m duhovno življenje la vida e/pirrtual 1958-LETO XVI 1* * | 11 mu OKTOBER-NOV. „V imenu božjem se uležem, zaspim, vstanem, delam in živim. Hvaljen bodi Jezus Kristus in njegova prečista Mati Devica Marija!“ Davno posvečenje, ki mi ga je roložil v dušo oče v tistih lenih dneh, ko sem bil še tako dober :n hvaležen, da sem mu nred počitkom poljubil roko; naiprej očetu, nato materi. Č'sto negibno ležim. Skušam si zamisliti. kako bom ležal takrat, ko bo zame prenehalo bivati vse. kar sem liubil n" tem svetu ■— prav tako smo delali otroci nekoč. Roke mi bodo sklenili na nrs’h in majhen črn križec mi bodo vtaknih med otrdele prste, prav tistega, ki ‘m je nekoč objemala mati na mrtvaškem odru.. . (Emilijan Cevc: Preproste stv«ri) Desno : Postelja in zibelka v izbi Prešernove rojstne hiše v Vrbi. —‘ Spodaj : „Ribičeva hiša“, v kateri se je rodil veliki pevec. Naslovna stran: Jesenski večer (Foto: L. Erjavec) Leto XXVI. št. 10/11 Okt.-nov. Človek, ki je našel človeka Naklonjenost, ljubezen do bližnjega je nekaj samo po sebi umljivega, a‘ je prva in najbolj naravna zahteva življenja samega. Zdrava pamet ti 0 takoj pove. Kdor ni divjak ampak človek, nemudoma sprevidi, da je ta '^oved: „Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!“ najbolj osnovno ^uvilo našega sožitja, prvi pogoj, da ljudje sploh lahko živimo med seboj vtiru, v slogi in v tistem zmernem zadovoljstvu, ki ga skupno življenje ^^a nuditi. Brez te zapovedi bi se lepega dne lahko zgodilo, da bi se ^Onobili med seboj, kakor da nismo ljudje. Brez neke osnovne ljubezni,, razumevanja, brez neke začetne dobrohotnosti, ki se izraža vsaj v da bližnjemu, ki je človek enako kakor ti, daš dihati isti božji zrak, ba dihaš ti, in mu strpljivo pustiš, da se tudi on ogreje na istem božjem n^Cu> ki sije nate, brez te najbolj temeljne medsebojne ljubezni bi sploh ^ bilo življenje mogoče. V tem prvotnem, smishi lahko rečemo, da je Iju-do bližnjega klic človeške narave in da je samo po sebi umljiva vsa-.. rriu človeku ali pa bi mu vsaj morala biti, če naj se po pravici kliče °Vek in ne divjak. Odkrivaj človeka v sebi, človeka v drugih! £ Sto reči te dan na dan spominja na to osnovno zapoved ljubezni. i^ubega ni treba, ko da se daš voditi nepokvarjenim čutom svojega srca d(t vdano, brez odpora, z mehkim, rahlim korakom, slediš klicu in gibom Je notranjosti, o kateri ne moreš dvomiti, da je boljša polovica tvojega v Zn- Tako boš prav gotovo odkril in boš vsak dan bolj odkrival človeka Uiilrne7r>' sebi *n človeka v drugih, istega človeka tu in tam in povsod. In uvidel in doumel: ta človek, ki živi v meni in v tebi in v nas n • ne more in ne sme sam sebe zanikati, ker bi to bilo v nasprotju z °lj osnovnimi zakoni bitja sploh. Marveč ta človek hoče živeti, hoče dihati, rasti, rasti v mera, rasti v tebi, rasti v nas vseh hkrati in v noved vam dam, svojo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj, kakor e% jaz vas ljubil!“ Ne, nismo je preveč poenostavili, marveč smo le skušali razkriti njene 0b°ke temelje, ki segajo notri v človeško notravo in ki so izredno važni, a Moremo prav umeti to „novo“ zapoved, katera sicer korenini v naravi, Se dviga visoko preko narave v nadnaravno. Pokazali smo na dnu tisto lr'btno igro zlobe in laži, ki snuje v našem grešnem mesu in neprestano 8 5e in spodkopuje temelje nadnaravne zapovedi krščanske ljubezni. Hoteli Pogledati na dno svojega bitja, da kakor iz oči v oči, odkrito in na-2 ^n°st vidimo v svoji notranjosti tiste skrite niti, kjer se snujejo in se s, eiljajo nenaklonjenost in odpor in sovražnost človeka do človeka. Tiste 0f2 črne niti, ki so v nas, pa so tako umazane, da jih človek kaj nerad blizu pogleda, ker se nagonsko boji, da ga bo potem postalo sram samega ' sabci. Zato jih odkriva v drugih, ne v sebi. A kakor je neprijetno, tako je silno zdravo, vsaj od časa do časa pogledati naravnost v oči, v dno lastnega jaza. Prvi pogoj, da boš doW do drugih, je to, da si resnicoljuben do sebe. Da boš dober do drug111’ bodi najprej odkrit, da, bodi kruto odkrit do samega sebe. Korenini v naravi, a sega v višine... Res pa je, da je to naše razmišljanje, ki skuša seči v globino, ost^1 komaj na početku vse krasote, ki še skriva v ljubezni do bližnjega! ^ ■vse bi se dalo o njej reči! A končno naša razmišljanja nimajo namena, . bi v niz lepih besed zajela vse, kar se o predmetu da reči, marveč so b°' neka spodbuda za duha, rahel ubodljaj v misel samo, da se prebudi, . vstane in se potem sama sprehaja, kakor jo je volja, po pisanih polja111 ^ j resnice. Hvala Bogu, da nas je tako ustvaril: en sam namig je naši že zadosti, da odkrije v sebi velike reči. Mar ni na prav isti način tudi Jezus učil apostole? Ko bereš avl1. gelij, vidiš, da jih je bolj navajal k odkrivanju resnice, ko da bi jih P*1 moral in tiral do zadnjih posledic svojega nauka. Kolikokrat bolj namig ' kot da bi na široko razlagal. Treba je ujeti ta božji namig in z 71! boš odkril nov svet. Našel boš zaklade, ki bodo sočna in obilna hrana t jega duha za vse življenje. ® .. Vzemimo za zgled Jezusove besede o novi zapovedi ljubezni, ki jih ^ sv. Janez, apostol in učenec, ki ga je Jezus posebej ljubil, zapisal P1°^ koncu svojega evangelija, tam, kjer poroča o zadnji večerji in o Jezus°l! poslovilnih besedah, ki so kakor njegova duhovna oporoka. ■; „Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz vas ljubil; ostanite v ^ ^ ljubezni.. . To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem $ jaz ljubil. Večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da življenj6 svoje prijatelje... To vam naročam, da se ljubite m.ed seboj!“ (Jan 15, P'1 Jezusova ljubezen je neprisiljeno pristna... Ali ni živo čutiti iz teh besed, kako globoko in iskreno je Jezus svoje učence in kako silno so tudi oni njega ljubili! Zato jim je nar0 ljubite se med seboj, kakor sem jaz vas ljubil! Da, to in edino to je važno tisti večer, ko so bili poslednjič mirno zbrani pri mizi: ljubit6 kakor sem jaz vas ljubil! . .in je obenem naravna Teža tega stavka je v tisti besedi kakor. Tu je skrit nek čudovit boti' Ijii' ■namigljaj, kakšna bodi naša ljubezen. Takšna, kot je bila Jezusova ^ ^ bežen do nas. Zato je s poudarkom dejal: kakor sem jaz vas ljubil- ^ -naslednjih besedah je isto misel še nekoliko bolj natanko razvil, ho rekel: kakor sem jaz iz ljubezni do vas dal svoje življenje za vas in se' ■jrt f's'e žrtvoval, samo da bi vi imeli v sebi ne le človeško ampak tudi božje žaljenje, kot odrešeni otroci božji. . . To je globoka vsebina tiste besedice kakor. S tem je ljubezni dana ^ka nova osnova, nek širši, nek globlji in višji temelj. In ta novi temelj e-' božje življenje v nas. Naša ljubezen mora biti naravna in mora biti 'Ulrlnaravna. Oboje hkrati. Zakaj takšna je bila Jezusova ljubezen. Tako e Jezus ljubil apostole: in naša ljubezen mora biti podobna Jezusovi po ločilu „kakor sem. jaz vas ljubil“. Jezus je imel učence resnično rad, povsem tako, kakor je resnična J1 Pristna naša človeška ljubezen najbolj idealnega prijateljstva. Ni dvoma, ^ jih je imel tako iskreno rad; zato jim je pogosto zagotavljal, da jih veže resničnega prijateljstva. A obenem jih je imel nadnaravno rad. Ljubil k je kot svoje brate, ne po krvi, ampak po milosti. Ljubil jih je kot skrivalne ude svojega telesa, saj jim je pri isti večerji malo prej razlagal: „Jaz trta, vi mladike“ (Jan 15, 5). Skratka: ljubil jih je kot prerojene otroke Ve$nega Očeta. To se pravi: ljubil jih je ne samo kot ljudi, marveč kot °troke božje, kot svoje lastne brate po milosti. Tudi mi moramo ljubiti, „kakor“ je Jezus ljubil Takšna mora biti tudi naša ljubezen: naravna in nadnaravna. S tem Kristus dal ljubezni nov temelj. Krščanska ljubezen izvira ne le iz skup-».ene človeške narave med nami vsemi, ampak iz občestva božjega .^Ijenja, ki je po Kristusu v nas vseh. Osnovana je ne samo na. klic krvi narave, ki jo imamo po Adamu, marveč tudi v klicu krvi Kristusove, ‘",eTtt je z odrešenjem prinesla božje življenje v naše duše. ^ Vse tisto, kar smo bili spočetka povedali, kako nujno je, da človek v (Jjern bližnjem odkrije človeka in ga torej pojmuje kot svojega brata, kot *061 °veka, vse to moramo še z močnejšim poudarkom ponoviti zdaj na Naravni stopnji. Nujno potrebno je, da človek-kristjan v svojem bližnjem odkrije krist-( "ri in ^otroka božjega, svojega brata v Kristusu, ki je skupno z menoj v 1 ud istega skrivnostnega telesa Kristusovega, ker polje v njem, kakor 0 meni, isto naravno božje življenje. Po tem duhovnem odkritju zadobi moj do bliž?ijega nov smisel. Naravna naklonjenost do drugih postane 'la naravna ljubezen do bližnjega. Četudi ostanejo vnanja dela te ljubezni s zUnaj ista ali vsaj močno slična naravni dobrotljivosti, je vendar njih lSel in njih duša, da tako rečemo, drugačna in višja. i. Bližnjega ljubiti tedaj ne samo z naravno marveč zares s Kristusovo zznijo. Ljubim ga v Bogu in v Kristusu, kak postane resnično, da tudi mi drug drugega ljubimo tako, °r je Kristus nas vse ljubil in nas ljubi še vedno. DR. JANEZ VODOPIVEC, Rim Za kaj bomo ta mesec molili? MOLIMO ZA DUŠNO ZDRAVJE TISTIH, KI SLUŽIJO V JAVNIH ZABAVIŠČIH IN GOSTIŠČIH Molitveni namen v mesecu oktobru nas kliče k molitvi za brate in sestre, ki si služijo svoj kruh v velikih dušnih nevarnostih po javnih zabaviščih, barih, gostilnah in hotelih. Čeprav med nami, ki prebiramo „Duhovno življenje“, ne bo mnogo takih, ki bi bili stalni obiskovalci takih in podobnih javnih lokalov, si vendar vsak od nas lahko predstavlja, kako nevarno je za dušno zdravje in krščansko krepost okolje, v katerem se odigrava življenje uslužbenstva na teh službenih mestih. Ko nam tupatam v dnevnem časopisju ali po ulicah oko obvisi na raznih oglasih in pisanih reklamah, s katerimi se občinstvu oznanjajo in ponujajo zabavni užitki in gostinske ugodnosti, hitro zaslutimo, da gre lastnikom teh in takih podjetij v večini slučajev predvsem za hiter, lahek in često umazan dobiček, telesno in dušno zdravje uslužbencev pa jim jr le malo ali nič mari. Če mislimo še na to. da so ti uslužbenci zaposleni navadno dolgo v noč in da se tam srečavajo z ljudmi vsake vrste, ki mnogi ne poznajo ne verskih ne moralnih načel, ne čuta dostojn®8, in spodobnosti, ne bratske obzirnost* 1 medsebojnega spoštovanja — te« lahko slutimo vse bridkosti in težave' nevarnosti in skušnjave, ki so j'0' utrv at m aivuonj o, v c, 1X4 • uslužbenci na takih krajih izpostavlj61'‘ V nevarnosti so, da izgubijo vet°’ ko jim je spolnjevanje verskih dolžno8 skoraj redno onemogočeno; v nevarno* ko so jim zanjke greha in bližnje P' ložnosti povsod in stalno nastavljeIie Sveta Cerkev je vznemirjena in skrbljena za dušno zdravje in ve® ^ zveličanje teh svojih sinov in hčera- se bore za svoj. življenjski obstoj ^ tako izpostavljenih postojankah, v tem letu, da je molitveni »me* prvič men celega meseca posvečen posan nemu stanu, ki mu moramo bratjo sestre po veri izprositi milost odp nosti, stanovitnosti in zveličavne zn* ^ proti dušnim sovražnikom, ki S3 vseh strani, noč in dan ogrožajo. Iz tega molitvenega namena ods® v» v čudovito lepi luči materinska ,;Il nl>n nut- zen in skrb svete Cerkve do vseh sV^. otrok, ne samo v celoti in na spI°B ampak tudi v posameznih primerih v posebnih okolnostih. . Cerkev je resnično duhovna ^ vernikov. Duhovno jih rodi za ve\„ krsta' m«' ■ ?a' litvijo, z božjo besedo in s svetim1 kramenti. Skozi nevarnosti želi pripeljati vse k večnemu cilj3, ■. je za vse eden in isti: večno £* ,,„i' življenje v zakramentu svetega duhovno jih vodi in hrani s svojo živlie-g in uživanje Boga v nebeški sreči. D° ^ ta večni cilj, ki mora biti vedno ^ prvem mestu in nad vsemi drug1111 časnimi cilji, po njenih otrokih ni sežen, je mati Cerkev vedno v sk 9 vedno čuječa. In tem večja je ta n f čuječa skrb, čim večje so nevarno» katerih se njeni sinovi in hčere v z1 1’^u na zemlji nahajajo. S svetim Pavlom '"'sli jn juti: „Kdo je slaboten in bi !*!ene ne bolelo? Kdo se pohujšuje in b' mene ne peklo?“ (2 Kor 11, 29). Ljubeči poziv svete Cerkve k mo-za brate in sestre, ki so njih duše . •'^varnosti, izhaja iz vere v moč vza->ne molitve, ki jo je tako lepo ozna-apostol Jakob, ki po božjem Zve-,farju poučen in po Svetem Duhu nav-mnjen piše v svojem listu: „Bratje, °l'te drug za drugega, da bosi e ohra-)eni. Veliko premore goreča molitev . ravičnega. . . Če kdo zajde od resnice Sa brat spreobrne, naj ve, da kdor rne grešnika od njegove krive poti, njegovo dušo smrti in pokrije obilo Si-ehov“ (5. pogl.). ^era v to vzajemno, bralsko molit-an pomoč je utemeljena v nauku v v Cestvu svetnikov, ki nas uči, da smo ^ Sveti Cerkvi vsi verniki kakor člani ® same velike družine, združeni med ^“0j v svojih življenjskih interesih in ž nzani z vezmi bratske ljubezni celo v rati in sestrami zmagoslavne Cerkve anbesih in trpeče Cerkve v vicah. . čudovito življenjsko skupnost in ezanost nam lepo razodeva tudi res-je a o skrivnostnem Kristusovem te-s l1, ki nam jo je, od Boga zato po-el razsvetljen, zapisal sveti apostol . 'el; „Vsi verniki smo eno telo v IRtnsu, ki mu je Kristus glava, po-ne^ni pa smo med seboj udje... Ka- kor je namreč telo eno in ima mnogo udov, tako je tudi v Cerkvi. V enem Duhu smo bili vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni... Mnogo je udov, eno pa je telo. In oko ne more reči roki: Ne potrebujem te; ali tudi glava nogam: Ne potrebujem vas. Bog je telo tako zložil, da v njem ni razdora, ampak da udje enako skrbe drug za drugega. In če en ud trpi, trpe z njim vsi udje, in če je en ud v časti, se z njim vesele vsi udje. Vi pa ste Kristusovo telo in posamezni udje“ (I Kor 12). In ko je to povedal, zapoje veliki apostol visoko pesem bratski krščanski ljubezni, ki je dobrotljiva, ki ne išče svojega, ki se veseli resnice, ki vse upa in vse prenaša, ter zaključuje s pozivom: „Prizadevajte si, da boste imeli ljubezen“ (1 Kor 13). Iz tega po veri razsvetljenega stališča molimo v mesecu oktobru za brate in sestre, katerih težave in nevarnosti nam mati Cerkev priporoča v molitveno pomoč. Molimo zanje, da bi mogli vedno zvesto in pošteno vršiti svojo službo; da bi pri vseh nevarnostih in skušnjavah ostali stanovitni v veri in krščanskem življenju; da bi v trdi borbi za vsakdanji kruh ne izgubili svojih duš, ampak jih rešili za večno življenje. Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, naj dobrotno čuje nad njimi in nad nami vsemi. ALOJZIJ KOŠMERLJ, Argentina MOLITVENI NAMEN ZA NOVEMBER Da bi SE LAIKI TEMELJITO DUHOVNO IZOBLIKOVALI ZA APOSTOLAT MED SVETOM (Glej v pričujoči'številki članek prof. Alojzija Geržiniča, ki govori o tem problemu pod naslovom: „Sodobni svet in laični apostolat“) Sodobni svet in laični apostolat „Če naj zastopa vsako skupino 100 milijonov ljudi ena figurica, potem bodo od 25 figuric predstavljale „razvite“ predele štiri brezhibno oblečene ali celo z nakitom ozaljšane figurice. „Zaostale predele“ bo zastopala dolga vrsta šestnajstih bednih, s capami pokritih figuric, sama kost in koža. Med to in prvo skupino bi postavili pet figuric, nekoliko bolje oblečenih, kot je vrsta šestnajstih, seveda brez razkošja, in te bi pomenile ljudstva, ki so si za silo opomogla in se morejo napravljati v oblačila, izdelana v serijah. . . To ne preprečuje, da ne bi Združene države potrošile za EN SAM težki bombnik tipa B-36 (Convair) — malo iz mode že 1952 — 3,500.000 dolarjev (poleg dveh milijonov na leto, potrebnih za nadomestne dele), kar dosega vsoto, ki jo je 1. 1949 Švedska izdala za zaščito materinstva in otrok... Kako se bo končalo azijsko stoletje? Z Zapadom ali proti njemu?. .. Tribunal zgodovine, ki bo sodil Zapad, dopušča le-temu zelo malo časa, da popravi svoje krivice.“ (Tibor Mende, madžarski gospodarstvenik, ki se mu je posrečilo uiti skozi železno zaveso, „Pogledi na jutrišnjo zgodovino“.) „Eksistencializem ni nič drugega kot prizadevanje, da zbere vse posledice zaključenega ateističnega stališča. Nikakor ni njegova namera, da bi človeka pahnil v obup. Če pa želite, kot to delajo kristjani, imenovati obup vsako obliko nevere, tedaj izhaja ateistično stališče od začetnega, izvršnega obupa.“ (J. P. Sartre, „Eksistencializem je humanizem“). „Kaj si napravila s svojim živti* njem? Kaj hoče napraviti z njim* ’ vprašanje je, ne katero sem mogla 0 Neki a»' vrniti le: smeh“). ,Nič.“ (F. Sagan, „Vem, da nam bodo v inozems,v očitali, da odvajamo mladino od od Cerkve. A mi ne moremo dopust1 ’ da se ti ljudje predajajo praznovef) ’ in vse to ni nič drugega kot pra*n0 verstvo. Moramo se boriti proti Pr®Ž noverju.“ (Tito zastopnikom jug°s vanskih vseučiliških in srednješolsk ^ profesorjev in učiteljev; citirgno „Borbi“ 30. aprila 1952). m<’rC ho«* emb* val* „Prepričan sem, da se svet spremeniti. Papež je dejal: Bog boljši svet. Potrebna pa je spremea na katoliški strani. Papež je pozva ^ temu. Sprememba mora priti v edinosti.“ (O. Lombardi na II. med" ^ rodnem kongresu za laični apostola1 1957 v Rimu). Navedene izjave nazorno kaže)": kakšen je danes svet, v kakšen P( iolo* žai ai" je zašlo človeštvo, obenem pa 0dseV‘-e raznolikost nazorov pri ljudeh, bi hočejo misliji. Nekaj samozvanih vodnikov glaša življenje za nesmiselno iu f veško usodo za obupno. Edino, morejo svetovati tistim, ki jim s ^ je pogumno gledanje v nič, v kate po njihovem neizogibno gredo nj1 pota. jia* Druga skupina miselno ni tako ^ tančna; sprejemajo prastaro skusn.1 izraženo v geslu: Trgaj dan! U*1 V razliko do „zlate dobe“ starega Ranstva pa pri njih žalost in gnus hista bolj redka in pozna gosta, marveč stalna spremljevalca. (Odtod pozdrav: »Dober dan, žalosti“, kot je bil naslov brvi knjigi francoske dijakinje F. Sa-8an). Nasproti takim učenikom stoje drugi z jasnim spoznanjem, da se položaj •bora spremeniti, da se razmere morajo °krniti, da svet potrebuje novega člo-veka. Novega človeka in novo družbo grade komunisti in gradi katoliška Cerkev. Ta pa je tudi edino, kar jim je skupno. Cilj in temelj dela pri enih in Pri drugih sta popolnoma različna, razgrni so tudi načrti in sredstva. Katoličani dobro vemo, ali bi vsaj biorali vedeti, kam drvi svet.1 Zato smo dolžni vse storiti za njegovo rešitev. Kdor ostaja neveden in kdor ostaja brez dela, si nalaga težko osebno krivdo. Naš najvišji vodnik poziva iz Rima 'n želi, da ta klic gane vsakega elovekae dobre volje — „ljudi, ki se Zavedajo odgovornosti, da premagajo brezbrižnost v uri, ko si nihče ne more ovoliti le hip počitka, ko v tolikih f*elah stiskajo pravo svobodo, otem-'lujejo resnico s hudobno in lažnivo bropagan(j0 jn so zje sj]e spuščene z verige“. v ,l Že v času med obema svetovnima Janama je ruski emigrantski filozof d • P1 A- Sorokin uvidel, da gre vla-Sjoči kulturni sistem čutnega tipa na-vProti svojemu razkroju, človeštvo pada k krizo: čutne dobrine bodo postale še k® J relativne, dokler ne bodo zavržene, v r bodo zgubile splošno priznanje in ^ednost; groba sila in prevara bosta OfbJa*e osebne in mednarodne odnose; p °d vojne in revolucije; svoboda bo $v • Ia bajka za množice, medtem ko p^bvfljnost in razbrzdanost izbrancev bol' ° '.me*a ra6!3! vlade bodo čedalje J goljufive in tiranske; namesto kru-sti bombe, namesto prosto- srnrt, namesto postave nasilje; od- Sprememba na bolje je torej odvisna od nas. Veliko nam je treba napraviti, zato ker smo veliko grešili in mnogo potrebnega opuščali in ker smo tako daleč od svojega božjega Vzornika. Prav ta leta, ko nas tuje dežele preskušajo in oblikujejo, privlačijo in odbijajo, je v naši krščanski Srednji Evropi neki katoliški duhovnik med tolikimi drugimi v koncentracijskem taborišču razmišljal o vzrokih, ki so njegovo domovino in njega pahnili v tako popolno bedo. Za enega glavnih je spoznal dejstvo, da smo zanemarili ljubezen. Ljubezen je tisti edini vzvod, ki more dvigniti vsakega iz nas in z nami ves svet. Svet moramo ljubiti, potem se bomo zanj zanimali, ga spoznali v bistvu in mu posredovali rešitev. Naj se zdi še tako sam vase zaprt — sam sebi ne more zadostovati. Naj bo še tako daleč od krščantva — skupne so jima tako velike in zaželene vrednote, kot so svoboda, mir, bratstvo, spopolnjeva-nje osebnosti in trud za obči blagor. Svet išče rešitve in vsaj podzavestno hrepeni po Odrešeniku, ki ga ne pozna ali noče poznati. A Odrešenik živi sredi človeštva, Njegovo življenje se nadaljuje v Skrivnostnem Telesu, Njegovi Cerkvi. Njej je izročil zaklade res- vzemale bodo neodvzemljive človečanske pravice. Tako peha čutna kultura — za katero je značilno, da ne veruje v nadčutno resničnost in vidi v čutni resničnosti zgolj nastajanje, menjavanje, razvoj, napredek, preoblikovanje; da ima svoje cilje in potrebe predvsem v tvar-nem svetu in jih hoče uživati do skrajnosti; pri tem ji ni važno notranje oblikovanje človeka (kot je to v idealističnih in ideativnih kulturah), temveč preoblikovanje, to je izkoriščanje zunanjega sveta — človeštvo v uničenje. (Gl. Sorokin, Socialna in kulturna dinamika, 1. izdaja 1937 v New Yorku. To velikansko delo je verjetno najgloblja moderna filozofija zgodovine.) niče in milosti, po njej so ljudje deležni , skrivnosti božjega učlovečenja in odrešenja. Poslanstvo Kristusovega skrivnost-* nega telesa je poslanstvo vsakega njegovega uda: duhovnik in laik, ti in jaz, vsi moramo kot „božje ljudstvo“ posredovati bratom skrivnosti božjega učlovečenja in odrešenja: vero, božje življenje, pravičnost, ljubezen, svobodo božjih otrok. A kako posredovati te božje in božanske darove? Na sijajen, njemu lasten način je to povedal veliki mislec Solovjev: „Cerkev v pravem pomenu, ki jo predstavlja hierarhični red, združuje človeštvo :n Boga z izpovedovanjem prave vere in z milostjo zakramentov. Toda, če je vera, ki jo Cerkev izroča krščanskemu človeštvu, ŽIVA vera in če je milost svetih skrivnosti UČINKOVITA milost, ne more doseženo božje-človeško zedinjenje ostati omejeno , na ZGOLJ versko področje temveč se mora raztegniti na vse javne odnošaje med ljudmi, poživiti in pre-obličiti njihovo družabno in politično življenje... Gre za to, da se v človeški družbi uresniči božja resnica, gre za to, da se resnica IZVAJA.“' Ko gre za to pokristjanjenje javnega življenja, smo laiki v prvih vrstah boreče se Cerkve in smo največkrat edini borci, ko gre za pokristjanjenje delavnic in uradov, laicistično urejenih šol in zapuščene soseske, celih okrajev. Tega so se naši očetje malo zavedali. Tudi naš rod potrebuje mnogih klicev z najvišjega mesta. Pij XII. je na I. mednarodnem zborovanju laičnega apostolata določno povedal: „Laiki posvečujejo od znotraj družbo, v kateri žive, in probleme, v katere se vključujejo." Ob 2. zborovanju je poudaril, ’ V Uvodu dela „Rusija in vesoljna Cerkev“, Pariz 1889. da je posvetitev sveta v bistvu del» vernikov, saj so ti najtesneje povezani z gospodarskim in socialnim življenjem-Vsem krščenim' in birmanim* velja 5 Tudi ta in naslednji pojem naj raZ' vije navdihnjena beseda malo prej citi' ranega ruskega filozofa. V 11. poglavju („Kraljevska oblast in sinovstvo. Prf' roštvo. Trije zakramenti človečanskih pravic“) III. knjige zgoraj omenjenega dela piše o krstu med drugim: „...z8' krament ali skrivnost svobode. Kristjan* ki ga je Kristus odrešil, je pred vsem svoboden človek. Večni in absolutni prim cip te svobode se podeljuje z zakramem talno milostjo in ga nobene zunanje vez> ne socialni položaj ne morejo uničiti. Ah pa morajo v krščanskem svetu take vezi nasprotovati božjemu daru? Kršče' ni kristjan ohrani svobodo, tudi če J® suženj; toda ali sme v krščanski druzm biti suženj ? Odpravite torej, krščansk1 oblastniki in narodi, poslednje ostank® poganske sramote, odstranite suženj' k stvo vseh oblik, direktnih in posrednih» zato ker so zanikanje krsta; tudi če zanikanje nima moči, da bi razdej8'0 notranjo milost, vendar prepreči njen0 zunanje uresničenje...“ 4 „...birma — zakrament ali skriv' nost enakosti. Kristusova CerkSv pod®' ljuje vsakemu kristjanu brez razlik® mesijansko dostojanstvo (ki ga je pm’ Adam izgubil in ga je drugi obnovili' ko ga mazili s sveto krizmo kralj®v." Vemo, da se popolno stanje družbe, k mu je ta zakrament podoba — stanj duhovniškega kraljestva — ne m°re takoj uresničiti; vendar ne pozabit®’ zemski mogočniki, da je to pravi 01 j krščanstva... In vi, udje krščanske?8 ljudstva, vedite, da vam Cerkev, k vam je z birmo podelila mesijansko 0 stojanstvo in vsakega od vas napravi enakega papežem in kraljem, ni P° klonila praznega in smešnega naslov8" temveč resnično in trajno milost. yaS0 naloga je, da se je poslužite. Zakaj P tej milosti more vsakdo postati org ^ sv. Duha v socialnem redu.“ (Isti, Pr" tam). b°žji poziv ob stvarjenju sveta: „Ra-stita in množita se in napolnita vso *emljo!" in velja poziv ob začetku evan-Selizacije: Pojdite in učite vse narode! ^ temu delu smo poklicani vsi verniki, Vsak po svojih sposobnostih in mož-t'°stih, neorganizirani in organizirani v verskih in apostolskih društvih. Po-sebej je naloga Katoliške akcije bolj hujna in važna kot kdajkoli.3 Priznati je treba, da stalno rastoče število vernikov ujema z umom in srcem *e pozive. Vera v njih ni nekaj zunanjega, temveč preveva, oblikuje in vodi 'se njihovo življenje. V prejšnjem od-stavku navedena svetopisemska klica/ združena z jasno zavestjo, da smo mla-'jjfce, ki jim ves sok prihaja iz trte-Kristusa: to troje postavlja temelj duhovnosti v sodobnih laikih. Spoznanje o vcepljenju v skrivnostno Jezusovo telo je pogoj za pravo ču-Jnoje s Cerkvijo, za življenje v njej; elovek odkrije občestveno plat zakra-ntentalnega in molitvenega življenja, /aš čas je deležen te milosti, da se ■n (po Guardinijevih besedah) spet pre-ndila Cerkev v dušah. Gibanja, kot *ta biblično in liturgično, gredo v glo-*no in se raztezajo v vedno širše kroge_ I Pobudo in vodstvo dobivajo v veli-papeških okrožnicah (n. pr. Mystici ^'"■poris, Mediator Dei, Humani gene-in obrednih prenovitvah (n. pr. ve-1 »nočne vigilije). Verniki ne morejo in nočejo več biti trpna množica ob Cer- n ‘ Glej papežev govor, ponatisnjen v '-'Sservatore Romano 17. aprila 1957. V sprejetju teh dveh klicev vidi °ns. M. Larrain podlago duhovnosti sodobnih versko živih laikih in kaži-P njihovi aktivnosti. (V referatu: n nst krščanskega življenja v sodob-reni laiku“, prebranem na II. medna-odiiem kongresu za laični apostolat, 1957). kvi; vedno močneje doživljajo dejstvo, da so v njej, da so njen bistven, živ, tvoren del, da so Cerkev. Ta Cerkev je prejela veliko nalogo: Pojdite in učite! Kristus nadaljuje v nas in z nami svoje odrešeniško delo. Cerkev ni birokratska ustanova, njeni udje niso neodvisni delci, ki naj si vsak zase zagotove nebesa. Povezanost med nami, med nami in Glavo je najtesnejša; zato se po nas v preobilju pretaka božje življenje in ves ta čudoviti organizem raste, se razdaja, napreduje — zvest Očetovi volji, da naj se vsak človek zveliča; delujoč z nezadržnim hrepenenjem Sina, da bi bili vsi eno in da bi se vse ovce zbrale v tej staji; prešinjem z Duhom, da vse posvečuje. Vsa ta bogata rast pa je po božji uredbi odvisna tudi od našega sodelovanja. Papež se ne naveliča ponavljati: „Resnično strašna je skrivnost in nikoli je ne moreš dovolj razmisliti, da je zveličanje mnogih odvisno od molitev in radovoljnih žrtev, ki jih člani skrivnostnega Jezusovega telesa namenijo temu cilju, in od sodelovanja pastirjev in vernikov,“ Vsi člani Cerkve „so dolžni, vsakdo po svojih močeh, krepko in pridno sodelovati pri gradnji in širjenju tega Telesa.“ Apostolat torej ni nekaj, kar bi življenju po veri dodali, marveč je prav polno krščansko življenje. Rastita in množita se: Polno krščansko življenje se razvija v svetu, sredi človeške družbe, ne v begu pred njo. Socialni čut ni le nekaj dovoljenega, je nekaj potrebnega, ukazanega. Kristjan ima rad stvarstvo, ceni časne dobrine in sodeluje pri gradnji kulture in civilizacije. Ako slabo vršimo svoje naloge v znanosti in umetnosti, v politiki in gospodarstvu, ako ta mesta zapuščamo in prepuščamo drugim, smo slabi kristjani, smo prebežniki. Življenje smo prejeli kot božji poklic in stanovske dolž- nosti kot pot k Bogu. Vsakdo je v svojem poklicu obenem graditelj sveta in razširjevalec božjega kraljestva; v njem mora zveličati sebe in pripomoči k zveličanju bratov okrog sebe. * * * Lanski mednarodni kongres za laični apostolat (5.—13. okt., v Rimu)7 * * * je zagrabil to področje pod vidikom: laiki v krizi modernega sveta; njihova odgovornost in njihovo oblikovanje. O razmerah v sodobni družbi je bil najbolj konkreten referat za Južno Ameriko, ki ga je podal psihiater J. Lasaga s Kube. Ker nas toliko Slovencev živi v teh deželah, bo gotovo zanimal kratek posnetek njegovega referata. Med 20 državami Latinske Amerike je samo v devetih dopuščena verska vzgoja. Privatno šolstvo je drago, zato dosegljivo le bogatejšim. Tudi ni na posebni višini. V Habani je n. pr. pokazala anketa, da pride ena petina dijakov s katoliških kolegijev na univerzo brez vere. — šolski položaj deloma pojasni, da je tako pomanjkanje duhovščine. Po Južni Ameriki pride en duhovnik na 11.800 ljudi, v Srednji celo na 14.000 do 18.000. — Odtod je deloma razumljiva verska nevednost, tako da morejo napredovati protestantske sekte, framasoni in spiritisti. V Srednji Ameriki se je v četrtstoletju 1925—1952 število protestantov podeseterilo. Na 7 Gl. poročilo dr. Alojzija Šuštarja v „Omnes unum“, 1. 1957, št. 6, str. 174 —176. Poročevalec javlja, da se je kon- gresa udeležilo nad 2000 zastopnikov več kot 80 narodov in da je bila zna- čilna velika in aktivna navzočnost za- stopnikov iz Azije, Afrike in Oceanije. Po sodbi dr. Šuštarja je bil ta kongres „Velikega, v marsičem najbrž naravnost odločilnega pomena“ za bodoči položaj in življenje Cerkve. Kubi se 13% dijakov vpiše v framason-ska društva; odstotek vpisanih v katoliške organizacije je neznatno višji: 18%. Leta 1950 je 824.000 ljudi v Braziliji izjavilo, da imajo spiritizem svojo vero. — Ugodne pogoje za tak položaj nudijo neurejene socialne razmere, posebno po deželi. Prepad mo^ nekaj bogatini in veliko maso bednih skoro živinsko nastanjenih in slabo hranjenih, je strašen. Najhuje pri tem ie miselnost bogatinov, liberalna v stil11 19. stoletja tudi pri tistih, ki hočejo bi*1 katoličani in se celo postavljajo na v°' dilna mesta med njimi; ti imajo z.a verski položaj še posebno krivdo. •— površnemu poznavalcu komunizma ie jasno, da mora v takih razmerah rdeča ideologija in organizacija uspevati. vilke o članih partije tam, kjer je i® dovoljena, ne povedo o resničnosti nie- — Kratkovidnost vlad in strank izprl' čuje stanje, v katerem so zakon in družine. Povsod je prvo ali celo edia® civilna poroka. Priležništvo je neka) običajnega, deloma prevladujočega; n1 . delavci in kmeti je konkubinatov tud1 do 80%. Ločitev ni še uradno uzakoni®' na samo v štirih državah. Bela kuft® pustoši mesta in deželo; v nekem 0 velemest je število splavov večje 00 rojstev. Morda je prav vprašanje za' konskega življenja glavni vzrok odp®' dov od vere; priznati pa je treba, " zahteva poštenje v zakonski skupno»1 > zlasti v nižjih slojih, pravega junaštva- — Ko poročevalec išče svetlobe v t ) sliki, najde dve svetli točki: katolišk® tradicijo, danes v mnogem ohranj®11'’ le na zunaj, a vendar ne brez vpl>va in ne brez zmožnosti za poživljeni®; ’n pa pobožnost do Device Marije. Kriza sodobnega človeštva, kat®1"®, del je pravkar skicirani položaj v J*lZ Ameriki, nalaga vsem, ki jo gledajo 1 poznajo njene vzroke, težko odgovo® ''ost. Ne more biti resnični Kristusov "čenec tisti, ki misli, da se bo zveličal s sebično, vase zaprto pobožnostjo in pogubljanje bratov ne briga. Kdor D°zna odrešilne resnice razodetja in Cerkvenega nauka, pa se jih pred dru-8imi sramuje ali je tako brezčuten, da "oče z njimi napojiti duš, ki umirajo "d žeje, bo strože sojen kot te. Kdor Se hoče sladkati z nebeškim kruhom, "a ostanejo njegove roke prazne za po-^°č bližnjemu v stiski in bedi, bo prijet tistim, ki bodo krivi sodbe, zato 'ter se niso prav presodili pred Gospodovim telesom. Cerkveno vodstvo hoče dobro tem, imajo — predvsem duhovnih dobrin in tistim, ki — predvsem duhovnih dobrin nimajo, ko prve poziva k aposto-"tu med drugimi. Saj apostolat ni nič d'ugega kot razdajanje iz preobilja Je-Z"sove ljubezni: vsi naj Njega spoznajo "" naših besedah in dejanjih, po priče-^nju. vsega našega življenja. Tisti posebej, ki jih zavest odgovor-n°sti in ljubezen Kristusova priga-"iata k apostolatu v ožjem pomenu "sede: načrtnemu delu z določenimi j' i* in nalogami, v tesnejšem stiku z "hovščino — pa naj bo to v okviru a'sšne apostolske organizacije ali ne P’ Gsti gotovo potrebujejo posebnih lastnosti in sposobnosti. Najlepše se «o Utokom vcepili čut odgovornosti za in apostolskega duha. Taki bodo j . sami največ storili, da izobliku-s -10 svojo notranjost, svoje zmožnosti, jn0j nastop tako, da bodo res pokorno ^ dobro izdelano orodje v božjih rokah. s^av"a skupina resolucij lanskega rim-?Sa kongresa poziva k resni forma-ap°st0lskih delavcev in jo takole duheleniuje: d- poglobitev in obogatitev "°vnega življenja; 2. izpopolnitev razvile v tistih srečnih ljudeh, ki i’*n starši in drugi vzgojitelji že kot Beograjski škof dr. Josip Ujčič, ki je na Dunaju proslavil petdesetletnico svojega doktorata. Fotografija je iz leta 1937, ko je 19. marca opravil svojo prvo škofovsko mašo v ljubljanski stolnici verskega znanja; preučevanje cerkvenega nauka; 3. študij sodobnih razmer in potreb; sodelovanje v prizadevanjih za izboljšanje položaja na vseh popri-ščih; usposabljanje za to delo; 4. goji-teV in širjenje duha skupnosti, vesolj-nosti, to je z drugo besedo: katoliškega duha. Odraz neizčrpne življenjske sile v Cerkvi je raznolikost gibanj in orga- nizacij, v katere se morejo vključiti tisti laiki, ki jih žene v organizirano delo. Velika večina najde idejo, naloge, načine dela, ki so jim najbolj pri srcu. Vse pa so oddelki iste vojske, ki so edina od vseh vojsk ne bori proti sovražniku, temveč zanj. Naj naštejem nekaj najbolj uspešnih: GIBANJE ZA BOLJŠI SVET. V življenje ga je priklical papežev poziv 10. februarja 1952; dobrega pol leta kasneje je papež poziv naslovil posebej na vse škofije in na organizacije Katoliške akcije. Sodobno človeštvo potrebuje priznanja nadnaravnega reda in uveljavljenja njegovih načel. — PAX CHRISTI deluje za pravi mir nasproti komunistični demagogiji. Razširja nauk Cerkve o miru in sožitju. — ZAVEZA VEROIZPOVEDI (Alian-za del Credo) nalaga tem. ki se vključijo, da dnevno izmolijo Vero za preganjano Cerkev, da jo priporočajo presv. Srcema — Jezusovemu in Marijinemu —, da raziskujejo razmere ze železno zaveso in o njih obveščajo svetovno javnost, da preganjanim posredujejo pomoč. — BRATOVŠČINA SV. CIRILA IN METODA moli za zedinjenje vzhodnih kristjanov; je zamisel Slomškove vneme, -— APOSTOLSTVO MOLITVE daje zaklade molitve na razpolago namenom sv. očeta. — KATOLIŠKA AKCIJA je uradni organizirani apostolat Cerkve. Prilagaja se stanovskemu, poklicnemu, stanovanjskemu okolju, da more tako čim uspešneje služiti duhovnim potrebam. — KONGREGACIJE postavljajo članom pred oči Marijin vzor in tako vzgajajo odlične sodelavce Kraljice apostolov. — O MODRI LEGIJI, ki jo je navdihnila Fatima, je pisal prevzv. g. škof v julijski številki DŽ in nas pozval, naj se ji priključimo. — Duha, ki preveva MARIJINO LEGIJO, lepo prikazujejo besede njenega ustanovitelja F. Duffa: ,,Pre' pričan sem, da je mogoče svet spr€' obrniti. Zato je potrebno, da postan® vsak katoličan pravi katoličan, to j® apostol. Treba se je organizirati. Kij11® za ves uspeh je povezanost z Marij0' Po njej je prišel na svet Kristus, P° njej se še naprej rojeva v dušah. P°' volj je, da imamo vero in si upain0 hoditi po valovih.“ Te besede se skoraj skladajo z b® sedami o. Lombardija, navedenimi k0 poslednji citat v začetku tega člank°' Tudi voditelj Gibanja za boljši svet j® tam ponatisnjenim izvajanjem doda1' „Naj pride, o Marija, ta trenutek D' ‘‘ edinost)! Je Jezusova oporoka in sv bo spoznal, da Ga je poslal Oče.“ oseba torej, h kateri se zatekajo v apostolski delavci od prvih časov; tis*a’ ki navdihuje, ščiti, vodi vse obnovitven® in reševalno delovanje, je Marija; *u . z očitnimi posegi in osebnimi navod stori vse za rešitev človeštva. Tudi tam. kjer je brezboštvo odstra, nilo Jezusa, je Marija navzoča in g0^0 _ tudi takrat, ko Bog molči. Odvrača ®^ veštvo od obupa, ki ni zajel samo n® vernih ljudi, ampak je stalna skušnj® va tudi za kristjane. Dogma o Nj®n® . slavnem vnebovzetju postavlja na pesimistično in materialistično gledani na človeka in njegovo usodo. D®11'’3 dogma, ki jo bo Cerkev proglasila dan. določen od božje Previdnosti- , Mariji, kraljici vesoljstva in sredn1® vseh milosti, pa bo luč, kažoča v edin' stvo in mir božjih in Njenih otrok- K temu cilju vodi delo laičnega ap°' j® stolata, zato je razumljivo, da ga papež posebej priporočil Mariji- NJ brezmadežno Srce bo zmagalo. Naj . bi bilo nikogar, ki ne bi bil deležen Ni ne zmage! Prof. ALOJZIJ GERŽIJ SVETA BERNARDKA SOUBIROUS Bernardka pričuje Nešteti obiski in pričevanja so slekli lurškim dogodkom, ki so postali javno in splošno znani. Bernardka mora Neštetokrat popisovati svoja videnja, slasti prikazen od 25. marca. Škof iz ■^■rnerike pride in poklekne pred njo ter j' hoče poljubiti roko. Župnik Peyra-N'ale mu to zabrani in uredi tako, da deklica prejme škofov blagoslov. Bernardka ostane pri vsej tej splošni po-?0rnosti preprosta in ponižna. Nikoli ne ^Prejme od obiskovalcev, med katerimi Se nahajajo osebe iz najvišjih slojev, n°benega darila. Tudi domačim ne pu-Nti» da bi sprejeli kak dar, čeprav žive v revščini. Neizprosno dosledna je v ^nu Hodi v šolo k neverskim sestram .N lepo napreduje v francoščini, pisavi *N drugih spretnostih. Tarbski škof Laurence imenuje ško-‘Jsko komisijo, ki naj preišče vso za-ev°. Zaslišanja so za Bernardko prava ?Nuka, a vedno pričuje z vso iskrenostjo ln resnostjo. Zadnji seji škofijske komisije predseduje sam škof Laurence. olze mu zalijejo oči, ko mu Bernardka Pokaže, kako je Marija povedala svoje lA6' Dne 18. januarja leta 1862 izda 'kof pastirsko pismo, v katerem po-v Ni nadnaravni značaj videnj in odobri c®ščenje Lurške Gospe. Poleg pričevala ponižne Bernardke so ga k temu Nagnila zlasti čudežna ozdravljenja, ki ■?0 Se vedno pogosteje ponavljala pri rskem studencu. Ves navdušen na-izpolnitev Gospejine želje: zgra-ültev svetišča. ^ornardkino pričevanje, ki je mo-0 iti skozi tolika nasprotovanja, je končno kronano s polnim uspehom. Dne 4. aprila leta 1863 blagoslovi sam škof Laurence kot svetišče urejeno votlino, blagoslovi kip Brezmadežne, ki še danes stoji na kraju prikazovanj. Nad 20 tisoč ljudi prisostvuje pobožno slovesni maši in svetim obredom. Bernardka pa na ta veliki dan bolna leži v hiši sester, bolan leži doma tudi župnik Peyra-male.. . Bernardka — redovnica Večino tistih let po prikazovanjih preživi Bernardka pri neverskih sestrah, ki imajo v Lurdu svoj zavod. Se uči in izobražuje in ponižno pomaga v kuhinji. Škof Laurence in župnik Pey-ramale ji svetujeta, naj gre v samostan. Bernardka, ki sama vidi v tem svoj bodoči življenjski poklic, je s tem zadovoljna. Ker je vedno bolehna, so težave s sprejemom. Sestre v generalni hiši v Neversu, mestu v središču Francije, se je branijo. Na posredovanje župnika Peyramala in neverskega škofa Forcadeja jo končno sprejmejo. Sporočilo o sprejemu ji pošlje mati Marija Terezija Vauzou, učiteljica novink, ki tedaj nadomešča bolno generalno predstojnico. Sprejme jo z velikim navdušenjem, saj je Bernardka Marijina izvoljenka. Iz Trochujeve knjige se vidi, da mati Vauzou ni bila nikoli učiteljica v Lurdu, kot to beremo v Werfelovem romanu. Bernardka in mati Vauzou sta se spoznali šele v materini hiši sester krščanske ljubezni in vzgoje, v Neversu. Bernardka pred odhodom še doživi v Lurdu dograjenje in posvečenje kripte nove bazilike. Med delavci ves navdušen pomaga tudi njen ljubljeni oče. Po- nižno se skriva na slovesni dan med številno množico, ki jo pozdravlja in ji reie kose od obleke za spomin. Težka in bridka je ločitev od domačih, še težja od votline. Dne 3. julija leta 1866 kleči zadnjič v svojem življenju pred kipom Brezmadežne in bridko joka: „Mati moja, kako naj se ločim od tebe!“ V Neversu jo sprejme redovna družina s spoštovanjem in veseljem. Dajo ji priložnost, da pred zbrano samostansko družino še enkrat pove svoja videnja. Utrujena od pota priča le na kratko in jo morajo vzpodbujati z vprašanji. Ob koncu ostanejo vsi pretreseni in ganjeni v globokem, pobožnem molku. Po tej svoji predstavitvi izgine Bernardka v redovni družini in postane ena od tolikerih. Obiski se ne dovoljujejo več, razen kakemu škofu in posebej pooblaščenemu duhovniku. Generalna predstojnica in mati Vau-zou, učiteljica novink, sta se domenili, da je treba Bernardko na vsak način zavarovati pred skušnjavami napuha. Ravnanje z Bernardko naj bo trdo. In je res bilo trdo in pretrdo in za Bernardko prične teči dolga doba 11 let, skoraj vse do smrti, ko od strani glavnih predstojnic ne doživi nobene tolažbe, nobene topline, nobene ljubezni. O generalni predstojnici, [ materi Josipini Imbert priča ena njenih naslednic, da je bila „ženska z moškim značajem, ki je zatajila v sebi žensko srce“. O materi Vauzou pove Trochu scledeče: Bila je iz boljše družine. Oče je bil notar, ne general, kakor se to bere v Werfelovem romanu. Bila je izredno inteligentna in stroga v redovnem življenju. Celih 20 let je bila učiteljica novink, 12 let potem generalna predstojnica. Kakor je bila v začetku za Bernardko navdušena, izgublja hitro simpatije do nje. Zdi se ji preveč preprosta in kmečka. Noče ji razodeti zaupanih skrivnosti. Razočarana vzdihne ob nekem obisku: „Koliko bolj inteligentnih in bolje vzgojenih bi si bila Marija lahko izbrala...“ 2 Bernardko je trda, često prav neusmiljena. Bernardka trpi ob tem velike notranje muke, pravo mučeništvo srca-Do konca se mati Vauzou ne more spri' jazniti z lurškim dejstvom. Pa Bog hoče» da prav v redovni hiši v Lurdu, stara in onemogla, dočaka svojo smrt. Ko j> tu leta 1907 naznani tedanja generalna predstojnica mati Bordenave, da se bo začel v Rimu za Bernardko beatifika-cijski proces, še nevoljno vzdihne: „P°' čakajte vsaj do moje smrti...“ Umrje vendar z vzklikom: „Lurška Gospa» prosi zame!“ Po pravici je bilo na procesu za pr0' glasitev Bernardke blaženim ugotovljeno, da ima mati Vauzou največ zaslug za Bernardkino posvečenje. Kako trde so bile te zasluge! Mati Vauzou, katere strogosti do Bernardke so v Werfelovem romanu le malo pretirane, je velika skrivnost ponosnega, morda samoljubnega ženskega srca... Življenje v samostanih ni vedno lahka stvai-Zahteva često, kakor pri Bernardki, junaške stanovitnosti v poklicu. V neverskem samostanu je Ber' nardka kljub vsem težavam vzorn* novinka in zatem vzorna redovnic8-Kljub temu izjavijo predstojnice pri re' dovnih obljubah, da ni za nobeno rabo-Ponižno Bernardko ta izjava boli-je bila izšolala za dobro in sposobno učiteljico mladine, bila je zelo spretna v vezenju, sijajna bolničarka in zakri stanka — in vendar se ji pravi: ni za nobeno rabo! Res je bila vedno bolehna-Bolezni so se kar množile v njej. l^a duhi, ki jo muči od otroških ust, se pc1' druži boleč tvor na desnem kolenu» ki jo ovira pri hoji in klečanju celi 11 let. Končno se še kostna jetika, P° Oče in mati sv. Bernardke *“‘edica pomanjkanja zraka, sonca in rane iz mladosti, razpase po vsem nje-J'ein ubogem telesu. Poleg telesnega lrPljenja jo Bog preskuša še z dušev-111111: notranja zapuščenost, noč duše, ^eležba na Jezusovem trpljenju na liski gori in križu.. . », Iz Lurda prihajajo žalostna poro-lla: smrt ljubljene matere, nekaj let tem smrt očeta, ki se ji je tako Phlil v svoji zapuščenosti. Domov Ber-^rdka nikoli ne gre; razen 'pred J^rtjo je tudi domači nikoli ne obiščejo. “ smrti matere, očeta, sama v dno ®rca žalostna, piše domov čudovito lepo ^0lažilno pismo. Vsa srečna je, da sta aSa mati in oče umrla previdena s Svetimi zakramenti. Prosi domače, naj Se Je spominjajo pri votlini. „Vsak dan Srem v duhu tja,“ jim piše. Tako Bernardka v trdi božji šoli f°r’ v svetosti. Bog ji pred smrtjo do-ohotno odvzame muko srca z izvolit-Jo nove generalne predstojnice, ma-^ r° Adelaide, ki obda bolno Bernardko lesnično materinsko ljubeznijo. Na bolniški postelji prejme obisk Sv°jega ljubljenega kateheta, spoved- nika in zaupnika p. Pomiana iz Lurda. Zelo je srečna. Bolna sme pisati papežu Piju IX., ki ji v odgovor pošlje svoj blagoslov in srebrn križ. Veliko tolažbo občuti ob tem v svojem srcu. Ko je že vsa onemogla, da komaj še govori, pride jezuit p. Sempe, da jo še poslednjič natančno izpraša o vsem. Se že kar ne more več vsega spomniti. „Gospa bi morala še enkrat priti,“ pravi. Po 12 letih, ločitve jo obišče v njeno veliko veselje najmlajši brat Janez. Za tem jo obiščeta še sestra Tončka in njen mož. Le z očmi jima še govori. Ko mislijo, da se ji je približala zadnja ura, prejme Bernardka z veliko pobožnostjo zakramente za umirajoče in prosi vse za odpuščanje vsega, posebno za svoj napuh.. . Do smrti ostane ponižna. Ali smrt je ne odreši hitro. Silno je njeno telesno trpljenje. Vse telo je ena sama rana, v kosteh ji kljuje, kakor če bolijo zobje. V svojih dolgih nočeh trpljenja in bolečine moli rožni venec. Gleda na križ, ki ga ima pred seboj in pravi: „Gospod Jezus, zdaj sem pa kar tebi podobna.“ Bolečine daruje za grešnike. Mučijo jo tudi notranje dušne skušnjave. Satan jo straši s pogubljenjem. Večkrat kliče: „Poberi se, satan!“ Smrti se boji: „Toliko milosti sem prejela in tako slabo sem jih uporabila.“ Ali po noči duše pride dan tolažbe. Malo pred smrtjo vsa srečna ponavlja: „Videla sem jo! Videla sem jo! Kako lepa je bila! Kako si želim videti jo spet!“ Umirajoča ponižno moli za sestro, ki ji stoji ob strani: „Sveta Marija, Mati božja, prosi zame, ubogo, ubogo grešnico...“ Z zadnjo močjo napravi slovesno znamenje svetega križa in izdihne svojo nedolžno, boguvdano dušo. Bilo je na velikonočno sredo zjutraj, dne 16. aprila leta 1879. Bernardka — poveličana Že v življenju je bila malo čudodelka. Ko je bila še pri sestrah v Lurdu, je neka mati prinesla v zavod vsega garjevega otroka. Prednica ga je dala Bernardki, da ga ponese malo skozi hišo. Ko se je vrnila, je bil otrokov obraz gladek in zdrav. V Neversu je bilo podobno: Neka mati je prišla tja z otrokom, ki ni mogel shoditi. Bernardka ga je nesla po samostanu in se vrnila z njim, krepko stopajočim ob njeni roki. Tudi prihodnje reči je včasih napovedala in poznala mnoge skrivnosti, kakor arški župnik Vianney. Neki sosestri je umrl oče, ki ni bil najboljši vernik. Vsa žalostna je bila radi njegove večne usode. Bernardka jo je z neko tolaž-Ijivo gotovostjo pomirila, rekoč: „Sestra, ne bojte se za očetovo dušo. Dobri Bog ne pusti, da bi se pogubile duše sorodnikov njemu posvečenih oseb.“ Po smrti Bog malo Bernardko poveliča s čudeži. Njeno telo ostane ne-strohnjeno in počiva v vrtni samostanski kapelici v Neversu. Na praznik sv. Rešnjega Telesa, 14. junija 1925, v svetem letu, jo papež Pij XI. proglasi za TEŽKA JE POT.. . Težka je pot do Tebe, dasi si blizu in v nas —• kdor ne sovraži sebe, čaka zaman na Tvoj glas, dasi v skrivnosti grebe, išče zastonj Tvoj obraz. Duh v snov vgreznjen blodi, vklepajo senc ga teme, bol le k Tebi nas vodi, v smrti Te človek uzre. Vržem ko žrtev se v plamen, Ti mi odgrneš smehljaj —• prah zapečatil bo kamen, duša bo vživala raj in šepetala ti: Amen.. . Y1 Knott* blaženo. In v drugem svetem letu, 0 1900-letnici našega odrešenja, na san’ praznik Brezmadežne, 8. decembra 1933, jo isti papež proglasi za svetnic°' Namenoma je veliki papež določil PraV ta dan za kanonizacijo nje, ki ji je rija sama izjavila: Brezmadežno SP° čet je sem! Škofje Francije in mnogi drugi P1-0 sijo v tem lurškem jubilejnem letu, bi se praznovanje sv. Bernardke So11 birous raztegnilo na vesoljno Cerkev' Mi pa sklenimo te vrste z dvojuj111 svetopisemskim rekom, ki se tako c dovito uresničujeta v vsem Bernard nem življenju, ki naj tudi nas tolaži in bodrita v preskušnjah in bridkost1 življenja: ^ (( „Kogar Bog ljubi, tega preskus» (Preg. 3, 12). „Bog povišuje ponižne“ (prim-ka 1, 52). ALOJZIJ KOŠMERLJ, Argentid» Nav LIBERTAD DE RELIGION EN YUGOSLAVIA ? Es de püblieo conocimiento que para '"s Occidentales la Yugoslavia titoista 1,0 es como los demäs estados deträs de eortina de hierro. Es verdad: se pue-l'e entrar y salir libremente, se puede 0bservar sin ser siempre vigilado, hasta s® Puede ver ciertas expresiones de la ''*da religiosa en la poblacion. Tambien se puede poner preguntas a los dirigentes estatales sobre la li-hertad de religion y siempre se obten-la respuesta: „En nuestro pais hay Jibertad de religion, da la Iglesia, de *as opintones.” Y por cierto; un observador poco SaSaz se vera facilmente arrastrado l*01, (ales afirmaciones. Pero la realidad ts miiy distinta. Tenemos a nuestra dis-Pasiciön las declaraciones, hechas por J*11 sacerdote que recientemente pasara *a frontera yugoslavo-austriaca y que ^°lalmente desmienten las aseveracio-oficialistas. iExiste la libertad de religion en Yugoslavia? Sin titubeos podemos res-Donder: Si! La religion siempre es li-re< No se puede encarcelar a Dios. El •Pundo sobrenaiural es tan superior a la v'da diaria que por mas que se esfuer-*:e,, las huestes materialistas de negar-0 y combatirlo, existira e influirä en °s corazones humanos. Pero los fieles no son libres. Mas e,uos de redactarnos un poco. Tambien ®*l0s son libres. Pueden concurrir a sus 6iPplos, hasta điariamen’te. Pero, hay ’ln “pero” grande: si van, perderän su eniPleo, serän controlados, se buscarä pretextos para hacerles quitar su posi-cion en la sociedad. El profesor puede libremente ejer-citar sus präcticas piadosas, pero un dia se le dira: “Companero, no eres capaz de educar a nuestra juventud en el espiritu progresista,” y ya estara en plena calle sin el empleo ninguno. La constitucion garantiza el impar-timiento de la doctrina cristiana. Pero se pregunta a los padres y a los alum-nos, si concurren a las clases de religion. Y se precisa mucha valentia para decir “si”, ya que con tal afirmacion uno se expone a toda clase de vejä-menes y molestias. Hasta el soldado es libre. Puede entrar en la časa de Dios. Mas si lo descubren, le esperan las medidas dis-ciplinarias y persecuciones directas e indirectas durante todo el periodo del servicio militar. Tambien el enfermo en el hospital goža de plena libertad. La ley ordena, que hay que admitir al sacerdote cuan-do el paciente expresamente lo requie-re. Pero sabemos, que hasta a los sa-cerdotes muribundos se denegö la asis-tencia espiritual. Que no hablemos de los demäs fieles! Si, la religion es libre, pero sola-mente hasta que se esconda en el alma. En cambio las expresiones exteriores de los sentimientos religiosos chocan ine-xorablemente con la oposicion cerrada de la sociedad materialista que tiene en su poder todos los medios para difi-cultarlos y hasta para impedirlos. JOE JUCK POGLED V ONOSTRANOSt Praznik vseh svetnikov nas posebno spominja na cilj našega življenja, na našo večno domovino, na sveta nebesa. Koliko lepega, koliko radostnega in tolažilnega vsebujeta ti dve besedi: sveta nebesa! Kadar hočemo otipljivo prikazati kakšno reč, ki nam je bila izredno všeč, pravimo: bilo je nebeško lepo. Ta primera je brez dvoma za vse lepote tega sveta pretirana, vendar razodeva splošno človeško prepričanje, ki sloni na neizpodbitni veri, da so nebesa nekaj velikega in vsestransko osrečujočega, saj so dom Najvišjega in kraj večnega plačila, prave sreče in nenad-kriljive blaženosti. Kateri zemljan bo do popolnosti opisal to visoko skrivnost, ki nam bo docela razodeta šele onstran groba ali ob koncu sveta? Nobenih solza, brez trpljenja, niti sence hudobije, skozi vso neminljivo večnost samo čisto, neskaljeno veselje in radost in mir in vsestransko zadovoljstvo. Popolna sreča brez konca in kraja v družbi Boga, Marije, angelov in številnih svetnikov, o blažena sveta nebesa! Naše na tem svetu neuteš-Ijivo srce v tej skrivnosti prav gotovo več sluti in želi kot pa omejeni razum. A resničnost nebes presega nele vsa naša spoznanja, marveč tudi vse težnje in najslajše želje in vso možno domišljijo naših najbolj neverjetnih in otroških sanj. To, kar oko ni videlo, pribija tehtno in navdušeno sv. Pavel, in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo. Nebeško kraljestvo, dom največj6 sreče in zakladnica dobrot in veselj3.’ kako si čudežno in mikavno v svo]1 prijetni skrivnosti! Kako zelo Prl' klepaš nase naše trudno srce! 7 Bratje, kdo je, ki ne mara nebes-In vendar ljudje danes ne vidijo ne' bes, za katere so ustvarjeni. Kakšni zmota, kakšna žalost in nesreča! " je največja tragika naših dni, da iju' dje-popotniki ne mislijo na cilj ^ nebesa. Presrečni nebeški svetniki nam b0^ drilno kličejo in nas goreče svariJ0' Zemljani, ne pozabite nikoli nebe1” za katere ste ustvarjeni! Skrbite podnevi in ponoči, neu trudljivo skrbite za vaša nebesa! V*e drugo je nič! Zveličar pa takole uči in oport"^ nja: „Vstopite skozi ozka vrata, kaj široka so vrata in prostorna J pot, ki drži v pogubo, in mnogo P je, ki v pogubo po njej hodijo. Kak ozka so vrata in tesna je pot, *% drži v življenje, in malo jih je, k1 jo najdejo!“ . Molitev, pošteno, čisto in brezgi-6 ' no življenje, dobra dela in sveti zakra menti, z eno besedo življenje krščan skih kreposti, to je pot, ki vodi nepopisno lepi, vekotrajni raj. Zlasti vi, ki nosite križ, ki s e trudni, boleči in objokani, ker morda po krivici trpite, dvigajte stalno P°_' gled kvišku, tja, kjer vas čaka P*-1 jeten počitek in obilno nebeško pja čilo! Sam Bog bo obrisal vaše soP® in vsakršna žalost se bo spremeni v večno veselje. v In zdramite se vsi tisti, ki spit® ^°zabi svetih reči, vstanite k pravič-j!ernU življenju, zakaj le pravični bo-na sodni dan slišali blagodoneči ,.velicarjev glas: „Pridite blagoslov-■leni mojega Očeta, prejmite kraljevo, ki vam je pripravljeno od za-tetka sveta!“ Le taki, ki so brez greha in imajo Uso cisto kot kristal, bodo povab-Ifni v nebesa, kjer se bodo svetili °t sonce in uživali neizrekljivo ve-Vie pri Bogu, ki je zadnji cilj hre-Penečega človeškega srca. * Dan po prazniku Vseh svetnikov va nas vselej opozarja na naše rajne Ifl vse umrle ljudi, za katere še ne Moremo z gotovostjo trditi, da so že nebesih. Pred oči nam torej stopajo !ce z dušami, ki tam trpe ’>PrijateIji, usmilite se nas in mo-» ® za nas!“ tako nam proseče kli-,L!° iz kraja težkega trpljenja. In *rati s ponižno ter drhtečo prošnjo flarn pošiljajo tole poučno svarilo: Poslušajte, prijatelji na zemlji! . 'mo velike so muke in bolečine, ki j. trpijo duše v vicah. Si predstavite strašno pusto in temno noč brez ^želene prijetne in potrebne luči? 0 vas tlači črni mrak in navdaja . rtvaška puščoba? — Tako nekako 2 nami, ki si nadvse želimo Boga, 'i ne moremo do Njega, dokler nas r,e otme. ,V> si pa predstavljate najtežji jet-J-'ki zapor: zid spredaj, zid zadaj, oK n„a vseL straneh, kamorkoli se ’neš, povsod sam zid. ki ti zastira srn e<^ ln 'zhod. V taki grozni ječi 0 nii, dokler nas Bog ne reši. Mi-j.1,6 si morje našega gorja! Skoraj ^ or pekel! Edini svetli up in tro-e Ca dtelm je ta, da to trpljenje ne večno! A je kljub temu grenko in ‘eznosno. etzusu Jezus v tabernaklju skrit živi, samuje, lučka bivališče le mu razsvetljuje. Podarimo njemu duše in življenje, svoja strta srca, delo in trpljenje. Jezusove ovčke vedno ostanimo, dobrega Pastirja se zvesto držimo. Jezus nas bo vodil na nebeške trate, trosil v naše duše milosti bogate. Mali Gregor Zato poslušajte naš svet: Varujte se pekla, a čuvajte se tudi vic! Poizkusite na vsak način takoj po smrti priti näravnost v nebesa! Napnite vse sile in moči, ne bo vam žal! Oklenite se z vsem srcem Njega, ki je o Sebi dejal: „Jaz sem vstajenje in življenje.“ V Njem je vaša rešitev. Skrbite za svojo večnost, ogibajte se vseh grehov, velikih in malih! Delajte pokoro tam na zemlji, da je ne bo treba delati tu v vicah! Živite čisto, pošteno, sveto! Bodite pripravljeni, ker ne veste ne ure ne dneva vaše smrti! „Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa za večno pogubi!“ Vaša duša velja več kot ves svet! Baraga nas uci srečne smrti (Ob devetdesetletnici njegove smrti) Tridentinski cerkveni zbor imenuje vztrajnost do konca velik dar božji. Po domače bi rekli: srečna zadnja ura je velika milost božja. Od tega je odvisno najvažnejše: moje večno zveličanje. Če bom lepo spravljen z Bogom v posvečujoči milosti šel s tega sveta, bo moje srečanje z najvišjim Sodnikom veselo, in prav gotovo bom z vsemi zveličanimi duhovi, z vsemi svetniki in s svojo nebeško Materjo Marijo v nebesih pri Bogu užival to, „kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, "ki ga ljubijo“ (1 Kor 2, 9; Iz 64, 4). Za dar božji pa je treba prositi: ker je velik dar božji, je treba zanj mnogo moliti; ker je milost vztrajnosti do konca ali srečna zadnja ura izmed božjih nadnaravnih dobrot na tem svetu največja milost, nas resni učitelji duhovnega življenja upravičeno rotijo, naj za to milost Boga najbolj vztrajno s svojimi ponižnimi in zaupnimi molitvami nadlegujemo. Dne 19. januarja 1868 je umrl v Marquettu v Severni Ameriki božji služabnik škof Friderik Baraga. Na njegov smrtni dan je Edvard Jacker, generalni vikar, Baragov iskren prijatelj in spovednik mogel pisati Baragovim domačim, da sta Baragovo svetniško življenje in blažena smrt zanje najnoljša tolažba. Baraga je doma in celo jz svojih misijonskih postaj Slovencem s svojimi spisi mnogo govoril o smrti ter jih navajal, kako naj se na smrt lepo pripravljajo. V „Dušni paši“ najdemo več molitev za srečno zadnjo uro za bolnik® in umirajoče. V La Pointu, v misijon11 sv. Jožefa, pa je napisal leta 1836 knr celo knjigo z naslovom: Premišljevanj® štirih poslednjih reči. Premišljevanju ® smrti je posvetil vsaj šest in štiri des® strani; objavlja pa tudi litanije za um1 rajoče ter posebno molitev k Žalost1^ Materi božji za srečno smrt. Sedem kasneje, leta 1843 pa je v istem mi®1 jonu napisal za Slovence „Nebeške n® že“, kjer lahko najdemo krasno vod1 krščanskega življenja in dragocene na svete in molitve za pripravo na srecn® zadnjo uro. Prav gotovo se tudi mi ne bomo k®' šali, če se njegovih nasvetov zvesd® držimo in radi opravljamo za srečn® zadnjo uro tiste molitve, ki nam jm -1 on tako zelo priporočal in prav goto'® tudi sam mnogokrat molil. Naj v sp®^ min devetdesetletnice njegove smrti na vedemo njegove nasvete in opozon na njegove molitve za srečno zadnj uro. , V „Dušni paši“ daje slovenski n1 dini navodilo: „Kadar prideš na P° pališče, se spomni, da si tudi ti vS dan bliže svojemu grobu; vsaka s pinja, katero storiš, te pripelje h1 smrti in večnosti.“ V knjigi „Nebeške rože“ pa vsaJ)^ mu svetuje: „Kadar ležeš v se spomni, da je postelja podoba 8r0 ^ kakor je spanje podoba smrti. ^P0111^ se Jezusa, umirajočega na križu in n® z njim: Oče, v tvoje roke priporo®1 svojo dušo.“ V isti knjigi prosi: „Vsako zadnjo Nedeljo meseca se pripravi na, smrt. t*asiravno mora kristjan vsak dan in v8ako uro biti pripravljen na smrt, ker bam Jezus pravi: ‘Čujte, ker ne veste dneva ne ure’ (Mt 25, 13), je vendar dobro, pripraviti se včasi še posebno na smrt. To tedaj stori vsako zadnjo nedeljo meseca.“ Prav tam priporoča, naj bi vsako ^eto na dan svojega godu lepo opravil vajo srečne smrti: „Ker vidiš, ljubi «noj kristjan, kako hitro teko leta tvojega življenja, se spomni ob dnevu svo-jnga godu, da bo skoraj prišlo tvoje zadnje. Torej opravi ta dan s posebno Pobožnostjo pripravo na smrt.“ Mesečno in letno pripravo na smrt Pa si Baraga takole zamišlja: Najprej P°daja kratko razmišljanje o smrti, Potem trojen nasvet glede posebne pri-Prave na smrt, končno pa litanije za Srečno smrt in posebne molitve za Srečno zadnjo uro. RAZMIŠLJANJE O SMRTI Oskrbi svojo dušo, zakaj umrl boš in 116 boš živel (Iz 38, 1). — Misli si danes, ljubi moj kristjan, da so tudi tebi rečene te besede in da se moraš ^®daj pripraviti na smrt, da boš srečno e* s tega sveta, in tamkaj prišel v Srečno večnost. Najboljša priprava na smrt je lepo vrščansko življenje. Skušnja nas uči, da «jovek večidel tako umrje, kakor je Vek Prizadevaj si lepo in prav po kršč; be: ansko živeti v božji milosti in Iju- zr)i in Bog te ne bo zapustil v zadnji zakaj Bog je zvest in njegova mi- lost neskončna. Če pa živiš v pregrešnih «’syadah, si v veliki nevarnosti, se sto-1 večno nesrečnega. Na spreohrnje-Je na smrtni postelji se nikar ne za-saj in sploh ne odlašaj spreobrnjenja, ^j brez božje milosti se vendar ne boš mogel spreobrniti in lete milosti se delaš čedalje bolj nevrednega in je nazadnje ne boš našel. Premisli strašne besede, katere Kristus pravi vsem tistim, kateri žive v nespokornosti in zmerom odlašajo svoje spreobrnjenje: „Iskali me boste in v svojem grehu umrli. Kamor jaz grem, vi ne morete priti“ (Jn 8, 21). Zraven tega si v vedni nevarnosti, umreti nagle smrti in v vseh svojih grehih stopiti pred sodni stol. POSEBNA PRIPRAVA NA SMRT Takole pravi Baraga: Lepo krščansko življenje v božji milosti je sploh in vedna priprava na smrt. Posebno pripravo pa moreš tako opraviti: 1. Spomni se Boga in pred njim resnično premisli, v kakšnem stanju je tvoja duša. Prosi Boga, naj ti da milost pravega spoznanja in ti govori po tvoji vesti, da boš spoznal stanje svoje duše. Reci mu z bogaboječim Samuelom: Govori, Gospod, zakaj tvoj služabnik posluša. — In potem zvesto poslušaj glas svoje vesti, zakaj božji glas je; in ne skušaj se izgovarjati in manjšati svoje hudobije, ampak ostro se sodi, da ne boš od Boga obsojen. — Posebno premisli, kaj bi ti delalo največ strahu in dušnega nepokoja, ko bi ti Bog dal na znanje, da boš moral še danes umreti: morebiti kakšna krivica, ki si jo bližnjemu storil na njegovem premoženju ali na njegovem dobrem imenu in katere še nisi povrnil; ali kakšna grešna navada, katero imaš še zmerom na sebi, dasiravno si Bogu že večkrat obljubil, da jo boš odpravil; ali kakšna obljuba, ki si jo storil Bogu ali bližnjemu in katere po nemarnosti še nisi dopolnil; ali kak dolg, katerega bi lahko poplačal, pa zmerom odlašaš itd. Tako premisli stanje svoje duše in vesti in potem trdno skleni, z božjo pomočjo popraviti brez odlašanja vse, kar najdeš na sebi kri- vičnega, in odvrniti, kar spoznaš, da bi te storilo nesrečnega, ko bi v tem umrl. 2. Premisli tudi, ljubi moj kristjan, če so tvoje hišne reči in časna opravila v takem stanju, da bi se ne ustrašil smrti, ko bi te še danes došla. Prizadevaj si resnično, vse svoje časne reči in opravila spraviti v tako stanje in vedno v takem stanju ohraniti, da bi bil vsak čas pripravljen stopiti pred svojega Sodnika in dati odgovor od svojih časnih opravkov. Tako boš tistim dobrim hlapcem enak, o katerih Jezus pravi: „Srečni so hlapci, katere gospodar, kadar pride, najde čuječe... Bodite tedaj tudi vi pripravljeni, zakaj Sin človekov bo prišel ob uri, ko ne mislite“ (Lk 12, 37. 40). — če misliš, da bo po tvoji smrti treba testamenta, je dobro, da si ga narediš in ga hraniš. 3. Kakor je dolžnost vernega kristjana spraviti se z Bogom z vrednim prejemanjem svetih zakramentov, kadar zares pride čas umreti, tako je tudi dobro, da v tej pripravi, ki jo storiš vsak mesec, greš k spovedi in k sv. obhajilu, če to moreš storiti. Vendar pa tudi brez tega lahko opraviš to pripravo na smrt. Če prejmeš svete zakramente v tej pripravi, se položi v duhu na smrtno posteljo in tako opravi spoved in sv. obhajilo, kakor želiš na koncu svojega življenja zadnjič prejeti te svete zakramente. Preživi dan priprave na smrt v samoti in tihoti, kolikor ti je mogoče, in, če utegneš, cel dan premišljuj, beri in moli. S posebno pobožnostjo opravi molitve, ki jih tukaj najdeš.“ LITANIJE ZA PRIPRAVO NA SMRT Baraga je v svojih molitvenikih objavil mnogo litanij. Cerkev ni odobrila za javno službo vseh litanij, ki jih Baraga navaja. Vendar jih sme vsak za- sebno moliti. Tako tudi te ganljive lit3' nije za srečno zadnjo uro: Gospod, usmili se me v zadnji uri. Kristus, usmili se me v zadnji uri. Gospod, usmili se me v zadnji uri. Kristus, sliši nas. Kristus, usliši nas. Bog Oče nebeški, usmili se me v zad'J1 uri. Bog Sin, Odrešenik sveta, usmili se n’6 v zadnji uri. Bog Sveti Duh, usmili se me v zadnj1 uri. Sveta Trojica, en sam Bog, usmili sl me v zadnji uri. Sveta Marija, izprosi mi srečno zadnj0 uro. Sveta Mati božja, izprosi mi srečn0 zadnjo uro. Sveta devc Devica, izprosi mi srečn3 zadnjo uro. Vsi sveti angeli in nadangeli, izprosit® mi srečno zadnjo uro. Sveti Abel, izprosi mi srečno zadnJ0 uro. Vsa družba pravičnih, izprosi mi srečn0 zadnjo uro. Sveti Abraham, izprosi mi srečno z®0 njo uro. Sveti Janez Krstnik, izprosi mi sreen zadnjo uro. , Sveti Jožef, izprosi mi srečno zadnj uro. Vsi sveti očaki in preroki, izprosite 1711 srečno zadnjo uro. Sveti Peter, izprosi mi srečno zad,!J0 uro. Sveti Pavel, izprosi mi srečno zadnj uro. Sveti Andrej, izprosi mi srečno zadnj uro. Vsi sveti apostoli in evangelisti, izP10 site mi srečno zadnjo uro. : Vsi sveti učenci Gospodovi, izprosit® r-srečno zadnjo uro. j Vse sveti nedolžni otroci, izprosite srečno zadnjo uro. -0 Sveti Štefan, izprosi mi srečno zad*1-1 uro. •„ Sveti Lavrencij, izprosi mi srečno zau J uro. sveti mučenci, izprosite mi srečno zadnjo uro. kveti Silvester, izprosi mi srečno zadnjo uro. Sveti Gregorij, izprosi mi srečno zadnjo uro. Sveti Avguštin, izprosi mi srečno zadnjo uro. "si sveti škofje in spoznavale!, izprosite mi srečno zadnjo uro. Sveti Benedikt, izprosi mi srečno zadnjo uro. oveti Frančišek, izprosi mi srečno zadnjo uro. "se sveti menihi in puščavniki, izprosite mi srečno zadnjo uro. Sveta Marija Magdalena, izprosi mi srečno zadnjo uro. Sveta Lucija, izprosi mi srečno zadnjo uro. ^veta Barbara, izprosi mi srečno zad-njo uro. ‘’Veta Katarina, izprosi mi srečno zadnjo uro. ''se svete device in vdove, izprosite _ mi srečno zadnjo uro. vsi svetniki in svetnice božje, izprosite mi srečno zadnjo uro. “»di mi milostljiv, prizanesi mi, o R Gospod. “°di rni milostljiv, reši me, o Gospod. “Voje jeze, reši me v zadnji uri, o . Gospod. Nesrečne smrti, reši me v zadnji uri, - o Gospod. Vsega greha, reši me v zadnji uri, o p Gospod. 1 vevelikega strahu, reši me v zadnji uri, o Gospod. v'bupa, reši me v zadnji uri, o Gospod. Predrznega zaupanja, reši me v zadnji , uri, o Gospod. Vseh skušnjav hudobnega duha, reši me v zadnji uri, o Gosnod. oblasti hudobnega sovražn.ka, reši me v zadnji uri, o Gospod. Uega pogubljenja, reši me v zadnji q uri, o Gospod. «loj Jezus, po svojem svetem rojstvu, p mi daj srečno zadnjo uro. 0 svojem težavnem in revnem življenju, mi daj srečno zadnjo uro. Vse Večn Po svoji žalosti in svojih solzah, mi daj srečno zadnjo uro. Po svojem krvavem potu na Oljski gori, mi daj srečno zadnjo uro. Po svojih neizrečenih smrtnih težavah, mi daj srečno zadnjo uro. Po svojih peterih ranah, mi daj srečno zadnjo uro. Po smrti na križu, mi daj srečno zadnjo uro. Po svojem pokopu,' mi daj srečno zadnjo uro. Po svojem častitljivem vstajenju od smrti, mi daj srečno zadnjo uro. Po svojem čudežnem vnebohodu, mi daj srečno zadnjo uro. Po milosti Tolažnika Svetega Duha, mi daj srečno zadnjo uro. Ubogi grešnik, prosim te, usliši me. Ozri se v moji zadnji uri milostljivo name, prosim te, usliši me. Ohrani mi svojo sveto milost, prosim te, usliši me. Odpusti mi vse grehe, prosim te, usliši me. Dodeli mi stanovitno zaupanje v svoje svete obljube, prosim te, usliši me. Vlij mi v srce gorečo ljubezen do sebe, prosim te, usliši me. Dodeli mi resnično obžalovanje vseh mojih grehov celega življenja, prosim te, usliši me. Daj mi pravo krščansko potrpežljivost in duha pokore, prosim te, usliši me. Dodeli mi popolno vdanost v svojo sveto voljo, prosim te, usliši me. Daj mi prisrčne želje, gledati te večno v nebesih, prosim te, usliši me. Pripelji me v večno nebeško veselje, prosim te, usliši me. Usliši me, prosim te, usliši me. O Jezus, Sin božji, prosim te, usliši me. Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, prizanesi mi, o Gospod. Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usliši me, o Gospod. Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se me, o Gospod. Kristus, sliši me. Kristus, usliši me. Gospod, usmili se me v zadnji uri. Kristus, usmili se me v zadnji uri. Gospod, usmili se me v zadnji uri. Očenaš, zdravamarija. MOLITEV K BOGU O Gospod, moj Bog, usliši mojo molitev in bodi milostljiv moji duši, kadar se bo ločila s tega sveta. Odpusti mi takrat vse grehe, reši me vseh kazni in vzemi me v večno nebeško stanovanje, katero mi je pripravil Jezus Kristus, tvoj Sin, naš Gospod, ki s' teboj živi in kraljuje v edinosti Svetega Duha Bog od vekomaj do vekomaj. Amen. MOLITEV H KRIŽANEMU IN NA KRIŽU UMIRAJOČEMU JEZUSU O moj križani Jezus, kateri si pretrpel na lesu svetega križa tri ure najhujše muke in potem najstrašnejšo smrt, tako da je sonce otemnelo in da se je zemlja stresla zaradi te tvoje strašne smrti, te prosim, o križani Jezus, da mi pomanjšaš moje smrtne težave, kadar se bo moja duša ločila s tega sveta, in da mi dodeliš mirno, srečno smrt. — Daj mi, o milostljivi Jezus, kadar bom umiral, v pomoč in v veselje moje duše in za razveselienje ■mojega srca v najhujših smrtnih težavah, daj mi žalost svoje žalostne 'duše! Dodeli mi, o Jezus, solze svojih milostljivih oči, kadar si objokoval moje strašne pregrehe! Dodeli mi, o Jezus, grenko zdihovanje svojega žalostnega srca, da s skesanim srcem zdihujem k tebi za odpuščanje svojih obilnih grehov! — O moj križani Jezus, kateri si prestal tako grozovite muke in trpel tako grenko smrt, da bi nam zadobil srečno smrt, ponižno te prosim, dodeli mi vse zasluženje svojega trpljenja, da ho moja uboga duša, kadar jo pokličeš od tod, na večno živela pri tebi. Dodeli mi tedaj, o Jezus, zasluženje krvavega potu tvojega svetega obraza, da v njem očistim svojo omadeževano dušo! P°' deli mi zasluženje svojih krvavih, gl°' bokih ran, s katerimi je bilo raztepeho in razbito tvoje nedolžno telo, da v njih potolažim in oveselim svojo grešno dušo! Dodeli mi zasluženje svojega neusmiljenega tepenja, da se ubranim tvoji jezi in večnemu pogubljenju! Dodeli mi zasluženje tvojega kronanja s trnjem, da po smrti zadobim krono večnega življenja! Dodeli mi, o križani Je' zus, obilno zasluženje vseh svojih grozovitih muk in vseh čednosti svojega najsvetejšega življenja! O Jezus, moj usmiljeni Odrešenik, dodeli mi milost, d® v tvoji presveti krvi, katero si ti preld iz svojih ran in iz svoje svete strani do zadnje kaplje, očistim svojo dušo vseh grehov in storim tebi prijetno. Za te milosti te prosim, o Jezus, in jih upam od tebe zadobiti, ker si ti večna ljube' zen, neskončno dobrotljiv in milostljiv’ in vse to postavim med svoje grehe i11 med pravično jezo nebeškega Očeta. -7 Oh, moj Jezus, kadar v svoji zadnji uri že ne bom mogel več govoriti, takrat' o moj križani Jezus, takrat naj govori zame tvoja presveta Rešnja Kri; takrat naj zdihuje zame tvoje preljubezniv0 Srce; takrat naj se razžaljenemu ue' beškemu Očetu skažejo zame tvoje pre' svete, krvave rane, da pred svojo smrtj0 zadobim milost pred tvojim obličjem- ^ križani Jezus, tvoje bridko trpljenj6 naj bo moje večno veselje, tvoja gTeJi' ka smrt moje večno življenje. Amen. MOLITEV K ŽALOSTNI MATERI BOŽJI O Marija, prečista Devica, in Pre7 sveta Mati Jezusova, ki si v neizrečeni žalosti stala pod križem svojega preljU' beznivega Sina, na katerem je on umi' ral v grozovitih težavah, prisrčno se priporočim tvojim svetim prošnjam za svojo zadnjo uro. Zmerom sicer želim Pomoči tvoje prošnje pri Bogu, ves čas svojega življenja; posebno pa te prosim, da me nikar ne zapusti v zadnji uri. Takrat še bolj prosi zame, ker si bo takrat tudi hudobni duh še bolj prizadeval premotiti me in pripraviti ob 'ečno zveličanje. Prosi takrat Jezusa, aaj mi da milost, da zapustim le-ta svet h* stopim pred njegov sodni stol v njegovi sveti ljubezni in v prisrčnem obžalovanju grehov. Sveta Marija, Mati t'ožja, prosi zame ubogega grešnika *daj in v moji smrtni uri. Amen. molitev k angelu varuhu O moj sveti angel varuh, tebi me je dobrotljivi Bog izročil, da varuješ mojo dušo in moje telo ves čas mojega živ-Ijenja. Kako zvesto si me do zdaj va-Ioval v vseh nevarnostih; kolikokrat sem že spoznal tvojo zvestobo in ljubeznivo skrb zame; in iz kolikanj dušnih in te-lesnih nevarnosti si me rešil, ki jih nikoli nisem spoznal! Za vse to se ti zahvalim, o moj nebeški varuh, in hvalim Usmiljenega Boga, ki mi je dal tako skrbnega varuha. Prosim te pa, o angel h°žji, da me tudi še v prihodnje tako 2Vesto varuješ, posebno pa v zadnji uri, kadar bo le-ta duša, katero ti je Bog Uročil v varstvo, že skoraj šla iz tega ®veta. Preženi takrat z božjo pomočjo ^udobnega duha, da me ne premaga in aa mi ne vzame božje milosti. In potem ^Premi mojo dušo pred božje obličje. Amen. Molitev k svetemu jožefu O častitljivi sveti Jožef, med vsemi Svetniki je Bog tebe izvolil, da si bil varuh njegovega preljubega Sina Je-2usa in njegove presvete Matere, De-V’ce Marije. Zatorej zaupam v tvoje Prošnje v življenju in v smrti. Sveto, popolnoma všečno je , prelepa in častitljiva je bila tvoja smrt. Sin božji je po svoji prečudni ponižnosti bil tebi popolnoma pokoren, dokler si živel, in pri tvoji smrti ti je zvesto stal na strani. Ravno tako je tudi tvoja prečista nevesta, Devica Marija, tebi stala na strani v tvoji zadnji uri. O prelepa, presveta smrt! Prosim te, častitljivi sveti Jožef, prosi zame Jezusa, da bi tudi meni dodelil srečno zadnjo uro, da bi on tudi meni takrat stal ob strani s svojo Materjo, da bi me ohranil v svoji sveti milosti in me po smrti vzel k sebi v nebesa. Amen. MOLITEV K SVETI BARBARI O čista nevesta Jezusova, devica in mučenica, sveta Barbara, kako stanovitno in prisrčno si ti ljubila Jezusa! Nisi se bala grozovitega trpljenja in tudi ne smrti iz ljubezni do svojega nebeškega Ženina. Prosim te, sveta Devica, izprosi mi veliko ljubezen do Jezusa v življenju in v smrti, izprosi mi srečno zadnjo uro v milosti božji. Posebno pa te prosim, da prosiš zame Jezusa, naj mi da milost, da ne umrjem brez svetih zakramentov, ampak da prejmem njegovo presveto Rešnje Telo, kolikor je mogoče, vredno, kadar se bo približavala moja zadnja ura; in prosi ga, da bi se tudi v meni dopolnile njegove ljubeznive besede: Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Kdor bo od tega kruha jedel, bo večno živel (pr. Jan 6, 51). Amen. * Božji služabnik Friderik Baraga je zapisal v Premišljevanju štirih poslednjih reči: Skrb za zveličanje naj se nam zdi najpotrebnejša reč 'na svetu. V tej skrbi za zveličanje radi opravljajmo po njegovem navodilu vajo srečne smrti; prav gotovo nam te vaje nikoli ne bo žal. DR. FILIP ŽAKELJ, Argentina ‘‘«uoižno in Bogu *1° tvoje življenje P. ANTON PREŠEREN S. J. - ZLATOMASNlK Dva pomembna jubileja praznuje letos P. A. Prešeren; 75-letnico svojega rojstva (rojen 8. junija 1883) in 50-let-nico svojega duhovništva. V oktobru 1902 je abiturijent A. Prešeren prišel v Rim, v kolegij Pont. Collegium Germanicum-Hungarieum, ali kratko v Germanik, istočasno z današnjim krškim škofom dr. J. Srebrničem in poprejšnjim novomeškim, že rajnim (umrl 12. septembra 1952 v Ljubljani) profesorjem dr. C. Ažmanom. Študiral je na papeški univerzi Gre-goriani filozofijo in teologijo (1902— 1909) in se pripravljal na to, kar je bilo smisel in smoter njegovega b’vanja v Rimu: na svoje duhovništvo. Mašniško posvečenje je prejel na dan sv. apostolov Simona in Jude, 28. oktobra 1908, prvo sv. mašo je daroval na praznik Vseh svetnikov. S tem se je začelo njegovo duhovniško delo in življenje, ki je letos dopolnilo 50 bogatih in rodovitnih let. Njegova duhovniška pot je bila v obrisih tale: Prve mesece (do julija 1909' svojega duhovništva je prebil v Rimu, kjer je z doktoratom dokončal svoje teološke študije. So to za mladega duhovnika nepozabni dnevi, ko more sv. mašo opravljati na tolikih svetih krajih: na grobu sv. Petra in sv. Pavla, v katakombah, na grobovih mučencev in velikih svetnikov, ki jih je tako bogato sveto mesto. Res, bogata doživetja, ki še povečajo ljubezen do Rima, središča katoliške Cerkve, ki se je že močno razvijala v letih študija in priprave na rimskih tleh. Po vrnitvi domov je deloval v dušnem pastirstvu kot kaplan v Borovnici, a že po treh letih je sledil božjemu kl>' cu v Družbo Jezusovo. Pota božjeg® klica in vodstva so sicer za nas skriv' icostna, a morda moremo vendarle rečb da so pri našem jubilantu vodila prek0 Rima, kjer so bili njegovi vzgojitelj1 v Germaniku in njegovi profesorji r,‘l Gregorijani jezuiti. Ob njih je spoznava* in doživljal dan za dnem globlje duhäi življenje in notranje bogastvo jezuit' skega reda. Gotovo je: čim bolj mlada> idealna, Kristusa in Cerkev ljubeča dU' ša spoznava delo sinov sv. Ignacija, teU1 večjo privlačno silo čuti za isto pot. Po treh letih po vstopu in šele 30 let star je p. Prešeren postal profesor 1,3 svetovnoznani teološki fakulteti v InnS' brucku (1913) in tako začel odgovoru0 delo oblikovanja bodočih duhovnikov. O*1 njegovih velikih vzgojnih sposobnosti*1 so ga predstojniki po koncu prve ove' tovne vojne (1919) imenovali za rek' torja nadškofijskega semenišča v Sa' rajevu. Toda njegov delokrog je postaj0* vedno širši: po spet treh letih je t’1' imenovan za provinciala jugoslovanski viceprovince svojega reda (v Zagrebu* in 1. 1931 asistent za slovansko asistenc0 družbe v Rimu. To visoko in važno m0' sto v najvišjem vodstvu jezuitskega reda zavzema ves ta čas: izredno dolgo dob° 27 let. Na skrbi ima življenje in de*0 jezuitov v vseh slovanskih državah. P0 1. 1945 je to delo postajalo vedno tei]e in bridkejše: med njega in nje je pad*!1 železna zavesa; vse slovanske drža*6 so prišle pod sovražni komunistični re' žim. Trpljenje Družbe Jezusove v te*1 deželah je postalo njegovo trpljenj®’ njegov križ. Neprestano je večalo te*0 njegovih skrbi in otežkočalo njegov° delo. Usoda reda v naši domovini ga *e posebej zadela. Tako je komunizem 2ädel tudi njega v preganjanju njih, ki So mu izročeni. Koliko je p. Prešeren poleg tega Slavnega, nekako uradnega dela še sto-l'l drugega v svojem petdesetletnem duhovniškem življenju, je znano samo k°gu. Mnogo vedo tisti, ki od blizu sPremljajo njegovo vsestransko delo. koliko je že tega, kar je storil samo Za nas Slovence in za Hrvate. Veliko bi ^ogle povedati o tem slovenske šolske Sestre v Rimu, Zavod sv. Hieronima, Slovenci, ki bivajo v Rimu in ki priha-iajo v Rim, in drugi. Kljub veliki zaposlitvi je vedno našel čas, da se je zuvzemal za težave in potrebe drugih dosegal velike, včasih čudovite reči. To so bili uspehi njegovih sposobnosti In njegovega velikega vpliva. Oboje je ■stavil v službo premnogim, ki so se nbračali nanj. In to je bila tista zna-dilna poteza njegovega duhovniškega uka: njegova dobrota, vedna pripravljenost pomagati, zastaviti svoj vpliv, Podvzeti nadležna pota, trkati na vrata '■n m spet tam. Ta dobrota je bila izraz njegove ljubezni, ki se je stalno preli-Vfda iz Kristusovega Srca v njegovo duhovniško srce. Ob njegovem zlatomašnem jubileju se mu bodo mnogi zahvalili za njebovo Ci6lo, ki je vse izhajalo iz njegovega aPostolskega duha: biti vse vsem. Zelo n'nogo jih je, ki bodo to storili osebno, ^ dobrote storjene njim osebno. Zdi s® nii, da je tu mesto, da se spomnimo njegovega dela za slovenske begunce Pnsebej, bodisi poedince, bodisi skupno. listih usodnih dneh smo se od vseh ^lrani in v vseh mogočih zadevah obrabi nanj. ■Nuj navedem za primer samo naše ^ °vensko semenišče in fakulteto. Ko Pokojni prelat dr. Odar s svojo Značilno odločnostjo zamislil nadalje- vanje študijskega in semeniškega dela bogoslovcev-beguncev in našel zasilno možnost v Pragli, je viselo še vse v zraku. P. Prešeren je bil, ki je poskrbel, da je Sveta stolica to nadaljevanje odobrila in priznala. Po njegovem posredovanju nam je papež Pij XII. naklonil bogato podporo, ki smo z njo dve leti in pol, skromno sicer, a mirno in brez morečih skrbi delali in živeli. Ko se je ta podpora izčrpala, smo se spet obrnili nanj, in spet je dosegel, kar je bilo treba. Ko smo bili brez knjig, me je prelat Odar poslal v Rim, naj bi kje dobil vsaj najnujnejše. Spet sem se obrnil na p. Prešerna, ki me je vodil na študijsko kongregacijo in tam izprosil za nas tedaj veliko vsoto (100.000 lir), da sem se mogel — spet po njegovem posredovanju — s tremi velikimi zaboji knjig vrniti v Praglio. Ko je šlo za odhod v Argentino, je bil on naš najuspešnejši posredovalec. Ko smo odhajali čez morje, nam je v svoji Ijubez-njivosti preskrbel še posebno poslovilno audijenco pri sv. očetu in nas pospremil k njemu. To je samo ena od mnogih zgodb, ki kaže, kako je stal ob strani z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo duhovniškega srca vsem, ki so v tedanji stiski trkali na njegova vrata. Ob petdesetletnici njegovega maš- niškega posvečenja se zahvaljujem0 Bogu za tako bogato duhovniško življ®' nje. Zahvaljujemo se njemu samen"1 za njegovo delo v korist Cerkve, svojega reda, našega naroda doma in v tujin'' v korist toliko poedincem in skupinam-Naše čestitke so tako najprej zahvala-Potem pa iskrena prošnja, naj mu Bo? vse prebogato povrne! On, ki mu je vS® življenje zvesto služil s tem, da je sluzi, drugim, naj ga še dolgo ohrani v svoj službi, v njegovi dobroti in v njegovem delu. DR. IGNACIJ LENČEK f Venec rož Mariji v čast Saj se še spomniš, Marija, onega zimskega popoldneva, ko je bil sneg pobelil goličave Pece in so se bleščale v čudoviti mehki belini. Tudi se boš spomnila, kako je naš ata navezal krplje in sam odšel po strmini k sv. Jakobu, kjer je bila darovana sv. maša. Drugi nismo mogli zaradi preobilice snega. Kmalu po atovem odhodu je. zazvonilo v šentjakobskem stolpu. Tedaj je mama dejala: „Ko nismo mogli k maši, bomb pa rožni venec molili.“ Tolikokrat sem že molil z drusnmi rožni venec, ali še nikoli me ni prijelo tako kot oni dan. „Mama, kako pa se moli rožni venec ?“ „Otrok, kaj ga ne slišiš vsak dan ?“ „Da, ali...“ Mama me je razumela. (Mama otroka vselej razume.) Pol ure je trajalo, pa me je naučila. Od tistega dne, od tistega lepega nedeljskega dopoldneva sem Te skoro vsak dan pozdravljal z rožnim veh' cem. Od takrat je preteklo že mnogo le^T toliko da so mi že lasje začeli sivel1' Od takrat sem Te spremljal n3 Tvoji najlepši, najžalostnejši in častitljivejši življenjski poti. Od takrat sem, sprva po otročje, P° zneje razumneje poklekal v Tvoji sobici v Nazaretu in Te z Gabrijel0111 poveličeval. S Teboj sem romal v galilej8^0 mestece v gorah in pel s Teboj l^a gnificat. Družil sem se s pastirji na betle bernskih poljanah in z njimi počast; sveto Detece, ki si Ga v oni lepši noči podarila svetu. S Teboj sem nosil dve golobici ^ tempelj, kjer si svoje Dete Bogu ( rovala. . S Teboj sem nosil skrbi, ko si J. izgubila in se veselil s Teboj, k° Ga zopet našla. V duhu sem gledal krvave kuP -1 Tvojega Sina, ki jih je rosil v getze-ftianskem vrtu. Spremljal sem Ga na dvorišče velikega duhovna Ana in odtod v sodno Palačo Pilatovo, kjer je Njegova straža vihtela bič in udarjala po telesu svojega Stvarnika. Gledal v duhu, kako človeška hvaležnost počasti svojega Kralja s kro-tto, pleteno iz trnja. Spremljal Njega in Tebe na potu ha Goro mrtvaških glav. Jokal s Teboj pod križem, ko je bil Povzdignjen nanj in dal zadnjo kapljico krvi za moje odrešenje. Z zastrmelimi očmi sem gledal Njegovo moč, ko se je dvignil iz zaprtega groba. Strmel za Njim v višave, kjer je za oblakom izginil. Pri vas sem gostoval v dvorani zadnje večerje, ko je nastal šum in ste prejeli sv. Duha. Radostno sem ploskal z rokami in Ti prepeval slavospeve ob bučanju hebeških tromb ter petju angelskih zborov, ko Te je Tvoj Sin sprejel v svoje blaženstvo in ni dopustil, da bi se trohnoba polastila Tvojega svetega telesa. Udeležil sem se največjega slavja v hebesih, ko Ti je Tvoj Sin ovenčal Slavo z najveličastnejšo krono in Te Povzdignil nad vsa ustvarjena bitja. Mati Marija, Ti proseča vsemogočnost ! Glej, tole Te prosim: v Še ob smrti, ko bom brezmočen le-ZM na mrtvaškem odru, naj mi rožni venec venča moje otrdele prste. In kadar bom prestopil prag več-hosti, dovoli mi, da Te bom smel še tam pozdraviti in se s Teboj radosti vso večnost. Amen. KARDINAL AGAGIANIAN — NASLEDNIK KARDINALA STRITCHA Sv.oče Pij XII. je imenoval kardinala Agagianiana za naslednika kardinalu Stritchu, ki je bil imenovan za propre-fekta kongregacije De Propaganda Pide, pa je kmalu po imenovanju umrl. Kardinal Agagianian je patriarh Cili-cije in Armenije. Rodil se je 1. 1895 v kavkaški Georgiji, ki je danes del sovjetske Armenije. Ob krstu je dobil ime Lazar. Ko je bil 11 let star, je bil poslan v Rim, kjer je bil sprejet v deško semenišče pri Propagandi Pide. Pozneje je vstopil v bogoslovje in je bil posvečen za duhovnika po armenskem obredu dne 23. decembra 1917. Naslednji dan je imel prvo sv. mašo v cerkvi sv. Nikolaja Tolentinskega. Nato je odšel v Georgijo, kjer je ostal dve leti in tam doživel boljševiško revolucijo. Bil je župnik armenske verske občine v Tiflisu. Leta 1921 je bil poklican v Rim in je ostal na rimskih zavodih 15 let. V Rimu se je naučil jezikov in more danes pisati in govoriti v 12 jezikih. V poletju 1935 je bil posvečen za škofa, nakar so ga poslali kot apostolskega delegata v Sirijo. Ko je leta 1937 umrl armenski patriarh Peter XIV. Arpirian, je bil Agagianian izvoljen za njegovega naslednika in si je izbral ime Gregorij Peter XV. Bil je izvoljen pri prvem glasovanju. Sinoda je zasedala v Beirutu, kjer je bil tudi sedež armenskega patriarhata. Armenska verska skupina, ki spada pod njegovo jurisdikcijo, šteje nekaj nad 200.000 vernikov, ki žive večinoma v Siriji in Libanonu. Vendar so močne skupine armenskih vernikov še v Perziji, Egiptu, Poljski, Angliji, Franciji, Združenih državah in po Južni Ameriki. Nekaj tisoč vernikov je v Sovjetski zvezi. Kardinal Agagianian je bi! imenovan na konzistoriju leta 1946 in je kot patriarh armenske cerkve . zavzemal prvo mesto med novimi kardinali. Po imenovanju za podprefekta kongregacije De Propaganda Pide je bil imenovan tudi za člana sv. oficija. GREGOR HRIBAS SEJA MINISTROV VELIKIH ŠTIRIH Rečeno, storjeno. Kar na mestu so štirje ministri počepnili okrog' nizke zelene ciprese in sejo odprli. Amerikanec je prižgal pipo, ker je vedel, da bo seja dolgo trajala. Anglež se je lotil nove cigare. Francoz je vtaknil v usta novo cigareto, Molotov je porinil v nos ščepec tobaka. Nato so se pričeli razgovarjati, kakor že tolikokrat. Najprej je bilo treba izvoliti predsednika seje. Molotov je zahteval, da prvi seji predseduje predstavnik vzhodnega bloka, ker je bila seja sklicana na njegovo pobudo. Predlog je bil soglasno sprejet in Molotov je prevzel vodstvo seje. Za tajnika je imenoval Francoza, ki je službo brez posebnih ceremonij in izgovorov radevolje sprejel. Nato so govorili o postopku, šlo je za to, s kako večino morajo biti predlogi sprejeti: ali z relativno ali z absolutno večino ali soglasno. Molotov je predlagal, naj imata v prvi seji vzhodni in zahodni blok vsak po en glas in da v primeru enakega števila glasov odloča predsednik seje. Zapadni trije so brž uvideli njegovo nakano in drug za drugim izjavili, naj v primeru enakega števila glasov odloča predsednik, mora pa imeti vsakdo od njih po en. glas. Predsednik je na to pristal pod pogojem, da dobi pravico glasovanja tudi Tito in da pokličejo na sejo predsednika svobodne Ukrajine. Zapadni zavezniki so predlog spre' jeli pod pogojem, da nemudoma I>°' kličejo na sejo tudi kitajskega gen«' ralisima čang-kaj-šeka. Končno je zavoljo ljubega ni'rU vsakdo nekoliko popustil in so sklenil'' da na sejo ne bodo klicali nikogar ve‘< ker jih je že zadosti; da bo imel vsak<^ po en glas, odločitve pa morajo b' sprejete soglasno. Napraviti je bilo le še treba dnern' red. Francoz je predlagal, da bi šli naj prej jest in počivat, nato na sprehod po kopeli v gledališče, tako da bi in:*’1 sejo šele ponoči. Predsednik ga je spon1 nil, da je bila seja vendar zato sklican*1' da pomirijo Tita in De Petaccija, preda0 si skočita v lase in da zato ne more)0 izgubljati časa. Francoz se je sili razloga vdal predlog umaknil. Takoj so pričeli razpravljati, kat* ra vprašanja bo treba obravnavati. B'*0 je precej nesoglasij, a končno so se za padni zavezniki zedinili, da gre pra' zaprav le za eno vprašanje: ali naj -ct kol premakne ali se pusti na istem ni* stu, kajti prepir je nastal prav žara Titove in De Petaccijeve zahteve, nH se kol premakne proti zahodu oziroio*1 vzhodu. Molotov si je stališče zapadnih veznikov načelno osvojil, a je hkrati P° udaril, da je treba to edino vprašan) primerno razčleniti. Naštel je več to* • ki naj bi jih obravnavali v zvezi s 1 tovo zahtevo. Razpravljali naj bi prvič o nujnosti, da se meja premakne proti zapadu, družit o koristnosti tega premika, nadalje 0 primernosti, o neodložljivosti in o apravičenosti premika. Rrancoz je štel točke na prste in v«s vesel ugotovil: — Samo pet točk! Molotov je nam-rač takoj za tem poudaril, da je po Mnenju Kremlja vsako od teh točk treba obravnavati pod strateškim, zgodovinskim, narodnostnim, jezikovnim, ideološkim, ekonomskim, geološkim, hidro-§rafskim, geografskim in političnim vidikom, Bidault je pomnožil pet z deset in v*kliknil: -— Celih petdeset točk! Seja bo dol-£a kot običajno! Molotov je nato pripomnil, da je treba pod temi vidiki pretresti vpraša-nia, aii se meja prestavi do pokopa-bščnega zidu ali do Soče, ali do Stare ^0re, ali do Nadiže ali do Tilmenta. Tajnik je 50 pomnožil s 5 in vzdihnil: -— 250 točk! Do kresa imamo zadosti dela! Marshall je glede sovjetskih predlo-izjavil, da po mnenju Bele hiše(l) ^lolofovljevim razčlenitvam ni mogoče Ogovarjati, ako je sovjetska vlada le Pripravljena, da na podoben način raz-riooijo tudi De Petaccijevo zahtevo o Postavitvi kola proti vzhodu do Wilso-Po'e črte, do kranjske meje, do Snež-P'ka, do Kolpe ali do črne gore. Molotov je Marshalla zavrnil, da zanj P* važno, kaj meni Bela hiša. Zanj je V;i*no, kaj pravi Beli dvor(2), ki je na-Vaien, da po vsaki vojski svojo posest 1 2 (1) Bela hiša se imenuje vladna pa-ača v Washingtonu. (2) Beli dvor se imenuje palača jugoslovanskih vladarjev na Dedinju pri ”e°Sradu. poveča, ne pa zoži. Razen tega je De Petacci itak že sam zavrnil plebiscit v Julijski Benečiji. On je sicer utemeljeval odklonitev plebiscita s trditvijo, da je italijansko prebivalstvo pobegnilo od ondod, v resnici pa ga je odklonil, ker ve, da je Italija v Julijski Benečiji osovražena. Nesmiselno bi bilo torej vsiljevati ji neko ozemlje, ki se ga sama brani. Zato je Kremelj proti razpravljanju o De Petaccijevi zahtevi. Kakor da Marshallu še ni dosti trda predla, se je zdajci oglasil še Bidault in svojega bogatega kolega opozoril, da bi bilo v primeru, da njegov predlog prodre, treba obravnavati celih 500 točk in da zato seje do konca leta ne bi končali. Zaradi navidez nepomembnega nesoglasja med Bidaultom in Marshallom, si je Molotov pričel zadovoljno meti roke. Kar je tako dolgo pričakoval, je končno prišlo. Med zapadnimi zavezniki je nepričakovano nastala razpoka. Sedaj je bil na vrsti Molotov, da v to razpoko s svojim kladivom zabije zagozdo in jo čim bolj poglobi. — Soglašam s kolegom Bidaultom! Na zapadu vendarle zmaguje pamet! — je zaklical. Marshall je takoj pravilno ocenil resnost položaja. Prosil je Molotovia, naj za nekaj minut sejo prekine, češ da ga boli glava. V resnici mu je šlo le za to, da odpravi nesoglasje v za-padnem taboru in doseže enotno stališče vseh zapadnih sil glede točk, ki jih bo treba obravnavati. Vse dotlej je zmotno mislil, da mu bosta Anglija in Francija slepo pritrjevali. Molotov je dobro vedel, kje Marshalla čevelj žuli. Vendar je njegovi prošnji takoj ustregel: — Seja se prekine, da si zapad od-pomore od glavobola! je odločil, z očmi pomignil Titu in se za nekaj metrov odstranil, da se je nemoteno igral s Titovim psom. Njegovo odstranitev je Marshall skušal nemudoma izrabiti za vzporedi-tev svojega stališča s stališčem francoskega kolega. Prosil je Bidaulta, naj pristane na to, da se bodo tudi De Pe-taccijeve zahteve razčlenile na podoben način kakor Titove. Na ta način bi si zagotovili prijateljstvo Italije, ki jo utegne zapad proti sovjetskemu imperializmu še bridko potrebovati. Hkrati bi porinili na ta način železno zaveso vsaj nekoliko bolj proti vzhodu in tako omogočili prebivalstvu Julijske Benečije okušati blagost italijanske demokracije, za kar jim bo ondotno ljudstvo gotovo zelo hvaležno. Ker se v politiki stori vse le za plačilo, Marshall ni pozabil Bidaultu namigniti, da morejo Združene države nuditi Franciji iz Marshallovega plana izdatno pomoč za vojsko v Indokini. Bidault je za svoje nasprotno stališče iznesel tehtne predloge. Dejal je nekako takole: — V novem letu bomo enako kot v starem imeli v Parizu najmanj štiri vlade, vsak letni čas drugo. Nemogoče je predvidevati, ali bom v pomladni vladi še jaz sedel in ali bo jesenska vlada glede italijansko-jugoslovanske meje istega naziranja kakor poletna. Prav tako ne vemo, koliko časa se bo Italija še otepala komunistične vlade. Zato moramo na vsak način hiteti in mejo brž dokončati. Marshall se je med pogovorom večkrat na lastne oči prepričal, ali je Molotov dosti daleč, da jih ne čuje. Stalinov lakaj se ne videz res ni brigal za to, kaj počno zapadni kolegi. A kaj ko je imel pomožna ušesa in oči tik ob njih: Tito je vse slišal in vse videl in sproti prenašal pošto od zapada na Svobodno tržaško ozemlje, kot ga je črtala zavezniška komisija po končan drugi svetovni vojni. Črta, ki gre 0 Debelega rtiča pod Trstom do Kozin6’ loči področje A in B. V prvem danes n® omejeno gospodarijo Italijani, v drugen® pa Jugoslovani, ki pa so do italijansk manjšine veliko bolj strpni kot Ita11 jani do slovenske. Črtica „Meja“ nan® o tem mnogo pove. vzhod. Med božanjem psa je Molotov11 pojasnjeval, kakšen je položaj v padnem taboru. Za Bidaultom je Reber pojasnil sta lišče vlade Njegovega Veličanstva. — Pri nas tudi ne vemo, kaj bo Jutri. Churchill je zadnji čas znatno shujšal. Zelo verjetno bo še letos silil Ua volišče, da se prerine do korita, od h oder smo ga po vojski s težavo odrinili. Kljub temu se meni nikamor ne Uiudi, kajti v zunanji politiki smo si vsi edini in ne vidim nobene nevarnosti, da bi bil Churchill do sovjetov bolj popustljiv, kakor smo mi. Saj je izjavil, da rajši umrje, kakor da bi živel en dan pod komunizmom. — Če tako pravi, ne govori resnice! ^akaj je pa toliko drugih držav izrodil komunistom? je Bidault iz jeze, da Keber ni z njim potegnil, govoril golo resnico. Namesto da bi se nesoglasje med za-Padnimi zavezniki zmanjševalo, je iz-Sledalo, da se bo še bolj poglobilo. Zato je skušal Marshall Bidaulta pomiriti: — Francoski kolega ni točno razu-•Uel smisla Churchillove izjave. Gospod Churchill nikakor ni imel namena reči, da rajši umrje, kakor da bi druge izropal komunizmu. Rekel je zgolj to, da rajši umrje, kakor da bi sam živel pod Komunizmom. Ker Reber ni ugovarjal ameriškemu ^°!mačenju Churchillove izjave in ker Se je zdelo, da je Marshallova razlaga Kidaulta pomirila, je mogel končno še Klarshall pojasniti stališče Bele hiše Plede obravnavanja De Petaccijevih *ahtev po premiku kola: •— Pri nas je položaj precej sličen uugleškemu. V torek po dnevu vernih duš utegne tudi Trumanu in njegovim *ajnikom odzvoniti. Vendar na zunanjo Politiko zmaga republikancev ne bi vpli-^ala. Enako kakor mi so tudi oni odlo-ruui, da se na podlagi mojega plana f vsemi sredstvi borijo proti ruskemu imperializmu. — Zakaj pa potem ne podprete izdatneje čang-kaj-šeka v boju z rdečimi uporniki? — je bil Bidault sedaj hud še na Marshalla, ker se mu tudi ni nikamor mudilo in bi se rad vse leto pregovarjal z Molotovom. Na vrsti je bil Reber, da trdoglavemu Bidaultu pojasni smisel Marshallovih besed: — Kolega Bidault zopet ni pravilno razumel anglosaške politike. Kolega Marshall nikakor ni imel namena reči, da je Bela hiša proti komunizmu. Hotel je le reči, da je proti ruskemu imperializmu. Zato Bela hiša ne vidi razloga, zakaj bi morala pomagati kitajskim nacionalistom, ako se sami nočejo boriti proti komunistom. Bidault je zopet molčal. Sedaj je vsaj razumel, zakaj se mora v Indokini Francija sama boriti proti partizanom. Čeravno Italija v zapadnem taboru ni imela odločujočega glasu, se je zdelo Marshallu primerno, da zaslišijo De Petaccija, predno zavzamejo dokončno stališče glede njegove zahteve. Zlasti je Marshall hotel vedeti, doklej se upa De Petacci še obdržati pri krmilu, da bi tako videl, ali se splača zaradi njega izgubljati čas. — Tudi pri nas bodo letos po dolgem času zopet demokratične volitve, je živahno pojasnjeval De Petacci. Ker je bi le Kremelj za to, da ohranimo Tridentinsko Benečijo in ker ste tujcem izročili skoraj vso Julijsko Benečijo in celo Trst iztrgali iz materinega naročja, utegne zmagati Togliatti. Naše ljudstvo namreč ne more razumeti, zakaj je bilo za svoje junaštvo v dveh vojskah tako močno oškodovano. Ako torej iskreno želite, da v Italiji ne zmaga komunizem, je edina rešitev nevarnosti v tem, da vrnete materi Italiji Trst in premaknete kol čim globlje nazaj v neodrešeno italijansko ozemlje. S tem boste dokazali resno voljo za popravo krivic, ki ste jih preizkušeni Italiji storili. Palača Ghi- gi(3) vam torej svetuje, da hitite, ne da bi pri tem oškodovati naše svete pravice do cele Julijske Benečije in Dalmacije. Ker torej niti De Petacciju ni bilo na tem, da bi se z Molotovom dolgo pregovarjali, je Marshall popustil in obljubil, da ne bo več vztrajal pri svojem predlogu, temveč bo branil italijanske koristi vzporedno z razpravljanjem o Titovih zahtevah. Komaj je Tito sporočil Molotovu, da so se v zapadnem taboru nepričakovano zbogali in da De Petacci zahteva zase pol Jugoslavije, je Molotov pritekel in sejo odprl. Na vsak način je hotel vse tako izpeljati, da bi izgledalo, kakor da je Belo hišo prisilil k popuščanju on, ne pa drugi. Zato Molotov namenoma ni hotel videti ne slišati Marshalla, ki je prosil za besedo, da bi svoj predlog preklical. Najprej je hotel izrabiti priložnost, da za sovjetski tabor napravi nekoliko propagande, kakor je to na mednarodnih sejah vsa leta po vojski bila njegova dolžnost in navada. — Uboge žrtve preživelega kapitalističnega družabnega reda! je pomilovalno vzkliknil Molotov, čemu sploh pristanete na sejo, če ne veste, ali boste jutri še na oblasti? Občudujte vendar komunistični politični ustroj in navdušite se za sovjete! Pri nas vlada vedno ena in ista stranka, ki je istovetna z ljudstvom. Zato se zunanja politika Moskve nikoli ne more spremeniti. V zunanji politiki sovjeti smo in ostanemo požrešni in napadalni, dokler ves svet ne sprejme našega svetovnega nazora. Mislim, da vam ne izdam nobene skrivnosti, ako vam povem, da bodo vaši sinovi že živeli pod rdečo zvezdo in prisegali na srp in kladivo. Ker pri nas (3) vladna palača v Rimu. vlada ljudstvo, se gremo tudi volit''® zgolj zato, da se na njih izkaže nin® stranke. Skrivnost naše volilne zmaff® je v tem, da mi, ki smo tolmači ljudske volje, volilne izide že veliko preje pred' videvamo in jih tudi že pred volitvam* do potankosti izdelamo. Pri tem seveda moramo skrbno paziti, da ljudstvo dob* vtis, kakor da na dan volitev samo odloča o svoji usodi, kajti drugače bi ljudi težko spravili na volišče. Prednosti našega volilnega in enO' strankarskega sistema so daljnosežne-Prvič se nam ni bati, da bi nas pri volitvah nasprotna stranka strmoglavil*1 in nam bi bilo treba dajati odgovor z® naše hiševanje. Strah, da mu bodo nekoč pregledali srce, obisti in žepe, le hrom* delo državnega uradnika in ga ovir**-da se ne more docela posvetiti svoj* službi, kar je koncem koncev le v škod® ljudstva. Drugič moremo mi izdelati načrt 23 petletko, da bomo načrt tudi izvedi** če ne v petih, pa v desetih letih. To ie spet vse kaj drugega, kakor na zapadn-kjer je kolega Marshall sicer naprav'1 načrt, izvajali pa ga bodo drugi, doklef jim bomo mi pustili, da rovarijo prol* nam in s tem ogrožajo blaginjo in varnost ljudstva. Po vsem tem je razumljivo, zakaj s’ tudi na zapadli komunistične stranke» hočem reči tlačena ljudstva, želijo pri4' na oblast. Zato, ker bo s tem konec zapostavljanja in krivic in bo ljudstvo dobilo stalne vlade, ki bodo skrbelo z3 blagor strankinih funkcionarjev in članov partije sploh. Naravno je, da mi, ki smo že osvobojeni kapitalističnih pijavk, ta upr®' vičena stremljenja in prizadevanja možganih in zapostavljenih ljudskih množic na vso moč podpiramo. Mi delamo to v zavesti, da bo še ta rod tud* na zapadu strl okove kapitalizma in do- *akal pravo ljudsko demokracijo in vo-ktve po našem izkušenem volilnem sitemu, ki doslej še nikoli ni odpovedal ’1' daje nam, sovjetom, občutek varnosti in poroštvo stalnosti v notranji in Vnanji politiki. Tako torej bo pri nas ista nezmot-Uiva in edina stranka, ki sedi v sedlu danes, gotovo imela v rokah vajeti tudi Jntri in pojutrišnjem, dokler na bo po 'sem svetu vzpostavljen sovjetski družabni red in bodo s tem ljudstva dokončno osvobojena. Tedaj šele bo na Zemlji zavladal popoln mir, mir, kakor vkida tukaj na goriškem pokopališču. Takoj za tem je Molotov obdolžil Marshalla, da s svojim predlogom glede Uravnavanja De Petaccijevih zahtev premiku kola in z izgovorom, da ga Slava boli, ni ime! drugega namena, kakor sejo zavlačevati in s tem pospe-k'ti izbruh vojske, še predno sovjeti isumejo atomsko bombo. Hkrati ga je kozval, naj v prid miru svoj predlog "niakne in tako dokaže, da so ZDA enako kakor USSR pripravljene w»d-^diti lastne koristi blaginji človeštva. Sedaj šele je Marshall prišel do !eSa, da je predlog umaknil in Molotov )e nemudoma pozval Bidaulta, naj stavi ^a dnevni red prvo točko seje. Francoz jo je na podlagi zapisnika l,0dal v tejle obliki: — Se razpravlja v prvi vrsti o nuj-fiosti premika meje proti zahodu do hnkopališčnega zidu pod strateškim vidikom. '— Za vojsko mrtvaki ne pridejo v boštev! Titova zahteva ni vredna pa-biria, na katerem je zapisana! White *iall predlaga, da pridemo k naslednji °^ki, je Reber pokazal svoje nerazpo-nzetije do Jugoslavije, še predno ga je 'motov vprašal za mnenje. Molotov je zato dal besedo najprej Samemu sebi in je Reberja zavrnil, da ""■tvaki za vojsko res ne pridejo v poštev, pač pa je pokopališče za mrtve vojake in pokopališčni zid za žive vojake. Hkrati je pozval Anglijo k zrelejši presoji položaja in jo prosil, naj ne odklanja trdovratno vseh miroljubnih sovjetskih pobud. Na ta način so zapadni zavezniki dosledno zavračali Moiotovljeve predloge, on pa njihove. Drug drugega so pozivali k večjemu razumevanju, treznejši presoji in popustljivosti. Predlogi zapadnih zaveznikov so načelno soglašali v tem. da se kol ne premakne ne na levo ne na desno, ne proti vzhodu, ne proti zapadli. Molotov je njihove predloge napadal in stavil vedno nove protipredloge, vztrajno po-zivajoč zapadne kolege, naj ne odklanjajo načelno vsake, pobude, ki pride od vzhoda. Namigaval je, da je Kremelj pripravljen iti k zapadli do pol pota naproti, ako tudi oni doprinesejo svoj delež k ohranitvi miru. Če so zapadni ministri zaradi ljubega miru kak nepomemben ruski predlog sprejeli, je Molotov stavil drugega v čisto nasprotnem smislu. Vzpostavitev pravične meje med Slovenci in Furlani je bila njemu deveta briga. Zanj je bilo glavno to, da vse tako izgleda, kakor da so le sovjeti za mir, in da vsako odločitev prepreči po načelu, da za sovjete dela čas. Kadar si ni znal drugače pomagati iz zadrege, je dejal, da mu Stalin ni dal tozadevnih pooblastil in da mora zato počakati nadaljnih navodil iz Moskve. ohcrplti (j om. Potopil bom srce v temo, potopil bom srce v gluhoto — in ko ostanem sam s tihoto, na skrivno stopil bom stezo, ki me privede pred Dobroto. Y1 Knotts Blaženi papež Inocenci] XI. Dne 7. oktobra 1956 je imel sveti oče iz Castel Gandolfa po radiju govor ^ papežu Inocenciju XI., ki ga je isti dan dan proglasil za blaženega. Uvod Blaženi Inocencij XI. je svetla zvezda, ki jo je Bog sam prižgal na nebo svete Cerkve. Papež se z vsemi navzočimi ne raduje samo zato, ker je svojega prednika vpisal v seznam blaženih, ampak predvsem zato, ker je uresničil s tem dvestoletno željo katoličanov vsega sveta, da bi ta slavni papež prišel na oltar. Zaradi stroge doslednosti, s katero je delal za versko obnovo, pri ljudeh ni bil priljubljen, dokler je živel. Ko pa je zaprl svoje trudne oči, so se ljudje vseh stanov začeli zavedati njegove svetosti in del, ki jih je izvršil za blagor krščanstva in Evrope. Tudi nekatoličani in nasprotniki Svete stolice so priznavali dobroto, pravičnost in srčnost tega velikega papeža. Njegov postopek za proglasitev blaženim so prekinili zaradi zunanjih razlogov, ne zaradi predpisov cerkvenega prava. Zdaj so ovire premagane in dvomi o pravilnosti njegovih nastopov pojasnjeni. Zgodovina dokazuje, da ga je pri delu vedno vodila zavest odgovornosti, nikoli sovraštvo ali politično nasprotstvo. Ta zavest odgovornosti ga je priganjala, da je odločno branil svobodo Cerkve in z vso vnemo delal za rešitev krščanskega sveta. šele po treh stoletjih od smrti papeža Inocencija XI. je resnica popolnoma zmagala zmotne človeške sodbe in strasti. Njegova slava je zažarela v pravem sijaju. Njegovo življenje nam priča, de je temeljita duhovna obnova pot do rešitve človeštva in do praveg9 miru. 1. Življenje in svetost blaženega Svetost je bila podlaga tudi človešk6 veličine papeža Inocencija XI. Ta ga priganjala k zvesti podreditvi vsega živ' Ijenja Bogu, k junaški kreposti in k ae' ustrašenemu boju za božjo čast in zi> zveličanje duš. Benito Odelscalchi je imel zelo P° božne starše, ki so ga skrbno in krščan' sko vzgajali. Marijine kongregacije s° to vzgojo poglabljale in utrjevale. ^ vzgoja je bila vir njegovega spoštova nja do Boga in do kreposti in gorec ljubezni do čistosti in do zapuščenih-Z njo si je tudi zaslužil naslov „oče nbo gih“. Pozneje se je iz domačega krni® preselil v Genovo, potem pa, ko je h1 dijak, v Rim in Neapelj. Mladi Benito Je gojil globoko duhovno življenje. Za na čelo svojega življenja je izbral: dela dobro, posebno pa pomagati bližnjemu stiski. Po božjem navdihnjenju je že 30 1® star izbral duhovniški poklic. Skle111 ' je, da bo sprejel vsako, še tako m2^ službo. Poverili so mu v času skrajneg® ;a kO' služb® zel° pomanjkanja težko službo izrednega raisarja obmejnih pokrajin. To sl' je tako vestno opravljal, da sta bila njim Sveta stolica' in prebivalstvo zadovoljna. Odlikoval se je v modrost*’ potrpežljivosti in zlasti v krščanski U11 bežni. Uboge je podpiral tudi s svoji*11 imetjem. Kolikor bolj pa je rastel nje gov ugled, toliko več je molil. MoliteV je razsvetljevala in mu dajala moči težavah vladanja ljudi, ko je bil kar-aitial-legat v Ferrari, pozneje pa škof v Novari in Rimu. Sodobniki so se čudili, kako je mo-mož, ki je imel tako odgovorno ^'ast in toliko dela z upravo papeške ai'žave, najti še čas za verske vaje, skupno molitev brevir.'i in za j.o-1'tevanje otrok v verskih resnicah, čas. * Sa je porabil za molitev, je bil vir Njegovih uspehov. Zedinjen z Bogom je z°rel v spoznavanju in presojanju ljudi, Opravljal duha na borbo proti zlu, ki mučilo družbo, dobival moč nad na-®11 j en ji in tako postal pripravno orodje Gospodovih rokah. Ko je po smrti Klementa X. postal jJaPež, se je zavedal izrednih dolžnosti, I so ga čakale in velikega upanja, ki je imelo vanj krščanstvo. V Cerkvi II v Rimu, v središču Evrope, je bilo ecmj vse polno razvad, na vzhodnih lllejah pa razkoli in nasprotstva ijjed 1'adarji. Papež Inocencij XI. si je do-0(-il tri važne cilje: dovršiti notranjo ^tiovo, ki jo je začel tridentinski cer-Vfini zbor, zavarovati svobodo, pravice, ^odvisnost Cerkve in rešiti krščansko Vl'opo. Novi papež je vedel, da se bo f10^! boriti z mogočnimi nasprotniki, . Peti nasilje, žalitve in krivice, vendar 6 šel takoj odločno na delo, dogodke večkrat prehitel in dosegel uspeh. Zgodovina poroča o njem, da se je ^likoval v odločnosti in vztrajnosti v 2Vrševanju svojih sklepov. Vendar mo-*artlo temu dodati predvsem njegovega adnaravnega duha, ki ga je vodil, go-pobožnosti, ki ga je spremljala že , mladosti in velike vneme za božjo ,ast' Ko je postal papež, je svoje du-°Vr>o življenje vedno bolj poglabljal in °sil Kristusa za vernike. Molitev bre-^ r;ia je imel za oddih in veselje. Poseb-je cenil Gospodovo daritev, sveto Novi blaženi papež Inocencij XI. mašo. Ob določenih dneh je zanjo porabil tri ure: eno za pripravo nanjo, drugo za daritev samo, tretjo pa za zahvalo. Ker je znal junaško obvladati samega sebe in svoja čustva, je postal tudi vzor v potrpežljivem prenašanju stisk in bolezni, ki ga je mučila 13 let. Ljubil je resnico, preprostost in odkritosrčnost. Imel je veliko sočutje do vseh trpečih, sam pa je mirno in junaško prenašal krivice in žalitve. Cerkveno premoženje je skrbno in vestno upravljal, svoje skromno imetje pa je delil z reveži. Vedno je iskal povsod božje časti. Zvesta služba Bogu in Cerkvi, popolna predanost njima in vestno, dosledno spolnje-vanje dolžnosti so najbolj značilne poteze njegovega značaja in podlaga uspe- hov, ki jih je dosegel pri svojem delu za krščansko obnovo in za red v Cerkvi. 2. Duhovni obnovitelj Njegov namen je bil, najprej duhovno urediti mesto Rim in doseči vestno unravo cerkvene države. Pri tem važnem delu je vestno in odločno uporabljal najprimernejše načine in najboljša sredstva. Tisti dan pred njegovo izvolitvijo so se mu prišli kardinali poklonit v njegovo stanovanje. Zelo ljubeznivo jih je sprejel in jih s solzami v očeh prosil, naj izvolijo za papeža bolj sposobno osebo, kakor je on. Kardinali so mu prigovarjali, naj sprejme to službo. Slednjič se je vdal, vendar pod pogojem, da kardinali podpišejo njegov obnovitveni načrt, kar so tudi takoj storili. Drugi dan (21. septembra 1676) je bil izvoljen za papeža. Tako je stopil na papeški prestol dobro 1 pripravljen, z določenim načrtom. Ta načrt Inocencija XI. je obsegal dolžnost, vrniti najprej rimski kuriji in škofom ugled; škofje naj postanejo osebe, ki bodo res vredni po svoji svetosti te časti in so pripravljeni s papežem boriti se proti razvadam. Nepotizem je bila prva razvada. Tako imenujemo napako papeževih sorodnikov, ki so si prisvajali cerkveno premoženje in ga po svoji volji zapravljali. Inocencij je tej razvadi zadal zadnji smrtni udarec. Uredil je upravo premoženja vatikanske države in poravnal njene dolgove. Potem pa se je takoj lotil obnove cerkvenega življenja. Za škofe je izbiral osebe, ki so bili goreči dušni pastirji. Zahteval je od njih, da so stalno prebivali med svojo čredo in živeli skromno. Branil je pravice tistih, ki so zaradi malomarnosti sodišč in odlašanja obravnav trpeli krivico. Bil je oče ubogih. Svoje podložnike je varoval oderuhov in prevelikih davkov. Še bolj je skrbel za nravno prer»' ditev. Izdal je stroge odredbe proti ne' dostojni modi, nenravnim igram in P°' hujšanju, obenem pa podpiral in usta' navijal krščanske šole. Celo kardinal' so na trgih in javnih prostorih pouče' vali krščanski nauk. Važne odloke J® izdal tudi proti verskim zmotam in kri' vim veram. S posebnimi navodili je šj' ril bogoslužje, pospeševal poganske mi' sijone in skrbel za obnovo verske g°' rečnosti med duhovščino in verniki. Inocencij XI., ki so mu zgodovinarji dali naslov „veliki obnovitelj“, nas uči' da more tudi danes človeštvo rešiti t®' meljita duhovna obnova. Podlaga te dU' hovne obnove pa je ponižna podredite^ vodstvu papeža ter v složnem in zaup' nem sodelovanju z njim. 3. Varuh cerkvenih svoboščin Neustrašeni papež Inocencij XI. *c je dobro zavedal, kako važna je neo visnost Cerkve. Zato jo je odločno bra nil. Ta boj je bil težek, dolgotrajen i" neizprosen. Vendar tudi v tem boju pu pež ni nikoli pozabil, da je duhovni °®e človeštva. Boriti se je moral predvsem s fran coskim kraljem Ludvikom XIV. Ta kra>J je namreč predpravice, ki jih je Sve^ stolica dala le neKaterim škofijam, s^° jevoljno raztegnil na vse svoje kralj® stvo. Papež je drugače kralja spoštova ' vendar, ko je videl, da krši pravice C®1 kve, je moral nastopiti proti njemu-Prav tako je odločno nastopal proti rabi svoboščin poslanikov in diplom^ ski prostosti (imuniteti). Zloraba te svoboščin, raztegnjenih na cele okraj®’ je povzročala nered in različne zločin® v Rimu in v papeški državi. Zato smel dopuščati, da bi zastopniki mog°c nega francoskega kralja in drug' držav ogrožali varnost in motili jav red. Papež s tem nikakor ni oviral po1 ni oč- t|čnih načrtov francoskega kralja, am-J>ak je ie branil pravico in svobodo Cerkve. V tem boju je bil papež Inocencij Xf. 'Weden in strog, obenem pa očetovsko "ober in ljubezniv. V svojih pismih je ^ogočnega francoskega kralja opozar-'al> naj misli na minljivost življenja n človeške slave, na božjo sodbo in Sv«jo odgovornost pred Bogom. Človeku **'0 ne koristi, če si ves svet pridobi, na SVoji duši pa škodo trpi. S temi opo-jnini ga noče sramotiti in begati, ampak 6 odvrniti od večne nesreče. Vendar ga "e Zastonj opominjal. Ker je vedel, da se Sili francoskega kralja ne more ustav-lati, je tembolj zaupal v božjo pomoč, plavil je, da nobena sila ne bo dosegla, tl bi se papež kdaj izneveril dolžnosti ' elati za blagor duš. Ta boj je ob njegovi smrti dosegel .'(>J višek. Zdelo se je nemogoče, da bi srkev zmagala. Kljub temu je pozneje "segla svojo zmago. Papež Inocencij j • je bil eden največjih, najbolj obču-' °vanja vrednih najodločnejših in naj-Wvičnejših bojevnikov za svobodo in e°dvisnost Cerkve. Kara Mustafa, je imel načrt, napasti osrednjo Evropo, Avstrijo in iz nje vdreti v Italijo. Papež Inocencij XI. je delal na to, da bi se vse krščanske sile v Evropi združile v posebno zvezo, h kateri naj bi pristopile še Moskva in Perzija. Toda poslaniki francoskega kralja Ludvika XIV. se niso zanimali za papeževe načrte. Papež je z veliko težavo dosegel, da sta sklenila zvezo cesar Leopold I. in poljski kralj Jan III. Sobieski (16. avgusta 1683). Turška vojska je že prišla, v Belgrad in se tam pripravljala za napad. Po enem mesecu potem so že oblegali Turki Dunaj. Jan Sobieski mu je s svojimi četami hitel na pomoč. Dne 12. septembra ob prvem sončnem svitu se je začela odločilna bitka. Krščanske sile so že pred sončnim zahodom dosegle popolno zmago. Tri leta pozneje (1686) so krščanske sile, ki sta se jim pridružili tudi Benečija in Moskva, osvobodile tudi Budimpešto turških sil. Papež Inocencij XI. je torej z božjo pomočjo dosegel osvoboditev Dunaja in zagotovil evropski zgodovini lepši razvoj. * 4. Branitelj krščanstva , Papež Inocencij XI. v svojem prvem . .°JU ni dosegel zmage. Pridobil pa je Jajno zmago v boju za obrambo kr-Canstva. V njem si je zaslužil naslov 'Rešitelj krščanstva“. s Sicer papež Inocencij XI. ni imel po-' onih zmožnosti in nagnjenj za poli-°. Vendar zavest odgovornosti in ne-^arnost, v kateri je bilo tedaj krščan-. v° v Evropi, sta ga priganjali, da se £ političnih dejanj. Leta 1680 je j Scanstvu v Evropi pretila resna, og r^a nevarnost. Turška vojska si je °jila že vso Ogrsko in že prišla pred *1Ilaj- Turški poveljnik, veliki vezir, Sedanji sveti oče je po proglasitvi papeža Pija X. za svetnika povzdignil na oltar tudi papeža Inocencija XI. Oba sta sicer živela v zelo različnih časih in razmerah, pa sta si vendar zelo podobna med seboj. Oba sta bila po molitvi združena z Bogom, imela globoko vero, živo zavest odgovornosti, vedno delala s čistimi nameni, pozabljala nase in zvesto spolnjevala poklicne dolžnosti, bila zase skromna in imela odprto srce za reveže. Reševala sta težke zadeve in jih kljub oviram srečno izpeljala. Zato je bilo življenje in papeževanje obeh Cerkvi v veliko korist. Priredil Gregor Mali Pravda o kantovstvu v naši sredi Beri in primerjaj v tem redu: Ko-:mar, Razmišljanja ob razgovorih (Med-dobje III, 237 sl). — Gnidovec, Spontanost, svoboda in osebnost. (Duh. življ. 1958, julij 396 sl). — Komar, Pičice na i (Meddobje IV, 99 sl). Pravzaprav ne bi bilo nujno še kaj dostavljati v tej pravdi, kjer sva oba avtorja zavzela in povedala svoji stališči. Že iz tega bi mogel objektivni ocenjevalec presojati obdelavo problema in osebi. Tudi se je v doslejšnji diskusiji že marsikaj pojasnilo. Vendar bo za stvar koristno, da dodam še neka pojasnila, zlasti v pogledu na zadnji imenovani sestavek „nasprotnika“ (Pi-■čice na i). Članek „Spontanost, svoboda in •osebnost“ navezujem na neke misli dr. Komarjevega članka „Razmišljanja ob razgovorih“. Te misli sem porabil kot priliko, da sem kratko označil, kar je po mojem mnenju katoliško stališče v teh vprašanjih. V članku glede tega podajam nekaj iz splošnih osnov katoliškega svetovnega nazora. Članek tako nikakor ni prazen in zgrešen, ampak more biti zelo koristen, četudi bi moje iz dr. Komarjevih „Razmišljanj“ povzete uvodne misli ne bile točne. Ni torej tu na mestu in pomeni pretiravanje načelo: Kjer so premise zgrešene, tam je vse, kar iz njih sledi, zgrešeno (Pičice 99). V tem primeru bi bila naslonitev mojega članka na „Razmišljanja“ le „neutemeljena“ in izvajanja v tem pogledu „mimobežna“, a ne že zato „zmotna“. Naj tu pokažem, da moj članek tudi v tem pogledu ni „neutemeljen in mimobežen“, ampak koristno opozorilo in dopolnitev na nejasnosti in odtod dvo-umja, ki so v „Razmišljanjih“. To naj storim tako, da pokažem, kako so misli, ki jih v „Razmišljanjih“ ugotav-Tjam, res v njih obsežene. To namreč ■ avtor v „Pičicah“ osporava in na način, kot da sem si vse gladko izmislil. Se veda s tem ne sodim mišljenja avtorji’ ampak zgolj, kar je zapisano in kak°^ je zapisano. Nejasnost more biti iV®'' tudi v tem, da pisanje ne tolmači vet110 prave avtorjeve misli. 1. Prvič ugotavljam o vsebini ,,Raž„ mišljanj“: Poudarjanje volje in goV01_ jenje o moči volje označuje kot tovstvo. Na to odgovarjajo „Pičic®' Ne tako: ampak le „poudarjanje vol in govorjenje o moči volje ne S[e na prikladne stvarne vrednote“ se ozi’‘r čuje kot kantovstvo. Kaj je s tem 7 Beri „Razmišljanja“, odst. 13: ci, kristjani, točneje povedano kato čani, morda „decisionisti“ celo pri oP .j stolskem delovanju govore o volji, vZ^ volje, močni volji; da si jo človek P vzgoji, da je volja energija, ki se da K pičiti... Nad njihovimi duhovi bdij0-' Kant in avstro-ogrski šolniki, ki imeli Kanta v krvi in so ga nam vs® skupaj ubijali v glavo. Ne gre torej tu za teoretično o7‘ g čevanje kantovstva, ampak za konkr® ^ govorjenje teh oseb, ki se jim zalL0, takega govorjenja prisoja kantovst Naraven smisel tega mesta je, kot s povzel v gornji prvi trditvi. . :e Pravijo „Pičice“: A to „govorj®™,, ne glede na prikladne stvarne vredno se označuje kot kantovstvo. jam: Treba je razlikovati. Če je t° ® vorjenje ne glede na vrednote v tern menu, da se vrednote izključujejo^ • omf je kantovstvo. Če se vrednote v z govorjenjem o moči volje le ne ° \e njajo, to ni nujno kantovstvo. Treba dokazati izključevanje vrednot. c In tu je drugi primer; gre. narn'^. za razmišljanja „ob razgovorih“- ^ |ne vorjenju o moči. volje ni „niti o sledi“ o vrednotah, poleg tega se v ^ morda še predstavlja kot v sebi n10' -zato „Razmišljanja“ to govorjenje i .g jo za kantovstvo, ker izključeva vrednot v njem predpostavljajo, ka bilo šele treba dokazati, kot sem v Svojem članku pokazal. Ko govorimo o moči volje, ne omenjamo vrednot, ker so pač najraziičnej-Sfi' ki se ob njih ta močna volja udej-Stvuje. A to ne omenjanje ni znamenje, ob tem govorjenju vrednote izklju-nujemo. Ko govorimo o moči volje in poudarjamo, zato nismo kantovci, ker 0(lvisnost volje od vrednot priznamo. Tako pojmovanje „Razmišljanj“ res v°di do gledanja Kanta kot „slovenskega Cerkvenega očeta“, kot mu prav na tem ?Jestu dajejo „Razmišljanja“ tar naslov. \ako ne bi bil samo slovenski cerkveni °^e, ker katoliška vzgoja o moči volje ''edno veliko govori. A tako prisojanje kantovstva tem osebam v takem kon-ki'etnem govorjenju, če ni drugih doka-2ov o izključevanju vrednot, smatram Za pretiravanje. Zlasti moramo biti previdni pri prisojanju voljskega kantov-‘;tva in izključevanja vrednot v preso-i,ailju krčanskega življenja, kot sem v clanku pokazal (str. 401 sl). More biti v tem govorjenju vključen Psihološki nazor o volji, ki da je v sebi 'Počna in se v sebi krepi; a tudi to pojmovanje ni kantovstvo in ne izključuje Vrednot in nagibov in obojnega ne smemo zamenjavati. V tem vidim eno važnih opozoril in pojasnitev, ki jih prinaša moj članek. 2. Drugič ugotavljam o vsebini „Razmišljanj“: To kantovstvo predstavlja k°t značilno za našo slovensko katoliško Vi!gojo in Kantu daje zato naslov „slovenski cerkveni oče“. Jasno je, da primere kantovstva med slovenskimi katoličani in naslov Kantu »slovenski cerkveni oče“ jemljem v zve-m kot celoto. Tisti, ki jim „Razmišlja-Ja“ pripisujejo kantovstvo, so: „znanci, mistjani, točneje povedano katoličani, morda decisionisti celo pri apostolskem velovanju“, ker govore o moči volje, vesar je veliko (odst. 13), „katoliški Zobraženec in vzgojitelj“ (14), „nek ovenski klošter“ nunski (21). S pri-erj večkrat hočemo označiti splošnejšo .»acilnost, kar pokaže šele kontekst. udi že primer sam more biti posploše- valen, kot je od navedenih po svojem značaju prvi, ob katerem se tudi daje Kantu naslov „slovenski cerkveni oče“,, ki je nujno močno' posploševalen, če naj ima kak smisel, in prav kaže, kako je umeti uporabljene primere. To so primeri, v katerih „Razmišljanja“ v našem katoliškem življenju izrecno prisojajo kantovstvo, in bi že to samo zadostovalo za utemeljitev gornje moje ugotovitve o vsebini „Razmišljanj“. Smiselno pa spadajo v kritiko naše kantovske miselnosti še naše-„mladinske katoliške organizacije“ (odst. 17) in končno kar „naši ljudje“ (25), ki „nimajo gonov“, ker so pač tisti, ki so odgovorni za vzgojo naših ljudi, odpovedali in „prezrli gonske sile“ (prim. odst. 25); saj so celo katoličani pri apostolskem delu kantovci. „Ne imeti gonov“ namreč tudi spada v značaj kantovskega človeka. Naj opozorim še na dejstvo, da se tako prikazujejo kot kantovci odlični predstavniki katoliškega življenja, kar to posploševanje še na svoj način podkrepi. Ne da bi se zanimal, ali ti primeri res dokazujejo kantovstvo (v prvem, važnem primeru to osporavam, o čemer pravkar), hočem v zgornji trditvi izraziti prav to označeno posploševanje. Izraz „značilno“ ne sega nujno širje kot navedeno široko posploševanje „Razmišljanj“ in nazadnje naslov „slovenski cerkveni oče“; da bi „značilno“ pomenilo isto ko „bistveno“, ni nujno; utegnila pa bi biti nevarnost, da bi kdo gornje posploševanje v „Razmišljanjih“ morda tako umel. (Loči značilno in bistveno značilno!) Vsekakor pa je, kar je drugo, pravo voljsko kantovstvo nezdružljivo s pravim krščanstvom, ker ga v globinah razkraja (kot sem nakazal v svojem članku; 401 sl). Sicer je pa prav v tej točki koristna diskusija privedla do precejšnjega zbli-žanuja stališč z ugotovitvijo „Pičic“, da je treba v „Razmišljanjih“ več mest razumeti „cum grano salis“, kar bi sicer mogel kdo imenovati nejasno in dvoumno. Zakaj ta „granum salis“ more- biti zelo različen in more umevati take izraze vsak po svoje. ■— Tudi ironija mora biti obzirna in dobrohotna, da ne rani in ne postane smešenje. Tako tvegano ironijo bi kdo mogel videti v mestu: „Prijatelj pedagog mi je svetoval: Ne govorite o gonih našim ljudem. Pravijo, da naši ljudje nimajo gonov“ (odst. 25). Četudi'ono priznanje „Pičic“ vodi v tej točki do nekega zbližanja stališč, še vedno ostane vprašanje primernosti takega načina govorjenja v taki tvarini. Gre za očitek kantovstva v našem katoliškem življenju, ne morda v pravu ali svetni filozofiji, kar je drugo vprašanje. V katoliški filozofiji vemo, koliko je čuječnost pred kantovsko filozofijo. Odličnim predstavnikom katoliškega življenja se prisoja kantovstvo in se Kant logično imenuje „slovenski cerkveni oče“ brez pravega utemeljevanja in se pri tem uporablja nedoločno izražanje, ki naj se umeva „cum grano salis“. V tako važnih ugotavljanjih se mi zdi manj primeren način, ki dopušča dvoumje in je nejasna meja med literarno leporeč-nostjo in duhovitostjo ter resnico, ki jo hoče izraziti. V našem katolištvu je vsekakor dovolj resničnih napak; a katere se prisojajo in v kolikor se prisojajo, naj bi bile dokazane, da kritika ne napravi videza neutemeljenosti, kakršne kritike nad katoličani je danes mnogo. 3. Tretjič ugotavljam o vsebini „Razmišljanj“: V tej zvezi (t. j. s kantov-stvom med slovenskimi katoličani) in proti temu (t. j. zlasti poudarjanju volje in govorjenju o moči volje, ki se predstavlja kot kantovstvo) in proti umu in abstraktnim načelom, previsokim idealom in strogi uradni dolžnosti poudarja spontanost, spontana čustva in gone ob konkretni stvarnosti. Tu zgolj ugotavljam nekatere elemente, ki jih v zvezi z govorjenjem o kantovstvu med slovenskimi katoličani „Razmišljanja“ navajajo. Na drugem mestu v tem naštevanju navedene „Razmišljanja“ naglašajo, prve predstavljajo kot pri nas pretirane in jih v tem pomenu „grajajo“ (izraz rabim kasne- je). Ugotovitev tega poudarjanja san19 po sebi ne pomeni še v vsem očitka °e' pravilnosti, ker more tako poudaijanl biti kdaj opravičeno in ni rečeno, da v „Razmišljanjih“ nikjer ni (glede P°’ trebnih pridržkov ob tem govorim n®’ prej). Poudariti nekaj namreč ne Vf'. meni drugo zanikati, ampak nagiaslt nekaj, kar je morda bilo pozabljen0’ nasproti nečemu, kar je morda bilo Pre tirano. (Trditev torej ne pomeni nuja0; da se vsak navedeni člen izrecno st»v' nasproti vsakemu od nasprotnih, ^°. hočejo „Pičice“ 101—102; problemi . ga zastavljam, se ne opira na tako P°l' movanje; se pa večina teh elementa navajajo vzporedno drug proti drug® mu; o tem sledi.) Našteti bi mogel še več drugih e*® mentov, ki „Razmišljanja“ od teh (3n' naglašajo, druge pa predstavljajo k0 pretirane (prim. odst. 18). Omenjam ^ nekatere, ki bi zanje mogla biti neva1 nost napačnega umevanja v kontekstu kritike katoliškega življenja. Da pustim analizo, kaj je dr lS°^ vključno povedano, naj navedem h g°r nji ugotovitvi tale glavna mesta „RaZ,_ mišljanja“: Poudarjanje volje in govot jenje o moči volje se graja kot kanto'^ stvo' (odst. 13), v smislu, kot že obra^ loženo. — Poudarjajo se „spontan m>K ir j ki je stvar uma; P, isto ko spontana ® nauku psih0*?' in „prvi gibi naše volje“ nasproti iiPre; misleku“ (16), gibi naše volje so stva v volji, ker so po nauku ps~ gije prvi pojavi teženja prav čustva afekti in za tem šele pravo teženje * potem po premisleku in svobodni od čitvi pravo in učinkovito hotenje; P° dobno velja glede spontanih mik° ' („Pičice“ so to prezrle, ko trdijoi „o spontanih čustvih v Razmišljanj y ni ne duha ne sluha“; str. 102.) kritiki naših „mladinskih katoliških ganizacij“ se proti „obilici abstraktni vodil in pravil“ poudarja „smisel j konkretno stvarnost“ (17). — V krit' nunske vzgoje se proti „visokim, ne<7 segljivim idealom“ poudarja „sp°n nost“, ki je tlačena (21); v tem K» mišljanja“ podobno kot Freud, ki tu ßovori o „visokih abstraktnih idealih“, ' katerih volja tlači v človeku „instink-J‘vne sile“ in „čustvenost“, čeprav da je reud še sam pod vplivom kantovskega pojmovanja volje (odst. 19, 3). — Graja Se »kult stroge uradne dolžnosti“ (18). ^ Poudarjajo se kot od „naših ljudi“ dozirani „goni“ (25). K tem pojmom „Pičice“ prinašajo ]'ekatere opredelitve, na kar se tu sploš-0 ne oziram, ker utemeljujem svoje Sotovitve ob „Razmišljanjih“, odkoder Sefn jih povzel. Kot sem dejal, ni to govorjenje nuj-, 0 v vseh primerih nepravilno. Je pa v '°ntekstu v njem nevarnost tale: Ob ostri kritiki naše katoliške vzgoje !>"azmišljanja“ ne postavijo nasproti Jasnega nguka in jasnih pojmov; obenem P"6 tu za kritiko v raznih vzgojnih “Vinah, kjer je katoliška vzgoja danes 'niogo napadana od sodobnih zmot; ‘vtorjeva ostra kritika in nejasnost v °zitivnem nauku pomeni nevarnost za hievanje njegovih neopredeljenih poj-i;.°v v smislu za katoličane nesprejem-/"''ih idej; nevarnost je, da se v poj-, oyanju oslabe pozitivne in nujne . Scanske vzgojne prvine. Vprašanje taja, kaj je ob tem s svobodo volje, ,P°ntanostjo, abstraktnimi vodili, viso-‘lrrih nedosegljivimi ideali. Najprej je pojem svobodne volje in sp°ntanosti, kar sem postavil v naslov ’°jega članka, nejasen in govorjenje 0rneni nevarnost omejevanja pravega ppzora o svobodi volje v tem smislu: Udarjanje volje in govorjenje o moči 0, 'Je med katoličani (v smislu, kot že k^zloženo) se pretirano predstavlja ta 2rno*'a’ kantovstvo, ko v preprostem .ravnem pomenu more to biti le po-arek svobodne volje (indeterminizem) i« aje ajega pomena v življenju in je rambi krščanski 0ro osamljena. Ob našem poudar- s, obrambi krščanskega filozofa danes : 0r° osamljena. Ob p^tju volje, česar je v katoliški vzgoji .jecej, bi pod vplivom takega pisank priti do neupravičenega in k^dljivega odklanjanja, češ da je to o - tovstvo. Nevarnost teoretičnega eJevanja svobode je v tem, da bi se prava, upravičena avtonomija svobodne volje smatrala za kantovsko voljsko avtonomijo, ki jo je treba odklanjati. Ob tem tudi ni jasen pojem spontanosti, kar je pokazala tudi diskusija (Pičice 102) in bi mogel v kontekstu povzročiti napačno umevanje, ker je v splošni rabi zelo širok. Grajajo „Pičice“, da pod spontanostjo umevam le „golo spontanost“ in ne „voljsko, duhovno spontanost“. Pač pojem v „Razmišljanjih“ ni jasen, dalje pa tudi odgovor „Pičic“ da gre le za voljsko spontanost, ne reši problema in ne odpravi pod etičnim vidikom, ki je pri vzgoji nujen, potrebnosti omejitve in opredelitve. Tudi voljska spontanost ni nujno le dobra. Vsa teženjska spontanost v človeku na vrhu odmeva, kot uči psihologija, tudi v volji kot voljska spontanost. Po premisleku v svobodni odločitvi mora človek v njej izbirati. Po drugi trani se „premislek“, ki je za pravo svobodo potreben, nasproti „spontanemu miku“ in „prvim gibom naše volje“ podcenjuje in predstavlja celo kot kdaj škodljiv (odst. 16). S tem se razširja spontanost v omejevanje svobode: to kljub Marcovemu izrazu O' „premišljeni spontanosti“ (18), ki kaže na važnost umskega premisleka v človeku in v vprašanju vodi k rešitvi. (Primer v odst. 16 bi potreboval globlje in točnejše psihološke analize.) Če bi razlagali strogo in logično dosledno, to mesto postavlja svobodo volje v veliko nevarnost: spekulativno, ker svobodne odločitve brez premisleka ni in svobode v prvih gibih naše volje ni, ampak le v premišljenih dejanjih; v praktičnem življenju kaže nevarnost tega govorjenja dejstvo, da „nepremišljenost“ že splošni in zdrav naravni um vedno odklanja. Podobno je še glede nekaterih drugih nejasnih pojmov v kritiki katoliške vzgoje nevamost, da jih kdo tolmači v splošnemu našemu katoliškemu mišljenju neprijaznem smislu. Tako bi graja „obilice abstraktnih vodil in pravil“ v vzgoji naših mladinskih katoliških organizacij (odst. 17) in kritika „visokih,, nedosegljivih idealov“ pri naši katoliški ^vzgoji (odst. 21) mogla vzbuditi napačne pojme, proti pravim načelom krščanske vzgoje. Ni namreč jasno, katera so ta abstraktna vodila in ti visoki Ideali, in je v tem nevarnost odklanjanja tudi morda upravičenih in nujnih abstraktnih vodil in idealov. To nevarnost napačnega tolmačenja še povečuje skupno nastopanje v kritiki visokih idealov „Razmišljanj“ in Freuda, ki mu katoličani v tem ne moremo 'brez pridržka slediti (prim. odst. 19, 3 in 21). Freud graja „visoke abstraktne ideale“, ki v njih volja tlači v človeku „instiktivne sile“ in „čustvenost“; „Razmišljanja“ grajajo „visoke, nedosegljive ideale“ in ob njih poudarjajo „sponta-. nost“, ki da je tlačena. Ali naj z grajo visokih idealov izključujemo, kar Freud izključuje v tej svoji kritiki? Res se tu ti visoki ideali imenujejo abstraktni, tam nedosegljivi, a kaj so eni in kaj drugi ? Ali naj spontanost, ki jo „Razmišljanja“ stavijo nasproti visokim idealom, razumemo kot instintivne sile in čustvenost, ki jo Freud stavi nasproti visokim idealom? Ali naj „gonske sile“, ki tožijo „Razmišljanja“, da jih naši ljudje nimajo (odst. 25), umemo v smislu Freudovih zahtev in tako umemo spontanost? Ali tako ne bo ob govorjenju o premagovanju in žrtvah, brez česar katoliške vzgoje ni, vedno nevarnost za očitek kantovstva ? Naštete nejasnosti in nevarnosti napačnega umevanja sem imel pred očmi, Tjo v svojem članku omenjam ta vprašanja. Glede dejstva ožjega ali širšega „okvira kritike naš katoliške vzgoje v •času našega rodu“ objektivnemu ocenjevalcu iz povedanega in iz branja „Razmišljanja“ ne bo težko soditi. To so glavni razlogi, ki mislim, da :dobro utemeljujejo moje ugotovitve o -„Razmišljanjih“ in tako primernost mojega članka ob njih. Smatral sem za koristno in potrebno pokazati na ta vprašanja še z drugega vidika, da se prepreči dvoumje in se nam bolj jasno jribliža prava stvarnost. S tem namenom dodajem tudi te pripombe m po- jasnila. Zakaj v taki kritiki našega k®' tolištva in prisojanju kantovstva z® htevajo vprašanja jasnega in do koiF utemeljenega odgovora: Ali-ti prim® ^ med slovenskimi katoličani res po111® ni jo kanto vstvo in v kakšnem pomeni1' AH je to kantovstvo res tako splo®n značilno, da upravičuje Kantu nasl „slovenski cerkveni oče“ ? Kaj je °. tem v napadanih točkah pravi nauk ^ resnica? Nejasnost in neutemeljenost teh odgovorih more biti tem bolj us® na, ker vprašanja segajo na vzgoJ® polje. Zakaj vzgoja, ki se zaveda sV°J odgovornosti, potrebuje jasnih rešit® Odgovor, da umevajmo trditve in izra „cum grano salis“, ne bi prinesel _ P trebne jasnosti. Za „čiščenje naseS mišljenja“ je neobhodno potrebna J : nost, sicer bo učinek nasproten, invn;)i se želja po jasnosti, zlasti v tako vaZR,0 vprašanjih, ne označuje kot kačurS (Pičice 104). * V ostalem naj opozorim le še na toj,’ način in metodo diskusije v „Piči®31 Ta bi morala ostati na ravni sir°^e, stvarnosti in brez vsakih na oseDO tečih opazk. — En primer: Na uies kjer v svojem članku govorim o dan njem pozitivističnem mišljenju in m® fiziki (gl. vso str. 398, Pičice 102), možno, da je misel teže izražena-izraz „novodobni pozitivizem“ vza avtor „Pičic“ v strogo strokovnem P^. menu za določeno ppzitivistično s ^ idealističnega značaja, more in je u° ^ vse v redu. Opozarjam pa na nacU^er' namigavanja na „stopnjo strokovne ^ ziranosti v filozofskih vprašanjih'“, ' odklanjam. Dobro so znana ta sred» ^ in so, žal, pogostna, a mislim, da S® čisti in stvarni diskusiji nedopus Kaj bi bilo, ko bi v pričujočih kriti®11^ pripombah jaz dodal take, na oseb nanašajoče opazke? Če se nasprot v diskusiji ponižata na to stopnjo, ^ ^ izkustvo, drug drugemu nikdar ne ^ v deta do konca. Ali naj taka sredsP^j diskusiji morda nadomestijo sm stvarnih dokazov? DR. FRANCE GNIDO iVE^ v E S T I I Z DOMOV I N E *S POTI V LURD OB VSESLOVEN- romanju, kakor sta jo ^Oživljali dve udeleženki iz ^OVENIJE, MATI IN HČI, IN JO JE opisala nato hči svojemu BRATU V ARGENTINO V 24. julija zjutraj sva odšli iz Kranja. *1 v° srečni občutki, da je končno pri-čas odhoda, že tako dolgo — mesece Mesece — zaželen. V Trstu sva bili dveh popoldne. Že na postaji naju je snJazen prometnik telefonsko zvezal Astrami (op. zavod slovenskih šolskih ^ster v Trstu). Čudili sva se tej pri-v^ftosti, ki je pri nas tako redka, ko je ^ z nama celo s postaje in nama po- j^al smer tja. Ker pa je bilo še zgodaj, 10?. šli malo po mestu. Nisem se mogla (jI od izložb, ki so pričale o poceni l^Su, in kar naprej bi gledali, če ne (;ahllama želela v teh kratkih uri- obiskati kraje, kjer je obujala mno-ePih in grenkih spominov, ko je še z možem in družinico v Trstu, odv ^en1 mad° utrudljivem dnevu sva Co. 1 počivat po dogovoru z g. štuhe-slo •le orSaniziral romanje tržaške Venske skupine, v zavod šolskih se-• Te so naju z veseljem sprejele. Sij,j 25. julija. Po zgodnji jutranji romar-V]. sva skupno odšli na kolodvor. Pjj I je bil zelo dolg. Vsak kupe je št ' _Sv°j zvočnik in svojo številko (mi p0's^)• Bilo je 131 številk, vmes pa še ^eben vagon za zdravnika in tehnično 'ra j : Novo mesto na Dolenjskem vodstvo. Ob vlaku smo se poslovili od’ tržaškega g. škofa z njegovim spremstvom, ki nam je prišel želet srečno pot.. Premaknili smo se in hiteli proti cilju. Že se je oglasil zvočnik in nam želel, naj bi imeli srečno pot in se vozili pod Marijinim varstvom. V Tržiču smo prav prisrčno pozdravili Goričane in Korošce, ki so se nam tu pridružili. Veliko je bilo veselje in ne brez solz in sreče. Tako smo se vozili ob pridigah, molitvah in petju ves dan in vso noč (ponoči' je moralo biti čisto mirno) preko Padove, Vicence, Verone, mimo Gardskega jezera, skozi Milan, Pavio in Genovo, čez francosko mejo, Monaco, Nico in Toulon. Vse je bilo zelo dobro organizirano, da so nam sproti razlagali zgodovino in zanimivosti vseh teh lepih' krajev. V Carcassonu smo imeli tri ure oddiha, da so duhovniki lahko maševali, nakar smo odšli v že prej organiziranih avtobusih v staro mesto, zidano leta 1100. — Nato dalje z vlakom preko Toulouse in Tarbes in še isti dan — 26. julija — ob petih zvečer smo bili v Lurdu. S petjem in navdušenjem, ki je raslo,, čimbolj smo se bližali cilju, smo izstopili. Kaj smo čutili vsi ob veselem pričakovanju, da skoro stopimo na sveta tla, to ve vsak sam in se ne da opisati. Mama je bila še posebno vesela ins srečna. Z avti smo se odpeljali do nam določenih stanovanj. Takoj smo se zbrali in skupno odšli proti Masabejski pečini. Tu smo skupaj' z g. škofom Rožmanom pozdravili nebeško Gospo. Mislim, da smo mogle samo štiri osebe pozdraviti Marijo v imenu Jugoslovanov, kakor nama je povedal Prevzvišpni. On je imel prisrčen pozdrav ob votlini, čutili smo, da gleda oko Nje — Matere — na nas revne, razkropljene in ponekod zaničevane slovenske otroke. Škoda, da so bile tako kratke minute, določene za nas pri votlini. Poljubili smo še skalo, kjer je stopila noga božje Matere in vsi čutili srečo, ki je nihče povedati ne more. Odšli smo, ker so čakali na pozdrav drugi narodi. Mogočno je iz 1300 grl zadonela pesem „Ti, o Marija“ in „Marija, skoz življenje“, kakor je od Slovencev Lurd še ni slišal. Tako je bil cilj dosežen in želje izpolnjene; roke se sklepajo v srčni zahvali, da nas je izmed mnogih Marija izbrala in pripeljala k sebi. Oči so se zazrle v njene in izlivale prošnje in želje. Da se čimbolj izpolnjuje Njeno naročilo o pokori, se na tej sveti zemlji hodi molče, na kar opozore tudi reditelji, sliši se samo molitev rožnega venca. Tu se hote ali nehote upognejo trda, okorna kolena. Lurd! Presegel je naše pričakovanje in vse naše slabotne. pojme o njem! Tu je vse odeto v tišino, kar se drugje ne doživlja. Čutimo bližino Nje, ki bogato siplje milosti in srečo v naša srca. Mnogi, ki so videli Rim in Lurd, pravijo, da je v prvem lepo, v drugem pa nebesa — za tiste, ki prihajajo s pravim namenom. V torek, 28. julija, smo se poslovili od kraja čudovite lepote in sreče. Solzilo se je vsako slovensko oko. G. Štuhec je drhteče in solzan začel pesem v slovo, in tako smo odšli— morda za zmeraj. Na kolodvoru je zadonela lepa pesem „Gor čez izaro“ visokemu gostu v slovo. Lurška postaja je v tem trenutku doživela ločitev od dveh nam tako dragih src. Pozdravi — klici — mahanje 2.600 rok z robci v pozdrav.. . Njej in gospodu škofu. Nazaj grede smo se ustavili v Turinu. V prekrasni baziliki Marije Po- močnice smo imeli zahvalno sveto z zahvalno pesmijo. Tam smo kleč*1 na grobu nam tako, dragega in dobh1 znanega Don Bosca in Dominika Savi®' Srečni in veseli smo prišli v Trs ’ Romanja je bilo konec in začela se 1 spet hladna vsakdanjost. Slovenija r>ajS je čakala, da ji prineseva pozdrav Lur ške Gospe. SLOVENIJA v . ik Letošnji novomašniki. Na praZflj. sv. Petra in Pavla so bili v ljubljansjj in mariborski stolnici posvečeni v nike naslednji diakoni: Iz jugoslovanskega dela goriške na škofije: Batič Angel, rojen 1. 9. 192® Lokavcu pri Ajdovščini; Černigoj Slav ko, rojen 26. 9. 1931 v šturjah; 'fusa Janko, rojen 14. 9. 1932 v župniji Cer kno; Bric Bogdan, rojen 9. 11. v Dorf' berku. ^ Iz dela tržaško-koprske škofije Sloveniji: Bole Franc, rojen 9. 8. 1® _ v župniji Knežak, sedaj bivajoč v žul’ niji Postojna; Premrl Janko, rojen 1 19. 1930 v Šmihelu pod Nanosom. Iz lavantinske škofije: Bred I'TanCj rojen 22. 2. 1931 v župniji št. Janž Velenju; Cimerman Jožef, rojen 1®- . 1931 v župniji Veržej pri Ljutomer11’ Gračner Jožef, rojen 21. 9. 1933 v žup niji Sv. Jurij pri Celju; Poredoš Marf11'' rojen 21. 9. 1931 v župniji Beltine1 ^ Prekmurju; Pucko Pavel, rojen 29’ ' 1926 v župniji Bogojina v PrekmuG^.! Zalar Jožef, rojen 18. 3. 1930 v župn'J Slovenske Konjice. Iz ljubljanske škofije: Bohinc Ant01’! rojen 14. 6. 1931 v župniji Javorje Škofjo Loko; Krivec Janez, rojen 23. 11 r vembra 1930 v župniji Mengeš; Jožef, rojen 25. 1. 1932 v župniji Žužem berk; Oražem Alojzij, rojen 24. 2. 1® v župniji Sodražica; Oražem Ciril, roj6. 15. 4. 1932 v župniji Dolenja vas P Ribnici. Kostanjevica pri Novi Gorici. Zadaj® nedeljo v avgustu je bilo na Kostanj vici kaj živo. Pritrkovanje zvonov °znanjalo izreden praznik. Vršilo se je dekanijsko romanje ob lurški stoletnici. Prišli so verniki iz cele dekanije od Če-Povana do Šempetra. Od šestih zjutraj do štirih popoldne so se neprestano Yrstile sv. maše in druge pobožnosti, ^ted temi je bila najlepša zborna sv. '"aša. Največja manifestacija pa je bila sWesna peta sv. maša, pri kateri je Vstopil solkanski cerkveni pevski zbor. Slavnostni govor je imel g. dekan Sim-?ič iz Solkana. Sv. obhajil so razdelili «ez 600. Bilo je res lepo. Svetišče je za eh dan oživelo in bilo priča močne vere Pašega ljudstva, ki hoče ostati zvesto Svoji nebeški Materi Mariji. Stosedem let življenjske dobe je iz-Mnila Marija Krašovec na Vrhniki. ^Oačilno in pohvalno zanjo je, da je bila ^ svojem življenju le v eni sami službi lf| sicer kot gospodinjska pomočnica skozi nepretrganih 52 let! — Po smrti Sv°je gospodinje v Gradcu se je vrnila Y Rojstni kraj, kjer preživlja „zimo“ živ-'6nja v ondotni občinski ubožnici. Do Pajnovejšega časa je bila telesno in du-S6^no čila; sedaj jo pa po malem za-Pušča spomin. V ubožnici ji kot naj-starejši Slovenki še posebno pozorno ležejo. Najstarejša Slovenka Marija Krašovec na Vrhniki je dopolnila 107 let življenja. Fotografija je iz leta 1951, ko je spolnila sto let. SLOVENSKA KOROŠKA b Svojo rojstno župnijo Šmihel pri Oiberku je obiskal 18. avgusta g. škof ali erotično nastrojenje še drugo '-tnico ameriške katoliške podporne banove. Navzoči so bili generalni rav- tajtalj „Catholic Relief Service“ msgr. Atward Swanstrom, ravnatej za Evropo J. Norris ter msgr. Harnett, prvi . * * * * vnatej tržaške podporne ustanove, j^ieriška katoliška podporna ustanova v. v tem desetletju izvršila ogromno 2g°Vek°ljubno delo. štiri milijarde in tisoč lir je uporabila za nakup živil drugih potrebščin. A denar ni vse. ePrecenljivo vrednost ima pri tej usta-ip°'d krščanska ljubezen do bližnjega, ki vanieriške katoličane vodila v tej člo- v ..tajubni misiji. Američani polagajo >ko važnost in veliko vere v to kri-§ r/tao vojsko ljubezni do najbednejših. vršijo največji apostolat in za-Sv 2L'o zato hvaležnost vsega ostalega lastnost, zaradi katere je prav tako in še bolj nevarno in zapeljivo. To je svojevrstna radovednost. Nikjer mlad človek ni tako čudovito radoveden kakor ravno na tem področju. Povsod drugod se kmalu zadovolji z namigom, da so pač drugi to ugotovili in dokazali. Tako se na primer v naravoslovju za dokaze naravoslovcev niti ne zanima; kar mirno verjame, samo da ga za naprej z njimi pid miru pustimo. Le pri osnovnih življenjskih odnosih: eros in seksus — ljubezen in spolnost, le tu drugim nič ne verjame, tu mu noben dokaz več ne zaleže, ker hoče vse sam videti, poizvedeti, poskusiti, kako je in če je res tako, kakor drugi pravijo. Ljudje, ki sicer ne razodevajo niti malo izkustvenega čuta in sposobnosti, se tu na mah pokažejo kot izredno izkustveno zavzeti. Spolna radovednost je značilna zlasti za živčno slabotne. Sigismund Freud in njegova šola to trdita na podlagi primerov. Pri takih ljudeh se spolno nagnjenje začne in konča z radovednostjo, ki se zadovolji z golim nasičenjem znanja, ne teži pa za dejanjem. To je v zvezi s celotno naravo, ki je slabotna (živčna) in zato tudi glede spolnosti ni zahtevna. Mlado dekle je v pogovoru samozavestno zatrjevalo, da je v zadevah spolnosti sama v sebi dovolj močna in ne čuti nevarnosti. Dodala je sicer, da je zelo radovedna, vendar se ji ničesar ni bati, ker je toliko krepostna, da bo že vedela, kje so meje. Da se je zmotila in da je naša razlaga „radovednosti“ življenja pravilna, nam je dokaz nezakonska hčerkica, ki jo je že čez leto dni zibala. Njena radovednost v spolnih zadevah je bilo lokavo sredstvo, da je spolnost dosegla svoj cilj. Pošteno, vsestransko dobro vzgojeno in izobraženo ter tudi že dovolj staro dekle je imelo prijateljstvo s fantom, s katerim Sta se nameravala poročiti. Fant jo je. pričel nagovarjati, naj bi popustila v svojem moralnem načelu, preden se poročita; ona pa se ni dala pregovoriti. Začel ji je praviti, da je mogoče nenormalna, po vsej verjetnosti „manjvredna“ ženska, da zato ne bo za zakon itd. To pa vendar ni majhna reč, kot izobraženko jo mora to le zanimati. Znal je vprašanje tako priostriti in ga v raznih oblikah ponavljati, da se je radovednost tudi v njej začela stopnjevati. „Izobražen človek mora vendar nejasnosti odstraniti. Saj meni ni nič do tega, le radoveden sem. Ali ti nisi nič? Saj na stvari sami vendar nič ni, malo prej ali malo kasneje, saj je zakon že pred nama.“ Ker se je obotavljala, je še nadaljeval: „Saj se to ne pravi popustiti svoji strasti in ‘grešiti’ ali ‘pasti’, to je samo znanstveni pregled lastnega življenja.“ Zoper to ni več našla razlogov; radovednost je bila stopnjevana. Potem ji je bilo zelo žal, a bilo je prepozno. Ni je vzel, pustil jo je in otroka, ki se je po vsem tem rodil, ni priznal za svojega. Mnogo mladih spolnih strasti se sprošča pod pretvezo radovednosti. Fant kaj rad poudarja: „Radoveden sem, vedeti moram, biti si moram na jasnem, kako je s teboj, prepričati se moram, sicer te ne bom vzel.“ Ko fant s tem začne, je za dekle najbolje, da mu hrbet obrne in se z njim več ne meni. Sreč- nejša bo in marsikatera solza ji bo Pr’' hranjena. Prav v takih besedah fant razodel življenjski cinizem — igranje z nečii11’ kar zlasti dekletu pomeni neprecenlji'’0 vrednoto. Tako govorjenje je norčeva' nje iz dekleta. Ko govori, da jo in,a rad, da zato iz ljubezni vse to od i>j® želi, takrat laže njej in — sebi. Ra ima, da; a ne dekleta, pač pa strast- Zelo prav je imela neka študentka> ko je fanta, ki je z raznimi prigova* jan ji in z „rad bi vedel...“ okrog ^ hodil, nagnala, rekoč: „Fant, ničvrefl neži v vaših vrstah niso tako redki > ko bi vam dekleta nikoli ne verjela 1 bi se vašim sladkim besedam nikoli 1,6 dala speljati, bi bilo na svetu mnog0 lepše in srečnejše, kot je!“ Deklica pri ljubezni za svojo oseb0 navadno nima drugih zahtev kako1, biti ljubljena, to je: vedeti, da je sain0 ona izvoljenka njegovega srca; slisa ; da jo hvali, kako je lepa, dobra, da “ obljublja zvestobo, srečo, lepo življenj _ itd. Pri poštenem dekletu navadno drugega; pa saj je to za njeno dekHs ljubezen že višek sreče in zadoščenj Sama mu tudi podobno odgovarja: ka mu bo zvesta, kako ga bo rada im6 ’ kako bo v skupnem zakonskem življen. zanj skrbela, kako lepo življenje mu v naredila in podobno. Njej prija nost ljubezni in zvestoba v Ijube^n ’ zanjo je že osrečujoče, da o ljubezni zvestobi govorita, da delata načrte prihodnost, za življenje v skupnem mu, kako bosta spletla „skupno H1162 dece“, kako uredila, da bo to in 0 lepše, skratka, da jima bo skupno zl Ijenje čim bolj udobno in nadvse leP°_ Drugih želja dekle navadno nima, z sti ne želja po spolnosti. S fantom, če je razbrzdan, pa je ^ vsem drugače. On ve, kaj dela, kaj no kaj bo. Dekle pa zasanjana v svojo sre. čo in svoje načrte za prihodnost stol1 °b njem nič hudega sluteča. Ne ve, kaj se v njem godi, ne ve, v kakšni krizi je že. Prav tako pa tudi on ne ve, da z dekletom ni tako, da ona ni v nikakršni krizi. Usodno pa je, da sodita drug dru-Sega vsak po sebi. Fant sodi deklico po Svojem razpoloženju, zato postaja zahteven, deklica pa fanta po sebi, zato vanj popolnoma zaupa, se zanese nanj. ®na se takorekoč nič hudega sluteč igra °b njem in z njim, ne da hi vedela ali čutila, da se igra z ognjem. Zato pa ^ak fant navadno dobro ve, „kako daleč“ z njim, ve, kaj hoče tisti dan pri debetu doseči. Njegova domišljija prede felo načrte, kaj ji bo vse rekel, ^ako jo bo v svoje zanke bolj zabredel. Večkrat postavlja kar ultimat: „če nočeš, te pustim!“ Tudi v bismih napove take stvari, če že ne naravnost, pa tako, da ona razume. Če aekle na tak ultimat odgovori z „da“, Se fant lahko izgovarja, da ga je dekle Napeljalo; toda odgovorili bi mu: „De-“e je morda tebe res zapeljevalo, v bssnici zapeljal si pa le ti njo!“ Zato je pa razočaranje navadno sa-pri dekletu, ne pri takem fantu. Ta b* razočaran, saj je dosegel, kar je trenutno celo nameraval; njemu je to šlo b® načrtu. Pač pa je razočarana ona, “.° Je šla na snidenje ali ako je njegov oisk nič hudega sluteč sprejela, v slad-. eth upanju, kako bosta kramljala o 6Poti svojih prihodnjih dni, pa je prišlo nečesa, na kar niti v sanjah ni mi-^ ba, kaj šele, da bi to zavestno nametala. Prav zato, ker je pri slabem fantu 6 to načrtno in ker on njo gleda skozi °Je naočnike, zato jo tudi po svoje ko išče krivca: „Saj je tudi ona °tela. Tudi ona je kriva.“ „Zakaj pa 6 okrog mene hodila ?“ „Nič ni boljša hot lati druge; vse so enake.“ In po vseh oinostih, ki so bile med njima, bi bilo pričakovati, da bo njuna zveza še trdnejša, a je pogosto prav nasprotno, kar je povsem razumljivo: spoštovanje do dekleta je izginilo. Nasprotno pa je res, da tudi slab fant začne dekle spoštovati, .če se mu uspešno ustavlja, večkrat jo ima celo rajši in je ne zapusti, čeprav ji je v navalu čustev grozil, da jo bo. S takim ravnanjem dekle fanta še vse bolj nase pritegne in fant, ko se strezni, ji je zelo hvaležen, ker je bila toliko močna, da je sebe in njega obvarovala nepremišljenega dejanja. Zato. pa je razodela veliko življenjsko zrelost deklica, ki je nekoč rekla: „Dekleta se premalo zavedajo, da je zlata nit, s katero fanta nase privežejo: ne se mu vdati.“ Tako pridemo da zanimivega sklepa, ki ga potrjuje tudi življenje: čeprav fant dekle zapelje, ona pa njega kvečjemu zapeljuje, je vendar prav tako res, da dekle nosi svojo poštenost v lastnem naročju in da ji je noben fant ne more vzeti, ako mu je sama ne izroči, ako se mu zapeljati ne da. Odgovorna je za dejanje samo toliko manj, kolikor je v nji vse to manj zavestno, kolikor sploh tega namena imela ni, medtem ko je pri njem olajševalno opravičilo težko najti. Če se hočemo o tem še natančneje izraziti, bomo rekli: ni zapeljal ne on nje ne ona njega, temveč Oba je zapeljala silovitost spolnosti, ki sta jo podcenjevala. Če fant in dekle ne poznata te resnice, je to zanju lahko usodno. Ako bi se dekle dovolj zavedalo nasilnosti spolne narave pri fantu in fant slabotnosti in neodpornosti spolne narave pri dekletu, bi bilo pri poštenih mladih ljudeh mnogo razočaranj manj, ker bi se ne spuščali tako daleč, ker bi se varovali samotne prilike in ljubimkanja. DRAT KRIZA V LIBANU Kriza v Libanu je zajela ves' svet; v nevarnosti ni samo svetovni mir. Položaj kristjanov v Libanu in v vsem Vzhodu je v veliki meri odvisen od razvoja dogodkov v tej mali, a važni republiki ob obali vzhodnega Sredozemskega morja. Prilike so hotele, da je kriza v Libanu izbruhnila ravno v času, ko so bili patriarhi odsotni. Kardinal Tappou-ni je v Rimu, kardinal Agagianian je tudi v Rimu, patriarh Sergej Maksimos je odsoten, patriarh Tahan je na Kitajskem in patriarh Severij Mar Jacub je bil v Južni Ameriki. Ta imena obenem nakazujejo, kako slikovito je življenje kristjanov ravno v Libanu: skoraj vsi patriarhi vzhoda imajo v Beirutu svoje sedeže. Ob izbruhu krize v Libanu je bil v Beirutu samo patriarh Mar Butros Boulos, katoliški patriarh ma-ronitov.' Maronitska skupina katoliških vernikov pa je med krščanskimi na vzhodu največja in po tradiciji patriarh maronitov ni samo verski, ampak tudi politični poglavar cele skupine. Ta položaj mu ne priznavajo samo na vzhodu, priznavajo mu ga tudi v Rimu, kjer je patriarh maronitov pravi predstavnik krščanstva tudi v Vatikanu. Vendar je maronitska skupina samo večina med kristjani v Libanu, ki so danes v državi že manjšina. Pred desetletji je bilo še drugače, ko so kristjani bili v državi še večina. Od takrat (od leta 1943 naprej) velja narodni politični sporazum, ki določa razdelitev moči in vplivov pri vodstvu libanske države. Sporazum' določa, da mora biti predsednik republike (izvoljen za šest let in njegov mandat ne more biti ob- novljen) maronitske katoliške vere> predsednik vlade mora biti pripadnik muslimanske sunitske sekte, zunanji minister mora biti pravoslavne vere> predsednik parlamenta mora biti musli' man šiatske sekte. Kakor so razdeljena glavna mesta v državni vladi, tako so podrobno razdeljena tudi vsa uradniška mesta in verski poglavarji v nekem oziru nosijo odgovornost in izvajaj0 nadzorstvo nad razmerjem sil po pisar' nah in ustanovah. Vsaka sprememba 'J ustavi ali pa prestopek pri razdelit^1 važnih mest more izzvati hudo krizo in omajati temelje libanske republike. Mir je bil ustaljen, dokler ni bil° na severu združene egiptsko sirijsk® republike in na obzorju ameriških do-larjev, ki so začeli vplivati na delü'eV sil na vzhodu. Iz teh trenj se je razvij3, kriza, ki trenutno pretresa Liban 'n vse področje na vzhodu. Ko je bila kriza na višku, je Pf triarh maronitov sprejel časnikarja ''j dopisnika londonskih listov in mu P0°a nekaj misli o nevarnosti krize. Časnik3^ pravi, da je osebnost patriarha nam napravila silen vtis: visok in resen bre* sledu vsiljivosti. Patriarh ima za seb°l dolgo dobo izkušenj: bil je osebni tajm dveh prejšnjih patriarhov, župnik ma ronitske fare v Los Angelesu v Zdi-0 Ženih državah, nadškof v Tyru in Pre _ sednik apostolske komisije, ki je uPr', „ Ijala patriarhat po smrti patriat Aride. Sveta stolica je odredila, da volitve novega patriarha ne bo in ■> imenovala sama za patriarha prav nje|j|| in sicer v letu 1955. Izkazalo se ie> ‘ je sveta stolica izbrala prav, kajti ra v njem je našla največjega zagovorni ‘l graditelja bratstva med vsemi narodi ljudstvi Libana. „Pred 40 leti smo bili osvobojeni krškega gospostva; od tedaj so naši Patriarhi zagovarjali misel, da je naša haloga dokazati muslimanskim bratom, 'ta je Liban njihova dežela in da je naloga muslimanov, da vrnejo domovini Ujeno staro slavo. Ker smo manjšina, so naši predniki vedno iskali pota zmer-Uosti in vljudnosti. Vrata patriarhata So bila vedno odprta vsakomur. Vsakdo, ki prestopi prag naše hiše, je v tej hiši ^orna in naj ve, da je moj sin.“ Ta politika sporazumevanja in mir-hega sožitja je uspevala tako, da so ob Preteklem ramadamu, največjem muslimanskem prazniku, mogli muslimani Prihajati v patriarhovo prestolno dvorano in tam opravljati svoje molitve, ker niso mogli do mošej. „Pravijo, da je naš patriarhat vedno upravljal veliko vlogo v libanski polivki. To je res, kajti' prav naš patriarhat je bil tisti, ki je Libanu priboril hjegovo neodvisnost. Moč te države je ^ ujeni šibkosti. Liban naj ostane sim-“°1 države, kjer je možno skupno živ-'ienje samo tedaj, ako so vsi bratje sl°žni med seboj. Naša naloga bodi, da Rajajmo s tem vzgled vsem tistim de-Zelam, kjer mora skupaj živeti mnogo skupin različnih pogledov. „Sam sem star. Le nekaj let živ-muja mi še preostaja. Bog me je dvig-na to mesto in dokler živim, bom SrUatral, da ni božja volja, da bi bilo Vse razdejano, kar so storili moji veliki Predniki. Nikakor ne gre, da bi mož, ,! je to zagrešil, izrabljal verske vi-’ke. Ko sem se priključil opozicijij rne obsodili, da zasledujem osebne htične namene. Tožijo me, da sem uronitski odpladnik in da bodo oni jhuli boljše ščititi koristi maronitov kot z> ki sem njihov patriarh. V svojih listih pišejo, da sem vohun Nasserjev in še vseh drugih. Le poglejte, kakšen je moj položaj. Imam vernike tudi izven Libana. Tudi ti so moji sinovi in jih moram ščititi.“ (Še pred kratkim se je zgodilo v Kairu naslednje: Egiptske oblasti so aretirale maronita zaradi tihotapstva. Naserja so potem zaprosili, da naj bo milosten in da naj kazen zniža. Naser je odgovoril: „Njegova blaženost ma-ronitski patriarh mene ne bo prosil uslugo. Tukaj pri meni maronitski patriarh ne prosi, ampak ukazuje“ -— in je takoj poklonil svobodo maronitu.) „Pravijo tudi, da sem proti zahodnim državam in da sem naklonjen komunističnemu bloku. Kako bi bilo to mogoče, ko imam velike skupine maronitov v Združenih državah, generalni vikariat maronitov v Braziliji. Govorim angleško, francosko, italijansko in to bolj kot tisti Čamunovi agenti, ki hodijo po Rimu in me obrekujejo v Vatikanu. Ali je možno, da bi pri svoji starosti in dosedanjim delom kot duhovnik mogel biti kaj takega? Jaz sem Liba-nec in katoličan.“ „Sedaj pa pojdite domov in vse to po pravici in resnici zapišite v svoje časopise. Napišite, kaj ste videli in slišali.“ Kriza še ni mimo, toda priljubljenost patriarha se je še povečala. Muslimanski Arabci so ga začeli nazivati kot „patriarha Arabcev“. Vedno bolj se uveljavlja prepričanje, da morejo Arabce vseh veroizpovedi v Libanu združiti samo nauki, ki jih oznanja patriarh maronitov: „Bratska ljubezen, medsebojno spoštovanje za pravice drugih in za ugled osebnosti, vera v bratstvo v Bogu — samo to more prinesti trajen mir Libanu in svetu. In to je tudi želja vseh ljudi na svetu, ki so blage volje.“ R. J-c. PO SVETU SVETI OČE GOVORI bivšim vojnim ujetnikom Papež se je z velikim veseljem odzval želji, da bi blagoslovil bivše vojne ujetnike in družine pogrešanih v vojski. Sicer je že večkrat razpravljal o vojski, odkrival njene vzroke, opozarjal :ia njene posledice in dajal predloge, kako bi jo mogli preprečiti. Vendar se ni mogel odpovedati sestanku z njimi, ki nosijo na svojih telesih in v srcih znake trpljenja, ki so ga prestali v vojski in se ne da omiliti. Z njimi hoče za nekaj trenutkov spet obiskati bojna polja, kjer se je po volji svojih poveljnikov borilo in izgubilo življenje toliko velikodušnih in junaških mladih ljudi. Potem je sveti oče nadaljeval dobesedno: „Ker smo že naprej videli to, kar se je na žalost pozneje res zgodilo, nismo nehali slovesno rotiti voditeljev narodov, naj ničesar ne opuste, kar bi moglo ljudi obdržati na robu Strašnega brezdna. V tistih, že davnih dnevih smo Mi izjavljali, da se z mirom nič ne izgubi, vse pa se more izgubiti z vojsko. Žal, našega očetovskega gtesu niso poslušali. Izbruhnila je vojska in povzročila strahotne spopade med narodi, uničila veliko mest, razbila mnogo družin, pregnala cvetoče blagostanje, prinesla pa sovraštvo, surovo nasilje, brezbrižnost in prezir vsakega prava. Mnogo se jih je po milosti božji iz te vojske vrnilo. Mogli so spet objeti svoje drage in poprijeti za delo. Pozdravljamo vse, ki so se vrnili v domovino in so zdaj tu navzoči, z vso širino svoje očetovske ljubezni in prosimo Gospoda, da podeli vam in vašim družinam vse, kar potrebujete za življenje. Tiste pa, ki imajo dolžnost, da jim pomagajo, opominjamo, da ne pozabijo žrtev, ki ste jih prenašali, ko ste poslušali klic domovine, zapustili svoje drage in velikodušno, večkrat junaška prenašali nepopisno vojno gorje. Med vami je tu navzočih nekaj družin tistih, ki so padli ali pa so pogrni šani v vojski. Tem hočemo spregovoriti posebno, kratko in prisrčno besedo v tolažbo. 1. Za tiste, ki nimajo vere in ne upanja, so mrtvi res za vedno izgubljeni. Spremenjeni so v prah in že P°' mešani z zemljo, ki jih je sprejela, ku so padli na bojnem polju. Tudi pogr®' šani nimajo zanje boljše usode. Ne vemo namreč, ali sploh še žive; ne vem®' kje in kako žive. Skoraj popolnoma J® izginilo upanje, da bi jih mogli kdaj spet objeti. Vsiljuje se jim misel, da bodo morali morda tudi sami kmaiU umreti. Smrt bo pa napravila kone® vsemu za vedno. Tisti, ki nimajo vere» ne čutijo ob misli na padle in pogre' šane le žalosti, ampak tudi zapuščeno81" in morda celo obup. Tako se dogaj8’ da njihove matere ne iščejo več tolažbe» ampak le neutolažljivo plakajo, ker n1' majo več svojih sinov. 2. Vi, ljubljeni sinovi, pa imate vero. Zato vam prizor, četudi je izredn® bridek, razsvetljuje velika luč. Ti8*"6 namreč, ki verujejo v Gospoda in žalujejo zaradi gotove smrti, tolaži °b' ljuba nesmrtnega življenja: „nas, k. nas žalosti gotova usoda smrti, tolaz obljuba prihodnje nesmrtnosti“ (hval®j spev pri črni maši). Njihova smrt torej ni življenja uničila, ampak ga je f spremenila. Ko telo razpada, duša ti- stega, ki je umrl v Gospodu, takoj bi ^ k Bogu, da dobi v posest, ona pa P° stane njegova last in se veseli v Nje/11 do dneva, ko bo tudi telo vstalo in ® združeno z dušo v večni blaženosti. _ . Zanje, ki imajo vero, tudi pogreša11 niso popolnoma izgubljeni. Božje ok® jih povsod spremlja. Bog, ljubeči 5 vsemogočni Oče, ve, kje so, kaj delaj, in česa potrebujejo. Bog, ki vse skrbi tudi zanje. Tudi zanje nam1® velja Jezusova beseda: „Vam pa tudi lasje na glavi vsi prešteti“ 10, 30), in: „še las z glave se vam n bo izgubil“ (Lk 21, 18) brez privolil s; '''olje nebeškega Očeta. Vi, ljubljeni fiovi jn hčere, imate trdno vero v ve-• "'jno in očetovsko božjo previdnost, /'ate tudi trdno prepričanje, da se zve-^ ft'ed vami in vašimi dragimi oogre-';”imi niso popolnoma pretrgale. Na j!61' način morete priti do njih. Morete 'J" pomagati s svojimi molitvami. Oni j— tako mislimo — dvigajo "svoje 0:"nje k Bogu za vas, za vašo vedrost vas mir. . 'fo so besede, ki so prišle iz Našega ]. ca. ljubljeni sinovi in hčere, ob tem atkem, a prisrčnem sestanku! Upa-w°; da smo vas spet prepričali, da ob-.°ila med vami in vašimi dragimi ne-v?1‘ušna, resnična zveza. Kajti Mi in trdno verujemo v tolažilno resnico cestva svetnikov, občestva svetih vVari med svetimi, to se pravi, med *e«ii verniki.“ • PAPEŽ GOVORI HIŠNIM DELAVKAM mnogih priložnostih je že no- VeZa' svoje zanimanje zanje. O njiho-i a'. delu je govoril že ob različnih spre-» Pred nekaj leti kar pri treh jea'Jencah novoporočencev. Poudarjal t ’ da mora krščanski čut prešinjati j0s^rie med gospodarji in njihovimi 1,1 '• Kristusov namestnik namreč Iju-j,0 Vse in vsakega posameznika. Ker ne VsZ?a pristranosti, spoštuje pravice (be'1- Zahtevati pa mora, da se vsi Iju- zavedajo svojih dolžnosti. br-?rne hišnih delavk so si same iz-60? .^a tako označile svoj posebni kj ?Zaj> po katerem se ločijo od drugih. ... haj se je okrog njih in v njih samih "Prg ,8°cial ■Plenilo. Po vojski se je prebudila ]0;“dPa vest. Zato so tudi njihove de «elf '"e razmere prišle pod nadzostvo. Za- 1 oVn-fl 1 rv c* r\ -I /-v t/-v -v* ^ ^ 1-C w ?° iskati in še iščejo rešitve, ki b je .vdn° opredelila njihov boj. Papež kaZe.v svojih govorih opozoril, da manj-hiš ^■'’hovemu poklicu stalnosti. Služba s]j,ne delavke večkrat ni stalna zapo-c|0.ev’ ampak je omejena'le na kratko kj 0 ali le na nekaj ur na dan. Osebe, Se hočejo stalno posvetiti delu v hiši. navadno niso enakovredni člani družin,, ampak so zapostavljene za vsako drugo uslužbenko, ki opravlja svoje delo v natančno določenem času. Zakonita težnja po osebni in gospodarski samostojnosti je upravičena. Zahteva jo napredek sodobne družbe. Vendar se papežu zdi, da bi bila najboljša rešitev hišnih delavk, če bi jihs družine sprejele za svoje ude. Krščanskega življenja v družinah namreč ne morejo nadomestiti druge dobrine, tudi ne zavarovanje za bodočnost. Hišne delavke zanima predvsem sedanjost. Zato jih bo papež opozoril na nekatera krščanska načela, ki veljajo tudi tedaj, kadar delajo v hiši drugih ljudi le gotovo dobo, ali so le deloma zaposlene. Prvo načelo je, da delo hišne delavke ne zaostaja po svoji vrednošti in dostojanstvu za nobenim drugim delom;-ne za delom na polju, ne za delom v uradu ali v industriji. To delo je namreč posvečeno družbi. Delavka v hiši je poklicana, da bližnjemu neposredno pomaga v njegovih potrebah. Da bi pa njihovo delo doseglo čast, ki mu gre, je potrebno, da tudi osebe, ki jim hišne delavke služijo, prav tako kakor one mislijo o skupnem bratstvu božjih otrok. Ker poganstvo ni tako mislilo, je ustvarilo sramotno suženjstvo. Tudi danes more človek zabresti v''suženjstvo,, če je zaradi slabih razmer prisiljen, da je odvisen od drugih, to pa zlasti tedaj, če opravlja svoje delo le nekaj ur na dan. Vendar pa si more vsak pridobiti spoštovanje in ugled, če je ponosen na svoje krščansko dostojanstvo. Delavka, ki v hiši odkrito kaže svojo vero, po njej živi, ko dela ali govori, spoštuje nravna načela, varuje svoje poštenje, skazuje krščansko ljubezen, odklanja vsako lahkomiselnost in nečistost, si nujno pridobi spoštovanje in ugled v družini, v kateri živi in dela. Sijaj krščanskega življenja vedno premaga vsako drugo človeško prednost in lastnost. Zato naj bolj ko ljudem, goreče služijo Bogu. Določijo naj si primeren čas za molitev in odločno spolnjujejo božjo postavo. Delo hišne delavke je zato višje od ■drugih del, ker je posvečeno človeku. Družinske delavke opravljajo odlično človekoljubno delo, podobno kakor bolničarke in učiteljice. Tudi v družinskih domovih večkrat prosijo otroci, starčki in bolniki hišne delavke, da bde pri njih, jim pomagajo in jih tolažijo. To delo pa bodo prav opravljale, če bodo vanj položile tudi svojo dušo. Zato se drugo načelo glasi: Razmerja med osebo, ki dela in med osebo, ki njeno delo sprejema in se z njim okorišča, ne smejo urejati samo načela stroge pravičnosti, ampak tudi še višja načela krščanske ljubezni. Ljubiti morajo družino, ki ji služijo, če hočejo, da jim bo delo lažje in všeč tistim, za katere delajo. Del, ki jih opravlja kako oseba z dušo in srcem, polnima krščanske ljubezni, pa samo denar ne more povrniti, ampak le enaka krščanska ljubezen, ki rada prizna žrtve, jih spoštuje, razume in se veseli sreče drugih. V hišii kjer veje duh resnične ljubezni, ne odmevajo brezobzirna povelja, ne kruti očitki in žaljive psovke. Tam tudi ni zlobnega mrmranja, ne upornih odgovorov in prikrite jeze. Tam delavke ne opravljajo svoje službe prisiljeno kakor nekdaj sužnje, ampak veselo, z zavestjo, da Bog sam zahteva od njih, da z ljubečim srcem skazujejo pomoč. Zato jim bo tudi Bog sam dal za vse plačilo. V takih družinah bo tudi ukazovanje bolj mirna, ljubeča prošnja ko neizprosna zapoved. Socialna vzgoja ,se prizadeva, da bi na vseh delovnih področjih dosegla to vzorno krščansko razmerje. Zato naj se tudi hišne delavke trudijo, da bi ga dosegle v svojem okolju. Hišne delavke so odgovorne tudi za ugled In dobro ime družine, ki jih je sprejela v službo, odgovorne tudi za slogo med njenimi člani, za nedolžnost in poštenje otrok, pa tudi za življenje ■drugih, ki prebivajo v istem domu. Zelo bi grešile, če bi se nedostojno vedle, lahkomiselno in razuzdano S°.v?e rile v hiši ali zunaj nje, zanemarja* svoje svete dolžnosti in 'zgubile vsaK^ spoštovanje do otrok. Že staro poS®1} stvo je učilo, da gre otroku najvecJ spoštovanje. Nihče ne sme s svoji11' pogovori, s prostaškimi zgodbami nedostojnim vedenjem motiti Iiar^, nega razvoja verskega in nravnega *1 1 jen ja otrok. _ e Zmoten je ugovor, da otroci se. * razumejo zla. Kdor z zanemarjanje11 svojih dolžnosti povzroči tvarno škod ' je zanjo odgovoren in jo mora pop1® viti. Toda kako naj popravi duhov*1 škodo, katero je kaka oseba povzroči ^ z obrekovanjem, s prepiri med družin skimi člani, z zapeljevanjem otroK' Vsi ti dolgovi bodo vse življenje oS*'a(j na vesti te osebe in jo spremljali Pre sodbo tistega Boga, ki je skesan6111 grešniku vedno pripravljen odpustiti-Pred koncem govora jim je dal sv6 oče še važna navodila za življenje. Pr® vsem' naj spoštujejo svoje delo, s ka] rim v osebi svojega bližnjega sluz*l_ Bogu. Vedno naj varujejo svojo krščan sko zavest in krščansko dostojanstvo- Svojo službo naj ljubijo. Potem jim pokorščina sladka in delo lahko. Pazti0 naj tudi na svoje vedenje in na S ivoje stii besede. Zavedajo naj se odgovorno: ^ katero jim nalaga skupno življenje člani družine, v kateri delajo. PAPEŽ JE GOVORIL ZASTOPSTV^ ISLANDIJE .„Gospodje, izrekamo vam prisr61^ dobrodošlico. Obiskovalci iz Islanmj^ redko prihajajo. Zato upamo, da boS^ vi toliko bolj navdušeno sprejeli 11 pozdrav. Z zadovoljstvom se spomini j mo obiska, ki ga nam je lani u vaš presvetli predsednik v spremst svoje odlične gospe. Danes pa va* skupščina, ki je najstarejša na sye ^ pošilja častno zastopstvo, ki jo vodi P . veljnik letalstva. S tem ste nam ,la tolažilen zgled. Zato Mi že mislimo ^ dan, ko se bo veliko število vaših r jakov pomešalo med nepregledno mn 2*co romarjev, ki prihajajo iz vseh de-W sveta v Rim; v to večno, mesto, ki ’toa tako bogato zgodovino in toliko vWskih spomenikov, da prekaša v tem vSa druga mesta. Kakor je važno, da se je vaš par-,ament začel že nred več ko tisoč leti, ■'6 tudi zanimivo pripomniti, da je Islandija prvič stopila v stik s Sveto stolico pred več ko 900 leti po svojih neustrašenih misijonarjih. Ti so vaši zemlji, ki žari v snegu, v toplih vodometih 'O ognjenikih, prinesli zveličavno 'po-sianico božje Resnice, ki jo je učil tisti, katerega odrešilnega trpljenja in smrti krščanski svet z veliko hvaležnostjo j11 spoštovanjem spominja. Posebno tolažilna je za Nas zavest, da je Naš ®atiti brat in apostolski vikar na Islandiji rojen na vaši zemlji tako, kakor je kil tudi prvi škof v 11. stoletju. Spoštovani gospodje! Kmalu se boste Vl'nili na svoje domove na daljnem Se-v®ru. Prosimo, da nesete Naše očetov-ske pozdrave vsemu prebivalstvu. Pojejte mu, da ga skupni oče blagosiav-‘ja in prosi Boga, da mu podeli svoje •'aiboljše darove, da mir in pravo srečo Njihovim družinam in njihovi domovini.“ PAPEŽEV GOVOR ZASTOPSTVU FRANCOSKE AFRIKE »Gospodje, veseli smo, ko sprejema-11:10 skupino odličnih oseb: ministre, državne tajnike, poslance, ravnatelje lavnih ustanov in velikih zasebnih pod-leGj, ki so zdaj tu pred Nami. Z zadovoljstvom sprejemamo ta obisk. Prav Ppsebno pozdravljamo številne zastopnike afriških okrajev in Madagaskarja. Mi smo namreč zelo veseli, ko vidi-^10, da se izmenjave med Evropo :n -Afriko, ki ju spajajo mnoge zemije-hisne in zgodovinske . vezi, vedno bolj v nmože. Skupno izkoriščanje znatnega ^ “ogastva, ki ga je dal Stvarnik na razpolago človeški podjetnosti na ozemlju 1,1 v zemlji afriške celine, bolj uspešno zbližuje ljudi ko samo izjave prijatelj-sl"Va. Skupno delovanje je bilo vedno Sredstvo božje previdnosti za medse- Mons. Mario Zanin, papeški nuncij v Argentini, ki je pred nedavnim^ nenadoma umrl v Buenos Airesu. Doživel je kot papeški delegat na Kitajskem zmago komunizma, v Argentini požig cerkva v zadnjih mesecih Peronovega režima in po uspešni osvobodilni revoluciji ustanovitev 12 novih škofij. Zelo se je zanimal tudi za versko stanje izseljencev * bojno spoznavanje in spoštovanje. Različno pojmovanje lastnih koristi more zbuditi spore. Pametno prizadevanje za splošni blagor in uvidevnost, ki jo navdihujeta bistrovidna modrost in zavest medsebojnega zaupanja, bosta vedno skušala priti do poštene pogodbe, ki bo spoštovala tudi pravice in upravičene težnje vsakega posameznika. Prispevek evropskega kapitala in evropskih strokovnjakov je nenadomest- ]jiva usluga, ki bo pospešila gospodarski razvoj afriških dežel. Kakor že vsi vemo, je ta razvoj nujen. Kajti v modernem svetu je medsebojna gospodarska odvisnost tolika, da se malo razvita dežela ne more pppolnoma osamosvojiti. Neenaka razdelitev naravnih darov in naravnega bogastva nalaga liudem nravno dolžnost, da se med seboj podpirajo, kolikor pač morejo. Danes mora vsak priznati, da se narodi, ki dobro stoje, tega zavedajo in se tudi prizadevajo, da bi spolnili to dolžnost kljub notranjim oviram in znatnim materialnim težavam, ki jih pri tem srečujejo. Veseliti se moramo vseh prizadevanj, ki hočejo uresničiti čim prej mogoče delo, na katero pozivata skupni glas vesti in splošna blaginja. Zato izražamo iskreno željo, da bi bratsko razumevanje in prijateljsko*ob-čevanje omogočila, da bi se razvilo medsebojno trgovanje, obenem pa zagotovila, da bi vse dežele med seboj globoko in trajno sodelovale in tako ■čim bolj pospeševale blaginjo vseh.“ PROTEST NEMŠKIH ŠKOFOV Berlinski škof mons. Julius Doepfner je protestiral pri vzhodni nemški vladi, ker so mu komunistične oblasti prepovedale opraviti vizitacije in birmo v tistih delih njegove berlinske škofije, ki so v vzhodni Nemčiji. Nekaj tednov pred njim je vložil enak protest škof v Osnabrucku, ker so tudi njemu komunisti prepovedali obiskati tisti del škofije, ki je v vzhodni Nemčiji. Glasilo berlinske škofije Petrusblatt je objavilo, da je komunistično ljudsko sodišče v Potsdamu obsodilo na šest mesecev ječe katoliškega duhovnika Wolfganga Trubandta, ker je „udaril po nosu člana komunistične mladinske organizacije“. Fant je prišel pijan na prireditev katoliške farne organizacije in tam razgrajal. Vpadal je v besedo •duhovniku in mu grozil. Pri razpravi je duhovnik izjavil, da je fanta odbil v samoobrambi, kar je fant tudi pozneje .priznal, ko je bil trezen. Vendar je so- dišče vztrajalo pri obtožbi in je tud' „apelacija“ obsodbo duhovnika potrdil3- VOJAKI SO ROMALI V LURD Sredi junija je bilo veliko roW3' nje vojakov v Lurd. Vabilu se je of' zvalo 40.000 uniformirancev in sicer ju' je prišlo 30.000 iz Francije, 10.000 pa >z ostalih držav, ki so članice NATO in 'z Španije. Romanje je organizirala Pa}J Christi. Na čelu romarjev je koraka francoski maršal Juin, ki je bil tud1 voditelj vsega romanja. Okoli njega j® v prvih vrstah korakalo 26 generalu''-S seboj so iz vojaških bolnišnic in okr«' vališč pripeljali 600 bolnikov. Ko je bil® skupno obhajilo, je obhajalo romafl6 200 vojaških kuratov. Glavno služb® božjo je imel nadškof iz Utrechta, Prl' digal je škof iz Lurda in Tarba, na ve' likem romarskem shodu pa sta govoru11 maršal Juin in pariški kardinal Felti"-Kadeti iz najslavnejše francoske čast' niške šole St. Cyr so nosili šopke 23 glavne oltarje v baziliki. Kardinal F® ' tin je prebral posebno poslanico sV-očeta Pija XII., v kateri proslavlja ve' liki praznik bratske ljubezni med J1»' rodi, kakor so to s svojim romanje111 pokazali vojaki. V francoskih listih je veliko pozof' nost vzbudila novica, da se je osen1' deset poslancev francoske zbornice U“ ločilo, da bodo mesec dni vsak -da11 hodili k maši in obhajilu, da bi izpr°' sili milost za rešitev Francije iz Se' danje krize. EVHARISTIČNI KONGRES V LETU 1960 Prihodnji 37. evharistični kong1"®3 bo leta 1960 v Monakovem. Kakor n3' povedujejo, se bo začel dne 31. julij3 in bo trajal teden dni. Monakovski kar' dinal Wendel je imenoval pomožneg3 škofa mons. Johannesa Neuhaeuslerj3 za predsednika pripravljalnega odbor3-To bo tretji mednarodni evharistič«1 kongres, ki bo v Nemčiji. Prvi je bn leta 1907 v Metzu, ki je bil tedaj v Nemčiji, drugi pa 1. 1909 v Koelnu. po Sl/ćtll Desetletnica slovenskega Kat. akad. starešinstva v zamejstvu ^'•®'overls^0 Katoliško akademsko sta-, Slnstvo v Buenos Airesu je v nedeljo, jj. ev 10. avgusta, priredilo svoj redni let-p studijski dan. Letos je prireditev bila Svečena proslavi desete obletnice ob-b Vltve delovanja SKAS-a v zamejstvu. Bogomil Remec je v juliju 1. ža ^ sklical pr\'i občni zbor starešin v bistvu. S člani pripravljalnega od-l9fin 'zl^a' vse potrebno. Ko je 1. 0 bil prvi občni zbor Slov. kat. akad. arešinstva, je bil prof. Bog. Remec iz-o za P^'ega predsednika in je to skoraj ves čas obstoja organiza-t'oh j ,lomovini. V emigraciji j'e prevzel g u.; .rv vedno, na Paternalu v prostorih bio Cc- šolskih sestrah. Toda bilo je že sUb ° sPrememb. Manjkala sta zlasti zarnra našega intelektualnega zbora v OdJ^tvu. Ravn. Remca in prelata dr. ibe(] so se mogli navzoči spominjati moiitvarni za preminule člane bro^'a' 0b P°' desetih se je začela "ava s sv. mašo, ki jo je opravil duhovni asistent SKAS-a, prof. Anton Orehar za vse pokojne in žive člane-društva. Po evangeliju je imel pridigo, v kateri je razložil naloge, ki se nalagajo katoliškemu intelektualcu v naših dneh. Pri jubilejih ne gre toliko za pogled nazaj; po besedah sv. očeta Pija XII. morajo katoliški intelektualci skrbeti, da bodo šli s časom, vendar ne samo z njegovimi pridobitvami, ampak predvsem s povečano skrbnostjo za notranjo duhovno obogatitev — lastno in vse družbe, ki jih obdaja. Prevzv. škof dr. Gregorij Rožman in predsednik NO za Slovenijo dr. Miha Krek sta poslala posebne čestitke, škof' dr. G. Rožman je poudaril važnost dela SKAS-a, ko njega člani ne opravljajo dela samo v svoji organizaciji, ampak še v številnih drugih društvih. Predsednik dr. Krek pa je zlasti opozoril na veliko polje kulturne delavnosti, ki so ga zajeli člani SKAS-a. Njih delo naj bo deležno vse pohvale in posnemanja. Prvo predavanje je imel g. dr. Logar. V svojem izčrpnem pregledu je podal svoje spomine na razvoj SKAS-a v zadnjih desetletjih, zlasti pa na skušnje, ki jih je imela organizacija v času med prvo in drugo svetovno vojno. Dalj časa se je ustavil pri dogodkih med" drugo svetovno vojno in opozoril na skrb in delavnost, ki ga je SKAS pokazal do akademikov in njihovih težav, ki jih ni' bilo malo. Pota in namene slovenske katoliške-skupine intelektualcev pa je podal dekan prof. dr. Ignacij Lenček. Njegovo predavanje je nosilo naslov: „Slovenski katoliški izobraženci v sodobnosti in tujini“. Poudaril je zlasti, da Slovensko katoliško akademsko starešinstvo ne bo izgubljalo na pomenu, marveč pridobi- valo. Gre le zato, da bi vsi prav razumeli njegov sedanji in tukajšnji smisel. Seveda bodo težave, vendar setve ne oskrbuje samo človek, ampak, skrbi zanjo tudi Bog. Z Njim pa moremo upati ,„in spe contra spem“. Pri skupnem kosilu so člani mogli še nadaljevati razgovor o obravnavanih vprašanjih. Letošnji študijski dan je bil plodovit in poln obetov za bodočnost. ARGENTINA Mrzel dan je bil 17. avgusta, ko so Slovenci iz Buenos Airesa in okolice romali kot vsako leto k Materi božji v Burd pri Buenos Airesu. K temu se je pridružila še druga nevšečnost: železniški štrajk. Pa so naši rojaki obe oviri z lahkoto premagali, kajti kadar gre za Marijo, se slovenski človek ne straši žrtev. Nič manj jih ni bilo kot druga leta. Vsi so pač z romanjem hoteli dati izraza svoji vdanosti do Lurške Gospe, ki doživlja to leto niz zmagoslavij po vsem katoliškem svetu, zlasti pa v Lurdu pod Pireneji. Po običajni molitvi rožnega venca pred lurško votlino se je razvila mogočna procesija, v kateri so stasiti fantje nosili kip Lurške Gospe, duhovščina pa je pela litanije Matere božje, ki so jih vsi udeleženci navdušeno odpevali. Ko je dospela procesija v spodnjo cerkev (zgornja je zgrajena šele v surovem stanju), je stopil na prižnico semeniški spiritual, univ. prof. dr. Filip Žakelj in v polurnem govoru zanosno proslavil nebeško Devico, ki si je prav Lurd izbrala za kraj, kjer že Sto let deli svoje milosti. Nato je isti gospod prav učinkovito vodil lepo ljudsko petje, ki je spremljalo sveto daritev, katero je opravil g. direktor Anton Orehar. Za zaključek so vsi romarji prejeli blagoslov z Najsvetejšim. V zvezi s stoletnico lurških dogodkov je Slovensko dušno pastirstvo organiziralo za rojake iz Buenos Airesa in bližnjih predmestij niz krajevnih posvet titev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Te posvetitve so bile v San Justu radi odhoda g. salezijanca Janka Mernika že v maju in juniju, drugod pa v avgust* septembru in oktobru. Udeležba je b1; povsod zelo lepa, tako pri duhovnih e» novah kot pri skupnem sv. obhajilu. G? venci so znova pokazali, da so Manj'1 narod in da jih tujina razen nekaj izjem še ni zastrupila s svojim bre2 vernim in materialističnim duhom. Vsako leto poromajo člani „DružabU pravde“, organizacije, ki se trudi 2 . širjenje socialnega nauka Cerkve, v kaf Marijino svetišče v bližini Buenos A resa. Letos so 7. septembra obiskali c®. kev Marije Brezmadežne v PontevedP’ kjer župnikuje naš rojak preč. g. Markič. Ob izredno lepem vremenu se zbralo skoro sto naših ljudi okrog Mari- jinega oltarja. Sv. mašo s pridig0 opravil sam g. Markič. Navzočim poudaril dve misli: „Družabna Pr!jVClnj je pomožna sila KA; naj zato ohtm tudi v naprej svojega apostolskega duhf in se trudi za širjenje krščanskih s°' ici' alnih načel. Obenem naj se vedno ^ teka k Mariji, srednici vseh milosth. s svojo ljubeznijo bdi nad trpečim 01 veštvom. Po kosilu, ki je bilo izred^ okusno pripravljeno na.krieški način dvorišču zupmsca, so se romarji se ^ krat zbrali v cerkvi, kjer so odpeV‘, petim litanijam Matere božje. P0^. dansko pobožnost je opravil g. Jože j’ rak, trenutni duhovni vodja „Druža® ^ pravde“. Tako dopoldne kot popoldne ^ pel v cerkvi mešani pevski zbor iz ^ g, venske vasi v Lanusu pod vodstvom P vovodje g. Mirka Špacapana. tj V zvezi s 96-letnico Slomškove ss» enslb’ sta priredila 14. septembra Siove»- „ dušno pastirstvo in Mladinski °dJ Društva Slovencev v prostorih ske hiše v Buenos Airesu vsako!® . ske hiše v Buenos Airesu vsa Slomškovo proslavo. Cerkveni govor tfl imel č. g. Jože Jurak, ki je otro^0.. prikazal škofa Slomška kot dvojni vz°r: v'" bil je zaveden Slovenec in goreč dm1 nik in škof. Med sv. mašo, ki j° g0 opravil g. direktor Anton Orehar» j otroci navdušeno prepevali in rnn tudi prejeli sv. obhajilo. Po sv. pa so nastopili s pevskimi točkam' igrico „Mavrica“, in jih izvajali z otr°' k J01*! lastno prisrčnostjo. Vsi, ki so bili .a prireditvi, so bili veseli naše mladine hvaležni učiteljstvu, ki se toliko ’^di, da bi naši otroci tudi v tujini ohrani slovenskega duha. Žal pa je slabo bilo v močno oviro, da marsikje tr°ci niso mogli z doma. Petindvajset let mašništva v vino-^"adu Gospodovem je obhajal 27. avgu-,ta v Buenos Airesu cistercijanski pa-j61' g. Ciril Petelin. V zvezi s tem lepim Jubilejem je 24. avgusta opravil srebrno mašo v kapeli sester sv. Jožefa, Jer je njih kaplan. Sv. maši so pii-astvovali sorodniki, ribniški rojaki in J/^bgi drugi prijatelji in znanci. Slav-°stni govornik je bil srebrnomašnikov !°šolec, semeniški spiritual dr. Filip akelj, asistirala sta sorojaka dr. Aioj-Starc in Anton Dejak, pri sv. maši je pel pevski zbor „Gallus“. — G. ^ebrnomašnik uživa med slovensko iz-ve*jensko skupnostjo velik ugled. Saj je , begunskih letih neumorno deloval za Phovno in materialno korist svojih ro-,?kov in pomagal pri urejevanju naselje slovenskih beguncev v raznih predorskih deželah. Tudi že doma je v '■skem samostanu pokazal svoje odličji gospodarske in organizatome sposob-.°sti. Vodil je samostansko mesno in-^strijo, ki je slovela po vsej Jugosla-ji. Na ^em mestu je zlasti med drugo ^etovno vojno storil mnogo dobrega, ko 6 bilo tako težko za prehrano. V Ar-htini je organiziral upravo naše re-le in dalje časa vodil Dušnopastirsko j^®arno v nekdanji hiši v ulici Victor . artinez 50. V prostem času je rad tudi ^daSal pri upravi tednika „Svobodna j ?y eni ja“. Ob priliki srebrne maše je g. a; ,1;an^u poslal svoj blagoslov bueno-p^fki kardinal Jakob Copello, iz Rima - j® prejel poseben papeški blagoslov. blho: dočakati še g. 'go novih jubilejev in povratek v mo-c?i stiški samostan. on Kamilo že ni mogel več. Sedaj je videl, Sai' se je bal, kje je bila nevarnost, ki je ni ^Znal, temveč samo slutil, čutil se je olajšanega. ava mu je kinknila na prsi. Drugo jutro so ga 1 na tleh pred Kristusom na križu. Silna mrzli- ca ,• Je stresala don Kamilu telo. Položili so ga v j6 e*j° in tisti, ki so stali ob njem, so slišali, kako Neprestano ponavljal: „Hvala ti, Kristus!“ Tisti Kristusu Napad na romarje Ameriška katoliška tiskovna agencija poroča, da so komunisti v Vzh. Nemčiji nahujskali člane mladinskih organizacij Freie deutsche J ugend - svobodna nemška mladina (organizacija je komunistična), da so napadli romarje, ki so oh prazniku sv. Kešnjega Telesa romali v cerkev, posvečeni Naj svetejšemu zakramentu in ki je v bližini Cotbusa. Mladinci so bili v svojih unilor-mah in so prepevali komunistične himne in slične pesmi. Komarje je vodil msgr. Ferdinand Piontek, pomožni škof iz Vratislave. Ko so bili romarji v cerkvi, so komunisti pred cerkev pripeljali vozila z zvočniki in motili verska opravila. Prvi mučenci iz španske državljanske vojne Ritualna kongregacija pri sv. stolici v Kirnu zaključuje podatke za prvin pet žrtev španske državljanske vojne. Zaključili so pregled vseh spisov škofa in generalnega vikarja iz Teruela, ki so ju komunisti ustrelili 7. februarja 1937. škof msgr. Anselmo Pa-lanco je bil iz reda her-mitov sv. Avguština in je'bil imenovan za škofa v Teruelu 1. 1935. Njegov generalni vikar je bil msgr. Filippo Ripolli, ki je bil tudi ravnatelj škofijskega semenišča. duhovno življenje la vida e^piri+ual Slovenski verski mesečnik Izdaja konzorcij (Anton Orehar) Editor responsable: Pbro. Antonio Orehar, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires Registro de la Propiedad Intel. 574.991 Urejujejo: Jurak Jože Mali Gregor Šušteršič Marijan Platnice in stalna zaglavja je narisal Hotimir Gorazd Celoletna naročnina za Argentino in države, Id nanjo mejijo (razen Uruguaya) 110 pesov. Za Uruguay in druge države, če se plača v argentinskih pesih, je naročnina 140 pesov; za U. S. A. in Kanado 5 dolarjev, za Avstrijo 95 šilingov, za Italijo 2000 lir, drugod pa protivrednost dolarja. Poverjeniki revije: Argentina: Dušnopastirska pisarna, Ramön Falcön 4158, Bs. Aires Brazilija: Vinko Mirt, Caixa Postal 7058, Sao Paulo, Brasil U. S. A.: „Familia", 6116 Glass Ave, Cleveland, Ohio Kanada: Ivan Mam, 83 Victor Ave, Toronto, Ontario Trst: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia Okt.-nov. št. 10/U Leto XXVI- V tej številki: 553 558 560 567 571 573 574 580 582 584 590 594 599 603 608 613 617 619 Človek, ki je-našel človeka _ , (Dr. Janez Vodopive<^ Papeški molitveni namen za oktober (Al. KošmeriP Sodobni svet in laični apostolat (Alojzij Geržini« Sveta Bernardka Soubirous .. (Alojzij KošmertP Hay libertad de religion en , Yugoslavia? (Joe Jnc K Jezusu pojdimo (G. Mali) Baraga nas uči srečne smrti .. (Dr. Filip ŽakelP P. Anton Prešeren S. J. — v zlatomašnik (Dr. Ign. Lenče Venec rož Mariji v čast (Kin J°c Meja (Gregor Hribar) Blaženi papež Inocencij XI. P'a Pravda o kantovstvu v naši sre (Dr. France Gnidove Vesti iz domovine Radovednost življenja (Drat) Po svetu Med izseljenci po svetu Slovenci v Lurdu (Z. P.) Don Kamilo (Guareschi-Jurak) TAairA KBDUCmi N«. MM Italija: Zora Piščanc, Riva Piazzutta 18, Gorizia. Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Karn te® Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. Avstralija: rev. Bernard Ambrožič, 66 Grdon Str., Paddington (Sydney) Tiska tiskarna Salguero, Salguero 1506, Buenos Aires Desno: Jesenska idila v gozdu pri Bohinjskem jezeru Spodaj : Lom — romantična slo- venska gorenjska vas nad Tržičem zadnji strani: Jesen v Zasavju