890
IVO SVETINA, JONI
Takole pravi Ivo Svetina v predgovoru, namenjenem novi pesniški knjigi Joni: »Prva leta pesnjenja so leta učenja, kako ravnati s samim seboj, kako nadzorovati rast javanskega tkiva, kako sejati seme sanjskega kruha, kako plesati rahlo pajčevino besed, v katero se bo ujela plaha gazela, kako odkrivati v vse in vsem poezijo, ki je vsa že zdavnaj zapisana v meni in ki jo bo potrebno nekoč s previdnostjo in veščino starih alkimistov, z otroško roko in umito dušo ter z zvesto ljubeznijo do tebe, ki si v meni in jaz v tebi, dvigniti iz logotetskega vodnjaka, iz tvoje dišeče delte, o velika mirna in prozorna reka jezika, iz tvojega izvira najinih otrok,   iz  tvojega  zrelega  jonija.«  —
Ivo Svetina, Joni; opremil Bard Iucun-dus. Založba Obzorja Maribor, 1976.
891
Ivo Svetina, Joni
Očitno je uvod eksplicitna poetika, ki jo je mogoče dosledno prevesti v racionalnejšo shemo: poezija (jezika) je spolno-erotična energija. Erotika producira jezik (poezijo) in narobe: pesniški akt je dogodek, ki se čutno nazorno uresniči v obliki erotičnih manifestacij. Enačenje poezije in erosa poteka prek izvorne čutnosti, ki se (nam) razkriva kot »aisthesis« in lepota. To je temeljni poetoloski princip, na katerem sloni Svetinov pesniški svet, princip, ki mu ob bežni literarnozgo-dovinski digresiji v območju slovenske poezije že lahko določimo dva bistvena učinka. Prvič: gre za poezijo, ki v slovenski ljubezenski liriki odpravlja nasprotje med senzualnim spiritualnim. To je končni prispevek, s katerim izgublja pesniška erotika na Slovenskem dialektično naravo. In drugič, s Sveti-novo poezijo doživlja šibak tok esteti-cizma v slovenski poeziji nenaden razmah in obenem že skrajno uresničitev. V primeri z Nikom Grafenauerjem gre za esteticizem, ki se ne posveča detaj-liranju, pač pa učinkuje v širokih barvitih fugah, čeprav motivno v dokaj hermetičnem območju erotike. Takšno stanje zgoščeno izpričuje tretja avtorjeva zbirka, Botticelli (1975), in nič manj Vaša partijska ljubezen, očetje! Herojska smrt življenja . . . (Samozaložba 1976), ki je le na videz provokativno dejanje, saj je Revolucija (Lenin) samo primerno intenziven pesniški korelat svobode. Tudi v drugih avtorjevih aluzijah na Zgodovino in preteklost — zlasti slovensko literarno tradicijo — v prejšnjih in zdajšnji knjigi ni ničesar zgodovinskega v pravem pomenu besede, vsa vertikala je namreč z žgočimi metaforičnimi postopki prevedena v horizontalo in kot taka na voljo senzi-bilno razvezani poetoloski manipulaciji. Za ves čutni material erotičnih stvari, iz katerih se strmo dviga lirski subjekt, za vsa motivna in snovna območja, prek katerih leti v svoji rafinirani iluziji ekspanzije in posedovanja sveta,
je mogoče reči, da so tukaj samo zato, da bi pričala o zavestnem orgazmu osvobojenega evropskega subjekta, ki zapušča bleščečo lepotno sled.
2e ob zbirki Joni pa postajajo vse te ugotovitve manj presunljive. Lepota je namreč nekoliko manj omamna. Težko je kar takoj ugotoviti, kdo je pravzaprav utrujen: pesnik ali bralec. Problemu se je najzanesljiveje približati s stališča formalnih postopkov. Metaforičen tok postaja členjen. Namesto deročih slikarskih in glasbenih spektrov se pojavlja deskriptivnost. Estetski impulzi so natrgani v izolirane evokacije čutnosti, za katerimi je čutiti rahel racionalni tok. Eksotično besedje, mitološke prvine, tradicija — v tej knjigi vzdržuje Svetina zlasti Sapfin kult — krožijo s svojo prvinsko semantiko le na obrobju pesniškega materiala, ki je šibko načet od shematičnih variacij. Kot da se godi blago, zelo počasno razpadanje poetološkega modela, ki je že dosegel svojo skrajno zanesljivost. Kot da postaja sklenjen erotični svet, zlit v sinestetično enotnost dražljajev, po-vzdignjen v najvišjo humanitarno vrednoto, nezadosten in nezanesljiv, čeprav je to poezija, ki se v niti enem od svojih najboljših trenutkov ne pokloni bolečini. Joni zastavlja še usodnejša vprašanja. Ali se nenehno klicanje lepote ne zgosti v vsesplošno utrujenost in muko? Ali ontološka estetika s svojo nezadržno reprezentacijo biti ne razkraja svojega edinega namena in pomena, lepote, v vedno intenzivnejših nihajih, ki zastrejo bit? Za Svetinovo poezijo to konkretno pomeni: ali ni prisiljena žrtovati lepote na račun neomejenega lirskega subjekta, ki pa mora biti kljub kozmičnemu preseganju erotike vendarle nenehno na preži, da ne strmoglavi v svoji depoetizirani začetek, k joniju, v mučno konfrontacijo z mime-tično estetiko? Končna razjasnitev in eksplikacija poetike, s kakršno se v definitivni obliki soočamo na začetku, sovpada s preseženo poetično prakso.
892
Zadnji, daljši pesniški zapis v Joniju je brez dvoma estetska kulminacija in utelešenje eksplicirane poetične strukture, obenem pa je potemnitev njene erotične energije in mlada svetloba pomena. »V tvojem joniju zorijo snežinke najinih otrok / in že se prižigajo kresničke njihovih ciganskih / oči. Plavava v dišečem vinu, očiščena zemeljske / teže in harača; s tvojo menstrualno krvjo narisana / angela na ogledalo sveta. / / Za zlatim steklom haremskih sten živiš kot senca / med sencami tisočih imen, svetlikajoča se od neznanih / barv in posejana z mojimi besedami kot z dragulji. / Raseš v modro cvetje zla in se plaha gazela oblačiš / v lesk svojega jonija. / / Tvoje telo je kot rjuha, topla in elegantna, ko mi / poljubiš penis, iz dišečega gozda las prihajajoča / Rdeča kapica, in si blagoslovljeno črnilo, s katerim / pišem stihe, da sem v solzi krvi skrita uspavanka / za bolno srce, ki se pase po strmih livadah sreče, / tihe kot Firence. / / V ljubezni se v valovih zlivam pod kožo tvojega morja / in v utripanju najinega mesa rodiva moligrame otroškega / medu, da z njim pozlativa in posvetiva tempelj najine / postelje, knjige dišečih pesmi najinih otrok.«
Peter Kolšek
Peter Kolšek