ASO CLETO) XXV. <19)
No- (štev.) .25
EKLO VENIA LIBRE
BUENOS AIRES 23. junija 1966
■
All je tako početje
krščansko?
Federalistična zveza evropskih etničnih skupin si je za letošnji 16. kongres izbrala Gorico, kjer naj bi bil od 1. do 4. junija. V Katoliškem domu je bilo zanj že vse. pripravljeno, za udeležence pa naročene sobe v hotelu,
V zadnji številki Sv. Slovenije smo poročali, da je Slovenska demokratska zveza, ki je imela na skrbi priprave,
(kongres pravočasno prijavila krajevnim varnostnim oblastem. Te so zatrjevale, da zanj sploh ni potrebno oblastveno dovoljenje. Dne 24. maja je pa bila SDZ le obveščena, da je za ta-i ke vrste mednarodnega zborovanja po zakonskem odloku iz leta 1935 potrebno posebno dovoljenje predsedstva ministrskega sveta. Spričo tega se je pri S nekaterih .pojavila sumnja, da je v oza-; dju néka tajna sila, ki manjšinskemu kongresu ni naklonjena- Njihova slutnja se je čez štiri dni povsem uresni-t čila. Italijanska vlada v Rimu je manjšinski kogres v Gorici prepovedala in i to na osnovi fašističnega zakona iz le- j . ta 1935- To se je zgodilo prav ob 20 letnici obstoja italijanske demokratske : republike in pod vlado krščanskih demokratov, socialdemokratov, socialistov in republikancev, ki so vsi delali na [ zrušitvi Mussolinijevega, fašističnega J režima, ipa jih ni nič oviralo, nič mo-\ tilo, da so se proti slovenski narodni manjšini v Italiji poslužili fašističnega zakonskega predpisa.
Ogorčenje prirediteljev in slovenskega ljudstva ter zastopnikov evropskih narodnih manjšin, ki so bili že v Gorici, je bilo tem večje, ko se je zvedelo, da je predsedniku vlade Aldu Moru in zunanjemu ministru Fanfaniju \ prepoved kongresa nasvetovala vplivna krščansko demokratska osebnost iz Trsta, in da je zakon, na katerega so se sklicevali, bila čisto navadna pretveza.
V času, ko je prepoved manjšinskega kongresa prišla v Gorico, je bilo tam že 60 zastopnikov raznih evropskih etničnih skuipin. Bili so zastopniki katalonske manjšine v Franciji in Španiji, Bretoncev v Franciji, Dancev v Nemčiji — njihov zastopnik Svend Johansen je predsednik Federalistične zveze etničnih skupin —, francosko govorečih Flamcev v Belgiji, Poljakov v Nemčiji, sudetskih in šlezkih Nemcev, Albancev iz Kosovega, Sardencev, Ju-žnotirolcev — med drugimi je bil njihov zastopnik tudi poslanec Mitterdor-fer- Goriške in tržaške Slovence so zastopali predstavniki Slovenske demokratske zveze in Slovenske skupnosti, Narodni svet koroških Slovencev pa predsednik in tajnik dr. Valentin Inzko in dr. Vospernik. Prijavljeni so bili tudi delegati SKSZ in Trsta ter Zveze istrskih Italijanov iz Jugoslavije.
Ker ni bila dovoljena nobena uradna prireditev, je glavni tajnik evropske manjšinske zveze Skadegard priredil v hotelu Unione samo prijateljsko srečanje delegatov- Na njem sta pozdravne besede spregovorila samo prireditelj sprejema Skadegard in predstavnik goriske občine Fantini. Ostalim ni bilo dovoljeno govoriti. Mučen vtis je na vse delala okolnost, da je bilo v hotelu vse polno policijskih agentov, ki so skrbno nadzorovali zadržanje delegatov.
Predsednik goriške SDZ dr. Kacin je zaradi prepovedi manjšinskega kongresa poslal predsedniku vlade v Rim oster protest. Protest je poslala tudi Slovenska skupnost v Trstu. V njem med drugim zatrjuje:
„Slovenska skupnost obžaluje, da so oblasti preprečile kongres in ugotavlja, da so se pri tem sklicevale na izrazito fašistični zakon, ki so ga, v kolikor nam je znano, uporabile samo proti slovenskim prirediteljem, in to prav ob praznovanju dvajsete obletnice republike, ki je nastala iz odporniškega ginjene o krščanski demokraciji, ki pa je banja in zmage nad fašizmom.“
Goriški občinski svetovalec dr. Avgust Sifligoj je pa v Kat. glasu v protestu pod naslovom „Kakor pod fašisti“
De Gaullov obisk v Moskvi
V ponedeljek je priletel v Moskvo na enajstdnevni obisk Sovjetske zveze sedanji francoski predsednik De Gaulle v spremstvu svojega zunanjega ministra Couve de Murvilla.
Pred odhodom iz Pariza je imel De Gaulle konferenco z vladnim predsednikom Pompidoujem, gospodarskim ministrom Debrejem in ministrom za znanost Peyrefittom..
Pred odhodom je zunanji minister Couve de Murville izjavil, da „sedanji j mednarodni položaj dovoljuje ustvariti klimo varnosti v Evropi in normalizacijo nemškega problema. V Moskvi ne bo podpisana nobena' izredna pogodba* „pač pa le običajni kulturni, znanstveni .in vesoljski sporazumi s sovjetsko vlado“. Francija se že dalj časa razgo-varja s sovjeti za izstreljevanje satelitov s sovjetskih raketnih oporišč.
Prvi uradni razgovori med De Gau-llom in sovjetskimi državniki so bili napovedani za torek opoldne. Cesta z moskovskega letališča, ki je 30 kilometrov oddaljena od Moskve, je bila okrašena s sovjetskimi in francoskimi zastavami, sprejemu na letališču pa so prisostvovala skoro vsa diplomatska ' predstavništva, akreditirana v Moskvi. Sprevod za De Gaullovim avtomobilom je bil d'olg skoro en kilometer.
De Gaulle je prišel v Moskvo z namenom, da bi čim prej odpravil v Evropi železno zaveso (tako baje mislita on in njegova okolica), da bi dvignili francoski prestiž v svetu in da bi napravil nov korak k uresničenju svojih sanj o Evropi od Urala do Atlantika. Nevada De Gaulle meni, da bo v taki -Evropi imela Francija prvo besedo, za njo Sovjetska zveze in nato šele ostale države. Nima pa namena ustvarjati osi Pariz—Moskva.
Sovjetom De Gaullovo sanjarjenje močno koristi, ker razbija strnjenost zahodnega svobodnega sveta v Evropi ter so mu zato pripravili najslikovitejši]
sprejem, kar so jih kdaj koli kateremu koli tujemu državniku. De Gaullu so sporočili preko svojega poslanika v Parizu Zorina, da bo lahko po Moskvi svobodno hodil po ulicah in se razgo-varjal s komur koli bo hotel. Nadalje so mu pripravili potovanje v industrijsko središče Sibirije Novosibirsk, v ev-rospski Rusiji pa v Leningrad, Kijev in Volgograd (bivši Stalingrad). Prav tako mu bodo, kakor poročajo nekatere ; agencije pokazali izstrelitev enega sput-nika z raketnega oporišča v sovjetski centralni Aziji.
Najresnejši problem, ki ga bo De Gaulle reševal (in ne rešil) s sovjetskimi komunisti, ja pač vprašanje Nemčije, Tu sta Francija in ZSSR vsaka na drugem tečaju: Moskva je proti združitvi Nemčije, Francija ipa vidi rešitev tega problema prav in edino v združeni Nemčiji.
V prvem govoru, ki, ga je imel De Gaulle na večerji v Kremlju, je pozval Sovjetsko zvezo na sporazum v Evropi. Čeprav je Ameriki priznal, da „ima važno nalogo v pomirjenju sveta,“ je poudarjal, da „Francija smatra, da je sporazumevanje med tistimi državami, ki so si bile doslej nasprotne, bistveno evropski problem“. Poudarjal je, da je naloga Evropejcev, da dosežejo sporazum o bodočnosti Nemčije in o varnosti Evrope. Sporazum Evropejcev pa je prav tako potreben za; dosego miru in napredka v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki.
Vse to pa po De Gaullu nalaga Franciji in Sovjetski zvezi, da se nemudoma sporazumeta. In to je njegov namen, zakaj je prišel na obisk v Sovjetsko zvezo, da s sovjetsko vlado „razpravlja o vprašanjih, ki zanimajo obe državi, Evropo in ves-.ivct“.
Sovjetsko zvezo je pozval, naj sodeluje s Francijo, „da se bo Evropa združila in zagotovila mir tako v sta-] rem kontinentu, kakor v ostalem svetu“.
Čuenlaj med romunskimi komunisti
V	sovjetskem bloku se je minuli teden kriza poglabljala. Romunija, ki je že od 7. maja naprej, ko je njen predsednik Ceausescu, eden novih upornikov v sovjetskem bloku, prvič javno govoril proti obstoju dveh vojaških organizacij v Evropi, se pravi NATO in Varšavskega pakta, je pretekli teden postala sredi=če zanimanja tako Moskve kakor svobodnega zahodnega sveta, ker je tja prišel na obisk kitajski predsednik čuenlaj.
V	Bukarešti je bil sprejet z vsemi
častmi, meščani so mu vzklikali v pozdrav, z romunskimi komunisti pa je imel dolge razgovore o problemih komunističnega bloka, se prav-i o sporu med Kitajsko in ZSSR, o Vietnamu in drugih svetovnih problemih. Prva konferenca, ki jo je 'Čuenlaj imel z romunskimi komunisti na sedežu romunske KP v Bukarešti, je trajala štiri ure.
Uradno je čuenlaj vrnil obisk, ki ga je romunski predsednik Maurer napravil v Pekingu leta 1954. čuenlaj je sedaj v Bukarešti javno hvalil ro-
med drugim zapisal. „Nas ni zlomil fa-j šizem, nas ne zlomijo niti taki moderni čudni ukrepi. To naj vedo vsi, tudi tisti, ki se ra zunaj barvajo s krščanstvom in mislijo, da nas utegnejo slepiti ln izrabi iati s praznim besediče-ne znajo spoštovati. Mi Slovenci terjamo svojo pravice, kot smo jih uživali že pod Avstrijo in se nočemo zadovoljiti s pravico le na papirju in z obljubami!	,.
Ko so italijanski krščanski demokrati sredi marca v deželnem svetu Fur-lanije-Tulijske krajine prvič odkrito nastopili za zaščito slovenske manjšine v korist zakonskega osnutka o kazenski zaščiti jezika, kulture in vere narodnih manjšin, ki ga je predložil predstavnik Slovenske skupnosti dr. Jože Škerl ter je bil ta zakon tudi sprejet z glasovi vseh strank razen neofašistov in liberalcev, smo mislili, da so se s tem za vedno odpovedali težnji po nasilni asimilaciji narodne manjšine ter so dejansko sprejeli krščanska načela o narodnih manjšinah.
Ob prepovedi manjšinskega kongresa v Gorici moramo pa, žal, ugotoviti, da smo se varali. Kaiti krščansko demokratskega predsednika vlade Alda Mora in njegovega zunanjega ministra iz iste stranke Fanfanija ni prav nič oviralo dejstvo, da sta s prepovedjo I manjšinskega kongresa v Gorici s faši- j stičnim zakonom udarila po slovenski ] narodni manjšini, kajti nobenega dvo-1 ma ni, da je bil udarec namenje» njej! I
Toda ta udarec je zgrešil svoj cilj. Škode ni povzročil slovenski narodni manjšini v Italiji, ampak ugledu Italije v svetu, katerega je znova opozoril na trpko usodo slovenske narodne manjšine tudi pod sedanjo demokratsko italijansko državno upravo, o čemer so se predstavniki ostalih evropskih narodnih manjšin lahko sami prepričali na licu mesta.
Prepoved manjšinskega kongresa je zapustila bridko spoznanje, da se tudi sedanje italijanske demokratske oblasti še vedno glede postopanja z narodnimi manjšinami na svojem področju bistveno ne razlikujejo od fašistov. Zlasti je žalostna in boleča ugotovitev, da so se prav krščanski demokrati v napadu na slovensko narodno manjšino v Italiji poslužili fašističnega zakona iz leta 1935.
človeku se vsiljuje vprašanje, ali za italijanske krščansko demokratske državnike in ipolitike ne velja določilo iz okrožnice papeža Janeza XXIII „Mir na zemlji“, ki v 94. članu ugotavlja, da ja treba glede narodne manjšine „odkrito priznati, da hudo nasprotuje dolžnostim pravičnosti, kar koli kdo stori zoper te manjšine, da bi omejeval njihovo moč in rast, še toliko bolj pa, kadar taki zgrešeni ukrepi merijo na za-tor manjšine“, ali pa mislijo, da je vse njihovo, delo krščansko že samo zaradi tega, ker ga opravljajo v neposredni bližini Vatikana, pa čeprav je krivično?
munsko „nevtralnost“ v sporu med Moskvo in Pekingom, poleg tega pa je silovito napadel ZSSR in ji očital, da je „šovinistična“ in da „se je prodala a-meriškemu imperializmu“. Prav tako je Čuenlaj napadel ZDA zaradi vojne v Vietnamu in izjavil, da „kljub temu, da je Washington izvedel več protirevolucionarnih udarov v Aziji in Afriki, končno ne bo mogel uiti svoji usodi“. Glede Čistk, ki jih doživljajo kitajski komunisti, pa je Čuenlaj dejal, da „peščica zlobnih elementov vodi umazano protikomunistično dejavnost pod krinko komunizma“.
IZ T E D n k
Romunski komunistični diktator Ceausescu je prav za obisk Čuenlaja poslal italijanskemu komunističnemu glasilu „L’Unita“ izjavo, da vztraja na razpustu vojaških organizacij NATO in Varšavskega pakta, umik vseh tujih čet iz zahodnih evropskih držav in iz sovjetskih satelitov, odpravo vojaških oporišč in uporabe atomskega orožja. Vendar Ceausescu zahteva razpust najprej organizacije NATO, nato šele Varšavskega pakta, prav kakor je to storil pred štirinajstimi dnevi jugoslovanski komunistični diktator Tito.
¥ T ! D 0 R
V Vietnamu se je vladnim vojaškim oddelkom posrečilo v kali zadušiti nov upor vojaštva v mestu Hue, v katerega bližini imajo Amerikanci važno protigve-rilsko postojanko. Uprlo se je 500 juž-novietnamskih vojakov in prešlo k uporniškim budistom. Lojalna vojska je budistično pagodo v nedeljo napadla in zasedla brez odpora. V nedeljo, 19. t. m., pa je minilo leto dni, odkar vlada Južnemu Vietnamu general Ky ter so za to priliko priredili velike vojaške parade, ki so se jih udeležile tudi ameriške čete. General Ky je sedaj razpisal volitve v ustavodajno skupščino. Bodo 11. septembra-
Papež Pavel VI. je razširil pooblastila škofom glede posvečevanja duhovnikov pod 24. letom, zadolževanja cerkvenih ustanov — šol in socialnih zavodov, kakor tudi glede pokopavanja nekatolikov na katoliških pokopališčih.
Z rtiča Kennedy so Amerikanci odstrelili v vesolje minuli teden 12-nad-stropno raketo Titan, s katere se je v vesoljskem prostoru razletelo na krožno pot okoli Zemlje osem vojaških sa^ telitov. Preko teh satelitov bo ameriški Pentagon vzdrževal popolnoma nemoteno vojaške zveze trenutno med Washingtonern in Saigonom, sicer pa s katerim koli svojim vojaškim oporiščem
kjerkoli na zemeljski obli. Nobena zemeljska sila ne bo mogla Amerikancem preprečevati radijskih zvez z njihovimi vojaškimi postojankami. Sateliti letajo nad 35.000 km visoko.
Surveyor I, ameriški fotografski aparat na Luni, je minuli torek zakrila senca ter ga bo sedaj štirinajst dni zakrivala Lunina noč. Poslal je Amerikancem nad 10.000 prvovrstnih fotografskih posnetkov luninega površja in okolice ter obzorja, iz katerih so Strokovnjaki ugotovili, da so lunina tla brez prahu, da pa so se noge Surveyorja deloma pogreznile v tla, odkar je pred tremi tedni aparat pristal na Luni. Znanstveniki ne vedo, če bo mogel Surveyor, odn, njegove sončne baterije^ preživeti mraz Lunine' noči, ki znaša skoro —180 stopinj C- Naslednji Surveyor bo - odletel na Luno letošnjo jesen, pred njim pa bodo Amerikanci poslali proti Luni še drug aparat, Lunar Orbiter, ki bo krožil okoli našega satelita.
V ZDA bodo imeli letos slabšo letino kot v prejšnjih letih. Zato je pričakovati, da bo ameriška vlada zmanjšala izvoz žita v razne države.
^rjspevajtiTv^skovnt^
SKLAD SVOB. SLOVENIJE!
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Dan narodne zastave
V ponedeljek 20. junija je bil v Argentini narodni praznik. Dan je bil posvečen narodni zastavi in obletnici smrti njenega ustanovitelja, generala Manuela Belgrana. Letos je bil že 146-
Slavnosti so bile po vsej državi ter so bili po vseh vojaških garnizijah na narodno zastavo zapriseženi vojaški regruti vseh vrst orožja. Glavna prireditev je bila letos v Rosariu ob mogočnem spomeniku narodni zastavi. Teh slavnosti se je udeležil tudi predsednik republike dr. Illia.
Teden važnih sestankov
Za torek, 21. t. m., je bila napovedana znova seja vseh ministrov in drž. tajnikov. Na dnevnem redu je bil poleg razprave o spremembi zakona o političnih strankah tudi razgovor o položaju državnih podjetij. Ker se pa drž. tajnik za energijo in gorivo Storani mudi v ZDA zaradi razgovorov glede kreditov za gradnjo veleelektrarne El Chocon. je bila sej*, vlade preložena na 28. junija.
Med tem bo vrsta važnih sestankov in razgovorov. Tako je notranji minister dr. Paimero že začel razgovore s predsedniki političnih strank in predsedniki njihovih poslanskih in senatnih klubov glede sprememb, ki bi jih bilo treba vnesti v sedaj veljavni zakon o političnih strankah. V torek je bil na razgovoru predsednik ljudskih radikalov dr. Balbin.
Minister za narodno obrambo dr. Suarez bo imel verjetno še pred soboto sestanek z .državnimi tajniki za vojsko, mornarico in letalstvo ter njihovimi glavnimi poveljniki in iefi generalnih štabov. V razpravi bo spomenica, ki so jo sestavili poveljniki vojske — divizijski generali — pod predsedstvom glavnega poveljnika vojske generala Pista-rinija že prejšnji teden. Ta spomenica je v javnosti — njena vsebina seveda še ni znana — vzbujala najrazličnejše komentarje. Nekateri listi so že pisali,
da je neke vrste „ultimas“ vladi, pa je zadevo pojasnil najprej državni tajnik za vojsko general Eduardo Castro San-phez sam, za njim pa še minister za narodno obrambo dr. Suarez-
General Sanchez je dejal, da so mu vojaški poveljniki z glavnim poveljnikom generalom Pistarinijem na čelu po zadnjem sestanku v razgovoru sporočili svoja mnenja o trenutnem političnem, gospodarskem in socialnem položaju, o prevratni akciji komunistov, sploh o sedanji argentinski problematiki na osnovi poročil, s katerimi razpolaga vojska. Državni tajnik jih je tedaj naprosil, naj mu vse napišejo in predlože v pismeni obliki. To se je zgodilo. Drž. tajnik za vojsko je nato o vsebini te spomenice obvestil tudi državna tajnika za mornarico in letalstvo, tako, da bo verjetno to poročilo generalov o sedanjem položaju v Argentini tudi sprejela mornarica in letalstvo za svoje in bi tako postalo stališče vseh oboroženih sil, katerih predstavniki so imeli med tem več razgovorov in sestankov. ,
Državni tajnik za vojsko general Sanchez se je prejšnji teden dogovoril z ministrom za narodno obrambo za sestanek, na katerem bodo z zgoraj navedenimi vojaškimi osebnostmi razpravljali o tem vojaškem dokumentu. Po tem sestanku bodo predstavniki oboroženih sil imeli razgovor tudi s predsednikom republike dr. Ulijem, da bi se podyzeli ukrepi ki jih zahteva sedanji politični, gospodarski in socialni položaj.
Med tem pa listi še naprej ugibajo o vsebini generalske spomenice. Tako npr. nedeljska La Nación v svojem političnem pregledu navaja, da vsebuje kritiko gospodarske politike, vključno petrolejsko, navaja penetracijo komunistov v državno upravo in na univerze, slabo poslovanje državnih podjetij, pomanjkanje primernega političnega načrta, ki bi preprečil brez prepovedi političnih strank, da ne bi državna uprava prišla pri volitvah prihodnje leto v pe-ronistične roke.	,
(Nadaljevanje na 2. str.)
O DIALOGU
D
Malokatera beseda je v današnji dobi tako pogosto uporabljena, kakor je beseda dialog. Najprej je pomenila dvogovor ali razgovor dveh. Danes pa je v rabi predvsem tedaj, ko imamo v mislih razgovor med komunisti ali predstavniki komunističnih režimov na eni strani in nekomunisti ali nasprotniki komunističnih režimov na drugi strani. Tudi razgovori med komunističnimi režimi in Cerkvijo, ki bi rada olajšala versko življenje svojih vernikov pod komunističnimi režimi, se vključujejo pod oznako dialog.
Čim bolj pa je beseda dialog v rabi, tem več je površnosti v njenem pojmovanju in razlaganju. Zato je prav storil dr. Milan Komar, ko je nam v izseljenstvu pokazal jasno, kakšni pogoji morajo biti podani, da je možen pravi dialog. (Glej Zbornik Svob. Slovenije 1965, Pogoji za dialog, str. 7 do 11.) Dialog, ki se ne oslanja na neogibno potrebne pogoje zanj, je morda samo monolog ali pa še to ne.
Med neogibno ipotrebnimi pogoji za dialog navaja dr. Komar to, da se človek v dialogu „uživlja v sočloveka, iz čigar besed razbira misli in nagibe in iz vrhnjih misli in nagibov globlje in bolj skrite nastavke. Uživlja se v drugo in drugačno, v različno od svojega“. Dalje pravi dr. Komar: „Dialog se poraja iz ljubezni ih vodi v ljubezen. V ljubezen do resnice in ljubezen do bližnjega.“ Tudi poudarja, da „dialog ne poteka le med sogovornikoma, ni le razgovor ali razmišljanje v dvoje, am-
kot vladajočo manjšino. .Slovenska zgodovinska izkušnja OP potrjuje enakopraven, ustvarjalen in obojestransko uspešen odnos tudi med komunisti in katoličani.
Razlikovati moramo med dialogom o svetovno-nazorskih vprašanjih in dialogom kot življenjskim odnosom med verujočimi in neverujočimi. Prvenstvenega pomena v naših družbenih razmerah je predvsem življenjski dialog. Enostransko pojmovanje dialoga je „nedavna poudaril tudi ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik, ki je zarisal sedanjo situacijo odnosov v naši socialistični družbi bolj kot situacijo monologa ter v imenu dialoga nato naštel nekatere želje cerkvene hierarhije, katerih uresničenje bi lahko omogočilo dialog“.
V sedanjih mnenjih slovenskih teologov o možnosti dialoga med marksizmom in krščanstvom vidim izraze sprememb v usmerjenosti cerkvene organizacije. Cerkev s svojimi stališči odstranjuje ovire, ki jih je doslej postavljala proti sodelovanju vernikov v socialističnem gibanju, če bi v teoriji in praksi prevladale te težnje, bi ne dvomili več, da Cerkev ne želi svojih političnih institucij, organizacij in akcij, ampak lajša veruje,čim, da se kot delovni ljudje vključujejo v oblikovanje socialistične družbene politike. K razjasnitvi hi .veliko pripomoglo, če bi slovenska Cerkev javno in kritično prevrednotila svoje angažiranje v klerikalni politiki pred vojno, v belogardistični zablodi med voino, svoje željno pričakovanje ško-
lo med njimi...“ Vse, kar človeka ne navaja k takemu načinu življenja, je krščanstvu tuje, je alienaci ja. Vsakdo, ki se proti takim alienacijam bori, dela veri in s tem družbi uslugo — po Janžekoviču. Marksisti se bodo vedno borili proti takim alienacijam.
Alienacija je v vseh tistih religioznih odgovorih na vprašanje o izvoru življenja, o njega smislu, o smrti, o ono-stranosti, ki se dajejo kot dokončni odgovori, kot dogme; „v odgovorih, ki imajo značaj mita, t- j. brezčasovnega in dokončnega spoznanja, čeprav je spoznanje vedno povezano z zgodovinskimi in družbenimi razmerami. In če takšne dogme monopolizira š’e cerkvena organizacija, ki se razglasi za edinega in popolnega posedovalca ter varuha in razlagalca resnice, za edino instanco, ki daje dokončne sodbe in rešitve, je krog alienaci je sklenjen.“
Marksisti pa razumemo vero kot človeški projekt o popolni družbi, bratstvu in ljubezni, enakosti, ki jih človek ni moe?el situirati drugje kakor v Bogu. „Prav tako pa nas še posebej vznemirja mišljenje, da so religiozne ‘diskusije’ pri nas ‘temperatura’ teh in takih diskusij, javno izražanje verskih čustev, le politična zadeva, organizirana akciia nezadovoljnih, naše (množične! opozicije. To mišljenje istoveti religiozna vprovanja Hudi v naši socialistični družbi s političnim opoziciona-hzmnm in seveda navaja na zakHuček, da ie nuino potrebno zoperstavljanje ‘noliHč-ni akrili v relierozni obliki’, na da je potreben administra-
tìynì Kot 7r>ripr VPTO.“
rf-rnv/b^rii r»rmVk"t daje Trčkom	linrJoTn. tnrH frristjarioifi,
Ttomunoin.	rfn «svolo Trumani-
r.A'r.-no Pi-omlroi -To	T"'■'1 ičorn pvpt.IJ UTeS-
t on lojo ir	ion in ITI T)raV
•o.	riqp co^onv,rqvil; sistem to
^moerv^a "hrpz prp^s^rTkov.
Ta Kofolova ra^f^^liania so daleč
rfci T->i ncj-f-vor-iolq. pncTPio 7a diclino*. tam zaide v t°mo, ko skuša razlikovati ..med dmlofrom o svetovno-pqvnrskTi VBr^parnih in dialogom kot vivlipn *c?vim o^nos°m med verujočimi in neverujoeimiT V celoti na dokazu ip. da mu manika tiste širine in pd obrne. ki ju moreta dati le svoboda, ali vsai toŽTia r»r* -nipj in liubezen do vocjrdnp in rio bližnieo-a. P^leo* fo^a Sl Poter nriza«d°va, da bi obšel objektivno r^s^ioo. katero isVanie in priznanje i«v jin'rio rro n a tvoritev nncoiPV za dia-ioo\ Odkiia-iooq iq voktpva. da naj bi OovVov cjtoniio	n°vid°z le no-
c<7'pd-no. v	oTUik^verla saeialistič-
mo	ko jo TiTl“
vpfilo (lo to V*!! irìrri pflv»oc* ilo tpoTllA?,.
no<r«r korvinni^n^o m°d r^volneiio ..belo-
iTQT»'-iT«s^7^r«.o 7oViiodo<{. ■R’op.konravnost
nnirniHe R,nt«r dru°"1 '*n kokov svoboden človek- 7a n^fa so bili katoličapi v OF
pak se razvija med tremi činitelji: poleg sogovornikov stoji še od človeka neodvisna objektivna resnica“.
*
V domovini se tudi govori in piše o dialogu. V preteklem mesecu je objavil o njem razpravo Zdenko Roter pod na--slovom „Dialog med marksisti in kristjani“. Izšla je v „Teoriji in Praksi“ (III/5, maj 1966, str. 713—729), ki jo izdaja Visoka šola za politične vede v Ljubljani- V naslednjem objavljamo sintezo te razprave. Kar je v narekovaju, je dobesedno, kar je mastno, je v razpravi ležeče. Takole razvija, svoje misli Zdenko Roter:
Ni namreč mogoče zanikati, da se v sodobnem svetu pojavljata dve veliki življenjski koncepciji: religiozno verovanje in marksizem. Ena od zmot med katoličani in marksisti je, da komunisti sprejmejo dialog le, kadar niso na oblasti. Ko pa oblast dobe, odbijajo vsak dialog. Dialog med vsemi delovnimi ljudmi sprejmemo ali zavrnemo, srednje poti ni. Dialogičen odnos med | komunisti in kristjani mora obstajati j tudi po zmagi socialistične revolucije. A ne gre za dialog med kristjani kot j družbeno grupo — večino in komunisti |
raišniega konca mlade socialistične družbe po vojni in odprto priznala, da vse to pomeni veliko zablodo in zmoto ter moralno in politično odgovornost“.
Med komunisti je še razširjeno miš-lienie, ki vidi v religiji zgolj opij za ljudi, Verne ljudi (ki imaio sicer po đakonu in ustavi enake pravice) smatra za manj zanesliive, ki jim ni mogoče zaupati funkcije v družbenopolitičnih organizacijah. „Takšno stališče pa seveda ne daie zagotovila, da se že v H-svašnii nli v prihodnji socialistični družbi ne bi poskušali zateči iwr. k pre-o-auinniu vere in vpruiočih. k administrativnemu pritisku ali vsaj k zapostavljanju v manjših stvareh vernih ljudi zato. ker so verni.“ Mišljenje, da je vera onii povsod in vedno, vsebuje vsaj dve r>omQTnhni zmoti: t. ni to vsmzčr-nrnoče Markovo Ctudi Engelsovo in Leninovo! pojmovanje relmiie, 2. r°sna 7<rodevinska, analiza religioznih gibam" nokaže. da religiie ni mogoče pojasniti z gol" s tezo n oniiu.
Dr, ,T. Janžekovič (Socialistična dnnžPa ip raHmia. Nova not. 10-19/(14! n-pilražo -pravi smisel vere z naverlliami iz A post. Jel n prv-atnem kržčanstvn: j
....prosa srca in dnba........iim je bilo |
vsa c-t-nunr». . . Nob°pega ubozoza ni bi-I
SVOBODA IN DEMOKRACIJA. Slovenija bodi urejena po krščanskih načelih spoštovanja pravic osebe in družine, svobode v družbi, demokracije in socialne pravičnosti. Zajamčena bodi samouprava ozemeljskih in poklicnih enot- Naloge, ki jih morejo opravljati nižje upravne enote, naj bodo v njihovem samoupravnem delokrogu. Svoboda državljanov, ki ni v opreki s krščanskimi nravstvenimi načeli, z zakoni in občimi narodnimi koristmi, je nedotakljiva. Zajamčena bodi svoboda vere in vesti, vzgoje in pouka, besede in tiska, zborovanja in združevanja, strokovnega, stanovskega, kulturnega, gospodarskega in političnega uveljavnjanja ter neodvisnost sodstva. Volilna pravica bodi enaka za vse državljane obeh spolov.
Trdnost države je odvisna od vere v Boga in od nravne vrednosti državljanov, Cerkvam in verskim združenjem država varuje svobodo delovanja. Država ščiti javno moralo. Razmerje med državo in verskimi skupinami urejajo pogodbe.
Program Slovenske krščanske demokracije — Čl. 2.
enakopravni; razumljivo, da šele tedaj, ko so se popolnoma in zavestno podredili komunistični partiji, kakor izhaja iz njihovih izpovedi. Zato tudi mnenja tistih teologov v domovini, ki so se že med revolucijo povsem in v vsem podredili komunistični partiji, ne morejo imeti .prav nobenega vpliva na ustvarjanje pogojev za dialog.
*
O Roterjevi razpravi je že 3. junija v ljubljanskem Delu pod naslovom „Teorija in praksa“ 5/F pisal Šetinc. Tudi on se v svojih gledanjih prav nič ne oddalji od Roterjevih izhodnih točk, ki so za dialog s kristjani nesprejemljive. Takole pravi Šetinc:
Študija Zdenka Roterja „Dialog med marksisti in kristjani“ je vzbudila precej pozornosti, polemike in tudi take ali drugačne nesporazume. Po mnenju Roterja posamezna nacionalna komunistična gibanja ne morejo imeti v bistvu različnih stališč do religije in do dialoga med vernimi ljudmi in marksisti. Dialog med marksisti in kristjani je pomemben odnos v situaciji, ko je treba premagovati kapitalistične družbene odnose. Tak odnos potrjuje jugoslovanska in še posebej slovenska izkušnja Osvobodilne fronte... Zdenko Roter... je__v enem goU;vo nedvoumen: ko govori o dialogu, ne misli ipri tem na dialog s cerkvijo. Misli torej na dialog na širši podlagi: dialog med graditelji socializma, torej med ljudmi, med katerimi so tako ateisti kot kristjani... Manj jasen je avtor tam, kjer bi bilo treba bolj poudariti, da dialog, o katerem govori, ni od danes, tak dialog je bila naša revolucija, tak dialog poteka v samoupravnem sistemu in tak dialog je tudi politika aktivne koeksistence, katere tvorec je bila Jugoslavija v mednarodnih odnosih že od vsega začetka. Vprašanje pa je, če je bil dialog zmeraj dovolj ploden, dovolj ustvarjalen (odprt tudi za intimna vprašanja človeka.. .
*
Zanimivo je, da je v istem času problem dialoga, kot se ta beseda razlaga danes, načel v emigraciji znani javni delavec in pisatelj knjige „Sivi dnevi“ Marko Kremžar. V uvodnem članku v Svob. Sloveniji z dne 2. junija pod na-
slovom „Junijska razmišljanja“ govori o „dvanajstih tisočih“ in pravi: „Resnica je, da so stopili na pot, za katero so vedeli, da je prava in so to prepričanje zapečatili s krvjo.“ Nato zaključuje svoja razmišljanja tako:
„Izpričevali so svoja načela pogumno; niso klonili pred silo. Mi pa včasih pojmujemo koeksistenco kakor slabotno popuščanje od lastnega prepričanja za ceno premirja. To ni koeksistenca — to je poraz. Le če smo pripravljeni spre" jeti realnost, le če so oni pripravljeni sprejeti nas takšne, kakor smo, lahko govorimo o bazi za dialog. Le resnica, le priznanje junaštva, le obsodba zločina so temelji, na katerih je mogoče pričeti razgovor, (podčrtalo ured.)
Leta 1945 so komunisti pokazali, da so dialoga nesposobni in namesto njih so govorile strojnice. Naša dolžnost se s tem ni spremenila. Še vedno je naša naloga, da pričujemo svoja načela tako glasno in pogumno, kakor so to storili naši tovariši v Kranju, Teharjih Št. Vidu, Kočevju in Škofji Loki-
Jasno in brez sovraštva, pa brez slepomišenja in popuščanja moramo ozna-niati z besedo in zgledom svoje krščansko prepričanje. Kaj bomo dobili v odgovor? Strel, molk, laž, prezir? Ali bo morda prelita kri rodila sad, da bo končno le beseda našla besedo?“ M. P.
ARCfViTVIfA
(Nadaljevanje s 1. strani)
Z vojaške strani je pa bilo poudarjeno, da oborožene sile tega nikakor ne delajo z namenom, da bi prekinile sedanje ustavno stanje in da bi same prevzele vso oblast, ampak samo zato, da se izdajo učinkoviti ukrepi, ki naj samo še bolj utrde sedanji dem. sistem.
V nekaj vrstah ...
V	sanatoriju Anderson v Houstonu, Texas, je bila prejšnji teden operirana soproga predsednika dr- lilije Silvija Martorell de Illia. Predsednik je izjavil, da je bila operacija težka. Bolnici se pa zdravje zadovoljivo zboljšuje.
V	senatu so izglasovali državni proračun za 1966 v višini 511.000 milijonov pesov. Primanjkljaj dosega višino 131 tisoč milijonov.
Zaradi snežnih zametov v Andih je ustavljen železniški promet med Argentino in Čilom.
Komunistična Jugoslavija včeraj in tlancs
(Poročilo evropskega dopisnika Svobodni Sloveniji iz Trsta)
Zgodilo bi se n. pr. lahko, da bi se režim spremenil v neke vrste Frankov režim, kot je v Španiji, kjer sicer ni političnih svoboščin, pa se Franko ne vmešava v privatno iniciativo državljanov ter jim prepušča, da si sami določajo svojo raven. Kaj takega pa komunisti zopet niso sposobni, ker so ravno v gospodarskih vprašanjih nepopustljivi dogmatiki — in kot vidimo v Jugoslaviji, pri vsej mizeriji privatni iniciativi ne dajejo nobenih iz-gledov, ali pa samo v tako trdi obliki, da je taka privatna iniciativa brez vsake vrednosti. Zato mirno lahko rečemo, da se komunisti igrajo z ognjem ter morajo računati, da bo prišlo v državi prej ali slej do neljubih dogodkov.
Ali bo odmirajoča komunistična stranka s svojo policijo imela še pogum, da bo poslala UDBO, da naj strelja po ulicah na ljudi in jih pobija, kot je to delala leta 1945 in v poznejših letih?
V čem obstoja današnji nacionalizem v Jugoslaviji? Nacionalizem ni nič drugega kot protest in upor proti dvajsetletnemu nemogočemu stanju, da bi bolj razvite pokrajine v državi, to sta Slovenija in Hrvatska, delali in služili kar naprej za nesposobneže in razsip-nike v manj razvitih republikah, kjer je na stotine nerentabilnih tovarn in podjetij, ki hočejo kar naprej prejemati podpore iz centralnih fondov. Vse te takoimenovane politične tovarne rede parazite v komunistični partiji, ki
9
mislijo, da bodo večno prejemali tako podporo za svojo osebno nesposobnost. Komunistom se sedaj maščuje, da so v posameznih republikah puščali lokalnim strankinim fukeionarjem, da so brez vse kontrole razpolagali z ogromnimi vsotami in so za svoje udobje gradili tovarne, misleč, da bodo v njih imeli vedno neusahljive vire na razpolago. Zato so zidali kar tja v en dan tovarne. Kakor se je ipač zahotelo kakemu vplivnemu komunistu- Ko so bile te politične tovarne postavljene, so bili izčrpani tudi vsi razpoložljivi viri. Sedaj je morala priti na pomoč država ter je morala kriti izgube teh političnih podjetij. Plačevanje ogromnih izgub skozi dvajset let je državo spravilo na rob gospodarskega propada. Sedaj, ko bi morala reforma to stanje ukiniti, se vsi komunistični paraziti branijo, In ker dosedaj komunisti sami niso imeli volje, ne smisla in ne poguma, da bi v svojih lastnih vrstah napravili red, morajo pač računati s tem, da ga bo nekoč moral delati narod sam. Mera bo postala nekoč polna. Sedanje kunktatorsko reformiranje bo komuniste samo privedlo v zagato brez izhoda.
Ali komunisti kaj store za ublažitev takoimenovanega nacionalizma? Odnosno kaj so storili ob dejstvu, da se je res pojavil in v strahu da jih nebi pregazil? Na ves glas vpijejo, da so prav oni na’večji nacionalisti. Nič se ne smemo čuditi, če so komunisti, ki so zelo spretni v svoji dialektiki, naenkrat zna-
šli način, da sami sebe prikazujejo kot j zagovornike nacionalizma. Postavili so tezo slovenstva, hrvatstva, srbstva proti tezi jugoslovanstva in zaporedoma dali izjave, za Slovence Vida Tomšičeva, za Srbe pa Milentije Popovič, oba vodilna funkcionarja komunistične stranke- Oba zatrjujeta, da jugoslovanstva ni, ammak da obstoja samo slovenstvo, hrvatstvo in srbstvo. Začelo se bo sedaj razpravljanje na dolgo in široko, kaj je jugoslovanstvo, kaj je slovenstvo, hrvatstvo in srbstvo. Začelo se bo bodo s tem odvrnili znova pozornost ljudi od glavneea problema, ki je gospodarskega značaja.
Živimo v dobi, v kateri gospodarstvo igra glavno vlogo in nismo še nikdar čuli ali brali, da bi bili jugoslovanski komunisti objavili kake podatke, iz katerih bi bPo razvidno, kam so šle milijarde in milijarde bodisi domače ali tuje. Nihče ne bi nič nasprotoval. če bi se odvzeti denar uporabil koristno, se pravi rentabilno, da bi se v resnici dvignila proizvodnja, dvignila stopnja nerazvitih pokrajin, ker bi to bilo tudi v korist razvitim pokrajinam, katerih izdelki bi potem imeli več potrošnikov v manj razvitih pokrajinah. Toda do danes je bil ves ta denar vržen na cpsto-
Nacionalizem je zato danes tu po krivdi komunistov samih. Za razliko od drugih komunističnih satelitov Moskve, so jugoslovanski komunisti obremenjeni še z eno težavo več, katere ni mogoče odnraviti na ta način, da centralistični žeparji tiste, ki zahtevajo pravico in red. enostavno zmerjajo z nacionalisti, šovinisti, lokalisti ip. Z vso
pretkano dialektiko branijo svoj privilegirani položaj, in v svoji dogmatični zagrizenosti še v položaju, ko se že skoro potapljajo, z iz vode molečimi prsti dajejo znake, da je treba travo rezati s škarjami, ne pa kositi.
Danes ni več načelno vprašanje, če naj se reformira, temveč kdaj, kako in v kakšni izmeri naj se to izvede- V vseh komunističnih državah stoje komunisti pred to zanje nerešljivo odločitvijo. Jugoslovanski komunisti imajo še to smolo, da so pri tej reformistični štafeti nekaj korakov pred drugimi in morajo zato drago plačevati svoje poizkuse, ker se nočejo vzgledati na zapadu. Druge komunistične stranke škodoželjno čakajo in gledajo, kako se jugoslovanski komunisti brez navdušenja in samo pod silo razmer pehajo z reformami.
Eno je gotovo: Z vsem, kar podvze-majo sedaj v Jugoslaviji, ne rušijo samo komunizma, marveč tudi centralizem in to hote ali nehote, časi političnega egoizma so minili, danes je odločilno gospodarstvo in kdor je v tem močnejši nolens volens podredi slabotnejšega.
Jugoslavija kaže isti razvoj kot Italija, seveda s petdesetletno razliko. Rim je ostal politično središče z armado birokratov, težišče in moč države pa je v gospodarskih emporijih Milano in Torino, odkoder prihaja ogromna večina finančnih sredstev, ki tudi financirajo manj razvite južne pokrajine. Toda to se danes v Italiji že vrši na način, da dobijo samo sposobni finančna sredstva v roke, oziroma vsa večja podjetja na severu ustanavljajo v juž-
nih pokrajinah Italije svoje podružnice, nova podjetja, ki jih vodijo strogo po načelu rentabilnosti.
Tudi v Jugoslaviji bi morali v južnih pokrajinah slovenski in hrvatski izkušeni gospodarstveniki odločati, kje in kako naj se razvija industrija. Seveda v Sporazumu s krajevnimi činitelji, toda ne s komunisti, ki na vsem svetu ne priznavajo veljavnega osnovnega načela rentabilnega gospodarstva.
Povedali smo že, da tarejo jugoslo-slovanske jkomuniste (naslednje skrbi:
1.	Zavoženo gospodarstvo; 2. Vprašanje nacionalizma oziroma centralizma; 3. Spor med mlajšo in starejšo komunistično generacijo oziroma sipor med inteligenco na eni strani in med komunističnimi „proleti“ na drugi strani.
Trdili smo že, da je komunistična stranka mixtum compositum iz analfabetov in oportunistov. Vsa količkaj pomembna inteligenca, tudi če je marksistično usmerjena, stoji izven stranke. Od časa do časa prihaja do hudih konfliktov med uradnimi komunisti in med inteligenco. Znan je spor z listom „Perspektive“ v Ljubljani, katerega je komunistična policija zadavila, ker je zahteval večstrankarski sistem. Znana je afera profesorja Mihajlova, ki je končala z neslavnim porazom Tita in komunistov. Znana je tudi ustavitev lista Delo, ki je objavilo članke prof. Mihajlova.
Značilen je tudi občni zbor Društva jugoslovanskih književnikov, ki je bil
22.	decembra 1965 v Beogradu. Na tem občnem zboru je bila z ogromno večino pesnikov in pisateljev sklenjena razpustitev osrednjega društva in prenos
Wcwice
Pogovor o črnih gradnjah. V Svob. Sloveniji smo poročali o ukrepu komunističnih oblasti v Škofji Loki proti delavcu, \d si je brez oblastvenega dovoljenja postavljal hišo. Ker so mu jo podrli, je to dejanje sprožilo debato o črnih gradnjah, ki še danes ni končana. Ljubljansko Delo se z njo bavi v številki z dne 1. junija. V naslednjem navajamo samo nekaj navedenih mnenj:
Občine zapravijo ogromno denarja za generalne urbanistične načrte, milijoni in milijoni gredo za filozofijo, nimamo pa zazidalnih načrtov, ki bi ljudem omogočili gradnjo hiš...
Ugotovili smo, da tisti, ki so gradili na črno, zaslužijo mesečno komaj
60.000	starih dinarjev, nekateri pa še manj. . .
Pri nas velja povprečno dvosobno stanovanje v bloku 6 do 8 milijonov...
Ljudje grade na črno, češ, saj nam nihče nič ne more. Celo nekateri miličniki, ki bi črne gradnje morali prijavljati, so v naši občini gradili na črno.. .
Lani smo izdali 1533 odločb o ustavitvi dela in 113 odločb za rušenje. Dejansko pa smo odstranili le 33 objektov.
Najvišja kazen je trikrat po 20.000 starih dinarjev. To kazen vsak s posmehom in zadovoljstvom sprejme, saj je znatno nižja od komunalnega prispevka .. .
V	Radovljici moram plačati 500.000 komunalnega prispevka, ne da bi za to kaj dobil. Tu naredimo red! To je navadna špekulacija in izkoriščevanje človeka .. .
V	Ljubljani dobiš v najboljšem primeru gradbeno dovoljenje v osmih mesecih. niso pa redki primeri, da čakajo prosilci tudi dve, celo tri leta. Dokler tega Ckraiš'ega postopka) ne bomo imeli, bodo vedno črne gradnje, anarhija, protekcija, korupcija in kaj vem kaj še vse- Tu to danes v urbanizmu tudi je. . .
Mislim, da je precej naših urbani-
SLOVENCI V
BUENOS AIRES Proslava sv. Alojzija
Alojzijeva proslava, ki je bila v nedeljo, 19. t. m., ob štirih popoldne v Slovenski hiši v Buenos Airesu, je privabila polno dvorano slovenskih otrok in staršev. Sv. mašo, med katero je imel vzpodbudno pridigo za naše šolarje, je daroval direktor msgr. Anton Ore-har, nakar so lanuški otroci pod vodstvom ge. Zdenke Jan lepo odigrali igro Tonček v kraljestvu žuželk-
Nastopilo je petnajst osnovnošolskih otrok v naslednji zasedbi: glavno vlogo Tinka je imel Branko Jan, ostale pa so bile razdeljene: dedek — Miloš Šušteršič, čarovnik — Jani Gris, duh — Fran-
1—................... .....
pristojnosti tega društva na republiška društva književnikov. Sedaj vsako republiško društvo voli delegate, ki ipotem na skupnih sestankih obravnavajo skupne zadeve- Sklepi morajo biti soglasno sprejeti. Tako se je pri književnikih pod komunisti začela borba proti centralizmu, ki je privedla do popolnega uspeha. Sedaj se je borba proti centralizmu prenesla še na gospodarstvo.
Uradni komunizem je sedaj v najhujšem sporu z zagrebškim filozofskim listom „Praxis“, kjer prihaja do besede mlajša generacija, t. j. sinovi in vnuki tistih, ki so z nasiljem utirali pot revoluciji. Do teh list Praxis nima bogve kakšnega spoštovanja, kar je razvidno iz nedavno objavljenega daljšega članka, s katerim se je solidariziralo vse uredništvo revije. V njem pisec članka odkrito zatrjuje, da elementi, ki so po revoluciji iz opank takoj presedlali v limuzine in si prilastili razne privilegije ter so v tem videli svrho in cilj revolucije, nikdar ne bodo rešili socialnih problemov. Proti tem nastopa sedanja mlada generacija v domovini in zahteva njihovo kapitulacijo, njihove glave, ker so se izkazali 100% s Titom vred „nevredni revolucije in njenih žrtev“. Komunistično ideološko glasilo „Komunist“ je ostro nastopilo proti listu „Praxis“. Intelektualcem odločno odreka pravico, da bi se postavljali v pozo ideoloških sodnikov. List „Komunist“ ex catedra ugotavlja, da ima pravo socialistično zavest v zakupu le uradna Zveza komunistov. Tako je delitev duhov do konca izvedena: Na eni strani je mlada generacija intelektualcev, ki zahteva „tvorni humanistični
stičnih načrtov neuporabnih. Sam sem jih včeraj gledal na občini in niti eden ni uporaben.. .
V Ljubljani ni boljše gradbene parcele pod 3 milijone dinarjev, čeprav graditelj še ni niti prijel za lopato. Cene pa še kar naprej rastejo...
Senzacija o naši obali. Milanski ilustrirani tednik BC je objavil (letošnjega 24. aprila in 1. maja) dve reportaži s Koprskega in istrske obale- Nekaj citatov: “Precejšnja je konkurenca med igralnico in prostitutkami, ko bi rade zvabile denar od Italijanov prej, preden ga poženejo v igralnici... Hoteli istrske obale se že spreminjajo v javne hiše s popolnim pristankom oblasti. Jugoslovani mislijo odpreti še nove igralnice...”
Ena izmed tistih deklet je reporterju “zaupala”, da zasluži do milijon lir na mesec, vendar pa tudi dosti porabi (n. pr- 150 tisoč lir za sobo ipd-). Ko jo je vprašal, če lahko tudi kaj prihrani, mu je povedala, da ima spravljene tri milijone in pol lir v neki rimski banki, ker jugoslovenskim bankam ne zaupa. In tako dalje-
K temu ni kaj pridjati — razen vprašanja kaj mislijo o taki “turistični propagandi” ali natančneje zapravljanju veljave socialističnih moralno-pravnih načel in norm — prizadeti in odgovorni? (MAKU, Naši razgledi, XV, št. 10, 28. V. 1966.)
Umrli so- V Ljubljani: Prane Rus, žel. upok-, Marija Jurjevčič roj. Mramor, vdova po šolskem upravitelju, Martin Nečemer, upok., Ida Juiran, Franc Gregorič, v. pravni svetnik v p., Ivan Romih, član šentjakobskega gledališča, Lovrervj 'Kuhar, upok.,Jože Jere-tina, glavni knjigovodja Mestne hranilnice v p., Marija Krejačič, Marija Goslar roj- Schweiger, Franjo Kržič, biv. lesni trgovec in Ana Škraba roj. Zebič-
ARGENTINI
ci Stanovnik, čmrlj — Vinko Glinšek, pikapolonica — Andrejka Celare, pajek — Joško Bokalič, kobilica — Joško Čampa, muhec — Tonček Kokalj, čebelica -Martiča Šmalc, pet kresnic pa:
Marija Hočevar, Janja Šušteršič, Zali Vire, Marjetica Criscuoli, Martinka Miklič. Harmonikarske vložke je odigral Boris Celare- Pevske točke so izvajale: pikapolonca Andrejka Celare in kresnice: Marija Hočevar, Janja Šušteršič, Zali Vire, Marjetica Criscuoli in Martinka Miklič. Za kulisami pa je uspavanko pela solo Zorkica Gris. Vsi otroci so svoje vloge lepo odigrali, ga. Zdenka Janova je z nagovorom na otroke vzdrževala ves čas direkten stik med gledalci in igralci ter igro samo, scenerija je
socializem“ za razliko od „stalinistične' ga pozitivizma“ na drugi strani, ki je še živ pri jugoslovanskih komunistih in ki zanika razvoj človeške osebnosti in maliči socializem v ipolieijsko dirigirano samopašnost.
Tito, Centralni komite Zveze komunistov, strankina glasila Borba in Komunist so že posvarili te „mladiče“, ki se drznejo kritizirati starejšo in še danes vodilno generacijo. Pričakovati je, da se bo borba v doglednem času med j obema frontama — mlajšimi, ki zahtevajo resne reforme — in starejšimi, ki jih samo fingirajo, zelo zaostrila. Lahko se pa reče, da je centralizem dobil svoj prvi udarec. Ker elementi, ki so proti reformi, že zatrjujejo, da bo reforma favorizirala boli razvite republike in da bodo te izkoriščale manj razvite pokrajine v državi, to samo potrjuje našo tezo, da se bo gospodarsko težišče vedno bolj pomikalo na Hrvatsko in v Slovenijo. kar je popolnoma naraven in organičen razvoj. S tem se bo pa povečal v njih tudi političen vpliv. V Beogradu bo ostal samo takoimenovani komunistični „demokratični centralizem“ razvrednotene ideološko osiromašene in moralno propadle komunistične stranke.
Če bo šlo vse to po mirni in lepi noti, je danes še veliko vprašanje. Najprej je nastopila gospodarska kriza, z njo je prišla, kot vidimo, kriza stranke, se pravi povsem naraven razvoj v totalitarnih režimih pred njihovim razpadom.
Od komunistov v Jugoslaviji je sedaj tudi odvisno, če bo prišlo tudi še do krize države.	(Konec)
bila resnično prijetna za oko in odmori j med posameznimi dejanji, ki jih je bilo j pet in posebej zaključek, pa prikladno kratki. Igra je češkega izvora ter sta jo kot klasično češko lutkovno igro napisala Josef Skupa in Frank Wenig že leta 1937 v Pragi.
Igra je odlično uspela. Vsi so bili prirediteljem, zlasti še ge. Zdenki Janovi in vsem, ki so ji pomagali, zanjo iskreno hvaležni.
Festival mladine iz Slovenske vasi
Dobite človeka z znanjem in obiljem dobre volje, pa boste imeli koncert. Tak vtis je napravil II. veliki festival mladine Slovenske vasi, ki so ga v nedeljo, 12. junija, podali v Slovenski hiši na Ramón Falconu.	\
Profesor klavirja g. Boris Celare je bil duša festivala- Verjetno si je tudi vso vsebino sam zamislil. Zbral je o-gromno glasbenega materiala. Otroci so nastopali z igranjem- klavirja in pevskimi točkami, on sam je podal pač najbolj dovršene klavirske točke, kot so Sonata patetica (Beethoven) in Schubertova serenata- S pomočjo neumorne ljubiteljice petja in otrok ge. Zdenke Janove je vpletel v program prijetne pevske točke, sest narodnih pesmi, ki ogrejejo, ker so pač naše, pa čeprav jih ne pojejo koncertne pevke. Saj njihovo zrelost nadomesti svežina otroških glasov.
Skupinske glasbene točke so nam podali slovenski fantje, ki so si nadeli po-amerikanjen naslov „The 'Sonny Boy’s“. Sestava ni bila tipično amerikanska, saj so v isti sestavi mnogi slovenski „orkestri“ po vseh emigrantskih skupinah in v domovini. Podali so nam iz slovenske zakladnice kar šest skladb in iz moderne, po naslovih sodeč, iz severnega ali južnega ameriškega kontinenta. In poleg teh fantov je svoj del odigral še posebej sestavljeni Jazz. Kakor je bilo razbrati, so pri skupini „Sonny Boy’s“ bili le Jglovenci: Celare, Brolih, Bregar in Ivančič, đočim je poleg Ce-larca in Ivančiča " pri jazzu sodeloval (gosti Holubicki. V programu niso napovedani avtorji šestih odigranih točk, a iz sloga in naslova bi bilo skoro mož-j no ugotoviti, da so skoro vsi nastali na ameriškem kontinentu.
Če bi vseh pet delov ocenili po glas-ber-em slogu, bi kratko mogli reči, da je j prvi del pretežno klasičen, drugi in četrti slovensko popularen, tretji in peti moderen. In odvisno je bilo od poslušalca, kaj ga je bolj zajelo. Stare ljubitelje glasbe je verjetno osvežila klasika in narodna pesem, mladino morda boli moderna glasba. Vse je bilo pa izdelano v približno isti kvaliteti, seveda sorazmerno -starosti igralcev.
Brez dvoma je treba pohvaliti vnemo in zvrhano mero dobre volje. Zlasti organizatorju festivala vse priznanje, in njegovim ožjim sodelavcem tudi. Kaj je bil glavni namen festivala, se morda da uganiti iz programa samega. Verjetno, nokäzati navdušenje precejšnjega kroga ljudi v Slovenski vasi za glasbo, njeno orizadevanje, napredovanje otrok in posebej za do zdaj doseženi nivo. Ta cilj je bil brez dvoma dosežen. Saj je bil program obilen, za uspeh takih prireditev kar preobsežen. Prav tako, gledano pod tem vidikom, moremo ostati pri tej grupaciji, ko gre za to, da posamezniki in skupine pokažejo dosežke svojega truda- Seveda ipa je bil morda razočaran, če je kdo pričakoval smotrno urejen spored in prilagojen za drugačen učinek: za vtis koncerta, ki je enovito in pestro sestavljen iz posameznih kosov v celoto. Taki programi so težki, če upoštevamo, da so material, iz katerega je mogoče graditi, otroci in mladostniki. Festivali, ki so nekaka repriza glasbenega študija, že zaradi svojega mmena lahko postando suhi in ne vžvo, kar bi dosego) izbran in skrbno sostevMen koncert. In res ie tudi. da je bito tehnično hitreje in lažie možno izvesti festival v tem netdelnem sporedu. * ča so imeli nrireditelii gori naveden namen, so ga dosegli Dokazali so, da viotrengVq vas goii netie ir- glasbo, da goji tudi slovensko -pesem in glasbo.
Zato mora biti. vsa slovenska skupnost v Buenos Airesu hvaležna g. Ce-larcu in sodelavcem za njihov trud- Želimo jim samo vztrajnega napredovanja in bomo veseli, če nam bodo ob letu nakazali, da so napravili v letnem trudu v°lik korak naprej. Predvsem pa je želeti, da bi mladi talenti ne zanemarili lene priložnosti in bi pod podobnim vodstvom gojili petje in glasbo in po-snbei očuvali slovensko pesem in jo — ko bodo za to pripravljeni — pokazali tudi kaštel,ianski družbi, v kateri živijo.
lattava Bare Remec
Slovenska akademska slikarica ga. Bara Remec je pripravila novo razstavo svojih najnovejših 23 umetniških slik.
Razstava bo v Galeriji Van Kiel, Florida 659, Buenos Aires. Otvoritev v ponedeljek 27. junija od 18—20. Odprta pa bo do sobote, 9. julija 1966.
Na razstavo velike slovenske umetnice, ;ki s svojimi umetninami širi sloves slovenskega imena po svetu, opozarjamo rojake ter jih vabimo, da si razstavo ogledajo.
Vsate teden ena
POT BREZ KONCA
France Balantič
Reci mi, mati, besedo, besedo v slovo!
Vidiš me zadnjikrat, mento več k tebi ne bo!
Pokropi mre z blagoslovljeno vodo, da najdem väaj konec poti!
Mati, jaz pojdem duše iskat, mati, tja, kjer jih ni.
MBBBBBBBBBBBBMBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBSBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBM
#6» &Metnici Mlmdnihove smrti
Prav na argentinski praznik narodne zastave in obletnici smrti njenega ustvaritelja generala Belgrana je tudi obletnica njegove smrti- Letos prva, odkar gospoda Janeza ni več med nami? ne med starimi in ne novimi slovenskimi izseljenci. Za oboje je delal in od obojih je bil tako, kakor nihče pred njim ne za njim!
Njegov dober poznavalec in osebni prijatelj g. Jože Košiček nam ga je v Zborniku Svob. Slovenije za leto 1966 opisal tako kot ga bolje nihče drug ne bi mogel. Ob zaključku svojim izvajanj r am ga slika takole:
„Ko so potekla najtežja dela naše emigracije je g. Hladnik, kakor pameten gospodar, ki vidi, da lahko grunt izroči v mlajše roke, sklenil, da se umakne, ne v pokoj, ampak na drug delokrog.
Že dolga leta prej se je bavil z mislijo, da bi postal duhovnik v kakem versko in kulturno zanemarjenem delu buenosaireških predmestij. Zyedel je za več kot skromno kapelico sv. Jožefa v tistem delu Lanusa, ki so mu takrat rekali: „Barrio de los pistoleros“ (predmestje razbojnikov). Vem, kakšen je bil ta „barrio“ njega dni. Na Hladnikov nasvet sem hodil od februarja 1947 do februarja 1948 tja vsako nedeljo maševat. Prvo nedeljo sta bili poleg deset-glave mežnarjeve družine še dve drugi osebi (pri maši. Tn „barrio“ so cenili na 10 tisoč duš!
Tu je Hladnik zaoral ledino, tu izpolnil zadnji del svojega življenja. Da-
nes vemo, kje je njegova župnija. Vitki zvonik njegove cerkve jo označuje. Udobno župnišče ob njej, prosvetni dom, šola, kjer slovenske šolske sestre vzgajajo stotine in stotine mladeži, v bližini Slovenska vas, s svojo cerkvijo in ustanovami, v dalji nova župnija, ki se je odcepila od matične, tlakovane ulice in avenije, gradnja vedno novih mestnih predelov, dohod vedno novih ljudi... sredi med vsem tem vrvežem pa povsod poznana postava g. Janeza, ki so mu nazadnje še gumbe na talarju in duhovniški pas po monsignorsko pobarvali, on pa vedno enak, skromen, potrpežljiv, ljubezniv, domač z vsemi, dobrimi in slabimi. Kdor bi imel kak dvom glede tega, kaj je Hladnik bil, ja moral priti do trdnega spoznanja, da je bil izredna osebnost na dar njegovega pogreba. Celo tiste, ki so pa dodobra poznali, je presenetil pogled na nepregledno množico ljudstva, vseh narodov, slojev in prepričanj, kf mu je izkazala svoje iskreno spoštovani e in zahvalo na poti na pokopališče. Tako se svet poslavlja le od svojih narodnih junakov!“
Kai je bila tista Hladnikova moč, ki in 7-naH lindi tako pritegniti? Skromnost. brezmejna skromnost, ponižnost, požrtvovalnost, nesebičnost, ljubezen do vspV, f-rnePih in pomoči potrebnih, predvsem na njegova dobrota, ki ni poznala , me-V T« mu jo utirala in odpirala poti v du«« ljudi vseh narodov Fato njegov sminili, no -živi samo med Slovenci, am~ unui vs-mi narodi, med katerimi je doJöwi sw katerim se je razdajal.
Torej; ljubitelji glasbe in petja v Slovenski vasi, pozdravljeni in nasvidenje !	L-n
Osebne novice
Priznanje. Panamerikanska kulturna zveza, oddelek OAD, je pretekli teden povabila dr. Julijo Payman, da sodeluje pri njenem glasilu, ki izhaja v treh jezikih. Čestitamo!
Družinska sreča. V družini Nije Logarja in njegove žene ge. Sonje roj. Klemenčič so dobili sina Andreja Avgusta. Srečni družini naše čestike!
RAMOS MEJIA Proslava očetovega dne
Preteklo soboto smo v Slomškovem domu doživeli nadvse lep praznik. Na pobudo upraviteljice slovenske šole in s pomočjo gdč., učiteljic so otroci pripravili očetom veliko presenečenje. Po končanem pouku so se zbrali vsi očetje in otroci v družabnem salonu, kjer se je darovala sv. daritev. V cerkvenem Lovoru, ki ga je imel g- dr. Starc, je poudarjal dolžnost in zgled očetov, otrokom pa dolžnosti in obveznosti, ki jih imajo do svojih staršev. Po končani sv. maši je v imenu staršev voščil predsednik šolskega odbora g. Franček Breznikar g- katehetu za njegov god. Nato pa je stopila na oder Saši Zupanova, ki je pozdravila s prisrčno recitacijo vse očete. Ko je zadonela iz otroških grl prisrčna pesem „Gor čez izaro“, so vsi otroci pripeli vsak svojemu očetu slovenski šopek. Ganljivi so bili prizori, ko so se otroci zbrali okrog svojih očetov ter jih nato pospremili v drugo sobo, kjer so jim s pomočjo gospa šolskega odbora ter dobrih mamic pripravili prigrizek. Vsi očetje so bili veselo presenečeni nad tako preprosto, toda prisrčno pripravljeno prireditvijo- Želeti bi •bilo, da b: se ta misel, ki se je prvič uresničila med Slovenci, ponovila prihodnje leto. Vsem pa, ki so sodelovali, prisrčna hvala, za tako lepe trenutke, la smo jih doživeli s to prireditvijo.
očetje
°> VN MARTIN
Naših mrtvih junakov in junakinj so se spomnile v nedeljo, 19. junija, članice SDO na svojem rednem sestanku. Duhovno misel s posebnim ozirom na svetle zglede treh slovenskih mučenic ie podal g. župnik Gregor Mali, spominski govor pa je ime] g. R. Smersu.
Nova dvorana v San Martinu z odlično razsvetljavo, ki jo je napravilo podjetje g. .Jožeta Leskovarja, je prišla
Jarak«» Sterilem«; —
5®*Ietnik
i .
Njegova življenjska pot se je začela med prvo svetovno vojno v Beli Krajini. Dne 7. junija 1916 je bil rojen na Snečnem vrhu. Očeta m videl nikdar, ker je že pred njegovim rojstvom padel na fronti. V ljudsko šolo je hodil v Dubličah. Ves čas je z bratom pridno pomagal materi na kmetiji-Dogodki druge svetovne vojne s komunistično revolucijo so ga zatekli na Ma-verlenu. Kot narodno zaveden in katoliško vzgojen fant je rdeče nasilje takoj odločno obsodil. Komunisti so ga zato obsodili na smrt in na njegovo glavo razpisali celo nagrado. Njegovo sestro Micko so pa ubili in so trije ne-doletni otroci ostali sirote, ker jim je tudi oče umrl v internaciji.
Ob ustanovitvi Vaške straže v Črnomlju se je takoj pridružil čuvarjem slovenske zemlje in slovenskih domačij. Po zlomu Italije je prišel v Ljubljano, vstopil v slovensko domobranstvo in se proti komunistom boril v Vel. Laščah.
Leta 1945 je bil vrnjen iz V etrinja. V št- Vidu je preživel vsa komunistična mučenja, med prevozom v Kočevje v grozno smrt, se mu je pa posrečilo pobegniti iz vlaka pri Ribnici in priti v Italijo, odkoder je leta 1948 odšel v Argentino ter si v Berazateguiju postavil lep družinski dom.
Poleg poklicnega dela se vneto udeležuje dela v slovenski organizirani skupnosti. Velike zasluge ima pri graditvi Slovenskega doma v Berazategui. Najbolje jih je označil govornik na lanski blagoslovitvi doma g. Ivan Korošec z besedami: „če smo prišli na delo, pa štrbenca m bilo, smo odšli domov, čei je pa on prišel, je ostal, prijel za delo in ves dan sam zidal dom.“ V skromno priznanje so ga rojaki tedaj izvolili za njegovega predsednika- Poleg tega je g. Šterbenc tudi član krajevnega pevskega zbora Haendel, iki ga vodi g. Jože Omahna.
Ob 50-letnici jubilantu iskreno čestita tudi Svobodna Slovenija, mu želi vse na jboljše ter iprosi Boga, naj bi ga ohranil še dolgo let v zdravju in moči n-e samo njegovi družini, ampak vsej slovenski skupnosti.
do svoje veljave na kolinah v nedeljo,
19.	junija, popoldne, številni rojaki so preživeli nekaj prijetnih uric v domačem slovenskem okolju.
S LOVEN C! PO
S V E T (J PO ŠPORTNEM SVETU
AVSTRALIJA
O prihodu slovenskih sester v Avstralijo in o njihovem lepem sprejemu, ki so jim ga pripravili Slovenci v Melbournu pod vodstvom svojega dušnega pastirja g- p- Bazilija na cvetno nedeljo, smo v Svob. Sloveniji poročali. Po prihodu v Melbourne so se sestre krepko lotile urejevanja svojega novega središča v Slomškovem domu. Pa tudi za sleherno drugo delo, ki je v korist slovenski skupnosti, vneto poprimejo. Saj jih je p. Bazilij v Mislih tako lepo predstavil ostali slovenski javnosti v Avstraliji. „Sestre so pridne kot čebelice. Kar lepo so že uredile prostor okrog hiše- Nič jim ni prijeti za lopato in kramp, da se fantje Baragovega doma kar lahko skrijejo pred njimi.“ Navaja tudi, da so mu povedale, „da pridejo pomagat k cementiranju plošče pri naši cerkvici. Možje in fantje, kaj pravite k temu?“
Slovenske sestre bodo v Melbournu med drugim vodile otroški vrtec ter vgajale slovenske otroke zlasti v času, ko bodo njihovi -starši v službi. Obiskovale bodo tudi slovenske bolnike. Ena od sester je-prevzela tudi vodstvo slovenskega eerkv. zbora v Melbournu.
V Svob. Sloveniji smo, kot znano, ostro obsodili grd napad Slovenskega vestnika v Melbournu na pok. Narteja Velikonja. S tisto številko je ta list tudi prenehal izhajati. Odbor Društvo Slovencev v Melbornu je nato vzel zadevo v svoje roke in je za konec aprila za-
čel izdajati društveno glasilo Vestnik znova kot razmnoženimi-
V uvodnem članku „Zakaj in čemu?“ med drugim ugotavja naslednje:
„Pred pol leta je Slovenski vestnik nenadoma umolknil. In prav v letu, ko bi, če bi v naših žilah piala prava slovenska kri, morali praznovati Vestni-kovo desetletnico. Najbolj vznemirljivo dejstvo je, da je izostanek Vestnika vzbudil tako malo 'komentarja. Imeli smo smrt brez žalosti, kot da je nekdo umrl, ki nam je bil tuj. Grobarjev je bilo več kot pogrebcev. •— Slovenski vestnik, kakršen je bil, je kazal Znake naših slabosti. Glavni vzrok za ustavitev Vestnika je bilo pomanjkanje strpljivosti sodelavcev in moči. Drugi razlog je bilo pomanjkanje sredstev.“ V nadalnjem funkcionarji društva ugotavljajo, da bo društvo napravilo vse, da bo zopet prišlo do tiskanega lista, če se mu bo posrečilo prebroditi vse težave. Končno društvo tuli zatrjuje, „da nima nikakšne zveze s skupinico, ki je priredila zabavico v korist nekakšnega lista „Zarja“, ki sploh ne obstoja!
Umrli so: V Adelajdi ga. Marija Rošker iz Gosakove družine v Sedlašku pri Ptuju; v Footscrayu Filip Šmit :z Hrastnika; v Geelongu ga. Cecilija An-drcšek; v Canberi pa ga. Cvetka Škerbic roj. Falež. Naj počivajo v miru.
Slovenski orkester Bled v Melbournu jè 15. aprila nastopil na koncertu International Night v prid katoliške emigracije. Fantje so doživeli lep uspeh in so morali svoj program razširiti.
Vestnih SFZ
Pregled odbojkarskega tekmovanja v San Justu
I.
‘Skoraj začuden sem slišal v San Justu ob koncu tekem vprašanje: „Kaj se ti zdi, ali smo kaj napredovali?“ — Dostikrat namreč izgleda, da je važno ■samo to, da mladinski športni dnevi so in da kolikor toliko srečno potečejo, več pa ne. Ker se je celo tekmovanje v odbojki vršilo v razmeroma najkrajšem času m na istem igrišču, mi je res lahko podati nekaj pripomb glede odsekov, igralskih družin, igralcev, sodnikov, nadzorne komisije in gledalcev. Iz vsega tega pa bo sledil odgovor na vprašanje.
Najprej lahko z veseljem ugotovimo, da so se tekmovanja udeležili vsi odseki, ki so že kdaj .nastopali z odbojko. Kadar se bo osamosvojil odsek SFZ iz Carapachaya še v odbojki m se bodo pojavile še carapaehayske odbojkarice, bo te vrste revija naše mladine zajela najmanj sto mladih ljudi.
Vsaka igralska družina predstavlja določeni odsek. Ni vseeno, kako se ta družina pojavi na igrišču, kako pozdravi ob pričetku igre, kako se poslovi, kako je oblečena in kako v celoti odig.'a svojo vlogo. Igralska družina ni marogasta skupina ljudi, ki so se zbrali v zadnjem trenutku, ki jim manjka enotnosti in strumnosti verjetno tudi v ten-ničnem pogledu. Zakaj bi se za domače tekme ne potrudili tudi v tem pogleda! Ves zunanji vtis nastopajočih družin vpliva vzgojno na naše najmlajše in na prireditelje naraščajskih tekmovanj. Pohvale vredni so odseki, ki so bili v tem oziru popolnoma na mestu.
Vsak igralec naj bo ponosen, da lahko predstavlja svoj odsek in da pokaže, kaj zna- Torej bo napel vse sile, da bo svojo nalogo dobro izdelal. Ta ne obstoja samo v tem, da dobro podaja,
brani ih zabija žogo, da ni individualist in podobno, ampak k njegovi vlogi spadajo tudi vse besede, kretnje in zlasti obnašanje v spornih zadevah na igrišču. Kar težko je gledati igralce, ki se med igro ne obvladajo, ki ne prenesejo' tovariševih napak, sodnikovih odločitev in iščejo krivdo za poraz svoje družine tam, kjer je ni. Igra je preizkusni kamen za vsakega igralca in je šola za njegove telesna in duševne sile in izredna prilika, krotiti svoj značaj. K sreči pa je tako obnašanje med našo mladino j zelo redko, a na žalost silno izstooi, | kadar se pojavi na domačih igriščih, ! zelo obžalovanja vredno pa, kadar se j to zgodi pri gostovanju doma ali dru-.god. Zato , posebej, popdarjamo. ,pravi,.| športni duh tistih igralcev, ki pomirljivo vplivajo na tovariša v igri in takoj pristanejo na sodnikove odredbe, S tem dvignejo ugled svoje družine in lepo vplivajo tudi na gledalce.
Sodnikovo delo je včasih zelo težko Ne samo zato, ker mora biti nepristranski, ampak ker ima pred seboj igralce in družine, ki so na različnih razvojnih stopnjah. Na ta način, da strogo sodi boljše in mileje slabotne, je možno, da se novinci sploh lahko razvijejo, vendar traino tako stanje ne more obstojati. Sodniki imajo v svojih rokah sredstvo, ki naj pomaga naši odbojki, da pride kmalu na dostojno višino: to je, da sodijo enotno, postopoma strožje n po najnovejših pravilih igranja v odbojki. Na ta način bo vsak igralec vedel, da so tekme resna stvar in da nepripravljen ne more igrati. To pa bo primoralo vaditelje, da bodo vedno več zahtevali od tekmovalcev.
(Bo še prihodnjič)
Redni sestanek SDO bo prvo nedeljo po mladinski maši v obliki celodnev-tega tečaja. Opoldne na razpolago kosilo. Popoldne začetek ob 15.
Knjižnica SDO. Opozarjamo članice na vrnitev knjig in uporabo knjižnice, ki bo zopet na razpolago 1. nedeljo.
Jugoslovanska nogometna zveza je
obvestila Svetovno nogometno zvezo, da so igralci prve in druge nogometne lige postali profesionalci. To sporočilo je posebno važno za prihodnje olimpijske igre. Jugoslavija namreč ne bo več mogla nastopati pri teh igrah z igralci teh lig-.
Drugi slovenski predstavnik v drugi nogometni zvezi Slovan iz Ljubljane je pred koncem odstopil od tekmovanja. Moštvo je zašlo v hudo finančno krizo, poleg tega je bilo zaradi slabih rezultatov na zadnjem mestu in bi izpadlo iz lige. Maribor pa je bil letos nekoliko slabši in se je uvrstil šele na sedmo mesto.
Na prvi pripravljalni tekmi pred svetovnim prvenstvom v Evropi je argentinska nogometna reprezentanca premagala moštvo Danske z 2:0. To sredo pa se je moštvo pomerilo z reprezentanco Italije v Turinu.
Na svetovno smučarsko prvenstvo v alpskih disciplinah, ki bo prihodnji mesec v Portillu, ‘Čile, bodo tudi Španci poslali šestčlansko ekipo. Špance, trenira znani Francoz Perinet.
Po svetovnem namiznoteniškem prvenstvu je moštvo Jugoslavije nastopilo še na francoskem mednarodnem prvenstvu v Parizu. V četrtfinale so se uvrstili Veeko, Korpa, Markovič in šurbek. Toda do polfinala sta prišla le Korpa in Markovič. V dvojicah sta bila Koripa-Vecko izločena v polfinalu po sovjetskem paru Goromozcv—Amelin s 3:0, Mirko in Stanek (ČSSR) pa sta z enakim rezultatom odprayila. šurbeka in Markoviča.
ŠAH
Tigran Petrosian je ponovno osvojil naslov svetovnega šahovskega prvaka-Izzivalca Borica Spaskega je premagal ' z 12-5 proti 11.5 točkami.
OBVESTILA
Društvo Slovenska vas bo v soboto, 25. junija, ob 20 proslavilo 150-letnico argentinske svobode. Program: obe narodni himni, glasbene točke in igra: EL CURA DE LOS PAGOS LARGOS. —. V nedeljo, 26. junija, ob 15.30 pa se bomo spomnili prve obletnice smrti ustanovitelja naše vasi msgr. Janeza
IV. kulturni večer SKA bo v soboto, 2. julija, ob 7 pri Bullrichu, Sarandi 41, Capital- Predaval bo g. p. A- Kukoviča D. J. o Koncilu in 'njegovem pomenu.
Zvezni sestanek SFZ bo v nedeljo, 3 julija, po mladinski sv. maši v Slovenski hiši. Fantje vabljeni!
Za kuharski tečaj sprejema odbor -SDO prriave do 4. julija. Tečaj bo v Slovenski hiši. Vodila ga bo ga. Sladičeva.
Slovenski dom v Carajsaehayu vabi v radejjo, 10. julije,, tiri kolina in družabno prireditev.
Sestanek dekliškega krožka Našega dgma bo v nedeljo, 10. julija, po maši.
SKAD vabi vse člane in prijatelje na sestanek, ki bo v soboto, 25. junija, ob 19 v Slovenski hiši. Predava g. p. Kukoviča-
Sestanek SFZ Ramos Mejia bo v soboto, 25. junija, ob 8 zvečer.
Seja odbora, predsednic in športnih referentk bo 26. junija ob 11.
V nedeljo, 26. junija, ob 16 bo v Slovenskem domu v Carapxchayu misijonska prireditev. Pridejo misijo-nalji z zanimivimi slikami in filmi. Vsi plijatelji misijonov lepo vabljeni!
Seja športnih referentov SFZ bo v torek, 28. junija, ob 20.
iSeja učiteljskega sveta MOZS bo v sredo, 29. junija, ob 19.30 v Slovenski hiši. Pred sejo (ob 19) bo sv. maša za pok. go. Hildo Sušnik.
Slovenska hranilnica „SLOGA“ Ramos Mejii je darovala mladinskemu skladu Zedinjene Slovenije 15.000 pesov. Prisrčna hvala za lep dar, kakor tudi za priznanje za delo, ki ga odsek opravlja.
Dekliški krožek Našega doma v San Justu vabi vse članice k telovadnim vajam, ki so ob nedeljah po sv. masi in ob sredah ter petkih od 19. do 21.
Hladnika (sodelovanje vaškega pevskega zbora, recitacija m govor pokojnikovega sošolca g. dr. Tineta Debeljaka) ter dneva padlih junakov (govor g. Staneta Mehleta, recitacija in sodelovanje otroškega pevskega zbora. Rojaki toplo vabljeni! — Odbor duštva Slov. vas.
Svoje prihranke lahko mirno zaupate
SLOVENSKI
HRANILNICI
C. C. SLOGA — LTD A.
Vam ‘bodo vedno na razpolago in dobro obrestovani. Za zaupno informacijo se oglasite v naši pisarni
BME. MITRE 97, RAMOS MEJIA ob sobotah od 16—20 ob torkih od 18—20
ESLOVENIt LIBRE
Editor responsable: Milos Redactor : José KrosalJ
Itedacción y Administracija Bamćra Falcon 41'58, Buenos T. E. 69-9508 Argentina
JAVNI NOTAR
Francisco Maral Cascante	,
Escribano Püblico Pta. baja, ofic. 2 CangalJo 1642	Buenos Airea
T. E. 35-8827
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional da la Prspiodarf Intelectual No. 817.086	
Naročnina Svobodne Slovenije za lete 1966: za Argentino $ 1.400,—. Pri pošiljanju po pošti doplačilo $ 100,—. Za ZDA in Kanado: 12 dolarjev za pošijjar-nje z letalsko pošto, in 8 dolarjev ga pošiljanje z navadno pošto.
TaJleres Gràfic.os Vilko S. R. L., Estadoa Uniđbs 425, Ds. Aires. T. E. S3-7213
Ur. FRANC KNAVS i
ODVETNIK
Lavaile 1290, p. 12, of. 2, Capital j
T. E. 35-2271 Uradne ure 17—29 Na telefonu tudi dopoldne
»■anaaaeaaiaaneaataiaaaiiBfaiaaaaiaaeaMaeaataaa«
NAŠ DOM SAN JUSTO
v soboto 91. julija 1966
Tebe, ki si vedno ljubil slovensko 'pesem in ja sam rad pel, vljudno vabimo na koncert Galusa. Pridi, da bomo peli vsi kakor eno- srce!
Se še spominjaš pesmi:
Nocoj pa, oh nocoj,
Završki fantje,
Rožmarin
TO BO
. .. / • ■'
praznik
slovenske pesmi
V nedeljo, 26. junija, ob 17 v dvorani Slovenske hiše.
Preskrbi si vstopnice v predprodaji ali eno uro pred koncertom v Slovenski hiš'i
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V BUENOS AIRESU
Slovenska hiša, Ramón Falcon 4158
Sobota, 2. julija, ott 20 Nedelja, 3. julija, ob 18 Sobota, 9. julija, ob 20
LISICA IN GROZDJE
(A RAPOSA E AS UVAS)
Komedija v treh dejanjih Igra je namenjena odraslim
Režija: STANKO JEREBIČ	Scena: ARH. MARIJANI EILETZ
Igrajo: Pavči Maček Eiletzeva, Marija Kutnar Jeločnikova, Frido Breznik, Maks Borštnik, Jože Černak, Abesinec
Ludvik Pangos
Ob obletnici Hladnikove smrti
Gospod urednik, pošiljam vam tale spominček na rajnega monsignorja Hladnika. Dne 20. junija je namreč minilo leto dni, odkar ga je Bog poklical k sebi.
Rajnega gospoda sem spoznal meseca februarja leta 1939 na Paternalu, kjer je imel novo mašo g. Zmet. Na tej ! novi maši se nas je zbralo veliko Slo- ; vencev. Prišel je tudi g. Doktorič iz Uruguaya. Z njim sem se poznal še iz Jugoslavije. G. Doktorič je bil v Radomljah, jaz sem pa delal v Bonačevi tovarni na Količevem. V teku sedem let, kolikor sem bil v tej službi, sem večkrat hodil v Radomlje k maši. Včasih tudi v ! Dob. Prav po božji previdnosti sva se dobila tukaj neposredno pred začetkom druge svetovne vojne. Obujala sva lepe spomine na. domovino.
Po novi maši, sem se zanimal, kje bo redna slovenska maša. Zato sem si naročil Slovenski list, kjer jd bila vedno oznanjena, kakor tudi vsi slovenski sestanki. Maša je bila navadno na Pater-
ralu ali na Avenidi del Campo ali pa v ulici Avalos pri sv. Neži.
Moje prvo romanje v Lujàn je bilo leta 1939 meseca oktobra. Od tukaj smo šli na vlak na postajo Liniers. Ko je vlak privozil na postajo, sem videl na lokomotivi slovensko in argentinsko zastavo. Ko sem zagledal našo zastavo, so mi solze zalile oči. Spomnil sem se na slovensko Primorsko, kjer naši ljudje ipo letu 1918 niso smeli več izobesiti slovenske zastave. Tukaj, tako daleč od domovine, pa svobodno vihra! Od vesslja in sreče sem jokal. Od tedaj naprej sem se vsako leto udeleževal slovenskega romanja v Lujàn in to delam še danes.
Neko nedeljo sem šel obiskat v Devoto (mestni del v Buenos Airesu, op. ur.) dva brata Kraševca. Bilo je leta 1941. Pol kvadre od hiše, v kateri sta stanovala omenjena Kraševca, sem srečal Janeza Hladnika. Pozdravila sva se. Povedal sem mu, kam sem namenjen. Tedaj mi je povedal, da oba zahajata v
slabo družbo. O tem sem se kmalu tudi j sam prepričal. Ko sem prišel k njima,] sta mi začela pripovedovati: „Hladnik! je bil tu, pa sva pred njim zaprla vrata.“ Postal sem hud in sem ju pokaral: „Ali vaju ni sram zapirati vrat pred duhovnikom?“ Smejala sta se kot dva norca. Tako sem bil jezen, da sem sej tudi jaz obrnil in od njiju odšel. Od; takrat ju nisem nikdar več videl. Pozneje sem zvedel, da je ravno tisti, ki je ipred Hladnikom zaprl vrata, leta 1958 zjutraj odšel na delo, iz katerega se ni vrnil nikdar več. še danes nihče ne ve, kam je izginil. Ljudje so ugibali, da se mu je zgodila kaka nesreča, in' ker dokumentov ni imel nobsnih, nihče ne ve, kje so ga pokopali. Njegov brat je pa bil več let mrtvouden. Decembra messca lansko leto je tudi ta umrl. Pogrebni zavod je imel tudi z njim težave. Ker ni imel dokumentov', ga niso marali pokopati.
Vsako leto meseca septembra je bila prireditev Duhovnega življenja v dvorani sv. Jožefa v ul. Ascuenaga. V njej so bile razne prireditve. Napovedovalec programa je bil Rudolf Živec, tudi mešani pevski zbor pod vodstvom Cirila Jekšeta nam je zapel več pesmi, da nam !
je obujal spomine iz domovine. Ta pevski zbor še danes prepeva pri sv. maši na Paternalu. Na vseh teh jprireditvah je bil Janez Hladnik glavna osebnost.
G. Janez Hladnik je prišel večkrat tudi v okolico Lurdesa. Kar na hitro je obiskal Slovence. Vedno se mu je zelo mudilo. Ni čudno, zmeraj je imel dosti opravkov. Nekajkrat sem hodil z njim tudi jaz. Nekoč sva že zvečer prišla k neki slovenski družini. Gospod Janez Hladnik je povedal, da pobira naročnino za Duhovno življenje. Dobil je dva pesa, kolikor je bila tedaj naročnina in še nekaj za tiskovni sklad. Tako je povsod dobival po dva pesa, kamor sva prišla, nato pa sva šla hitro naprej. Nato sem ga spremil do omnibusa. Pet vozil je šlo mimo, pa nobeden ni hotel ustaviti, končno se ga je le eden usmilil, ker šofer ni čutil sovraštva do duhovnika-
Ko je bil že v Lanusu na svoji fari, nas je povabil stare in nove naseljence na asado. Res nas je prišlo lepo število.. Videl sem, kako so mu domačini pomagali peči meso. Nato sta se oglasili dve gospe z napovedjo, da bosta začeli zbirati prispevke za nakup najpotrebnejših stvari za gospoda Hladnika, ker si
sam nič ne kupi, vse razda in hodi zelo revno napravljen " okoli. Nabrali sta. čedno vsoto ter sta mu potem kupili razne stvari.
Ko sem bral Mauserjevo povest Kaplan Klemen, se mi je zdelo, da je bil rajni gospod Hladnik ravno tak. Vse je razdal. Tudi tistim, ki so ga sovražili.
Monsignorja Hladnika sem videl zadnjikrat avgusta meseca leta 1964 v Lurdesu. Bil je zamišljen. Gotovo si je mislil: Kolikokrat sem pripeljal slovenske romarje k Mariji. Letos jih vodim zadnjikrat. In resnično je bilo tako. Ko smo leta 1965 romali v Lurdes monsignorja Hladnika ni bilo več med nami, kajti 20. junija tega leta je odšel k Bogu po plačilo.
Ko obujam te spomine nanj, še danes ne morem verjeti, da nas je msgr. Hladnik zapustil za vedno. Mi ga pozabili ne bomo. Vedno ga bomo imeli pred očmi, vedno se bomo spominjali tistih let, ko je bil med nami, delal za nas in nam pomagal. Vsi se ga bomo spominjali v molitvi, saj je bil toliko let naš dob‘3r dušni pastir za vse, nam, ki smo ga imeli radi, in tistim, ki so pred njim zapirali vrata.