Vaš prijateljček.
Gvidonova šola je imela počitnice. Proti sredi julija sta se gospod in gospa Fongalanska s svojima fantkoma napotila v Lurd-
Lurd! Preljubi kraj Gvidonove nebeške mamice! KakŠna radost, ko bo lahko pred čudežno votlino po-navljal: Zdrava Marija! Stopil bo na tisto mesto, kjer je stala nekoč Bernardka. Svoj pogled bo obrnil v skalno duplino. Kdo Te, ali se ne bo med cvetje divjega rožnega grma pomešalo tudi nekaj zlatih rož!
Komaj si zagotovijo stanovanje v hotelu Metro-pol, že Gvidon priganja, naj bi šli brž k potoku Gavu.
Končno so pri votlini.
Pomešan med množico, Gvidon takoj poklekne, sklene roki in se začne pogovarjati z mamico Je-zuščkovo.
Zdravomarijo moli za Zdravomarijo, a še bolj počasi kakor kdaj prej, zato da bi prelepo molitev se bolj globoko razumel. Popolnoma se vda svoji ne-beški mamici, in njegov priljubljeni »da« pada iz nje-
37
govega srca pred noge preblažene Device kakor rožni lističi.
Pa že mu dado starši znamenje, treba se bo ločiti.
Ko prejme z mamico §e sv. obhajilo, in hoče ona vstati in oditi, ji Gvidon reče: »Mama, ne še,« in mama ga počaka, dokler sara ne reče: »Zdaj sera gotov.«
Kajpada, nar potovanju so in ne smejo biti drugim nadležni. Sicer bo pa Gvidon lahko še prišel. In res: Kadar je imel trenutek prostega časa, že je iz hotela stekel k votlini in sam nemoten vse povedal svoji ne-beški mamici, kar je imel v srcu. Kakšni nepozabni dnevi za njegovo dušo!
Pil je vodo iz Marijinega studenca, po kolenih ob-hodil križev pot, a vediio ga je votlina najbolj vabila. Kako zelo je blagroval malo Bernardko, kateri je bla-žena Devica prav na tem kraju rekla: »Obljubim ti, da te bom storila srečno, ne na tem, pač pa na onem svetu.«
Dnevi bivanja v Lurdu so se bližali koncu. Dolo-čili so, da jutri odpotujejo. Dopoldne je prišel Gvi-don k votlini. Bil je sam. Roke je lepo sklenil, kakor vselej, z očmi pa skušal prodreti skrivnost, ki je polnila duplino v skali) in ker je bel kip žal samo pozemelj-sko predstavljal nebeško prikazen.
Naenkrat zasliši Gvidon v svoji duši neki glas, ki ga živo spomni na glas, kakor ga je slišal na dan prvega svetega obhajila. Odkod neki glas prihaja? Tako sladak in mil je, kakor glas materin; tako mu je zemeljska mamica šepetala na uho, ko je bil še čisto majhen...
Deček zdaj jasno spozna: sama blažena Devica govori! Telo in duša in vse bitje ga vleče proti votlini. Ničesar drugega ne vidi, kakor okoren kip in cvctoč divji rožni grm, toda kolikšna sladkost ga prešinja,' kakor  da bi prepevali angelski glasovi!
Nebeški glas pa mu govori o nekaki skrivnosti... In otrok razločno začuje te-le besede:
»Ljubi moj Gvidonček, kmalu pridem pote in te vzamem seboj. Umrl boš, jaz' sama pridem pote neko soboto in te vza-
38
mem iz maminega naiočja ter te pope-ljem  naravnost v  nebesa.«
Tisti trenutek je Gvidonu bilo, kakor da je v raju. Zemlja, Gav, votlina, vse je izginilo.
Ko pa je blažena Devica utihnila, se je zopet znašel sredi roinarjev, bolnikov, množice; bilo mu je, kakor da se vrača iz daljne dežele, iz nebes, kjer ima Jezušček svoje igračke.
Ker se bliža ura kosila, odhiti fantek proti hotelu. Pravkar sedajo k obedu. Tudi Gvidon se usede in razgrne svoj prtič.
>Sveta Devica mi je povedala neko skrivnost.«
»Brž mi jo povej!« ga hlastno poprosi mamica.
»Joj, mamica, to ne gre! Skrivnost smeta vedeti samo dva človeka, ne trije. Taka reč se ne pripoveduje.«
Nato je Gvidon govoril o raznih drugili rečeh. Na-slednji dan so se od Lurda poslovili.
Železnica v Po teče ob Gavu in se čez potok vidi tudi votlina. Gvidon je stopil k oknu.
Na vso moč, kolikor so mu dale šibke roke, je po-šiljal blaženi Devici poljube; ko pa od presrečnega kraja ni bilo ničesar več videti, se je brž ves iz sebe obrnil k mamici: »Mama, kmalu boino zopet prišli, joj, kajne da bomo, kmalu?«
»Kmalu«, tole * besedico je rekel svoji zemeljski mamici; ali mu ni prav to besedo prejšnji večer rekla njegova nebeška mamica?
Gvidonova mamica seveda tega ni vedela, zato je takoj odgovorila:
»Seveda, kajpada, srček moj, kmalu.«
Gvidon pa je s svojimi veiikimi, sanjavimi očmi gledal kakor zamaknjen v lepo prikazen in sam pri sebi mislil: »Ali pa bo to dosti kmalu? Kaj pa, če bom tedaj že odšel naravnost v raj?«             (Dalje prih.)
39