 800 » 7.) Viktor Rohrmann od prodajalnice . 900 » 8.) Viktor Rohrmann » » . 1200 » !).) Jakob Klauer » » . 1200 » Odnos . . . 19.900 gld. I.12 Ivan Vrhovec: Meščanski Spital. Prenos . . . 19.900 gld. 10.) Gričar & Mejač od prodajalnice . . 1200 » 11.) Terezija Eger » » . . 800 » 12.) Margareta Žargi » » . 800 » Prodajalnice in skladišča dajejo torej . 22.700 gld. V I. nadstropju je pet stanovanj (po 600, 670, 400, 400 in 1448 gld.) oddanih /.a . . . 3518 » v II. nadstropju pa šest (po 540, 450, 360, 450, 540 in 413) oddanih za..................................... 2753 » Vsa najemnina daje . 28.971 gld. Leta 1778. pa so računali, da iztržijo v najboljšem slučaju za ves prodani meščanski spital 10—12.000 gld.! Dandanes plačuje J. C. Mayer sam več najemnine, kakor je bil pred sto leti ves špital vreden, in jedna sama prodajalnica (Viktor Rohrmanova) nosi danes več, kakor so 1. 1814. nosile vse prodajalnice v pritličju in vsa stanovanja v 1. in K. nadstropju. Ti dohodki se bodo porabljali na dve strani: plačevali se bodo dolgovi in se preskrbljevali meščanski ubožci. Dolgovi se bodo plačali v 50 letih, za kar se bo vsako leto potrebovalo 11.695 gld. 54 kr. Ako se prištejejo temu letnemu vračilu še stroški za vzdržavanje ponosne palače, jedne najlepših zgradeb v mostu, in prišteje tudi še hišni davek — sicer pa bo hiša 25 let davka prosta — vsega skupaj kakih 6000 gld., preostajalo bo za reveže vsako leto še kakih II.000 gld., več torej nego kdaj poprej. O novi palači pa želimo, da ji previdnost božja daj učakati tudi najmanj pol tisočletja, kakor jo jo učakal stari meščanski špital. m v 1 -j—.............. 1 im nss® «s i?ji ;<- Nekaj o razmerju slovenskih Trubarjevih spisov k protestantskim hrvatskim knjigam. Spisal dr. Fr. Vidic. okojni dr. V. Oblak jo pisal v svoji oceni l. zvezka Glaserjeve slovstveno zgodovine v Jagicevem »Archiv f. slav. Philologie« (XVIII. str. 289): »Hei Trubar und dessen Mitarbeitern solite auf das Verhaltnis der slovenischen Schriften Trubars zu den protestantischen Drucken der Kroaten eingegangen werden; bei einigen der letzteren Berden sich sprachliche Einfltisse der slovenischen Worke frubars nacbvveisen lassen, vor allem aber lnitten die An-deutungen, die die protest. Schrifsteller selbst in den Vor-''■vorten ihrer Schriften geben, benutzt \verden sollen.« Ta Oblakova opazka in njegovi nasveti v najini korespondenci so me napotili, da sem se lotil raziskavanja, so li * zvezi slovenski protestantski spisi z istodobnimi hrvatskimi glede Jezika, in lcnka je ta zveza. Da nekako razsvetlim temelj svoji razpravici, hočem najprej v kratkih besedah narisati površno sliko protestantskega literarnega delovanja v Jugoslovanih, Slovencih 111 Hrvatih sredi in koncem XVI. stoletja. Ko so se jeli novi, iz Nemčije izvirajoči nauki protestantski ukoreninjevati tudi na Kranjskem, bil je jeden Prvih Primož Trubar (1507—1586), ki se je pridružil novemu gibanju in postal veren in navdušen pristaš in pridigar. Od 1- 1542. je pridigoval v Ljubljani v stolni in pozneje v špi- talski cerkvi, in stanovi so so mu začeli pridruževati. Njegovo delovanje pa ni moglo ostati brez nasprotstva, in po raznih neprilikah je moral zapustiti Trubar svojo domovino 1. 1548.; prišel je na Nemško, kjer si je; razširjeval in utrjeval znanje protestantskih naukov, in 1.1552. je dobil pridigarsko mesto v Kemptonu. Tu se mu je vzbudila ne iz patriotizma, temveč iz verskega fanatizma — to so jo v slovenski literaturi vedno premalo poudarjalo — želja, širiti protestantske nauke tudi med prebivavstvom na deželi v domovini. To se ni dalo drugače doseči, nego s protestantskimi knjigami in spisi; zato je sklenil prevajati protestantske spise, ker ljudstvo ni razumelo nemški in ker jo doma že pridigoval »in der windischen Sprach«. Slovenci nismo imeli dotlej nič tiskanega ali pisanega, za kar ne vemo nikakega razloga-Prava uganka — kar neverjetno je, da katoliški duhovniki niso čutili že poprej potrebe, da bi spisovali vsaj pridige ali drugo v službi in izven službe porabile spise, kar se je godilo pri vseh drugih narodih, bele reformacija jih je morala vzbuditi iz njih lagotnosti ali pa morebiti nerodnosti- O tem vprašanju so razmišljali že prvi možje, ki so se zanimali za naše starejše slovstvo. Tako se je zdelo na pr. Dobrovskemu, ki je čital Kopitarjevo slovnico, ne-umevno, da bi ne imeli pred reformacijo nič pisanega, in obrnil se je do Kopitarja v pismu dne 1. januarja 1810. 1.: »Wenn nach S. 4.03 Truber keine Evangelien (aul' So.nnt. und Feste) ausgab, so moge man sich doch hie und da der dalmatinischen bedient haben. Solite aber in Krain kein Geistlicher zu seinem Gebrauch sich etwas von seinen Pre-digten aulgeschrieben haben? Die Lausitzer hatten band-schriftlich das ganze N. Test., ehe sio die Evangelien druckten. Doch iiber die Reformation hinaus haben sio auch nichts.«1) In Kopitar mu je odgovoril dne 1./5. februarja 1810.1.: »\Vie sie es vor Truber mit den Sonntags-Evangelien machten? Sie lasen gar keino vor! (?) In einer M. S. Goschichte dos Jesuiten Kollegiums in Laibach, geschrieben von dem je-weiligen Rector von 1590 (circa) bis 1690, die ich in einer Licitation erschnappt, und die liochst aufrichtig und inter-essant ist, heist es, dass ersl die Jesuiten zu catecliisiren, Beichte zu horen etc. anfiengen.«2) Kakor so imeli Hrvatje svoj pravopis, tako je tudi Trubar 1. 1550. resno poskusil in se prepričal o možnosti takega načrta. Ustvaril je abecedo in spisal katekizem in abecedarij I. 1550. z nemškimi in 1. 1555. z latinskimi črkami. ‘) .lagid: IICTO'inniut ujm licroi1. cjum. »Muiojioriii I. str. 79. ■-) Jagitf: 1. c. str. 87. Poskus se jo splošno odobraval, in bodrili so ga, naj izda šo druge knjige. Novo življenje in gibanje jo prinesel Pavel Vergerij, nekdanji škof koprski. Na njegov opomin je prevedel Trubar 1- 1555. Matevžev evangelij; proti jeseni 1. 1557. je bil prvi del novega zakona dotiskan. Zdaj so začeli prevajati tudi v hrvaščino; naslanjali so se na slovenski prevod, zakaj Trubar piše v dedikaciji: ”• •.. da bereits ein Priester Stephan Consul es (lbernommen bat die 4 Evangeiien ftlr die Apostelgeschichte, und an-dere Bilcblein aus der ivindischen Sprache in die Crobatische zu tibersetzen.«1) Ko je dal Trubar 1. 1561. tiskati »Register« in suma-riuno vsebino svojih dol, je dejal v predgovoru med drugim: eine andere Ursach sei nicht allein darin vorhanden, dass seine bisher nur toindisch ausgegebenen Bilcher anch crobatiscli ni'i den beiden Sckriften Glagolici und Ogruliza gedruckt iverden sollen, weiter bekannt zu machen, sondern auch mehr Milde I^eisteuern zu ervverben.«2) Ta mali zvezčič je bil torej javno naznanilo velikega Podjetja, tiskanja knjig tudi »in crobatischer (d. i. glago-bscher) und in Cyrulischer Schrift«.8) btefan Consul (* 1581) je živel na Nemškem. Trubarjevo delovanje ga je spodbujalo, in poskusil jo prevesti njegove Prevode v hrvatski pravopis in jezik, ker je bil ta mnogo bolj razširjen. Načrt se je posrečil, in baron Ungnad je Poslal Consula 1. 15G0. v Nflrnberg, kjer so je pod njegovim Vodstvom delala »crobatische d. i. glagolitische Druckschrift«; dne 20. avgusta jo že oddal Consul svoj rokopis tiskarni. Tudi Anton Dalmata je prišel za hrvatskega tolmača na Nemško in je bival v Ttibingi. In zdaj so začeli priprave tudi za cirilski pravopis. V Urachu so izdelali po navodilih Consula in Dalmate v treh mesecih cirilske črke in so uredili tiskarno. Trubarja ni bilo takrat več v Kemptenu. Prišel Je najprej v Urach, dasi so ga klicali domov; zakaj potrebovali so ga na Nemškem pri izdaji novih knjig. Dobil je torej župnijo v Urachu, avl. 1561. bil jo v Ljubljani, od koder pa je kmalu zopet nazaj šel tor pripeljal seboj dva pomočnika, Popoviča in Maleševca, ki naj bi preskrbela prevod novega zakona v cirilskem pravopisu. V začetku poletja 1. 1562. je potoval Trubar zopet na Kranjsko, a ostal je še vedno v zvezi z zavodom v Urachu. ‘) Schnm-rer: „Slavischer Biicherdruck“ str. 29. -) Schnurrer: ,,Slavischer Bucherdruck“ str. 47—48. °) Schnurrer: 1. c. str. 49. Jasno je, da so v takih razmerah vplivali prelagatelji drug na drugega, in ker so bile slovenske knjige vedno popre) gotove, je umevno, da so služile hrvatskim prelagateljem in da se najdejo v njih glede jezika sledovi take porabe. Primerjal sem Trubarjeve »Artikule« iz leta 1562., hrvatski prevod v cirilskem in glagolskem pravopisu n istega leta, kakor tudi nemško in latinsko predlogo. O tem dolu je pisal že Schnurrer v omenjeni knjigi str. 102.: »Nach der von llerrn Stiftsprediger Weber an-gestelltcn Untersuchung ist es aufior Zvveilel, dass die eine Ausgabe von der andern (v mislih je imel cirilsko in glagolsko izdajo) nur allein in der Schrift verschieden, und dass in beiden nichts Underes, als jene von Trubern in Creinischer Mundart ausgegebene Oonfession und zivar in einer tvortlichen liber-setzung in die crobatische Mundart enthalten ist«. Da je trdil pravo, je jasno že iz naslovov; slovenski se glasi: »Articuli oli deili, to prane ftare vere Kerszhanfke is. s. pyfma po redu poftauleni inu kratku faftopnu islosheni. Kateri fo tudi taku, u tim 1530. leitu nashimu Nermilofti-vishimu Gofpudi ceffaryu Carolu tiga imena Petimu, rani-cimu, Inu potic u tim 1552. leitu, timu Concilyu v Trienti, od enih velikih Nembshkih Vyudou, Meift inu Pridigarieu naprei polosheni inu dani, sdai peruizh is Latinslciga inu Netnb-shkiga jefgka u ta Slouenski fveiftu iftolmazheni. Od fpreda u ti Slouenski Predguuori fo praui, katera Vera ie, od f. Troyce poftaulena, ta nerprauishi inu nerftarishi; skufi Primosha Truberia Crainza.« V nemškem naslovu stoji nazadnje: »Au6 Latein und Teiitsch in difi Windisch Buch zusamengezogen.« Jednako so glasi hrvatski naslov: »Articuli ili deli prave stare krstianske vere, iz svetega Pisma redom po-stavleni na kratko razumno složeni i stumačeni: koi jesu Gospod inu Cesaru Karolu petoga imena, Bogoljubna spo-menutja. I potic va. . . godištu koncilju ili zborištu va Trentu od jednih velikih Ilrcegov i Voivod, Varoši, Gradov i Pro-dikači oči to izročeni i dani, sada vnove iz Latinslcoga, Nemškoga i Krainskoga jazi/ca va Hrvuc/ci verno stlmaceni. Po Antonu Dalmatinu i Stipanu Istrianu.« Posebno je treba opozoriti, da stoji tu izrečno ,;i Krainskoga11, torej iz slovenskega, in da stoji razen tega tudi „vnove“, to je zopet, napram slovenskemu „peruic“ ; najbrž so jo rabila pri hrvatskem prevodu v prvi vrsti slovenska, zraven pa tudi latinska ali nemška predloga — zadnja menda redko! V nemškem naslovu hrvatske izdaje, ki se sicer ne ujema s slovenskim, pa stoji „AujG dem Latein vnd Teiitsch in die Crobatische Sprach vordolmetscht vnd mit Glagolischen (oziroma v drugi izdaji) mit Cirulischen Buch- štaben getruckt«. V nemškem naslovu se torej raba slovenskega prevoda niti no omenja, najbrž po vplivu nem-škega^ naslova v Trubarjevi izdaji. Že iz naslovov se torej vidi, da jo služila hrvatskemu prevodu vsaj deloma slovenska izdaja v podlago. To se sklepa lahko tudi iz predgovorov. V vsaki knjigi je namreč najprej nemški predgovor, ki pa jc v vsaki povsem različen; v hrvatskih izdajah so. na koncu predgovora imena vseh treh prelagavcev, Dalmate, Consula in Trubarja, iz česar so sme najbrž sklepati, da je smatrati v prvi vrsti Trubarja za avtorja nemških •predgovorov, ker je v slovenski izdaji ■podpisano samo Trubarjevo ime v znak, da mu ni nikdo pomagal, ©ar tirana je slovenska izdaja z dne 1. maja 1562., hrvatski izdaji pa obe z dne 20. oktobra 1562. 1. Trubar pravi v svojem predgovoru slovenske izdaje: Različni vzroki so ga napotili, »dass ioh jetz und in der oil neben anderen meinen GeschalTten, dolmetschen und Predigen auch die Augspurgische Confession in die Windische Sprach hab gebracht vund mit lateinischen Buchstaben trucken lasson« in dostavlja v oklepaju: („wie sie dann auch oald mit Crobatischen und. Gr/rulischen Buchstaben getruckt toerden soll“). In isto izjavlja v splošnem slovenskem predgovoru (list 17 b). »Do fehmal smo mi neruezh favolo tih nashih dobrih preproftih Slouencou inu Crouatou (fakai lete Buquice bodo skorai tudi fteim Croashleim Pifmorn inu Jest/kom dr ukane") itd. itd. Na tem mestu je Trubar hrvatsko izdajo naravnost naznanil, iz naslednjega pa lahko sklepamo njeno popolno odvisnost od slovenske. Trubar namreč piše v predgovoru: »Vnd nachdem in der Augsburgischen Confession der Titel ettlich Sententz und Artickel mit vvenig vnd kurtzen lateinischen und teutschen Worten werden angezeigt vnd aufi-gesprochen, die ich also mit derogleichen vnd wenigen 'VVorten, das es die einfeltigen in der h. Geschrift vnbe-lesnen Windischen vnd Crobaten griindlich versteen mochten, nicht hab m 6 ge n verd olmetschen. Derhalben hab ich den Titel ettlich Artickel vnd Sententz in der obgemelten Augsburgischen Confession mit anderen vnd mehreren Worten, Spruchen, Zeugnussen vnd Exeinpel aufi jrer Apologia, aufi E. F. G. vnd der Sdchsischen Theologen Confessionen Paraplirasiert, aujigefurt vnd aujšgelegt. Ich hab aber damit keinen Artickel oder Sententz was benommen, auch dieselben in jren meinungen vnd verstandt nicht verendert«. Ker torej Trubar ni ustvaril mehaničnega prevoda, temveč je v resnici vse tri krščanske konfesije, namreč augsburško, \vurtomberško in saksonsko spojil, deloma skrčil, doloma sam razširil, tako da se ne da najti popolna predloga, niti nemška niti latinska, in ker imajo hrvatske izdaje isto vsebino kakor slovenska, tedaj bi bilo že iz tega jasno, da je sluzila zlasti slovenska izdaja hrvatskim za predlogo, dasi priznavam, da je hrvatskim prelagateljem rabila tam pa tam tudi latinska predloga, kar bodem na dotičnih mestih omenjal, nemškega pa menda itak niso dobro razumeli. V hrvatskih izdajah stoji za nemškim predgovorom doslovni hrvatski prevod, dočim ga v Trubarjevi izdaji ni. Nato sledi uvod k artikulom samim, posvetilo cesarju Karolu V. Ta uvod je v slovenski in v hrvatski izdaji na nekaterih mestih različen. Vidi se, da se je hrvatska izdaja pri eventualnih razlikah naslanjala tesneje na latinsko predlogo, dočim se ujema slovenski tekst *na dotičnih mestih i nemško predlogo. V dokaz navajam jeden del tega uvoda: Slovenski tekst. Tih enih nemshkili vt/odov inu meist savolo nih vere inu ar-tieulou, pr uti nashimu Gofpudi ranicimu Ceffargu Carolu. Predgovor. Nerfuitleshi, Premogozhi Cef-far, Nermiloft iuishi Gofpud. Po tehmal ie ta vasha Čeffarieua Maiefteta vnuuizli enu gmain vkupe fbrane inu hogene vfiga Ragha, vletu Meiftu Aushpurg, milostim vunkai pi/fala ime ['a• pouedala. De fe tukai ima vkupe fvetouati, koku bi fe timu Turku, timu grofouitimu ftarimu fou-urashniku tiga Kerszhanskiga Imena inu te nashe Vere, fano mozhno voisko, dosti leit inu ved en. mogla fuperftati, inu pred nim tu Kerfzhanftvu obraniti. Per tim, de fe tudi fuetuie inu rouna, od te neufglihe, refdelene inu drashbe, v ti naslii sueti kerfzhanski Veri. De fe te Vere obuge Partige, obegu Deila ludi shnih maningo, faftopom inu reslotkom, vmei febo, v lubefni, v tihoti inu krotkuti vprgzlio faslishio, faftopio, te ifte pregledalo inu prerataio. Inu ka- Nemška predloga. Confessio odder Bekanntnus des Glaubens etlicher Fiirsten und Stedte, oberantmrt keiserlicher Maiestat; zu Augsburg. Apologie der Confessio. Aller durchlauchtigster, Gros-mechtigster, Unuberiointlichster Keiser, Allergnedigster Herr. Als ewer Keiserliche Maiestat kurtz verschiedener Zeit einen gemeinen Reichstag alhie gen Augsburg gne-diglichen ausgeschrieben mit ern-steni beger von saehen urnem und des Christlichen namens erbfeind den Tilrlcen betreffend und loie demselben mit beharlicher hilff statlichen ividerstanden. Auch wie der Zunespalden halben inn den heiligen Glguben und der Christlichen Religion gehandelt mbge iver den, zu rathschlagen und vleis anzukeren alle einsiglichen gut-beduncken opinion und meinung zivisehen uns selbst inn lieb und giitigkeit zu horen, zu ersehen und zu envegen und dieselben zu einer einigen Christlichen ivahrheit zu bringen und zu vergleichen alles so zu beiden tlieilen nicht recht terih maninga, fnflop inu reslotilc Ie fteim Pgfmom ne fglilia, oli prou tiga Pgfma ne faftopio, De fe tih iftih faftop inu maninga prozli det inu popraui. Inu de fe te Vere vfe rizhi, h ti praui Kerfzhanski Rifnici fpet per-prauio inu fglihaio, I)e vshe na-prei od naf vfeh, fe lota ena prana zhifta Vera zheftgla, der-shalu inu ohranila. De koker mg vfi frno pod enim Griftufom inu pod nim voiskuiemo, De tudi talcu vkupe, fmgrom fcelo fprauo, v ti Ker-fzlianftui Cergiii bomo shiueli. Inu fmo mg, ofdolai fapiffani, Curfiirst inu Vgudi, /' drugimi kir fo k nom f to Vero perdru-sheni, tudi koker tg drugi Gur-furshti, Vgudi inu Stanuui tiga celiga Ragha, k letiniu vkupe Abrami inu hogenu, poklgzani, fa tiga volo, de fe mg tei Ce/farski fapuuidi pokorni iskashemo, fmo m!J> pres huale gouorezh, femkai V Aushpurg, tg perui prishli. Glagolski in cirilski tekst. Predeslovije cesaru Karolu petomu. Prezmozni minice, cesaru ploditeh, Gospodine premilostivi. Buduč vaša Cesarova prezmozmst zapovedala sp ra v išče orsaga u Avgusti, da bi se svetovalo i oditi-čilo ciča pomoči suproU, Turku, ljutonm Baštinskomu i staromu Krbstianslcoga imena i Božiega slova neprijatelu, kako bi se moglo njegovomu istelcu i zlu hotinju, neprestanomu i večnomu boju tere njega pripravi protiviti ili suprot stati. Potomb i odb neskladnosti va uzroku božjega slova i Kbr- ausgeleget oder gehandelt were, abzuthun und durch uns alle ein einige und ware Religion anzu-nemen und zu halten. Und wie ivir alle unter einem Ghristo sind und streitten, also auch alle inn einer gemein-schafft Kirchen und einigkeit zu leben und ivir die unten benant Churfurst und Fiirsten sampt unseren venvanten gleich anderen Curfiirsten, Fiirsten und Stenden dazu erfordert, so haben ivir uns darauff derrnassen erliaben, das ivir sonder ruhm mit den er sten hieher kommen. Latinska predloga. Praefatio ad Caesarem Ca-rolum quintum. lnvictissime imperator, Caefar Augufte, Domine clemenentissime. Gum V. C. M. indi.verit conuentum hnperii Augustae, ut deliberetur de auxiliis contra Tarčam, atro-cissimum, hereditarium atgue ueterem Christiani nominis ac religionis kostem, quomodo illius scilicet furori & conatibus, dura-bili & perpetuo belli apparatu rešiš ti possit. Deinde & de diffen-sionibus in causa nostrae sanctae religionis & Christianae fidei & ut in hac causa religionis partium stianske Vere, i da bi se va tonu, dugovanju božje službe, mnanie ednoya dela i drugoga sudbe mei sobom va ljubave, kratkosti i v jednoi tihosti slišale spreda ili očito razumite, zmerile i pročinile, i da bi odvrgsi sto godije na obeju strani u pismih drugalco pročinjeno i razumem, tere po-pravivši ona dugovanja v ednoi priprostoi klini i krstjanslcomu jedinstvu skupila i povratila, da se od s ih dob pri nas jedna prava i istina bogoljubnost časti i drži, da bi lcalcono pod jednim Kri-stusem jesmo tere bojujemo, tako i va jednoi Crikvi Krstianskoi, jedino kupno živiti mogli. I kad smo mi podpisani Izberiteli i poglavnici z drugimi koi su se k nam pridružili kako i drugi Izberiteli i Poglavnici i Redi na imenovano spravišče za-zvani, da bismo Cesarovoi zapovedi poslušno naslidovali, rano smo došli 11 Augustu i neka bez gizde rečemo, meju najprvimi došli jesmo. Kakor je videti iz toga, je tančno, skoro do besede iz razlikuje od slovenskega stavka pa, katerega ni dobesedno s slovenskim Inu le tu ie tu nashe inu tih nasliih v ti Veri ozhitu fpofnane, koker tukai od eniga Articuld do drugiga po redu stog fapiffanu. Vafhe Ce/farieue Maieftete fnefti inu Pokorni. Že naslanjali kar se da pa hočem tekst razlikuje predlogo. opiniones ac sententiae inter sese in charitate lenitate & mansue-tiuline mut.ua audiantur coram, intelligantur & ponderentur ut illis, quae utrimque in scripturis secus tractata aut intcllecta sunt, sepo-sitis & correctis, res illae ad unam simplicem veritatem & Christianatn concordiam componantur & redu-cantur, ut de eetero a nobis untt, sincera atque vera religio colatur & servetur, ut quemadmodum suh uno Christo sumus & militamus: ita m una etiam Ecclesia Christiana, in unitate et concordia vivere possimus. Cumque nos infra scripti Elector & Principes, cum Aliis nobis coniuncti sunt, perinde ut alii Electores & Principes et Status ad praefata Comicia evocati sirnus ut Caesareo rnandato obedienter obsequeremur, mature venimus Angustam, & quod citraiactantiarn dictum volumus inter primos affuimus. hrvatski tekst potekel na-predloge in se nekoliko stavek tega od-se ujema zopet J ovo je to naše i ovih naših va toi veri očito spoznanje i spoved, kakono ovde ot ednoga artikula do drugoga po redu stoi zapisano■ Vaše epsarove prezmožnosti Verni i Podložni. tam, kjer so se doslovno, Poprej se hrvatski drži latinske latinske besedila; zadnji v latinski izdaji, tekstom. iz toga je razvidno, da so pisatelji na slovensko izdajo, prevajali povsem pojasniti še z mnogimi drugimi dokazi, navesti še par primerov, v katerih od slovenskega in se tesno Vezli fe vuzlii, veruie inu fa Rifnizo dershi, v tih nashili Cerquah, de fa tim Adamouim Patzom inu Grehom vfi ludie, Ur fo po naturski shegi rot/eni, fo v grehih pozheti inu rot/eni. De fo vfi od mater-niga tele/ja, polni vfeh hudih shelij in lushtou, de fo perldoneni inu volni ku ufimu hu-ditnu, inu de v nih nei obeniga praviga Boshgga fpofnane, ne Vere, ne ftraha, ne lubefni pruti Bogu inu ludem. V e če se uci, veruje i za istinu drži v naših cri/cvah, da se esu po padcu Ada-movom sni Hudi naturalnim načinom, razplodili, rodeči se, da imaiu porodni ili istocni grih A mi razumimo, da jest porodni grih, koga sveti otci i svi pravoverni i bogoljubni učenici u crekvi tako imenuju poimani dlg ili Icrivicu s Icoitn rojeni radi Adamova padca dostoini jesu srda Božjega i smrti vikovicne i skvarene človicaslce nature. Item docent, quod post lapsum Adae lio-mines naturali modo propagati nascentes habeant peccatum ori-ginis. Intelligirnus anteni peccatum originis, auod sic vocant sancti patres et ontnes ortho-dovi et pie eruditi in ecclesia, nidolicet reatum, quo nascentes propter Adae lapsum, rei sunt irae Dei & mortis aeternae & ipsam corruptionem humanae naturae. Ko pa neha latinska predloga, ujemata so slovenski in hrvatski tekst popolnoma: Inu tak Erboui Greh nei m m ne bo obenimu Zhloueku od-pufzhen, samuzh on bo skufi ta kerft, skufi f. duha . . . druguzh royen. / lakov porodni i didinski grih ni, i neče biti niiednomu cloviku odpuščen listo ako ne bude kršteniem po duliu .. . opet rojen. (II. člen I. odstavek.) Jednako mesto je v XVII. členu: kir pramo, de tih Hudim inu hudih Nevernih ludi ferda-niene inu terplene ne bo vekoma terpelu te-'»luzh bo konez imeilu. ki jesu zmislili di-javlom i prokletim konac muk biti. gui finxerunt Diabolis & damnatis finem poe-narum fnturum esse. čudno je neko mesto v IX. členu, kjer se slovenski tekst povsem ujema z latinsko predlogo, hrvatski pa je samovoljno skrajšan: Inu de ty Otroci Et quod infanles I da mala dica /e imaio kerstiti, inu sint baptizandi et quod se imaju krstiti, da m ■ de ti/ Otroci, Idr fo infantes per ha- jesu prieti v milost skufi ta Icerft Bogu ptismum Deo coni- Božja . . . porozheni, fo vfeti v mendati recipiantur to Gnado . .. in gratiam Del. . . Razen teh par slučajev sta slovenski in hrvatslu tekst povsem jednaka, tako da se celo red besedi doslovno posnema; v dokaz nekaj primerov iz predgovora k »arti-kulom«: Te Jerine, norflce, babfke, O ve krive, smamne, haitske ifpazhene od Buga prepouedane ispacene, od Boga prepovedane Boshie flushhe. božje službe. . . . nu lete [tare inu noue rizJii . . . nu ove stare i nove rici Icoje kir fo fe per tim starim fueitu . . . sil se pri toni starom svitu ■ ■ ■ godile . . godile . . . ... v tim sazhetku nnprei inu ... v ovom začetku napred i pred pred vuzhi poftauiti inu poueidati, oči postaviti i povedati, da hadete de hote mali inu veideli. znali i videli. . . . vmei vami mi oli tg drugi, . . . mei vami mi ali ti drugi kir so nam fubper . . . inu one koi su nam suprot . . . i neke nove boshie flusbe gori perprauiti nove božie službe gore nastaviti, inu narediti . . . zvišati i narediti . . . . . . fo ene hoge ouzhice........................................jesu jedne uboge ovčice . . ■ Kaku grosouitu so oni fteim Boga Koliko grozovito jesu z ooim Boga bili referdili inu lcaku fu satu bili resrdili, tere kako su zato hiti slcufi Moisesa shtraifani inu bili. skrozi Moisea kaštigani i po- pomorieni od tiga vi pifanu bieni od toga pisano naidete. naidete. H puflednimu ie na voifki Napoleon jest u voislci po- hud konec vsel, fe ie fant prebol ginul, sam se je probol čtite. berite. Taki pridigari, kir te ludi Tikovi prodikači, koi ljudi ne vuzhe is boshje beffede teinuzh ne uče iz božjega slova nego iz is nih norfke pameti ti ifti fami njih manene pameti, ti isti sami febe inu lcir nih pridigom veruio sebe i koi njih prodikam veruj u i inu flushaio, v to iamo, v tu poslusaju v jamu, v večno po- vezhnu pogublene pelaio . . . gublene vode . . . Oh tu vfi tg, kir nas dolshe, Zato svi ovi, koi nas potva- od nas gouore inu nas resnafhaio, raju, od nas govore i nas razde ieft s muimi touariflii inu našaiu, da mi z našimi tovariši buquami hozhmo eno nouo kriuo pismom i knjigami hočemo ednii vero v tih ftouenfkih deshelah novu kriva veru va slovenskih narediti inu gori perprauiti, ti zemlah narediti i gore postaviti, rifnice ne gouore. ti istinu ne govore. »va .slovenskih zemlah« je hrvatsldm prelagavcem menda ušlo iz slovenske predloge; zakaj na drugem mestu, kjer piše Trubar: »Usi hozhmo eno nouo kriuo vero v slo-vcnfki desheli narediti«, ima hrvatski tekst izpremenjeno: “da hočemo jednu novu krivu veru va ovih zemljah i Stranah narediti i način iti«. Da so hrvatski prelaga vei za svojo razmere tu pa tam kaj izpremenili, kaže naslednje hjesto: za Trubarjev: »Inu de vi, mui Slouenci« je tam: “i da vi, naši predragi Hrvati«. Vse te primere sem vzel iz dolgega predgovora. Ista Jhdnakost je tudi v »Artikulih« samih, iz katerih hočem havesti par drastičnih primerov: »Art.« I. Natu inu ob tu Mi Veru-te[n° inu spofnamo, de ie fam dini prani vezhni nedoshefni pre-Imerni Bug, Vfigamogozh inu btmmi/c vfeh rizlii videzhih inu neuidezkih Inu de v tim anim dinim vezhnim Boshgm Stanu inu Vbogaftui fo trg reslozhene famo-ftogezhe laftine oli Perfone, Tu ie Oz/ta Sgn inu S. Duh (List 18 a). „Art.“ V. Talcu ftuprou fpofnaio prou, To mgloft Bosligo, To Bos/igo Ozhino miffal inu Volo pruti nom . . Inu te Malgkouske Curbe Lotriče, kir prauio de fe nim Litiiza Marga, oli kaki drugi Svetniki perka fuio, sirnimi gouore %nu vele fdai na tei, fdai na drugi Gorri, nim Cerque fgdati, Mashouati k nim f crgshi hoditi biti nim ojfrouati. (List 33 b.) „Art.“ VI. V nashih Cerguali fe tudi vuzhi, de kadar fmo skufi to Pero V criftufa f bogom fmgrieni inu fprauleni . . . (List 34 b.) „Od vere1'. Ena taka pridiga Z/Uoueka prou obe/feli . . . (List 48 a.) Gofpud hozhes li ti te nashe nudube inu lcriuine famerkati . . . Nato i zato mi verujemo spoznamo i spovedamo, da jest listo jedan sam jedini, pravi, večni, nedosežni bezmerni Bog vsemoguči stvoritel svih riči videčih i nevidečih. 1 da va tom edinom, večnom Božiem Stanu i Božastvu jesu tri razlučene samu-stoieče lastine ili sobstva, to iest: Otac, sin i duh sveti. Tako stoprv pravo spoznaju ovu milost Božiu, ovu Božiu Otčinu misal i volili suprot nam. J ove dijavle bludnice i Lotriče, koie govore, da im se deva Maria ili koi drugi svetci prika-zuju, ž njimi govore i vele sada na ovoj, sada na drugoj gore njim crikve zidati, Miše služiti, k njim slcriži hoditi i dare njim o/ruti. V naših crikvah se takaiše uči, kad smo po Veri va J. II. z bogom smireni i spravleni . . . Edna takova prodika človeka pravo obeseli . . . Gospodine alco nam hočeš naše hudobe i krivinje zameriti. . . Ob tu ie nom dan inu darouan od Buga ta Spraulauez, Smgrnilc inu Oduetnik Criftus Jefus, Inu ta nega zhaft inu Oblaft fe nema na ta nasha della preloshiti ne preftauiti (List 49 a.) Ne bodo nishter neshli ne famerkali de . . . (List 60 a.) Toga radi nam ie dan i darovan od Boga ov spravitel, stnt-ritel i odvetnik J. C. i njegova čast i oblast nima se na ova naša dela preložiti ni prestaviti. da ne hote ništar naiti M zamerkati. . . Od ovoga drugoga fratav-skoga zaveta, od uboštva ovi nasi priponidavci takoie savsima ništar ne drže, zašto talcovo uboštvo, kad človilc svoie imenie ili blago, volno bez sile osta vi, ili zenu ili de cit i grede v kloštar ili pet lati, Bog ni postavil ni zapovidal. „Od closhterskih Salub oli O b 1 u b“ (L. 80.) Od te druge menishlce Oblake, od tiga Bushtua ti nashi Prigarij tudi cilu nishter ne dershe. Sakai taciga Bushtua Idr eden tu fuie fdobro volo pres fgle fapufti, bodi blagu, sheno oli otroke inu gre ven Closhter oli petlati, Bug nei poftavil ne fapouedal. {L. 87 b) Takih primerov bi so dalo navesti brez števila; vsi so jasen dokaz za neposredno uporabo Trubarjevih spisov pn spisovanju hrvatskih protestantskih knjig. Za vpliv slovenske predloge smatram tudi rabo duala v hrvatskih izdajah; to imajo namreč: »Abraam jest svetj dobar i pravadan pred Bogom postal, pravita i pišeta Moises i Paulus« po slovenski predlogi: »Abraam ie fuet, brumen inu prauizhin poftal pred Bugom, pra.ui.ta inu pisheta MoiseS inu Paulus«; ali na drugem mestu: »Kakono od toga Eremia prorok i Paval govorita« odgovarja slovenskemu: »Koker od tiga Jeremias inu S. Paul gouorita«. Zopet na drugem mostu pa stoji v hrvatski izdaji že plural: »Tako sveti Jakov i sveti Paval •/ njih Pismom od ove vere nisu neskladni« nasproti slovenskemu: »Taku H. Jakob inu S. Paul shniu pifmu od te vere [i nefta fubper«. Kakor je znano, rabi v Trubarjevih spisih med drugimi germanizmi dosledno člen oziroma demonstrativni pronomen. Hrvatski prevodi se te napake kolikor toliko izogibljejo, vendar so od slovenske predloge — na neposredni vpliv nemškega teksta v tem oziru menda ni misliti — niso mogli povsem iznebiti; najde so torej tudi v njih mnogo mest, kjer se rabi člen: »prem tako se jest i tim drugim apostolom. . . godilo« — »jesu te prave verne« —-»tu staru veru« — »nove božje službe i te stare« itd. sve in vse, svi in vsi, svirn in vsitn itd. rabi izm -n i v hrvatskih tekstih. Mnogo germanizmov imajo vse tri izdaje skupno; razen že omenjenih v celotnih citatih so nahaja na pr.: »naprei poftauil — naprid postavil«, »dišputiral«, »lotrija«, »offrouati — ofrati«, »famerka — zameri (merken)« itd. Za slovenski »zhoftu« rabijo hrv. izdaje različne izraze: mnogokrat, čestokrat, često, večekrat. Deležnik preteklega časa so končuje na — 1: hotel, pregovaral itd.; zanimiv je slovenski: zavrgal, prišal. Za slovenski izraz »ofar« ima hrvatski tekst navadno »žrtev«; enkrat pa ima po slovenski izdaji: »Inu io 011 en °fer inu plažhilu ratal« — »i on jest ofar i plača«. Germanizem v slovenski izdaji »sastopiti« se prevaja Vedno z »razumeti«; na nekem mestu sloji v slovenski izdaji: »resoumel -inu sastopil«, in tam ima hrvatski tekst: »razumeti i znati.« Za slovenski izraz »belTeda« ima hrvatski tekst enkrat »beseda«, enkrat »slovo«; natančnejša preiskava je pokazala, da tam, kjer stoji »beseda«, odgovarja gradnja celega stavka Popolnoma slovenski: „Inu druge zhloueslike Bogu „i druge človičashe (sc. službe) nega beffedi subper gori na- Bogu i njega besedi suprot gori cedili inu poftauili.1' naredili i postavili. “ Za »prauizhni« ima hrvatski tekst navadno »pravadan« za »isuelizhane« — »spasenje«; vendar je tudi tam par-krat »izveličanje« in »pravični«; za »bogaboiezhi« -— »bogo-Ijubni«, enkrat tudi »bogaboječi«. Jednaki so tudi izrazi »periasen« in »periazan« = Preunclschaft; »mei« za meju = zvvischen; »natu« — »nato«; »sabfton« — »zaostunj«: »poleg« — »polak« in še več drugih 1 z raz o v. Jasno je, da je na teh izrazih težko določiti, kaj je direktni vpliv slovenščine in kaj je bilo tudi v hrvatskih Narečjih domačega; težko je to radi tega, ker niipamo slovarja iz tiste dobe, po katerem bi se dalo to prigledati. V °bče pa jo razvidno, da so hrvatski prelagatelji imeli slovenski tekst vedno pred seboj ter ga doslovno prepisavali, samo da so delali hrvatske oblike in nadomeščali svoje izraze. Doslej sta se v vseh slučajih cirilska in glagolska izdaja povsem ujemali, jedina razlika jo abeceda, kakor je spoznal že »Stiltsprediger Weber«. Tu in tam pa se dobi fiesto, kjer se te dve izdaji ne strinjata dobesedno, temveč je kaka beseda v obeh različno izražena. Gledal sem torej, katera izdaja ima v tem oziru že bolj hrvatski značaj. In našel sem, da je cirilski tekst na teh mestih izvrgel slo- venski vpliv in so jo najbrž bolj naslanjal na dalmatinsko narečje nasproti primorsko-glagolskemu; v dokaz nekaj primerov! Slov. Art. IV. Inu kir bi naf reshilu od te vezhne smerti. . . Vsi Verni bodo Prauizhni fturieni fabfton sku/i nega Gnado slcufi tu Odre-shituu. Le tu ie od Buga poftaulenu inu odlo-zhenu, De kateri Vernic Viefufa Chriftufa, taifti ie Isuehjzhan .. . Salcai, fatu ie Chri-ftus na fueit pnjshal. Art. V. .. . inu bodo reshena od ftraka inu shalofti. Art. VI. Kadar vi vfe ftu-rite, talcu recite, vi fte vnuzni hlapci, kar fino dolshni bili, tu /mo fturili. Art. VII. Ta prana Cerlcou Chriftufoua inu ker-fzhanska pag ie leta, ie tu duhousku prauu f brane inu fglihane... Inu nei potreba, de bi fe glili poufod, te vunane Boshge slushbe inu Ceremonie od ludi gori nareiene inu po-ftaulene dershale. Cir. / lca bi nas odkupila od večne smrti. Vsi verni liote biti pravadni stvoreni za-ostunj iz milosti po odlcupleniju. O oo jest od Boga postavleno i odlučeno, da kot va I. Kr. veruje, ta isti jest spasen Zašto, Kristus je zato na svit prisal. . . . jesu izbavlena od straha i žalosti. Kad vsaka uciniti, tada recite, jesrno sluge neprudni, što jesmo bili dužni, stvo-rili jesmo. Prava crikva Isu-krstova i Krstianska palci jest ova, to jest duhovno, pravo zbo-riščc i skladnost. I ni od potribe da bi se ednalco po-vsuda ovi zvanjsld Crikoeni cini od ljudi narejeni i gori postav-leni držali. Glag. / lca bi nas rešila od večne smrti. Vsi verni hote biti pravadni stvoreni za-ostunj po milosti slcrozi odrišenie. izvelinan.. . Zašto, zato ie Kristus na svit prišal. . . . jesu rešena od straha itd. Kad vsaka učinite, tada recite, vi jeste sluge neprudni, što jesmo bili dužni itd. Prava crikva Isti-/crstova i Krstianska palci jest ova, jest to duhovno pravo zbo-rišče i skladnost. 1 ni od pr fribe, da bi se einnlco po-vsuda oVi zrunske Bozie sluz < Ceremonije, od ljudi narejene i gc i postav-lene držale Art. XII. Sa teim inu na tu imaio tudi fdaici dobri/ faduui te prane Pokure na tim zhloueku se islcafati. Art. XV. Super tak kriu faftop inu vuJc od Geremonieu nas hi Vu-zheniki mozhnu govore inu fubper pi-sheio. Art. XX. i'y farij inu Menihi fo le od Praf-nikou od o/frou, od Mash od Rginskih od-puftkou .... vuzhili inu pridigali {L. 44b.) Od tiga fam Cri-ftus goftu inu zheftu ■ ■ ■ gouori. (L. 48 a.’ Inu de ta Vera v talcih teshlcih Ifkush-nauah ob ftov, (L. 48 b) . . . Kir tiga Nevernika Ituri Pra-uizhniga, Tu ie Is budiga n euernigaJ turi Prauizhmga. (L. 50b.) ... de on odrešiti, ne kar ti. Sa/cai ti ne moreš odreshiti, tebi ie potreba odrešenika. (L. 54 b.) ... de Gofpiul Bug ie vfem ludem, ki deio pohuro, Grehou fe ifbauo. (L. 50 a.) ... de fuami vekoma oftane. (L. 5(1 b.) Potom i nato imaju . . . talcaiše tudje dobre . . . plode od prave po- sadi . kore na človeku iz- . . . kazati se. . . . Suprot takovomu .................... krivomu razuminju i .................... nauku od crikvenih ..................... čini naši ucenici močno od ceretnoni. govore i suprot pišu.................... Jere popi i fratri .............................. jesu listo od praz- .............. nilcov od o/rov, od .............. m is, od Rimslcoga od■ Rimskih odpustko v proščenja .... učili i .............................. pripovidali. ........................ Od toga sam Kri- ........................ s tu s gusto i mnogo- . . gusto i često. . krat ... govori. ........................ Tere da vera ova................................. v takovih teških slcu- . . skušnjavah . . šnjah obstoi. ........................ . . . Kir never- .............. nega čini pravadna, . . .pravadna. . to jest iz zaloga, ne- .............................. vernoga stvori pra- . . .pravična . . . vadna. ........................ ... da on sam .............. odkupi, a ne ti, zašto . . . odriši . Ti ne moreš odkupiti, . . . odrišiti . . . tebi jest potribno od- .............................. kapitela. . . . odrišitela. . . ... da Bog jest ...............................• svim ljudem, ki po- .............. koru čine, grihov se .............. čuvaju. . . izbavlaju . . . ... da svami va ... vekoma . . . velci ostane. . . križu Oli lcadar ty praui Ali kada pravi Verni, na tim fueitu verni na ovom svitu tnoraio timu Crishu. imaio muki. (L. 57 b.) Art. XXI. . . . Kateri ie fani febe fa vfe dal k enimu odreshituu. (L. 58 b.) . . Inu de fe tu tellu Criftufeuu fteim kruhom inu ta nega kry fteim Vinom deili ime iemle... (L. 61 b.) Nenavadno je mesto, da se ujemata slovenski in cirilski tekst, glagolski pa ima drug izraz na pr. . . . Inu de slishio i da sliSe njih ........................ nih shenina farni/ja zeniha samoga I. Kr. Criftufa (L. 50 h.) . . . Koi jest sam ............................ sebe za vsih dal na ........................... . . odkuplenie . . na odrisenie . ... I da se Telo .............................. Isukrstovo v kruhu i ... s kruhom. . krv njegova u vinu . . . z vinom . . deli i priimle ... ...................... . Nevestaea. Kar so tiče jezikovne strani, še par splošnih opazk. S početka sem nameraval primerjati tudi katekizme, namreč Trubarjev »Catechismus in der windisclien Sprach« iz 1. 1550. in glagolskega in cirilskega iz 1. 1561. in nazadnje sem hotel porabiti še —• če tudi samo na kratko — evangeljske tekste novega testamenta, ker sem upal, da dokažem, da se hrvatski glagolski protestantski prevodi evangelijev naslanjajo na stare hrvatske cerkveno-slovanske prevode. Ker bi pri današnjem stanju znanstvenih del v tej smeri tako preiskavanje ne imelo mnogo uspeha, pa bi ugrabilo silno veliko časa, sem za zdaj opustil svojo namero. Samo na nekaj bi opozoril! Vondr&k smatra v svojem spisu »Die Spuren der alt-kirchen-slavischen Evangelieniibcrsetzungen in der altboh-miseben Litteratur«, da je izraz »na križi rozpat« izposojen iz cerkveno-slovanske literature, za kar imajo vsi ohranjeni evangeljski teksti, ki so mu bili pristopni, »ukrižovan«; sicer pa se nahaja v drugih staročeških spomenikih pogosto »na kfiži rozpat«. Pri tem omenja Vondrak: »liezuglich des Slo-venischen will ich hier nur bemerken, dass gewisse Aus-drticke darin auch nur am einfachsten aus dem Kirchen-slavischen erkliirt werden konnen, so finde ich in einem slovenischen Gredo »na crif ie rafpet« (V. Oblak »Doneski« str. iM.)« V »Artikulih« našel sem na nekem mestu — če Dr. Fr. Vidic: Nekaj o razmerju Trubarjevih spisov k hrv. knjig. 129 se ne motim, bil je prav citat iz svetega pisma — sicer v slovenski izdaji „Chn/shan“, obe hrvatski izdaji pa imata »'«« Icrižu propetkar bi bil dokaz, da sta se naslanjali tudi fta cerkveno-slovanške evangeljske tekste. Glede grafike se ujemata obo hrvatski izdaji vsaj v večini; za Hrvate delo itak ni bilo tako težko, ker so se lahko naslanjali na staro cerkveno književnost, dočim si je Woral Trubar osnovati književni jezik in pravopis. V cirilski ln glagolski izdaji sc n in t navadno mehčata, in jotacija se izraža z valovito črtico (circumfleksom) nad soglasnikom ali pa z akutom na samoglasniku: riegovomu, nega itd. J* in | sonans sta skoro povsem ohranjena: krstianske, odvrgši, drži, pomrsiti, srčen, mrtvih, trg itd.; nad r je navadno znamenje, ki izpade v glagolskem izdanju, če nastopi kaka ligatura. J sonans ni tako dosledno izveden; najde se Pln, naplno, pitnemu; pa istZmačiti in stemačiti, d/go in dwgo, d/žni in dwžni vedno jednako v obeh izdajah. Le tu 'n tam se razlikujeta, in v teh slučajih je v glagolski najbrž vplivala slovenska gralika: na strani 53 a ima cirilska izdaja !iUHrn>nnxb“ z j', glagolska pa »vnuternih« po slovenskem »nofernih«; ali na isti strani cirilska „Ti’njieHio“, glagolska pa i,terplenie“ po slovenskem „terplene“. Za grafični vpliv slovenske izdaje se lahko tudi smatra °: da piše glagolica večkrat ž za š, na pr. v »žibkost«, »žibkim«, »hiža«; povod temu je menda to, da stoji v slovenski izdaji »shibkota«, »shibkim«, »hisha«, pri Trubarja Pa pomenja sh poleg š tudi ž. Včasih se razločujeta glagolska in cirilska izdaja tudi v tem, da stoji v glagolski s in v cirilski š: »tovarištvo -— tovarištvo«, »kastiga — kaštiga«, »biskupi — biškupi« itd. V tem pa ne vidim nikakega vpliva slovenske predloge in tudi ne vem vzroka za razliko. Moja razprava ni in z ozirom na dozdanje preiskave Protestantske literature ne more biti popolna, vendar naj bode začetek delovanja v tej smeri. %!✓>!» ^!* 4» \j/ >ir »!» •*{✓ Ivan Turjaški, krajiški zapovednik. Spisal ? 1580.) Ivan Steklasti. van iur svojim d večal že d je bil sin Vuka Engelberta, ki jo s atom Jurijem iz betve šumberške po- na početku 16. veka znamenito moč turjaške rodovine. Tako je dobil grajščino Smlednik b leta 1588., na kateri je bilo še dolga 12.000 gld. Tisto leto sta oba brata kupila tudi grajščino Žužemberk na Dolenjskem, za katero je bil že oče Ivan IV. posodil lepo svoto denarja cesarju Maksimilijanu 1. Imela pa sta brata plačati še na prvo posojilo 2800 gld. Ta denar sta izročila kralju Ferdinandu I., ki je na to zapovedal, da. se njima izroči nemudoma kupni list za žužemberško grajščino. Kralj Ferdinand I. jo ta denar porabil za obrambo mej proti Turkom. Da sta bila oba brata takrat že posebno premožna, dokaz nam je tudi dolžno pismo, po katerem sta posodila Ivanu Kaeijanarju za vojsko proti Turkom 100.000 gld.1) Leta 1547. je Vuk Engelbert popolnoma odkupil grajščino Smlednik, ali leta 1550. nahajamo na posesti nove hipoteke njegovega sina Ivana. Kdaj je bil Ivan . rojen, ni nam znano, tudi no vemo nič izvestnega o njegovi prvi mladosti. Najverjetnejše je, da se je še mlad posvetil vojaškemu stanu, saj je to bilo takrat glavno zanimanje plemstva. Prvikrat nahajamo Ivana v javnem življenju o priliki kronanja Ferdinandovega sina Maksimilijana II. za ogrskega in hrvaškega kralja leta 1563. Zastopnike kranjskega plemstva je vodil k tej svečanosti ’) V mojem spisu „Herbard V11T. Turjaški11 (Letopis Slov. Matice za 1. 1889., str. 90.) stoji pogrošno, da sta posodila Kaeijanarju omenjeno svoto Vuk in Engelbert, mesto Vuk Engelbert in Jurij. Vuk baron Turn. Bili so pa v spremstvu Baltazar baron Lambergar, Ivan Jurij baron Lambergar, Vajkard baron Turjaški, brat Ilerbardov, Ivan baron Turjaški, Moric Dietricb-steinski ter Jurij Ilaller. Vsak je vodil s seboj pet konj, le rialler je imel štiri.’) Na hrvaški Krajini je deloval Ivan od leta 1566. pa do svoje smrti leta 1580. Ko jo zapretil 1. 1566. sultan Soliman Sigetu, sklical je Herbard Turjaški, takrat najpogumnejši branitelj hrvaških in slovenskih dežel, najodličnejše može svoje dobe v vojaški tabor na posvetovanje. Nemudoma pribite na meje hrvaške dva njegova brata Ditrich in Vajkard, potem naš Ivan, bratranec njegov, Jošt Josip Turn ter Ivan Kisel. Herbard jim obljubi, da prevzame rad sam obrambo dežele, samo naj mu oni zbero vojsko, ulrde po deželi mesta ter poskrbe za hrano. Kadar vse to opravijo, naj se napotijo na mejo proti sovražniku, kar se je tudi kmalu zgodilo na poziv Ilerbardov. Treba je bilo namreč zaustaviti na poti Usraim-bega bosenskega iz 1 llivna, ki je hitel s svojo vojsko v pomoč sultanu Solimanu pod Siget. Pri Novem v Bosni ga napade Herbard z Ivanom ter ga premaga popolnoma. Heg sam je bil ujet. Ivan ga odpelje kot ujetnika v Ljubljano; tukaj je živel kot gost Ilerbardov. Kesneje ga osvobodi Herbard za 30.000 cenikov. Siget je med tem padel, če tudi jo Nikola Zrinjski žrtvoval sebe in vso svojo četo, da ga obrani. O tej slavni obrambi Si ge ta je bil objavljen spis v hrvaškem jeziku, ki je prišel kmalu na svetlo tudi v latinskem in nemškem prevodu po posredovanju samega Ivana Turjaškega. Po bitki pri Novem se povrne Ivan Turjaški, kakor smo že omenili, najprej v Ljubljano in potem na svoje posestvo v Sumberk na Temenici. Tukaj je živel takrat učenjak Samuel Budina, rodom Ljubljančan, kot odgojitelj in luteranski grajski duhovnik. Znano je namreč, da se je kranjsko plemstvo prav hitro oklenilo nove Lutrove vere, in da med vsemi plemiči Turjaški niso bili zadnji v tem pogledu. Na svojih grajščinah v Turjaku in v Sumberku so imeli svoje luteranske duhovnike precej v začetku reformacije ter so jili skrivali tudi še dolgo za protireformacije. Samuel Budina je bil dolgo časa učitelj luteranske šole v Ljubljani. To je bila latinska šola, neke vrste gimnazija, urejena po tedanjih nazorih. Učili so se vsi predmeti v humanističnem smislu v zvezi z vero luteransko. Leta 1563. je dobil Samuel Budina, ki je bil že star, za pomočnika Sebastijana Krelja, ki je vodil do smrti svoje tudi cerkveno upravo ljubljanskih ‘) Valvasor X. 341. protestantov. Bržkone da je Samuel Budina bival stalno v Sumberku že ob času, ko se je Ivan Turjaški vrnil z omenjenega pohoda proti Turkom. In ravno takrat se je proslavljal po vsem krščanskem svetu Nikolaj Zrinjski, a posebno še med plemstvom kranjskim, ki je složno s hrvaškimi plemiči odbijalo skupnega sovražnika od svojih mej. Zgoraj omenjeni spis o sijajni obrambi Sigeta je ta slavni dogodek še posebno poveličeval, če tudi ga niso vsi razumeli. Bilo je tedaj potrebno, da se je prevedel na latinski in nemški jezik, kar je izvršil Samuel Budina po nagovoru Ivana Kisla Fužinskega, kateremu je tudi prevod posvečen, ter po posredovanju Ivana Turjaškega. Budina pripoveduje, da je ves dogodek natanko opisal neki prav verodostojen mož izmed bližnjih služabnikov slavljenega junaka. Njega so ujeli ob tej priložnosti Turki ter ga odpeljali s seboj kot sužnika; vendar pa se je kmalu odkupil in povrnil na Hrvaško. Morda je spis prinesel na Kranjsko Ivan Kisel ali pa Ivan Turjaški. Oba prevoda, latinski in nemški, sta se hitro razširila med kranjskim plemstvom; a prepisov je bilo premalo, toliko se jih je zahtevalo. Zategadelj sta se izročila oba prevoda v tisk ter sta prišla na svetlo leta 1568.') Latinski prevod je bil tiskan na Dunaju pri Gašparju Stainhoferu; Budina trdi izrecno, da je on sam spis prevedel s hrvaškega jezika na latinski (ox Croatico sermone in latinum conversa). Hrvaški izvirnik pa ni bil bržkone nobedenkrat tiskan, pa se tudi ni ohranil.2) Vsebina spisa je pa ta-le: Spredaj je kratek predgovor za bravca, potem sledi že omenjeno posvetilo na 9 straneh velike četverke, dano v Žužemberku 31. sušca leta 1568. Povest sama obsega 55 strani. Izza nje sledi grobni napis Nikolaja Zrinjskega v Čakovcu in drugi veliki grobni napis v latinskem jeziku, potem žalospev za Zrinjskim od matematik ar j a in profesorja na Dunaju Pavla Fabricija in temu sličen spev od magistra Gašparja Žitnika, tudi profesorja na Dunaju. Spis so završuje s sklepno elegijo za bravca od Ivana Gebharda, Ljubljančana.3) Ko je prebival Ivan Turjaški v Žužemberku, dogodil se je čuden napad na žužemberški grad. Leta 1559. pride ') Nahaja se v delu: Rerum Hungaricarum Scriptores varii. Hi-storici, Geographici F. M. D. C. Ponatis frankfurtski v c. kr. dvorski knjižnici. Navadno se rabi izdava Schwandtnerjeva (1766—1768). Budina je glavni vir za zgodovino obleganja Sigeta. 'p Prva tiskana knjiga v hrvaškem jeziku o junaški borbi pri Sigetu je: Vazetje Sigeta grada, pisan (pesetn) na četiri dila razdiljena od Bernarda Karnarutida. Prvo izdanje v Benetkah v 12-ti pri ltugieru d’Albe 1B84. 3) P. Radics, Herbard VIII. str. 55—56. namreč Jurij, nezakonski sin Jurija Turjaškega, ki je bil med tem pa že umrl, z 18 Neapolitanci v Žužemberk obiskat svojega očeta ter zahtevat od njega dedščino svojo. Jurij je bil rojen na Švicarskem. Ko je odrastel, se je posvetil vojaškemu stanu ter je po tedanji navadi švicarskih prebi-vavcev služil kot vojaški najemnik v raznih deželah, največ v španski in angleški vojski. Proslavil se je večkrat v boju. Slednjič se je pa premislil ter izstopil iz vojske. Po dolgem potovanju^ pride v Žužemberk na svečnico, ko je bil tam semenj. Še tisti večer se popne s svojimi tovariši na graj-ščinsko ozidje ter osvoji grad. Oskrbnik se še o pravem času spusti po vrvi čez zid ter skliče svoje kmete na boj. Po drugi govorici pa se je nekaj časa boril z napadači, potem pa hipoma odprl skrivna vrata, skoz katera so mu prišli na pomoč njegovi kmetje. Valvasor (XI. 520—521) trdi, da je prihitel na pomoč tudi Herbard Turjaški, a bržkone je sodeloval v borbi tudi naš Ivan. Grad zopet hitro osvoje. Osem Lahov vržejo čez zid na sulico zdolaj stoječih kmetov, druge pa pobijejo v gradu, med njimi tudi samega Jurija. Mrtvih je bilo po Valvasorju 36, namreč 18 Lahov m Jurij ter 17 kmetov turjaških. Borba je bila tedaj prav huda. Lahov niso niti pokopali, nego so jih zavlekli čez Krko v šumo, kjer jih je požrla zverina. Zares žalostna osoda sicer hrabrega Jurija.1) Od leta 1566. nahajamo Ivana Turjaškega v društvu z bratrancem Herbardom na hrvaški Krajini, kjer se složno borita proti Turkom. V nekem listu zovejo Ivana že takrat imenitnega in uglednega moža zaradi osebnih kreposti in cesarske milosti (»kayserlicher gnad vnnd aigener Thu-genden \vegen beriimbt vnnd ansichtig«). Leta 1568. je opravljal službo stotnika kranjske deželne obrambe. Istega leta ga je poslal deželni knez nadvojvoda Karol po nekem poslu v Monakovo, zato ni mogel prisotstvovati v Ljubljani ob posvetovanju glede vojaških vaj, kakor tudi Herbard ne, ki se je ravno takrat podal z Ahacijem Turnom, tedanjim deželnim upraviteljem, in Maksimilijanom Lambergarjem na Dunaj, da na carskem dvoru razpravljajo o novem pre-ustrojstvu vojske in o prinosu vojaških stroškov od poječi inih dežel. ‘) Ta dogodek je opisal Ivan Faetan iz Regija v obliki male junaške pesmi pod naslovom: Seisenbergensis tumultus ad Reveren-dissimum patrem D. D. Wolfgangum Naevium monasterii Siticensis Abbatem amplissimum. Joanne Faetano Regiensi Viennae Austriae. Excudebat Michael Zimmermann. Anno MDLX Vuk Nevi, kateremn je posvetil Ivan Faetan ta spis, je bil opat v Stični od 1. 1550.—15(36. (P Radics. Herbard VIII. str. 56—57.) Ko je leta 1571. nadvojvoda Karol naznanil kranjskim stanovom, da se je zaročil z Marijo Bavarsko, zbrali so se le-ti v Ljubljani, da se posvetujejo o svatbenem daru. Ker je bil prav takrat odsoten Vuk baron Turn, pozdravi zbrane stanove kot predsednik Ivan Turjaški, ki je bil ob enem tudi dedni maršal kranjski. V razpravi o tem predlogu sta največ sodelovala Ilerbard in Ivan; skupščina je slednjič odločila primeren dar (8000 goldinarjev). Merbard Turjaški pa je bil izvoljen, da odnese kot deželni glavar o priliki ženitbe svatbeni dar v Gradec. Svatba nadvojvode Karola z Marijo Bavarsko se je obavila na Dunaju dne 28. velikega srpana. Pri svatbi je bil navzočen Vajkard Turjaški, brat Ilerbardov, kot dvorski maršal. V Gradec sta prispela mlada poročenca dne 10. kimovca; že prvi dan so se njima izročili svatbeni darovi. Kranjsko plemstvo so zastopali o tej priložnosti Ilerbard Turjaški kot deželni glavar, Ivan Kisel Fužinski, Jernej baron Podpeški, Ivan Turjaški, Ahacij baron Turn, Adam baron Podpeški, Jurij Turjaški, Josip baron Turn, Moric Dietrichsteinski, Vuk baron Turn, Kozina Ravbar s Kravjaka ter Jurij llaller iz Planine in Jablanice. V spremstvu teh velikašev je pozdravil Ilerbard Turjaški nadvojvodo in nad vojvodinjo ter njima izročil dragoceni dar v imenu kranjske dežele. Ali komaj so v Gradcu minulo omenjene slavnosti, moralo se je zopet misliti na borbo proti Turkom in na neke prepire v Istri, ki so se dogodili v Pazinski okolici. V Istri se je takrat narod vzdignil radi hudih davščin. Zbralo se jo do 2000 kmetiških upornikov, in ker se je takrat sploh po Slovenskem pripravljalo na večji upor, bilo je prav nevarno, da se s temi nezadovoljneži zedinijo sosedje s Kranjskega, ki so se protivili plačati kupnino od svojih posestev. Ze v Gradcu se je sklenilo, da se postavi v pazinski grad 100 strelcev ter zbere še najmanj 8000 mož pod svojim zapovednikom. Ob enem se ta sklep razglasi po vsej deželi ter se tako pozovejo uporniki zopet na pokorščino. Oprosti naj se samo onim, ki se umirijo ter prisežejo pokorščino iznovič. A da se uporniki ne bi zaprli v trdnjavice, katere bi bilo treba kesneje oblegati, morala je biti vojska prav oprezna. Celo na Benetke se jo moralo misliti pri tem posvetovanju, kajti kot bližnji sosedje so se mogli zaplesti v to neprilike. Sklenili so poslati v Benetke poslanca s poročilom, da je odpravila avstrijska vlada svojo vojsko v Pazin le zato, da zaduši v tem kraju upor. Ker bi mogli uporniki bežati tudi na Benečansko, moral je skleniti avstrijski poslanec z benečansko vlado pogodbo, kako bi so izročevali taki begunci med obema državama. Ko se je Herbard posvetoval še tudi s stotnikoma iz Trsta in Gorico, ter z nekimi velikaši iz teh krajev, izdelala se je v bojnem svetu osnova za napad. Bojne stroške so seveda zvrnili na premagane upornike. Zapovedništvo nad zbrano vojsko se jo izročilo Vajkardu Turjaškemu, ki je nadvladal v kratkem času ves upor ter to neugodno stvar rešil na zadovoljstvo deželnih stanov. Vajkard Turjaški, brat Herbardov, je bil odgojen na vojvodskem dvoru v Cleve na Nemškem ter je bil radi tega kosneje tudi jako goreč protestant. Tistega leta, ko je prevzel zapovedništvo nad vojsko proti pazinskim upornikom, je bil imenovan za vojaškega svetovavca, dočim je že prej bil člen bojnega sveta in upravitelj dvorskih konjušnikov, oam nadvojvoda Karol je sporočil Herbardu o imenovanju Vajkardovem za vojaškega svetovavca ter izjavil, da bodo s tem imenovanjem zadovoljne gotovo vse stranke. Ob enem |e dobil Vajkard zapovedništvo nad konjiško četo, ki je stela sto konjikov. Da jo bil Vajkard vreden tega odlikovanja, pokazal je v pazinskem poslu. Pa tudi še poprej je služil v vojaških poslanstvih. Leta 1565. jo bil poslan s Pavlom Vilhemom Zelkingom v vojaški tabor na Ogrsko, leta 1566. pa k vajam peterih krdel nemških vojakov v iuln, kamor jih je sklical cesar za vojsko na Ogrskem, potem leta 1577., ko je bil že deželni glavar kranjski (1575—1580),*) kot poslanec dežele Kranjske najprej v Gradec k posvetovanju glede utrditve graške trdnjave in kmalu potem na Dunaj v zbor, kjer so je razpravljalo o obrambi na hrvaški Krajini. lii! je vse svoje življenje goreč protestant ter so je oženil tudi z gorečo protestantinjo, Dorotejo, posestnico Lomnice in Mezoriča na Moravskem. V Škocjanu pri Turjaku je imel za pastorja Maksa Ksilandra. Kesneje je bil imenovan tudi za zapovednika na Krajini, kakor bomo videli. Po srečno dokončanih svatbenih svečanostih v Gradcu odide Herbard Turjaški zopet na Krajino, kjer je z Ivanom snoval nove odredbe glede obrambe. Trda je seveda bila za velike stroške za vojsko in trdnjave. Herbard je vsak čas pošiljal nadvojvodi Karlu žalostna poročila iz Krajine ter ga prosil zdatne pomoči, da ne ostane brez vsakih sredstev v največji sili. Prošnja Herbardova je bila uslišana. Sam cesar Maksimilijan U. je zapovedal, da se izda vsako leto 15.000 goldinarjev za vzdrževanje trdnjav, 10.000 goldinarjev pa za obrambo. Tako je storil tudi nadvojvoda Karol. ‘) Valvasor (XII. 52) uvršouje tudi Ivana, katerega napačno imenuje sina Herbardovega, med kranjske deželne glavarje, kar pa ni bil nikdar. Ta pomočjo bila za tedanji čas prav zdatna; stanovi kranjski, koroški in štajerski so odgovorili zahvalno, da bodo oni skrbeli vkup z zapovedniki na Krajini, v kakšne svrhe naj se obrne omenjeni denar. Da bode vojska za vsak slučaj pripravna, sklenejo kranjski stanovi, naj se na sv. Jurija dan pregleda stanovsko konjištvo. Za presojevavce so bil J izvoljeni tedanji deželni glavar, deželni upravitelj in deželni odborniki. To stanovsko konjištvo pa ravno takrat ni imelo stotnika. Deželni glavar ponudi to častno mesto najprej Joštu Josipu Turnu, a ko ga le-ta ni bolel sprejeti, Maksimilijanu Lambergarju; ali ko se tudi ta zahvali, prevzame zapovedništvo naš Ivan. Vendar pa po dokončanih vajah odstopi tudi on, češ, da so zanj nastopile take okolnosti, da no more dalje te službe opravljati. Zbrani deželni stanovi so mu izrazili pismeno svojo zahvalnost za njegovo požrtvovalnost. Prav hudi časi so zdaj nastopili za hrvaško in slovenske dežele. Odkar je padel Siget, ni bilo pred Turki miru nobeno leto. Temu zunanjemu sovražniku se pridruži pa še domači, kmetiški upor, id je zapretil ugonobiti ono blagostanje, kolikor ga je še bilo po slovenskih deželah, llerbard Turjaški jo imel kot deželni glavar kranjski prav težavno nalogo, da obrani slovensko zemljo vseli nesreč. Volja za to jo bila brez dvoma čvrsta, le sredstev jo manjkalo vodno. Ni tedaj čudno, da je v teh hudih časih potoval prav pogostoma radi denarnih stvari na Dunaj in v Gradec. Za odsotnosti njegove gaje nadomeščal v službi Ivan. Tako je predsedoval deželnim stanovom 1. 1573. ter je dne 13. grudna odgovarjal na predlog Jošta Josipa Turna, naj se izplača stotniku senjskemu in vojvodi mesečna plača; rekel je, da ni za to sploh denarja in da je deželni glavar odpotoval. Zapovednik v Senju naj počaka in potolaži vojsko, dokler se povrne deželni glavar; sicer pa stanovi sami nimajo v Krajini v vojaških rečeh nič opraviti, nego so imajo le na določbe glavarjevo ozirati. Zapovedniku Joštu Josipu Turnu, takrat žumberškemu stotniku in zapovedniku proti upornikom, je nesel Ivan sam iz Ljubljane od deželnih stanov poslanih 1000 goldinarjev v Novo mesto, kjer so se zbirale čete Tumove, da udarijo potem proti Krškemu.1) Ivana Turjaškega nahajamo tudi na stanovskem zboru v Gradcu, kjer se jo razpravljalo leta 1574. o stroških za vojsko na Krajini. Iz Gradca so odšli isti poslanci, med njimi tudi Ivan, na Dunaj k cesarju Maksimilijanu II., da ustanove poslednje odredbe glede obrambe pomejnili trdnjav. Bil je pa tudi že skrajni čas, kajti primirje med Turki in ‘) Radics, Herbard VIII. str. 204. Avstrijo je že poteklo in morala bi se skleniti nova pogodba. To se je sicer zgodilo, ali miru za to vendarle ni bilo na mejah, marveč so začeli zdaj Turki še najhuje napadati hrvaške in slovenske zemlje. Ilerbard Turjaški je nnel kot glavni zapovednik vojske v Krajini le odveč skrbi tor se je zdaj zadržaval večjidel na meji, kjer mu je bil glavni pomočnik Ivan. Hudo so besneli Turki leta 1575. Vodil jih je glasoviti Ferhad-paša. Že 7. prosinca istega leta se strne Ivan Turjaški ž njimi pri Hudačkem. Po hudi borbi jo izgubil bitko, bil sam ranjen in zajet, vendar pa se jo rešil iz turškega tabora. Turki pa se povrnejo slavodobitno z velikim plenom v Bosno. Ivana Turjaškega so doma obdolžili, da je prezrl vojaške zapovedi, češ, da ni bil pripravljen za boj, ali pa da je bil celo sporazumljen s Turki, raki ogovori so bili takrat navadni proti vsakemu vojaškemu zapovedniku, ki je izgubil bitko in so je moral radi neuspehov zagovarjati pri pristojni oblasti. Tako se je moral tudi Ivan Turjaški že 22. prosinca braniti pred komisarji, ki so po zapovedi nadvojvode Karla ravno takrat pregle-davali Krajino. Ti komisarji so bili: Ljudevit Ungnad, Jernej Khevenhiiller ter Oto Radoljiški in Kamniški. Ivan so je Pred njimi tako sijajno opravičil, da ni bilo na njem najti nobene sumnje zaradi nemarnosti, a še manj radi kakšnega izdajstva.1) Ivan Turjaški je zastopal tudi še dalje glavnega za-povednika Ilerbarda, ki jo imel s komisarji dosta opraviti, pregledujoč Krajino skoz celo leto do 7. velikega srpana. Tedaj se je Ilerbard podal na zbor v Bruck, od koder je zopet prihitel vsled žalostnih glasov nazaj na mejo. Pravijo, da je slutil svojo žalostno osodo, ki ga je tudi zares zadela P>'i Budačkem že dne 21. kimovca istega lota.2) Jo li sodeloval tudi Ivan v tej bitki, ni izrecno povedano, bržkone pa je vodil kraj iško vojsko, ki so je imela združiti s Herbardovo, ali je prišla prekasno na bojišče. Tudi ta vojska je bila razbita, in zdaj je bila Turkom odprta pot čez Kolpo na Kranjsko, dokler ni bil Karlovec sezidan. Znano je, da je dal Ferhad-paša odsekati Herbardovo glavo, katero si je pridržal za svojega gospodarja v Carigradu, dočim je truplo povrnil sorodnikom, ki so ga pokopali v Podbrezju. V ime vdove pokojnika se je obrnil Ivan do Ferhad-paše po dveh poslancih, ki sta ga imela prositi ‘) Spisa „des Herrn Hans Freiherrn v. Auersperg Verantwortung der ungegriindeten Zucht halber, 4 cart", ki se jo nahajal v knjižnici knežjega dvorca, ni več na dotočnem mostu, kakor trdi Radios. (Her-bard VIII. str. 70.) 'O Letopis Slov. Matice za leto 1889., str. 115—116. ia glavo llerbardovo tor ga ob enem podučiti o nestalnosti ljudske sreče; zato naj bi blaže ravnal z ujetim Vukom lilngelbertom, sinom 1 lerbardovim, kakor so prod nekaj leti Turjaški lepo ravnali z ujetim IJsraim-begom na svojem dvorcu v Ljubljani. Glavo llerbardovo so sicer dobili veliko odkupnino, ali odrto, kor je dal paša kožo nagatih ter jo poslati sultanu v Carigrad, da zadobi tako večjo milost gospodarja svojega. Tudi Vuka Engelberta so odkupili po posredovanju Ivana Turjaškega za veliko vsoto denarja. Po posredovanju cesarskega poslanca Ungnada je bila povrnjena iz Carigrada tudi nagačena glava llerbardovo, ki se še dandanes čuva na Turjaškem gradu v omarici i* cipresnib deščic. Po smrti Ilerbardovi je l)il imenovan za zapovednika na Krajini Ivan Turjaški. On je bil samostalen zapoved nik v činu podpolkovnika. Težak je bil njegov položaj v vsakem pogledu. Na celem prostoru med Uno in Kolpo ni bilo takrat nobene jako trdnjave, katera bi bila mogla braniti Turkom prelaz skoz te kraje v slovenske dežele. Bilo jo jo tedaj treba osnovati. Ne daleč od današnjega Karlovca je takrat stal med Kolpo in Petrovo goro starodavni grad Steničnjak, ki je bil prav pripraven za večjo trdnjavo, llavno mimo Steničnjaka so Turki najrajši zahajali v po-kolpske kraje tor so jih tudi popolnoma pokončali. Gospodarji toga grada, grofje Nadaždi, niso mogli mirno uživati svojega posestva, kajti Turki so se ga lotili tolikokrat, da so ga slednjič popolnoma opustošili. Grozen je bil napad v te kraje že leta 1541. na dan sv. Magdalene, ko je pri' hrulo do 10.000 turških konjikov pod Marat-bogom tor pokončalo ves kraj do Kolpe. O tej priložnosti je bilo zasužnjenih okoli 3000 prebivavcev. Leta 1548. pokonča iznovič zloglasni Malkoč-beg vso okolico grada Steničnjaka, posebno Topusko in Perno. Novi napadi so se dogodili zopet 1. 156o. in 1574. Sklepalo se je radi tega večkrat, da bi bilo najbolje, Steničnjak jako učvrstiti ter ga izročiti glavnemu zapovedniku hrvaške Krajino za njegovo stalno prebivališče. Zategadelj se je začel dogovarjati in pogajati že leta 1574. general Herbard Turjaški s posestnikom Steničnjaka, grofom Nadaždom, o prodaji grada. Tudi ban hrvaški Jurij Draškovic so je trudil na vso moč, da dobi Steničnjak za nadvojvodo Karla. Ali Nadažd ni hotel prodati svojega posestva za denar, nego jo zahteval, da se mu zameni za drugo prikladno posestvo. Vsled tega so se razgovori razbili, a naslednik llerbardov, Ivan, je prevzel grad Steničnjak v najem ter se je tudi v njem nastanil. V veliko trdnjavo pa Stonič-njaka vendarle niso izpremenili, če tudi so ga Turki napa- dali še nadalje, ampak so za to izbrali z dovoljenjem nadvojvode Karla kraj med Kolpo in Kontno ter tukaj sezidali Karlovec leta 1579.') Odkar je bil Steničjak v oblasti turjaških, napadali so ga Turki z vso silo. in Ivan je imel dosti skrbi in stroškov, da ga jo obranil. Tako je leta 1576. °dbil napad bosenskega Kapidži-paše in vojvode Rustana s Kostajnice. Tarli leta 1577. so napadali Turki Steničnjak ter odpeljali s seboj v sužnost mnogo naroda. Ob tej nezgodi so Turki porušili kastel Knejo pri Zlatu, a da se v njem ne ugnezdijo sovražniki, zahteval je Ivan. da se podere do temelja. Posebno hud napad je bil leta 1578., vendar pa se je posrečilo krajiški vojski, da je pregnala turške roparje ter osvobodila vse ujetnike. Leta 1580. je 'ajkard Turjaški slednjič razbil Turke med Ostrožinom in ^teničnjakom.2) Ves kraj okoli Steničnjaka je bil vsled teh neprestanih napadov poplenjen in pokončan. Kolikor je ostalo še naroda, živel je prav siromašno in v vodnem strahu pred sovražnikom ter se je zategadelj počasi razselil v kraje med Savo in Dravo, ali celo tj o na Ogrsko. L. 1584. so se preselili tudi prebivavci Steničnjaka v Karlovec, a fr&nčiškani so zapustili svoj samostan leta 1585. ter odšli na Prsat kraj Reke. Tako je to starodavno mesto popolnoma opustelo. Ivan Turjaški je vzel Steničnjak v najem do *eta 1586., ali ker je on pred tem letom umrl, prevzel je Posestvo pod tistimi pogoji Andrej Turjaški. Ge tudi so mu Ponujali poslanci Frančiška Nadažda 3000 goldinarjev, da odstopi grad, vendarle ni hotel tega storiti, nego ga je Pridržal do leta 1588. Turjaški niso mnogo skrbeli za grad; nil je precej zapuščen, zatorej je nadvojvoda Karol opomnil naslednika Ivana, da ga popravijo. Dokler so imeli Turjaški Steničnjak v najemu, prisvojili so si sami in pa ostali vojni lastniki mnogo delov obširnega grajščinskega posestva. Ivan Turjaški je vzel po sili posestvo Goljak in vas Udbino Pri Rakovcu kraj Karlovca. Kar 6o Turjaški morali odsto-piti od grajščinskega posestva Turkom, in kar so vzeli grajščini karlovški vojaki, to so si nadomestili oni s posestvi manjših vlastelinov okoli Kolpo. Radi tega so se le-ti potožili leta 1577. v hrvaškem zboru na Turjaške.3) Tudi pavlinski samostan v Kamenskem blizu Karlovca, na desnem bregu Kolpe, je dobil Ivan Turjaški leta 1576. v najem od generala istega reda Stefana Trnovskega. Ta samostan je bil leta 1530. popravljen in deloma učvrščen za obrambo proti Turkom. Ves ta kraj je spadal pod sodnijsko ‘) Letopis Slov. Matice za L 1892. str. 187—188. a) Lopašid, Oko Kupe i Korane. Zagreb, 1895, str. 287—288. 3) Lopašid, Oko Kupe i Korane, str. 289. okrožje grajščine Steničnjaka, a ker so le-ta ni mogel sam krepko braniti nasilja turškega, bil je tudi samostan v Ka-menskem prepuščen svoji osodi Pavlini so zapustili samostan že leta 1570.—1573., ker so Turki prodirali že tudi v lo okolico, pa se je bilo bati vsak čas še bujših napadov. D® Turki ne osvoje samostana, sklenil je omenjeni general reda pavlinskega pogodbo z Ivanom Turjaškim, ki je prevzel samostan v najem za letnih 50 goldinarjev.1) Ob enem je moral Ivan Turjaški generalu reda obljubiti, da bode 'ra' roval cerkev in samostan propasti, vzdržaval jed nega duhovnika ter s krneti ravnal po pravici in milosti. Teh kmetov je seveda žo takrat bilo malo, vendar jih je ostalo še nekaj pod okriljem samega samostana. Pavlini so si p° pogodbi pridržali pravico, da morejo lahko vsak čas zahtevati Kamensko zase, tor so za ta slučaj obljubili povrnit' vse stroške, katere bi izdali najemniki za kakršnekoli P°' pravke. In čeravno je tej pogodbi ugovarjal tedanji posestnik Sleničnjaka Tomaž Nadažd pri kapiteljnu zagrebškem P° svojem oskrbniku Gašparju Kupčincu, ostali so karlovški generali še na dalje najemniki samostana. Najemnina Pa jo zdaj znašala lo 15 goldinarjev na leto, ker so med te® zemlje izgubilo skoraj vsako vrednost radi neprestane nevarnosti pred Turki. V Ramenskem so umestili radi teg® karlovški generali stalno stražo. Po navadi je bilo v tej trdnjavici do 20 vojakov. Tako je bilo Kamensko s Tovunjsko pečjo glavna predstraža trdnjave karlovške. Toda krajiški generali se niso držali podpisane pogodbe. Ko sc je zidal*1 trdnjava karlovška, podrli so jeden dol samostana ter up0' trobili gradivo za trdnjavo; tako so sezidana od toga gradiva turška vrata, skoz katera so jo prihajalo v trdnjavo iz Ramenskega. Nič boljo niso ravnali nasledniki Turjaških s tein samostanom; večji del poslopja so podrli, lo jedna stran se je vzdržala cela, in tukaj ima še dandanes kamenski župnik svoj stan.2) Žo poprej smo omenili, da je bil Ivan Turjaški imenovan po smrti nesrečnega Herbarda za glavnega zapoved-iiika na hrvaški Krajini, kjer je že prej opravljal službo vojaškega svetovavca. Da je imol ob tem poslu mnogo opravka, videli smo že iz navedenih dogodkov, a razen tega se more sklepati o njegovem delovanju tudi po dopisovanju s tedanjimi višjimi vojaškimi oblastmi. Tako mu ') Tako se je ohranila v hrvaškem jeziku pobotnica, katera kaže, da je izplačal služabnik Ivana Turjaškega, Jurij Jurinid v Zagrebu, leta 1580. dne 4. velikega travna najemnino za samostan pavlinslci V Ramenskem. (Lopašid, Spomenici hrv. Krajine I. 98.) 2) Lopašio, Oko Kupe i Korane, str. 136—137. odgovarja nadvojvoda Ernest z Dunaja (20. velikega travna lota 1577.), da je prejel njegovo pismo, v katerem zahteva, da se imenuje stotnik za Ilrastovico, kjer ni nobenega Napovednika, pa tudi za liiliač, kjer je stotniku Sebastijanu Lombergarju pretekel e a.s njegove službe. Nadvojvoda je v Pjsmu očital Ivanu Turjaškemu glede llrastovice, Peči in klinagore, zakaj ni na njegovo zahtevo precej sporočil o dohodkih teh gradov in o užitkih tamošnjega stotnika. Ti dohodki so se računali do tega časa po podatkih bivšega bana in škofa zagrebškega .Jurija Draškoviča, ali proti od-operjenemu znesku sta se potožila že stotnika iz Ilrastovico, Julij od Zadra (Jurišič) in Nikolaj Spločanin (Spalatin), žalujoč, da nimata toliko dohodkov, kolikor hi bilo dovoljno Za potrebno število vojakov. Zatorej zahteva nadvojvoda natančno in verno' poročilo o teh dohodkih. Kar se pa tiče stotnika v Bihaču, dogovoriti se hoče nadvojvoda Ernest sam z nadvojvodom Karlom.1) Naseljevanje Vlahov na Hrvaškem je bilo takrat prav pereče vprašanje. Vedno več jih jo dohajalo iz sosednjih turških dežel v prazne kraje kraljevine hrvaške. Stanovi hrvaški in kranjski so se protivili temu doseljevanju, ker s° mislili, da je ta novi živelj nevaren za ostale kraje. Za-Povedniki na Krajini so pa radi sprejemali te doseljence, ^eš, da se dado dobro uporabiti za obrambo mej. Le s Pomočjo teh vojaških zapovednikov se je moglo toliko "lahov naseliti na hrvaško ozemlje. Tudi Ivan Turjaški Pm bržkone ni bil protiven, kar se vidi iz zapovedi nadvojvode Ernesta, da se proženo Vlahi iz Like, kamor so J*b Turki naselili na 20 krajih. Nadvojvoda Ernest prijavi kralju Rudolfu II., da se je to zgodilo le vsled nemarnosti Kana Turjaškega, češ, da ni storil svoje dolžnosti, ker ni sam niti besedice poročil o teh Vlahih, ampak sam stotnik Rab je opozoril višjo vojaško oblast o tem dogodku. Ivan turjaški je omenil le jedenkrat nekaj malega o tem nase-\Jevanju, ali se ni za stvar dalje zanimal. Ta nemarnost, pravi nadvojvoda Ernest, bi mogla pa vrlo mnogo škoditi, Posebno sosednji Kranjski. In zares so se radi tega kranjski stanovi pritožili na merodajnem mestu. Nadvojvoda Ernest Prav dobro ve, da no bi čisto nič koristilo, ko bi se radi t°ga začeli dogovarjati s Porto ali pa z bosenskim pašo, marveč je treba udariti na Turke s k raj iško vojsko ter s kranjskimi konjiki in strelci. Zatorej prosi Ernest po svojem Poslancu pomoči pri cesarju, kajti vojska se ne da tako mhko zbrati radi slabe plače. Gotovo je, da store svojo ‘) Lopašid, Spomenici hrvatske Krajine I. str. 28. dolžnost nadvojvoda Karol, stanovi njegovih dežel ter za-povednik na Krajini. Cesar pa mora braniti svoje dežele, ko mu jih hočejo sovražniki vzeti; saj to ni nikakšno miro lomstvo, in vojska sc da čisto lahko izpričati. »(Je Vaše Veličanstvo odobri Lo osnovo«, pravi Ernest, »potem jo hitro predložim Ivanu Turjaškemu in stotniku Rabu ter jima zapovem, da jo izvršita s pomočjo nadvojvode Karla ter kranjskih in furlanskih velikašev.«1) Že čez štiri dni odgovarja cesar iz Vralislave, da je odobril osnovo nadvojvode Ernesta in da jo ob enem zapovedal dvorski komori, da poskrbi za stroške tega podjetja.3) Zdaj pozove nadvojvoda Ernest tudi deželnega glavarja kranjskega Vajkarda Turjaškega in kranjske stanove, da brez odlašanja, in sicer brez graje in vike zbero hrano in čete za napad na liško Turke. Pa tudi Ivan Turjaški je dobil ob istem času kot kraj iški zapovednik zapoved, da pripravi vse za napad. Zato naj upotrebi stotnika Raba in druge sposobne častnike, da mu vojsko izurijo. Za stroške poskrbi dvorska komora, nekaj pa bode moralo dati vojvodstvo Kranjsko.3) Graški bojni svet je pridobil za to podjetje tudi brata Jurija in Frančiška Barbo, Adama liaunaha in Ivana Nikoliča, stotnika na Reki in v Trstu ter upravitelja v Pazinu in Istri.4) O tej stvari javi Vajkard Turjaški nadvojvodi Karlu v Gradec že dne 2(5. rženega cveta, da je sklical dne 1. srpana odbor na dogovor v Ljubljano največ radi stroškov za to podjetje. Poklical je na posvetovanje tudi Ivana iz Krajine; ali ker on ni mogel priti, pošlje k njemu v kratkem tri pooblaščence, kajti radi vojske se morata poprašati za svet tudi stotnik senjski Gašpar Rab in grof Zrinjski (als das eine disslals guete erspriessliche bill"t' zu ross vnd fuess erzeigen khan.)6) »Trda bo za denar« pravi Vajkard, »kajti Kranjska je že mnogo dolžna ter ima plačati za celi dve četrti lota zaostalo plačo k raj iški vojski. Na Krasu bode vojski najhuje napredovati. 'Treba bi bilo tudi zvedeti, ker se mora udariti na Turka po suhem in na morju, dovolijo li Benečani prelaz na morju, ali se bodo temu protivili. Danes je prispel glas od kraj iškega zapo-vednika iz Senja, da se zbirajo Turki, pešci in konjiki, v velikem številu in da mislijo udariti na Hrvaško. V Liko je že prišel beg hlivanski (von Hlaina) z mnogobrojno četo Lopašid, Spomenici hrvatske Krajine L str. 28. Spomenica je pisana na Dunaju 3. rženega cveta 1577. 2) Ibid. str. 30. Spomenica od 7. rženega cveta 1577. 8) Ibid. str. 31. Spomenica od 17. rženega cveta 1577. 4) Ibid. Spomenica od 21. rženega cveta 1577. 6) Ibid. pešcev in konjikov ter namerava prodreti na Kranjsko. 1’urki so na ta način pripravljajo na napad, mi pa le z dogovori tratimo čas, naj li tiramo Vlahe iz Like ali ne.« Ivan Turjaški ni mogel zapustiti Krajino ter se podati na dogovore v Ljubljano, ampak je odgovoril že dne 2' srpana iz Steničnjaka kranjskim stanovom, da stori za obrambo Krajine vse, kar se da, sicer sc pa že dogovarja s stotnikom Rabom v tom oziru. Osobito pa opozarja stanove, da je treba za tako podjetje poglavitno dveh stvari, namreč: denarja in hrano.1) Da so Turki ne ugnezdijo v Steni (Bijela Štijena blizu Une), katero so bili osvojili že leta 1575., pisal je Ivan nadvojvodi Ernestu za pomoč, da Se trdnjavica osvoji in potem podre. Nadvojvoda se radi tega obrne na svojega brata Karla, da posreduje v tej stvari, ki bi se morala hitro rešiti. Ali Ivan Turjaški je po mnenju nadvojvode prepočasen, kajti na pismo od 4. rženega cveta je odgovoril šele 2. malega srpana. Tudi so odveč njegove tožbe glede zaostatka v plači, katero bi morala vojska redno dobivati, da se ne ozlovolji in ne razide v tem nevarnem času. Saj po mnenju nadvojvode tudi po drugih krajih ne dobiva vojska svoje plače redovito, pa vendar ni °d nikoder toliko tožeb, kolikor iz hrvaške Krajine. Ker bi bilo ravno za Kranjsko posebno važno in koristno, da se Podre Stena in Vlahi preženo iz Like, pozval je nadvojvoda Karol kranjske stanove, da žrtvujejo v to svrho čim več denarja in brane.2) Ali stanovi kranjski odgovore na ta Poziv, da jo za to zdaj že prekasno, ko je Stena padla 1’urkom v oblast, sicer pa so pripravni storiti, kar zahteva korist domovine.3) Tudi glede Hrastovice so tekle razprave med nadvojvodo Ernestom in Ivanom Turjaškim, a da je bil poslednji Zares počasen v poslovanju, vidi se po tem, da je nadvoj-yoda na svoje pismo od 20. velikega travna čakal na odgovor se 12. malega srpana ter moral slednjič sam odrediti dohodke stotniku v llrastovici, ker je bil že skrajni čas za to. Ker je zanimivo, kakšne dohodke in stroške so imeli tedanji Napovedniki te trdnjave, omenimo naj jih v kratkem obsegu. Stotnik dobiva razen mesečnih 40 goldinarjev vso dohodke obeh gradov v llrastovici ter od gradov Peci in Klinagore. ■ *d teh gradov ima na leto dohodkov do 1000 veder vina, 200 bednov (bržkone vaganov, nemški Ktibel) pšenice, 200 bednov prosa in ovsa, 16 veder medu. Od tega dohodka Je dolžan stotnik vzdrževati gradnika v gornjem gradu ‘) Lopašid, Spomenici hrvatske Krajine I. str. 32. -) Ibid. !1) Ibid. str. 31. hrastoviškem, 5 sprevodnikov in 2 stražarja, a v trgu hra-stoviškem razen vojakov, k i jih jo v/dr/, a. val nadvojvoda sam, še 14 haramij. V kastelu na Klinagori pa je moral skrbeti stotnik za LO, v Pedi za 15, v Sv. Križu za 5 in v Zdenčici pri Kolpi radi tamošnjega prevoza za 5 haramij. Nadvojvoda je strogo zapovedal, da mora stotnik hrastoviški te vojake hraniti, opravljati in jim plačo dajati vedno točno, da bodo sposobni za vsako kraj iško službo kakor drugi krajiški vojaki.1) Navzlic vsem dogovorom med zapovednikom kraj iški in in merodajnimi vojaškimi oblastmi vendarle ni bilo zdatne pomoči za kraj iške trdnjave in vojake. Turki pa so vedno huje napadali pomejne kraje. Že kesno v jeseni leta 1577. prihrume pod Ostrožac ter ga osvoje z naskokom. Tudi grad Izačič pade. Druge gradove na Krajini, kakor: Podvizd, Kladušo, Sturlič, Peči osvojili so Turki brez vsake sile; gradniki in vojaki so jih zapustili brez boja, ker niso mogli dobiti od nikoder niti plače niti hrane, premda so radi tega poslali nekolikokrat glasnike v Ljubljano. Ferhat-beg in Kapidži-paša sta gospodarila prav samovlastno po krajih okoli Une. Slednjič naredi beg most pri Novem, podere dvorec Knejo pri Steničnjaku ter osvoji grad Bojno, ki je imel tudi majhno in gladno posadko. Meseca vinotoka istega leta osvoje Turki tudi znamenit grad in trg opatije Topuske, Sračico, a v istem času je udaril Kapidži-paša na levem turškem krilu z veliko vojsko na grad in župo Smrčkovič (izmed Vojniča, Klokoča in Veljuna), zaplenivši vrlo mnogo živino, dočim se je ljudstvo rešilo še o pravem času v grad. Kapidži-paša opustoši s 5000 vojaki vse kraje do Korane, odžene vso živino, narod pa je bil pobegnil v šume, gore in gradove. Turška vojska so slednjič utabori pri 1 [resni z nakano, da udari na Metliko. Vzeta mesta si Turki zavarujejo z osvojenjem čvrstega grada Gvozdanskega. Grad so branili Zrinjskega stražarji in rudarji (kopala se je tukaj srebrna ruda) Turkov in njih zaveznikov Vlahov tri tedne, a ko je Kapidži-paša prihitel iz Steničnjaške okolice, katero je popolnoma pokončal, z 2000 konjiki pod Gvozdansko, osvoje ga Turki 15. prosinca lota 1578. Na Hrvaškem je takrat radi napredovanja turškega gospodstva nastala taka stiska, da je Ivan Turjaški kot glavni zapovednik kar zdvajal v svojih poročilih stanovom kranjskim, češ, da morajo Turki v kratkem osvojiti vso Hrvaško, ker si on ne more nič pomoči s svojimi 600 konjiki zoper turško vojsko, ki šteje 6000 vojakov. »Prava sramota je« pravi Ivan Turjaški, ‘) Lopašie, Spomenici hrvatske Krajine I. str. 32. »kako so hrvaške trdnjave prepuščajo Turkom. Ta nemarnost se osveti grozno prej ali slej avstrijskim zemljam«.1) Takšna žalostna poročila glavnega zapovednika na Krajini so slednjič vendarle gonila merodajne kroge; sklonili so, da store nekaj odločnega za obrambo pomejnih krajev. Iver so Turki pokončali skoraj že ves kraj med lino 'n Kolpo ter se je bilo bati budili napadov v kraje tostran Kolpe, sklenili so stanovi kranjski, koroški in štajerski na zboru v Brucku leta 1578., da se osnuje pri Kolpi jaka trdnjava. Nekaj časa so jo mislilo na Steničnjak ter so bili za to osnovo zavzeti posebno Turjaški kot zapovedniki na Krajini in najemniki tega grada. Tudi Ivan Turjaški je branil to osnovo, ali brezuspešno, kajti višji vojaški krogi SO si izvolili drugo mesto bliže Kolpe. Da se uredi ta nova trdnjava po vseli vojaških zahtevah, pošlje v to svrho nadvojvoda Karol na Krajino prav izurjenega in izkušenega Vojskovodjo, Ivana Ferenbergerja, ter ga imenuje za namestnika Ivana Turjaškega dno 8. prosinca leta 1578., a že 21. istega meseca je prišel ta v Ljubljano, odkoder je prosil nadvojvodo, da mu izplača 6000 goldinarjev, katere mu je bil obijubil bojni svet, in da za to odgovarjajo Ivan Friderik Hofman, Vajkard Turjaški in Frančišek Poppendorf.2) Feren-borger se je vojskoval po vseh evropskih bojiščih tor je bil v vseh vojaških stvareh prav izveden. Vodil je tudi mesto Ivana Turjaškega obrambo Krajine. Posebno se je izkazal v borbi pri Orožniku dne 22. velikega travna 1578., ko je premagal 5000 Turkov, od katerih jih je padlo do 900. Tako poroča Ferenberger sam iz Črnomlja štajerskim stanovom. Le-ti so hrabrega vojskovodjo nagradili za to zmago z dragoceno zlato verižico, radi katere pa je pisal štajerskim stanovom dvakrat, da mu jo čim prej pošljejo, in sicer dne 29. malega srpana iz Podbrezja na Kolpi, drugikrat pa dno 18. kimovca iz Novega mesta.8) Preden se je mogla zadeti zidati karlovška trdnjava, morali so kristjani Turka pregnati nazaj čez Uno. Posebno jo bilo treba očistili Liko teh hudih gostov. Za tak pohod je zbiral žo Ivan Turjaški vojsko in denar, kakor smo videli, ali brezuspešno. Zdaj je bil pa že skrajni čas, podjetje ') R. Lopašid, Bihač i bihadka Krajina, str. 21—23. Priloži za poviest Hrvatske XVI. i XVII. vieka. Starine. Knjiga XIX. Pisma Ivana Turjaškega iz Podbrezja od 22, kimovca ter iz Steničnjaka od 3., 6. in 8. vinotoka leta 1577. Prvo pismo je pisano Krištofu Turjaškemu, deželnemu upravitelju, a ne glavarju, kakor misli R. Lopašid. 2) Priloži za poviest Hrvatske XVL i XVII. vieka. Starine. Knjiga XIX. str. 42. “) R. Lopašid, Poviest grada Karlovca, str. 176 177; Priloži za poviest Hrvatske XVI. i XVII. vieka. Starine. Knjiga XIX. str. 42. so 11 i smolo nič voč odlašati. Težka naloga jo bila izročena posebnemu zapoved ni ku, Juriju baronu Khevenhiillerju, deželnemu glavarju koroškemu. Da bode vodstvo vojske jedin-stveno, izročila se jo vsa moč temu novemu zapo vodniku, tudi Ivan Turjaški in Kerenberger sl,a mu bila na tem po-hodu v vojaških stvareh podvržena. Ali le-to podjetje se je radi nesposobnosti Khevenhtillerjeve žalostno izvršilo. Kriva je bila seveda tudi mnogo slaba oskrba vojske in neugodno deževno vreme. Za hrano je bilo skrbeti Ivanu Turjaškemu; po nalogu graškega bojnega sveta je bilo glavno skladišče za njo v Steničnjaku. Zaradi pomanjkanja sredstev, nekaj pa tudi spričo neprijaznosti bližnjih hrvaških vlastelinov, ki niso hoteli prodajati žita, se ni moglo zbrati dosti hrane za precej številno vojsko. ISrez vsakega uspeha se je morala povrniti Khevenhdllerjeva vojska v svojo domovino. Bihač se je vendar še takrat rešil, ker ga je oskrbel Keren-berger še o pravem času z obilno hrano.1) Kraj okoli Kolpe pa je bil vsled tega žalostnega dogodka še v večji nevarnosti. Zategadelj se ni moglo nič več odlašati z zidanjem nove trdnjave. I‘od nadzorom Ivana Kerenbergerja in s sodelovanjem Ivami Turjaškega se je to delo začelo in tudi srečno dovršilo. Geto kraj iško so celi čas, kar se jo zidala trdnjava, pazile na Turke, da se ne približajo in dela no zaustavijo. Tako je bil tedaj Karlovec utemeljen z orožjem v roki. Za velike zasluge ob zidanju nove trdnjave jo bil Ivan Korenberger imenovan prvim generalom karlovškim, a Ivan Turjaški je ostal na Krajini kot vojaški svetovavec vso do svoje smrti. Korenberger vendar ni dolgo ostal na svojem mestu (1578 1579). Iver je bil doslej vedno srečen v vojski, sc jo malo prevzel, pa je zahteval, da njegova vlast na Krajini postane neomejena. Ta želja se mu ni izpolnila. 8e celo spomlad je poročal nadvojvodi Karlu o velikih vojaških pripravah v Carigradu in- po večjih mestih Bosne, odkoder so nameravali Turki udariti na Bihač. Bival je ta čas po navadi v Karlovcu, ali tudi v Črnomlju in Pod* brezju, kar potrjujejo omenjena poročila. Dno 2velikega travna pa piše Ivan Korenberger iz tabora pri Dubovcu nadvojvodi, da ga naj odpusti od službo, saj je v največji nevarnosti vršil službo zapovednika do 1. sušca, a v tem času ni bilo izgubljeno nobeno mesto in noben košček zemljo na Krajini. Vendar mu pa nadvojvoda Karol ni precej uslišal njegove prošnje.2) A ko je bil leta 1579. mo- ‘) Ljubljanski Zvon 1. 1894. str. 01)2 sl. 2) Priloži za poviest Hrvatske XVI. i XVII. vioka. Starine. Knjiga xrx. str. 44 45. seca vinotoka imenovan za prvega mestnega zapovednika v Karlovcu 1 Jenko Kranjec, potožil se je general radi tega pri bojnem svetu, da se je to zgodilo brez njegovega znanja.1) Io imenovanje je bilo bržkone tudi povod, da je Ferenberger zapustil tako hitro Karlovec. Dne 4. vinotoka 1. 1579. je pisal Ferenberger poslednjikrat bojnemu svetu v Gradec ter sporočil, da se spravlja na Bihač Ferhad-paša. Iz Karlovca se poda Ivan Ferenberger na Dunaj. Tukaj je prevzel vsled prošnje cesarja Rudolfa II. zapovedništvo v mestu. Umrl je leta 1584. od vseh spoštovan in ljubljen.2) Po odhodu Ivana Ferenbergerja se je moralo mesto generala v Karlovcu čim prej popolniti. Ivana Turjaškega bržkone niso hoteli imenovati radi njegove prevelike počasnosti. Takrat so imeli pravico predlagati zapovednika na Krajini, ki je bil od zdaj tudi karlovški general, stanovi štajerski. Ti so smatrali, da je to čast prvi zaslužil Jošt •losip Turn. Razen njega so predložili stanovi še Ivana Krištofa Zelkinga, Feliksu Herbersteina, Andreja Turjaškega >11 ISogomira barona Brennerja. A1 i nobeden od teh ni bil ') R. Lopašič, Poviest grada Karlovca, str. 178. 2) R. Lopašič, Poviest grada Karlovca, str. 177. Življenjepis generala Ferenbergerja je vrlo zanimiv. Njegovi vrstniki ga slavijo kot posebnega branitelja in bornika med krščanskimi vitezi. Kot krščanski Vitez in goreč katolik je bil Ferenberger posebno vdan nemškemu cesarju. Ferenberger se je narodil v vasi Aueru na reki Adiži kot sin siromašnih in preprostih starišev- Po tej vasi se je pisal naš junak Ferenberger von Auer. Oče njegov je služil kot prost vojak za cesarja Maksimilijana I. Ivan postano vojak v svojem 19. letu. Spremljal je cesarja Karla V. v Ahen na kronanje. Ivesneje se ie vojskoval nekaj časa zoper Francoze na Laškem, potem pa zoper Turke na Ogrskem. Leta 1540. ga ujemo Turki pod Budimom, ali čez štiri mesece se je odkupil iz sužnosti. Precej za tem pohiti na Laško branit Miian proti Francozom. Tukaj se je sprijel z nekim prav imenitnim sovražnikom ter ga slavno premagal. Spričo tega junaštva je bil povišan v časti, a nagradili so ga razen tega tudi z denarjem. V tej vojski ga je ranil neki francoski polkovnik v nogo, ali se mu je nato hudo osvetil, odseka v ši mu glavo z ostrim mečem. Leta 1545. obišče Ferenberger državni zbor v Regensburgu; tukaj ga povzdigne cesar za tolika junaštva v Plemeniti stan. Potem je služil v cesarski vojski na Nemškem in Laškem, ter se bojeval pod cesarskim admiralom Andrejem Dorijem večjidei proti Francozom. 0 neki priložnosti napade sovražnik iznenada cesarsko brodovje. Ladja, na kateri je bil Ferenberger, je bila potisnjena na sti-an, ali on se ne ustraši tako hitro, nego poleti ko strela iznovič na sovražnika ter se tako reši in odpluje do Sicilije. Za groznega poslednjega napada sultana Solimana na Ogrsko leta 1566., ko je cesar Maksimilijan II. potreboval silno vojsko, pripeljal mu je Ferenberger tri čete s Tirolske in dve s Koroške v tabor. Cesar mu podeli za to stotnijo senjsko. Prevzemši to službo napadal je Turke, rušil njihove kule in vasi, plenil ter jih strašil, kolikor je le mogel. Zategadelj so ga njegovi nevošljivci, posebno Benečani, ki niso trpeli senjskih Uskokov spričo njih sijajnih uspehov, očrnili pri cesarju; moral je iti na Dunaj, da se opere in opravda. potrjen, ampak je bil imenovan za to čast Vajkard Turjaški, deželni glavar kranjski. Višjim krogom niso bilo neznane velike zaslugo Vajkardove za ohranitev vojaške Krajine. Dežela Kranjska je storila v teh časih več za obrambo mej, nego je skoraj mogla, a razen tega je dohajal Vajkard Turjaški sam na Krajino, kjer je s svojim dobrim svetom mnogo koristil krščanski stvari. Kot vojaški svetnik je imel pravico sodelovati pri vseh vojaških podjetjih. Imenovan pa jo bil za zapovednika precej po odhodu Ivana berenbergerja. Le-ta je odšel iz Karlovca početkom vinotoka, ;i Vajkard Turjaški javlja iz Ljubljane dne 31. vinotoka nadvojvodi Karlu v Gradec, da je čul o svoji izvolitvi za podpolkovnika in zapovednika na Krajini.1) Po tem takem ni mogel biti zapovednik (obrist) že leta 1878., kakor misli Radics.2) Po pripovedovanju Radičevem je prihitel na zbor v Bruck na Muri tudi Vajkard Turjaški iz Krajine kot glavni zapovednik, da sodeluje pri razpravah o vojaških stvareh na turških mejah. Ker se jo imelo na tem zboru odločiti tudi o mnogih zahtevah kranjskih, koroških in štajerskih protestantov, treba je bilo mnogo dobrih zagovornikov novo vere. Vajkarda Turjaškega so smatrali za najboljšega branitelja luteranstva. Da gane nadvojvodo, pravi Radics, prišel je Nato se odpove Ferenberger zapovedništvu v Senju ter prestopi v službo k nadvojvodi Karlu. Zato odide na Štajersko, kjer je postal po zaključku štajerskega zbora od 1. velikega srpana 1. 1566. zapovednik jednega dela štajerske deželno vojske. V tej službi si je pridobil Ferenberger novih zaslug ter se je tako vsem omilil. Služil pa je tukaj do konca leta '1577. Še dne 30. kimovca istega leta je sporočil štajerskim stanovom iz Judenburga, kako je vojska oskrbljena s strelivom in orožjem. Ferenberger je opravljal ob enem na dvoru nadvojvode Karla službo stotnika dvorske straže. Kako ga je nadvojvoda Karol sploh čislal, vidi se iz tega, da mu je izročil zidanje Karlovca, kjer je postal prvi karlovški general, kakor se pripoveduje zgoraj. Življenjepisci Ferenbergerjevi pripovedujejo o njem, da je bil človek majhne postave, ali čvrst in jedrnat, domišljav in bistre pameti ; menda ni hodil nikdar v šolo ter je prav grdo pisal. Bil je posebno zmeren in trezen, vina ni v celem svojem življenju okusil. Ker so ga pogostoma odlikovali in v službe zvali, se je malo prevzel, pa je zahteval, da se mu storjene obljube izpolnijo prav natančno. L. 1579. je zahteval, da bode njegova moč kot krajiškega zapovednika neomejena, ali ker nadvojvoda Karol na to ni mogel pristati ter je imenoval celo proti volji Ferenbergerjevi novega mestnega zapovednika za trdnjavo karlovško, bil je tako razžaljen, da je precej nato prosil odpusta od službe ter odšel s Hrvaškega. Podoba Ferenbergerjeva je bila urezana v bakru ter dogotovljena, ko je bil še živ. Predočuje pa nam človeka resnobnega obličja, z brkami in brado in v viteški obleki. (Po R. Lopašiču, Poviest grada Karlovca str. 175—178.) ‘) R. Lopašič, Spomenici hrvatske Krajine I. str. 91. Pismo je pisano v nemškem jeziku. -) Herbart Vlil. str. 210. Vajkard bržkone po dogovoru samih stanov v Bruck tor zahteval hitro pomoč za Krajino, ker drugač Turek osvoji v kratkem vse deželo na jugu Avstrije. Vajkardovo razlaganje o žalostnem položaju na Krajini je zares pomoglo tudi protestantom, kajti nadvojvoda Karol jo v marsičem popustil glede nove vere, a stanovi so mu zato obljubili znatno podporo za Krajino. V spomin tega sporazumka so dali stanovi kovati spominščico te-le oblike: Na licu stoji štajerski panter z napisom: Insignia »Provincialium Ducatus Stiriae«, a hrbet ima besedo: Gaudet »Patientia Ducis«. traven napisa je nad plamtečim srcem odprto sv. evangelije, na desni strani popisano, na levi strani pa križ, a vrhu tega je videti stebelce s tremi ročami.1) — Kor se je sešel deželni zbor v Brucku že leta 1578. meseca svečana, mogel je priti Vajkard Turjaški na ta zbor le kot vojaški svetovavec, saj jo tudi v tem svojstvu imel pravico govoriti o krajiških stvareh, katere je poznaval iz lastnega izkustva. Vajkard Turjaški si je bil popolnoma svest težke naloge, katero je prevzel kot glavni zapovednik na Krajini, kjer je po lastnem njegovem sporočilu bilo vse zmedeno, Vojska neposlušna, plača jej nedostatna, a hrane in streliva povsod premalo. Navzlic temu pa jo vendarle pripraven prevzeti težavno službo iz vdanosti do cesarsko rodovine 'n iz ljubezni do domovine svoje, ki se nahaja v toliki stiski; pa tudi radi tega, da vzdrži častno ime, s katerim so sloveli od nekdaj njegovi predniki. V istem pismu prosi Vajkard nadvojvodo Karla, naj mu da naslov polkovnika (obersten) mesto podpolkovnika, češ, da je on kot zapovednik neodvisen in da ni zdaj nobenega razloga več, da ne bi mogli zapovedniki hrvaške Krajine imeti tega naslova. Za čin in naslov polkovnika govori tudi to, da so taki polkovniki nameščeni na Ogrskem v Sipušu, Satmaru, Tokaju, v rudniških mestih, v Džuru, Komornu in v Kaniži; potem so cesarski polkovniki v vojski na Laškem in po drugih krajih. Vajkard smatra tudi plačo mesečnih 400 goldinarjev za premajhno ob enem za latinskega, nemškega in hrvaškega pisarja, za bobnarja in trobentarja. Treba bi bilo tudi bolje plačati strelce in konjike. Senj ima premalo posadke; ravno tako jo preslaba posadka v Bagu, ki je precej daleč od Senja. Tudi Ledenice se ne morejo oskrbeti s stražarji iz Baga. Trsat je radi obrambe Reke važen, a povrh tega je last nadvojvode, pa bi se moralo vanj postaviti več stražarjev in ne samo dva kakor doslej. V Otočcu je treba dati stotniku 40 goldinarjev mesečne plače, ker je ') Radics, Herbard VIII. str. 210 -211. Otočac v pustem kraju, (ločim so moro Ogulin v petih urah oskrbeti s potrebnimi stvarmi s Kranjskega. V Mo-drušu je nameščen gradnik, ali je nepotreben. Bihač, glavno mesto v teh krajih, ima preslabo posadko. Tudi Ripač kot predstraža Bihača moral bi so bolje oskrbeti. Ravno tako se ne sme zbog Bihača in Ripča zapustiti Sokol. Izačio nima žalibože niti vojvode niti gradnika na 50 harainij. Uskokov je zdaj na plači samo 100, tedaj trikrat manj, nego jih je bilo poprej. Vse to bi moglo imeti slabe nasledke. V Cetinu ne bi bilo dovoljno niti 50 stražarjev, a nikakor ne 20, kolikor jih je zdaj v posadki. Zato bi se morala povečati straža v Cetinu za ;30 mož. V vsem jo število vojakov na Krajini za 500 manjše nego lansko leto. Kar se pa tiče gradov, kateri bi se imeli podreti ali popraviti, omenil je Vajkard v tein poročilu jedino llrastovico, katero je treba na vsak način vzdržati.1) V spretnost in natančnost Vajkardovo je zaupal nadvojvoda Karol ter ga odlikoval že 6. listopada z naslovom polkovnika (oberst in Crabaten vnd den Meergranitzen). Ob enem je odredil, da dobiva mesečne plače 400 goldinarjev in 1000 goldinarjev letnega doplačila. Polkovnik ima stanovati v novi trdnjavi karlovški, kjer mora prebivati tudi vojska, ter se brez dovoljenja ne sine nikamor premestiti. Posadko v Karlovcu pa je treba sploh povečati, da bodo več vojske zbrane za vsak slučaj. Zategadelj se postavi v trdnjavo 800 strelcev konji kov (Schiizenfhardt), 400 huzarjev in četa stotnika Križaniča, ki je štela 100 mož. Ker se premesti tudi hrastoviška nemška četa v Karlovec, določi se v kratkem, kaj se ima zgoditi s llrastovico. Na vsak način pa se ima vzdržati stol p pod llrastovico, namreč Zdenčaj, ter postaviti vanj nekoliko stražarjev. Za Senj je dovolil nadvojvoda razen 100 rednih vojakov še 50 izrednih, za Ledine pa 10 vojakov. Plačo stotniku v Ogulinu so povečali na mesečnih 40 goldinarjev, ker je zbor v Brucku sklenil, da se postavi v tej trdnjavi za stotnika kak domačin. Ko so najde tudi za Otočac tak sposoben domačin, poveča so tudi tamkaj plača, za zdaj pa naj ostane še stara. To je bila pač pičla odredba za take čase! Za Bihač ni mogel Vajkard nič doseči, pač pa sta se odstranila gradnika v Izačiou in Modrušu, mesto nju so pa postavili vojvode, kakor je bilo že skoraj po vsej Krajini urejeno. Stotniku uskoškomu se je povečala plača na 50 goldinarjev na mesec, a povrh tega so mu bili izročeni tudi dohodki grajščine žumberške. Uskokov pa se ni moglo vzeti v službo več ‘) LopaSic, Spomenici hrvatslce Krajine I. str, 01. Pismo je pisano v Ljubljani 31. vinotoka 1579. nego 200, ker jih je toliko dosti za straže po šumah. Cifh se uredi Krajina na novo, poskrbi se tudi bolje za Uskoke. V istem pismu poroča nadvojvoda Karol Vajkardu, da naj prevzame čim prej podeljeno mu službo, ker Ferenberger s|lno zahteva svoj dopust.1) Bržkone ga tudi ni dočakal, kajti že koncem vinotoka je zapustil Karlovec, kakor smo poprej omenili; a Vajkard Turjaški poroča nadvojvodi Karlu v pismu iz Kranja dne 11. listopada, ko ga zahvaljuje podeljeni naslov polkovnika, da nastopi službo šele 1. sušca prihodnjega leta (1580).a) S plačo pa, katero mu je odredil nadvojvoda Karol, ni bil Vajkard zadovoljen, kajti na Krajini se mnogo troši, a njegov brat llerbard je izdal na Krajino vso svojo dedino (patrimonium). Tudi ni privolil na to, da bode vedno prebival v Karlovcu, pač pa je želel, da mu bode v trdnjavi glavni stan in da bode od tamkaj upravljal Krajino. Vojska, katero je namenil nadvojvoda postaviti v novo trdnjavo, bila bi po mnenju Vajkardovem preštevilna. Bolje bi bilo po njegovem svetu storiti kaj več za druge trdnjave, čudno je, kako sodi Vajkard o Uskokih. »Najbolje je molčati o njih« pravi on, »ali jih ni treba tudi ozlovoljiti, kar se zdaj bržkone zgodi, ker je vzeta na plačo samo tretjina od onega števila, kolikor se jih je prej držalo. Vedno tožijo, da jih je mnogo, a da imajo malo zemlje, kajti ko bi sc jih tudi GOO vzelo na plačo, gladovali bi še ostali. 1,’osestvo Šumberk pa ni vredno, da se kdo nanj ozira«.8) Ker je stalo nadvojvodi Karlu mnogo do tega, da prevzame Vajkard Turjaški z zadovoljstvom svojo novo službo, podeli mu povrh mesečnih 400 goldinarjev še posebno letno nagrado v iznesku od 1000 goldinarjev. Ob enem je odredil, da polkovnik mora v Karlovcu stanovati, kajti trdnjava je sezidana za rezidenco krajiškega zapovednika ter za izredne čete. Stotnijo šumberško je podelil nadvojvoda Karol Vajkardovemu stričniku, sinu pokojnega Iler-barda, Engelbertu Turjaškemu. Tudi Slunj je zapovedal popraviti, kajti od tamkaj je pretila nevarnost za Karlovec.1) I s senjskimi Uskoki je imel opraviti Vajkard Turjaški. Znano je, kako so znali ti junaki preganjati Turke ter pleniti njih dežele. Ali kot vešči mornarji niso jim prizanašali niti na morju. Na svojih plovitbah po celem Jadranskem morju prežali so na turške ladje, napadali jih, razbijali in plenili. Kako so bili Uskoki nevarni za Turke, vidi so iz ‘) R. Lopašid, Spomenici hrvatske Krajine I. str. 92. a) Ibid. str. 93. 3) Ibid. str. 93. ') Ibid. str. 93. tega, da se je že lota 1565. sam sultan Soliman potožil nanjo, kor so bili z dvema ladjama napadli pri Makarski veliko turško trgovsko karavano tor jo oplenili.1) Benečani so bili s početka, dokler so se neprenehoma bojevali s Turki, celo zadovoljni, da so jih Uskoki podpirali v njih borbah; zategadelj so jih puščali tudi brez vsake zapreke zahajati skoz njih zemlje na Turško, kjer so plenili po svoji volji. Ali po dokončani vojski na otoku Cipru (1. 1571.) se je izpremenil ta odnošaj med senjskimi Uskoki in Benečani. Turki so jih namreč obdolžili, češ, da po dogovoru z Uskoki napadajo turške dežele in brodovje. Ob enem se jim zagroze, da pošljejo svoje brodovje v Jadransko morje za obrambo svojega posestva in trgovine, če Benečani sami ne zabranijo Uskokom gusariti po morju. Benečani, lakomni trgovci, se zboje za svojo trgovino in za svoj položaj na Jadranskem morju, popuste Turkom ter začno zdaj sami preganjati poprejšnje svoje zaveznike proti Turkom. Od tega časa pa do madridskega mira (1. 1017.) je trajala grozna borba med senjskimi Uskoki in Benečani. Lo-ti so preganjali in ubijali Uskoke brez vsakega razloga, če tudi se Uskoki s početka še doteknili niso njih imetka in njih podložnikov. Ko so pa Uskokom branili preganjati Turke, smatrali so jih le-ti tudi za svoje očitno sovražnike, pa jim niso prizanašali nikjer, marveč jih gonobili kakor Turke, kjer so le mogli. Ker so bili Sonjani veliki junaki, pretrpeli so Benečani marsikateri poraz, če tudi so po vseh morskih ožinah razmestili svoje ladje, da pazijo na Uskoke, samo da jih čim več polove in pokončajo. Avstrijska vlada je bila radi teh zmešnjav na obali Jadranskega morja v veliki zadregi. Ne bi se bila rada zamerila nobeni stranki, ker je potrebovala obe proti Turkom. Ali je slednjič morala popustiti Benečanom; sama je branila Uskokom napadati tuje zemlje. Vendar vse take prepovedi, katere so po navadi izvrševali glavni zapovedniki na Krajini, niso uspele, kajti Uskoki so bili neukrotljivi napadači. Posebno hudo so bile borbe v letih 1590., 1591., 1592. in 1595.2) Najhuje pa so bili Uskoki razjarjeni na Benečane leta 1596. Tega leta so bili senjski Uskoki pod Klisom premagani vsled izdajstva benečanskega ter grozno izmrcvarjeni. Odslej je zavladalo smrtno sovraštvo med Uskoki in Benečani, ki so gledali ob vsaki priložnosti, da se medsebojno ugonobe, bodisi že na suhem ali na morju.3) ‘) Mile Magdič. Topografija ijpoviest grada Senja. U Senju 1877. str. 107. 3) Mile Magdič. Topografija i poviest grada Senja, str. 108. 8) Letopis Slovenske Matice za 1. 1895, str. 87 in sl. Omenili smo žc, da so se začele borbe med Senjani Benečani posle leta 1571., pa so morale biti ob času, ko je bil Vajkard Turjaški karlovški general, že prav hude, kajti nadvojvoda Karol mu je zapovedal, da se poda osebno 'z Karlovca v Senj radi nemirov, ki so se godili takrat na °bali Jadranskega morja. Neki Matija Daničič je s svojo ceto nemilosrdno gusaril in preganjal Benečane. Poslanec henečanski se je radi tega pritožil na avstrijskem dvoru ter zahteval zadovoljščino. Nadvojvoda Karol zapove nato Vajkardu Turjaškemu, da Daničioa ujame in zapre, a zajeto zaplenjeno blago povrne Benečanom.1) Tri dni potem dobi Vajkard novo zapoved, s katero je imel Senjane prisiliti, da bodo pokorni svojemu stotniku in da mu izkazujejo dolžno čast. Ob enem mu je bilo naloženo, da zapre Matijo Daničioa in njegovega brata, češ, da sta prav ne-Varnav gusa rja.2) Že dne 9. sušca je odgovoril Vajkard Turjaški nadvojvodi Karlu iz Črnomlja, kaj je odredil v Senju, da so Benečanom povrnejo zarobljene stvari. Sicer pa pravi v svojem odgovoru, da je nevarno lotiti se voditeljev senjskih Uskokov, obeh Daničicev in pa Depuntoviča, kajti Senjani jih ne bi izročili brez hude borbe. Zapovedi od 5. in 8. sušca se je trudil izvršiti, posebno ono, da se spoštuje stotnik, upotrebivši za to najblažja sredstva, samo da ne bode še hujšega upora. Pisal pa je sam opomine najodličnejšim osebam ter jih miril, dokler on sam ne pride s komisarji v Senj. Tudi je zapovedal stotniku, da preišče vse natanko, kaj so vse zarobili dotični gusarji, da se povrne Benečanom, kar se najde.8) Da vse te stroge odredbe senjskega stotnika (lašparja Raba niso mogle ukrotiti Uskokov, potrjuje nam sporočilo samega stotnika nadvojvodi Karlu, kateremu je cesar Rudolf II. naložil v pismu iz Zlate Prage od dne 14. sušca, da vendar že čim prej uredi senjske zadeve.4) Izgovor, da se je to vse zgodilo za odsotnosti stotnika samega, ni upravičen, kajti sam stotnik imenuje kot glavna krivca brata Daničiča, katerima no more on čisto nič storiti, ker ima premalo stražarjev, a tudi sami Nemci (vojaki po nemški vojaški obleki tako imenovani) ga nočejo proti njima podpirati.5) •le li prišel Vajkard Turjaški v Senj in je li izvedel zapovedi nadvojvode Karla, ni nam znano, ker se za dokaz ‘) Lopašic, Spomonici hrvatske Krajine I. str. 91. Listina je pisana v Gradcu dne 5. svečana leta 1580. 3) Ibid. str. 94. 3) Ibid. str. 95. ‘) Ibid. str. 97. 5) Ibid. str. 97. ni ohranila nobena listina. Kakor kažejo kesnejši dogodki v Senju, je pač neverjetno, da bi se bili dali senjski Uskoki na ta način umiriti; marveč je tako ravnanje od avstrijske strani provzročilo še večje nezadovoljstvo, vsled katerega je prišlo kesneje do očitnega upora. Ozrimo se malo na dozdanje zapovednike na Krajini, da nam bode jasnejša slika o dostojanstvu generala karlovškega kol zapovednika na Krajini. Že za cesarja Maksimilijana I. se je mislilo na obrambo slovenskih dežel proti Turkom, ali šele njegov naslednik Ferdinand 1. je deloma uredil to obrambo, ko je bil izvoljen za kralja hrvaškega na zboru v Cetinu (1. prosinca leta 1527.), kjer je obljubil hrvaškim stanovom zdatno pomoč proti Turkom. Prvi vrhovni zapovednik (generalis capitaneus) pomočne vojske na Hrvaškem in v Slavoniji je bil Ivan Kacijanar, ki je vodil vojaško upravo na Krajini že za časa izvolitve Ferdinanda 1. za kralja hrvaškega. Leta 1530. pa je bila poverjena Ivanu Kacijanarju vrhovna vojaška uprava na celi Krajini. V tej časti je ostal do nesrečne bitke pri Oseku leta 1537. Njegov naslednik v tej časti je bil glasoviti junak Nikolaj Jurišič, leta 1540. Ivan Ungnad, leta 154G. grof Nikolaj Salm, potem leta 1552. zopet Ivan Ungnad. Leta 1556. je dobil to čast junaški Ivan Lenkovič, a poslednji zapovednik nad vsemi četami v Krajini je bil leta 1567. Luka Sekelj. Kor je bila pa hrvaška Krajina posebno izpostavljena napadom turškim, bil je potreben za njo poseben zapovednik, ki je bil pa sicer podložen glavnemu zapovedniku vojsko na Hrvaškem in v Slavoniji. Zvali so se podzapovedniki ali namestniki na Krajini (Verwalter der velthauptmannschaft), ali pa zapovedniki hrvaških trdnjav (Obrist der Krabatischen ortfieckhen). Prvi tak namestnik jo bil Ivan Piichler 1. 1532., Kacijanarjev naslednik na hrvaški Krajini pa je bil l. 1537. Erazem Turn, ki se je prvi zval zapovednik hrvaških trdnjav. Za tem so se vrstili v tej službi Ivan Gali leta 1545., Ivan Lenkovič, ki je bil tudi komisar hrvaške Krajine ter stotnik šumberški in senjski od leta 1546.—1550., potem Martin Gali lota 1550., Jurij Zavrl (Saurer) leta 1558. in njegov namestnik Maksimilijan Lambergar tor baron llerbard Turjaški lota 1562. Od leta 1571. so zapovedovali na hrvaški Krajini samo-stalni vojaški poglavarji v činu podpolkovnika, polkovnika ali generala. Podložni so bili ti zapovedniki neposredno nadvojvodam avstrijskim, in sicer najprej Karlu štajerskemu in njegovim naslednikom. Prvi zapovednik je bil baron llerbard Turjaški leta 1571., a po njegovi smrti Ivan Turjaški leta 1576. Khevenhiiller je bil le izredni zapovednik posebne vojske za nedoločen čas, in sicer leta 1578. Ko je M Karlovec sezidan, bila jo čast zapovednika na Krajini zedinjena s častjo generala karlovškega, ker je po navadi tukaj prebival ta zapovednik. Prvi karlovški general je bil Ivan Ferenberger leta 1578., a njegov naslednik baron Vajkard Turjaški lota lf>7i). 1581. Vajkard Turjaški je dobil tudi naslov polkovnika, dočiin so se poprejšnji pisali le za Podpolkovnika. Znano nam je tudi iz dozdanjoga pripove-danja, da zapovedniki na Krajini niso imeli pred zgradbo karlovške trdnjave nikjer stalnega prebivališča, nego so dohajali samo nadzorovat vojsko, ali pa ko je bilo treba udariti na Turke in braniti trdnjave. Ti zapovedniki kra-Jiskib trdnjav ob Korani in Uni so se zvali že okoli polovice 16. voka hrvaški vojvode (capitaneus regni Croatiae), Podpisovali pa so so kesneje tudi za velike generale hrvaške m primorske Krajine (Obrist der Krabalischen und Miir-grenzen.1) ‘) Cesar Josip II. zedini leta 1780. vse tri hrvaške generalate: karlovški, banski in varaždinski v jedno poveljstvo pod imenom hrvaškega bojnega zapovedništva ter postavi za glavnega zapovednika barona de Vinsa, ki se preseli meseca malega travna leta 1787. v fagreb, kjer je od tega Sasa bilo glavno poveljstvo. Po smrti Josipovi jo bila izročena banska Krajina zopet banu grofu Ivanu Erdedu, varaždinsko in karlovško pa so zajedno upravljali do leta 1848. neposredno iz Zagreba. Tako je prenehal karlovški generalat. Karlovški generali so bili razen že dveh omenjenih sledeči: 1584 1589 baron Jošt Josip Turn. 1589 1593 baron Andrej Turjaški. 1593 1601 Jurij Lenkovič. 1001- 1609 Vid Kisel. 1013 -1614 baron Vuk Eggenberg. 1015-1017 grof Adam Trautmansdorf. 1617 -1618 baron Markvard Eck od Hungersbacha. '1018 - 1622 baron G-ottfried Stadel. 1622 1626 baron Rudolf Paar. 1626 -1652 knez Vuk Frankopan Tržački. 1652—1669 grof Herbard X. Turjaški. 1669 -1689 grof Ivan Josip Herberstein. 1689 1694 vojvoda Karol Evgen Croy. 1694 1701 grof Karol Turjaški. 1701—1709 knez Hanibal Alfons Emanuel Porzia. 1709 1731 grof Josip Rabata. 1731 -1740 grof Franjo Stubenberg. 1740—1744 grof Ivan'Jurij Herberstein. 1744—1748 vojvoda Friderik Josip Marija Hildenburghausen Saksonski. 1748 1754 baron Leopold Scherzer. 1754- 1763 grof Benvenut Petazio. 1764—1768 baron Filip Levin Beck. 1768—1771 baron Franjo Preis 1771 1777 baron Večeslav Kleefeld od Hnoieka. 1777—1786 grof Samuel Gjulaj. Lo-ti generali so imeli veliko moč in oblast, ki je presegala celo moč tedanjih hrvaških banov. Moč poslednjih so je jako zmanjšala z razširjenjem turškega gospodstva ter z ustrojstvom posebne vojaške uprave na Krajini. Po ustavi kraljevine hrvaške jo bil priznan jodini ban za za-povednika hrvaške vojske, zategadelj so so ponavljale na vsakem hrvaškem zboru tožbe proti nasilstvu tujih generalov, ki so hoteli biti več nego bani, ne samo v vojaških stvareh kraljevine hrvaške, ampak tudi v sami upravi, posebno še od onega časa, Uo je Krajina postala pod Ferdinandom lil. poseben teritorij. Prvi generali karlovški so bili previdni in požrtvovalni možje tor so po navadi složno s hrvaškimi bani branili zemljo hudih turških napadov. Ti generali tudi niso žalili bana glede na njegovo moč, pa tudi Hrvatov niso prezirali. Radi posestev so se sicer večkrat sprli s plemiči, posebno z onimi okoli Karlovca, sicer so pa složno živeli s Hrvati. Tako so Hrvati spoštovali Ilerbarda Turjaškega no samo kot velikega junaka, nego tudi kot domorodca, ki je velik del svojega življenja prebil na Krajini ter so ni razlikoval od svojih drugov, hrvaških ve-likašev, niti po narodnosti, kajti bil je popolnoma vešč jezika hrvaškega ter jo pisal pisma svoja z latinskimi in glagolskimi črkami. Isto- se more trditi tudi o Ivanu, Vajkardu in Andreju Turjaškem. V 17. veku so se okolnosti izpre-menile ter je nastopila mesto sloge huda borba mod zapo-vedniki na Krajini in bani hrvaškimi. Služba krajiškega generala je bila vrlo težavna, ali zato je bila plača njegova obilna. Leta 1579., tedaj za časa gradbe Karlovca, je bila za njega in za njegovo spremstvo proračunjena na 400 goldinarjev na mesec, tedaj na leto -1800 goldinarjev. Culi smo že poprej, da je Vajkard dobil vrhu te velike plače še posebej 1000 goldinarjev na leto kot neko osebno doklado. Leta 1G97. pa je dobival karlovški general že 10.812 goldinarjev letne plače. Plačevala je generala karlovškega vojvodina Koroška. Vrhu tega je dobival general za posestvo Goljak, ki si ga je bil prisvojil Ivan Turjaški, na mesec 30 goldinarjev ter dohodke grajščine Dubovca kraj Karlovca. General je dobival tudi večji del sužnjev in plena iz vsake vojske. Posebno so prežali na odlične ujetnike, ker so dobivali po navadi za nje velike odkupnine. Izza upora Zrinjsko-Frankopanskega (leta 1671.) so uživali generali karlovški tudi dohodke od Švarčc in Zvečaja; obe posestvi so zvali kuhinjski grajščini (Kuchel-gilter). Zbog tedanjih političnih odnošajev, pa tudi glede velikih dohodkov je bila služba karlovškega generala vrlo znamenita; zatorej so jo dobivali večjidol le ljubimci vla- darjev in členi znamenitih rodovin. Ravno iz političnih razlogov se pri imenovanju niso ozirali na Hrvate; le dva sta uživala to čast, namreč: Jurij Lenkovič (1593—1 G(>1) in Vuk Krsto Frankopan Tržački (1G2G 1652). Po tem takem ni nič čudnega, da so je razvilo kesneje tako veliko sovraštvo med plemstvom hrvaškim in tujimi generali.1) Iz rodovine Turjaških so bili karlovški generali: Vajkard (1579—1581), Andrej (1589—1593), Herbard X. (1G52 1G69) hi Karol ^1674 1701). Zadnje junaško delo Vajkarda Turjaškega na Krajini je bila sijajna zmaga nad Turki leta 1580. med Obrovcem in Steničnjakom, kar smo že zgoraj omenili. Od tega časa — bitka se jo dogodila 12. malega srpana — nam manjkajo vsaki podatki o njegovem delovanju. Živel jo bržkone v Karlovcu pri svoji vojski. Tukaj ga je zadela 7. velikega srpana leta 1581. nagla smrt posle vojaške vežbe. Na sv. Lovrenca dan so ga po večernici odpeljali v Ljubljano, kjer so ga slovesno pokopali. Mrtvaški govor mu je govoril protestantski pastor Špindler.2) l*o tem takem ne more biti ta Vajkard T urjaški istoven z onim Vajkardom, ki jo bil v bitki pri Klisu (leta 1596.) ujet, kakor misli R. Lopašič.8) Le-ta je bil sinovcc Andreja Turjaškega. P. Radics4) pa jo navedel krivo letnico njegove smrti, namreč leto 1577, dočim ga na drugem mestu5) navaja kot deželnega glavarja kranjskega samo do leta 1580. Ilil je pa Vajkard Turjaški do svoje smrti deželni glavar kranjski. Že Valvasor0) je zavrnil ogrskega zgodovinarja Jsthuaniija, ki je navedel o Vajkardu Turjaškem, da je umrl že leta 1577., češ, da to ni mogoče, kajti kako bi bil mogel Vajkard leta 1580. premagati Turke, saj vendar mrtev lev no more daviti in trgati svojih pro-tivnikov. Vendar pa nam ni navedel Valvasor sam niti leta niti dne smrti Vajkardove. Leto dni prej je umrl Ivan Turjaški. Radi bolehnosti svojo poprosi bojni svet že meseca malega srpana, da ga reši težavno službe, kar se jo tudi kmalu potem zgodilo. Na to se poda Ivan v Ljubljano, kjer umre še tisto leto. Andrej Turjaški,“Tu je bil njegov naslednik na Krajini, jo javil o njegovi smrti nadvojvodi Karlu v Gradec. Pokopan je bil v Ljubljani v frančiškanski cerkvi zraven svoje soproge Ane, porojene baronovke Brdske, ki je umrla že ‘) Ijopašid. Poviest grada Karlovca, str. 174—175. a) Protest. Todtenbuch k 1. 1581,, fol. 302. “) Lopašid, Spomenici hrvatske Krajine III. ■') Radics, Herbard VIII., str. 210. J) Ibid. str. 1-14. *) Valvasor TX,, 00. lota 1575. strašne smrti v Žužemberku. Takrat jo bil posestnik Žužemberka Ivan, in njegova soproga je živela v tem gradu. Ko je nekega zimskega dne prišla omenjena gospa v grajsko dvorišče, napadel jo jo medved tor hudo ranil, četudi jej jo prihitel v pomoč gospod Pelčovar, ki je ravno takrat bival v gradu. Truplo rajnice so prepeljali iz Žužemberka v Ljubljano ter ga tamkaj pokopali 10. grudna.1) Ni mi znano, so je li ohranil nad grobom Ivana Turjaškega kak napis, pač pa Lopašič2) omenja neke slike, ki se nahaja v zbirki pokojnega Ivana Kukuljeviča z napisom »Joannes VVaichardus ab Auersperg« ter potom sklepa, da nista na Krajini zapovedovala, ko so je zidal Karlovec, dva različna Turjaška po imenu Ivan in Vajkard, nego da se je ta zapovednik zval Ivan Vajkard. Tako jo sklepal Lopašič, ko je pisal zgodovino mesta Karlovca; navedel je med karlovškimi generali zares tudi nekega Ivana Vajkarda, katerega pa v isti n i ni bilo. Slika z navedenim napisom pa bi mogla pQ našem mnenju predstavljali glasovitega državnika kneza Ivana Vajkarda Turjaškega (j- H>77), katerega brat Ilerbard N. je bil karlovški general ter je to sliko mogel dobiti z Dunaja, kjer mu je bil takrat brat prvi državni minister. Sicer pa smo dokazali iz listin, katere je kosneje zbral R. Lopašič, da Ivan Turjaški sploh ni bil karlovški general, kajti naslednik Ivana Kerenbergerja je bil Vajkard, ki je prvi iz rodovine Turjaških dosegel čast karlovškega generala, d očim je bil Ivan le njegov namestnik kot prvi vojaški svetovavec. ') Valvasor XIT. 521. '-’) Lopašič. Poviest grada Karlovca, str. 170 Slovarski in besedoslovni paberki. Nabral L. Pintar. anžon, a, m. črv v sadju (Polj.) To je iz lastnega iuiona Anž (Hans) s tujo končnico »on«, kakor na pr. iz Nac Nacon, 15laž I!laži') 11 itd. Primeri besedo »tončič« v Letopisu Slov. Matice 1. 1880. str. 196., ki je bržčas tudi iz lastnega imena (An)ton. - Primeri nem. Mast havs = Kresser, Hans Nimmersatt, zlasti pa Hans Wurin, ki je pravo brbalo in vrtalo (zaprtodurnik bi bil dejal M. Kastelic), no, in črv v jabolku skrit tudi le vrta in gloda, božji stolec ali mavrica. (Polj.) Kadar mavrica razpne svoj lok, pravijo »božji stoloc vodo pije,«. Primeri v latinščini nbibit ingens arcus« (Verg. Georg. I. 380.) ali pa (Ov. Met. I. 271:) »concipit Iris acpias alimentac[ue nubibus adfert«. — Nazor preprostega ljudstva je pač ta, da mavrica iz voda dviga pare, jih dovaja oblakom tor tako provzročuje dež, od tod »imbrifer arcus«. Imenuje se tudi ,božji pas‘ ali ,Marijin stolček1 (Mirna), brest, brišta, m. obodni čas, obedovanje, das Mahi (1‘olj.) Navadno imajo tri brište: kosilo, južino, večerjo, v postu pa samo dva: kosilo ob jednajstih ali desetih dopoldne in večerjo. Co otrok malo pred obedom sadja ali kruha prosi, mu vele: »Kdo ti bo zdaj dajal, potem pa pri brištu nič ne ješ; brišta počakaj, vsaj bo kmalu brešt.« Drugič pa pomeni brešt tudi vsak določen dan, napovedan rok, sodnji in obračunski termin. — Iz nem. Krist. brna, e, f. pustna brna je neka maska. Lani smo brali v »Slov. Narodu« v predpustu napoved: »Na letošnji raa-skeradi bomo imeli zopet enkrat pristno ljubljansko brno, ki se je bila že skoraj pozabila.« — Kaj pristno ljubljanskega jo javaljne na tej kljusasto našemljeni maski. Tako kakor v Ljubljani ,brno‘, vodijo pustni torek na lini ,kameylo‘, v celjski okolici pa gonijo ,košuto1 okoli (Pajek, Črtice 196). Karakteristično je, kakor sc mi dozdeva, najbolj to, da jo vodijo na povodcu, kakor velbloda!' svojega grbavca ali medvedar svojega kosmati na (N. B. v srbščini se imenuje »brnjica« medvedu skozi nozdrvi pretaknjena k lupa, der Nasenring, a »brnja« lisasto kljuse; primeri tudi izraz ,brenna‘, Miihre, schlechtes Plerd v romanščini Diez, 359.). Ce pomislimo, da se ono bajeslovno krdelo, takozvana ,divja truma1 (das \vtitende lleer) zove tudi ,pustna truma1 (Kastnacht-beer), če pomislimo, da jo bil udeleženec to ,divje gonje1 tudi Dietrich von Bern [Bernhart imenovan), so nam vsiljuje domneva, da bi morda ne bilo popolnoma napačno misliti na zamembo Dietricha Veronskega z medvedarjem (Grimm Wtb. 3, 1356, Mythol. 781). Kaj če bi tičala v naši besedi Vorona-Bern, a v tej pustni maski pomedvejeno lice iz Berhtinega spremstva, der FaschingsbiirV (Gl. Letop. 1890. 1. str. 65. in 08.) bržgada, e, f. neka mešanica, namreč presni jabolčni krhlji med novim fižolom kuhani (Polj.) Beseda je pač, kakor končnica spričuje, tujka iz romanščine, kakor na pr. pa-nada (= kruhovec), limonada, armada (armata manus, oborožena truma), žrnada (= dnina), barikada (zagraja iz nagromadenih omar in zabojev) itd. tedaj kaka »frascata« ali »frescata« (opresnina)? Primeri it. verzotto, der Wirsing. ceburija, e, f. obhajilni kelih, v katerem se shranjujejo posvečeno hostije. — Iz srlat. ciborium in to iz grškega x,i(2wptov oplodje čašaste podobe, potem čaša. cender, a, m priščilen obliž, od katerega so koža mehuri, blasenziehendes Pilaster, Vesicator (Podbrezje). Primeri koroške besedo der zenger (Lexer, 265) —- cf. cegeljc, der Zettol; gnar nam. dnar (denar, das Gcld.) cik, a, m. cikast vol t. j. vol rdeče ali črne barve, ki je samo po hrbtu belo progast. Primeri koroški »ztlck« (Ochsenname, Lexer 267.) cika, e, f. cikasta krava z belo lisico nad repom ali na križu (Polj.) cikniti, nem, vb. pf. kaniti (Polj.) Zdravnik jo ciknil en par kapljic nekih zdravil v vodo. Cikniti razcvrte zabele na žgance. Zacikano — zabeljeno (v otročjem govoru), cimperpar, grad u n grad, neka otročja igra, pri kateri gatajo, ali je v stisnjeni saki sodo ali liho število fižolov, lešnikov, kamenčkov itd. Tisti, ki da gatati, vpraša: »Cim- perpar, pod podom pod prstom, pod katerim je kaj?« Uganovavec pokaže na en prst zaprte sake, in oni mora prst stegniti, da pokaže, je li kaj pod prstom; če je kaj pod dotičnim prstom, je uganovavec dobil; če je prazno, mora doložiti, da je potem kaj. — Drugod vprašujejo: »Pod kutem (katerim)?« Uganovavec odgovarja: »Pod letom« in pokaže na prst, pod katerim misli da je reč: če ugane, vzame; če ne, mora doložiti. Prav za prav se pa igra tako, da uganovavec pove, ali par ali nepar, če ugane, lešnik dobi, če zgreši, lešnik doloži (Polj.). Da tiči v besedi ,impar par1 ali ,unpaar paar‘, o tem ni dvoma, mislim; toda kako naj si razlagamo začetni c? Morda je kakor v ,čaker1 (zu acker) iz predloga ,zu‘, tedaj: ,zu impar paar‘ = doloži k ne-paru par; 'ali je morda v distributivnem pomenu (po neparu, po paru). Podobna igra je Hansi Pandur (Lexer 1153) in »prepelico poditi, prepelico preganjati«. Zastavljavec pravi: »Prepelica v prosu«, na to uganovavec: »Ven jo strosi« itd. cincati ali čenčati, am, vb. impf. počasno in neodločno postopati, obotavljati se. — Prim. zenz/n (Lexer 265). črne bukve, črnih bukev, f. pl. nekromantische Biicher, libri n igri; čarovniška knjiga, v kateri so zapisana razna zarotila (eksorcizmi), s katerimi se da toča narediti, s katerimi je po narodnem babjeverju mogoče priklicati samega ,bognasvaruj‘ na križpotju ali pozvati mrtveca iz groba. Izrazi črna šola, schivarze Kunst so narejeni po nerazumljenem ,nigromantia‘ (namesto ,necromantia‘), češ, kakor da je podstava ,niger‘ (a ne vsxpo;); vi/,po-j;.avTswv je izpovedanje rajnkega, ki ,pride nazaj1, ki ga kdo iz groba pokliče. Primeri grabancijaš — črnošolec. čueurieek, a, m. die Grille (Metlika). To ime je kakor »čirič« onomatopoetično, die Zirpende. divjak, a, m. trd kremenast peščenec (Mittheilungen I. 237). dramar’ea, e, f. drat za snaženje pipe in pipne cevi. Ge se tobakarju pipa z žlindro zagati, mora jo s kakim žičnim koncem, s kako bilko ali bibo iztrebiti; takemu trobilu pravijo piparji »dramar’ca« (Gor.). Morda jo tudi »dramiti« prav toliko kot z dreganjem in bezganjem buditi, aufstochern. Spomladi otroci murne dramijo t. j. z bilko od mavre bezajo v murnovo luknjico ter kličejo: »Muren, muren, pojdi ven, orat, kopat, pšenico sejat!« država, e, f. dor 11alt. Izpodjeden strok nima države, rekše: ne more se držati po koncu, ampak omahne in se posuši. ferbezen, zna, m. vojak, ki služi pri vozaštvu, pri trenu-Iz nem. Fuhrwesen (1 ‘olj.). Služil jo pri ferbeznih, prav tako, kakor: pri dragonarjih, pri kalonirjih itd. Kalonirji so topničarji (Kanonier); v tej besedi je zanimiva disi-rnilacija. flarast, adj. obtolčen, s podplutimi ranami, z zavišnjelimi udarci obložen (Polj.). Od samostalnika flara, e, f. = ma-roga, zavišnjela priža. Primeri tirolski flarren m. breiter Schmutzfleck, grosse Narbe (Schopf 140). fogl&e, a. m. lažniv bahač in širokoustnež (Polj.), cin Auf-schneider. — Pofoglati se = zlagati se. Primeri Goethejev izraz v pesmi o šatrajočem zvonu: Die Mutter hat gefadcelt. foglati, am, vb. impf., s plamenom goreti, baklati, (lackern (Polj.). Svetil nica preveč fogla, pri vij jo nazaj, da ne bo tako foglala. Primeri koroški laggln (Lexer, 87). fueati, am, vb. impf., neka igra z denarjem. Pri tej igri najprej igravci »bližajo« ali »ciljajo« t. j. vsak svoj denar vrže od cilja do cilja; kateri vrže najbliže cilja, tisti je prvi, tisti potem prvi »fuca« t. j. pobere denarje vseh soigravcev, jih položi na dlan in vrže kvišku, da se v zraku večkrat zaobrnejo in presučejo; kar denarjev pade tako na tla, da kažejo na tleh »moža« ali »konja«, tiste je dobil, z ostalimi drugi na isti način dalje fuca, za drugim tretji itd.; kar predzadnjemu igravcu še ostane »cifer«, tiste dobi zadnji igravec brez nadaljnjega fucanja, rekše zadnji pobira. — Izraz je menda kakor »huckati« in »ujčkati« iz nemškega hutzen ali hotzen = schaukeln, hin und lier wiegen. Primeri še drugo podobno igro »parto tresti« in „šelcljati‘‘ mesto »šetljati« (sclultteln). gostje, gostja, f. pl. gostovanjski praznik. V Letopisu 1. 1895. str. II. je bilo rečeno, da ta starinski običaj spominja na starorimske »Saturnalije«. To treba popraviti. Naše »gostje« o sv. Stefanu in Sentjanževem, ko prihajajo sorodniki k sorodnikom, /.lasti po službah razkropljeni posli in sploh izven očetne hiše živeči otroci k svojim starišem na dom, — te gostje so bolj podobne starim »Charistijam« ali »Caristijam«. Ta obiteljski praznik v domačem krogu obhajan, »Charistia« imenovan T7)? /jzpr.To; quod est gratia, quasi gratiosa convivia, pra-znovali so Rimljani meseca februarja (19., 20. ali 22.), imenovali so ga tudi »cara cognatio« (t. j. god ljubega sorodstva). Ta dan je bil določen samo za gostovanje, zaradi tega so ga imenovali tudi »praznik gostovanja« ali »praznik pojedin«, kakor pravi neki komentator (dics ergo ille totus deditus conviviis; hinc eundem ,,/cstum epularum“ dixerunt). Valerij Maksim v svoji razpravici »o starih običajih« (II. 1. 8. de institutis anticjuis) o tem godu piše sledeče: Convivium etiam sollemne maiores instituerunt idque caristia appellaverunt, cui praeter cognatos et adlines nemo interponebatur, ut, si qua inter necessarias personas querella esset orta, apud sacra mensae el inter hilaritatem animorum et fauto-ribus concordiae adhibitis tolleretur, t. j. Naši pradedje so tudi ustanovili godovno gostovanje z imenom »lju-beznica« (Liebesmahl), katerega se je imelo udeleževati samo sorodništvo in svaštvo, češ, čo bi bi bili nastali med sobližnjimi osebami kaki nesporazumi, da se ti poleg nekaljene svetosti gostovanja, med splošno dobro-voljnostjo In s posredovanjem slogoljubov poravnajo. (Primeri i Ovidove faste II. 617. nasl.) Tudi Brinckmeier (glossar. diplom. 408) nam razlaga »caristia« z opisom »dies festus inter cognatos« in s »comestio caritativa«. - »Comestiones caritativae« so se imenovali tudi slovesni obedi po samostanih in svečano gostije, kakršne so o dupleksih t. j. velikih (dvojnih) praznikih v navadi (na pr. in Nativitate Domini aysotvi). Ker smo že pri teh takozvanih »ljubeznicah« (caritates, dilectiones, hočemo še opomniti, da spada k njim tudi popivanje »šentjanževca«. O godu sv. evangelista Janeza (27. decembra), kateremu po legcndnem poročilu zastrupljeno vino ni škodovalo, so baje v prejšnjih časih blagoslavljali vino, ki so je potem kot »poculum caritatis« napivali v miroljubnih veselih družbah in pri razhodu ljubih znancev in prijateljev (šentjanževec = sant Jo-hannis minne, sant Johannis segen; napivanje šentjanževca = das Minnetrinken). Našo gostije obhajajo se čudno da baš o Sentjanževem, to gotovo ni golo naključje. Pijači, ki pride pri razhodu na vrsto, pravimo še dandanes »šentjanževec«, in če tudi ni v ta namen posebej blagoslovljena. Najimenitnejši razhod pa je gotovo, ko jemlje ženin od lantovstva slovo, ko se poslavlja od ljubih drugov in tovarišev fantovske prostosti, in kadar pijejo razliodnico, gotovo zapojo tudi staro napitnico šentjanževsko: Ljubezen večna stvar’la vse, Ljubezen nas živi, Po bratovsko ljubiti se, Svet’ Janez nas uči. Pijmo šentjanževca, Da bode srečno Življenje vsacega Zdaj ’no na večno. Johanesu se strup je dal, Da bi vnesrcčil ga. - I)a b’ nam ne škod’val ta bokal Napit v. zdravico to: Pijmo šentjanževca itd. Tochi k stvari! V Letopisu 1892. 1. str. 40. beremo, da so imenuje pijača, ki jo ženin fantom plača, Uoanjka, in polog tega poročila domnevo, da jo to ali zenitoanjka ali pa Stehioein. Ja/, bi li domnevi nasproti postavil drugo, da je ta ra/,hodna popivka »štivanjka« ali »šenljan/evec«. Popolne verjetnosti sicer ta razlaga tudi še nima zase, ali boljša se mi vendar zdi, nego ona iz »Stehwein. Pri Tirolcih zove se našim ,gostijam1 popolnoma slično gostovanje »das Blotermal« (Schopl' Idiot. 46.), in »blotern« ali »pliittern« — oin Mahi hallen, wozu am Stephanstnge mehrere Kamilien zusammenhalten. Ta Tirolska pojedina o btefanjom pa utegne imeti svoje ime po živahnem pomenkovanju, ki se med gostjavci razvije, ko se jim poleg jela in pila zgovorni jeziki razvežejo. Bladern, blattorn, blodern, blaterare — plaudorn; der Bloderer, garrulus = Plauderer. In po Grimmu (2. .195.) je ,eine lustige Blutter1 (Blatter?) — ein heiterer Mensch (veseljak, gostobesednež); tedaj Blotermal pojedina v veseli, zgovorni družbi. V gostje ali sploh ,v vas1 ali ,po vasi1 pa se no sme pred nego še le na Stefanovo; »Sveti dan« jo tako velik praznik, da se no sme stopiti čez tuji prag, in kdor bi šel sveti dan k sosedu vasovat (podlezek), tistemu bi počni pokrov na rit navezali ali šilo v rit zabodli, da bi sesti no mogel (Polj.), gosturniea, o, f. glista deževnica, der Regenwurm (Gor.). Menda nastalo prav iz »ostudnica« = deževnica (ostudna glista). Primeri še »ostudnik« — ogrc ali podjed (Plet. 864.) in pa nemški izraz der Piras (t. j. Pier—Ar/s) odor Pieror, glista, ki jo kot mezdrovito vabo natikajo na trnek. Aas, Koder, Luder (stinkende Lockspeise) to vse jo bolj ali manj gnusno in ostudno; morda sta si tudi izraza Egel in Ekel (gnus, stud) v sorodu, vsaj prav zapeljivo bi bilo to verjeti. — (Slede začetnega »g« primeri galun (Alaun) iz srvn. alun (lat. alumen); gosenica (liaupe) iz kor. onsu (barba), uprav kosmatinka (Mik. Et. Wtb. 223.); guni = uni(ille); zgon = zvon (Glocke); gož (ož, vož, die Aesculapschlange); goža (voža, ki veže ročnik in cepec) kor. enz. Mik. Et. Wtb. 56. itd. — Glede ,r‘ pred ,nl (iz ,d‘) imamo vzporednico v besedi »larnga« mesto »ladnga« (povabljenci), »gor'n« (nadstropje) iz »Gaden« (Lctop. 1896. I. str. 146.); primeri šo koroški: perliesken oder pelieskon (dio Frtihlingszeitlose, Lcxer, 22.) in slov. pocčlesčk. grabišica, e, f. malinec, dor Taumelkiifer, yyri11 us. Ta beseda jo bila objavljena v Erjavčevi »pol,ni torbi« (Potop. 188;$. I. sir. 280) v obliki »grebišica«, češ, ker ta hrost vesla ali grebe. Jaz mislim, da jo v tem slučaju bosedo-slovno razlaganje urejevavca potne torbe zapeljalo, da je narodovo izreko hotel popraviti, vendar je še sreča, da je vsaj v oklepaju dostavil »izrekajo grabišica«. Po mojem mnenju je besedo devati pod kor. vorbu 2. stvn. warba Umdrehung (Mik. Et. Wtb. 894), torej hrošč, ki se vrti, das sioh drehende Insect, »vrabišica« demin. iz vrabiha. — Vrabišica pa je postala »grabišica«, kakor imamo poLeg vrabec (Sperling) tudi grabeč. Prav tako mislim tudi, da grapav (rauh, Plet. I. 245) ni iz grampav, nego iz vrapav (runzelig, Plet. II. 792), in besede »grzica« (holzerne Klammer, Plet,. I. 259), oziroma »grfzica« (Klam-merholz dos Tischlers, Plot. I. 252) nam ni izvajati od gristi (beisson), ampak iz kor. verz. (Mik. Et. Wtb. 886), kakor »vrzilce« (Nestel, Plet. 11.802). Toda grapa (der Waldstromgraben) bode menda iz srvn. grabe, če tudi utegne grapa (die Blatternarbe) stati namesto vrapa (die liunzel). Tudi priimka Erzin in Grzin bode menda kazalo staviti v jedno vrsto, naj si že bo pomen kakršenkoli. Tako se mi tudi no zdi verjetno, da je »zehek« = nezrel (Lotop. 80. 1. str. 210) namesto »žolhek«, kar se ponavlja tudi v slovarju (Plet. II. 911); nezrelo sadje tudi ni grenko, nego kislo. — Žolhek devajmo pod koreniko želk (Mik. Et. Wtb. 408), a zehek utegne spadati pod kor. zag. (Mik. Et. Wtb. 399), kar je prezgodnje, je še nezrelo. hermieiti, im, vb. impf. hermico plačevati t. j. carino in mit-nino, dac in desetino; hermica je bila plačevalnica, kjer so desetino in druge davščine odrajtdvali; na hermici so na pr. plačevali od vina (Radenci, vzh. Št.). Po Plet. I. 264 pač ,harmičiti‘. hkalec, a, m. tkalec, der Weber. likati = tkati itd. (Polj.), hudičevi lasje = predenje ali Žida, neki nadležen plevel v detelji in v lanu, Klachsseide, Kleeseide. (Podbrezje.) izfižiti se (sliž.), vb. pf. pokvariti so; — morda w/.o0'7i}5«, in fieum verti, ficosum fieri, licescere, od besede figa (licus ~ marisca, Feigblatter): ne zdravo in čvrsto rasti, ampak pognati kilo in gobavine. — ? kila, o, 1’. bunkasti izrastek na zeljnem storžu, ki ga pro-vzroči ličinka nekega nlčkarja (Kohlgallenr(issler). Tudi vrtna koleraba je rada kilava, rekše storž se ji tik zemlje izvrže v grčasto bunko; — die Kohlgalle, der Kropi' (Klilnze). M. Et. Wtb. pag. 158 kyla. — (Polj.) kila, e, f. napol razvit zarodek v ptičjem jajcu. Zdaj so že kile v jajcih, pa sta se stara skujala, da nočeta več valiti. Kilavo jajce se imenuje ono, ki sc je bilo pod valivčevo gorkoto že začelo goditi, ki se je pa izpridilo ali ubilo, preden se je izgodilo, z jedno besedo, v katerem se nahaja kila t. j. že nekoliko razvit spočetek (Polj.). kljukati, am, vb. impf. trkati, pochen v narodni pesmi (Koritko IV. 107) »Grenka smrt na duri kljuka« —- je iz nem. kloclrn (Lexer 160.)? kop (ozir. s koroškim »k«— ’6p) onomatopoetična beseda posnemajoča glas kolcanja in riganja, der Riilps (Polj.). Ta beseda se je pozamenila s kop (kup) der Haufe, kajti poleg »kop (’op) se podira« pravijo tudi »kupček (das Ilaufchen?) se je podrl« rekše: kolcnilo in zarlgalo se mi je. Primeri nemški: koppen, k oken, kockzen (= rtili)sen, grolzen) in quiiken. Glede začetnega glasu v besedi primeri ,n;Va‘ in ,n;V‘ (Plet, I. 624.) kopeati, am, vb. impf. (kopučati) = rastiti, betreten (Polj.). Petelin kuro kopuča, je piško pokopočal (pokop-čal) der Ilahn hat die Henne betreten. - Primeri nem. der koppe = Ilaushahn (Lexer 164): tako so mu menda pravi, ker ima greben ali rožo, ki je kapun nima; ltoppezen oder koppizen — koppen, koppeln (die Ilenne treten). Grimm 5, 1789. korda benedlkta, f. neka zdravilna rastlina zelo grenkega okusa. Iz lat. carduus benedictus. kosmuče, f. pl., sanlčice, der Kinderschlitten, die Kasehutsche (Planina nad Jesenicami). Beseda je zloženka iz ,smuče' ali ,smuke' in one zaničevalno-pomanjševalne predponke ,ko‘ (ozir. ka-), ki jo nahajamo na pr. v besedi kovran ali kavran (Rabe), ali pa v kaluža = luža (Pliitze) itd. Glej Miki. Etym. Wtb. str. 152. Nemogoča seveda ni še neka druga razlaga, češ, da je beseda pohabljenka iz nem. Kasehutsche (Kashutsche) naslonjena na domači izraz ,smuče', vendar ni prav verjetna, ker se dotično nemško ime, kolikor sem iz slovnikov posnel, ne nahaja v koroškem ali bavarskem narečju, ampak v oddaljeni saksonščini. kozji, adj. Ta atribut se nahaja v mnogih rastlinskih imenih, na pr. kozja potica je neka kompava, kozja repica je gomoljica blagodišečih soldatkov (cyclamen), kozja deteljica se imenuje »negnoj« (cytisus, Scluieckenklee). Podobno: volčja jagoda, v. črešnja, medvedova hrušica, medvedovo latje itd. Z medvedovim latjem (Spierstaude) prepletajo o krosu oknena okrižja. Medvedove hrušice so nekaterim glogulje in oparnice, drugim zopet srbo-rftke (Iletschepetsch), der Arschkitzel, franc, gratecul (die Erucht des llagedorns.) — Ime »kozja deteljica« nam bo razumljivo, če se ozremo na Verg. Eci. II. 64 ,l'!orentem cytisuin se([uitur lasciva capella.4 (Primeri Eci. 1. 77.) Dostikrat pa ima, kakor je videti, ta atribut pomen »nepravi« (= postranski) na pr. kozji dohtar, der Winkeladvocat (Novice VI. 70.) k6zue’k, a, m. Ziegenbocklein (Polj.). Kozuc iz kozolec, domin, od kozel, a v naši besedi imamo podvojni pomanjševal nik, torej ,kozefček‘. [vozliče vabijo: »Na, kozučk, na, na soli!« —• Pomanjševalnikov v slovarju sploh še dosti pogrešamo; če smo dali (Plot. I. 420.) prostora ,kokoški1, zakaj bi izobčevali ,ovčko in kozko‘. — Zadnjo besedo bi po izgovoru morali pisati »koška«, in celo »kozelček« sc izgovarja »kftsučdi«. krlišče, a, 11. prostor, kamor zvažajo in vlačijo krije ali rk 1 jo, der Stapelplatz lilr Baumklotze; poleg vsake žage se nahaja krlišče, kjer so žagovci zloženi (Gor.), krčjiti, im, vb. impf., kričati in krokati. Ponočnjaki krojijo. Celo noč ni bilo miru, neki pijanci so krojili po vasi. Tujka iz nem.; primeri stvn. chrajan, srvn. kraejen t. j. krahen, kreischen. križemk, a, m. Taufhemd, Westerbemd (westerwat), Chri-samhemd, d.alje tudi Taulpathengeschenk, Eingebinde. Etym. Wtb. 141. Primeri Valvasorja, Elire d. H. Krain VI. 282. Bei der Kinds-Tauffe ist etlichor Orten als wie bei Weissenfels, Assling und dort herum unter den Bauers-Leuten der Gebraucb, dass man vier oder fiinff, auch wol gar sieben Gevattern gevvinnt. Jeglicher Ge-vatter oder Gevatterin muss ein Stuck Leinvvads, so drey oder vier Spannen lang, mit sich in die Kirche bringen und dem Kinde solcbes darreichen oder pre-sentiren. Solcbes wird Clirismanik genan n t. Tako Valvasor. Navada je pač ta, če imajo pri kaki hiši novorojenca, da da vsak sosed vatel ali vsaj pol vatla platna za ,križnik4 ali ,križemk4. Tudi oba botra morata dati platna za križnik, večinoma sta to itak soseda, kajti običaj je, da si sosedje drug drugemu o krstih zaroda med seboj botrujejo in o smrtih pogrebščino oskrbujejo. — ,Križemk4 ali ,križnik4 je košček belega platna ali platnen robec, ki ga položo pri krstu na krščenca kot simbol krstne nedolžnosti (innocentia baptismalis) z besedami: »Vzemi belo, neomadeževano oblačilo, ki je imaš pri- nesti brez madeža pred sod nji stol našega gospoda J. Kr., da dosežeš večno življenje«. Sprva je bila menda križemk ona bela čepica, ki so jo pokladali krščencom na pomaziljeno mesto (Taufkiippchen, capulla, chrismale), a sčasoma so menda pozamenili to ime v zaznamovanje belega krstnega oblačilca splob. Da pa imenujejo na Gorenjskem z imenom križnik tudi mrtvaški prt (Plet. str. I. 472. pod besedo »križnik« 3.), si lahko razlagamo iz zgoraj navedene formule pri krščevanju. Naličje (sudarium) t. j. ona platnena preproga, s katero pokrijejo mrliča od glave do nog, je spomin na oni pri krstu sprejeti križnik, s katerim se ima vsakdo izkazati sodnji dan, simbol nedolžnosti, »toga candida«, brez katere ne bo dovoljeno vstopiti v sveti raj. kurja rit. Ko se praznuje žegnanje, ali kakor pravijo, »sejemska nedelja«, imajo pastirji cele vasi staro navado, da med seboj tekmujejo, kateri bo bolj ,zgoden1, da se skušajo, kateri da prej prižene svojo živino na pašo. Tisti, ki je zadnji, dobi porogljiv priimek ,kurja rit‘, in ko zapoznel izganja svojo goved, doni mu z vseh strani od tovarišev nasproti sramotilna popevka: »Lep, lep, lep, kurja ret, če te kaj zebe v r . ., za peč se pejd’ gret.« (Polj.). Pri Nemcih, in kakor poročata Navratil (Letop. 1888. str. 155.) in Pajek (črtice 5.), tudi pri nekaterih Slovencih vrši so tako tekmovanje med pastirji binkoštno nedeljo, in tak zapoznelec se na Štajerskem imenuje »Lukman« ali »binkoštna luknja«, (zapoznela pastarica pa »Lukmanca«), Nemci pa imajo imena: Pfingstluken, Pllngstloch, Plingstlilmmel. Plingsl-schliifer, po SchOpfu (498) celo Pfingstdreck; tudi Plingstl ali \Vasservogel pravijo takemu zaspancu. — Tudi v pojedinih hišah so skušajo družina semanjo nedeljo, kdo da bo zadnji iz postelje, in kdor solnčni vzhod zaspi, ostane na sramoti. V Slovencu (XXI. 227.) se nam pripoveduje, da po nekod takega zamudnika dražijo s porogljivico: »Polep pomivnik polizal!« — Za »pomivnik« bi Poljanec tudi rekel »svinjski škaf«, t. j. posoda, v katero zlivajo pomive za svinjo. Namesto »polep« so bo pa bržčas moralo glasiti »polep«. — Glasi se ta medmet z nekakim poluglasnikom tako nejasno, da bi ravno tako lahko zapisali »lop« = l*>p; a lop (der Tolpel) je blizu isto kot Liimmel (Plet. I. 531.). Sicer je pa lop lahko tudi onomatopoetičen izraz loptajočega žlampanja pri lizanju pomivnika. Zadnjo zabavljico bi si utegnili razlagati, češ, za zaspaneta so pomive dobro kakor krop neslan. Naposled sem slučajno naletel v Grimm-ovem slovniku I. 566 (posneto po Schm. 1. 110) v tem pomenu nemško sramotilnico »Arschdarm«. — Tekmovanja so tudi o drugih prilikah v navadi, na pr. o veliki noči se skušajo dekleta, ki neso kolač in gnjat in pfrhe k blagoslovu, katera bo prej s svojo košaro zopet doma, in ravno tako tudi dečki cvetno nedeljo s svojimi butarami in presneci. Nemci na zgornjem Avstrijskem imajo za tistega, Iti je pri tem cvetnonedeljskem tekmovanju zadnji, ime Palmesel; analognega slovenskega priimka ne poznam, latam (letam) adv., oni dan, pred nedavnim, neulich (= tam le v temporalnem pomenu). Primeri listo = le isto (Letop. 1894. 1. str. 23.) le tu = tu le; le ta = ta le itd. - Primeri letenoj (tonoj, onoj) letzthin einmal neulich; menda je letenoj = le tu jednoja (le tu enok). lenir, rja, m. das Linčal. Primeri tirol. lengier (Schopf. 386.) lenirati = načrtati. lopež, a, m. (izg. lopejž kakor bejžati lliehen) širokolisti lopiih, der Iluflattich (tussilago)-; tudi lovpejž (1 *o 1 j.). Primeri koroški die lowas (Lexer, 181) in bavarski labassen, labesclien. (Schmellcr, II. 408.) Marijina kapljica, e, f. ljubka planinska cvetka, ki se v Kuntkovem prevodu Zlatoroga imenuje »murka«, das Kohlroserl (Planina nad Jesenicami), meneštra, e, f. gosta jed, če nadrobiš polno kruha v mleko ali v juho; manestra, eine Art dicko Suppe (Lexer 185.) iz ital. mineštra, merjevee, vca, m. (iz merivec; neverjetno, da »merjavec« iz »merjava«) der Messer, Geometer (Polj.). Izgovori »merjuc«. mojškra, e, f. nahaja so v naših slovnikih samo z razlago »šivilja« (die Naherin) navedena, a s to razlago pri čitanju narodnih pesmi ne moremo zadovoleti. V narodnih pesmih naših se »mojškra« pogosto omenja. Ko so Turčini Matjaževo Alenčico uplenili in se je kralj brižnega srca vrnil do svojega belega doma, »hiti naprot mu družina, nar predej grede inojšlcrica«. - V drugi pesmi naroča kraljeva hči svoji mojskri, naj ji zbere tri cule zlata, srebra in svilene obleke, da pojde z Jelengarjem na pot; a mojškra jo svari, naj se z Jelengarjem ne peča. Ko je lepi španski kraljič zjutraj zgodaj vstajal, mislila je kraljica, da hodi k mojškretm v vas. — Ko se je kraljeva zbala prežvižgu-jočega kraljiča, svojega prejšnjega ljubeja, zbežala je v svetlo kamrico in naročila mojškri, da naj prvega lcra- kraljic, njo zaročeni mož, naj mu pove, da so kraljeva v kamri. Žlahtna gospa jo na majerco ljubosumna; ko odide majerca plenice prat, pustivši sinčka v beli pristavici, tedaj pošlje gospa jed no izmed svojih devetero mojšleer v belo pristavico po majerčinega sinčka. —■ Povsod je mojškra v družbi imenitne damo (kraljice, kraljične ali žlahtne gospe). Ta mojškra ni samo šivan-karica-profesionistinja; tako bi mo<>'li pač razumeti besede, ki jih govori Tolmajnar Suzani rekoč: »Ljuba, idi, mojškra tebi naj slori novo oblačilo iz Žide«, na drugih mestih narodne posmi pa s samo šiviljo ne izhajamo, nego »mojškra« jo gospodičnam plemenitih rodbin učiteljica spodobnega vedenja; njihova nadzornica in roditeljica njih obnašanja (Meisterin, Zucht-moisterin, —• meistorinno, zuhtmuoter, magezoginne); mojškra jo častna dvornica (Hofdame, Ehrendame, Edel-jungfrau), ona je mladi plemkinji družabnica in zabav-nica, ona jo prednica vseh plemkinjinih sluznic ter ima poučevati plemiško žensko mladino zlasti v zenskih delih (na pr. v šivanju in vezenju). Po tem potu si imamo razlagati postanek onega pomena, ki ga ima ta tujka dandanes. Primeri: K. Weinhold, dio deutschen Frauon in dem Mittelalter 1. 122 — in Dr. Akvin Schultz, das holische Leben zur Zeit der Minnesanger. — Seveda ni bila „mojškra“ svoji gojenki vselej vestna odgojeva-teljica, čuvarica njene kreposti in nedolžnosti, nego dostikrat tudi posredovalka pri raznih njenih ljubimskih spletkah in pustolovščinah — prav tako, kakor Prešeren v svoji romanci »Hčerin svet« poje o hišni rekoč: »Hišna meni davno nosi pisma« Da so bile to mojškre tudi podmitne kovarnice. spričuje nam narodna pesem »Kraljeva umorjena«. molžišee, a, n. koča na planini, kjer planšarji molzejo, der Melkplatz, die Sennhfltte (Planina nad Jesenicami). mrlieica, e, f. zvonček, das Schneeglockchen (Polj.). Besedo je menda postaviti pod kor. mor-, meri- (blinzeln, schim-mern) (Mik. Et. Wtb. 190. 192); tedaj mrliča, mrličica = blesteči, beli cvet, dio vveissschimmernde Hlume, imenovana po barvi, kakor galanthus — mlekobojni cvet (Milchblume), kakor je iz podvojenega korena »marmor« = iskretajoče odseven kamen itd. Ge ta razlaga ne bi obveljala, tedaj bi morali misliti na ime ,Marija1, ki služi v zaznamovanje raznih belocvetnih cvetlic na pr. marjetica. Primeri die Marge = Lilie, der Mari = das Perlgras; sicer se pa lilija ali limbar prav lahko tudi razlaga za belosijajen cvet. Marge iz Marja, deminuirano Marg’l, Mar’l, — tedaj marličica. — ? nada, o, f. gnada; in to samo v zvezi: solnce gre za božjo nad o, die Sonne geht zu Naden (zu Gnaden, zu Kebre) = neigt sich, solnce se je nagnilo; je šlo za božjo nado = je zašlo (Polj.). nemška k6st = morska kost, das Uberbein, neka bunkasta podkožna otrdlina, ki se včasih zbere pa tudi lahko zopet razgubi. Podstava pridevniku ,namški‘ utegne biti po sklepanju dojetni samostalnik ,namuku‘, češ, ker se ta otrdlina namakne ali z namikanjem zbere, kakor pravimo: otok se zbira, bula se je zbrala itd. Primeri serb. namicati, kleinweise zusammenbringen. našopraeiti, irh, vb. pl'., naklestiti, natepsti koga, jamand durchprilgeln. — Od »šopraka« = okleščki, Prtlgelholz. (B. Kr.) natrsk ali netresk, a, m. die Mausvvurz, Sempervivum tec-torum, zelo čislana zdravilna rastlina zoper božjastnost pri otrocih. Zdruzgane liste te rastline in nje izžeti sok pokladajo kot hladilno sredstvo na opekline ali na otekline, povzročene po osjem ali čebeljem piku. Hiša, kjer raste na strehi ta debelolistnica, je baje, kakor zatrjuje neko staro praznoverje, zavarovana proti streli, vanjo ne trešči. Na to babje verstvo nanaša se tudi njeno ime »netresk«, IJonnerbart, Juppitersbart, Barba .loviš. — Primeri: »neven«, rastlina, ki ne uvene, »nesit« (Pelikan), »nagnoj« t. j. »negnoj« rastlina, ki ne gnije (cytisus), strsl. »nekov« (demant, ki se ne da kovati), rus. »nedotyka« (impatiens noli me tangere) in »ne-zabudka« (Vergissmeinnicht) itd. naturen, rna (ali natorSn?) adj. svojeglav, trmast, eigensinnig, trotzig (Polj.). ,Otorliv‘ adj. pust, oduren (Letop. 1883. str. 221.) se ne da prav pri ličiti razlagi naše besede, katero bo menda izvajati iz »natura« (Et. Wtb. 211.). Primeri maloruski »naturyty ša« storrig vverden. l)o-lenjski »nastoren« trotzig, ki se Et. Wtb. 321. omenja kot temna beseda, utegnil bi biti »na-vuzu- tvoren = nasprotovalen (Kor. tvoru Et. \Vlb. 366). Temu pritrjuje »nastorjevati«, komu baš nasproti delati. (Letop. 1893 str. 22.) natiirnost, i, f. trmoglavost, Widerspenstigkeit (Polj.). »Na-turnost naturna« vele svojeglavcu, »lakomnost lakomna« lakomniku, »sitnost sitna« sitnežu itd. kakor da je v dotičniku ona lastnost poosebljena, kakor da je v njem cvet tiste slabosti zapopaden. obrajtati se, am sc, vb. pf., pri jahanju se ožuliti, z ježo utruditi se, sich wundreiten, sioh abreiten. Ta vzgled iz vojaškega žargona nam kaže, po katerem potu da zlasti sili tujščina v naš jezik; vendar mislim, da v tem glagolu nimamo kar gole tujke ,abreiten1, ampak da si moramo misliti to potvaro naslonjeno na domačinke ,odrgniti so, opraskati se, ožuliti se‘ itd., tedaj sestavo s pred pon ko ,ob‘. obrezlina, e, f. obrezki, Abfiille beim Beschneiden (Polj.). Pač po disimilaciji nastalo iz obreznina. ognivati, am, vb. impf. ad ogniti, ognijem, anfaulen (Polj.). Jabolka niso še nobeno loto tako pogosto ognivala kot letos. omel, a, m. lapuh, Iluflattich (Rib.). To ime ima rastlina, kor so lapuhovi listi na spodnji strani beli, kakor z moko ali melom posuti; iz istega vzroka imenujejo lapuh tudi ,podbel‘. opresna preja, t. j. neproprana, neubeljena, neprežehtana preja; opresno platno = surovo hodnfčno platno. (Polj.) oršbati, am, vb. pl'., objesti, oglodati, oškrabati, benagen (Polj.). Miš je hleb orebala; skorja je orobana. — Tudi ,obrebati‘. ostek, ostka, m. osat, Distel (Pirovšica). ovratnik, a, m. tkalsko vratilo, kamor tkalec platno navija, der drehbare Zeugbaum beim Webestuhl (Dol.). Ker je ,obračati1 navadnejše od ,ovračati‘ bi nam tudi bolj ugajal obratnik, že zato, da se no motimo z ovratnik (Halsband). oženk, oženka, m. der Teuielsdreck, assa foetida, znano zdravilo zoper glistavost. Primeri der astmk (asam, asant) Schopf 20. — Semkaj sodi bržčas tudi beseda »vozni kar« (Letop. lcS94. 1. str. 54.) pajsar, rja, m, navor, privzdigovalnik, močan drog, s katerim poprijemaje premikajo ali vzdigujejo težke mase in nenavadne težo (Dol.). Iz nem. der Beifier, eine Art llebebaum. pejga, o, 1'. navad. plur. pejgo, z desak zgrajen lok, ki ga pri zidanju zvodov zidarji postavijo, da nad njim zidajo, - die Bogenlehre (Polj.). V Letopisu 1896. 1. str. 157 izvaja so ta tujka iz planila besedo Pogon, verjetnejše so mi zdi, da je iz singultira die Biege oder Beige (Beuge) — das Bogenlehr. Primeri štenge (Polj. štejnge) die Stiegen. peric, iča, m. der Wiischer. Za pranje štren in preje je težko dobiti periča (Polj.). pizdomernik, a, m. pednjač, geometra brumata, znana gosenica, ki se pomika na ta način dalje, da se pomikujoč zadek do glave nagrbljava v lok, kakor da meri na malo ped — der Spannor (Polj.), pojemati, pojemljem, vb. i)l'., jemaje znositi, jemaje porabiti, biti z jemanjem pri kraju (Poij.). Bolnik je že vsa zdravila pojemal. Bodisi da naglašamo ta glagol ,pojemati, pojemal1 ali ,pojemat(i), pojemal1 v obeh slučajih imej odprti ,e‘ kakor prosti jemati1. Nasprotno pa, če primerjamo dovršni ta glagol — imenujmo ga iziterativ-niški linitivnik — z nedovršnim ,pojemati1 ,pojemljem1 (imminui, decrescere), tedaj opazimo, da ima ta zaprti ,e‘. Podobni glagoli so: nadajati, nadajM(i), nadajam, vb. pf. genug geben. Nikoli mu ne morem dosti nadajati, dajaje mu ga zadovoljiti. Toliko sem mu že na-dajal (nadajati) ali nadaj&l (nadajati), da bi moralo enkrat biti konec dajanja. Razdajati, razdajam je impl’. = razdeljevati. Razdajati ali razdajat(i), razdajam je prf. blizu istega pomena kakor razdati, razdam, vendar nekoliko različen. Ker je le preveč razdajal, je sčasoma vse razdaja! ali razdajal t. j. razdal, da zdaj sam nič nima. Nagoniti, nagonim (auftreiben); nastroljati, na-streljam (zusammenschiessen), pa tudi nastreliti se čuje v podobnem pomenu, ne samo = obstreliti (anschiessen); nametati, namečem, vb. prf. (aufwerfen), a nametati, nametani, vb. impl'. (zuwerfen), vendar navadnejši v tem pomenu nametovati, nametujem. — Tako dolgo so zmetali seno na oder, da so ga zmetali, postaven, adj. rastljiv, čvrst, lepo se razvijajoč (Polj.). Postavna je rastlina, ki čvrsto raste, postavna jc žival, ki je krepke postave, poštatati, ara, vb. pf., pohvaliti, gutheissen, adprobare. Iz nem. bestatten t. j. beslattcn oder bestatigen. V istem pomenu rabi poleg tujke domači izraz »potrditi« (Polj.). Jedni ga zelo hvalijo, jaz ga pa nič ne poštatam. Nekateri so zelo čezenj, jaz ga pa prav potrdim (poštatam). preklestiti, im, vb. pl’., preglodati, pregristi, na pr. miš jo vrečo preklestila in precej žita sklestila, da so zdaj same pleve in zgrizki. Toča je drevje oklestila rekše odrapala in odbila mu je listje in sadje; toča jo žito sklestila, t. j. stepla mu klasje in bilje steptala itd. (Polj.), preleten, adj., zastarel, vorjiihrt. Razumljivo jc, da zamore, če je leten = volljiihrig, preleten pomeniti ubcrjiihrig. Primeri premraz, prevročina (allzugrofie Kiilte, a. I litze). pretegnjen, adj., dolg in suh, mager, schmtichtig (Polj.). pretikalnica, o, i'. das Vorsteckloch (Polj.). Pretikalnice so na gredeljnu navrtane luknjo, po katerih se pretika k I i n ec ali iglica, da je plug na daljšem ali na krajšem tegu. Plug na kratkem tegu orje bolj plitvo, in tako oranje je za oralno živino manj težavno. Plug na dolgem vleku reže bolj globoko, in oratev je utrudljivejša. Sanders (II. 551.) pravi, da Nemci razločujejo Herren-locher, Lohnlochcr und Frohnldcher. Naš kmet javaljne pozna tako razločevanje. Po tem takem bi bila prva pretikalnica na koncu gredeljna gospodarjeva, kateremu je na tem, da so orje globoko, srednja bi bila najemniška in zadnja tlačanska, kajti tlačanom je na tem, da njihova živina preveč ne trpi in se ne pretegne, pretikalnik, a, m. der Stellnagel, Vorstecknagel (Polj.). Pre-tikalnik je igla, ki se pretika po pretikalnicah na gredeljnu pri plugu ali na sori pri vozu. pri seseu rezati = skopiti žival, dokler še sesa. Tele pri sescu rezano = skopljeno tedaj, ko še ni bilo odstavljeno, der Milchheiler (Polj.), prskavec, vca, m. (prskuc) prskav kozel, der brunftige Ziegen-bock (Polj.). Pri Pleteršniku str. 356 zabeležen je samo pomen: der Spritzlisch. punkavee, vca, m. pubič, die Unke (Dol.). Onomatopoetična beseda posnemajoča urhovo skomukanje. — Primeri kor. nem. lungg-n, podere (Le.\er 105.) in pfungg’n (25.). piirheljca, e, f. suha krvnica, iz katere se, če jo stisneš, pokadi umazan prah, der Klockenstiiu bi ing, Bovist. Imenuje se tudi »pezdec«, zlasti dokler je gobica še mlada in znotraj nekako zelenkasta. Od todi mislim da izvira neprespodobna primera, ki so rabi o človeku slabe barve ali bledičaste polti, češ »je zelen kot pezdec«; zlasti o bledoličnih mestnih ljudeh vele, da so »zeleni kot pezdec«, dočim je zdrav kmetiški človek rjav in ogorel (Polj.). Iz Pulver dobili smo izprevržono obliko »purfelj«, a iz to »purhelj« (prah), razdaven, adj., kdor vse razda, raztočen, razsipen, radodaren; razdavnik, ein Gebluirt. reženir, rja, m. Ingenieur (Polj.). Po nekaki r-ovalni izpre-membi dobili smo iz »Inženir« obliko »eržonir«, a iz te »rSženir«, kakor iz elcjan lecjan, iz arcnija recnija, iz Kržen Režen itd. — V Jurčičevem »klošterskem Žolnirju« pa imamo zamembo z ,Žolnir1 (der Soldner). riža, e, f. peča. Narodna pesem o Ribniški Alenčici poje, da ona »prelepo tiiče pretanke riše Staroste«. Sicer je o tej besedi nekaj podatkov v »Lotop. 189G. I. str. 162. namreč, da je beseda tujka iz srvn. »rise«, vendar so mi zdi vredno navesti še to, kar piše o tej stvari K. Weinhold (die deutschen Frauen im Mittelalter 11.329.): »Die Stirnbinde hiess der Wimpel, die Wangen- und Kinnbinde Rise. Die Risen (neuhochd. muss es Eeisen heifien) konnten, vveil es Binden vvaron, wenn sie breit gelegt wurden, das Gesicht verstecken, da sie lest um Kinn und Wangen lagen. — Kakor je videti, so te tančice in glavne obvezilnice prav podobne gorenjskim pečam, po stari noši (ne na irtavko) zavezanim tako, da se tesno oprijemljejo lic in podbradja. (Primeri Valvasor, E. d. 11. Krain VI. 279.) Die Rise \var kein Schleier, sondern eine fest anliegende Binde, ein Gebande im en-geren Binno. Tako piše Wcinhold in podpira svojo trditev z navajanjem vzgledov iz literature. Ivo je hotela Blanschellur skrivaj obiskati smrtno ranjenega Rivalina, zavezala ji je njena mojškra (Hofmeisterin) lepo obličje z debelimi rižarni. Ulrih Lichtensteinski, preoblečen za gospo Venero, pokril si je, da bi se napravil nespo-znatnega, obraz z rižo tako, da so mu samo oči izpod oglavnice gledale ven med svet. In ko je ponudil med mašo neki grofinji ,pacem‘, (t. j. spravni poljub, Friedens-kuss), moral jo za poljub rižo odhomotati in odmekniti, da si je usta oprostil za poljub. Nekoliko drugače piše o tem dr. Alvvin Schultz (das hofische Leben zur Zeit der Minnesanger I. 183). — Sem spada tudi beseda »rajželjc«, das Ivalbsgekrose, samo da je iz novejše oblike Reise, demin. das Reisel izpeljana; v dokaz temu naj služi izraz „p6čica“, das Gekrose, mesenterium (Plet. II. 17.). — Riža ali peča je torej starejša, rajželjc ali pečica mlajša beseda med našimi tujkami. rovea, e, 1'. vrvca, Schnur, Spagat (Polj.). Iz vrovca (vrt>vca), kakor mrova, mrovca iz mrva, mrv’ca; čuje pa se tudi ,mrca‘ (das Bisschen). ruhca, e, 1. rutica, die VVeinraute (Dok). Primeri likati = tkati. samčtnice, f. pl. samotežnice, der Ilandschlitten (Gor.). skaPčkati, am, vb. impl'., ploščnate skalice ali šibrice metati tikoma prek vode tako, da ploščica doteknivši se vode odskakuje in Irka prek površine; žabico metati, žabico sekati, schiefern, biirnmeln, Junglern schielJcn, Brtiutli machen itd. Podobni izrazi so: kamenčkati = s kamenčki igrati; klfnčkati ali klinčati (nebeškati) = s klinčki igrati. Brulljati (Letop. 1893. I. str. 3) pa mislim da je = buril ja ti (vvorleln) t. j. metati, liitati. Izvajati nam je glagol ,skal’čkati‘ od samostalnika ,skalica‘ das Flacb, Fliichlein, plattes Steinchen zum Biirnmeln. slečati, slečlm, vb. impi'., sleknjeno in prihuljeno sedeti, hocken, kauern; preslečati, fm, vb. pf. = presedeti, hockend zubrlngen (Polj.). Kvartopirci presleče cele noči pri kvartali Zamišljen sleči, in Gcdanken vertieft sitzt er da. Kor. lenk M. Et \\r. p a g. 165. — Treba pa razločevati med »slokniti« zusammen-, einbiegen in »zlekniti« oziroma »vzlekniti« aufbiegen, wieder auf-ricbten, ono je napravljeno s predlogom ss — nov, žara, a to s predlogom vkz« — avž, torej »slčknjen« zusammen-gekauert, a »zleknjen« (vzleknjen) ausgestreekt, empor-gerichtet. Slokniti in slečati sta si v jednakem razmerju kakor na pr. poklekniti in klečati ali legniti (leči) in ležati ali sedniti (sesti) in sedeti, sovalnica, e, f. čolničasto orodje, s katerim tkalec na cev nasukan votek predeva in pretika skozi snutkova pasma; die Ilandschutze der Weber, die Weberschutze (Polj.) Zaprav suvalnica (kor. su- stossen), ker jo tkalec s posebno spretnostjo suva in zadegava iz roke v roko skozi osnovo. sragoda, o, 1. der .Troplen (Osilnica). Izvedeno iz sraga, kakor na pr. jagoda (die Peere) iz jaga. — Sragodo mu teko po čelu. Nimam ne sragode olja. — Sragode ali srage na jesihu, na juhi = iskro (die Fettaugcn) (Banja Loka). stavkati se, vb. impi'., v stavkih vršiti so (Polj.). Plačevanje dolga se stavka, ako se dolg plačuje v malih obrokih. Slabemu, malobrižnemu plačniku ni posojati, ker se vračevanje posojila le pomaloma stavka, strpeno siten, strpensko siten, unausstehlich siittig, fade. — Danes je strpensko mraz, kar primes, vse je kakor bi bilo strpeno (strupeno ,giftig). Jaz bi sodil, da imamo tu izprevrženo obliko iz prsten, prstenski t. j. pristujen, pristujenski■ (fastidiosus, lrigidus). suhorobar, rja, m. prodajavec lesenlne ali suhe robe (Dol.), svoj pot, adv., in einem fort. Svoj pot govori, kdor se ne zmeni, kaj drugi pravijo, ki ne pusti nikogar vmes (do besede). Svoj pot le svojo goni, svojo trdi, rekše: gluh je za vse ugovore in protidokaze. Primeri kor. nem. allo pout, alle Augenblicke, das cino liber andere Mal (Lexer 37). šeft, šlfta, m. odstavek dela pri rudokopih, die Schicht; šifti so ali podnevni ali ponočni (Tag- und Nacht-schicbl). Tujka iz nem. šet, 1, k cvet solnčne rože (Polj.). Uprav »ščet«, kor je ta cvet podoben cvetu kompavo ali ,bodoče nože' ali zidarskemu čopiču, ki služi za beljenje zidov. škric, a, m. zaničljiv priimek gosposki oblečenemu človeku s preklano suknjo (Polj.). Kaj pa misli da je, ta škric (gosposki postopač). Se ne pogleda ne nobenega, odkar nosi suknjo na škrice. Skricasta suknja je suknja z razporkom zadaj. Iz nem. Schritz, razporek (Lexer, 339). šlosar’ca, e, f. pomeni nam dandanes toliko kot »ključal-ničarica, ključalničarjeva žena, die Schlossersfrau. V narodni pesmi (Štrekljeva zbirka str. 391) pomeni pa »ključarico ali gospodinjo« (Schliefierin, Schaffnerin, \Virtschaftsaufseherin), ki ima ključe od kašč in kleti in drugih shramb v hiši. — Razlagati nam bo pa besedo menda iz oblike SchleuGerin (Grimm Wtb. IX. 708). šmlc, a, m. (tudi šims) vrvica na koncu biča, ki poka, po-kača, die Knalle, der Peitschenschweif (Polj.). Iz nem. die Schmitze. Pri tej priliki naj omenim, da se mi prevajanje nemškega izraza Fliegcnschiitzon z »mušji strelci« ne zdi ravno srečno izbrano (Izvestja muz. dr. IV. 253). Sanders pravi: Fleugenschtitzen oder Fliegen-sclnltzen, in Osterreich spottisch Frachtluhrmann — brez kake daljšo razlage. Soditi bi se dalo, da v prvem delu te besede tiči morda Plegel t. j. lat. flagellum, bič, in da je Fliegenschiitz (Flegelschtitz?) tisti, ki z bičem strelja t. j. poka, tedaj pokavec ali pokač. Z ubranim pokanjem so se menda vozniki in tovorniki dokaj ponašali, nekateri je znal pokati celo vižo. špevta, e, f. polovica po dolgem razklanega drevesa, s kakršnimi grade na sohah oprte plotove in ograje okrog njiv (Polj.). — Iz nem. die Spelte = das Spaltstiick (Lexer 230). špičiti, im, vb. impf., z zbadljivimi besedami grajati, z očitlji-vimi opombami zbadati (Polj.). Primeri koroški »spetz’n«, tadeln, herabsetzen, verachten. To spominja tudi na »špičast, špičastih besed, zbadljiv«. - Na pr. Kaj mo vedno špičiš zaradi tega = kaj mi delaš vedno očitke? V istem pomenu sc rabi tudi glagol domačin ,pri-zdigovati4 (sticheln) na pr. Vsaj je dosti, če mi enkrat poveste, kar ni bilo prav, ni me treba skozi prizdigovoti zaradi tega. Svoj pot me prizdiguje zato, če sem se enkrat izpozabil, kakor da bi sam nikoli nič ne pregrešil (in einem Tort sticheln). štantman, a, m. najemnik, zakupnik, der Besčtmd-, In-mamt, Pestandner, Piichter (l’olj.). štavt, i, f. prav za prav ,štalt‘, nem. (Ge)stalt, podoba. Zelje nima nič štavti, nič prav ne kaže, ni rastljivo; — ni podobno, da bi zrastlo in napravilo glave. Kaka roč nima štavti = m' postavna, ni podobna in sposobna (Polj.). štir’lj, ljna, m. neka riba (Dol.), jesetra, der Štor. Menda iz deminutivne oblike Stori. Primeri Word (otok) in slov. Vird pri Vrhniki, ali bav. meur, srvn. miure, miir (iz murus, zid) in Mirje poleg Ljubljane (staro zidovje). tajselj, tajseljna, m. (tudi tajsen, tajseivna) močen tovorni voz na širokoplatiščnih kolesih (Polj.). — Tujka iz nemščine: der Deichselwagun t. j. ojcsnik, v katerega zapregajo konje šparoma. Različen od ojesnika bi bil samčnik ali samčast voz na ojnice, kamor vpregajo po jednega konja, der Einzvvagen oder Gabehvagcn. Tu treba opomniti, da se nemški izraz ,der Einzwagenl ne razlagaj iz števnika ,ein‘, češ, to je voz-samec, der Einsp&nner, v katerega se vprega le jedno živfnče, ampak v prvi polovici ,Einz-‘ tiči naša ,ojnica‘ (die Gabel-deichsel), to je torej »voz na ojnico«; — die Anzen f. pl. = ojnice. taška, e, 1‘. Ta tujka je v pomenu Vortningeschloss že znana, rabi pa to ime tudi za neko otročjo igračo, ki obstoji iz šesterih različno izrezljanih lesenih klinčkov jodnake velikosti, ki se dajo navzkriž zložiti tako, da sta po dva in dva vzporedno po dolgem, počez in navpik. Zadnji t. j. šesti klinček, pah (Riegcl; a ne p a h) imenovan, ni nič zrezljan, ampak je scela gladek; z njim se zložena taška zapahne. Ce hočeš taško zopet odpreti in razložiti, moraš najprej poiskati pah. Der Teufels-knoten zum Zerlegen (Carl Quehl’s Nurnberger-Spiel-warenkatalog, pag. 23.). tavbati, am, vb. impf., ugajati, služiti (Polj ). Iz nem. taugen. Vojaški potrjenci pravijo, da so tavblih t. j. tauglich, sposobni. — Vendar so, hval da, domači izrazi »služiti« in »dober, potrjen« še čvrsto v rabi. Na pr. Ta jed mi ne služi; s slanino zabeljeno mu ne služi (ne de mu dobro, se mu ne prileže): nobeno življenje (= živež, živilo) mu več ne služi, rekše ničesar ne more uživati, pa tudi: želodec mu ne služi (mu jo odpovedal); noge mu ne služijo (ohromel je). tečiti, im, vb. impf., pritiskati, siliti (Letop. 1892. 1. str. 41.) ne bo niti tlačiti niti tleči tolči, nego izimenska tvorba iz samostalnika »tek« (das Gedeihen, der Gang), torej uprav: tek dajati, v tek spravljati, pospeševati (in Gang bringen, den Fortgang lordern), jednako kakor: tok, točiti; mrak, mračiti, drag, dražiti itd. tevjemka, e, f. mrtvaška ptica, das Kauzchen (Ljub. Zvon XV. 667.). Pri nas pravijo tej ptici »skovir« ali »sova«, vendar tudi omenjajo nekaj, iz česar bi se dalo navedeno im6 »tevjemka« razlagati. Preprostega naroda iznajdljivost razume ti zvonjenje raznih zvonov, glasove raznih živali, kakor na pr. ptičje petje prelagati na besede. Podtikajo ptičjim glasovom besede človeškega govora pravijo, da na pr. meri prepelica strn na »pet pedi«, da ščinkovec poje zelenemu »griču« in da skovir kliče v temno noč: »Te vim, te vim, te dobro poznam«. — Sicer izgovarjajo »vim« jednozložno, kakor da je »vem« (ich \veiss), pa verjetnejše je »ujem« od ujesti, ich beifie dich (aus der Zahl dor Lebenden). Ker narod misli, da mora tisti, ki mu skovir poje, gotovo kmalu umreti, tedaj je lahko razumljivo, da imenuje tega mrliškega ptiča »ujedljivca«, - češ, da poje »Le ujem!« tistam, a d v., kaže na obližje druge (redkeje tretje) osebe; ravno tako tistdd, samo s tem razločkom, da ,tistam1 odgovarja vprašanju ,kje‘, a ,tistod‘ vprašanju ,kod‘ (ozir. ,po kateri poti?1). Na neko bližino s prvo osebo pa kaže tikam (tetam), tamle, nedaleč od mene; tistam, blizu ogovorjenca, bodisi med menoj in njim, bodisi še preko njega; lutarn, preko mene. (Polj.) trahtar, rja, m. senomet, der Iieukasten, Futtertricht-er, t. j. opažen preduh iz senika na hlevu doli v blev izpeljan, skozi katerega mečejo seno (Polj.). Iz srvn. trahter = Trichter.—Jeli potem nemški izraz izvajati iz srednje-latinskega »traetarius«, kakor sodi Lexer (str. 70), ali iz »traiectorium«, kakor sodijo drugi (Zeitschrift ftir Gymnasialwesen LI. 117.), to so no da tako lahko dognati. — Trahtar ali lijalnik imenujejo tudi tvorilo za vlivanje lojeviii sveč, die GieCform filr Unscblittkerzen. trajnati, am. vb. impf. neumno govoriti, tevljati tja v en dan. Primeri koroški izraz »tranggin« = sich blodsinnig geberden (Lexer 67.). Torej prav za prav »tranjati«, kakor »udinjati se«, sich verdingen, drenjati se, sich drangen, jenjati ali henjati, hengen (t. j. pustiti delo viseti, ali obesiti orodje na kljuko). — Sitnemu čve-kalu vele: »Molči, tranja tranjasta!« Trangge = blod-sinniger Mensch (Lexer 1. c.), tram, tramu, m. prečnik pod lesenim stropom, der Rusbaum, der die Stubendecke tragende Balken (Polj.), trebljenje, a, n. trebež t. j. listje, krtnlnje in drugo smetje, kar so spomladi po travnikih nagrabi in potrebi, der Abraum (1’olj.). Glagolščakov s konkretnim pomenom, ki ne zaznamujejo le dotičnih dejanj, nego predmete teh dejanj, imamo v slovenščini mnogo, na pr. robkanje = robčevina; rezanje = rezanica (Ilackerling); parjenje = parjenica (abgebriiliter Ilackerling); mlenje — semleto (das Aufgemahlone, Gemiille) [Prišel sem ravno iz mlina, sem mlenje prinesel domov] — zobanje = zob, i, f. (Kornerfutter); rejtanje (rešetanje), kar pri rejtanju na rej ti ostane in so v plevnik vrže (der Abraum beim Reitern); oblanje = oblanice (Hobelspane); piljenje = piljevina (das Feilicht); rezljanje = rezljina (das Ge-schnitz, das Schnitzwerk); scanje == scalnica (Urin); kozlanje (das Ausgespei, der Qualster); šivanje (Niiherei, angefangenes Nahwerk); štrikanje = začeta nogovica. [Štrikanje sem nekam založila] pletenje (Strickerei, Flcchtvverk); cvrenje in cvrtje (Eierkuclien, Eierschmalz); pohanje (Gebackenes); pečenje = pečenka (Gebratenes); nadevanje = nadev (das Ffillsel); mazanje = mazilo, muz, i, f. (die Schmiere, Salbe?) |mazanje in trosje za potico, s čimer se potica pomaže in potrese; v tej potici je premalo mazanja, rekše: premalo je pomazana z maslom in medom, premalo potresena z orehi, mandeljni in rozinami]; mikanje = pezdirji in odpadki pri mikanju (Hechelabfalle); pometanje = smeti (Auskehricht). (Ge v izbi kako drobnjavo izgubiš, pometi izbo, potem pa v pometanju (= v smeteh) poišči]; tkanje — tkanina (das Gevvebe, stkan kos platna); nastiljanje = stelja, nastil (die Streu); pranje - perilo [pranje razobesiti po plotu] (die Wasche); češuljanjo = od vejevja natrgane češulje, z vejnika načešuljano suho listje, ki se primešava med krmo (Bllitterlutter); okovanje = okov (das Beschlage); obrez’vanje — obreznina, natje in zelišče, ki odpade pri obrezovanju repe in korenja; strganje = stržfne pri strganju viter (das Schabsel) itd. Primeri žaganje (Letop. 1892. 1. str. 47.). tukast, adj. podhuljen, potmurjen, potuhnjen, duckmauserisch (Polj.). Tukasto gleda (izpod čela), tukasto se drži; čuje se pa tudi pogosto: čukasto se drži, čukasto gleda (kot čuk). Primeri koroški: der Tuck, heimtUckischer Mensch (Lexer 74.). ujček, čka, m. mčnek, butoglavec, der Kaulkopf, die Quappe (Lipoglav). urezati se, urežem se, vb. pl’, vonstatten gehen (Polj.). Delo se mu ureže, gre mu gladko in spešno izpod rok. Poseda se mu ureže (= teče), rekše gladko in rezko zna govoriti. Pisanje se mu pa nič ne ureže, t. j. on piše počasi in okorno. lirlaba, e, f. obzidano dvorišče pri grajščinah in farovžih (Ig). Menda iz nem. die Vorlaube t. j. klonica, der Vor-schopf, die llemise. Primeri tudi ,pourlabel (Lexer, ;?G). vada, e, i'. dolga ribiška na sredi vrečasta mreža z dvema kriloma, na spodnjem robu s svincem obtežena, na zgo-renjem s plutovino ali probkovino obrobljena, das Zug-garn, Schleppnetz, die Wate, Streiclnoacfe, everriculum, tragula. Nemški slovniki nekako čudno namigavajo, kakor da je ta beseda po izvoru sorodna z »waten» (bresti, bredem). Hiermit umspannt man ivatend oder in Kahnen einen fischreichen Ort und zieht es dann mit beiden E'nden an’s Land (Sanders 1500). Z jednako pravico bi pač tudi mogli reči: vada zamreživši ribovit okoliš v vodi od vseh strani privede v omreženem okolišu nahajajoče se ribo h kraju, izvadi jih iz tolmunov. V znani Vilharjevi pesmi »lesena riba« razlagali smo naslednjo kitico: In ribič je hvaležen Leseno ribo vzel, Domov so ]e povrnil, Za vado jo pripel češ vada = vaba (als Koder, ut escam, pro csca). In vendar je videti naravneje, da bi se odgovorilo vprašanju, kam jo je pripel; odgovor: za vado, an die Wate, ad everriculum adiunxit, ad rete (ad nassam) annexuit, band ihn an’s Zugnetz. vločan, vločna, o, adj. (vločen), elastisch, biegsam, ziihe (oppos. krhek, sprode, brechbar). Krhlikovina na pr. je krhek les, a brezovina je vločna (Polj.). V slovnikih (na pr. Plet. II. 775) nahajamo obliko »vlačen«, kakor da je izvajati besedo od korena »velk« (Mik. Et. Wtb. 379), toda izvajati jo bode kazalo iz korena »Ienk« (Mik. Et. Wtb. 165), tedaj prav »uločan« (Primeri »ulek-niti« Plet. II. 71!)). Vlačno je na pr. testo (der Strudeltoig ist ziehbar), dobrovitova šiba je pa vločna, ker se da v lok upogniti. - Grebenica trsova (der Absenker) so bržčas tudi ne imenuje »vlačenica«, kakor je zabeleženo (Plet. II. 775), ampak »uločenica«, ker je uločena t. j. upognjena. vorlist, a, m. der Organist (Polj.). Primeri der Orgalist, Orgler (SchOpf 482). Vorle, vor’l 1'. pl. (uorle) die Orgel; vorlati (uorlati), Orgel spielen. zadirljiv, zadirčen, adj. spleifiig, splitterig (Dol.). Les je zadirljiv, ki se ne da gladko skobljati, ampak sc pod strugalnikom v trske zadira, zadnje žito, slabojše žito na pol gluhega zrnja, das Nach-getreide, Afterkorn (Schopf Idiot. 5. das žutre), izvevki in skrožki. Zadnje predivo — otre in tule; zadnja moka = posevki; zadnjo vino = patoka itd. zb6gati se, vb. pf. oslabeti, obrabiti se. Večkrat zapored na isti njivi isto žito sejati, ne kaže, kajti na ta način se njiva zboga. Žito se je zbogalo, ne donose več, bo treba seme premeniti. Seme se zboga, rekše unese se na svoji rodovitnosti, ne plen ja več tako, nego je plenjalo. (Polj.). Ali imamo tu pred seboj tujko (durch ununterbrochene Folge an Kralt verlieren), ali domačinko (ubog postati?), to je težko določiti. Mik. Et. Wtb. 16 pravi: »seme se zboga, če ga kmet dolgo ne premeri« — to bi so reklo: če ga ne preveja in ne prezrači, zatohne in izgubi svojo kalivost. Katero je pravo? Kdor imaš priliko, poizvedi, ali se semo zboga po zatohnelosti, ali vsled pomanjkanja izpremembe ? zobku (t. j. zobkal) vabilni klic, s katerim vabijo domače živali (ovce in koze, pa tudi goveda), da pridejo blizu, moleč jim naproti na pol odprto prgišče, češ, da jim ponujajo zobanja (1 ‘olj.). Primeri koroški »logga legga!« (Imperativ zu lecken — Lexer, 175). — Zobkal je voščilni deležnik (primeri ,živio* = živel, er lebe lioch) od glagola zobkati, domin, od zobati. Junice vabijo: na, na, zobkala, zobkala! — Podobno tudi: »Na, jedel, na«; (fem.) »na, jedla, na!« žaklata, e, f. širokobrada tesača na precej kratkem držalu nasajena, die Breithacke des Zimmermanns. (Polj.) (Lexer pag. 20. schelchpeil). »Žaklata« je pač por meta-thesin postala iz »žatlaka« t. j. Schfttlhacke, trskača, s katero tesar hlod, ko je enkrat na debelo obdelan, bolj na gladko obtesava tešoč od njega drobnejše trske. Schate, dimin. Schatl ali Schadl, (uprav Scheide) je trska. Crloj Lexer str. 214. žnablast, adj. — ustničast, groSlippig (Gor.); žnablasti cesar, der Kaiser mit den grofien Lippen (Leopold); tolar z žnablastim cesarjem, der IHeiethaler, Leopoldsthaler -a to od Triel = Unterlippe (Lexer 70.). žokalnik, a, m. kol, s katerim mlinar moko v vrečo trpa in pha ali žolca. Narodna pesem poje: ,Mlinar popadel žokalnik, ven je zapodil grenko smrt1. Korytko IV. 54. ima sicer ,sakolnik‘ — toda per neias — in to se nam zopet pri Plot. II. 842. razlaga za Steuernagel. — Žo-kati je pa menda tujka, - morda iz nem. ,schochen‘ (t. j. schobern, schoppen = stopfend 1‘Cillen). Primeri izraz ,geschocld voli1 t. j. do cela natrpan, skrajnoma poln. - Tako je tudi prav dvomljivo, da se li izvajaj »stokati« (Plet. II. 646.) od ,Stock‘ (palica), ampak izvajati kaže naš glagol menda od ,stochen‘ (stocheln, stochern, stobern, purren). Stokalnik je torej drog, s katerim stokajo ribiči pod skale in obrežne korenine, da prežemi ribe iz zavetišč, die Storstange der Fischer, — a žokalnik = phača ali phalnik. Duševna izobrazba človeštva in žensko vprašanje. Spisal Ivan Bernik. io vprašanje, kakor vsa socijalna vprašanja, oseglo je dandanes že velik pomen. Našo dobo moramo smatrati kot nekak prehod k novemu socijalnemu in kulturnemu redu, in ker dandanes vse življenje, socijalno in kulturno, hitreje bije, porajajo in razširjajo se različne idejo tudi hitreje. Nočemo opozarjati na to, koliko ves ta nemir človeštvu koristi ali škoduje, omenimo naj le, da prenagljenje nikjer ne prinaša dobrih sadov. Tako dandanes različni duhovi omahujejo med nasprotstvi, hite od jedne ideje do druge in tako drobe in izgubljajo svoje moči. Dočim vsaka dobra ideja potrebuje časa in vsestranskega utemeljevanja, kupičijo se dandanes spisi drug na drugega, vsak meni, da mora z drugimi vred tudi kaj podati poduka potrebnemu in željnemu človeštvu, piše se navadno le radi senzacije, ne radi stvari. Tudi žensko vprašanje je jedna tistih točk, okoli katerih se je nabralo že precejšnje število spisov. Razpravlja se v blagohotnem in nasprotnem smislu, večinoma s socijalnega stališča, čemur se ne moremo čuditi, kor je materijalno vprašanje izpodrinilo vsa druga. Slika se nam tu človek v borbi za kruh in obstanek in dajejo se nasveti, kako da bi vsak posameznik prišel s kolikor možno zdravimi udi iz tega boja. Večinoma so torej obravnava neestetična stran človeštva. Tu so seveda nekateri več ali manj objektivni, drugi pa zopet subjektivni in pristranski. Ali naj se ženski odpro višjo študijo ali ne, to obliko ima žensko vprašanje za izobražence; ta oblika je pa seveda le specifikacija glavnega vprašanja, sme ii biti ženska z moškim jednakopravna, in kaka bodi ta jednakopravnost. Moramo pa pomisliti, da vsi učni zavodi služijo dandanes v prvi vrsti le kruhoborstvu, potem nam bo lahko umljivo, zakaj da ima višja izobrazba žensk toliko nasprotnikov. Dosti je seveda tudi takih, pri katerih izvira mržnja proti ženski izobrazbi iz brutalnosti in sebičnosti, ker vsaka, posebno pa duševna jednakopravnost žensk draži njih samozavest. Ti so na videz veliki idealisti, govore namreč o domačem ognjišču, družinskem življenju in drugih takih idealitetah, katerih smisel pa je, da naj ženska moškega le boža in gladi, skrbi za njegovo telesno ugodnost, sicer pa molči in ga k večjemu le občuduje. Nimam namena v tem oziru žensko vprašanje obdela-vati, pač pa hočem stvar razpravljati v drugem, idealnejšem, es te tiš kem p ogl e d u. Zenska so od moškega kakor telesno, tako tudi duševno mnogo razlikuje. To sc od nekaterih v zadnjem oziru zanikava, od drugih priznava, to pa zopet različno. Prvi hočejo iz žensk napraviti moške, torej nekako skušajo obnoviti zarod amazonk. To je takozvana slaboglasna ženska emancipacija. Drugi pa, ki različnost priznavajo, se pa zopet dele na dvoje: nekateri ženskam odrekajo sploh vse višje zmožnosti, kakor na pr. Schopenhauer in mnogi izmed novejših (na pr. prof. Albert), drugi pa jim priznavajo duševne zmožnosti, toda v drugi meri, in sicer na ta način, da so spe-cilično moške zmožnosti na njih v nekaterih ozirih nekoliko slabeje, a druge, ki so za žensko značilne, pa zopet bolje zasnovano in razvite nego na moških. Zadnjega se hočemo držati mi. Z duševnim razvitkom človeštva se hočemo pečati. Pred vsem si pa moramo razjasniti, kaj da je razvitek sploh in posebej duševni. Seveda tega ne bodemo razpravljali iilozofično, podati hočemo le vzgled. Mislimo si some, simbol vseh zmožnosti in možnega razvijanja. Iz njega pod gotovimi pogoji nastane nekaj novega. Seme požene steblo, liste in cvetove. Ge se pa razvije samo jedon del na škodo drugih, imenujemo razvitek nepopoln, ker ne odgovarja naši ideji, kor ni iz semena postalo vse, za kar ima v sebi kali. M (id deli mora biti torej tudi neko ugodno razmerje, da je razvitek popoln. Istotako je pri človeku. Človek ima obilico duševnih zmožnosti v sebi kot kal, kot duh ima razum, voljo in zmožnost čuvstev. Ali brez rabe in vaje so vse te lastnosti zakopani talenti. Razum si mora pridobiti znanja, volja se mora vaditi in krepiti, čuvstvo se mora blažiti in likati. Tzmed teh jo razvoj razuma samostojen, volja in čuvstvo pa sta sama na sobi slopa in potrebujeta pri svojem razvijanju dobrega vodnika, sicer tavata v nejasnosti. Ta vodnik je pa razum. Za izobrazbo volje in čuvstev je torej izobrazba razuma neobhodno potrebna. Razum namreč pripravlja snov, daje smer s tem, da podaja znanja o najrazličnejših stvareh in presoja dobro in slabo, vredno in nevredno. Preden hoče človek svojo voljo izobraziti in uravnati, svoja čuvstva in afekte olikati, mora si pridobiti nekako naziranje o samem sebi in svoji ožji in širji okolici. V vsem tem se pa nahaja med moškim in žensko precejšnji razloček. Pri vsakem napredku, tudi pri duševnem, sta dva jako važna faktorja merodajna, snov in pa oblika ali razmerje. Kar se razmerja obeh faktorjev tiče, jo pa oblika v vsem odvisna od snovi. Cim obširnejša in mnogovrstnejša je snov, tem bolj razvita in polnejša je oblika, dočim je ob pomanjkanju snovi oblika borna, jednakomerna in neznatna. Ako hoče torej človeštvo napredovati, mora se javljati njegovo delovanje na dvojno stran: pripravljati mora snov, potem jo pa tudi uporabljati in razrejevati. Najglavnejši in najvažnejši del je pripadel moškemu. On pripravlja snov. V njegovem duhu se vzbujajo nove misli in ideje, on je povsod začetnik. Bodisi v filozofiji, bodisi v eksaktnih vedah, naravoslovju, umetnosti in drugih strokah, povsod je njegovo delovanje merodajno, on ustvarja; kar se novega razkrije, je večinoma njegova pridobitev. Kakor v telesnem življenju, tako tudi v duševnem njemu pripada neumorno delo, pridobivanje potrebne snovi, on je v prvi vrsti produktiven. Med početniki novih idej nahajamo v vseh časih skoro brezizjemno le moške. K tolikim uspehom je pa seveda potreba popolno koncentracije duševnih sil, vglobiti se je treba nesebično v svoj predmet in iznebiti se vseh spon. Treba pa je za to velike duševne moči; moč, energija, koncentracija in osamljenje je pa tudi le moškemu Vduhu lastno. Seveda ima tako osamljenje tudi slabe posledice. Človek postane jednostranski in pedantičen. Dolgotrajno pečanje s samo jednim predmetom razbistri sicer razum v jednem oziru, v drugem pogledu ga pa zopet temni in ovira. Po navadi nimajo učenjaki za stvari izven svoje stroke dosti razuma, da, nekaterim strokam skušajo odvzeti ves pomen in jih prezirajo, ker se ne ravnajo ravno po metodi njih mišljenja. Drugi, ki se pečajo z bolj praktičnimi stvarmi, ne zanimajo se za teorijo, ti so bolj čini-telji nego misleci. Skratka, jako redko se nahajajo moški, ki bi odlikujoč se v jedni stroki še za drugo imeli dosti zanimanja in zmožnosti, z diletanti pa in srednje vrste talenti, ki se v vsem poskušajo brez pravega poklica, se pa itak ne more računati, kajti ti nikjer ne dovrše kaj posebnega. Posebno mnogokrat se pa zgodi, da med teorijo in prakso ni nikake zveze, nikakega prehoda, da torej zavlada jedna ali pa druga. Zadnje vrste ljudi, katerih delovanje jo praktično, smo že omenili. Kadar pa iz teorije ni nikakega prehoda v prakso, takrat pa zavlada prva. Človek ne umeje prav konkretnih slučajev in okoliščin, ampak se ravna po abstraktnih pojmih; konkretne podatke mora prenesti v pojme in jih podrediti višjim pravilom, da si tako priredi pravec za posamezni slučaj; tako torej ne deluje neposredno, ampak posredno in po ovinkih, z jedno besedo, on je pedant. Vglobljonje v svoj predmet in koncentracija sil je pa tudi vzrok, da človek pozabi na samega sebe. Kdor hoče popolnoma živeti za svojo stvar, ta ne more veliko živeti zase, kdor si stavi za nalogo, da razširi znanje v svojem predmetu ali da ustvari in izobrazi umotvor, temu ne ostaja časa in tudi ne čuti potrebe, da bi izobrazil svojo osebo. Pri moških jo navada, da imajo najglobokejše misli in najlepše ideje, da imajo za umetnost jako razvit okus, da pa to svoje znanje in estetiško izobrazbo uporabijo povsod drugod prej nego sami na sebi. liodisi lilozof, bodisi zdravnik ali umetnik, vsak živi več ali manj v nesoglasju s svojim spoznanjem ali so vsaj ne briga za to, da bi s tem svojo osebo popolnil. Mož velikih zmožnosti ima izven sebe svoj smoter, ne v sebi samem, on ni sam svoj smoter. Istotako je posebna moška prednost in pa tudi slabost neki nagon k razkrojevanju in kritikovanju. Moškemu ni nič sveto, on raziskuje vsak pojem, naj je še s tolikim svitom obdan, vsako čuvstvo presoja s hladnim razumom, vso vede, katere so podrle prejšnji krasni svet domišljije, v katerem se je tako brezskrbno bivalo in živelo, iznašel je on, in skepticizem pred vsem izvira iz njegovega mišljenja. Ali to bi nazadnje še dobro bilo, ko bi le namesto razdrtih sanj postavil kaj novega, kar bi človeškega duha zadovoljilo, toda 011 le prerad ostane na razvalinah nekdanjih zgradeb in se prepusti njih tožnemu vtisu. Iz tega razdevajočega dejstvovanja moškega duha izvira omrzenje srca, neka hladna brezbrižnost proti svoji in tuji usodi; ta razdevajoča stran razuma zamori ali vsaj oslabi vsa ona čuvstva, katera človeka vežejo na človeka. Tuja bol na moškega nima toliko vpliva, pač ima sicer sočutje, ali to ni tako močno, da bi se moglo ubraniti razuma, kateri čuvstvo z raznimi razlogi pomiri in odstrani. Kadar se pa moški uda strastim, takrat pa tudi navadno no pozna mere, ampak jih tako goji, da slednjič izbruhnejo in vse krog sebe uničijo. S tem sem hotel podati le one lastnosti, katere so za moškega značilne; risal sem jih tudi v njih največjem raz-vitku, ravno ker sem hotel pokazati njih značaj. Namenili smo se pa razpravljati o razvoju človeštva Vsak razvoj mora pa imeti nekak smoter ali vzor, kateremu naj se bliža. Ta končni smoter pa v tem slučaju ne more biti nič druzega, nego vsestranska popolnost človeštva. Da je pa človeštvo popolno, popolni morajo biti posamezni členi, kajti pojem človeštva je skupni pojem za vse posameznike. Da se popolnost človeškega rodu ne da doseči samo na podlagi specifično moških lastnosti, to je bržkone razvidno. Pri duševnem razvoju človeštva ne gre za razvoj posameznih strok, ampak za razvoj človeka kot osebe, ne gre toliko za obilico in izvrstnost umotvorov, kakor za estetiški razvoj človeka samega, tudi no gre za razkroje-vanje, ampak veliko bolj za zvezo (sintezo), ne za osamljenje, ampak za združenje, ne za odstranitev čuvstev, ampak za pravo podlago le-teh. Vendar pozabiti ne smemo, da je moško delovanje neprecenljive važnosti za ves ta razvoj, kajti brez potrebne snovi ni nobenega oblikovanja in raz-vij a nja. Kdo pa je nosivec drugih važnih zmožnosti? Gotovo ženska. Moški teži na zunaj, ženska na znotraj, moški je objektiven, ženska je bolj subjektivna, moški se ukvarja s predmeti brez ozira na samega sebe, ženska več ali manj vso obrača na svojo osebo, moški si mero tako rekoč vsili, ženski je čut za mero uže prirojen, moški skuša svoj delokrog vedno razširjati, ženska ga omejuje, zato da v ožjem obsegu lažje vse uredi, moški je le preveč pripravljen, svojini' strastim pustiti prosto pot, ženska se vsaj na zunaj drži dostojnih mej, moški prerad čuvstva zamori s hladnim premislekom, ženska se jim veliko rajši uda, moški je napreden, ženska je konservativna. .ledino sredstvo, s katerim se da doseči katerakoli vrsta popolnosti, sta pa vaja in izobraževanje. Le-to razpada v več točk: onim zmožnostim, katere so v posebni meri zastopane, treba je odpreti polje na vse strani, zmožnostim pa, katere so sicer dejanski utemeljene, pa so v svojem razvoju odvisne od drugih in same sebi prepuščene ostanejo le v ozkem krogu in brez prave smeri, treba je priti na pomoč s tem, da se dotičnim zmožnostim, od katerih so odvisne, pripomore do izpopolnjenja; končno je seveda tudi treba gledati na harmonični razvoj vseh zmožnosti. O značilnih moških zmožnostih smo že govorili in tudi lahko spoznamo, da njih razvoj ni odvisen od razvoja drugih zmožnosti. Zdaj naj izpregovorimo nekoliko o ženskih zmožnostih samih zase, in kolikor se tiče njih razmerja k drugim zmožnostim. Prvotni namen vsega izobraževanja je oseba. Človek je sam sobi najbližji, in najnaravnejši smoter spoznavanja je ta, da se pridobljeno znanje uporabi v razvoj osebe. Do popolne objektivnosti, do popolnega zatajenja svojega subjekta povzpne se človek šele po dolgem času in po mnogih izkušnjah, ko sam proti sebi in svoji usodi skeptičen postane. In ravno dandanes je prišlo človeštvo do te stopnje. Da bi iz samega sebe ustvaril nekako virtualno, harmonično celoto, tega nikomur ni mar. Dandanes se išče znanje lo radi znanja samega, ali pa radi gmotnih koristi, in zadnja smer mišljenja prvo že skoro popolnoma nadkri-Ijuje. Vse to je utemeljeno v moški naravi. Drugačna je v tem oziru ženska. Po naravnih zakonih je odvisna od moškega. Ta je močnejši ter je produktiven v vsakem oziru, kar se tiče telesnega in duševnega življenja; moški pripravlja potrebna sredstva in potrebno gradivo. Radi tega zavzema napram ženski tudi povsem posebno stališče. Mož izbira in voli, dočim je ženska pasivna in skuša z raznimi sredstvi moškega pridobiti zase. Moški radi tega onim točkam, na katere se pri ženski posebno gleda, ne pripisuje tolike važnosti. Sem spada vprašanje o osebnosti. Moški se svojim težnjam veliko lažje prepusti, glede svoje osebo si lahko marsikaj dovoli, kar bi se ženski nikdar ne oprostilo. V svoj predmet se lahko popolnoma vglobi in pri tem pozabi na svojo osebo, njemu je dovoljeno, pri svojem dejstvovanju popolnoma ločiti so od nje. Drugače je pri ženski. Moški izbira in torej pred vsem gleda na one lastnosti, katere mu ugajajo. Oe je to izbiranje čisto naravno, tedaj vpoštevamo one lastnosti, katere so predmetu bistvene, in te so pri človeku osebne lastnosti. Da pa to razmerje med moškim in žensko poslednji no škoduje, dala je narava ženski že čisto drugačno mer mišljenja. Pozornost ženske je pred vsem obrnjena na lastno osebo in njen razvoj. Ženska nehote poprime vsako sredstvo, katero more njeno osebno vrednost povišati, v vsem svojem početju je več ali manj subjektivna. Pri delovanju moškega se bolj gleda na uspeh in rezultat, njegova oseba se pri tem komaj vpošteva, ako pa ženska kaj nenavadnega, izvrstnega dovrši, poudarjamo nehote osebno stran, pri nena- vadnih činih ženske mislimo precej na njene osebne lastnosti, katere so ji omogočile, povzdigniti se na višjo stopnjo, [zvrsten cin kaže vedno na izvrstno osebno svojstvo, v vsem ženskem dejstvovanju zrcali se njena oseba. In to je ženski tudi dobro znano, njo že naravni nagon napeljava k temu, da vse svoje življenje in gibanje uravnava in presoja s tega stališča. Kako mnenje pa ima ona o osebi in njeni vrednosti, kaj spada po njenih mislih k osebnim prednostim, to pa je večinoma odvisno od moških. Kakršne si moški ženske žele, kar na njih najbolj občudujejo, iščejo in cenijo, temu te tudi pripisujejo največjo važnost; moški si ženstvo sami vzgoje, način ženske vzgoje je vedno odvisen od tega, po čemer moški najbolj povprašujejo. Zenska vzgoja je po tem takem nekako merilo moškega mišljenja in moške olike. Ako je ženstvo na nizki stopnji izobrazbe, tedaj gotovo moški od žensk v tem oziru ničesar ne pričakujejo, razmerje med moškim in žensko stoji na nizki stopnji spolskih in pa matcrijalnih vezi. Kadar je ženstvo izobraženo, plemenito, takrat so gotovo moški idealnejši, takrat cenijo moški poleg telesnih dražesti gotovo tudi duševne vrline in duševno lepoto. Da bi bili dandanes v zadnjem položaju, s tem se nikakor ne moremo ponašati. Dandanašnje ženstvo jo večinoma plitvo in gleda le na vnanjost, lišp; razne prazne, toda šumne veselice, na katerih moro svoje telo razkazovati, polnijo mu glave. Poleg tega se je ženskega spola polotila neka reakcija proti postopanju moškega spola, ki je sicer popolnoma umljiva v svojih vzrokih, pa je vendar za človeštvo slabo znamenje. Ker je dandanes ženitev s tolikimi zaprekami zvezana, postalo je moštvo napram ženskemu spolu 1'rivolno, nestanovitno in je izgubilo resne namene za poznejše življenje. Zenska pa na to reaguje, in sicer na ta način, da skuša navzeli se istih lastnosti kakor moški, postaviti se torej hoče na jednako stališče in biti se z jednakim orožjem, da se njemu nasproti lažje obdrži, ker staro orožje nič več ne pomaga. Zenska emancipacija ima jedino le ta vzrok in je le znamenje, da človeštvo boleha, kajti tako postopanje je smešno in brezuspešno, ker nima podlage v ženskem bistvu. Ta zdanja plitvost ženskega spola in pa pomanjkljiva analiza ženskih lastnosti zapelje po navadi tudi sicer bistroumno duhove, da zlasti glede višjih študij ženske čisto napačno sodijo in jim odkazujejo nepravo mesto. Med temi hočejo nekateri žensko popolnoma emancipovati in jo staviti na jednako stališče z moškim, drugi pa jo hočejo po- nižati še skoro pod njeno zdanje stališče in ji odrekajo sploh vsako zmožnost za višje duševno delo. Brošurica prof. Alberta: »Die Frauen und das Studium der Medizin« drži so zadnjih nazorov — in je proti temu, da bi se ženskam dovolil vstop k višjim akademičnim naukom. Podkrepiti pa skuša svojo negativno sodbo z razlogi, ki so sicer očividni, pa vendar nimajo to 1 i k o moči, da bi se ž njimi dalo kaj dokazati. Ženski spol se res ne more ponašati z ženiji kakor moški, moškim povsod pripada inicijativa, iz česar pa le sledi, da je moški bolj napreden, da jo toliko močnejši, da se lahko povzpne do novih idej, novih iznajdeb. No sledi pa iz tega, da bi ženska tega, kar moški ustvarja, ne mogla pojmiti in proučiti. Ženska narava je k praktičnemu nagnjena, ženska sprejema in uporablja. Oba, moški in ženska, imata namen, delovati v prospeh človeštva, ali oba imata različne naloge. Da pa moreta delovati vkupno in uspešno, mora imeti ženska toliko zmožnosti, da izvršujoč svojo nalogo lahko uporabi uspehe moškega delovanja, da more razpolagati s tem, kar je moški pridobil. Ako naj moški in ženska na duševnem polju uspešno skupaj delujeta, jo neobhodno potrebno, da je ženski razum vsaj toliko razvit, da za moškim lahko sledi in si nabira potrebne snovi. Kakor v telesnem življenju, ima tudi tu ženska sekundarno ulogo, mož vodi, ona se da voditi. Kakor morata pa vodnik in vojenec imeti nekaj skupnega, na pr. da imata oba zdrave ude in lahko hodita ter tako skupno premagata težave, katerih bi zadnji brez večje moči prvega ne mogel preobvladati, tako morata tudi moški in ženska na potu k skupnemu smotru v tem, v čemer sta drug od drugega odvisna, imeti dotične zmožnosti vsaj v toliki meri jednako razvite, da ženska za moškim kot začetnikom in vodnikom lahko sledi. Da so pa moške zmožnosti- bolj razvite nego dotične ženske, to je naravno, ker mora mož pripravljati, ženska pa le prejemati. Kdor torej hoče ženski zabraniti pristop k višjemu stališču, mora dokazati, da ona dotičnih lastnosti sploh nima, ne pa, da so v manjši meri zastopane. Radi tega je tudi način pojavljanja dotičnih zmožnosti drugačen. Moški daje mer in je v vsem počotnik; ukvarja se s svojim predmetom v splošnejšem obsegu in v splošnejših ozirih, radi tega je tudi nestrpen, staro ga ne zanima več, posameznosti in malenkosti mu delajo preglavico. Ženska pa prejema, zbira in znaša vkup, njena glavna lastnost je marljivost. Tudi veliko lažje zadovoleva z malenkostmi in podrobnostmi, njena posebna lastnost je marljivost v malem. To se nam kaže v vsem ženskem delovanju. Uprav poklici, pri katerih jc treba največ potrpnosti in požrtvovalnosti, pripadli so ženski. Bodisi kot strežnica pri bolniku ali od-gojiteljica in učiteljica pri mladini ali pri kateremkoli težavnejšem opravilu opravlja ženska z veliko večjo lahkoto svoj posel nego moški. Ravno radi tega se ženska tudi ukvarja z ročnimi deli, kjer jo treba mnogo mehanične vzdržnosti. Tudi moški se žrtvuje, ali predmet, kateremu se žrtvuje, mora bili tak, da ne zahteva od njega preveč mehanične vztrajnosti, žrtvuje se svojim nameram le v soglasju s svojimi svojstvi. Zenska se z neumorno vztrajnostjo poprime vsake malenkosti in ima povrh tega še to dobro lastnost, da jej odkaže povsod pravo mesto. Z najmanjšimi stvarmi zna razpolagati tako, da služijo gotovemu namenu, da koristijo na svojem mestu in napravijo dober vtis. Moški za tako uporabo nima razuma, v njegovih očeh so take malosti brez pomena, zato jih zameta. Ge pa (lalje pomislimo, da stoji povprečno moška in ženska inteligentnost do malega na jednaki stopnji, da navadni moški normalne ženske duševno prav malo ali pa, kar jo še bolj gotovo, celo nič ne nadkriljuje, potem normalni ženski ne moremo odrekati celo nekako prednosti pred normalnim moškim. Kar sc torej tiče prilastitve učne snovi, stojita oba na jednaki stopnji, s tem razločkom, da je ženska dosti marljivejša, vztrajnejša in da ume s pridobljeno zalogo dosti bolje razpolagati nego moški. S to trditvijo so stavimo v nekako dozdevno nasprotje s svojim prejšnjim mnenjem o moški nadvladi, kar se tiče produktivnosti. Ali prej smo hoteli podati le karakteristični znak moškega duha, da jo namreč pravilno le ta produktiven, kar seveda no zabranjuje, da jo velika produktivnost jako redka, d očim produktivnost ni ženska lastnost. Ker se torej ženiji in izredni talenti nahajajo običajno lo pri moškem spolu, iz tega ne sledi, da bi moški in ženska glede inteligentnosti povprečno ne stala na isti stopnji. Takozvani normalni človek je nadarjen le z zmožnostmi srednje vrste. Če imajo torej moški takozvane normalne vrste prost vstop do višjih študij, zakaj bi ne bil dovoljen tudi normalnim ženskam, posebno ker se od svojih moških kolegov odlikujejo še z navedenimi svojstvi in po tem takem snov, katera se jim podaja, sprejemajo še z večjo intenzivnostjo in jo še bolj asimilujejo in boljo uporabljajo nego moški. Učni zavodi vsaj dandanes nimajo za glavni namen, vzbujati in vzgajati ženijo, ampak da širijo izobrazbo in omiko, da skušajo ostalo človeštvo privesti do iste stopnje kulture, na kateri stoje pionirji vsega duševnega napredka. Duševni velikani imajo izjemno stališče, ti izhajajo iz učnih zavodov kot izjeme, tudi je njihov duševni razvoj bolj odvisen od njih samih; taki odlični možje so ali bi vsaj morali biti le voditelji pri uravnavi učnega reda in učno snovi, izvrševanje poduka pa se lahko prepusti drugim, ki od njih prejemajo in dalje sporočajo. Glede duševnih sposobnosti torej za žensko ni nikakih ovir. Pač pa bi služilo tekmovanje z ženskim spolom pri moških le v spodbudo, da bi se tudi ti navzeli nekoliko onih ženskih lastnosti, medsebojno tekmovanje bi le pospeševalo vztrajnost. Popolnoma bi se seveda razmerje ne dalo uravnati, kajti ženski je nekak nagon k pravi uporabi že prirojen, žensko marljivost je moškemu le težko doseči, ženska zadene dostikrat pravo, kjer mož ne ve kaj početi, iznajdljivost so je pri njej razvila že do virtuoznosti. Pri proučevanju vsako stroke je pa seveda tudi treba težiti na nekako popolnost, na splošen pregled, da ne zaostanemo pri posameznostih, ampak da si pridobimo višjo naziranje, da se znanje vglobi in da obsega podlago in vezi vseh pojmov, kateri so so o gotovem predmetu nabrali. To je seveda težavnejše, zahteva tudi večje duševne sile, m radi tega jih je tudi malo, katerim bi bila • organizacija snovi njih strokovnega znanja dopustna. Ali tudi tu navadni moški prod navadno žensko nima nobenih posebnih prednosti. Obema je to jednako težavno, in oba tudi lahko dosežeta isto uspeho. Po navadi jo vse znanje le zbirka mnogih pojmov ter je po tem takem razkosano in le na lahko in zunanje zvezano, nodostaje pa notranje vozi, to je, človek se ne povzpne do sistema. Obema torej, moškemu in ženski, mora so podajati navodil in se mora skušati, privesti ju do sploš-nejšega pojmovanja, dvigniti ju na višje stališče, kjer jima jo prost pregled na vso strani pridobljenega znanja. Sklicujejo se na plitvost znanja in nazorov pri ženski, ali ne pomisli se navadno, kaj je temu vzrok. Pri tej učni snovi, kar se je ženskam podaja, in pri tej metodi je nemožno, da bi bilo drugače. Dvomim, da bi bilo znanje moških ob istih pogojih kaj boljše in nazori trdnejši. To se vidi dovolj pri takozvanih na pol omikancih. Kakor ženske, tako so tudi ti v vsem polovičarji, po zunanjem so sicer nekoliko obrušeni in oglajeni, a to je vse na površju. Potem pa pride pri ženski še ona tradicija od roda do roda skozi stoletja, po kateri se ji jo odkazovalo vedno nižje stališče in se ji zabranjevalo vsako višje stremljenje. Po naravnih zakonih se pa zmožnosti, ako jih urimo in vadimo, utrjujejo, krepe in tudi več ali manj podedujejo od roda do roda. Stvar preide nazadnje v kri, in le čuditi so je, da ženski duh navzlic temu ni toliko degeneriral, da se z moškim vsaj na normalni stopnji lahko kosa. Komur pa jo lc kaj do tega, da se ženski duh razvija in krepi, ta mu gotovo ne bo zapiral pota do višje, splošnejšo izobrazbe, zlasti ker ima ženska na sebi še lastnosti, katere višjo izobrazbo še posebno priporočajo. Višja izobrazba ima tu praktičen namen, namreč da se te lastnosti vglobijo, razvijejo in povzdignejo nad samo zunanjost, partikularnost in plitvost. Pisal sem, da je ženska bolj subjektivna, da je subjektivno delovanje za njo karakteristično. Kako delovanje pa je subjektivno‘i* Razloček med subjektivnim in objektivnim delovanjem je ta, da pri zadnjem tako rekoč predmet s človekom razpolaga, pri prvem pa človek s predmetom. Objektivno delovanje je snovno, teoretično, subjektivno je oblikovno. Pri zadnjem subjekt vtisne predmetu svoje znamenje, subjekt so v objektu nekako vnovič realizuje, ob-jektivujo, ali subjekt prenese svoje bistvo v objekt. To subjektivno dejstvovanje je pa seveda lahko tudi dvojno, raz-devajoče in pa sestavljajoče ali urejajoče. Prvo je osobito moškim lastno tor sc javlja na prav naiven, pa drastičen način pri otrocih. Počim je deček vedno pripravljen k razdiranju in podiranju, dočim nobena stvar ni varna pred njegovim smešnim vandalizmom, pojavlja se ženska narava že v otročji dobi čisto nasprotno. Malo dekletce povsod gleda na red in čistoto, s svojimi igračami ravna varno in nežno, pri igrah je mirno in pomišljivo; dočim deček rohni in razgraja in jo vedno pripravljen s silo doseči svojo zahtevo, je dekle mirno in se rajše uda; napram svojim družicam je že zgodaj nekako ceremonijelno, in kadar hoče kaj doseči, pokaže se kot malo diplomatinjo, ki ve, s kakimi sredstvi se da dotičniku najlažje priti do živega. Isto je pri odrastlih. Moški si išče družice, da pride v pravi red. Že v vsakdanjem življenju se precej spozna, kje gospodari moška in kje vlada ženska roka. Okrožje, v katerem vlada moški, je nekako mrzlo, pusto, dočim ume ženska vsej svoji okolici vtisniti izraz ugodnosti, prijaznosti in prijetnosti. Vsaki stvari, katera na napačnem prostoru le moti in povzročuje nered, odkaže ona pravo mesto, kjer izpolnjuje svojo nalogo. Cul za pravo mero je torej pred vsem le ženski, ta čut se pojavlja povsod, bodisi glede okolice, bodisi glede njene osebe same. Ali to svojstvo ima še drug, plemenitejši znak. Ne le uporabiti zna ženska vse na pravem mestu, ampak ona gleda tudi posebno na estetično stran, z vsako stvarjo razpolaga z okusom. Zenska skuša olepšati vsako reč in to tudi z najneznalnejšimi sredstvi, ženske so posebne prijateljice cvetličja. Laskajoči pesniki primerjajo žensko s cvet- kami, cvetoče dekle jim je cvetica med sestrami cvetlicami, in principijelno imajo tudi prav. Narava je ženskam podarila lepoto in vtisnila jim tudi skrb za lepoto. Radi tega ženska toliko gleda na lepoto in olepšanje svoje osebe in pa na olepšanje svoje okolico; to bodi odtis njenega osebnega delovanja. Seveda se to žensko delovanje porazgubi v malenkostih in zunanjostih, ako nedostaje potrebne in primerne duševne izobrazbe. Olikana ženska naše dobe zanima se skoro brezizjemno le za zunanji lišp in se peča po navadi le s tem, kar prija njeni nečimernosti. Da ima pa tudi v tem pogledu višje smotre, vidi so iz tega, da posebno pazi, da njene duševne lastnosti ne motijo in uničujejo zunanjega vtisa; svoje strasti vedno brzda in čuva ali pa celo .alektuje duševne vrline, katere pri njej niso razvite. Zenska ima torej pojem in čut tudi za duševne vrline in duševno lepoto; da pa pri njej telesna in duševna lepota nista vedno jednako razviti, temu je kriva navadno le nedostatna in plitva izobrazba. Cut za lepoto je gotovo vrla lastnost, in vsak dobro-misleč človek gotovo odobrava, ako se ta ženski čut po-polnjuje in se mu odpre širje polje. Tudi tu je ženski treba podati potrebne snovi, med katerimi naj izbira. Ako ima ženska na izbiro le lepotičje, toalete itd., izbirala bo gotovo le med temi stvarmi; ako jo vedno opazarjamo le na zunanjost, ni čuda, da je njej pred vsem le zunanjost mar. Ali poskusimo ji podati druge snovi, gotovo se tudi tu pojavi njena dobra lastnost, če ne vedno v toliki meri, kakor v prvem slučaju, pa gotovo vsaj v tem razmerju, v katerem se moški briga poleg materijalnih stvari tudi za duševne zaklade. Tudi tu ima normalna ženska pred normalnim moškim nekako prednost. Poleg nabiranja snovi ona tudi izbira s stališča lepote, kolikor je to seveda njej možno. Da pa navadna ženska v tem oziru doseže več nego navadni moški, o tem ne dvomimo. Seveda je to estetiško izbiranje in urejevanje nepopolno in nedostatno, ali ravno radi tega je treba, da se ženskemu duhu pride na pomoč, da se mu podaje snov v taki obliki, v kateri jo lažje in popolneje asimiluje. Ta oblika je pa estetiška. Paziti bi bilo treba pri izbiranju učne snovi tudi na estetično stran, na estetično vez, kolikor jo to seveda možno. Gotovo bi na metodo poduče-vanja dobrodejno vplivalo, ako bi navadni učni mehanizem skušali ublažiti. Tudi bi se na ta način dala najti vez in pa prehod med posameznimi predmeti in strokami, če no teoretično, za razum, pa vsaj za naziranje. In ravno dandanes, ob tej razkosanosti, nam je rabiti nekako višje sta- lišče nasproti partikularnimi in mehanizmu v vsem našem znanju. Spričo ogromnega obsega in mnogovrstne vsebine današnjih ved je po teoretični poti skoro nemožno povzpeti se do tega višjega stališča, zato bi trebalo velikanskih in vsestranskih duševnih sil. Ali vso različne stroke vsaj estetično spojiti v celoto in soglasje, to bi ne bilo ravno nemožno. Pa tudi v posameznih vedah bi to prizadevanje bilo obilno poplačano, ker bi na ta način učenje bilo zanimivejše in ker bi imelo, če ne logično, vsaj praktično vez. In ravno ko bi se ženskam dovolil vstop k višjim študijam, dalo bi to povod, da bi se malo bolj ozirali na estetiško stran naše izobrazbe', ker bi bila to že pedagogiška zahteva. Slišale so se že od več strani pritožbe, da v današnjih študijah preveč vlada mehanizem, in poudarjala se je tudi estetiška stran, na katero bi se bilo treba pred vsem ozirat}, da se tako pride v okom materialističnemu, nizkemu in površnemu mišljenju mladine, a prezrl se je po navadi oni vir, čigar poživljajoča moč bi mogla prenoviti in pomladiti človeškega duha. In to je ravno ženski genij, katerega bi bilo treba vpeljati v vse naše dejanje in nehanje, in kateri bi gotovo provzročil dobrih sadov. Le tako bi bilo mogoče, da bi se v višje duševno življenje povrnil zopet že toliko pogrešani idealizem nasproti zdanji brezbrižnosti za vse višje in dobro. Gotovo najvažnejši del vse izobrazbe je izobrazba človeka kot osebe. Da si lažje predstavljamo, kaj si imamo tu misliti, vzemimo si za vzgled Goetheja. Kakor na premnogih mestih njegovih spisov čitamo, bil mu je glavni smoter vsega duševnega napora, da sam sebe izobrazi in olika, s kratka, stavil je sam sobe v razmerje umetnika in umotvora, prizadeval si je, ustvariti sam iz sobe umotvor, svoje umetniške vzore uresničiti najprej sam na sebi. Svet ga je radi tega imenoval »velikega pagana«. Pač je to zanj častno, in tudi njegov značaj in njegovo mišljenje je s tem dobro označeno. Starogrško paganstvo jo res človeka nave-zavalo na samega sebe, stavilo je osebo v sredino vsega delovanja. To je bilo možno le pri narodu, čigar mišljenje in teženje je bilo že po naravi na to naperjeno. Tolikokrat imenovana /M/j/.v.-r/Mv. je specialno grškega izvora, pri ne-grških narodih ne nahajamo tega pojma in tudi ne vzgledov za to. Grki so se izobraževali v raznih umetnostih in vedah, da s tem osebno pridobe, iskali so duševnega dobička, in radi tega imajo tudi vode in umetnosti, katere so so v Grkih razvile, svoj poseben značaj. To so kaže že v imenih. Naj omenimo le ime najvišje vede, lilozolijo. Njeno poime- novanje /.v.z sco/r,v jo TOfpia, modrost, in Grk so je pečal z njo, da si pridobi modrosti (iva mork Yevwp.Ki), ki je osebna lastnost. Vsa modrost pa stoji v popolnjevanju osebnega in družabnega življenja, v uporabljanju znanstvenih pridobitev v povzdigo človečnosti. Kdo se pa dandanes ukvarja z znanstvom iz tega namena? Vprašajmo, kogar hočemo, jeden nam odgovori, da si zagotovi svoj obstanek, drugi, da doseže novih uspehov v svoji stroki, cla postane slaven učenjak ali umetnik. Komu pa je mar ona io^ta, kateri je (Jrk pripisoval največjo važnost? Ravno to zanemarjanje lastne osebe in pa popolno žrtvovanje za kak zunanji smoter je za vse druge narode značilno in značilno jo tudi za krščansko svetovno nazi-ranje. Paganstvo je absolutna pozicija lastne osebe, krščanstvo je negacija, krščanstvo končni smoter človeški prestavi v nadzemske, nadčloveške sfere, provzroči prevrat vsega mišljenja in zanemarjanje osebnosti. Seveda nočem krščanstvu ničesar očitati, morebiti so v njegovem okrilju narodi živeli še srečneje, nego staroklasiški narodi, katerih mišljenju jo bilo vedno primešanega nekaj trpkega pesimizma, ali označiti hočem le današnje duševno stanje človeštva, in kar trdim, je resnično. Da se tej človeški razdrtosti in negotovosti vsaj nekoliko pride v okom, treba je poskusiti vsa sredstva. Z ozirom na zdanje stanje zdi se nam skoro nemogoče, da bi se moštvo samo povzdignilo do idealnejših nazorov, ker je izobrazba dandanes veliko splošnejša, pa so radi tega tudi njene slabe posledice, plitvost in razcepljenost, veliko preveč ukoreninjene, da bi bilo mogoče s pojedinimi silami zajeziti časov lok. Razširjenim nedostatkom moramo nasproti postaviti tudi obširnejša, splošnejša, radikalnejša sredstva. To se pa zgodi lažje, ako jednemu faktorju nasproti postavimo drugega jednakovrstnega, ako s komplementarnimi lastnostmi drugega skušamo paralizovati slabe izrastke in posledice svojstev prvega, ako jednemu delu človeštva skušamo pomagati s tem, kar ima drugi v tem pogledu zdravega na sebi. Omenili smo zgoraj, da ima ženska tudi za duševno vrline in duševno lepoto dosti razuma in čuta, in da je njena posebna prednost, da si pred vsem prizadeva sama sobe, svojo osebo postaviti v dobro luč. Ona je torej pred vsem sposobna, da svoje znanje upotrebi tudi v razvoj svojih osebnih lastnosti, da se torej ne spozna le iz njenih spisov, njenih proizvodov, da imamo pred seboj žensko z višjo nadarjenostjo, ampak da iz nje samo, iz njeno osebo spoznamo isto, kakor iz njenih proizvodov. Morebiti bi se kak na- sprotnik opiral na to, da ženska vendar ne bi dosegla toliko, kolikor bi se od nje moralo pričakovati, da bi se ji mogel dopustiti pristop k višjemu znanja. Ali tu moramo zopet opozarjati na to, da imajo učni zavodi pred vsem namen žiriti izobrazbo, ne pa vzgajati ženijo, in da se more 'ženska, kar se razuma tiče, z navadnim moškim vedno meriti. Z veseljem bi se pa moralo pozdravljati žensko stremljenje po višji izobrazbi, če ima ženska poleg toga še lastnosti, katere ji dajejo pred moškim prednost in katere gotovo služijo v srečo človeštva. Tudi ko bi se no dalo toliko doseči, kolikor bi pričakovali, imela bi stvar vendar mnogo dobrih posledic, kajti uravnati bi se morali nauki tako, da bi ž njimi ne pridobivali samo teoretičnega znanja, ampak da bi bili tudi človeku samemu kot duševnemu bitju v prid. Da pa imajo ženske ros razum za kaj višjega, dokazuje nam ravno žensko teženje po višji izobrazbi, po višjem znanju, katerega gotovo ne iščejo le radi nočimernosti in častihlepnosti, ampak ker čutijo svoj nevredni položaj in nečastno nasprotje med slavljenjem, katero velja njih telesnim in spolskim lastnostim, in pa med preziranjem, s katerim se govori o njih izobrazbi, o njih intelektualni stopnji. Za kar kdo nikakor nima sposobnosti, kar ne leži v njegovi naravi, radi tega se tudi ne čuti prizadetega, ako ga preziramo. človek pticam ne zavida radi njih peruti in tudi ne skuša razviti osebnih zmožnosti, katerih nima. Ne bilo bi torej žensko vprašanje postalo toliko pereče, ako bi ženskam nedostajalo vsake zmožnosti do višje naobraženosti; ženstvo bi se no zavedalo tako splošno svojega ponižanja in bi ne hrepenelo po višji omiki, ako bi ne imelo potrebnih sposobnosti. Da pa je ravno osobni ponos, kateri pri ženski največ vpliva, to pa služi le v potrdilo našim nazorom. Toda v kateri smeri ženska najbolj gleda na svojo osebo? Gotovo v estetičnem oziru. Zenska vedno pazi na to, da je vse umerjeno, harmonično, no samo, da vsaka stvar služi svojemu smotru, ampak da ima tudi mesto, kjer se najlopše strinja s celoto. Na zunaj kaže nekak blišč, zmerjenost, harmonijo, in tudi njej sami ugaja najbolj to, kar prija njenemu estetičnemu čutu. V družbi je eminentna ženska rada duhovita in kaže v vsem svojem kre-tanju in govorjenju okus: kar se pa njenega subjektivnega mišljenja in prepričanja tiče, pripravljen je njen razum do marsikakih koncesij, ako sc le zadosti njenim čstetiškim potrebam. Lepota, idealnost na pr. je tudi jeden izmed tistih vzrokov, iz katerih se ženska veliko trdneje oklene vere nego moški. Njo mika lepota in blišč, s katerim so verske dogme obdane, dočim moškemu ta čut navadno ne brani, da se uda svojemu drugačnemu prepričanju ali pa tudi nepremišljeno le toku splošnega mnenja; žensko pa ravno ta čut, če tudi ne jed in i, trdneje veže na stare tradicije, in splošno mnenje ie težko premaga njeno naklonjenost starim idealom. Ker pa je namen vsega izobraževanja, da se človek v oni smeri, v kateri se da doseči največ uspeha, povzdigne do kolikor mogoče visoke stopnje razvitka, treba je ženski čut za osebno lepoto krepiti, širiti in blažiti, kar se pa more zgodili le s tem, da so duh uri in vadi, da se tako rekoč opere, očisti in očvrsti v vrelcu znanja in umetnosti. Iz nezavednega, instinktivnega tavanja povzpeti so mora duh do popolnega zavedanja in gotovosti, da se ne javlja več le po zunanjih nagibih, ampak da je vse njegovo življenje in delovanje organizovano in utemeljeno v smislu višje jednote m harmonije. Iz navedenih lastnosti izvira tudi veliko zanimanje ženske za družabno življenje, kajti ravno v društvu je oseba merodajna in tu se tudi lahko razvijajo, kažejo in uporabljajo osebne prednosti, /jjuhovita ženska se zna veliko hitreje postaviti v središče družbe nego moški, ona umeje družiti najrazličnejše elemente, ki bi sicer brezbrižno šli drug mimo drugega. Ona umeje družbi vtisniti znak este-tiške umerjenosti, na kar se v samo moških krogih toliko ne gleda. Ravno to njeno zanimanje za družbo nam zopet spričuje, da ima ženska glavne lastnosti, s katerimi se da doseči ideal vsega izobraževanja, osebna popolnost. Ravno v družabnem življenju pa je ženski treba visoke omike, treba ji je duhovitosti, ako naj ima družabno življenje, katero ona vzdržuje, res višji pomen, ako naj so povzdigne čez banalnost in trivijalnost in ako naj moške kroge veže trajno nase. Zato imamo vzglede že v starih narodih. Grki na pr. so iskali družbe heter, katere so bile (seveda znamenitejše med njimi) izobražene in duhovite; za družbo svojih žen niso marali, ker med njimi in njihovimi ženami ni bilo nikake trajne zveze, katera je jedino duševna. Grške deklice so se vzgajale res samo za domače ognjišče in za prvo vzgojo otrok, za kar se še dandanes vnemajo gotovi »idealisti«, ali posledica temu je bila, da možje niso imeli drugega, kakor gospodinje in roditeljice svojih otrok, če so pa potrebovali od žensko tudi duševnega užitka in razvedrila, iskali so ga tam, kjer ga je bilo jedino najti. Tudi od slavnih mož drugih narodov je znano, da so imeli zveze z duhovitimi in izobraženimi ženskami, katere ravno niso bile njih soproge. Ali — bi nam morda kdo očital — ravno to, da so bile le ono ženske naobražene, katere so se smatrale za nepošteno, priča že proti ženski višji izobrazbi. Ženski, katera si je pridobila višjega znanja, ne ljubi so več tičati v tako ozkem krogu, kakor jo družinsko življenje. — Toda to morebiti učini le jednostranska izobrazba, taka, ki je ženskemu duhu neprimerna, ki je le sad takozvane emancipacije, no pa vsestranska izobrazba razuma in srca. Pomisliti pa tudi moramo, da je bilo in da je še zdaj za žensko silo težavno više se izobraziti, ako je hotela in hoče vestno ugoditi starokopitnim nazorom, po katerih jedino se smatra ženska za pošteno. Potem se ne moremo čuditi, ako so duhovite in nadarjeno ženske raztrgale stare vezi, katere so jo priklepale k ozkemu stališču, ako so so podale v svet, tam se izobrazile in olikale, seveda pa tudi izgubile svoj dober glas. Pač pa bi bile te ženske, da jim je bilo dano na izbiro, dobiti moža njim primernega, ali pa nadaljevati prejšnje svobodno življenje, gotovo skoro brezizjemno izvolile prvo, in vsa znamenja kažejo, da bi naobražena ženska tudi svojo naravno nalogo umela z višjega stališča. Vzglede za tak povrat imamo, na pr. Aspazija, ki je baje postala soproga Periklejeva. Omenil sem tudi, da je ženska konservativna. To tudi izvira iz njene narave. Zenska je bolj pozitivna, ona bolj ljubi sintezo nego analizo, razkrojevanje, ravno ker je njeno subjektivno delovanje sintetično, urejujoče, združujoče. Te lastnosti, ki priganja človeka do ugodnih rezultatov, ki ne pripušča, da bi človek zadovolel le z razkrojevanjem, z analizo, pogrešamo dandanes. Zenska vedno pazi na to, da ločene delo zopet združi in zedini. Pač je analiza neob-hodno potrebna, da razderemo stare, napačne sinteze in hipoteze, ali prizadevati bi si morali na njeni podlagi ustvariti višjo jednoto, ki bi bolj ugajala razumu in okusu. Moški ne čuti toliko te potrebe v sebi, pač pa ženska, in dobro bi bilo, ko bi se tej ženski lastnosti dal večji delokrog, kajti to bi pri prikrojevanju ved za ženskega duha gotovo le služilo k uresničenju jednotnosti. Tudi čuvstvovanje je v ženski bolj razvito nogo v moškem. Seveda se ženska, ako jo neizobražena, v svojih čutilih da voditi večinoma le po slučajnih nagibih; s tem napravlja vtis nerazumnosti in otročje nezmožnosti. Tudi to se skuša uporabiti kot dokaz proti višjim ženskim zmožnostim, ali tudi tu napačno. Trdi so, da je ženska povsod preveč subjektivna, da povsod vmešava svoja čuvstva. Ali to ni nikakor dokaz, da ženska nima razuma, pač pa, da ima še druge lastnosti, katere so, ako se ugodno razvijo, le hvalevredne in delajo čast človeškemu rodu. Temu, ki se hoče z vedami pečati, ni treba zamoriti vseh svojih čuvstev, pač pa jih naj ublaži s tern, da jim da razumno podlago, da ne motijo drugih duševnih svojstev v njih razvitku. Zenski je ravno radi tega treba višje izobrazbe, da si pridobi večjo oblast čez svoje čuvstvovanje, da ne postane v vsakem tre-notku njegova žrtva, ampak da je pri vsej nežnosti in plemenitosti svojega srca razumna in se ne pusti vsakemu in vsemu zvoditi za nos, kar vpliva na njeno srce. Tam, kjer ženska potrebuje večje opore, no smemo ji te odrekati, ampak moramo njeni šibkosti pomoči. Zenska tudi čuti to šibkost svojega srca in zato se tudi veliko strastneje oklepa starih opor, ona se veliko teže odpove svojim idealom, njena trdovratnost se nam zdi v mnogih slučajih smešna, ali pomisliti moramo, da stoji prvič ženska na nižji stopnji omike in da tudi to, kar se ji ponuja novega, njenega srca ne more zadovoljiti v jednaki meri. Ali o tem smo že govorili. Pride pa tudi še druga, jako važna točka, katera posebno priporoča višjo žensko izobrazbo, in to je ravno vzgoja. Le pomislimo, da je občevanje otrok z materjo veliko intimneje in ožje nego z očetom, kateri zastopa bolj avtoriteto v družini. Naravno je torej, da na otroško vzgojo vpliva največ ženska, v kolikem obsegu pa, to je odvisno največ od stopnjo njene naobraženosti. Spričo vseh lastnosti, katere smo obravnali, more ženska svoje nauke veliko trdneje vtisniti v otroškega duha in mnogo trajneje nanj vplivati nego moški. Ker so pa na otroke s svojstvi, katere ima ženska, s čuvstvi, s čutom za lepoto in raz-glednostjo dosti več vpliva, nego s strogostjo in s samim razumom, s katerim jedinim more po navadi razpolagati moški, priporočati se mora ženska izobrazba na vsak način, zlasti ker je posebno vzgoja ženskega naraščaja čisto njej prepuščena. Priporočati se pa mora tem bolj, da ženska v družini ne izgubi vsega vpliva na vzgojo, da ji otroci ne vzrastejo čez glavo, ako nekoliko odrastejo, in da s svojim vplivom in svojimi ozkimi nazori celo ne ovira očetovega vpliva. Nekatera svojstva more pač posebno ženska v otroku vzbuditi, namreč plemenitost čuvstev, okus za lepoto in nekak praktičen razum. Vse to bi mogla ženska izvesti veliko korcniteje, ako bi jo pri tem vodili višji nazori, višja načela. Tukaj uprav vidimo, kako veliko ulogo v kulturnem razvoju človeštva ima ženska, ker ima ona na človeka naj več vpliva ravno v teh letih, katera so odločilna za njegovo poznejšo življenje, in ker so lastnosti in zmožnosti, katere more pred vsem ona vcepiti in razviti, za osebno srečo človekovo najvažnejše. Zenski duh je kakor otročji obrnjen bolj na razgledno konkretnost, in ravno tu imata bistroumnost in iznajdljivost najprimernejše polje. Pri ženskah tudi ne nahajamo toliko pedanterije, ker pri njih praktična smer mišljenja, njih estetični okus in pravi čut nekako dela prehod in veže teorijo s prakso, jih torej čuva pred jednakostranostjo. S konkretnimi podatki, faktičnimi položaji umoje ženska najbolje razpolagati, in to zlasti v družabnem življenju. In skoro brezizjemno so se vse duhovite ženske odlikovale v tem oziru. Znale so si pridobiti vpliva na družbo in državo, in tu je bila njih bistroumnost v škodo ali pa na korist, kakršni so bili smotri, kateri sojih vodili. Najbolj so se slavne ženske torej po navadi odlikovalo v politiki in uporabi znanja za družabno življenje, torej v konkretnih položajih, kjer je treba razpolagati z dejstvi in s pridobljenim mate-rijalom. Vzgledov imamo v zgodovini dovolj (Semiramis, Aspasija, Zenobija, Elizabeta angleška, Marija Terezija, Pom-padur in dr. Manj so se ženske odlikovale, kjer je treba prave produktivnosti, v vodi in umetnosti. Razen malih izjem (na pr. Sapplio, Sophie Germain) nahajamo med ženskim spolom le srednje vrste talente. Ravno tu pridemo do nekakega dozdevnega nasprotstva. Zenske, kakor smo pisali, imajo posebno razvit čut za lepoto, ali zakaj med njimi ne nahajamo velikih umetnic, pesnic itd. To nasprotje se čisto lakko reši. Pač imajo ženske v sebi zastopan j eden princip, kateri je ob ustvarjanju umetniških in pesniških del merodajen, ali za ustvarjenje velikih del treba je tudi velike produktivnosti in duševno moči. In ravno te izredne duševne moči v ženskah ne nahajamo, /jenske so v tem oziru določene bolj za prejemanje in radi tega ostanejo tudi bliže normalni stopnji, one se le normalno razvije. Velik umetnik pa mora združevati v sebi eminentno produktivnost (moško svojstvo) in pa razum, čut za mero, harmonijo, lepoto (žensko svojstvo). Umetnik, ženij je po tem takem popolnejši človek, ker človečnost ni več tako diferencirana, kakor v navadnih posameznikih, ampak sta oba principa v njem združena. Ženij stoji tako rekoč bliže izvoru človeštva, on se približuje onemu mističnemu idealu pri Platonu, od katerega so je človeštvo oddalilo po točenju v dva različna spola. Radi tega so pa ženiji tudi nenormalni in tako redko sejani med toliko milijoni skoz toliko stoletij. Na jednem prejšnjih mest sem pisal, da si moški ženske sami vzgajajo, da čim bolj izobraženo je moštvo, na tem višji stopnji izobrazbe stoji tudi ženstvo. Ker smo .že toliko o Grkih govorili, očitalo bi se nam lahko, da se prejšnja trditev ravno z visoko omiko Grkov ne ujema. Toda Grki zavzemajo v svetovni zgodovini izjemno stališče. Bili so narod čisto drugačne narave, nego narodi starega in novejšega veka. Grki so nam početniki v vedi in vzor v umetnosti, in posebno to zadnje je mogoče le radi tega, ker je bil grški rod ne le v posameznikih, ampak v celoti umetniško navdahnjen in nadarjen. Združevali so torej v sebi več ali manj oba principa, moški in ženski, kazali so v svojem zunanjem in duševnem življenju svojstva, katera dandanes običajno nahajamo le na ženskah. V Grkih je lepota, telesna in duševna, na moškem veljala veliko več nego dandanes, smatrala so je za bistveno, ne postransko. Gimnaziji in javne igre, na pr. olimpijske, so specifično grške naprave, in moramo jih razumeti le, ako razumemo grškega duha.- Tudi oseba je bila v Grkih, kakor že omenjeno, glavni smoter. Istotako se Grki niso sramovali izražati čuv-stva na način, ki so dandanašnji za moškega ne zdi dostojen. Mislimo le na Homerjeve junake, kateri se v svoji boli bridko izjokajo in potožijo sočutni osebi (Ahil). Ker pa so Grki imeli že mnogo teh lastnosti na sebi, radi katerih moški posebno iščejo ženske družbe, naravno je torej, da niso čutili toliko potrebe po omikani in izobraženi ženski družbi, ampak da jim je bila ženska le roditeljica otrok. Zdanje moštvo pa ne sestoji več iz Grkov, navezano je že bolj na ženstvo, in za zdanje moške veljajo zgoraj navedene besede. Splošno bi duševno življenje človeško na vse strani pridobilo, ako bi se ženska izobrazba pospeševala in povzdignila. Le pomislimo na nase zdanje družabno življenje, kako je. Moški in, ženska v nekaterih družbah čestokrat nimata drugih zvez nego spolske, okoli teh se suče vse govorjenje, in vse medsebojno občevanje je le na to naperjeno. In kako trivijalno po navadi še vse to! Razumen in misleč človek mora se samemu sebi smejati, ako si predstavlja samega sebe v jednakem položaju, in kjer se pametni smejajo, tam se gotovo le norci resno drže. Ko bi bilo ženstvo bolj izobraženo, sramovalo bi se že samo te nesrečne uloge in bi skušalo dati občevanju višji, lepši značaj. Tudi bi na moštvo izobraženo ženstvo imelo več vpliva nego neizobraženo. Da je ženstvo pokvarjeno, tega je kriva le preobvlada razbrzdanega moškega mišljenja; materijali-stično, naturalistično1) svetovno naziranje bi se ne bilo iz ženstva samega nikdar razvilo, človeška družba bi po ženski krivdi ne bila prišla nikdar do materijalistiškega razdruženja in brezvladja; če so je tudi ženstvo prijelo materialističnih nazorov in [»ostalo naturalistično, kriv je tega le pritisk ‘) Tu nikakor nočem realizmu v slovstvu kaj očitati, ker ga odobravam. Op.pis. moških nazorov, vsled katerega se jo tudi ženski duh napil razdevajočega strupa. Treba je torej vpliva dobrodejnih ženskih lastnosti na moštvo, a to je pa jedino mogoče, ako •ženska stoji z moškim na jednaki stopnji izobrazbe. Le tako jo bo moški vpošteval, in le na ta način ji je mogoče v večjem obsegu pridobiti vpliv na razvoj človeštva. Pričakujemo pa lahko za trdno, da bi so na ta način svet zopet postavil na idealnejšo stopnjo. Prvi pogoj pa, da more moštvo razvoj žonstva objektivno presojati, je pa, da se iznebi one živalske brutalnosti in sebičnosti, katera čuva žensko le kot kako dragoceno blago in skrbno gleda, da ne pride z zunanjim svetom v dotiko. To brutalnost in sebičnost je pa seveda težko odpraviti, dokler veže moškega in žensko med seboj samo spolsko razmerje; tedaj je seveda moški vedno ljubosumen in sebičen. Ko bi pa bile med njima še drugačne zveze, duševne, bilo bi občevanje mnogo prostejše, in tudi ženske bi izgubile precej one večinoma priučene lastnosti, katero Nemci imenujejo »Zimperlichkeit«. Prišle bi nazadnje vendar do spoznanja, da je ono ljubosumno postopanje moških zanje nedostojno. Mnogi nasprotniki ženske izobrazbe vstajajo tudi pod krinko skrbljivosti za ženski spol. Nekateri pravijo, da je ženska prešibka za napor, katerega zahtevajo višje študije, drugi zopet menijo, da bi ravno »ženstvo« (Weiblichkeit) pri njih vsled tega trpelo. Prvi navajajo, da se ravno v letih, katera bi bila odmerjena za študije, ženska najbolj razvija, da ima tedaj s svojim spolskim razvitkom dovolj opraviti. Ali do malega isto je pri moškem. Tudi za moškega bi bilo v teh letih bolje in bi se telesno lažje razvil, ko bi mu ne bilo treba posedati po šolskih sobah in doma pri knjigah. Pa saj je pri ženskah isto. Tudi one morajo velik del svojega časa presedeti pri duhomornem, navadno le mehaničnem delu, ki duha in telo še bolj utrudi, nego duševni napor. Zenska narava je le na videz šibka, sicer pa prenaša dostikrat še veliko večje težave nogo moški. Le poglejmo kmetiško ženstvo. Temu trdo telesno delo gotovo ne škoduje, tudi »ženstvo« (vsaj kmetiško) radi tega čisto nič ne trpi. In zakaj bi žensko ravno pri duševnem delu ovirala šibkost? Vsled večje izobrazbe bi tudi »ženstvo« gotovo ne trpelo, a to smo že obravnavali dovolj in smo pokazali, da bi se ravno »ženstvo« na ta način le popolnilo. Razpravljali smo do zdaj vprašanja, katera sc tičejo samo duševnih zmožnosti in njih razvitka. Le- to smo si stavili v nalogo, nikakor pa no razpravljanja socijalnih razmer. Radi tega moramo tudi vsa taka vprašanja pustiti drugim ali pa za drugikrat. Za vzgled, kako se nasprotniki in poniževavci žen-stva navadno zapletajo v protislovja, navedemo naj le Grke sploh in pa Sehopenhauerja. Splošno mnenje in pa tudi Iiložo 1 i j a v Grkih je ženske popolnoma poniževala in njih samostojnost vedno tlačila. Znanstveno formulo za to splošno mnenje postavil je Aristotel: ženska je snovni, moški je formalni princip, torej oni princip, kateri jedino deluje, odločuje, kateri jedino je razumen, dočim je materija nerazumna. Mi smo to stališče precej zasuknili in sploh opustili ono Aristotelovo delitev, kajti le v nasprotju z ono formulo se da o ženskem vprašanju kaj pametnega ziniti. In vendar so Grki vsako idealnejše dejstvovanje in stremljenje, katero so poosebljevali, predstavljali v ženski podobi. Muze, zastopnice ved in umetnosti, bile so ženske, Atena, tako rekoč poosebljeni jasni, na vse strani odprti razum, upodabljala se je kot ženska. Tu niso imeli v mislih samo lizičnih ženskih lastnosti, vplivalo je drugo, nekako instinktivno spoznanje o ženskih prednostih. Gotovo je vplivala tudi estetična stran in praktična smer ženskega duha. Toda v to se ne spuščamo dalje, da ne postanemo nejasni. Nekaj podobnega nahajamo pri Schopenhauerju. Kako mnenje o ženskah je imel Schopenhauer in katero mesto bi jim po njegovem mnenju pristojalo, je gotovo vsem znano. Isti Schopenhauer pa uči, da otrok prejme svoj in-telekt od matere. Ko bi bilo ženstvo res na tako nizki stopnji, kakor meni Schopenhauer, morale bi biti naše inte-lektuelne zmožnosti v jako slabem stanju. Ravno intelekt jo oni faktor, kateri človeka povzdigne, na višjo stopnjo; če torej otrok od matere dobi intelekt, vendar mati ne more biti brez vseh ii^telektuelnih sposobnosti. Kako pa se potem vse to strinja s Schopenhauerjevimi nazori o ženstvu ?! — Najboljša je povsod srednja pot, in najbolje je držati se gesla: Vsakemu svoje. Seveda je ta v pravnem principu utemeljena razdelitev težavnejša nego kaka poljubna; ali če hočemo zadeti pravo, moramo se držati kakega pravca. Omenjenega pravca in gesla skušali smo se držati tudi mi in menim, da ne brezuspešno. \-4. * tl! ->i! Veliki šenklavški zvon v Ljubljani čigav je? Spisal I van Vrhovec. je, je li šenklavški ali šentpetrski? No, dandanes je to vprašanje že rešeno, pred 40 leti pa še ni bilo. Z njim so si več ko pol stoletja belilo in ubijale glave posvetno in duhovske gosposke, a niso moglo najti odgovora. Veliki zvon v škofovski stolici v Ljubljani, kateri tehta GB ali 64 starih centov,1) je menda najtežji zvon v škofiji; za gotovo tega 110 vem, pač pa vem, da nobeden kranjskih zvonov nima tako zanimivo zgodovino za seboj kakor ta. Od leta 170(5. pa do leta 1808. je prejemala šentpetrska cerkev od stolne šenklavške dve tretjini funeralnih pristojbin od dveh šenkiavških zvonov, četrtega in petega, največjega, to se pravi: od pogrebnega zvonjenja z vsemi petimi zvonovi je stolna cerkev spravljala od treh zvonov vso postavno določeno pristojbino, od največjih dveh, od četrtega in petega, pa samo jed no tretjino, drugi dve tretjini pa je prejemala šentpotrska cerkev. Pri sv. Petru so vedeli, odkod je prihajalo to, ali vsaj pripovedovali so, da je tako. Bogati baron Peter Anton Codelli, ki se je kot menjovavec in trgovec z denarjem pridobil v Ljubljani veliko imetje, ‘) Številke v aktih niso točne, v nekaterih tehta zvon 63, v drugih 64 centov. Tudi o manjšem teh zvonov, o Četrtem, velja isto. V aktih omahuje njegova teža od 30 centov 20 funtov do 37 centov. Ker pa v naši razpravi teža zvonov ne odločuje prav nič, nam tudi nič ni do nje. Zato se č. čitatelj ne izpodtikaj, da nam bodeta zvonova toliko tehtala, kakor akti na dotičnih mestih to zatrjujejo. 'Kav je neki dal 1. 170G. ulili za šentpetrsko cerkev 63 ali 64 centov težek zvon. Ta pravljica je med šentpetrskimi farani še zdaj v prav živem spominu. Baron Codelli je bil namreč lastnik vsem Ljubljančanom dobro znane grajščine Podturn pod Ljubljano na poti od posilile delavnice v Štepanjo vas v šentpetrski fari. Bil je torej njen faran. A Bog si ga vedi iz katerega vzroka je zvonar Gašper Francho ulil tako velik zvon, da v šentpetrskem zvoniku, kjer so viseli že trije zvonovi, ni bilo prostora zanj. Tudi je bil zvonik — šentpetrska cerkev je imela takrat samo jednega1) že slab in jako star. Zavoljo tega je šentpetrska cerkev svoj preveliki zvon oddala stolni cerkvi, ki se je ravno takrat (med 1. 1701. in 1706.) dozidala. Zapisanega sicer o tej reči niso imeli pri sv. Petru nič, a ohranilo se je tako ustno poročilo, ki je bilo tudi popolnoma verjetno, ker sicer skoraj ni bilo umeti, kako bi bila šentpetrska cerkev prišla do takih dohodkov, do dveh tretjin pogrebnih pristojbin od zvonjenja z dvema največjima šenklavškima zvonovoma. Najbrž sta so 1. 1706. župnika šenklavški in šentpetrski dogovorila tako, a ničesar zapisala. Uravnala sta stvar, kakor pravimo, »prav po domače«. Nov je bil takrat (1. 1706.) tudi manjši, četrti, 87 centov težki šenklavški zvon. Prelili so ga bili ravno leto poprej. Ubil se je bil namreč ob tridnevnem zvonjenju za umrlim cesarjem Leopoldom I. dne 8. junija 1705. lota. Bil je že zelo star, ravno 300 let, kajti ulit je bil 1. 1405. Ubil se je bil prav o nepriličnem času, uprav ko je bila šenldavška cerkev dozidana in je tičala še vsa v dolgeh. Ker v takih razmerah cerkvena blagajnica nikakor ni zmogla stroškov za prelivanje in obešanje zvonov, zastavil je tedanji kanonik Andrej Klemenčič vse svoje sile ter večinoma osebno pobiral milodare za novi zvon v Ljubljani in izven Ljubljane. Imel je pri tem toliko sreče, da so mogli novi, preliti zvon dne 27. majnika obesiti v tako zvani mali, na glavnem trgu stoječi zvonik. Pet mesecev pozneje, dne 16. oktobra 1706. leta so isto tako storili z novim, za šentpetrski zvonik prevelikim Codellijevim zvonom. Obesili so ga v veliki, proti Ljubljanici stoječi zvonik. Takim potom jo dobila šenklavška cerkev dva nova zvona. A koliko je dala zanj? ') Dva zvonika je dobila šele tedaj, ko so 1. 1726. starodavno, 1. 1385. zidano cerkev podrli ter do 1. 1731. sezidali novo, zdanjo. Ker so se bilo njo blagajnice za zgradbo novo cerkve popolnoma izpraznile, ga šentpetrski cerkvi seveda nikakor ni mogla odkupiti. Zavoljo tega so so najbrž tako dogovorili, kakor se jo že reklo, da bo šentpetrska cerkev dobivala od pogrebnega zvonjenja po dve tretjini dohodkov od dvoh šenklavških zvojiov, od četrtega, prelitega, in od petega, Codellijevega. Četrti zvon sicer ni bil njen, ampak šen-klavski. Toda pri sv. Petru so vpoštevali, da sc bo z velikim njih zvonom zvonilo primeroma lo malokaterikrat, kor so jo svet, že tako nerodno uravnal, da je več revežev ko bogatašev, ki vrhu tega tudi še nerajši mrjo nogo reveži. Zvon bi bil prinašal z ozirom na njegovo vrednost le malo, vedeli palc so, da se bo mnogo bolj obrabljal, ko če bi visel v šentpotrskem zvoniku, zakaj Šenklavž je bila stolna, škofijska cerkev, v kateri se je vršilo tekom leta mnogo več cerkvenih slovesnosti nego v šentpetrski. Posebno dostikrat so šenklavški zvonovi poli ob prilikah, ko so se opravljale mrtvaško molitve za umrlimi členi cesarske rodovine;. Takih prilik pa je bilo takrat mnogo, mnogo več ko dandanašnji. Z ozirom na vse to si je šentpetrska cerkev izgovorila tudi še dve tretjini od pogrebnega zvonjenja s četrtim zvonom. Tako so se bile razmero najbrž razvijale, toda, kakor rečeno, zapisanega niso imeli o tem nič 110 pri stolni cerkvi, no priy sv. Petru. Četrti zvon jo služil svojemu namenu skoraj sto let. O božiču 1. 1799. pa je počil v drugič. Stroški za prelitje so znašali 7G5 gld., katere jo prevzela šentpetrska cerkev, druge stroške, za prevažanje v zvonarno in nazaj, za obe-šonje v zvonik itd., pa šenklavška. Okrašen jo ta zvon s podobo križanega Zveličarja in sv. Petra ter ima latinski napis: „Delo Irana Jakoba Samasse v Ljubljani l. 1800.“ Francoski prevrat pa dolgotrajne in drage vojske, v katero so francoski prevratniki vVvstrijo zapletli, so zadevalo kaj pak da tudi šenklavško cerkev ter močno škodilo nje finančnemu stanju, ki je bilo 1. 1798. že itak slabo. To leto se jo namreč povečalo pokopališče pri sv. Krištofu, otvorjeno dvajset lot poprej, 1. 1779., o katerem takrat (1. 1779.) pač niso mislili, da bo že v tako kratkem času postajalo premajhno. A temu so ni čuditi, če pomislimo, kako majhno je bilo, in da so na njem pokopavali ne samo v Ljubljani, ampak tudi v bližnji nje okolici umrle ljudi. Za povečanje sv. Krištofa — naj so mi z ozirom na kratkočo dovoli ta izraz — vrhu tega pa tudi še za napravo mrtvaščnice potrobili denar jo posodila šenklavška cerkev. Vračanje je vlada uravnala tako, da je povikšala pristojbine za zvonjenje ter mestnim faram, šentpetrski, šentjakobski in frančiškanski, ukazala, tretjino pristojbin za zvonjenje oddajati v Senklavž toliko časa, da bo posojilo vrnjeno. L. 1808. pa je dobil šentpetrski župnik Andrej Ahačič od stolnega kapitlja šenklavškega poziv, ki ga ni malo osupil. Kapitelj je namreč zahteval od njega, da župnik z veljavnimi pismi dokaži, odkod da pristoji šentpetrski cerkvi pravica do dveh tretjin pogrebnih pristojbin od zvonjenja s četrtim in petim zvonom, torej z velikima dvema zvonovoma šenklavškima. Ob enem pa se jo obrnil kapitelj tudi do svojega škofa ter ga s sledečo spomenico prosil, naj ga podpira v tej stvari: »Visoko prečastiti škof! Milostljivi gospod ordinarij! Skoraj da ob zdanjih razmerah veliki potroški pri stolni cerkvi presegajo določene ji dohodke. Ze zdaj se skoraj več ne morejo pokrivati in zmagovati izdatki za najnujnejše potrebščine, ki pa bodo v kratkem še večje, kar se da že naprej preračuniti. Zato mora biti predstoj-ništvu te cerkve mnogo do tega, da poskusi vse, kar utegne zboljšati gmotno nje cerkveno stanje ter jo zavarovati pred propastjo. Zavoljo lega nam je dolžnost poizvedeti, kako se more šentpetrska cerkev lastiti 4. in 5. zvona in odkod ji pristoji znani užitek od nju. V kapiteljskih zapiskih se je našlo in je v njih popolnoma jasno in brezdvomno izrečeno, da se je četrti, 33 centov težki zvon, ki je služil celih 300 let, od I. 1405. do 1. 1705., dal preliti na račun šenklavške cerkve. Dognalo so je tudi, da je 1. 1706. gospod Peter Anton Codelli podaril peti, 63 centov težki zvon neposredno šen-klavški cerkvi. Do 1. 1800. je ni najti niti najmanjše sledi, kako, od kdaj in čemu je šentpetrska cerkev lastnica tega zvona. — L. 1800. pa se prvikrat čita, da je stroške za prelitje četrtega zvona, ki pa to pot ni vztrajal dalj ko 94 let, poravnala šentpetrska cerkev. A tudi šenklavška je bila pri tem prizadeta s 119 gld. 20 kr., katere jo morala plačati, ko je dala zvon vzeti iz stolpa ter ga obesila zopet nazaj. Ker je stvar tako nejasna in negotova in ker prinašata velika dva zvonova šenklavška precejšnje dohodke na leto, kaže pač, da se naj stvari pride do dna. Stare listine, katerim se verodostojnost nikakor ne more odrekati, govore pač za stolno cerkev ter ji pripozna-vajo lastnino obeh zvonov.« —- Ta trditev ni bila popolnoma resnična. Ako bi bili kapiteljski gospodje v njih arhivu nahajajočo listine čitali z večjo pozornostjo, uverili bi se bili, da so te listine šentpetrski cerkvi kar naravnost in izrecno pripoznale lastninsko pravico celo do četrtega zvona. O tej stvari sta se v kapiteljskem arhivu nahajali dve beležki. Prva pod signaturo Tom. 16. latus CCLXXXVII nro. 851. lit. K. ddo 1. januar. 1880 se je glasila: »Stolni prošt opozarja referenta Gallenberga, naj šentpetrskemu župniku pismeno javi, »da je četrti, k on-dotni (to je šentpetrski) cerkvi spadajoči zvon počil in da ga bo treba dati preliti«, »dass die vierte zur dortigen Kirche gehorige Glocke.... umgegossen vverden mtisse«. Druga beležka Tom. 20. latus CCXXXVI1I, nro. 960. lit. y, actum capitulariter 14. januar. 1801. se je glasila: »Unter d. 3. Januar 1801. Z. erinnert das Kreifiamt, dass, nach von der Landesstelle erhaltenen Weisung die Auslagen ftir das Abnehmen und VViederaufluingen der umgegossenen 4ten Glocke pr. 119 ti. 20 kr. aus der Domkirchcnkas.se bestritten werden sollen, gleichvvie die Forderung des Glockengiefters pr. 765 II. aus der vorhandenen Uarschaft und aus den Ausst&nden des Pfarrgotteshauses in der Vorstadt St. Peter zu tilgen kornmt.« — Kapitelj je končal svojo spomenico s prošnjo: »Dovoljujemo si zavoljo tega čast, Vaši škofovski milosti to stvar javiti in razložiti ter ta ne mali hasek stolne cerkve Vaši pozornosti priporočati.« O d c. k r. s t o 1 n e g a k a piti j a v L j u b 1 j a n i dne 21. avgusta 1808. Ivan Anton Ricci 1. r. škof v Druziji, stolni prošt. Škofijski konzistorij je to od ordinarijata mu poslano in predloženo prošnjo odklonil ter jo 12. septembra 1. 1808. kapitlju vrnil z dostavkom, da v njej navedeni razlogi pač niso taki, da bi so na njih podlagi mogla šentpetrski cerkvi odrekati pravica do užitka četrtega in petega zvona šenklavškega. To pravico uživa cerkev že dolgo vrsto let; zavoljo tega ne moro biti drugače, kakor da si jo je pridobila s kako pogodbo. Saj se skoraj ne more misliti, da bi bili predstojniki stolne cerkve prepuščali šentpetrski cerkvi užitek imenovanih dveh zvonov kar brez vsacega vzroka in pogoja. Zavoljo tega je konzistorij kapitlju naročil, da naj-poprej doženi, kdaj in kako je šentpetrska cerkev zadobila to pravico. To utegnejo pojasniti akti kapiteljskega arhiva. Kar so pak Uče petega zvona, vedel bo pač baron Codclli najbolje pojasniti, kako in kaj. Konzistorij je k sklepu še omenil, da stolna cerkev sicer ne bo Bog si ga vedi koliko na dobičku, če prav se stvar razvozlja po njeni volji, kajti treba je pomisliti, da no bo več dolgo, ko so bosta morala zvonova dati preliti, kar bo povzročilo pač velike stroške. Kapitelj je vsled tega odloka preiskal vso na to stvar nanašajoče se listine svojega arhiva, a ni našel druzega kakor to, kar se je gori povedalo o četrtem zvonu, da je namreč zvonil od 1. 1405. do 1705., da je to leto počil, da so ga dali preliti ter ga 1. 1706. zopet obesili. O petem, Codellijevem zvonu se je v kapiteljskem arhivu našla samo jedna listina pa ta-le beležka: »Dne IG. oktobra so 63 centov težki zvon, ki ga je dal velikodušni in dobrotljivi gospod Peter Anton Codelli uliti na svoje stroške, jeli vleči v zvonik proti vodi (sc. Ljubljanici), a ga niso mogli še ta dan obesiti, ker jo pripravljanje strojev in odrov in vrvi' dajalo le preveč dela in so tudi ljudje delali napotje, kajti privrelo je kar skoraj vse mesto skupaj. Naslednji dan pa so z delom začeli že ob sedmih zjutraj. Pri najlepšem vremenu so do osmih spravili zvon skozi line. Med dvanajsto in peto uro so ga obesili, ob šestih zvečer pa je prvikrat zapel. Za tako pobožno in hvalevredno dejanje bodi Bog po priprošnji sv. Miklavža dobrotljiv vračnik. Veličastni zvon pa se v proslavo dobrotnikovo po pravici imenuj Codellijev zvon, »Aes Codellianum«. Kapitelj je navedel tudi še beležko slične vsebine iz Thalbergove zgodovine šenklavške cerkve v poglavju XVII: »Veliki 64 centov težki zvon je ulit 21. avgusta 1706. lota. Posvečen je v čast Božje modrosti ter ima te-le napise: Dominus Sapientia fundavit terram. Anno Domini MDCCVI sedente in Cathedra Petri Clemente XI. Regnante Josepho I. Hom. Imp. Gubernante sanctam Eccam. Labac. Ferdinando cx comit. a Kuenburg munifica manu Illustrissimi Domini Petri Antonii Ivodelli do Fahnenfeld. . . ,1'usa est liaec Cam-pana .... Casparus Franchi me fudit.« (»Modrost božja je ustvarila svet. L. 1706., ko jo sedel na Petrovem prestolu Klement XI., ko jo vladal rimski cesar Jožef I., ko jo vodil sveto cerkev ljubljansko Ferdinand grof Kuenburg, je bil po radodarnosti preblagorodnega gospoda Petra Antona Kodelija pl. Fahnenfeld ulit ta-le zvon. . . . Ulil me je Gašper Franchi.«) »K cerkvi je 7. septembra zvon pripeljalo pet parov volov in 30 delavcev. Tu jo počival do 16. oktobra, dokler se je pripravilo in poskrbelo vso, kar je bilo za vzdihovanje potrebno. A ker je bil ta dan prekratek, potegnili so ga šele naslednje jutro v zvonik ter ga srečno obesili ob osmih zjutraj.« Omenjena v kapiteljskem arhivu se nahajajoča listina pa je bil reverz, obvezno pismo (v nemškem jeziku), ki so jo glasilo: »Mi Ferdinand, po božji milosti škof ljubljanski, knez sv. rimskega cesarstva, grof pl. KhUenburg, kapitularni korar visoke solnograjske nadškofije itd. itd. izjavljamo to-le: Preblagorodni gospod Peter Anton Godelli pl. Fahnenfeld je dal za tukajšnjo novo zgrajeno stolno cerkev v čast božjo popolnoma iz svojega in iz najboljšega blaga uliti veliki zvon in na svoje stroške obesiti v zvonik. V zvon sta razen drugih napisov ulita tudi Oodellijevo ime in Codellijev grb. Co pa bi se imenovani zvon prej ali slej na kakršenkoli način poškodoval, kar pa Bog zabrani, ali bi se colo ubil in bi ga bilo treba preliti, tedaj so zavežemo s tem pismom zase in za vso naslednike v školijstvu, da se v takem slučaju, naj so prelije zvon na stroške kogarkoli, na preliti zvon ulijo Codollijevo ime in Codellijev grb, kakor tudi vsi zdanji napisi. Pridržimo pa si pravico, da se bo smolo v zvon uliti tudi ime tistega, ki bo prevzel stroške za prelitje. Dano v naši pfalci v Ljubljani dno IG. oktobra 1. 170G. Dostavimo lo še to malenkost, da so razen imena in grba Codellijevega in napisov, ki jih navaja Thalnitscher, vtisnili zvonu tudi še podobi sv. Petra in sv. Miklavža, podobo Marijinega kronanja, sv. Janeza Krstnika, sv. Jožefa in podobo vernih duš v vicah. Sv. Peter, sv. Miklavž, sv. Janez Krstnik in Mati Božja so patroni štirih imenitnih ljubljanskih cerkva, šentpetrsko, šen klavske, trnovske^ /*( p a l r o n sv. Janez Krstnik) in frančiškanske (Marijino oznanjenje), ki so dandanes farne cerkve. Sv. Jožef jo bil patron o zadnjem potresu (1. 1895.) porušene cerkve v civilni bolnici; le s podobo vernih duš v vicah ne vem kaj početi. Njim ni bila posvečena nobena cerkev v LjubIjafu^-Vrhu tega pa pogrešam tudi še podobi patronov dveh imenitnih ljubljanskih cerkva, nemške in šentjakobske. Morebiti bi se dalo domnevati, da J* J /7' ' > }/ ~.i 4 Ji/ ■ io s ■>-.*t •- J-c -6 h ^ "O« /fd-O < Ferdinand 1. r. škof ljuliljanski. je baron Codelli, izbirajoč podobe za novi zvon, simbolično hotel izraziti, da jo zvon ulit in namenjen za školijsko cerkev, kateri so podrejene vso pod ljubljansko škofijo spadajoče cerkve, a jo simbolično dal zvon okrasiti le s podobami nekaterih patronov ljubljanskih cerkva, cerkva glavnega mesta kot sedeža škofije. A ker ni takrat (1. lflD8.) niti kapitelj niti kdo drugi iz teh podob izvajal kakih posledic, zavoljo tega tudi jaz tega ne storim, ampak spričujem le, da so se nahajale, oziroma da se nahajajo na zvonu še zdaj — kajti zvon ni bil še prelit imenovane podobe. To je bilo vse, kar je bilo možno najti o tem perečem in važnem vprašanju, važnem ravno tako za šentpetrsko, kakor za šenklavško cerkev. Pač, našli so tudi še to majhno drobtinico, da je zvon stal 5000 gld. Pobrali so jo v že omenjeni Thalnitscherjevi zgodovini o gradbi šenklavško cerkve. V XX. poglavju te knjige, v katerem se navajajo dobrotniki, ki so prispevali k zgradbi stolne cerkve, nahaja se beležka: »Petrus Anto-nius Codelli a Kahnenfeld pro campana majori 5000 flor.« A za dokaz, kdo je pravi lastnik velikega šenklavškega zvona, ni govorila niti jedna besedica najdenih virov. Stolni kapitelj celo v obveznem pismu nahajajočih se besedi: »....Codelli pl. Fahnenfeld je dal za tukajšnjo novo zgrajeno stolno cerkev. . . . uliti veliki zvon« ni navajal kot dokaz za svoje mnenje. Zato se je stolni kapitelj po namigljaju škofijskega konzistorija obrnil tudi še do tedanjega posestnika pod-turnske grajščine, do barona Avguština Codellija, ter ga poprosil, naj on stvar razreši. A tudi iz Codellijevega odgovora ni prešinila niti najmanjša iskrica temo, s katero je bilo ovito to vprašanje. Baron je bil namreč odgovoril: Prečastiti c. kr. stolni kapitelj! »S cenj. odlokom dne 22. toga meseca št. 1094. me je prečastiti stolni kapitelj prosil, naj mu iz našega rodbinskega arhiva zberem in pošljem podatke, ki bi utegnili pojasniti, kakim potem je šentpetrska cerkev postala lastnica petega šenklavškega zvona in kako si je pridobila pravico do užitka od njega. Vsled tega si podpisani usojam čast, da odgovorim: Navzlic temu, da sem preiskal ves arhiv, vendar nisem bil toliko srečen, da bi bil našel listino, s katero bi mogel ustreči želji prečastitega stolnega kapitlja. Sicer pa tudi pričakovati ni, da bi se bila taka listina sploh kdaj nahajala v njem, zato ker predstojniki stolne cerkve, prepustivši užitek od zvona šentpetrski cerkvi — če se je sicer to sploh zgodilo - takrat brezdvomno niso nikomur iz Godellijeve rodovino ničesar sporočili o lastninski pravici do zvona, ki ga jo moj stric Petor Anton Codelli pl. Kahnenfeld dal uliti za imenovano stolno cerkev, kakor dokazuje to ordinarija-tovemu odloku priloženi reverz.1) Ljubljana dne 12. novembra 1808. Avguštin baron pl. Codelli 1. r. posestnik lidci-komisa Petra Antona pl. Codellija.« Torej tudi od te strani nič pojasnila! Tak uspeli so imela poizvedovanja stolnega kapitlja, ki pa zavoljo tega nikakor ni šo hotel kreniti s pota, na katerega se je podal. Dne 6. decembra 1. 1808. jo sporočil škofu, kaj je bil izvedel, ter ga prosil, ker so razmere take, naj šentpetrski cerkvi naroči, da ona dokaži, od kdaj je omenjeni zvon njen, in kako si ga je pridobila. Za četrti, leta 1800. preliti, poprej 37, potem pa samo 30 centov 20 funtov težki zvon se kapitelj ni maral dalje pričkati. Sicer tudi glede na njega šentpetrski cerkvi ni kar naravnost pripoznal imovinske pravice, vendar je vpo-števal, da ga je 1. 1800. dala ona na svojo stroške preliti ter potrošila v to svrho 765 gld. Stolna cerkev je prevzela samo stroške za vožnjo, in obešanje zvona. ■ Glede na veliki zvon pa je stolni kapitelj škofa prosil: »Ko bi šentpetrska cerkev ne mogla predložiti — in to je pač najverjetnejše — pismene pogodbe, ki sta jo svoječasno sklenili morebiti med seboj predstojništvi šenklavške in šentpetrske cerkve, naj blagovoli škof delati na to, da ostane šentpetrski cerkvi dozdanji užitek le tedaj, če deželni knez potrdi to nje dozdevno staro pravico.« Stolni kapitelj je bil uverjen, da se dela šenldavški cerkvi krivica morebiti že sto let, a je naglašal, da so iz tega nikakor no sme izvajati, naj se ji dela še nadalje. Škof je storil, česar ga je stolni kapitelj prosil, ter šentpetrskega župnika Andreja Ahačiča potom konzistorija pozval (dno 17. decembra I. 1808.), da šentpetrska cerkev dokaži svoje pravice ter predloži dotične pismene dokaze. Šentpetrski župnik Ahačič je odgovoril resolutno (dne 1. marcija 1. 1809.), da se mu zdi čisto nepotrebno in odveč, ’) Tako vsaj urnem nekoliko nejasno stiliziran odgovor Codellijev : „Es lasst sich aucli das Dasein derlei tlrkunden im dieftseitigen Archiv mit Grunde nicht vermuthen, weil die Vorsteher det’ Domkirche das Eigenthum der Glocke, welchc laut des mit der mitgetheilten Ordina-riatsbeilage anliegenden abschriftlichen Revcrses der Urohoim Poter Anton Codelli von Fahnenfeld fur obberuhrte Domlcurche hat giessen lassen voraussetzend, die allfallige tlberlassung der Nutznieliung der-selben an die Pfarrkirche St. Peter Jomanden aus der Familie des Stifters zu eroffnen zweifelsohne unterlassen haben “ stikati za takimi listinami. Šentpetrska cerkev ima Bog si ga vodi koliko let že miren in doslej neoviran užitek od četrtega in petega šen klavskega zvona, in to zadostuje. Zavoljo tega nosi tudi vse stroške za poprave. Go bi se zvon ubil, morala bi ga šentpetrska cerkev na svoje stroške preliti. Ob tej priliki so je župnik, toda le nekako mimogrede, doteknil 'tudi neke stvari, na katero je stolni kapitelj v svojih prošnjah ali pozabil ali jo pa nalašč zamolčal - doteknil so je stvari, ki je po župnikovih mislih že sama na sebi dovolj jasno dokazovala, da je šentpetrska cerkev gotovo po vsej pravici prišla do omenjenega užitka. Opomnil je, da jo treba vselej, kadar se zvoni z velikim zvonom, dveh mož ali cerkovnikov, da ga gonita. Ta dva moža pa plačuje vse čase sem jedino le šentpetrska cerkev, in sicer 110 samo za pogrebno zvonjenje, ampak za zvonjenje sploh. Brez dvoma je to jeden tistih pogojev, o katerih sta se 1. 1706. cerkveni predstojništvi dogovorili med seboj. Župnik Ahačič sicer ob tej priliki ni povedal, koliko omenjena moža služita, a iz jednega poznejših računov izvemo, da sta imela vsak po 24 gld. stalne letne plače, vrhu tega pa sta dobivala, še posebej vsak po 40 kr. (starega denarja), torej oba skupaj 1 gld. 20 kr. vselej, kadar sta trikrat zvonila mrličem. Tudi za to ju je plačevala šentpetrska cerkev. Oe v kapiteljskem arhivu ni listin, s katerimi bi se dala dokazati pravica šentpetrske cerkve, tedaj iz tega še nikakor ne sledi, da cerkev nima te pravice. Ravno narobe! To dokazuje ravno, da se ji ta pravica ni nikoli odrekala, sicer bi sc v arhivu gotovo nahajale na take ugovore nanašajoče se listine. Skolijski ordinarijat je pritegnil šentpetrskemu župniku brez zadržka in kar popolnoma ter rešil tudi v tem smislu prošnjo stolnega kapitlja. Opozoril ga je celo na tisto obče znano pravno vodilo, da naj tisti, ki zanikuje — dokaže! Na koncu svojega odloka (z dne 2. marcija 1809) je izjavil: čo se kapitlju ta odlok ne vidi primeren, nastopi naj pravno pot. Ordinarijat mu tega ne zabranjuje, pridružil pa se mu v pravdi ne bo. S tem je bila stvar za to pot obravnana. Stolni kapitelj je najbrž uvidel, da mu pravda ne bo hasnila nič. Zato je odjenjal. Tako vsaj se menda smo sklepati iz tega, da je dno 22. marcija leta 1809. od konzistorija zahteval Avguština Codellija pismo pa prvo svojo prošnjo, ki jo je dno 21. avgusta 1. 1808. poslal školu. Nekaj mesecev pozneje so zasedli Francozi deželo. S teni se je bila ta stvar za dalje časa odložila. Odložila se je bila celo do leta 1845. To leto pa se je začela obravnavati iz nova. Podrezalo jo je bilo c. kr. državno knjigovodstvo za kranjsko deželo (k. k. Provinzial-Staats-buchhaltung) ter predstojnike stolne cerkve pozvalo, naj se kar najhitreje odkupijo šentpetrski cerkvi nje stare pravice do dveh zvonov šenklavških. To je neizogibno potrebno že iz gospodarskega stališča stolne cerkve same, še bolj potrebno pa z ozirom na računovodstvo pri vladi, kateri so cerkve polagale svoje vsakoletne račune. Ta ukaz jo bil tako odločen in v tako točnih besedah izražen, da je bilo vsako nadaljnje čenčanje in pomišlje- vanje izključeno. Povod temu ukazu je dala neka pritožba stolnega župnika Karola Zorna in njegovih cerkvenih ključarjev Gašperja Candutscha in Jožeta Aichholzerja. Leta 1798. za povečano pokopališče pri sv. Krištofu in za napravo mrtvašč-nice posojeni denar v znesku 4149 gld. 34 kr. so ljubljanske fare vračale stolni cerkvi, kakor že vemo, na ta način, da se je za tretjino povišala pristojbina za srednje zvonjenje, to se pravi za zvonjenje z več ko dvema zvonovoma, in za veliko zvonjenje, to se pravi za zvonjenje z vsemi zvonovi; to tretjino so imeli župniki oddajati blagajni stolne cerkve. Samo trnovska cerkev je bila te tretjine oproščena, in sicer iz prav samo po sebi umljivega vzroka, ker je imela samo dva zvonova. Na ta način sc je od 1. 1798. pa do 1. 1804. vrnilo stolni cerkvi 447 gld. 5(>'/4 kr. Pozneje se je zavoljo francoskih homatij in zavoljo dragih vojsk, v katere so Francozi Avstrijo zapletli, nadaljnje plačevanje povišane pristojbine vedno bolj in bolj zavlačevalo. S prihodom Francozov pa je prenehalo popolnoma. V denarnih stvareh se Francozi nikakor niso nosili po kavalirsko. Kjer koli so čutili kaj cvenka, vzeli so ga pod svoje »nadzorstvo«, to se pravi pograbili so ga. Po njih odhodu je avstrijska vlada popolnoma uravnala tudi cerkvene stvari zopet na prejšnji avstrijski podlagi ter izdala 1. 1816. nov stolni red, ki se je dotikal tudi pogrebnih pristojbin. Vračanje posojenega kapitala se je stolni cerkvi pričelo iz nova. Najbrž pa ljubljanske fare v tem niso bilo posebno točne. Leta 1837. je bil stolni župnik primoran kresijo prositi, naj ji vendar že naposled pripomore do toliko let zavlačevanoga vračila. V kresiji so prošnji ustregli ter izračunih, da pristoji stolni cerkvi še 2140 gld. 443/4 kr. Namesto zamudnega in nikomur 110 prijetnega dopošiljavanja tretjinske pristojbine plačajo naj ljubljanske faro dotične deleže iz cerkvenih blagajnic, če pa gotovina ne zadostuje, pa iz pritekajočih, kurentu ih dohodkov dotične fare. H tem se ustreže najbrž na obe strani, stolni cerkvi, še bolj pa faram samim, ker bodo odvezane s tem nadaljnjega plačevanja in bodo do tedaj stolni cerkvi plačevano povišano tretjino od zvonjenja porabljale lahko za svoje potrebe. Kot merilo ali »ključ« za razdelitev one vsote (214G gld. 442/4 kr.) je kresija določila težo zvonov ter v tej meri prisodila stolni cerkvi 896 gld. 442/4 kr., šentjakobski 250 gld., šentpetrski 400 gld., frančiškanski pa 600 gld., skupaj 2146 gld. 442/4 kr. Pri sv. Petru in pri frančiškanih je bila cerkvena gotovina v blagajni premajhna, da bi cerkvi mogli plačati prisojeni jima delež. Zato so cerkveni predstojniki, župnika in cerkveni ključarji, dodali iz svojega, kar je manjkalo. Stolni župnik je sprejel to svote ter bil zadovoljen. Leta 1844. pa se je nenadoma spomnil, da je bila ta razdelitev krivična, zakaj od zvonjenja z velikima zvonovoma je spravljala šentpetrska cerkev dve tretjini, stolna pa samo jed no, kar se 1. 1832. ni jemalo v poštev, ampak se je stolni cerkvi odmeril tolik delež, kakor bi bil užitek od imenovanih dveh zvonov ves njen. Župnik Zorn je pre-računil, da je stolna cerkev vsled tega prikrajšana za 432 gld. 15 kr. Ge bi bili v kresiji takrat (1. 1832.) stvar bolj temeljito premislili, odmerili bi bili šentpetrski cerkvi 864 gld. 298/4 kr. vračila, stolni pa samo 432 gld. Id3/* kr., no pa 896 gld. 442/4 kr. Zakaj pomisliti bi bili morali, da prihajajo šentpetrski cerkvi dohodki od šestih zvonov, od velikih dveh šenklavških in od štirih domačih, v šentpetrskih zvonikih visečih. Stolna cerkev pa je uživala vso pristojbino samo od malih treh zvonov. Ta pa je bila v primeri ž »velikim zvonjenjem« mnogo manjša. Ko je vlada sestavljala 1. 1816. štol n i red, je jemala v poštev, da bodi pristojbina za uboge ljudi, za »malo zvonjenje« po možnosti majhna, »veliko zvonjenje« pa je smatrala za nekako potrato ali »luksus«, če so sme tako reči, ki si ga more privoščiti samo bogati človek, zato pa bogataš tudi plačuj. A ravno od »velikega zvonjenja« jo prejemala šentpetrska cerkev več, dve tretjini, stolna pa samo jedno. V kresiji so bili zavoljo te afere že dalj časa prav nejevoljni, posebno pa je v državnem knjigovodstvu delala ta neprilika pri pregledovanju in odobravanju cerkvenih računov leto za letom prav neprijetne in nepotrebne preglavice. Vrhu tega pa tudi med cerkvenimi predstojništvi ni bilo pričkanju no konca ne kraja, kar gotovo ni hasnilo nju ugledu. Zato se jo sklenilo, storili tej stvari enkrat za vselej konec. Iz tega vzroka je poslalo državno knjigovodstvo leta 1845. stolnemu župniku ob enem z odobrenimi računi za minulo leto tudi točni ukaz, da šentpetrski cerkvi odkupi pravico do šenklavških zvonov. Kako pa naj se to zgodi, o tem naj stavi stolni župnik svoje predloge. Ta je to tudi storil ter predlagal, da so doženi, koliko je prinašalo šentpetrski cerkvi zvonjenje v zadnjih desetih letih. Iz tega se preračuni povprečni letni užitek ter izpre-meni v kapital, izračunjena vsota pa se plačaj sv. Petru kot odškodnina za njegove pravice. V ta namen jo predložil izkaz o pristojbinah za pogrebno zvonjenje po obeh stolnih redih, po onem z dne 5. aprila 1816. leta in po onem z dne 7. decembra 1843. leta. Oba sta jemala ozir na težo zvonov. Šenklavški so tehtali: najmanjši 735 funtov, diugr 1600, tretji 1900, četrti 3020, naj večji pa 6400 funtov. I x lc a o pristojbinah za pogrebno zvonjenje v stolni cerkvi in o tem, koliko je po Stolnem redu prejemala stolna, koliko pa šentpetrska cerkev. V • • Za zvonjenje Pristojbina [>o stolnem redu 1. 1816. Pristojbina [>o stolnem redu 1. 1843. 1 s koliko zvonovi ? koliko- krat? pristojbina delež stolne cerkve delež Sentpctrske cerkve pristojbina delež stolne cerkve delež Sentpctrske cerkve 7. dvema lkrat 2 krat 3krat - gld. 20 kr. — » 40 » 1 » - » vse nič gld. 20 kr. - » 40 » i . vse nič s tremi lkrat 2 krat 3krat gld. 50 kr. 1 » 40 » 2 i* 30 * vse nič gld.no kr. 1 » 40 » 2 » 30 > vse nič s četverimi lkrat 2 krat 3krat 2 gld. 40 kr. r> » 20 » 8 » — » 1 Kld. 20 kr. 2 » 40 * 4 » — » 1 gld. 20 kr. 2 » 40 » 4 1 gld. 47 kr. 3 » 34 » G » 20 » 1 gld. 3 kr. 2 » 5 » 3 » 7 » — gld. 44 kr. 1 » 29 » 2 * 13 » petimi lkrat 2krat 3krat 7 gld. - kr. 14 » — » 21 » - » 2gld. 30 kr. 5 » — * 7 » 30 » 4 gld. 30 kr. 9 » - * 13 » 30 » : 4 gld. 40 kr. ,s: =; 1 gld. 27 kr. 2 » 54 » 4 » 21 » 3 gld. 13 kr. 6 » 26 » 9 » 39 » Stolna župnij£i v Šenklavžu. Ljubljana dne 29. septembra 1845. Gašper Candutsch. Karol Zoin, Jože Aichholzer. stolni župnik. Iz toga izkaza se vidi, da so leta 1843. pristojbino za »veliko zvonjenje« izdatno ponižali. Stolni župnik je sestavil tudi izkaz o vsakoletnih dohodkih šentpetrske cerkve od zvonjenja s četrtim in petim zvonom šenklavškim, a sestavil ga je tudi šentpetrski župnik. Da se nju računi ne ujemajo, se ne bomo čudili, ker jo vsak izmed nju najbolj gledal na korist svoje cerkve ter sta pri računanju navzlic stolnemu redu stala vsak na svojem stališču. Zanimivejši utegne biti izkaz z druge strani, kolikrat v letu se je v Senklavžu zvonilo s štirimi, kolikrat pa z vsemi zvonovi in po kolikrat za vsakega mrliča. Zvonilo sc jc tekom vsega Vcslctni deleži) šentpetrske ccrkvc po računu Stroški, k i jih jc pokrivala šent-petrska cer- leta s petimi zvonovi s štirimi zvonovi župnika kev po računu /.upnika šcnt~ I krat 2krat 3 krat lk rat 2krat 3krat šcnklavškcga šentpetrskega petrskega. 1834 1 8 10 9 8 163gld. 52 kr. 1835 9 — 10 5 3 8 151 * 18 > 157 gld. 4 kr. 65 gld. 6 kr. 1836 12 — 6 13 1 11 131 » 54 » 177 » 16 » 91 » 24 » 1837 4 1 4 9 2 12 94 » 4 » 87 » 25 » 62 » 55 » 1838 11 2 7 7 7 10 153 > 29 » 181 » 42 » 61 » 48 » 1839 13 8 9 6 9 154 » 28 » 185 > 27 » 68 » 53 » 1840 9 4 20 7 ,, 13 286 » 4 » 309 * 57 » 101 » 23 » 1841 2 1 9 8 3 12 136 » 38 » 137 » 36 » 70 » 14 » 1842 4 8 4 4 14 129 » 58 » 112 * 48 * 85 » 12 » 1843 1844 — 10 1 r, 4 7 153 » 27 » 170 » 54 » 150 » 4 L’ » 67 » »56 » 80 > 44 » Skupaj 87 | 9 90 | 79 41 104 1555 gld. 32 kr. 1670 gld. 51 kr. 7.53 gld. 35 kr. Povprečni čisti letni dohodek ...| 78 » 22 » 167 » 5 » -) 1 Poprečni čisti dohodek letnih 78 gld. 22 kr je po računu stolnega župnika predstavljal 5 odstotne obresti od 1567 gld. 42 kr. kapitala, ki se šentpetrski cerkvi izplačaj kot odškodnina za dozdevne nje pravice do šenklavških zvonov. Stolni župnik je naglašal, da je ta račun z ozirom na tedanjo kakovost četrtega in petega zvona za šentpetrsko cerkev jako ugoden. Z velikim, takozvanim Codelli-jevim zvonom se zvoni že 139. loto, z manjšim pa 45. leto. Veliki zvon so morali žo jedenkrat zasukati, ker je bil že preveč obrabljen, še jedenkrat zasukati ga pa več ne bo mogoče. Ko se pokaže ta potreba, moral se ho preliti, kar se utegne zgoditi prav v najbližjem času. Seveda bodo v takem slučaju vsi stroški zadeli jedino le stolno cerkev, zakaj šent- Od teh deležev pa so odšteti še vsakoletni stroški, katere so šentpetrski cerkvi pouzročale vrvi, poprave zvonovega stola, raztrgano jermenje in ona dva moža, ki st,a gonila veliki zvon. Stolni župnik je zraCunil, da ostane šentpetrski cerkvi po odbitih teh stroških 78 gld. 22 kr. čistih letnih dohodkov. 3) Stroškov šentpetrski župnik pri tem številu ni še odbil. petrska cerkev bo od tistega dne, ko sprejme odškodnino, odvezana od vseli dolžnosti, ki jih ima zdaj kot souživate-Ijica šenklavških dveh zvonov. Da se pa lažje in hitreje nabere za odškodnino potrebni denar, ponudil je stolni župnik 500 g'ld. iz svojega žepa. Ker pa je iskreno želel, da so dovedi stvar prej ko prej do konca, izjavil je, da veljaj ta njegova ponudba le do novega leta 1847. leta. Ako se dolgotrajna stvar do tega dne ne razreši, preklical bo ponudbo. Za ponujenih 500 gld. si je izgovoril za večne čase, ali pa vsaj za toliko časa, dokler bodo gmotne razmere stolne cerkve dovoljevale izpolnjevanje njegove želje, da naj čita stolni kaplan pri altarju sv. Dismaza po pet sv. maš na leto za njegovo dušo. Priporočal je k sklepu tudi še ustanovljenje zaklada, čigar dohodki se bodo uporabljali za poprave odkupljenih zvonov. Ta zaklad bo prispeval tudi k stroškom za prelitje zvonov. V ta namen so izloči in naloži tekom dveh let, leta 1847. in 1848., iz pogrebnih dohodkov stolne cerkve petsto goldinarjev. Sentpetrski župnik pa je izračunil mnogo višjo odškodnino ter zahteval 3341 gld. 40 kr. Ta velika razlika je prihajala od tod, da je stolni župnik Karol Zorn računil pristojbino na podlagi izdatno znižanega štolnega reda iz leta 1843., računil jih je za dobo od leta 1834. do 1843. po redu. ki ga takrat še bilo ni. Sentpetrski župnik Matevž Svetličič pa je za dobo od leta 1835. do 1843. računil po štolnem redu iz lota 181G., ki je bil do leta 1843. res v veljavi, in samo za leto 1844. po novem znižanem in šele jedno leto veljavnem štolnem redu. Vsak nepristranski človek mora priznati, da je njegov račun popolnoma utemeljen. Sicer pa s tem merilom ali »ključem« Svetličič nikakor ni bil zadovoljen, ampak se je skliceval na kresijski odlok z dno 6. majnika 1844. lota št. 840, ki je težo zvonov določil za »ključ« pri odmerjenju odškodnine. Zvonova sta tehtala v okroglem številu 94 centov ter bila vredna 5640 gld., ako se računi cent po GO gld.; toliko so plačevali namreč zvonarji takrat za ubiti bron. A toliko Svetličič ni zahteval, ampak je od te vsote odbil stroške za poprave pri zvonoh in za ona dva moža pri velikem zvonu. Skolijskemu ordi-narijatu pa je javil, da cerkveno predstojništvo šentpetrsko tudi želi končne rešitve tako dolgotrajnih obravnav, zato hoče zadovoleti s 3000 gld. odškodnine ali pa temu kapitalu primernimi, dobro zagotovljenimi letnimi obrestmi 150 gld. Župnik Svetličič jo bil uverjen kar jo bila tudi istina — da se je stolni cerkvi, ako ponudbo sprejme, obe- tala večja korist nego sv. Petru. Tolik, namreč 150 gld., je bil čisti dohodek že prvo leto po znižanem stolnem redu, pričakovati pa jo bilo, da bode vsako leto večji, ker se je število prebivavcev v Ljubljani vedno bolj množilo in ker je izkušnja že tekom jod nega lota učila, da se je zavoljo znižanih pristojbin povzdignilo število pogrebov, pri katerih se je zvonilo z vsemi zvonovi. O naloženih 3000 gld. pa ni bilo misliti, da se bodo kdaj povekšali, k večjemu se utegne obrestovanje od 5% znižati na 4*/2 ali celo 4%, o čemer so ljudje takrat po malem tudi že res govorili. Z ozirom na to je župnik Svetličič ordinarijatu zatrdil, da cerkveno predstojništvo šentpetrsko ne more odjenjati od 3000 gld. niti krajcarja, če se stolnemu župništvu ne zdi umestno, ponudbo sprejeti, tedaj naj se počaka do konca leta 1853., da se izračuni povprečni desetletni čisti dohodek po novem štolnem redu iz leta 1843. Tako se je tudi res zgodilo. Stvar so je zavlekla iz nova, in sicer celo do leta 38GO. Rešila pa so najbrž še tudi takrat ne bi bila, ko bi se ne bil zavzel zanjo veliki mecenat kranjski, nepozabni ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf, ki zasluži, da se v več ko jed nem oziru zove Hren II. V svoji oporoki, spisani dne 17. avgusta 1858. leta, je plemeniti mož v § G. določil to-le: „l)vomljivo je sicer zelo zel6, da sta v zvonikih stolne cerkve viseča največja dva zvonova lastnina sentpetrske cerkve. Toda ravno tako gotovo pa je tudi, da nziva predmestna farna cerkev sv. Petra od teh dveh zvonov že dolgo vrsto let pogrebno pristojbino, zato pa vzdržuje tudi dva cerkovnika zn zvonjenje z naj večjim zvonom ter iz svojega plačuje poprave in kar je sicer stroškov pri zvoneh; celo preliti ju mora dati, če je to treba, na svoje stroške. Moja želja je, da se to neprilično razmerje med stolno cerkvijo in sv. Petrom odpravi in se šentpetrslca cerkev šenklavški na dobro odpove vsem pravicam do teh zvonov in do vseh dozdanjih dohodkov, ki jih je imela od nju — seveda proti primerni odškodnini, katera se ji izplačaj iz moje zapuščine. Zavoljo tega velim in ukažem, da gospodje izvrševatelji moje oporoke, sporazumevši se s stolnim kapitljem in obojnimi cerkvenimi predstojniki, določijo primerno odškodnino, da bo za obe strani prav. Tako določena vsota se proti postavno kolekovani pobotnici izroči potem sentpetrskemu cerkvenemu oskrbništvu.“ V ta namen se je v pisarni finančne prokurature v Ljubljani sešla 1. svečana 1860. leta odlična in jako mnogoštevilna gospoda. Zastopani so bili stolni kapitelj, obe cerkvi, stolna in šentpotrska, umrli škof Anton Alojzij Wolf in Alojzijevišče kot dedič Wolfov. 1.) Stolni kapitelj so zastopali: Anton Kos, generalni vikar in stolni prošt, vitez Franc Jožefovega reda. Karol Zorn, hivsi stolni župnik, tedaj pa stolni dekan, vitez Franc Jožefovega reda. Vite/, pl. Stefan Grisoni, člen reda sv. Joahima in stolni korar. Janez Novak, stolni korar. Jože Poklukar, stolni korar. Dr. Janez Zlatoust Pogačar, stolni korar. J o ž e P a u s c h 1 e r, stoln i korar. Jurij Zavašnik, stolni korar. Jurij Vole, stolni korar. 2.) Umrlega knezoškofa Antona Alojzija Wolfa zastopnik je bil Friderik Kaltenegger vitez pl. K.ied-horst, c. kr. finančni svetnik in predstojnik finančne pro-kurature. 3.) Zastopnika Alojzijevišča kot dediča Wolfovega sta bila Janez Perko, c. kr. sodski svetovavec in dr. Julij Wurzbach pl. Tannenberg, dvorni in sodski advokat. 4.) Wolfove oporoke izvrševatelj je bil A nto n Tavčar, knezoškofijski dvorni kaplan. 5.) Stolno cerkev so zastopali: Jože Zupan, stolni korar in mestni župnik. Karol II r a d e c k y in Jože Aichholzer, cerkvena ključarja. 6.) Sentpetrsko cerkev so pa zastopali: Luke ž Zierer, župnik,1) Silvester M o m a n in Martin Wernig, cerkvena ključarja. Zastopniki stolne cerkve so izjavili, da šentpetrski cerkvi ne pripoznajo imovinskih pravic do zvonov, kakor tudi ne pravic do pogrebnih pristojbin od teh dveh zvonov, potrdijo pa, kakor je potrdil tudi rajnik oporečnik (testator), knezoškof Wolf, da šentpetrska cerkev ni imela samo užitka od zvonov, ampak nosila tudi bremena, ki so bila združena s tem užitkom. ') Lukež Zierer — ljudstvo ga je klicalo za „Cerarja“ — je bil Svetličičev naslednik. Svetličič, ki se je za vsako še tako malenkostno, a šentpetrski fari koristno ali pa častno stvar zastavil z vso svojo občudovanja vredno gorečnostjo, ni pri sv. Petru dočakal konca te pravde. Odšel je 24. oktobra 1855. 1. v Novo mesto za kanonika, kjer je umrl 13. oktobra 1806. leta. Za svojega univerzalnega dediča jo napravil Sentpetrsko faro. Svetličičevo ime je pri Šentpetrčanih še dandanes v prav živem spominu. § 3. ,, Da pa se to vsekako neprilično razmerje za vselej odpravi, zedinijo se oskrbniki cerkvene imovine obeh fara, ustrezajoč v tem smislu izrecni želji nepozabnega, za Kranjsko deželo in ljubljansko škofijo velezaslužnega višjega, pastirja, in oskrbništvo stolne cerkve sprejme s knezevsko dobrotljivostjo ponujeno odkupnino z iskreno zahvalo. “ § 4. „Da se dožene visokost te odkupnine, pregledali so se računi od 1. januarija 1849. do zadnjega decembra 1858. I. l'ri tem se je pokazalo, da je stolna cerkev od zvonov, o katerih je govorjenje, v imenovanem desetletju, od 1849. do 1858. leta, prejela M šentpetrski cerkvi izplačala 2493 gld. 30 kr. Temu nasproti pa je imela šentpetrska cerkev s plačo dveh cerkovnikov in za poprave v tej dobi 836 gld. 51 kr. potroškov. Če se od zneska 2493 gld. 30 kr odbijejo stroški 836 gld. 51 kr., pokaže se v desetih letih čistega dobička' 1656 gld., za jedno leto povprek torej 165 gld. 39»l10 kr. ali v okroglem številu 165 gld. konvec. velj., to je 173 gld. 25 kr. avstr. velj. Ta letni dohodek predstavlja po 5 °/0 kapital 3465 gld., vsoto, katera se zdi obema strankama primerna.11 *) K tem jo bila dolgotrajna pravda končana. Stolna cerkev je izplačala dogovorjeno odškodnino ter je od 1. l'e-bruarija 1. 1860. prava lastnica vseh petih v nje zvonikih visečih zvonov. ') Zapisnik o tej obravnavi se nahaja v aktih Wolfove zapuščino pri finančni prokuraturi v Ljubljani. Vse drugo listine pa hrani deloma v originalih, deloma v prepisih arhiv šentpetrske cerkve. B i b I ij og rafij a s 1 o ve n sk a. Slovensko knjištvo od 1. januvarja clo 31. decembra 1. 1897. Sestavil R. Pernšek. V nastopnem knjigopisu so zabeležene vse količkaj važno knjige in brošurice, o katerih sem mogel zvedeti, da so prišle na svitlo. Sprejeti so pa tudi tiskopisi brez stalne književne vrednosti, ako sem mogel njih naslove zvedeti; vendar zapisnik teh tiskopisov ni povsem popoln. Oni tiskopisi, katerim nisem mogel zvedeti natančnega naslova, so v oklepajih. Končno so sprejeti tudi nekateri starejši, doslej še nezabe-leženi tiskopisi Pri sestavljanju so mi prijazno pomagali posebno gospodje: dr. Fran Simonič, c. kr. kustos dunajske vseučiliške knjižnice, G us t af Novak, c kr. gimn. profesor v Gorici in Janko Košan, c. kr. gimn. profesor v Mariboru potem gg. profesorji dr. J. Sket v Celovcu, Anton Kosi v Celju, M. Cilenšek v Ptuju, g. c. kr. amma-nuensis dr. Ah n v Gradcu ter g. Gašpar Križnik v Motniku. Vsem izrekam na tem m estu svojo zahvalnost. Jcdnako zahvaljam gospode imetnike in predstojnike onih tiskarnic in knjižarnic, ki so mi z večo ali manjšo postrežljivostjo sestavili več ali manj natančen spisek tiskopisov tiskanih ali založenih v njih zavodih. Končno sc hvaležno spominjam tudi nekaterih gospodov, ki so mi drage volje postregli z uradnim materijalom različnih šol in uradov. I. Časopisi. Amerilcanshi Slovenec. Tower Mi im. Letnik VI. 1897. Urednik in založnik V. Rov. .los. J. Buh. Tower Minn. Folio. (Izhaja vsak petek.) Angeljcek. Otrokom prijatelj, učitelj in voditelj. Uredil in izdal Anton Kržič. V. tečaj. V Ljubljani. Tiskala Katoliška tiskarna 1897. 8°. (Priloga »Vrtcu«. 12 številk Brivec. (Šaljiv list s podobami.) Brije trikrat na mosec. V Trstu. Leto II. 1896. Leto III. 1897. Lastnik in izdajatelj Miloš Kamuščič, urednik: Ivan Dolenc (Fran Polic). Trst 4°. (Brivec je pričel izhajati 10. vinotoka 1890. Glej let. Slov. Mat. za leto 1892.) Cerkveni glasbenik. Organ Cecilijinega društva v Ljubljani. Izhaja po enkrat na mesec. 1897. Letnik XX. Odgovorni urednik lista Janez Gnjezda. Odgovorni urednik glasbene priloge Anton Foerster. Zalaga Cecilijino društvo. Tiska R. Milic. Lex. 8°. Cvetje z vertov sv. Frančiška. Časopis za verno ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška. Šestnajsti tečaj. Vredil in izdal 1’. Stanislav Škrab ec, mašnik reda manjših bratov sv. Frančiška na Kostanjevici. V Gorici, 1897- -98. 8°. 384 str. Ililarijanska tiskarna. Izhaja v nedoločenih obrokih. 12 zvezkov. (Na platnicah nadaljuje o. St. Škrabec razpravo: »Nekoliko slovenske slovnice za poskušnjo«.) Delavec. Glasilo slovenskih prometnih služabnikov in obrtnij-skih delavcev. Izhaja trikrat v mesecu. 1897. V. leto. Lastnik lista je strokovno društvo prometnih služabnikov. Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Zavertnik. Tiskarna L. Bergmann & Comp. na Dunaji (do 25. številke, potem:) Lastnika Bartl in Mihevc. Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Zavertnik. Tiskarna To-masich, Trst. Via Sta. Caterina. Casa Duma. (od 26. številko naprej). Folio. Deželni zakonik in ukazni list za vojvodino Štajersko. V Gradcu, leto 1897. Tiska Leykam v Gradcu. (Izhaja v nedoločenih obrokih. Slov. in nemški). 4°. Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko. XXXVII. tečaj. Leto 1897. Tiskala Klein & Comp. v Ljubljani, vel. 4°. (Slov. in nemški). 88 str. Dolenjske novice. Izhajajo 1. in 15. vsacoga meseca. V Novem mestu. XIV. letnik. 1897. Novomesto.'Odgovorni urednik, izdajatelj, založnik in tiskar J. Krajec. Domači prijatelj. Zabavno-poučna priloga »Miru«. Leto I. V Celovcu. 1897. Lastnik in izdajatelj Gregdr F i n s p i e 1 e r, župnik v Podkloštru. Odgovorni urednik J. Teršelič. Tiskarna družbo sv. Mohorja v Celovcu. (Priloga izhaja 10. in 30. dan v mesecu.) Dom in svet. Ilustrovan lisi, za leposlovje in znanstvo. Viribus unitis. Uredil Frančišek I'. Lampe, doktor bogoslovja in modroslovja, profesor bogoslovja. X. letnik. V Ljubljani. Založilo uredništvo. Tiskala Katoliška tiskarna v Ljubljani. 1897. vel. 8°. (Izhaja po dvakrat na mesec.) Domoljub. Slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo. Izhaja zvečer vsak prvi in tretji četrtek meseca. V Ljubljani. 1897. Letnik X. Izdajatelj dr. Ivan Janežič. Odgovorni urednik Andrej Kalan. Tiska Katoliška tiskarna, v. 4°. Domovina. V Gelji. 1897. Vil. Izhaja vsaki petek v tednu. Izdajatelj in urednik Dragotin llribar. Tiskal Dragotin Hribar v Gelji. Folio. Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane. XLVI. tečaj. Leto 1897. Založnik c. kr. dvorna in državna tiskarnica na Dunaju, lzluvja v nedoločenih obrokih. 4°. Duhovni Pastir. 8 sodelovanjem več duhovnov, uroduje Alojzij Stroj. XIV. letnik. V Ljubljani. 1897. Založba »Katoliške Uukvarne«. Tisk Katoliške tiskarne, vid. 8°. (12 zvezkov.) Edinost. Glasilo političnega društva »Kdinost« za Primorsko. Izhaja po trikrat na leden v šestih izdanjih. Tečaj XXII. V Trstu. 1897. Lastnik: konsorcij lista »Edinost«. Izdajatelj in odgovorni urednik: Pran Godnik. Tiskarna Dolenc v Trstu. Polio. Gasilec. l>ogu na čast, bližnjemu na pomoč. V Ljubljani. 1897. Izdaja odbor deželne zaveze kranjskih gasilnih društev. Založil odbor zaveze kranjskih gasilnih društev. Tiskala Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani (nemško in slov.). List izhaja poljubno po potrebi v nedoločenem času (4- -Gkrat na leto). Glas Naroda. List slovenskih delavcev v Ameriki. New-York. Leto VI. 1897. Izdajatelj in urednik Fr. Sakscr. Izhaja vsako sredo. Folio. Glasnik. V Ljubljani. 1897. Letnik lil. Izhaja 10., 20. in zadnjega dno vsakega meseca. Izdajatelj in odgovorni urednik Ivan Jakopič. Tiska Katoliška tiskarna. 4°. Gospodarski glasnik za Štajersko. Glasilo za kmetijstvo in deželno kulturo. Izdaje c. kr. kmetijska družba Štajerska. Nemški ureduje generalni tajnik ces. svetovalec Friderik Mii 11 er Na slovensko prelaga nadučitelj Jožef Mo- šiček v Sevnici. Založila staj. kmetijska družba. Tiska Leykam v Gradcu. 8°. Izhaja vsnk ih štirinajst d n i j. 1897. Gospodarski list. Glasilo c. kr. kmetijskega društva v Gorici. Ureduje Ernest Klavžar. Izhaja vsaki mesec enkrat na celi poli. V Gorici. 1897. Leto XVI. 8° Zal. c. kr. kmetijsko društvo. Tiskal Giov. Paternolli. (Priloga »Moči«.) Izvest j a muzejskega društva za Kranjsko. Urejuje Ant. Koblar. Letnik VII. V Ljubljani. 1897. Izdaje in zalaga »Muzejsko društvo za Kranjsko«. Natisnil A. Klein & Comp. (ti sešitkov na leto.) Katoliški obzornik. Izdaje »Leonova družba«. Urejuje dr. Aleš • Ušeničnik Loto I. V Ljubljani. 1897. Tiska Katoliška tiskarna, vel. 8°. Izhaja štirikrat na leto. Kmetovalec. Ilustrovan gospodarski list. Uradno glasilo c. kr. kmetijske družbe vojvodine Kranjske. Urejuje Gustav Pirc, družbeni tajnik. V Ljubljani. 1897. Peto XIV. 4°. Krščanski detoljub. List za krščansko izgojo in rešitev mladine. Izhaja štirikrat na loto. Ureduje Anton Kržič. Ljubljana. 1897. Tisk Katoliške tiskarne. Založba »kat. društva detoljubov«. Letnik IX. S prilogo: »Kako Ti je ime ?« Ljubljanski škofijski list. — Laibacher Diocesanblatt. 1897. Izdajatelj in odgovorni urednik Martin Pogačar. 'Piskala Katoliška tiskarna. 4U. Ljubljanski Zvon. Leposloven in znanstven list. Uredil Viktor Režek. XVII. leto. 1897. V Ljubljani. Tisk Narodne tiskarne, v. 8°. (Izhaja vsak mesec po jedenkrat.) Izdajatelj in odgovorni urednik Valentin Kopitar. Lastnina in tisk Narodne tiskarne v Ljubljani. Mir. Izhaja 10., 20. in 30. dan vsakega meseca. V Celovcu. 189/. Leto XVI. Lastnik in izdajatelj Gregor Kinspieler, župnik v Podkloštru. Odgovorni urednik Ivan Teršelič. Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. Kolio. (S prilogo »Slov. prijatelj«.) Novice gospodarske, obrtniške in narodne. Izhajajo vsak petek. V Ljubljani. 1897. Tečaj LV. Odgovorni 'urednik Avgust Pucihar. 'Tisk in založba: .1. lilasnikovi nasledniki? 4°. Planinski Vestnik. Glasilo »Slovenskega društva«. V Ljubljani. Leto III. 1897. Odgovorni urednik Josi]) Hauptmann. Izdaja in zalaga »Slovensko planinsko društvo«. Tiska A. Klein & Comp. v Ljubljani. 8°. (Izhaja vsak mesec po jed enkrat.) Popotnik, (llasilo zaveze slov. učiteljskih društev. (Izhaja 10. in 25. dne vsakega meseca.) Izdajatelj in urednik M. J. Nerat, nadučitelj. V Mariboru. 1807. Tečaj XVIII. Lastnik in založnik »Zaveza«. Tisk Tiskarne sv. Cirila v Mariboru, v. 8°. Primorec. Izhaja vsak drugi torek. Tečaj V. 1897. V Gorici. Izdajatelj in odgovorni urednik Drag Strucclj (pozneje Vinko Levičnik in Fran Strel). Tiska in zalaga »Goriška tiskarna« A. Gabršček (odgovoren Josip Krmpotič). Folio. Primorski list. Poučljiv list zn. slovensko ljudstvo na Primorskem. Letnik V. Izhaja vsaki 1., 10. in 20. dan v mesecu. Odgovorni urednik in izdajatelj J. Marušič. Tiska I lilarijanska tiskarna. V Gorici. 1897. Folio. Rodoljub. Glasilo »Slovenskega društva« v Ljubljani. Izhaja 1. in 3. soboto vsakega meseca. V Ljubljani. 1897. VII. leto. Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Lastnina in tisek Narodne tiskarne v Ljubljani. 4°. Slovanska knjižnica. Urejuje in izdaja A. Gabršček. V Gorici. Tisk. in zal. Goriška Tiskarna A. Gabršček. 1897. (Izhaja po enkrat na mesec.) Slovanski svet. Letnik X. 1897. Na Dunaju. Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik Fran Podgornik. »Slovanski svet« izhaja 5., 15. in 25. dan vsakega meseca. Tisk tiskarne J. N. Vernay. Slovenec. Političen list za slovenski narod. Izhaja vsak dan izvzemši nedelje in praznike. V Ljubljani. 1897. Letnik XXV. Izdajatelj dr. Ivan Janežič. Odgovorni urednik Ivan Rakovec. 'Tisk Katoliške tiskarne v Ljubljani. Fol. Slovenka. Glasilo slovenskega žonstva. Letnik I. V 'Trstu. 1897. Izdajatelj in odgovorni urednik Fran Godnik. Lastnik: Konsorcij lista »Edinost«. 'Tiskarna Dolenc v 'Trstu. Izhaja kakor priloga »Edinosti« vsako drugo soboto. 4°. Slovenski gospodar. List ljudstvu v poduk in zabavo. (Izhaja vsak četrtek). V Mariboru. 1897. Točaj XXXI. Izdajatelj in založnik Katol. tisk. društvo. Odgovorni urednik 1>. Ferk. Tisk tiskarne sv. Cirila, v. 4°. Slovenski list. Neodvisno krščansko-socijalno glasilo. Letn i I; II. \ Ljubljani. 1897. Urednik Svitoslav lireskvar. Izdajatelj konsorcij Slovenskega lista. Tisek J. Blasnikovih naslednikov v Ljubljani. (Slovenski list je izhajal od 7. julija naprej po dvakrat na teden.) vel. Kolio. Slovenski Narod. Izhaja vsak dan zvečer izimši nedelje in praznike. Ljubljana XXX. leto. 1897. Izdajatelj in odgovorni urednik Josip N o 11 i. Lastnina in tisk Narodne tiskarne. Kolio. Slovenski Pravnik. Izdaja društvo »Pravnik« v Ljubljani. Odgovorni urednik dr. Makso Pirc. XIII. leto. 1897. V Ljubljani. Natisnila Narodna tiskarna. 8°. (Izhaja 15. dne vsacega •meseca.) Soča. Izhaja vsak petek opoldne. Tečaj XXVII. Vv Gorici. 1897. Izdajatelj in odgovorni urednik Dragotin Strucelj (pozneje Vinko Levičnik in Fran Strel). Odgovoren J. Krmpotio. Tiska in zalaga »Goriška tiskarna« A. Gabršček. Kolio. Svoboda. Glasilo slovenskih prometnih služabnikov in obrt-nijskih delavcev. Izhaja jedenkrat v mesecu. 1897. II. loto. Lastnik lista je strokovno društvo prometnih služabnikov Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Zaver t ni k. Tiskarna L. Bergmann & Comp. na Dunaji (do 8. številke, potom:) Trst. 1897. II. leto. Lastnika Bartl in Mihevc. Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Zavertnik. Tiskarna Tomasich. Trst. Via St. Gaterina. Casa Duma. Kolio (od 9. številke naprej). Svobodni glasovi. Poučno zabaven list za slovensko ljudstvo. Lastnik, izdajatelj in urednik Rok Drofenik. Tisk Narodne tiskarne v Ljubljani. V Celji. 1897. Leto I. v. 8°. (Svobodni glasovi so izhajali po jedenkrat na mesec začenši od 1. septembra 1897. 1.) Učiteljski Tovariš. Glasilo »Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani. XXXVII. leto. 1897. Odgovorni urednik Jakob Dimnik. V Ljubljani. Natisnila R. Miličeva tiskarna. (Izdavatelj in lastnik : Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani). Uradni list c. kr. celjskega okrajnega glavarstva. Uradni list izhaja vsako soboto. 1897. Izdaja c. kr. celjsko okrajno glavarstvo. Tiskala društvena tiskarna »Geleja« v Gelju, Rotovške ulico št. 5., pozneje tisk tiskarno sv. Cirila v Mariboru. 4°. (Amtsblatt der k. k. Bezirkshaupl mannschal t Gilli otc.) Uradni Ust c. kr. okrajnega glavarstva v Brežicah. Uradni list izhaja v početku 1. in 15. vsakega meseca. 1897. Izdaja c. kr. okrajno glavarstvo v Brežicah. Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. 4°. (Slov. in nemško. — 10 štev.) Venec cerkvenih bratovščin. Izhaja dne 24. vsakega meseca. Vrejuje dr. Frančišek Ušeničnik. Leto I. V Ljubljani. 1897. Izdajo »Katoliška liukvarna«. '1'iska Katoliška tiskarna«, vel. 8°. Vrtec. Časopis s podobami za slovensko mladino. Uredil in izdal Anton Kržič. XXVII. tečaj. 1897. V Ljubljani. Natisnila Katoliška tiskarna, vel. 8°. (12 številk na leto.) Zakonik in ukaznih za avstrijsko-ilirsko Primorje. Tečaj 1897. V Trstu. Tiskarnica avstrijskega Lloyda. 4°. (Izhaja v nedoločenih obrokih.) Zgodnja Danica. Katolišk cerkven list. Izhaja vsak petek. Tečaj L. V Ljubljani. 1897. Odgovoren urednik Andrej K a 1 a n, Franc 1» i r k in zopet Andrej K' a 1 a n. Tiskarji in založniki: Jožef Ulasnikovi nasledniki v Ljubljani. 4". Zgodovinski zbornik. Priloga ljubljanskemu škofijskemu listu. Izhaja v nedoločenih obrokih. X. leto. Ljubljana 1898. Izdajatelj in odgovorni urednik Martin Pogačar. Tiska Katoliška tiskarna v Ljubljani. 4°. (št. 38—41.) Zora. Glasilo slovenskega katoliškega dijaštva. Uredujc Anton Vadnal. Na Dunaju. III. leto. 1897. Tiskarna oo. Mehi-taristov. (Zora izhaja koncem vsakega meseca izvzemši dva meseca počitnic.) Odgovorni urednik Frančišek J a n k o v i 6. Slovenski pisane sestavke prinašajo tudi nekateri hrvaški strokovni časopisi: „Iirvatska misaonNovu nada“, „&-klista„Stenograf“ itd. II. Zborniki. Ant. Knezova knjižnica. Zbirka zabavnih in poučnih spisov. Izdaja »Slovenska Matica«. IV. zvezek. V Ljubljani. Tisk Narodne tiskarne. 1897. 8°. .191 str. Vsebina: L Moja hoja na Triglav. Spomini Nejaza Nemci-grena. II. Fr. L. L.: Prenos Kopitarjevih smrtnih ostankov v Ljubljano. Dejanje svetega Detinstva. V poduk malim in odraščenim. XVII. zvezek. V Ljubljani. 1897. Samozaložba. Natisnila Katoliška tiskarna. 16°. 78 str. Izven tj a muzejskega društva za Kranjsko, (d lej 1.) Letopis Slovenske Matice za leto 181)7. Uredil Anton 15 a rti. Založila in izdala »Slovenska Matica«. V Ljubljani Natisnila Narodna tiskarna. 1895. 8°. 838 str. Vsebina: Dr. Franc Kos Črtice o naši domovini pred prihodom Slovencev. Ivan S teki asa: Ivan Vajkard Turjaški. Dr. Janko P a j k: O jedru tragedije in drame sploh — I. Vrhovec: Francoska ljudska Sola na Kranjskem. Dr. Matija Murko: Jan Kolar. — R. Perušek: Slovenska biblijografija; — E. Lah: Letopis „Slovenske Matice”. Naš Dom. Zbirka povesti, pesmi in narodnega blaga, zanimivosti itd. II. zvezek. »Zadnji grof Celjski« in »Iskalci biserov na otoku Sv. Duha.« Dovest. Ruski spisal Emilij M uši k, preložil Krutogorski. V Celju. 1897. Uredil, izdal in založil Dragotin Hribar. 120 str. m. 8°. Pomladni Glasi, posvečeni slovenski mladini. S štirimi slikami. Uredil in založil Evgen Lampe. 7. zvezek. V Ljubljani. 1897. Tiskala Katoliška tiskarna, m. 8° 144 str. Povesti slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo. Zbral in uredil Andrej Kalan, urednik »Domoljubu«. V Ljubljani. 1896. Založilo »Tiskovno društvo«. Tisk Katoliške tiskarne. Dobiva se v »Katoliški IS uk varni«. XI. zvezek. (1898). 8». 192 str. Salonska knjižnica. Izdaja in ureja Andrej Gabršček. (Glej XVII.) Slovanska knjižnica. Urejuje in izdaja Andrej Gabršček Snopič 57—69. m. 89. V Gorici. Tiska in zalaga »Goriška tiskarna« A. Gabršček. 1897. (Glej 1. in XVI.) Slovenske Večernice. 50. zvezek. Vsebina: J. Mil o vršni k. Boj za pravico (glej XIX. in XVI) Slovenska zemlja. Opis slovenskih pokrajin v prirodoznanskem, statističnem, kulturnem in zgodovinskem obziru. II. del. Trst in Istra. Ljubljana. 1897. Izdala »Slovenska Matica«. Natisnila J. Glasnikova tiskarna. (Glej XXI. Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra.) Zabavna knjižnica. Založila in na svetlo dala »Slovenska Matica«. X. zvezek. Trojka. V Ljubljani. 1897. Tiskala Glasnikova tiskarna. (Glej XVI. Trojka.) Zabavna knjižnica za slovensko mladino. Urejuje in izdaje Anton Kosi, učitelj v Središči. VI. zvezek. V Ljubljani. 1897. Samozaložba. Natisnila Katoliška tiskarna, m. 8°. 47 str. III. Bogoslovna dela. Novi testament gospodariti'zveličarja našega Jezusa Kristusa. Poleg grškega izvirnika. Na Dunaji. 1882. Založila Britanska in inozemska svetopisemska družba, m. 8°. 410 str. Psalmi Davidovi. Na Dunaji. 1882. Založila Britanska in inozemska svetopisemska družba, m. 8°. 112 str. Kristusovo življenje in smrt. Spisal dr. Stefan Kocjančič. I. del. 3. snopič. (Nov natisek.) Izdala družba sv. Mohorja v Celovcu. Tiskala tiskarna družbe sv. Mohorja. 4°. 10 pol. Svete zgodbe za male otroke. V Ljubljani. 1897. Založilo »Katoliško društvo detoljubov«. Tisek Katoliške tiskarne v Ljubljani, m. 16°. 25. 70. str. Zgodbe svetega pisma, Slovencem priredil in razložil dr. Frančišek Lampe. 4. snopič, (str. 353—-480). Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovcu. V Celovcu. 1897. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja. 4°. Življenje svetnikov. Spisala dr. J. Rogač in M. Torkar. 5. snopič in 7. snopič. (Nov natisek.) Izdala družba sv. Mohorja v Celovcu. Tiskala tiskarna družbe sv. Mohorja. v. 8°. [vsak zvezek po 15 pol.] Nauk o svetem Detinstvu, Na svetlo dalo vodstvo sv. Detinstva za slovenske pokrajine. V Ljubljani. Založilo vodstvo. Natisnila Katoliška tiskarna. 1897. 12°. 31 str. Pravoverni Katoličan. Preložil Anton C h ras k a. V Ljubljani. Samozaložba. Tiskala Ier. pl. Kleinmavr & Bamberg. 1897. 16°. 24 str. Bratovščina sv. Uršule in njenih tovarišic za srečno zadnjo uro ter za medsebojno krščansko podučevanje in bratovsko spominjanje k lepemu življenju. Podučna in molitvena knjižica bratom in sestram te družbe in slehernemu v poduk in spodbudo. L dovoljenjem............................... Sedmi pomno- ženi natis. Maribor. 1897. Založila bratovščina. Tisek tiskarne sv. Cirila, m. 10°. 212 str. Bratovščina za vedno češčenje presvetega Rešnjega Telesa in za opravo uboznih cerkvi), Kanon, ustanovljena v cerkvi čč. gg. Uršulink v Ljubljani. — Tiskala Katoliška tiskarna v Ljubljani. 16°. 32 str. (Založila bratovščina.) Posvečenje tretjega reda božjemu srcu Jezusovemu...................... V Celovcu. 1897. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja. 8°. 1/2 pole. Vodilo svetovnega tretjega reda sv. Frančiška. Ljubljana. 1896. Natisnili .1. Blasnikovi nasledniki. 16°. 22 str. Druga sveta sinoda ali cerkveno zborovanje lavantinske škofije v' cerkvi svetega Alojzija v Mariboru od dne 28. septembra do 2. oktobra 1896. Maribor. 1897. Založilo »Katol. tisk. društvo«. (Sestavil dr. Ivan Mlakar.) Tisck tiskarne sv. Cirila, m. 8°. 22 str. Kaleč ti je ime ? ali Vzorno življenje naših svetili priprošnjikov v nebesih. Za mladino. II. Sveti Jožef. V Ljubljani. 1897. Založilo »Katoliško društvo detoljubov,« Tisk Katoliške tiskarne. 16°. 49.—108. str. Kalc6 ti je ime ? ali Vzorno življenje naših svetih priprošnjikov v nebesih. Za mladino. III. Sv. Frančišek Asiški. Sestavil V. (J. V Ljubljani. 1897. Založilo »Katoliško društvo doto-ljubov«. Tiskala Katoliška tiskarna. 16°. 1.—48. str. Meditationes in exercitiis st/nodalibus (v slov. jeziku) 8°. 44 str. (v »Additamentum« h knjigi »Gesta et statuta synodi dioe-cesanae quam anno Domini 1896 constituit et celebravit Michael Napotnik, Princeps. P]piscopus Lavantinus etc. Marburg. 1897. Sumptibus Pr. Ep. Ordinariatus Lavan-tini«. Typis typographiae s. Cyrilli. str. 407—450.) Premišljevanje o življenju našega Gospoda Jezusa Kristusa za vse dneve celega leta. Spisal o. Brunon Vercruysse, duhovnik 1)..). Po trinajsti francoski izdaji preložili lavantinski bogoslovci. II. zvezek. Od dne 1. malega srpana do dne BI. grudna. V Mariboru. 1897. Tisck in zaloga tiskarne sv. Cirila. 12°. 561 + XIV. str. Srce clovecje hiša božja, ali, pa delavnica satana. Raztolmačeno v 10 podobah. V Gradcu. 1897. 8°. 56stranij. (Založil Th. Keil.) Sveta birma. Pouk in priprava za ta sveti zakrament. (Za šolo in dom.) Sestavil Jernej Voh, župnik. Maribor. 1897. Tiskala in založila tiskarna sv. Cirila v Mariboru. 16°. 50 str. Sest govorov sv. Alojziju v čast, mladini in vzgojiteljem v prid. Govoril J. N. Rcnier pri sv. Jakobu v Ljubljani. 1897. Dobiček je namenjen za nove zvonove cerkve sv. Jakoba. Založilo cerkveno; predstojništvo. Tiskala Katol. tiskarna. 16°. 48 str. Nagovor '(knezoškofa dr. Mihaela Napotnika) o priliki otvoritve misijonske hiše in slovesne predstave častitih očetov in bratov misijonarjev sv. Vincencija Pavijana v cerkvi sv. Jožefa v Studencih poleg Maribora dne 12. sept. 1897. m. 8°. 10 str. (ErofTnung der neuen Missionsanstalt Jesus-Maria-Joset' in Brunndorf boi Marburg am 12. September 1897. Von einem Kesttheilnehmer. Marburg. 1897. Tin Verlage des Berichterstatters. Rt. Cyrillus-Buch-druckerei. Str. 31- -40.) Pastirski list. Alojzij po božji in apostolskega sedeža milosti knez-nadškof Goriški častiti duhovščini in vernikom svojo nadškofije pozdrav in blagoslov! V Gorici dne 14. lebruvarja 1897. Izdala in natisnila 1 tilarijanska tisk. v Gorici. 4U. 6 str. (Pastirski list škofa Andreja Marije v Trstu. Založilo školijstvo. Tiskala tiskarna Dolenc. 4°. 4 str.) Pastirski list postni in postna postava za l. 1897. Mihael po božji milosti in božjem vsmiljenju knczoškof lavantinski, častiti duhovščini in vsem ljubim vernikom svojo škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Boga Sina v edinosti sv. Duha! Maribor, dne 16. svečana 1897. Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. 4°. 8 str. Pastirski list. Natlškofje in škofje avstrijski. (15. januvarja 1897.) Natisnila Katoliška tiskarna. 4°. Pastirski Ust vseh avstrijskih škofov povodom bližnjih volitev za državni zbor. Nadškofje in školje avstrijski vernikom svojih škofij mir milost in blagoslov od Gospoda našega Jezusa Kristusa. Maribor dno 30. prosinca 1897. Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. 4°. 8 str. Skupno pastirsko pismo avstrijskih nadškofov in škofov ob priliki biserne maše sv. očeta Leona XIII. Natisnila Katoliška tiskarna. 4°. Pastirski list avstrijskih nadškofov in škofov. 4°. ‘/a pole. Isto o priliki državn. volitev 4°. 1. pola. Isto 4°. 1 pola. Isto postni. 4". 1 pola. (Tiskala tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. Založil knezoškolijski urad.) Katoliški molitvenik za bolnike v desetih jezikih za vporabo dušnim pastirjem zlasti v bolnišnicah, kakor tudi vsem prijateljem bolnikov in bolnikom samim. Spisal Adalbert Andori, duhovnik pri župni cerkvi sv. Jožefa v Leopoldovem mestu na Dunaji. Deveti ali slovenski del. Preložen v slovenščino po nemškem izvirniku, ki je potrjen od visokočastitega dunajskega knozo-nadško-iijstva. Na Dunaji. Založil Adalbert Anderl. Wien, II. Taborstrasse Nr. 19. 1897. 8°. 40 strani. 'Tiskal Karol Fromme, c. kr. dvorna tiskarna na Dunaji. Ključ nebeških vrat.. Jutranjo, večerne in mašne molitve z več drugimi navadnimi molitvami in pobožnimi opravili. Spisal J. R............. Desetega natisa. V Ljubljani. 1897. Založil Matija Gerber, bukvovez. Tiskarna R. Miličeva. Ljubljana. 24°. 427 str. Naša ljuba Gospa vedne pomoči. Prevod iz nemškega. V Ljubljani. 1897. Založila »farna cerkev Tržiška«. Tiskala katoliška tiskarna. 12°. 20-1 str. Rajski cvet. Nabral iz spisov škofijstveno dovoljenih I llri-sogon M. O. S. K. Ljubljana. 1897. Založil in prodaja Janež Giontini, knjigo),ržec. C. kr. dvorna tiskarna J. Feichtingerjevi dediči v Linču. 12°. 320 str. Reši dušo. Spomin na sv. misijon. Sestavil in založil Franc Rihar, župnik v Mekinjah pri Kamniku. V Celovcu. 1897. Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. 16». 24 str. Srce v Jezusu. (Molitvenik, izdal »Amorikanski Slovenec«. (Tow. M in ne.) Spomin slovesnega kronanja žalostne Matere božje na 20. septembra 1890. katera se časti v slavnej stolni cerkvi sv. Justa M. v Trstu. Poslovenil G. Janez Slavec, župnik. Cisti dohodek v korist bratovščine žalostne Matere božje Založil Alojzij Štolfa. Tiskarna Tomasich v Trstu. 1890. 8°. 53 str. (Z 12 podobami.) Sveti rožni venec. Poučna in nabožna knjiga za krščansko ljudstvo. Nemški spisal dr. Jožef Walter, prošt v Innichenu. Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovcu. 1897. 12°. 310 str. Tiskala tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu. Tolažba katoliškega kristjana. Spisal 1*. Urisogon Majar. (Založil Mader v Pliberku. Natisnil HUmke v Ptuju) 10°. 20 pol. Večna molitev pred Jezusom v Zakramentu ljubezni. Po tretjem natisu nemške knjige P. J. Walterja O. S. 1>. priredili za slovensko ljudstvo ljubljanski bogoslovci..................... V Ljubljani. 1895. Založil J. Flis. Tisek Katoliške tiskarne. 12°. 024 str. (Knjižica za ustanovo družbe svete Obitelji. Založilo škotijstvo v Trstu. Natisnila tiskarna Dolenc v Trstu. 1897, 10°. 30 str.) Večna bratovščina za srečno smrt. V Selnici nad Mariborom. Zaloga bratovščine. Tisek tiskarne sv. Cirila v Mariboru. (1.897.) m. 8U. 4 str. Cerkveni listi: Cerkveni glasbenik, ('-vetje z vrtov sv. Frančiška, Duhovni pastir, Katoliški obzornik, Ljubljanski škofijski list, Zgodnja Danica, Venec cerkvenih bratovščin. Šolske knjige. (Glej VII. b.) IV. Dela spadajoča v krog državnega in pravnega znanstva, politike in narodnega gospodarstva. Civilno-pravdni red. Zakon z dne 1. avgusta 1895. št. 113. Prestavo na slovenski jezik priredil dr. L. Filipič. V Celju. 1897. 8°. [XIII + XXVIII. + 311 str. (Tiskal Drag. Hribar v Celju.) Sodni pravilnik. Zakon od 1. avgusta 1. 1895. št. 111. drž. zak. Uvodni zakon od 1. avgusta 1. 1895. št. 110. drž. zak. Prestavo na slovenski jezik priredil dr. Ludovik Filipič, odvetnik v Celii. Založil in natisnil Drag. Hribar v Gelii. m. 8°. 83 str. Cerkvene pristojbine (stolni na) za Štajersko, Koroško in Kranjsko. Spisal Rok Drofenik. Založil in prodaja li. Drofenik v Colji. 1897. Natisnila Narodna tiskarna v Ljubljani. 8°. IG str. Boj za slovenske ljudske sole v Trstu. Utok Josipa Vodopivec ................ Sestavil in predložil dne 7. avgusta 1894. visocemu c. kr. rninisterstvu za bogočastje in vik pooblaščenec prosilcev dr. Gustav Gregorin, odvetnik v Trstu. V Trstu. 1894. Založil dr. Gustav Gregorin. Tiskala tiskarna Dolenc. 16°. 32 str. Primorski odnosaji v poslanski zbornici na Dunaju. Po brzopisnih zapisnikih. V Gorici. Tiskala, izdala in založila »Goriška tiskarna« A. Gabršček. 1897. Lcx 8°. 61 str. (Priloga »Edinosti«.) Luc. Slovenskemu ljudstvu v prosveto. Založil Ivan Schanzer v Celju. Tiskala društvena tiskarna »Celeja« v Celju. 4°. G str. Nova Luč. Slovenskemu ljudstvu v prosveto. Izdal in založil Ivan Schanzer v Celju. Natisnila društvena tiskarna »Celeja« v Celju. 4°. 4 str. Po konliskaciji drugi natis! Soeijalni demokratje, novi Jcmecki prijatelji". Kmečko vprašanje zlasti z ozirom na knjižico »Slovenskim kmetom v poduk in prevdarek«. Drugi natis. Maribor. 1897. Tisk in zaloga tiskarne sv. Cirila v Mariboru. 12°. 36 str. Deželni odbor poroča deželnemu zboru poknežene grofovine Goriške in Gradiške o svojem delovanji od 1. januarja do konca decembra 181)7. V Gorici. 1897. Nat. Seitz. Zal, deželni odbor. Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani od 28. decembra 1896. do dne 6. marca 1897. 38. zvezek. Založil deželni odbor kranjski. Tisek Miličev. 4°. XXXVIII + XXXV1H. 431 + 530 + 299 str. Udave Zjedinjenih držav. (Natisnil in založil »Amerikanski Slovenec«. Tow. Minn.) Velecenjeni volilci mesta Idrije. V Ljubljani. Samozaložba. Tisk Narodno tiskarne v Ljubljani, m. 8°. 16 str. (Volilni oklic Narodne stranke.) Velecenjeni volilci med Loka in Kranj (itd.) Politični listi: Amerikanski Slovenec, Delavec, Dolenjske no, vice, Domoljub, Domovina, Edinost, Glas Naroda, Glasnik-Mir, Novice, Primorec, Primorski list, Rodoljub, Slo-vanski svet, Slovenec, Slovenski gospodar, Slovenski list, Slovenski narod, Soča, Svoboda. Pravoslovni list: Slovenski pravnik. Zakonarski listi: Deželni zakonik in ukazni list za vojvodino štajersko; Deželni zakonik za vojvodino kranjsko; Državni zakonik; Uradni list celjskega glavarstva; Uradni list c. kr. okrajnega, glavarstva v Prožicab; Zakonik in ukaznik za avstr.-ilirsko Primorje. V. Zdravoslovna dela. Kratko navodilo mrtvooglednikom, da ložje spoznavajo in pravilno zapisujejo smrtne vzroke. Založil dr. Jul. Kotzmuth, c. kr. okr. zdravnik. Tiskal lv. Seber v Postojini. v. 8°. 4 str. Kako se je ogibati nesreč provzročenih z elektriko in kako je pomagati v takšnih nesrečah. (Po nemškem izvirniku.) Na Dunaju. V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig. 1897. 8°. 14 str. Natisnil Karl Gorišek na Dunaju. V. Kutschera Adolf, vitez pl. Aichbergen. Navod k desinlekciji o praksi na deželi, (sic!) (nemški in slov.). V Ljubnem. 'Piskal L. Ndssler. 1897. 8U. 17 str. Službeni predpisi za babice. Izdalo c. kr. ministerstvo za notranje stvari z ukazom z dno 10. septembra 1897. 1. (drž. zak. št. 216). Na Dunaju. Natisnila in založila c. kr. dvorna in državna tiškarnica. 1897. 8°. 55 str. Zbirka domačih zdravil, kakor jih rabi slovenski narod. S poljudnim opisom človeškega telesa. Tretji pomnoženi natis. V Colji. 1897. Zbral, tiskal in založil Dragotin Hribar v Colji. 8°. 1 10 + II. str. VI. Modroslovna dela. ('vetje s polja modroslovskega. Kratek sestav glavnih modro-slovskih naukov. Spisal dr. Frančišek Lampe. V Ljubljani. Tiskala Katoliška tiskarna. 1897. 12°. 205 str. VII. Vzgojeslovna dela. a) Teoretsko-vz^ojeslovn e knjige. Anleitung zum Gebrauche de.s Krsten deutsclien Ubungsbnches f(lr slovenische allgemeine Volksschulen (Prva nemška va- dnica za slovensko občne ljudske šole.).................. \Yien. [m kaiserlich-koniglichen Schulbuoherverlage. 1897. Druck von Karl (lorischek in Wien. v. 8°. 275 str. Narodna šola družbe sv. Cirila in Metoda v St. Rupertu pri Velikovcu. Pomnoženi ponatis iz »Mira«. Izdalo in založilo uredništvo »Mira«. Cena 10 kr. V Celovcu. 1890. Natisnila tiskarna družbo sv. Mohorja. 12°. 64 str. Razdelitev učne tvarine iz realij slovenskih in utrakvističnih šol za šolski okraj Kočevje. Sprejeta v okrajni učiteljski konferenci v Ribnici dne ;}0.*junija 1897 I. in potrjena od visokega c. kr. deželnega šolskega sveta z odlokom od 2i5. oktobra 1897 št. H005. ^ Založil c. kr. okrajni šolski svet v Kočevji. Tiskal I!.. Šober v Postojni. 8°. 11 str. Učni načrt za. pouk v spisji na ljudskih šolah logaškega okraja, izdelala okrajna učiteljska konlerencija 1. 1897............... Izdal in založil c. kr. okr. šolski svet v Logatci 1. 1897. pod št. 1095. Tiskal R. Šober. Postojna. 8". 8 str. Ženska ročna dela za pouk na ženskih učiteljiščih. Sestavila Pavla pl. Renzenberg, c. kr. učiteljica na ljublj. učiteljišču. I. del. Kvačkanje. V Ljubljani. Natisnila in zaiožila [g. pl. Kleinmayr in Ped. Lamberg. 1897. 8U. 99 str. b) šolski učbeniki. Mali katekizem ali krščanski nauk. (Izvirnik potrdili vsi avstrijski škofje, zbrani na Dunaju dne !). aprila 1849.)................. ........... V Ljubljani. 1897. Tiskala Katoliška tiskarna. Založilo knezoškolijstvo ljubljansko, m. 8°. 08 str. Srednji katekizem ali krščanski nauk.................................... V Ljubljani. 1897. Tiskala Katoliška tiskarna. Založilo knezoškofijstvo ljubljansko, m. 8°. 192 str. Veliki katekizem ali krščanski, nauk.................................... V Ljubljani. 1897. (189G). Tiskala Katoliška tiskarna. Založilo knezoškolijstvo ljubljansko, m. 8°. 224 str. Zgodovina razodetja božjega v novi zavezi za nižje razrede srednjih šol priredil Andrej Karlin, katehet na c. kr. nižji gimnaziji v Ljubljani.................................................. V Ljubljani. Natisnila in založila Ig. pl. KIeinmayr & Fed. Bamberg. 1897. 8U. 1;53 str. • Prva nemška vadnicas za slovenske občne ljudske šole. Spisala II. Seli r« in er, ravnatelj in dr. J. Bizjak, profesor na c. kr. učiteljišču v Mariboru.............. Na Dunaju. V cesarsko kraljevi založbi šolskih knjig. 1N97. 8°. 148 str. (Erstes deutsches Ubungsbuch fiir sloveniscbe allge-rneino Volksschulen. Verfasst von II. Seti re in er, Director und l)r. J. Bezja k, Professor an der k. k. Lehrer- bildungsanstalt in Marburg................\Vien. lin kaiserlich- konigliehen Schulbtlcherverlag. 1897. Druck von Karl Gorischek. Wien V.) Slo vensko-nemški abecednik za občne ljudske šole. Slovenisch-deutsche Kibel fiir allgemoine Volksschulen von Karl 1’resi'horn. Wion. Im k. k. Schulbiicherverlage. 1897. 8°. 150 str. Začetnica za slovenske ljudske šole. Sestavila Janez Koprivnik in Gabrijel Majcen. Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig. 1897. 8°. 90 str. Natisnil K. Gorišek na Dunaju. Druga nemška slovnica za obče ljudske šole. (Tiskana brez premene kakor leta 1890.) Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig. 1897. 8°. 2:>(> str. Natisnil K. Gorišek na Dunaju. V. Navod k naučenju italijanskega jezika za slovenske ljudske šole. Spisal Anton V a 1 e n t i č. . . . Pregledano in popravljeno izdanje. I. del. Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig. 1897. 8°. 6 pol. (Natisnil Karl Gorišek na Dunaju. V.) II. del. 14Vs pol. Deutsches Lesebuch fiir die 1. und 2. Glasse slovenisch-utraquistischer Mittelschiden und verivavdtcr Lehranstalten. llerausgegcbon von Anton Štritof. Wien. Im kaiscrlich-konigiichen Schulbiicherverlage. 1897. 8°. 282 str. Drugo berilo in slovnica za obče ljudske šole. Sestavila M. .los in in E. Ga n gl, učitelja v Ljubljani. V Ljubljani. 'Tiskala in založila Ig’, pl. Kleinmayr in Kert. Bamberg. 1897. 8°. 224 str. Tretje berilo za obče ljudske šole. (Tiskano brez premeno kakor lota 1896.) Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig. 1897. 8°. 247 str. Na Dunaju. Natisnil Karl Gorišek na Dunaju. Četrto berilo za obče ljudske in nadaljevalne šole. (S podobo našega svetlega cesarja). Sestavil Peter Končnik. Pregledana izdaja Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig. 1897. 303 str. Natisnil K. Gorišek na Dunaju. V. Slovenska čitanka za Nemce na srednjih šolah in učiteljiščih. S slovensko-nemškim slovarjem. Nadaljevanje početnice »Slovenisches Elementarbuch« spisal Josip Lendovšek. Sestavil Josip Lendovšek. Po rokopisni ostalini pisateljevi uredil, popolnil in izdal Anton Štritof... Na Dunaju. V c. kr. založbi šolskih knjig. 1897. Natisnil Karl Gorišek na Dunaju. V. 8°. 107 str. Slovenisches Lesebuch fiir Deutsche an Mittelschulen und Lchrer-bildungsanstalten. Iliezu cin slovenisch-deutsches Worter-buch. Fortsetzung des Werkes »Slovenisches Elemen-tarbuch« von Josef Lendovšek. Zusammengestellt von Josef Lendovšek. Nach dom handschriftlichen Nach-lasse des Josef Lendovšek, redigiert, e rga n z t und heraus-gegeben von Anton Štritof. Im k. k. Schulbticher-verlago. 1897. Druck von Karl Gorischek. Wien. V. Deutsch--slovenisches Worterbiichlein zum Gebranche beim TJnter-richte in den tveiblichen Handarbeiten cm Volksschulen mit slovenischer Unterrichtssprache. Verfasst von II. S c h r e i n e r Dr. J. Bezjak. Marburg. 1897. Im Selbstverlage. Druck dor St. Cyrillus-Buchdruckerei in Marburg. m. 8°. 32 str. Sl o vei i sko-n emški slovar k Lendovšek-Štritofovi slovenski čitanki za Nemce. Sestavil Josip Lendovšek. Po rokopisni ostalini pisateljevi uredil, popolnil in izdal Anton Štritof.... Na Dunaju. V c. kr. založbi šolskih knjig. 1897. Natisnil Karol Gorišek na Dunaju, v. 8°. 102 str. Slovenisch-deutsches Worterbuch zum slovenischen Lesebuche Cttr Deutsche von Lendovšek-Štritof. Nach dem handschriftlichen Nachlasse des Josef Lendovšek, redigiert, ergantzt und. herausgegeben von Anton Štritof. Wien. Im kaiserlich-koniglichen Schulbticlier-verlage. 1897. Druck von Karl Gorischek. Wien. V. Stenski zemljevid Palestine. Za pouk v zgodbah sv. pisma starega in novega zakona. Za porabo v slovenskih šolah priredil prof. Fr. Orožen. Merilo 1:200.000. Založil Ed. Hblzel na Dunaju. 1897. Zemljepis za meščanske šole. Spisal Fr. Orožen, profesor na c. kr. učiteljišči v Ljubljani. Prva stopnja. Drugi nespremenjeni natisk prve....................... izdaje........ V Ljubljani. 1897. Tiskal in založil Rudolf Milic. 8°. 08 str. Zemljepis za prvi gimnazijski razred. Sestavil Ivan Vrhovec, c. kr. profesor. Ljubljana. 1897. Založili in tiskali Blasnikovi nasledniki. 8°. 72 str. Zemljepis za spodnje in srednje razrede avstrijskih srednjih šol. Spisal Simon Rutar, c. kr. gimnazijski profesor. Drugi tečaj: Opis zemelj V Ljubljani. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fcd. Bamberg. 1896. 8°. 107 str. Zgodovina srednjega veka. Po Fr. Mayerjcvi knjigi za nižje razrede srednjih šol priredil Anton Kaspret, c. kr. profesor prve državne gimnazije v Gradcu. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. V Ljubljani. 1897. 8». 90 str. Računica za obče ljudske šole. Izdaja v treh delih. Prva stopnja. Spisal dr. Fr. vitez Močnik. (Tiskana brez premeno kakor leta 1890.) Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig. 1897. 8°. 88 str. Natisnil Karl Gorišek na Dunaju. V. Racunica za obče ljudske šole. Izdaja v treh delih. Druga stopnja. Spisal dr. Fr. vitez Močnik. (Tiskana brez premene kakor leta 1896.) Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig. 1.897. 8°. 97 str. Natisnil Karl Gorišek na Dunaju. V. Slavček. Zbirka šolskih pesmi. Uglasbil Anton Ned ved, c. kr. učitelj godbe. Prva stopnja Tretji natis.......................... V Ljubljani. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 12°. 86 str. [Stenske table. Sestavila Žumer in Razinger.) Založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani. Folio. 25 tab. (1890). c) Knjige za mladino. Cvetke zelene in z venile za mlade in stare. Nabral II. Maj ar. V Ljubljani. 1897. Založil in prodaja Anton Turk, knjigovez. m. 8°. 72 str. (Tiskala Katoliška tiskarna v Ljubljani.) Pripovedke za mladino. 1. zvezek. Spisal l(1r. Hubad. Tretji natis. V Ljubljani. Založil in prodaja J. Giontini. 1897. Natisnil V. lilanke v Ptuji. m. 8°. 72 str. Pripovedke za mladino. II. zvezek. Spisal Kr. Hubad. Drugi natis. V Ljubljani. Založil in prodaja J. Giontini. 1897. Natisnil V. Blanke v Ptuji. ni.8°. 91 str. Sto narodnih legend. Slovenski mladini in preprostemu ljudstvu v poduk in zabavo nabral in priredil Anton Kosi. V Ljubljani. 1897. Izdal in založil J. Giontini. Tiskar-nica R. Miličeva v Ljubljani, m. 8". 234 str. Pedagogijslci Usti: Angeljček, Dejanje sv. detinstva, Krščanski detoljub, Popotnik, Učiteljski tovariš. Vrtec. Pedagogijslci zborniki: Pomladni glasi. Zabavna knjižnica za mladino. VIII. Jezikoslovna dela in spisi iz književne zgodovine. Zgodovina slovenskega slovstva. III. del. Drugi zvezek. (Dalje in konec.) Spisal profesor dr. Karol G la s er. Katoliška tiskarna. Ljubljana. (1897.) 8°. str. 177 -338. Nasi knjižni grehi. Spisal M. M. Hostnik, profesor v Rusiji. Ponatis iz »Slovanskega sveta«. Dunaj. Tiskarna Ivana N. Vernay. 1896. IG". 32 str. N. Odlomek latinsko-slovenskega slovarja (na pokaz). Sestavil Fran Wiesthaler. (V Izvestju c. kr. državne nižje gimnazije v Ljubljani.) liočni rusko-slovenski slovar. 378 str. Kratka slovnica ruskega jezika. 85 str. Sestavil M. M. Hostnik. V Gorici. 1897. 8°. Na-tisnola »Goriška tiskarna« A. Gabršček. Letopis Matice slovenske. Šolski učbeniki. IX. Zgodovinski spisi, življenjepisi, spominske knjige. Božja pot Matere Božje na Blejskem jezeru. II. pomnoženi na-tisek. V Ljubljani. 189G. Založil Anton Turk, knjigovez. Katoliška tiskarna v Ljubljani, m. 8°. 20 str. O stoletnici Vodnikovih „Lublanskih Noviz". Spisal in izdal v prid družbi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani Ivan Vrhovnik. Ponatisnjeno iz »Slovenskega Lista«. V Ljubljani. 1897. Založil izdajatelj, m. 8°. 87 str. Spomenica kranjske gimnazije vzidana pod sklepni kamen novega gimnazijskega poslopja dne 1 j &&ŠL; *-o g.' S ^ irL ► C.o K' ‘ <5 aq £ 'Tt pd i P 3 o c *2. ® h f+ . • p4. . i i 2400 96 121 400 300 'Jt 1 1 1 1 1 1 » ro Tekoče Število O o S* O Q* PT cr ,CD O ►O o c- CD O «’ £ c* 3 g. P C. m • ?TS' O CD . 3 rr >73 Q, H1. P g. t3 o" j+ -S-E 5 cr ?r o CL •EJ ►-* p T3 IŠC 3419 1717 5137 Prirastek na obrestih tekom leta 1897 U 80 72 52 'tS "bD 132 65 198 Vrednost dne 31. grudna 1896 kr. 09 11 20 T3 3287 1652 4939 O. £ SJ O £-4 cš c O £3 •—< 01 ?2 7-4 'cV m o cr3 N > O i/3 •s o ^ M Ki C| N .S K« ° sJ š73 o ^4 a> c3 Ph P J* m cž N > O w rs 2 C G CD ■§ S O d) ■—i Ul G rt CD Jh ■+-> 'S ” go *W © O a* CD 77 rt- S m' fSfšiR ¥ IH« <1> K g i-lHf Ct) o N 0> ^ P 3J cc ct i_j. si: 00 3 tl 0 »i P CK N P <1 P rP ČŽ>’ c< p 0 N P 0026, vredna b) Knjižica kranjsko hranilnico pod štov. 1 /16401 .................. c) Knjižica obrtno-podpornoga dru- štva v Ljubljani št. 364 . 6) Knjižica posojilnico v Soštajnu štov. 146.......................... A. Knezova ustanova za izdavanjo poučno in zabavno knjižnico, in sicor: a) Gotovina v blagajni................. b) Vlogi pri ,,Kmetski posojilnici za ljubljansko okolico“ na knjižici št. 643 in 969 vrodni .... c) Kreditna srečka z dne 31. marcija 1868. 1. serija 1076 štev. 46 č) Sodom srečk za uravnavo Tiszo k 139 gld. 50 kr....................... d) En nagradni list izžrebano obvez- nico z nagrado ogorsko hipot. banko serija 110 štov. 51 . . 0) Štiri srečko ljublj. loterijskega po- sojila a 23 gld. 26 kr. . . . f) Ena srečka posojila mosta Solno- grad št. 11813..................... g) Deset zadružnih deležev ,,Kmet- sko posojilnice za ljublj. okolico** a, 100 gld......................... h) Sodomintridesot dolnic ,,N/lrodno tiskarno** & 50 gld................ 1) Dva doležna lista ,,Narodnoga doma**............................. j) Ostali moniški dolg................. Skupaj . . . Dnč 31. docorabra 1896. jo znašalo pre- moženjo.................................. torej so je lani pomnožilo za ... . 23 440 1085 1683 25 26322 200 976 20 93 30 1000 1850 200 50 82 34001 33701 V Ljubljani dne 31. decembra 1897. Pr, Levec, predsednik. L>r. Josip Stare, blagajnik. Poročilo o knjižnici. Slovenske lcrajige. (Ooclatelc.) (Glej Letopis za 1. 1888. str. 254.) Romarske Bulcvize: V Ljubljani 1757 Jurij Japel: Svetu pismu noviga testamenta. Labaci 1784. Premishlovanje sa zhaf svetiga leta. V Lublani 1826. Franc Veriti: Popotnik fhiroke in voske poti. V Ljubljani 1828. Franc Veriti: Sbivljenje svetnikov. V Ljubljani 1829. Slovensko berilo za peti gimnazijski razred. Na Dunaju. 1853. Josip Marn: Jezičnik. Leto 1.—XXX. V Ljubljani 1863—1892. Jurcih Stritar: Klasje z domačega polja. V Ljubljani 1866. dr. Jože Vošnjalc: Slovenski tabori za prosto slovensko ljudstvo. Maribor 1869. Letno poročilo »Dramatičnega društva« za IV. društveno loto. V Ljubljani 1870. Letno sporočilo »Katoliške družbe« na Kranjskem za čas od novembra 1.870. do decembra 1871. V Ljubljani 1871. Janko Pajk: J. Pajka izbrani spisi. Prvi zvezek. V Mariboru 1872. Pavla aposteljna list Rimljanom. Na Dunaju 1873. Anton Janežič'. Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo. V. natis. V Celovcu 1876. Bezenšek-Celestin: Svečanost o priliki 701etnice dr. Janeza Hlei-vveisa. Zagreb 1879. Jos. Lmdovšek: Kratko poročilo o delovanji in stanji podporne zaloge. V Gradci 1881. Različni: Ljubljanski Zvon. Leto I.—XIII. V Ljubljani 1881 1893. Vinko Gregorič'. Pesmi. I. zvezek. V Gorici 1884. Janko Leban: Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli. (Ponatis iz »Tovariša«). V Ljubljani 1885. Kalidasa-dr. Glaser: Indijska Talija. I. zvezek: Urvaši. Trst 1885. Dolinar-Bremic: Lira in cvetje. Trst 1885. Pravila delniške družbe »Narodni dom« v Rudolfovem. Rudolfovo 1885. Anton Trstenjak: Spomenik slovenske vzajemnosti. V Ljubljani 1886. dr. Alojzij Valenta: Kratek navod o prvi pomoči pri nezgodah. V Ljubljani 188G. Letno poročilo akademičnega društva »Slovenija« za leto 1885/6. Na Dunaji 1886. Fran Kocbek: Pregovori, prilike in roki. V Ljubljani 1887. Josip Pagliaruzzi-Krilan: Poezije. V Gorici 1887. Ivan Hribar: Kazenska pravda dr. Ivana Tavčarja. V Ljubljani 1887. Glasi »Slovenskega Jeza« v Brdih. V Gorici 1887. Filip Haderlap Juijev: Koroške bukvice, 1.—5., 7.—-15. snopič. V Celovcu 1887—1889. dr. Fr. Lampb: Drobtinice. XXII.—XXVII. leto. V Ljubljani 1888 1.893. A. Kalan: Tomaža Kempčana: Hodi za Kristusom. Celovec. 1888. Slovensko večernice za pouk in kratek čas. Leto XLII—LI. Celovec 1888—1898. J. Stari: Občna zgodovina za slovensko ljudstvo. XII.—XV. snopič. Celovec 1888 1891. dr. I. Tavčar: Slovenski Pravnik. Pouk o najpotrebnejših zakonih. V. sn. Celovec 1888. Koledarji Družbe sv. Mohorja za 1. 1889.—1899. Celovec 1888—1898. •J. Volčič: Življenje prebl. Device in Matere Marije in njenega preč. ženina sv. Jožefa. VII. -X. sn. Celovec 1888—91. dr. Požar Bartel: Letopis Slovenske Matice za 1. 1888—1897. V Ljubljani 1888—1897. J. Apih: Slovenci in 1. 1848. V Ljubljani 1,888. Fr. Dolinar: Prihajač. Povest. V Ljubljani 1888. Fr. Levec: Erjavčevi izbrani spisi. I.—II. del. V Ljubljani 1888 89. MeŠko-Simonič: Dr. Gregor Jožef Plohel. V I Ječi 1888. (2 izvoda). V. Ribnikar: Popis slavnosti v logaškem okrajnem glavarstvu. V Logatcu 1888. Učiteljski Tovariš. Leto XXVIII. XXXIV. V Ljubljani 1888 1894. dr. Anton Mahnič: Rimski katolik I. 3, V. 2, VII. 1 -2. V Gorici 1888—95. Letopis narodne čitalnice v Ljubljani za 1. 1888 -1.895. V Ljubljani 1889—1890. dr. A. Mosche-dr. Papež-dr. Majaron-dr. M. Pirc - dr V.Supan: Slovenski Pravnik. Leto V.—XIV. V Ljubljani 1889—98. dr. Fr. Lampe: Dom in Svet. List za leposlovje in znanstvo. Leto IT.—XI. V Ljubljani 1889 -98. A. pl. Cotnel: Službovnik nemško-slovenski za c. in kr. vojsko. 1.—II. del. Celovec-Ljubljana. 1889. dr. A. Jarc: XIII. letno poročilo Vincencijeve družbe v Ljubljani za 1. 1888. V Ljubljani 1889. A. pl. Comel: Prisega in vojni členi. Celovec 1889. Fr. Gabršek: Izkustveno dušeslovje. V Ljubljani 1889. Fr. Gabršek: Pedagogiški letnik. Leto III.—V. Ljubljana-Celje 1889 91. V. Ribnikar: Logaško okrajno glavarstvo. V Logatcu 1889. Letno poročilo narodnih šol v ljutomerskem okraju v šol-skemy letu 1888/9. V Ljutomeru 1889. Iv. Skuhala: Življenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Celovec. 1889. II Schreiner: Fizika ali nauk o prirodi. V Celovcu 1889—91. dr. Fr. Lampb: Dušeslovje. I. —11. del. V Ljubljani 1889—90. Novice gospodarske, obrtniške in narodne. Loto XLVll -L VI. V Ljubljani 1889 -98. V. Rakež i dr.: Slovensko akademično društvo »Triglav« v Gradcu v XV. letu svojega obstanka. V Ljubljani. 1890. Fr. Levec: Poročilo o javnih in privatnih ljudskih šolah za 1. 1889/90. V Ljubljani 1890. M. Lendovšek: Ant Mart. Slomšeka: Pastirski list. Celovec. 1890. Fr. Dular: Domači živinozdravnik. Celovec 1890. Fr. Wiesthaler: Valentina Vodnika izbrani pripovedni spisi. V Ljubljani 1890. J. Bezlaj: Navod k početnemu risanju in oblikoslovju. V Ljubljani 1890. Fr. Gabršek: Jezikovni pouk v ljudski šoli. 1. Teoretični del. V Ljubljani 1890. Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Metoda. IV.—Vlil. letnik. V Ljubljani 1890—1894. Računski zaključki mestne hranilnice ljubljanske I. -VIII. V Ljubljani 1891—1898. Pravila »Muzejskega društva za Kranjsko«. V Ljubljani. 1891. A. Koblar: Izvestja »Muzejskega društva za Kranjsko«. Letnik I.—Vlil. V Ljubljani 1891 1898. Letna poročila I. mestne deške petrazrednice. V Ljubljani. 1891—98. A. pl. Comel: Puška repetirka. V Ljubljani 1891. Ivan Vrhovec: Zgodovina Novega mesta. V Ljubljani 1891. dr. Fr. D.: Pegam in Lambergar. (Povest). V Ljubljani 1891. J. P. Pavlič: Gospod, teci mi pomagat! Celovec. 1891. Poročilo in imenik članov »Dolenjskega pevskega društva« za l. 1890. in 1891. Novo mesto 1891. II. letno poročilo podpornega društva za visokošolce. Na Dunaju 1891. Anton Fantek: Luči. Celje 1891. Andrej Žnidaršič: Liturgični jeziki. V Gorici 1892. Letno poročilo trirazredne dekliške ljudske šole v Kamniku. V Ljubljani 1892. Knjižnica »Družbe sv. Cirila in Metoda«. VIII. zvezek: Janez Cigler. V Ljubljani 1892. J. Volčič: Šmarnice naše ljubo Gospe presvetega Srca. V Celovcu 1892. dr. Fr. Lampe: Jeruzalemski romar. V Celovcu 1892—-93. Martin Cilenšek-. Naše škodljive rastline v podobi in besedi. V Celovcu 1892—96. Val. Podfforc: Domači zdravnik po naukih župnika Kneippa. V Celovcu 1892. Simon Rutar: Slovenska zemlja. I. del. Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. I. —II. snopič. V Ljubljani. 1892—93. H. Sienkiewicz-M. M.: Z ognjem in mečem. Povest iz davnih let. I.—IV. del. V Ljubljani 1892—93. dr. L Križanič: Pekel ali tretja reč med štirimi poslednjimi. V Mariboru 1892. Lamurski: Kitica povesti. V Trstu 1892. Anton Kosi: Zabavna knjižnica za slovensko mladino. II. zvezek. V Ptuji 1892. Različni: Vesna. Mesečnik slovenskega dijaštva. I.—III. tečaj. V Celji 1892—94. dr. Ivan Tavčar: Rodoljub. (Priloga »Slov. Narodu). II. leto. V Ljubljani 1892. M. Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar v dveh delih in 24 sešitkih. V Ljubljani 1893—95. Fr. Wiesthaler: Izvestje c. kr. državne nižje gimnazije v šolskem letu 1.892/3 1897/8. V Ljubljani 1893—1898. dr. J. Križanič: Nebeški venec ali vesela reč med štirimi poslednjimi. V Mariboru 1893. dr. I. Križanič: Bela žena ali prva reč med štirimi poslednjimi. V Mariboru 1893. Anton Martin Slomšek: Življenja srečen pot. Celovec. 1893. Josip Stari): Kitajci in Japonci. Celovec 1893. Poezije doktorja Franceta Prešerna (cirilski natis). V Trstu 1893. Letno poročilo štirirazredne ljudske in obrtne nadaljevalne šole krške za leto 1892/3. V Celji 1893. Drač/. Hribar: Ilustrovani narodni koledar za navadna lota 1893 -95. V Colji 1893 -95. Jos. Bezlaj: Pouk o črtežih. (II. pomnoženi natis.) V Celju. 1894. Franc Gabršek: Nazorni pouk v ljudski šoli. I. del. V Ljubljani 1894. Lj Stiasm/: Kamnik. Zemljepisno-zgodovinski opis. V Ljubljani 1894. M. Kamuščič: Navod slovenski vrtnarici. V Ljubljani 1894. J. Dimnik: Domoznanstvo v ljudski^ šoli. V Ljubljani 1894. dr. Fr. Kos: Doneski k zgodovini »Skolje Loke« in njenega okraja. V Ljubljani 1894. dr. K. Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva. I.—III. dol. V Ljubljani 1894 97. Fr. Levec: Anton Knezova knjižnica. 1. -IV. zvezek. V Ljubljani 1894—97. A. M. Slomšek: Krščansko dcvištvo. Celovec 1894. Fr. Dular: Umna živinoreja. I. II. knjiga. (Jelovec 1894—95. dr. Fr. Lampe: Zgodbe svetega pisma. Celovec 1894 -98. (1. 5. snopič.) Anton Kosi: Najnovejše jezikovne napake. V Mariboru 1894. Anton Kosi: Zlate jagode. (Zbirka basnij za slovensko mladino.) V Ljubljani 1894. Letno poročilo štirirazredne dekliške ljudske šole v Kranju. V Kranju 1895. A. Leban: Šolsko poročilo štirirazredne ljudske šole v Komnu. Trst 1895. dr. Jožef Pajk: Sveti Jožef rednik Kristusov. Celovec 1895. Jos. Stritar: Pod lipo. Celovec 1895. dr. K. Strelcelj: Slovenske narodne pesmi. I.—III. snopič. V Ljubljani 1895- -97. Trošt-Vrhovec: Zabavne knjižnice IX. zvezek. V Ljubljani 1895. Slovenske Talije 59. zvezek. Poljub, Trubadur, Marta. V Ljubljani^ 1895. M. A. Lamurslci: Čuvajmo svoje prastarine. Trst 1895. Anton Zgur: Marija Devica majnikova kraljica. V Celovcu 1896. Slovenska pesmarica. 1. snopič. V Celovcu 1890. S. Rutar: Slovenska zemlja. II. del. Trst in Istra. 1.—2. snopič. V Ljubljani LS96—97. Gasilec. Glasilo odbora deželne zaveze kranjskih gasilnih društev. Leto I. II. V Ljubljani 1897—98. F. Gangl-A. Hribar: Naša pesem. V Ljubljani 1897. Jožef Lavtižar: Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Ra-dolica. V Ljubljani 1897. Zglaševalni rod za deželno stolno mesto Ljubljana. V Ljubljani 1897. Sveti rožni venec. V Celovcu 1897. Viljem Uohrmann: Poljedelstvo. I.—II. snopič. V Celovcu 1897—98. Fr. J. Milovršnik: lioj za pravico. Povest. V Celovcu 1897. Anton Bezenšek: Bolgarija in Srbija. V Celovcu 1897. Slovensko-ruski slovar. Zv. 1. (abc). 3 izvodi. Trst 1897. dr. Fr. Detela: Trojka; povest. V Ljubljani 1897. VII. Letopis slovenskih posojilnic. Celje 1897. Jernej Vok-. Sveta birma (Za šolo in dom). Maribor 1897. Ivan Šubic: Elektrika. I. del. V Ljubljani 1897. Jožef Lavtižar: Zgodovina župnij v dekaniji Kranj. V Ljubljani 1898. Cestno-policijski red za deželno stolno mesto Ljubljano. V Ljubljani 1898. Izvestje »Glasbene Matice« v društvenem letu 1897/8. V Ljubljani 1898. Slavnostni pedagogiški letnik. V Ljubljani 1898. F. Magdič: Slovenska stenogralija. Zagreb 1898. dr. D. Majaron-. Letno poročilo »Gospodinjske šole«. V Ljubljani 1898. Veliki katekizem za krščanski nauk. V Celovcu 1898. Jožef Apih: Naš cesar. V Celovcu 1898. dr. Danilo Majaron: Za vseučilišče v Ljubljani. (Spomenica.) V Ljubljani 1898. Upravništvo „Slovenske Matice za upravno leto 1898/9. Predsednik: Levec Fran. Namestnika: I. dr. Lampč Fran. II. Grasselli Peter. Blagajnik in hišni upravitelj: dr. S tarč Josip. Tajnik in knjižničar: Lah P', v ge n. Ključarja: Kržič Anton in Sušnik Ivan. Pravdni zastopnik: dr. Tavčar Ivan. Odbor: a) Jvjt-ibljanslti odbornilci: I. Bartel Anton, !5- dr. Požar Lovro, 2 dr. Dolenec Hinko, 16. Rutar Simon, 3- Grasselli Peter, !7- Senekovič Andrej, 4. Hubad Fran, 18. dr. Starč Josip, 5- dr Janežič Ivan, 19. Sušnik Ivan, 6. dr. Jarc Anton, 20 Šubic Ivan, 7’ Koblar Anton, 2 1. Tavčar Alojzij, 8. Kržič Anton, 22. dr. Tavčar Ivan, 9- dr. Lampe Fran, 23- Vavru Ivan, 10. dr. Lesar Josip, 24. Vilhar Ivan, 11. Levec Fran, 25- VViesthaler Fran, I 2. Orožen Fran, 2 6. Zupančič Anton in 13- Perušek Rajko, 27. Zupančič Vilibald. 14. Pleteršnik Maks, b) Vnai i. dr. Detela Fran, 2 * dr. Glaser Karol, 3. dr. Gregorčič Anton, 4. Gregorčič Simon, 5. Majciger Ivan, 6. dr, Murko Matija, (Eno odboi ji o< 11 >ori lilci: 7. dr. Sernec Josip, 8. dr. Sket Jakob, 9. Stegnar* Feliks, 10. Svetec Luka, 11. Suklje Fran in 12. Žumer Andrej, mesto je nepopolnjeno.) Odseka: «) Gosj>oclarslci odsek:: 1. dr. Dolenec Hinko, 2. Grasselli Peter, 3. dr. Jarc Anton, 4. dr. Stare Josip (načelnik), Sušnik Ivan, dr. Tavčar Ivan, Vilhar Ivan. b) Književni odsek: 1. Bartel Anton, n. 2. Hubad Fran, 12. 3. dr. Janežič Ivan, 13. 4. Koblar Anton, 14. 5. Kržič Anton, 15. 6. dr. Lampe Fran, 16. 7. dr. Lesar Josip, 17. 8. Levec Fran (načelnik), 18. 9. dr. Murko Matija, 19. 10. Orožen Fran, 20. Perušek Rajko, Pleteršnik Maks, dr. Požar Lovro, Rutar Simon, Senekovič Andrej, Šubic Ivan, Tavčar Alojzij, Wiesthaler Fran, Zupančič Anton in Zupančič Vilibald. I m e n i k društvenikov „Slovenske Matice" ica leto 1808.‘) A) Častni društveniki. 1. dr. baron RIEGER FRAN LADISLAV, graščak, itd. v Pragi (18693). 2. dr. KVIČALA IVAN, c. kr. vseučili.ški profesor v Pragi (1882). 3. grof HARRACH IVAN, graščak, veleposestnik, itd. v Pragi (1883). 4. LEGO JAN, uradnik češkega muzeja v Pragi (1885). 5. dr. JAGIČ IGNACIJ VIKENTIJEVIČ, c. kr. vseučiliški profesor, itd. na Dunaju (1886). 6. baron VVINKLER ANDREJ, c. kr. deželni predsednik v p., itd. itd. v Gorici (1892). li) Ustanovniki in letniki. I. Ljubljanska škofija. 1. Dekanija Ljubljana. Mesto. Poverjenik: Lah Evgen. *Arce Rajko, c. kr. poštni blagajnik *'Citalnica ndrodna. in posestnik. *pl. Detela Oton, dež. glavar, gra- *dr. vitez Bleiweis-Trsteniški Karol, ščak, vitez žel. krone III.reda, itd. dež. primarij, podžupan, po- *dr. Dolenec Hinko, c. kr. dež. sestnik, itd. sod. tajnik. 'xBušič Josip, c. kr. višji poštni x'Dolenec Oroslav, svečar, trg. oskrbnik v p. in posestnik. zborn. in obč. svčtnik, posestnik. *dr. Čebašek Andrej, stolni dekan, *Fabian Ivan, trg. in posestnik, prelat, itd. *Fabiani o. Placid, franč. gvardijan. ') Kdor vsled odboru nenaznanjene izpremembe svojega imena ne najde natisnjenega v kraju, kjer biva sedaj, naj išče svoje knjige pri onem poverjeniku, kateremu je plačal društvenino. Za take izpremembe upravništvo ne more biti odgovorno, prosi pa one poverjenike, pri katerih so se tekom leta društveniki preselili v druga poverjeništva, da mu v prihodnje takoj in redno naznanijo njihove nove adrese. ■-1) Letnica pomeni, kedaj je bil dotični izvoljen za častnega člana. *vitez pl. Gariboldi Anton, zasebnik in posestnik. *dr. Gestrin Karol, c. kr. dež sod. svetnik v p. Gomilšek Josip, žel. oficijal. ^Grasselli Peter, dež. poslanec, vitez žel. krone III. reda, ravnatelj m. užitn. zakupa in posestnik. *Heidrich Karol, misj. duhovnik ^ kongr. sv. Vinc. Pavlanskega. Hranilnica kranjska. Hren Fran, veletržec in posestnik, tir. Hudnik Matija, odv. in obč. svetnik. Jamšek Ivan, trg. poslovodja in posestnik, dr. Jarc Anton, st. prošt, c. kr. dež. š. nadzornik v p., itd. Jereb Josip, župnik v p. Kadilnik Fran, trg. blagajnik. Kastelic Fran, c. in kr. stotnik v p. 'Klemenčič Josip, c. kr. učit. profesor v p., itd. Knjižnica frančiškanska. *Knjižnicac. kr. moškega učiteljišča. Koblar Anton, dež. kurat in muz. arhivar. Kokalj o. Rajnerij, frančiškan, dr. Kosler Josip, posestnik. Kržič Anton, c. kr. učit. profesor, konz. svdtnik in urednik. 'Kuralt Ivan, c. kr. sod pristav v p. *Kušar Josip, trgovec, posestnik, vitez Fr.-Jos. reda in drž. poslanec. Lah Evgen, mag. konc. pristav, dr. Lampž Fran, sem. profesor, konz. svetnik, vodja »Marija-nišča« in urednik. *Lampč Josip, c. kr. zemlj. knjigovodja v p. Mr. Lesar Josip, sem. profesor, konz. svčtnik, ravnatelj »Aloj-zijevišča«, itd. Mahkot Ivan, c. kr. dež. vi. svetnik v p. in vitez žel. krone III. reda. ♦dr. Majaron Danilo, odvetnik, obč. svetnik in dež poslanec. *Mally Fran, tovarnar, obč. svetnik in posestnik. ♦Martinak Josip, c. kr. dež. sod. svžtnik in vitez Fr.-Jos. reda. *dr. Munda Fran, odvetnik in posestnik. ♦Murnik Ivan, ces svetnik, vitez Fr.-Jos, reda, trg. zbor n. tajnik, dež. poslanec in odbornik, itd. ♦Petričid Vaso, veletržec, trg. zborn. svčtnik, m. hran. predsednik in posestnik, itd. *Pfeifer Fran, c. kr. rač. nadsvčtnik V P' *Pirc Gustav, c. kr. kmet. družbe ravnatelj in popotni učitelj. *Plantan Ivan, c. kr. notar, obč. svetnik in posestnik. *Pleteršnik Maks, c. kr. gimn. profesor. *Pogačar Martin, c. kr knezošk. kancelar v p. in č. kanonik. *dr. Požar Lovro, c. kr. gimn. profesor, ravnatelj m. višje dekl. šole in obč. svčtnik. ^Prosenc Josip, reprezentant zav. »Phoenix«. *Ravnihar Fran, dež. knjigovodja v p. ♦Rohrmann Viktor, tov. in posestnik. *Rozman Ivan, mestni župnik in častni kanonik, itd. *Rutar Simon, c. kr. gimn. profesor. ♦Skubic Anton, c. kr. gimn. profesor v zač. p. ♦>Sokol«, telovadno društvo. *Souvan Ferdinand, veletržec in graščak. ♦Souvan Fran Ks., veletržec, trg. zborn. svčtnik in posestnik. *Starč Alojzij, župnik v p. in posestnik, *dr. Stare Josip, c. kr. fin. prok. pristav, obč. svdtnik in posestnik. *dr. Stor Fran, odvetnik. *dr.Suppan Josip, hran. ravnatelj, itd. *dr. Svetina Ivan, c. kr. gimn. profesor, itd. !i:Suman Josip, c. kr. dež. šolski nadzornik. *dr. Tavčar Ivan, odvetnik, dež. poslanec in odbornik, obč. svetnik in posestnik. *dr. pl. Valenta Alojzij, c. kr. dež. vi. svčtnik v p., ravn dež. bolnice, posestnik, itd. *Vavru Ivan, c kr. gimn. profesor v p. *Vilhar Ivan, zasebnik. *Vrhovec Ivan, c. kr. gimn. profesor. * Vrhovnik Ivan, predmestni župnik. '*Zamejec Andrej, stolni kanonik, itd. *Zamida Matija, dež. svelnik. *Zupan 'romo, c. kr. gimn. profesor, konz. svčtnik, posestnik, itd. *Žagar Karol, dež. blagajnik in posestnik. *Žužek Fran, c. kr. nadinžener v p , obč. svetnik in posestnik. Abram Anton, sem. duhovnik. Adamič Avgust, tov. comptoirist. » Alojzijevišče«, knezošk. dij. zavod. Anderwald Fran, trg. sotrudnik. Arko Matko, trgovec. Aškerc Anton, mestni arhivar. Avšič Jakob, zav. uradnik. Babnik Ivan, trg. agent, dr. Babnik Janko, c, kr. dež. sod. tajnik. Bahovec Jernej, comptoirist. Bajec Andrej, c. kr. poštni sluga. Ban Fran, tisk. upravitelj. -j-Barborič Fran, župnik v p. dr. Barič Josip, not. kandidat. Bartel Anton, c. kr. gimn. profesor. Bartel Ivan, bogoslovec. Bavdek Helena, posestnica. Bayr Oton, blagajnik kmet. posojilnice. Bele Ivan, mestni učitelj. Benkovič Josip, alojz. prefekt. Bezenšek Ernest, zav. uradnik. Birek Fran, stolni vikar. Blaznik Albina, solastnica tiskarne. Bonač Ivan, knjigovez. Borštner Vincenc, c. kr. gimn. profesor. Borštnik Marija, gost. in posestnica. Bradažka Ferdinand, m. blagajnik. Brajec Josip, sem. duhovnik. Breskvar Fran, knjigovez. Brežnik Fran, c. kr, gimn. profesor. Bulovec Mihael, urš. spiritual. Celestina Josip, c. kr. učit. profesor v p. Cuderman Josip, bogoslovec. Čop Anton, bogoslovec. Crnagoj Fran, mestni učitelj. Črnivec Anton, c. kr. učit. profesor. Čuk Karol, bogoslovec. Debevec Ivan, bogoslovec, dr. Debevec Josip, gimn. profesor. Dečman Anton, trg. in posestnik-Demšar Josip, bogoslovec. Dimnik Jakob, mestni učitelj, itd' Dobida Josip, c. kr. fin. svetnik, dr. Dolenec Josip, sem. profesor. Drahsler 1’avl, trg. poslovodja Dralka Josip, c.kr. dvorni svčtnik vp-dr. Drč Josip, m. zdravnik in p°' sestnik. Drenik Fran, zav. zastopnik. Drukar Avgust, not. kandidat. Druškovič Andrej, trg. in posestnik-Društvo tiskarjev. Družba rokod. pomočnikov. Duffč Ivan, m. stavbni svetnik. Endlicher Rudolf, c. kr. okr. tajnik v p. Eppich Ivan, c. kr. vadn. učitelj-Frker Josip, st. kanonik in župnik. Eržen Valentin, sem. podvodja. dr. Ferjančič Andrej, I. podpredsednik zbornice poslancev, c. kr. dež. sod. svčtnik, itd. Ferjančič Fran, mestni kaplan. Flerž Josip, c. kr. poštni oficijal in Posestnik. Flfcš Ivan, comptoirist. Ivan, stolni kanonik in generalni vikar. Florijančič Ivan, bogoslovec. Frisch Ivan, trg. in posestnik. Funtek Anton, c. kr. učit. profesor. Furlan Jakob, mestni učitelj. Gabršek Fran, mestni nadučitelj. Gangl Engelbert, mestni učitelj. Gerkman Fran, c. kr. vadn. učitelj. Giontini J. R,, trg. tvrdka. Gnidovec Karol, bogoslovec. Gnjezda Ivan, c. kr. realčni profesor, itd. Gogola Ivan, c. kr. notar, obč. Svdtnik, not. zbornice predsednik 'n posestnik, poričnik Fran, trgovec. fGoršič Fran, orgij, mojster in posestnik. Govekar Fran, pravnik in pisatelj. Gfampovčan o. Klemen, franč. kaplan. Gregorič Vekoslav, c. kr. poštni azistent. dr. Gregorič Vinko, dež. primarij in posestnik. ^r. Gruden Josip, alojz. prefekt. Slavka Marija, c. kr. obrtna strok. ( učiteljica. fHohn Hugon, c. kr. poštni nad-kontrolor in posestnik. Hribar Ivan, mestni župan, dež. poslanec, ravn »Slavije« in posestnik. fiubad Fran, c. kr. učit. ravnatelj, Subad Matej, konc. vodja. Huth Karol, c. in kr. voj. župnik v p. in častni kanonik. Ilešič Fran, c. kr. učit. profesor. Jagodic Avgust, trg. sotrudnik. Jakopič Fran, veletržec in posestnik, dr. Jan Ivan, mag. tajnik. Janežič Gašpar, c. kr. dež. sod. oficijal. dr. Janežič Ivan, sem. profesor in konz. svčtnik. Janša Jernej, pek in posestnik, dr. Jeglič Anton, knezoškof, itd. Jeglič Josip, trg. in posestnik. Jenko Josip, c. kr. gimn. profesor, dr. Jenko Ludovik, zas. zdravnik. Josin Maks, mestni učitelj. Kadivec Antonija, trg. in posestnica. Kajzelj Amalija, zasebnica. Kalan Andrej, st. kanonik, dež. poslanec, posestnik in urednik, dr. Karlin Andrej, c. kr. gimn. profesor. Karlin Martin, c. kr. gimn. profesor. Katoliško društvo. Kaučič Jakob, c, kr. zemlj. knjigovodja v p. dr. Kavčič Jakob, c. kr. dež. sod. svčtnik. Kavčič Josip, c. kr. davkar. Kavčnik Ivan, c. kr. dež. sod. tajnik. Kcelj Alojzij, mestni učitelj. Klein Anton, tiskarnar, dež. poslanec, posestnik, obč. svetnik, trg. zborn. podpredsednik, itd. dr. Klofutal- Leonhard, stolni prošt in stud. ravnatelj. Knez Ivan, veletržec in posestnik. Knjižnica bogoslovska. Knjižnica c. kr. male gimnazije. Knjižnica c. kr. velike gimnazije. Knjižnica okrajna učiteljska. Knjižnica c. kr. velike realke. Knjižnica c. kr. ženskega učiteljišča. Knjižnica župnije trnovske. Kobilca Josip, trg. in posestnik, dr. Kokalj Alojzij, odv. kandidat. Kollmann Fran, veletržec, trg. zborn. svčtnik in posestnik, dr. Komljanec J. B , gimn. profesor, dr. Kopfiwa Ivan, m. zdrav, svetnik. Kovač Ivan, zasebnik. Kozlevčar Anton, žel. uradnik. Koželj Alojzij, trg. sotrudnik. Krapež Fran, kavarnar. dr. Krek Ivan, sem. profesor in drž. poslanec. Kremžar Andrej, oskrbnik dež. bolnice. dr. Krisper Valentin, odvetnik in obč. svčlnik. Križman Anton, c. kr. davčni oficijal. Kruleč Ivan, mestni učitelj. dr. Kulavic Ivan, st. kanonik, prelat in sem, ravnatelj. Kunc Matija, krojač in posestnik. Laharnar Anton, c, kr. realčni profesor. Lampe Evgen, sem. pristav. vitez pl. Langer - Podgoro Jurij, bogoslovec. Lassnik Peter, trg. in posestnik. Lavrenčič Josip, blagajnik m. užitn. zakupa in posestnik. dr. Leben Matija, sem. profesor v p. in častni kanonik. Ledenik Alfred, trg. in zav. zastopnik. Lederhas Ludovik, c. kr. gimn, profesor. Lenarčič Anton, c.kr. fin. svetnik, itd. Lenče Josip,'; trgovec, obč. svetnik in posestnik. Lenček Alojzij, trgovec. Levec Fran, c. kr. realčni profesor, okr. šolski nadzornik, itd. Levičnik Albert, c. kr. dež. sod. predsednik, itd. Levičnik Alfonz, dvorni kaplan. Lončar Ivan, c. kr. fin, svčtnik. Lozar Josip, trgovec. Lubec Dragotin, c. kr. fin. nad-svčtnik in fin. ravnatelj. Macher Ivan, c. kr. učit. profesor. Malir Ferdinand, ces. svetnik, lastnik trg.^učilišča in posestnik. Maier Josip, mestni učitelj-voditelj. Malenšek Martin, predm. župnik, itd. Marenčič £ Janko, bogoslovec, grof Margheri Rudolf, c. kr, okr. glavar. Marovt Marija, mestna učiteljica. Mazi Fran, trg. sotrudnik. Medved Anton, predmestni kaplan, Mejač Ivan, trgovec. Mekinec Fran, kaplan v zač. p-in posestnik. Merčun Rok, mestni katehet. Merkun Anton, bogoslovec. Milavec Fran, črkostavec. Milčinski Fran, c. kr. dež. sod pristav. Milic Ljudmila, posestnica. Milohnoja Ivance, kr. fin. koncipist. Modic Josip, c. kr. rač. revident. Moos Julija, m. nadučiteljica v p. dr. Mosche Alfonz, odvetnik in odv. zbornice predsednik. Muellner Alfonz, muz. kustos in c. kr. profesor v p. Mulaček Fran, trg, sotrudnik. dr. Murnik Viktor, pravnik. Nagode Josip, bogoslovec. Ndrodna tiskarna. Nolli Josip, operni pevec, Ogorelec Janko, trgovec. Orožen Fran, c. kr. učit. profesor, dr. Papež Fran, odv., dež. poslanec, itd. Papež Peter, trg. sotrudnik. Pavlin Alfonz, c. kr. gimn. profesor. Pavlin Fran, c. kr. inžener, obč. svčtnik in posestnik, dr. Pečjak Gregor, mestni kaplan. Perko Pavl, bogoslovec Peršin Matija, posestnikov sin. Perušek Rajmund, c. kr. gimn. profesor. Petelin Martin, c. kr. gimn. profesor. Petrič Ivan, sem. duhovnik. Petrovčič Anton, c. kr. rač. oficijal. Pintar Luka, c. kr. lic. skriptor. Pirc Alfonz, c. kr. dež. vi. tajnik. Pirc Karol, c. kr. realčni profesor. Platner Josip, trg. potnik. Plečnik Andrej, predmestni kaplan. Pleško Karol, c. kr. dež sod. nadsvčtnik v p. in posestnik. dr. Poček Fran, c. kr. dež. sod. pristav. Podgornik Ivan, c. kr. poštni azistent. Podrekar Gregor, kramar. Pogačnik Alojzij, gostilničar in posestnik. Pogačnik Janko, dež. rač. oficijal in posestnik. Polec Julij, c. kr. dež. sod. svčtnik. Poljanec Alojzij,' ravnatelj pris. delavnice. Potokar Josip, sem. duhovnik. Potokar Vekoslav, c. kr. poštni azistent. Povše Fran, veleposestnik, dež. poslanec in odbornik, vodja kmet. šole v p., drž. poslanec, itd. Praprotnik Miroslav, c. kr. orožn. narednik. Pretnar Fran, m. hran. blagajnik. Prijatelj Ivan, bogoslovec. Rebol Fran, bogoslovec. Robida Ivan, m. pol. komisar. Rode Janko, trg. in posestnik. Saller Rudolf, posestnikov sin. Schaschel Feliks, c. kr. dež. vi. svčtnik. Schuendelen Božidar, trg, poslovodja. Schumi Josipina, slašč. in posestnica. Schwentner Lavoslav, knjigotržec. Senekovič Andrej, c. kr. gimn. ravnatelj in obč. svčtnik. Sever Josip, bogoslovec. Sinkovič Davorin, c. kr. gimn. profesor. Sitar Zdravko, bogoslovec. f Skabernč Avgust, trgovec, trg. zborn. svčtnik in posestnik. »Slavec«, del. pevsko društvo. dr. Smolej Gustav, c. kr. drž. pravdn. namestnik. Smolej Jakob, c. kr. dež. š. nadzornik v p. in vitez žel. krone Iti. reda. Smolnikar Luka, stolni vikar. Smrekar Ivan, mestni katehet, itd. Smrekar Josip, sem. profesor, konz. svčtnik in č. kanonik. Snoj Ivan, zasebnik. f Soss Friderik, trgovec. Sterbenc Josip, duhoven v p. dr. Sterger Stanko, c. kr. okr. zdravnik. Steska Viktor, dvorni kaplan. Stroj Alojzij, urš. katehet. Sušnik Ivan, st. kanonik in dekan. Svetek Anton, c. kr. rač. in obč. svčtnik. Šarabon Mavrilij, mestni katehet. Šega Karol, c. kr. gimn. profesor. Šešek Ivan, II. mag. svčtnik. Šetinc Ignacij, trg. potnik. Ševar Hinko, pom. uradnik. Šinkovec Karol, c. kr. sod. oficijal. Šircelj Josip, abiturijent. Šiška Josip, kancelar in konz. svčtnik. Škof Anton, trg. sotruanik. Šola mestna višja dekliška. Šola I. mestna petrazredna. Šola c. kr, obrtna strokovna. Šola osemrazredna dekliška. Šola uršulinska notranja. Šola uršulinska vnanja. Šola zasebna dekliška sedemraz-redna. Šorli Matija, c. kr. višji poštni oskrbnik, itd. Štefč Ivan, upravitelj »Slov. lista«. Strekelj Anton, črkostavec. Šubic Ivan, ravnatelj c. kr. obrtnih strok, šol, obč. svčtnik, dež. poslanec in vitez Fr.-Jos. reda. Šulc Antonija, slaščičarica. pl. Tauzher-Zhuber Ivana, trg. in posestnica. Tavčar Alojzij, c. kr, realčni profesor. Terdina Fran, mestni knjigovodja. Tomec Jakob, I. mestni komisar. Tosti Ivan, gostiln, in posestnik. Tratnik Antonija, c. kr. vp. višjega davčn. nadz. vdova. Tratnik Leopold, pasar in posestnik. Traun Jakob, trg. in posestnik. dr. Trauner Martin, c. kr. drž. pravdn. namestnik. Traven Ivan, bogoslovec. Travnar Josip, mestni učitelj. Trost Fran, mestni učitelj. Trstenjak Anton, m. hran. kontrolor. Trtnik Fran, dež. blag. kontrolor in posestnik. Tschurn Karol, hran. knjigovodja, Turk Hugon, trg. potnik. Učiteljsko društvo slovensko. Umberger Alojzij, c. kr. rač. azistent. Umberger Anton, trg. sotrudnik. dr. Ušeničnik Aleš, stolni vikar. dr. Ušeničnik Fran, sem. spiritual. Valentinčič Ignacij, nadz. m. užitn. zakupa, posestnik, itd. Velkovrh Ivan, tovarnar, obč. svčtnik in posestnik. Vencajz Ivan, c. kr. dež. sod. svetnik in drž. poslanec. Verbič Josip, c. kr. vadn. učitelj. Verhunc Anton, trg. sotrudnik. Vernik Alojzij, c. kr. poštni azistent. Vernik Ivan, trg. sotrudnik. Vodnik Alojzij, kamnosek in posestnik. Vodošek o. Salezij, franč. kaplan. Vodušek Matej, c. kr. gimn. profesor. Vončina Ivan, ravnatelj mag. uradov, itd. Vrančič Ivan, žel. oficijal. VVenger Karol, c. kr. dež. sod. svčtnik. VVessner Marija, mest. nadz. dama. Wester Avguštin, c. kr. gimn, profesor in posestnik. VVester Josip, gimn. profesor. Widmayer Lujiza, zasebnica. Wiesthaler Fran, c. kr. gimn. ravnatelj. Zajec Alojzij, trg. sotrudnik. Zajec Avgust, posestnikov sin. Zaplotnik Ignacij, bogoslovec. Zaplotnik Ivan, bogoslovec. Zarnik Ana, odv. vdova. dr. Zbašnik Fran, dež. tajnik. Zorko Fran, bogoslovec. dr. Zupanc Fran, c. kr. dež. vi. svetnik in zdravnik. Zupančič Anton, sem. profesor, konz. svetnik, itd. Zupančič Vilibald, c. kr. učit. profesor in okr. š. nadzornik. Žagar Ivan, c. in kr. stotnik. Žakelj Friderik, c. kr. gimn. profesor. Zerjov Gregor, c. kr. okr. sodnik v p. dr. Žitnik Ignacij, beneficijat, drž. in dež. poslanec. Župnek Fran, c. kr. okr. komisar. Dva naročnika. Štev. 75 + 312 + 2 = 389. b) Okolica: a) I g. Poverjenik: Trošt Fran. Dolenec Jakob, župnik. dr. Mauring Ivan, kaplan. Knific Josip, beneficijat v Tomišlju. Trošt Fran, nadučitelj, Kunauer Ivan, župnik na Golem, Stev. 5. P) Medvode. Poverjenik: Jarc Fran. Brenči Ivan, župnik v Preski. Dolinar Fran, žup. pri Sv. Katarini. Hiersche Fran, župnik v Sori. Hribar Anton, kaplan. Jarc Fran, posestnik, itd. Jerala Alojzij, kovač. Krener Fran, špediter. Malinšek Franja, zasebnica, Miklavčič Karol, žup. v p. v Trbojah. Poklukar Josip, pos. sin na Dobrovi. Zupančič Josip, tov. uradnik. Štev. 11. y) Sp. in Zg. Šiška. Poverjenik: Skarjevec Ivan. Fran, slikar in posestnik. Roina Anton, slikar. Čitalnica narodna. Suwa Ivan, tov. delovodja in po- Jančigaj Fran, velikošolec. sestnik. Knjižnica učiteljska ljublj. okolice. Škarjevec Ivan, slikar. Mathian Jakob, gost. in posestnik. Zakotnik Ivan, tesar in posestnik. Štev. 9. S) D. M. v Polju. Poverjenik: Kolar Matija. ''■'Zupan Mihael, župnik v Sostrem. Bralno društvo. Čampa Božidar, učitelj. Divjak Polonica, zdravn. soproga na Studencu. Gantar Karol, železniški uradnik v Zalogu. Kavčič Fran, nadučitelj. Kolar Matija, župnik. Mercina Ignacij, krojač v Zgorn. Kašlju. Mueller Ivan, župnik pri Sv. Heleni. Resman Ivan, načelnik žel. postaje v Zalogu. Stelč Ivan, mlinar. Wrus Josip, kaplan. Štev. 1 + 11 = 12. č) Š t. V i d. Poverjenik: Žirovnik Janko. Belec Anton, župan, klepar in Sitsch Albert, učitelj. posestnik Čitalnica nžtrodna. Erker Ferdinand, kaplan. Malovrh Gregor, župnik. Roina Fran, nadučitelj v Šmartnem. Schuller Kristina, učiteljica v Šmartnem. Posamezniki. Črnuče: Kobilca Ivan, župnik. Šola ndrodtia štirirazredna. Trček Mihael, župnik v Šmartnem. Žirovnik Janko, nadučitej in posestnik. Stev. 10. Štev. 2. Dekanija C i r k n i c a. a) C i r k n i c a. Poverjenik: Kunstelj Pran. Blažon Marija, pos. v Begunjah. dr. Dereani Mano, okr. zdravnik. Cerjak Edvard, obč. tajnik. Jan Simon, župnik v p. Knific Ivan, kaplan. Koller Gustav, župnik v Babnem polju. Korbar Avgust, nadučitelj pri Sv. Vidu. Kunstelj Fran, dekan. Kušar Fran, ekspozit v Begunjah. Lavrenčič Anton, kaplan. Milavec Josip, trg. in posestnik. Piš Rudolf, učitelj. Pogačnik Alojzij, župan, trgovec, posestnik, itd. Premrov Fran, trgovec, gostilničar in posestnik v Martinjaku. Rajčevič Fran, župnik v Grahovem. Serko Fran, trg. in posestnik. Vehovar Leopold, c. kr. notar. Štev. 17. b) Lož. Poverjenik: Lah Gregor. Benčina Ivan, trg. in posestnik. Čitalnica mlrodna. Dolinar Ivan, kaplan. Eržen Gabrijel, boletni uradnik. Havptmann Peter, kaplan. Kolšek Vinko, c. kr. notar. Lah Gregor, 'župan, itd. Mlekuž Tomaž, trgovec. dr. Neuberger Moric, dež. okr. zdravnik. Ponikvar Anton, župnik. Senčar Josip, c. kr. sod. pristav. Žagar Fran, tovarnar. Štev. 12. c) Planina Poverjenik: Podboj Ivan. Čitalnica ndrodna. Mayer Fr., grašč. logar v Predjami. Klemenc Fran, župnik na Uncu. Podboj Ivan, župnik. Kobal Alojzij, trg. v Studenem. Rihar Štefan, župnik v Studenem. Kremenšek Julija, pos. hči v Lazih. Štev. 7. č) Rakek-Unec. Poverjenik: Pejič Peter. Bele Avgust, posestnik. Benedek Josip, nadučitelj. Čufar Ivan. Dekleva Fran, poštni upravitelj. Domicelj Maks, trgovec. Gnezda Fran, trg. in posestnik. Kovač Josip, načelnik žel. postaje. Leskovic Bogomir, mestni učitelj na 1 )unaju. Maček Fran, log. pristav. Matičič Martin, žel. uradnik. Meliva Anton, log. pristav. Modic Anton, lesni trgovec. Pahor Lavoslav, žel. uradnik. Repič Peter, nadučitelj. Sebenikar Matilda, posestnica, Segalla Just, lesni trgovec. Ševar Ludovik, poštar in posestnik. Šola ljudska na Rakeku. Šola ljudska na Uncu. Štev. 19. 3. Dekanija Idrija. a) Idrija. Poverjenik: Novak Alojzij. '•‘■'Občina mestna. Božič Anton, c. kr. učitelj. “■‘Vidmar Josip, župnik v Zirčh. Bralno društvo v Spodnji Idriji. Arko Mihael, dekan. Čitalnica narodna. Delavsko bralno društvo. Dežela Martin, pek in posestnik. Goli Fran. trg. in posestnik. Gregorič Josip, adm. na Vrhu. Gruden Ivan, veleposestnik v Jeli-činem vrhu. Harmel Ivana, gost. in posestnica. Jeglič Josip, c. kr. davkar. Jurjavčič Anton, c. kr. rudn. paznik. Katol, del. bralno društvo. Kavčič Marija, c. kr. učiteljica. Kogovšek Josip, posestnik. Lapajne Dragotin, župan in trgovec. Lapajne Franja, trgovka. Lapajne Karolina, trg. in posestnica. Lapajne Marija, trg. in posestnica. Lapajne Valentin, trg. in posestnik, dr. Mohorič Fran, c. kr. sod. pristav. Moravec Ivan, ravnatelj v Canadi. Novak Alojzij, c. kr. š. ravnatelj. Novak Ignacij, c. kr. rudn. paznik. Novak Josip, c. kr. učitelj. Os\vald Fran, benef. in katehet. Pazniško bralno društvo. Perko Andrej, dež. živinozdravnik. Poljanec Fran, posestnik. Prelovec Fran, gost. in pora. uradnik, pl. Premerstein Kajetan, posestnik v Jeličinem vrhu. Regen Josip, župnik na Vojskem. Svoboda Karol, c, kr. strojni nadzornik. Sepetavec Josip, trgovec. Sola c. kr. rudniška. Treven Valentin, trg. in posestnik. Turk Ivan, pek. Vedernjak Fran, c. kr. sod. svčtnik. Vidic Filip, c. kr. rudn. paznik. Vogelnik Ivan, c. kr. učitelj. Vončina Fran, obč. tajnik. Zonta Ivan, pos. v Sp. Idriji. Štev. 2 + 42 = 44. b) Črni vrh. Poverjenik: Hladnik Ivan. Hladnik Ivan, vikar. Kržišnik Josip, kaplan. Majnik Mihael,'pos. v Zadlogu. Modrian Zofija, učiteljica. Pipan Ivan, nadučitelj. Rudolf Dominik,1', posestnik. Rudolf Fran, posestnik. Rudolf Gašpar, pos. v Lomčh. Vidmar Ivan, trgovec. Zagoda Fran, pos. v Zadlogu. Štev. 10. 4. Dekanija Kamnik. a) Kamnik. Poverjenik: Sadnikar Josip. *Krčon Anton, župnik v p. *Stranjska fara. *Tabor o Rupert, duh. v Repnjah. Bergant Luka, župan, trgovec in posestnik. Bernik Valentin, župnik na Holmcu. Čenčič Jernej, nadučitelj. Čitalnica nžrodna. dr. Dereani Julij, dež. okr. zdravnik. Drahsler Jakob, c. kr. okr. tajnik. Flerin Fran, trg. in posestnik. Frančiškanski samostan, pl. Garzarolli Fran, c. kr. okr. sodnik. Grabrijan Vekoslav, knjigovodja v Jaršah. Grašek Janko, trg. in posestnik. Hribar Jakob, pos. v Cirkušah. Kalan Ivan, mestni kaplan. Klančar Avgusta, učiteljica. Klein Anton, c. kr. okr. komisar. Knjižnica okrajna učiteljska. Krek Fran, župnik na Vranji peči. Majdič Fran, veletržec v Jaršah. Malenšek Srečko, učitelj v Zg. Tuhinju. Matjan Primož, gost. in posestnik na Lazah. Močnik Josip, lekar in posestnik. Novak Martin, c. kr. poštar. Pintar Anton, trgovec. Plantarič Josip, kaplan v Vodicah. Podboj Alojzij, c. kr. davč. kontrolor. Regal]y Fran, c. kr. sod. pristav. Rihar Fran, župnik v Mekinjah. Rodč Josip, gost. in posestnik. Sadnikar Josip, c. kr. okr. živino-zdravnik. dr. Schmidinger Karol, c. kr. notar in posestnik. Smolnikar Josip, župan in posestnik v Zg. Tuhinju. Stele Ivan, posestnik. Stenovec Anton, župnik na Selih. Strupi Jakob, benef. na Goričici. Šolske sestre v Repnjah. dr. Volkar Andrej, c. kr. okr. glavar v Češkem Brodu (knjige Ani Volkarjevi). Zabukovec Ivan, župnik v Zg. Tuhinju. Zorč Fran, učitelj v Šmartnem. Štev. 3 + 38 = 41. b) Brdo. Poverjenik: Marolt Fran. *Tavčar Ivan, stavbni podjetnik v Dolu. Bizjan Ivan, župnik. Breceljnik Gregor, pos. v Št. Vidu. Bulovec Anton, c. kr. sod. pristav. Dereani Dominik, c. kr. davčni kontrolor. Hrast Ivan, c. kr. sod. kancelist. Kadunec Fran, župnik v Krašnji. Koželj Gregor, učitelj v Št. Got-hardu. Lenasi Anton, župnik v Ihanu. Majdič Fran, tov. sin na Viru. Marolt Fran, učitelj. Mlakar Luka, župan, trgovec in posestnik v Lukovici. Pavlič Julija, poštna upraviteljica v Dolu. dr. Pekolj Ivan, c. kr. dež. sod. svčtnik. Perko Josip, c. kr. sod. kancelist. Primožič Anton, pos. sin v Prevalju. Rahne Janko, c. kr. notar. Sadar Vendelin, učitelj v Ihanu. Škufca Ludovik, župnik v Blagovici. Šlakar Ivan, župnik v Št. Gothardu. Štrukelj Ivan, pos. v Krašnji. Vovk Peter, c. kr. davčni pristav. Zorko Matija, c. kr. uradnik. Štev. 1 + 22 =23. c) Kome n d a. Poverjenik: Mejač, Andrej. *Grivic Fran, kaplan v p. v La- Mesner Josip, nadučitelj. Svetlin Andrej, trg. in posestnik. hovčah. Mejač Andrej, posestnik, itd. Stev. 1+3 = 4. č) Mengiš. Poverjenik: Letnar Lovro. Kocijančič Ivan, učitelj. ' Paternost Henrik, učitelj. Kos Mihael, učitelj. Rožnik Tomaž, kaplan. Kukla Herman, knjigovodja. Strmolč Alojzij, c. kr. kontrolor. Kuralt Peter, posestnik. Zorec Ivan, župnik. Letnar Lovro, nadučitelj. Štev. 9. d) Motnik. Poverjenik: Križnik Gašpar. Grabnar Terezija, posestnica. Križnik Gašpar, posestnik. Hribovšek Antonija, poštarica. Zupanec Jernej, župnik. Konjar Ulrik, učitelj. Štev. 5. 5. Dekanija Kočevje. Poverjenik: Komljanec Ivan. Geržin Matija, župnik pri Fari. Klinc Avgust, dež. carinar. Knjižnica c. kr. gimnazije. Komljanec Ivan, c. kr. gimn. profesor in katehet. Krese Josip, dekan. Lovšin Ivan, adm. v Polomu. Meršol Simon, c. kr. fin. str. komisar. Zupančič Ivan, župnik v Banji Loki. Štev. 8. 6. Dekanija Kranj. d) Kranj. Poverjenik: Savnik Karol. ^Debeljak Ivan, župnik v Preddvoru. *Majdič Vinko, tov. in posestnik. *Mežnarec Anton, dekan, itd. *Omersa Fran, trgovec, trg. zborn. svetnik in posestnik. *Prevc Valentin, zas. in posestnik. *Ross Matej, trgovec. "Sajovic Ferdinand, trgovec. *Šavnik Karol, lekarnar, župan, ces. svetnik, vitez Fr.-Jos. reda in posestnik. *Urbančič Alojzija, graščakinja na Turnu. Blagnč Antonija, trg. v St. Jurju. Bohinc Ivan, zas. uradnik. Bralno društvo slovensko. Bregant Mihael, nadučitelj v Šmartnem. Čitalnica ndrodna. Dokler Anton, gimn. profesor. Dolenc Fran, trg. in posestnik. Dolinar Josip, učitelj v Mavčičah, f Dolžan Ivan, župnik v Trsteniku. Florijan Karol, trg. in posestnik. Fock Ignacij, svečar in posestnik, dr. Globočnik Edvard, dež. okr. zdravnik. Hubad Josip, c. kr. gimn. ravnatelj. Karlin Ivan, župnik v Smledniku. Killer Jakob, trg. in posestnik. Knjižnica gimnazijska. Knjižnica okrajna učiteljska, dr. Korun Valentin, c. kr. gimn. profesor. Kovač Josip, gost. in posestnik. Koželj Mihael, župnik v Podbrezju. Krčon Josip, župnik in duh. svetnik v Predosljih. Krisper Rajmund, trg. in posestnik. Kukelj Anton, župnik v Št. Jurju. dr. Kušar Valentin, gimn. profesor. Levičnik Valentin, c. kr. fin. svetnik v p. Luznar Fran, nadučitelj na Plimsko vem. Maselj Ivan, gimn. profesor. Mayr Peter, gost. in posestnik. Mikš Ivan, župnik v Trsteniku. Mohar Mihael, organist v Šmartnem. Nemec Anton, župnik v Kokri. Novak Fran, c. kr. gimn. profesor. Pajk Milan, gimn. profesor. Pavlin Alojzij, trg. in pos. v Podbrezju. Pavšler Tomaž, trg. in posestnik, dr. Perne Fran, c. kr. gimn. profesor. Peterlin Fran, c. kr. sod. pristav. Pezdič Ivan, nadučitelj, itd. Pirc Ciril, trg. in posestnik. Pogačnik Ivan, c. kr. sod. pristav. Pokorn Fran, ekspozit v Besnici, dr. Prevc Fran, odvetnik. Preželj Matej, župnik v Mavčičah. Primožič Jernej, župnik v Goričah. Rakove Ivan, posestnik. Rant Albin, trgovec. Razboršek Josip,župnik v Šmartnem. Renier Ivan Nep., mestni kaplan. Šarec Alojzij, kaplan v Šmartnem, dr. Šavnik Edvard, c. kr. okr. zdravnik. Šlamberger Anton, c. kr. notar, dr. Štempihar Valentin, odvetnik in posestnik. Štritof Anton, c kr. gimn. profesor, dr. Tominšek Josip, c. kr. gimn. profesor. Traven Fran, kaplan v Št. Jurju. Traven Josip, učitelj v Naklem. Valenčič Ivan, hran. tajnik. Volk Ivan, kaplan v Velesovem. Zupanc Ignacij, kaplan v Predosljih. dr. Žmavc Jakob, c. kr. gimn. profesor. Žumer Andrej, c. kr. okr. š. nadz., itd. Žvan Fran. mestni kaplan. Štev. 9 -f- 6 2 = 7 i. b) Tržič. Poverjenik: Spendal Fran. *Pollak Viljem, zasebnik. Ahačič Fran, tovarnar. Ahačič Niko, tovarnar. Albrecht Luka, učitelj pri Sv. Ani. vit. pl. Andriolli Viktor, c. kr. davkar. Bralno društvo slovensko. Engelsberger Ivan, trgovec. Jelenc Ivan, trgovec. dr. Kladva Ivan, c. kr. okr, sodnik. Kragl Josip, nadučitelj. Lončar Matej, lesni trgovec. Nadrah Ignacij, kaplan. Pekovec Josip, kurat v Lomu. Porenta Fran, župnik v Križih. Spendal Fran, župnik. Štev. i + 14= 15. č) Cerklje. Poverjenik: Hočevar Jakob. *Bartol Baltazar, župnik v p. *Globočnik Edvard, okr. zdravnik. Bralno društvo na Zg. Brniku. Hacin Josip, pos. v Cešnjevku. Hočevar Jakob, mag. pharm, itd. Kmet Andrej, nadučitelj. Kosobud Edvard, kaplan. Matjan Jakob, kaplan. Pavlič Luka, pos. na Sp. Brniku, ■j'Vavken Andrej, župan, itd. Štev. z + 8 = 10. 7. Dekanija Krško. a) Krško. Poverjenik: Kalan Janko. *Knjižnica okrajna učiteljska. Anžiček Ferdinand, odv. uradnik. Bezlaj Josip, mešč. učitelj. Božič Josip, posestnik. dr. Geiger Ivan, okr. zdravnik. Gregorič Fran, gost. in posestnik. Gregorin Alojzij, c. kr. sod. svetnik. Gril Matej, not. kandidat. Hilbert Julij, c. kr. inženir. Jugovič Amalija, pos. "soproga. Juvane Fran, c. kr. okr. tajnik. Kalan Janko, c. kr. višji davčni nadzornik. Knavs Ivan, mestni župnik. Kos Avgust, pom. uradnik in organist. Lapajne Ivan, ravnatelj mešč. šole. Lilleg Makso, c. kr. kontrolor. dr. Mencinger Ivan, odvetnik in posestnik. Občinska knjižnica. Oblak Josip, c. kr. davkar. Pfeifer Viljem, posestnik, drž. in dež. poslanec. Prešern Vinko, c. kr. zemljemerec, dr. l’učko Jurij, c. kr. notar, dr. Romih Tomaž, mešč. učitelj in župan. Rozman Florijan, mestni učitelj. Sest Andrej, c. kr. okr. š. nadzornik. Silovinac I,, brivec. Tavčar Karol, c. kr. davkar. Vaniš Ferdo, trg. in posestnik. Vencajz Edvard, c. kr. davč. pristav. Štev. i + 28 = 29. b) Leskovec. Poverjenik: dr. Sterbenc Jurij. *dr. Sterbenc Jurij, župnik. Ažman Simon, župnik na Studencu. Brcž Anton, župnik v Boštajnu. Dolinar Ivan, župnik na Raki. Maurer Gašpar, posestnik na Raki. Sola trirazredna v Leskovcu. Varl Tomaž, kaplan na Raki. Zevnik Ana, učiteljica v Škocijanu. Štev. 1 + 7 = 8. c) Kostanjevica. Poverjenik: Pavlic Damijan. Pavlič Damijan, mestni župnik. Pavlič Kozma, župnik na Križevem. Uršič Valentin, trgovec, dr. VVurner Tosip, dež. okr. zdravnik, itd. Štev. 9. Baloh Ivan, mestni kaplan. Drašler Ivan, delovodja drž. trtnice in posestnik. Hudovernik Aleksander, c. kr. notar. Hudovernik Janko, not. kandidat. Koželj Fran, kaplan na Križevem. c) Št. Jernej. Poverjenik: Trost Karol. *Šola ljudska. *Štrobelj Fran. Brulec Ivan, usnjar in posestnik. Cik Karol, kaplan. Fettich - Frankheim Anton, dekan. Gantar Ivan, nadučitelj. Jarc Anton, kaplan. Rudež Josip, oenolog. Sever Josip, trgovec. Tavčar Josip, gostiln, in posestnik. Trost Karol, učitelj. Volovec Martin, trgovec. Štev. 2 -f 10=12. d) Ve 1 i k a Dolina. Poverjenik: Dolinar Mijo. Brulec Fran, župnik. Radej Martin, poslovodja v Pod- Dolinar Fran, posestnik. susedu. Dolinar Mijo, trg. in posestnik. Tancig Anton, c. kr. poštar in Ivšič Mihael, pos. v Čatežu. Pretnar Jakob, nadučitelj. trgovec v Krški vasi. 8. Dekanija Litija. a) Litij a. Poverjenik: Svctcc Luka. '■'‘Nabernik Ivan, c. kr. sod. svčtnik. *Sajč Mihael, župnik v Stangi. *Svetec Luka, c. kr. notar, posestnik in vitez Fr. Jos. reda, Goljmajer Josip, župnik na Vačah. Gregorčič Ivan, not. kandidat. Grili Matija, c. kr. okr. glavar. Havptman Fran, pos. sin v Jablanici. Ilovski Albin, župnik v Javorju. Jaklič Karol, župnik v Prežganju. Jeločnik Anton, tov. knjigovodja. Jenko Ivan, nač. žel. postaje. Jeretin Martin, c. kr. okr. tajnik. Knjižnica okrajna učiteljska. Koechler Viktor, kaplan v Šmartnem. Lapajne Štefan, c. kr. okr. nad-komisar. Lavrenčič Ivan, dekan v Šmartnem. Mahorčič Ignacij, c. kr. davčni oficijal. Molek Martin, župnik na Savi. Novak Ivan, trgovec v Dolah. dr. Pavlič Ignacij, c. kr. okr. nad-zdravnik, itd. Slane Fran, posestnik. Slovensko bralno društvo. Šeber Božidar, c. kr. okr. živino-zdravnik. Trpin Ivan, benef. v Šmartnem. Zupančič Jernej, duhoven v p Štev. 3 + 22 = 25. b) Radeče. Poverjenik: Zagorjan Ivan. '“'Krisper Valentin, tov. in posestnik. Bralno društvo slovensko, dr. Homan Alojzij, dež. okrožni zdravnik. Kolnik Avgusta, učiteljica. Koprivec Peter, kaplan. Kuessl Vendelin, c. kr. davkar. Levec Ivan, nadučitelj. Plei\veiss Karol, c. kr. notar. Šmitek Simon, župnik v Dobovcu. Šolska knjižnica. Vidergar Ivan, župnik v Št. Jurju. Vrhovšek Fran, župnik v Svibnem. Zagorjan Ivan, župnik. Štev. 1 + 12= 13 9.) Dekanija Loka. a) Škofja Loka. Poverjenik: Tomašič Ivan. 'x'Rožič Alojzij, župnik v p. dr. Arko Anton, dež. okr. zdravnik. Bleiweis Fran, urš. katehet. Bralno društvo slovensko. Brešar Josip, kaplan. Burdych Ervin, lekarnar. Čarman Gašpar, posestnik. Čitalnica n&rodna. Dolenec Fran, pos. v Stari Loki. Fojkar Fran, pos, v Stari Loki. Homan Anton, pek in posestnik. Jelovčan Jakob, župan v Stari Loki. Jenko Peter, pos. v Virmaših. Kat. društvo rok. pomočnikov. Klobovs Ivan, c. in kr. vojni kurat. Košir Valentin, trgovec. Kummer Fran, dekan v Stari Loki. Lavrič Leo, trgovec. Lenček Niko, c. kr. notar in župan. Mali Ivan, trg, poslovodja. Mikuš Fran, c. kr. sod. svetnik. Molinaro Angelo, trgovec. Oblak Josip, riilinar. Pecher Konrad, trgovec. Pegam Josip, kotlar. Peharc Stanko, kaplan v Stari Loki. Pirnat Bernard, organist. Premk Vinko, c. kr. davčni pristav. Semen Karol, c. kr. davčni kontrolor. Sola deška ljudska. Sola uršulinska notranja. Sola uršulinska vnanja. Tomažič Ivan, mestni župnik. Zavodnik Feliks, urš. spiritual. Žigon Matej, trgovec. Štev. i + 34 = 35. b) Selca. Poverjenik: Erzar Matija. Bernik Josip, poslovodja. Boncelj Fran, župnik v Dražgoših. Bralno društvo slovensko. Demšar Fran, trg. v Češnjici. Erzar Matija, župnik. Eržen Fran, župnik v Zalem logu. Grošelj Josip, podobar. Jamnik Anton, župnik. Stanonik Nikolaj, nadučitelj. Šliber Fran, trgovec, župan in posestnik. Tavčar Fran, trg. in posestnik. Vavpetič Ivan, župnik pri Sv. Lenartu. Veja Maks, župnik v Bukovščici. Verhunc Ivan, posestnik. Štev. 14. c) Železniki. Poverjenik: Koštnelj Ltika. Armič Josip, učitelj v Sorici. Boncelj Josip, trg. in posestnik. Bralno društvo slovensko. Demšar Ivan, trg. in posestnik. Demšar Josip, trg. in posestnik. Dominik Ivan, dež. okr. zdravnik. Globočnik Anton, tov. in posestnik. Hafner Anton, fuž. vodja in posestnik. Košmelj Josip, mesar in posestnik. Košmelj Luka, trgovec, župan in posestnik. Thaller Gabrijel, gostilničar. Štev. 11. č) Trata. Poverjenik: Petrovčič Fran. *'Debeljakova hiša v Poljanah. *Ramoveš Jernej, župnik v Poljanah. Dolinar Anton, župnik v Lučnah. Hromeč Ivan, župnik v Novi Oselici. Kregar Fran, župnik v Javorju. Oblak Valentin, kaplan v Poljanah. Petrovčič Fran, župnik na Trati. Pfajfar Anton, župnik v Leskovici. Pintar Matej, župnik v Stari Oselici. Štev. 2 + 7 = 9. 10. Dekanija Moravče. a) Moravče. Poverjenik: Kajdiz Tomaž. Kajdiž Tomaž, dekan in dež. po- Lesar Ivan, župnik v Pečeh. slanec. Medved Anton, adm. na Sv. Gori. Kepec Fran, adm. v Cešnjicah. Toman Janko, nadučitelj. Štev. 5. b) Zagorje. Poverjenik: Sterle Fran. Baša Alojzij, žel. uradnik. Bevčič Ignacij, posestnik. Bralno društvo slovensko. Bukove Martin, pos. na Toplici. Cukjati Fran, župan, trgovec in posestnik v Št. Gothardu. Dežman Josip, strojevodja Firm Ignacij, rudn. uradnik. Hybašek Vojteh, kaplan. Jankovič Franja, učiteljica. Jerin Leopold, rudn. uradnik. Kolenc Valentin, pos. v Čemšeniku. Konšek Fran, c. kr. poštar in posestnik na Trojanah. Koprivec Tomo, posestnik. Lužar Fortunat, učitelj v Št. Jurju. Marian Franja, prodajalka. Mauer Andrej, posestnik, itd. Modic Josip, c. kr. poštar. Novak Andrej, pos. na Trojanah, dr. Ravnihar Vladimir, odv. kandidat. Sanuškar Kristl, trg. sotrudnik. Sterlč Fran, načelnik žel. postaje. Škerjanc Martin, kaplan. Taufer Ivan, rudn. pisar. Tomažič Alojzij, poštni odpravitelj. Weinberger Fran, rudn. uradnik. Weinberger Pavl, posestnik. Zelnik Josip, župnik v Čemšeniku. Štev. 27. 11. Dekanija NOVO mesto. Poverjenik: Poljanec Ivan. *Babnik Ivan, župnik na Toplicah. ♦Hočevar Anton, posestnik. ♦Rozman Karol, posestnik. *dr. Vojska Andrej, c. kr. sod. nad-svčtnik v p. *dr. Volčič Edvard, c. kr.sod. tajnik. Andoljšek Bernard, nadučitelj v Mirni peči. Artel Anton, c. kr. gimn. profesor v p. Avsec Fran, župnik v Brusnicah. Bergant Valentin, župnik v Mirni peči. Berlec Fran, c. kr. orožn. nad-stražnik. Borštner Josip, župnik v Št. Petru. Čitalnica narodna, dr. Defranceschi Peter, primarij in okr. zdravnik, dr. Detela Fran, c. kr. gimn. ravnatelj in šolski svetnik. Dolenc Metod, c. kr. avskultant. Duldr Fran, nadučitelj v Vavti vasi. Einspieler Tomaž, c. kr. sod. svetnik, dr, Elbert Sebastijan, st. prošt. Fajdiga Ignacij, c. kr. gimn. profesor. Frančiškanski samostan. Frank Rihard, kanonik. Golia Ljudevit, c. kr. sod. svetnik. Guzelj Avgust, c. kr. gozd. komisar. Hočevar Josip, kanonik. Jeraj Fran, c. kr. gimn. profesor. Kerin Martin, kaplan v Šmarjeti. Kessler Alojzij, c. kr. pravdn. namestnik. Klemenčič Ivan, c, kr. poštni kontrolor. Knjižnica gimnazijska. Knjižnica okrajna učiteljska. Knjižnica vin. in sadj. šole. Koritzky Josip, c. kr.evid. geometer. Krajec Ivan, tiskarnar. Levec Anton, c. kr. sod. svčtnik. dr. Marinko Josip, c. kr. gimn. profesor in katehet. Mohar Martin, c. kr. vodja sod. pom. uradov. Munda Jakob, c. kr. sod. svetnik. Novak Matija, župnik v Poljanici. Ogoreutz Josip, trgovec. Pauser Adolf, trgovec. Perko Fran, trgovec. Plevaneč Ivan, župnik v Soteski. Poljanec Ivan, c. kr. gimn. profesor. Porenta Gašpar, kaplan v Stopičah. Porenta Jakob, župnik v Stopičah. Povšč Fran, kanonik, dr. Poznik Albin, c. kr. notar in posestnik. Prelesnik Matija, kap. vikar, dr. Rogina Anton, c, kr. okr. sod. pristav. Rohrmann Viljetn, vin. učitelj. Skalč Otmar, c. kr. okr. živino-zdravnik. Skalicky Bohuslav, tehn. vodja. Sladovič pl. Sladoevič Simon, lekarnar. dr. Slane Karol, odv. in posestnik. Stefanovič Dimitrija, posestnik, dr. Šegula Jakob, župan in odvetnik. Škerlj Milan, c. kr. avskultant. Vindišar Viljem, gvardijan. Virbnik Alojzij, c. kr. gimn. profesor. Zabukovec Tomaž, kaplan v Toplicah. Zakrajšek Ivan, župnik v Vavti vasi. Žgur Anton, župnik pri Beli cerkvi, dr. Žitek Vladimir, odvetnik. Štev. s -f 58 = 63. 12. Dekanija Postojina. a) Postojina. Poverjenik: Primožič Štefan. Levstik Anton, učitelj. Mladič Anton, c. kr. sod. pristav. Mlakar Ivan, kaplan. Omahen Gustav, c. kr. notar, dr. Papež Oton, c. kr. sod. pristav. Pikel Gregor, trgovec, dr. Ponebšek Janko, c. kr. davčni nadzornik. Primožič Leopold, not. uradnik. Primožič Štefan, učitelj-voditelj. Sever Andrej, tisk. pomočnik. Stani Fran, obč. tajnik. Šeber Maks, fotograf. Šeber Rihard, tiskarnar. Šola petrazredna ljudska. Švigelj Anton, odv. kandidat. Thuma Ivan, nadučitelj in c. kr. okrajni šolski nadzornik, dr. Treo Dragotin, odvetnik. Vičič Friderik, nadžupan, hotelier, posestnik, itd. Vodopivec Anton, c. kr. poštar. Štev. 38. b) Senožeče, Poverjenik: Okorn Ignacij. ♦Občina razdrška. Kavčič Filip, pos. na Razdrtem. Abram Lavoslav, nadučitelj. Koblar Josip, kaplan v Hrenovkah. Arko Fran, posestnik. Bloudek Leon, c. kr. inženir. Bolž Anton, trgovec. Burja Ivan, c. kr. dež. brambe razpr. asistent. Čitalnica narodna. Ditrich Anton, trgovec. Ditrich Ludovik, trgovec, dr. Dolschein Gvidon, posestnik. Fettich Frankheim Ludovik, učitelj. Gaspari Ferdinand, c. kr. okr. ži-vinozdravnik. Gorjup Alojzij, učitelj. Ileršič Ignacij, c. kr. poštni oficijal. Jurca Fran, trgovec. Knjižnica okrajna učiteljska, dr. Kotzmuth Julijan, c. kr. okr. zdravnik. Kovač Anton, zasebnik. Kraigher Alojzij, trgovec. Kraigher Peter, trgovec. Kutin Fran, trgovec. Korber Mihael, c, kr, notar. ■ Novak Mihael, c. kr. sod. svetnik. Okorn Ignacij, župnik. Pelc Ivan, kaplan v Hrenovicah., •(• Puc Alojzij, župnik v Hrenovicah. Suša Anton, trgovec. Suša Fran, posestnik. Škerjanc Ivan, župnik v Vremah. Švigelj Josip, kaplan. Trošt Ivo, učitelj na Razdrtem. Zelen Josip, dež. poslanec in posestnik Štev. i + 14 — 15. c) Š t. P e t e r. Poverjenik: Zupan Ivan. *Bole Martin, prof. na Ruskem. *Sajovic Ivan, župnik in duh. svčtnik v Slavini. Abram Ivan, kaplan v Košani. Avčin Fran, trgovec v Trnju. Dekleva Fran, trgovec v Slavini. Kalan Mihael, nadučitelj. Kariš Ferdo, c. kr. poštni oskrbnik. Korošec Ivan, gost. in posestnik. Križaj Fran, tovarnar. Lavrenčič Andrej, posestnik. Lenassi Karol, kurat v Šmihelu. Medica Matej, tovarnar. Sajovic Karol, žel. uradnik. Stelč Fran, knjigovodja. Stroj Valentin/ 'žel. uradnik. Špilar Ludovik, pos. sin. Tomazin Josip, c. kr. poštni azistent. Torkar Matija, župnik v Košani. Zupan Ivan, kurat v Št. Petru. Štev. 2 + 17 — 19. 13. Dekanija Radovljica. d) Radovljica. Poverjenik: Roblek Aleks. Avsenik Ivan, gost. in posestnik v Begunjah. Ažman Josip, nadučitelj na Brez-nici. Berlic Ivan, župnik v Mošnjah, dr. Bisiak Josip, odvetnik. Bizavičar o. Josip, superior na Brezju. Bulovec Ivan, trg. in posestnik. Cuderman Ivan, kurat v Begunjah. Čop Ivan, posestnik v Mostah. Fatur Apolonija, učiteljica v Mošnjah. Ferk Ernest, c. kr. sod. svetnik. Fuersager Leopold, trgovec. Homann Friderik, trg. in posestnik. Hudovernik Vinko, gostilničar, itd. Jurgele Andrej, župan v Mošnjah. Kenda Luka, upr, dež. naklade. Knjižnica ljudske šole v Mošnjah. Knjižnica okrajna učiteljska. Košmelj Ivan, župnik v Begunjah. Mulej Fran, trg. in posestnik. Novak Ivan, mestni dekan, itd. Pavlošič Fran, c. kr. poštar. Potočnik Tomaž, župnik na Brez-nici. Roblek Aleks, lekarnar, župan, posestnik, itd. Rozman Ignacij, nadučitelj v Mošnjah. Sittig Teodor, civ. geometer in posestnik. Slapšak Julij, učitelj v Lešah. Slov. pevsko in bralno društvo. Tepina Josip, načelnik postaje. Teran Ivan, župnik v Ljubnem. dr. Vilfan Janko, odvetnik. Vurnik Ivan, podobar in posestnik. Zavrl Valentin, nadučitelj - v Begunjah. Zebre Alojzij, c. kr. sod. pristav. Štev. 33. b) Bled. Poverjenik: Rus Fran. *baron Sclnvegel Josip, veleposestnik, drž. in dež. poslanec, itd. Bralno društvo slovensko. Droll Katarina, učiteljica. Hudovernik Anton, gost. in posestnik, dr. Klimek Emil, zdravnik. Mrak Matija, župnik na Beli. Oblak Ivan, župnik. Olifčič Friderik, gost. in pos. na Beli. Peternel Jakob, gost. in posestnik. Pretnar Ivan, posestnik. Rus Fran, nadučitelj in posestnik. Sekovanič Ferdinand, gostilničar. Trojar Ivan, nadučitelj v p , itd. Vovk Anton, posestnik. Zorč Ivan, kaplan. Štev. 1 + 14—15. c) Gorje. Poverjenik: Žirovnik Josip. Ažman Ivan, župnik, duh. svčtnik in dež. poslanec. Bralno društvo slovensko. Godec Ivan, kaplan. Jan Vinko, posestnik. Jensko Gregor, c. kr. gozdar. Skumavec Lovro, pos. v Zg. Lazih. Sterle Terezija, učiteljica. Sola ljudska. Troha Fran, c kr. gozdar. Uršič Kristina, c. kr. poštna upraviteljica. Žirovnik Josip, nadučitelj. Žumer Jakob, župan in posestnik. Štev. 12. c) Bohinj. Poverjenik: Rihteršič Ivan č. kr. poštar na Bi- Bevec strici. Humek Martin, nadučitelj na Bistrici. Mencingar Franica, trg. hči na Bistrici. Oblak Anton, kaplan v Srednji Piber Ivan,' župnik na Bistrici. Rihteršič Ivan, nadučitelj v Srednji vasi. Zarnik Matija, župnik v Srednji vasi. Stev. 7. vasi. d) Jesenice. Poverjenik: Schrey Alojzij. Aljaž Jakob, župnik na Dovjem. Guštin Milan, učitelj. 1 Jakelj Valentin, župnik na Planini. Katoliško delavsko društvo. Medič Josip, nadučitelj, itd. Peternel Matej, gostilničar. Pongraz Anton, rudn. uradnik. Remškar Valentin, kaplan. Schrey Alojzij, c. kr. poštar, posestnik, itd. Šinkovec Avguštin, administrator. Treven Anton, trg. in pos. na Savi. Turk Avgust, župnik na Kor. Beli. Štev. 12. e) Kranjska gora. Poverjenik: Bregar 'Josip. ♦Žlogar Anton, župnik. Bregar Josip, nadučitelj. Andolšek Iran, c. kr. sod. svetnik. Budinek Fran, župan, trgovec, itd Fertin Ignacij, župnik v Beli peči. Lavtižar Josip, župnik v Radečah. Gorečan Josip, učitelj v Radečah. Pušavec Ivan, c. kr. sod. oficijal. dr. Kogoj Fran, dež. okr. zdravnik. Štev. 1 + 8 = 9. f) Kamna gorica. Poverjenik: pl. Kappus Adolf. *Preša Josip, župnik na Ovsišču. Aljančič Valentin, župnik na Dobravi. Jalen Josip, trg. in pos. v Kropi. pl. Kappus Adolf, župan, poštar, gostilničar in posestnik. Kavčič Srečko, zadružni uradnik v Kropi. Korošec Josip, nadučitelj v Kropi. Lazar Luka, trg. in posestnik. Pesjak Mihael, trg. in posestnik. Pogačnik Josip, c. kr. poštar in drž. poslanec v Podnartu. Šolar Fran, zadružni tajnik v Kropi. Zupan brata, orgij, mojstra. Štev. 1 + 10= 11. 14. Dekanija Ribnica. a) Ribnica. Poverjenik: Dolinar Fran. *Kljunova hiša v Slatniku. ^Lesarjeva hiša v Hrovačah. ^Lesarjeva hiša v Sušju. *Lovšin Marija, pos. v Jurjeviči. Dolinar Fran, dekan, itd. Drobnič Jurij, župan v Sodražici. Fajdiga Fran, trgovec v Sodražici. Gruntar Ignacij, c. kr. notar. Jaklič Josip, župnik v Dolenji vasi. Jeršč Josip, kaplan. Juvanec Avgust, brivec. Kljun Fran, poslovodja v Dolenji vasi. Klun Josip, trgovec. Knjižnica čitalniška. Knjižnica okrajna učiteljska. Krumpestar Fran, župnik pri Sv. Gregorju. Levstek Andrej, upr. dež. naklade. Lovšin Ivan, trg. v Dolenji vasi. Mejač Anton, c. kr. sod. pristav. Mrhar Josip, trg. v Dolenji vasi. Pauser Anton, trg. v Dolenji vasi. dr. Schiffrer Anton, dež. okr. zdravnik. Škrabec Mihael, obč. tajnik. Tič Lovro, kaplan v Sodražici. Tomšič Štefan, nadučitelj. Višnikar Fran, c. kr. sod. svčtnik in dež. poslanec. Voglar Josip, župnik v Sodražici. Vole Josip, kaplan. Vrbič Mihael, učitelj v Sodražici. Zupančič Dragotin, trg. v Jurjeviči. Žužek Fran, kaplan v Dolenji vasi. Štev. 4 + 27 = 31. b) Velike Lašče. Poverjenik: Šujlaj Danijel. Cerar Ivan, učitelj v Škocijanu. Simon Karol, nadučitelj. Hočevar Matija, župan, poštar in Smodej Josip, c. kr. notar. posestnik. Sušnik Fran, sod. sluga. Kosec Jernej, župnik v Škocijanu. Šuflaj Danijel, c. kr. sod. svčtnik. Pucelj Ivan, posestnik. Štev. 8. c) Dobrepolje. Poverjenik: Jaklič Fran. Arko Ivana, učiteljica. Barič Konrad, učitelj v Robu. Bralno društvo slovensko. Hudovernik Matija, nadučitelj. Jaklič Fran, učitelj. Klavs Ivan, uradnik posojilnice. Kmetijsko društvo. Pešec Fran, župnik v Robu. Petrič Matija, učitelj v Strugah. Prijatelj Matija, župnik v Strugah. Ramoveš Andrej, nadžupnik. Šola ljudska. Tiselj Ivan, posestnik v Zdenski vasi. Žagar Josip, kaplan. Žebre Franja, učiteljica. Štev. 15. (!) Draga-Loški potok. Poverjenik: Rus Ivan. Bambič Ivan, pos. v Travniku. Benčina Dragotin, trg. in posestnik v Retjah. Gregorič Josip, trg. in pos. v Retjah. Knavs Ivan, gost. in pos. na Hribu, Kordiš Jakob, pos. na Hribu. Košir Josip, mesar in posestnik v Travniku. Lavrič Ivan, trgovec, gostilničar in posestnik v Travniku. Morč Anton, župnik v Loškem potoku. Rus Ivan, trg. in posestnik v Travniku. Seliškar Dragotin, obč. in pos. tajnik v Loškem potoku. Šola ljudska v Dragi. Šola ljudska v Loškem potoku. Turk Fran, gostilničar in posestnik na Lažem. Vesel Fran, župan in posestnik v Podpreski. Zakrajšek Fran, župnik v Dragi. Štev. 15. 15. Dekanija Semič. a) Črnomelj. Poverjenik: dr. Guštin Julij. *Koenig Jurij, župnik na Vinici. Čitalnica ndrodna na Vinici, dr. Guštin Julij, not kandidat. Jarc Jakob, c. kr. okr. sodnik. Juvanec Fran, učitelj na Vrhu. Kadunec Matija, župnik v Preloki. Karlin Jurij, mestni kaplan. Klemenčič Mihael, mestni župnik. Knjižnica okrajna učiteljska. Kramarič Josip, župnik na Vrhu. Kunc Avgust, posestnik. Kupljen Anton, c. kr. notar in posestnik. dr. Malerič Josip, okr. zdravnik. Nagu Ivan, poštni administrator. Pavlin Fran, župnik v Dragatušu. Pokorn Jakob, kaplan v Starem trgu. Rauch Peter, grašč. oskrbnik v Podbrežju. Režek Peter, župnik v Starem trgu. Schweiger Janko, posestnik. Šašelj Ivan, župnik v Adlešičih. Šola farna v Starem trgu. Zupančič Fran, mestni kaplan. Štev. 1 + 21 — 22. b) Metlika. Poverjenik: Vukšinič Davorin. Aleš Anton, dekan v Semiču. Dovgan Fran, prošt n. reda. Čitalnica narodna. Globočnik Janko, c. kr. notar. Guštin Fran ml., poštar. Guštin Fran st., posestnik. Hayne Edvard, c. kr. davkar v p. Jarc Alojzij, mestni kaplan, dr. Košenina Peter, dež. okr. zdravnik. Marčič Valentin, kaplan v Semiču. Novak Josip, mestni kaplan. Premer Ignacij, pos. v Primostku. Romč Josip, župnik n. reda v Podzemlji. Sclvvveiger Fran, župnik in dež. poslanec na Radoviči. Sola ljudska v Semiču. Sola mestna v Metliki. Sumer Jurij, c. kr. sod. pristav. Vaha Milan, mag. pharm. Vidovič Anton, župnik v Kamanju. Vukšinič Davorin, opravnik n. r. komende. Zupančič Vita, učiteljica. Stev, 2i. 16. Dekanija Šmarije. a) Šmarije. Poverjenik: Drobnič Andrej. Babšek Ivan, trg. in posestnik. Borštnik Ivan, nadučitelj. Češarek Fran, kaplan. Debeljak Ivan, kaplan. Drobnič Andrej, dekan, itd. Mali Anton, župnik v Javoru. Marešič Fran, župnik na Lipo-glavem. Novak Josip, župnik v Zalini. Ogorelec Vinko, pos., itd. v Škofeljici. Pipan Andrej, župnik na Polici. Sitar Matej, župnik v St. Jurju. Štev. 11. li) Za ti čina. Poverjenik: Jenčič Alojzij. dr. Bežek Rupert, c. kr. notar. Dostal Josip, kaplan v Višnji gori. Jaklič Štefan, župnik v Št. Vidu. Jenčič Alojzij, c. kr. sod. svetnik. Kastelic Matija, kaplan v Št. Vidu. Končina Ivan, trg. in posestnik v Gorenji vasi. Pristov Simon, benef. v Št. Vidu. dr. Repič Rudolf, dež. okr. zdravnik. Tekster Konrad, župnik v Višnji gori. pl. Terbuhovič Evgen, c. kr. sod. pristav. Štev. 10. 17. Dekanija Trebnje. d) Trebnje. Poverjenik: Nagode Ivan. Bernard Jernej, kaplan. Bralno društvo slovensko. Hofer Karol, župnik v Čatežu. Jarc Fran, župnik na Mirni. Klobučar Anton, c. kr. sod. svetnik, Mrvec Ivan, župnik v Št. Rupertu. Mlakar Anton, kaplan. Nago d č Ivan, dekan. Orožen Emil, c. kr. notar. Pavlin Alojzij, posestnik. Pehani Friderik, učitelj. Pristov Ivan, kaplan. Rupreht Janko, lekarnar. Seliškar Alojzij, c. kr. sod. pristav. Tomič Vilko, trg. in posestnik. Zupan Ferdinand, c. kr, geometer. Štev. 16. b) Mokronog. Poverjenik: Ravnihar Jernej. župnik Tre- Tro- Tre- Barbo Mihael, belnem. Bralno društvo slovensko. Čadež Anton, kaplan pri Sv. jici. Dimnik Fran, kaplan na belnem. Hrrath Josip, trg. in posestnik. Lunaček Aleksander, nadučitelj v St. Rupertu. Pirnat Stanko, c. kr. notar. Prijatelj Fran, trgovec in posestnik v Tržišču. Prpar Fran, župnik pri Sv. Trojici. Ravnihar Jernej, nadučitelj. Rohrmann Josip, not. kandidat. Sbil Jernej, trgovec. Škulj Fran, učitelj v Tržišču. Starič Josip, c. kr. sod. svetnik. Sašelj Karol, posestnik. Šircelj Rozalija, trg. soproga. Sola ljudska. Vohinc Edvard, učitelj. Zupančič Fran, pos. pri Sv. Križu. Štev. 19. 18. Dekanija Trnovo. Poverjenik: Vesel Ivan. '^Brinšek Ivan, trg. v Trnovem. ♦Česnik Jurij, trgovec v Knežaku. *Domicelj Alojzij, trg., v Zagorju. *Jenko Škender, trg. v Trnovem. '^Valenčič Ivan, pos., itd. vTrnovem. * Vesel Ivan, dekan v Trnovem. Bilc Ivan, duhovnik v p. Bralno društvo v Zagorju. Izobraževalno društvo. Križaj Nikolaj, župnik na Premu. Oranič Fran, kaplan. Rudolf Alojzij, kaplan. Tomšič Ivan, posestnik. Vodstvo dekliške ljudske šole. Zarnik Martin, nadučitelj, itd. Štev. C + 9 = x 5. 19. Dekanija Vipava. Poverjenik: Erjavec Matija. ♦Erjavec Matija, dekan, itd. *Kavčič Fran, c. kr. poštar in posestnik v Št. Vidu. Bajec Jakob, kurat v Ustju. Božič Ivan, posestnik in deželni poslanec v Podragi. Čitalnica v Podragi. Čitalnica v Vipavi. Dejak Hinko, župnik v Vrhpolju. Demšar Ivan, župnik v Št. Vidu. Iiabž Josip, posestnik na Gočah. Hladnik Ivan, župnik na Gočah. dr. Kenda Josip, okr. zdravnik. Klobus Valentin, župnik na Slapu. Knižek Feliks, provizor v Vrabčah. Košir Fran, župnik na Colu. Kromar Ivan, župnik v Šturiju. grof Lanthieri Karol, graščak, itd. Mezeg Anton, provizor v Podkraju. Rudolf Ivan, učitelj v Vrabčah. Semenič Ivan, posestnik v Podragi. Silvester Fran, trgovec. Skvarča Ivan, župnik v Budanjah. ’’ ' Štev. 2 + 19 = 21. 20. Dekanija Vrhnika. a) Vrhnika. Poverjenik: Jelovšek Gabrijel. ♦Bohinjec Peter, župnik v Horjulu. Arko Anton, učitelj. ^Kotnikova hiša v'Verdu. Bernik Fran,. kaplan. f Brilej Martin, trg. in posestnik. Čebašek Ivan, župnik v Črnem vrhu. Čitalnica narodna. Demšar Matej, zid. nadzornik. Dolenc Fran, gostilničar. Flis Anton, tov. knjigovodja, dr. Furlan Anton, c. kr. sod. pristav. Gantar Lovro, dekan, itd. Grampovčan Andrej, trgovec in posestnik. Gruden Ivan, c. kr. davkar v p., itd. Jelovšek Franja, velepos. hči. Jelovšek Gabrijel, trgovec, župan, dež. poslanec, posestnik, itd. Jelovšek Karol, pos. v Verdu. Jemec Anton, župnik v Podlipi. Jurca Marica, pos. hči. Kat. društvo rok. pomočnikov. Kobal Bogdan, c. kr. sod. svčtnik. Kočevar Fran, gost. in posestnik. Komotar Anton, c. kr. notar. Korenčan Fran, gost. in posestnik. Kunstelj Josip, trgovec. Lakmayer Fran, župnik pri Sv. Joštu. Laznik Josip, župnik v Polh. gradcu. Ledenik Viljem, c. kr. d. praktiktant. Lenarčič Josip, tovarnar, veleposestnik in dež. poslanec. Levstik Vinko, nadučitelj. Lužnik Alojzij, učitelj, dr. Marolt Janko, dež. okr. zdravnik. Molč Kancijan, trg. pomočnik v Polh. gradcu. Oblak Matej, klepar in posestnik, Ogrin Simon, akad. slikar in posestnik. Petrovčič Fran, zasebnik. Požar Jakob, c. kr. kancelist v p. Rihtarčič Ivan, kaplan. Rus Anton, c. kr. orož. narednik v p. Skvarča Ivan, obč. tajnik in posestnik. Šušteršič Matej, poštar v Horjulu. Tomšič Anton, kovač in posestnik v Verdu. Tomšič Ignacij, posestnik. Tomšič Ivan, usnjar in posestnik. Tomšič Mihael, posestnik. Tršar Fran, usnjar in posestnik. Verbič Josip, restavrator. Vidic Ivana, učiteljica. Vonča Anton, kurat, itd. v Belkah. Žitko Matija, posestnik v Verdu. Štev. 2 + 48 = 50 b) Borovnica. Pbverjenik: Papler Fran. Drašler Anton, gost. in posestnik. Kranjc Ivan, trgovec. Kržič Uršula, gost. in posestnica. Majaron Ivan ml., trgovec. Papler Fran, nadučitelj. Pirc Avgust, učitelj. Rozman Jurij, župnik v Rakitni. Schiffrer Gustav, župnik. Suhadolnikova Anica. Švigelj Fran, posestnik Štev. 10. c) Logatec. Poverjenik: Šega Ivan. Bralno društvo v Spod. Logatcu, de Gleria Anton, trgovec. Gostiša Fran, trg. in posestnik. Hrovat Josip, c. kr. fin. str. nad-paznik. Jernejčič Fran, žel. poduradnik. Juvan Fran, kaplan. Knjižnica okrajna učiteljska, dr. Kraut Štefan, c. kr. sod. pristav. Lapuch Josip, zasebnik. Lavrič Josip, župnik. Lenassi Julij, trg. in posestnik. Majdič Fran, c. kr. okr. živino-zdravnik. Možina Ivan, župnik v Rovtih. Mulley Adolf, c. kr. poštar in po sestnik. Pehani Adolf, c. kr. davčni kontrolor. Petrič Martin, posestnik. dr. Rupnik Ivan, c. kr. d. nadzornik. Sakser Ivan, župnik v Hotederšici. 21. Dekanija Žužemperk. *Štrucelj Jurij, c. kr. sod. svčtnik. Bralno društvo slovensko. Ključevšček Ignacij, župnik v Šmihelu. Pehani Josip, posestnik. Štrukelj Ivan, kaplan na Krki. Sežun Alojzij, učitelj v Rovtih. Sicherl Ivan, župan, posestnik, itd. Smolč Josip, posestnik. Šega Ivan, učitelj. Tollazzi Tomo, trg. in posestnik. Turk Josip, nadučitelj. Vončina Valentin, c. kr. sod. ofi-cijal. Zotmann Karol, c. kr. sod. pristav. Štev. 26. Poverjenik: Tavčar Mihael. Tavčar Mihael, dekan, itd. Vondrašek Vaclav, župnik v Ambrusu. Zbašnik Fran, župnik v Hinjah. Žavbi Ivan, kaplan v Hinjah. Štev. r +8=9. II. Lavantinska škofija. 1. Dekanija Bistrica Slovenska. Poverjenik: Hajšck Anton. *Hajšek Anton, dekan, itd. *Ratej Fran, c. kr. notar. *dr. Vošnjak Josip, dež. primarij v p. in posestnik. Bizjak Vinko, župnik v Laporju. Borsečnik Anton, župnik na Zg. Polskavi. Bralno društvo v Studenicah. Brezovšek Martin, župnik pri Sv. Martinu. Gruntner Andrej, župan v Poljčanah. Heber Fran, župnik v Sp. Polskavi. Ivanuš Ferdinand, trg. v Poljčanah. Jagodič Fran, c. kr. sod. pristav. Karničnik Vinko, učitelj v Makolah. Koropec Ivan, učitelj v Studenicah, dr. I.emež Urban, odvetnik. Lenart Ivan, župnik v Poljčanah. Lendovšek Mihael, župnik, itd. v Makolah. Mahor Feliks, učitelj v Makolah. Marinič Jakob, župnik v Majšbregu. Medved Martin, kaplan. Novak Anton, kaplan v Majšbregu. Osenjak Matej, kaplan. Planker Martin, nadučitelj v Laporju. Srabočan Anton, kaplan v Laporju. Stajnko Ivan, župnik v Tinjah. Sušnik Ivan, župnik v Črešnovcu. Svetlin Josip, nadučitelj v Makolah. Šanda Ivan, kaplan v Makolah. Šebat Anton, kaplan v Poljčanah. Terček Josip, učitelj v Laporju. Terstenjak Ernest, kaplan. Žekar Josip, kaplan pri Sv. Martinu. Žekar Martin, župnik v Studenicah. Štev. 3 + 29 = 32. 2. Dekanija Braslovče. a) Braslovče. Poverjenik: Jarc Valentin. Bralno društvo v Letušu. Grad Fran, mesar in gostilničar. Jarc Valentin, nadučitelj. Marschitz Karol, šolski vodja v Letušu. Pauer Josip, trgovec. Plaskan Anton, trg. in posestnik. Prislan Fran, pos. v Parižlah. Rak Florijan, pos. v Zg. Gorčah. Rojnik Fran, pos. v Sp. Gorčah. Stritar Josip, učitelj. Veternik Anton, kaplan. Štev. 11. b) Vransko. Poverjen ^Podružnica kmetijska. • '*dr. Vrečko Andrej, c. kr. gimn. profesor (knjige okr. učit. knjižnici). Bralno društvo pri Sv. Jurju. Čitalnica ndrodna. Dabršek Ivan, kaplan na Paki. Gršak Vinko, župnik. c) S t. P a v 1. Poverje Bralno društvo v Št. Pavlu. Cimperšek Marica, učiteljica. Kocuvan Anton, trgovec. Plešnik Mihael, župnik. Sadnik Julij, učitelj in posestnik, dr. Vidic Fran, urednik »Državnega zakonika«. ik: Schuuenlner Karol. Kokelj Alojzij, kaplan v St. Jurju. Kolarič Josip, župnik na Paki. Krajnc Jakob, ,k;iplan. Lipež Viktor, kr. gimn. ravn. v p. Schvventner Karol, župan, itd, Zdolšek Fran, župnik, v Št. Jurju. F,n naročnik. Štev. 2 + 10+ 1 = 13. nik: Vidic Josip. Vidic Josip, nadučitelj. Zanier Valerija, zasebnica. Žotter Janko, nadučitelj v Gomilški. Štev. 9. 3. Dekanija Celje. a) Poverjenik: *Citalni'Ca rul rodna. *Krušič Ivan, c kr. gimn. profesor v p., itd. *Občina teharska. *0gradi Fran, opat, itd. "Rančigaj Anton, mestni kaplan. *dr. Seruec Josip, odvetnik, dež. poslanec, vitez žel krone III. reda, posestnik, itd. *Vošnjak Mihael, inžener, posestnik, itd. Ogradi Fran. '*Žuža Ivan, zasebnik. Baš Lovro, c. kr. notar, itd. dr. Brenčič Alojzij, odvetnik, dr. Dečko Ivan, odv. in dež. poslanec. Detiček Jurij, c. kr. notar. Društvo odvetniških in notarskih uradnikov. Društvo pevsko. ilr. Filipič Ludovik, odvetnik. Fon Ivan, c. kr. gimn. profesor. dr. Hrašovec Jurij, odvetnik. Hribar Dragotin, tiskarnar. dr. Janežič Fran, c. kr. gimn. vero-učitelj. Janežič Rudolf, kaplan. Kardinal- Josip, gimn. katehet, dr. Karlovšek Josip, odv. kandidat. Knjižnica velike gimnazije. Knjižnica male gimnazije. Knjižnica kapucinska. Kosi Anton, c. kr. gimn. profesor. Kostič Peter, trgovec. dr. Krančič Fran, c. kr. sod. pristav. Krančič Ivan, mestni kaplan. Kržišnik Josip, kaplan v Tcharjih. Lončar Fran, tajnik posojilnice, Majdič Peter, veleposestnik. Matič Josip, trgovec. Potovšek Josip, mestni kaplan, dr. Praunseis Alojzij, zdravnik. Schmoranzer Ivan, okoliški učitelj. Suhač Matej, c. kr. gimn. profesor, dr. Šuklje Hinko, zdravnik. Vodstvo zasebne dekliške šole. dr. Vrečko Josip, odvetnik, itd. VValdhans Fran, učitelj. Štev. 8 + 33 = 41. b) Žalec. Poverjenik: PelHlck Anton. '•‘•'Arzenšek Matija, župnik v Grižah. *Janežič Jakob, tovarnar v Grižah. *Lipold Fran, posestnik. Gunčer Josip, kaplan. Kač Ivan, obč. tajnik. Klemenčič Josip, nadučitelj v Galiciji. Kordiš Terezija, učiteljica. Kvac Ivan, učitelj pri Sv. Martinu. Nidorfer Fran, tovarnar v Vrbju. Petfiček Anton, učitelj. Roblek Fran, posestnik. Rupnik Ivan, nadučitelj pri Sv. Lovrencu. Šah Lovro, nadučitelj v Teharjih. Širca Ernest, pos. v Grižah. Širca Josip, župan in trgovec. Štrukelj Ivan, učitelj v Svetini. Učiteljsko okrajno društvo. Zupančič Dragotin, nadučitelj v, Frankolovem. Štev. 3 + 15 = 18. 4. Dekanija Dravsko polje. Poverjenik: Hirti Fran. *Ozmec Josip, župnik v Št. Lovrencu. • *Stranjšak Martin, dekan, duh. svetnik iti č. kanonik v Hočah. Bralno društvo v Framu. Cestnik Anton, duhoven v Haus-ampachu. Crnenšek Fran, župnik v Cirkovcah. Golob Andrej, učitelj pri Sv. Marjeti. Hirti Fran, župnik v Slivnici. •' Hren Anton, nadučitelj v Št. Janžu. Kat. bralno društvo v Hočah. Krajnc Ivan, učitelj v Št. Janžu. Mlasko Josip, kaplan v Št. Janžu. Pestevšek Karol, nadučitelj v Slivnici. Podvinski Anton, kaplan v Slivnici, Posojilnica v Framu. Sattler Josip, župnik v Črni. Štev. 2 + 13 = 15. 5. Dekanija Gornji grad. a) Gornji grad. Poverjenik: Dovnik Fran. *Dovnik Fran, dekan, itd. Bratkovič Kazimir, c. kr. notar. Božič Jakob, trgovec. Dekorti Josip, župnik na Ljubnem. Kocbek Fran, nadučitelj. Šola ndrodna v Gornjem gradu. Lekše Fran, župnik v Lučah. Šola ndrodna pri Novi Štifti. Strnad Anton, pos. pri Novi Štifti. Vidic Maks, c. kr. okr. sodnik. Štev. i + 9 = i°- b) Mozirje. Poverjenik: Praprotnik Fran. Čitalnica ndrodna. Plaper Ljudmila, učiteljica. Lipold Marko Josip, posestnik. Praprotnik Fran, nadučitelj. Medvešek Ivan, kaplan. Šola ndrodna. Pirš Josip, posestnik. Štev. 7. c) Rečica. Poverjenik: Turnšek Anton. Šola ljudska na Gorici. Turnšek Anton, trgovec in po- Šola ljudska na Rečici. sestnik v Nazaretu. Trafela o. Fulgencij, frančiškan v Zorko Melhijor, kaplan. Nazaretu. Štev. 5. č) S o 1 č a va. Poverjenik : Šmid Miloš. Germel Kristijan, gostilničar. Šmid Miloš, župnik. Štev. a. 6. Dekanija Jarenina. Poverjenik: Gomilšek Fran Sal. ♦Vagaja o Rudolf, župnik v Svičini. Kautzner Viktorija, učiteljica pri Arnuž Jurij, učitelj pri Sv. Jakobu. Sv. liju. Cizerlj Alojzij, kaplan pri Sv. Ja- Kelemina Matija, dekan pri Sv. kobu. liju. Čižek Josip, župnik. Klenovšek Ivan, učitelj. Čonc Josip, učitelj. Kmetijsko bralno društvo. Druzovič Josip, nadučitelj pri Sv. Koprivnik Josip, trgovec. Jurju. Kovačič Štefan, nadučitelj pri Sv. Fišer Anton, župnik v p. Marjeti. Frangež Jernej, župnik pri Sv. Kranjc Martin, kaplan v Svičini. Marjeti. Kruljc Fran, kaplan pri Sv. liju. Gomilšek Fran Sal., kaplan. Lichtenwallner Fran, učitelj pri Hauptmann Filip, učitelj v Svičini. Sv. liju. Hauptmann Svitoslav, nadučitelj Pavec o. Ivan, župnik pri Sv. Jurju. pri Sv. Križu. Rešek o. Henrik, kap. in oskrbnik. Hergouth Rudolf, učitelj pri Sv. Slana Anton, žel. uradnik na Pes- Jakobu. nici. Inkret Anton, župnik pri Zgornji Slekovec Josip, nadučitelj. Sv. Kungoti. Sorko Karol, nadučitelj pri Sv. liju. Jančič Fran, pos. sin v Gačniku. Spritzey Ivan, učitelj pri Sv. Mar- Kapler Ivan, župnik pri Sv. Jakobu. jeti. Spritzey Ivanka, učiteljica pri Sv. Marjeti. Strnad Marica, učiteljica pri Sv. Jakobu. Šerbinek Lavoslav, učitelj v Svičini. Šijanec Fran, nadučitelj pri Sv. Jakobu. Škof Gregor, župan in veleposestnik pri Sv. Jakobu. 7. Dekanija Konjice. •Bezenšek Jurij, župnik v Čadramu. *Knjižnica nadžupnijska. ♦Kovač Josip, posestnik v Žrečah. Bralno društvo v Žičah, dr. Globočnik Škender, c. kr. sod. svčtnik. Janžekovič Vid, kaplan v Čadramu. Thaler Fran, posestnik pri Sv. liju. Viher Lavoslav, učitelj pri Sv. Jakobu. Vojsk Alojzij, župnik pri Spodnji Sv. Kungoti. Vučnik Mary, učiteljica. Zinauer Friderik, učitelj pri Zgornji Sv. Kungoti. Štev. 1 -f 39 = 40. Poverjenik : Voh Jernej. Kukovič Friderik, vikar. Lednik Anton, župnik v Ločah. Ogorevc Martin, trgovec, dr. Rudolf Ivan, odvetnik. Šepic Ivan, župan. Voh Jernej, dekan, itd. Štev. 3 + 9 = 12. 8. Dekanija Kozje. Poverjenik: Bosina Ivan. •Knjižnica okrajna učiteljska. *Skerbec Martin, provizor na Planini. Bosina Ivan, dekan, itd. Fekonja Andrej, župnik na Bučah. Fischer Andrej, župnik v Zagorju, dr. Gelingsheim Karol, c. kr. okr. sodnik. Grobelšek Ivan, kaplan v Pilštajnu. Jeraj Matija, nadučitelj v Podčetrtku. Kolar Anton, kaplan pri Sv. Petru. Muršič Fran, kaplan, dr. Rausch Fran, odvetnik. Ribar Anton, župnik pri Sv. Vidu. Rom Ignacij, župnik v Podčetrtku. Staroveški Nikola, pos. v Podčetrtku. Šetinc Fran, nadučitelj na Prevorju. Tomažič Marko, prov. v Pilštajnu. Tombah Josip, župnik, itd. pri Sv. Petru. Vrečko Jakob, učitelj na Prevorju. Vtičar Jurij, župnik na Prevorju. Štev. 2 -j- 17 = 19. Dekanija Laško. Poverjenik: Žuža Ivan. Bralno društvo na Dolu. Bralno društvo na Laškem. Dimnik Ivan, pos. v Trbovljah. Eferl Matija, kaplan pri Sv. Rupertu. Elsbachcr Andrej, trgovec. Erjavec Peter, župnik v Trbovljah. Fischer Anton, župnik na Dolu. Gorišek Ivan, kaplan. Gregorc Vsevlad, kaplan v Trbovljah. Hvalec Matej, pos. v Jurijkloštru. Iglar Mihael, nadučitelj v Loki. dr. Kolšek Josip, odvetnik. Končan Fortunat, kaplan v Trbovljah. Lajnšič Anton, kaplan na Dolu. Presečnik Gregor, župnik v Loki. Roš Ferdinand, veleposestnik v Hrastniku. Smoli Jakob, župnik pri Sv. Miklavžu. io. Dekanija Št. Lenart. 'x'Lapuh Martin, župnik pri Sv. Barbari. ^Zmazek Fran, župnik pri Sv. Benediktu. *Župnija sv. Bolfenka. Črnko Jernej, učitelj pri Sv. Jur ju. Janžekovič Josip, kaplan pri Sv. Rupertu. Todl Ivan, kaplan pri Sv. Antonu. Jurčič Josip, dekan, itd. Kocbek Anton, kaplan pri Sv. Rupertu. dr. Kronvogel Josip, c. kr. okr. sodnik. Lesnika Mihael, nadučitelj pri Sv. Ani. Mcjzišek Anton, kaplan piri Sv, Ani. Munda Janko, kaplan pri Sv. Benediktu. Okrajna hranilnica. . Vaclavik Robert, župnik pri Sv. Jederti. Žuža Ivan, dr. c. p , konz. svčtnik, dekan in nadžupnik. Štev. 19. Poverjenik: Jurčič Josip. ■Pajtler Janko, župnik pri Sv. Rupertu. Posojilnica pri Sv. Lenartu. Rajh Ivan,' nadučitelj pri Sv. Bol-fenku. Rop Josip, not. uradnik. Samostan pri' Sv.' Trojici. Seifried Josip, c. kr. poštar pri .Sv. Ani. Sinko Josip, župnik pri Sv. Bol-fenku. dr. Suhač Anton, župnik pri Sv. Ani. Sijanec Alojzij, župnik pri Negovi. Sijanec Anton, kaplan pri Sv. Jurju. Sorn Anton, kaplan pri Mariji Snežni. ■ Ungcr Anton, trg. pri Sv. Jurju. Vraz Anton, župnik pri Sv. Antonu. Zemljič Valentin, zidar pri Sv. Ani. Zrnko Gašpar, kaplan. Štev. 3 + 25 = 28. n. Dekanija Ljutomer. a) Ljutomer. Poverjenik: Skuhala Ivan. *Skuhala Ivan, dekan, itd. Bernot Ivan, učitelj pri Sv. Križu. Bohanec Ivan, župnik v Svetinjah. Božič Anton, pos. v Radoslavcih. Bralno društvo v Cezanjevcih. Bralno društvo na Cvenu. Bralno društvo pri Sv. Križu. Bralno društvo pri Mali nedelji. Bralno društvo v Veržeju. Brglez Fran, kaplan. Cvahte Simon, nadučitelj pri Mali nedelji. Ceh Fran, učitelj. Čitalnica narodna. dr. Farkaš Ivan, zdravnik. Herzog Anton, učitelj pri Sv. Križu. Ivančič Josip, c. kr. d. kontrolor. Janžekovič Lovro, župnik v Veržeju. Karba Ivan, učitelj. Kralj Ivan, pos. v llijaševcih. Kukovec Ivan, posestnik, itd. Lacko Anton, župnik pri Sv. Križu, dr. Lebar Josip, zdravnik pri Sv. Križu. dr. Mihalič Anton, zdravnik. Mihalič Josip, kaplan pri Sv. Križu. Mursa Josip, pos. na Krapju. Pavlin Alojzij, c. ki', okr. živino-zdravnik. Pušenjak Ivan, učitelj pri Sv. Križu. Pušenjak Tomaž, nadučitelj na Cvenu. dr. Rosina Fran, odv. in dež. poslanec. Schneider Fran, nadučitelj v Ce-zanjevcih. Sever Fran, odv. uradnik, Slekovec I., učitelj. Sršen Fran, trgovec. Šijanec Miroslav, učitelj na Cvenu. Šoštarič Ferdinand, župnik pri Mali nedelji. Učiteljsko okrajno društvo. Vavpotič Ivan, gostilničar. Weixl Josip, kaplan. Zacherl Fran, učitelj v Ceza-njevcih. Štev. i + 38 = 39. b) Radgona. Poverjenik: Ploj Oton. *Meško Martin, župnik pri Kapeli. Belšak Anton, župnik. Bralno društvo pri Kapeli. Bralno društvo pri Sv. Jurju. Bralno društvo v Zg. Radgoni. Hausman Fran, trgovec pri Kapeli. Hibler Alojzij, trg. na Turj. vrhu. Horvat Janko, trgovec pri Kapeli. Horvat Rudolf, gost pri Kapeli. Jurjevčič Anton, pos. v Očeslavcih. Keček Andrej, kaplan pri Sv. Petru. Kosar Jakob, kaplan. Kreft Alojzij, pos. v Očeslavcih. Kunce Ivan, župnik pri Sv. Jurju. Mir Jakob, stavbni vodja v Ra-dincih. Pelci Ivan, pos. v Policah. Ploj Oton, c. kr. notar. Pribil Dragotin, učitelj pri Kapeli. Senčar Fran, trg. pri Sv. Jurju. Vavpotič Fran, poštar in gostilničar pri Sv. Jurju. Vozlič Leopold, kaplan. Zemljič Jakob, pos. v Radincih. Štev. 1 + 21 = 22. 12. Dekanija Maribor. d) Mesto. Poverjenik: Majciger Ivan. *Bohinec Jakob, st. župnik. *Citalnica ndrodna. •dr. Dominkuš Ferdinand, odvetnik, itd. *Ferk Feliks, zdravnik in posestnik. *dr, Firbas Fran, c. kr. notar, itd. •dr. Glančnik Jernej, odvetnik. •Knjižnica gimnazijska. ^Knjižnica semeniška. •Majciger Ivan, c. kr. gimn. profesor, itd. *dr. Napotnik Mihael, knezoškof, itd. *Orožen Ignacij, st. prošt, itd. •dr. Pajek Josip, st. kanonik, itd. *dr. Radaj Fran, c. kr, notar, itd. *dr. Sernec Janko, odvetnik, itd. Bahovec Vekoslav, c. kr. poštni oficija! Belč Ivan, dež. pot. učitelj, dr. Bezijak Janko, c. kr, učit. profesor. Cerjak Josip, komi vikar. Casl Fran, kaplan v Kamci. Divjak Fran, uradnik in posestnik. Dolenc Fran, trgovec, dr. Feuš Fran, sera. profesor. Fistravec Josip, c. kr. vadn. učitelj. Haubenreich Alojzij, knezošk. rač. revident. Herg Lovro, stolni dekan, itd. Hribovšek Karol, sem. ravnatelj, kanonik, itd. Hudovernik Ludovik, stolni vikar. Jentl Bernard, prokurist. Jerovšek Fran, c. kr. gimn. profesor. Kavčič Jakob, c. kr. gimn. vero-učitelj. Knjižnica učiteljska. Koprivnik Ivan, c. kr. učit. profesor. Koroša Ivan, žel. delavec. Korošec Anton, prefekt. Košan Janko, c. kr. gimn. profesor. Kovačič Anton, kaplan pri Sv. Martinu. dr. Kovačič Anton, bogosl. profesor, dr. Križanič Ivan, prof. in kanonik. Lavtar Luka, c. kr. učit. profesor. Lenart Josip, c. kr. zemlj. knjigovodja. Majcen Gabrijel, c. kr. vadn. učitelj. Majcen Josip, knezošk. tajnik in konz. svčtnik. Marin Stanko, c. kr. vadn. učitelj. Matek Blaž, c. kr. gimn. profesor. dr. Medved Anton, c. kr. gimn. profesor. Miklošič Ivan, c. kr. vadn. učitelj v p. dr. Mlakar Ivan, vodja dij. semenišča, profesor in st. kanonik (2 izt.) Nerat Mihael, nadučitelj in urednik. Peče Ivan, c. kr. poštni azistent. Perko Josip, žel. oficijal. dr. Pipuš Radoslav, odvetnik. Pokorn Ignacij, c. kr. gimn. profesor. Rakovec Alojzij, žel. uradnik. Rapoc Josip, posestnik. Robič Fran, posestnik, dež. in drž. poslanec. Rotner Josip, c. kr. sod. tajnik. Schreiner Henrik, c. kr. učit. ravnatelj. Simonič Fran, stolni kaplan in katehet. Stegnar Feliks, c. kr. kazn. učitelj, itd. Šolsko vodstvo v Lembahu. Štrakl Matej, stolni vikar. Tajek Jakob, c. in kr. voj. kaplan. Verstovšek Karol, gimn. profesor. dr. Vovšek Fran, c. kr. sod. svetnik. Zidanšek Josip, sem profesor. Zver Alojzij, c. kr. kazn. duhovnik. Žunkovič Davorin, c. in kr. stotnik. Štev. 14 + 54 = 68. b) Bogoslovnica. Poverjenik: Markošek Ivan. Semeniški duhovniki. Čebašek Jakob, I Stegenšek Avgust, j Vogrinec Ivan, Markošek Ivan, j Tomažič Janko, [ Žičkar Marko. Ašič M., Bosina Ivan, Bratušek Fran, Bogoslovci. Florjančič Josip, Gala Ludovik, Goričan Ivan, J Goričar Maks, Gorjup Peter, Ilc Janko, Jager Avguštin, Jelšnik Ivan, Kociper Anton, Kociper Ivan, Kociper Rudolf, Kolar Ivan, Kosi Jakob, Kramaršič Alojzij, Krener Rudolf, Lenart Martin, Lončarič Josip, Lorenčič Vinko, Lovrec Andrej, Malajner Dragotin, Potočnik Vekoslav, Potrč Alojzij, Požar Alfonz, Preglej Viktor, Puc Dominik, Pučnik Anton, Rauter Jakob, Skvarč Josip, Slavič Matija, Špindler Fran, Strgar Anton, Štuhec Fran, Skamlec Ognjeslav, Šlebinger Janko, Vogrin Ivan, Vraber Velimir, Zajc Ivan in Zako.šek Ivan. Štev. 47. 13. Dekanija Maribor za Dravo. d) R u š e. Poverjenik : Wurzer Matija. Bralno društvo slovensko. Glaser Pavl, stud. iur. dr. Gorišek G., zdravnik. Grizold Fran, pos. na Smolniku. Hleb Luka, pos , itd. na Smolniku. Kotnik Josip, učitelj v Selnici. Lasbaher Josip, nadučitelj. Lesjak Martin, učitelj. Lichtemvallner Matija, učitelj. Lingelj Dragotin, posestnik. Sernc Josip, pos. na Smolniku. Skerbs Roman, sem. duhovnik. Stdni Tomislav, podučitelj. Šijanec Alojzij, kaplan. Wurzer Matija, župnik. Štev. 15. b) D. M. v Puščavi. Poverjenik: Korman Josip. ♦Sovič Josip, župnik pri Sv. Lovrencu. Bresonelli Josip, župan v Činžatu, dr. Glaser Ivan, odvetnik. Grušovnik Adam, župnik. Hauptman Andrej, pos. na Ruti. Korman Josip, pos. na Kumenu. Korman Peter, posestnik v Činžatu. Monetti Alojzij, mizar v Činžatu. Piščanec Ivan, žel. uradnik. Štabuc Jernej, kaplan pri Sv. Lovrencu. Witzman Fran, učitelj v Ribnici. Štev. 1 + 10 = n. 14. Dekanija Marnberg1. Poverjenik: Ilecl Avgust. Hecl Avgust, dekan. Kapus Armin, župnik na Soboti. Kocbek Martin, c. kr. notar. Raktelj Rudolf, župnik v St. Jerneju. Stolz Martin, župnik na Breznem. Trtinek Matej, župnik na Pernicah. Zagajšek Josip, župnik na Muti. Zupančič Jakob, župnik v Št.Ožbaltu. Žmavc Jurij, župnik na Remšniku. Štev. 9. 15. Dekanija Nova cerkev. a) Nova cerkev. Poverjenik: dr. Gregorec Lavoslav. *Gajšek Karol, dekan in č. ka- *dr. Gregorec Lavoslav, kanonik, nonik na Doberni. drž. in dež. poslanec. *Kos Alojzij, župnik v Šmartinu. Brezovnik Anton, učitelj v p v Vojniku. Hlastec Fran, kaplan v Vitanju. Jerovšek Anton, kaplan v Vojniku. Potokar Gregor, kaplan na Do-berni. Šelih Jurij, župnik pri Sv. Jungerti. Trop Fran, kaplan v Vitanju. Vodušek Andrej, župnik v Vojniku. Vrečer Karol, gostilničar v Vojniku. Žičkar Josip, župnik, drž. in dež. poslanec v Vitanju, dr. Žižek Anton, zdravnik v Vojniku. Štev. 3 + ro = 13. b) Č r e š n i c e. Poverjenik: Brinar Fran. Brinar Fran, šolski vodja. Brinar Josip, učitelj v Vojniku. Čeh Josip, nadučitelj pri Sv. Jerneju. Eberl Anton, nadučitelj v Tepini. Pacher Adolf, šolski vodja v Št. Jungerti. Serajnik Lovro, učitelj na Prihovi. Štev. 6. 16. Dekanija Ptuj. d) Ptuj. Poverjenik: *Sorglechner Josip, župnik na Hajdini. *Topljak Josip, posestnik. *Zelenik Josip, pos, pri Sv. Urbanu. Alekšič o. Fidelij, etn. gvardijan. Belšak Karol, min. kaplan. Bralno društvo pri Sv. Marku. Brdnik o. Andrej, min. kaplan, dr. Brumen Anton, odvetnik. Cerjak Fran, kaplan pri Sv. Marku. Cilenšek Martin, dež. gimn. profesor, dr. Čuček Josip, odvetnik. Druzovič Henrik, učitelj. Fleck Josip, prošt, itd. Gregorič Anton, posestnik, dr. Horvat Tomaž, odvetnik, dr. Jurtela Fran, odvetnik, itd. Kavkler Ivan, nadučitelj. Cilenšek Martin. Kosčr Maks, c. kr. notar, j- Kunstek Luka, dež, gimn. profesor. Majcen Ferdo, dež. gimn. profesor. Oschgan Simon, c. kr. notar, dr. Ploj Jakob, odvetnik, dr. Presker Ivan, c. kr. sod. pristav. Pulko Valentin, učitelj pri Sv. Marjeti. Schreiner Fran, kaplan pri Sv. Marjeti. Sedlaček Jan, pos. knjigovodja. Slekovec Matej, župnik in duh. svetnik pri Sv. Marku, dr. Štuhec Bela, zdravnik. Suhar Fran, mestni učitelj. Salamon Fran, mestni vikar. Učiteljsko okrajno društvo. Štev. 3 + 28 = 31. b) Sv. Lovrenc. *Meško Jakob, župnik, itd. Farkaš Ivan, nadučitelj. Kukovič Anton, učitelj na Polen-šaku. Poverjenik: Meško Jakob. Pečar Srečko, učitelj. Ravšl Anton, kaplan. Strelec Anton, nadučitelj pri Sv. Andražu. Štev. 1 + 5 = 6. 17. Dekanija Rogatec. *Knjižnica okrajna učiteljska. Berlisg Josip, trgovec. Cilenšek Alojzij, župnik v Stopercah. Merkuš Anton, župnik v Žitalah. Orožen Škender, c. kr. d. kontrolor. 18 Dekanija Šaleška dolina. dr. Chloupek Karol, zdravnik. Cizej Fran, župnik pri Sv. Martinu. Čitalnica ndrodna. Frecč Matija, župnik v Belih vodah. Govedič Ivan, župnik v Šoštajnu. Ješe Ivan, c. kr. sod uradnik. Kačič Ivan, c. kr, notar. Kovač Josip, posestnik v Škalah, Krajnc Ivan, velepos. v Št. liju. Poverjenik: Berlisg Josip. Skorjanec Matija, župnik pri Sv. Florijanu. Trafenik Josip, kaplan pri Sv. Križu. Višnar Fran, kaplan pri Sv. Križu. Štev. 1 + 7 = 8. Poverjenik: Kačič Ivan. Lager Ivan, trgovec v Velenju, dr. Mayer Fran, odvetnik. Mihelič Josip, c. kr. sod. svetnik. Pivec Štefan, kaplan. Rajšter Fran, veleposestnik. Skaza Josip, trgovec v Velenju. Skubic Fran, zdravnik v Velenju. Šumljak Ivan, učitelj. Vošnjak Ivan, tov. in veleposestnik. Štev. 18. 19. Dekanija Šmarije pri Jelšah. d) Šmarij e. Poverjenik: Debelak Ivan. ^Knjižnica okrajna učiteljska. Canjko Ernest, c. kr. fin. nadpaznik. Debelak Ivan, učitelj. Ferlinc Fran, učitelj in posestnik. Gajšek Ivan, župnik pri Sv. Vidu. dr. Georg Josip, odvetnik, itd. Jug Fran, dekan, itd. Krajnc Josip, župnik na Zibiki. Kreft Alojzij, župnik na Ponikvi. Krištof Jurij, c. kr. okr. sodnik. Krohne Josip, kaplan. Meško Josip, kaplan. Pintarič Anton, kaplan na Ponikvi, dr. Rakež Josip, zdravnik. Rošker Fran, šolski vodja v Loki. Sotošek Martin, učitelj v Zusmu. Strmšek Vekoslav, učitelj pri Sv. Petru. Tobias Jakob, c. kr. davčni oficija! Vidmaier Fran, župnik v Zusmu. Zdolšek Andrej, župnik pri Sv. Štefanu. Štev. i + 19 = 20. b) Št. Jurij. Poverjenik: Čulek Josip. *dr. Ipavic Gustav, zdravnik, itd. *Mikuš Valentin, župnik. Bohak Fran, kaplan. Culek Josip, učitelj. Jarnovič Mihael, trg. v Dramljah. Kolarič Anton, kaplan. Košutnik Fran, nadučitelj v Dramljah. Kozinc Ivan, župnik v Slivnici. Kurbus Valentin, nadučitelj v Slivnici. Orač Marija, nadučiteljica. Podhostnik Andrej, župnik Dramljah. Praunseis Fran ml., trgovec. Recelj Alojzij, učitelj. Ruepschlova Micika. 20. Dekanija Šmartin. *dr. Suc Josip, dekan, itd. Hurt Fran, kaplan v Starem trgu. Jazbec Anton, mestni župnik, itd. Klepač Fran, župnik na Razborju. v Sket Alfonz, c. kr. poštar in trgovec v Dramljah. Slivnik Anton, živinozdravnik. Stante Jakob, šolski vodja na Blagovni. Štev. 2 + 15 = 17. Poverjenik: Jazbcc Anton. Rath Pavl, župnik v Št. liju. Rogina Ivan, pos. v Podgorju. Rotner Ivan, župnik v Pamečah. Štev. 1 +6 = 7. 21. Dekanija Velika nedelja. a) Ormož. Poverjenik: dr. Geršak Ivan. •^Knjižnica okrajna učiteljska. *dr. Petovar Ivan, odvetnik. Bezjak Simon, učitelj pri Sv. Tomažu. dr. Geršak Ivan, c. kr. notar. Miki Vekoslav, trgovec. Sivka Anton, nadučitelj pri Sv. Tomažu. Škrlec Janko, c. kr. poštar pri Sv. Tomažu. Venedig Vilibald, župnik. Štev. 2 + 6 = S. U) Središč e. Poverjenik: Kosi Anton. *Šinko Božidar, župnik v p. »Edinost«, bralno društvo. Kočevar Ivan, župan in trgovec. Kolbesen Rudolf, trg. sotrudnik. Kosi Anton, učitelj in posestnik. Koželj Fran, kaplan. Kralj Ivanka, učiteljica. Milčinski Angela, učiteljica. Plepelec Josip, kaplan pri Sv. Nikolaju. 22. Dekanija Videm. Puklavec Anton, dež. vin. pristav. Robič Maks, trg. in posestnik. Štuhec Sidonija, učiteljica pri Sv. Bolfenku. Šalamun Martin, nadučitelj pri Sv. Nikolaju. Tomažič Ivan, učitelj v Svetinjah. Štev. 1 + 13 = 14. d) Brežice. Poverjenik: Munda Ivan. *Knjižnica okrajna učiteljska. :i!dr. Srebri Gvidon, odvetnik, župan, itd. Adamus Sidonija, posestnica. Agrež Josip, odv. uradnik. Balon Josip, pos. v Stari vasi. Balon Mihael, posestnik. Balon Olga, veleposestnica v Stari vasi. Brovet Rupert, c. kr davčni oficijal. Čitalnica ndrodna. Cižek Alojzij, mestni kaplan. Dolinšek Rafael, c. kr. davčni kontrolor. Fink Radoslav, kaplan v Pišecih. Frančiškanski samostan. Frece Andrej, trg. v Kraljevcu. Frecž Martin, trg. v Stari vasi. Gaberc Martin, župnik v Kapelah. Gerec Fran, trgovec in veleposestnik v Pišecih. Gerjovič Ivan, veleposestnik v Dobovi. Horvat Josip, župnik v p. Janežič Josip, veleposestnik v Stari vasi. Kacjan Fran, poštar in trgovec v Rajhenburgu. Kete Fran, učitelj v Pišecih. Kladovšek Josipina, pos. hči. Klinc Josip, nadučitelj v Artičah. Kostanjevec Josip, kaplan na Bizeljskem. dr. Kotnik Josip, c. kr. sod. pristav. Kresnik Peter, učitelj v Globokem. Levak Andrej, veleposestnik. Malus Ivan, ekonom na Bizeljskem. Malus Ivan, velepos. na Bizeljskem. Merc Jakob, župnik v Rajhenburgu. Mešiček Josip, mestni župnik. Munda Ivan, c. kr. okr. živino-zdravnik. Pavlič Ivan, župnik na Bizeljskem. Pečnik Josip, šolski vodja v Kapelah. Pečnik Josip, pos. na Bizeljskem. Penič Matija, župnik v Brdovcu. Pernat Anton, župnik v Dobovi, pl. Pohl Josip, župnik v Pišecih. Polanžek Ignacij, pek in posestnik. Rebrovič Stevo, grašč. oskrbnik. Schmidt Lavoslava, p. upraviteljica, dr. Schmirmaul Matija, zdravnik v Rajhenburgu. Sevnik Mihael, pos v Zupelevcu. Sitter Josip, c. kr. okr. sodnik. Stadler Fran, c. kr. davčni pristav. Supan Ignacij, učitelj. Šetinc Josip, odv. koncipijent. Škof Fran, pos. na Bizeljskem. Šoba Alojzij, župnik v Zdolah. Šola »ces. Rudolfova« v Globokem. Sribar Josip, kaplan v Rajhenburgu. Tominc Blaž, nadučitelj v Globokem. Tramšek Blaž, nadučitelj v Vidmu. Tramšek Moric, nadučitelj v Sromljah. Turkuš Štefan, župnik v Sromljah. Umek Anton, trgovec. Urek Andrej, župnik v p. Varlec Fran, trgovec. Veršec Vinko, pomolog in posestnik na Bizeljskem. Vodošek Josip, kaplan v Rajhenburgu. Vrabl Ivan, c. kr. davčni pristav. Štev. 2 + 60 == 62. b) Sevnica Poverjenik: Piši Ivo. *Slomšek Ivan, župnik pri Sv. Le- Podkrajšek Fran, nač. postaje v nartu. Rajhenburgu. Bralno društvo slovensko. Starki Mijo, c. kr. sod. kancelist Črnko Marko, župnik. v p., itd. Kurent Damijan, obč. tajnik. Veršec Fran, c. kr. notar, itd. Piši Ivan, učitelj. Štev. 1 + 7=8. 23. Dekanija Vozenica. Poverjenik: Mraz Tomaž. *Mraz Tomaž, dekan, itd. Črnko Josip, župnik v Vuhredu. Arzenšek Alojzij, župnik v Trbonjah. Hrastelj Fran, župnik v Ribnici. Lorbek Ivan, kaplan. Štrajhar Filip, veleposestnik v dr. Miglič Peter, c. in kr. polkovni Hudem kotu. zdravnik v p. v Ribnici. Zapečnik Blaž, pos. v Ribnici. Slavič Fran, župnik pri Sv. Antonu. Štev. r + 8 = 9. 24. Dekanija Zavrč. Poverjenik: Vrunltar Radoslav. *Hrtiš o. Benko, min. župnik pri Sv. Vidu v Halozah. +Sovič o. Aleks, župnik pri Sv. Trojici. Brumen Anton, učitelj pri Sv. Vidu. 1 )ul;lr Marija, učiteljica pri Sv. Vidu. Kavčič Peter, učitelj pri Novi cerkvi. Kralj Davorin, župnik v Leskovcu. Kukec o. Fran, min. kaplan pri Sv. Trojici. Ogorelec Anton, nadučitelj pri Sv. Barbari. Plevanč Josip, trg. na Leskovcu. Senčar Ljudmila, učiteljica pri Sv. Vidu. Stoklas Vinko, nadučitelj na Leskovcu. Sola mtrodna na Leskovcu. Vrunkar Radoslav, učitelj na Leskovcu. Štev. 2 + 11 = 13. III. Goriška nadškofija. 1. Dekanija Boleč. Poverjenik: Sore Alojzij. Bratina Kristijan, nadučitelj. Ilovar Fran, dekan, itd. Ivančič Matija, župnik na Srpenici. Jelinčič Ferdinand, učitelj-voditelj v Logu. Kragelj Valentin, vikar v Trenti. Miklavič Fran, učitelj-voditelj v Soči. Pečenko Fran, obč. tajnik. Perinčič Karol, župnik v Soči. Primožič Josip, kurat v Logu. Sorč Alojzij, c. kr. poštar. Štrukelj Mihael, vikar v Čezsoči. Trebše [van, učitelj.- Štev. 12.- 2. Dekanija Cirkno. Poverjenik: Murovec Ivan. *Božič Peter, župnik v Ravnah. Cigoj Josip, župnik v Jagerščah. Čitalnica ndrodna. Guzelj Ivan, c. kr. okr. sodnik. Klopčič Fran, župnik na Bukovem. Kokošar Ivan, župnik v Šebreljah. Kovačič Ivan, kaplan. Murovec Ivan, dekan. Pagon Josip, c. kr. sod. kancelist. Ravnikar Alojzij, c. kr. poštar in veleposestnik. Razpet Fran, vikar v Orehku. Stibilj Kristijan, kurat v Novakah. Trebše Andrej, nadučitelj. Štev. 1 + 12= 13., 3. Dekanija Črniče. a) Črniče. Poverjenik: Leban Ignacij. *Grča Blaž, župnik in dež. poslanec v Šempasu. Abram Filip, kaplan. Bralno društvo slovensko. Cibič Anton, dekan. Kavs Josip, c. kr. poštar. Klanjšek Fran, kaplan v Kamenjali. Kosec Josip, župnik v Kamenjali. Kutin Anton, učitelj v Batujah. Leban Ignacij, župnik v Batujah. Oblak Amalija, učiteljica v Kamenjali. Strnad Fran, nadučitelj. Vodopivec Ivan, nadučitelj v Kamenjali. Žnidarčič Andrej, vikar v Oseku. Štev. 1 + 12 — 13. />)' A j d o v š č i n a. Poverjenik: ^Čitalnica ndrodna. Čibej Fran, c. kr. zemlj. knjigovodja. Dugulin Ivan. župnik. Kapuc, samostan pri Sv. Križu. Kodre Ivan, župnik pri Sv. Križu. Krkoč Štefan, vikar v Lokavcu. Lokar Anton, veleposestnik. Poljšak Alfonz, vikar pri Sv. Tomažu. Šalamun o. Hijacint, kapucin pri Sv. Križu. Štev. 1 +8 = 9. 4. Dekanija Devin. Poverjenik: Črnigoj Henrik. Bratina Anton, vikar v Doberdobu. Cigon Karol, vikar na Vojščici. Črnigoj Henrik, kaplan. Faganel Karol, pos. v Mirnu. Faganelj Karola, gospica. Jakil Andrej, veletržec v Rupi. Jug Josipina, učiteljica v Mirnu. Kos Simon, kurat v Opatjem Selu. Štev. 8. 5. Dekanija Gorica. a) Mesto. Poverjenik: *Bensa Štefan, kanonik in kan-‘celar. *Budal Bernard, inženčr v Bosni. *Ferfila Fran, tov. uradnik. *Kavčič Josip, c. kr. notar. *Knjižtiica bogosl. semenišča. '^Knjižnica c. kr. studijska. *dr. Kos Fran, c. kr. učit. profesor. *dr. Missia Jakob, knezonadškof, tajni svetnik, itd. *dr. vitez Tonkli Josip, odvetnik, itd. dr. Gregorčič Anton. *dr Tuma Hinko, odv. kandidat, dež. poslanec in odbornik, itd. *baron Winkler Andrej, c. kr dež. predsednik v p., itd. itd *VVolf Ivan, župnik in č. kanonik. Berbuč Ivan, c. kr realčni profesor in deželni poslanec. Bežek Viktor, c. kr. učit. profesor in urednik. Bralno in podporno del. društvo. Brumat Miroslav, c. kr. p. praktikant. Budin Anton Josip, kurat v Pevmi. Čerin Tomaž, sem. profesor. Čitalnica v Solkanu. Drmastja Ivan, kaplan v Solkanu, dr. Gabrijelčič Josip, sem. ravnatelj. Gabrijelčič Mihael, c. kr. dež. sod. svcštnik. Gabršček Andrej, tiskarnar. dr. Gregorčič Anton, sem. profesor, drž. in dež poslanec. Guttman Emil, c. kr. gozd. ravn. tajnik. pl Holzinger Emerika, učiteljica. Izobraževališče učiteljsko. Jakončič Anton, zav. uradnik in posestnik. Jug Tomaž, nadučitelj v Solkanu. Kafol Štefan, kanonik. Kaučič Ivan, trg. in posestnik. Knjižnica gimnazijska. Knjižnica realska. Knjižnica učiteljska gor. okolice (3 izt.) Kodrič Fran, vikar na Trnovem. Kolavčič Ivan, župnik v Solkanu. Koršič Ivan, mestni kaplan. Kragelj Andrej, c. kr. gimn. profesor. Krmpotič Josip, vodja tiskarne, dr. Lisjak Andrej, zdravnik. Mašera Josip, vikar v Št Mavru. Medič o. Kallist, franč. gvardijan. Meljavec Ivan, stavec. Mercina Ivan, c. kr. vadn. učitelj, dr. Pavlica Andrej, stolni vikar, dr Pavlica Josip, sem. spiritual. Pavlin Josip, pos. v Štandrežu. Plohl Fran, c. kr. realčni profesor. Podboj Alfred, c. in kr. stotnik. Poniž Benedikt, c. kr. pripr. učitelj. Premrov Miroslav, not, kandidat. Rudež Anton, učitelj v gluhonemnici. Seidl Ferdinand, c. kr real. profesor. Semenišče nadškofijsko. Skubin Anton, c. kr. vadn. učitelj, dr. Stanič Josip, odvetnik. Santelj Anton, c. kr. gimn. profesor. Škrabec o. Stanko, frančiškan. Štukelj Josip, zas. uradnik. Tabaj Andrej, c. kr. vadn katehet. Toman Ema, c. kr. vadn. učiteljica, dr. Tonkli Nikolaj, odvetnik. Urbančič Josip, učitelj pri Voglarjih. Vodopivec Fran, c. kr. okr. š. nadz. dr. Žigon Fran, sem. profesor. Štev. 12 + 55 = 67. b) Bogoslovje. Poverjenik: Abram Josip. Abram Josip, Apollonio Ivan, Batič Fran, Božič Izajija, Buda Vinko, Čok Anton, Drašček Karol, Feltrin Štefan, Franke Ivan, Kliš Fran, Kepec Ivan, Košir Anton, Kragelj Mihael, Kunšič Ivan, Milanič Josip, Peterlin Alojzij, Pirc Valentin, Plesničar Rafael, Polutnik Ivan, Rejec Ivan, Seljak Ivan, Škabar Matija, Slamič Anton, Šonc Ludovik, Šorli Peter, Štrekelj Andrej, Theuerschuh Ivan, Ujčič Josip, Ukmar Jakob, Vodopivec Fran, Vuga Ciril, Zalokar Ivan. Štev. 32. c) Č e p o v a n. Poverjeni k: Rejec Jakob. Bitežnik Josip, učitelj v Gorenji Božič Anton, kurat v Batah. Trebuši. Budal Josip, nadučitelj v Grgarju. Godnič Josip, kurat v Grgarja. Leban Andrej, vodja na Sv. Gori. Mežan Vinko, vikar v Lokovcu. Mlekuž Anton, učitelj. Plesničar Anton, kurat v Gorenji Trebuši. Rejec Jakob, župnik v Čepovanu. Reščič Ivan, učitelj. Žnidarčič Fran, c. kr. profesor. Štev. 11. 6. Dekanija Kanal. Pov *Vidic Fran, dekan, itd. Bavdaž Josip, trg. v Gorenji vasi. Bevk Blaž, vikar v Zapotoku. Čargo Angel, vikar v Gorenjem polju. Čitalnica ndrodna. Feltrin Ivan, vikar v Deskli. Gabrijelčič Anton, trgovec. Jarc Ivan, kurat v Ročinju. Kofol Fran, kurat v Kalu. Križman Josip, učitelj v Levpi. Križnič Alojzij, kotlar. Križnič Josip, učitelj v Ligu. Kuntih Josip, učitelj v Batah. Leban Karolina, učiteljica. Lokar Artur, c. kr. notar. Lukančič Tomaž, učitelj na Gorenjem polju. 7. Dekanija Kobarid. Bogataj Fran, učitelj na Livku. Cubej Alojzij, kaplan. Fon Jakob, vikar v Kredi, Gerželj Zorica, učiteljica. Gregorčič Simon, vikar v Sedlu. Gruntar Janko, trgovec. Gruntar Janko, velezaložnik tobaka. Guzelj Fran, vikar v Logčh. Ivančič Ivan, učitelj v Kredi. Juretič Anton, veleposestnik. Kalan Anton, c. kr. gozdar. Kalin Josip, vikar na Drežnici. Kašča Fran, učitelj na Grahovem. Krajnik Ivan, vodja pripravnice. Lapanja Ivan, zemljemerec in deželni poslanec rjenik: Gabrijelčič Anton. Mahnič Henrik, c. kr. rač. uradnik v p. Manzoni Eliza, podučiteljica. Pavlin Leopold, nadučitelj v Ročinju. Pečenko Leopold, kaplan. Perc Anton, učitelj v Avčah. Pipan Anton, kurat v Lomu. Pipan Valentin, vikar v Srednjem. Rutar Matija, c. kr. sod. svčtnik. Strgar Fran, učitelj v Deskli. Trampuš Alojzij, učitelj v Banj-šičah. Urbančič Vekoslav, učitelj, vodja v Gorenjem polju. Ušaj Josip, vikar v Plavčh. Zega Mihael, nadučitelj. Štev. 1 + 28 = 29. Poverjenik Lapanja Ivan. Leben Ivan, kurat na Ljubušnjem. Manzini Anton, vikar v Starem selu. Mašera Andrej, posestnik. Mavri Roman, c. kr. fin. komisar. Mesar Andrej, kurat na Livku. Miklavič Anton, učitelj-voditelj. Miklavič Fran, trgovec. Miklavič Ivan, krčmar. Peternel Jurij, dekan. Rakovšček Josip, učitelj. Schlunder Julij, trgovec. Sedej Ivan, župnik v Borjani. Stres Anton, učitelj v Sedlu. Špehonjeva Milka. Uršič Andrej, pos. v Starem Selu. Uršič Fran, učitelj na Ljubušnjem. Uršič Marija, trgovka. Vuga Viktor, učitelj na Drežnici. Vidmar Ivan, adm. v Breginju. Štev. 34. 8. Dekanija Komen. a) Komen. Poverjenik: Leban Anton. *Vales Marko, kurat na Branici. Luvin Peter, učitelj na Vojščici. Leban Anton, nadučitelj. Ravbar Ivan, učitelj na Pliskovici. Štev. 1+3 = 4. b) Rifenberk. Blažko Alfonz, kaplan. Brezovšček Andrej, župnik. Colja Ivan, posestnik. Poverjenik: Poniž Ambrož. Ličen Maks, veleposestnik. Poniž Ambrož, nadučitelj. Vuga Ivan, učitelj. Štev. 6. c) Šmarij e. Poverjenik: Kavs Janko. Bratina Alojzij, kurat v Gabriju. Čehovin Florijan, veleposestnik na Branici. F. H, naročnik. Gruntar Albin, pos. na Svinem. Gruntar Fran, župan in veleposestnik Kavs Janko, nadučitalj. Krajnc Fran, župnik. Poljšak Filip, veleposestnik. Srebrnič Fran, učitelj v Gabriju. Štrancar Josip, vikar v Štanjelu. Štev. 9 + 1 = 10. 9. Dekanija Ločnik. Golob Josip, kurat v Podgori. Grgolet Andrej, župnik v Št. Lovrencu. Krmac Anton, učitelj. Kumar Ludovik, župnik v Biljani. Kurinčič Ivan, kurat v Medani 10 Dekanija Št. Peter. Berlot Anton, župnik na Vogrskem. Gregorčič Simon, vikar in posestnik na Gradišču. Orel Josip, nadučitelj v Prvačini.j 11. Dekanija Tolmin. ^Čitalnica narodna. *Knjižnica okrajna učiteljska. Kumar Ludovik. Marinič Fran, župnik v Kojskem. Pavletič Fran, vikar v Fojani. Pirih Jakob, vikar v Vipolžah. Vrč Alojzij, učitelj v Hruševljah. Žnidaršič Andrej, vikar v Gradnem. Štev. 10. Poverjenik: Pavletič Josip. Pavletič Josip, župnik v Renčah. Poljšak Josip, župnik v Prvačini. Rojec Ivan, kurat v Biljah. Štrekelj Edvard, vikar v Vrtojbi. Štev. 7. Poverjenik: Kragelj Josip. *dr. Kotnik Ignacij, c. kr. notar, itd. Poverjenik: Grbec Anton, kaplan v Volčah. Kenda Ivan, učitelj v Trebuši. Kenda Matija, nadučitelj v Volčah. Kocijančič Nikolaj, kurat v Ročah. Košir Ivan, kaplan. Kovačič Ignacij, veleposestnik pri Sv. Luciji. Kragelj Josip, dekan, itd. Kumar Valentin, c. kr. okr. š. nadzornik. Matelič Josip, kaplan. Mikuž Anton, gostiln, pri Sv. Luciji. Primožič Matej, c. kr. okr. sodnik. Sirca Ivan, nadučitelj. dr. Triller Karol, odvetnik, Uršič Andrej, vikar na Oblokah. Valentinčič Ignacij, vikar na Šentviški gori. Štev. 3 + 15 — 18. 12. Posamezniki. Gradišče Ob Soči: Šinek Rajko, c. kr. davkar. Štev. 1. IV. Tržaško-koperska škofija. j. Dekanija Dolina. a) Dolina. Poverjenik: Jan Jurij. *Jan Jurij, dekan v p., itd. Bralno in pevsko društvo v Ric- *dr. Požar Anton, duh. v Ricmanjih. manjih. Benkovič Josip, župnik v Gročani. Jereb Fran, učitelj v Ospem. Bralno društvo slovensko. Stev. 2+4 = 6. b) Brezovica. Poverjenik: Zupan Josip. Debenjak Štefan, učitelj v Materiji. Elsnic Josip, župnik v Rodiku. Ilabdt Josip, kaplan v Podgorju. Počivalnik Vatroslav, kaplan v Slivju. RapotecFran, c. kr. poštar v Kozini. Sila Svitoslav, učitelj v Rodiku. Šiškovič Štefan, učitelj v Herpelju. Zupan Josip, župnik. Štev. 8. c) Divača. Poverjenik: Planinc Fran. Dekleva Janko, trgovec v Vremskem Britofu. Dekleva Leopold, župan v Britofu. Dovgan Fran, posestnik v Brežci. Dujc Ivan, mlinar in posestnik v Zavrhku. Fabiani Kristina, trgovka v Lokvi. Gombač Marija, gost. hči v Mota v unu. Hafner Jakob, restavrator. Helmih Bogomir, c. kr. poštar. Kanobelj Ivan, žel. služabnik. Kocjan Ivan, posestnik v Žirjah. Mahorčič Aleksander, župan v Naklem. Mahorčič Ferdinand, posestnik v Naklem. Mahorčič Franja, posestnica. Muha Anton, pos., itd. v Lokvi. Narobe Ivan, župnik v Divači. Novak Josip, župnik v Povirju. Planinc Fran, načelnik žel, pastaje. Praprotnik Avgust, župan in trgovec v Lokvi. Prhavec Avgust, pos. v Sp. Ležečah, Prhavec Fran, žel. strojevodja. Sancin Lovro, c. kr. poštni upravitelj. Stržinar Josip, kurat v Lokvi. Stok Jakob, žel. služabnik. VVeiss Adolf, žel. služabnik. Wiessl Ana, trgovka. Zuderman Lovro, žel. sprevodnik. Štev. 26, 2. Dekanija Jelšane. Poverjenik: Nadilo Avgust. Baša Ernest, not. uradnik, dr. Bilek Tomaž, obč. zdravnik. Bralno društvo slovensko. Dolžan Jurij, župnik v Vodicah. Jenko Slavoj, trgovec, nadžupan in deželni poslanec. Klun Zorko, kaplan v Hrušici. Logar Rajmund, eksp. v Pregarjah. Markič Matej, župnik v Golcu. Marotti Fran, trgovec v Obrovem. Mavrič Marija, zasebnica. Nadilo Avgust, pos. tajnik. Rogač Anton, dekan v Hrušici. Schlebnig Roza, poštna odpravi-teljica. Sternad Josip, kaplan. Vajšelj Fran, nadučitelj v Hrušici. Velhartičky Josip, župnik v Jel-šanah. Volk Josip, poslovodja. Štev 17. 3. Dekanija Kastav. Poverjenik: J dušic Rajmund. Barbič Mihael, eksp. v Poljanah. Jelušič Rajmund, župnik v Beršcu. dr. Janežič Konrad, odv. v Voloski. Sedmak Jakob, adm. v Kršanu. Štev. 4. 4. Dekanija Koper. Poverjenik: Glavina Blaž. Gašperčič Aleks, župnik v Ma-rezgah. Glavina Blaž, c. kr. kazn. kurat, itd. Knjižnica okrajna učiteljska. Knjižnica c. kr. učiteljišča. Kožuh Josip, c. kr. učit. profesor. Kramberger Fran, subs. kurat. Markelj Ivan, c. kr. učit. ravnatelj. Orel Fran, učitelj v Kortah. Šašelj Milan, župnik v Šmarijah. Škrbec Matej, župnik v Kortah. Šubic Albert, c. kr. učit. profesor. Tomšič Josip, župnik v Dekanih, Zink Andrej, kaplan v Dekanih. Štev. 13. 3. Dekanija Ospo. Poverjenik: Sancin Josip. *Notar Anton, ekspozit v Plavijah. Berlok Josip, učitelj v Kubedu Kovač Ivan, župnik v Kubedu. Maslu Anton, učitelj v Črnotičah. Sancin Josip, župnik v Loki. Tiringar Ivan, kaplan v Loki. 6. Dekanija Pazin. Poverjenik: Grašič Josip. Bukovec Fran, župnik v Trvižu. Šorli Ivan, c. kr. okr. glavar. Grašič Josip, župnik v Bermu. dr. Trinajstič Dinko, odvetnik, Kjuder Anton, župnik v Tinjanu. obč. načelnik in dež. poslanec. Kropek Štefan, župnik v Starem Pazinu. Stev 6, 7. Dekanija Tomaj. Poverjenik: Kosovci Anton. Bajec Vekoslav, c. kr. pripr. učitelj. Benigar Anton, nadučitelj v Tomaju. Brginec Anton, nadučitelj v Povirju. Fakin Anton, učitelj v Repentabru. Gulič Franja, posestnica. Kante Matko, c. kr. okr. š. nadzornik. Knj. učiteljska za komenski okraj. Knj. učiteljska za sežanski okraj. Kosovel Anton, nadučitelj. Legat Edvard, c. kr. dvorni kaplan in konz. svčtnik. Macarol Anton, učitelj v Avberu. Matko Ludovik, c. kr. okr. tajnik. Omers Josip, župnik. Pitamic Nežika, učiteljica. Sila Matija, dekan v Tomaju. Slavec Ivan, župnik v Repentabru. Švegelj Peter, kaplan v Koprivi. Tomšič Josip, učitelj v Skopem. Vodopivec Hilarij, c. kr. davčni nadzornik. Vovk Milko, učitelj v Povirju. Štev. 20. 8. Dekanija Trst Z okolico. a) Mesto. Poverjenik: dr. G laser Karol. *Gorup Josip, veletržec, itd. itd. *Kalister Fran, veletržec. *Kastelic Fran, trgovec. ♦vitez pl. Klodič-Sabladoški Anton, c. kr. dež. šolski nadzornik, itd. *Komar Alojzij, gl. dež. bi oficijal. *Semenišče mladeniško. Abram Ivan, lesni trgovec, dr. Abram Josip, odvetnik. Bartel Mihael, zasebnik. Brodavec Ivan, zasebnik. Dejak Kristijan, veletržec. Delavsko podporno društvo. Dovgan Anton, žel. uradnik. Fabris Dragotin, mestni župnik, itd. Flego Peter, kanonik. Furlan Vekoslav, c. kr. rač. revident. dr. Glaser Karol, c. kr. gimn. profesor, itd. Golia Ivan, c. kr. fin. svtftnik. Gomilšek Jakob, c. kr. realčni profesor. dr. Gregorin Gustav, odvetnik. Hrast Anton, c. kr. mešč. učitelj. Hribar Anton, c. kr. pol. stražnik. Huber Avgust, c. kr. dež. sod. nad-svčtnik. dr. Ivanič Josip, vodja mlad. semenišča. Jaklič Anton, c. kr. vojni kurat. Jakopič Avgust, c. kr. dež. sod. svetnik. Klemenec Ivan, trgovec. Klinar Viktor, c. kr. poštni uradnik. Korenčan Fran, c. kr. rač uradnik. Kržč Davorin, trgovec. Mac&k Ivan, c. kr. višji kat. nadzornik, itd. Mankoč Josip, trgovec. Muha I. H., trg. knjigovodja. Normali Ivan, mestni kaplan. Novak Jernej, šolski sluga. Paternost Dragoslav, c. kr. rač. uradnik, dr. Pertot Simon, san. svčtnik. Peternel Ana, zasebnica. Platzer Josip, c. kr. sod. tajnik. Pogorelec Ivan, c. kr. poštni uradnik. Porcun Klemen, zas. uradnik, dr. Pretner Matej, odvetnik. Prhavec Fran, trgovec. Rešič Fran, žel. uradnik, dr. Rybar Otokar, odvetnik. Sila Jakob, c. kr. katehet. Škrinjar Marija, trgovka. Slovanska čitalnica. pl. Su\voroff Aleksander, ruski drž. svčtnik. Sabec Ivan, veleposestnik. Šolske sestre. Šonc Henrik, mestni kaplan. Šorli Anton, kavarnar. Tomažič Josip, c. kr. fin. tajnik. Trnovec Bogdan, c. kr. dež. sod. nadsvčtnik. Truden Mihael, veletržec. dr. Truden Mihael, odvetnik. Tržaško bralno in podp. društvo. Valenčič Ivan, trgovec. Wartho Julij, mestni kaplan, itd. VVilfan Josip, c. kr. stavbni svčtnik. VVisjan Leopold, c. kr. p. oficijal Zbona Andrej, žel. podnačelnik. Živec M. V., inženčr, itd. Dvanajst naročnikov. Štev. 6 + 58+12 = 76 b) Okolica. a) Rojan. Poverjenik: Guštin Fran. ♦Černč Ivan, župnik v Barkovljah. Debeljak Janko, c. kr. poštni oficijal. Gerdol Ivan, c. kr. brz. oficijal. Goljevšček Alojzij, c. kr. fin. komisar. Gorkič Josip, učitelj v Barkovljah. Guštin Fran, kaplan Kavčič Ivan, žel. uradnik. Nabergoj Emil, c. kr. fin. oficijal. Starec Ferdo, učitelj v Barkovljah. Strekelj Fran, c. kr. višji car. oficijal. Treven Ivan, gostilničar. Vittori Antonija, učiteljica. Wartbuechler Fran, vodovodni paznik. y Stev. 1 + 12 = 13. P) P r o s e k - O p č i n a. Poverjenik: Neke rman Ivan. Balanč Ivan, posestnik. Bralno društvo v Nabrežini. Caharija Ivan, pos. v Nabrežini. Caharija Josip, pos. v Nabrežini. Danev Ivan, učitelj. Ferfolja Andrej, župnik v Zgoniku. Ferluga Stefan, učitelj na Opčinah. Goriup Ivan, veleposestnik in dež. poslanec na Opčinah. Goriup Vekoslav, veletržec, dež. poslanec, itd. dr. Hermann Anton, zdravnik v Nabrežini. Koren Josip, nadučitelj na Proseku. Luxa Marino, veleposestnik na Proseku. Nabergoj Ivan, veleposestnik, itd. na Proseku. Nekernian Ivan, c. kr. učitelj. Štoka Radoslav, odv. solicitator. Pertot Josip, nadučitelj v Bazovici. Valentič Anton, nadučitelj na Požar Anton, nadučitelj v Trebčah. Opčinah. Rupel Radoslav, c. kr. fin. asistent. Srebotnjak Radoslav, trg. pošlo- Štev. 20. vodja. y) Sv. Ivan-Lonjer. Poverjenik: Zupančič Ivan. *dr. Glavina Ivan, vladika v p., Nadlišek Marica, učiteljica. itd. Štrukelj Jakob, pos. v Trebčah. •"'•'Vovk Ivan, župnik v Bazovici. Vatovec Ivan, dež. poslanec, itd. Grmek Anton, učitelj. Zupančič Ivan, kaplan. Kosec Fran, župnik na Katinari. Stev. 2+6 = 8. 9. Posamezniki. Krkavci: Čemažar Jakob, kaplan. Štev, 1, V. Krška škofija. 1. Dekanija Beljak. Bergman Fran, župnik v Št. Lenartu. Coriary Anton, učitelj v Bleibergu. dr. Erlich Davorin, mestni kaplan. Einspieler Gregor, župnik in dež. poslanec v Podkloštru. Eller Fran, učitelj na Zilji. Erat Fran, c. kr. merosodnik. Frole Ivan, žel. asistent. Grafenauer Mihael, cerkovnik pri Sv. Lenartu. Hočevar Josip, žel. asistent. Jerman Jurij, župnik v Štebnju. Kalin Alojzij, c. kr. car. oficijal. Knafelc Alojzij, žel. uradnik. Knaflič Jakob, župnik v Ločah, 2. Dekanija Borovlje. grof Christalnigg Oskar, veleposestnik v Goričah. Čitalnica v Glinjah. Knjižnica župnijska v Kaplji. Poverjenik: Eller Fran Knjižnica c. kr. višje gimnazije. Kraut Valentin, župnik na Brnci. Kržič Mihael, trg. v Podkloštru. Ramovš Peter, žel. višji nadzornik in posestnik. Rane Blaž, c. kr. poštni uradnik. Ražun Matej, župnik na Peravi. Riepl Matej, mestni kaplan. Schlegl Fran, žel. preglednik. Spitzer Dijoniz, frančiškan. Strojnik Josip, župnik na Zilji. Vidic Gustav, žel. kontrolor. Wang Jakob, c kr. gimn. profesor. Zobec Anton, žel. uradnik. Železnikar Josip, 'žel. uradnik. Štev. 27. Poverjenik: O griz Ivan. Ogriz Ivan, župnik v Kaplji. Šuštar Ivan, župnik v Svečah. Vintar Josip, župnik v Bilčovsu. Štev. 6. 3. Dekanija Celovec. Poverjenik: Janežič Simon. *Janežič Evgen, zas. uradnik, dr. Amschl Ivan, župnik v Vetrinju. Apih Josip, c. kr. učit. profesor. Arnuš Janko, bogoslovec. Božič Fran, bogoslovec. Dobrovec Josip, bogoslovec. Einspieler Lanobert, stolni kanonik in drž. poslanec. Hribar Josip, stolni kaplan. Hutter Ivan, c. kr. realčni katehet. Janežič Simon, ravnatelj, dr. Janežič Valentin, c. in kr. višji štabni zdravnik v p. Knjižnica dijaška v Marijanišču. Knjižnica slovenskih bogoslovcev. Kolarič Fran, župnik v Porečah. Kramar Ivan, c. kr. p. uradnik, dr. Kraut Alojzij, odvetnik. Kremenšek Janko, c. kr. dež. vi. tajnik. Legat Alojzij, tisk. poslovodja. Mikeln Simon, bogoslovec. Očenašek Henrik, bogoslovec. Perč Matija, bogoslovec. Podgorc Valentin, sem. prefekt. Poljanec Vinko, bogoslovec. Rossbacher Bernard, trgovec. Rozman Josip, mestni kaplan. Sadnikar Fran, trgovec, dr. Sket Jakob, c. kr gimn. profesor. Stress Anton, prefekt. Trepal Matej, bogoslovec. Vedenik Herman. Zupan Josip, poobl. grof Eggerjev. Žak Anton, župnik v Hodišah. 4. Dekanija Doberla ves. Poverjenik: Servicelj *Šer vicelj Matej, komendator, konz. Mihi Fran, župnik v Št. Lipšu. svčtnik, itd. Nessler Matija, župnik v Galiciji. Boštijančič Ivan, župnik v Kamnu. Seebacher Jakob, župnik v Apačah, Cajhen Ivan, kaplan v Žel. kaplji. Singer Štefan, prov. v Žel. kaplji. Cesky Ivan, kaplan v Pliberku. Škrutel Simon, pos. sin v Žitarivesi. Lasnik Štefan, župnik v Št. Vidu. Traven Jurij, župnik v Obirskem. Ledvinka Alojzij, župnik v Škoci- Vavtižar Luka, prošt v Doberli janu. vesi. Meško Ivan, kaplan v Škocijanu. Štev. 1 + 13 = 14, 5. Dekanija Dravburg1 spodnji. Poverjenik: Žerjav Matej. Hiittner Dragotin, župnik na Oj- Žerjav Matej, župnik v Labodu, strici. Štev. 2. 6. Dekanija Pliberk. Poverjenik: Stingl Fran. Bauer Simon, mestni dekan. Keznar Anton, župnik pri Fari. Čebul Fran, zastopnik »Slavijo« v Kindelman Jakob, župnik v Št. Globasnici. Danijelu. Hutter Vekoslav, provizor v Vov- Kirchmajer Karol, župnik v Crni. brah. Kramer Florijan, mestni kaplan. Kaplan Anton, mestni kaplan. Križaj Avgust, provizor v Kampu. Premru Fran, župnik v Možicah. Randl Matija, župnik v Svabeku. Sattler Fran, kaplan v Kaplji. Smažik Henrik, kaplan pri Fari. Svetina Anton, c. kr. notar. Štingl Fran, župnik v Kotljah. Trunk Jurij, kaplan v Šmihelu. Valeš Vaclav, župnik v Guštajnu. Štev. 17. 7. Dekanija Rožek. Poverjenik: Gabron Anton. Aichholzer Jakob, pos. na Dravi. Aichholzer Tomaž, pos. na Brdu. Aplen Andrej, župnik v Št Jakobu. Falle Valentin, trg. v S rejah, Fugger Ivan, nač. š. sveta na Dravi. Fugger Josip, kaplan pri Sv. Jakobu. Gabron Anton, župnik v Skočidolu. Godec Ivan, župnik v Rožeku. Kobentar Fran, župan v Št. Jakobu. Kovačič Anton, nadučitelj v Št. Jakobu. Lipič Ivan, odb. posojilne v Klečah. Markovič Peter, slikar. Oblak Anton, župnik v Gozdanjah. Paul Josip, trgovec. Sablatnig Ivan, župnik v Št. liju. Schaubach Fran, dekan v Doma-čalah. Schuster Josip, veleposestnik. Šervicelj Ivan, načelnik posojilne v Klečah. Virnik Fran, župnik v Lipi. Vospernik Mat., pos. v Dvoru. Walter Primož, zast. »Slavije« v Črni. Weiss Tomaž, gost. v Gozdanjah. Štev. 22. 8. Dekanija Št. Mohor. Poverjenik: Šturm Anton. Sakelšek Štefan, župnik v Št. Jurju. Sever Lovro, župnik v Blačah. Šturm Anton, župnik v Borljah. Varmut Josip, župnik na Bistrici. Štev. 8. Fric Josip, msgr., dekan, itd. Grafenauer Fran, dež. poslanec, itd. Havliček Fran, župnik v Čačah. Pelnar Anton, župnik v Štebnu. 9, Dekanija Tinje. Poverjenik: Bizer Andrej. Bayer Štefan, župnik v Pokrčah. Bizer Andrej, dekan v Grabštajnu. Brabanec Ivan, prov. pri Sv. Tomažu. Ebner Ivan, župnik v Medgorjih. Pogačnik Josip, župnik v Timenici. Serajnik Lovro, prost, itd. Serajnik Volbenk, kaplan. Štev. 7. 10. Dekanija Trbiž. Poverjenik: Incko Simon. Germ Matej, župnik v llablu. Krejči Davorin, župnik na Vratih. Incko Simon, dekan v Zabnicah Svatou Josip, adm. v Ukvah. Štev. 4. n. Dekanija Velikovec. Poverjenik: Treiber Fran. Bizer Ivan, mestni župnik in dekan dr. Kulterer Jurij, odvetnik. Holec Fran, kanonik. Petek Fran, župnik v Grebinju. 22* Šitelkopf Valentin, prov. v Vovbrah. dr. Šubelj Ivo, c. kr. konc. praktikant. Treiber Fran, župnik - kanonik v Št. Rupertu. Volavčnik Ivan, župnik na Rudi Weiss Valentin, prov. v Djekšah. Štev, 9. 12. Posamezniki. Št. Pavl: *Pirc Fran, prefekt. Štev. 1. VI. Sekovska škofija. 1. Dekanija Admont. Poverjenik: Pivec o. Maksimilijan. *Matevžič o. Eginhard, gimn. pro- Jereb o. Romuald, redovnik. fesor. Sivka br. Leon, klerik. *Pivec o. Maksimilijan, redovnik. Šmid br. Valter, redovnik. Štev. 2 + 3 = 5. 2. Dekanija Gradec. Poverjenik: Hauptmann Fran. *Hrašovec Fran, c. kr. okr. sodnik v P- *dr. Ipavic Benjamin, m. zdravnik. *dr. Krek Gregor, c. kr. vseuč. profesor, itd. dr. Čamer Anton, vseuč. docent. Dolenc Fran, c. kr. p. kontrolor. Hauptmann Fran, c. kr. profesor. dr. Hoffer Edvard, dež. real. profesor. Hren Jakob, c. kr. sod. nad-svdtnik v p. Kaspret Anton, c. kr. profesor. Kermavner Valentin, c. kr. profesor v p. dr. Klasinc Ivan, odvetnik. Knjižnica c. kr. vseučilišča. Kokalj Anton, mešč. učitelj v Voits-bergu. Lavrič Josip, mestni učitelj. Ljubša Matija, kazn. duhovnik. Miki Ivan, c. kr. rač. azistent. Možek Marija, zas. in pos. soproga. Papež Ivan, dež. real profesor. Papež Mihael, c. kr. pol. komisar. Pešec Anton, c. kr. pol. komisar. Premru Fran, c. in kr. vojni kaplan, dr. Purgaj Jakob, c. kr. profesor. Reich Anton, c. kr. blagajnik. Rojnik Štefan, nam. uradnik. 9 Skočir Avgust, kurat v deir bolnici. dr. Štrekelj Karol, c. kr. vseuč. profesor. Tomšič Fran, c. kr. sod. nad-svdtnik. »Triglav«, akad. dij. društvo. Turkuš Anton, dež. real. profesor. Urbas Viljem, c. kr. profesor v p Vamberger Anton, kurat v Messen-dorfu. Verbošek Josip, zast. uradnik. VVendler Sigmunda, c. kr. vp. sod. svčtnika soproga. Železinger Fran, c. kr. profesor, dr. Žižek Fran, zdravnik. 3. Dekanija Lipnica. Poverjenik: Bajec o. Gabrijel. Ažbe Janko, kap. superior. Bajec o. Gabrijel, kapucin. Brvar o. Edvard, kap. gvardijan. Crček o. Leon, kapucin. Kočik Josip, kaplan v Lučah. Kolenko Josip, župnik v p. v Ga-berskem. Muršec Anton, župnik v Spielfeldu. Putrih o. Hinko, kapucin. Sattler o. Angel, kap. vikar v Schwanbergu. Šavel Fran, upravitelj na Kaplji. Tomažič Davorin, župnik na Gomilici, Trstenjak Ivan, kaplan na Gomilici. Zaplata o. Maks, kapucin v Sch\van-bergu. Štev. 13. Štev. 3. 4 Posamezniki. Feldbaeh: Bonča Blaž, c. kr. okr. živinozdravnik. Hartherg1: Goričar o. Ciril, kapucin. Stainz: Veberič Vekoslav, kaplan. VII. Razne druge škofije. 1. Spodnja Avstrija. aj Dunaj. Poverjenik: Akad.društvo »Slovenija«. VIII. Lederergasse 20. *pl. Globočnik Anton, c. kr. dež. vi. svčtnik v p. *Kandernal Fran, c. kr. gimn. profesor v p. in š. svčtnik. *Novak Peter, terez. prefekt. *dr. Ploj Miroslav, c. kr. min. tajnik. "Sežun Žiga, c. kr. drž. blag. pristav. *dr. Simonič Fran, c. kr. kustos v vseuč. knjižnici. *dr. Turner Pavl, zasebnik. Bončar Anton, stud. iuris. Cvetnič Lavoslav, c. kr. poštne blagajne kontrolor. »Danica«, slov. kat. akad. društvo. Dolenc Karol, oficijal pri najvišjem računskem dvoru. Endlicher Jul. R., inženir. Fras Fran, c. kr. min. oficijal. Goestl Fran, cand. med. Hinterlechner Karol, tehn. azistent. dr. Hočevar Janko, odv. kandidat. Hohnjec Josip, stud. theol. Jančar Fran, msgr., župnik n. reda, itd. dr. Jelenc Josip, odgojitelj. Jeršinovec Anton, stud. phil. Košnik Ivan, realčni suplent. Koželj Anton, odgojitelj. Kreft Leon, stud. med. Krušič Vinko, mag. uradnik. Lastavec Fran, odgojitelj. Lukančič Ivan, c. kr. nadinžendr v p. Luzar Ivan, žel. višji revident. dr. Mantuani Josip, uradnik v c. kr. dvorni knjižnici. Mesar Alojzij, stud. iuris. Mrhar Ivan, stud. phil. dr. Murko Matija, c. kr. docent, itd. Nachtigall Rajko, stud. phil. Novak Fran, stud. iuris. Pajk Pavlina, c. kr. gimn. prof. soproga. Podgornik Fran, urednik. dr. Primožič Anton, c. kr. gimn. profesor, itd. Pukl Radoslav, zasebnik. Schvveitzer Rudolf, stud. techn. dr. Seshun Klemen, odvetnik. »Slovenija«, akad. dij. društvo. Spinčič Alojzij, dež. in drž poslanec, itd. Stritar Josip, c. kr. profesor, itd. Svetič Fran, zasebnik. Ščuka Jakob, odgojitelj. Šuklje Fran, c. kr. dvorni svetnik, drž. poslanec, vitez Leop. reda, itd. Totnšž Josip, c. in kr. stotnik. Vodnik Hinko, stud. phil. dr. VVeingerl Josip, zdravnik. Zabukovšek Ivan, stud. iuris. Zupan Anton, stud. phil. b) Ostala Spodnja Avstrija. Dunajsko-Novo mesto : I’. Sl, naročnik. Štev. 7 + 43 + 1 — 5l- '2,- Zgornja Avstrija. Sv. Florijan: Žibert Avgust, cancl. O. S. B. Štev. i. 3- Solnograška. Solnograd: Žigon Avgust, stud. iuris. Štev. i. -4. Ostala Primorska. a) Pulj. Poverjenik: Ambrož Ivan. Ambrož Ivan, c. in kr. nam kaplan Mladič Adolf, c. in kr. nam. nad- I. vrste. poročnik. Bekar Berno, c. kr. girnn. učitelj. Mubej Josip, c. kr. nam. pristav. G<')lias Ivan, c kr. nam. pristav. Pipan Anton, c. in kr. nam. kaplan Križ Lacko, ravnatelj I. istrske Pirc Josip, c. kr. nam. pristav, vin. zadruge. Stopar Krsto, c. kr. logar. b) Ostali kraji. Karojba: Cotelj Ivan, župnik. Stev. io. £>. Tirolska s Predarlslw 0) H Naslov ustanovnikov Datum smrti 283 Črne Anton, veleposestnik v Tomaju. Tušek Gregor, posestnik na Marti- 9 284 njem vrhu 22. vel. travna 285 Oblak Ivan, župnik v Borovnici . . Easinger Fran, trgovec in posestnik 11. prosinca 286 na Dobravi pri Zavrču 21. prosinca 287 dr. Zupanec Jernej, c. kr. notar, not. komore predsednik, vitez Fr.-Jos. reda in posestnik 11. mal. travna 288 Kosler Ivan, tovarnar in graščak v Ljubljani 31. vel. travna 289 baron Conrad-Eybesfeld Žiga, bivši minister, itd. itd. v Lebringu . . 9. mal. srpana 290 Marušič Andrej, c. kr. gimn. profesor v p , itd. v Gorici 17. vinotoka 291 Lene Fran, župnik v Železni kaplji 1. grudna Leto 1897 1898 1898 1898 1898 1898 1898 1898 S ,,Slovensko Matico11 zamenjujejo knjige. 1. Matica srbska v Novem Sadu. (1864) 2. Matica gališko-ruska v Lvovu. (1865) 3. Akademija cesarska v St. Petersburgu. (1866) 4. Matica češka v Pragi. (1866) 5. Uinelecka Beseda v Pragi. (1866) 6. Družba sv. Mohorja v (Jelovcu. (1866) 7. Pravnicka jednota v Pragi. (1866) 8. Srbsko učeno društvo v Belgradu. (1868) 9. Društvo sv. Jeronima v Zagrebu. (1869) 10. Matica moravska v lirnu. (1869) 11. Prvo društvo gabelsbergerskih stenografu v Pragi. (1870) 12. Universiteta imperatorska v Varšavi. (1872) 13. Universiteta imperatorska v Moskvi. (1872) 14. Jugosl. akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu. (1874) 15. Knjižnica slavj. komiteta v Moskvi. (1877) 16. Hrvatski pedagogijsko - književni zbor v Zagrebu. (1878) 17. »Smithsonian Institution« v Washingtonu. (1879) 18. Bolgarsko književno društvo v Sredcu. (1882) 19. Matica sorbska v Budišinu. (1882) 20. Universiteta imperatorska v Kijevu. (1882) 21. Jednota čeških mathematikov v Pragi. (1884) 22. Kr. českti společnost nauk v Pragi. (1.884) 23. Spolek arhitektov in inženerjev v Pragi. 1884) 24. Jednota českych filologu v Pragi. (1884) 25. Češki muzej v Pragi. (1885) 26. Matica hrvatska v Zagrebu. (1886 vnovič) 27. Statistična komisija mesta Prage. (1889) 28. Muzealno društvo v Ljubljani. (1889) 29. Društvo »Pravnik« v Ljubljani. (1889) 30. Uredništvo »Doma in Sveta« v Ljubljani. (1890) 31. Češka akademija v Pragi. (1893) 32. Rusko geogr, občestvo v St. Petersburgu. (1893) 33. Redakcija hist. kvartalnika v Lvovu. (1894) 34. Zaklad narodowy imienia Ossolinskich v Lvovu. (1894) 35. Ogerska akademija v Budimpešti. (1895) 36. Redakcija zbornika: »Acta et commentationes universitatis Jurievensis« v Jurjew-Derptu. (1895) 37. Hrvaško arheološko društvo v Zagrebu. (1896) 38. Zemedelska rada pro kralovstvi češke. (1896) 39. Narodopisni muzej češko-slovanski v Pragi. (1897) 40. Narodopisni muzej angleški v New-Yorku. (1897) 41. »Towarzystwo ludoznawcze« v Lvovu. (1897) Zaznamek književne zaloge ,,Slovenske Matice“ kupna cena posameznim iztisom. 1. Letopis „Slov. Mat.“ za 1. 1871. Uredil dr. E. H. Costa — gld. 2. Letopis „Slov. Mat.“ za 11.1872 -1873. Uredil dr. E. H. Costa................................................— 3. Letopis „SIov. Mat/ za 1. 1874. Uredil dr. E. H. Costa - „ 4. Letopis „Slov. Mat/ za 1.1875. Uredila I. Tušek in M. Pleteršnik...........................................— n 5. Letopis „Slov. Mat/ za 1. 1870. Uredil M. Pleteršnik — „ 6. Letopis „Slov. Mat/ za 1. 1877. Uredil dr. J. Bleiweis — „ 7. Letopis „Slov. Mat/ za 1. 1878. 1. in II. del. Uredil dr. J. Bleivveis.........................................— r 8. Letopis „Slov. Mat/ za 1. 1878. III. in IV. del. Uredil dr. J. Blei\veis.....................................— 9. Letopis „Slov. Mat." za 1. 1879. Uredil dr. J. Bleivveis — 10. Letopis „Slov. Mat." za 1. 1880. Uredil dr. J. Bleivveis — „ 11. Letopis „Slov. Mat/ za 1. 1881. Uredil dr. J. vitez Bleivveis-Trsteniški.................................— 12. Letopis „Slov. Mat/ za 1. 1884. Uredil E. Lah ... — „ 13. Letopis „Slov. Mat." za 1. 1885. Uredil Fr. Levec . . 1 „ 14. Letopis „Slov. Mat." za 1. 1886. Uredil Fr. Levec . . — „ 15. Letopis „Slov. Mat." za 1. 1887. Uredil Fr. Levec . . 1 „ 16. Letopis „Slov. Mat." za 1. 1890. Uredil A. Bartel . . — „ 17. Letopis „Slov. Mat." za 1. 1891. Uredil A. Bartel . . 1 „ 18. Letopis „Slov. Mat/ za 1. 1892. Uredil A. Bartel . . 1 „ 19. Letopis „Slov. Mat." za 1. 1893. Uredil A. Bartel . . 1 „ 20. Letopis „Slov. Mat." za 1. 1894. Uredil A. Bartel . . 1 ., 21. Letopis „Slov. Mat." za 1. 1895. Uredil A. Bartel . . 1 „ 22. Letopis „Slov. Mat." za I. 1896. Uredil A. Bartel . . 1 „ 23. Letopis ,,Slov. Mat.1' za 1. 1898. Uredil A Bartel . . 1 „ 24. J. Krsnik: Zgodovina avstrijsko-ogorske monarhije (II. popravljeni natis)..............................— „ 25. Erben-Rebec: Vojvodstvo Kranjsko...........................— „ 26. Erben-Rebec: Vojvodstvo Koroško............................— „ 27. Slovenski Štajer. Spisali rodoljubi. I. snopič .... — „ 28. dr. Ivan Geršak: Slovenski Štajer. III. snopič . . — „ 29. Majciger-Pleteršnik-Raič: Slovanstvo I. del . — ., 30. I. V.: Grmanstvo in njega vpliv na Slovanstvo v srednjem veku........................................— „ 31. J. Jesenko: Prirodoznanski zemljepis......................—■ ,. 32. Rossmaessler-Tušek: Štirje letni časi .... — „ 33. Felloecker-Erjavec: Rudninoslovje..........................— „ 34. Pokorny-Erjaivec: Prirodopis živalstva s podobami 1 „ 50 50 50 50 50 50 25 25 50 50 50 50 50 50 30 20 20 20 20 25 30 50 10 50 40 40 16 Knjiga prirode: 35. I. snopiC — Schoedler-Tušek: Fizika . ii6. II. snopiC — Schoedler-Ogrinec-Er-javec: Astronomija in Kemija. . . . 37. III. snopič — Schoedler-Zajec: Minera- logija in Geognozija................... 38. IV. snopič — Schoedler-Tušek-Erja- vec: Botanika in Zoologija............. 39. J. Žnidaršič: Oko in vid........................... 40. Jules Verne-Hostnik: Potovanje okolo sveta v 80 dneh ..................................... 41. dr. M. Samec: Vpliv vpijančljivih pijač............ 42. Fr. Levstik: Vodnikove pesni....................... 43. J. V es e 1 - K o s e s k i: Raznim delom dodatek . . . 44. A. Praprotnik: dr. Lovro Toman (s podobo) . . 45. V. Urbas: dr. Etb. H. Costa (s podobo)..... 46 J. Marn: Kopitarjeva spomenica...................... 47. M. _Cigale; Znanstvena terminologija............... 48. J. Suman: Slovenska slovnica po Miklošičevi pri- merjalni .................................... 49. Woldfich-Erjavec: Somatologija..................... 50. dr. S. Šubic: Telegrafija.......................... 51. I Tomšič: Slovenska bibliografija (Let. za I. 1881) 52. F. M. Štiftar: Pavel M. Leontijev.................. 53. P. Kosi er: Imenik mest. trgov in krajev .... 54. Turgenjev-Remec: Lovčevi zapiski, II. del . . 55. Spomenik o šeststoletnici začetka habsburške vlade 56. d r. Fr. Kos: Spomenica tisočletnice Metodove smrti 57. I. Vrhovec: Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih 58. J o s. Apih: Slovenci in 1. 1848 .................. 59. J. Križman: Slovnica italijanskega jezika. . . . 60. dr. Fr. Lampfe: Dušeslovje (II. del)............... 61. dr. Fr. Kos: Vzgojeslovje.......................... 62. Fr. Wiesthaler: Val. Vodnika izbrani pripovedni spisi........................................ 63. I. Vrhovec: Zgodovina Novega Mesta................. 64. S. Rutar: Poknežena grofija Goriška in Gradiščan- ska; opis (I. zvezek)........................ 65 S. Rutar: Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra; opis (I zvezek)................................. 66. Anton Bezenšek: Slovenska stenografija . . . 67. dr. Fr. Kos: Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja............................... 68. dr. K Glase r: Zgodovina slov. slovstva (I. del.) . , 69. dr. K. G1 a s e r: „ „ „ (II. del.) . . 70. dr. K. Gl as er: ,, „ „ (III. del 1. zv.) 71. dr. K. G laser: „ „ „ (III. del 2. zv.) 72. dr. K. Glaser: „ „ „ (IV. del 1. zv.) 73. dr. K. Štrekelj: Slovenske narodne pesmi. I. zvezek 1. snopič.................................... 74. dr. K. Štrekelj: Slovenske narodne pesmi. I. zvezek 2. snopič.................................... 75. dr. K. Štrekelj: Slovenske ndrodnepesmi. I. zvezek 3. snopič.................................... 76. dr. K. Štrekelj: Slovenske narodne pesmi. I. zvezek 4. snopič.................................... 77. I. Šubic: Elektrika (I. del) ...................... 78. I. Šubic: Elektrika (II. del; . .................. gld. 40 kr. „ 40 „ „ 40 „ „ 50 „ » 25 „ ,, 40 „ » 10 „ „ BO „ „ 20 „ „ 40 „ » 40 „ „ 40 „ „ 50 „ 75 30 20 10 20 50 50 40 80 50 50 70 80 60 50 60 60 60 60 80 60 80 Zabavna knjižnica: 79. I. zvezek: Kr aše vski - Po d gor i S k i: Koča za vasjo (Povest) .......................'1 gld. 80. III. zvezek: Fr. Dolinar: Prihajač (Po- vest) .........................................— „ 81. VI. zvezek: dr. Fr. D.: Pegam in Lam- bergar.........................................— „ 82. VII. žvezek Sienkiewi c z-M. M.: Z ognjem in mečem; povest. I. in II. dol 1 „ 83. VIII. zvezek: Sienkiewicz-M M.: Z ognjem in mečem; povest. III. in IV del 1 „ 84. IX. zvezek: A. Dobravec: Temni oblaki. — Ivan Vrhovec: Golnarji in brodniki na Ljubljanici in Savi............................ ,, 85. XI. zvezek: ,, Poziv slovenskim pisateljem! Odbor »Slovensko Matice« se obrača do vseh rodoljubnih pisateljev slovenskih z iskreno prošnjo, da bi čim preje tem bolje poslali kaj primernih doneskov za prihodnji »Letopis«. Kakor leto^se bodo vsprejemali tudi v prihodnjem letu samo izvirni znanstveni in znanstveno-poučni spisi iz raznovrstnih strok človeškega znanja; vendar je želeti, da bi čestiti gospodje pisatelji svojim razpravam izbrali take predmete, ki ugajajo potrebam slovenskega naroda ter zaradi svoje občne zanimivosti prijajo večini Matičinih društvenikov. Rokopisi naj se pošiljajo najpozneje do konca maja 1899. 1. predsedništvu »Slovenske Matice« v Ljubljani. Po pravilih določena nagrada v »Letopis« vsprejetim spisom se bodo izplačevala, kedar bode knjiga dotiskana. V Ljubljani 15. decembra 1898. V imenu »Slovenske Matice«: Predsednik: Frančišek Levec. Urednik: Anton ] kartel.