Slovenski
Izhaja enkrat t mescu.
Velja 4 gold. av. velj. na leto.
Štev. 8. V Celovcu 15. avgusta 1880. XXIX. teeaj.
Pridiga za XVI. pobinkoštno nedeljo.
(Spoštovanje samega sebe; gov, 0. A, P.)
„K<lor se pa povišuje, bo ponižan; in kdor se ponižuje, bo povišan."
(Mat. 23, 12.)
V vod.
Želja, da bi bila naša dela povsod čaščena in slavljena, nam je prirojena. Sleherni bi rad, da bi se njegova dobra dela bolj svetila, kakor se v resnici. To vidimo v vsakdanjem življenju v vsakem stanu. Podajmo se v duhu v kako veče mesto; vse, kar je v njem, zazdeva se nam krasno in imenitno. Ko gremo po ulicah sem in tje, mislimo si: O srečno je tukaj biti, ker tukaj ne kraljujeta pomanjkanje in nadloga! Pa dragi moji! silno se motimo. Stopimo s krasnih ulic v to ali uno hišo; o groza! Tu je doma, bomo vskliknili, britkost, žalost in revščina! Kakor iz sanj prebujeni bomo vzdihnili: „Moj Bog, ali je mogoče, da teži Adamove otroke taka revščina!?" Če vprašamo, kaj je vzrok tolike revščine, izvedli bomo gotovo, da tej revščini je krivo le spoštovanje samega sebe, to je nesramna prevzetnost, ker ti se kažejo po ulicah bogati, učeni in bog ve, kaj še vse. Pa kaj so v resnici ? Nič. Beveži, siromaki, ki se malokdaj do sitega najed6. Pod neizmernim lišpom se skrivajo nemarne gobe, beračija in siromačija. V sladkih besedah, v prijaznih pogledih skrita je hinavščina, zavid in zvijača V lepem telesu se nahaja mnogokrat gerdo in ostudno serce. Če nas le ljudje za višje imajo, kakor smo v resnici, že smo zadovoljni. Ali dragi moji, kaj pa poreče Bog, k takemu početju? O saj nam je Slov. prijatelj.	22
sam povedal, ker: „Kdor se povišuje, bo ponižan." Kdor samega sebe preveč čisla in se nad druge povzdiguje , tak se vedno bolj in bolj obrača od Boga. Takemu ni mar srečni cilj in konec. Toraj varujmo se prevzetnega povzdigovanja samega sebe! Ker je pa spoštovanje samega sebe dvojno, želim vam danes nekoliko pojasniti:
1.	ktero spoštovanje samega sebe je pravo, in
2.	ktero je napačno in pogubljivo.
I. d e I.
Pravo spoštovanje samega sebe, to je, spoznanje samega sebe je za nas imeniten pripomoček, kteri nas vodi po poti ponižnosti in svetosti. Ker ravno spoznovanje sebe samega kaže človeku njegovo pravo vrednost, da je pred Bogom reven, in da vse, kar je in kar ima, pride le od dobrega Boga. V tem naj nam bo v izgled sv. Janez Kerstnik. Ko so ga namreč Judje vprašali, kdo da je, ni se lagal, ampak je obstal: „Jes nisem Kristus." Tedaj si Elija mu pravijo Judje? ali eden prerokov? „Tudi to ne". Kdo pa si? nadaljujejo Judje. Sv. Janez Kerstnik jim odgovori ponižno: „Jes sem glas upijočega v puščavi: pripravite pot Gospodov!" , O kako se ponižuje sv. Janez samega sebe, če tudi je po spriče-vanji Jezusa Kristusa najsvetejši, kar jih je kdaj žena rodila. Glej dragi kristjan! največi svetnik se ponižuje, ti pa, ki si prah in pepel se povišuješ! Zakaj si prevzeten in napuhnjen? Spoznaj o človek, da nisi nič! Malo časa ti je odločenega živeti na svetu, morebiti te še danes pokliče pravični Bog iz tega sveta. Kmalo lahko postaneš prah in pepel, kmalo jed červov. O pomisli to bolj natanjko in spoznaj svojo ošabnost!
Premišljujmo dalje človeško telo. — Ali je kaj slabejšega, bornejšega, kot je naše telo? Podverženo je brezštevilnim slabostim. Na hip je pokončana telesna lepota. Yedno ga moramo živiti, pa zakaj ? — za červe. Cvetlice cveto na več načinov, da nas razveseljujejo, drevo nam donaša sadje; telo naše pa je le posoda nesnage in smradu. Po pravici je tedaj Job klical: „Strohljivosti sem rekel: Moj oče si! červom: Moja mati, moje sestre ste!" In naše lastno telo nam kliče: „Kako slaba stvar si o človeški otrok, ne bodi tedaj prevzeten, mar spoznaj se v svoji pravi vrednosti"! Resnične ostanejo za zmiraj besede sv. Gregorja, ki se glase: Najboljši varuh ponižnosti je spomin na lastno revščino."
Dalje nas učita tudi naš duh in naša volja pravega spoznanja samega sebe. O le obstojmo, da vsa naša vednost in učenost je le majhna in če tudi z velikim trudom pridobljena je vendar le — nič. Ali nismo že mnogokrat v svojem življenju se prepričali, da pri vsej svojej modrosti vendar še nič ne vemo? Marsikteri misli, da vse ve, vse prav ravna, najbolje gospodari, pa vendar bi moral
spoznati, da je njegova vednost in skušnja veliko slabeja kakor drugih. In ravno to služi naši duši v večno zveličanje, da dobro poznamo sami sebe. Ah. kolikokrat je naša pamet otemnjena, ker dostikrat ne spoznamo dobrega, ker nas slepe strasti ali dobiček, ali poželjivost, ali svet. Dostikrat storimo hudobijo in pregreho, ker to dopade naši volji. O kako natanjko nas tudi volja in duh učita, da nismo nič!
Morebiti pa smo zato bolji, ker smo močni, ali bogati in s časnimi dobrotami oblagodarjeni ? V tej zadevi imamo dve dobri priči, to ste zgodovina in skušnja. Obe nam terdite resnico: „Yse dobrote tega sveta o človek so nečimurne in nesrečnež si, ako staviš v nje svoje zaupanje!" Ali ne pozna že marsikteri izmed vas, dragi poslušalci, hiše, ki so bile najbogatejše, najpremožnejše, v kterih je bilo vsega v najobilnejši meri, pa postale so revne in v njih prebiva zdaj le siromaštvo in potreba? Ali niste že čuli, da so bili že iz marsiktere premožne hiše otroci berači in zaničevani od vseh strani? Na svetu je vse minljivo. Bili so že kralji mogočni in bogati, pa v kratkem času bili so enaki svojim podložnim. Silno bogat je bil kralj Krez. On je pokazal svoje zaklade gerškemu modrijanu Solonu in mu je rekel: „Je li kteri človek na zemlji srečneji od mene?" A Solon mu je rekel, da nikdo ni srečen pred smertjo. Črez nekaj časa pridere v Krezove dežele perzijski kralj Cir. Ta premaga Kreza in mu vzame vse bogastvo. Tudi je bil obsodil kralja Kreza, da naj se sožge na gromadi. Toda ko je že na gromado stopal, spomnil se je besedi modrijana Solona, da res ni nikdo srečen pred smertjo. Zategadelj je z močnim glasom zaklical: Solon, Solon. Solon! Cir ga upraša zakaj da je klical Solona. Ta mu odgovori, da zato, ker se je spomnil resnice, ktero mu je Solon pravil: „Nikdo ni srečen pred smertjo." Ciru te besede globoko sežejo v serce, veli mu I gromade stopiti ter mu ohrani življenje — bil je zdaj njegov podložen. Glejte! pred malo časom bil je Krez bogat, imeniten in sam se je najbolj zadovoljnega in srečnega imenoval, naenkrat pa je bil ob vse premoženje, slavo, kraljevi stol in na zadnje tudi v nevarnosti zgubiti življenje. — Dioniz je gospodoval črez ves Sirakus — na zadnje pa si je potrebni živež služil s tem, da je otroke učil. In poglejmo v sedanje čase. Odstavljajo se knezi, kralji in cesarji, njih podložni jih v pregnanstvo pode, ali pa še celo more. Taka se godi s sedanjimi rečmi! Ali hočemo še zanaprej na te puhle reči toliko zaupanja staviti? O nikakor! Saj nam posvetne dobrote že same zadosti pričajo, kako nespametno je njim zaupati. One beže kakor morski valovi ali pihajoča sapa, naenkrat zginejo — mi pa, ki smo zaupali va-nje — smo popolnoma zapuščeni.
Povzdigujmo in spoštujmo sami sebe le tako, da bo dopadljivo Bogu najvišemu Očetu. Kedar se bodo hotle vrivati v naša serca nečimurne želje in posvetne dobrine, vselej recimo: „Za veče, za
bolj imenitne dobrine sem vstvarjen; ta svet z vsem svojim bogastvom je premajhen in preslab za-me, ker moj cilj in konec so nebesa, moje bogastvo pa — večno zveličanje in moje posestvo na vekomaj je Jezus Kristus sam!" Postanimo toraj mali in ne po-vzdigujmo se, ker le tako zamoremo gledati Kristusa v njegovem veličastni. Nikdo ga ne bo vžival, kdor ni zarad njega se ponižal.
II. del.
Kriva in napačna ljubezen samega sebe je to, če si čednosti in predstva pripisujemo, kterih nimamo. Tudi silo napačno je, če povsodi le lastne hvale iščemo. Pa morebiti kteri misli, to ne zadeva mene, jes ne hrepenim po lastni časti. Pa dragi moj vprašam te: Od kod tvoji veseli pogledje, sladki smeh; od kod nagnjenje in ljubezen do tistega, ki je hvalil tvoje čednosti in tvoja dobra dela? O veseli te, da te hvali, ravno zato ga tako ljubeznjivo rad imaš! Lej dragi moj ravno to dopadenje nad hvalo bližnjega je znamnje , skrivnega napuha. — Ko je stopil angelj Gabrijelj k Mariji, jo je pozdravil: „Češčena si Marija, gnade polna, Gospod je s tebo!" To menim je najlepši in najslavnejši pozdrav za Marijo. Nikoli ni še nobeden Adamovih otrok čul tako slavnega pozdravljenja. A vendar se je Marija prestrašila pri teh besedah, ni se veselila in v duhu povzdigovala, ampak je ostala ponižna.
Yse drugačen je bil prevzetni Herod. Ko je enkrat ljudstvu govoril, klicalo mu je ljudstvo prilizovaje: „To so božje besede in ne besede človeka!" Ko je Herod te ljubeznjive besede slišal, je že res menil v svojem napuhu, da je več kakor umerljivi človek. Toda vsemogočni, edino pravi Bog mu je pokazal, da je ravno tak, kakor drugi ljudje in še bolj reven. Jedli so hudobneža Červi živega. V tej strašni bolezni je prevzetni Herodež izdihnil svojo černo dušo. Iz tega se učimo, da prevzetna ljubezen samega sebe mnogokrat pahne že v časne nesreče, vselej pa v večno pogubljenje.
Mnogo je pa tudi takih, ki jim ni še dovolj, da jih slave in hvalijo drugi, marveč še sami hvalisajo in oznanujejo svoja dela. Pripovedujejo, kako radi skazujejo telesna dobra dela svojemu bližnjemu. Tudi oznanujejo, da niso tako slabi in hudobni, kakor drugi; prav po farizejsko se taki obnašajo. Ce tudi tak res mnogo dobrega stori, vendar mu to nič ne pomaga; ker lastna hvala je umorila vsa dobra dela. Bogu so njegova dela nedopadljiva, nimajo nikakoršne veljave. Tacih kristjanov nahajamo v vsakem stanu več ko preveč. Take zadevajo besede sv. Janeza, ki se glase; »Ljubil si bolj hvalo ljudi, kakor hvalo Boga!" Ker tako bi marsikaj ne bili storili, ako bi jih ljudje ne bili videli.
O kolika je hudobija in goljufija samega sebe! — Bila je v glavnem mestu francoske dežele — v Parizu imenitna gospa. Neki dan dobi sporočilo, da je njen mož v vojski zadet od sovražne roke
padel in umeri. Bili so takrat ravno pustni dnevi. Gospa polna nečimurnega posvetnega veselja, prosi poslanca, da naj zdaj molči od smerti moževi in naj jo pride že le na pepelnico naznanit, da bo zamogla še pri plesu in pustnih veselicah biti. Poslanec res to stori in pride omenjeni dan. Zdaj je začela abotna gospa tarnati po zgubljenem možu. Jokanja in zdihovanja ni bilo konec. Glejte dragi poslušalci, to je zvijačnost sveta! Tudi mi smo žalibog večkrat tej abotni gospej podobni. Tam so otroci pri svojih stariših, o kako pošteno in ljubeznjivo se obnašajo; ko pa ni starišev več, pa se hitro iz jagnjet spremenijo v volkove. Koliko je služabnikov, ki takrat, ko jih vidi gospodar neizrečeno pridno delajo; ko pa gospodarja ni, tudi pridnost zgine itd. Ali kerščanska duša, če prikrivaš to svoje djanje človeškemu očesu, božjemu ga vendar prikrivati ne moreš. V tem hudobnem djanju te vidi tisti, kteremu so znane najskrivnejše misli in želje!
Sklep.
Zatoraj dragi moji poslušalci zapustimo jaderno napačno ljubezen in spoštovanje samega sebe. Spoznajmo revščino našo, ter bodimo ponižni. Spoznajmo svojo revščino in napake pred obličjem Gospodovim; ker sv. Ambrož pravi: „Kdor obstoji in spozna svoje grehe, ta začne biti pravičen, če tudi je grešnik." O verjemite mi, sleherni, ki se povzdiguje in misli, da so njegova dela pravična — je gnjusoba v očesu Gospodovem. Mi pa nikarmo hoditi po poti teh, ampak kličimo rajši z Davidom: „Jes hočem spoznati svoje hudobije, da mi prizaneseš o Gospod, kedar prideš klicat svoje izvoljene v kraljestvo svoje." O kliči tudi nas, radi te bomo poslušali na večno! Amen.
Pridiga za angeljsko nedeljo.
(Angelji skerbijo za nas; gov. A. M.)
sindt fJlJ^tiJ^t' I si V
„Glej! jes bom poslal svojega angelja, ki pojde pred teboj in te bo varoval na poti."	(Exod. 23, 20.)
V vod.
Pač imeniten mora biti Človek, ker ga je Bog kralja postavil vsega stvarjenja, ker mu je vse stvari v službo podvergel. Kako imeniten mora biti, ker je živa podoba svojega Stvarnika. Kako lepa je človeška podoba, ker je z obrazom obernjen proti nebesom,
od koder .je prišel in kamnr nazaj priti terdno zaupa! Ali kakor bi se bila Bogu ta imenitnost, ta visokost še premajhna zdela, sam ga je odrešil in ga hoče enkrat še veliko bolj v nebesih povišati in se mu od obličja do obličja zavživati dati. Zato ga je svojim najvišim služabnikom, svojim angeljem v varstvo zročil, kakor je rekel: „Glej jes bom poslal svojega angelj a, ki pojde pred teboj in te bo varoval in pripeljal na kraj, kterega sem ti pripravil". Tolažljive so pač te besede za nas. Hitro pri rojstvu Bog vsakemu svojega angelja pošlje, da ga varuje pred časno in večno nesrečo. Ker ravno danes obhajamo sv. angeljsko nedeljo se mi priložnost ponuja, da nekaj o angeljih varhih spregovorim in razložim, kako oni za našo časno in večno srečo sker-bijo in da tedaj zaslužijo, naj jih spoštujemo in častimo. Božja pomoč!
Razlaga.
V apostoljskem djanju beremo o sv. Petru to-le povest: Ko ga je kralj Herod v ječo vergel, da bi ga po veliki noči umoril, kakor sv. Jakoba, da bi se Judom prikupil, je Peter tisto noč spal med dvema vojščakoma, uklenjen v dve ketni in varhi so bili postavljeni pred vratmi ječe. In glej, angelj Gospodov je pristopil, je tamo v ječi razsvetlil in spečega Petra poklical rekoč: Vstani hitro! in padle so ketne od njegovih rok. Potem mu angelj pravi: Opaši se in obuj svoje črevlje in pojdi z menoj. — Tako ga pelje angelj iz ječe memo prve in druge straže; ko pa do železnih vrat prideta, se jima same od sebe odprejo ter gresta skoz nje in pred mestom ga angelj zapusti.
Kakor je imel Herod Petra v ječi vklenjenega in ga je hotel umoriti, tako ima tudi peklenska hudoba človeško dušo v grehih vklenjeno in jo hoče pogubiti. Človek je vklenjen v dve ketni: ena je prederzno zaupanje v božjo milost, druga so slabi zgledi hudobnega sveta. Človek spi v svojih grehih, kakor je Peter spal med vojščakoma. Kakor Petru, tako tudi grešniku angelj na strani stoji in ga drami iz grešnega spanja, mu odklepa ketne pregreh in odpira ječo pogubljenja.
Angelj varli človeku na strani stoji:
1. ker pri Bogu za-nj prosi, ga zagovarja. Bog je Abrahama skušal in od njega tirjal, naj mu edinega sina daruje v znamenje resnične pokorščine. Že je Abraham roko povzdignil, da bi Izaka, kakor živinče zaklal, glej kar mu angelj roko vstavi rekoč: Ne stegni svoje roke nad mladenča. Kakor Abraham nad Izakom, tako ima tudi Bog svojo roko nad grešnikom povzdignjeno in ga hoče pokončati. Ali angelj varh ga serčno prosi, rekoč: Ne stegni, o Gospod! svoje roke nad grešnikom, saj se bo morda vendar le poboljšal.
2.	Angelj varh človeka tolaži in mu serčnost daje, kakor nekdaj Tobiju, kakor Mariji pri praznem Jezusovem grobu, kakor svetemu Petru na križu, kakor Zveličarju samemu, ko je v vertu Getzemani kervavi pot potil, da je potem serčno šel svojemu izdajalcu, groznemu terpljenju in smerti naproti. Tako nebeški Oče tudi nam svojega angelja pošilja, da nam pomaga, težke križe tega življenja nositi.
3.	Angelji varili poslušajo naše molitve in jih po-kladajo pred sedež božji. Naše molitve so po navadi raz-trešene , slabe in zato Bogu dopasti ne morejo. Kakor pa slabo darilo vendar dopade, ako ga pošljemo v sreberni ali v zlati posodi, tako tudi naša malovredna molitev Bogu dopade, ako mu jo njegovi angelji predložijo. Angelj Bafaelj je bil Tobiju rekel: Ko si v solzah molil in merliče pokopaval, nosil sem tvoje molitve pred Gospoda.
4.	Angelji nas varujejo pred nevarnostmi. Kdor pomisli svoje mlade leta, zmislil se bo, kako je bil večkrat na čudno vižo rešen iz kake smertne nevarnosti. Večkrat slišimo reči: Da res le angelj varh sam je tega otroka smerti rešil! •— Tako se je zgodilo pred malo leti v neki vasi na Tirolskem, kjer je bil velik ogenj nastal, iz kterega sta bila dva otroka, kakor po čudežu rešena. V majhni izbi pod streho ste spale dve deklici ena 12, druga 14 let stara. Ko je bila že vsa hiša v ognju ste še mirno spale, kakor dva angeljčka, kakor le tisti spati zamore, ki ima tiho mirno vest. In nobeden ni za nje vedel. Ko se zbudite, bile ste že popolnoma v ognju. Serčno starša skoz okno iz tretjega nadstropja skoči in nič se jej ni žalega zgodilo. Za njo skoči še mlajša in ravno tako srečno gotovi smerti uide, kjer bi se bil vsak drugi ubil, še prej, ko bi bil na tla prišel. Kdo ne spozna pri takih in enakih prigodbah očitne pomoči angelja varha? Ravno tako angelj tudi nedolžne otroke pred grehom varuje, dokler ga sami od sebe ne pahnejo.
5.	Angelj varh poslednjič človeku na strani stoji ob smertni uri, kedar človeka vse zapušča, kedar se spoznajo laž-njivi prijatelji od pravih. Na smertni uri še le človek spozna, kako redki so postali tisti prijatelji, kterih je v življenju toliko štel. Zdaj mu po navadi drugi ne ostane kakor duhoven in pa angelj varh, za ktere je v življenju najmanj porajtal. Človek je kakor cvetlica. Dokler lepo cvete, se veliko čbel na-njo vseda in med iz nje serkajo. Kedar cvet odpade, nobena več za-njo ne porajta. Kedar človeka vse zapusti, sem rekel, mu le angelj še ostane, ki mu v smertni vojski serčnost daje in ga še po smerti pred sodbo pelje in tam za njega prosi.
Sklep.
Glejte tedaj koliko dobrot prejemljemo od teh scer nevidnih pa gotovo zvestih prijatljev. Oni nas grešnike pred Bogom zagovarjajo, nas tolažijo v terpljenju, podpirajo naše molitve, nas varujejo pred nevarnostmi, nam ostanejo do smerti zvesti in nas še odpeljejo v večno življenje. Za vse to pa še le Bog od nas, glejte! druzega nič ne tirja, kakor, da njegove angelje častimo, spoštujemo in na pomoč kličemo. Če to storimo, bomo bolj srečno živeli, kakor do zdaj, gotovo bomo pa srečno umerli in potem z angelji noč in dan Bogu trikrat „sveto" prepevali. Amen.
Pridiga v god rojstva Marije device.
(Praznik Marijnega rojstva je dan veselja in tolažbe; gov. J. A,)
„Od ktere je rojen Jezus, kteri je imenovan Kristus."	(Mat. 1, 16.)
V vod.
Kdor ne živi, kakor ljube ptice pod nebom ali druga žival na zemlji, kdor kaj premišljuje, ta se spominja vsako leto sproti tudi svojega rojstnega dneva, dneva ko je pervikrat zagledal luč tega sveta. In čeravno se nikomur ne sme braniti, da veselo obhaja svoj rojstni dan, je vendar marsikaj, kar nam brani obhajati svoj rojstni dan s pravim neskaljenim veseljem, in kar je tudi pravičnega Joba s toliko britkostjo napolnilo, da je zdihnil: „Naj pogine dan, kterega sem bil rojen, in noč, ktero se je reklo: Človek je spočet." (Job 3, 3.) Zakaj rojstni dan človekov je začetek pregreh in hudobij. Potlej je pa tudi to, da nismo rojeni na ta svet, da bi živeli rajsko življenje, ampak da smo rojeni za marsiktere trude, težave in terpljenja, in da naše zdajno življenje, ki ima sicer pripravljanje za pravo in srečno večno življenje biti, je polno skušnjav in nevarnost. Dalje nas spominja vsak naš god, da smo spet eno leto stareji, spet precej bližej svojemu koncu, svoji smerti. In tudi to, da tega našega življenja na svetu, kakor našega rojstnega dne, se malokteri veseli, veči del ljudi pa se še ne zmeni in ne ve za nas. Zato se med veselje, s kterim svojega rojstnega dneva spomin obhajamo, tako rada tudi žalost primeša.
Kako? ali hočemo danes, da bi se tudi Marijnega rojstnega dneva ne spominjali? Ali se ne hočemo veseliti, ampak jokati ia
žalovati? To ne! Zakaj rojstni dan Marije device ni, kakor rojstni dan vseli drugih ljudi. Vsi drugi ljudje so v grehih spočeti in rojeni ; Marija pa je bila brez madeža izvirnega greha spočeta in rojena. Marija devica, čeravno ni bila rojena za rajsko življenje na zemlji, vendar kar je terpela, ni terpela toliko zavoljo sebe, kakor zavoljo zveličanja, ki je njen Sin nam ga pridobil; — tudi Marija je šla časni smerti naproti, vendar tako, da njena smert ni bila druzega, kot sladko mirno zaspanje in zaželjena vesela selitev v nebesa; — in .če se malokdo zmeni za rojstni dan druzih ljudi, se pa milijoni in milijoni kristjanov vesele malega Šmarna ali rojstnega dne Marije device , Kristusove in svoje matere , in po vsi pravici prepeva sv. cerkev: „Tvoje rojstvo, o deviška porodnica božja, je vsemu svetu veselje oznanilo." Praznik rojstva Marije je dan veselja in tolažbe. Zato hočemo mi danes premišljevati: zakaj je praznik Mar ij nega rojstva dan veselja in tolažbe? Zato pripravite se!
Razlaga.
Praznik rojstva Marije device je dan svetega veselja; zakaj Marija je s svojim rojstvom razveselila:
1. svoje pobožne starše; njen oče je bil Joahim ali Heli, iz Nazareta rojen, in njena mati je bila Ana, rojena iz Betlehema; oba sta bila iz Judovega rodu in iz kraljeve Davidove hiše. Starši svete device so zlo pobožno živeli. Na tanjko so spol-novali božje zapovedi, in dobre dela doprinašali: so molili, se postili in ubogajme dajali; vse svoje premoženje so v tri dele razdelili ; en del so odločili za tempelj in za božjo službo, druzega za uboge, in tretjega za domače potrebe. Dvajset let sta "bila že v zakonu, pa nista imela še nobenega otroka. Zavoljo tega sta zlo žalovala, ker nerodovitnost je bila v tistem času v veliko sramoto. Zato sta veliko molila in Boga prosila, da bi jima otroka dal, in sta obljubila, če bi otroka dobila, ga v božjo službo darovati. Neko-krat je hotel Joahim v nek praznik v tempeljnu Bogu dar prinesti, duhoven se je zoperstavil in rekel, da dar nerodovitnega Bogu ni prijeten. Ves osramoten je zapustil Joahim tempelj, in je šel v puščavo, kjer so se njegove črede pasle in je Bogu tožil svoje terpljenje. Ana pa je med tem časom doma k Bogu zdihovala, pa tudi jokala zato, da tako dolgo ne pride k domu njen mož. Črez nekaj časa se jih je Bog usmilil, in je uslišal njih prošnjo. Ko je Ana enkrat na vertu bila, pošlje jej Bog angelja oznanit, da bo hčer dobila, ktero naj Marija imenuje; iz nje bo Zveličar sveta rojen. To prikazen je imel tudi Joahim v puščavi. Tedaj se je domu vernil, in oba sta se veselila, in sta hvalila Boga v molitvi. Ana je bila požegnana, in je spočela prečisto devico brezmadeža izvirnega greha; zakaj Marija je bila že v svojem spočetju napol-
njena z bogastvom božje gnade in izvoljena, mati Sina božjega biti, in stari kači glavo streti, črez devet mescev je to neomadežano dete prišlo na svet, in sicer zunaj mesta na pristavi med nedolžnimi ovčicami, kterih glas jej je prijetniši bil, kakor voščila mest-janov. Devet dni potem jej je po judovski postavi bilo dano ime Marija, kakor je angelj napovedal, in po mislih svetih mož je bila velikemu angelju Gabrijelju v varstvo izročena, kteri jo je še z drugimi zveličavnimi duhovi obdajal, in vsakega hudičevega napada obvaroval. — O kako sta se Joahim in Ana tega preljubeznjivega deteta veselila!
2.	Marija je s svojim rojstvom razveselila angel je. Napuhnjen angelj je svojim puntom zoper Boga brezštevilno množico angeljev seboj v brezen potegnil, in tako je nezmerno veliko prostorov v nebesih spraznjenih bilo , in ko je ta prelepa deklica na svet prišla, je spet upanje bilo, da bodo ti spraznjeni prostori v nebesih zopet dopolnjeni. O vi sveti angelji, ki ste žalovali, ker je toliko vaših bratov na večne čase v peklenski brezen pahnjenih bilo , bodite potolaženi, in veselite se, zakaj ta sveta devica, ki je danes rojena, bo nebeške prostore spet napolnila, ker bo po svojem božjem Sinu mati živih, in enkrat vaša kraljica in delivka milost postala! Ni torej dvomiti, da je bilo v nebesih veselje nad Marijnim rojstvom in ni prisiljena beseda, ki jo je enkrat nek pobožen mož (Gerzon) izrekel: „Angelji, pravi on, so se bolj veselili Marijnega rojstva, kakor svojega lastnega vstvarjenja." Ona bila je veselje angeljev, in Bog sam se je je veselil.
3.	Pa mi zapustimo prebivališče zveličanih, da precej doli stopimo v tisti kraj, v kterem so stari očaki pričakovali dneva svojega odrešenja, brez veselja, brez bolečine, stopimo v predpekel.
Mislite si človeka, ki se je v velikem gojzdu zgubil, in je že veliko ur hodil, in ni mogel iz njega priti. Ko tako dalje gre, in se od strahu trese, kar naenkrat lučico ugleda, vidi, da se človeškim prebivališčem bliža, in da je na koncu gojzda. Kakošno veselje za njega! Če tudi še dolgo pot do svojega doma ima, vendar je vesel, ker enkrat upanje ima, da bo našel in dosegel svoj dom!
Ko bi kdo 40 let, ali tudi le 40 mescev, ali 40 dni v tamoti doprinesel, kakošno veselje bi občutil, ko bi spet enkrat juterno zarjo ali luč ugledal!
Kako zlo so se toraj duše v predpeklu razveselile, ki so 4000 let tam v smertni noči in temotni senci sedele in odrešenja pričakovale , ko se je danes glas v predpeklu razlegel: Povzdignite svoje glave, zakaj vaše odrešenje se bliža! Veselita se Adam in Eva, in poglejta tje na svojo hčer, ktera bo od vaju in od vajnega zaroda prekletstvo odvzela! — Veseli se, o Noe, s svojimi mlajšimi vred, zakaj dodelana je živa barka, v kteri bodo vsi rešeni, pri-
kazala se je mavrica, ki je znamenje prijaznosti božje z vsemi! — Veseli se, o Abraham, oče vere, zakaj prikazala se je tista, po ktere Sinu bodo vse ljudstva zemlje blagoslovljene. — Veseli se, o Jakop! zakaj zvezda je izšla iz tvoje hiše, in postavljena je gred, po kteri angelji gori in doli hodijo, Sin božji doli pride na zemljo, in mi hodimo po angeljskih rokah spremljani gori proti nebesom ! — Veselita se, vi dva vodnika Izraeljskega ljudstva, Mojzes in Aron, zakaj tukaj je pravi goreč ternjev germ, kteri bo ogsnj božji brez oskrunjenja devištva v se vzel — in prava zmiraj zelena palica, ktera bo prinesla cvet, na kteri bo sv. Duh vse svetosti počival. Veselite se, vi preroki vsi, zakaj pognala je korenina Jese, iz ktere bo kmalo zrastla mladika božja. Tako pride z danešnjim dnevom pervikrat veselje v predpekel!
4. Marija je s svojim rojstvom razveselila ljudi na zemlj i, ker po dolgem težkem pričakovanju vendar enkrat se približal „dan tolažbe", kakor ga prerok Jeremija imenuje (Thren. 1, 21.), tolažbe namreč, da bode kmalo-kmalo prišel na zemljo tudi obljubljeni in preserčno poželjeni Odrešenik in Zveličar sveta, ker je rojena deklica, ktera je njemu namenjena in izvoljena v mater.
Sklep.
Zares , rojstni dan Marije je dan veselja. Marija je s svojim rojstvom razveselila nebo in zemljo. Veselimo se tudi mi rojstva Marij nega. Hvalimo Boga, da nam je Marijo dal; zahvalimo se Mariji, da je božje ljubezni polne namene z nami tako zvesto spol-nila! — Pa učimo se iz tega premišljevanja tudi kaj za pobolj-šanje našega življenja. — Tudi našega rojstva so berž ko ne veseli bili naši starši, morda še marsikdo drugi, in so upali, da bodemo marsikaj dobrega enkrat storili. Od Marije zamore cerkev tudi danes, črez toliko let, po vsi pravici še reči: „Tvoje rojstvo, o deviška Porodnica božja, je vsemu svetu veselje oznanilo"! Zakaj Marija je dopolnila vse, kar je svet o njenem rojstvu od nje upal in pričakoval. Ali morejo tudi nas, zdaj ko smo dorasli, še veseli biti vsi tisti, ki so našega rojstva se veselili ? Ali ni morda naše grešno življenje v marsikom tiho misel obudilo, ki je izrečena pri sv. Matevžu 16, 24. nad nesrečnim grešnikom: „Bolje bi mu bilo, če bi ta človek nikdar rojen ne bil." Ne žaljujejo črez nas tudi nebesa ? Se ne more tudi črez nas Bog pritožiti, kakor črez ljudi o Noetovem času: „Žal mi je da, da sem jih stvaril." (Gen. 6, 7.) Ce je to, o razveseljujmo s pravo pokoro svoje starše, sorodovince, prijatlje in druge dobre ljudi, naj so na tem ali pa že na unem svetu. Oni se bodo, ako niso v peklu, z Bogom in s sv. angelji nas razveselili, saj vemo: „Veselje bo tam nad grešnikom, ki pokoro stori." (Luk. 15, 7.) Ker je pa spokornost gnada, in po prošnji Marije človek vse gnade od Boga zadobiti zamore, pokleknimo
v duhu k Marijni zibelki, in prosimo jo rekoč: „Stori, o sv. devica, pohlevno te prosimo, da ta tvoj sveti rojstni dan grehu in svetu odmerjemo, pa Bogu živimo in prerojeni bomo." Amen.
Pridiga za praznik Marijinega Imena.
(Marija — kraljica; gov. M, N.)
-In devici je bilo ime Marija."
(Luk. 1, 27.)
V vod.
Naše življenje na tem svetu je kratko. Vsak dan nas za velik korak proti večnosti pomakne. Človeško truplo se hitro spet v zemljo spremeni, iz ktere je bilo vzeto in človek je v malo letih od vseh pozabljen. Častilakomni ljudje si zato prizadevajo, spomin na tem svetu zapustiti, da bi tako hitro pozabljeni ne bili. Že Noetovi sinovi so hotli stolp sezidati, kteri naj bi z verhom do nebes segal, da bi jih potem njih mlajši še dolgo hvalili po tem, ko bi njih na svetu več ne bilo. Kralji in cesarji v vojskah veliko kervi prelivajo, zato jim zidajo spomine. Vojakom, ki so se v vojskah posebno hrabro obnašali, postavljajo na grob velike znamenja z napisi in s pohvalami. Njih imena se vsekajo v jeklo in v terdi kamen, da bi jih še za veliko tavžent let potem brati in hvaliti zamogli.
Pa svet naj si le prizadeva imena slavnih mož v vednem spominu ohraniti, vendar pozabljene bodo, ako ne bodo zapisane v bukvah življenja. V bukvah življenja bodo pa le zapisana samo imena pravičnih in njih dobre dela. — Pervo ime, ki je v teh bukvah z zlatimi čerkami zapisano, je presladko ime Jezus, v kterem se pripogujejo vse kolena v nebesih, na zemlji in pod zemljo. Drugo ime v teh bukvah je presveto ime Marije, naše ljube matere. Praznik tega mogočnega in vselej češčenega imena mi ravno danes z velikim veseljem obhajamo. Za tem imenom se verstijo v teh bukvah življenja imena angeljev in nadaugeljev, imena očakov, prerokov in aposteljnov, imena mučencev, spozno-valcev, devic in vseh svetnikov. V teh bukvah je pa tudi še prazen prostor za naše imena.
Prašam pa zdaj: kaj moramo storiti, da ta prostor prazen ne ostane, da bodo tudi naše imena tjekaj zapisane t. j. da se zveličamo? Jes mislim, da najboljši pripomoček je ta, če se Mariji
prav priporočamo in njej pravo čast skazujemo vsak čas. In to hočemo posebno danes storiti, ker praznik njenega svetega imena obhajamo. Danes mislim, da bo Mariji posebno všeč, če premišljujemo, kako je ona:
1.	kraljica zmagajoče cerkve v nebesih,
2.	vojskujoče cerkve na zemlji in
3.	kraljica terpeče cerkve v vicah.
Ti pa, o Marija! glej tebi na čast sem se namenil govoriti, ti pripravi mojim poslušalcem rodovitno serce, meni pa vladaj moj jezik, da moj trud brez sadu ostal ne bo!
Razlaga.
1. Kedar je bila presveta devica Marija za mater božjo izbrana, hitro je postala kraljica zmagovalne cerkve. Kaj je zmagovalna cerkev? Ona je zbor vseh angeljev in svetnikov v nebesih, ki z Bogom na vekomaj kraljujejo. Kako je pa Marija kraljica angeljev in svetnikov? Kedar je bil Bog angelje iz nič stvaril, povedal jim je, da Odrešenik sveta bo iz Marije rojen, ter ukazal jim je, da njega bodo morali, kakor svojega gospoda častiti. Bilo je angeljev, ki niso hotli Jezusa, ker je bil človek, za svojega gospoda spoznati, zatorej so bili vsi v pekel verženi. Bilo je pa spet veliko družili angeljev, kteri so bili pripravljeni sinu Marije pokorščino skazovati. Oni ki so temn Sinu pokorščino skazovali, skazovati so jo morali pač tudi materi Mariji. Kdo bo namreč sinu večo čast skazal, kakor materi ? saj je vendar mati bolj časti vredna, kakor sin. Sv. Amadej pravi, da so angelji Marijo z odkritimi besedami za svojo kraljico spoznali rekoč: O Marija! zdaj mi tebe za svojo kraljico sprejmemo.
Kakor angelji Marijo za svojo kraljico častijo, častijo jo tudi aposteljni, ker ona jim je poseben izgled svetega življenja dajala že na tem svetu. Njo častijo tudi mučenci, ker pod križem svojega Sina je v sercu občutila take bolečine, da vse stvari tega sveta bi takih bolečin preterpeti ne mogle, kakor pravi sv. Bernardin. Marija je kraljica vseh spoznovalcev, ker ona je od Boga postavljena za izgled vseh čednosti, ker ona je učila učenike v šolah, pridigarje na prižnicah, puščavnike v puščavah. Marija je kraljica vseh devic. Ona in sama ona je bila vredna mati Sinu božjega postati. In tega je ona vredna postala le zavoljo svojega devištva, kakor sveti Ildefons uči.
Kaj pa mi porečemo, o kristjani! Ali si tudi mi resnično prizadevamo, tjekaj v družbo svetnikov priti? „Resnično želimo!" pravite vi! O tedaj je treba, da jo tudi mi za svojo kraljico spoznamo in častimo. Glejte ona se ne kliče zastonj vrata nebeške. Kakor vi pri zapertih vratih v to cerkev božjo priti ne morete, tako se noben grešnik zveličati ne more , ako mu Marija ne po-
rnaga. Kaj nam je tedaj storiti? Treba je, da si Marijo v svojo patrouo in besednico izvoliš, da si od nje izprosiš priprošnjo in pomoč, pobožno živeti, da od nje vsak dan srečno smertno uro sprosiš. Le verjemi veliko se jih zdaj v nebesih razveseljuje, ki bi nikdar tjekaj prišli ne bili brez priprošnje in pomoči Marijine. Tako pričuje učeni kardinal Hugon.
2. Marija je odločena kraljica vojskujoče cerkve. Kaj je vojskujoča cerkev? Ona je zbor vseh pravovernih pod enim poglavarjem, ki na tem svetu kakor ladija na morju semtertje plava; se vojskuje zoper vidne in nevidne sovražnike, kakor popotnik tega sveta po srečni domovini hrepeni. Udje te cerkve smo zdaj mi, mi, ki v telesnih in dušnih nevarnostih, mi, ki v križih , zoper-nostib in v preganjanju smert pričakujemo. V teh križih in nadlogah, kaj nam je druzega storiti, kakor k Mariji pribežati, ki nas vselej rada v svoje naročje in zavetje sprejemlje rekoč: Ali more mati svojega otroka pozabiti, da bi se sadu svojega ne usmilila? Poslušajte in čudite se, koliko milost je Marija vojskujoči cerkvi skazala.
Kedar je hotel Julijan, ki je bil od vere odpadel, sveto cerkev pokončati, je sveti Bazilij v Kapadociji v cerkvi Marije device molil s svojim ljudstvom in so se postili. In glejte v molitvi se je Bazilij zamaknil in je videl pred tronom božjim Marijo, ki je za sveto cerkev prosila. Potem ko je bil Sin božji od svoje Matere izprošen, poklical je sv. Merkurja mučenca — kogar truplo z orožjem je bilo ravno v tisti cerkvi Marije shranjeno — in mu je ukazal, da naj cesarja Julijana umori. In tako se je zgodilo. Orožje mučenca je tisti hip iz cerkve zginilo in se precej spet prikazalo; pa vse kervavo. Hitro se je tudi zvedelo, daje bil ob tisti uri cesar Julijan umorjen od neznanega jezdica, kteri je hitro potem zginil.
V časih kralja Henrika so se po svetu veliki čudeži godili: morje je prestopavalo svoje bregove, potresi so podirali vasi in mesta, zemlja je cele mesta požirala, prihajali so kervavi dežji, ropotanje orožja se je slišalo v podnebju. Take znamenja so božjo jezo ozuanovale, da Bog hoče svoje ljudstvo z ojstro šibo tepsti. Po vsem Laškem so se tedaj opravljale molitve in posti, da bi jezo Gospodovo potolažili. Tedaj je v Kremoni na Laškem novorojen otrok začel govoriti rekoč: „Videl sem Marijo v nebesih, ki je za sveto cerkev prosila svojega Sina". Potem otrok ni več govoril, dokler ni svoje prave starosti dosegel. Vsa sveta cerkev je pa hitro spoznala, da le prošnje Marije so storile, da se je kralj s papežem sprijaznil, da je cerkev pravi mir zadobila.
O preljubi kristjani! takih izgledov bi vam lahko cele tedne pravil in bi vendar še komaj praviti začel. Vsi ste prepričani, da Marija za svoje skerbi. Le k vam se zdaj obernem, vas prosim in vas zarotim, da svoje roke in svoje serce k sveti božji porodnici
povzdigujete. — Zdaj živimo v žalostnih časih. Cerkev stiskajo od vseh strani in jo preganjajo. Vidimo v mojih deželah visoke gospode , ki bi radi vse pravoverne kristjane v žlici vode potopili; vidimo med nami, kako se gospodje vsemu cerkvenemu posmehujejo in jo zaničujejo; videli smo vojsko od dveh strani in te dve vojski ste bili prav za prav proti sveti veri. Naš sovražnik na Laškem zapira duhovne brez usmiljenja in po nedolžnem, preganja mirne menihe. Iz kloštrov napravlja kasarne, iz cerkev pa konjske hleve, krade cerkveno premoženje, krade dežele svetega Očeta papeža. Posebno na Francoskem zdaj sv. cerkev terpi in se preganja: ker-ščanske šole se zapirajo, nune in mnihi iz dežele podijo , in vse svete reči zasmehujejo. Glejte! mi, ki smo še mladi, znamo še doživeti , da se nam poreče: Zdaj zapusti svojo vero, ali pa boš ob glavo! Kaj si bomo izbrali? — Zraven tega razsaja med ljudstvi še jeza in sovraštvo, dan za dnevom raste nevera in hudobija, žugajo vedno neugodni časi, žuga uboštvo in pomanjkanje, da toliko se okrog klati beračev, da se jim več pomagati ne more. O res! nebeški sodnik je že pripravljen, svet prav ojstro kaznovati. Kaj nam je storiti? Ker smo Očeta razjezili, tedaj obernimo se k materi. Njo prav serčno prosimo in pomagala bo sveti katoljški cerkvi, kakor jej je že vselej pomagala; pomagala nam bo, ker ona še nikdar nobenega ni zapustila, kdor se je njej priporočil. Ona je res pomočnica in kraljica vojskujoče cerkve, kakor se je že tolikrat skazala.
3. Marija je kraljica tudi terpeče cerkve. Kaj pa je to terpeča cerkev? Ona je žalosten in strašen kraj, kjer se verne duše čistijo , zavoljo malih grehov terpijo časne kazni, kterih na tem svetu niso preterpele, in niso še vredne priti pred božje obličje. O s kolikim zdihovanjem, s kakim hrepenenjem pričakujejo one tisto srečno uro, da bi rešene bile iz tega terpljenja, da bi bile poklicane v večno veselje! In vendar, kdaj se jim bo tista srečna ura prikazala! O morebiti za leta in morebiti za dolgo-dolgo let, in Bog sam ve kdaj! Zatorej k Mariji se spet obernimo, da bodo oni rešeni, ki zdaj v vicah terpijo.
Vice so kraj grozovitega terpljenja. Duše v vicah še veliko hujši terpijo, kakor si človek misliti zamore. Mislite si bolnika, ki se že veliko let na postelji zvija, kakor červič, kteremu na glavo stopiš, ki noč in dan ure in minute šteje; kdor ga vidi, serce se omeči in solze mu oči zalijejo. Mislite si človeka, kteremu kroglja obe nogi v vojski odterga, odterga, da si pomagati ne more, kedar konji in vozovi črez njega hlomastijo; pa si on vendar pomagati ne more. Mislite si tavžent in tavžent bolezen, ki človeka zadevajo, da mora strašno terpeti. Eden je vodeničen, drugi jetkov, tretjega merzlica trese, četerti v ječi gnije, petemu morajo roko pri živem telesu odžagati . . . Mislite si vse terpljenje svetih mučencev, kako so jim glave z mečem odsekali (sv. Paviju); kako so jim s krivimi vilami trebuhe tergali (sv. Blažu); kako so jim z živega trupla
kožo slekli (sv. Jerneju); kako so jih križali; kako so jih s smolo namazali in jih zažgali, da so pri živem telesu zgoreli; kako so jih na ognju žive pekli, kako so jim jezike rezali in nohte s perstov tergali. Mislite si vse bolečine z eno besedo, kar jih je preterpelo toliko tisuč in milijonov ljudi, kar jih je bilo na svetu od Adama do danes. Vse te bolečine zedinite skupaj in vendar nič niso v primeri s terpljenjem vernih duš v vicah. Vse bolečine tega sveta skupaj niso še na pol tako strašne, kakor je terpljenje ene duše v vicah eno samo uro. Koliko morajo tedaj uboge duše v vicah terpeti po dolgih letih, kjer gorijo, kakor železo v kovačiji, kakor apno in korci v apnenici in vendar ne zgorijo. O kristjan! ti bi ne mogel gledati živine v takem ognju, kako boš pa mogel gledati brate in sestre, in očeta in mater v takem terpljenju, kjer že po 10 po 20 in po več let gorijo. Ali se jih ne boš usmilil? Kaj ti je storiti! Glej k Mariji se oberni in prosi jo, da onarešenje vernih duš od Boga izprosi. Sveti Bernardin pravi: „Marija v vicah kraljuje iu ona tistih iz terpljenja reši, ki se njej priporočujejo."
Leta 1094 je bila neka žena zavoljo umora k smerti obsojena; obsojena je bila, da mora na gromadi zgoreti. Peljali so jo k smerti memo cerkve sv. Marije device. Pred cerkvijo žena poklekne in se začne svojih grehov Mariji na glas spovedovati in jo za odpuščanje prositi. Prišla je potem na mesto, kjer je imela biti sežgana, pa ogenj se še njenega oblačila ni dotaknil. Vse se je temu čudilo in vse je Marijo hvalilo. Marija devica je bila tistemu ognju vso moč odvzela, da grešna žena ni zgorela. Ali ne bo ona morebiti tudi vernim dušam v vicah ogenj ugasila in jih v nebesa pripeljala? Pač ona bo to storila, ako se jej le prav priporočamo.
Sklep.
Tako visoko je tedaj Marija od samega Boga povišana. Po-prašujejo pa učeni možje, zakaj da so evangelisti o njej tako malo pisali ? Toliko so povedali o Mariji Magdaleni in o druzih; o Mariji pa tako malo. Ali Marija ni bila polna vseh čednost in milost? O ja! pa evangelisti so o njej molčali zato, ker niso imeli zadosti besed, njeno visoko čast popisovati. Mi pa, kar nismo do zdaj storili, storimo zanaprej in počastimo Marijo , kakor kraljico nebes, da bomo ž njo tam kraljevali; častimo jo kakor kraljico vojskujoče cerkve, da nas ona vsega hudega obvaruje; častimo jo, kakor kraljico duš v vicah, da nam bo na sodbi na strani stala, nas strašnih vic obvarovala in v nebesa pripeljala. Amen.
Pridiga za XVII. pobinkoštno nedeljo.
(Znamenja prave ljubezni do Boga; gov, J, A—st.)
„Ktera je velika zapoved v postavi?"
(Mat. 22)
V v o d.
Morebiti si je marsikteri zmed nas večkrat že mislil: Oh, ko bi vendar tudi jes bil takrat na zemlji živel, ko je naš Gospod in Učenik Jezus Kristus v sredi med ljudmi vidno hodil! Oli, da bi bil tudi jes tako srečen, kakor Peter in Janez, ali kakor Marta in Marija! Kako bi bil hotel tje k našemu ljubeznjivemu Zveličarju stopiti, kako bi mu bil hotel vse svoje reve potožiti, in vse svoje serce z vsemi njegovimi ranami in bolečinami odkriti? In on bi me gotovo ne bil od sebe zavernil, ne bil bi me brez tolažbe od sebe spustil. Pa ta želja, kakor pobožna je tudi videti na pervi pogled, je vendar le riečimerna in prav nepotrebna, da bi se Kristus vidno in telesno z nami obhajal kakor nekdaj z aposteljni. Mi tako dobro in za gotovo vemo, kaj nam je storiti in kaj opustiti, da se zveličamo, kakor aposteljni in pervi kristjani, in ni nam treba daleč popotovati in veliko na božje pota hoditi, da bi zvedeli, kaj nam je v zveličanje. Ljubi Zveličar nam to pove v danešnjem evangelju, ker farizejem na vprašanje: „ktera je velika zapoved v postavi?" kratko, jasno in razločno odgovori: „Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega serca, in iz vse svoje duše, in iz vse svoje misli. Ta je največa in perva zapoved."
Ljubi moji! mi zdaj dobro vemo, ktera je velika zapoved v postavi, ali ko bi Gospod Bog zdaj le nas vprašal: Ali pa tudi spolnuješ to veliko, to pervo in največo zapoved? ali ljubiš mene iz vsega svojega serca . . . ? Kaj, kako bi odgovorili ? Sicer molimo večkrat, in pravimo : „0 moj Bog! ljubim te črez vse, in iz vsega svojega serca", — tako zagotovljamo Boga; vendar če bi na to živo mislili, da Bog že sam dobro ve, in bolje ve, kakor mi sami, če in kako ga ljubimo, bi ne mara drugači govorili, bi se morebiti zbali, Bogu praviti, kar ni res, vsaj ne popolnoma res.
Ktere so tedaj prave, resnične in gotove znamenja ljubezni do Boga,?
To vam bom danes povedal, in želim, da bi h koncu premišljevanja sleherni reči zamogel: Jes ljubim Boga, kakor ga ljubiti imam.
Slov. Prijatelj.
23
Razlaga.
1. Kar človek ljubi, na to rad misli, to z največim veseljem v duhu ogleduje. Kdor torej Boga resnično ljubi, se prav po-gostoma njega spominja, vse njegove nagnjenja in želje, vse njegovo serce je pri Bogu. Pa ne samo to, ampak tudi njegovo sveto postavo velikokrat premišljuje, si prizadeva jo zmiraj bolj spoznavati, razumevati, in svojo voljo k spolnovanju postave zmiraj bolj pripravno storiti.
Bogoljubna duša se rada z Bogom pogovarja, rada od njega sliši, je rada pri njem in ž njim. Zato rada in veliko moli, in molitev jej je najprijetnejše in imenitnejše opravilo, in najljubše razveseljevanje; saj za otroka ne more večega veselja biti, kakor z očetom pogovarjati se. V molitvi se tudi duša z Bogom, s svojim nebeškim očetom pogovarja. Molitev je tedaj lepo in dobro znamenje ljubezni do Boga; —v molitvi se razliva ljubezen serca.
Z molitevjo je nerazvezljivo sklenjeno veselje, slišati božji glas, t. j. pazno poslušanje božje besede v pridigah in kerščanskih naukih, kakor tudi pridno branje svetih, v božjem duhu spisanih bukev. Zakaj v molitvi govorimo mi k Bogu, pravi sv. Avguštin, v pridigi pa, in pri duhovnem branju govori Bog k nam.
Potlej je znamenje prave ljubezni do Boga pobožno prejemanje zakramentov sv. pokore in sv. rešnjega Telesa, kjer bogoljubna duša polna žalosti in kesanja razžaljenega ljubeznjivega Očeta za odpuščenje prosi, in ga zadobi; kjer se na tanjko sklene in zedini s svojim ljubeznjivim Zveličarjem Jezusom Kristusom. Pogosto prejemanje zakramenta sv. pokore je duši potrebno, ktera Boga ljubiti hoče, zakaj ljubezen je čisti plamen, iz nečistega serca pa čisti plamen ne more priti. Kristjan mora tedaj z resnično žalostjo in z odkritoserčnim spoznanjem svojih grehov svoje serce za pokoro pripraviti, in v tej reči ne sme zanikern biti, ker vse njegovo pozemeljsko življenje mora vedno očiščevanje biti, da bi se zmiraj bolj in bolj greha očistil, zakaj tudi pravični pade sedemkrat na dan , to je večkrat svojo dušo z malimi grehi omadeževa. Iz tega se vidi, kako potrebno je za kristjana, da svojo dušo v zakramentu sv. pokore grehov očiščuje. — Zakrament sv. rešnjega Telesa, v kterem se duša s svojim Bogom in Zveličarjem na tanko sklene in zedini, je neizmerno morje, iz kterega duša božjo ljubezen v obilnosti zajema. Zato imajo vsi, kteri v božji ljubezni rasti hočejo, tako goreče želje po tej nebeški mani; zato jim je tako sladko veselje, ta sv. zakrament večkrat v svoje serce sprejemati, in že gledati in moliti ga jim je velik dobiček; zakaj že s samo pričujočnostjo se njih serce močno k ljubezni vneto čuti. — Ce je pa molitev, če je premišljevanje božje postave, če je pridno poslušanje božje besede in branje duhovnih bukev, če je pogosto prejemanje sv. zakramentov; — če so to znamenja, da v naših sercih
plamen božje ljubezni gori, — potlej smem reči, da pri mnogih tudi ene iskrice božje ljubezni ni. Koliko jih je, ki tudi pri najsvetejši daritvi sv. meše še enega očenaša ne zmolijo, in le zato v cerkev pridejo, da okoli sebe gledajo ali pa da druzik ljudi oči na se vlečejo; koliko jih je, ki se pridigam in kerščanskim naukom umikujejo, in se sramujejo od božjih reči pogovarjati se ali duhovne bukve brati; koliko jih je, ki komaj enkrat v letu sv. zakramente prejmejo!
2. Prava ljubezen do Boga se spozna v spolno vanju njegovih zapoved. „Mi toliko ljubimo Boga, pravi sv. Avguštin, kolikor njegove zapovedi spolnujemo". V spolnovanju božjih zapoved, božje volje, v pokorščini se mora prava ljubezen pokazati.
Od take ljubezni govori naš Gospod in Zveličar, ko "pravi: „Moja jed je, da storim voljo tega, kteri me je poslal, in da dopolnim njegovo delo" (Jan.' 4,34); taka ljubezen govori iz njega, ko pravi: „Z nebes sem prišel, ne da bi delal svoje volje, ampak voljo tistega, kteri me je poslal." (Jan. 6, 38.) Zavoljo take ljubezni je božji Sin na oljski gori molil: „Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi"; taka ljubezen ga je storila pokornega notri do smerti na križu. Taka ljubezen je plamenela v sercu nebeške kraljice, prečiste device Marije, ko je na angeljevo pozdrav-Ijenje odgovorila: „Glej, dekla Gospodova sem, zgodi se mi po tvoji besedi," po tvoji volji. To je tedaj prava ljubezen do Boga, da njegovo voljo, njegove zapovedi spolnujemo. „Kdor moje zapovedi ima in jih spolnuje, je rekel Jezus, ta je, kteri mene ljubi, in moje zapovedi niso težke; zakaj moj jarm je sladek in moja butara lahka". Bog gotovo ne tirja preveč, ko hoče, da njega, naj-večo dobroto in lepoto, nezmerno ljubezen ljubimo, in njegove zapovedi spolnujemo, ki nam zato pa še večno, neizrekljivo zveličanje obeta in gotovo da. Bog ne tirja preveč, ko hoče, da naj sami sebe ljubimo, in za svojo edino, neumerjočo dušo skerbimo.
Poglejte le v početje človeških otrok, in premišljujte, kaj ljudje svetu, ki tako slabo plačuje, in hudiču, ki le sovraštvo pozna, za ljubo store! Zmed sto izgledov izvolim samo enega. Pojdite v svojih mislih enkrat na plesišče in glejte, kako ljudje tam delajo in se pote, da jim pot ščurkoma s čela teče. Vprašajte pa vesele plesavce in plesavke, zakaj se tako trudijo, in ne bote enega pametnega odgovora dobili. In kaj bi taki ljudje, postavim sin ali hči, hlapec ali dekla svojim staršem in gospodarjem odgovorili, ko bi jim zapovedali, da naj celo noč težko delajo? Potlej bi pa precej rekli: O pri vas, pri tej hiši, pri tej gospodinji ni prestati! Na plesišču se pa lahko prestoji, tam se pa lahko ostane in dela in poti in greši ... In ko bi ljubi Bog spet zapovedal: Celo noč moraš prav pobožno moliti, ali pa spokorne ali druge pobožne dela opravljati, bi se precej reklo: tega ne morem. Pol noči ali pa še
celo noč svetu, grehu in hudiču darovati, to se pa lahko in z veseljem stori.
Vendar Bog nam nobene zapovedi ne naloži, ktera bi našo moč presegala. On vam le zapove, ga ljubiti in njegove zapovedi spolnovati. On vam le zapove, vi hišni očetje in matere, da za svojo hišo poskerbite. On vam ne reče, da po cele ali po pol dneva in noči v cerkvi doprinašate. Dobro je to za tistega, kteri more. Če za dobro izrejo otrok poskerbite, če svoje hiše pregrehi odperte ne odpuščate, če nad svojo družino skerbno čujete in pri molitvi in delu in počitku lepe zglede dajete, če vse težave in terpljenja, ki jih vaš stan s sebo prinese, poterpežljivo prenašate in Bogu darujete, potlej ste božjo voljo dopolnili, in Bogu prijetnejši dar prinesli, kakor ko bi po cele dni v cerkvi doprinesli, in zdaj na desno zdaj na levo gledali, in na vse drugo mislili, le na Boga in na molitev ne. Kako se jih je toliko posvetilo, kteri so se v takem stanu znašli, kakor vi? Ali so svojo hišo, svoje otroke in vse, kar so imeli, zapustili? Po duhu so sicer časnim rečem odmerli, pa ravno s tem , da so svoje dolžnosti spolnovali in božje zapovedi na tanjko deržali, so zveličanje dosegli, po kterem si tudi mi pri zadevamo. Spomnite se le na sv. Izidorja, na sv. Elizabeto in toliko družili svetnikov in svetnic. Kdor tedaj božje zapovedi spolnuje, ta ljubi Boga.
3. Kdor Boga resnično ljubi, se na vso moč greha varuje, in beži pred grehom, kakor pred strupeno kačo. Naj bo hudo še tako prijetno, naj bo zapeljevanje še tako veliko, naj bo zmaga še tako težka: bogoljubna duša se vojskuje in zoperstavlja, in ne dovoli v greh.
To je lahko reči: O moj Bog! jes te ljubim; pa kakošna je z ljubeznijo, če na zaderžanje ljudi pogledamo? — O moj Bog! jes te ljubim! tako pravi in moli preklinjevavec, pa če mu količkaj navskriž pride, pa preklinja, da je strah in groza. —O moj Bog! jes te ljubim! tako govori in moli sovražen človek, pa najmanjšega razžaljenja noče odpustiti. — O moj Bog! jes te ljubim! tako govori in moli nečistnik, in iz ljubezni do Boga noče slabe priložnosti opustiti, grešnemu znanju se odpovedati, svojega hudega nagnjenja zatirati. — O moj Bog! jes te ljubim! tako govori in moli goljuf, krivičnik, in nobenega vinarja od krivičnega blaga ne poverne. — O moj Bog! jes te ljubim! tako jih govori in moli na tavžente, pa s svojim grešnim življenjem kažejo, da so lažnjivci.
Če otrok svoje starše zmiraj z nepokorščino žali, kako more reči, da svoje starše ljubi? Ravno tako tudi mi ne moremo reči, da svojega nebeškega Očeta ljubimo, če ne nehamo z grehi ga žaliti. Le ta, ki se boji greh storiti, ljubi Boga.
Tako ga je ljubil egiptovski Jožef, ki je v bližnji priložnosti v greh zdihnil: Kako bi mogel tako veliko hudobijo storiti, in zoper Boga, svojega Gospoda grešiti!
Tako je ljubila Boga čista Suzana, da bi bila raji vse, tudi smert preterpela, kakor pa v grešno poželjenje dveb nesramnih sodnikov privolila.
To se pravi Boga ljubiti, da se človek greha varuje, ali če je v greh padel, da ga iz celega serca zavoljo Boga in iz ljubezni do Boga obžaluje, in pokoro dela.
Tako je Boga ljubil Peter. Komaj je slišal petelinovo petje, komaj ga je Jezus pogledal, je šel ven, in je milo jokal.
Tako je Boga ljubila Magdalena, ko je od tiste ure, ko je Jezusa pervikrat videla, noter do konca svojega življenja svojo ne-čimernost, svojo nečisto ljubezen iz celega serca obžalovala, in kakor je Jezus sam rekel, njej je bilo veliko grehov odpuščenih, ker je veliko ljubila.
Da bote videli, kako se človek, kteri Boga ljubi, greha varuje, če pa pade, žaljuje in ostro pokoro dela, vam povem še en izgled. Pobožni Antonin, veliki škof v mestu Florenci na Laškem, je enkrat v žalostnem času zaklical: Oh da vendar te nadloge ni konec. Pa kmalo je spoznal, da svoje volje ni božji volji podvergel. Zato je na svojih kolenih s solzami Boga za odpuščenje prosil, potem je svoje telo s težko ketino oklenil, in jo je s ključavnico zaperl, ključ pa je vergel v reko Arno, da bi nikoli več ketine od sebe djati ne mogel. Ko je bila črez sedem let v njegovo kuhinjo riba prinešena, v kteri se je našel ključ, in je iz tega spoznal, da je božja volja, naj ketino odklene in od sebe dene, je vendar le nerad storil, ker rekel je, da še ni zadosti pokore storil. — Tako ojstro se pokori duša, ki Boga ljubi, tudi za majhne pregreške. Koliko pa je kristjanov, ki naj veče hudobije doprinašajo, pregrehe na pregrehe nakladajo, na poboljšanje in pokoro pa še mislijo ne, in se še clo med pravične prištevajo; ali ni to znamenje, da v njih ne prebiva božja ljubezen?
4. Kdor Boga ljubi, je v božjo voljo vdan v vseh zo-pernostih, križih in težavah. On nima druge želje, kakor le to, da se božja volja zgodi. V življenju sv. Brigite se bere, da se jej je enkrat ob času hude bolezni Gospod prikazal, v eni roci jej je zdravje, v drugi pa še veče bolečine ponudil, in jo vprašal, kaj hoče raji vzeti. Svetnica pa je odgovorila: Gospod, daj mi, kar je tvoja sv. volja. — Tako je duša, ktera Boga ljubi, vsa v božjo voljo vdana.
Prava ljubezen v nadlogi ne omaga, zakaj močna je kakor smert. Taka ljubezen govori iz svetega Pavlja, ko pravi: „Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? Ali nadloga? ali stiska? ali lakota? ali nagota? ali nevarnost? ali preganjanje? ali meč? Svest sem si, da ne smert, ne življenje, ne angelji, ne poglavarstva, ne oblasti, ne sedanje, ne prihodnje, ne moč, ne visokost, ne globočina, ne druga stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni božje, ktera je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem." (Kimlj. 8, 35.)
Taka ljubezen je pripravljena Bogu vsak dar prinesti, ki ga tirja, kakor je Abraham pripravljen bil, svojega edinega sina darovati. Ko je Abraham že 100 let star bil, in je njegova žena že 90. leto dosegla, je sina dobil, ki ga je Izak imenoval. Ko je Izak odrastel, da je mladeneč postal, je Abraham od Boga povelje dobil, ga z lastno roko zaklati in v žgavni dar prinesti. Abraham je pokoren in precej pripravljen, božje povelje spolniti. To se pravi, Boga iz celega serca ljubiti. Nektere okoljščine še bolj pokažejo, kako velika je bila Abrahamova ljubezen. Ko bi mu bil Bog rekel: Prinesi mi žgavni dar, da boš pokazal, da sem jes tvoj Gospod, in ti moj hlapec, bi bil Abraham berš ko ne odgovoril: Gospod, tavžent telet, tavžent jagnjet in tavžent volov je pripravljenih, le zapovej, in jes jih bom iz ljubezni do tebe zaklal. Tega ne, odgovori Bog, takih darov ne tirjam, tvojega edinega sina, kar naj-drajšega na zemlji imaš, tvojega ljubega Izaka, ki je tvoje veselje in upanje, in tolažba svoje matere, meni v dar prinesi. Abraham je imel dve ali tristo hlapcev, in le enega sina; Bog pa ni hotel nobenega hlapca, ampak edinega sina v dar imeti, in Abraham bi bil moral s svojo lastno roko svojemu najljubšemu sinu glavo odsekati, in videti, kako teče njegova kri in bi moral sam ogenj zažgati, ki bi bil Izaka povžil. Vendar Abraham božje povelje dopolni ; ne zdihuje, ne toži, ne mermra zoper Boga, ampak se na pot napravi, in dopolni vse, kar je bil Bog zapovedal. Pred ko ne je poprej mislil, da bi raji vse svoje premoženje zgubil, kakor pa svojega Izaka; da pa pokaže, da Boga črez vse ljubi, je pripravljen Izaka ne samo zgubiti, ampak ga clo s svojo lastno roko umoriti. To se pravi Boga iz celega serca ljubiti; to se pravi, ga ljubiti, ne z jezikom, ne z besedami, ampak v djanju in v resnici.
O ljubi kristjani, kako osramoteni stojimo tukaj , če svojo ljubezen z Abrahamovo ljubeznijo primerimo. Mi sicer pravimo, da Boga ljubimo, in želimo ga vekomaj ljubiti, toda naše zader-žanje kaže, da ga ne ljubimo res. Ce nas kaka nesreča zadene, če toča našo setev pokonča, če kuga našo živinco pomori, če ogenj naše pohištvo v pepel spremeni, če nas huda bolezen zadene: oh, kako smo nepoterpežljivi, koliko je žalovanja, koliko mermranja, koliko pritožb. In to je znamenje, da Boga ne ljubimo ; zakaj ravno v terpljenju, v križih se mora ljubezen do Boga kazati, in takrat se v najlepši svitlobi sveti.
5. Kdor Boga ljubi, ljubi tudi svojega bližnjega. Eesnično, ko bi tudi le eno dušo na zemlji sovražil, potlej se motiš, če meniš, da ljubiš Boga. Ali ne veš besed sv. Janeza? „Kdor meni, da ljubi Boga, pa sovraži svojega brata, svojega bližnjega, ta je lažnik; mi imamo od Boga to zapoved, da kdor Boga ljubi, mora tudi svojega brata, svojega bližnjega ljubiti"; le če Boga ljubimo, to je gotovo znamenje, da tudi bližnjega ljubimo; v Bogu ljubimo bližnjega, in v bližnjem ljubimo Boga.
Pa le malo je prave ljubezni do bližnjega med nami; veliko jeze in sovraštva, da! jeze in sovraštva dolge leta!
Sklep.
Slišali ste zdaj znamenja prave in resnične ljubezni do Boga; zdaj vsakteri lehko spozna, ali ljubi Boga ali ne. Ljubi moj kristjan! ki se rad Boga spominjaš in rad moliš, — pobožno in zvesto božjo besedo poslušaš, — se terdno božjih zapoved deržiš in po njih svoje življenje ravnaš, — ki se na vso moč grehov varuješ, — ki ves v božjo voljo vdan težave in nadloge poterpežljivo prenašaš, — ki tudi svojega bližnjega bratovsko ljubiš, — o ti moj ljubi kristjan! ti svojega Boga prav in resnično ljubiš. Oh ohrani to sveto ljubezen v svojem sercu; ta božja ljubezen je pot in ključ v svete nebesa! Amen.
Pridiga, za XVIII. poltinkostno nedeljo.
(Kdaj se v mislih greši, in kako se zoper nje zavarovati; gov. M. T.)
„Zakaj mislite hudo v svojih sercih."
*	(Mat, 9, 4.)
V vod.
Pred svetom in pred njegovimi sodniki velja prislovica, ki se glasi: „Misli so proste, in le vidna vnanja dela spadajo pod ostrost kazenskih postav." Ali vse drugačne so sodbe Boga vsevedočega, njega, ki preiskuje serca in ledje človekovo. „Tvoj duh ni moj duh, in tvoje sodbe niso moje sodbe," govori po preroku.
Kako različne so božje sodbe memo „človeških, pokazal nam je Jezus v danešnjem sv. evangelji. Že poprej je ljudi s čudeži, kakošnih mu njegovi največi sovražniki niso mogli utajiti, prepričal, da je od Boga poslani Odrešenik sveta, kteremu je izročena oblast, dušne in telesne milosti ljudem deliti. Prišel je sedaj zopet od ribstva v Kafarnaum v Petrovo hišo, kjer je po navadi ostajal, in kjer je bilo veliko ljudi, njegovih prijatljev kakor sovražnikov, zbranih, naj bi ali poslušali njegove nauke, ali pazili, kako bi ga v besedi ali v delih vjeli. Vpričo vse te množice je toraj najprej mertvoudnemu, ki so ga pred-nj prinesli, grehe odpustil. Nad tem pa so se Farizeji spodtikovali, ker so sami pri sebi rekli, da oblast grehe odpuščati ima le Bog sam, in toraj se on, ki grehe odpušča, Boga dela, in je s tem kamnovanja vreden, ker preklinja. Ako-
ravno mu pa farizeji tega niso na glas očitali, vendar je Jezus njih hudobne misli videl, in zato jim rekel: „Zakaj mislite hudo v svojih sercih"? S tem jim je pokazal, da je v resnici Bog, ki je celo njih skrite, notranje hudobije previdel, in da jih od svoje božje natore ne le vsevedočnosti, ampak tudi vsemogočnosti še bolj prepriča, reče mertvoudnemu: „Ystani, vzemi svojo posteljo, iu pojdi na svoj dom." (Mat. 9, 6.)
Poglejte! Bog ve za naše skrivne misli, on, ki bo Jeruzalem enkrat kakor z bakljo preiskal, in na tanko odgovor tirjal od vsega hudega, ki se je spočenjalo v našem sercu. Ta misel je za nas strašna misel, ker ž njo je izrečena smertna sodba nad tistimi, ki menijo, da v mislih storjeni grehi nikakor ne morejo biti veliki , smertni grehi. Zato bomo danes ob kratkem nekoliko pre • mišljevali
1.	kdaj se z mislimi greši, in
2.	kako se nam je zoper pregrešne misli zavarovati.
Kolikor bolj napčne zaumene pa imate sploh o tem nauku, toliko bolj zvesto to razlaganje poslušajte!
r
Razlaga.
1. Ako bi bila vsaka nečista ali kakor si že bodi pregrešna misel, ki se nam v glavo vsili, brez razločka že greh, bi pač smeli z aposteljni reči: „Gospod! to govorjenje je terdo; kdo ga bo zapo-padel?" In če je tako, koliko jih bo zveličanih? In nebo in zemlja bi nam lahko odgovarjale, da nobeden ne. Zakaj ni ga človeka na svetu, naj bo v pobožnosti in svetosti še toliko uterjen, kterega bi neprenehoma le svete in božje misli obhajale. Slabe, kakoršni smo po žalostnih nasledkih izvirnega greha, nas Adamove otroke le prerado kake hudobne misli nadlegujejo, le prerado kakošne "g^de skušnjave obhajajo. Beži s svetniki v tiho samostansko zi-dovje, kjer se pred svetom in njegovimi zapeljivostmi zapreš, vendar tudi tje neseš seboj svoje spačeno meso, ki že po natori po-željuje zoper duha. Pobegni v samoto, ali se skrij v puščavo, v skalnate duplje in votline, tudi ondi se pred te postavi skušnavec, in ti veli pred-nj pasti in ga moliti. Tega se lahko prepričaš nad svetniki. Kdo, postavim, je bil pobožniši, kakor sv. Hieronim, kteremu so bile pred očmi božje postave noč in dan? Kdo se je bolj bal pekla in njegovih skušnjavcev, kakor sv. Anton puščavnik? In vendar ju je ta zvita kača oba v samoti in puščavi zalezala. Kdo je bil bolj sramožljivega in čistega serca, kakor sv. Bernard, sv. Benedikt, sv. Frančišek Ksaverijan, sv. Katarina Sienska, ali sv. Terezija? Da, vsi ti bili so bolj angelji, kakor ljudje iz mesa in kervi, in vendar so imeli vedno kervavo vojsko z mesom in hudičem. Sv. Bernard pekoči ogenj tega boja hladi v zmerznjenem
bajerji. Sv. Benedikt se po ternji valja, da zmaguje skušnjavca. Sv. Frančišek Ksaverijan se s šibami tepe do kervi. Sv. Makarij celih 7 let ne je drugega, kakor divja zelišča, in skozi 60 let nikoli leže ne spi, kakor da bi zmiraj pripravljen stal na prihod sovražnikov. Sv. Evzebi si težke verige okoli vratu obesi, in ves zgruden pod njih težo moli; da, sv. apostelj Pavelj sam, ta Gospodu izvoljena posoda, zdihuje: „ Joj mene nesrečnega, kdo me bo rešil iz vezi tega umerljivega telesa" ! — in to za tega delj, ker je bilo tudi njemu dano želo mesa, angelj satana, kteri me bije. In Kristus sam je hotel skušan biti, naj bi nam s tem pokazal, da celo najsvetejši, kakor je bil on, Sin božji, na svetu brez skušnjav ne more biti, in da se nam toraj skušnjava sama na sebi še ne more v greh šteti. Da kdo v mislih greši, treba je treh reči: a) da je tisto, v česar te skušnjavec napeljuje, po božjih ali cerkvenih zapovedih pod grehom prepovedano; b) da si tisti čas, kedar te skušnjava napade, pri zavesti, da lahko spoznaš, da je prepovedano, v česar si skušan; in c) je treba tvojega privoljenja. Dokler pa privoljenja v pregrešne misli ni, tako dolgo tudi ni greha, naj te skušnjava celo uro, ali še celi dan in celo noč moti. Kedar pa v te pregrešne misli dovoliš, skušnjava postane smerten greh takrat, kedar bi bilo ravno tisto djanje, ki ga premišljuješ, pod smert-nim grehom prepovedano. Na to vižo si kriv maščevanja, kedar imaš voljo, nad bližnjim se znositi, akoravno priložnosti k maščevanju ne najdeš. Tako je po Jezusovih besedah že prešestnik tisti, kdor ženo pogleda in jo poželi v svojem sercu, in kakor so sploh vsi djanski grehi zoper čistost smertni grehi, tako je tudi vsako dovoljenje v mislih zoper to čednost že smerten greh. In ravno tako se tatvine, goljufije in vsakoršne krivice zadolžiš, ako imaš, voljo krasti, goljufati in bližnjega prekaniti, dasiravno kaj takega v djanji ne storiš, ker božja zapoved veli, ne poželeti bližnjega blaga. — Koliko je pri grehih v mislih na hudobni volji ležeče, naj vam pojasnim s to le tatvino. Dva soseda spravita svoje žito na en pod. Eden teh dveh sosedov je pravičen, drugi krivičen človek. Ko žito omlatita, shranita vsak svoj kup v poseben vogel p6da. Krivični sedaj sklene, unemu sosedu zernja po noči ukrasti, in, naj bi se ne zmotil, ktero žito da je sosedovo, gre in na sosedovo žito svojo rjuho verže. Uni sosed, zvečer ko na pod pride, vidi njegovo rjuho na svojem žitu, in jo verže na njegov kup. Ko tedaj krivični sosed po noči krast pride, gre in svoje žito domu nosi, misleč, da je unega soseda, ker je svojo rjuho na njem našel. Kaj ne, tukaj se unemu sosedu ni nič škode in tatvine zgodilo, ker je tat svoje žito domu nosil; vendar pa je krivičnemu sosedu ta tatvina pred Bogom v greh šteta, zato, ker je imel hudobno misel bližnjega okrasti.
Iz tega vidite, ljubi moji! kako se s hudobnimi mislimi pred Bogom lahko pregreši, in peklenske kazni zaslužijo, akoravno te
misli v djanji niso bile izpolnjene. Zato pravi sv. Avguštin: „Ako-ravno se hudobna želja v djanji ne spolni, vendar je ta hudobna želja velikrat sovražnik, ki umori dušo." In, oh, kdo zamore šteti nesrečne duše, ki so za voljo hudobnih misli v pekel pogubljeni?! Vprašajte Luciferja in vso njegovo druhal, zakaj so se v večne martre pogreznili, in povedali vam bodo, da napuhnjene njih misli so bile tega krive. In ako bi mogle duše marsikterih z nami govoriti, ki gore v peklenskem ognji, povedale bi nam, želja po maščevanji, akoravno je nisem izpolnil, hudobna misel, da bi bil bližnjemu njegovo dobro ime poškodoval iu ga ob čast in veljavo pripravil, za voljo nečistih misli in želj, ktere sem v svojem sercu ' pasel, obsojen sem v večni ogenj. — Jemljimo si . ljubi moji! to k sercu, in premišljujmo večkrat, da, kakor ena sama iskra lahko vso hišo požge, tako tudi ena sama radovoljna hudobna misel leliko našo dušo za vselej pogubi v pekel.
2. Da se bomo pa zoper take skušnjave zavarovali, kaj nam je toraj storiti, da vanje ne dovolimo, ker se jih, kakor iz življenja svetnikov vemo, vendar ubraniti ne moremo? Cerkveni učeniki vsak iz svoje skušnje svetujejo veliko pripomočkov, ki jih pa jes vse zapopadem v besedah Kristusovih, ko pravi: „ čuj te in molite!"
Pred vsem drugim treba je a) čuti na svoje počutke, ker ti so tako rekoč vrata, pri kterih sovražnik vliaja v naša serca. Čuti je treba na oči, da se radovedno iu samopašno ne pasejo nad spod-takljivimi rečmi, in da ne bodo, kakor čebele, od rožice do rožice letale, pa na mesto medu strup iz njih serkale. Vsak naj sam pri sebi tako sklene, kakor je sklenil pobožni Job, ki pravi: „Zavezo sem storil s svojimi očmi, da na žensko še mislil ne bom." Za radovednimi pogledi namreč vzhajajo misli, za njimi pride privoljenje in s privoljenjem spočne se hudobija. To je moral tudi David nesfkusiti, ker je, akoravno mož po božjem serci, za svojih pogledov voljo v pregreho prešestva in Urijevega uboja zabredel. Ne hodimo toraj na pot, kjer vidimo druge , celo take velikane svetosti, padati! Ne pijmo iz kozarca, po kterem jih je bilo veliko zavdanih, in skerbno se varujmo jame, v ktero jih je že veliko padlo , da še nam ne bo treba z besedami sv. pisma tožiti: „Moje oko mi je oropalo mojo dušo." — Moje oko, ki je imelo veselje nad minljivo človeško lepoto, to mi je raztergalo serce, in mu ljubi mir v njem za vselej poderlo, mi veseli raj nedolžnosti premenilo v živ pekel. Zato poslušaj sv. Duha, ki te opominja rekši: „Ne pogleduj lahkomišljeno po ženskah, da se nad njih lepoto ne spodtakneš; zakaj ženska lepota jih je že veliko pogubila," — in zlasti pogubila jih njih gizdavost v obleki.
Ako ti bo pa mar, čuti nad svojimi počutki, bežal tudi boš pred skušnjavo, kakor Egiptovski Jožef, ko ga je v greh napeljevala nesramna ženaPutifarjeva. — Ali pred skušnjavo beži precej v začetku, ker poznejše ne boš več mogel! Tudi plevel se iz njive
vse lagljej potrebi in izruje, dokler je še majhen; kedar doraste, ga težko s korenino popuiiš. Tudi skušnjavo boš v pervem napadu, dokler še nima toliko moči, vse lagljeje premagal, kakor pa poznejše, kedar je že narastla njena moč. Spominjaj se, da tu se gre za tvojo krono v nebesih! In kako bi mogel reči, da ti je resnica za krono, ako se nočeš tiste priložnosti ogniti, ki ti je v padec? Kako hočeš reči, da te je volja svojo dušo pogubljenja oteti, ako tistih iščeš, ali se jim daš iskati, od kterih si pripričan, da žele smerti tvoje duše?
čuj na dalje nad svojim gerlom , in nikav mu ne. privošči vsega, česar bi rado. Vedi, da gerlo in trebuh ni kristjanov Bog, temuč bodi zmeren in trezen v jedi in v pijači. Kdor se posti in sam sebe zatajuje, temu shujšano in ukroteno telo ne bo narejalo skušnjav, in močna duša bo lahko v strahu imela tako obnemoglo truplo. Tega pomočka so se vsi svetniki prav pridno posluževali, in zato tudi srečno zmagovali svoje skušnjave. Zraven čuvanja nam Kristus b) priporoča molitev. Zakaj v molitvi se spominjamo Boga, ki je povsod pričujoč in vsevedoč, kteremu so znane naše najbolj skrivne misli in želje , in za ktere nas pred njim najnatančnejši odgovor čaka. Molitev obsega priporočevanje v varstvo Marijno, v varstvo svojega kerstnega patrona in svojega angelja varha, da bi nas v resnici, kakor sv. pismo pravi, v svojih rokah nosil, da bi se naša noga v noben kamen ne zadela. Molitev obsega pogosto premišljevanje štirih poslednjih reči človekovih, od kterih stoji pisano, da o spominu na-nje ne bomo grešili vekomaj ne. Molitev obsega kratke zdihljeje, ali kake posebne svetopisemske izreke, postavim v terpljenji besede Jezusove: „V svoji poterpežljivosti bote ohranili svoje duše"; pri lakomnosti: „Kaj bi človeku pomagalo . . . pri nečistosti, nevoščljivosti, požrešnosti, sovraštvu itd. besede sv. Pavlja: „Od tacih del vam povem, kar sem vam napovedoval, Tla, kteri take reči delajo, ne bodo dosegli kraljestva božjega." (Gal. 5, 21.)
Sklep.
Kdor se tako vojskuje zoper skušnjave, srečno bo zmagal z božjo pomočjo, in si z vsako zmago svoje zasluženje v nebesih pomnožil, ter kakor sv. Jakob pravi, po prestali skušnji prejel krono pravičnosti. Amen.
Pridiga za XIX. pobinkoštno nedeljo.
(Obleka; gov, S. N.)
„Zvežite mu roke in noge in verzite ga» v zunanjo temo.'- (Mat. 22, 14.)
V v o d.
Tri cele leta je Gospod Jezus Kristus neutrudljivo po deželi učil; pa le malo Judov je hotlo njegov sveti nauk sprejeti. Veliki torek pred svojim terpljenjem jim je pa priliko danešnjega sv. evangelja povedal, da bi jib prepričal, kako se bodo pogubili, ako njegovega klica ne bodo poslušali. Pomen prilike je pa ob kratkem ta: Jezus sam je prišel na svet, da bi se poročil s sv. cerkvijo. To poroko je s svojo smertjo na križu zapečatil. Ženitnina, h kteri nas je Bog Oče povabil, je Jezusov nauk, so sveti zakramenti in po smerti večno življenje. Hlapci, ki so bili razposlani na ženit-nino klicat, so preroki, aposteljni in njih namestniki vsi duhovni. Povabljeni so vsi ljudje in scer najpervo Judje, ki so hlapce t. j. preroke in aposteljne pomorili. Bog Oče se je zato razserdil in je poslal nad nje rimsko vojsko, ki je Jude in njih mesto Jeruzalem pokončala. — Zdaj duhovni, služabniki nebeškega Očeta, tudi nas na ženitnino kličejo; povabljeni smo že bili pri sv. kerstu. H koncu nam še sv. evangelje pove o človeku, ki je bil prišel na gostijo brez svatovskega oblačila, kterega je ravno zato hišni oče ukazal zvezati in v zunanjo temo vreči. Ta človek pomenja vsakega grešnega kristjana, ki po smerti na vrata nebeške ženitnine terka, pa ker svatovske obleke, t. j. posvečujoče milosti božje, nima, ga ukaže Oče nebeški vreči v peklenske teme, kjer je jok in škripanje z zobmi. Takih katoličanov je pa veliko in tega je večkrat ravno obleka kriva. Zatoraj hočemo danes nekaj o obleki goriti. Poslušajte!
Razlaga.
1. Kakor hitro sta bila Adam in Eva grešila, jima je Bog sam obleko dal in scer ne iz svile ali Žide, tudi ne iz žameta, ampak iz okornih kož živinskih, le zato da bi svojo sramoto pokrila. Obleka naj nam bo tedaj spomin greha in potrebne pokore. — Bog nam je obleko dal, da svoj život poletu pred vročino, po zimi pred mrazom in sploh pred neugodnim vremenom varujemo. Dal nam je obleko, da se stan od stanu razločuje. — Ali danešnji svet se prevzetno oblači, da se ne razločuje več kajžarca od posest-
niče, ne dekla od gospodinje, niti kmet od gospoda. Ako bi naši preddedje se spet na ta svet povernili, ne bi poznali več svojega kraja ter hitro bi si želeli spet umreti.
2.	Prav je, da se človek pošteno oblači po pametni šegi svojega stana; pa nespametno je oblačiti se črez svoj stan več, kot premoženje nese; nespametno je posnemati vsako deklo, ki iz mesta pride. Prav je, da se človek pere in čedi; to je zdravju potrebno; pa grešno je, po cele ure pred gledalom stati, le zato da potem nesramneži za njim zijala pasejo. Ob dnevih Gospodovih je dolžnost oblačiti se lepše in dražje; pa vendar le Bogu na čast, naj se to zgodi, ne pa, da bi obleka družim v oči zbadala. Oblači se tako, kakor se oblačijo drugi pametni, pošteni pa ponižni ljudje.
3.	Kdo je večkrat kriv, da veliko hiš oboža, da veliko ljudi na stare dni razterganih hodi ? Velikokrat je tega nepotrebna obleka kriva. Naši preddedi so bolj srečno živeli, kakor mi; pa njih obleka bila je največ le domačega dela, njih srajce domače preje. Dandanešnji se še oženiti ne more, kdor nima škrinj polnih oblačila. Leto za letom>gred6 milijoni v ptuje dežele za nepotrebno obleko, ki se na vekomaj nazaj ne vernejo. Huda je toča, ki nam poljske pridelke pobere; kar nam pa zemlja eno leto odreče, drugo in tretje leto poverne. Hujša toča je napuh v obleki. Ta nikdar zadosti nima, ta je največi davek, kterega v ptuje dežele plačujemo.
Tuje blago je res boljši kup kakor domače, kako dolgo pa traja in kaj pa velja? Šivarjem je treba skoraj več dati, kot za blago. V starejših časih je bila nevesti najlepša dota zdrava pamet, poštena obnaša, pa polna škrinj a platna, ktero si je sama spredla. Hči je obleko od matere poerbala, pa ga spet svoji hčeri zapustila. Danešnje blago le solncu ali dežju pokaži, pa ga moraš zavreči. Tako človek sam sebi krade, sam sebe goljufuje; v mladih letih napuh vkupuje, v starosti pa uboštvo razkazuje.
4.	Še hujšo škodo dela napuh oblačila na duši. Stariši mislijo svoje otroke poprej oskerbeti, ako jih bogato oblačijo; pa ravno s tem jim kopljejo jamo nesreče. Marsiktera mati, ki je hčer črez mero lišpala, jej je morala pred časom povoje kupovati. Prevzetne zapustijo večkrat očetovo hišo in gredo služit zavoljo oblačila. Za-peljivcev se pa po svetu ne manjka in tako pridejo osramotene domu. »Telesna obleka pokaže človeka." Zatorej pravi sveti Avguštin: „Kdor svoj život prevzetno oblači, ima ostudno dušo". S prevzetno obleko se veliko pohujšanja daje. Gorje pa človeku, ki pohujšanje daje. Skoraj več greši, kakor uni, ki greh doprinese. Saj sodniki ne obsodijo tistega, ki je strup pil, ampak tistega, ki mu ga je napravil in dal.
5.	Kakor se varujemo toče ali ognja ali kake druge nesreče, tako in še veliko bolj bi se morali varovati tistih nevarnost, ki duši žugajo. Predpostavljeni imajo varhe in žandarje, da ljudstvo
brez skerbi spati zamore; to pa pustijo, da se duše ob belem dnevu morijo.
Zatoraj stariši! storite svojim otrokom, kar je prav in pomislite , koliko nesreče je bila Jakobu ena sama suknja storila, ktero je bil svojemu ljubljenemu sinu Jožefu kupil. Vi posli nosite se le po svojem stanu. Dobro pomislite vselej, da tiste solde, ktere za nepotrebno obleko zaveržete, bote morebiti na stare dni kervavo potrebovali. S tem pa nikakor nočem reči, da bi se morali vedno po starem oblačiti, ampak, kakor sem že rekel, oblačiti se moramo vsi tako, kakor pametni, ponižni in pošteni ljudje.
Sklep.
Kdor noče poslušati Jezusovega nauka in ne posnemati njegove ponižnosti, pokazal se mu bo morebiti pri nebeških vratih v tisti revščini, v kteri je v betlehemskih jaslicah ležal, v tisti nagoti, v kteri je na križu umiral in mu bo rekel: Prijatelj! ti pre-vzetnež, v živijenju me nisi poznal, zdaj tudi jes tebe ne poznam, poberi se v večno terpljenje! Skerbimo si oblačilo, ki nas bo vredne storilo sedeti pri nebeški ženitnini. Amen.
Pridiga za praznik sv. miielja.
(Vaga sv. Mihelja; gov. J. A.)
„Glejte, da ne zaničujete kterega teli malih, ker povem vam, da njih angelji v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih. (Mat. 18, 10.)
V v od.
Po nauku sv. cerkve ima vsak človek svojega angelja varha. Ta natik se opira na besede Jezusove, ker je on sam rekel, kakor smo v danešnjem evangelju slišali, da angelji varhi malih otrok vedno gledajo obličje Očeta v nebesih. Pa ne samo posamezni človek ima vsak svojega angelja varha, cerkveni učeniki tudi učš, da ima vsaka dežela, vsaka fara, ja vsaka hiša svojega angelja varha! — Število angeljev je neizrekljivo. Prerok Danijelj je bil tudi zamaknjen v nebesa in je pred sedežem božjim videl silo veliko angeljev, ko pravi: Tavžentkrat 1000 mu jih je služilo , in desetkrat sto tavžent mu jih je na strani stalo (7, 10.). In sv. Janez pravi v skrivnem razodenji: Pogledal sem in okoli prestola sem slišal glasove angeljev, njih število je bilo desettavžentkrat-deset tavžent in še tavžentkrat tavžent. In Jezus je Petru djal:
Moj Oče bi mi lehko več kot 12 legijonov angeljev poslal. — An-gelji se tudi po časti in opravilu ločijo med seboj. Šteje se devet korov angeljev, namreč: angelji, arhangelji, knezi, moči, sile, gospostva, troni, kerubimi in serafimi. Izmed arhangeljev so nam trije tudi po imenu znani in cerkev njih godove obhaja. Ti so namreč Gabrijelj, Eafaelj in Mihaelj. In sv. Mihelja počastiti, smo se danes tukaj zbrali, ker jeonpatron nage cerkve in fare. Nekdaj sem vam pravil od meča sv. Mihela, danes pa hočem od njegove vage nektere besede spregovoriti! Pripravite se!
Razlaga.
Zakaj ima sv. Mihel vago v roci? in kaj ta vaga pomenja? — Katoljška cerkev sv. Mihelja časti tudi kot zagovarjavca pri sodbi za verne, pravične duše. Vago derži v roci, ker bodo pri sodbi duše vernih sojene po tem, kar so dobrega ali hudega v življenji storile. V eni skledi kleči duša in ima pri sebi dobre dela, v drugi je mlinski kamen, teža naših grehov; in da je še težji, se hudič spodej derži in navzdol vleče.
1.	Vaga sv. Mihelja nas pervič spominja, na sodbo, ki bo natančna, ostra in težka; ki ne bo za en las po krivici stekla. — (Se popiše bolj obširno.)
2.	Nas pa vaga sv. Mihelja tudi opominja, da morajo tudi naše vage natanjčne, pravične biti; to se pravi, da v kupčiji svojega bližnjega kaj ne goljufamo ali oškodujemo, če hočemo pri sodbi obstati. Zdaj imamo novo mero in vago, jes pa toliko rečem: Naj bo vatel ali seženj ali meter; funt, lot ali kilogram in dekagram; bokal ali liter, da bo le pravično. — Saj veste, da pregovor pravi: Mera in vaga v nebesa pomaga. Krivičen krajcar pa deset pravičnih sne. — Krivično blago nima teka. — Že tukaj navadno dobro ne izide in le škodo prinese; gotovo na duši, velikokrat pa tudi na telesu, na premoženji; n. pr. Gieci. — Če se pa v življenji vest zavoljo tujega blaga ne oglasi — pa navadno na smertni postelji. — Žena mlekarica je vsaki dan za en groš vode devala med mleko. V 17 letih je izneslo to 310 gold. 25 kr. —- Oče, ki je na smertni postelji vse krivično blago povernil, tako da sinovi nič ne podedovajo; raji, kakor bi bil s težkim kamnom krivičnega blaga v večnost šel. — Če bi se tudi tukaj krivično blago sponeslo in ne maščevalo , gotovo bo tam k rajtengi prišlo; na vagi sv. Mihelja se bo vsak krivičen vinar poznal, — toraj kdor krivično blago ima, naj hitro poverne ga.
3.	Nas pa vaga sv. Mihelja še opominja, da smo dolžni delati dobre dela. Kakor se bo tam na vagi poznal vsak krivičen krajcar, lako bo pa tudi vsako dobro delo ceno imelo —; hočemo toraj, da bo vaga v naš prid potegnila, delajmo si prijatljev s krivičnim
mamonom. — To pa bi ne bile dobre dela, če bi kdo_ za maše dajal, svojo revno žlahto pa stradati pustil; krivico delal in iz tega pa za cerkve in revežem dajal. (Mat. 15, 5.)
Sklep.
Babilonski kralj Baltazar je pokradel iz Jeruzalemskega tem-peljna veliko drazih in zlatih posod in je pri pojedini sam iz njih pil in njegove babe. — Kar se prikaže roka na steni in piše besede : Mene, Tliekel, Fares! Sošteti so tvoji dnevi — še nicoj bodeš umeri. Vagan si bil, pa prelahek najden.
Razdeljeno bo tvoje kraljestvo in Medijancem in Perzijancem dano, kar se je res tisto noč zgodilo.
Tudi mi, preljubi, enkrat vagani bomo na vagi sv. Mihelja; to je naše dobre in hudobne dela. Gorje nam, če bomo prelahki najdeni — pogubljeni smo! — Toraj varujmo se greha, posebno vsake krivice; delajmo pa dobro, kar največ moremo, da bomo obstali pri sodbi in da vaga sv. Mihelja k našemu pridu potegne k našemu zveličanju! Amen.
Pridiga za XX. pobinkoštno nedeljo.
(Od sreče pobožnosti; gov. K, K,)
„On je veroval z vso svojo hišo."
(Jan. 46, 53.)
V vod.
Zopet srečamo v danešnjem evangelju Človeka, ki je Jezusa prosil. Čudno pa se nam mora, zdeti: Danes pride neki kraljič sam in prosi svojemu sinu za zdravje, in Jezus noče k njemu v hišo, dokler je vendar k bolnemu hlapcu hajdovskega stotnika šel, kteri se je nevrednega spoznal, da pride pod njegovo streho? Glejte, kak razloček med slabo in živo vero! Oj da bi od vseh kristjanov veljalo, kar se od kraljiča v danešnjem sv. evangelji po ozdravi njegovega sina bere: „On je veroval z vso svojo hišo"! Da bi vsi, kolikor se jih kristjanje imenujejo, ne le verovali, ampak tudi pobožno živeli! Gotovo živeli bi tudi srečno. To srečo pobožnosti vam pokazati je danes moj namen; le poslušajte, ker govorim k časti božji in vašemu zveličanju.
Razlaga.
1.	Če se le količkaj po svetu oziramo, vidimo dvoje, malo pobožnosti, veliko pa revščine med nami, veliko britkost. Kaj nam to druzega kaže, kakor da brezbožnost nič prida ne stori, pač pa, da so resnične besede večnega Boga: „Skusi si, človek! in vedi, kako grenko je, zapustiti svojega Boga"! Ne da bi rekel, vsi pobožni so tudi premožni in vsi reveži nemarni v božjih rečeh, ker pogosto se le nasprotno nahaja. Pa to je gotovo , da pobožnosc žegen ali blagor božji rodi, kateri bogastvu še le pravo vrednost daje, pa tudi revežu pomaga, da pri vsem svojem siromaštvu le še življenje ima in zadovoljno živi. Da je temu res tako, vam hočem iz sv. pisma očividno dokazati.
Zavoljo pobožnega egiptovskega Jožefa je Bog ne le kralja, ki mu je Jožef služil, ampak celo egiptovsko deželo tako blagoslovil ali požegnal, da je bila sedemletna lakota oteta. (I. Mojz. 41, 49.) — Kaj enacega se bere ob času kralja Davida, kateri je ukazal škrinjo zaveze božje, svetišče Izraeljevo v Jeruzalem prepeljati. Pred pa, ko v Jeruzalem, jo je v hišo nekega Obededama, Getejca postavil. (II. Kralj. 6, 11.) Glejte v teh prigodbah, kterih bi lehko še veliko naštel, poterjeno resnico: „Velik dobiček je po-božnost z zadovoljnostjo". (I. Tim. 6, 6.) — Na božjem blagru ali žegnu je vse ležeče; pa ga le tisti prejmejo, kteri se Boga zvesto deržijo. „Mlad sem bil in sem se postaral — pravi David kralj — pa še nisem videl pravičnega kruha stradati." »Pobožnost je za vse koristna, in ima obljubo zdanjega in prihodnjega življenja." (I. Tim. 4, 8.) Zatorej, le Bogu lepo služite in zaupajte na njega, in nikoli ne bote zapuščeni, nikdar božjega blagra ali žegna pogrešali. (5. Moj. 28, 1—14.) „Ako poslušaš glas Gospoda, svojega Boga, da storiš in spolnuješ vse njegove zapovedi, povzdignil te bo Gospod, tvoj Bog, nad vse narode, ki so na zemlji. Prišli bojo nad te vsi blagoslovi: blagoslovljen boš v mestu in na polji, blagoslovljen bo sad tvojega telesa in sad tvoje zemlje, in sad tvoje živine, črede tvojih goved in tamori tvojih ovec. Blagoslovljene bojo tvoje žitnice in tvoji zalogi."
2.	Sveto pobožnost pa tudi to priporoča, da ona čloreku dobro vest naredi in ga tako srečnega naredi in ga tako srečnega dela. „Dobra vest je vedna gostarija, pravi sv. Duh, pa je le tistemu lastna, kteri po božjih zapovedih, v milosti in ljubezni božji zvesto živi. Že da pobožnost človeka od hudega odvračuje in ga nagibuje, božje dobrote le po božjej volji, ne pa pregrešno vživati, že to veliko pripomore k sreči človekovi, ker ona ga v berzdah derži, škodljive želje zatira, nenasitljive strasti kroti. Kako mirno mu teče življenje! Ni se mu bati toliko zmešnjav, toliko hudih ur, katere življenje grešnikovo temnijo, tako da je tisto le vedna burja, neprenehan strah, dokler pobožni po pameti, po božji postavi ravna
Slov. Prijatelj.	M
in tako mirno in veselo svoje dni preživlja. In kaj bi še le rekel, kako mu čista duša in upanje božje ljubezni, ki ga pravični ima, življenje slajša? Mislim, da se ne bom motil, če vam rečem, da takrat ste najsrečnejše se čutili, kedar ste v gnadi božjej bili, po kaki vredno opravljeni spovedi ali po kakem drugem dobrem delu. Oj kako vam je takrat serce poskakovalo samega veselja, same radosti! Naj bi bili pri najobilnejši mizi povabljeni, naj bi si bili grešne veseiice do sitega vžili, niste bili nikoli tako srečni, tako židane volje, ko v stanu gnade božje. Solnce vam je takrat še enkrat lepši sijalo, veselje vas je povsod spremljevalo. Glejte, to je prečudna moč pobožnosti; le ona je prava sreča človeka, proti kteri so zlate in sreberne rude le prah. Zatoraj hočete vi pravo srečo, obstoječo zadovoljnost doseči, pobožno živite; tako_ se bote obvarovali veliko zlegov in v svojej vesti vedno gostovanje imeli.
3.	Toda življenje človeka brez zopernosti biti ne more, in včasih tudi ne brez velikih neviht. Kaj pa človeka v takem stanu tolaži? Nič druzega ne, ko pobožnost. Ona mu kaže Boga v nebesih , brez kterega sv. volje nobeden las z naše glave ne pade, kteri vse k našemu pridu vodi in našo časno srečo in večno zveličanje namerja. In to mu zaupanje vlija, da pri vsem pritiskanji nesreče vsaj glave ne zgubi in voljno prenaša.
Kolikrat se čuje od takih, kterim se kaj navskriž zgodi ali jih je upanje goljufalo, da. glej! berž sežejo po smertno orodje in se spravijo iz tega sveta, da Bogu se usmili. Kaj je temu večidelj vzrok? Kaj druzega, ko brezbožnost, iz katere obupanje pride. Naj bi nesrečneži več vere, več upanja, več pobožnosti imeli, ne bi se tako lehko mišljeno spravili iz tega sveta, kakor se žalibog pogosto godi.
Kako se pa kristjan v stiskah obnaša? Čujte sv. aposteljna: Pavlja: „0d vseh strani nadlogo terpimo, pa nam ni britko; stiskani smo, pa ne omagamo, preganjani smo, pa nismo zapuščeni; ob tla smo metani, pa ne poginemo." (II. Kor. 4, 8. 9.) Tako tudi pobožni, čeravno ni apostelj, ne omahuje v nesreči, ampak terden stoji, kakor zid, ker na Vsemogočnega zaupa. Kakor se zlato v ognju, tako se pravični vterpljenji skuša; in vera in kerščansko upanje mu potrebne moči dajeta , da skušnjo srečno prestoji. Naj mu sovražniki vsako drugo podporo spodbijejo, molitve mu ne morejo. V njej najde on, kar mn sovražni svet zareka, tolažbo in moč, da do konca stanoviten ostane; potem pa veljajo njemu besede : „Blagor človeku, kteri preterpi skušnjavo; ker skušen bo prejel krono žiyljenja, ki jo je Bog obljubil tistim, ki ga ljubijo." (Jak. 1, 12.)
4.	Prelepo se pobožnost že v življenji razodeva, kaj pa ob smerti še le bo ? Oj kako grenka je vendar smert! Vsaka živa duša se je straši. Stopiti v tesni grob in v gnjilobo, zlatega solnca in dragih prijateljev več ne videti, vse, vse posvetno zapustiti, — oh
to je smert! Glejte, tukaj nam toliko zaničevana pobožnost na pomoč pride. Njo za roko derže se nam smerti bati ni. Kakor prijazna zarija po temni noči nam bo, da nas za roke vodi in nam pot razsvitljuje v neznano večnost.
Skoraj bomo obhajali god sv. Hilarijona, opata, ki je v pervih stoletjih po Kristusu živel, in je bil oče puščavnikov. Ko smert pride, začne ga groza obhajati; on pa se tolaži rekoč: „Glej, moja duša! že 70 let Kristusu služiš in zdaj te je smerti strah" ? Pri teh besedah mirno ugasne in zdaj se šteje med svetniki. Tako bo tudi nas enkrat le sama pobožnost smertnih težav in strahot rešila; ona nam bo pri smertni postelji na strani stala, nas oserčevala in z sladkim upanjem napolnovala, da bomo usmiljenega sodnika našli. — Da! ravno ob smertni uri se najbolj kaže, kaj pobožnost velja. Zakaj takrat, kedar nas vse zapusti, prijatelji žalostni od nas odstopijo, zdravniki se odpravijo in nič nam ne ostane od celega sveta, ko postelj, na kateri umiramo in mertvaška sveča, ki jo v rokah deržimo — oj takrat! kaj so vse kraljeve krone proti po-božnosti, naši edini prijateljci ? Vse drugo mine in zibne, le ona nam še ostane. Zatoraj deržite se je, in ona vam še v smerti zvesta bo. „Nebo in zemlja bota prešla, pa moje besede ne bodo prešle", pravi usmiljeni Jezus.
5. Slišali smo, da pobožnost obljubo ima sedanjega življenja in prihodnjega. Ako pa ona že za sedanje dni toliko veljave ima, da nam jih zamore srečne storiti, še celo smert nam polajšati, — kaj še le po smerti bo v neznani večnosti? Oj takrat se bo pobožno serce svetilo, ko solnce na nebu, ne bo mu para med vsemi, kar jih živi. — Od sv. Petra Alkantarja, kterega spomin bomo skoraj obhajali, se bere, da se je po smerti sv. Tereziji prikazal, rekoč: „Ne bil bi si mislil, da mi bode pokora toliko veličastvo donesla."
Ja, takrat, ljubi moji! se bo še le videlo, da nismo zastonj svojih rok stegovali proti nebu, ne zastonj v cerkev hodili, sv. zakramente prejemali, dobre dela doprinašali, svoje poželjivo meso premagovali, in sploh zapovedi božje spolnovali. Neskončno, neizmerno bo plačilo, katero nas čaka. „Sedajna nadloga, pravi sv. apo-stelj, katera je kratka, se ne da primerjati prihodnji časti, katera se bo razodela nad nami!" Da vam le eno povem: Eden sam očenaš nam bo več časti, več srečnega vživanja prinesel, ko cele kraljestva. Ubogi Lacar, ki zdaj na svetu zdihuješ in zastonj terkaš na bogatinove vrata, pa pri vsem tem ob pobožno upanje in po-terpežljivost ne prideš, kje boš ti tistokrat proti njemu? Kako boš ti povišan! kako poveličan! Zatorej, ljubi moji! nikar si k sercu ne ženite, da se vam tako ali tako godi, — le glejte, da bo vaše serce prav pobožno in vse se bo popravilo, vse se na bolje obernilo; veselite se in poskakujte od veselja, ker vaše plačilo v nebesih bo obilno.
Sklep.
Preljubi! Kaj naj vam še rečem v hvalo pobožnosti, katero toliko obljubo ima, sedanjega življenja in večnega? Ona nam blagor ali žegen božji prinaša, nas obvaruje veliko zmotnjav, pa tudi v dobri vesti nam obilno veselja napravlja; nas tolaži v terpljenji, še celo ob smerti nas razveseljuje in po smerti nam srečo obeta, katera se z nobenim peresom popisati, z nobenim jezikom dopovedati ne da. Kaj bi se toraj še obotavljali in ne bi hodili po potu pobožnosti, ktera edina k pravi sreči pelje? Naj bo toraj kraljič danešnjega sv. evangelja naš izgled, da verujemo, kakor on, z vso svojo hišo. Potem se slobodno zanašajmo, da ljubi Jezus tudi nam, kakor njemu, vse naše pravične želje dopolni in nas pelje v kraljestvo večnega miru in veselja. Amen.
Pridiga o novi meši.
(Primicija dan veselja in zahvale; gov, —y.)
„To je dan, ltterega je napiavil Gospod, veselimo in radujmo se v njem"!
(Ps 117. v 24.)
(Konec.)
Prosi in moli pri svojej pervej sv. meši, za vidnega poglavarja naše sv. cerkve , za belolasastega vatikanskega jetnika, preljubljenega nam papeža Leona XIII., moli za razširjanje in po-vzdigo naše svete vere; moli in prosi za našega prevzvišenega pastirja, za našega nadškofa Andreja; moli za vse Kristusove služabnike ; moli za celo cesarsko rodovino zlasti za našega presvitlega cesarja Franca Jožefa I., naj bi mu dobrotljivi Bog milost podelil, da bi svoje sovražnike premagal in vse svoje narode in ljudstva k pravi sreči vodil in kerščanstva mir in edinost branil in ohranil; moli za blagor in srečo vsega kerščanstva, za vse narode celega sveta, naj bi oni, kteri še v temi neverstva in terdovratnosti tavajo, spoznali, da ni dano človeku v drugem imenu zveličanemu biti, kot v Jezusovem imenu; moli, blagi I., in prosi za našo faro, da bi se v njej čednost in kerščansko življenje čedalje bolj uterjevalo; moli za nas vse, kteri smo priče danešnje slovesnosti; moli za svoje sedanje dušne in telesne dobrotnike, za učenike , za svoje znance, za prijatelje svoje; moli za pričujoče duhovenstvo; moli tudi za verne duše v vicah, ktere danes od tebe pomoči pričakujejo in tudi za druge verne v Gospodu zaspale; moli, I., prosi, spominjaj se živo v svoji pervi tej in pri vseh naslednjih nekervavih
daritvah svojih sorodnikov, svojih bratov in sester, zlasti pa in posebno svojih največih dobrotnikov, dobrega svojega očeta in skerbne svoje matere, bodi za nju vsakdanji priprošnik pri Bogu, tudi takrat ne zabi na nju, ako ju božja previdnost prej kakor tebe iz te solzne doline pokliče; takrat še vedno spominjaj se jih v goreči molitvi, ko bodo umolknile tiste materine usta, iz katerih si se najprej učil spoznavati Boga, tiste usta, ki so sebi veliko in dostikrat pritergovale, da so tebi dajale; tudi takrat spominjaj se jih, ko bodo onemogle , obledele in zaspale tiste roke, ko so te nekdaj kot otroka pestovale in branile telesnih nesreč in nevarnost ; tudi takrat, spominjaj se svojih starišev, ko bodo njih telesni ostanki v černem grobu gnjili, takrat zlasti ne zabi na nju pri daritvi in molitvi, daruj jim solze preserčne hvaležnosti ter voščuj jim takrat večni mir in pokoj. Moli, mili prijatelj I., prosi in moli, te prosim, tudi za svojega prijatelja, za-me. Amen.
Pridiga o bratovščinah.
Spisal in govoril rajni F. J. Kafol, sloveč pridigar na Goriškem.
„Gorje mu, kdor je sam! kedar pade, ga nobeden ne vzdiguje." (Ekl. IV. 10.)
V vod.
Karkoli jih je na vesoljnem svetu živečih stvari, zmed vseh potrebuje človek za telesno in dušno življenje največ pomoči od svojega bližnjega. Dete bi moralo umreti, ko bi mu drugi ne pri-skerbovali telesnega živeža, in ko bi decu učeniki vedno ne lomili nebeškega kruha svetega nauka, njegova duša bi vselej medlela v smertnem spanju; pa tudi že odraščen in podučen junak bi kmalo duhovni smerti zapadel, in nikdar več ne oživel, ko bi svariteljev in duhovnih prijateljev ne imel, da bi ga skerbno budili in vstati mu pomagali. Resnično, „gorje mu, kdor je sam! če pade, ga nobeden ne vzdiguje."
Po Adamu smo sicer vsi, kar nas je ljudi na vesoljnem svetu, otroci edine človeške rodovine, naš občni poglavar je vsegamogočni Oče nebeški; imeli bi eden drugemu pomagovati v telesnih in dušnih zadevah. Pa to veliko rodbino je nebeški Oče kakor svoje človeške otroke v raznih narodih po svetu razdelil, ter jim velel v manjših razdelkih eden drugega za telesni in dušni blagor podpirati. — Še več. Kakor je bil Gospod Bog nekdaj ukazal Kanaansko deželo med dvanajst rodov Izraeljskih otrok razdeliti, tako so se dežele edinega naroda bi rekel v toliko rodov, to je, v škofije razdelile,
kjer bi pravoverni pod svojiui višim pastirjem imeli Bogu služiti in eden drugemu za časno in večno srečo skerbeti. — Da celo! kakor je pri dvanajstih rodovih izraeljskih otrok vsaka posamezna družina svoj kos zemljišča dobila; tako je tudi dandanešnji vsaka škofija v toliko duhovnih družin, ki jih fare ali župnije zovemo, razdeljena; vsi otroci teh družin — vsi farani so dolžni eden drugemu s posebno ljubeznijo v pomoč priti, kjer se časne in dušne potrebe vtičejo. Gorje faranom! ako si eden drugemu pod pazduho ne segajo, se ne podpirajo v telesnih britkostih in dušnih zadevah, se ne budijo k pobožnosti, si ne pomagajo z molitevjo , s pod-učenjem, posvarjenjem, z lepimi izgledi, padli bodo , in nobeden jih ne bo vzdigoval.
Naj bi se temu v okom prišlo, in vas — farane, ki ste otroci edine duhovne družine, pregovorilo, podpirati se v pobožnosti, iu vterdovati v lepem obnašanji, se je med vami bratovščina živega svetega Boženkranca prečiste device Marije osnovala; zatorej sem namenil, danes od bratovščin govoriti, in bom razložil sledeče:
I.	kako dobro je, da vsaka far a kako bratovščino ima;
II.	kako hasnovite so bratovščine prečiste device Marij e;
III.	kako prav je, da se je v tej fari vpeljala bratovščina živega Roženkranca preblažene Marije device.
Od teh svetih reči se bomo danes pogovarjali. Pa preden začnemo, zakličimo v Marijo in za pomoč jo prosimo rekši: „Sveta devica! mi potrebujemo nebeškega razsvitljenja, naj bi prav spoznali, kaj nam hasne v pospeševanje našega zveličanja; bodi nam mila besednica, sprosi ga nam pri Očetu, vse modrosti, nakloni naše serce k goreči pobožnosti in vse nas sprejmi za tvoje otroke!" Začnem.
I. d e I.
Perva, velika, po vesoljnem svetu razširjena bratovščina je sveta kerščanska katoljška cerkev. Sam Jezus, edinorojeni Sin božji, jo je vtemelil. Kakor je bila Eva, perva mati Človeškega rodu, iz Adamovega rebra vstvarjena, tako se je sveta katoljška cerkev — ta velika bratovščina in druga mati človeških otrok — iz desne Jezusove strani rodila. Vsi udje tega občnega društva so med seboj bratje in sestre v Jezusu Kristusu, so posinovljeni otroci božji; vsi družniki te svete bratovščine žive v občestvu svetnikov, so udje Jezusovega skrivnostnega Telesa, se vdeležujejo njegove rešnjekervi in vseh duhovnih zakladov. Kdor v to bratovščino stopi, dobi znamenje izvoljenja na svoje čelo in se mu ni bati za zveličanje, če
zvesto živi po svetih katoljških resnicah. — In tako so pervi kristjani tudi žifeli; vsi so bili enega serca — enega duha v Jezusu Kristusu svojem nevidnem poglavarju; ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega bila jim je vselej in povsod pervo vodilo; zatorej pa tudi niso potrebovali druzih spodbodkov za pobožno, čednostno življenje. — Ali pozneje so se časi spremenili, pobožnost jela je pešati, ljubezen med kristjani jela je hirati, greh je začel kerščanske duše moriti in duh božji je ljudi zapuščal, ker so mesu služili. Ko je to videla, žalovala je perva velika bratovščina — sveta katoljška cerkev in njeni voditelji — rimski papeži in škofi so na pripomočke mislili, kako bi se utegnilo grehu zajez vložiti in kristjane z novo gorečostjo do čednostnega življenja navdahniti, — in omislili so sedanjih bratovščin. Kakor so iz edine človeške rodovine mnogi narodi izšli, kteri pa vendar vsi le Evo za svojo mater spoznajo; tako so iz naročja občne bratovščine — svete katoljške cerkve druge pobožne društva navstale, ki pa vselej le sveto katoljško cerkev za pravo poglavitno mater imajo. In take različne društva za pošteno življenje veliko hasnejo, zatoraj rečem:
dobro je, da vsaka fara kako bratovščino ima.
Vsaka fara, sem rekel, je duhovna družina, farna cerkev je njeni dom, fajmošter je pa duhovni oče v tej družini. Mično je videti vso duhovno družino okoli altarja domače cerkve v pobožni rajdi zdaj stati, zdaj klečati, med tem ko duhovni oče svete nauke razklada, svoje otroke k poštenemu življenju budi, pred grehom jih svari, ali pa za nje nedolžno božje jagnje vsemogočnemu Očetu daruje in krepostnega blagoslova za lepo obnašanje — za telesno in dušno srečo jim od nebeškega prestola donaša. — Pa gorečemu pastirju je znano, da je svet zapeljiv in hudoben, da njegove duhovne ovce so zunaj domače hiše v veliki dušni nevarnosti; zatorej se on še druzih od katoljške cerkve nasvetovanih pripomočkov po-služil, naj bi svoje predrage otroke v lepem življenji vterdoval in pred grehom zavaroval; on želi, da bi se njegove ovčice tudi same med seboj v pobožnosti podpirale z lepimi izgledi, z molitvijo, s pogostim vdeleževanjem presvetih zakramentov in z braternim po-svarjenjem. Da se to doseže, on v fari kako bratovščino osnuje, in po njej vse svoje farane še ožeje vbratovski ljubezni skupaj zveže, ter jim priložnost nakloni, da svetih odpustkov večkrat ko navadno doseči in se polne kupe božje milosti vdeleževati zamorejo. Po bratovščinah se godi, da kakor fajmošter v farni cerkvi pred oltarjem za dušni blagor svojih pravovernih skerbi, tako zunaj cerkve farani eden druzega na poti pobožnega življenja podperajo, in če semtertje kdo pade, mu drugi priskočijo ter spet vstati pomagajo. O kako dobro je, da fara kako bratovščino ima!
Koliko vspeha bratovščina vsaki fari donaša, se lahko prepričate , če faro , v kteri nobena bratovščina ni, prilikate z faro, ki svojo bratovščino ima. Jes ne bom vam tukaj prilike pristavljal,
saj ste že sami dosti modri to presoditi, samo rečem: kerstne bukve spričujejo, da v fari brez bratovščine je devištvo slabo zavarovano, mladina je večidelj razpašena, poštenje onemaguje, nedolžnost v pervem cvetju vsahuje; zatorej je nekdo rekel: fara brez bratovščine je ovčji hlev brez ključavnice na vratih, vsak lehko hlev odpre in ovčico odpelje ali pa ondi zaduši. — Sicer se ne da tajiti, da tudi v faro, ki svojo bratovščino ima , nekterekrati satan predere, in kako ovco zgrabi, pa vendar le tako, ktera noče v bratovščino stopiti, ali pa le tisto, ki se ni iz pravega pobožnega namena v bratovščino vpisala in društvenih dolžnost ne spolnuje; terditi pa smemo, da velik razloček v duhovnem življenji gospodari med farani, ki svojo bratovščino zvesto opravljajo in med unimi farani, ki od nobene bratovščine nič vedeti nočejo; da! svest rečem: bratovščina je dober kvas, ki vse testo v fari nježno skvasi, ona zavaruje nedolžnost in mladino v čednosti redi; bratovščina stori, da pobožnost je v časti, da se presveti zakramenti pogostoma prejemajo, Gospodovi dnevi prav praznujejo, da gorečost do božje službe raste in kerščanska ljubezen se lepo razcveta; bratovščina dela, da se božji tempeljni mično okinčajo, sveti oltarji spodobno ozališajo, da pri svetih cerkvenih obredih se prijetno petje po božjih hišah soglasno razmeva, da se dragi mašni plajšči za cerkev omišljujejo in lepo pozlačene bandera v procesijah okoli nosijo; bratovščina v fari je 'ljubeznjiva zvez kerščanskih sere, je kinč farne cerkve, je pobožen zgled vsej čredi, je čast in veselje faj-moštrovo, je drag pogled ljudem, svetnikom, angeljem, Bogu. — Dobro je, da vsaka fara kako bratovščino ima. To je vedel sv. Alfons Liguori, zatorej je v sleherni fari, kjer je misijonaril, tudi kako bratovščino vpeljal, in ko je škof izvoljen bil, ni mogel fajmoštrom svoje škofije nikdar zadosti bratovščin priporočati. Ravno tako sveti Bonaventura, ki je bil pervo bratovščino v Rimu vtemelil; ravno tako sveti Frančišek Salezjan, tako tudi sveti Vincenc Pavijan, in tako stotero druzih gorečih duhovnih pastirjev in svetnikov.
Vem, da bratovščine imajo veliko nasprotnikov, da hudobneži jih psujejo za babjo vero , da posvetneži jih obreknjejo za otročarije; da modrijani jih opravljajo, kakor da bi ne bile dostojne imenitnosti svete vere: Pa vedite tudi vi, da vse to pride le od hudobnega duha; on se je še vselej pobožnim naredbam zoper-stavljal, je vse svoje sovražne žile napenjal, naj bi človeštvo od Boga ločil in v svoje kremplje dobil: Ljubljeni kristjani! ne dajte se motiti, in takih malopridnežev ne poslušajte; marveč zapomnite si, da katoljška cerkev ničesar ne poterdi. kar ni sveto in častitljivo, kar ne služi v božjo slavo in v zveličanje naših duš; bodite prepričani, da v naši edinozveličavni sveti veri ničesar ni, kar bi se otročarija imenovati smelo; zatoraj pustite jih take brezverneže, naj le revkajo nad bratovščinami, naj jih zasmehujejo, naj jih kolnejo; ravno to, da se hudobneži nad bratovščinami togotijo, je
najočitnejše znamenje, da one utegnejo za zveličanje močno hasniti, da so bogoljubne vpeljave, daje dobro za vsako faro, kako bratovščino imeti; ker znano je, da malopridneži želijo vse ljudi malopridne imeti, in zlobno zaničujejo, kar bi utegnilo ljudi ravno zboljšati. — Jes pa vam rečem, kar je nekdaj na Laškem grof Popoli na smertni postelji svojemu edinemu sinu rekel. Bil je namreč imenovani grof zlo premožen, pa tudi goreč kristjan in pobožen ud neke ondašnje bratovščine. On smertno zboli in pokliče svojega sina ter mu sledeče zadnje besede govori: „Moj sin! postavim te dediča vsega mojega velicega premoženja. Imel boš na svetu vsega obilno, pa poslušaj, kaj ti svojo zadnjo uro povem: Imel sem na svetu bogastvo, čast in kar sem poželel; pa sedaj me najbolj veseli, da sem bil ud naše farne bratovščine, .ker zaupam, da duhovni zakladi, kterib sem se v bratovščini vdeleževal. mi bodo milost božjo naklonili. Zatorej tudi tebi moj sin! nasvetujem v bratovščino stopiti, in pobožno živeti, ker veš, da tudi ti boš moral vse pozemeljsko zapustiti, in le kar dobrega storiš, boš seboj v večnost vzel." To zgovorivši pobožni grof mirno v Gospodu zaspi. — Tako rečem tudi jes vam ljubi kristjani! vse bote zapustili, samo kar dobrega storite, bote seboj v večnost vzeli. Sveta bratovščina vas nagiblje veliko dobrega si prislužiti, zatorej ne obotavljajte se v njo stopiti, da bodete bogati v večnost šli in božje milosti deležni postali. Da k temu vas še bolj živo naklonim, preglejmo:
II. del.
Kako basnovite so bratovščine prečiste device Marije. —
Nobeden tako ne skerbi za človeške otroke kakor Marija. Kar nam gnad iz nebes na zemljo pride, vse nam le Marija sprosi, le ona jih nam donaša. Kdor se z zemlje do nebes dviguje in v zveličanje gre, ga le Marija podpira, na svojih rokah ga nosi. Nihče ne bo zveličan, kdor Marije ne časti, se njej ne priporočuje; pa tudi Marijinih prijateljev še nikdar pekel požerl ni. Zatorej nam veli sveta katoljška cerkev vsak dan v Marijo klicati z besedami: „Sveta Marija, mati božja! prosi za nas grešnike zdaj in na našo smertno uro," in je v čast prečiste device mnogo bratovščin po kerščanskem svetu poterdila ter z obilnimi odpustki obdarila, češ, naj bi se pravoverni v tiste zapisovali, Mariji se posvečevali in zveličanja se zagotovljali.
Kar pa najjasneje nam pokaže, kako hasnovite da so Marijne bratovščine, so te tri resnice, namreč:
a) da Marija je naša občna mati; sam Jezus jo je na hribu Kalvariji s križa doli nam vsem za mater dal; po tem takem so Marijine bratovščine naše ljubeznjive matere in kdor v nje stopi, spolni le dolžnost otroka do mater.
b)	Marija je posebna besednica grešnikov. Ona grešnikov ne zaničuje, ker zavoljo grešnikov je božjega Sina rodila; zdaj vedno stoji med grešniki in božjo jezo, grešnike k pokori vabi in nebeško jezo mehči, grešnike v spokorjenju podpira in božjo milost jim donaša. Toraj so Marijne bratovščine pribežališča grešnikov; kdor želi odpuščanje grehov doseči in pred božjo jezo se zavarovati, bo našel v Marijinih bratovščinah gotovega zavetja.
c)	Marija je mila pomočnica na smertno uro. Takrat, kedar se vsa peklenska derhal zoper umirajočega sovražno dvigne in mu hoče dušo požreti, kedar nobena človeška pomoč nič več ne zda in nikjer več na svetu tolažbe ni; kedar se zdi, da je tudi nebeško bitje svojo očetovsko roko odtegnilo in človeka vsem žalostnim tugam prepustilo, v hipu, ko ima duša časnost z večnostjo zmeniti, priskoči nebeška pomočnica, preblažena Marija, vsem svojim izro-čencem. jih brani temnih zapeljivcev, jih tolaži, ter božje usmiljenje jim nakloni. Tako tedaj so Marijine bratovščine zavetnice pred nesrečno smertjo, kdor se hoče pogubljenja rešiti in zveličati, v Marijine bratovščine naj stopi in zvedel bo v smertni uri, da zoper Marijne varvance vsa peklenska moč nič opraviti ne more.
Kristjani! Marijne bratovščine so bratovščine naše občne matere, so pribežališča grešnikov, so zavetnice pred nesrečno smertjo. — Kdo zamore še kaj važnejšega reči? kdo še hasnovitejo naredbo izmisliti? Kdo kaj boljšega človeškim otrokom nasvetovati memo tega, da naj se takih bratovščin poprimejo? Da! moja gospa! v te bom klical, in ti boš moja pomočnica; v tvojo bratovščino se bom vpisal, in ti boš polno kupo tvoje ljubezni in milosti božje v mojo dušo vlila; pod tvoje varstvo bom pribežal in ti božja mati boš sedaj in na mojo smertno uro za me prosila; ti si moja lju-beznjiva mati in jes hočem za vselej tvoj pokorni sin, tvoja ponižna hči biti! Kdor zmed vas je enacih misel, naj pristopi, z menoj vred naj tri perste na desni roki vzdigne, mi prisežemo pod Marijinim banderom služiti in prejmemo na persi sveto znamenje Marijinih otrok, Marijinih služabnikov. Kdor pa se vstavlja Marijin častitelj biti, in se mu gabi nad njenimi bratovščinami, naj odstopi, naj zapusti danešnji snid, on tukaj deleža nima in ga ne bo imel v nebeškem kraljestvu, zakaj „nihče se ne zveliča, če ne po prečisti devici Mariji:" govori sveti German.
V Parizu, poglavitnem mestu francoske dežele, je na sredi mesta lepa farna cerkev „naše ljube gospe zmagovavke". Farani so bili v verskih rečeh tako nemarni postali, da celo leto 1835 ni bilo pri vsem svetem obhajilu v tej cerkvi več kakor 720 ljudi, in fara vendar šteje več ko 25.000 duš. Taka nemarnost je faj-moštra ojstro bolela, mislil in premišljeval je, kaj in kako storiti, tej reči v okom priti, pa zastonj; za svete nauke in pridige se ni nobeden zmenil, cerkev je bila vedno prazna. Kar mu leta 1836 pri sveti meši misel pride, se k Mariji oberniti. Vstanovil je uno
slovečo bratovščino najsvetejšega in čistega serca Marije za spre-obernjenje grešnikov. In glej, v kratkem času se jih je čudo veliko spreobernilo in sicer največ najbolj terdovratnih grešnikov, da je bilo očitno, kako resnično je pribežališče grešnikov prečista devica Marija. Sedaj ondašnje cerkve nikdar prazne ne najdeš, in ko vanjo stopiš, ter hvaležne spominščine čudovitnih spreobernenj po stenah pregleduješ in pa neštevilno množico gorečih kristjanov pred Marijnim nastranskim oltarjem klečati vidiš, se ti serce nježno taja in reči moraš, tukaj je Marija z vso svojo milostjo doma. Obstojim, da serce mi je gorečega veselja igralo, in svete solzice so se mi po licih cedile, ko mi je bila čast prišla na bra-tovščinem oltarju premile Marije sveto mešo služiti.
Glejte kristjani! toliko hasnejo bratovščine prečiste device Marije. Najterdovratnejši grešniki se po njih spreobernejo, in cele obširne fare se k novemu pobožnemu življenju zbude. Da! resnično je, da, kedar se zdi, da hudobni duh je vse pogospodaril, da je ni več nikjer nobene pomoči za zveličanje; takrat je še pomoč pri Mariji, takrat zamore še kaka Marijina bratovščina rešenje donesti in k novi pobožnosti ljudi, fare in dežele obuditi. — Iz vsega tega pa tudi lahko- spoznate:
III. del.
Kako prav je, da se je v tej fari vpeljala bratovščina živega Roženkranča preblažene Marije device.
Sicer se ne sme reči, da tukaj med vami, farani! taka nemarnost v verskih rečeh gospodari, kakor se je v imenovani Parižki fari godilo: marveč vam se mora čast dati, da ste za pobožnost dobro vneti, da presvete zakramente še pogostoma pre-jemljete in da poštenje tukaj svojih štovateljev najde; pa vendar, ne zamerite mi, tudi v tej fari je še dosti napak in napčnosti, je še obilno grešnega razsajanja in malopridnega zapeljevanja. In kar je najžalostneje, je to, da, čeravno se je pred letom tukaj sveti misijon opravljal, vendar pobožno življenje ne raste, marveč, sploh rečeno, še le hira in peša; pohujšljivci in zapeljivci se niso vkro-tili, temveč še zlobneje divjajo, očiten greben nosijo in se dan na dan celo množijo. Da se vsemu temu v okom pride , nedolžnost pred pohujšanjem zavaruje, takim nesrečnežem pa milost nebeškega razsvifcljenja in gnada spreobernjenja sprosi, je prav, da se je tukaj bratovščina živega Marijnega Roženkranca vpeljala; zakaj vemo, da molitev svetaga Roženkranca je že večkrat vsemu kerščanstvu nebeške pomoči zoper sovražnike donesla je bo tudi tej obširnej fari zoper vse zalezovavce nedolžnosti; vemo, da Marija prečista devica je na molitev svetega Roženkranca že mnogim grešnikom
gnado zveličanja sprosila, sprosila jo bo tudi vam, dragi bratje in sestre! ki ste v bratovščini svetega Eoženkranea.
In kako bi molitev svetega Roženkranca nam ne naklonila Marijne ljubezni in nebeške milosti, saj je ni pod solncem lepše bolj ginljive molitve memo te. Premišljevati svete skrivnosti Marijne slave, Jezusovega včlovečenja, našega rešenja in nebeške zmage črez peklenskega silnika, vsako teh skrivnost oplesti z zlato lilijo Gospodove molitve in z deseterimi dragimi rožicami Marijnega po-češčenja, ali se zaiuore kaj bolj mičnega misliti? vsi ti duhovni šopki se še v nježen venec navežejo na beli trak svete apostoljske vere, ter se angelju varhu sporočijo, naj jih pred nebeški tron nese in ondi v Marijno milo naročje položi. Kdo bo dvomil, da troedini Bog ne bo po tem takem iz nebeškega svetišča polne kupe svojega blagoslova po Marijnih rokah v našo dušo razlivati dal? — Pač, kedar mi roženkransko molitev opravljamo, in imeni „Jezus" in „Marija" izgovarjamo, vsa peklenska moč od nas beži, nebesa pa se nad nami razklepajo, in doli rosi milost Boga Očeta, pomoč Boga Sina, razsvitljenje svetega Duha in materna ljubezen prečiste Marije device, naše serca se božjih darov polnijo , in na kviško dvigajo, meseno peželjenje umolkne in pobožnost se oživlja, nad po-zemeljskim se nam gabiti jame in hrepenjenje do nebeškega nas navdaja, mi se v stan preseljujemo, v kterem je naš pravi poklic, da s telesom sicer na zemlji živimo, naš duh pa se v nebeških širjavah zamaknjen raduje.
Glejte, toliko koristi sveta roženkranska molitev. Svest rečem, da vpeljava te roženkrančne bratovščine v tej fari ni človeško osnutje, marveč tukaj je perst božji; Marija devica, ktero so bili vaši nekdanji preddedje svojo varhinjo izvolili in njej to krasno farno cerkev posvetiti, je hotla tudi vas sedaj z vso ljubeznijo objeti in na svojo materno serce pritisniti ter po tej bratovščini vas vse pod svoje krilo zbrati kakor koklja svoje piščeta pod perute zbira. — Saj ne bodite terdovratni do tako mile matere; ona vam je svoje materno serce odperla, odprite jej tudi vi svoje otroške serca: ona vas kliče v svoje naročje, poslušajte, ubogajte jo in ne delajte se gluhonemih ; ona vas vabi v svojo bratovščino in vam ob-ljubuje nebeško plačilo, ne branite se biti bratje in sestre pod pe-rutami te bratovščine, da ne zgubite nebeške dike. Ne rekajte, „se bojim v bratovščino stopiti, ker tako novo dolžnost prevzamem, in če je ne dopolnim , se še poprej pogubim." To ni res. Kdor v kako bratovščino stopi, zamore vselej duhoven dobiček imeti, nikdar pa kake škode terpeti, uči sveti Frančišek Salezjan. Če spolniš, kar bratovščina tirja, dosežeš odpustkov; si deležen društvenih zakladov; če pa bratovščinih dolžnost ne spolnuješ, nimaš sicer nobenega dobička, pa tudi nobenega in najmanjšega greha ne. Po tem takem smem reči od vsacega, kteri se v bratovščino stopiti brani, da se brani le pobožno živeti, se brani v nebesa iti. Za-
upam, da med vami ni takošnega abotnika, marveč, da ste spoznali , kako dobro je, da vsaka fara kako bratovščino ima, kako hasnovite so bratovščine preeiste device, in kako prav je, da se je v tej fari vpeljala bratovščina Marijinega živega roženkranca, zaupam, pravim, da se bodete vsi v tej bratovščini pospešanja svojega zveličanja poiskali.
Sklep.
Ljubljeni kristjani! kako resnično da je, da človek zamore po bratovščini svetega Roženkranca, če jo zvesto derži, dušno zveličanje doseči in še v tem življenju z Marijno pomočjo hudih zaderg rešen biti, lahko sprevidimo iz sledeče dogodbe, ktero francoski misijonar Blen tako-le pripoveduje: Neka vdova premožnega in žlahtnega stanu pošlje svojega edinega sina, junaškega mladenča po opravilu do kralja; pa preden ga od doma odpravi, ga v bratovščino Marijnega roženkranca zapiše , mu molek v roke da, ter ga prosi, naj vsakdan zvesto roženkranc moli in molek vedno pri sebi* nosi. Mladeneč obljubi in gre. Pride do kralja, mu materne sporočila razloži, pa kralj jih overže. To mladenča hudovoljnega stori. Ostane še nekoliko časa v poglavitnem mestu , slabi tovarši ga dobe in zapeljejo, da se ž njimi vred zoper kralja zaroti. Zarota se zasledi, mladenča zaprejo, ga prepričajo in k smerti obsodijo. Ko ga na morišče peljejo, zagleda poleg pota kip Matere božje in od daleč zdihne rekoč: „Sveta Marija, mati božja, prosi za me grešnika sedaj na mojo smertno uro." Ko je te besede izgovoril, se mu zdi, kakor bi Marija glavo nagnila. Serce se mu oveseli, on zaprosi stražnike, naj bi mu dovolili Marijinemu kipu se bližati, da bi ondi zadnjo molitev opravil. Mu dovole. In on poklekne pred Marijo, vzame molek iz žepa, in zadnjikrat tisto skrivnost, ktera ga je kot uda svete roženkranske bratovščine zadela, s tako go-rečostjo zmoli, da so ga solze polile. Zdaj vstane, in reče: na! preblažena mati! še moj molek in sprosi mi milost, ter hoče na Marijin kip molek obesiti. In glejte kaj se zgodi; ko mladeneč molek obeša, ga Marija z obema rokama objame in na persi pritisne, kakor bi hotla reči: Ker si ti moj roženkranc zvesto molil in mene v pomoč klical, varovala te bom na tvojo smertno uro. Vsa pričujoča množica, ko tak čudež vidi, veselja stermi, velik krič zažene, prosi mladenču prizanesli in ga spustiti. Novica se kralju donese, in on mu milost stori, ter ga zdravega njegovi materi na dom pošlje, in pa še njej vse dovoli, za kar ga je po sinu prosila.
Kristjani! kakor imenovani mladeneč ste se tudi vi — zapeljani od slabih tovaršev zoper svojega nebeškega kralja spuntali; spuntali ste se , ko njegove zapovedi zaničujete in grehu služite; spuntali ste se, ko Jezusa in njegove nauke zasramujete in malopridnežem roko deržite; spuntali ste so, ko blage počutke v sebi
morite, gerdo razsajate, nedolžnost prodajate, cerkve onečiščujete, Gospodove dneve skrunite, svoje telesa nečistosti izdajate, pijančevanju strežete, strašno kolnete, sovraštvo v sercu redite in krivično živite. Nebeški kralj je že sodbo nad vami izustil, smert je vas v oblast dobila, zdaj vas ta neusmiljeni rabelj na morišče vleče, kjer vam bo glava odsekana in vaša duša peklenskemu trinogu izdana za večno terpljenje. Oh ti nesrečni grešnik! kaj bo s teboj, kedar te smert na morišče — na bolno posteljo privleče in ti svoj ostri meč na persi pomeri; kaj bo s teboj, kedar ti bo začela kite iu žile rezati, po životu tergati in te hudo daviti? kaj bo s teboj, kedar ti bo smertno verv okoli vrata djala, te dušila, in tako strašuo morila, da boš oči vperal, da se ti bo merzel pot po obrazu cedil, da boš globoko sapo pojemal in vsako besedo že le na pol izgovarjal? Nesrečni grešnik! kako boš trepetal, ko boš okoli sebe videl gerde peklenske kače in strašne černe pošasti, ki bodo na te zijale in na tvojo dušo čakale, da bi jo v peklenski brezden nesle? Nesrečni grešnik! kaj bo s tvojo dušo, kedar jo bodo peklenski zmaji v večni ogenj vergli in z vsem terpljenjem obsuli. Oh kakošen jok! kakošno vpitje! kakošno škripanje z zobmi! Sam sebe boš preklinjal, preklinjal boš dan svojega rojstva, svoje sta-riše boš preklinjal, preklinjal boš svoje prijatelje, tovarše in znance, sveto vero boš preklinjal, — nebesa in Boga boš preklinjal, — ali vse to bo tvoje terpljenje še le pomnožilo, večno boš preklinjal in večno terpel.
Grešnik — nesrečni brate! grešnica — nesrečna sestra! Še je zate pomoč; — ti si še le na poti proti morišču; — in glej poleg pota stoji Marijna podoba, pri njej je tvoje pribežališče. Glej, kako mili je njeni obraz, zdi se, kakor da bi te k sebi klicala. Glej, v roci derži sveti roženkranc, zdi se, kakor da bi ti ga ponujala. Ali se ne boš k nji približal kakor imenovani mladeneč? Ali si ne boš njej priporočeval, da bi za-te prosila zdaj in na tvojo smertno uro? Ali se ne boš v njeno materno naročje podal, da bi ti milost sprosila pri razžaljenem kralju nebeškem? Oh brate! oh sestra! pristopi, vzemi sveti roženkranc, ki ti ga Marija ljubez-njivo ponuja, zapiši se v sveto bratovščino in zvesto spolnuj društvene dolžnosti. Bodi Marijin sin, in ona bo tvoja mati, srednica in pomočnica. Kedar boš na smertno posteljo prišel, te bo ona tolažila in smertni pot ti z obraza brisala. Na zadnjo uro boš ti njej sveti roženkranc nazaj dal; ona pa te bo ljubeznjivo objela, pred ostrim sodnikom te zagovarjala, in te sprejela v nebeško večno veselje. Amen.
Družba sv. Mohora.
Natisk družbinih knjig bode kmalo doveršen, začetka septembra se bode pričela razpošiljate?. Naj danes kratkoma objavimo, kako je družba letos se razvijala in kako gospodinila. Število družbenikov je letos zopet nekoliko poskočilo; ker vpisanih jih je vseh: 25.430 udov in sicer letnih: 24.925 in dosmertnih 505. Lani jih je bilo pristopilo 499 dosmertnih, 24.834 letnih, tedaj vkup 25.333 udov. Po raznih škofijah se razdelijo tako le:
1.	Goriška ... 74 dosmert. 2887 letnih, vkup 2961 udov.
2.	Keršte .... 42
3.	Lavantinska . . 125
4.	Ljubljanska . . 209
5.	Terž.-Koperska . 24
6.	Sekovska ... 7
7.	Somboteljska. . 1
8.	Zagrebačka . . 8
9.	Senjska. ... 3
10.	Poreška ...	3
11.	Videmska ...
12 Razne druge .	9___
Vkup	505 dosmert. 24.925 letnih, vkup 25.430 udov
Vsak družnik bode prejel šestero knjig in sicer:
1. „Slo venski Goffine" 3. snepič; 2. „Filotea" ali navod k pobožnemu življenju. 3. ,,Občna zgodovina", 7. snopič. 4. „N a 8 e Škodljive živali-' v podobah 1. snopič. 5. „S 1 o v e ti s k e V e č e r n i c e 1 35. zvezek in 6 „K o 1 e d a r" za leto 1881. Naj jih spremlja božji blagoslov, da dosežejo vzvišeni svoj namen.
Slovenci! sprejmite vsako z ukaželjno radostjo in domoljubnim sercem, prebirajte jih prav marljivo, da Vam bistrijo um, požlaht-nujejo serce, budijo ljubezen do domovine in da med tem, ko Vam razlagajo lepoto zveličavne Vaše vere in blagor čednostnega življenja, Vam kažejo edinopravi pot do časne in večne sreče.
Vsi dohodki znašajo	gl. 26.642.08
„ stroški	. .	„ 26.623.39
ostane gotovine	18.69
Matici je priraslo 115 goldinarjev; tedaj iznaša njena glavnica 15.718 gold. 79 kr. gotovine in 200 gold. v obligacijah, ki je postavno varna in obrestinosno založena v družbini hiši.
V podporo domačega slovstva in v spodbujo pisateljev je razpisal odbor tudi za 1. 1881 osem claril in sicer:
a)	Sto in štirideset gold. za štiri krajše izvirne povesti, vsaki po 35 gold, v obsegu vsaj '/* tiskane pole.
b)	Sto in štirideset gold. za Štiri podučne spise raznega zapopadka, vsakemu po 35 gold., v obsegu "/a tiskane pole.
Najbolje ustrezajo družbinemu namenu: razprave o narodnem gospodarstvu, poduki iz pravoslovja, naravoslovja in zdravilstva, čertice iz cerkvene ali posvetne zgodovine, potopisi, život,opisi slavnih mož itd. Zlasti pesmi, izbrane
2395 8319 9459 1360 152 125 115 79 11 12 11

	2437	»
19	8444	
r	9668	m
99	1384	»
99	159	n
yy	126	n
99	123	ii
v	82	ii
99	14	n
99	12	»
99	20	ii
zastavice, vganjke, smešnice in sploh spisi pošteno šaljivi bodo jako dobro ustregli.
Pisatelje pa, kteri za družbo pišejo, prosimo, naj ne zabijo, da njihovih spisov ne bere le peščica bralcev, temveč več nego 25.000 udov jih prebira; izmed bralcev pa pripada ogromna večina priprostemu ljudstvu, zato spisi nikdar naj ne bojo previsoki ali preučeno osnovani in sestavljeni. Ložej so priprostemu človeku umljivi, prej ga bodo podučili in mu blažili um in serce.
Rokopisi naj se družbinemu tajniku pošljejo do 1. majnika 1881 brez podpisanega imena, ktero naj se priloži v zapečatenem listu. — Prisojena darila bodo izplačana na god sv. Mohora dne 12. julija 1881.
Duhovniške zadeve.
Kerska škofija. C. g. Bulacher Avg. je dobil mestno faro Sovodje; 6. g. Solner Jož. faro št. Urh v lav. dolini in 6. g. Binder Henr. faro Sirnica. C. g. Boštjančič Jan. pride za eksposita v Podgrad. Cč. gg. grejo za kaplane: Mikuluš Anton v Sovodje, Mihi Fr. v Doberlovas in Miklau Urban v Doljni Dravberg. — Umeri je 6. g. penz. fajm. Kaiser Baim. R. I. P.!
Lavantinska škofija. Č. g. Kreft A. je dobil faro Kalobje, 6. g. Hirti Fr. pride za beneficijata v Ptuj. Prestavljeni so čč. gg. kaplani: Bohanec J. k sv. Urbanu nad Pt., Slavič Fr. Frau-lieim in Arnuš Fr. v Zibiko. V pokoj se je podal 6. g. Čurin J.
Ljubljanska škofija. Č. g. Gnezda Jan. je povišan na čast knezošk. duhovnega svetovalca. Umerla sta čč. gg. Jerančič Tom. in Zabrezovnik Juri. R. I. P.!
Teržaška škofija. Č. g. B r e z o v a r Jožef, kaplan v Lanišči je prestavljen vBoljunee. C. g. Urbanec Anton, upravitelj tinjan-ske župnije, pride za kaplana v Plavje, od koder bode osker-boval tudi tinjansko župnijo.
Za šolske darila
je najpripravnejša knjiga Ant. Mart. Siomšeka:
basni, prilike in povesti.
Prodaja tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu. Za šolske darila po znižani ceni.
Odgovorni izdajatelj in vrednik Andrej Einspieler. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.