ZORKA:
Grobovi.
i, čitateljčki mladi, dragi, liubljeni, ali hočete po-skišati povest — o grobovih?
Tja dol vas povedem na cvetoči, solnčni jug, kjer je bila nekdaj samo lepotai in radost in kjer jc diines le sinrt, zapuščenost in groza ...
Vsa zelena se je razprostirala za vasjo Sko-minova ravan. Mlada, kodrolasa deklica ie pasla vsako zlato jutro tam ivojc čredico. In taim v senci kostatijev je žuborel potoček    in ji   dela! kratck čas; in iz daiiave je gledalo nanio s svo-iimi lepimi očmi ponosno svetišoe svetogorsko! Oj, takrait je bil mir — mir!... In zvonovi so zvonili in pritrkaivali, in na vasi pod ono široko lipo so prepevali ob tihih, sanjavih večerih vaški fantie sladke pesmi... Ej, kolika izprememba, predrHKi!
In kar čez iroč se je vse izpremenilo! Odhajali so fantje — poljub-Ijali svojo deco očetje — poslavljali se bratje. \n vsa vas }e zajokala grenko in pretresujoče, in slehrna koča se je ovila v žalost.
»Vojna!« ie zajcčalo Ijudstvo in niC ni vedelo od prevelike toKe, kaj se godi okolo njega. —
Zvonovi v linali so utilmili. Kdo poinni, kdiij so zadnjič zvonili! ln nedaleč od vasi so zagnneli in znbobneli topovi. Vsa zemlja se \c stresala od liioKočnih sunkov, in plašno so se spogledovaii stari  in mladi Ijudje, ko je odnievalo po zraku njih strašno bučanje.
ln za vasjo, na ze!en: ravani za vasjo ni več paslo dekletce. Prišli s<> rojaki z lopatami i'i kortači in so kopali zadnji domek svojim bratom. Gfcboka in široka je bila jama, ki so vanjo polagali \xy osem do deset padlih tovarišev. Tam za gričem ob Sveti Oori so jiti pobirali iz krvi, lih nalagali na nosilnice in jih prinašali ob prvi zori na novo pokopa-lišče...
Oj, kako so se množile vrste scrobov!
In nekega dne so se zablesteli na teli svežih gorailah križi. Mlade, hele brezicc so vojniki Dosekali v gori iii z njimi okrasili doniovje po-kojnikov. ln <ikclo grobtiv so zasadiili bujnega zelenja in na sredo so vsejali krasnih rož.   Ah, kako so dehtele te grodice hiacint, tulipanov,
—¦   244   •——¦   244   •—
¦p,..v\..-       -..,    ¦¦p,..v\..-       -..,    ¦
feako krasan Je t)fl postfed na ta vrt miru, na te uizke grobove, zavitefeako krasan Je t)fl postfed na ta vrt miru, na te uizke grobove, zavite
v zelenje in blesteče se v belih križili!v zelenje in blesteče se v belih križili!
ln prišel }e umetnik. Pcstavil ie na sredo veličasten spomenik, ogra-ien z železno ograjo. Na beli mramor pa je zapisal z lepimi, velihimi črkiami besedi:  »Cast junakom!«ln prišel }e umetnik. Pcstavil ie na sredo veličasten spomenik, ogra-ien z železno ograjo. Na beli mramor pa je zapisal z lepimi, velihimi črkiami besedi:  »Cast junakom!«
In dekleta, ki so prihaiaJa vsako nedelSo k maSi v dolino, so pri-našala s seboj belih, dehtečih šmarnic in jih 'poJaKale na grobove iu-nakov. In iz njih src je kipela niolitev k prestolu božjemu za večni pokoj vseh tistih bitij, ki so sanjala pod rožami.In dekleta, ki so prihaiaJa vsako nedelSo k maSi v dolino, so pri-našala s seboj belih, dehtečih šmarnic in jih 'poJaKale na grobove iu-nakov. In iz njih src je kipela niolitev k prestolu božjemu za večni pokoj vseh tistih bitij, ki so sanjala pod rožami.
In majčice betežne. slabotne in osivele, ki s-o stoiiale mimo cb i;a-lici z rdečimi molki v roki. so se spommjale krepkih svolili sinov. ki tudi počivajo nekje tam daleč v tujini — tned cvetjem. In v njih očcli so bile solze, in v itjilioviti dušali je bto brtdkost!In majčice betežne. slabotne in osivele, ki s-o stoiiale mimo cb i;a-lici z rdečimi molki v roki. so se spommjale krepkih svolili sinov. ki tudi počivajo nekje tam daleč v tujini — tned cvetjem. In v njih očcli so bile solze, in v itjilioviti dušali je bto brtdkost!
Oj, ali boste kdaj potolažena in pomirjena, vsa krvaveča. gorja polna srca?!...