Odgovorna jesen: več dejanj
Prvi resnejši preizkui naše sposohnosli in zavzetosti za družbeno biiko, izruien s pollemimi rezuliati gospodarjenja, je za nami. Kljub upadu proizvodnje, primunjkovulo je reprodukcijskega moleriala, smo izvozne obveznosii izpotnili, čeludi niso bile majhne. Brez izgub sicer nismo poslovali, vendar so te organizucije na dobri poti, da jih do konca ieia odpravijo. Le v Julonu, ki je prispeval polovico vseh izgub — 40 milijonov din — bo ireba še marsikaj doreči, da bodo vsi stroji sploh slekli. Izgub, ki bi naslale izključno zaradi malomarnega odnosa do dela, ni vendar 10 bremena ne zmanjšuje. hkanje izhoda je zato še zahtevnejše.
Čas razmeroma dolgega razčlenjevanja razmer, napovedovanja in ponavljanja nespornih resnic, (ako v naši občini kol v naši driavi nasploh, je v večini orgaruzacij ie mitno. Obenem podatki napove-dujejo, da se je prava bitka zti utrdilev in oiivitev gospodarstva šele začela. Prepadi med opredelitvami in vedenjem pa še obstoje. Teia-ve, vkalerih stno, same lerjajo konkretno razmejitevmedlistimi, kisi resnično prizndevajo, da dosežemo zastavljene cilje, in tistimi, ki so-dijo, da bo ludi tokrai teiave, tako kot še vedno doslej, ie rešil nekdo namesto nas. Pri tem bi se lahko marsikaj naučili v kolektivih, kol so Papirnica Vevče, Saiurnns, Indos in trgovsko podjetje ONA-On, terjmi pa bo Ireba odgoor, kuj nameravajo sloriti ludi li.sli, ki v lej bitki zaenkral še stoje ob strani, kol npr. Staninvestova temeljna or-ganizocija za vzdrievanje objektov.
Občinska konferenca ZKS ki bo v naslednjih dneh spregovorila o gospodarjenju v občini in nalogah, ki stoje pred komunisti, bo po-stavila na dnevni red ludi lale vprušanja:
—  zakaj v to veliko družbeno bitko še nismo vključili vse Ijudi, ne samo na delovnih mestih; še prej: zukaj nismo dovolj mohilizrali in molivirali njihovega ustvarjalnega prispevka in pobude; zakaj nismo odprli večjega prostora za vse, karje dobro, perspektivno, učinkovi-to;
—  še vedno ne terjamo stabilizacije enako od vseh, pa naj gre za delovne organizacije ali zo posameznike;
—  kaj bi morale storiti poliiične organizacije, da bi uslvarile ozračje o resnosti razmer, obenem pa terjale, da vsak opravi tisto, za kar je zadolien;
—  (i/i bomo dopuščali, da se ponekod obnašajo še vedno tako, kot da leiav v družbi ni;
—  ali smo storili vse, da vzroke izgub odprvljamo dolgoročno;
—  zakaj razdrohljenega gospodanlva nismo zučeli hilreje pove-zovali, tudi larn ne, kjer so ekonomski računi že na prvi pogled pov-sem jasni; lu so moinosti velike že samo znotraj občine;
—  kdo so tisti, ;« kulere pravimo, du opravičujejo svoj neugoden gospodarski poloiaj samo z zunanjimi okoliščinami, ničesar pa še niso rekli o svojih nolranjih vzrokih in naporih;
—  ali bomo dosledni pri ukrepanju proti risiim, ki kljub opozori-lom ne bodo pripravljeni poračunuti neuprvičenih zaslužkov;
—  zakaj politirne organizciie dopuščajo, da smo povsem potne-šali samoupravljenje in vodenje in s lem zamegldi odgovornosl;
—  ali bomo afirmirali tisie kolektive, ki uspešno nosijo najtečja bremena;
—  zakaj nas preveč ne moti, če se različni plani od mesta do de-lovnih organizacij, ne izpolnjujejo;
—  zukaj od nekaterih organizacij,' kotje Žito, nihče v Sloveniji ne v Jugoslaviji noče srdstev za sovluganja;
—  kajje treba spremeniii. da bodo začele izvaiati tudi ti<ite orga-nizcije, ki same ne poirebujejo deviz oziromn kuko jih ttimulirati.
In takšmh vprašanj je še več. Vsem pa je skupna ugulovitev, da druge, manj naporne poti od tiste, ki jo ie hodimo, ni.
Vprašanje, ki ga ne bi smeli v tem času nikoder zaobiii, je mrej: kje smo in kako še uspešneje naprej.                PAVEL VINDIŠAR