Dve knjižici, razmnoženi v nekaj izvodih in v lastni režiji na fotokopirni stroj, je izdal tenkočutni opisovalec Mestnega vrha Peter Vovk: najprej Odo o Jelenovem studencu in potem še vrsto besedil Naj sanje ostanejo večnost. V obeh je čutiti »gozdnega človeka, ki čuti življenje, vso njegovo širino in lepoto in samoto, ki je ostala v meni«.
Menda v obeh publikacijah ni strani, na kateri ne bi avtor poveličeval tega svojega koščka sveta, ki se mu je bil najverjetneje zapisal v tistih zdaj že kar davnih letih, ko je bil oskrbnik planinske koče, propagandist in gospodar kočevskega planinskega društva. »Jaz pa bom šel tja gor k tebi, Jelenov studenec, v zeleni gozd, da se tam izgubim. Naredil si bom visoko v smreki gnezdo iz lubja, vej in vejic, ga napolnil z mahom, suhimi travami in cveticami in spal v njem „.« In potem; "Sedim na panju, letnicah minljivih let. pokrit s tišino. Vse je tiho, le brnenje čebel, os in čmrijev slišim Tišina dreves in grmov me omamlja. Vse je moje: rahlo zarisana steza, siva debla bukev, rdeča skorja smrek, jelke, iglice na vejah, počesane na dve strani, javorji samotarji. Pa nisem več čisto sam: mravlja nese slamico, petkrat večjo od sebe ...«
Verjetno niti sam ne ve, kolikokrat in koliko časa je bil pri tej koči in v tistih gozdovih, ki so za velik del Slovencev čisto na drugem koncu sveta: »Vsak moj korak od koče do studenca, do ognja In nazaj je preštet,« piše in potem v
Opozorilne table v TNP
Uprava Triglavskega narodnega parka je dala na bolj obiskovane planinske poti po parku postaviti lične opozorilne table, ki vsakemu mi-moidočemu sicer takoj padejo v oči, vendar niso vsiljivo izzivalne in se primerno vključujejo v gorsko naravo. Table niso pritrjene niti na skale, niti na drevesa, ampak na posebej v te namene prlnešene kote in podpornike, ki nikakor niso popolni tujki v tem okolju. To je vsekakor prijetna novost v našem triglavskem visokogorju in sredogorju.
Foto; Igor Moli
gozdni samoti in kristalno čisti naravi premišljuje: »Nekoč sem bil drevo, smreka, bukev, jelka, bil sem živa!, ptica, zvezda, luna, kresnica, sonce ...« In ob koncu z nostalgijo ugotavlja: »Okna in vrata so odprta na stežaj: kot da sem zrasel tu gori pri tebi, Jelenov studenec, živel in se postaral. Ne vem, kaj je sedaj s sivo kočo iz brun, ali me vabi ali me z molkom podi proč Čutil sem tu gori letne čase in ure dneva. Sedaj pa je moj lepi vrt zapuščen, le spomin hodi za menoj ..."
Obe knjigi širšemu krogu za lepote narave vnetih bralcev nista na voljo, slišati pa je. da bo nemara izšla tiskana knjiga, v kateri bodo zbrani najlepši članki Petra Vovka, med njimi največ iz Planinskega vestnika, kamor dopisuje že 30 let.
M. R.
Jelinčičevi Biseri pod snegom
Pred poletnimi počitnicami in pred poletno planinsko sezono naj vnovič opozorimo na enega od biserov slovenskega izvirnega gorniškega leposlovja, na knjigo Dušana Jelinčiča Biseri pod snegom, ki je pri mariborski založbi Obzorja sicer izšla že pred več kot letom dni, vendar je bila deležna manjše medijske pozornosti, kot bi jo zaslužila, čeprav gre za eno od najboljših književnih del te zvrsti pri nas.
Tržaški novinar in alpinist Dušan Jelinčič, mladi mož iz vseskozi planinske družine, saj je bil njegov oče soplezalec dr. Klementa Juga, je bil leta 1990 udeleženec mednarodne Alpe Adria Sagarmatha Expedition, ki si je za cilj sicer izbrala plezanje čez Zahodni greben na vrh najvišje gore sveta, vendar se je zaradi težavnosti potem preusmerila na klasično smer čez Ledeni slap. Zahodno globel in Južno sedlo, po tej smeri pa so štirje člani odprave, poleg šerpe še Andrej Štremfelj že drugič, njegova žena Marija Štremfelj kot prva Slovenka in Janez Jeglič komaj nekaj dni po izjemno težavnem plezanju na Bagirati 3, priplezali na najvišjo točko našega planeta.
Dušan Jelinčič je bil vseskozi zraven tako pri pripravah kot pri opremljanju smeri proti vrhu gore in bi knjigo lahko napisal tudi kot opazovalec. Vendar si je izbral, kot piše na zavihku knjige urednik Franc Vogelnik, mnogo težjo in odgovornejšo nalogo: zapisoval je samo tisto, kar je resnično doživel, globoko prečustvoval, pa čeprav je bilo potrebno prisluškovati najrahlejšim, komaj ulovljivim in umljivim vzgibom srca in uma — tistim, ki jih je samo mukoma mogoče spraviti na papir. Čeprav je bil Dušan Jelinčič že pred tem v Himalaji in je celo kot prvi alpinist Iz italijanske pokrajine Furlanije-Julijske krajine priplezal na osemtisočak Broad Peak, je z odprave na Eve-
PV 6/94
PLANINSKI VESTNI K
rest odnesel velikanske življenjske izkušnje, od katerih je nekatere opisal v svojih Biserih pod snegom. »Ob teh trenutkih nemoči,« piše, na primer, »se domislim, kako bo doma, ko bomo spet zapustili ta neresnični svet. Ko se vrnem domov, bo vse drugače Spremenil se bom. Ko se vrnem domov, ne bom več delat napak, ki sem jih delal prej. Ko se vrnem domov, se bom bolj posvečal medosebnim odnosom, skrbel bom za svojo telesno kondicijo. bolje si bom organizira! svoje dneve, uredil si bom vse majhne in velike stvari.«
Ko je na gori sedel pred višinskim šotorom, je s hrepenenjem gledal proti Južnemu sedlu, kjer je v strmi rebri opazil piko ob piki: »Več deset je teh pik — alpinistov, ki se s skrajnim, nečloveškim naporom vzpenjajo proti svojemu cilju Zdijo se ml kot delavne mravlje, ki porivajo navkreber svojo ogromno drobtinico kruha. Toda koliko jih je! Cela kolona pikic, vsaka s svojim nečloveškim trpljenjem: zakaj čisto vsak od njih na tistem mestu ob tej uri trpi zavoljo neskončnega napora. Toda privoščim jim ta napor, ki bo na koncu obilno poplačan.« Le nekaj dni pozneje se je čisto od blizu srečal z enim od takih trpljenj, s korejskim alpinistom, ki je bil sredi gore čisto na koncu z močmi, pa je vendarle nadaljeval pot, in se spomnil še drugih, katerih obraz »je bil redno spačen v trpeče gube, tako da sem mislil, da bodo zdaj zdaj odnehali. Pa niso nikoli in čisto vsi so brez izjeme vedno dosegli svoj takratni cilj Nato sem se na ta skupinski obred katarzičnega uživanja v trpljenju navadil, vendar se mu nisem mogel dovolj načuditi. Nihče od trpečih ni nikoli odnehal... Imel sem vtis, da sem se znašel na svetovnem kongresu fizično trpečih, ki se prepuščajo temu obredu, da naposled dosežejo duhovno očiščenje.«
Ob teh trpljenjih na mrzlih in vetrovnih višinah brez dovolj zraka je sanjal o zelenih in sončnih zalivih kristalno sinjega morja, ki so mu tudi dali novih moči za življenje v tem čisto drugačnem svetu mraza, "Oh, da bi čim prej minili ti dnevi! Potem bo konec vsega. Tudi upanja. Vendar pa te napetosti ne vzdržim več," vzklikne, ko se odprava prevesi v drugo polovico in proti koncu, ko še vedno upa, da bo stopil na teme osemtlsočmetrskega orjaka in ko še sanjari o tem, kako naj bi to bilo tisti in naslednje trenutke. ure in dneve, hkrati pa se visoki načrti začenjajo mešati z močnimi dvomi in s premišljevanji o velikih in manj velikih ljudeh: "Tu je razlika med močnim značajem in slabičem,« piše Jelinčič. »Slabič vedno prespi odločilni trenutek, vstane vedno dan, uro, minuto ali le sekundo prepozno. Ko pa je prepozno, je prepozno, ni pomembno za koliko ... Prav vsi smo ljudje, toda značajen čiovek naredi vedno tisti odločilni korak več.«
Ko se poslavlja od baznega tabora pod Evere-stom, premišljuje o Iztekajočem se podvigu in o vrhunskem gornlštvu tako, da bi to pravzaprav moral prebrati vsak alpinist: »Ta vrh nam sedaj ne pomeni nič več. Sami smo mu za kratko obdobje svojega življenja dali izreden pomen, ga poveličall v nekakšno zemeljsko božanstvo, kateremu smo se klanjali dva meseca. Sami smo ga sedaj zmleli v prah.« To bi moral prebrati vsak. ki tvega bistveno preveč: njegov uspeh je kratkega veka, morebitne posledice vsak Izključno sam nosi vse življenje. Preden bi se odpravili na večjo planinsko turo, bi bilo nemara kar koristno prebrati to Jelinčičevo knjigo: tudi zato, da bi se o nekaterih rečeh naučili razmišljati drugače, kot premišljujemo zdaj. In seveda zato, da bi spoznali pomembno in nadvse zanimivo napisano delo slovenske planinske literature,
Marjan Raztresen
Dr. Rafko Dolhar: Stezice
(Ob avtorjevi 60-letnlcl izdala Mladika, Trst 1993)
Predstavitev nove knjige je vedno imeniten dogodek, zlasti če gre za dejanje, ki se je zgodilo za mejami slovenske države. Tokrat gre za dogodek, ki so ga v slovenski prestolnici pripravili povabljenim novinarjem in gostom tržaški Slovenci, ki so želeli predstaviti novo knjigo dr, Rafka Dolharja z naslovom Stezice, ki jo je Izdala Mladika iz Trsta z letnico 1993. Ob tej priložnosti smo poslušali uvodni ekskurz, ki ga je prispevala gospa Zora Tavčarjeva, gospa Mira Sardočeva, promlnentna igralka Slovenskega tržaškega gledališča, pa je z občuteno intonacijo predstavila nekaj odlomkov iz te Dol-harjeve knjige. Vtis, ki ga je na navzoče napravila dognana interpretacija, kaže na to, da bo vsebina pritegnila predvsem tiste bralce, ki so jim gore in gorska narava blizu. Dr. Rafko Dolhar ni neznana osebnost v plejadi planinskih literatov, saj je to njegova že deseta knjiga, ki jo je posvetil svojemu značilno lirično-rea I i stičnemu predstavljanju vseh podrobnosti, ki jih je mogoče najti v naravi. Ob tem, ko jih je sprejel za svoje v vseh razsežnostih svoje razpoznavne moči, jih je umel tudi povezovati s stvarnostjo življenja, ko najdeta svoje vidno mesto prav bolečina in ponos hkrati, in to ob vseh tistih peripetijah. ki jih vsakdanjost Slovenca, ki ne živi v matični domovini, mora vnašati v svoje preproste, večkrat pa tudi življenjske odločitve. Ta dogajanja so zanj povezana s tistim naravnim esprijem, ki ga najdemo tako v gorah kot na Krasu ali ob morju, predvsem pav njegovem Intimnem spominjanju. In prav v tem delu avtorjeve izpovednosti se zrcali
277