Carles Riba
MORDA    Morda si le senca, vsa bežna in nasmejana, SI LE SENCA...     le sled hrepenenja, ki trmasto v duši mi biva, da z mesom odela te je le misel pregnana in si od krvi mojih bojev razvneta in živa.
O ljuba, mogoče je mili vzdihljaj, ki prihaja od tebe, le zven hrepenenja, ki v meni odmeva, prelit v jezik glasbe, da z videza, ki te obdaja, le moje veselje nad tabo kot sonce odseva.
A ljubil te bom, v telesu in duhu spoznano;
zbežala bo senca; in skrb mi edina postala
bo tisto, kar v meni ne umre, kar umrlo bo z mano —
in kar le ti sama, o ljuba, do dna boš spoznala.
O, TI,     O, ti zeleni, kristalni svod nad mano, zapri se! ZELENI SVOD...             Skriti studenci in ti, vetrc, ki nisi kaj več
kot le migljanje tišine, posnemajte blago spokojnost,
ki se vanjo ta hip vse bolj spozablja mi kri! Spanec vesoljni počasi umirja valove, ki šumno pljuskajo vsenaokrog ob melanholični vrt.
529
Pet katalonskih pesnikov
530                                                                                                    Pet katalonskih pesnikov
V duši spokojni sem kot brodolomec, ki v skalah otoka,
kamor zanese ga val, hipoma spet prepozna rodno deželo mladosti; pa nič se ne čudi; in polmrak
vse bolj jasni mu stezo — bajni, otroški svet! — stezo, ki spet sem izbral jo postaran in beden, a vendar
venomer bolj razvnet — obotavljiv vse bolj, kajti ta pot vodi v noč — da privede me k skrivni nevesti,
kjer hrepenenja izbruh čaka me slednji hip, da drug drugemu bova ljubezenski dar skrivnosti —
noč z radostjo v očeh, noč tam onstran noči!