Revija Pogovori Naša kulturna prizadevanja v največji meri predstavljajo revije. V skladu s številnostjo hotenj, ki jih te revije zastopajo in si jih jemljejo kot opravičilo za svoj obstoj, raste tudi njih število. Razlika med njimi je dostikrat predvsem v njihovi idejni usmerjenosti in presojamo jih z našega stališča, ki združuje v sebi določeno idejno dognanost ter samoobrambno hotenje po zanikanju tistega, kar nam spodnaša že davno utrjeno. S tega stališča se do revij opredeljujemo, včasih zelo ostro, mnogokrat zelo Icrivično, lahko pa jih tudi namenoma pre-zremo. Tedaj izgubimo celostno podobo ustvarjalnih naporov naše okolice. Da tega nočemo, je razumljivo, in to nas je napotilo k temu, da smo se odločili napisati tudi nekaj o reviji teološke fakultete - Pogovorih (glavni u-rednik: Janez Larolt, odgovorni urednik: Vinico L'.alovrh). Kar je pri Pogovorih najprej omembe vrednega, sodeč po 2. in 5. številki tega letnika, to je zlasti vsepovsod prisotna globoka težnja po odkrivanju človekovega bistva in vprašanj današnjega človeka in to ne sam,- v filozofsko-teoretičnih razmišljanjih. Sicer pa slcuša ta 3&pis predstaviti 3. številko Pogovorov. 119 Najbolj tehten in domišljen je tu 3sej o prvih st\'a-reh IJarjana Eožance. Ta postavlja tezo, rit je zavedanje samega sebe izvor člo-rekove razdvojenosti, na du.?i in telo. Zavedati se samega sebe je pravzaprav ti-sti izvirni creh, ki nas bremeni, da je porušena harmonija človeka s samim seboj in s svetom. Sai:-'jm nam hoče osvoboditi telo ženske teže in nam govori o smrti belesa, v istem hipu pa še pristaja na obstoječe in se z njim hoče sprijazniti. Tele pa se obratno vse bolj zaklepa v smrtnoet, ne katero spet ne pristaja in si želi večnosti. Slcratim, kolobar '".vojne nasprotnosti, iz katerega rA rešitve. >.";šitev bi bil 3op, a mi ga nočemo, ker hočemo biti sami Bog. To hoče naša zavest, ki jo obvladuje iluzija o vsemoči razima, ki bo premagal razdvojenost brez pomoči Boga. Do tu so sklepanja pravilna. Šibka točka eseja pa je njegov konec, kjer je pravzaprav ključno vprašanje o obstoju Boga in s tem neke harmonije zunaj nas razloženo v zelo skopih besedah, iz katerih nikakor ni razvidno, čemu bi prav tisto vztrajno zanikanje Boga govorilo neizpodbitno o njegovem obstajanju. Upoštevanja vredno je tudi razmišljanje Janeza Ev. Mlakarja Meja med vero in nevero. Kar pritrditi mu moramo, da je vera pravzaprav proces v spoznavanju Boga, kajti vsak sum vernika vodi v nevero in vsaka slutnja never-nika je že kal vere. Vera torej ni Boga dokončno našla, ampak ga odkriva in se s tem skuša očistiti svoje "nevere". Dosti nedomišljena sta članka Bo -umetnost nadomestila religijo? in Srečni dobri človek. V prvem odgovor avtorju Petru Požauku seveda ne more biti vprašanje, razrešil ga je, še preden se je lotil razmišljanja. ITepoglobljenost v problem je vzrok njegovim nepodprtim trditvam. Milan Do-stal pa nam nalaga neizvedljivo nalogo, naučili naj bi se namreč biti "resnično dobri in resnično srečni". Cirila Tomca razmišljanje o kiču in krščanstvu bi se moralo razrasti v premišljanje o estetskem okusu danes sploh, ker je tudi kič v krščanstvu posledica splošne psihoze ljudi, ki po svoji ali po krivdi drugih ostajajo slepi za umetniške vrednote. Razlaga Bressonovega filma Baltazar, ki jo je napisal Vili Stegu, pozablja na najvažnejšo metaforo filma - zaključni prizor, v katerem so ljudje prikazani kot čreda ovac, ki nemočno stoji ob učinkovanju zla v svetu brez u-pa na povračilni udarec in prevlado dobrega. Zastonj bi tli iskali žarke upanja, ki jih išče Vili-Stegu. 120o"''eiii de 'bu Venceslava Zadravca Moč človekovih čustev. Spis skuša predstaviti nekatere poglede Frančiška Šaleškega na psihologijo človeka. V tej številki sta dva inter- y-jujs. Prvi zastavlja vprašanja nadškofu Pogačniku, Edvardu Kocbeku in Stanku Cajnkarju predvsem glede orga-, nizacije Cerkve, vzgoje bogoslovcev, sodelovanja z verniki itd. Drugi pa je pogovor z dramatikom Ivanom Mra-icom. Tn so vprašanja o religiji, o odnosu religije do u-laetnosti, o vrednotenju literature po neopozitivistični jnetodi in nazadnje o Človeku-bogu. Odgovorov se loti dramatik na poseben način, na primerili iz zgodovine tragedije kot dramske zvrsti. Velike tragedije Grkov in Shakespeara so vezane na pojavljanje božjega, ki se mu junak zoperstavija, čeprav je prav po njem njegova usoda določena. V tej tragiki je vsa veličina in obstojnost teb del. Z nastopom pozitivističnega sveta nastopi tudi novi junak - Človek-bog. Ta postane oseba Tbsenovih dram, vendar se tu giblje zgolj v neki družbeni stvarnosti, ni v nasprotju s transcedenco, ne vidimo ga več v vseh dimenzijah, zato nam ni več pomemben. Ibsenove drame zato zaman poskušajo biti velike tragedije, njih junak Človek-bog je bil zaniiaiv le v družbenih situacijah., iz katerih je nastal, danes pa učinkuje muzealno. Literarnim prispevkom je ta številka pustila manjši del prostora. Piscev pesmi je več: Vili Stegu, Jože Mlakar in Janez Marolt. Za vse je značilno ugotavljanje neke neiorejenosti sveta, vendar pa tudi odpirajo perpekti-vo lepšega, in to že s pravim graditeljskim pozivom; v samem bistvu je to optimistična poezija: gremo sejat / grude / so z znojem / in krvjo poškropljene / jeseni bodo ljubezen rodile (Vili Stegu, Ptva brazda). Najboljši literarni prispevek je pesniška proza Pot in konec poti Petra Kovačiča, medtem ko so dnevniški zapiski Janeza Marolta neizvirni in ne povedo ničesar novega. 121 če skušamo širše pogledati na revijo, potem moramo ugotoviti, da je to dovolj življenjska revija, ki se ne boji soočati s stvarnostjo, ki jo po svojih močeh hoče tudi spreminjati, da pa bo morala v prihodnje bolj pazi- ti pri objavljanju prispevkov, ki odpirajo velike probleme, rešujejo jih pa preveč površno. 122. Silvij Božič